92
Legenda o skopulji z nogavico
 takrat, ko sta hodila po svetu še sveti Peter in nje-gov tovariš sv. Pavel. živela je tam nekje v deveti deželi zelo, zelo skopa ženica Suholja. Za vsak kraj-carček se je tresla, vsaeega berača je odpodila od hiše. Kadar pa je zopet spravila do jednega cekina, tedaj je pa šla, odveiala nogavico, ki jo je imela vedno skrito pod zglavjem, in trepetaje in varno spustila vanjo novi cekin. Nekod pa prideta sveta Peter in Pavel tudi mimo njene koče. Takrat pa je bila skopulja baš nekoliko bolna in je leiala na postelji. Silno se prestraši, ko zasliši trkanje od zunaj, in hoče hitro skriti svojo Ijubo nogavico, toda v tem pa že vstopi sveti Peter in jo začne prositi za kak božji dar.
»Kje ga bom pa vzela !« zagodrnja starka.
»»Ali tudi nobenega koščka kruha nimaš?«« po-vpraša jo Peter, »»vedi, midva sva zel6 zdelana, kajti ves božji dan sva že na potu!««
»Tudi kruba nimam«, zareači staruha, »saj vtsta, da bolezen vse požre «
»»Res je««, pravi nato Peter žalosten, »»bolezen vae požre. pa imaš morebiti vendar kaj druzega . . ¦ . Glej, kaj pa imaš v ti nogavici ?««
»Eh, to so same luskine . . . .«
»»Same luskine? Bog ti jih blagoslovi!«« pravi rato Peter in gre s svojim tovarišem.
Kakor sta svetnika odSla, zasrnejala se je zvito hudobna starka, češ, pa sem vaju opeharila. In hitro je zopet razvezala svojo ljubo nogavičico, da bi stela svetle cekinčke. Toda joj! V nogavičici ni bilo več cekinov, ampak same bele luskine. Tako je lažnica sama sebe ope-barila. Pravijo, da se ji je žalosti in strahu kar zvrtelo.
Siluška