ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE, leto XXIII, 2016, št. 1 ISSN 1318–2498 VSEBINA Robert Devetak »Ženske že itak povsod zmagujejo, tukaj pa ne bodo prodrle, hlač jim ne damo. Kdo bo pa potem kiklje nosil?« 5 Prihod hlačnega krila v Gorico „Die Frauen sinD sowieso schon überall am Gewinnen, hier aber werDen sie es nicht schaFFen, wir Geben ihnen Die hosen nicht. wer wirD Denn Dann röcke traGen?“ Die Ankunft des Hosenrockes in Görz Petra Kolenc »Človek naj ne izleti iz mesta, da se napije, nabaše in si pokvari želodec, marveč da se izprehodi in razvedri, da si ohrani veselje do življenja.« 15 O zametkih gostinsko-turistične ponudbe v Trnovskem gozdu do let med obema vojnama „Der mensch soll nicht aus Der staDt hinaus, um sich zu betrinken, vollzuFressen unD Den maGen zu verDerben, sonDern um sich Die beine zu vertreten unD zu erholen, Damit er seine lebenslust bewahrt“ Über die Anfänge des gastgewerblich-touristischen Angebotes in Trnovski gozd bis in die Zeit zwischen den Weltkriegen Gordana Šövegeš Lipovšek »Jaz že od prve minute vidim, da je stanje glede monarhije zelo resno. Mislim, da bo konec poraz …« 27 Dopisovanje med mladima zakoncema Žigmondon Jankom in Matildo Kovač iz Motvarjevcev v času prve svetovne vojne „ich sehe bereits seit Der ersten minute, Dass Die laGe Der monarchie sehr ernst ist. ich Denke, Das enDe wirD Die nieDerlaGe sein …“ Die Korrespondenz zwischen den Jungvermählten Žigmond Janko und Matilda Kovač aus Motvarjevci während des Ersten Weltkriegs Jurij Perovšek »Mefisto na carskem dvoru« 37 Odmevi ob Rasputinovi smrti in kasnejši pogledi nanj na Slovenskem „mephisto am kaiserhoF“ Reaktionen auf den Tod von Rasputin und spätere Ansichten über ihn im slowenischen Gebiet Marija Počivavšek »Krošnjarjenje se je tako razpaslo po deželi, da teh posili trgovcev kar mrgoli« 47 Krošnjarstvo kot oblika nelojalne konkurence med svetovnima vojnama „Der hausierhanDel hat sich im lanD so sehr verbreitet, Dass es von Diesen möchteGernhänDlern nur so wimmelt“ Das Hausieren als Form der unlauteren Konkurrenz zwischen den Weltkriegen Jure Gašparič »Žalost za voditeljem – zvestoba preko groba.« Umrl je dr. Anton Korošec K zgodovini političnega pogreba na Slovenskem „trauer um Den Führer – treue jenseits Des Grabes“. Dr. anton korošec ist verstorben Zur Geschichte des politischen Begräbnisses im slowenischen Gebiet 60 s knjižne police Aleksander Žižek Sem Repko, zajček mlad, si zobke čistim rad 74 Franc Križnar Weidt v Celju 75 Matej Ocvirk Ko pridejo Primorci na Štajersko 76 Robert Devetak »Ženske že itak povsod zmagujejo, tukaj pa ne bodo prodrle, hlač jim ne damo. Kdo bo pa potem kiklje nosil?« Prihod hlačnega krila v Gorico DEV ETAK Robert, mag. zgodovine, mladi raziskovalec, Filozofska fakulteta, oddelek za zgodovino, aškerčeva 2, si-1000 ljubljana 391-055.2(450.367) »ŽENSK E ŽE ITAK PoVSoD zMAgUJEJo, TUK AJ PA NE BoDo PRoDRlE, hlAČ JIM NE DAMo. KDo Bo PA PoTEM KIKlJE NoSIl?« Prihod hlačnega krila v Gorico leta 1911 je francoski modni oblikovalec paul poiret v parizu predstavil spomladansko modno kolekcijo, pri kateri so posebno pozornost požele jupe-culotte, ali hlačno krilo, kot so oblačilo poimenovali na slovenskem. oblačilo, ki se je zgledovalo po orientalski kulturi in modi, je v kratkem času uspelo doseči trg večine evropskih držav, tudi avstro-ogrskega in s tem slovenskega. odzivi na oblačilo, ki je zamajalo dote­danje ženske oblačilne vzorce so bili po evropi različni in so segali od podpore do zgražanja in napadov na ženske. Članek podrobneje predstavi, kakšni so bili odzivi na prihod in no­šnjo hlačnega krila na slovenskem, s posebnim poudarkom na mestu Gorici, kjer je hlačno krilo poželo posebno pozornost. Ključne besede: jupe-culotte, Paul Poiret, ženska moda, hlačno krilo, Gorica DEV ETAK Robert, ma history, Young researcher, Faculty of arts, Department of history, aškerčeva 2, si-1000 ljubljana 391-055.2(450.367) “WoMEN ARE AlREADy WINNINg EVERyWhER E, BUT NoT hER E: WE’RE NoT gIVINg ThEM TRoUSERS. Who IS goINg To WEAR SKIRTS ThEN?” Arrival of the divided skirt in Gorizia in 1911 the French fashion designer paul poiret presented the spring fashion collection in paris. its main attraction was the jupe-culotte or the divided skirt, as the garment was named in slovenia. The garment, which was inspired by oriental culture and fashion, soon reached most european markets, including that of austria-hungary and slovenia. reactions to the garment that shook women’s established dressing patterns differed across europe and ranged from support to repulsion and attacks on women. The article pre­sents reactions to the arrival and wearing of the divided skirt in slovenia, with particular emphasis on the city of Gorizia, where this garment raised special attention. Key words: jupe-culotte, paul poiret, fashion for women, divided skirt, Gorizia Jupe-culotte ali hlačno krilo v drugi polovici 19. stoletja se je kot svetovna pre­stolnica mode uveljavil pariz, od koder so se trendi širili predvsem med višje sloje po evropi in združene države amerike. slovenski prostor pri tem ni ostal izjema.1 v tem obdobju so na trge pričela vstopati industrijsko izdelana oblačila, ki so postopoma izpodrinila domačo nošo. nove tehnike izdelave so predvsem pri ženskih oblačilih omogočale pestro izbiro bar v, krojev in okrasja. Če je velik del 19. stoletja v modnem svetu zaznamoval predvsem steznik, je prišlo v letih pred prvo svetovno vojno do sprememb, ki so vplivale na širšo družbeno in socialno sliko evrope.2 tehnološke, socialne, eko­nomske in kulturne spremembe so vplivale tako na modne trge kot na modne trende. v modni industriji so izboljšana komunikacija, transport, produkcijske metode in vse večje povpraševanje, ki so bili posledica tehnološkega razvoja, razširili ponudbo ženskih oblačil za vse družbene sloje. vse hitrejša urbanizacija in po­pularnost športnih dejavnosti, avantgardna umetnost, demokratizacija, boj za volilno pravico so pri ženskah zahtevali nov način oblačenja.3 kolesarjenje kot nova ženska športna aktivnost, je na primer zahtevala nošnjo prilagojenih kril ali hlač. nemka louise max je leta 1898 v nemški ženski kolesarski reviji Die Radlerin med drugim zapisala da, »ženska prihodnost ni več v krilu, ampak v hlačah.«4 težnja po radikalnih spremembah pri obliki oblačil se je kazala tudi v vse krajših krilih, steznik se je umaknil udobnejšim oblačilom, v javnosti so se prvič pojavile ženske v hlačah. novi ženski modni trendi so v javnosti vzbujali tako simpatije kot kritike, nekateri so nanje gledali kot na pomembne elemente emancipacije in osvobajanja ženskega telesa, drugi pa kot na grožnjo morali in družbenemu redu.5 pomlad 1911 je predvsem zaradi modnih kreacij, ki jih je oblikoval Francoz paul poiret, v tem oziru še pose­bej izstopala. sezona 1910/1911 je po mnenju nekaterih predstavljala radikalen prelom, s katerim je moda pre­stopila v obdobje moderne in povzročila številne spre­membe pri oblačilni kulturi.6 poiret se je na začetku 20. stoletja uveljavil kot eden vodilnih svetovnih modnih 1 Gombač, »Modni pele mele« slovenske družbe med svetovnima vojnama, str. 251-257. 2 Haine, Culture and Customs of France, str. 119. 3 West, A Modern(ist) Mode: Fashion, 1910, and the Limits of Mo­dernism, str. 69-70. 4 Batagelj, »Ali naj dame kolesarijo?«: kolesarke in žensko telo na prehodu iz 19. v 20. stoletje, str. 50. Glej tudi: Ebert, Radelnde Nationen: Die Geschichte des Fahrrads in Deutschland und den Niederlanden bis 1940, str. 122-131. 5 Troy, The Theatre of Fashion: Staging Haute Couture in Early 20th-Century France, str. 21. 6 West, A Modern(ist) Mode: Fashion, 1910, and the Limits of Mo­dernism, str. 69 oblikovalcev in je zaslovel kot »kralj mode«. 7 njegova oblačila so oblikovala modne smernice in uvajala števil­ne novosti na tem področju. radikalno spremembo so predstavljale predvsem t. i. »straight-line« obleke, ki so hkrati pomenile zaton steznika. leta 1912 je poiret orga­niziral prvo moderno modno revijo na svetu, pri čemer se je zgledoval po teatru.8 Gledališča so okoli leta 1910 bila glavna prizorišča, kjer so modni oblikovalci pred­stavljali svoja nova oblačila in iskali navdih za bodoče trende. Gledališki igralci in igralke so nastopali v krea­cijah francoskih modnih hiš in se v njih predstavljali ob­činstvu, ki je velikokrat obiskovalo gledališča, samo da bi videlo in spoznalo nove modne dosežke.9 poleti 1910 je baletno podjetje Ballete Russes v parizu uprizorilo predstavo Scherezade, katere premiero si je ogledal tudi poiret. orientalski kostumi nastopajočih so mu služili kot navdih za novo modno kolekcijo leta 1911, ki je med drugim vključevala eksotične tkanine, turbane, perje, največjo pozornost pa je poželo Jupe-culotte oz. hlačno krilo, orientalsko krilo ali haremsko krilo, kot so obla­čilo poimenovali na slovenskem.10 Detajlno jih je pri nas opisal časopis Slovenec: »Segajo različno nizko; do čevljev ali pa tudi višje, da se vidi še nekaj nogovic. Spodaj so zadrgnjene k nogi, zaključuje pa jih lahko široka volanta. Čez te pantalone pride lahno zgornje oblačilo — različno dolgo in različnega kroja. Lahko sega do gležnjev in tako pokrije hlače. Tudi razporki so različno dolgi, spredaj ali na straneh. Nekatere imajo razporek do pasu in pri leh so hlače seveda popolnoma vidne, druge so bolj sramežljive in imajo le kratek razporek, tako da je spoznati hlače le spodaj in pri hoji.«11 z lansiranjem novega oblačila v parizu leta 1911 je poiret povzročil škandal evropskih razsežnosti, a hkrati nakazal smernice za prihodnost ženske mode, ki pa je v tem oziru potrebovala pone­kod še precej časa, da se je uveljavila.12 njegove modne kreacije so ženskam omogočile, da so lahko izkoristile pridobitve modernega življenjskega sloga, kot na primer ukvarjanje s športom ter vožnjo kolesa in avtomobila.13 v Franciji je bilo pri nekaterih hlačno krilo videno kot nasprotovanje tradicionalni morali.14 možnost, da bi ženske nosile hlače v javnosti, je bilo v družbi začetka 20. stoletja še večinoma videno kot neprimerno ali nedostoj­no, kar pa modnih hiš in trgovin ob podpori medijev ni ustavilo, da ne bi poskušale z novim oblačilom prodreti 7 Bolton, Koda, Preface: The Prophet of Simplicity, str. 13. 8 Haine, Culture and Customs of France, str. 119. 9 Troy, The Theatre of Fashion: Staging Haute Couture in Early 20th-Century France, str. 2. 10 Getzy, Fashion and Orientalism: Dress, Textiles and Culture from the 17th to the 21st Century, str. 137. 11 Slovenec, 27. 2. 1911, št. 47. 12 Heine, Culture and Customs of France, str. 119. 13 West, A Modern(ist) Mode: Fashion, 1910, and the Limits of Mo­ dernism, str. 75. 14 Troy, The Theatre of Fashion: Staging Haute Couture in Early 20th-Century France, str. 21. med odjemalke na evropskem in severnoameriškem tržišču. hlače so osvojile celotno evropo, o njihovem nošenju se je govorilo vsepovsod, od španije do ruskega carstva.15 poiretov model hlačnega krila so posnemali ali dodelali tudi nekateri drugi francoski oblikovalci. na slovenskih tleh so se na primer pojavile hlače modne hiše bechoff-David. za razliko od poiretovega modela, ki je bil prvenstveno namenjen nošnji v zasebni sferi in znotraj salonov ali gledališč, so bile slednje oblikovane za nošnjo zunaj, saj so bile preprostejše in udobnejše.16 odzivi na Avstro-ogrskem Francoska moda je bila na avstro-ogrskem prilju­bljena in je imela veliko odjemalk ter odjemalcev pred­vsem med plemstvom kot tudi med vse bolj razvitim 15 Gazettino Popolare, 23. 2. 1911, št. 2775; Gazettino Popolare, 12. 3. 1911, št. 2789. 16 Troy, The Theatre of Fashion: Staging Haute Couture in Early 20th-Century France, str. 22-23. in številčnim meščanskim slojem.17 k širjenju modnih trendov so pomembno prispevali mediji, v obdobju pred prvo svetovno vojno predvsem tisk in fotografija. skrbeli so za poenotenje modnih stilov in regulirali modno potrošnjo.18 o pomenu francoske mode na avstro-ogr­skem povedo veliko že modni časopisi in njihovi naslo­vi – na Dunaju je izhajal Pariser Chic, v pragi Parizske mody, v zagrebu pa Parižka moda. 19 pomembno vlogo je tovrsten tisk imel tudi na slovenskem.20 zato ni nenavadno, da je novi, hlačni modni trend avstro-ogrsko v marcu 1911 zajel kot vihar, ki ga v splo­šnem nihče ni pričakoval. o hlačnem krilu je poročalo časopisje v vseh večjih središčih države. poleg modnih revij in časopisov je o hlačah poročalo tudi dnevno ča­sopisje, ki je izpostavljalo predvsem dogodke povezane z nošenjem ženskih hlač in odzive na mestnih ulicah ter v javnosti. ti odzivi so segali od podpore ter povezo­vanja z emancipacijo žensk do zgražanja in očitkov, da nova mestna noša ruši družbeni red. nošnja hlač je bila prepoznana kot pomemben dokaz ženske emancipacije, česar pa v začetku 20. stoletja številni še niso mogli sprejeti.21 Ženska moda je bila na splošno podvržena številnim kritikam, saj so novim trendom očitali na­čičkanost, bahavost, nezmernost, pretirano razgaljenost in nespoštovanje nravstvenih norm.22 povezovalo se jo je z žensko osamosvojitvijo, športnimi dejavnostmi, kajenjem in »prosto ljubeznijo«. 23 modno časopisje je hlačno krilo označilo za »sen­zacijo« in izpostavilo njegovo eleganco.24 za širjenje pariškega modnega izdelka so bile zaslužne predvsem modne trgovine, »ki so se že založile s temi novimi deli oblek in ki torej gotovo store vse, da moda prodre, ker sicer bi morali oni svoje „jupe-culotte« sušit v dimnik!«25 v ta namen so podjetja poskušala novo oblačilo propagirati na tak način, da so poslala na ulice mest manekenke, oblečene v hlačna krila. pogledi javnosti so bili različni, ponekod pa so se manekenke znašle celo v nevarnosti, saj je bil odziv negativen. na Dunaju se je za manekenko, ki jo je neko mo­dno podjetje poslalo na ulice oglaševati oblačilo, zbrala truma moških in jo napadla s številnimi žaljivkami ter 17 Gombač, »Modni pele mele« slovenske družbe med svetovnima vojnama, str. 40. 18 Prav tam, str. 35. 19 Prav tam, str. 251-252. 20 Gombač, Nekaj o modi v slovenskem časopisju na prelomu stoletja (1895–1915), str. 102-105. 21 Remec, Podrgni, očedi, živali otrebi: higiena in snaga v dobi me- ščanstva, str. 241. 22 Prav tam, str. 240. 23 Prav tam, str. 240. 24 Sport und Salon, 24. 3. 1911, št. 13. 25 Edinost, 12. 3. 1911, št. 71. karikatura napada moških na ženske, ki imajo oblečeno hlačno krilo (Arbeiter Zeitung, 19. 3. 1911, št. 78) vulgarnimi izjavami, zaradi česar se je morala zateči v cvetličarno, da jim je ubežala.26 v drugi polovici marca 1911 je vstop ženske v hlačnem krilu v državni zbor povzročil, da so poslanci zapustili sejo in odšli »obču­dovat damo, tako, da je bila zbornica skoraj prazna in seja malone nesklepčna.«27 Do ostrih nastopov javnosti je prihajalo tudi ponekod drugod po državi. v brnu na Češkem je na predstavitev novega oblačila prišla velika množica ljudi – bilo naj bi jih okoli tisoč -, ki je celo ustavila mestni promet. ogled se je sprevrgel v demon­stracije. manekenki, ki sta predstavili novo oblačilo, sta bili deležni žvižgov in »ironičnih« komentarjev, posre­dovati je morala celo policija.28 v Bukowinaer Post so marca 1911 zapisali, da v mestu Černivci v bukovini med podporniki in nasprotniki Jupe-culotte divja pravi boj. hlače je pisec označil za »modno muho« in ne za zavestno izražanje emancipacije.29 na ogrskem so v znak protesta v budimpešti ustanovili društvo proti hlačnemu krilu,30 medtem ko je bil odziv v zagrebu bolj pozitiven. na zrinjskem trgu se je okoli ženske zbrala množica ljudi, ki je bila kritična do oblačila, a se ni vedla sovražno.31 v slovenskem časopisju pa so zapisali, da je zagrebško občinstvo v gledališču z navdušenjem spreje­lo slovensko igralko irmo polak, ki se jim je predstavila v hlačnem krilu.32 komentar k temi so pridali tudi predstavniki zna­nosti. neki švedski fiziolog berg je kot prednosti nošnje izpostavil higieno, saj naj bi hlače varovale ženske pred mrazom, vetrom in mikrobi. na drugi strani je dr. Ge­orges Debove, član francoske medicinske akademije, poudaril, da je oblačilo v nasprotju z naravnimi zakoni in anatomsko strukturo ženskega telesa.33 nova moda ni ušla niti satiričnim časopisom, ki so bralce in bralke za­bavali s karikaturami, pesmimi in šalami na ta račun.34 26 Arbeiter Zeitung, 6. 3. 1911, št. 65. 27 Edinost 23. 3. 1911, št. 82. 28 Reichspost, 13. 3. 1911, št. 120. 29 Bukowinaer Post, 21. 3. 1911, št. 2666. 30 Soča, 14. 3. 1911, št. 30. 31 Agrarem Zeitung, 20. 3. 1911, št. 65. 32 Soča, 16. 3. 1911, št. 31. hlačno krilo na Slovenskem tako kot širši avstro-ogrski prostor je tudi slovenski sledil modnim smernicam, ki so prihajale iz drugih delov evrope, predvsem iz Francije. modno referenčni mesti sta bili predvsem berlin in Dunaj. slovenci in slovenke so prihajali v stik z modo prek specializirane­ga in dnevnega časopisja, ki je predstavljalo, opisova­lo in oglaševalo nova oblačila. leta 1895 je v ljubljani izšel prvi slovenski modni časopis Ilustrovani modni list, modne novice pa so kasneje objavljali tudi dru­gi, predvsem ženski časopisi in revije – npr. Slovenka, Slovenska gospodinja, Naša gospodinja. 35 na ta način so predvsem slovenske bralke prišle v stik s tujimi mo­dnimi smernicami in jim velikokrat tudi navdušeno sledile, kljub številnim kritikam tako širše javnosti kot moralnih, cerkvenih av toritet.36 Dostop do novih, tujih oblek so omogočale specializirane modne trgovine, ki 33 Gazettino Popolare, 28. 2. 1911, št. 2779. 34 Die Muskete: Humoristishe Wochenschrift, 6. 4. 1911, št. 288. 35 Gombač, Nekaj o modi v slovenskem časopisju na prelomu stoletja (1895–1915), str. 10 0. 36 Slovenska gospodinja, 6. 5. 1905, št. 5. »Kako strašno bedasta je včasih moda! Nekatere ženske pa nič ne mislijo, nič ne vidijo ter posnemajo vse, kar si je izmislila kaka imenitna gospa ali kak kro­jač v Parizu, na Angleškem ali na Dunaju.«; Studen, »Nespodobno oblečene ženske so satanovo orodje, ker po njih kakor nekdaj po kači govori«, str. 90. so se na slovenskem pričele širiti od 90. let 19. stoletja dalje. oglasi modnih trgovin pa so našli svoj prostor na straneh časopisja in tako v javnosti popularizirali svoje izdelke.37 vprašanje nošnje hlač pri ženskah v času prihoda Jupe-culotte na slovenskem ni bilo novo. tematiko so že v 70. letih 19. stoletja svojim bralcem predstavile Novice: »Ženske v hlačah. To, kar hočemo zdaj povedati v tej novici, se ne opira na znani pregovor, po katerem se od nekaterih žen, ki so gospodarice v hiši, pravi, „da hlače nosijo«. Tu ne gre za gospodstvo v hiši, ampak zato, da se ženske znebijo nadležnih kikelj in kakor moški hlače oblečejo. Žene v severni Ameriki se hočejo osvoboditi kikelj, dolgih šlepov in vsih druzih burk, katere že pre­dolgo uganjajo na kikljah po različnih modah. Zadnji teden meseca avgusta se je v Filadelfiji zbrala družba pod imenom „družba žensk za svobodno obleko« in je po viharnih razpravah z vsemi glasovi proti enemu sklenila, na vso moč in po vseh potih delati na to, da se odpravi ženska kiklja in na njeno mesto stopijo hlače kakor pri moških. /…/ Marsikatera gospa in gospodičina pri nas se bode danes smejala tem Amerikankam in rekla, kako da so ženske na unem delu zemlje neumne! Mi pa mislimo, kakor nas skušnja uči, da nobena moda ni tako neumna, da bi se je naše gospe in gospodičine ne bile že poprijele, ki so enkrat široke kakor sod, drugikrat tanke kakor gliste; enkrat kratke, kakor da bi bilo krojaču blaga zmanjkalo, drugikrat dolge kakor repate zvezde. Po takem ni nemo­goče, da tudi hlače pri ženskah bodo moderne.«38 anton aškerc se je na srečanje s kolesarko poleti 1898 v ljubljani odzval z zapisom v podlistku Sloven­skega naroda. 39 kolesarke so bile na prehodu iz 19. v 20. stoletje na slovenskem še redka prikazen in so zbujale v javnosti različne odzive – od vprašanj povezanih z emancipacijo, zdravstvenim in estetskim vidikom, do mode.40 Glede slednjega je aškerc, v podlistku podpisan kot »antikolesarjevič«, zapisal: »Kaj pa, če pade dama s kolesa! Če pridejo njena krila v najfatalnejši nered, češe na cesti razgali večji del nog, nego bi se smelo zgoditi… ali se Vam ne zdi, ali ne čutite, da že Vaša obleka ni za kolo? 'No, bomo pa moško obleko nosile, pravite. Sedaj še nismo tako daleč. In mislim, da bi v marsikaterem oziru niti dobro ne bilo, če pade v obleki razlika med obema spoloma. Kontrast med moškim in žensko je tako velik, 37 Gombač, Nekaj o modi v slovenskem časopisju na prelomu stoletja (1895–1915), str. 10 0. 38 Novice, 10. 11. 1876, št. 41. 39 Slovenski narod, 6. 8. 1898, št. 177, Glej tudi: Batagelj, »Ali naj dame kolesarijo?«: kolesarke in žensko telo na prehodu iz 19. v 20. stoletje, str. 40-53. 40 Batagelj, »Ali naj dame kolesarijo?«: kolesarke in žensko telo na prehodu iz 19. v 20. stoletje, str. 43-51. da že sam od sebe zahteva, da se ta razlika tudi na zunaj v obleki markira! Vsakemu svoje!…«41 petintrideset let po izidu članka v Novicah, je vpra­šanje nošnje hlač pri ženskah postalo »resnično in ne samo simbolično. Najnovejši ukaz kraljice Mode, ki iz Pariza s svojim žezlom ves svet za nos vodi, je ta, da morajo ženske obleči hlače — ne sicer moževe, ampak vendar — hlače.«42 spomladi 1911 je slovensko časopisje spremljalo dogajanje in proteste proti hlačnemu krilu v drugih delih države in v tujini, čeprav je tudi slovenski prostor hitro sledil velikim avstro-ogrskim mestom, saj je bilo moč v ljubljani, Gorici ali trstu dobiti razvpito oblačilo istočasno kot na primer na Dunaju. Če sklepamo po časopisnih člankih, se je slovenska javnost za razliko od nekaterih drugih delov države na prihod hlač in njihovo nošnjo v javnosti odzvala bolj pozitivno. na ljubljanskih ulicah ni prihajalo do protestov, žalitev ali napadov na ženske. iz časopisnega poročanja sta bila v največji meri razvidna dva pogleda, ki sta se razlikovala predvsem glede na politično in nazorsko pripadnost določenega medija, ki je o temi poročal. predvsem slovenski libe­ralni tisk je na ta način dokazoval vrednost slovenske kulture v primerjavi z drugimi »kulturnimi« narodi dr­žave (nemci, madžari) in naprednost slovenske družbe, ki v novem oblačilu ni videla pohujšljivosti. Edinost je zapisala: »Naša prestolnica se je vredno postavila v isto vrsto s kulturnimi centri drugih narodov, kar se tiče hlač­nega krila. Te dni se je v Ljubljani pokazala prva dama v hlačah. Bila je to neka igralka nemškega gledališča, ki je več časa promeairala po ljubljanskih ulicah. Občinstvo se je vedlo vseskoz dostojno in taktno in nikomur ni prišlo na misel, da bi damo zasmehoval in insultiral, kakor se to dogaja dan za dnevom v velikih evropskih kulturnih centrih. To bi bil znak, da Slovenci vendar nismo tako barbarski in nekulturni, kakor bi nas radi prikazali svetu razni naši „prijatelji«. Glasom poročil ljubljanskih listov je nova moda napravila dober utis na ljubljansko občin­stvo, ker ne vidi v ženskih hlačah prav nič nedostojnega, na čemer bi se moral kdo izpodtikati.«43 v trstu se je manekenka josipina weissehuber, ki jo je eno od dunajskih podjetij poslalo na ulice, da preveri, kako se bodo tržačani in tržačanke odzvali na njen mestni obhod, »bala brez potrebe, da jo vržejo v morje.«44 tržačani naj bi novo oblačilo označili za »jako estetično«.45 41 Slovenski narod, 6. 8. 1898, št. 177. 42 Slovenec, 27. 2. 1911, št. 47. 43 Edinost, 13. 3. 1911, št. 72. 44 Soča, 4. 3. 1911, št. 26. 45 Soča, 9. 3. 1911, št. 28. katoliška cerkev, ki je imela pomembno vlogo v slo­venski družbi tudi preko političnih institucij (slovenska ljudska stranka), je ažurno sledila spremembam na po­dročju oblačilne kulture in mode, posebno pozornost pa je namenjala ravno ženskim oblačilom. Do modnih novotarij, ki so se z razvojem tekstilne industrije vse hitreje širile med mestnim pa tudi podeželskim prebi­valstvom, je imela drugačen pogled in je bila praviloma kritična.46 kar je bilo v nasprotju z normami, je bilo deležno obsodb in številnih protiargumentov, ženskam pa so velikokrat pripisali različne negativne lastnosti.47 v Slovencu, ki je bil osrednji časopis slovenske ljudske stranke na kranjskem, so o »modnem stvoru« – hlačah, pisali z določeno mero skepse in hudomušnosti, a brez kritičnih opazk.48 Glede hlačnega krila je bilo na sloven­skem še najbolj kritično goriško katoliško časopisje, kar bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju. liberalni tisk je predstavljal modne novosti v pozi­tivnejši luči, kar je razvidno iz časopisnega poročanja tržaške Edinosti, kranjskega Jutra ali, kot bomo videli v nadaljevanju, goriške Soče. 49 Časopis Jutro je na primer hlačno krilo označil za »atentat na staro, konservativno modo.«50 Čeprav je liberalno slovensko časopisje prihod hlačnega krila predstavljalo kot emancipacijski dosežek, vse ženske tega niso podprle. slovenska pesnica in pisa­teljica ljudmila prunk je pod psevdonimom utva marca 1911 zapisala daljši članek v Slovenski gospodinji. najprej je predstavila glavne značilnosti francoske mode, do katere je bila kritična, potem pa še izpostavila nekatere prednosti nošnje hlačnega krila, a le pri določenih dejav­nostih. »Psevdo-feministke trdijo, da je to velevažen pojav 46 Studen, »Nespodobno oblečene ženske so satanovo orodje, ker po njih kakor nekdaj po kači govori«, str. 89-90. 47 Gombač, »Modni pele mele« slovenske družbe med svetovnima vojnama, str. 198. 48 Slovenec, 27. 2. 1911, št. 47. »Odslej /se bo/ vsaka ženska lahko pohvalila nasproti prijateljici, da ona v hiši hlače nosi, in to je tudi nekaj!« 49 Gombač, »Modni pele mele« slovenske družbe med svetovnima vojnama, str. 317. 50 Jutro, 13. 3. 1911, št. 374. za žensko gibanje, ki mu je treba z vso re­snobo slediti, ker tudi s tem ženske pokaže­jo moškim svojo jednakopravnost. Igralke se izražajo o ženskih vrhnjih hlačah zelo različno. Nekatere so se v njih že pokazale na odru; druge nameravajo za sedaj ostati še zveste krilu. Dunajski aristokratski žen­ski krogi so odločno proti hlačnemu krilu ter trdijo, da se v njihovih krogih gotovo ne bo sledilo tej modi. Istotako protiven jej je literarni ženski svet.« prihod hlačnega kri­la je povezala z modernizacijskimi procesi, v katere se je vse hitreje vključeval tudi slovenski prostor. »Mislim pa, da je najnovejša ženska moda le posledica najmlajših športov: avtomobilov, mo­tociklov in letalnih strojev. Pri teh športih je hlačno krilo gotovo neobhodno potrebno. Iz tega hlačnega krila pa ne more postati splošna ženska obleka tudi za tiste, ki se s športom ne morejo ali ne marajo baviti. Mogoče pa je, da se iz hlačnega krila razvije še prav zdrava nova moda.«51 izpostavila se je tudi pisateljica zofka kveder,52 ki je o hlačnem krilu podala negativno mnenje. komentar je objavil časopis Edinost. po njenem mnenju je hlačno krilo bilo nepraktično in neuporabno za hitrejšo hojo. označila ga je za »prehodno, ne posebno okusno modno muho.«53 Prihod hlačnega krila v gorico na slovenskem je hlačno krilo, če drži časopisno poročanje, največjo pozornost poželo v Gorici – večnaci­onalnem središču dežele Goriške in Gradiške. oblačilo se je v goriških slovenskih in italijanskih medijih prvič predstavilo februarja 1911. novo pomladno modo so v Soči označili za »interesantno«.54 po obširnem poroča­nju slovenskega in tujega časopisja je zanimanje zajelo tudi goriško publiko, ki je pričakovala skorajšnji prihod novega trenda na primorsko. Časopis Soča je tako že 9. marca 1911 obelodanil bralkam, med katerimi se je govorilo »mnogo o novi ženski modi, o hlačnem krilu«, da bo novo oblačilo, ki je sprožalo polemike po celi državi, kmalu dostopno tudi pri goriških trgovcih.55 slednji so dodobra izkoristili zanimanje žensk, ki jih je k temu še bolj spodbudilo opisano dogajanje v trstu, ljubljani in drugih predelih države. Goričanke niso hotele zao­stajati za Dunajčankami ali parižankami. v Gorici je prva kupcem ponudila hlačno krilo trgovina pregrad & Černetič,56 kmalu pa sta sledili še trgovina antona med­veda in podjetje ignazija steinerja. zanimanje je bilo veliko, saj je bilo »gledalcev vsepolno. Nekaterim damam dopade hlačno krilo, druge zardevajo, ko zagledajo v iz­ložbah novo nošo.«57 ravno slednje je bilo morda razlog za oklevanje pri nakupu, kar pa so trgovci poskusili re­šiti na način, katerega so uporabljale velike modne hiše na Dunaju, trstu in drugih središčih. Dodatne skrbi bi ženskam lahko povzročalo tudi obnašanje in negativen odziv javnosti, ki so se pojavljali po drugih delih države. zaradi tega so trgovci v Gorici občinstvu predstavili novo oblačilo na manekenkah oz. »reklamnih lepoticah«, kot so jih poimenovali v Edinosti. 58 podjetje steiner je v ta namen organiziralo nekakšno modno revijo. »Ne v izložbi, ampak v notranjih prostorih bo šetala dama, v hlačnem krilu, o katerem sodijo, da je decentno ter da 51 Slovenska gospodinja, 18. 3. 1911, št. 3. 52 Zemljič, Marica Nadlišek Bartol, str. 287. Zofka Kveder je že pred prvo svetovno vojno nosila hlače v javnosti. Ko je tako oblečena nekoč obiskala Marico Nadlišek Bartol v Svetem Ivanu pri Trstu jo je ta, zaradi opazk sosedov, prosila naj je ne obiskuje več na domu. 53 Edinost, 16. 3. 1911, št. 75. 54 Soča, 21. 2. 1911, št. 21, Gazzetino Popolare, 23. 2. 1911, št. 2775. 55 Soča, 9. 3. 1911, št. 28. 56 Soča, 11. 3. 1911, št. 29. 57 Soča, 14. 3. 1911, št. 30. 58 Edinost, 9. 3. 1911, št. 63. je upati, da se ta noša polagoma uvede. Po samih mode­lih ni mogoče prav presojati nove noše je treba je videti damo oblečeno v hlačno krilo.«59 po pozitivnem odzivu so nato ženske v krilu poslali še na goriške ulice, s čimer so preverili vzdušje goriške javnosti. trgovca medved in steiner sta poslala vsak po dve, da so se sprehodile po glavni mestni promenadi. »Zgodilo se ni nobeni nič, marveč se je obnašalo občinstvo povsem dostojno. Gledali so jih in sodili, drugače so imele popoln mir. Mnenja ženskega sveta so deljena: ene so za hlačno krilo, oziroma hlače, druge odločno proti.«60 kljub temu, da je goriška javnost odreagirala tolerantno, kar naj bi bila po mne­nju nekaterih posledica strahu pred kompromitacijo v javnosti, so v časopisju ženskam svetovali, naj raje ne hodijo v hlačah po ulicah mesta.61 odziv je spodbudilo društvo Goriška slovenska mla­dina. v program »dramatičnega večera«, ki je potekal 25. marca 1911 v goriškem trgovskem domu, je vključilo tudi plesni in pevski nastop ženske v hlačnem krilu, kar je bilo v vabilu še posebej poudarjeno.62 organizatorji so morda na ta način poskušali preseči predsodke, ki so se ustvarili pri nekaterih glede novega oblačila, po vsej verjetnosti pa se je pri najavi dogodka skrivala tudi želja po dosegu čim večjega obiska, saj je občinstvo »najbolj radovedno« pričakovalo prav to točko prireditve.63 obe­nem ne gre spregledati povezav s praksami v Franciji, kjer sta moda in gledališče uspešno sodelovala. Da so bile gledališke predstave tudi v Gorici izvrstna prilo­žnost za predstavitev modnih trendov, dokazuje primer marie tonkli, žene goriškega odvetnika in politika ni­kolaja tonklija, katere nova oblačila je goriška publika lahko redno občudovala na koncertih.64 prireditev gori­ške mladine je časopis Soča podprl, vstopnice pa je bilo moč dobiti v trgovini vodilnega liberalnega goriškega politika andreja Gabrščka.65 odzivi na nastop so bili različni in so sprožili polemiko v časopisju. »Dramati­čen večer« Goriške slovenske mladine je bil očitno res dramatičen, vsaj če sklepamo po poročanju katoliškega političnega časopisja. nastop neimenovane ženske, ka­tere identiteta je bila zakrita po vsej verjetnosti ravno zaradi nošnje hlačnega krila, je sprožil burne reakcije. neodobravanje je že v začetku marca 1911 izrazil dopisnik Eca del Litorale, ki je prihod hlačnega krila v Gorico označil za »komični spektakel«, ženske pa pozval, naj kot matere in državljanke ne izgubljajo časa z njimi. 59 Soča, 18. 3. 1911, št. 32. 60 Soča, 21. 3. 1911, št. 33. 61 Corierre Friulano, 20. 3. 1911, št. 64. 62 Soča, 23. 3. 1911, št. 34. 63 Soča, 28. 3. 1911, št. 35. 64 Šatej, Žensko delovanje na Goriškem od sredine 19. stoletja do druge svetovne vojne: magistrsko delo, str. 40. 65 Soča, 23. 3. 1911, št. 34. Ženska v hlačah je bila po mnenju avtorja ženska, ki »nima ničesar v glavi.« poudaril je tudi, da zavzemanje za enakopravnost med spoloma nima nobene zveze z modo.66 Če je katoliška Gorica že v začetku marca 1911 nov modni trend označila za »spako«,67 je bil Primorski list še ostrejši. razburjenje je bilo tolikšno, da si je do­gajanje na prireditvi goriške mladine priborilo mesto na naslovnici časopisa, ki je bilo vodilno glasilo gori­škega krščansko-socialnega gibanja. neimenovani avtor je v članku »Jupe culotte« hlače označil za »neumnost potratnih pariških dam« in »babarijo«, ki ne spada v slovenski prostor. po njegovem mnenju so predstavljale grožnjo dotedanjemu družbenemu redu. z nošnjo hlač po mnenju avtorja »ženska noče biti več ženska, ampak moški. Izneveriti se hoče večno ženskim idealom, ki so jej določeni po naravi in po božji naredbi. Hlače hoče nositi, v kratkem morda celo sabljo in puško! S cigaretko v ustih bo hodila po ulicah! To je ženska emancipacija, ki nam jo ponuja propadajoči francoski narod.«68 avtor se je spravil tudi na zapise Soče o prireditvi goriške mladine in časo­pisu očital neprimerno poročanje in celo simpatiziranje s podjetjem steiner, ki po imenu sodeč ni bilo slovensko, kar naj bi bilo v nasprotju z geslom »svoji k svojim« pri podpiranju narodnih trgovcev v mestu. s tem je modno vprašanje zapeljal v nove dimenzije in vanj vključil še narodno in politično vprašanje. hlačno krilo je na ta način postalo del kulturnega boja med najpomembnejšima političnima tabora (li­beralnim in katoliškim) na slovenskem. zanimivo pa je, da na kranjskem njegova nošnja ni dosegla odmeva, do katerega je prišlo na Goriškem. oba tabora sta iskala različne načine, da bi nasprotovala nasprotni strani, oziroma jo poskušala diskreditirati. Primorski list je apeliral na prebivalstvo Gorice, naj se raje kot novim modnim trendom posveti gospodarskemu, narodnemu in socialnemu delu, a je pri tem dodal še, »da take žen­ske, ki se zdaj pačijo z neumnostjo ženskih hlač, niso za nobeno delo ne v družini, ne v društvih, ne drugod.«69 na odziv nasprotnega tabora ni bilo potrebno dolgo čakati. v Soči je član Goriške slovenske mladine zavrnil očitke in dodal, naj katoliški tabor raje sleče »prej ženskam hla­če po raznih krščanskih hišah in farovžih — in to temeljito zlasti pri volitvah«, 70 kar je merilo na agitatorsko moč ženstva znotraj družinskega okolja in različnih katoli­ških društev v času deželnih in državnih volitev.71 na omembo »propadajočega francoskega naroda« je avtor še opozoril urednika Primorskega lista, da s takšnim pisanjem očitno tudi »odločno prepoveduje« romanja 66 Eco del Litorale, 11. 3. 1911, št. 48. 67 Gorica, 11. 3. 1911, št. 20. 68 Primorski list, 30. 3. 1911, št. 13. 69 Prav tam. 70 Soča, 1. 4. 1911, št. 37. 71 Selišnik, Prihod žensk na oder slovenske politike, str. 52-53. »krščanskih« žena v lurd.72 v Primorskem listu so sicer v nadaljevanju polemike izpostavili, da je njihov zapis doživel odobravanje tako pri nekaterih liberalno usmer­jenih meščanih kot pri »inteligentnih ženskih krogih«. pisec je izpostavil pismo, ki ga je prejelo uredništvo ča­sopisa, v katerem je neimenovana bralka pohvalila zapis, ki je »odločno nastopili za čast in dostojanstvo žensk, ki jim pričeti, a proti pačenju in nečimernosti onih redkih slovenskih potratnih dam, ki ne vedo več, kako bi trosile denar za lišp.«73 pričujoči časopisni fragment nakazuje, da širša goriška javnost, med njimi tudi številne ženske, ni bila pripravljena sprejeti nove mode, in da je popula­rizacija le-te v aprilu 1911 že izgubljala zagon. tako je bilo tudi na Goriškem, saj se s tem člankom v goriškem časopisju zaključi polemika v zvezi z nastopom v trgo­vskem domu in nošnjo ženskih hlač v mestu. Sklep tako kot se je okrog Jupe-culotte razplamtel vihar na začetku marca 1911, tako je tudi že naslednji mesec tudi ugasnil. kljub intenzivnemu poročanju medijev nova moda ni dobila prave podpore med avstro-ogrskim in tudi slovenskim ženstvom in v javnosti. burni odzivi avstro-ogrske javnosti kažejo, da hlačnega krila ženske niso hotele nositi, saj bi z njim tvegale posmeh, žalitve in napade vseh tistih množic, ki se niso mogle sprijazniti s tem, da bi ženske posnemale moške in se polastile hlač. poleg tega so se pojavili novi modni trendi, ki so potisnili hlačno krilo v zgodovino za nekaj desetletij. oktobra 1911 so tako na Dunaju zapisali, da je »umrlo blažene smrti«. 74 Dogodki, povezani z oblačilom, izstopajo po svoji razširjenosti. zajeli so celotno evropo in izstrelili vpra­šanje ženskega nošenja hlač v širšo javnost ter sprožili debato glede emancipacije žensk ravno v času, ko je v velikem delu evrope potekal intenziven boj za žensko volilno pravico. mnogi pisci so se osredotočili tudi na zdravstvene vidike nošnje hlačnega krila, v katerem so zaradi ohlapnosti, udobnosti in mobilnosti videli velik preskok in napredek v korelaciji z dotedanjimi modni­mi trendi, kot na primer nošnjo steznika, ki je ovirala normalno dihanje in pretok krvi ter spreminjala obliko hrbtenice in prsnega koša.75 prihod hlačnega krila na trg je zamajal dotedanje modne in oblačilne vzorce, ki so se radikalno spremenili šele v času prve svetovne vojne. v vojnem času se je pri ženskah pričela postopoma uve­ljavljati nošnja hlač, kar je bila posledica nadomestitve 72 Soča, 1. 4. 1911, št. 37. 73 Primorski list, 6. 4. 1911, št. 14. 74 Wiener Neuste Nachrichten, 23. 10. 1911, št. 42. 75 Remec, Podrgni, očedi, živali otrebi: higiena in snaga v dobi me- ščanstva, str. 234. moške delovne sile, ki je odšla na evropska bojišča. Delo v proizvodnji, prometu in drugih sektorjih je zahtevalo primerna oblačila, ki so morala biti praktična in prepro­sta.76 trend praktične in nosljive mode se je po vojni še razširil in ni ga bilo moč več ustaviti. Če primerjamo Gorico pa tudi širši slovenski prostor z nekaterimi ostalimi predeli avstro-ogrske, lahko iz poročanja dnevnega časopisja ugotovimo, da odpor pro­ti oblačilu ni dosegel intenzitete, kakršna se je pojavila ponekod drugod po državi ali evropi. tako goriško, kot bližnje tržaško okolje bi lahko označili za liberalno, kozmopolitsko in odprto idejam, ki so prihajale iz tuji­ne. trst je bil že v 90. letih 19. stoletja središče javnega delovanja slovenk, ki so leta 1897 ustanovile tudi prvi slovenski ženski časopis Slovenka. 77 kaj je temu botro­valo, je iz časopisnih zapisov težko razbrati. slovensko liberalno časopisje je do hlač nastopalo z določeno na­klonjenostjo in dokazovalo naprednost slovenske kultu­re in miselnosti. na drugi strani tudi katoliško časopisje, z izjemo goriškega, ni izrazito nastopilo proti novi modi ter na tak način ni dalo povoda slovenski javnosti, da bi do hlačnega krila razvila negativno mnenje. Viri in literatura Časopisni viri: Agramer Zeitung, 1911 Arbeiter Zeitung, 1911 Bukowinaer Post, 1911 Corierre Friulano, 1911 Die Muskete, 1911 Eco del Litorale, 1911 Edinost, 1911 Gazettino Popolare, 1911 Gorica, 1911 Jutro, 1911 Novice, 1876 Primorski list, 1911 Reichspost, 1911 Slovenec, 1911 Slovenska gospodinja, 1905, 1911 Slovenski narod, 1898 Soča, 1911 Sport und Salon, 1911 Wiener Neuste Nachrichten, 1911 76 Cho, Oh, Fashion and Periodic Conditions before and after World War I: – 1910s to the Beginning of 1930s -, str. 65. 77 Verginella, Ženske med nacionalnim angažmajem in bojem za žensko emancipacijo. Slovenke v Trstu na prehodu iz 19. v 20. stoletje, str. 133-144. Literatura: Batagelj, Borut: »ali naj dame kolesarijo?«: kolesarke in žensko telo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Zgodovina za vse: vse za zgodovino, l. 11, št. 2. celje: zgodovinsko društvo, 2004, str. 40-53. Bolton, Andrew; Koda, harold: preface: The prophet of simplicity. Poiret (ur. andrew bolton in harold koda). new York: metropolitan museum of art, 2007. Cho, Kyu-hwa; oh, yun-Jeong: Fashion and periodic conditions before and after world war i: – 1910s to the beginning of 1930s -. Journal of Fashion Business, l. 6, št. 3. The korean society of Fashion business, 2002, str. 60-68. Ebert, Anne-Katrin: Radelnde Nationen: Die Geschichte des Fahrrads in Deutschland und den Niederlanden bis 1940. Frankfurt, new York: campus verlag, 2010. getzy, Adam: Fashion and Orientalism: Dress, Textiles and Culture from the 17th to the 21st Century. london, new York: bloomsbury academic, 2013. gombač, Maja: »Modni pele mele« slovenske družbe med svetovnima vojnama. ljubljana: inštitut za novejšo zgodovino, 2011. gombač, Maja: nekaj o modi v slovenskem časopisju na prelomu stoletja (1895–1915). Zgodovina za vse: vse za zgodovino, l. 6, št. 2. celje: zgodovinsko društvo, 1999, str. 98-108. heine, Scot W.: Culture and Customs of France. london: Greenwood press, 2006. Remec, Meta: Podrgni, očedi, živali otrebi: higiena in snaga v dobi meščanstva. ljubljana: inštitut za novejšo zgodovino, 2015. Selišnik, Irena: Prihod žensk na oder slovenske politike. ljubljana: sophia, 2008. Studen, Andrej: »nespodobno oblečene ženske so satanovo orodje, ker po njih kakor nekdaj po kači govori«. Stiplovškov zbornik (ur. Dušan nećak). ljubljana: oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v ljubljani, 2005, str. 89-102. Šatej, Barbara: Žensko delovanje na Goriškem od sredine 19. stoletja do druge svetovne vojne: magistrsko delo. ljubljana: [b. šatej], 2012. Troy, Nancy J.: The Theatre of Fashion: staging haute couture in early 20th-century France. Theatre Journal, l. 53, št. 1. baltimore: john hopkins university, 2001, str. 1-32. Verginella, Marta: Ženske med nacionalnim angažmajem in bojem za žensko emancipacijo. Slovenke v Trstu na prehodu iz 19. v 20. stoletje. str. 133-144. West, Emma: a modern(ist) mode: Fashion, 1910, and the limits of modernism. Word and Text: A Journal of Literary Studies and Linguistics, l. 1, št. 3. cardiff: centre for critical and cultural Theory, 2011, št. 65-78. zemljič, Igor: marica nadlišek bartol. Splošno žensko društvo: 1901–1945: od dobrih deklet do feministk (ur. nataša budna kodrič in aleksandra serše). ljubljana: arhiv republike slovenije, 2003, str. 278-292. Zusammenfassung „DIE FRAUEN SIND SoWIESo SChoN üBER All AM gEWINNEN, hIER ABER WERDEN SIE ES NIChT SChAFFEN, WIR gEBEN IhNEN DIE hoSEN NIChT. WER WIRD DENN DANN RöCKE TRAgEN?“ Die Ankunft des Hosenrockes in Görz im Frühjahr 1911 wurde europa und damit auch der slowenische raum von einem wahren modefieber erfasst, das das neue kleidungsstück Jupe-culotte be­traf, also den hosenrock, wie er auch genannt wurde. er wurde von einem der weltweit führenden mode-designer, dem Franzosen paul poiret lanciert, der sich dabei von der orientalischen mode inspirieren ließ. Die modesaison 1910/1911 bedeutete nach ansicht einiger einen radikalen bruch mit den damals vorherrschenden modemustern und bewirkte zahlreiche veränderungen der bekleidungskultur, wobei gerade hosen für Frauen die größte rolle spielten. Der hosenrock rief aufgrund seiner Form verschiedene reaktionen in europa hervor – von unterstützung und der verbindung mit der Frau­enemanzipation bis hin zu entrüstung und vorwürfen, dass die neue mode die Gesellschaftsordnung zerstört. wenn Frauen in der öffentlichkeit hosen trugen, wurde dies von der Gesellschaft zu beginn des 20. jahrhun­derts weitgehend als unangebracht und unschicklich angesehen. Dies stoppte jedoch beim hosenrock nicht das von den medien unterstützte vordringen der mo­dehäuser und -geschäfte auf den europäischen markt. auch in den stadtzentren österreich-ungarns schickten die modehäuser mannequins auf die straßen, die das kleidungsstück in der öffentlichkeit bewarben und die reaktionen darauf testeten. hie und da kam es deswe­gen zu protesten und die öffentlichkeit drückte ihre unzufriedenheit mit dem modischen neuankömmling aus Frankreich auch durch angriffe auf die mannequins aus. Gegen den hosenrock organisierte man sogar ver­sammlungen und vereine. Der slowenische raum stand anderen teilen euro-pas bei den modischen neuerungen in nichts nach und die bewohner der größeren städte (triest, ljubljana, Görz) konnten bereits im märz 1911 das kleidungs­ stück bewundern oder kritisieren und auch kaufen. im vergleich zu anderen Gebieten österreich-ungarns re­agierte die slowenische öffentlichkeit viel toleranter auf den hosenrock. Diese toleranz wurde von der slowe­nischen liberalen presse besonders hervorgehoben, um damit die Fortschrittlichkeit der slowenischen kultur und Denkweise zu beweisen, besonders im vergleich zu Deutschen und ungarn. auf der anderen seite trat auch die katholische presse nicht dezidiert gegen die neue mode auf und gab so der slowenischen öffent­lichkeit keinen anlass, sich eine negative meinung über den hosenrock zu bilden. eine ausnahme war jedoch Görz, das sich hinsichtlich der medialen aufmerksam­keit vom übrigen slowenischen Gebiet abhob. zwischen der Görzer liberalen und katholischen presse kam es zu polemiken über das tragen, die bedeutung und die rolle der neuen mode. neben der Frage der Frauen­emanzipation wurden auch nationale und politische Fragen miteinbezogen und damit wurde das Thema teil des kulturkampfes zwischen den zwei bedeutendsten slowenischen politischen lagern, dem liberalen und dem katholischen. trotz der intensiven medialen be­richterstattung fand die mode keine unterstützung der österreichisch-ungarischen und slowenischen öffent­lichkeit. Die berichterstattung endete bereits im april 1911 und das kleidungsstück verschwand aus den mo­dehäusern und von den straßen. Schlag wörter: Jupe-culotte, paul poiret, Frauenmo­de, hosenrock, Gorica/Görz Petra Kolenc »Človek naj ne izleti iz mesta, da se napije, nabaše in si pokvari želodec, marveč da se izprehodi in razvedri, da si ohrani veselje do življenja.« O zametkih gostinsko-turistične ponudbe v Trnovskem gozdu do let med obema vojnama KolENC Petra, univ. dipl. bibl. zgodovinski inštitut milka kosa, raziskovalna postaja zrc sazu nova Gorica, Delpinova 12, si-5000 nova Gorica 338.488.2(497.473) »ČloVEK NAJ NE IzlETI Iz MESTA, DA SE NAPIJE, NABAŠE IN SI PoKVARI ŽEloDEC, MARVEČ DA SE IzPREhoDI IN RAzVEDRI, DA SI ohRANI VESElJE Do ŽIVlJENJA.« O zametkih gostinsko-turistične ponudbe v Trnovskem gozdu do let med obema vojnama Da so kraji zahodnega dela trnovskega gozda že v osem­desetih letih 19. stoletja veljali za prava mala gorska letovišča, potrjujejo številni prispevki v periodičnem tisku druge polo-vice 19. stoletja. tudi domače vaške krčme, kasnejše furman­ske gostilne, ki so postopoma prehajale v izletniške gostilne, so dajale pravo podobo vzponu turizma, saj niso bile name­njene le domačinom, temveč tudi letoviščarjem (predvsem Goričanom in tržačanom), ki so se leto za letom v vedno ve­čjem številu navduševali nad bivanjem na območju trnovske planote. temu je sledila tudi ponudba hrane tako v gostilnah kot na domačijah, ki so meščanom ponujale tudi prenočišča. prispevek podrobneje analizira gostinsko-turistično ponudbo v vaseh in zaselkih zahodnega dela trnovskega gozda (trnovo, rijavci, voglarji, nemci, lokve), ki je od leta 1894 do 1911, sodeč po vse večjem številu gostiln, močno narasla. Ključne besede: Trnovski gozd, gostinska ponudba, vaške krčme, furmanske gostilne, izletniške gostilne, fin se Siecle KolENC Petra, ba library science, milko kos historical institute, research centre of the slovenian academy of sciences and arts nova Gorica, Delpinova 12, si-5000 nova Gorica 338.488.2(497.473) “MAN ShoUlD NoT BE lEAVINg ToWN To gET DRUNK, STUFF hIMSElF AND RUIN hIS SToMACh, BUT ShoUlD go FoR A WAlK, ChEER UP AND RETAIN ThE Joy oF lIFE.” Early catering and tourist services in Trnovski gozd before the end of WWI The western part of trnovski gozd featured small moun­tain resorts as early as the 1880s, as testified by many articles published in periodicals from the second half of the 19th century. local village taverns that later catered for cart drivers and then for tourists symbolized the rise of tourism because these were not meant only for the locals but also for holiday-makers (mostly from Gorizia and trieste), who enjoyed stay­ing in the trnovska planota region and whose number grew every year. This was followed by the provision of food services at taverns and farms, which also provided accommodation to their guests. The article analyzes the catering and tourist services in the villages and hamlets of the western parts of trnovski gozd (trnovo, rijavci, voglarji, nemci, and lokve). The number of such services grew considerably between 1894 and 1911, judging from the increasing number of taverns. Key words: trnovski gozd, catering, village taverns, tav­erns for cart drivers, taverns for tourists, fin se siecle Lovska koča (gostilna) v krnici iz začetka 20. stoletja z gospodarjem - lovcem v ospredju. (Pokrajinski arhiv v Novi Gorici) zgodnji prostočasni obiski Trnovskega gozda kraji zahodnega dela trnovskega gozda1 so že ko­nec 19. stoletja veljali za prava mala gorska letovišča, kar potrjujejo številni prispevki v periodičnem tisku (Gorica, Edinost, Soča), ki so bili hkrati edini pisni vir za slovensko gorniško besedo, preden je leta 1895 začel izhajati Planinski vestnik. tudi iz oglasov v periodičnem tisku, ki so redno oglaševali odprtje novih gostiln in pla­ninskih koč na območju trnovskega gozda, je mogoče zaslediti vedno večjo gostinsko ponudbo, ki so jo izzvali vse pogostejši obiski domačih in tujih letoviščarjev tako v poletnem kot zimskem času.2 zanimiva je ugotovitev, da so žene avstrijskih gozdarjev ponujale hrano in pijačo v gozdarskih oz. prvotno lovskih kočah.3 na predmeji, kjer je gostišče vzdrževala Francka kainradl, žena goz­ 1 Prispevek se osredotoča predvsem na krajinsko podenoto Trnovski gozd – zahodni del, v katerem je kulturno krajino oblikovala tra­dicionalna kmetijska raba prostora na krčevinah gozdnih jas ter v katerem so se razvila redka in razpršena naselja in zaselki Nemci, Lokve, Lazna z izrazito dinarskim podnebjem ter strnjeno naselje Trnovo (z Rijavci in Voglarji), ki kaže vplive primorsko-kraških podnebnih oz. naselitvenih vzorcev (Gl. Marušič et al., Trnovski gozd, 1998). Leta 1894 je na območju, ki je sodilo pod Goriški okraj Trnovske županije, živelo 1479 prebivalcev, od tega v vaseh Trnovo 540, Lazna 87, Lokve 411, zaselka Nemci 52 in Voglarji 383 prebivalcev. Gl. Ročni kažipot … za 1894, str. 85. 2 Kolenc, »Bodi nam pozdravljen Trnovski les, …« str. 41. 3 Soča, št. 15, 1895. dnega čuvaja Filipa kainradla (1843.1902), je bila, kakor izvemo iz zapisa neznanega popotnika v Soči, ponudba za tisti čas osupljiva: »Ona toči izvrstno istrsko črno vino refošk, izborni kraški teran, pravi proseški berzamin, naj­boljša vipavska bela in črna vina; poleg tega ima v sodčkih in steklenicah plzensko in senožeško pivo. Na krožnik ti pa nareže fino dišečo salamo ali prav dober sir (oboje domači pridelek) ali pa pristno gorjansko kračo(pršut), kateri se mora želodec smejati, ko jo ugleda, še preden jo okusi. Večkrat ima tudi divjačino za prigrizek, in kdor si želi še posebno dobro grlo namazati, dobi vsak čas sveže, po alpskih cvetlicah fino dišeče surovo maslo. Tudi za zabavo je poskrbljeno, kajti pred hišo je lepo kegljišče in dobro urejena gugalnica. In če bi vsega tega ne bilo. Koliko je vredno, da se človek najé – čistega gorskega zraka.«4 te vrste je bila tudi anina koča, ki jo je dal zgraditi tedanji oskrbnik5 trnovskega gozda josef jarisch (1848– 1906) po rodu iz dunajskega novega mesta.6 jarisch se 4 Soča, 12. 6. 1896, št.14. 5 V Trnovskem gozdu so imeli gozdni oskrbniki vedno velik ugled in vpliv, saj je vse prebivalstvo večinoma delalo v državnem gozdu. Moški so delali kot drvarji, oglarji ali cestarji, ženske po gozdnih vrtovih, otroci pa so tam največkrat pasli. 6 Jarisch je bil tudi pionir smučanja na Trnovski planoti in je kot številni drugi gozdarski uradniki po monarhiji v odmaknjene kraje prinašal številne elemente modernizacije. Glej: Batagelj, Snežke, str. 31-44. je rad zatekal v različne predele trnovskega gozda, k srcu pa mu je prirasla smrekova draga. v tem okolju je v času službovanja zrasla leseno-kamnita koča, ki jo je po svoji ženi poimenoval anina koča. njen opis zasledimo v predavanju ajdovsko-vipavske podružnice slovenskega planinskega društva, leta 1906 objavljenega v Soči (št. 52): »Koča je polovico zidana, polovico lesena in z lesom pokrita. V njej sta dve sobi in kuhinja, ki ima lep štedilnik, malo klet in podstrešje. Pred kočo je umeten vodnjak. Preskrbljena je koča s potrebno opravo in še celo mala knjižnica se tu nahaja«. vsak, ki je kdaj zašel v trnovski gozd, jo je obiskal: »Pri Anini koči se odpočiješ, in če je doma »hišni oče« – gospod Prip, ki je pravi Hrast med gozdarji, a poštena duša od pete do glave, postreže ti s kozarcem dobrega vina ali čašo izbornega piva – ali če si ›knajpar‹7, s kupico mrzle vode.«8 seveda so lovske koče9 najpogosteje obiskovali gozdarji, planinci in lovci.10 obi-ski slednjih11 zagotovo veljajo za prve prostočasne obiske trnovskega gozda, če izvzamemo zgodnje komisijske obiske gozdarjev, ki so že od poznega 16. stoletja zahajali v gozd predvsem zaradi ogledov, izmer in kasnejših mo­žnosti izkoriščanja gozda. tako lahko pred 19. stoletjem govorimo o prihodu posameznikov visokega plemstva na območje gozda zavoljo »lovskega turizma«.12 lov je bil od nekdaj domena starih plemiških rodbin, to pravico so si jemali že po fevdalni tradiciji tisti, ki so imeli oblast.13 najeta lovišča s strani visokega plemstva in kasneje meščanov, ki so se v 19. stoletju zgrinjali na lov, so predstavljala prve oblike letovanja v omenjenem gozdu. tako si je neki goriški trgovec s klobuki v tr­novskem gozdu najel lovišče za lov na divjega petelina. 1895 pa je v anini koči obedoval tržaški gospodarski cesarski namestnik, ki je pregledoval nasade v gozdu. prav groteskni so opisi lova na divje živali (petelina, koze, …) s strani visokih dostojanstvenikov, saj so jim domači lovci večnima vnaprej pripravili teren za lov.14 7 Gre za terapijo zdravljenja z vodo, ki jo je razvil nemški duhovnik in vodni terapevt Sebastian Kneipp (1821–1897). 8 Soča, neznani avtor, 12. 6. 1896, št.24. 9 Anino kočo naj bi tik pred prvo svetovno vojno požgali divji lovci. O tem poroča Čibej, Zbrani spisi, str. 253. 10 Čibej, N. d., str. 253. 11 O naselitvi Gore, vzhodnega dela Trnovskega gozda izpred štiristo­ tih let je v zborniku Mati Gora zapisano: »Pričelo se je s prihodom lovca Štefana Bizjaka, leta 1601. Moral je biti pogumen lovec, na goro pa ga je poslal grof Attems s Križa, z namenom, da razišče možnosti lova in gozdarjenja in da bi oskrbel grofa z divjačino.«, str. 219. 12 Kolenc, O motivih s prvih razglednic, str. 24, Kolenc, »Bodi nam pozdravljen Trnovski les,…«, str. 41. 13 Božič, Zgodovina lova in naše lovske družine, str. 7. 14 Naj omenimo samo nekatere: grof Chambordski, burbonski kralj, knez Lobkovitz itd. O pomembnežih, ki so v Trnovskem gozdu lovili, je zapiske »iz prve roke« v mesečniku Lovec objavljal Josip Plesničar med letoma 1911 in 1912. začetki razvoja turizma v Trnovskem gozdu alpinist henrik tuma poda eno zgodnejši definicij turizma: »Ko postane izlet in popotovanje širši socialni pojav, težnja celih slojev gospodarskih in socialnih od­nosov, se prične turizem, ki je tesno vezan na moderno tehniko vozil.«15 o začetkih razvoja turizma, v pomenu prenočevanja gostov, ponudbe hrane, pijače in drugih pridelkov ter rokodelskih izdelkov pa lahko govorimo od osemdesetih let 19. stoletja dalje. tedaj je, tako Fakin bajčeva16 ugotavlja za območje krasa, veliko vlogo odi­grala zlasti goriška in tržaška meščanska kultura, ki je tudi do krajev na trnovski planoti začela gojiti poseben odnos z odkrivanjem blagodejnega delovanja sredo­gorskega podnebja, ki je posebej v poletnem času na območju trnovskega gozda osvežilo prebivalce zatohlih tržaških in goriških mestnih ulic: ali kot je po ursuli becher povzel zgodovinar andrej studen, se je za manj premožne meščane, ki jim omejena finančna sredstva niso dopuščala večjih potovanj, ustvarila nova meščan­ska oblika počitnic t. i. »poletna svežina«17, za katero je bil značilen v veliki meri ustaljen način počitnikovanja: navezanost na enkrat izbrano letovišče, iskanje tesnej­ših stikov med družinskimi člani in nekakšen občutek superiornosti nasproti podeželskemu prebivalstvu, čas bivanja na podeželju je bil dolg, en mesec ali več, od konca junija do začetka septembra.18 poveden je zapis slikarja saše, iz goriške meščanske družine šantel, ki se že kot petletni otrok, leta 1888 spominja letovanja v Čepovanu, vasi, ki je le pet kilometrov oddaljena od osrednjih naselitvenih jeder v trnovskem gozdu: »Naj­lepši čas je bil zame počitniški, ko smo redno leto za letom potovali iz Gorice na dvomesečno bivanje na deželo. Bili smo menda prvič v Čepovanu, ko mi je bilo 5 let. Pot tja je bila za nas otroke kaj zabavna. Na »lojtrniku« je bila vsa počitniška oprava, vštevši oddeje, blazine, kuhinjske in druge potrebščine19. Z deskami so bile improvizirane klopi. Ko je bilo vse pripravljeno smo stopili v voz, ki nas je še dokaj hitro prepeljal skozi Solkan do vznožja strme ceste proti Grgarju. Tam je šlo počasi. Na drugi strani sedla smo prišli zopet v hitrejši tempo, in ko smo bili v Fopškem kalu, smo vedeli, da bo cesta kmalu zavila na levo v prelepo čepovansko dolino«.20 tu so se šantlovi 15 Tuma, Pomen in razvoj Alpinizma, str. 135. 16 Fakin Bajec, Pregled razvoja turizma, str. 24. 17 Studen, Iz avanturizma v turizem, str. 101–102, glej tudi Göttsch, Sommerfrische…, str. 9–15, Haas, Die Sommerfrische – Ort der Bürgerlichkeit, str. 364–377. 18 Studen, Iz avanturizma v turizem, str. 101–102, 19 Iz zapisanega lahko sklepamo, da so si Šantlovi tudi sami pri­ pravljali hrano, prav verjetno je, da so iz Gorice pripeljali tudi živila, v Čepovanu pa so se prepustili gostoljubju vaškega kmeta in gostilničarja le občasno. 20 Šantel, Življenje v lepi sobi, str. 136. Prav slednji zapis in še mno­ go ustnih potrditev za kasnejši čas ovrže občutek superiornosti meščanov, ki so prišli na letovanje v Trnovski gozd. nastanili pri najbogatejšem vaškem kmetu kofolu, ki ga Ročni kažipot po Goriški in Gradiščanski iz leta 1894 že omenja kot pomembnejšega »krčmarja in štacunar­ja« v Čepovanu.21 sredi velike kmečke hiše obdane z gospodarskimi poslopji so si pripravili vse potrebno za dvomesečno bivanje na deželi, nato so začeli z obiski okolice in s spoznavanjem kmečkega življenja. pri tem pa niso ostali neopaženi, kajti ob koncu osemdesetih let 19. stoletja je bil prostor čepovanskega podeželja še zelo vase zaprt in malo obiskan, kar potrjuje tudi šan­tlov zapis: »Bili smo prvi letoviščarji v tistih krajih, zato smo vzbujali pri ljudeh – a tudi pri živalih, posebno pri pasočih kravah-veliko pozornost. Ljudje so bili vedno pri­jazni z nami, saj je papa kot kmečki sin takoj našel pravo nit razgovora z domačini.«22 s konkretnim primerom šantlovih, ki so opredelili turistiko z odkrivanjem na­ravnih lepot, opazovanjem ljudskega življenja, posebno v odnosu z naravo, folklor, pogledov na gospodarski razvoj podeželja in organizacijo potovanja, je tudi v revno Goriško zaledje stopila ekonomija dodatnega pov­praševanja in ponudbe hrane. ta je bila sprva vezana na domače krčme. Gostilničarska obrt je temeljila na družinski tradiciji, saj je prehajala iz roda v rod, pri postrežbi in skrbi za goste pa je sodelovala cela družina. običajno so gostinsko dejavnost razvijali premožnejši kmetje, ki sta jim tako družbeni status kot finančna neodvisnost ob kmetovanju omogočila ukvarjanje z gostinstvom, trgovino, furmanstvom, mesarstvom in drugo dejavnostjo.23 tudi sleherni zaselek oz. vas zahodnega del trno­vskega gozda (trnovo, rijavci, krnica, voglarji, nemci, lokve) se je ponašal z eno ali več krčmami, ki so začele prav ob koncu 19. stoletja strmo naraščati. sodeč po statističnih podatkih Ročnega kažipota po Goriškem in Gradiščanskem so bile od srede 90-ih let 19. stole­tja na trnovem tedaj tri krčme (v lasti Frana peršiča, katarine hvala in valentina volka), prav tako tri pri voglarjih (v lasti blaža plesničarja, antona kogoja in jožefa plesničarja). lokve z nemci pa so imele skupaj tudi tri krčme (lastnikov antona makuca ter štefana, leopolda in Frana winklerja, slednji so izhajali iz iste rodbine nemških naseljencev pri nemcih).24 »Turistično gostinstvo« in ponudba hrane na domačijah Da so bile vasi trnovskega gozda tedaj že »letovi­ščarsko obljudene« potrjuje tudi šantlov zapis v nada­ 21 Ročni kažipot po Goriški in Gradiščanski za leto 1894 omenja tako Josipa kot Antona Kofola kot štacunarja in krčmarja. 22 Šantel, N.d., str. 136. 23 Kofol, Vaške gostilne, str. 44. 24 Prim. Kolenc, Bodi nam torej pozdravljen … str. 41. ljevanju: »Po Čepovanu smo si izbrali letovišče v vasi Trnovo. Kraj ima zelo lepo lego, ni daleč od veličastne­ga Trnovskega gozda in ima krasen razgled na Goriško stran.«25 trnovo z okoliškimi zaselki (rijavci, voglarji, nemci) je bilo v tistem času že precej znano letovišče s tremi krčmami, katerih število je do leta 1911 naraslo na pet. ena od teh se je iz krčme razvila v znano furman­sko gostilno,26 ki so jo imenovali »pri ovčarju«. njen lastnik, neki Žerovec, naj bi konec 18. stoletja prišel s krasa in s seboj pripeljal čredo ovac. najprej je v vasi postavil hlev, kmalu pa je prizidal še krčmo,27 ki je bila zelo majhna, v njej pa so domovale tudi kokoši. Dru­žino naj bi v začetku 19. stoletja pobrala jetika, krčmo, ki se jo je že prijelo ime pri ovčarju, pa je prevzel novi lastnik, neki volk. ob njegovi smrti se je njegova žena28 vnovič poročila z nekim strosarjem (r. 1868) in gostilna je ponovno dobila gospodarja. ker pa gostilna ni dajala dovolj zaslužka, se je novi gospodar preživljal tudi z vožnjo drv v Gorico, saj je imel par konj. ko je prihranil dovolj denarja, je ob gostilni kupil še balinišče,29 kjer so domačini ob lepem vremenu radi balinali, in nekaj sveta,30 v solkanu pa veliko parcelo, na kateri je pridelal vso hrano, ki jo je potreboval v gostilni: sirka31 je pridelal toliko, da ga je prodajal še trnovcem. sogovornica32 se spominja, da je njena mama v času italije kot 17-letno dekle pomagala pri vodenju gostilne, ker lastnika nista imela otrok, sta jo kmalu sprejela kot lastno hčer. mama ji je pripovedovala: »Ponujali smo zrezke, mineštre, pra­šičje parklje in druge jedi. Stric me je naučil kuhat. Pri nas so se največkrat ustavljali furmani, tako Italijani kot naši, ki so s konji vozili les iz Trnovskega gozda v Ajdovščino in Gorico. Iz Ravnice in Grgarja pa so po hlode hodili z volovsko vprego. […] Poleg naše gostilne je bila kovačija. Medtem ko so vozniki dali podkovat svoje konje, so počakali pri nas v gostilni, lakoto so si potešili 25 Šantel, N. d. str. 154. 26 Nahajala se je ob cesti Lokve-Trnovo-Gorica, kjer se je že ob koncu 18. stoletja uveljavila ena od smeri tovorjenja lesa iz Trnovskega gozda. 27 Gre za diferenciacijo znotraj vasi, ko se je majhna krčma dogradila v kasnejšo furmansko gostilno, iz katere se je še kasneje razvil stavbeniški tip gostilniške hiše v naselju. Prim, Vilfan, Kmečka hiša, str. 589. 28 Kot lastnico se leta 1894 Ročni kažipot navaja Katarino Volk. Verjetno gre za vdovo, ki se je kasneje ponovno poročila z nekim Strosarjem. 29 Balinanje je bilo zelo priljubljena zabava, posebej ob nedeljah in praznikih so se v domači gostilni zbrali in se pomerili v tej medi­teranski igri. Seveda so nekoč igrali za liter, če je bilo igralcev več, ali pa za »kvartin«, če sta igrala samo dva. 30 Tako so imenovali zemljišče oz. posestvo. 31 Pri tem ni mišljen sirek (zn. sorghum, imenovan tudi metlar, ker so ga uporabljali za izdelavo sirkovih metel), temveč koruza (grano turco/grano grosso). Lokvarji pa so turka rekli krompirju, saj koruza na Trnovski planoti ni uspevala. Več glej: Gormiršek, Spremembe na področju agrarnih panog …, str. 266–267. 32 Milojka Rijavec, roj. 1947, Trnovo, po zapisu Bože Hvala, Ma vseglih je blo lepo, str. 135. trnovo (pri Gorici) z gostilno pri Ovčarju, štefetovo trgovino jestvin in karabinjersko kasarno, 1932. (Pokrajinski arhiv v Novi Gorici) z našimi njoki, juhami, mineštrami, krompirjem v kozici (tenfan krompir) in drugo domačo hrano. Ko pa je enkrat prišlo na jedilnik meso, so jedli samo to, dokler se ga niso nasitili.« poleg furmanov so tu jedli tudi letoviščarji, ki so si med domačini krajšali vroče poletne dni in jih v prvem desetletju 20. stoletja popestrili tudi že s po­šiljanjem prvih razglednic,33 katerih založniki so bili prav gostilničarji, saj je bilo »turistično gostinstvo«34 kot nova gospodarska panoga v vzponu.35 Gostje so bili na domačijah vedno postreženi z doma pridelano hrano,36 kar so si tudi želeli in na kar so gospo­dinje posebej opozarjali s »Come da voi [kakor pri vas]«, se spominja pripovedi svoje mame ana marija rijavec37 iz rijavcev, zaselka pri trnovem. tam so vsako leto v poletnih mesecih na domu imeli nastanjene italijanske letoviščarje, ki so se navduševali nad naravo in prepro­stim življenjem domačinov. kaj je bilo domačega, nam pove zapis janje šuligoj o prehranjevalnih navadah in kulinarični tradiciji iz lokovca, vasi na banjški planoti, ki se ni bistveno razlikovala od prehranjevalnih navad 33 Kolenc, O motivih s prvih razglednic iz Trnovskega gozda, str. 23–30. 34 Marušič, Trnovski gozd – krajina in ljudje, str. 316. 35 Za podobne ugotovitve na obalnem prostoru glej publikacijo Re­trospektiva turizma Istre (ur. Metod Šuligoj, 2015). 36 Ob vsakih hiši je bil vrt, na katerem so rasli krompir, fižol, zelje, korenje, repa, koleraba in druga zelenjava. 37 Ana Marija Rijavec, r. 1941. na trnovski planoti: »Jedli so večinoma trikrat na dan, zjutraj je bil fruoštik (zajtrk), opoldne južna (kosilo) in zvečer večerja. Ko so imeli pri hiši kakšna večja dela, npr. košnjo, žetev, spravilo drvi, so jedli tudi popoldansko malico, ki so ji rekli kuopčk. Dopoldansko malico pa so imenovali kasila, ponekod pa predjužnk (pred južno so pojedli kos kruha z belo ječmenovo kavo). Za fruoštk so jedli ržen kruh ali sirkovo pogačo z belo ječmenovo kavo,38 mrbe (koruzne žgance) z belo kavo ali pocvrto polento s kislim mlekom, če je ostalo od večerje pa tudi teunfan (prepražen) krompir, ki so ga skuhali že dan prej in ga v olupkih pustili do naslednjega dne, ko so ga na masti potenfali in mu dodali malo vode. Za južno so bile pona­vadi jedi iz krompirja in sezonske zelenjave v različnih kombinacijah. Za kuopčk je bila običajno bela ječme­nova kava in kruh. Za večerjo so bile večinoma oblice, krompirjeva ali koruzna polenta s kislim mlekom, mrbe, močnik, sirkova pogača, bob s kislim mlekom, kislo zelje s fižolom. Jajc in masla so si privoščili bolj malo, saj so jih raje nosili prodajat v Gorico in si s tem zaslužili denar za kakšno drugo prepotrebno živilo ali blago ali pa so jih oddali v vaški trgovini, kjer so zanje dobili sladkor, belo 38 Prava kava je prišla na podeželje relativno pozno, v času med obe­ ma vojnama, še to so praviloma kuhali le obiskom. Nekaj kavnih zrn skupaj z ječmenovimi so spražili doma v brštulinu (posebna ponev s pokrovom in ročajem za vrtenje), ki so ga običajno imele bogatejše družine. Prim. Šuligoj, Prehranjevalne, str. 28. sirkovo moko, olje, cikorjo39, kvas in druga živila …«.40 kava se je na trnovsko podeželje razširila v času med obema vojnama. poveden je zapis z banjške planote, ko je v zaselek lipuščk (lokovec) prišel turist in gospodinji prinesel nekaj surovih kavnih zrn, ki so bila zelena. ker gospodinja kave ni poznala, je misleč, da je grah, kavna zrna dala kuhat v vodo. ko je popotnik to videl, jo je naučil skuhati kavo: vzel je ponev, spražil zrna, da so se oluščila, jih potolkel s kladivom in skuhal kavo, ki je še dolgo veljala za luksuzno živilo. podobno je bilo z mesom, ki je bilo največkrat na jedilniku ob nedeljah,41 doma so ga pripravljali le redko, in še to največkrat le za juho, saj je bilo živilo hitro pokvarljivo. zato pa so bile posušene t. i. suhe mesnine večkrat na jedilniku, seveda poleg glavnih sestavin vsakdanjih jedi: krom­pirja, repe, zelja, fižola (pred njim tudi boba), korenja, kolerabe, ohrovta – pridelkov, ki so jih imeli na domači njivi in vrtu (solata, radič). strinjamo pa se lahko z ugo­tovitvami poznavalca in zapisovalca ljudske dediščine na Goriškem pavla medveščka, da kot druge kmečke dejavnosti tudi gojenje, predelava poljščin in njihova uporaba pri prehranjevanju pripovedujejo pomembne zgodbe o življenju naših podeželskih ljudi, vendar tema­tika do nedavnega na Goriškem ni vzbujala posebnega zanimanja.42 morda tudi zato, ker je bila kuha nekaj samoumevnega in kot večna spremljevalka človeka in širše skupnosti mnogo bolj kot sedaj podvržena vpli­vom okolja (podnebju, kakovosti letine, letnim časom, vsakdanjikom in praznikom) ter širšim družbenim spre­membam (vpliv navad sosednjih narodov). trnovska planota je bila kot del širše zgodovinske Goriške tudi del mejne pokrajine med vplivi roman­skega zahoda in slovanskega vzhoda. Geografska lega med jadranskim morjem in alpami, ki se odraža tudi v prehodih med sredozemsko in celinsko klimo43 odseva mejnost tudi v kulturi prehranjevanja.44 prepletanje slo­venskih, furlanskih, italijanskih, ponekod celo nemških 39 Nasekljane, zmlete in popražene korenine cikorije so ljudje že zgodaj uživali namesto prave kave. Obred priprave in pitja cikorije je spo­minjal na obred priprave kave, zato se je njena uporaba hitro širila. Na Planoti so cikorijo delali tudi iz pese, ki so jo posušili, naribali, zmleli in z njo kuhali kavo. O cikoriji kot kavnem nadomestku glej Gomišček, Goriški radič: od vrtnine do umetnine …, str. 13. 40 Šuligoj, Prehranjevalne navade, str. 10–11. 41 O vlogi mesa v slovenski praznični prehrani več Maja Godina Golja, The role of meat, str. 159–168. 42 Medvešček, Kmečka kuhinja, str. 162. 43 Gre za krajinsko podenoto Trnovski gozd – zahodni del, kjer je kulturno krajino oblikovala tradicionalna kmetijska raba prosto­ra na krčevinah gozdnih jas, kjer so se razvila redka in razpršena naselja in zaselki Nemci, Lokve, Lazna. Tu se je v primarni rabi odražalo dinarsko podnebje z mrzlimi zimami in suhimi poletji. Vplivi primorsko-kraškega naselbinskega vzorca pa se odražajo v bolj strnjenem naselju Trnovo (z zaselki), ki se nahaja na robovih planote. Prim. Marušič, Trnovski gozd, str. 32–37. 44 Plahuta, Jedi na Goriškem, str. 5. vplivov je vidno tudi v imenih hrane (polenta, mine­štra, jota, njoki, žganci, šnite itd.), kar potrjuje temeljno značilnost kuhinje na Goriškem: socialna, kulturna in geografska raznolikost ter odprtost za tuje vplive so okviri, znotraj katerih so posamezne jedi postale kra­jevno značilne. pod vplivom beneške kuhinje so se na Goriško širile razne zelenjavne juhe, mineštre, avstrijska kuhinja z odtenki češke, poljske in madžarske kuhi­nje je prispevala različne oblike priprave mesa (golaži, divjačina, štruklji), kar je posebej opazno za področja trnovske planote, kjer so nekdaj izstopala posamezna naselitvena področja (npr. zaselek nemci – kot že ime pove, naseljeni z avstrijskega, voglarji – iz furlanskega prostora) sredi slovanskega naselitvenega prostora. prav slovanski zahod pa je bil tisti, ki je v goriško kuhinjo pri­speval tako pomembne jedi iz svinjskega mesa, gubanice in povotice – kasnejše potice.45 Goriška kuhinja in z njo kuhinja trnovske planote je tako del srednjeevropske kuharske tradicije, ki jo je s pionirskim delom Süddeut­sche Kuhe na tem področju utemeljila khatarina prato.46 Gre za kuharski priročnik, ki je v Grazu izšel leta 1901 in je postal »temelj krajevnih kuharskih priročnikov na Kranjskem, na Goriškem in v Furlaniji na prehodu 19. v 20. stoletje«.47 na njem so temeljili programi gospodinj­skega in kuharskega usposabljanja na zelo razširjenih gospodinjskih šolah in tečajih iz začetkov 20. stoletja, ki so se jih običajno v Gorici udeležila tudi dekleta iz trnovske planote.48 večje razlike so bile opažene pri prehrani različnih slojev, tako lahko pri meščanski kuhinji opazimo večjo dovzetnost za tuje vplive (ekonomska možnost vključe­vanja uvoženih oz. kupljenih živil v prehrano), medtem ko je prehrana kmečkih slojev temeljila in ostajala v obsegu doma pridelanih živil.49 prav ta razlika bi lahko bila razlog, da so letoviščarji, ki so večinoma iz mest prihajali na podeželje, cenili doma pripravljeno hrano. na to opozarja tudi podatek, da so letoviščarji večinoma samo za kosila odhajali v bližnjo gostilno, zajtrke in ve­čerje pa so najraje imeli kar pri gospodinji v hiši, kjer so bili nastanjeni.50 tudi gostinska ponudba domače hrane v vaseh in zaselkih zahodnega dela trnovskega gozda (trnovo, rijavci, voglarji, nemci, lokve) je od leta 1894 do 1911 vse bolj naraščala, kar jasno nakazuje vedno ve­čje število gostiln (z 9 na več kot 12) (prim. Ročni kažipot 45 Plahuta, N. d., str.6. 46 V prispevku se sklicujem na italijanski prevod knjige Caterine Prato: La cucina della Mitteleuropa. 47 Plahuta, N. d. str. 6. 48 Po zgledu tečaja, ki so ga organizirale med prvo svetovno vojno v Brucku za pretežno slovenske begunce, so nekatere Uršulinke iz Gorice prirejale med letoma 1920 in 1935 »gospodinjsko šolo«. Prim. Pilon, Introduzione, str. 8. 49 Plahuta, N.d., str. 5, Šuligoj, N. d. 13. 50 Po pripovedi sogovornice Ana Marije Rijavec. po Goriški in Gradiščanskem za leto … 1894, 1895, 1899, 1900, 1904, 1908, 1911) brez upoštevanja lovskih oziroma kasneje planinskih koč, kar je bilo za kraje, med seboj oddaljene le nekaj kilometrov, veliko. letoviščarji so predvsem poleti velikokrat zahajali v zaselek nemci51 v gostilno pri winklerju,52 ki se je že pred prvo vojno razvila v pravo letoviško točko s pre­nočišči tudi zato, ker je v njeni neposredni bližini rasla najdebelejša jelka v evropi, ki naj bi pri nemcih rasla že od leta 1648. vas nemci je v času med obema vojnama postala za obiskovalce posebej zanimiva ravno zara­di omenjene jelke, ta pa je vplivala tudi na številčnost gostov v nekdanji krčmi, ki se je v 20. stoletju razvila v pomembno izletniško gostilno. »Temna noč je pokrivala čez in čez Trnovski gozd, ko smo dospeli do Nemcev. V vljudni Winklerjevi krčmi smo našli dobro kaplico in jedi, katere se le morejo v samotnih krajih dobiti. Za posteljo nam je rabilo dobro seno« se bivanja v nekdanji krčmi pri winklerju v zaselku nemcih spominja štefan širok, domačin iz ravnice, ki je leta 1872 v goriški Soči objavljal prispevke iz potepanj po krčmah trnovskega gozda z naslovom Po naših hribih.53 sogovornica vera volk54 (iz družine strosar) iz nemcev se spominja tudi svoje mame kristine winkler, ki je morala zaradi smrti mame in brata, ki ju je v času pred prvo vojno vzela španska gripa, prevzeti omenjeno gostilno winkler in kljub poroki ni odšla živet k ženinu – k strosarjevim, temveč je to storila šele potem, ko se je njen oče vrnil s fronte in prevzel gostilno. pri strosarjevih je bila tudi potem vedno polna hiša ljudi, domačinov in letovi­ščarjev tudi po zaslugi mame kristine, »[…] ki je bila čudovita kuharca, nihče ni znal speči takega kruha, kot ga je znala ona. Peka je bila zanjo posebno važen obred. Spominjam se, da sem pomagala zakuriti peč, z grebljico pa smo pobrali žerjavico. Nanjo je vrgla malo sirkove moke, da je ugotovila, kako topla je peč. Če je sirkova moka zagorela, je bilo treba po lonec z vodo in peč malo ohladiti. Šele potem je dala noter majhne hlebčke kruha. Joj, kako je dišalo iz njenih loncev! Morda smo prav zato 51 Po nekaterih pisnih virih naj bi leta 1754 avstrijska država v času cesarice Marije Terezije pozvala nekaj nemških rodbin – logarjev iz Dunajskega gozda (Wiener wald), naj se naselijo na območju, kjer je kasneje kraj naselitve dobil poimenovanje Nemci. Gozdar­ ski družini Strasser (Strosar) in Winkler ter druge naj bi v Trnovski gozd vpeljale razne lesne obrti. Nekateri avtorji (Močnik, 1974) pa naselitev ozemlja današnjih Nemcev povezujejo z naselitvijo postavljenih zaupnikov, ki so varovali trnovski del gozda pred izropanjem. To naj bi bilo zaupano sedmim nemškim družinam, ki so dobile pravico, da si po lastni uvidevnosti omejijo potrebno zemljišče in gozd. Ker so bile bivalne razmere za te družine neu­ godne, so se od sedmih stalno naselile le tri: Winkler, Strosser in Vog(e)l (prim. Kolenc, Med oglarji …, str. 39). 52 Čeprav je krčma starejšega datuma, je Ročni kažipot po Goriškem in Gradiščanskem ne omenjena pred letom 1898. 53 Soča, 1872, 4. junij, št. 27, 11. junij št. 28. in 18. junij, št. 29. 54 Vera Volk, roj. 1924. že takrat55 imeli v hiši letoviščarje iz Italije, ki so se vsako leto vračali k nam. Niso se mogli upreti mamini kuhinji in lepotam našega gozda. Včasih je naneslo, da nas je bilo naenkrat tudi 20 ljudi pod streho in brat Ivo se je jezil, ker je moral takrat spati na seniku.«56 od nemcev pa je veliko gostov zavilo tudi na lokve k sorodnikom winklerjevih nemcev, v lokvarsko krčmo k winklerju.57 o tedanji ponudbi hrane in pijače se lahko ponovno prepričamo iz širokovega opisa: »[…] pobrali smo se takoj v krčmo, ki je blizu cerkve. Gospodinja nam je pripravila okusno kosilo, zvrnili smo nekoliko bleščečih later58 vipavskega vina v vedno žejni želodec in bili smo zopet dobre volje.« posebej poleti pa je vabila mrzla grapa Čepovana, kjer so bile od leta 1894 zabeležene kar štiri krčme; po­leg že omenjenih lastnikov josipa in antona kofola še krčma petra podgornika in petra šavlija.59 vendar pa je Čepovan kot letoviški kraj vse do druge vojne počasi za­miral.60 »Iz Čepovana se le malo kaj sliši. Največ se govori o njem, ko gredo skozi vas smučarji, ki se hodijo sankat na Lazno,« je leta 1925 v Goriško stražo61 zapisal neki domačin. pred drugo vojno je bil Čepovan priljubljen letoviški kraj, ne le zaradi visoke in lepe lege, temveč tudi zaradi odlične vode z mineralnimi snovmi, ki iz­vira severno od vasi in ki so jo že v času avstroogrske monarhije zajeli v vodovod.62 leta 1911 je v Planinskem vestniku izšel navdihujoč članek profesorja goriške realke jakoba zupančiča z naslovom Okolica Gorice v luči turistike, ki je nago­voril predvsem slovensko govoreče izletnike in uvrstil trnovski gozd oz. les, kot ga je avtor imenoval, med zanimivejše turistične destinacije Goriške.63 zanimi­va je tudi zupančičeva zaznava sprememb turistične destinacije, ki naj bi jo preusmeril prihod bohinjske železnice: »Trnovo in Čepovan sta bila svoj čas prilju­bljeni gorski letovišči za Goričane in Tržačane. Odkar pa 55 V tridesetih letih 20. stoletja. 56 Vera Volk, po zapisu Bože Hvala, Ma useglih je blo lepo, str. 142. 57 Na Lokvah so leta 1894 zabeležene tri »štacune in krčme«, katerih lastniki so bili Anton, Ivan in Štefan Winkler (RKGG 1894). 58 Čaša ali kupa. 59 Ročni kažipot po Goriški in gradiščanski za leto 1894. 60 V tem času je veliko večje število ljudi iskalo poletni hlad v zavetju Trnovskega gozda, pozimi pa je bila prav tako Trnovska planota bolj obiskovana tudi zavoljo snežnih pogojev, ki so jih najprej ustvarili na Lazni, kasneje še na Lokvah. 61 Goriška straža, 6. 5. 1925, št. 36. 62 Slovensko Primorje v luči turizma, str. 44. 63 V Soči je bila leta 1872 zapisana zanimiva primerjava, ki je še dolgo krožila med ljudmi: »Trnovski gozd in njegovo hribovje, ki se pred njim in za njim mogočno razteza, to so naši hribi, in ponosno lahko rečemo, da če si bil kedaj na Goriškem, pa njisi bil na največjem vrhu naših hribov, Na Mrzovcu, si več grešil in več opustil, nego on, ki je šel v Rim, pa nij papeža videl.« je stekla nova Bohinjska železnica, dere vse v Bohinj in na Bled, Trnovski les pa sameva in se dolgočasi z drvarji in oglarji vred… «64 res so se s prihodom železnice v posočje (1906) začele vedno bolj prebujati izletniške gostilne, tudi na račun furmanskih, ki pa so v krajih na trnovski planoti še vedno lepo živele zaradi prevoza lesa do Gorice. 65 povedna je njegova misel, da si lahko v vsakem letnem času izberemo izlet po svojem okusu: »Samo iti je treba in nič premišljevati, kdo pojde z nami, in nič preveč zahtevati na deželi, kar se tiče postrežbe. Človek naj ne izleti iz mesta, da se napije, nabaše in si pokvari želodec, marveč da se izprehodi in razvedri, da si ohrani veselje do življenja«.66 sogovornica ana marija rijavec (roj. 1941) se je spo­minjala pripovedovanja o še eni vaški gostilni, ki se je razvila v zaselku rijavci na robu trnovskega gozda. ta je prenehala z obratovanjem v času kraljevine italije, saj se njen gospodar alojz ni želel vpisati v fašistično stranko. starejša vaščanka je ana mariji takole opisala go­stilniški prostor: »Bil je v izbi, kjer sta bili dve dolgi mizi in ob njiju klopi za sedenje. V kotu je stala velika krušna peč, ob nasprotni steni pa vitrina. V stari vitrini so imeli kozarce za vino, žganje in steklene merice za vino: kvartin (četrt litra), mera za pol litra ter en liter. V glavnem so nudili žganje in vino, ki so ga hranili v kleti, kupovali pa v Vipavski dolini, v Šempasu in Vitovljah. Gostilno so domačini obiskovali med tednom ob večerih, več obiska pa je bilo v soboto zvečer in v nedeljo popoldan. Takrat so si domačini naročili kvartin ali pol litra vina in so 'vrgli kakšno briškulo67 ali trišet'. Med tednom so v gostilno največ zahajali gozdarji – feštarji. Njim so nudili tudi domačo hrano: ocvrta jajca s špehom, pršut, salamo in domač kruh, vse kar so imeli doma. Včasih so skuhali tudi domač čaj.68 Ob nedeljah, praznikih, posebno poleti, pa so gostilno obiskovali 'gospoda' iz Gorice. Meščani so ob nedeljah pešačili proti Krnici, Čavnu, Kuclju in po bli­žnjem Trnovskem gozdu. Tudi njim so postregli domačo hrano in vino. Ob romanjih na Vitovlje, so se v gostilni ustavljali romarji, posebno iz Ravnice«. posebej ob vi­kendih so si obiskovalci že zjutraj s predhodno rezerva­cijo naročili kosilo, da so si zagotovili mesto v kasneje velikokrat prepolni gostilni. Gostilne so imele posebej veliko dela ob praznikih vaškega zavetnika, tedaj se je upravitelj gostilne okrepil z dodatno delovno silo. 64 Zupančič, N. d. str. 29. 65 Brelih, Porezen, str. 88. 66 Zupančič, N. d. 67 Značilna, družabna, izvorno italijanska igra s kartami za dva do šest igralcev. 68 Večinoma lipov, bezgov, kamiličen in čimlvo (kuminov), šipek so začeli nabirati nekoliko pozneje. Velikokrat pa so pozimi pripravili čaj iz posušenih jabolčnih olupkov. gostinstvo in turizem v letih med obema vojnama v času po prvi svetovni vojni pa se je na trnovem, vasi, ki je dala ime celotnemu gozdu, uveljavila stara go­stilna pri Županovih. njen zadnji gospodar je bil Franc rijavec. Gostilna je bila v večji hiši ob cesti in je dobro delovala še posebej kot furmanska gostilna, v kateri so se ustavljali furmani, ki so prevažali les iz osrčja gozda do Gorice. Gostinski prostori so bili v pritličju, v pr­vem nadstropju pa so imeli sobe za letoviščarje. nova državna meja je pomenila razmah tudi v gostinstvu, saj so se v vas začeli priseljevati številni italijanski uradniki, učitelji, gozdarski uslužbenci itd. Gostilna se je pod itali­jansko državo imenovala »Dopolavoro69« – »po delu« in je bila znana po plesih, ki jih je organizirala ob nedeljah in praznikih. v gostilno, kjer so plesali, so radi zahajali tudi italijanski orožniki, ki so plesali s trnovskimi de­kleti. ob vaški gostilni so kmalu odprli tudi mesnico, ki je živino za zakol kupovala kar od trnovskih kmetov. iz ledenice na lokvah so furmani vozili kose ledu za zmrzovanje mesa. razgibano življenje pri Županovih je »usahnilo« ob začetku 2. svetovne vojne, delovanje gostilne in vseh ostalih dejavnosti Županovih pa je pre­nehalo septembra leta 1943 po kapitulaciji italije, ko so s trnovega odšli tudi italijanski orožniki, učiteljice in »feštarji«. takrat se je vsa družina odselila v italijo. Že omenjena lokvarska gostilna winkler je postajala vedno bolj priljubljena izletniška gostilna, saj se je vas lokve razvijala v pomembno izletniško izhodišče in hkrati točko, ki so jo obiskovali zlasti meščani iz Go-rice, vidma in trsta. nova rapalska meja, ki je po prvi vojni na novo razmejila vasi med italijo in kraljevino jugoslavijo je lokvam prinesla razmah gostilništva in »hotelirstva«, kot je leta 1924 zapisal gozdni inšpektor Dino crivellari. Čeprav bi o pravih hotelih v dvajsetih letih težko govorili, so se v vasi po vojni razvila gostišča s prenočišči, ki so jim lastniki z vsakoletnim poletnim zaslužkom povečevali kapaciteto in kakovost.70 v tistem času je iz gostilne nastal hotel winkler, vas je leta 1925 dobila tudi svoj »dopolavoro«, v katerega so zahajali številni italijanski uradniki, učitelji in vojaki, ki so se pred drugo vojno zaradi službe naselili v kraje na planoti in postali redni obiskovalci vaških gostiln. Gostinstvo in turizem se je v letih med obema voj­nama samodejno razvijalo tudi s pomočjo domačinov, ki so zaradi dodatnega zaslužka kmalu odpirali svoje 69 Organizacija Opera Nazionale Dopolavoro, je bila neke vrste prostočasna tudi rekreaciji namenjena organizacija, ki pa je po­ skušala prevzemati vlogo asimilatorja na deželi. Največkrat pa se je po vaseh organizirala v obliki gostilne, kamor so zahajali tako domačini kot tudi italijanski vojaki. 70 Crivellari, La Selva di Tarnova, str. 982. Hotel Winkler na Lokvah v času med obema vojnama. (Pokrajinski arhiv v Novi Gorici) hiše goriškim in tržaškim letoviščarjem. te je skoraj pri vsaki domačiji tudi na lokvah, osrednji vasi trnovskega gozda (trnovem in pri nemcih), čakala kaka soba,71 kar pritrjuje tudi domačinka liljana šuligoj: »Sobe so meli pod Italijo pri gostilnah, ta stari Winkler [pod italijo preimenovan v Ferdinando vinchieri-lokve 33, hotel, panG], v Trnih je bla gostilna P'r Mkc (Pri Makucu) [pod italijo preimenovan v vladimiro makuc, lokve 58 – gostilna s prenočišči, panG], tudi Pr' Tamejšč, Pr' Mrtnač. Dol Pr'Nemcih so meli Taljane, je jmu Winkler sobe pred [drugo op. a.] vojsko, so meli bolj pri večjih hišah sobe za oddajat«. tako je bilo vse do začetka druge svetovne vojne, kar je ugotovil tudi eden pomembnej­ših raziskovalcev načina življenja na trnovski planoti marcelo morpurgo; le-ta je za turizem, ki bi v teh kra­jih lahko postal glavni vir dohodka, dejal, da mu kljub vzponu manjka prave organiziranosti ter nezadostnosti in neustreznosti prenočitvenih storitev ter pomanjka­nje (javnega prevoza) komunikacije z mestom.72 tudi slaba oskrba z vodo je predstavljala oviro pri prihodu turistov, zato morpurgo celo svetuje ponovno izgradnjo vodovoda, ki je že deloval med prvo svetovno vojno, in povečanje hotelskih kapacitet v območju vasi lokve, kar bi prispevalo k razvoju regionalne ekonomije.73 večino­ma italijanski zapisi, ki so za te kraje nastali do začetkov 71 Mulitsch, str. 306; Kogoj, str. 4. 72 Spremembe v transportu ni povzročil samo prihod železnice. Prva desetletja 20. stoletja je zaznamoval tudi na novo vpeljan, že omenjen, avtobusni prevoz. Ta je vsakodnevno redno linijo Go­ rica–Čepovan (predvsem v poletnem času) podaljšal do Lokvi, če je bilo dovolj zainteresiranih gostov. 73 Morpurgo, L'altipiano di Tarnova, str. 92. druge svetovne vojne, izpuščajo pisanje o domačem, slovenskem prebivalstvu, ki je na svoje domačije spre­jemalo italijanske goste. nekakšna dvojnost, ki jo tu nakazujem, bi lahko razvila diskurz v smer »italijanske­ga meščanskega oddiha na plečih slovenskega kmeta«. Dvojnost razmerja, ki je bilo vzpostavljeno v procesu sobivanja italijanskih letoviščarjev in domačinov, se je še toliko bolj nakazovala po prvi svetovni vojni za­radi naraščajočega fašizma. »Fašizacija«, ki je ostajala predvsem na nivoju javnega življenja, pa se v odnos med letoviščarji in domačini kljub pritiskom ni uspešno preselila, kot ni vplivala na razvoj turistične in gostinske ponudbe. ravno nasprotno, domačini se spominjajo pristnega stika z letoviščarji, ki so jih vedno občudovali zaradi lepega vedenja, novih oblek, drugačne kulture,74 jezika in hrane, ki so jo prinašali s seboj.75 italijanske meščanske družine pa so rade zahajale k domačinom, saj sta bila domača hrana in pristno kmečko življenje na podeželju, ki so ga iz pr ve roke doživeli med bivanjem na trnovski planoti, polna bistvenih (prvinskih) sestavin vsakdanjega življenja, od katerega so se zaradi hitrega tempa življenja v mestu vse bolj oddaljevali.76 74 Tu naj omenim bralno kulturo, ta je med domačini požela veliko odobravanja: »Gospe so po cele dneve brale, domačinke pa smo ahtale njihove otroke« se spominja Lokvarica Sonja Kljunova. 75 Domačini se spominjajo predvsem nepoznanih okusov sirov, ki jih do tedaj še niso videli, pa izbornih vin, ki so jih letoviščarji nosili s seboj ter kopico knjig, ki so jih gospe brale v popoldanskem času. (op. a.) 76 Kolenc, Na strminah, str.27. Viri in literatura Arhivski viri: Pokrajinski arhiv v Novi Gorici (PANG) šolska kronika lazna-lokve neobjavljeni zapisi 1950 –1980. razglednice krajev. Časopisni viri: Soča (1872: št. 27, 1888: št. 49, 1894: št.51, 1895: št.11, 1896: št. 24). Gorica. Edinost (1884: št. 24). trst. Goriška straža (1925: št. 36.). Gorica. Članki in monografije: Andrejka, Rudolf: Tujski promet v Sloveniji, njega razvoj in organizacija. Ob dvajset letnici Zveze za tujski promet v Sloveniji. ljubljana, [s. n.], 1926. Batagelj, Borut: »snežke«: prispevek k zgodovini smučanja na trnovski planoti. v: Kronika, št. 1, let. 2002, str. 31-44. Bartosel, V: mrzovec v primorju. Soča, št. 49, 6. 12. 1888. Borovalski: poučni izlet šumarskog društva od 15 do 18 srpanja u kranjsku i u avstrijsko primorje. Šumarski list, 8, 1907. Božič, Ivan: zgodovina lova in naše lovske družine. Lovska družina Ljubinj 1947–1997, str.7–22. Brelih, P.: pórezen. Planinski vestnik. št. 6, 1907, str. 88–92. Caprin, g.: [s.n.]. Alpi Giulie, ([s.a.]): str. 162. Cestnar: izlet na Čaven, Edinost, št. 24, 17. 6. 1884. Crivellari, Dino: la selva di tarnova. Vie d'Italia, n.9, 1924, str. 973–982. Čibej, Edmund: s trnovske planote: volkovi in razgledi. Soča, št. 24, 12. 6. 1896. Čibej, Edmund: trnovska planota in troje najlepših razgledišč v trnovskem gozdu. Planinski vestnik, št. 7, 1906, str. 109–111, str. 127–132. Edmund Čibej: Zbrani spisi. (ur. Franc Černigoj). predmeja: Gora: društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine, 2005. Fakin Bajec, Jasna: pregled razvoja turizma na kraškem podeželju v obdobju socializma in postsocializma. Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici 5/2008, str. 23–29. Fischietti, l.: l'acrocoro di tarnova. In Alpi Giulie 1911(Xvi.), 1912 (Xvii.). godina golja, Maja: The role of meat dishes in slovenian festive meals, Food and celebration: from fasting to feasting, ljubljana: zrc saz, 2002, str. 159–168. gomišček, Toni: Goriški radič: od vrtnine do umetnine. nova Gorica: monG, 2013. gomiršek, Tanja: spremembe na področju agrarnih panog v jugozahodnem delu Goriških brd v 19. stoletju, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, str. 257–282. göttsch, Silke: »sommerfrische«: zur etablierung einer Gegenwelt am ende des 19. jahrhunderts. schweizerisches archiv für volkskunde, 98 (2002), str. 9–15. haas, hanns: Die sommerfrische – ort der bürgerlichkeit. v: hannes stekl u. a. (ur.): Durch Arbeit, Besitz, Wissen und Gerechtigkeit … Zur Geschichte des Bürgertums der Habsburgermonarchie. bd. 2, wien: böhlau, 1992, str. 364–377. hiti, Janja; Ines, hvala: prehrana na tolminskem v času kmečkih uporov. Tolminska v času punt: zbornik ob 300-letnici tolminskega punta. Tolmin: Tolminski muzej, 2013, str. 115–136. hoff man, Amerigo: Gorizia con le vallate dell'isonzo e del vipacco. videm: societa alpina Friulana, 1930. signori, si parte!: come viaggiavamo nella mitteleuropa: 1815–1915. mariano del Friuli, edizioni della laguna, 2011. Kofol, Karla: vaške gostilne in družabno življenje na vasi. Naplavine obsoške zgodovine: vodnik po stalni razstavi tolminskega muzeja. tolmin: tolminski muzej, 2011, 44–47. Kolenc, Petra: med oglarji v trnovskem gozd. Pri nas so žgali oglje: doneski k oglarstvu v zahodni Sloveniji. lokovec: kulturno turistično društvo lokovec, 2011, str. 38–45. Kolenc, Petra: na strminah vzpenjajoči se nacionalizmov: razvoj vasi lokve in lazna v Goriški smučarski središči v času med obema vojnama, Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici, št. 8, 2011, str. 23–27. Kolenc, Petra: o motivih s prvih razglednic iz trnovskega gozda, Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici, št. 10, 2013, str. 23–30. Kozorog, Edo: skozi trnovski gozd. nova Gorica: branko, 1998. Kozorog, Miha: antropologija turistične destinacije v nastajanju, 2009. ljubljana, znanstvena založba Filozofske fakultete. Macor, Celso: un secolo. Un secolo di Alpinismo Goriziano 1883–1983. Gorizia, tipologia sociale, 1984, str. 13–24. Marin, Biagio: in montagna con paternolli, avanzini, pocar. Un secolo di Alpinismo Goriziano 1883– 1983, Gorizia, tipologia sociale,1984, str. 9–11. Marušič, Branko: bil sem pervič na kernu. zadnjič se mi je vendar ta želja izpolnila …« kaj so o gorah pisali naši predniki? V gorah je modrost: zbornik ob 60-letnici Planinskega društva Nova Gorica. nova Gorica: planinsko društvo, 2009. Marušič, Branko: trnovski gozd – krajina in ljudje: razstava razglednic v Goriškem muzeju maja 1991. Primorska srečanja 125, 1991, str. 842. Marušič, Janez et al.: trnovski gozd. Kraške krajine notranje Slovenije, 1998, str. 32–37. Medvešček, Pavel: kmečka kuhinja: od sv. treh kraljev do velike noči (liško-kambreško, srednja soška dolina in banjška planota). Prehrana na Goriškem, nova Gorica: Goriški muzej, 2002, str. 161–164. Morpurgo, Marcello: l'altipiano di tarnova: studio di geografia fisica e antropica. padova: universita di padova, Facolta di lettere e filosofia, 1941. Naplavine obsoške zgodovine: vodnik po stalni razstavi tolminskega muzeja. 2011: tolmin: tolminski muzej. Pečnik, Barbara: ako ste primorani, idite v javno gostilnico, ki je na dobrem glasu: vedenje v gostilnah glede na bontone 19. in začetka 20. stoletja. v: zgodovina za vse, št. 1, 2008, str. 120–138. Pillon, lucia: introduzione. La cucina mitteleuropea delle Madri Orsoline di Gorizia. Gorica: leG, 2006, str. 7–18. Plesničar, Josip: iz trnovskega gozda. Zgodbe s Trnovske planote, Gorica: mohorjeva družba, 2011, str. 87–148. Prato, Caterina: La cucina della Mitteleuropa. 4 ed., Gorizia: edizioni della laguna, 2007. Razvoj turizma v Sloveniji: zbornik referatov, 28. zborovanje slovenskih zgodovinarjev, ljubljana, zveza zgodovinskih društev slovenije, 1996. Ročni kažipot po Goriški in Gradiščanski (rkGG) za leto 1898, 1899, 1900, 1904, 1908, 1911, 1923. Retrospektiva turizma Istre. zbral in uredil metod šuligoj, koper: založba univerze na primorskem, 2015. Sgerm, Fran: Debela jelka iz Trnovskega gozda. ljubljana, biotehniška fakulteta, inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, 1971. Slovensko Primorje v luči turizma. 1952. ljubljana, svet vlade lrs za blagovni promet, uprava za turizem in gostinstvo. Strojin, Tone: Zgodovina slovenskega planinstva: Slovenska planinska organizacija: SPD-PZS: 1893–1948–2003. radovljica, Didakta, 2009. Studen, Andrej: iz avanturizma v turizem. v: razvoj turizma v sloveniji. ljubljana, zveza zgodovinskih društev slovenije, 2001, str. 96–104. Studen, Andrej: Gremo na rajžo: potovalna kultura in začetki modernega turizma na slovenskem v stoletju meščanstva. v: turizem smo ljudje. ljubljana, turistična zveza slovenije, 2006, str. 23–35. Šantel, Saša: med barvami in glasbo. Življenje v lepi sobi. ljubljana, nova revija, 2006, str. 131–211. Širok, Štefan: v naših hribih. Soča, št. 27, 4.7. 1872. Šuligoj, Janja: prehranjevalne navade in kulinarična tradicija v lokovcu. Pro Lokovec, dec. 2014, str. 4–30. Turizem smo ljudje: zbornik ob 100-letnici ustanovitve Deželne zveze za pospeševanje prometa tujcev na Kranjskem, turistične zveze slovenije in organiziranega turizma v sloveniji: 1905–2005. 2006: ljubljana: turistična zveza slovenije. Un secolo di Alpinismo Goriziano 1883–1983. Gorizia: tipologia sociale, 1984. V gorah je modrost 2009: zbornik ob 60-letnici planinskega društva nova Gorica. 2009 nova Gorica: planinsko društvo. Vilfan, Sergij: kmečka hiša. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, ljubljana, 1970, str. 559–593. Zgodbe s Trnovske planote. zbral in uredil j. šušmelj. Gorica: mohorjeva družba, 2011. zupančič, Jakob: okolica Gorice v luči turistike. Planinski vestnik, 1911. Ustni viri: Alfred gruden, roj. 1930 pri nemcih, pogovor, nemci. Rajmund Kolenc, roj. 1942 na lokvah [voden intervju, 20. septembra 2011], nova Gorica. Andrej Podgornik, roj. 1911 pri voglarjih, pogovor, voglarji. Ana Marija Rijavec, roj. 1942, rijavci [pogovor, 20. marec 2014], nova Gorica.liljana Šuligoj, roj. 1939 na lokvah. kolenc [voden intervju 1. in 2. oktober 2011], lokve.Milan Šuligoj, roj. 1933 pri voglarjih, pogovor, rožna Dolina, nova Gorica. Vera Volk, roj. 1924, trnovo pri Gorici. Sonja Kljun, roj. 1940, na lokvah [pogovor, junij 2014], renče. Zusammenfassung „DER MENSCh Soll NIChT AUS DER STADT hINAUS, UM SICh zU BETRINKEN, VollzUFRESSEN U ND DEN MAgEN zU VERDERBEN, SoNDERN UM SICh DIE BEINE zU VERTRETEN UND zU ERholEN, DAMIT ER SEINE lEBENSlUST BEWAhRT“ Über die Anfänge des gastgewerblich-touristischen Angebotes in Trnovski gozd bis in die Zeit zwischen den Weltkriegen Die orte im westlichen teil des trnovski gozd (ter­nowaner wald) galten bereits in den achtziger jahren des 19. jahrhunderts als wahre kleine bergsommerfri­schen, wie zahlreiche beiträge in der periodischen pres­se der zweiten hälfte des 19. jahrhunderts bestätigen. auch die heimischen Dorfkneipen, die späteren Gast­häuser für Fuhrmänner, die allmählich zu ausflugs­gasthäusern wurden, prägten das bild des touristischen aufschwungs, da sie nicht nur für die einheimischen gedacht waren, sondern auch für die ausflügler (vor allem aus Görz und triest), die sich jahr für jahr in immer größerer zahl für den aufenthalt im hochland des trnovski gozd begeisterten. Dem folgte auch das speisenangebot in den Gasthäusern und in den bau­ernhäusern, die den städtern auch übernachtungsmög­lichkeiten boten. Der beitrag analysiert das gastgewerblich-touristi­sche angebot in Dörfern und weilern des westlichen trnovski gozd (trnovo, rijavci, voglarji, nemci, lok­ve). nach der immer größeren zahl der Gasthäuser zu urteilen wuchs dieses angebot in den jahren von 1894 bis 1911 beträchtlich an. Gleichzeitig macht der beitrag die leserschaft genauer mit den essgewohnheiten der gewöhnlichen menschen bekannt, die vor allem in der zeit des ersten weltkriegs auch ausflüglern unterkunft und verpflegung in ihren heimen anboten. Dabei wirk­te sich die zweigleisigkeit der verhältnisse, nämlich die Faschisierung des öffentlichen lebens auf der einen und die freundschaftlichen beziehungen zwischen einhei­mischen und italienischen ausflüglern auf der anderen seite, nicht auf die entwicklung des gastgewerblich­touristischen angebots aus. Schlag wörter: trnovski gozd (ternowaner wald), gastgewerbliches angebot, Dorfk neipen, Gasthäuser für Fuhrmänner, ausflugsgasthäuser, Fin de siecle Gordana Šövegeš Lipovšek »Jaz že od prve minute vidim, da je stanje glede monarhije zelo resno. Mislim, da bo konec poraz …«* Dopisovanje med mladima zakoncema Žigmondom Jankom in Matildo Kovač iz Motvarjevcev v času prve svetovne vojne ŠöVEgEŠ lIPoVŠEK gorda na, prof. geografije in zgodovine, arhivska svetovalka, pokrajinski arhiv maribor, Glavni trg 7, si-2000 maribor 94(10 0)"1914 /1918":929Žigmond J.:929Kovač M.(04 4.2) 929Žigmond J.:929Kovač M.(044.2) »JAz ŽE oD PRVE MINUTE VIDIM, DA JE STANJE glEDE MoNARhIJE zElo RESNo. MISlIM, DA Bo KoNEC PoRAz …« Dopisovanje med mladima zakoncema Žigmondom Jankom in Matildo Kovač iz Motvarjevcev v času prve svetovne vojne nepredvidljiva usoda in splet srečnih okoliščin sta pripo­mogla, da se je ohranilo 400 pisem iz pr ve svetovne vojne, ki sta si jih izmenjala mlada zakonca iz motvarjevcev, vojak Ži­gmond janko in njegova soproga matild kovač. Gre za pisma, ki nam razkrivajo stvaren vsakdanjik malega človeka v vojni – navadnega vojaka na fronti in njegove soproge v zaledju, obenem pa so pisma tudi ljubezenska. korespondenca med Žigmondom in matildo je zelo lep primer takratnih komuni­kacijskih zmožnosti med zaledjem in vojakom na fronti, ki je kasneje zaradi bolezni ali ran pristal v vojaški bolnišnici: kdaj, o čem in na kakšen način je lahko pisal svojim zaskrbljenim domačim ter kdaj, kaj in kako so dovoljevale okoliščine ali cenzura oziroma obdobje brez nje. Ključne besede: prva svetovna vojna, vojak pehote, 48. cesarsko-kraljevi pehotni polk, Galicija, zaledje, Motvarjevci, ljubezen * Citat iz Žigmondovega pisma iz bolnišnice v Opavi soprogi Matildi v Motvarjevce z dne 8. decembra 1914. (Vir: SI_ PAM/1958, osebni fond Jankó Zsigmond) ŠöVEgE Š lIPoVŠEK gordana, ba Geography and history teaching, archival adviser, regional archives maribor, Glavni trg 7, si-2000 maribor 94(100)"1914/1918":929Žigmond J.:929Kovač M.(04 4.2) 929Žigmond J.:929Kovač M.(044.2) “IT WAS ClEAR To ME FRoM ThE FIRST MINUTE ThAT ThE SITUATIoN REgARDINg ThE MoNARChy WAS VERy SERIoUS. I ThINK ThIS WIll END IN DEFEAT ...” Correspondence between the young couple Žigmond Janko and Matilda Kovač from Motvarjevci during the First World War by sheer coincidence and luck, 400 letters from the First world war have been preser ved; these were exchanged be­tween a young married couple from motvarjevci, the soldier Žigmond janko and his wife matilda kovač. The letters reveal the everyday life of the common man during the war - that of a regular soldier on the front and his wife in the hinterland, and their love. The correspondence between Žigmond and matilda illustrates well how communication worked between the hinterland and the soldier on the front who was later wounded, fell ill and ended up in hospital. Key words: First world war, infantrymen, 48th imperial royal infantry regiment, Galicia, hinterland, motvarjevci, love »… Te vrstice pišem na božični dan, ko si ti morda že v cerkvi. V mislih sem tudi jaz tam s teboj, v realnosti pa tukaj v Galiciji, blizu ruske meje. Praznujem ob zvokih orožja, morda kakšnih tisoč kora­kov od ruske bojne črte. Dobil sem že tudi božično darilo. En mali notes in svinčnik, s katerim pišem, en par pisem in kuverto, eno razglednico in štiri vojaške dopisnice, eno majhno škatlo sladkega peciva, ciga­rete in tudi milo. Torej, danes praznujemo tudi mi, kakor se pač da v takšnem polo­žaju. Draga moja Matilda! V pismu me prosiš tudi, da ti naj napišem, če sem na fronti. Kaj misliš, draga, saj je vojna! Od­kar sem tukaj, sem vedno v prvi bojni črti, ampak z Božjo pomočjo se mi ni zgodilo še nič. Ampak, lahko si misliš, da tukaj ni gostije. Civilistov nisem videl že kakšnega četrt leta. Odšli so od tod nekam in tudi v hiši nisem bil v teh dneh, razen včeraj. Šel sem nakupovat za praznike v eno trgovino v zaledje. Tako čudno se mi zdi, ko vstopim v hišo, povsem sem se je odvadil. Bolj zdravo je biti zunaj na prostem. Napišem ti še, ljuba, da smo postavili tudi novoletno jelko in na njej je tudi jabolko, ki si mi ga poslala. In na njej so tudi orehi in še mnogo drugega. Sedaj je spet snežilo. Torej imamo bel božič, kar veliko snega in tudi mrzlo je. Ampak nikoli še nisem bil zares premražen. Morda bom preživel zimo, če me le kakšen Rus ne bo zadel. Barabe so tudi danes, na ta veliki praznik, streljale na nas. Zato, če bo Bog pomagal, jim bo še težko …«1 mlada zakonca Žigmond janko in matild kovač iz motvarjevcev v prekmurju sta si med letoma 1914 in 1918 napisala nešteto pisem s takšno in podobno vsebino. koliko natanko, ni in ne bo znano, vendar pa 400 do danes ohranjenih pisem govori o tem, da gre za prvo­vrstno, izjemno in zelo redko najdbo. on je bil vojak 48. cesarsko-kraljevega pehotnega polka, ona njegova soproga, ki je skozi pisma spremljala moževo kalvari­jo po različnih frontah in bolnišnicah prve svetovne vojne. takrat najverjetneje nista slutila, da bodo njuna pisma postala izredno zanimivo čtivo, ki bodo izšla celo v posebni knjigi in da se bo razmišljalo tudi o filmski uprizoritvi njune zgodbe.2 1 Del Žigmondovega pisma nekje iz Galicije soprogi Matildi v Mo­tvarjevce z dne 24. decembra 1915. (Vir: SI_ PAM/1958, osebni fond Jankó Zsigmond). 2 Pisma so pisana v madžarskem jeziku, saj sta bila Žigmond in Matild po narodnosti Madžara. Tudi vas Motvarjevci oz. Szen­tlászló danes spada k dvojezičnemu območju v Prekmurju, tik ob slovensko-madžarski meji. Danes vsa pisma hrani Pokrajin­ski arhiv Maribor: SI_ PAM/1958, osebni fond Jankó Zsigmond. Novembra 2014 so pisma izšla tudi v posebni knjigi z naslovom Vágyakozás a lövészárkokból Egy szécsiszentlászlói házaspár, Jan­kó Zsigmond és Kovács Matild levelezése az 1. világháború alatt pisma so se našla v podirajoči in prazni Žigmondo­vi in matildini hiši v motvarjevcih leta 1999, ko so na njih naleteli mladi raziskovalci v okviru mednarodne­ga arhivskega raziskovalnega tabora.3 85 let so pisma kljubovala prahu, glodalcem, vlagi, času. hiša se je že podirala sama vase, zarasle so jo visoke koprive, nosil­ni tram hiše je podpirala stara razpadajoča omara, iz katerih predalov so bila ob njej raztresena pisma. le-ta je arhivist arhiva Železne županije v sombotelu, zsolt bajzik, spravil v dve reklamni vrečki. Žal vseh pisem ni bilo mogoče rešiti. nekaj je bilo namreč takšnih, ki so bila že razmočena in uničena. videlo se je, da so v preteklosti že stikali po hiši, odnesli vredne predmete, tem pismom pa očitno ni nihče pripisoval večje vred­nosti. kljub vsemu je bila večina pisem odlično ohra­njena. to je bil samo dokaz, da so skozi dolga desetletja njihovi lastniki z njimi lepo in spoštljivo ravnali, prav tako kot z ljubeznijo, ki je bila zaprta v teh pismih. z izjemo prahu so bila pisma namreč takšna, kot takrat, ko jih je dobil Žigmond od matild in obratno, ko sta jih odprla in pričela brati. ker sta imela oba izredno lepo in čitljivo pisavo, bogat besedni zaklad, so bila pi­sma tudi lahko berljiva. poleg pisem se je v hiši našlo še nekaj dokumentov (predporočna pogodba iz leta 1913, (slovenski prevod: Hrepenenje iz strelskih jarkov Pisma zakoncev Zsigmonda Janka in Matild Kovács iz Motvarjevcev v času prve svetovne vojne). Knjiga je obenem tudi poklon vsem prekmurskim vojakom, ki so se borili na frontah prve svetovne vojne. 3 Pokrajinski arhiv Maribor, Arhiv Železne županije iz Sombotela in Arhiv županije Zala iz Zalaegerszega iz Madžarske že šestin­dvajset let zapovrstjo prirejajo Mednarodni arhivski raziskovalni tabor, na katerem srednješolci iz Slovenije in Madžarske zbirajo in evidentirajo arhivsko gradivo v Prekmurju in na Madžarskem v obmejnih vaseh. Tabor na izbranem terenu izvaja evidentira­nje, zbiranje in kopiranje arhivskega gradiva. To pomeni, da se na terenu pri posameznih osebah in ustanovah išče ohranjeno arhivsko gradivo, ob zaključku tabora pa se le-to predstavi tudi na priložnostni razstavi. Žiga s svojimi soborci; sedi v prvi vrsti, prvi iz desne. Fotografija je nastala v bolnišnici plzen (Češka) aprila ali maja 1916. (Vir: SI_ PAM/1958, osebni fond Jankó Zsigmond) obrazec za dopust vojaka in vozovnica za vlak iz leta 1918, različni računi, sklep o dedovanju po umrli ma­tildi …). na podlagi pisem in dokumentov ter pričevanj motvarjevčanov lahko spoznamo, kako so se vojna ter dogodki, neposredno povezani z njo, poigrali z usodo in življenjem Žige in tilde.4 spoznamo dogodivščine in življenje navadnega vojaka pehote v prvi bojni črti na različnih evropskih bojiščih, hkrati pa, na drugi strani, kmečko življenje mlade soproge in njunih sovaščanov v zaledju nekje v prekmurju. zgodba Žige in Tilde pred vojno še ne 23-letni Žiga in skoraj 18-letna tilda sta se poročila 18. maja 1913.5 Žiga je v tem času že služil ob­vezno vojaško obvezo v 80 km oddaljeni veliki kani­ži na madžarskem (nagykanizsa) in čakal na dan, ko bo lahko prišel domov. v spomladanskih in poletnih dneh leta 1914 sta se veselila redkih trenutkov, ko sta se lahko videla, ter vmes prebirala pisma, ki sta jih pisala 4 Žiga in Tilda sta krajši različici imen Žigmond in Matild, tako sta se tudi naslavljala v pismih. 5 Civilna poročna matična knjiga Szentgyörgyvölgy, št. 253, XV. 6. Mikrofilmi državnih matic, Arhiv županije Zala. V poročni matični knjigi so navedeni naslednji podatki: Zsigmond Jankó, poljedelec, rojen 6. julija 1890, starši Ferenc Jankó in Vali Gaál, ter Matild Kovács, rojena 15. junija 1895, starši Dániel in Zsófi Kovács. drug drugemu. tilda je moža, ko je le imela priložnost, tudi obiskovala. iz Žigove vojaške knjižice je razvidno, da bi dvoletno služenje vojaškega roka moral končati decembra 1914. ko se je s streli Gavrila principa, dne 28. junija 1914, s katerimi je umoril avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanca, sprožil val sve­tovne vojne, so mladima zakoncema po vodi splavali tudi vsi načrti in skupno življenje. usoda Žige je bila z izbruhom vélike vojne položena v božje roke. cel avgust se je njegova četa pripravljala na boje in čakala dan, ko bodo odšli na fronto. Žiga je bil dodeljen v 3. četo rezervnega bataljona 48. cesarsko-kraljevega pehotnega polka, ki je bil septembra poslan na fronto v Galicijo. Čeprav so prvi ranjenci s fronte prinašali v veliko kanižo dobre novice, je Žiga pričel dvomiti o svoji sreč­ni vrnitvi iz vojne. s svojimi previdnimi predvidevanji, značilnimi za kmečkega človeka – v nasprotju z nem­škim cesarjem, ki je vrnitev svojih zmagovitih vojakov pričakoval že do prve jeseni –, vrnitve ni pričakoval še tako hitro. »Tako velike stvari se pripravljajo, da se domov najverjetneje ne bom vrnil prej kot v enem letu«, ji je napisal že 6. avgusta 1914. a kljub vsemu ne on ne celotna evropa nista pričakovala, da bo vojna trajala vse do leta 1918. pred odhodom na fronto Žiga ni imel priložnosti, da bi se srečal s soprogo in družino, zato se je od njih poslovil v pismu, napisanem 3. septembra 1914, v kate­rem jim je zaželel »vse dobro v življenju in večno srečo v onostranstvu«. to je bilo poslovilno pismo vojaka, ki je odhajal na fronto, v katerem ni bilo zaslediti pretiranega zanosa, patosa, temveč je bilo predvsem s preprosti­mi besedami napisano slovo obupanega, s svojo usodo sprijaznjenega človeka, v primeru, če se z nevarnega, neznanega potovanja ne bi nikoli več vrnil. Žigova vojaška pot Žiga se je septembra 1914 znašel na bojnih poljih Galicije. zaradi vojne cenzure je s fronte pisal soprogi samo najbolj osnovne informacije; imele so le en namen – sporočiti tildi, da je še živ. konec septembra se je nekaj dni bojeval v 11. četi 51. cesarsko-kraljevega pehotnega polka, v začetku oktobra pa se je vrnil k svoji 12. četi 48. polka in se z njo udeležil avstrijsko-madžarske ofenzive v Galiciji proti rusom. 17. novembra 1914 je soprogi sporočil, da je bolj ali manj prezebel in da okreva v bol­nišnici v opavi. v dolgih in čutečih pismih, ki jih je nato pisal iz bolnišnic v opavi, mostu in pragi, kjer je bil do začetka aprila 1915, je soprogi opisoval vsakdanjik v bolnišnici, dobre odnose s soborci drugih narodnosti, s katerimi je služil, svoje bližnje, poveljnike … očitno pisma iz bolnišnice niso bila podvržena strogi cenzuri, saj je tildo seznanjal tudi z informacijami, o katerih se sicer ni smelo pisati, npr. da glede na situacijo v Galiciji vojne še ne bo kmalu konec, včasih je bil kritičen tudi do monarhije glede materialne oskrbe vojakov, pisal je o požganih in praznih vaseh Galicije, natanko je opisal pohod svoje enote, orisal življenje v strelskih jarkih in vojaške pohode ter razmišljal o psiholoških posledicah, ki jih bo vojna pustila na navadnih vojakih. »… Do sedaj sem upal, da bo spomladi nastopil mir, ampak sedaj je videti, da ga še vsaj eno leto ne bo. Moj Bog, kaj se bo zgodilo z našo ubogo državo! Četudi nas ne bi premagal sovražnik (čeprav jaz še dvomim v našo zmago), bo preživelim hudo, ker si bodo težko opomogli. Sedaj bo že tri mesece, kar nisem na bojišču. Niti tega nisem verjel, da bom na tak način preživel zimo, ampak morda mi bo Bog pomagal tudi v prihodnje. Samo bo­diva potrpežljiva, verjemiva vanj. Sprejmi, kar nama je naklonil. Poznam tvojo naravo in tudi pisala si mi že, da si Boga morda užalila. Prosim te, draga, ne počni tega. Kar si se naučila tudi od mene, sprejmi Božji ukaz, ker če on kaznuje, potem zna tudi nagrajevati. Ne užali Boga z besedami, ki jih izrečejo drugi. Ne skrbi, kaj delajo drugi, oni odgovarjajo Bogu za to. Če bi slišala na bojišču, kako se spreobrnejo in molijo v rafalu krogel tudi tisti, ki so prej samo preklinjali, bi verjela, da bodo od tedaj naprej vsi ljudje takšni, kot angeli. Dejstvo je, da od sedaj na­prej ne bo več takšnega bogokletnika, ki je samo enkrat v strelskem jarku preživel žvižgajoče brenčanje topov in krogel in ropotanje strojnic brez premora. In ko se oglasijo še veliki topovi, je vse skupaj videti kot ena divja poletna nevihta ali grmenje. Samo da tukaj delajo človeške roke drug proti drugemu. Kljub temu se zdi, da je Božja sod­ba. Človek takrat verjame, da je prišla poslednja sodba. Ampak človek takrat ne vidi in ne sliši nobene nevarnosti. Samo ko je konec, pomisli, iz kakšnega nevarnega kraja ga je obvaroval Bog …«6 Žiga je zelo rad pisal in je soprogi pisal iz vseh mo­žnih krajev: iz vojašnice, z vlaka, železniške postaje, iz šotora na jasi sredi gozda, strelskega jarka, bunker­ja, bolniške postelje, sedeč na ulični klopi v plznu … 9. julija 1915 je v Galiciji na primer pisal med topovskim napadom: »Prav v tem trenutku, ko pišem te besede, me je ruska granata zasula z zemljo. Mogoče je mislila, da pišem s črnilom, pa jo je poslala, da na pisanje posuje malo prahu.« s pisanjem je Žigi tudi hitreje mineval čas, ki ga je moral preživeti daleč od svoje ljubezni. tildo je nenehno prosil, naj mu pošlje vojne dopisnice, ker mu je teh zmeraj zelo hitro zmanjkalo. aprila 1915 je za kratek čas prišel na dopust v veliko kanižo, tam ga je obiskala tudi soproga. Že junija 1915 je bil ponovno na poti v neznano; spet je pristal v Gali­ciji, in sicer v karpatih, kjer so do poletja 1916 potekali pozicijski boji. Žiga se je tukaj boril v prvi bojni črti. v pismih je opisoval predvsem vsakdan na fronti in v strel­skem jarku. ob dnevih, ko je deževalo, je bil na suhem v svojem »stanovanju« pod zemljo. prav čudno mu je že bilo, ko je vstopil v kakšno hišo, tako zelo se je navadil življenja v strelskem jarku. nekoč ji je iz strelskega jarka napisal, da ga je vojna naučila veliko stvari. vojaki so si namreč velikokrat tudi sami kaj skuhali. enkrat jeseni so prišli do moke in masla ter si pripravili zelo dobre testenine. tudi krompir, ki so ga našli na njivah, jim je prav prišel. v nekem pismu se je Žiga pohvalil, da bi bil tildi njegov »kartofli« sigurno zelo všeč. prepričan je bil, da tilda še sploh ni jedla boljšega krompirja. vojaki so si tudi sami krpali obleke in prišili kakšen gumb. kolikor se je dalo, so skrbeli tudi za čistočo. 22. februarja 1916 je Žigo, ko je odmetaval sneg okrog strelskih jarkov, oplazila ruska krogla. za dolgih osem mesecev se je ponovno ognil fronti in dneve preživel v bolnišnicah v zborovu, miskolcu, szegedu, plznu in pieštanih. po letu dni je dobil junija 1916 kratek dopust v veliki kaniži. po ozdravitvi, oktobra 1916, so njegovo četo poslali na romunsko fronto. sprva so bili vojaki 6 Del Žigovega pisma iz bolnišnice v Mostu (Češka) soprogi Tildi v Motvarjevce z dne 4. februarja 1915. (Vir: SI_ PAM/1958, osebni fond Jankó Zsigmond) Cenzurirano Žigovo pismo iz bolnišnice plzen (Češka) soprogi tildi v motvarjevce z dne 28. 7. 1916. (Vir: SI_PAM/1958, osebni fond Jankó Zsigmond) njegove čete nastanjeni pri nemških kmetih, ki so bili precej bogati. bili so nekaj sto kilometrov stran od fronte in se jim je kar dobro godilo. aprila 1917 je bil dodeljen v 145. pehotno brigado, ki jo je vodil nemški maršal august von mackensen in ki se je borila proti ruskim četam na obalah reke siret, približno 25 do 30 km od mesta brăila, tam se je izuril v streljanju s strojnico. spomladi1917 je tudi Žiga začel prvič verjeti v mir. iz tega obdo­bja je ohranjenih zelo malo pisem. iz teh izvemo, da so sklenili dogovor z rusi, da nobena stran ne bo streljala. tako je bilo še celo poletje in jesen 1917. vojaki na obeh straneh fronte so dnevno lovili ribe na reki siret. brez težav so se sprehajali zunaj strelskih jarkov, poležavalina travi in brali. spomladi 1918 je Žiga sodeloval pri av­strijsko-madžarski zasedbi ukrajine. to je bilo zanj tudi najdaljše obdobje bivanja zdoma, trajalo je skoraj dve leti (od junija 1916 do aprila 1918). po dopustu je bil 15. maja 1918 napoten v odeso, kjer je s svojo četo skrbel za red in mir v mestu. poleg tega so vojaki vsak dan natovarjali tudi žito na ladje, ki so plule proti madžarski. ob živežu so tovorili tudi bombe in granate, ki so jih odpeljali na odprto morje in jih zmetali v vodo. v odesi je ostal do oktobra 1918, ko je prišel ponovno na dopust, tokrat domov v motvarjevce, in najverjetneje je doma tudi ostal. Tildina pisma in dogajanje v zaledju ves ta čas, ki ga je Žiga preživel daleč od doma, so mu dajala največjo oporo pisma, ki jih je dobival od svoje ljube tilde. tedensko ali tudi dnevno mu je pisala in ga seznanjala z razmerami doma. pisala je o dobri ali slabi letini, poljskih opravilih, težavah pri vsakodnev­nem gospodarjenju, domači živini, cenah življenjskih potrebščin in hrane, obvezni oddaji pridelkov in živine, pomanjkanju, dogajanju v vasi in okolici, pobegu rus­kih ujetnikov, vaških čenčah, nezvestobi drugih žensk, tatvinah, nesrečah, katastrofah, boleznih, dejavnostih novega duhovnika, o tem, da ni bilo plesa … svojega soproga je redno obveščala tudi o vpoklicanih, padlih inpogrešanih vaščanih, ki so bili Žigovi znanci ali prijatelji. »… Dragi mož! Seznanjam te tudi s tem, da so popisali vse moške med 18-im in 50-im letom in tudi ženske med 18-im in 50-im letom. Kam nas želijo odpeljati, tega ne vem. Sedaj vidim, dragi mož, da bom tudi jaz prišla v vojsko. Pravijo, da ženske peljejo, da bodo kuhale, prale in čistile. Dragi mož! Jaz raje umrem, kot da bi pristala tam. In sedaj so že vsi ljudje tako prestrašeni, da nihče niti ne dela več. Nihče ne ve, kaj bo s svetom. In pravijo, da morda vojne ne bo nikoli konec. Do sedaj so bili še vsi potrpežljivi, ker so rekli, da bo vojne do spomladi ko­nec. Ampak sedaj je tu pomlad, pa vendar še traja. Sedaj pravijo, da bo medtem prišla tudi naslednja pomlad, ko bo konec vojne. Sedaj ne bo možno več niti preživeti, če bodo odpeljali tudi ženske. … In pravijo oz. so oznanili, da ne smemo prodati nobenih dobrin, vse bodo odnesli za vojake, pustili nam bodo samo 100 kilogramov na glavo. In kdor ima žrebička ali vampastega prašiča, tega bodo pustili, to imamo tudi pri nas. S tem zaključujem svoje pismo. Ostajam tvoja stara, zvesta in ljubeča, po­ljubljajoča žena Matilda. Samo enkrat da bi se videla, to prosim dobrega Boga. Do takrat pa ti pošiljam tisoč milijonov poljubov …«7 Doma na podeželju je primanjkovalo tudi delovne sile, zato naj bi na kmetijah pomagali tudi ruski ujetniki. tildi je v enem od pisem dal blagoslov, da si lahko tudi ona izbere enega, če ga še do takrat ne bo domov. in če ga bo naučila še madžarsko, bo lahko delal namesto njega. Družina je prosila tudi za državno pomoč, vendar so je bili upravičeni le tisti, ki resnično niso imeli ničesar za preživetje in so poleg tega imeli še majhne otroke. til­dina družina kljub velikemu pomanjkanju ni zelo trpela. 7 Del Tildinega pisma iz Motvarjevcev soprogu Žigi v bolnišnico Most (Češka) z dne 19. februarja 1915. (Vir: SI_ PAM/1958, osebni fond Jankó Zsigmond) moža je potolažila, da imajo še vedno dovolj zalog, kljub temu, da so zaradi rekviracije morali oddati del pridelka in živino. blagostanje družine se je kazalo tudi v tem, da je tildin oče hodil k zdravniku v avstrijo in da je tilda Žigi na fronto redno pošiljala tudi bogate pakete s hrano, v katerih ni smelo manjkati tobaka. Vera v Boga in ljubezen tako tildina kot tudi Žigova pisma so polna hre­penenja, sanjarjenj o skupnem življenju po vojni, spo­minov na čase, ki sta jih preživljala ob dolgih skupnih pogovorih ali skupnem delu ter neizživete ljubezeni, bolečine zaradi prezgodnje ločitve. zato lahko pisma označimo tudi za ljubezenska. iz prav vsakega napisane­ga pisma namreč vejeta globoka ljubezen, ki sta jo čutila drug do drugega, ter vera v boga. tako kot za večino njegovih sodobnikov je tudi za Žigo značilna globoka religioznost. Če se mu je le prikazala priložnost, je šel k bogoslužju in tudi k spovedi, čeprav je bil kalvinske veroizpovedi. redno je molil in k molitvi spodbujal tudi soprogo. prav to dvoje, ljubezen in bog, je oba ohranjalo tudi pri zdravi pameti in optimizmu. predvsem Žiga je bil tisti, ki je ženo ves čas tolažil in jo bodril. le malokrat se je spraševal o tem, zakaj je prišlo do vojne. jasno mu je bilo le to, da se mora boriti za domovino, jo braniti pred sovražnikom, da ne sme kloniti ali biti strahopetec. Če pa se je že spraševal o krivcu za vojno, sta bila vsega kriva usoda in bog, ki ga je preizkušal. preizkušal je tudi tildo ter njuno ljubezen. in ko bi prestala vse te božje preizkuse, bi morala končno zaživeti srečno družinsko življenje, kot je to tudi Žiga večkrat napisal in predvidel v svojih pismih. »Samo to te prosim, dragi, da prosi dobrega Boga in da moliš. Tudi jaz ga prosim za to, da nama naj pomaga. V vsem svojem življenju nisem molila tolikot, kot od le­tošnjega avgusta. Res, da sem bila v cerkvi samo za novo leto in v nedeljo. Ampak zaradi slabega vremena in ceste nisem mogla it, ker je ves čas deževalo. Zdaj kakšna dva tedna ne pada več. Ampak če bi šla v cerkev, tam skorajda poči človeško srce od joka, ker duhovnik ves čas govori samo o vojni in takšnih pridig še ni slišal nihče. Veš, dragi, tudi tukaj je svet drugačen, kakor je bil prej. Zdaj joče vsak, ki le malo dojema vse to. 8 o tem, kako boleče pogrešata drug drugega, ter o globini njunega odnosa priča tudi dejstvo, da sta se v sanjah nenehno pogovarjala, kar sta si v pismih tudi redno sporočala. poleg ljubezni pa se pri obeh pojavlja tudi bojazen, ljubosumje. vojaki, ki so bili na dopustu, Del Tildinega pisma iz Motvarjevcev soprogu Žigi v bolnišnico Most (Češka) z dne 6. februarja 1915. (Vir: SI_ PAM/1958, osebni fond Jankó Zsigmond) so namreč od doma prinašali različne novice, tudi o nezvestobah žena, ki so ostale same doma in katerih možje so se borili ali umrli za domovino. ni razumel, od kot takšna nemoralnost. zaradi tega je tudi Žiga pričel razmišljati o možnosti, da bi ga mlada soproga prevarala. »Resda se mi je zmeraj zdelo, da me ljubiš, in kakor je zmeraj izgledalo, mi niti ne bi mogla biti nezvesta. V to nisem dvomil niti minuto. Toda ker so ženska nečimrnost in zvijače zelo raznolike, pazi, da se katere od teh ne bi priučila, kajti verjemi, draga moja, da se v nasprotnem primeru lahko moja, trenutno tako globoka ljubezen do tebe zelo hitro spremeni. Vendar verjamem, da se tako močno nikoli ne bi ponižala. Draga moja žena! Kajne, kako norčavo te lahko ljubim, kot da bi bila šele pred poroko, čeprav je ta že davno minila.«9 Če je bil Žiga ljubosumen, pa je bila tilda jezna. vjeseni 1916 jo je razganjalo od jeze, saj ji je Žiga v vsakem pismu že kar nekaj časa obljubljal, da bo prišel domov na dopust. Dopusta pa le ni in ni bilo. v navalu jeze in besa mu je 20. oktobra 1916 v bolnišnico plzeň na Češko napisala: »… Če še letos ne boš mogel priti na dopust, se pojdi kar drugam k.!« v njunih pismih se je pojavila tudi prefinjena erotika v obliki opisovanja sanj o telesni ljubezni. »Ljubljena draga moja Matilda, moja zvesta žena! Sedaj, ko imam dovolj časa za pisanje, ti vedno pišem. Tako tudi eno posebno pismo, o čemer, kot sva že prej domenila, nihče ne sme vedeti, niti najini starši ne. Niti v tem ti ne znam napisati nič posebnega, samo ljubezen svojega vročega in ljubečega srca ti pošiljam, draga moja, iz daljave. Čeprav sva daleč drug od drugega, so moje misli vedno pri tebi. In če je res, da lahko človekova duša poišče ljubezen nje­govega srca, potem je moja duša zagotovo pogosteje pri tebi kot pri meni. Če bi bilo to mogoče, bi gotovo videla, da je zmeraj pri tebi. In kako ti v sanjah poljublja lica, kajti le tako, v sanjah, se lahko zmeraj ljubkujem s teboj. In ko se zbudim, vidim žalostno resničnost ter se zavem, da sem vse to, kako sva se zaljubljeno poljubljala in so se najine prsi ljubeče privijale, samo sanjal. Draga moja, takšne sanje so mogoče samo tedaj, če najini duši najdeta druga drugo. Draga moja! Če imaš tudi ti v svojih sanjah takšne srečne minute, kot jaz, potem veš, kako veliko je razočaranje, ko se zbudimo. Izgine opojnost srečne lju­bezni in ostane samo žalostna osamljenost. … Sedaj se bova morda oba bolje počutila, ko sva se ljubila v pismu. Zbogom in nasvidenje. Milijonkrat te objema in poljublja tvoj Žiga.«10 9 Del Žigovega pisma iz bolnišnice oz. zdravilišča v Pieštanih (Slo­ vaška) soprogi Tildi v Motvarjevce z dne 13. aprila 1916. (Vir: SI_ PAM/1958, osebni fond Jankó Zsigmond) 10 Prav tam. Končno konec vojne neprestano ponavljajoči se element njunega dopiso­vanja je bil pričakovanje miru in večno ugibanje, kdaj bo konec vojne. se bo sploh kdaj končala? tildo je v zvezi s tem velikokrat preveval grenak dvom. »In pravijo, da vojne mogoče sploh ne bo nikoli konec«, mu je napisala 19. februarja 1915. še bolj obupana je bila 8. septembra 1917, ko so bili tako v zaledju kot tudi na fronti vsi že povsem izčrpani. Žiga se je v tem obdobju nahajal na romunski fronti, tilda pa je razmišljala, da bo vojna morda trajala še deset let: » … ali bo sploh kdaj konec vojne ali bo še trajala deset let! Na to nihče ne pozna odgovora. Gospodična učiteljica je imela obisk enega sorodnika iz Budimpešte, ki dela na ministrstvu. In ta je prinesel novico, da se vojna mora končati v roku pol leta. Ampak to so že velikokrat dejali, pa vendar ni bilo res. Ta je tako govoril, da bo premirje in potem ne bo več niti spopadov. Ampak tudi oni ne vedo. Razen dobrega Boga, tega ne ve nihče.« a se je vojna kljub vsemu enkrat končala in Žiga se je vrnil k tildi sicer telesno nepoškodovan, toda z dušo, polno preživetih grozot. kako in kdaj je Žiga končno prišel domov, ni znano. Dne 8. oktobra 1918 je nastopil dopust, ki je trajal do 4. novembra. po tem se je moral zglasiti pri svojem polku v veliki kaniži. Doma ga je pričakal popolnoma drugačen svet od tistega, ki ga je zapustil pred vojno, vendar je končno lahko vsaj znova zaživel skupaj s svojo ljubljeno ženo. sreča bi morala biti popolna, ko se jima je 11. decembra 1920 rodil sin elek. toda soproga je začela bolehati in 11. aprila 1927 je umrla zaradi bolezni ledvic, stara šele 32 let. v ti­stem trenutku se je končalo tudi Žigovo življenje. vse, za kar se je boril in za kar je živel, se je spremenilo v prah. Žiga je po tistem zaživel sam in tudi sam vzgajal sina. nikoli več se ni poročil. za tistega, ki je prebiral njuna ljubezenska pisma, to ni niti malo presenetljivo. zamenjati ljubezen svojega življenja za drugo oz. naj­ti »nadomestek« za tildo bi bilo za Žigo bogokletno. verjetno je v dolgih nočeh prebiral tudi pisma, ki jih je skrbno hranil še toliko let po vojni, in podoživljal vse skupne trenutke s tildo. sin elek se je v petdesetih letih 20. stoletja poročil s šest let starejšo emmo, skupaj sta posvojila deklico katico. toda ljubezni v zakonu ni bilo. emmo je bila namreč zavrnila ljubezen njenega življenja, elek pa je bil takrat že starejši, a še neporočen. emma je pričela uživa­ti alkohol in je zapila skorajda celotno gospodarstvo, ki za tiste čase ni bilo majhno. pohištvo, bogato izvezene brisače, prti, pregrinjala, posodje, vse to je zamenjala za pijačo, Žiga in elek pa sta vse skupaj le nemo opazovala.11 nesrečni Žiga je umrl 3. junija 1970, sin elek pa kmalu za njim, 27. januarja 1975. po njegovi smrti so deklico kati materi emmi odvzeli, slednja se je kmalu nato izselila iz vasi. hiša je postala prazna in pričela samevati ter propadati. v njej so ostala samo pisma, v njih pa Žigova in tildina ljubezenska zgodba. zgodba Žige in tilde je le ena izmed številnih tragič­nih zgodb prve svetovne vojne. resda se ni končala nekje na fronti ali v ujetništvu, ampak šele devet let kasneje. vendar je bila prav vojna tista, ki je zaznamovala oz. presekala družinsko idilo mladoporočencev. in Žigi ter njegovemu sinu eleku se je po ženini, materini smrti zgodilo ravno to, o čemer je Žiga ves čas svaril ženo v pismih s fronte – izgubila sta se v vrtincu življenja. »Zato ti pišem, ljubezen moja, tako pogosto, da te bodrim, da ne boš obupala. Veš, draga moja, v težkih časih potrebu­jemo močan duh in voljo, da se ne zlomimo in da se ne izgubimo v vrtincu življenja.«12 Viri in literatura Arhivsko gradivo: Pokrajinski arhiv Maribor, si_pam/1958, osebni fond jankó zsigmond, 1878–1969. Literatura: Vágyakozás a lövészárkokból Egy szécsiszentlászlói házaspár, Jankó Zsigmond és Kovács Matild levelezése az 1. világháború alatt. lendva: magyar nemzetiségi tájékoztatási intézet és a maribori területi levéltár, 2014. 11 Po pripovedovanju Géze Dóre ml. iz Motvarjevcev. 12 Del Žigovega pisma soprogi Tildi v Motvarjevce, brez datuma. (Vir: SI_ PAM/1958, osebni fond Jankó Zsigmond) Zusammenfassung „ICh SEhE BEREITS SEIT DER ERSTEN MINUTE , DASS DIE lAgE DER MoNARChIE SEhR ERNST IST. ICh DENKE , DAS ENDE WIRD DIE NIEDER lAgE SEIN …“ Die Korrespondenz zwischen den Jungvermählten Žigmond Janko und Matilda Kovač aus Motvarjevci während des Ersten Weltkriegs im jahr 1999 fand man in einem im alten, verfallen­den haus des Dorfes motvarjevci briefe, die die eheleute Žigmond janko und matilda kovač einander in der zeit des ersten weltkrieges geschrieben hatten. leider wird man nie wissen, wie viele briefe es insgesamt waren, doch ist auch die zahl der erhaltenen briefe, nämlich 400, bereits außerordentlich. auf Grundlage dieser brie­fe können wir das schicksal eines einfachen soldaten an der Front, in den krankenhäusern oder auf heimurlaub verfolgen. Gleichzeitig erfahren wir, was in dieser zeit im hinterland passierte, und schlussendlich ist die Ge­schichte auch eine wunderbare liebesgeschichte. in al­len briefen, die sie einander schrieben, hofften beide auf ein baldiges widersehen und ein gemeinsames leben in motvarjevci. in den seltenen augenblicken der ver­zweiflung gab sich Žiga auch mit einem gemeinsamen leben nach dem tod im jenseits zufrieden. auch wenn er keine neuigkeiten über sich und seinen standort schreiben durfte, schrieb er dennoch briefe. er konnte eine ganze seite über seine liebe zu tilda schreiben, sie ermuntern, nicht zu verzweifeln und in solchen ge­fährlichen augenblicken stark zu sein, damit sie nicht zerbricht und von der zeit verschlungen wird. Žiga und tilda waren jungvermählte, die vom schicksal beziehungsweise vom ersten weltkrieg grausam getrennt wurden. Žiga wurde bereits im sep­tember 1914 an die Front in Galizien geschickt, wo er nach knapp zwei monaten erkrankte. er hatte Glück, da er dadurch für volle acht monate der Front entging. in langen und empfindsamen briefen, die er aus den krankenhäusern in opava, most und prag schickte, beschrieb er seiner ehefrau den alltag im krankenhaus, die guten beziehungen mit den kameraden anderer na­tionalitäten, mit denen er diente, die im nahestehenden personen, seine vorgesetzten etc. als er im juni 1915 wieder gesund war, war der krieg noch nicht zu ende und er musste zurück an die Front. auch diesmal lande­te er in Galizien, zunächst in den karpaten. im Februar 1916 wurde er von einer russischen kugel verwundet. Für acht lange monate konnte er der Front wieder ent­fliehen und verbrachte seine zeit in krankenhäuser in zborov, miskolc, szeged, plzen und pieštani. nach sei­ner Genesung im oktober 1916 wurde seine kompanie an die rumänische Front geschickt. im Frühjahr 1918 war er an der österreichisch-ungarischen besetzung der ukraine beteiligt. nach einem urlaub musste er wieder zurück und zwar diesmal nach odessa, wo er mit seiner einheit für ruhe und ordnung in der stadt sorgte. Dort war er bis oktober 1918, als er erneut auf heimurlaub kam, diesmal nach hause nach motvarjevci, wo er höchstwahrscheinlich dann auch blieb. nach vier langen kriegsjahren wolle er nun endlich ein glückliches Familienleben mit seiner ehefrau tilda beginnen. Doch auch diesmal war ihnen kein langes ge­meinsames Glück beschieden. tilda erkrankte nämlich und starb 1927 im alter von nur 32 jahren. Žiga blieb bis zu seinem tod im jahr 1970 alleine mit seinem sohn elek, den er alleine großzog und dessen kindheit wohl nicht sehr glücklich war. Das Fehlen der mutter und das leben mit einem ihm entfremdeten vater prägten das gesamte leben von elek stark. Schlagwörter: erster weltkrieg, infanterist, k. u. k. infanterie-regiment nr. 48, Galizien, hinterland, motvarjevci, liebe Jurij Perovšek »Mefisto na carskem dvoru«* Odmevi ob Rasputinovi smrti in kasnejši pogledi nanj na Slovenskem PERoVŠEK Jurij, dr., znanstveni svetnik, inštitut za novejšo zgodovino, kongresni trg 1, si-1000 ljubljana 929Rasputin g. E. 94(47)"19":929Rasputin g. E. »MEFISTo NA CARSKEM DVoRU« Odmevi ob Rasputinovi smrti in kasnejši pogledi nanj na Slovenskem Grigorij jefimovič rasputin (1872–1916) se je v slovensko zavest vtisnil kot človek izjemnega v pliva na zadnji ruski car-ski par ter tedanje rusko politično in cerkveno življenje. tako za časa njegovega življenja kot ob smrti in kasneje so na slo­venskem opozarjali na magično moč njegove osebnosti, obe­nem pa poudarjali njegovo razuzdano življenje in nagnjenost do denarja ter družbene moči, a tudi nak lonjenost do ruskega kmeta in malega človeka. imeli so ga nasprotnika (svetovne) vojne, zaradi njegovih dolgoletnih posegov v odločanje v ru­skem carstvu pa tudi krivili za njegov propad. na slovenskem se je v rasputinov fenomen najbolj poglobil pisatelj vladimir bartol. v njem je videl utelešenje kaotičnega stanja rusije pred boljševiško revolucijo, v katerem se je rasputin s sugestivno močjo svetopisemskega preroka, ogromno življenjsko silo in samozavestjo povzpel na skoraj najvišji položaj v državi. »ta mož je moral nekaj vedeti o sebi in o svetu, kar večina drugih smrtnikov ne ve«, je zapisal bartol. njegovo opozorilo na presežni vidik rasputinove osebnosti zaokroža izris njegove, sicer negativne podobe na slovenskem. Ključne besede: Grigorij Jefimovič Rasputin, Nikolaj II., Aleksandra Fjodorovna, misticizem, politika, Feliks Feliksovič Jusupov, Slovenci, Vladimir Bartol * Ilustrirani Slovenec, 26. 4. 1930, 31. Za tisk prirejen referat z Mednarodnega znanstvenega simpozija Rusko-slovenski odnosi v XX. stoletju : v počastitev 100. obletnice Ruske kapelice na Vršiču, ki je bil 14. 4. 2016 v Ruskem centru znanosti in kulture v Ljubljani. PERoVŠEK Jurij, phD, research counsellor, institute of contemporar y history, kongresni trg 1, si-1000 ljubljana 929Rasputin g. E. 94(47)"19":929Rasputin g. E . “MEPhISToPhElES AT ThE IMPERIAl CoURT” Reactions to Rasputin’s death and his subsequent image in Slovenia in slovenian memory, Grigori Yefi movich rasputin (1872­1916) was a man of tremendous influence on the last russian imperial couple and the then russian political and church life. During his lifetime, upon and after his death, slovenians were reminded of the magical power of his persona but at the same time also of his licentious life and inclination to money and social power but also benevolence to the russian peasant and the common man. he was seen as an opponent of the (world) war, but was also blamed for the decline of the russian empire because of his lengthy interventions in the decision making. in slovenia, it was the writer vladimir bartol who most immersed himself in the phenomenon of rasputin. he saw rasputin as an incarnation of the chaos in russia before the bolshevik revolution, as someone who had the suggestive powers of a biblical prophet, an immense vital force and the confidence with which he almost reached the top position in the country. “This man had to know something about himself and the world, something unknown to most other mortals,” wrote bartol. bartol’s warning about the excessive aspect of rasputin’s personality rounds up the profile of his otherwise negative image in slovenia. Key words: Grigori Yefimovich rasputin, nicholas ii., alexandra Feodorovna, mysticism, politics, Felix Felixovich Yusupov, slovenians, vladimir bartol Tudi Slovenci so vedeli za »čudežnega meniha« rusija in življenje v njej sta že v drugi polovici 19. stoletja zasedli stalni prostor v zanimanju slovenske kulturne in politične javnosti. spodbujali so ga čutenje ruskega širnega svetá, njegove teže v gibanju zgodovine ter podobe in usode ljudi, ki jih je le-to rodilo. med njimi je bil tudi pred stotimi leti umrli Grigorij jefimovič ra­sputin (Grigorij jefimovič novih, 1872–1916), »od boga poslani mož«, čudodelni »starec«, »kmečki kancler«, »sveti satir« (tudi »satan«), miljenec ruske carske dvojice z edinim uradnim naslovom »prižigalec luči«, nekrona­ni vladar rusije, in še bi se našlo oznak, s katerimi so ga poimenovali.1 Če jih prevedemo v zgodovinarjev jezik, je veljal za čudodelnega zdravilca in vidca, sicer pa je bil človek odrešeniške slave, zaupni svetovalec carskega para, osebnost z vplivom na najvišje državne in cerkvene predstavnike ter obenem privržen kmečkemu človeku, a tudi strasti do vina, žensk, ciganske glasbe in denarja. o Grigoriju jefimoviču rasputinu ter njegovi ži­vljenjski poti in koncu je bilo doslej že mnogo napisa­nega. kljub temu pa so raziskovalni in drugi izzivi, ki jih ponuja njegovo ime živi še danes. to velja tudi za slovenski prostor, saj so rasputina, tako kot drugod, poznali tudi na naših tleh. o njem so pisali še predno ga je po nizu zarot v noči s 16. na 17. decembra 1916 pogubila knežja roka Feliksa Feliksoviča jusupova. na rasputina je prvi opozoril liberalni Slovenski narod, ki je 9. marca 1912 objavil poročilo o »skriv­nostnem puščavniku« v petrogradu. tega puščavnika – rasputina – ima ljudstvo za »svetnika«, a tudi v višjih, celo političnih krogih je prišel do velikega vpliva. Go­vori se, da ima rasputin, »kateremu se škofi klanjajo ter mu poljubujejejo roke, popolnoma svoboden dostop v palačo neke zelo, zelo visoke osebe«. ta okoliščina je baje tudi vzrok, da časopisje ne sme poročati o njem. tega v rusiji ne uživajo ne najvišji državni uradniki, ne ministrski predsednik, ampak le car in njegova rodbina.2 »najbrže je rasputin le histeričen mužik, katerem pripisujejo čudežno moč«, je menil Narod. a kot do­mnevajo njegovi nasprotniki, bi lahko bil tudi pripadnik neke stare sekte, ki se ravna po zelo čudnih predpisih glede spolnega življenja. Če je tako, njegovi nasprotniki nameravajo nastopiti pri svetem sinodu (najvišji oblasti v ruski pravoslavni cerkvi), če pa je navaden zločinec proti nravnosti, se zavzemajo, naj ga kazensko obrav­nava posvetna oblast.3 1 Oznake so vzete iz Fülöp-Miller, Sveti satan (1972). 2 »Razne stvari«, Slovenski narod, 9. 3. 1912, 6. 3 Prav tam. mesec dni kasneje je o rasputinu pisal katoliški Slo­venec. po njem naj bi v ruski krvi plalo nekaj bolnega, tako da tega ljudstva ni mogoče doumeti. najbolj ga označuje nek patoliški misticizem. treba se je le poglo­biti v ruske pisatelje, zlasti v Gogolja, Dostojevskega in tolstoja. predvsem pa ruski politični in družbeni razvoj kaže na določeno ponavljanje, ko se v njem javljata zdaj razsvetljeni liberalizem, zdaj zopet despotizem religi­ozne barve.4 Slovenec je spomnil na carja aleksandra i. roma­nova, po eni strani vnetega privrženca rousseauja, po drugi strani pa moža čudne ruske psihe, ki so ga begali različni »svetniki«. in zdaj se je ta misticizem polotil tudi sedanjega carja. okoli njega so se zbrali različni perverzni mistiki – škof hermogen, meniha iliodor in inocenc, »čudežni idiot« mitja koljaba, brata Čurikov in »čudodelec« badmajev, vsem na čelu pa je kmet Grigorij rasputin, ki živi na carskem dvoru in uživa neposredno nak lonjenost carja.5 »v čem obstoji ‚moč‘ tega sanjača, ni natančno znano,« je pisal Slovenec. »na vsak način se dela zelo pobožnega, 4 »Sveta Rusija«, Slovenec, 9. 4. 1912, 1. 5 Prav tam. moli in se posti, govori o ‚verski probuji‘ in bržčas uganja tudi kake coprnije. njegovi nasprotniki ga označujejo tudi kot zločinskega erotika; toliko je res, da ima veliko pristašinj, s katerimi zelo svobodno občuje. ruski dvor je od teh lažimističnih idej ves okužen; tu se prorokuje iz črt na roki, se uganja spiritizem, bero raznovrstne vražarske knjige in nekateri trdijo celo, da se razširja pravi kult demonov, zlasti tibečanskih. menda vodi vse rasputin. Da je vpliv tega moža na cara poguben, je jasno«, je nadaljeval Slovenec. 6 vsem tem mistikom je namreč skupno to, da sovražijo »zahodni«, »poganski« in »brez­verski« parlamentarizem in sanjajo o »velikem poslan­stvu« rusije, ki naj ves svet znova pokristjani oziroma popravoslavi. pri tem pa si je znal rasputin nabrati ve­liko premoženje, kar dokazuje, kako je rafiniran. »tako se godi v ‚sveti rusiji‘, za katero so različni slovanski sanjači v gotovih periodah tako navdušeni, češ, da bo prinesla ‚rešitev‘ slovanskim narodom in celemu svetu«, je zaključil Slovenec. – »ne samo dvor, celo rusko ljud­stvo je bolno.«7 to se je po Slovenčevi sodbi, zapisani dve leti kasneje, pri rasputinovi osebi izražalo v ljudski veri, da je nenavaden človek, čarovnik, prerok, človek, ki vse ve in vse zna. »zatekale so se k njemu ženske in moški po svet – nekaj navadnega po ruskih selih, kjer ne manjka ljudskih svetovalcev, ali rasputin je človek posebne vrste, on se je znal s svojim prerokovanjem, s svojimi nasveti dvigniti nad navadne ‚ljudske svetovalce‘, na ruski dvor je segel njegov vpliv.«8 rasputinu ne liberalni, ne katoliški tabor nista bila naklonjena, marksisti pa o njem niso pisali. kritično podobo o »znanem sleparju« rasputinu9 je ohranjal Slovenski narod, za katerega je bil človek, »ki je iz gnoja neke male ruske vasi postal v par letih prvi zaupnik na carjevem dvoru«. uspeh tega »neizobraženega sibirske­ga eremita« temelji v njegovem vplivu na praznoverne in histerične osebe, posebej ženske. »rasputin je postal znan širokim krogom še le po nesrečni rusko-japonski vojni, ko so prestrašeni vodilni krogi ruski zopet začeli iskati utehe v cerkvi in je vsled tega klerikalizem zopet začel v petrogradu dvigati svojo glavo. na čelu duhovšči­ne je stal tedaj škof hermogen iz saratova, ki je skupno z menihom iliodorjem obvladal merodajne kroge ter imel največji politični vpliv. podpora te cerkvene nadvlade je bil rasputin.«10 Slovenski narod je vztrajal tudi pri opozorilih o ra­sputinovem ravnanju v spolnem življenju. njegov nauk, nekaka zmes askeze in razuzdanosti, je namreč privabil mnogo privržencev, znana so tudi poročila o orgijah ču­dežnega meniha in njegove pobožne občine. predvsem pa je nevaren njegov vpliv na politiko carskega dvora, saj po besedah vodje oktobristov aleksandra ivanoviča Gučkova, rasputin ne ogroža samo čistosti cerkve pač pa tudi čistost prestola. podobnega mnenja je bil voditelj kadetov pavel nikolajevič miljukov, ki je izjavil: »ruska država se nahaja v oblasti potepuha!«11 6 Prav tam. 7 Prav tam. 8 »Razne stvari«, Slovenec, 25. 7. 1914, 7. 9 »Razne stvari«, Slovenski narod, 4. 6. 1912, 4. 10 »Razne stvari«, Slovenski narod, 18. 7. 1914, 5. slovensko časopisje se je ob rasputina ustavljalo tudi ob raznih točnih ali netočnih novicah, ki so spremljale njegovo delovanje.12 mednje so sodila zlasti poročila o poskusu atentata, ki ga je nanj po naročilu meniha ili­odorja leta 1914 izvršila kionja Guseva.13 opozarjalo je tudi na rasputinovo znano protivojno stališče, tako ob aneksijski krizi leta 1908, kot v napetih mednarodnih razmerah po sarajevskem atentatu in nato po izbruhu svetovne vojne leta 1914.14 Slovenski narod je objavil tudi odgovor generalisimusa vseh ruskih vojaških sil velike­ga kneza nikolaja nikolajeviča rasputinu, ko ga je le-ta med svojimi prizadevanji za mir poleti 1915 telegrafsko vprašal, ali lahko obišče Glavni stan (poveljstvo) ruskih sil. »pridi v veliki stan, boš obešen«, se glasil odgovor.15 »zloduhov« konec in posmrtni slôves rasputin si je na svoji poti ustvaril mnogo sovražni­kov. nekatere med njimi so omenjali tudi na slovenskem, 11 Prav tam. 12 Prim. »‚Čudodelnik‘ Rasputin pregnan v Sibirijo«, Slovenski narod, 1. 4. 1912, 5, »Razne stvari«, Slovenski narod, 3. 7. 1915, 4; »Zadnje vesti«, Slovenec, 3. 6. 1914, 4. 13 »Razne stvari«, Slovenski narod, 15. 7. 1914, 5, »Razne stvari«, Slovenski narod, 16. 7. 1914, 4; »Zadnje vesti«, Slovenec, 15. 7. 1914, 4, »Zadnje vesti«, Slovenec, 16. 7. 1914, 5, »Razne stvari«, Slovenec, 25. 7. 1914, 7. 14 »Razne stvari«, Slovenski narod, 14. 8. 1914, 4, »Razne stvari«, Slo­venski narod, 3. 7. 1915, 4; »Razna poročila«, Slovenec, 11. 8. 1914, 5; »Svetovna vojna«, Večerna Edinost, 17. 10. 1914, 1; Grdina, Ve­dno znova Tannenberg, 21, 36, 50. – Kot opozarja Igor Grdina, je Rasputin francoskemu poslaniku v Petrogradu Mauriceu Paléo­logueju 24. 2. 1915 »s pretresljivo preroškimi besedami razlagal svoj pogled na planetarni spopad ter občutenja preprostih Rusov v tistih brezprimerno tragičnih dneh: Preveč je mrtvih in ranjenih, preveč vdov in sirot, [povsod] nič drugega kot ruševine in solze! Pomisli na nesrečnike, ki se nikoli ne bodo vrnili, in vedi, da sle­herni [od njih] pušča za seboj pet, šest … deset ljudi, ki lahko le jočejo! Poznam vasi, v katerih vsakdo objokuje koga … A kaj reči o možeh, ki se vračajo! Čemu so podobni! Brez nog, brez rok, slepi so! … To je grozljivo! Dvajset let ne bomo na ruskih tleh želi nič drugega kot bolečino! […] Cesar Viljem! … Mar ne veš, da ga navdihuje zlodej? Vse, kar reče, in kar naredi, mu naroči vrag. Vem, kaj govorim; sam hudič mu pomaga. A nekega lepega dne ga bo zlodej nenadoma zapustil, ker bo Bog tako odločil. In Viljem bo žalostno odletel kakor stara srajca, ki jo odvržeš v gnoj.« (Grdina, Vedno znova Tannenberg, 7, 50) 15 »Razne stvari«, Slovenski narod, 3. 7. 1915, 4. enako kot zarote, ki so jih pripravili proti njem.16 ko je naposled zadnja uspela in so Grigorija jefimoviča ra­sputina umorili, so o tem dalj časa poročali. poročila so bila večidel krajša, vendar se je iz njih dalo razbrati stali­šča, ki so zaznamovala slovenski prostor ob rasputinovi smrti. poleg različnih vesti o njegovem umoru, bolj ali manj točnih zapisov o pripravah nanj, njegovi izvedbi »pod skrivnostnimi in dramatičnimi okoliščinami«17 ter najdbi njegovega trupla v nevi, so še enkrat opozorili na vpliv »zloglasnega« rasputina na carskem dvoru; po ptujskem Štajercu je bil največji zločinec in slepar ter najmogočnejši nasilnež na ruskem.18 Domnevali so tudi, da je bil umorjen zaradi svojega zavzemanja za mir.19 v nasprotju s to domnevo pa je nemška Laibacher Zeitung trdila, da rasputin ni bil proti vojni, pač pa, da jo je podpihoval. opozarjala je še na njegov vpliv na dvoru, poudarjala, da je bil sodelavec britanske tajne službe, in skladno s svojo nemško usmeritvijo zago­tavljala, da je bil fanatičen panslavist. njegov končni cilj naj bi bil prepričati carja v križarsko vojno proti nemštvu in doseči združitev vseh pravoslavnih držav pod ruskim vodstvom. zaradi rasputina se rusko car­stvo bliža veliki notranji katastrofi.20 Do konca svetovne vojne so se na slovenskem ob rasputinu ustavili še pri novici, da je car ustavil preiskavo o njegovem umoru, nato pa pri novici o sežigu njegovega trupla, ki so ga v carskoselskem parku izkopali februarski revolucionarni vojaki in ga v pargolovskem gozdu sežgali na grmadi.21 po vojni na rasputina na slovenskem niso pozabili. Do druge svetovne vojne so o njem precej pisali – enako tudi v tujini – ter v različnih prispevkih spominjali na »zagonetno osebnost iz nedavne ruske preteklosti«, »si­ 16 »Težke obdolžitve Hvostova«, Slovenec, 27. 3. 1916, 2, »Raspu­tin umorjen?«, Slovenec, 12. 5. 1916, 2, »Vojska z Rusi«, Slovenec, 17. 5. 1916, 3, »Rasputin živi«, Slovenec, 20. 5. 1916, 5, »Miljukov proti Rasputinu in Stürmerju«, Slovenec, 11. 12. 1916, 3. Glej tudi op. 13. 17 »Rasputina umoril ruski knez?«, Slovenec, 4. 1. 1917, 2; »Čudežni menih Rasputin«, Štajerc, 11. 2. 1917, 5. 18 »Čudežni menih Rasputin«, Štajerc, 11. 2. 1917, 5. 19 »Rasputin umorjen?«, Slovenec, 3. 1. 1917, 3, »Rasputina umoril ruski knez?«, Slovenec, 4. 1. 1917, 2, »Razna poročila«, Slovenec, 9. 1. 1917, 3, »Rasputin bil umorjen na višje povelje«, Slovenec, 12. 1.1917, 2, »Kako so sklenili usmrtiti Rasputina«, Slovenec, 16. 1. 1917, 2, »Rasputin žrtev vojne stranke«, Slovenec, 18. 1. 1917, 2, »Knez Andronikov pregnan«, Slovenec, 7. 2. 1917, 4, »Dnevne novice«, Slovenec, 28. 2. 1917, 4, »Po svetu«, Slovenec, 2. 4. 1917, 5; »Razne stvari«, Slovenski narod, 4. 1. 1917, 3, »Razne stvari«, Slovenski narod, 10. 1. 1917, 4, »Razne stvari«, Slovenski narod, 13. 1. 1917, 4, »Razne stvari«, Slovenski narod, 11. 4. 1917, 3; »To in ono«, Edinost, 6. 1. 1917, 4, »Razne politične vesti«, Edinost, 11. 1. 1917, 2, »Razne politične vesti«, Edinost, 18. 1. 1917, 1, »To in ono«, Edinost, 4. 3. 1917, 3; Grivec, Ruska revolucija, 207. 20 »Nichtamtlischer Teil: die Ermordung Rasputins und sein politi­sches Erbe«, Laibacher Zeitung, 20. 1. 1917, 1. 21 »Vojska z Rusi in Romuni«, Slovenec, 2. 3. 1917, 2–3; »Razne stva­ri«, Slovenski narod, 26. 6. 1917, 3. birskega pustolovca« in »navadnega sleparja«, »,svetega’ pohotneža«, »zloglasnega«, »zlokobnega moža«, »klopa« in »največjega škodljivca na carskem dvoru«, ter »zlega duha zadnje carice«, ki je tako »nesrečno vplival na nek­danjo carsko družino«.22 »mefista na bivšem carskem dvoru« so imeli za človeka, s katerim sta bila povezana strahovita moralna korupcija in razpad na njem ter v delovanju države, »malega očeta« ruske revolucije in propada carske rusije.23 ob tem so zapisali tudi opozo­rila, da se je med vojno zavzemal za mir.24 predvsem pa so bili prepričani, da je ime »starca« rasputina »prešlo v rusko zgodovino kot madež, kot neverjetno dejstvo, ki ga bodo bodoči rodovi morda bolje umeli nego ga more­mo mi«.25 – »vsekakor jako zanimiv kos slovanske zgo­dovine, čeprav take, ki slovanstvu ni v posebno čast.«26 skupaj z mojzesom, aleksandrom velikim, cesarjem in napoleonom pa so ga uvrščali med ljudi, ki so bili znani po svojem fascinirajočem pogledu in hipnotični môči svoje besede.27 opazno pisanje o rasputinu, značilno za sloven-ski meščanski politični tisk – pri tem sta katoliški in liberalni tabor izražala skorajda enake poglede –, so v delavskem gibanju kritično ocenili. sami o rasputi­nu, tako kot pred vojno in med njo, niso pisali, vseeno pa je komunistično Enotnost poleti 1928 zmotilo, da se že »leta (…) vlečejo po časopisju prizori o umoru rasputina«.28 podobno je menil nemški igralec konrad veldt, ki je v filmu Sveti starec Rasputin upodobil njegov lik. leta 1932 je ob poplavi spominov, ki so jih objavili rasputinovi prijatelji, znanci in sovražniki ter člankov, ki so izhajali v svetovnem časopisju, dejal, da se z njim »peča danes svet skoraj bolj kakor v časih, ko je še živel«.29 22 »Kulturni pregled«, Jutro, 12. 1. 1933, 3, »Terorizem v zgodovini«, Jutro, 1. 1. 1935, 11, »Iz življenja in sveta«, Jutro, 29. 5. 1924, 5; »Genijalen goljuf«, Slovenec, 29. 12. 1927, 6; »Knez Jusupov toži filmsko družbo«, Jutro, 27. 12. 1933, 4, »Menihova hči pod policij­ skim varstvom«, Jutro, 3. 4. 1935, 6, »Iz življenja in sveta«, Jutro, 4. 3. 1933, 6, »Iz življenja in sveta«, Jutro, 9. 4. 1929, 8; »Po svetu«, Slovenec, 3. 8. 1924, 7, »Marija Rasputinova«, Slovenec, 4. 5. 1938, 6. Prim. tudi »Pod reflektorjem«, Slovenec, 22. 5. 1924, 2. Podobne ocene glej tudi v »Rusija v letih 1914.–1918.«, Edinost, 1. 8. 1919, 11, »Iz poslednjih dni carskega režima«, Edinost, 24. 6. 1926, 4, »Carska palača na Krimu«, Edinost, 5. 7. 1927, 4, »Ob desetletnici ruske revolucije«, Edinost, 10. 11. 1927, 1. 23 »Maris Rasputin«, Ilustrirani Slovenec, 26. 4. 1930, 31; »Novice iz Rusije«, Slovenec, 20. 7. 1922, 2; »Dogodki po širnem svetu«, Jutro, 27. 12. 1933, 4, »Domače vesti«, Jutro, 5. 2. 1938, 4, »Rasputin, roman demona: Pjetr, roman carja«, Jutro, 11. 2. 1938, 5. Podobne ocene glej tudi v »‚Sveti starec‘ Rasputin«, Edinost, 1. 2. 1925, 3, »Konec caristične Rusije«, Edinost, 5. 3. 1925, 4. 24 »Katastrofi nasproti«, Edinost, 9. 4. 1925, 4, »Iz poslednjih dni carskega režima«, Edinost, 24. 6. 1926, 4. 25 »Sveta življenje in vrvenje«, Slovenec, 24. 6. 1928, 10. 26 »Dunajsko pismo«, Slovenski narod, 8. 11. 1923, 1. 27 »Hipnoza in psihoanaliza«, Jutro, 21. 7. 1929, 7. 28 »Umor Mehikanskega predsednika in drugo«, Enotnost, 27. 7. 1928, 1. 29 »Teden dni filma«, Jutro, 7. 11. 1932, 6. pripomba Enotnosti je bila umestna, saj so o okoli­ščinah in izvedbi umora Grigorija jefimoviča rasputina pisali vsi vodilni slovenski časopisi.30 za liberalno Ju­tro in katoliškega Slovenca so bile zanimive tudi druge vsebine, povezane z rasputinovo osebo. Časopisa sta poročala o življenju njegove hčere marije Grigorjevne ter vnukinj tatjane in marije,31 tožbah, ki ju je hči ma­rija v letih 1928 in 1938 vložila zoper kneza jusupova zaradi umora svojega očeta32 in tožbah, ki sta jih knez jusupov ter njegova žena kneginja irina aleksandrova v letih 1933–1934 vložila zoper ameriško filmsko družbo 30 »Raznoterosti«, Slovenski narod, 5. 1. 1922, 4; »Iz življenja in sve­ta«, Jutro, 7. 10. 1924, 5, F. G., »Pruska kislina«, Jutro, 21. 1. 1927, 6, »Dogodki širom po svetu«, Jutro, 27. 12. 1933, 4; »Sveta življenje in vrvenje«, Slovenec, 18. 3. 1928, 10, »Sveta življenje in vrvenje«, Slovenec, 24. 6. 1928, 10, »Rasputin še vedno straši«, Slovenec, 17. 1. 1934, 6, »Kako je Jusupov umoril Rasputina«, Slovenec, 5. 3. 1934, 4. Glej tudi »Rasputinova smrt«, Edinost, 8. 2. 1925, 4, »Dokazi Rasputinovih morilcev«, Edinost, 12. 2. 1925, 4. 31 »Iz življenja in sveta«, Jutro, 29. 5. 1924, 5, »Menihova hči pod policijskim varstvom«, Jutro, 3. 4. 1935, 6, »Rasputinovi vnukinji«, Jutro, 19. 5. 1938, 8; »Po svetu«, Slovenec, 3. 8. 1924, 7, »Marija Ra­sputinova«, Slovenec, 4. 5. 1938, 6; »Maris Rasputin«, Ilustrirani Slovenec, 26. 4. 1930, 31. 32 »Sveta življenje in vrvenje«, Slovenec, 22. 6. 1928, 6; »Rasputinova hči kot žrtev špekulantov«, Jutro, 26. 6. 1938, 5. metro Goldwin mayer in filmsko družbo v nemčiji, ker sta ju po njunih navedbah v svojih filmih o rasputinu prikazali v slabi luči in potvarjali zgodovinsko resnico.33 poleg tega je Jutro leta 1927 poročalo o aretaciji raspu­tinovega tesnega sodelavca ivana zinovjeviča osipjen­ ka v leningradu, kasneje je Slovenec poročal, kako so v nekem varšavskem zavetišču ruski begunci pretepli rasputinovega polbrata, oba časopisa pa sta leta 1925 objavila vest, da je v moskvi med uprizoritvijo drame alekseja tolstoja o vlogi carice aleksandre Fjodorovne na ruskem dvoru, sloveči igralec stefanov, ki je z natu­ralistično prepričljivostjo nastopal v vlogi rasputina, v enem od ključnih prizorov zblaznel.34 na rasputina so opozarjali tudi ob drugih prilo­žnostih. Jutro je leta 1923 objavilo daljše poročilo mla­dega ruskega znanstvenika in lektorja ruskega jezika na ljubljanski univerzi dr. nikolaja Fjodoroviča preobra­ženskega o pismih zadnje ruske carice iz let 1914–1916, ki so v knjižni obliki izšli v berlinu. preobraženski je v poročilu zapisal, da je bila carica rasputinovo slepo orodje in obžaloval, da so na rusko politiko vplivali taki ljudje. to je bila tragika ruske države, ki je obse­gala eno šestino zemlje, v kateri sonce ne zahaja in ki je s svojimi 150 milijoni prebivalcev polnila z žitom in surovinami trge vsega sveta.35 tri leta kasneje je Jutro iz zagrebške Riječi ponatisnilo zanimivo razmišljanje publicista valerijana markova, ki je dokazoval, da je ra­sputin pretkano izkoriščal tedanjo duhovno vročičnost v visoki ruski družbi.36 razen tega so Slovenski narod, Jutro in Slovenec javnost seznanjali z objavami spomi­nov različnih avtorjev – grofa alekseja aleksandrejeviča bobrinskega, rasputinovega tajnika Fedorja rajevskija, hčerke nekdanjega ruskega ministrskega predsednika sergeja julijeviča witteja vere nariškin, nekdanjega bri­tanskega poslanika v petrogradu sira Georgeja bachana, zadnjega francoskega poslanika v petrogradu mauricea paleologuea in nekdanjega ruskega zunanjega ministra sergeja Dimitrijeviča sazonova, ki so, vsak na podlagi svojih izkušenj in opazovanj, pisali o rasputinu.37 poro­ 33 »Prizor iz novega filma ‚Ruski demon‘«, Slovenec, 31. 10. 1933, 6, »Rasputin še vedno straši«, Slovenec, 17. 1. 1934, 6, »Kako je Jusupov umoril Rasputina«, Slovenec, 5. 3. 1934, 4, »Irina, film in Rasputin«, Slovenec, 12. 3. 1934, 4, »Rasputinov film«, Slovenec, 10. 8. 1934, 6; »Dogodki po širnem svetu«, Jutro, 27. 12. 1933, 4. 34 »Rasputinov prijatelj«, Jutro, 1. 3. 1927, 14; »Rasputinov brat«, Slovenec, 11. 2. 1937, 6, »Raznoterosti«, Slovenec, 3. 12. 1925, 7; »Iz življenja in sveta«, Jutro, 5. 12. 1925, 6. 35 N. Preobraženski, »Iz pisem zadnje ruske carice (1914.–1916.)«, Jutro, 17. 4. 1923, 5–6. – O prizadevanjih Nikolaja Fjodoroviča Preobraženskega za akademsko kariero na ljubljanski univerzi glej Oset, Akademska kariera Preobraženskega, 121–150. 36 »Iz življenja in sveta«, Jutro, 17. 4. 1926, 8. 37 »Raznoterosti«, Slovenski narod, 3. 1. 1920, 3; »Iz življenja in sve­ta«, Jutro, 12. 2. 1922, 4, »Nove knjige in revije«, Jutro, 26. 11. 1925, 6; »Po širnem svetu«, Slovenec, 24. 1. 1926, 9; »Carica, Rasputin in Nikolaj Nikolajevič«, Jutro, 28. 12. 1927, 6. čali so tudi o izidu literarnih del, študij in posameznih pričevanj o rasputinu – almazovega Rasputin in Rusija, jelačićevega Ruska revolucija, naživinovega Rasputin, pravdinega Svet se podira, rahmaninega Dijaštvo, lju­bezen, Čeka in smrt (rahmanino delo je v slovenskem prevodu izhajalo v Slovencu od oktobra 1933 do janu­arja 1934), klabundovega Rasputin – roman demona in Fülöp-millerjevega Sveti satan. 38 le-ta je v slovenskem prevodu izšel leta 1932, že pred tem, od oktobra 1929 do aprila 1930, pa je izvlečke iz njega objavljal Slovenec. 39 to ga ni motilo, da ne bi tri leta kasneje objavil ocene, po ka­teri je liberalna založba modra ptica s prevodom Svetega satana »postala bolj glasnica senzacionelne kot plemenite knjige! sicer ima imenovana založba dober izbor knjig.«40 izvlečke iz Svetega satana je od aprila do decembra 1929 objavljal tudi katoliški mesečnik Družina. 41 leta 1938 je Slovenec vabil na ogled filma Rasputin: demon Rusije. 42 »skrivnostno, demonično osebnost rasputina, tega fanatičnega in mističnega mužika na dvoru zadnjega ruskega carja«, so omenjali tudi med drugo svetovno vojno. pojavil se je v Jutrovem oglaševanju klabundo­vega romana Pjotr – Rasputin: roman carja – roman demona decembra 1941 in 194243 ter v romanu Zadnja carica, ki je spomladi in poleti 1943 izhajal v Slovencu. 44 na rasputina je ljubljanski medvojni tisk spomnil še dvakrat. Jutro je leta 1942 sporočilo, da je v new Yorku umrl veliki knez Dimitrij pavlovič, eden od udeležencev zarote, ki je končala rasputinovo življenje.45 Razgle­dnik »Jutra« pa je decembra 1943 objavil odlomek iz spominov nekdanjega predsednika ruske carske vlade vladimirja nikolajeviča kokovcova, ki je v začetku leta umrl v parizu. odlomek je govoril o njegovem srečanju »z zloduhom rasputinom« – tako ga je označil Razgle­dnik –, »čigar početje na dvoru je porušilo zaupanje ruskega naroda v dinastijo in v veliki meri pripomoglo 38 »Dunajsko pismo«, Slovenski narod, 8. 11. 1923, 1; »Poguba carske Rusije«, Jutro, 10. 12. 1925, 7, »Ruska revolucija v zrcalu pesnitev«, Jutro, 13. 5. 1926, 9; »Znanost in umetnost«, Edinost, 18. 8. 1927, 3; »Iz življenja in sveta«, Jutro, 1. 12. 1933, 8; »Dijaštvo, ljubezen, Čeka in smrt«, Slovenec, 7. 10. 1933, 5 (Aleksandra Rahmanova, »Dijaštvo, ljubezen, Čeka in smrt : dnevnik ruske dijakinje«, Slo­ venec, 8. 10. 1933 – 25. 1. 1934); »Domače vesti«, Jutro, 5. 2. 1938, 4; »Knjige v letu 1932«, Slovenec, 1. 1. 1933, 39; »Rasputin, roman demona: Pjetr, roman carja«, Jutro, 11. 12. 1938. Pričevanje o Rasputinu glej v »Kako so poginili Romanovi«, Slovenski narod, 4. 4. 1922, 1–2. 39 »Ob zatonu carske Rusije: senca Rasputina«, Slovenec, 27. 10. 1929 – 13. 4. 1930. 40 »Knjige v letu 1932«, Slovenec, 1. 1. 1933, 39. 41 »Ob zatonu ruskega carizma«, Družina, april–avgust, oktober– december 1929. 42 »Danes premiera!«, Slovenec, 18. 9. 1938, 4. 43 »Knjige se niso podražile!«, Jutro, 16. 12. 1941, 6, 18. 12. 1941, 6, 20. 12. 1941, 6, 21. 12. 1941, 8, 24. 12. 1941, 10; »Knjige se niso podražile!«, Jutro, 8. 12. 1942, 6, 10. 12. 1942, 6. 44 »Zadnja carica«, Slovenec, 13. 4. – 26. 8. 1943. 45 »Drobiž«, Jutro, 15. 3. 1942, 5. k revoluciji leta 1917«. rasputin kokovcova ni zaslepil. odbil ga je »odvratni izraz njegovih oči«, ki jih je imel za »risje«. nanj je deloval kot »značilen kaznjenec iz sibirije, potepuh, brodolomec, ki je sam sebe izuril za nekoliko enostranskega služabnika božjega, ki je igral svojo vlogo po natančno preštudiranem receptu. na zu­naj mu je manjkala samo kaznilniška obleka. ta človek je bil vsega zmožen.«46 po vojni rasputin na slovenskem ni užival posebne pozornosti. leta 1972 je v slovenščini znova izšel Fülöp­ -millerjev Sveti satan, 47 leta 1996 pa je publicistka renata šribar48 v reviji Primorska srečanja iz družinske spomin­ske zbirke objavila pismo kneginje jensavete stefanišin prijateljici ani onjegin, napisano jeseni 1909 v omsku. v pismu kneginja stefanišin svoji prijateljici opisuje vročo ljubezensko zvezo, ki jo je poleti imela z rasputinom. »kot si modro razbrala že iz zadnjega pisma,« je zapisala kneginja, »se je moje življenje zadnje čase vrtelo po precej poskočnih in neuvoženih kolesnicah. (…) se spomniš, ko sem ti, če se ne motim, je bilo to pozno spomladi, pripovedovala o svojih sanjah, v katerih se mi je prikazal velikan. tako se je v moje življenje najavil Grigorij jefi­movič rasputin. opisala sem ti tudi že sladkosti omam in ljubljenj, ki so presegla vsa pričakovanja, ne da bi pri tem izdala, za koga je šlo. zdaj veš – bil je rasputin. in ne misli, da sem podlegla čaru zaradi slovesa, ki ga ima. ne, njegov duh je imel tedaj name tako silovit vpliv, da se mu ne bi mogla upreti, tudi če bi hotela. naj ti opi­šem samo pripetljaj z začetka najinega poznanstva. med dopoldanskim počitkom v vrtni uti sem se ob božajoči toploti sončnih žarkov skoraj zazibala v sen. naenkrat je stopil predme on, tedaj moj znanec komaj kakšen teden. pokleknil je, vzel mojo roko med svoji, jo nato podržal v levici in z desnico segel v žep. ven je potegnil zapestnico, katere sijaj me je zaslepil, in mi jo nadel. v nedoumeva­nju sem sunkovito skočila pokonci – samo zato, da sem se zazrla v prijetno gorko samotnost parka. rasputin je bil privid, zapestnica tudi, samo … okrog zapestja sem imela opeklino, tako kot bi jo za seboj pustila razžarjena kovina. od tedaj me je spremljal občutek, da mu pripa­dam z dušo in telesom. se čudiš, da se že ob najinem na­slednjem srečanju nisva mogla raziti, ne da bi se ljubila? trije tedni so minili v lebdenju med zemljo in ne­besi«, je nadaljevala kneginja. »rasputin je bil najboljši 46 Kokovcov, Razgovor z Rasputinom, 92–93. 47 Fülöp-Miller, Sveti satan (1972). 48 Po spremembi poklicnega področja konec devetdesetih let prejšnje­ ga stoletja je Renata Šribar leta 2006 doktorirala iz antropologije vsakdanjega življenja. Danes je predavateljica in raziskovalka na področju kulturne in socialne antropologije ter sociologije. – http:// www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/Znanost/doc/ Zenske_v_ znanosti/CV_komisija/WIKI-Renata_ok.pdf (prido­bljeno 10. 5. 2016). ljubimec mojega življenja. (…) sumim, da bodo minili meseci, preden bom spet lahko z drugim poskusila, kar sem se naučila. z rasputinom [pa] je konec, kajti od kneza in kneginje m. (ki za najino afero ne vesta, čeprav sta naju prav ona dva seznanila), sem zvedela, da se vrti okrog njune nečakinje onje, osemnajstletne eterične bledoličnice, ki so jo starši letos prvič predstavili družbi. Da se ne vidiva več, sem se trdno odločila oni dan, in poslušaj, kaj se mi je zgodilo danes v jutranjem polsnu. predme je stopil služabnik in mi podal rasputinovo vizitko. s prsti sem podrsala po reliefnem satenasten papirju in občudovala pramene svetlobe, ki so preigra­vali odtenke oker barve. stanje polzavesti je trajalo le hip. ko sem se razbudila, ni bilo ne duha ne sluha o vizitki. vstala sem in se namenila k okrogli mizi v sprejemnici, da bi preverila, kaj je res in kaj ni. služabnika ni bilo slišati, pladenj za pisma in sporočila je bil na svojem običajnem mestu in sončni žarki so razkrivali komaj opazen sloj prahu na gladki površini. sklonila sem se nadenj in pihnila rasputinu odločen ne (…). to je reši­tev pred temnim breznom obupa, v katerega nas ženejo ponesrečeni konci naših ljubezenskih zgodb.«49 49 Šribar, Rasputin, 379. »Tiger v džungli« v slovenskem prostoru se je v rasputinov fenomen posebej poglobil pisatelj vladimir bartol. kot psiholo­ško-filozofski ustvarjalec slik o življenju50 se je verjetno k temu čutil tudi pok licanega. k razmišljanju o rasputinu ga je vzpodbudil izid Fülöp-millerjevega Svetega satana v slovenskem jeziku. bartol se je leta 1933 v literarnem mesečniku Modra ptica – potem ko je najprej navedel Goethejevo misel, »najstrahotnejše pa je to demonič­no, če se prevladujoče javlja v kakšnem človeku (…) ogromna moč izhaja iz njih in neverjetna je sila, ki z njo dejstvujejo na vsa živa bitja, da, celo na elemente« –, vprašal: »kakšen je bil tedaj mož, ki mu je bila ob zatonu carske rusije dodeljena tako važna zgodovinska naloga?« njegova zgodba se bere kot pravljica ali legen­ da, je odgovoril. »preprost mužik, kmet iz pokrovskega sela v sibiriji, pride v petrograd, rezidenco vsemogoč­ nega carja vseh rusov, in začne samolastno odločevati o politiki in usodi države. v nekaj mesecih postane najvplivnejša osebnost v rusiji, mož, ki se mu klanjajo knezi, vojvodinje in ministri, ki ga obožujejo množice, pred katerim trepečejo sovražniki in zavistneži in ki ga nazivljata car in carica ‚prijatelj‘ in ‚rešitelj‘. in vse to se ni morda zgodilo pred stoletji, v ‚sivi davnini‘, marveč v naši dobi, pred petnajstimi leti.«51 bartol je korenine te zgodbe videl v naraščajočem razkroju ruskega carističnega kolosa. »preko prostrane zemlje so hodili romarji in ustanavljalci novih verskih sekt, čarodeji in proroki, mazači in padarji z vzhoda, h katerim se je zatekalo obupano ljudstvo, ki so ga tlačili in izmozgavali nesposobni in koruptni ministri in gu­vernerji. vstajali so mogočni pridigarji in silni gromov­niki in slikali ljudstvu mračno bodočnost, pozivajoč ga k pobožnosti in pokori za grehe.« v to strahovito zmedo je prišel rasputin s svojo preprosto kmečko pametjo in zagrabil v politično kolesje. nekoč pobožen romar, po­tem razuzdanec in spet prerok, ki je oznanjal resnico o očiščenju po grehu, čudodelnik, o katerega nadnaravnih sposobnostih so krožile cele legende, je naenkrat postal središče političnega vrveža.52 tako oči kot barva glasu sta bili počeli rasputino­vega vpliva na ljudi. a bartol je menil, da je bilo »veliko značilnejše za tega izjemnega moža (…), kako je umel občevati z ljudmi. v tem načinu je nekaj podobnega, kakor nam sporoča sv. pismo o starih prorokih. razpu­tin je tikal carja in carico, ju objemal in poljubljal, jima grozil in grmel nanju; prav tako se je vedel proti knezom in vojvodinjam, proti ministrom in generalom. mužik ali plemič, delavec ali minister, nadškof ali neizobražen romar, da, celo živali in vsa druga živa bitja – vseeno mu je bilo, proti vsem je bil enako preprost in neposreden. zdi se, da njegovo srce ni poznalo ne hinavščine in ne pretvarjanja, kar je oboje posledica strahu.«53 50 Prim. Kermauner, Vladimir Bartol, 426. 51 Bartol, Razputin, 1, 2. 52 Prav tam. bartol ni verjel, da bi bil rasputin pretkan slepar in prav tako ne, da bi bil blazen. »nobene svojih slabosti ni prikrival ljudem: bil je razuzdanec, pohotnež, ženskar, pijanec, spokornik; njegova sposobnost, pretvarjati se, je bila minimalna.« njegovo bistvo je bilo drugje. to je bila neka »magnetična, sugestivna moč, ki jo je izžare­vala njegova osebnost in kateri ni mogel odoleti skoraj nobeden. ta neznana sila je pri njem zavzela tolikšen obseg, kolikršnega poznamo samo pri zelo redkih vodi­teljih množic: pri svetopisemskih prorokih, pri kakem mohamedu ali pri kakem napoleonu.«54 rasputin je bil za bartola poosebljen kaos, mož, ki jih – po Goetheju – redko priporoča srčna kultura. »ko ga je bila čudovita usoda zanesla na njegov visoki po­ložaj, se je brezciljno predajal vsem vetrovom. popival in bratil se je s knezi in mužiki, postavljal in odstavljal je ministre, cerkvene dostojanstvenike in guvernerje, vmes počenjal prave orgije z ženskami, se zopet postil in kesal, ozdravljal bolnike, podpiral siromake, učil svojo filozofijo očiščanja preko greha in zraven spletkaril s spletkarji, mešetaril z mešetarji, podkupoval in se dal podkupovati. njegovemu dejanju in nehanju je manjkal trden in določen cilj.« trdna pa je bila njegova samoza­vest. odpovedala mu ni nikoli. »ta mož je moral nekaj vedeti o sebi in o svetu, kar večina drugih smrtnikov ne ve.«55 in kaj je bilo tisto, kar je vedel o sebi in mu je vli­valo brezmejno samozavest? »nedvomno je, da se je čutil poklicanega za nekaj izrednega«, je zatrdil bartol. to prepričanje je bilo del njegovega bistva, del njego­ve osebnosti. posedoval je intuitivna spoznanja vidcev, »zato je lahko vkljub svoji neizobraženosti in skromni inteligenci mogel vplivati na mogotce in imenitnike tega sveta«. jasnovidnost v stvareh življenja je veliko prispe­vala k njegovi samozavesti. zavest ogromne življenjske sile pa mu je dajala občutek vsaj relativne neuničljivosti. »njegova osebnost je morala izžarevati tisto strahovito silo, ki jo izžareva n. pr. tiger na divjad v džungli«. in tako je verjetno šlo to delovanje, učinkujoč na okolico in iz tega učinkovanja hraneč se do tiste višine, ko mu je bila dana oblast nad carjem, cerkvenimi in posvetnimi 53 Prav tam, 2. 54 Prav tam, 2–3. 55 Prav tam, 1, 3, 4. mogotci. »v njem lahko gledamo utelešenje kaotičnega stanja rusije pred boljševiško revolucijo.«56 bartolovo opozorilo na presežni vidik rasputinove osebnosti zaokroža izris njegove podobe na slovenskem. pogledov, ki so jih sicer oblikovali o njem, ni pobijal, iz ozkega, zgolj političnega ali ideološkega, včasih celo senzacionalističnega razumevanja dogajanja v zadnjem obdobju ruskega carstva, pa je odprl vrata v še eno raz­sežnost rasputinovega bivanjskega položaja. negativna podoba o njegovi osebnosti je na slovenskem ostala, lahko bi rekli, da dvoma vanjo ni, odprta pa so ostala tudi vrata skozi katera je stopil vladimir bartol. Viri in literatura Časopisni viri: Družina, Gorica, 1929. Edinost, trst, 1917, 1919, 1925–1927. Enotnost, ljubljana, 1928. Ilustrirani Slovenec, ljubljana, 1930. Jutro, ljubljana, 1922–1927, 1929, 1932, 1933, 1935, 1938, 1941–1943. Laibacher Zeitung, ljubljana, 1917. Slovenec, ljubljana, 1912, 1914, 1915–1917, 1919, 1922, 1924–1930, 1933, 1934, 1937–1939, 1943. Slovenski narod, ljubljana, 1912, 1914, 1917 1920, 1922, 1923. Štajerc, ptuj, 1917. Večerna Edinost, trst, 1914. Elektronski viri: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/ pageuploads/znanost/doc/zenske_v_znanosti/ cv_komisija/wiki-renata_ok.pdf (dostopno 18. 5. 2016) http://www.theguardian.com/theguardian/2011/dec/29/ archive-rasputin-killer-yussupoff-1966 (dostopno 18. 5. 2016) Literatura: Bartol, Vladimir: razputin. Modra ptica, 4, 1933, št. 1, 1–5. Fülöp-Miller, René: Sveti satan. ljubljana: modra ptica, 1932. Fülöp-Miller, René: Sveti satan. ljubljana: cankarjeva založba, 1972. grdina, Igor: Vedno znova Tannenberg. ljubljana: inštitut za civilizacijo in kulturo, 2015. 56 Prav tam, 4, 5. grivec, Franc: ruska revolucija. Čas, 11, 1917, št. 4–5, 203–213. Kermauner, Taras: vladimir bartol – predhodnik današnje slovenske moderne literature. – vladimir bartol: Demon in Eros: Al Araf. ljubljana: mladinska knjiga, 1974, 423–445. [Kokovcov, Vladimir Nikolajevič]: razgovor z rasputinom. Razglednik »Jutra«. ljubljana: konzorcij »jutra«, 1943, 92–93. oset, Željko: akademska kariera nikolaja Fjodoroviča preobraženskega (1893–1970). Monitor, 17, 2015, št. 1, 121–150. Šribar, Renata: rasputin. Primorska srečanja, 20, 1996, št. 181, 379. Zusammenfassung „MEPhISTo A M K AISERhoF “ Reaktionen auf den Tod von Rasputin und spätere Ansichten über ihn im slowenischen Gebiet wie anderswo war Grigorij jefimovič rasputin (1872–1916) auch im slowenischen Gebiet bekannt. über ihn wurde bereits berichtet, bevor er nach einer reihe von komplotten in der nacht vom 16. auf den 17. Dezember 1916 ermordet wurde. als erstes mach­te die liberale zeitung Slovenski narod im märz 1912 auf rasputin aufmerksam. sie urteilte, dass er wohl nur ein hysterischer muschik war, dem wundersame kräfte zugeschrieben wurden und der in seinem se­xualleben seltsamen vorschriften folgte. einen monat später schrieb die katholische zeitung Slovenec über rasputin. sie machte darauf aufmerksam, dass er einen verhängnisvollen einfluss auf den kaiser hatte und zu jenen russischen mystikern gehörte, die den „westli­chen“, „heidnischen“ und „glaubenslosen“ parlamenta­rismus hassten und von der »großen mission« russlands träumten, das die ganze welt wieder christianisieren bzw. orthodox machen sollte. weder das liberale noch das katholische lager waren rasputin wohlgesonnen, während die marxisten nicht über ihn berichteten. rasputin schuf sich auf seinem weg viele Feinde. einige davon wurden auch in slowenien erwähnt, eben­so ihre verschwörungen gegen rasputin. als die letzte verschwörung gelang und rasputin ermordet wurde, wurde darüber ausführlicher berichtet. meist waren die berichte zwar kurz, aber es lassen sich daraus dennoch die im slowenischen Gebiet verbreiteten ansichten über rasputin ablesen. neben verschiedenen neuigkeiten über seine ermordung und mehr oder weniger genauen niederschriften über deren vorbereitung und Durch­führung wurde erneut auf den einfluss des »berüchtig­ten« rasputin am kaiserhof verwiesen. außerdem wur­de spekuliert, ob er wegen seiner Friedensbemühungen während des ersten weltkriegs ermordet worden war. auch nach dem ersten weltkrieg geriet rasputin im slowenischen Gebiet nicht in vergessenheit und sein name tauchte bis in den zweiten weltkrieg recht häufig in der slowenischen presse auf. mit ihm wurden die schreckliche moralische korruptheit und der verfall am russischen zarenhof und im staat verbunden und er galt als „kleiner vater“ der russischen revolution und des niedergangs des zaristischen russland. au­ßerdem wurde darauf hingewiesen, dass er sich wäh­rend des krieges für den Frieden eingesetzt hatte. vor allem aber herrschte die überzeugung, dass rasputin einen makel auf die russische Geschichte als teil der slawischen Geschichte warf und dem slawentum nicht zur ehre gereichte. Gemeinsam mit moses, alexander dem Großen, caesar und napoleon wurde er zu jenen menschen gezählt, die für ihren faszinierenden blick und die hypnotische macht ihres wortes bekannt waren. Die umfangreiche berichterstattung über rasputin war für die slowenische bürgerliche presse charakteris­tisch, während sich die arbeiterbewegung – wie schon in der zeit vor und während des ersten weltkrieges – nicht mit ihm befasste. Die führenden bürgerlichen blätter veröffentlichten zahlreiche artikel über ras­putins tod und andere mit seiner person verbundene nachrichten. sie informierten über das leben seiner tochter marija Grigorjevna und die von ihr in den jah­ren 1928 in 1938 eingereichten Gerichtsklagen gegen den Fürsten jusupov wegen der ermordung ihres vaters; außerdem über das erscheinen verschiedener memoi­ren, literarischer werke und studien über rasputin. auch während des zweiten weltkriegs fand rasputin erwähnung in den medien. nach dem zweiten weltkrieg genoss rasputin in slowenien keine besondere aufmerksamkeit. im jahr 1972 erschien Fülöp-millers Sveti satan [Der heilige teufel] erneut in slowenisch (erstmals im jahr 1932). im jahr 1996 veröffentlichte renata šribar aus der Fami­liensammlung den brief der Fürstin jensaveta stefanišin an ihre Freundin ana onjegin aus dem jahr 1909, in dem stefanišin ihre leidenschaftliche liebesbeziehung zu rasputin im sommer desselben jahres beschrieb. in das phänomen rasputin vertiefte sich im slowe­nischen Gebiet besonders der schriftsteller vladimir bartol in der zeitschrift Modra ptica im jahr 1933. er wurde durch die slowenische übersetzung von Fülöp­millers werk dazu angeregt. bartol glaubte nicht, dass rasputin ein gerissener betrüger oder wahnsinnig war. laut bartol war das wesentliche an rasputin die ma-gnetische, suggestive kraft, die seine persönlichkeit ausstrahlte und der fast niemand widerstehen konnte. Diese unbekannte kraft hatte ein ausmaß wie man es nur bei wenigen anführern der massen kennt: bei den propheten der bibel, mohammed oder napoleon. bartol sah in rasputin die verkörperung des chao­tischen zustands russlands vor der bolschewikischen revolution, in dem er mit der suggestiven macht eines biblischen propheten, mit enormer lebenskraft und großem selbstbewusstsein zur fast höchsten position im staat aufstieg, um sich dann ziellos nach dem wind zu drehen. seinem tun und lassen fehlte ein festes und klares ziel. sein selbstbewusstsein war jedoch felsen­fest. „Dieser mann muss etwas über sich und die welt gewusst haben, was die mehrheit der übrigen sterbli­chen nicht weiß“, schrieb bartol. rasputin besaß die intuitive erkenntnis von sehern, und das bewusstsein seiner enormen lebenskraft gab ihm ein Gefühl der unzerstörbarkeit. und so ging wohl sein wirken, die umgebung beeinflussend und aus dieser beeinflussung sich speisend bis in jene höhe, in der er macht über den zaren und geistliche und weltliche magnaten erlangte. bartols hinweis auf diesen über-aspekt von raspu­tins persönlichkeit vervollständigt das bild rasputins im slowenischen Gebiet. er widerlegte zwar nicht die übrigen ansichten, aus einem engen, lediglich politi­schen oder ideologischen, manchmal sogar sensations­lüsternen verständnis des Geschehens in den letzten jahren des russischen kaiserreiches heraus, öffnete je­doch die tür zu einem weiteren aspekt von rasputins Dasein. Das negative bild von rasputins persönlichkeit blieb in slowenien vorherrschend und wurde nicht an­gezweifelt, doch es blieben auch die ansichten, denen vladimir bartol den weg geebnet hatte. Schlag wörter: Grigorij jefimovič rasputin, nikolaj ii., aleksandra Fjodorovna, mystizismus, politik, Feliks Feliksovič jusupov, slowenen, vladimir bartol Marija Počivavšek »Krošnjarjenje se je tako razpaslo po deželi, da teh posili trgovcev kar mrgoli«* Krošnjarstvo kot oblika nelojalne konkurence med svetovnima vojnama POČIVAVŠEK Marija, dr., muzejska svetnica, Muzej novejše zgodovine Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje 339.177(497.4)(091) »KrOŠnjArjEnjE sE jE tAKO rAzPAslO PO dEžElI, dA tEh POsIlI trgOVcEV KAr MrgOlI« Krošnjarstvo kot oblika nelojalne konkurence med svetovnima vojnama Ob trgovini, ki je bila v obdobju med svetovnima vojnama relativno dobro razvita, so pomembno vlogo še vedno igrali sejmi in krošnjarstvo. Slednje je temeljilo še na avstrijski obr­tni zakonodaji, a bistvo je bilo v tem, da so prodajo po hišah smele izvajati zgolj osebe, ki so imele za to dovoljenje. So pa imele v posameznih občinah politične oblasti možnost, da iz določenih razlogov tovrstno prodajo (začasno) prepovejo. Konflikt med trgovci, ki so svojo dejavnost opravljali skla­dno z zakonodajo v stalnih obratih, in med krošnjarji, ki so prodajali blago od kraja do kraja in od vrat do vrat, je sicer že star, a kot odsev nestalnega, t.j. potujočega trgovanja, se je krošnjarstvo ohranilo vse do novejšega obdobja. Še zlasti v tridesetih letih 20. stoletja, v času velike gospodarske krize, so trgovcem predstavljali omembe vredno konkurenco ravno potniki tujih trgovcev in pa domači krošnjarji. Ključne besede: trgovina, krošnjarstvo, nelojalna kon­kurenca POČIVAVŠEK Marija, PhD, Museum Councillor, Museum of Recent History Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje 339.177(497.4)(091) “PEddlIng hAs sPrEAd sO Much thAt thE cOu ntry Is tEEMIng wIth thEsE MAK E-dO sA l E sM En.” Pedling as a form of unfair competition between the world wars Besides trade, which was relatively well developed in the period between the two world wars, fairs and peddling still played an important role. The latter was based on Austrian craft legislation; however, the most significant provision was that only persons with permission were allowed to sell prod­ucts from door to door. In certain municipalities, the local authorities had the discretionary power to (temporarily) ban this type of sales. The conflict between salesmen who pro­vided services in permanent locations in accordance with the legislation and the peddlers who sold the goods from door to door, was an old one; however, peddling as form of occasional, “mobile sales” survived until the modern period. In the 1930s in particular, at the time of a big economic crisis, domestic peddlers and traveling salesmen from abroad were the only real competition for the domestic salesmen. Key words: trade, peddling, unfair competition * Nova doba, št. 87, 28. 7. 1921. Tradicija krošnjarstva v času med svetovnima vojnama je bila trgovinska mreža na slovenskem najbolj razvita v večjih mestih, kjer je bila gostota prebivalstva tudi največja. tu so bile trgovine v veliki meri že specializirane (npr. trgovine s čevlji, modnim blagom, manufakturo, kolonialnim blagom, delikatesami, galanterijo itd.). na slovenskem podeželju pa so prevladovale trgovine z mešanim bla­gom, v katerih so prodajali vse blago v prostem prometu, od živil do galanterije, železnine, manufakture, grad­benega materiala in poljedelskega orodja, ukvarjale pa so se tudi z odkupom deželnih pridelkov.1 še posebej v letih gospodarske krize je trgovce poleg ostalih težav vznemirjala tudi nelojalna konkurenca. med najpogostejše oblike nelojalne konkurence so pred drugo svetovno vojno prištevali neenoten odpiral­ni čas, zavajajočo reklamo, nepravilno označbo izvora blaga, podkupovanje, kršitev in izkoriščanje trgovinskih tajnosti ter nelojalno konkurenco pomožnega osebja.2 a številne trgovce je najbolj motila ravno nedovoljena prodaja od vrat do vrat, od hiše do hiše, najbolj razšir­jena sicer na podeželju, a tudi mesta niso bila imuna pred tem pojavom. res je sicer, da je – zaradi prisotnosti trgovin z mešanim blagom tudi manjših krajih in vaseh – krošnjarstvo že počasi izgubljalo na pomenu, a je kljub temu bilo opazen in nezanemarljiv pojav, tako s strani trgovcev (njihove konkurence) kot tudi kupcev, torej njihovih odjemalcev. krošnjarstvo je bilo trgovanje, ki se je izvajalo brez stalnega obrata (lokala). krošnjar je lahko imel samo toliko blaga, kot ga je lahko nosil in za katerega je imel dovoljenje. tipi krošnjarstva so bili različni, odvisni od regionalnih posebnosti pokrajin in ljudi. v slovenskem prostoru zasledimo krošnjarstvo predvsem na obrobju slovenskega etničnega ozemlja, od beneške slovenije in rezije, Goriške, zaledja trsta in reke, do Dolenjske (ribniško-kočevskega območja) in bele krajine, najdemo pa ga tudi v prekmurju.3 kot oblika podeželske trgovine je bilo krošnjarstvo v naših krajih znano vsaj od 15. stoletja dalje, ko so bile komunikacije med kraji še slabo razvite, obdržalo pa se je tudi še pozneje, v obdobju razvitejšega cestnega in železniškega omrežja.4 Da bi pomagal od turkov opu­stošenim krajem, je namreč avstrijski cesar Friderik iii. habsburški leta 1492 izdal krošnjarski patent (Hausier­patent), ki je – sicer večkrat posodobljen – ostal v veljavi 1 Več o slovenski trgovini v: Počivavšek, En gros & en detail. 2 Dr. Nemo, Trgovsko-gospodarski leksikon 2, str. 165. 3 Drnovšek, Podoba kočevskih in belokranjskih krošnjarjev, str. 390. 4 Drnovšek, Belokranjski krošnjarji v Ameriki, str. 233. do konca monarhije, še celo med svetovnima vojnama, in s katerim je kočevarjem dovolil izvažati živino ter doma izdelano platno in lesene predmete. sčasoma so med krošnjarji nastale razlike v smislu prodajnega bla­ga: ribniški so prodajali doma narejene lesene izdelke, kočevski pa so podobno kot belokranjski krošnjarili le z nakupljenim blagom.5 krošnjarstvo, ki je kasneje sicer vplivalo na opuščanje poljedelstva in izseljevanje, je bilo za tamkajšnje prebivalstvo pomembna gospodarska de­javnost, saj so kočevarji svoje izdelke prodajali po vseh deželah monarhije. krošnjarji (havzirarji) so bili mali trgovci, ki so se preživljali s prodajo tekstila, južnega in suhega sadja, lesenih izdelkov od vrat do vrat in od vasi do vasi. po usihanju trgovine z doma narejenimi izdelki so začeli trgovati s kupljenim blagom; postali so kostanjarji, prodajali so slaščice in bonbone.6 s krošnjo, lesenim ogrodjem, ki so si ga oprtali na ramena in v njem prenašali robo, so postali znani v vsej monarhiji. ker jim obrtni red ni dovoljeval prodaje na običajen način, so svoje blago ponujali s pomočjo loterije.7 na ta način so kočevarji prodajali rezbarije, opremo za vsakodnevno rabo, pa steklenino, pekovske izdelke, južno sadje, turški med itd. prvič so se ti krošnjarji vrnili domov pred božičem in tako z izkupičkom pomaga­ 5 Drnovšek, Kočevarski krošnjarji in nacistična propaganda, str. 86. 6 Ferenc, Kočevska – pusta in prazna, str. 37-47. 7 Krošnjar je imel v vrečki lesene izrezljane številke in kupec je npr. povlekel tri; če je bila vsota pod sto, je zmagal kupec in je dobil blago, ki si ga je želel, sicer je zmagal trgovec in vložek spravil v svoj žep. li svojim družinam. Drugič so se odpravili na pot po novem letu in se vrnili domov spomladi ter do jeseni pomagali na svojih domačijah. pravi fenomen je, da se je kočevsko krošnjarstvo v praktično enaki obliki ohranilo skoraj petsto let. kočevarji namreč niso nikoli posku­šali ustanoviti svoje poslovne postojanke ali ustanoviti uvozno-izvoznega trgovinskega podjetja večjega obsega.8 sredi 19. stoletja se je na našem ozemlju pojavilo vprašanje tujih krošnjarjev: domači trgovci so se na­mreč pritoževali, da prihaja v deželo vedno več judo­vskih trgovcev. Čeprav privilegij iz leta 1515, ki judom ni dovoljeval naselitve v deželi, še ni bil ukinjen, je bilo bivanje dovoljeno dvema judovskima trgovcema, ki sta kmalu pritegnila še druge. v ljubljani so imeli skladišča in prodajali so različno blago, ne da bi bili obdavčeni. sčasoma je bilo judovskih trgovcev, ki so krošnjarili, že okoli dvajset, zato se je leta 1865 s to problematiko ukvarjala tudi trgovinska in obrtna zbornica; nekateri zbornični svetniki so opozarjali na škodo, ki jo je ime­lo ljubljansko trgovstvo zaradi judovskih trgovcev in zbornični svet se je obrnil na vlado, naj dovolijo judom zadrževanje v mestu le za čas letnih sejmov. ker je v tem času liberalizacija gospodarstva že precej napre­dovala, so take zahteve ostale brez odziva.9 na prime­ru ljubljane lahko opažamo nasprotovanje judovskim krošnjarjem in kramarjem s strani mestnih trgovcev; tovrstne očitke lahko sledimo vse do druge svetovne vojne. krošnjarji judovskega porekla so bili v pogostih (gospodarskih) sporih s stalnimi trgovci v ljubljani, k 8 Gauss, Umirajoči Evropejci, str. 54-55. 9 Valenčič, Židje v preteklosti Ljubljane, str. 53. nastrojenosti nasproti judom pa je prav gotovo pripo­moglo tudi versko ozadje.10 Pri prodaji so bili zelo spretni, a še bolj vsiljivi vrnimo se k pojavu krošnjarstva nasploh: po zakonu je bila to obrt, ki se je smela izvajati samo na podlagi izrecnega dovoljenja (koncesije) upravne oblasti prve stopnje (okrajnega načelstva), na področju katere je bilo krošnjarjevo stalno prebivališče; dovoljenja so izdajali proizvajalcem domačih izdelkov, npr. ribničanom, in­validom in drugim za delo nesposobnim osebam ter prebivalcem posameznih pasivnih predelov, npr. koče­varjem.11 prebivalci teh pokrajin so poleg kmetovanja dodatne vire zaslužka iskali zlasti v obrti in trgovini. izjemen položaj so imeli prodajalci suhe robe, ribničani. s krošnjarstvom so se ukvarjali tudi prebivalci iz bele krajine, hrvaške in Dalmacije, ki so kupovali drobno galanterijsko blago pri velikih trgovcih po znižanih ce­nah in ga po sejmih in po domovih prodajali čim dražje. 10 Drnovšek, Podoba kočevskih in belokranjskih krošnjarjev, str. 391. 11 Dr. Nemo, Trgovsko-gospodarski leksikon 1, str. 626. »Razen beračev, včasih tudi ciganov, so se pri nas oglašali tudi rešetarji, ki so prodajali rešeta in različno suho robo. To so bili podjetni rokodelci iz ribniške doline, ki so svojo suho robo ponujali daleč okrog, celo po Av­striji, tja do Dunaja in še naprej. Redno so prihajali tudi krošnjarji iz Bosne in Dalmacije, ki so nosili s širokim usnjenim pasom čez rame oprtano spredaj polno krošnjo različnega drobnega materiala, kot so moški in ženski glavniki in sponke za lase, vezalke, vžigalnike in za njih kamenčke, mala ogledalca, včasih tudi sladilo saharin in še vrsto različnih pasov, britev in raznih drobnih po­trošnih predmetov. Otroci smo se jih vedno razveselili, ker smo lahko opazovali, kaj vse imajo nabasano v svoji krošnji, ki so jo imeli spredaj na prsih. Imenovali smo jih ‚bozjanarji’. Včasih so prišli v našo lepo vas Lipo tudi viso­ korasli gospodje z balami kamgarna in podobnega blaga na ramenih, ki so ga zelo vneto ponujali. To so bili Judi, ki niso dobro znali slovenskega jezika. Dokazovali so, da je to najboljše volneno blago, pulili iz njega volnene niti in jih prižigali. Volna namreč ne gori, ampak se nekako scvre. Pri prodaji so bili zelo spretni, a še bolj vsiljivi«.12 janez trdina piše, da se belokranjci krošnjarili po vzhodnih delih štajerske, kjer so prodajali od trgovcev na up vzete drobnarije, kot so sukanec, šivanke, nožke, 12 Borovnik, Vrnitev, str. 239-240. milo, trakove, robce, pisala, podobice, platno, hlače­vino (cajg) in sukno. med krošnjarji so bili znani tudi kostelski krošnjarji, ki so s svojimi slaščicami segali do Dunaja, pa kočevski kostanjarji, vsem pa je krošnjarstvo (hauziranje) pomenilo pomemben vir zaslužka, ki je dopolnjeval dohodke majhnih in razdrobljenih kme­tij.13 krošnjarje najdemo tako v prekmurju (bóšnjaki), v obsotelju in v okolici podsrede so se gibale ženske s sosednje hrvaške (saharinke), ki so v malih rdečih kar­tonastih škatlicah skrivaj prodajale saharin. tam so bili prisotni tudi Dalmatinci (pičkurini), ki so hodili peš od hiše do hiše; pred sabo so nosili oprtano krošnjo s pre­dalčki, v katerih se je našlo vse mogoče: elastika, gumbi, vezalke, glavniki, sponke za lase, ogledalca, parfumi, zobne ščetke, britvice, saharin, kamenčki za vžigalni­ke, lesene igrače (npr. vozički s konjički, metuljčki, ki odpirajo krila, piščalke, orglice), pisala, denarnice, tudi blago. tudi kramarji so po domovih prodajali različne tekstilne izdelke, pa tudi čevlje.14 Dalmatinci (Bosnarji) so domačim trgovcem konkurirali tudi nedaleč stran, blizu rogatca, kjer so prodajali galanterijo – vžigalice, 13 Bučić, Urarske krošnje in krošnjarjenje, str. 8. 14 Počivavšek, Sejem bil je živ, str. 62. britvice, šivanke, glavnike, ustne harmonike, gumbe itd. –, poleg njih pa tudi ribničani in hrvati, ki so po hišah prodajali platno; prihajal je npr. trgovec iz zagreba, ki je pri ljudeh, ki so bili zaposleni (in so prejemali plačo), prodajal blago po katalogu.15 kot rečeno, pa se krošnjarji niso izogibali niti mest: »Po mestu so se pogosto pojav­ljali Ribničani s svojo prodajalno suhe robe na hrbtu. Gospodinje so odkupovale žlice, sita, kuhalnice. Dežnikar je po hišah pobiral pokvarjene ali strgane dežnike in jih navadno kar na hišnem pragu popravil in zašil. Danes moraš te 'umetnike' po Ljubljani kar iskati …«16 Vsak se danes že peča s trgovanjem celjska Nova doba je v letih po prvi svetovni vojni poročala, da kroži po deželi polno krošnjarjev s koši in nahrbtniki, kateri se pečajo s prodajo raznega manu­fakturnega blaga, sukanca, mila, tobaka, kave, vžigalic, čaja, kvasa … »Vsak hlapec, potepuh in lenuh se danes že peča s trgovanjem, pravilno z verižno kupčijo. Trgovec na deželi ne dobi iz tovarne ne vžigalic, ne franka, kvasa itd., medtem ko krošnjarji take stvari po deželi po nesra­mno oderuških cenah (1/2 kg kvasa po 30–40 K, škatlica vžigalic 1 K) razpečavajo. Kje taki ljudje blago dobivajo? /…/ Da je marsikatero ukradeno blago vmes, je gotovo.«17 trgovska združenja so pozivali, naj se uprejo tovr­stni nelojalni konkurenci, trgovce pa, da takšne pojave prijavijo. Dve leti zatem je bilo ponovno slišati glasove, da se je krošnjarstvo močno razpaslo po deželi in trgovci so se obrnili na oblasti, naj vse krošnjarje izročijo sodi­šču ali pa jim celo zaplenijo blago ter ob tem namigovali, da krošnjarji prodajajo celo pokradeno blago. »Kdor je v resnici trgovec, naj odpre svojo trgovino!«18 tudi čez nekaj let ta pojav ni bil nič manjši in trgovci so ponovno opozarjali nanj.19 ker naval krošnjarjev kar ni pojenjal, je veliki župan mariborske oblasti januarja 1928. leta na intervencijo zbornice za trgovino, obrt in industrijo izdal okrožnico, naslovljeno na vse okrajne poglavarje in mestna magistrata v celju in mariboru, da strogo izvršujejo predpise krošnjarskega patenta. a tudi ta poziv ni zalegel. nekaj dni zatem so sicer opazili neznatno zmanjšanje krošnjarjev, potem pa jih je bilo še več. Čeprav je § 12 krošnjarskega patenta (iz 1852. leta), ki je bil v sloveniji še v celoti v veljavi, določal, da mora biti blago, s katerim se krošnjari, tuzemskega izvora, opremljeno z znakom in dobavnim izkazom, so se v glavnem prodajali predmeti inozemskega izvora. zlasti 15 Počivavšek, Zakaj lodn v Muzeju na prostem, str. 85-86. 16 Tozon, Ribničani in drugi, str. 95. 17 Za redno in proti zakotni trgovini. Nova doba, št. 32, 5. 4. 1919. 18 Beseda o krošnjarjih. Nova doba, št. 87, 28. 7. 1921. 19 Nova doba, št. 132, 18. 11. 1924. so bili trgovski krogi ogorčeni, da se določila zakona o pobijanju draginje upoštevajo, izvajanje določil kro­šnjarskega patenta pa nihče ne nadzoruje.20 stermecki, predsednik celjskega gremija trgovcev, je 1928. leta v pismu velikemu županu mariborske oblasti zapisal, da so ukrepi proti krošnjarjem brez uspeha. njihovo število spet narašča, »tako da smo mogli ugotoviti celo devet kro­šnjarjev v enem dnevu. Ugotovili smo, da prodajajo britve, nože, škarje, vžigala, brivske pristroje in še razne druge posebno kovinske izdelke, ki se še ne izdelujejo v naši državi in s katerimi bi se ne smelo krošnjariti.»21 zaznati je bilo tudi, da so krošnjarji prihajali tudi iz daljnjih dežel. istega leta je namreč okrajni gremij trgovcev za območje okrajev celje, Gornji Grad ter šmarje pri jelšah v pismu zbornici za trgovino, obrt in industrijo pisal, »da prihajajo številni [sic] Japonci in Kitajci v naše kraje, ki nadlegujejo pasante, kakor tudi zasebne stranke po hišah in javnih lokalih s ponujanjem izdelkov kitajskega porcelana in drugimi drobnarijami, z raznimi ogrlica­mi, svilenimi robci itd.« ker ti prodajalci niso bili tako vsiljivi kot ostali krošnjarji, so vzbujali sum, da »so to eksponenti gotove politične organizacije, ki pod pretvezo 20 Proti krošnjarjem. Nova doba, št. 43, 18. 4. 1928. 21 Prestopki krošnjarskega patenta. AS_448 Zbornica TOI, f. 42. krošnjarstva opravlja posle špijonaže.«22 oblasti so torej krošnjarstvo načeloma preganjale, vendar ga niso mogle povsem zatreti. Da bi omilili brezposelnost v gospodar­sko pasivnih pokrajinah, so krošnjarjem dovoljevali drobno prodajo, prepovedano pa jim je bilo prodajati materialno in špecerijsko blago, pijače, zdravila, kar­te, knjige, umetnine in mineralno olje.23 leta 1920 se je zbornica za trgovino, obrt in industrijo obrnila na ministrstvo trgovine in industrije s pritožbo, da mnogi kramarji in branjevci brez dokazila o usposobljenosti izvršujejo trgovinsko obrt z mešanim, kolonialnim, špe­cerijskim in materialnim blagom. ministrstvo je zbor­nica zaprosila, naj ukrepa, da bodo okrajna glavarstva strogo nadzirala imetnike obrtnih listov za branjarijo in kramarijo, da ne prekoračijo svojega delokroga.24 Na deželi bi teh artiklov sploh ne poznali, če bi jih ti krošnjarji ne razpečevali na nelojalno konkurenco je na svojih zasedanjih opozarjal tudi banski svet. krošnjarji so namreč izko­riščali zlasti plačilne dneve in tako od delavcev izva­bljali denar. banski svetnik iz kočevja dr. sajovic je izpostavil dejstvo, da je navzlic negativnemu stališču glede krošnjarstva potrebna izjema: v sloveniji sta bila namreč dva okraja, kjer se ljudje niso mogli preživljati niti s kmetijstvom niti z obrtjo, seveda pa tudi industrije ni bilo tam – to sta bila okraja kočevje in Črnomelj. tamkajšnje prebivalstvo se je v glavnem preživljalo s krošnjarstvom, zato je bilo tam potrebno na ta pojav gledati tudi s socialnega vidika. v tem smislu so želeli doseči izjemo glede pravil o krošnjarstvu.25 za krošnjar­stvo so si prizadevali doseči olajšave, saj so to dejavnost smatrali kot poseben tip domače obrti in v kolikor je šlo pri krošnjarstvu za prodajo domačih izdelkov, ga je bilo potrebno pospeševati.26 Glede teh dilem je bilo med banskimi svetniki prisotno mnenje, da se po zakonu o krošnjarstvu lahko krošnjari v določenih krajih po drža­ vi. Če bi krošnjarstvo prepovedali, bi bili prizadeti tudi slovenski krošnjarji, ki krošnjarijo drugod po državi. kar se pa tiče prodaje »nemoralnih« predmetov ali celo širjenja komunističnih idej, pa je naloga žandarmerije, da to prepreči. leta 1931 je namreč jakob ramovž, sicer župnik iz velikih lašč, opozarjal na italijanske trgovce, ki so krožili po vaseh in katerih dejavnost je bila neob­davčena. istočasno pa je izpostavil tudi krošnjarje, ki ponujajo ljudem »neke gumijeve izdelke za preprečitev 22 Krošnjarjenje po Kitajcih. AS_448 Zbornica TOI, f. 42. 23 Trgovci in krošnjarstvo. Slovenski trgovski vestnik, 1907, št. 6, str. 67. 24 Varstvo obrtnih pravic v trgovini. Narodnogospodarski vestnik, 1920, št. 10, str. 85-86. 25 AS_77 Banski svet Dravske banovine, št. 77, fasc. 4, Stenografski zapisnik III. zasedanja, februar 1933. 26 AS_77 Banski svet Dravske banovine, št. 77, fasc. 8, Stenografski zapisnik VI. zasedanja, februar 1935. spočetja. Ti uganjajo veliko pohujšanje, tako v nacio­nalnem kakor tudi v verskem oziru.« bansko upravo je prosil, naj njihovo početje zaustavi, saj »na deželi bi teh artiklov sploh ne poznali, če bi jih ti krošnjarji ne razpečevali«. nelojalna oz. »umazana« konkurenca je posegala namreč »po sredstvih, ki rušijo trgovsko moralo in poštenje, spodjedajo tla solidni, zdravi trgovini ter občutno oškodujejo tudi konsumenta.«27 Glede skrbi za moralo: ljubljanski okrajni načelnik rudolf andrejka28 je z okrožnico pozval orožniške postaje, naj podvojijo pazljivost in krošnjarje natančno pregledujejo, če nima­jo morebiti pri sebi prepovedanih predmetov in podob. »Ni še dolgo tega, kar se je pri takih, zlasti dalmatin­skih krošnjarjih po neki orožniški postaji dognalo, da prodajajo prepovedane ter zdravju in morali škodljive predmete, npr. preservative, španske muhe ipd. /…/ Zato vam najstrožje naročam, da podvojite pazljivost glede krošnjarjev.«29 v dvajsetih letih so bile torej zahteve trgovcev po pobijanju nelojalne konkurence vse večje. Želeli so pred­vsem, da bi država, podobno, kot so to storile avstrija, nemčija in Češkoslovaška, sprejela poseben zakon in tako pravno zaščitila prizadete trgovce. na banski svet so se obračali tudi krošnjarji – iz kočevskega okraja npr. v zvezi iz izdajo dopustnic in potnih listov. svojčas so obrtno dopustnico dobili že s 14. letom, sedaj pa so se jim te pravice omejile, tako da prejmejo dopustnico z 18. letom, potni list pa šele po opravljeni vojaški službi; po 24. letu lahko dobijo samo dovoljenje za opravljanje krošnjarske obrti kot pomočniki, ne pa kot samostojni krošnjarji. bana so prosili, da bi lahko dopustnice ponovno dobivali s 14. letom, po vojaški službi pa dovoljenje za samostojno opravljanje krošnjarske obrti.30 svetniki so predlagali, da bi v krošnjarski zakon vnesli dopolnilo, da bi smel oče vzeti svojega sina kot pomočnika v inozemstvo.31 Generalni tajnik zbornice za trgovino, obrt in indu­strijo Fran windischer je priznaval, da je zaradi težjih gospodarskih razmer prava šiba za domačega trgov­ca postalo krošnjarstvo z blagom od kraja do kraja ter od hiše do hiše ter temu podobno detajlno potovanje, t.j. obiskovanje zasebnih strank z vzorčnimi primerki. 27 I. Pretnar, Vprašanje umazane konkurence. Trgovski tovariš, 1927, št. 5, str. 100-102. 28 Dr. Rudolf Andrejka je deloval kot načelnih statističnega oddelka pri ministrstvu notranjih zadev v Beogradu. Bil je tudi honorarni profesor na pravni fakulteti v Ljubljani (in med drugim predsednik Muzejskega društva za Slovenijo). 29 Vsem orožniškim postajam. AS_448 Zbornica TOI, f. 42. 30 AS_77 Banski svet Dravske banovine, št. 77, fasc. 1, Stenografski zapisnik I. zasedanja, januar 1931. 31 AS_77 Banski svet Dravske banovine, št. 77, fasc. 8, Stenografski zapisnik VI. zasedanja, februar 1935. Dopis okrajnega načelstva orožniškim postajam v zvezi s krošnjarstvom, 1930 (AS_448 Zbornica tOI, f. 42) kot predsednik je v imenu trgovskega društva mer-več. eden je bil kmečka zaščita, potem nabavne zadru­kur zahteval, da državne oblasti »z vso odločnostjo za-ge in konzumi, industrijske prodajalne, ne nazadnje tirajo gospodarsko kvarno krošnjarstvo in nedopustno pa tudi šušmarstvo in krošnjarstvo. vsa moledovanja agentovanje«. 32 vzrokov, da se – po mnenju sodobnikov trgovstva niso rodila uspeha. Direktive vlade se niso – trgovina ni mogla povzpeti na višjo stopnjo, je bilo izvajale, kot bi se morale. »Kupujoče občinstvo pa naj ne naseda vabljivim besedam krošnjarjev, ki vobče prodajajo 32 Zadeve naše trgovine. Trgovski tovariš, 1928, št. 4, str. 74-75. samo slabo blago in blago neznanega izvora«. in še: »V kočevski krošnjarji s slaščicami (Bundesarchiv Koblenz / Pokrajinski muzej Kočevje) zadnjem času pa povzročajo trgovini velike skrbi tako zvane 'veleblagovnice' á la Ta-ta, ki se hočejo vgnezditi razen v Beogradu še v drugih mestih ter razpolagajo z ogromnim kapitalom, seveda inozemskega izvora. Vsa borba proti tej vrsti trgovine je ostala žal neuspešna.« kako bi bilo moč v takih razmerah pomagati trgovini? po mišljenju sodobnikov bi bilo potrebno razvijati tujski promet, graditi sodobne ceste, trgovec pa bi lahko bil le tisti, ki se je trgovine tudi izučil. Želja trgovstva je bila namreč, da bi v § 19 zakona o obrtih črtali določili, ki dovoljujeta imetniku obrti izvrševanje trgovine, za katero se sicer zahteva izobrazba, če dokaže, da je delal v stroki samostojno vsaj tri leta ter tisto, kjer končani štirje razredi meščanske ali druge srednje šole nadomeš­čajo učni rok in eno leto zaposlitve.33 ban dr. marušič je 1933. leta z okrožnico, namenjeno okrajnim in mestnim načelstvom ter upravam policije v ljubljani, mariboru in celju, zahteval poostritev nadzora nad krošnjarji. carinske oblasti so namreč pri prebivalstvu pogosto naletele na blago tihotapskega izvora – tu je mišljeno tako monopolno blago (nežigosani vžigalniki, tobak in cigaretni papir) kot tudi »moralno oporečno« blago (kondomi, pornografski predmeti), pri čemer so se do­tični izgovarjali, da so blago kupili od neznanih oseb. 33 Položaj trgovine. Nova doba, št. 51, 17. 12. 1937. Naj se prepove vsako krošnjarjenje v trgovskem listu je zaslediti stalne napade na kro­šnjarstvo in pozive za prepoved te dejavnosti. po odredbi iz leta 1928 je bilo prepovedano krošnjariti v ljubljani, mariboru, celju in ptuju, turističnih krajih (bledu, ro­gaški slatini, Dobrni in radencih); tu so lahko krošnja­rili le prebivalci duvanjskega, livanjskega in imotskega okraja (ti so smeli povsod obiskovati tudi sejme in tržne dneve), v obmejnih okrajih pa še ti ne. resnici na ljubo so v Dravski banovini večino krošnjarjev predstavljali prišleki – iz savske, primorske in ostalih južnejših bano­vin. zato je tudi zbornica za trgovino, obrt in industrijo nasprotovala naraščanju nedopustnega krošnjarstva, ki je konkuriralo stalnim trgovcem.34 povsod so smeli krošnjariti le t. i. priviligirani krošnjarji (kočevarji in Črnomaljci), in sicer le s t. i. kočevskim blagom – južnim sadjem in slaščicami.35 mogoče so k številnim kršitvam predpisov o krošnjarstvu pripomogle tudi nizke kazni – le-te so bile določene že leta 1852, sčasoma pa so zgubile na vrednosti in so predstavljale zanemarljive zneske. tudi obdavčitev krošnjarjev je bila neustrezna. 34 Drnovšek, Kočevarski krošnjarji in nacistična propaganda, str. 91, 87. 35 Okrožnica Kraljevske banske uprave Dravske banovine, 1933. AS_448 Zbornica TOI, f. 42. celjski gremij trgovcev je 1924. leta apeliral na celj­ski magistrat, naj na podlagi § 10 krošnjarskega patenta prepove krošnjarstvo v mestu. takšno odločitev je ute­meljeval z naslednjimi razlogi: v mestu je bilo opaziti vedno več Dalmatincev, »ki vsiljujejo raznim pasantom njih manjvredno blago, /…/ so večinoma zdravi in delo­mržni in ogrožajo z njih postopanjem realno trgovstvo.« podobno zahtevo je leto kasneje ministrstvu trgovine in industrije predložil veliki župan mariborske oblasti dr. pirkmajer. predlagal je prepoved krošnjarstva v ma­riboru, celju, ptuju ter turističnih radencih, Dobrni in rogaški slatini.36 leta 1928 se je zbornica za trgovino, obrt in industrijo obrnila na velika župana ljubljanske in mariborske oblasti. nič novega ni ugotovila, ko je zapisala, da se v zadnjem času znatno razraslo kro­šnjarstvo z manufakturnim in galanterijskim blagom; na ta način je bila detajlnim trgovcem povzročena ve­lika škoda. zbornica je ugotavljala, da se v nasprotju s tendencami krošnjarskega patenta s krošnjarstvom ukvarjajo večinoma mladi do tridesetega leta starosti. vsa prizadevanja, da bi ta pojav omejili, so bila neu­spešna. podarjali so, da je v tem času, ko je v sloveniji že več kot 10.000 trgovinskih obratov, od katerih jih je več kot polovica z mešanim blagom, tako da ima že praktično vsak kraj svojo trgovino, ta pojav popolnoma odveč. zato je zbornica prosila oba velika župana, da izdata podrejenim obrtnim oblastem okrožnico z na­vodili, kdo in na kakšen način sme iskati naročila pri trgovcih in pri zasebnih strankah, kako je prepovedano iskanje naročil tujih trgovcev in kako omejiti krošnjar­stvo. septembra istega leta sta velika župana dejansko izdala omenjeno okrožnico in jo posredovala okrajnim poglavarjem in mestnim magistratom. Glede krošnjar­stva so v okrožnici zapisali, da ga na območju ljubljanske in mariborske oblasti regulirata patent iz 1852. leta in odločba ministrstva trgovine in industrije iz 1925. leta. v smislu teh predpisov je bilo dovoljeno krošnjariti le ju­goslovanskim državljanom in to le s tuzemskim blagom. Dovoljenje je veljalo na območju cele države, vendar so ga morali overiti vodje okrajev, v katerih je nameraval kdo krošnjariti. Dejavnost krošnjarstva se je izk ljučevala s sejmarstvom, česar pa se v glavnem niso držali.37 s prizadevanji po omejitvi krošnjarstva niso bili posebej uspešni. tako je ban dr. ivan marušič leta 1931 vsem okrajnim in mestnim načelstvom ter predstojništvom policije v ljubljani, mariboru in celju izdal okrožnico, v kateri je ugotavljal, da so se kljub izrečenim kaznim kršitve krošnjarstva kar vrstile. krošnjarjev je bilo iz­jemno veliko, krošnjarili pa so kljub prepovedi tudi ob nedeljah in ob delavnikih zvečer, ko so bile trgovine že zaprte. ob nedeljah in praznikih je bilo sicer kro­ 36 Ukinitev krošnjarjenja v mestu, 1924. SI_ ZAC/0024/002 Mestna občina Celje (1850-1941), AŠ 66. 37 Detajlno potovanje in krošnjarjenje. AS_448 Zbornica TOI, f. 42. šnjarstvo prepovedano, krošnjarji pa se na to prepoved praviloma niso ozirali, »ampak pohajajo trumoma baš ob nedeljah iz Ljubljane z vlaki ali celo z avtobusi v njeno okolico, kjer krošnjarijo najrajši za čas velike maše ali po njej pred cerkvijo, a tudi drugod, zlasti po gostilnah in cestnih križiščih.« 38 podobno kot krošnjarstvo se je raz­paslo tudi nedovoljeno detajlno potovanje, t.j. zbiranje naročil, ki je bilo pogosto združeno s prodajo blaga na drobno preko (tujih in domačih) potnikov zasebnim strankam. ban je zato pozival naslovnike, da poostrijo kontrolo nad omenjenimi pojavi.39 združenje trgovcev za mesto celje je v dopisu zbor­nici za trgovino, obrt in industrijo leta 1938 zahtevalo prepoved vsakega krošnjarstva, »ne samo z manufak­turnim, ampak tudi vsakim drugim blagom, kakor po­soda, hišno orodje, itd. Izvzeti naj bi bili samo predmeti domače hišne delavnosti.«40 podobnega mnenja je bil tudi tajnik zbornice za trgovino, obrt in industrijo dr. ivan pless: »Če se je že leta 1852 uvidelo potrebo omejitve krošnjarjenja le na gotove kraje in gotove predmete, je omejitev tembolj po­trebna danes, ko imamo vsepovsod, tudi v najbolj odda­ljenih krajih trgovske obrate, ki nudijo konsumentom vsakovrstno blago.«41 leta 1935 se je zbornici pritožilo tudi združenje trgovcev v celju, ko so navajali vse večji razmah krošnjarstva: »Dnevno potuje iz Celja v kra­je Savinjske doline včasih večja včasih manjša skupina krošnjarjev manufakturistov, ki se znajde na kolodvoru v organiziranih presledkih in opremi tako, da jih je v na­valu potnikov težko ločiti od drugih potnikov. V prejšnjih časih se jih je takoj ločilo, ker so imeli ogromne kovčke, sedaj pa jemljejo seboj manjše kovčke zato jih je po številu več. Pohod v razne namembne postaje je tudi spretno organiziran. Na vsaki postaji izstopa manjše število – dva do tri – ki se takoj razlezejo na vse strani.« rešitev te »nadloge« so videli le v strogih in doslednih ukrepih: rednem plačevanju davkov, urejenih dokumentih, za­poslitvi krošnjarskih pomočnikov, takojšnjih kaznih za kršitve na kraju samem – kaznovati bi lahko že žan­darji. omejitev krošnjarstva bi izvzela le suhorobarje. in seveda: po tolmačenju združenja trgovcev bi morali krošnjarji iz kraja v kraj hoditi, ne pa se posluževati sodobnih prometnih sredstev.42 leta 1938 se je pritožilo tudi celjsko podjetje rakusch, ker je podjetje westen 38 Vsem orožniškim postajam. AS_448 Zbornica TOI, f. 42. 39 Krošnjarjev ne gre zamenjavati s trgovskimi potniki, ki so s sabo lahko nosili vzorce, glede prodaje pa so se smeli obračati le na tr­ govce, ne na zasebne stranke. Krošnjarjenje in detajlno potovanje. AS_448 Zbornica TOI, f. 42. 40 Predlogi za ukinitev krošnjarjenja. AS_448 Zbornica TOI, f. 42. 41 Vprašanje detajlnega potovanja iz kraja v kraj, 1928.. AS_448 Zbornica TOI, f. 42. 42 Omejitev krošnjarstva, 1935. AS_448 Zbornica TOI, f. 42. predlogi celjskega združenja trgovcev Zbornici tOI glede ureditve krošnjarstva, 1938 (AS_448 Zbornica TOI, f. 42) dobavljalo krošnjarjem drugorazredno posodo.43 ban­ska uprava je leta 1940 v več slovenskih mestih (ljubljani, mariboru, ptuju) prepovedala vsako krošnjarstvo. v celju so menili, da je to mesto slučajno izpadlo, zato so bansko upravo zaprosili, naj se ta prepoved nanaša tudi na mesto celje in celjski okraj, saj se lahko »samo na ta način iznebimo krošnjarske nadloge, ki vsem trgovcem, pa tudi kupujočemu občinstvu povzroča toliko škode«. 44 Prilagajanje novim razmeram: krošnjarska licenca klasično krošnjarstvo torej ni usihalo – kot bi spričo širjenja trgovinske mreže morebiti pričakovali –, temveč se je prilagajalo novim razmeram. z nastankom novih državnih meja in nove zakonodaje se je skrčil geograf­ski domet krošnjarskih poti, deloma sta se spremenila tudi vsebina in način krošnjarstva; to je postal poklic revnejših, katerim je zagotavljal določeno socialno­zaščitno noto. postati krošnjar pa ni bilo čisto enostavno. prosilec je moral v vlogi navesti osebne podatke, osebni opis, po­leg fotografije pa priložiti še vrsto prilog, npr. krstni list, domovnico, nravstveno spričevalo, potrdilo davčnega 43 Krošnjarstvo z emajlirano pločevinasto posodo. AS_448 Zbornica TOI, f. 42. 44 Zapisnik odborove seje, 27. 5. 1940. AS_448 Zbornica TOI, f. 78/3. urada, potrdilo sodišča o nekaznovanju in zdravniško poročilo. po odobritvi vloge je krošnjar nato dobil »Do­volilo za izvrševanje obrta brez stalne poslovalnice«, ki ga je (po obrtnem zakonu iz leta 1931) moral imeti vedno pri sebi. Glede na to torej krošnjarstvo nikakor ni zamrlo, celo nasprotno. poglejmo statistiko krošnjar­skih dovolilnic na območju Dravske banovine konec leta 1937: obrtne oblasti so izdale skupaj 839 dovolilnic za potujoče trgovce, in sicer za tiste z manufakturnim blagom (250), za trgovce z ostalim blagom (494) in rokodelske obrti brez lokala – dežnikarje, brusače in popravljavce posode (95). največ dovolilnic so izdali za obrtne oblasti kočevje, Črnomelj in mursko soboto. krošnjarji so bili tudi organizirani: na območju Dravske banovine je delovalo Društvo krošnjarjev, ki je imelo glavni odbor za slovenijo s sedežem v ljubljani. kro­šnjarske knjižice, ki so jih izdajala okrajna načelstva, so dajale krošnjarjem pravico krošnjariti po celi državi. leta 1930 so v mestnem načelstvu celje izdali 110 kro­šnjarskih knjižic – za trgovanje z dežniki, razglednicami, preprogami, galanterijo na drobno, sladkornimi izdel­ki in izdelki domače obrti; krošnjarji so bili iz okrajev krapina (50), ivanec (49), jastrebarsko (5), imotski (2) ter iz senja (1), brčkega (1), bihaća (1) in beograda (1). istega leta je bilo za mesto celje izdanih 122 vizumov in sicer prodajalcem slik jugoslovanske kraljeve družine (18), popravljavcem dežnikov (3) ter krošnjarjem (101); slednji so bili iz imotskega (52 – za drobno galanterij­sko blago), Duvnega (17 – prav tako za galanterijsko blago), bosanskega petrovca (3 – za galanterijsko blago in proizvode domače obrti) ter iz kočevja (29 – za ga­lanterijsko blago in sladkorne izdelke).45 praksa je bila, da se je krošnjar, ki je prišel iz enega okraja v drugega, moral javiti pri okrajnem načelstvu zaradi overovitve krošnjarske knjižice. to določilo pa je prenehalo veljati z novim obrtnim zakonom – okrajnim načelstvom je bila tako odvzeta možnost kontrole nad krošnjarji. tudi zbornica za trgovino, obrt in industrijo je bila mnenja, da je potrebno overovitev ponovno uvesti, saj če mora trgovec prijaviti vsako spremembo svoja obratovališča, naj to velja tudi za krošnjarje.46 krošnjarstvo, ki je nekdaj igralo pomembnejšo vlogo, je pravzaprav izgubljalo svoj namen: v sloveniji je bilo v tem času okrog 10.000 nosilcev obrtnih listov za različ­ne trgovinske obrti, med njimi okrog 2.500 za trgovine z mešanim blagom – torej praktično ni bilo več potrebe po potujočih prodajalcih.47 z uredbo bana je bilo nato maja 194048 krošnjarstvo v nekaterih okrajih Dravske banovine prepovedano.49 Viri in literatura Arhivski viri: arhiv republike slovenije as_77, banski svet Dravske banovine 1930–1941, št. 77, f. 1, f. 4, f. 8. as_448, zbornica za trgovino, obrt in industrijo v ljubljani 1850–1948, f. 42, f. 78/3. zgodovinski arhiv celje si_zac/0024/001, mestna občina celje 1918–1941, aš 66. Časopisni viri: Nova doba, celje, 1919, 1921, 1924, 1928, 1937. Slovenski trgovski vestnik: glasilo slovenskega trgovskega društva »merkur«, slovenskega trgovskega društva v celju in slovenskega trgovskega in obrtnega društva v mariboru, ljubljana, 1907. 45 Krošnjarjenje. AS_448 Zbornica TOI, f. 42. 46 Vidiranje krošnjarskih knjižic, 1938, AS_448 Zbornica TOI, f. 42. 47 Omejitev in obdavčenje krošnjarstva, 1923. AS_448 Zbornica TOI, f. 42. 48 Službeni list 40/715 z dne 18. maja 1940. 49 AS_448 Zbornica TOI, f. 42. Službeni list kraljeve banske uprave Dravske banovine, ljubljana, 1940. Trgovski tovariš: glasilo slovenskega trgovskega društva »merkur« v ljubljani, slovenskega trgovskega društva v celju in slovenskega trgovskega društva v mariboru, ljubljana, 1927, 1928. Narodnogospodarski vestnik: glasilo slovenskega trgovskega društva »merkur«, slovensko trgovsko društvo, ljubljana, 1920. Literatura: Borovnik, Jernej: Vrnitev, šentjur: samozaložba, 2006. Bučić, Vesna: urarske krošnje in krošnjarjenje. v: Argo, ljubljana: narodni muzej slovenije, slovensko muzejsko društvo, skupnost muzejev slovenije, 1992, str. 7-9. Dr. Nemo [hugo Uhliř]: Trgovsko-gospodarski leksikon; 1. del: a-k, 1935, 2. del: l-Ž, 1938, ljubljana: umetniška propaganda. Drnovšek, Marjan: belokranjski krošnjarji v ameriki. v: Slovenska kronika XIX. stoletja 1800–1860, ljubljana: nova revija, 2001, 1 zv., str. 233-234. Drnovšek Marjan: podoba kočevskih in belokranjskih krošnjarjev v očeh javnosti do začetka 20. stoletja. v: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, ljubljana: zveza zgodovinskih društev slovenije, 2007, str. 387-403. Ferenc, Mitja: Kočevska – pusta in prazna. Nemško jezikovno območje na Kočevskem po odselitvi Nemcev, ljubljana: modrijan, 2005. gauss, Karl-Markus: Umirajoči Evropejci, ljubljana: cankarjeva založba, 2006. Počivavšek, Marija: En gros & en detail. Trgovina v Sloveniji do druge svetovne vojne: trendi, strukture, prakse, celje: zgodovinsko društvo celje (zgodovini.ce 13), 2012. Počivavšek, Marija: sejem bil je živ… v: Poletna delavnica Podsreda '94, podsreda: kozjanski park & ljubljana: zotks, 1995, str. 55-64. Počivavšek, Marija: zakaj lodn v muzeju na prostem? v: Muzejska poletna delavnica Rogatec '93, celje: muzej novejše zgodovine celje & ljubljana: zotks, 1993, str. 79-88. Tozon, Mirjam: ribničani in drugi. v: marija stanonik, Bela Ljubljana. Zgodbe iz slovenske prestolnice, ljubljana: kmečki glas (zbirka Glasovi), 2001, str. 95. Valenčič, Vlado: Židje v preteklosti Ljubljane, ljubljana: park, 1992. Zussamenfassung „DER hAUSIERhANDEl hAT SICh IM lAND So SEhR VERBREITET, DASS ES VoN DIESEN MöChTEgERNhäNDlERN NUR So W IM M E lT “ Das Hausieren als Form der unlauteren Konkurrenz zwischen den Weltkriegen Der handel gehört zu den vitalsten bereichen der wirtschaft und hat die rolle eines vermittlers zwischen produzenten und konsumenten, zwischen angebot und nachfrage. er nahm in der zeit der etablierung der konsumgesellschaft – im slowenischen Gebiet war dies an der wende zum 20. jahrhundert – einen gro­ßen umfang an. zuvor wurden infolge des relativ klei­nen produktionsumfanges die bedürfnisse der käufer überwiegend durch die produzenten selber in direktem kontakt mit den käufern gestillt. somit spielten in die­ser zeit märkte und natürlich auch der hausierhandel weiterhin eine wichtige rolle. Das hausieren beruhte noch auf der österreichischen Gesetzgebung: laut der Gewerbeordnung aus dem jahr 1859 durften den ver­kauf von haus zu haus nur personen durchführen, die eine Genehmigung zum hausieren hatten. ein knap­pes vierteljahrhundert nach annahme der Gewerbe­ordnung erschien eine novelle, laut der nur hausierer waren unmittelbar von ort zu ort verkaufen durften. allerdings hatten die politischen behörden in den ein­zelnen Gemeinden die möglichkeit, diesen verkauf aus gewissen Gründen zeitweise zu verbieten. Der konflikt zwischen kaufleuten, die ihre tätigkeit in übereinstimmung mit den gesetzlichen vorschriften in niedergelassenen betrieben ausübten, und den hau­sierern, die die waren von ort zu ort und von haus zu haus verkauften, ist alt. er entstammt der zeit des wi­derstandes der kaufleute gegen die liberalisierung des städtischen handels, als den krämern, hausierern und dem bäuerlichen handel besonders beharrlich entgegen­treten wurde. im handel dieser nichtstädter sahen die städtischen kaufleute nämlich einen ungerechtfertigten eingriff in ihre ureigenen rechte. auch der hausierhan­del, der vor allem am land blühte, wo es keine Geschäfte und trödelläden gab, kollidierte daher mit den interes­sen der städtischen kaufleute. Die hausierer verkauften trödelwaren aller art, andachtsgegenstände, knöpfe, nadeln, Fingerhüte, ledergürtel, triestiner strümpfe, taschentücher etc. am heftigsten beschwerten sich die kaufleute über händler mit materiellen Gütern, also die italienischen krämer, hausierer und bauernhänd­ler, die ihre waren in städten, märkten und Dörfern verkauften und dadurch den städtischen kaufleuten kunden wegnahmen. Gegen ende des 18. jahrhunderts erlebte der hausierhandel einen weiteren aufschwung. als beispiel des unsteten, also des wanderhandels, blieb der hausierhandel bis in die neuere zeit erhalten. zwischen den weltkriegen war das handelsnetz im slowenischen Gebiet in den größeren städten, wo auch die bevölkerungsdichte am höchsten war, am besten entwickelt. hier waren die Geschäfte schon weitgehend spezialisiert. aber auch am land war der handel bereits entwickelt, dort herrschte der typus des Gemischtwa­renhandels vor. auch in dieser periode und insbeson­dere in der zeit der großen wirtschaftskrise sorgten handelsvertreter fremder händler und die konkurrenz der hausierer für eine beunruhigung der händler. Schlagwörter: handel, hausierhandel, unlautere konkurrenz Jure Gašparič »Žalost za voditeljem – zvestoba preko groba.«Umrl je dr. Anton Korošec K zgodovini političnega pogreba na Slovenskem gAŠPARIČ Jure, dr., višji znanstveni sodelavec, inštitut za novejšo zgodovino, kongresni trg 1, si-1000 ljubljana 393.1:929 Korošec A. 323(497.4):929 Korošec A. »ŽAloST zA VoDITElJEM – zVESToBA PREKo gRoBA.« UMRl JE DR. ANToN KoRoŠEC K zgodovini političnega pogreba na Slovenskem avtor v članku obravnava pogrebne slovesnosti ob smr­ti najvplivnejšega slovenskega politika v pr vi jugoslovanski državi, dr. antona korošca, ki je umrl 14. 12. 1940. najprej ugotavlja, da je slovo od pokojnega akt, prežet s simboli in sporočili, in da zatorej politični pogreb v preteklosti ni bil intimna zadeva družine (ali drugih bližnjih), marveč pred­stava, ki so jo zrežirali politični akterji. na tej podlagi nato osvetljuje in razlaga dogajanje v beogradu in ljubljani od sedme ure zjutraj 14. decembra 1940 pa vse do zak ljučka po­grebnih slovesnosti. Članek temelji na časopisju, poročilih ljubljanskega dopisnika beograjskega centralnega presbiroja, na spominskih zabeležkah in dveh posebno zanimivih virih – številnih neobjavljenih fotografijah, ki so jih posneli reporterji časnika slovenec, in dveh kratkih filmih. Ključne besede: Anton Korošec, pogreb, Kraljevina Jugo­slavija, 1940 gAŠPARIČ Jure, phD, senior research Fellow, institute of contemporary histor y, kongresni trg 1, si-1000 ljubljana 393.1:929 Korošec A. 323(497.4):929 Korošec A. “SoRRoW FoR ThE lEADER - loyAlTy BEyoND ThE gR AVE .” DR ANToN KoRoŠEC IS DEAD A few notes about the history of the political funeral in Slovenia The author focuses on the funeral ceremonies at the death of the most influential slovenian politician in the first state of Yugoslavia, Dr anton korošec, who died 14 December 1940. The farewell to the deceased was an act imbued with symbols and messages, which indicates that political funerals in the past were not an intimate matter for family (or a close circle) but a performance directed by political protagonists. The au­thor uses this as a basis to shed light on and explain the events in belgrade and ljubljana between 7 am on 14 December 1940 and the closing of the burial ceremonies. The article is based on newspaper reports, accounts by the ljubljana cor­respondent of the belgrade central press bureau, memoirs and two particularly intriguing sources: many unpublished photographs taken by the Slovenec newspaper correspondents, and two short films. Key words: anton korošec, funeral, kingdom of Yugo­slavija, 1940 Smrt pri telefonskem aparatu je bil vse od šeste ure zve­čer. iz svojega beograjskega stanovanju v ulici kralja milutina je opravil nekaj zasebnih in nekaj službenih pogovorov. klical je v ljubljano, povprašal, kakšne so razmere in napovedal ob božiču svoj morebitni pri­hod.1 nato je poklical šefa svojega kabineta dr. nikolo pavelića in mu dejal, da se odpravlja v gledališče.2 na sporedu je bila pikova dama, ruska klasika petra iljiča Čajkovskega po motivih aleksandra sergejeviča puški­na. bil je petek, 13. decembra 1940, v beogradu je bilo mrzlo, na političnem parketu v jugoslaviji in v svetu pa vroče. Dr. anton korošec, vodilni slovenski politik, ravno tedaj prosvetni minister in predsednik senata – drugega doma jugoslovanskega parlamenta, v takih razmerah ni miroval, kakor nikdar prej. naj je šlo za eno od petindvajsetih vladnih kriz, politični atentat, uvedbo diktature … korošec je želel biti vključen v do­gajanje, če ne aktivno, vsaj kot pozoren opazovalec in preračunljiv politik.3 zanj je bila politika strast in rutina obenem, občasno se je zdelo, da je kot grofica v pikovi dami vnaprej vedel, kakšne karte ima. Čemu je šel tisti večer v teater, ne vemo. kakor je kasneje povedal kabinetni šef pavelić, je bil korošec vedro razpoložen. ko je ob osmih prišel k njemu, naj bi ravno povečerjal, si prižgal cigaro in stresel nekaj šal. nato je vzel suknjo, »okregal« svojega dolgoletnega slugo Dragija Glavinića in še starega make­donca, ki je kidal sneg pred hišo, ter se odpravil v teater. predstavo naj bi spremljal z zanimanjem, komentiral pevce, med pavzo pa naj bi govoril o beli ljubljani, zimi, božiču. razigran je dočakal pol dvanajsto, ko se je pred­stava končala. sprva naj bi želel še malo posedeti, a se je naposled zaradi pozne ure odpeljal naravnost domov. tam ga je orožniški kaplar alojzij kralj pomagal sleči in mu priskrbel časopise, ki jih je imel navado brati pred spanjem. ko je zapuščal spalnico, naj bi mu korošec 1 Arhiv Jugoslavije (AJ) 38, fond Centralni presbiro Predsedništva Ministarskog saveta Kraljevine Jugoslavije, fasc. 5/18, telefonsko poročilo dopisnika z dne 14. 12. 1940. 2 Slovenec, 15. 12. 1940, Večer pred smrtjo. 3 Temeljite in celovite Koroščeve biografije še ni, vendar je na voljo vrsta del, ki podajajo dober vpogled v njegovo življenje, v politično aktivnost in pojasnjujejo njegov politični profil. Za čas do leta 1918 je osrednjega pomena študija Feliksa Bistra: Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju: življenje in delo: 1872-1918, Ljubljana 1992, kasnejši čas je nazadnje zaokroženo obravnaval Jurij Perovšek, »V zaželjeni deželi«. Slovenska izkušnja s Kraljevi­no SHS / Jugoslavijo 1918-1941, Ljubljana 2009, str. 241-259. Sicer je bila Korošcu namenjena pozornost na dveh simpozijih, prvič leta 1990 v Mariboru (razprave so bile objavljene v Prispevkih za novejšo zgodovino (posebna številka Življenje in delo dr. Antona Korošca), XX XI, 1991, št. 1), nato še leta 2006 v Sv. Juriju ob Ščavnici (razprave so bile objavljene v Časopisu za zgodovino in narodopisje, 77, 2006, št. 2-3). dejal: »lepa hvala, lahko noč!« te kratke in vsakdanje besede so bojda bile koroščeve zadnje.4 nepričakovano in brez odvečne državniške patetike je še isto noč umrl. naslednje jutro ob sedmi uri je – kakor vsako ju­tro – na njegova vrata prvi potrkal brivec. korošec se ni javil, zato je brž stopil po slugo Dragija. ta je znova potrkal, glasno zavpil: »Gospod predsednik, brivec je tu!«, a ravno tako ni dobil odgovora. strahoma je odprl vrata in zagledal korošca v postelji, obrnjenega na de­sno stran proti zidu. nagovarjal ga je, začel tresti, toda korošec je ostal »v globoki nezavesti, zadet od kapi.« Dragi je lahko le še zavrtel telefon in najprej poklical šefa kabineta pavelića in nekaj zdravnikov.5 povsem drugačno zgodbo je zapisal novinar slo­venca in koroščev sodelavec ruda jurčec. njemu jo je zaupal lazarist tumpej, dolgoletni koroščev znanec, či­gar sestra, nuna (usmiljenka) prednica v beograjskem sanatorju vračar, je skrbela za koroščevo sladkorno bolezen. »sestra, meni je silno hudo,« naj bi ji potožil minister, predno se je odpravil v gledališče. sestra ga 4 Slovenec, 15. 12. 1940, Večer pred smrtjo; Vreme, 15. 12. 1940, Smrt dr. Antona Korošca. 5 Slovenec, 15. 12. 1940, Ob smrtni postelji. korošec na svoji postelji, kjer je 14. januarja 1940 nekaj po polnoči zadnjič zaspal. posmrtne ostanke so sestre usmiljenke naslednji dopoldan oblekle v duhovniško opravo (Fotografijo hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije). je takoj napotila v posteljo, saj da je hudo bolan. toda korošec naj bi dejal: »moram. nocoj imam zelo važen sestanek z nekim diplomatom. saj veste, da živimo v zelo težkih časih. Če grem kam podnevi, tedaj takoj za menoj šnofajo in kombinirajo. najlaže si pomagam, če grem zvečer v ložo v operi in tudi tisti, ki se moram z njim v važni zadevi pogovarjati; pa imava dve ali tri ure časa, da vse zamotane stvari opraviva.«6 sestra je ostala neomajna in zatrjevala, da diplomat pač ni pravi diplomat, če ne razume, da je korošec ven­dar bolan. slabo naj bi se počutil že nekaj dni, vse od kosila na dvoru ob priliki tradicionalne srbske slave. od­tlej naj bi bilo njegovo drobovje »kakor mrtvo«. nobeno čistilo ni prijelo, dan za dnem je hiral … toda – tako pravi v pismu jurčecu korošcu naklonjeni tumpej – dr­žavniška skrb je bila močnejša od bolezni. korošec naj bi le dejal: »oh, sestra, vi nimate pojma o mojih težkih dolžnostih, lahko noč!« sestra usmiljenka je naslednje jutro spet pohitela k svojemu bolniku, a ugotovila enako kot tam prisotni zdravniki. anton korošec je umrl.7 6 Jurčec, Skozi luči in sence III., str. 285. 7 Prav tam. kasneje je zaokrožilo še nekaj inačic zadnjega večera in vzrokov smrti (tudi bolj pikantnih, od zastrupitve na dvoru do preveč intenzivnega predajanja ženskim čarom),8 a neizpodbitno je ostalo dejstvo, da karizma­tičnega in vplivnega antona korošča 14. decembra 1940 zjutraj ni bilo več. Kako se znebiti trupla? Pogreb kot politična manifestacija položaj, ki nastopi po smrti, zgodovinar avner ben – amos, avtor obsežne študije o francoskih državnih in nacionalnih pogrebih, predstavi kot navidezni banalni absurd, kot literarno temo za eugena ionesca. na začet­ku je zmerom truplo, pravi, nato se pojavi znano vpraša­nje: »kako se ga znebiti?« kakor je zapisal ionesco v delu Amédée ou comment s'en débarrasser – samo truplo hitro postane nebistveno, važno postane znebiti se ga (sicer po ionescu poženejo gobe v stanovanju). možnosti je zmerom bilo veliko. truplo je mogoče upepeliti, mogoče ga je celega zakopati, mogoče ga je tudi balzamirati in razstaviti … toda vsakič, kadar je truplo na voljo, je 8 Milan Jovanović Stoimirović, Dnevnik 1936-1941, Novi Sad 2000, str. 408-410; Jurčec, Skozi luči in sence III., str. 286-289. postopek pospremljen z ritualom. slovo od pokojnega je akt, prežet s simboli in sporočili.9 ob posameznikovi smrti so v 20. stoletju posmrtne ostanke v glavnem pospremili na pokopališče družin­ski člani in prijatelji. obredi, bodisi cerkveni bodisi posvetni, se niso bistveno razlikovali. toda v primeru, ko umre nosilec politične moči, ko zatisne oči vladar, predsednik ali kateri drugi važen politik, je pogreb red­ko zasebna stvar pokojnikove družine in morebitnega kroga prijateljev. tedaj postane pogreb državna in javna zadeva, v katero so vključeni politiki, stranke, oblastni organi, mediji in širše množice prebivalstva. politični pogreb v preteklosti tako ni bil intimna zadeva družine (ali drugih bližnjih), marveč predstava, demonstracija, ki so jo zrežirali politični akterji. zgolj še ena (in za pokojnega poslednja) politična manifestacija. politični pogreb in še posebej najvažnejši med njimi – državni pogreb – ni običajen ritual, marveč ceremonija politične moči, ki je bila in je sestavni del vsakega po­litičnega režima. tudi »pomp« je namreč oblika moči.10 namen političnega pogreba je poleg občečlovečanske komemorativnosti docela jasen: poudariti slavno pre­teklost pokojnega, ki je tesno povezana z državo ali re­žimom, in jo povzdigniti v nacionalni spomin. pri tem se sam po sebi postavlja enačaj med slavo pokojnika in slavo države.11 za tovrstno manipulacijo je smrt posa­meznika najpriročnejša, veliko bolj kot denimo rojstni dan priljubljenega in zaslužnega državljana, saj je smrt emocionalno močnejša.12 javna in politična komponenta seveda napravita po­litični pogreb sila zanimiv za zgodovinarja. organizaci­ja pogreba, simbolika, žalujoči, gledalci in poročevalci tvorijo poveden in sporočilen politični kolaž. skozenj lahko razberemo stališča o političnih vrednotah in po­litikah, kajti politični pogrebi so »konstrukcija ideologij, diskurzov in pričakovanj.«13 v prvi vrsti pogreb konstruirajo organizatorji (torej država oz. politična stranka), saj se najprej odločijo, za koga sploh pripraviti državni pogreb, nato pa pozorno 9 Ben – Amos, Funerals, Politics and Memory, str. 2. 10 Prav tam, str. 3. 11 Pri tem ni nepomembno, da so ljudje v preteklosti (in še danes) veliko bolj zaupali ljudem (politikom) kot političnim instituci­jam. – Jure Gašparič, Parlamentarna demokracija in zaupanje: K zgodovini vstopanja zaupanja v politično življenje. V: Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev, Ljubljana, 2010, str. 116-122. 12 Ben – Amos, Funerals, Politics and Memory, str. 5-6. 13 Michael L. Hughes, Splendid Demonstrations: The Political Fune­rals of Kaiser Wilhelm I and Wilhelm Liebknecht, Central European History, Vol. 41, št. 2, junij 2008, (www.jstor.org/stable/20457340), (dalje: Hughes, Splendid Demonstrations), str. 229-230. izdelajo podroben scenarij: povabijo konkretne ljudi, jim namenijo točno določena mesta na žalni slovesnosti, poskrbijo za ustrezno scenografijo in simboliko. toda ob njih sokonstruirajo pogreb tudi gledalci in udeležen­ci iz širših množic prebivalstva. ti pogreb po eni strani sicer doživljajo – njim je nazadnje namenjen – a po dru­gi strani ga sooblikujejo skozi svojo odločitev o tem, da se ga sploh udeležijo, in skozi svoje »branje« dogajanja. ob teh pa na koncu sokonstruirajo (oz. rekonstruirajo) pogreb še mediji (novinarji in drugi poročevalci), ki dogajanje sporočajo vsem ostalim in ga obenem inter­pretirajo celo za sodelujoče. medijsko pokrivanje modernih političnih pogrebov je navadno zelo izčrpno, toda vsled »konstruktivne« vloge medijev pri dogajanju tudi tendenciozno, dosti­krat vzvišeno, neredko patetično. mediji tako podajajo tehnično dober vpogled v organizacijo pogreba, a so nezanesljiv vir za proučevanje vzdušja in za razkritje vseh namenov in sporočil organizatorjev. ob pomanj­kanju drugih virov je za osvetlitev namena in pomena pogreba tako najbolje in najbolj zanesljivo (po michaelu hughesu) natančno »prebrati« sam potek.14 naslednje strani prispevka bodo zatorej posvečene podajanju in »branju« dogajanja v beogradu in ljubljani od sedme uri zjutraj 14. decembra 1940 pa vse do za­ključka pogrebnih slovesnosti. osrednji viri opazovalca z več kot sedemdesetletno distanco so: časopisje (zlasti časnik koroščeve stranke Slovenec, ki je do potankosti poročal o vseh podrobnostih), poročila ljubljanskega dopisnika beograjskega centralnega presbiroja,15 nekaj osebnih in spominskih zabeležk ter še dva posebno za­nimiva vira – številne neobjavljene fotografije, ki so jih posneli reporterji Slovenca, 16 in dva kratka filma. prvega je v barvah posnel božidar jakac, drugega (zvočnega in komentiranega) pa je v produkciji emona filma režiral marjan Foerster, posnela sta ga rudi omota in France cerar.17 Beograjsko slovo – simboli in dejanja še isto jutro, ko so zdravniki ugotovili koroščevo smrt, so se v njegovem stanovanju zvrstili domala vsi vidni jugoslovanski politiki. sluga Dragi je takoj po­ 14 Prav tam. 15 AJ 38, fond Centralni presbiro, fasc. 5/18. 16 Fotografije hrani v Zbirki časopisa Slovenec Muzej novejše zgo­ dovine Slovenije (MNZS). 17 Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije, Zbirka filmov AS 1086, Zadnja pot dr. Antona Korošca v Ljubljani, 17. dec. 1940, producent Emona film, režiser Marjan Foerster, sne­ malca Rudi Omota in France Cerar; Pogreb dr. Antona Korošca v Ljubljani, snemalec Božidar Jakac. Prav tako so posneli tudi žalni sprevod v Beogradu. klical oba šefa kabineta, nikolo paveliča (v senatu) in veljo jovanovića (v prosvetnem ministrstvu), za njimi še najožje pokojnikove beograjske sodelavce – senatorja smodeja, urednika Slovenca joška krošlja, pomočnika v prosvetnem ministrstvu boška bogdanovića, bivšega ministra magaraševića. ti so klicali in obveščali naprej in vest o koroščevi smrti je naglo zaokrožila po beo­gradu in vsej državi.18 Že okrog pol osme zjutraj se je z »bliskovito hitrostjo« razširila po ljubljani in nato še po ostali Dravski banovini.19 po poročanju Slovenca je minister magarašević po­klical predsednika ministrskega sveta Dragišo cvetko­vića, ki je kljub hudi gripi nemudoma prišel v koroščevo stanovanje. po pogovoru s prisotnimi je odredil to, kar se je tedaj že kazalo kot samoumevno – da bo korošec pokopan na državne stroške, pogreb pa bo vodil pose­ben državni odbor.20 politična manifestacija, ki jo je bilo pričakovati ob koroščevi smrti, je takoj dobila tudi for­malni državni (državniški) značaj. za cvetkovićem so se v stanovanju zvrstili še drugi politični liderji: beograjski župan jevrem tomić, minister za telesno vzgojo Dušan pantić, minister za gozdove in rude Đafer kulenović, zu­nanji minister cincar-marković, šef demokratov milan Grol, finančni minister juraj šutej – visoki funkcionar hss, ki je izrazil sožalje tudi v imenu podpredsednika vlade vladka mačka, in vrsta drugih.21 proti poldnevu, ko so korošca sestre usmiljenke že preoblekle v črni duhovniški ornat,22 njegovo posteljo pa posule z najljubšimi mu rožami; rdečimi nageljni, se je pred njegovim stanovanjem ustavil še dvorni avto. pokojnika se je odločil na domu pokropiti knez name­stnik pavle karađorđević.23 nekaj časa je molče obstal v spalnici, nato pa rekel zbranim na čelu s senatorjem smodejem: »njegova izguba je velika izguba. z njim nisem izgubil samo velikega državnika, temveč tudi 18 Slovenec, 15. 12. 1940, Ob smrtni postelji. 19 AJ 38, fasc. 5/18, telefonsko poročilo dopisnika Grubišića z dne 14. 12. 1940. 20 Odločitev je nato formalno sprejela vlada. Državni odbor za pokop so sestavljali predsednik dr. Miha Krek, podpredsednik Jevrem Tomić in več članov v rangu pomočnikov ministrov, vodij oddelkov, protokola … – Slovenec, 15. 12. 1940, Spored pogreba dr. Korošca v Beogradu. 21 Slovenec, 15. 12. 1940, Ob smrtni postelji. 22 Jurčec piše (Skozi luči in sence III., str. 285), da je ob razpravi o Koroščevi opravi na mrtvaškem odru senator Smodej dejal: »Ka­ kor je hodil po Belgradu, v salonski suknji …« Toda na te besede je reagiral minister Magarašević: »Oh, ne; nekoč mi je živ naročal: Prijatelj, če bi umrl, pa boš blizu, povej, da hočem biti oblečen kot katoliški duhovnik, v mašni obleki.« Odločitev za duhovniško opravo je bila za Korošca – državnika precej ekskluzivistična. 23 Na fotografiji, ki jo je objavilo beograjsko Vreme, je v elegantni črni obleki z angleškim bowler klobukom in v spremstvu pribočnika s sklonjeno glavo zapustil stanovanje. – Vreme, 15. 12. 1940, Smrt dr. Antona Korošca. dobrega osebnega prijatelja.« kmalu zatem je slovenski kipar lojze Dolinar, delujoč v beogradu, posnel po­smrtno masko in koroščevo truplo je končno zapustilo stanovanje. v kovinski krsti so ga odpeljali v bolnišnič­no prosekturo, kjer so ga balzamirali in pripravili za formalni del pogreba. ta se je začel še isti popoldan.24 v senatu, čigar predsednik je bil, so sredi dvorane, kjer je sicer stal govornik, postavili mrtvaški oder. pro­stor so obdali s črnino in zelenjem in ga dekorirali s sve­čami in visokimi koroščevimi odlikovanji. pod odrom so ves čas molile usmiljenke, ob njem so strumno stali štirje člani beograjske mladine jrz – uniformiranega podmladka koroščeve uradne politične stranke jugo­slovanke radikalne zajednice (jrz v Dravski banovini je bil čisti sinonim za sicer formalno prepovedano sls). od sobote od tretje ure popoldne dalje, ko so posmrtni ostanki prispeli v senat, do druge ure popoldne nasle­dnjega dne so se vrste kropilcev izmenjevale pred odrom. prihajali so številni predstavniki javnega življenja, med drugim tudi skoraj celoten beograjski diplomatski zbor, manjkala nista ne angleški poslanik campbell ne sov­jetski poslanik plotnikov.25 v nedeljo ob 14.00 uri se je začel prvi »beograjski« del pogreba. pokojnika so v povorki pospremili na žele­zniško postajo, od koder je ob pol četrti krenil poseben vlak proti ljubljani. v senatu, pred poslopjem vlade in pred odhodom so se zvrstili trije poslovilni govori, sicer je dolga kolona počasi in ob spremljavi gledalcev korakala skozi beograd. zastave na državnih poslopjih so visele na pol droga. na čelu je bila vojaška godba, za njo je šla vojska, nato križ, odlikovanja (med njimi ka­rađorđeva zvezda prvega reda), ki so jih nosili predstav­niki slovenskih fantovskih odsekov, nato venci, za njimi duhovščina in nato lafeta s krsto. za krsto so hodili najprej člani vlade, nato diplomatski zbor, predstavni­ki senata, visoko uradništvo in naposled prebivalstvo. poslancev nihče ni omenjal, saj je bila skupščina tedaj razpuščena.26 koroščeva smrt je očitno postala osrednji (politični) dogodek, znašla se je v središču pozornosti. Že pred ura­dnimi žalnimi slovesnostmi so ob posmrtnih ostankih defilirali vsi najvišji politiki (ni bilo le vladka mačka, a je bil šutej). ravno tako so dogodku namenili pozor­nost domala vsi domači in številni tuji nedeljski časniki. slovenec je kakopak bil najbolj izčrpen in najobsežnejši: »v soboto, 14. decembra 1940 ob 7 zjutraj je v belgradu 24 Slovenec, 15. 12. 1940, Ob smrtni postelji. 25 Slovenec, 15. 12. 1940, Na mrtvaškem odru v senatu. 26 Vreme, 16. 12. 1940, Beograd je juče sa svim posmrtnim počasti­ ma ispratio telo dr. Korošca u Ljubljanu; Slovenec, 15. 12. 1940, Spored pogreba dr. Korošca v Belgradu. prevoz posmrtnih ostankov iz beograda. povorko so spremljale množice gledalcev, ob lafeti s krsto so stopali izbrani člani »koroščevih« fantovskih odsekov (Fotografijo hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije). umrl predsednik senata in prosvetni minister dr. ant. korošec, voditelj slovenskega naroda.« s kratkim stav­kom, ki je podnaslavljal črno obrobljen doprsni portret anton korošca na naslovnici, je uvajal skorajda posebno številko. prvih pet strani je bilo izključno koroščevih, precej člankov je bilo tudi na nadaljnjih straneh, na kon­cu pa je bilo za kar sedem strani velikih osmrtnic.27 od »voditelja« so se poslavljali simbolični »vsi«: zadružniki, župani, gospodarstveniki, železničarji, člani prosvetne zveze, mestne občine, senatorji, bivši poslanci, univerza, tiskarna, posojilnica … različni avtorji so poudarjali njegovo »neprekinjeno delo … zdaj na parlamentarni klopi, zdaj na važnih ministrskih mestih, zdaj pri sa­mem krmilu države …«. imenovali so ga »oče slovenske­ga naroda«, razmišljali o »geniju koroščeve osebnosti«. provladno beograjsko Vreme je v nedeljo korošcu posvetilo celo naslovnico,28 v ponedeljek pa na naslov­nici objavilo fotografijo s kolodvora (»posmrtni ostaci dr. korošca preneseni su juče u ljubljanu«) in pogrebu posvetilo kar tri strani.29 na začetku zadnje pogrebne strani je z velikimi črkami svetila navedba iz pogrebne­ga govora predstavnika vlade ministra vulovića, ki jo lahko štejemo za poglavitno sporočilo časnika: »veliki sin slovenije, iskreni brat srba i hrvata, dr. korošec bio je jedan od najubeđenijih jugoslovena.« obsežno je o smrti razmišljala tudi Samuprava, uradno glasilo jrz. 27 Slovenec, 15. 12. 1940. 28 Vreme, 15. 12. 1940, Smrt dr. Antona Korošca. 29 Vreme, 16. 12. 1940. ostali (nerežimski) časniki so bili prostorsko bolj skopi in na naslovnicah poudarjali tedanje veliko sve­tovno dogajanje – boje v severni afriki, kjer so angleške sile uspešno prodirale proti tobruku. nenazadnje ne gre pozabiti, da je korošec umrl med drugo svetovno vojno, v negotovih časih za jugoslavijo, kar se je odražalo tudi skozi pogreb. toda temu navkljub so koroščevi smrti odmerili važno mesto, neredko na naslovnici ali v uvo­dniku. liberalno Jutro, časnik koroščevih političnih nasprotnikov, je zapisalo: »ob njegovi krsti so umolkni­la vsa nasprotstva in ko pošiljamo mrtvemu sinu naše­ga naroda zadnji pozdrav, se oddolžujemo njegovemu spominu z izpovedjo, ki jo najlepše obeležuje lapidarni stavek: bil je zaslužen za jugoslovensko stvar!«30 hrvat­ski dnevnik, Jutarnji list, splitska Nova doba so kakor še številni drugi z veliki besedami skicirali koroščevo 30 Jutro, 15. 12. 1940, Ob smrti dr. Korošca. politično kariero, omenjali majniško deklaracijo in iz­postavljali pokojnikov »značaj«. o njem so pisali tudi številni tuji listi – grški, bolgarski, avstrijski …31 v prvem – beograjskem – delu pogreba se je manife­stirala pozitivna, povezovalna in državniška podoba dr. antona korošca. tako sliko so poudarjali mediji; zlasti s tem, ko so omenjali številčnost in raznolikost tistih, ki so se mu poklonili (poleg naštevanja zaslug pokojnega), in tako sliko so kreirali organizatorji pogreba. posmr­tni ostanki v senatu, dolg defile po beograjskih ulicah, poseben vlak … so trenutku dodajali državniško noto. ta je bila še posebej opazna v vrstnem redu povorke. na čelu je šla vojska, branitelj države, eden njenih najbolj fundamentalnih delov, takoj za lafeto pa vlada in nato vsa ostala politika. Čisto na koncu in ob povorki so bili obi­čajni ljudje, ki jih Slovenec in Vreme nista nikdar pozabila omeniti. ti so dajali ceremoniji dodatno legitimiteto. organizatorji pogreba so tako spretno zvezali koroščevo osebo in njeno emocionalno moč z državo jugoslavijo, čisto v duhu pretehtano izrečenih besed kneza namestni­ka pavla, ki je poudaril, da je umrl državnik in prijatelj. a beograjsko dogajanje je pravzaprav bila le uvertura v veliko pogrebno-politično manifestacijo, ki se je po skrbnem scenariju odvila v torek, 17. 12. 1940 v ljubljani. »Žalni sprevod, kakršnega Slovenija še ni videla« – priprave in izvedba ljubljanskega pogreba ko je v ponedeljek zjutraj, 16. 12. 1940, prispel vlak s koroščevimi posmrtnimi ostanki iz beograda, je lju­bljana že tretji dan žalovala. na vseh državnih uradih so bile izobešene črne zastave, vse prireditve (razen žalnih), vse gledališke in kino predstave so odpadle. ljubljan­ski radio ni predvajal veselih pesmi. mediji so poročali o turobnem ozračju, koroščeva smrt je zarezala v že sicer napete in skrb zbujajoče razmere.32 od marsikod bi naj bilo slišati preplašene besede: »kaj sedaj? kaj bo z nami?«33 kadar umre karizmatičen »voditelj«, ki je dalj časa dominiral v politiki, se pojavijo občutki nego­tovosti, še posebej, če so politične razmere nestabilne. politični prostor je namreč izpraznjen, kar pomeni, da je tveganje v vsakem primeru večje. le kdo in kako ga bo zapolnil … vprašanja so se vrstila … 31 Vreme, 16. 12. 1940, U Sloveniji je proglašena narodna žalost povodom smrti dr. Korošca; Slovenec, 15. 12. 1940, Listi ob smrti dr. Korošca. Posebej lepo je pisal dunajski Neues Wiener Tagblatt, ki ni pozabil omeniti Koroščevih zadnjih prizadevanj za reformo sociale in njegov boj proti Judom, prostozidarjem in boljševikom. – Neues Wiener Tagblatt, 15. 12. 1940, Anton Korosec gestorben. 32 AJ 38, fond Centralni presbiro, fasc. 5/18, telefonsko poročilo do­ pisnika z dne 15. 12. 1940 (Odjek smrti dr. Korošca u Slovenačkoj). 33 Slovenec, 15. 12. 1940, Vtis Koroščeve smrti med nami. Žalovanje ni bilo prepuščeno nak ljučju.34 v nedeljski številki Slovenca je bila cela stran namenjena objavi oglasov, navodil in sporeda pogreba. ban dr. marko natlačen in kraljevska banska uprava Dravske bano­vine sta dajala navodila javnim uradom, ljubljanski in mariborski škof svojim župnijam. Gregorij rožman in ivan tomažič sta tako za torek zapovedala sveto mašo zadušnico, ki se je naj v sodelovanju z učitelji udeleži vsa šolska mladina, ravno tako naj na dan pogreba zvonijo zvonovi v vseh cerkvah. po navodilu banske uprave šolskim vodstvom je bila udeležba pri maši obvezna. tej je morala slediti žalna proslava in nato še spominski govor direktorja šole. pouka v torek ni bilo. poleg tega so se morali vsi ljubljanski šolarji udeležiti pogreba in tvoriti špalir ob cesti, kjer bo šel sprevod.35 kmečka zveza, Gasilska zveza, delavska zveza, zveza nameščencev, Dijaška zveza, akademska zveza, prosve­tna zveza so dajale navodila svojim članom in jih pozi­vale, naj se udeležijo žalnih slovesnosti in/ali pogreba. posebej jasno je k pogrebu pozval koroščev »podmla­dek« – mladina jrz: »Dolžnost vsakega člana mjrz v sloveniji, ne glede na oddaljenost kraja od ljubljane je, da se pogreba dr. antona korošca udeleži.« podobno ne­dvoumno je bilo tudi vodstvo zveze fantovskih odsekov (ravno tako zveste koroščeve mladinske organizacije, čigar članstvo je tudi sestavljalo jedro mjrz).36 nekaj njenih članov je že bilo v beogradu, kjer so bili častna straža, ostali so se morali brez izjeme zbrati pred realno gimnazijo na vegovi. »vsi v krojih. Žalni znak: črni flor pripet na levi strani prsi z znakom. brez sukenj, toda s toplo obleko pod krojem. strogo obvezno!«37 za vse je bila na celotnem ozemlju Dravske banovine odobrena le četrtinska voznina na železnici. scenarij pogreba je bil do potankosti izdelan. krsta s koroščevimi posmrtnimi ostanki je bila v ponedeljek zgodaj zjutraj najprej prepeljana v bansko palačo (današnjo vladno palačo). v stekleni dvorani so postavili mrtvaški oder in do osme ure zvečer odprli vrata številnim kropilcem. pred odrom so se izmenje­vale častne straže različnih organizacij, po ulici se je vila 34 Scenarij pogreba so določili na posebni konferenci, ki jo je že v soboto, 14. 12. 1940, ob enajsti uri dopoldne sklical ban Natlačen. – AJ 38, fond Centralni presbiro, fasc. 5/18, telefonsko poročilo dopisnika z dne 14. 12. 1940. 35 Slovenec, 15. 12. 1940, Objave in spored pogreba, AJ 38, fond Cen­tralni presbiro, fasc. 5/18, telefonsko poročilo dopisnika z dne 14. 12. 1940, II. 36 Anka Vidovič – Miklavčič, Mladina med nacionalizmom in ka­ tolicizmom. Pregled razvoja in dejavnosti mladinskih organizacij, društev in gibanj v liberalno-unitarnem in katoliškem taboru v letih 1929-1941 v jugoslovanskem delu Slovenije, Ljubljana 1994, str. 127-128. O nepolitičnih organizacijah katoliškega političnega tabora in njihovem političnem značaju tedaj glej str. 81-192. 37 Slovenec, 15. 12. 1940, Objave in spored pogreba. potem ko so koroščevi posmrtni ostanki s posebnim vlakom prispeli iz beograda v Ljubljano, so jih najprej prepeljali v bansko palačo, kjer so v stekleni dvorani postavili mrtvaški oder. krsto so obdali z venci, pred njo razstavili odlikovanja, ob njej so se nato menjavale častne straže različnih organizacij (Fotografijo hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije). kolona ljudi. zvečer so pokojnika prepeljali v ljubljansko stolnico sv. nikolaja. povorka je šla po erjavčevi do kon­gresnega trga in od tam po wolfovi čez tromostovje v stolnico. pred bansko palačo je kratko spregovoril ban natlačen, pred univerzo prorektor dr. rado kušej.38 noč je bila kratka, cerkev se je zaprla šele ob enajsti uri. za nekatere je bila še posebej kratka (ali dolga), saj vsi niso mogli najti prenočišča v prezasedeni ljubljani. mnoge gostilne in kavarne so zato delale vso noč, v kavarni hotela union je jutro dočakal tudi novinar slovenca ruda jurčec. bil je med starimi znanci iz časa dijaških orlovskih let. vsi so se zbrali v ljubljani …39 naslednji dan je bil je bil izjemno mrzel, bilo je štiri­najst stopinj pod ničlo. na videz nevažen meteorološki podatek, ki pa je bil tisti torek velikega pomena. orga­nizatorjem je prignal skrb, kako bo z udeležbo. ljudje 38 AJ 38, fond Centralni presbiro, fasc. 5/18, telefonsko poročilo do­ pisnika Ostojića z dne 16. 12. 1940, I. in II.; Slovenec, 15. 12. 1940, Žalne svečanosti v Ljubljani, AS 1086, Zadnja pot dr. Antona Korošca v Ljubljani, 17. dec. 1940, producent Emona film, režiser Marjan Foerster; Pogreb dr. Antona Korošca v Ljubljani, snemalec Božidar Jakac. 39 Jurčec, Skozi luči in sence III., str. 305. naj bi vendar v dolgem špalirju nekaj ur zmrzovali, pa še vlaki so zaradi vremena zamujali. med udeleženci – gle­dalci so bili nenazadnje predvideni tudi osnovnošolci. ti so bili takoj zjutraj odvezani svoje obveznosti in so lahki po šolskem programu odšli domov, preostali del pogreb­nega scenarija pa se je odvil, kakor je bilo predvideno.40 ob deveti uri zjutraj se je začela žalna maša, ki jo je daroval mariborski škof tomažič. stolnica je bila nabi­to polna, četudi ni bila prosto dostopna. vanjo je bilo mogoče stopiti le izbranim in povabljenim predstavni­kom organizacij in zastopnikom oblasti. nabor imen je bil izjemno pester in vsestransko širok; v mrzli stavbi so sedeli zastopnik kralja divizijski general stefanović, podpredsednik vlade dr. vladko maček, številni mini­stri, beograjski župan tomić kot zastopnik predsednika vlade, številni generali (tudi poveljnik štaba za utrjeva­nje rupnik), konzuli, župani, ban natlačen, predsednik akademije znanosti in umetnosti dr. nachtigal, pro­rektor univerze dr. kušej, industrijalci s predsednikom praprotnikom, novinarji s predsednikom virantom in mnogi drugi. poleg političnih sodelavcev so obredu oči­ 40 Jutro, 18. 12. 1940, Zadnja pot dr. Korošca. V ponedeljek 16. 12. 1940 zvečer so koroščeve posmrtne ostanke v povorki bakel prepeljali iz banske palače v ljubljansko stolnico sv. Nikolaja. ta je ostala odprta do enajstih zvečer (Fotografijo hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije). tno prisostvovali predstavniki širšega javnega življenja in poleg njih tudi koroščevi politični nasprotniki. med zbranimi je namreč sedelo tudi zastopstvo banovinskega odbora jns pod vodstvom ivana puclja (albert kramer je bil bolan). po maši je ljubljanski škof rožman spre­govoril poslovilne besede; v njih je spomnil na korošca duhovnika in politika. bogoslovci so zapeli in krsto s posmrtnimi ostanki so odnesli na topovsko lafeto. ob njej je je stala častna četa vojske, šest vrancev in godba 40. pešpolka, ki je zaigrala žalostinko. konji so potegnili in začela se je še zadnja koroščeva pot po ljubljani.41 špalir je že bil nared, tudi organizacije so svoje člane do konca maše pravočasne razvrstile na svoje mesto v povorki. na čelu je to pot bil križ, za njim je šla god­ba, potem častna četa, za njo gasilci, fantovski odseki, delegacija sokola, redovnice, katoliško akademsko sta­rešinstvo in nosilci vencev. prvi je seveda bil kraljev. po­vorko so nadaljevala pevska društva, nosilci koroščevih odlikovanj, mestni uslužbenci in dolga vrsta duhovščine. šele nato je šla lafeta, ob njej pa po dvanajst podoficirjev in 12 članov fantovskih odsekov kot častna straža. Dolga vrsta, a tista za lafeto je bila še daljša. začela jo je sestra s 41 Slovenec, 18. 12. 1940, Slovo od očeta v žaru večne luči v stolnici; Jutro, 18. 12. 1940, Zadnja pot dr. Korošca. sorodstvom, sledili so ji politiki, diplomati, predstavniki organizacij in vsi ostali. povorka se je vila skozi špalir, ki ga je delalo dijaštvo in mnogi drugi gledalci.42 za osnovnošolce je bilo premrzlo. slovenec je zapisal, da je vsega skupaj sodelovalo 35.000 ljudi, Jutro pa je ome­njalo, da se je špalir čez marijin trg (današnji prešernov trg) pomikal »polno uro«.43 pot do groba je bila precej dolga, saj so korošcu za poslednje bivališče namenili navje oz. slovenski pante­on. tedaj še relativno svež plečnikov kompleks za beži­gradom, kjer je pokopan cvetober slovenskih literatov in zaslužnih mož, se je zdel samoumevna izbira. »voditelj« gre k počitku med največje sinove naroda … povorka se je zato vila od marijinega trga po miklošičevi in masa­rykovi na šmartinsko in po vilharjevi nazaj na navje. najlepši pogled na žalujoče kolone se je razprostiral s stopnišča pred frančiškansko cerkvijo na marijinem trgu.44 tam je nekaj časa tudi stal snemalec, ki je o do­gajanju posnel kratek film. 42 Slovenec, 18. 12. 1940, Žalni sprevod, kakršnega Slovenija še ni videla. 43 Slovenec, 18. 12. 1940, Nad 35.000 ljudi v špalirju izkazuje zadnjo čast; Jutro, 18. 12. 1940, Zadnja pot dr. Korošca. 44 Prav tam. Vencev je bilo za več vozov, med njimi tudi od poslaništev in konzulatov. Na fotografiji v ljubljanski stolnici je videti kljukasti križ na vencu predstavništva tretjega rajha (Fotografijo hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije). kaj opazovalcu pove film, kaj fotografije?45 eden od filmov najprej ostri kolono čakajočih ob banski palači v ponedeljek. občutek množičnosti je najbolj opazen; ob vrsti stoji stražnik, ki skrbi za red. posnetki povorke naslednji dan zrcalijo zlasti njeno izjemno dolžino, v skladu s sporočilom tonskega komentarja – v žalnem sprevodu gre »odposlanec kralja in predstavnik našega najmanjšega prosvetnega društva.« »Fantje« iz fanto­vskih odsekov, nune, redovniki, vojaki, vrste politikov v cilindrih in javnih delavcev vseh vrst. predvsem so vsi v povorki opozarjali na svojo organizacijo – kljub mrazu so bile sestre odete v svoja redovniška oblačila, člani fantovskih odsekov so bili v kroju (le od spodaj so smeli imeti topla oblačila) … sporočila filmarjev in fo­tografov ni mogoče prezreti, je prav tako, kot podrobna (in tukaj povzeta) poročila časnikov: za korošcem je šel ves slovenski narod. bežni posnetki okolice ulovijo uličnega prodajalca Slovenca, ki je ponujal svež izdelek (in s tem film pri­ 45 AS 1086, Zadnja pot dr. Antona Korošca v Ljubljani, 17. dec. 1940, producent Emona film, režiser Marjan Foerster; Pogreb dr. Anto­ na Korošca v Ljubljani, snemalec Božidar Jakac; MNZS, Zbirka časopisa Slovenec. trjuje tezi o sokonstruiranju dogodka), z vseh strani je videti množice pražnje oblečenih ljudi, ki so stale ob povorki. marijin trg je bil resnično poln, ko je kamera božidarja jakca ostrila žalujoče, še večja množica se je zbrala na navju, kjer se je obred zaključil. koroščeva krsta je bila ves čas prekrita s slovensko zastavo, ko so se drug za drugim zvrstili mnogi govor­niki. najprej podpredsednik vlade in »voditelj hrvatov« dr. vladko maček. pokojnika je kratko okarakteriziral kot državnika, preveč zanosa in patosa ni bilo. novinar jurčec je njegov govor celo občutil kot »hladen«.46 s ko­rošcem si resda nista bila posebej blizu, zato je še posebej zgovorno, da je sodeloval kot govornik na pogrebu. za njim sta govorila beograjski župan tomič in minister dr. miha krek, koroščev nesojeni naslednik. njune besede so bile neprimerno bolj vzvišene, nabite z emocijami in skoraj mesijansko vlogo pokojnika. podobna, a stvar­nejša sta bila predsednik prosvetne zveze prof. lukman 46 Jurčec, Skozi luči in sence III., str. 309. Po drugi strani je britanski konzul v Zagrebu T. C. Rapp v poročilu zapisal, da se je Maček »izrazil z besedami precejšnje politične veljave, in videti je bilo, da so jih Slovenci hvaležno sprejeli.« – Biber, Britanski, nemški in ameriški diplomati o Korošcu, str. 136. Nepregledna množica ljudi na Navju, »slovenskem panteonu« (Fotografijo hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije). in ravnatelj zadružne zveze Gabrovšek. ljubljanski župan dr. juro adlešič je v govoru zlasti poudaril, da je ljubljana »na zahtevo slovenske zgodovine in vsega slovenskega naroda odprla slovenski panteon voditelju naroda, očetu slovenske svobode takoj ob njegovi smrti ter mu s tem izkazala najvišjo čast, ki mu jo sploh more izkazati ob tej bridki uri ločitve.«47 ko se je slovesnost naposled zaključila, je bila ura skoraj pol dve popoldne. Pogreb združuje ali izključuje? Žalujoči so se počasi razšli, vsak na svoj konec. podpredsednik vlade maček je odšel peš na kolodvor, v tamkajšnji restavraciji obedoval in se z vlakom vrnil v zagreb.48 organizatorji, udeleženci in opazovalci so začeli premišljevati dogajanje zadnjih dni in to bomo storili tudi mi sedaj. kaj reči, kako dogodek »prebrati«? Če opazovalec potegne črto, lahko skozi celoten po­tek pogreba najprej ugotovi, da je bil ta očitno usmerjen v projugoslovansko in prorežimsko pridobivanje širše podpore množic.49 tudi zato so bila časopisa poročila podrobna in številna in ravno zato so bili izdelani celo trije filmi, ki so jih nato predvajali po Dravski banovini in širše (sicer ne prav dolgo, le do začetka aprila 1941, ko so jugoslavijo okupirale sile osi). v mnogih poroči­lih z beograjske uverture in ljubljanskega finala, je bilo najbolj pogosto poudarjanje množičnosti; številčnost je bila osrednja referenca in zdi se, da tudi eden glavnih ciljev organizatorjev pogreba. 47 Vse govore je priobčil Slovenec, ki jih je dobil v uredništvo. – Slo­ venec, 18. 12. 1940, Na zadnjem počivališču v Navju. 48 Jutro, 18. 12. 1940, Zadnja pot dr. Korošca. poleg množičnosti je bila ves čas poteka pogreba v ospredju tudi raznovrstnost žalujočih, ki se je najbolj jasno in sistematično zrcalila v žalni povorki. njen potek v beogradu in v ljubljani je bil natančno zamišljen in predstavljen, zaporedje nikakor ne nak ljučno. v povorki je namreč šlo za reprezentacijo politične in družbene hierarhije.50 zlasti važna je bila prisotnost »drugih« po­litikov in organizacij, ki niso sodili v bližnji koroščev krog. njihova hoja v povorki je opozarjala na veljavo pokojnega in njegovo povezovalno naravo. pogrebni govori, navzven osrednji del pogreba, so sicer bili povedni in nikakor ne nebistveni, a bolj kot 49 Hughes, Splendid Demonstrations, str. 232-233. 50 Prav tam, str. 239-241, 252. njihovo sporočilo so bili važni govorci. sporočila govo­rov so bila pričakovana, govorci so le menjavali avtorske poudarke in dodajali lastne visoko zveneče pridevnike. na vsakem pogrebu se velja posvetiti analizi obna­šanja širših mas – gledalcev. ljudi namreč k udeležbi na pogrebu vodi več motivov: izkazati spoštovanje po­kojnemu politiku (ta motiv kot izključnega poudarjajo mediji), a hkrati tudi želja videti in obenem biti viden. zlasti slednji moment (biti viden) je lahko prepleten s politično-oportunističnimi računi, z (nežno) prisilo, obljubami, ugodnimi pogoji (izostanek od pouka) … v takih primerih se ljudje ob povorki kratkočasijo in dol­gočasijo, vmes krožijo govorice … ob smrti francoskega republikanskega politika leona Gambette, ki so ga poča­stili z velikim pogrebom, so ljudje v glavnem razpravljali o pokojnikovem zanimivem seksualnem življenju.51 na koroščevem pogrebu so po medijskih poročilih ljudje bili mirni, z vedenjem naj bi izpričevali ljubezen do ko­rošca in (posledično) države. na podlagi filma in foto­grafij kaj več tudi ni mogoče sklepati, ljudje so v glavnem bili vidno ožaloščeni (kar pa ne pomeni, da niso potiho krožile govorice o okoliščinah njegovi smrti).52 koroščev pogreb velja razumeti v prostoru in času, v jugoslaviji konec leta 1940, ko je vojni požar razvnel že skoraj vso evropo. versajska arhitektura se je podrla, Francija je padla, hitler je že nekaj časa bil na kara­vankah, izza ostalih meja pa v glavnem tudi niso zrli prijatelji. v negotovih razmerah je seveda bil eden od »ustanoviteljev« jugoslavije, njen nekdanji ministrski predsednik in vodja daleč najmočnejše slovenske po­litične stranke važna simbolna figura. navkljub nepo­mirljivi jugoslovanski politiki in kulturnobojnim raz­meram na slovenskem tudi njegovi nasprotniki niso mogli prezreti njegove vloge in veljave.53 njegov pogreb lahko zato označimo za integrativen, za projekt z zdru­ževalno ambicijo.54 toda hkrati so načrtovalci iz vrst (uradno sicer pre­povedane) sls poskrbeli, da so bili na pogrebu pogosto v 51 Prav tam, str. 242. 52 Pisci spominskih zapisov poudarjajo različne detajle, odvisno do stališča, ki so ga oblikovali o Korošcu. Jurčec tako omenja krščanskega socialista Kocbeka, ki naj bi na pogrebu s porogljivim nasmehom hodil okrog svojih dijakov (Jurčec, Skozi luči in sence III., str. 309), Ivan Ribar, kasneje partizan in Titov sodelavec, pravi, da je »demokratična javnost« sprejela vest o smrti z olaj­šanjem (Ivan Ribar, Politički zapisi IV, Beograd 1952, str. 163), Koroščev sodelavec pisatelj Stanko Majcen pa zapiše komentar Frana Kulovca, izrečen na Navju: »Lahke smrti je umrl. Tudi Bog ga je rad imel.« (Stanko Majcen, Zbrano delo. Četrta knjiga, Ljubljana 1996, str. 347-348). 53 Temu pritrjujejo tudi ocene in ugotovitve tujih diplomatov. – Biber, Britanski, nemški in ameriški diplomati o Korošcu, str. 131-143. 54 Hughes, Splendid Demonstrations, str. 244. ospredju koroščevi »fantje« (v krojih), zraven tega pa je še nekaj drobnih detajlov opozarjalo, čigav je pravzaprav bil korošec. ležal je v duhovniški opravi, ob njem so šle vrste klera in katoliških organizacij, najbolj obse­žno je o dogajanju poročal Slovenec in prinašal zgodbe, spomine, fotografije. ekskluzivizem sls, tako značilen za stranko v drugi polovici tridesetih let, tako tudi na pogrebu ni umanjkal. toda če ceremonijo primerjamo s ceremonijo ob koroščevi šestdesetletnici leta 1932,55 lahko – ob občutno manjšem emocionalnem naboju in v drugačnem političnem ozračju – zlahka ugotovimo, da je bil tedaj, leta 1932, v ospredju izrazit ekskluzivizem sls, rojstni dan »voditelja slovencev« je bila izključna manifestacija stranke. le osem let pozneje pa je tudi v javno predstavljeni percepciji liberalcev korošec »za­služni jugoslovan«. pogreb politika antona korošca je tako bila še za­dnja zares močna predstava sls, a pokojnik v njej ni bil več docela strankarski, marveč vseslovenski in tudi vsejugoslovanski. skozi pogrebni ritual so se skušali na­pajati vsi – stranka, množice ljudi in umirajoča država. Viri in literatura Arhivski, časopisni in drugi viri: Arhiv Jugoslavije, aj 38, fond centralni presbiro predsedništva ministarskog saveta kraljevine jugoslavije, fasc. 5/18. Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije, zbirka filmov as 1086, zadnja pot dr. antona korošca v ljubljani, 17. dec. 1940, producent emona film, režiser marjan Foerster, snemalca rudi omota in France cerar; pogreb dr. antona korošca v ljubljani, snemalec božidar jakac. Muzej novejše zgodovine Slovenije, zbirka časopisa slovenec. Jutro, 1940. Neues Wiener Tagblatt, 1940. Slovenec, 1940. Vreme, 1940. Literatura: Ben – Amos, Avner: Funerals, Politics, and Memory in Modern France, 1789-1996. oxford: oxford university press, 2000. Biber, Dušan: britanski, nemški in ameriški diplomati o slovencih in dr. antonu korošcu. 55 Jure Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Ale­ksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935, Ljubljana 2007, str. 140-152. Prispevki za novejšo zgodovino, XXXi, 1991, št. 1, str. 131-143. Bister, Feliks: Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju: življenje in delo: 1872-1918. ljubljana: slovenska matica, 1992. Časopis za zgodovino in narodopisje, 77, 2006, št. 2-3. gašparič, Jure: SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935. ljubljana: modrijan, 2007. gašparič, Jure: parlamentarna demokracija in zaupanje: k zgodovini vstopanja zaupanja v politično življenje. Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev (ur. tatjana krašovec in mojca pristavec Đogić). ljubljana: Državni zbor, 2010, str. 116-122. hughes, Michael l.: splendid Demonstrations: The political Funerals of kaiser wilhelm i and wilhelm liebknecht. Central European History, vol. 41, junij 2008, št. 2, (www.jstor.org/ stable/20457340), str. 229-253. Jovanović Stoimirović, Milan: Dnevnik 1936-1941. novi sad: matica srpska, 2000. Jurčec, Ruda: Skozi luči in sence III. (1935-1941). buenos aires: editorial baraga, 1969. Majcen, Stanko: Zbrano delo. Četrta knjiga. ljubljana: Dzs, 1996. Perovšek, Jurij: »V zaželjeni deželi«. Slovenska izkušnja s Kraljevino SHS / Jugoslavijo 1918-1941. ljubljana: inštitut za novejšo zgodovino, 2009. Prispevki za novejšo zgodovino (posebna številka Življenje in delo dr. antona korošca), XXXi, 1991, št. 1. Ribar, Ivan: Politički zapisi IV. beograd: prosveta, 1952. Vidovič – Mik lavčič, Anka: Mladina med nacionalizmom in katolicizmom. Pregled razvoja in dejavnosti mladinskih organizacij, društev in gibanj v liberalno-unitarnem in katoliškem taboru v letih 1929-1941 v jugoslovanskem delu Slovenije. ljubljana: študentska organizacija univerze, 1994. Zusammenfassung „TR AUER UM DEN FühRER – TR EUE JENSEITS DES gR ABES“. DR. ANToN KoRoŠEC IST VERSToR BEN Zur Geschichte des politischen Begräbnisses im slowenischen Gebiet wenn ein träger der politischen macht stirbt, wenn ein herrscher, präsident oder ein anderer wichtiger po­litiker seine augen für immer schließt, ist das begräb­nis selten eine privatangelegenheit der Familie und des Freundeskreises des verstorbenen. Das begräbnis wird zu einer angelegenheit des staates und der öffentlich­keit, in die politiker, parteien, behörden, medien und breitere massen der bevölkerung involviert sind. Das politische begräbnis ist eine vorstellung und Demons­tration, bei der die politischen akteure regie führen. nicht anders war es auch im Dezember 1940, als einer der einflussreichsten jugoslawischen politiker starb – Dr. anton korošec, der Führer der (offiziell zwar ver­botenen) slowenischen volkspartei Slovenska ljudska stranka (sls). basierend auf einer analyse der Gescheh­nisse von korošec’ tod in der nacht vom 13. auf den 14. Dezember in beograd bis zu seinem begräbnis auf dem Friedhof navje in ljubljana am 17. 12. 1940 stellt der vorliegende beitrag die Grundzüge und charakteristika der die massen mobilisierenden trauerfeiern dar. Das begräbnis von korošec muss im kontext von raum und zeit gesehen werden, also von jugoslawien ende des jahres 1940, als der krieg schon den Großteil europas erfasst hatte. Das versailler system war zerfal­len, Frankreich besiegt, hitler war bereits seit einiger zeit an den karawanken und auch an den übrigen Gren­zen standen meist keine Freunde. in dieser unsicheren lage war korošec als einer der „Gründer“ jugoslawiens, ehemaliger ministerpräsident und Führer der weitaus stärksten slowenischen politischen partei eine wichtige symbolfigur. trotz der unversöhnlichkeit der jugosla­wischen politik und der kulturkämpferischen situation in slowenien konnten auch seine Gegner seine rolle und bedeutung nicht ignorieren. sein begräbnis kann daher als integratives massenprojekt mit einigenden ambitionen bezeichnet werden. Gleichzeitig aber sorgten die planer aus den rei­hen der volkspartei sls dafür, dass beim begräbnis korošec’ „burschen“ (in uniformen) im vordergrund standen, und auch einige andere Detail machten dar­auf aufmerksam, zu wem korošec eigentlich gehörte. er war in ein priestergewand gekleidet, an seiner sei­te gingen der klerus und katholische organisationen, am ausführlichsten berichtete die zeitung Slovenec, die Geschichten, erinnerungen und Fotografien veröffent­lichte. Die exklusivität der volkspartei sls, die in der zweiten hälfte der dreißiger jahre so charakteristisch für die partei gewesen war, fehlte also auch beim be­gräbnis nicht. wenn man allerdings die begräbniszere­monie mit der zeremonie anlässlich des 60. Geburtstags von korošec im jahr 1932 vergleicht, ist – bei deutlich geringerer emotionaler aufladung und in einer ande­ren politischen atmosphäre – sofort ersichtlich, dass im jahr 1932 die betonte exklusivität der sls im vor­dergrund stand und der Geburtstag des „Führers der slowenen“ ausschließlich eine parteiveranstaltung war. Das begräbnis des politikers anton korošec acht jahre später war dann zwar die letzte starke vorstellung der sls, doch war der verstobene dabei nicht mehr aus­schließlich parteipolitisch, sondern allslowenisch und auch alljugoslawisch. alle versuchten aus dem begräb­nisritual zu schöpfen – die partei, die menschenmassen und der sterbende staat. Schlag wörter: anton korošec, begräbnis, könig­reich jugoslawien, 1940 Sem Repko,zajček mlad, sizobke čistim rad meta remec: Podrgni, očedi, živali otrebi. Higiena in snaga v dobi meščanstva. ljubljana: inštitut za no­vejšo zgodovino, 2015. 304 strani. (razpoznavanja/ recognitiones; 24) redke so knjige, ki že s svojim naslovom v bralcu spodbudijo prvinsko radovednost, ki ga prisili, da se čimprej zapodi med strani žmohtnega branja, ki ga obeta naslovnica. Delo mete remec, zgodovinarke mlajše generacije, sicer sodelavke inštituta za novejšo zgodovino, je eno takih. avtorica namreč bralcu od prve do zadnje strani pripoveduje »zgodbo« - o množicah, delavskih predmestjih, meščanskih salonih, smradu, predsodkih, izločkih, morali…, skratka o vsem, kar se je skozi stoletja obesilo na pojme čistoče, higiene in jav­nega zdravja. na začetku nas avtorica seznani s teorijo o različnih hitrostih razvoja (procesov/dogodkov) po­sameznih plasti človeške družbe, na kateri temelji tudi njeno preučevanje javne in osebne higiene ter snage v obdobju meščanstva. v uvodnem poglavju z naslovom Socialna zgodovina medicine in njeni začetki pa nas se­znani tudi z zgodovino telesa od 70. let 20. st. dalje ter s kronologijo povezovanja medicine in drugih (druž­boslovnih) znanosti. poglavje Zdravljenje in dolgo življenje od razsve­tljenstva dalje je dejansko pravi začetek popotovanja k začetkom higiene in snage. razvoj znanosti (medicine, socialne medicine) ter razumski pristop in poudarjanje pomena zdravega okolja in higiene) sta privedla do iz­boljšave skrbi za zdravje in okolje, boj proti boleznim in zdravljenje pa povzdignila v državno zadevo. tudi na teh področjih se je družba zatekala k prevzgajanju in discipliniranju. med iskanjem vodil za dolgo, zdravo in srečno življe­nje posameznika in družbe v celoti so teoretiki najprej odkrili pomen okoljskih dejavnikov – od naravnega okolja (rek, potokov, močvirij, lege naselij glede na se­stavo tal, vetrove) do urbanih središč. avtorica sledi zanimanju higienikov in zdravnikov za regulacijo bival­nega okolja ter higienizacijo mest in vasi, nam predstavi življenje prenatrpanih mest zgodnje industrijske dobe ter zakrknjeno nemarnost podeželskih bivališč, ki so bila v kričečem nasprotju z romantičnimi ideali o zdra­vilnem bivanju na kmetih – na svežem zraku, daleč od degeneriranih mest. pri svojem raziskovanju zgodovine higienizacije, ki več kakor bežno posega na področje javnega zdravja in medicine, urbanizma, ekologije in etnologije, se je morala avtorica spopasti tudi z nujnostjo interdiscipli­narnega preučevanja in dela, kar ji je uspelo v tej meri, da lahko spremljamo zelo zanimiv, večplasten in s šte­vilnimi primeri iz arhivskega gradiva obogaten prikaz razvoja človeške družbe, ki je prehodila dolgo in zavito pot od čistejše antike, preko umazanega in smrdečega srednjega veka ter enako zanemarjene predmoderne družbe, ki pa je v sebi že čutila potrebo po izboljšanju pa vse do skorajda (preveč) klinično čiste sedanjosti. na oblačku miazem, izparin neumitih delavskih, a tudi gosposkih teles, potujemo za zidove vsakovrstnih bivališč, poslušamo suho pokašljevanje tuberkuloznih bolnikov, vonjamo lizol in apno ter strmimo nad bival­nimi skupnostmi ljudi, perjadi, svinj in goveda v zane­marjenih kočurah na podeželju. vse to vstaja pred nami v živih barvah številnih primerov iz arhivskega gradiva, ki so izjemnejši od vsake fikcije.