KRITIČNI DOGODKI, STRES IN IZGoRELoST Asja Nina Kovačev Ititični življenjski dogodki vplivajo na posameznika tako, da načnejo (ali celo porušijo) njegovo psihično ravnovesje. Vplivajo na osebnost v celoti. Njihov vpliv je najbolj opazen na motiva- cijskem področju. Pri frustraciji gre za oviro na poti do cilja, ki omogoča zadovoljitev določene potrebe, pri konfliktu pa za ambivalęntne težnje v odnosu do cilja.Konflikt je že po definiciji povezan s ťľustľacijo, saj se mora posameznik odločiti za eno od dveh (ali več) nezdruŽljivih dejanj, tako daje lahko zadovoljena le ena potľeba. Frustracije in konflikte je mogoče reševati pozitivno (s konstruktivnim ľeševanjem problema), ali negativno (z agresijo, z begom, s strahom, tesnobo aliz obtambnimi mehanízmi). Pogosta ali dolgotrajna izpostavljenost obremenitvam pogosto povzroči kľizo in stres. Caplan (1963, cit. po Musek' 1988) opredeljuje kľizo kot ''obdobje neravnovesja, ki jo spremlja psihično in fizično neugodje in katere trajanje je omejeno, v tem času pa močno prizadenesposobnost posamezne osebe' da bi stvaľi v celoti obvladovala in premagala". Tudi številni drugi avtorji poudaľjajo izgubo psihičnega ravnoteżja oz. zap|et v gladko potekaj očem p sihičnem delovanj u kot naj pomembnej šo značilnost Wize.Povzročijo jo lahko zunanjiali notranji dejavniki, prav tako tudi kombinacija obojih in njihovo vzajemno đelovanje. Kriza ni nujno negativna, ampak lahko celo spodbudi nadaljnji razvoj. Erikson (1950) jo predstavlja kot normalen ľazvojni Pojav, Doc. dr. dr. Asja Niną Kovačeu (Jniveľzą v Ljubljani, Wsoka šola zą zdravstvo, Ljubliana 10 n ki ima univerzalno vrednost. V vsakem razvojenm obdobju se namľeč po Eriksonu pojavi kriza, ki nastopi, ker se pojavi neka nova sposobnost' Ta zahteva največjo količino psihične energije. Sposobnosti, ki so se pojavile v prejšnji razvojniťazi,śe niso dovolj utrjene, zato se psihično ravnovesje poruši (Hrnjica, 1984). od posameznikove uspešnosti pri reševanju razvojne kĺize je odvisno, kakšen bo njegov nadaljnji ravzoj, tj. ali bo prišlo do temeljnega zaupanja ali nezaupanja, avtonomije ali sramu in dvoma vase, iniciative ali kľivde, samovrednotenja ali manjvrednosti, identitęte ali identitetne zmedenostiitn.Krizaje tako predstavljena kot nujen razvojni pojav, kot preporodno dogajanje, sajbrez nje nadaljnji razvoj ni mogoč. Tudi v poznejših razvojnih obdobjih, tj. v odraslosti in staľosti, ima lahko uspešno soočenje s krizo in njeno pre-magovanje pozitivne posledice, ki omogočijo posameznikovo o sebno stno utrditev in okľepitev nj e gove spo s obno st i za nada|1nj e spopadanje s psihičnimi in fizičnimi obremenitvami. Kĺiza je po Lindemannu(1977) izjemen pojav, ki nastopi, ko posa- meznik neke obremenitvene situacije ne moľe več rešiti z raz- položljivimi obrambnimi mehanizmi. Musek (1988) jo opľedeljuje kot pomembno pľehodno osebnostno stanje in reagiľanje. Kľize deli na pričakovane (razvojne) in nepričakovane' preporodne, katastľo_ falne ipd. POJEM STRESA IN NJEGOVO PREUCEVANJE Pojem stľesa izvira iz tehnike' kjer ga opredeljujejo kot vsoto sil, ki delujejo na neki material in povzľočajo določene posledice. Najhujši stľes je dosežen tedaj, ko je predmet tik pred tem, da se zlomi oz. stre. V mehaniki pomeni "stresa prost" brez napetosti. Izraz je popularen predvsem na anglosaksonskem govornem področju, kjer ga povezujejo z razlićními drugimi negativnimi pojavi (npľ. ''stľess of weather'' za označęvanje vremenskih Í .l nevšečnosti, ''Stress of poverty" za označevanje nenadne izgube premoženja in hucĺe ľevščine) (Lindemann,l977). Povsem nov (in v današnjem času tudi prevladujoč) pomen je dobil izraz "stres" tedaj, ko ga je Seyle (1950) prenesel še v biologljo.Znjim je že|el označiti vsoto vseh nespecifičnih učinkov dejavnikov, ki lahko vplivajo naorganizem. Kmalu zatem so ga začeli uporabljati tudi v psihologiji, kjer je v zadnjih štiridesetih letih dosegel izjemno populamost. Seyle ( 1 950, 191 6) opredeljuje stres kot telesno stanje, ki nastane pod obremenitvijo. Karakterizirajo ga napetost, odpoľ do obre- menitve in (pľi dlje trajajoči organizmu ponavaljajoči se obľe- menitvi) celo telesne poškodbe . Dražljaje, ki v organizmu pov- zroč,ajo stres, d. sprožijo splošni prilagoditveni sindrom ali pa imajo celo škodljiv učinek na otganizem, je imenoval stresorje. Toda učinek istega stresoľja ĺaruzlične ljudi je lahko zelo spremenljiv. odvisen je od njegovih psihičnih in fizičnih značilnosti (predvsem ođ osebnostnih lastnosti), pa tudi od preteklih izkušenj in trenutne situacije. V reakcijah na razl1čne stresorje tako obstajajo velike interindividualne in celo intraindividualne razlike. To pomeni, da različni l.judje ruz|Ično reagirajo na določene kritične dogodke, se jim ľazlično upirajo, jih obvladujejo ali jim podlegajo. Razlike pa se lahko pojavijo celo v ľeakcijah istega subjekta na isto stresno situacijo (v odvisnosti od trenutnega psihoťlzilčnega stanja, vpliva r az|1čnih naklj učnih dej avnikov ipd. ). Preučevanje stresa in njegovih učinkov na človeka so različni raziskovalci osvetlili iz različnih vidikov. Največ pozornosti so namenili trem podľočjem: odnosu med travmatskimi doživlj aji in psihičnim ali fi zičnim obolenj em (Baum, S inger, 1 9 8 7 ; Elliott, Eisdorfe r, 19 82), I 12 2 a J možni povezavi med stresogenim načinom življenj a oz. živ- ljenjskim sIogom ter nagnjenosdo k določenim obolenjem Fľiedman, Rosenman, 1974; Glass, 1977 ;Matthews, 1982) in obremenilnim delovnim in življenjskim razmeram kot možnim vzľokom raz|1čnih obolenj (Cooper, Payne, 1 978 ; Dohren- wend, Dohrenwen d, 197 4; Gunderson, Rahe, I97 4; Kahn, 1e81). Na podlagi zač,etnih C annonovih (I9 29, 1 9 32) in S eylej evih ( 1 9 5 0, l976) raziskav, ki so potekale na žival1h, so raziskovalci ugotovili pomen psiholoških dejavnikov v stresnem dogajanju. Posebna pozoľnost nadaljnjih preučevanj je bila namenjena: . ugotavljanju pľeoblikovanja objektivnih dogodkov v subjek- tivne doživljaje ter . natančnemuopisudinamikeobvladovanjastresa. oba omenjena problema pľeučuje vęčina sodobnih psiholoških teoľij stresa, pri čemer je najpomembnejši Lazarusov pľispevek (Lazarus, I 9 66, Lazarus, F-olkman, 1 9 84). MODELI STRESA IN NJIHOVA INTERPRETACIJA Seylejev model stresnega delovanja osnovni teqretski mođel stresa je izďelal Že Seyle (1950)' vendar je še zelo nedodelan, saj osvetljuje le temeljne vidike stresnega dogajanja in zanemarja pomembne podrobnosti, ki jih učinkovito pojasnjujejo dľugi avtorji (npr. Holmes in Rahe,1967;Lazan)s, 1966, 1984; Lazarus in Folkman, 1986, l9S7). Ti osvetljujejo naravo stresa (tj. razliko med pozitivnim in negativnim stresom) teľ inteľakcije med stresnimi dejavniki in drugimi psihološkimi' osebnostnimi, socialnimi in situacij skimi dej avniki. Í3 Seyle (1950) v svojem modelu stľesnega delovanja, (ki ga imenuje ''splošni prilagoditveni sindrom''), loči tri stopnje: l. stopnjo alarma, 2. stopnjo odpora in 3. stopnjo izčrpanosti. Ad 1) Prva stopnja predstavlja alarmno reakcijo na stresor. Deli se na dve podstopnji: stopnjo šoka in stopnjo protišoka. Znači|no za alarmno ľeakcijo je, da se normalna aktivnost najprej zmanjša ali celo ustavi, kmalu zatempa Se reorganizirainstopnjuje. Poveča se dejavnost simpatikusa, ki pripravi posameznika na akcijo. Spľostijo se tudi energetske zaloge,ki so potrebnezaĄo,tj. izboljša se prekrvitev, oskĺba s hrano in kisikom ipd. Adz) Na drugi stopnji, to je na stopnji odpora se organizem bori s stresoľjem. Če ga prem aga aliodstrani' je lahko njegov učinek celo pozitiven. Telesni procesi se norm alizirajo,parasimpatikus pľevlada nad simpatikusom in organizem obnovi svoje eneľgetske ľezerve' Kadar je stopnja odpora neuspešno zaključena, nastopi treja stopnja, tj. stopnja izčrpanosti. Ad 3) Stopnja izčrpanosti se pojavi teđaj, ko stres deluje naprej kljub maskimalnim napoľom organizma. da bi opravil z njim. Njegove energetske zaloge se počasi ptaznljo, aktivnost peša, kažejo se prva znamenja utrujenosti. Opazen je upad imunskih sposobnosti, motnje v telesnih funkcijah ali celo tkivne okvare (Rakovec-Fe1ser, 1991). V skĺajnih primerih lahko nastopi smľt. Seyle je prepričan, da je količina prilagoditvene energije posa- meznika določena že ob njegovem rojstvu, kar je v nasprotju z dokazanim đejstvom, da je mogoče sčasoma povečati stopnjo odpornosti proti stľesu in zvišati svojo frustracijsko toleranco. 1.4 r.l Lazarusov model psihičnega stľesa Lazarusov model psihičnega stresa je bistveno bolj izdelan kot Seylejev in je sploh eden najbolj dovršenih modelov stľesa. Avtor gaje prvič pľedstavil \eta 1966 in ga pozneje še vęčkĺat revidiľal in izpopolnil (Lazarus, Launieľ, 1978). V svoji najnovejši verzlji (Lazarus, Folkman 1984, 1987) predstavlja stres kot odnosni koncept. Zavrača dve enostľanski poj movanj i stresa : osredotočanjezgoljnazunanjedraŽ|jaje(opređelitev,povęZa' na s stresno situacijo) in osľedotočanje le na tipični reakcijski vzorec (opredelitev, poYezaÍa s stresno reakcijo). Namesto tega pľedstavlja stres kot svojevrsten odnos (transakcijo) med osebo in okoljem, ki ga ta oseba oceni kot pomembnega za njeno zadovoljstvo in dobro počutje. To okolje postavlja posa- mezniku določene zahteve, ki lahko ustrezajo njegovim sposob- nostim za obvladovanje situacije, ali pa jih pľesegajo (Lazarus in Folkman, 1986). Kot posrednika v odnosu med subjektom in okoljem tako delujeta ďva temeljna procęsa: . spoznavna ocena ("cognitive appraisal") in . obvlađovanje stresa (''coping''). Koncept kognitivne ocene temelji napľepričanju, da so procesi' ki so povezani s stľesom' odvisni odpľičakovanj določene osebe glede izida njenega soočanja z okoljem v specifični situaciji (Arnold, 1960). Razumevanje tega konceptaje nujno zapojasnitev intenzitete in tľajanja določenih stresogenih dejavnikov na razl1čne ljudi in predvsem medosebnih r azlik v načinu emoc ionaln ega r eagir aĺj a nanje. Vsaka stĺesna situacija je namreč predmet subjektovega ocenjevanja in od njegove ocene so odvisne tudi reakcije nanjo. 15 - Spoznavna ocena stresne situacije in dejavnikov, ki so povezani z njo, lahko Zavzame tľi oblike, ki imajo različne funkcije in temeljijo na razliěnih informacijskih virih. Najpľej pľide do osnovne oz. pľimarne ocene (''pľimary appraisal''). Ta se nanaša na pomembnost in naravo transakcije med posameznikom in okoljem glede na učinek, ki ga ima na njegovo dobro počutje (''well-being''). Pri tem so mogoče tľi temeljne ocene. Dogajanje je lahko: l . nepomembno za posameznikovo splošno blaginj o ozir omadobro počutje, 2. ugodno ali 3. stresno oz. obremenilno. V prvih dveh primerih ni potrebno nadaljnje ocenjevanje transakcije med posameznikom in okoljem. Y zađnjem pľimeru pa se mu posameznik intenzivno posveti. Pri obľemenilnem dogajanju so namreč spet mogočę tri različice: . Lahko grezaškodo oz.izgubo (''haľm-loss''), ki je že storjena, zato posam eznik reagiraz negati'ľnim stľesom oz.''distresom''. Spľemljajo ga neugodna čustva. . Lahko gręZagroŽnjo (''threat''), ki vključuje anticipacijo mo- rebitne izgube ali škode v prihodnosti. Tudi v tem pľimeru reagira posameznik z distľesom. . obremenilna situacija lahko pľedstavlja tudiizziv (''challan_ ge''), ki dopušča možnost Zazmago. Ta ocena se povezuje s pozitivnimi emocijami in povzroča t.i. |'eustres''. Na podlagi prve ocenę se oblikuje druga, sekundama ocęna situacije (''secondary appraisal''). Ta pľedstavlj a posameznikovo oceno : 1. lastnih tezeÍv (telesnih, duševnih, socialnih, mateľialnih) in 2. situacijskih možnosti za uspešno rešitev stresnega dogajanja. Sekundarna ocena povzroči ođločitev za akc1jo, ki je namenjena obvladovanju stresa ("coping"). Po opravljeni akciji lahko pride I6 ą do vnovične ocene' ki nampove, ali je bilo spoprijemanje s stresom uspešno. Če je bila izvedęna akcija neučinkovita, lahko vnovična ocena spremeni primarno in sekundarno oceno. Strategije spoprijemanja s stresom so lahko usmerjene na: 1. obvladovanje problema (instrumentalno) in 2.uravnavanje emocij. V pľvem primeru se oseba spopađa z neposrednimi okoliščinami, ki predstavljajo škodo, grožnjo aliizziv. V drugem primeru grę Za manj učinkovito obrambno reakcijo, ki povečuje samokontrolo in skuša odstraniti škodljive učinke negativnih emocij, vendarne rešuje problema, ki jih je povzročil. C ohen in Lazarus (l 9 7 9) nav aj ata p et teme lj nih nalo g sp oprij emanj a s stresom: . zmanjševanje škodljivih vplivo okolja in izboljšanje možno- sti za obnovo eneľgetsklhrezerv, . toleriranje negativnih dogodkov, oz. prilagajanje organizma nanje, . vzđrževanjepozitivnesamopodobe, . zagotavljanje emocionalnegaravnotežjain . razv1janje sproščujočih odnosov z drugimi ljudmi. OSEBNoST IN NAČINI PREMAGoVANJA STRESA obvladovanje stresa je močno odvisno od posameznikovih osebnostnih lastnosti. Musek (1988) poudarja, da imajo odločilno vlogo pri spoprijemanju z njimi: . emocionalna stabilnost - labilnost, . moč jaza, 17 -l . samozaupanję - zaskľbljenost in . visoka-nizkasamokontrola. Najpomembnejša med njimi je pľav gotovo prva dimenzija, saj lahko vse druge izpeljemo iznje. Značĺlnosti dĺmenzije emocĺonalna stabilnost - labilnost oz. nevrotĺcĺzem Nevroticizęm j e druga naj pomembnej ša o sebno stna dime nz1ja, ki jo je EysenckQ9a7) odkľil s faktorsko ana|izo ľezultatov različn1h pľeizkušenj. Nevroticizem opredeljuje kot voljni, motivacijski in vztľajnostni defekt, nevrotike pa označuje kot duševno in telesno načete ter intelektualno podpovpľečne osebe s šibko voljo, s slabo emocionalno kontľolo, s slabo ostrino prizaznavanju in s težnjo po pľetiranem trošenju lastnih potencialov. Nęvľotik je sugestibilna oseba brez upoľnosti. Počasen je v mišljenju in delovanju' neso- ciabilen in teži k potlačevanj u neugodnih dej stev. Močna izraŹ,enost te osebnostne lastnosti oziroma visoka stopnja nevľoticizma vključuje neľavnotež,je avtonomnega oziroma vegetativne ga živčnega sistema, zato Eysenck (l9 47) pľedpostavlj a dedno determiniranost te dimenzije. Poleg teorije o hereditarni predispoziciji, ki skuša nevroticizem utemeljiti kot ľezultat različnih konstitucionalnih in genetskih dejavnikov, raz|agajo nevroticizem še teorije o vplivu okolja' ki poudarjajo ključni vpliv faktoľjev okolja narazvoj nevrotičnosti. Verjetno sta obe vrsti teorij kljub svoji kompleksnosti še vedno nekoliko preveč enostranski in jima je zato mogoče očitati redukcionizem. Nevrotičnost se namreč pri posamezniku ne more razvitibrez določenih dednih dispozicij, vendaľ so za njen nadaljnji razvoj odločilni tudi dejavniki okolja, ki pogosto določajo manifestno obliko nevrotičnosti v vsakem speciÍičnem pľimeru. 18 Eysenck (1947) navaja nasleđnje ľazločevalne oziľoma opeľacio- nalne značilnosti dimenzije nevroticizma: l. Kĺinični indikatorji nevroticizma: slaba in šibka osebnostna or ganizaclja, o dvi sno s t, ozki intere s i, p o manj kanj e energij e, pojavljanje abnormnosti še pred nastopom bolezni, abnorm- nost staršev' slab mišični tonus, izoliľanost in odsotnost pľi- padnosti skupini, nezadovo lj ive domače r azmer e. 2. Rezultati na testih osebnosti: visoka sugestibilnost, pomanj- kanje upornosti, počasen telesni ritem oziľoma fizična upočas- njenost, slaba fluentlrost, togost, močno izražena peľseveracija oziromanagnjenost k ponavljanjužc začete, a neustrezne de- javnosti. 3. Samoocene:občutkimanjvľednosti'živčnost,avtonomnisimp- tomi, nagnjenost k nesrečam, izogibanje naporom in njihovo s labo pľenaš anj e, nezadovolj stvo, občutlj ivo st, r azdr ažlji- vost in zamerljivost. 4. Konstitucionalne značilnosti nevľoticizma.' slaba fizična vzdržljivost, neustľezna telesna konstitucija in slab vid v mraku ali poltemi. Eysenckje posvetil dimenziji nevroticizma mnogo manj pozornosti kot dimenziji ekstraverzĹje - introveľzije, d. usmeľjnosti navzven, v okolje - usmeľjenosti navznoter, v lastno notľĄost. Vendarjo je poskušal povezatis številnimi objektivnimi simptomi in vedenjskimi vzorciabnoľmnih, nevrotičnih oseb. Navedel je sedem poddimenzij nevroticizma: . visoko - nizko samospoštovanje, . srečnost - nesľečnost' . anksioznost, . obsesivnost, . odvisnost, . hipohondričnost, . občude kľivde. 19 ra Emocionalno labilne osebe, ki nakazujejo newotično simptomatiko, imajo nizko samospoštovanje' zato jlh pogosto spremljajo depresivnost, plahost in občutja kĺivde. So negotove, polne skľbi' slutenj, mnogo tuhtajo in se ne čutijo sprejete v družbo. Redko navezujejo socialne stike, vendar tudi ti niso posebno intenzivni. Pogosto se pri njih pojavljajo nevrotski simptomi (npr. motnje spanja) inpsihosomatske motlrje. V naspľotju z njimi so samogotove osebe z visokim samospoštovanjem umirjene, tľdne in prepľičane vase. Zato so fudi bolje opľemljene za spopadanje s stresom, saj imajo močan občutek kontrole nad lasürim življenjem. Vse navedenę lastnosti bi lahko ozĺač,I|i z enotnim izrazom: moč jaza. osebe z močnim jazom so bolje opremljene za spopadanje s stľesnimi situacijami, zato tudi prevladujejo v nekaterih stresnih poklicih. Veliko jih najdemo med letalsko posadko, v vrhunskih športih in med zdľavstvenim osebjem' osebe s šibkim jazom težko obvla- dujejo stľesne dogodke. V to kategorijo umeščamo predvsem ruzlilčnę umetnike, ki jim navadno toleľiľamo določeno stopnjo ekscentričnosti in nesposobnosti zapri|agajaĄe realnemu življenju, pa tudi nekateľe predstavnike pisaľniškega kadra in učitelje (Musek, 1988). Emocionalno labilne osebe so pretežno nesrečne in mučijo jih občutki anksioznosti, tj. tesnobe in bojazni. V nasprotju s stľahom, kjer se subjekt zavęda česa se sploh boji. Anksioznost tvori svojevrstno podlago frustracijske neodpornosti in neustreznih (največkľat nevľotskih) reakcij (Musek, 1988), Zato je za čustveno labilne osebe znači|na nizka fľustracijska toleľanca (d. majhna stopnja frustracije, kijo oseba prenese). Ta se v različnih situacijah razl1čno izraža. Sovpada z močnejšim in spremenljivejšim rea- giranj em avtonomne ga živčnega sistema. Navadno j o spremlj aj o bolj ali manj izražene nevro-vegetatirme motlrje: glavoboli, potenje, prebavne moĘe, ipd. (T. Lamovec, 1980). 20 Anksioznost se lahko pojavi pod vplivom situacijskih dejavnikov kot prehodno stanje organizma (staĄska anksioznost). Ta se kaže kot povečana napetost, tesnoba in povečana aktivnost avtonomnega živčnega sistema. Stanjska anksioznost je normalen pojav, ki navadno spremlja posameznikovo soočanje s kritičnimi Življenjskimi dogodki in mine sočasno z njihovo rešitvijo. Poleg nje poznamo še posplošeno, nadsituacijsko anksioznost, ki se pojavlja pri nekaterih posameznikih kot relativno trajna osebnostna poteza. Ta pomeni relativno stabilno nagnjenost k anksioznim reakcijam (Spielberger, 1966, I972). Anksioznost večinoma negativno vpliva na spopadanje s stresom, saj povzroča t.i' ''samocentľiranje'', tj. pretiľano osľedotočanje na lastno osebnost, pľedvsem na uravnavanje lastnih emocij, samovrednotenje, predvidevanje možne neuspešnosti ipd., s tempa odvračapozornost od problema, ki ga je treba ľešiti. Ta pojav je opazenpľedvsem pri osebah, ki se nagibajo k zaskrbljenosti kot eni od komponent anksioznosti. Karakte rizira j o pomanj kanj e zaupaĄa v lastne sposobnosti, depresivnost, negotovost, skrbi in slutnje, samo- očitĄe' občutki kĺivde in nizko samospoštovanje. Vse naštete lastnosti dokazujejo, da sta emocionalna labilnost in pomanjkanje kontľole nad lastnimi emocionalnimi reakcijami slabo oľožje za spopaďanje s stresom in da pogosto vodita v posameznikov poraz. Kot posledica neučinkovitosti se pojavljajo napetosti, bojazni in depresivne reakcije, pa tudi občutja mĄvrednosti. Vse to še povečuje že prisotne obľemenitve tet zmanjšuje učinkovitost obrambnih in obvladovalnih strategij. Tako je vzpostavljenzačaruni kľog, ki ga posameznik po določenem času ne znaveč prekiniti br ez ustr ezne strokovne pomoči. 21 1 2 SINDROM IZGORELOSTI KOT POSLEDICA DELOVNEGA STRESA Po daljši izpostavljenosti delovnemu stresu se lahko pojavi sindrom, ki ga označujemo s pojmom ''izgorelost''. Uvedla ga je Chľistina Maslach (I982,cit. po McGee, 1989), ki ga opredeljuje kot "sindrom čusfu ene izčľpanosti, đepersonali zacije in znižanę osebne izpolnitve, ki se pojavi pľi osebah' ki delajo z ljudmi''. Sindrom je tako značilen predvsem za čustveno zahtevne situacije. Te vodijo v kľonični stres in postopno izčrpavanjeposameznikovih energetskih viľov. Subjekt se odziva s tremi komponentami sindroma izgoľelosti, ki si sledijo po spodaj predstavlj enem zaporedju: čustvena izčrpanost se kaže v občutkih preobremenjenosti, izčľpanosti in izrabljenosti, ki so odziv na pogosta stanja prqtiľane vzburj enosti. D epre sonalizacija se poj avi, ko subj ekt zar ađi preobreme- nj eno sti r azv 1j e c inično in dehuman izir ano zaznav anj e svoj ih klientov, namesto simpatije in spoštovanja do soljudi. Dosęže lahko r azllčne stopnj e intenzivno sti' od blage depersonaliza- cije in zmanjšane skĺbi za kliente do brezosebnosti' brezčut- nosti, ki so značilne za izgorelost. Znlžanaosebna izpolnitev se kaže v občutkih neuspešnosti in nekompetentĺrosti. občutki neučinkovitosti zmanjšujejo moti- vacijo zanadaljnje delo, ki se pojavi vedno, ko povečanje naporov ne vodi do pozitivnegarezultata. Razvijejo se znaki stresa in depresije, prenehajo pa tudi prizadevanjazaizbolj- šanje obstoječe situacije (Jackson, Schwab, Schuleľ, 1986). Dunham (1992) poudarja, ďa je izgorelost stanje, ki ga je težko popraviti. Na začetku namreč oseba pojmuje pritiske kot izzive in njena motivacija za spoprijemanje s stresom se povečuje. Ce ji to ne uspe' se najpľej pojavijo zgodnji opozorilni znaki (anksioznost, J 2Ż hiperaktivno st, razburj enost, frustra cirja, r azdr aŽlj ivost ipd. )' S ledij o jim upad sposobnosti za koncentracijo, teŽave pri odločanju in utrujenost, kasneje pa še psihosomatske motnje. Na koncu se pojavita izčrpanost in izgorelost, ki se kaŽętatako na psihičnem kot tudi na ťlzičnempodročju. Številni avtorji so poskušali odkľiti načine uspešnega obvladovanja izgorelosti. Vendaľje splošno veljavne programe pomoči sila teŽko razviti' Prilagojeni morajo biti značilnostim poklica in delovnega mesta. Pri vseh oblikah pa jeodločilnega pomena Vzpostavitev mręže socialne opore' ki omogočaposamezniku, da se spopade s stľesom in s e nauč i S amouravn av anj a tęr nadzor apoj avlj anj a negativnih in motečih čustev. Literatura I. Arnold, M. B. (1960). Emotion and peľsonality. (2 Vol.). New York: Co- lumbia University Press. 2. Bąum, A., Singer, J. E. (zd.) (]987). Hąndbookof psychology and health. (Vol. 5): Stress. Hilsdąle' New Jersy: Erlbaum. 3. Cannon, W. B.(1929). Bodily changes inpain, hunger, fear, and rage. New York: Appleton. 4. Cannon, W. B. (1932). Thewisdom of the body. New York: Norton. 5. Cohen, F., Ląząrus, R' S. (1979). Coping with the Stresses of illness. San Francisco, CA: Jossey Bass. 6. Cooper, C. L.' Payne, R. Qzd.) (1978). Stress ąt work. New York: ĺľiley' 7. Dohrenwend' B. S', Dohľenwend, B. P. Qzd.) (1974). Stľessfullife events: Their nature and effects.New York: ĺ4ĺiley. 8. Dunham, J. (1992). Stress and teaching. London: Routhledge. 9. Elliott, G. R., Eisdorfeľ C. (Izd.) (1982). Stress and human heaĺth. New York: Springer. 10. Erikson, E. (1950). Childhood and society. New York: Norton & Kegan. ll. Eysenck, H. J. (1947). Dimensions of personality. London: Routhledge & Kegan. ]2. Friedmąn, H' S., Rosenman, R. H. (]974). Type A behavior and your heaľt. New York: Knopf. 23 -''l ]3. Gląss, D. C. (1977). Behavior pątterns, stress, and coronary disease. Hillsdale, NJ: Erlbąum. 14. Gunderson, E.K. E., Rahe, R. H. (Izd.) (1974) Life stress and illness. Sprinýld. IL" Thomas. 15. Holmes, T. H., Rahe, R. H. (1967). The Social Readjustment Scale. Jour- nal of Psychosomatic Research, 11, 213-218. I6. Hrnjica, S. (1984)' opšta psihologíja sa psihologijom ličnosti. Beogľad: Nąučna knjiga. ]7. Jąckson, S. E., Schwąb, R.L, Schuler R. S' (1986). Towąľds an under- standing of the burnout phenomenon. Jouľnal of Applied Psychology, 71 (4), 630-640. ]8. Kahn, R. L. (1981). Work and health. New York: '[ľiley. ]9. Lamovec' r. (1980). Eksperimentalni priročnik iz psihlogije motivacije, emocij, osebnosti in učenja. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 20. Lązaľus, R. S. (]966). Psychological stľess and the coping process. New York: McGraw-Hill. 21. Lazarus, R. S. (1984). Puzzles in the study of daily hassles.Journal of Behavioral Medicine, 7, 375-389. 22. Lazarus, R. S., Folkman, S. (1984). Stľess, appraisal, and coping. New York: Spľinger. 23. Ląząrus, R. S., Folkman, S. (1986). Cognitive theories of stress and the issue of circularity. New York: Plenum. 24. Lązarus, R' S., Folkman, S. (l987). Tľansactional theory ąnd reseaľch on emotions and coping. European Journąl of Peľsonality, I' 141-170. 25. Lazarus, R. S., Launieľ R. (1978). Stress-related transactions between peľSon and enviľonment. New Yoľk: Plenum. 26.Lindemann' H. (I977). Premagani stres. LjubĘana. Cankarjeva ząložba' 27. Matthews, K. A. (1982). Psychological perspectives on the type A behąvior pattern. Psychological Bulletin, 9l, 293-323. 28.McGee, R. A. (1989). Burnout and professional decision making: An analogue study. Journal of Counseling PsycholoCy, 36 (3), 345-351. 29. Musek' J. (1988). osebnost in kritično živĘenjsko dogajanje. Anthropos 18 (1-3),16s-182. 30. Rakovec-Felser, Z. (]991). Človek v stiski, stres in tesnoba. Maribor: Založba obzoľja. 31. Seyle, H. (1950). The physiology and pathology of exposure tos tres s. Mo ntreal : Ac ta. 32 Seyle, H. (1976). The stress of life (revised edition). New York: McGraw- Hill. 24