Kulturni socializem. IV. Brez predsodkov, brez vplivanja tuJih teorij In doktrin, samostojno in le s pomočjo lastne intuicije in zdravega ljudskega razuma je našel radikalni demokrat, pravični služabnik socialne enakosti in nespravnl nasprotnik vsake razredne nadvlade, začetek In konec, izhodlšče in smoter sociallzma. Sociallzem Izvlra iz socialnega nagona in streml protf smotru osebne svobode. Ljudstvo označuje socialni nagon in osebno svobodo po čuvstvenem afektu, kakor sploh obrača ljudska psiha glavno pozornost čuvstveni koinponenti vsakega dušnega pojava. Ljudstvo zaznava socialnl nagon kot čuvstvo usmiljenja, sočutja (slmpatije) in ljubezni. Vdomačil in razširll se je v filozofijl Ijudskega razuma zlasti izraz »ljubezen«. Enako percipira ljudski razum tudi nagon svobode. Kadar poteče človeku težavno podjetje gladko in brez ovir, ga prevzame prijetno občutje zadovoljnostl in miru: danes sem pa zares sre- čen! Beseda »sreča« Izraža čuvstveni afekt neovirane činovnosti, neovirane zadovoljitve idealnih ali materialnih potreb, kakor jo omogočuje svoboda. Ker je sreča subjektivno občutje — to pripominjamo mimogrede — ne prebiva sreča zunaj človeka v obiiki bogastva in drugih stvarnih dobrin, ampak v notrini človeškega srca, v čuvstvu zadovoljnosti in mlru. Filozofiji ljudskega raziima služita za soci alni nagon in osebno svobodo dve tisočletni, z najjačjirn čuvstvovanjem opreniljeni besedi: ljubezen in sreča. Ljudska filozofija zaznava in definira torej socializetn tako-le: Socializem izvlra iz ljubezni in stremi za srečo! Posebc še besedo o ljubezni: ljubezen jc i.ajvišji zakon človeškega srca, začrtan takorekoč a priori s plamenečimi znaki v »tabula rasa« človeške duše. Kjer vlada notranji zakon ljubezni, tam ni potrebna zunanja vlada sile in pisanih zakonov! V vsakem posameznem slučaju narekuje človeku notranja avtoriteta ljubezni pravilno, socialno reakcijo. V naj višjem zakonu in avtoriteti Ijubezni se neposredno razodeva bog kakor v luči spoznanja. Prav primerno pravijo filozofi o tisti bodoči razvojni fazi človeške drnžbe, kakor jo že dandanes občudujemo po nekaterih gorskih vaseh, kjer se desetletja ne pripeti slučaj tatvine, pretepa ali lunora, kjer ljudstvo nima velikomestne izobrazbe ttr ne pozna državnih zakonov in njili uusiinili organov, a vendar živi v Idilični, idealni harmoniji, da zavlada na zemlji »kraljestvo božje«, avtonomni zakon človeškega srca, socialni nagon Ijubezni. Dandanes je tako »božje kraljestvo« še uiopija, ker se socialni razvoj še ni povzpel preko bestijalnih analogij človeškega značaja, ker evgenika še ni našla pogojev in m še položila temeljev novemu rodu. Na* radikalni demokratizem je sicer našel izhod in smoter socializma, ali od ljubezni do siece drži dolga in težavna pot. Kakor nepremakljiva, nepristopna skala le/i v sredi ined ljubeznijo in srečo toia življenja, teža dela in boja. Kako pre ma;ia sociaina ljubezen zapreke življenja, Ujjor pi-ostora in 6asa? Kako otme relitelj socializem trpečo družbo in jo osvobodi \i ječi bcitčin? In kako začnimo rešilno delo mi socialisti, kl nam krvavi srce kakor ena sama velika rana, ki nam jo vsak dan iznova odpirajo antisocialni pslhopati brez srca in spoznanja? LJčimo se od drugih, ki so pred nanii — gnani od iste socialne ljubezni — posvetili ljudstvu misel in življenje; ozrinio se najprej v preteklost in vprašajmo, kako so drugi socialisti reševali socialno vprašaiije? Hvaležni smo dragim tovarlšem soclalisiom, ki že davno počivajo v krilu zgodovine; njih zmote in razočaranja, njih poizkusi in izkustva lajšajo naše delo; njih usmiljeno srce je že davno strohnelo, a njih očiščeni, preizkušeni duh živi še danes med nami in sodeluje, a kako sode luje? Kakor tih prijatelj brez odurnih človeških lastnostij, brez brutalnih zahtev minljivega telesa. Staroslavna knjiga se odpre pred teboj, kakor bi se odprl pokojni grob, iz groba vstane duh in ti začne pripovedovati, svari te in opozarja, navdjjšuje in tolaži. Knjigo spet zapreš, in duh umclkne. Kje dobiš dandanes tako ljubezmega prijatelja? :Misli in izkustva historičnih socialistov nam podaja posebna objektivna znanost, stara kakor znanost sploh, ki pa jc stclefja gostovala brez lastnega imena in doma pod gostoljubno streho drugih znan- stvenih disciplin ( filozofije, prava, drža-\ ve, zgodovine, etike, narodnega gospo-; darstva). Oostaške sirote se je usmilil' šele pred nekaj desetletji na Francoskem pozitivist A. Comte (1798 — 1857) naklonil ji je samostojno ime »sociologije« in ji sezidal lasten dom v ponosnl republiki znauosii (Systčme de politique positive ou Traj tč de sociologie, 4 zv. 1852 — 541. Sociologija ali družboslovje se imenuje znanost o družabnem življenju, znanost o življenju človeškega plemena, znanost o njegovem izvoru, nastoju in razvoju. Po metodi faktizma opazuje in opisuje teoretična sociologija vse socialne pojave, opozarja zlastl na tiste, ki se vedno, tipično ponavljajo in igrajo nekako vlogo socialnih zakonov in smernic. Na podlagl teoretične sociologije uči praktična soci^logi.ia (socializem) uporabo teh zakonov v konkretnem slučaju z ozirom na aktualni smoter dotičnega socialnega pokreta. Sociologija in socializem tvorita torej Ie dela iste znanosti po razmerju teorije in prakse. Malokje se potrjuje tako prepričevalno resnlčnost ideogenetične tcze o sotrudni nastojnosti pojmov kaJkor v sociolo^iji: mlada je še ta znanost, a že se je diferencirala v celo vrsto različnih struj ir, šol, od katerih izbira, ureja in tolniači vsaka po svoje socialne pojave. Niti v kUisifikaciji teh šol sl niso avtorji edini, nitl o rubriki, v katero spada kak sociolog, oziroma če ga sploh smdjo prištevati kaki sociološki struji. Za zgled navajam samo tri sociologe: Slovenca d r. A. U š eničr. ika (Sociologija, Ljubljana 1910), Nemca d r. P. B a r t h a (Filozofija zgodovine kot sociologija, Lipsko 1915), Italijana F. Squillaceja (Sociološke teorije, Lipsko 1911), kl odreka Mancovemu historičnemu materializmu pomen sociološke teorije. Odkod ta različnost nazora in razlage? Velik del gre na rovaš različnosti mentalnega ustroja, v ostalem zavajajo nehote gotove metodične napake in enostranostl miselne navade (mišljenja). Metodičnim zmotam prednjači iluzlja monizma, ki S3 je po tisočletni rabi (usus tyrannusO tako zajedel v človeško miselnost, da ga še dandanes zagovarjajo resni misleci. Nova dušna orientacija po pridobitvah genetične noetike se je šele začela. Olavna žila monizma izvira namreč iz hdividualne noetike, kjer so doslej poedincl absolutno odločevall. A tudl v to zadnjo trdnjavo osebnega Imperializma prodira socializem in pripravlja kulturno fazo demokratiške filozofije, noetične sinergije, kakor določujejo že zdaj v modertu demokraciji zakone skupno vsi sposobni državljani. Le mimogrede in za primer okorolega monizma navajam italijanske_;a sociologa Squillaceja: »Človeški duh ima potrebo enote, bodisi zaradi nujnosti, istočasno mnogo misliti, . bodisi zaradi neločljive korelacije rned encto vsemirja in med enoto človeikega duha, zakaj človek je niikrokosmos, lotius mundi sumna et compendium. Ta potreba enote, pogoj spoznanja vzvišene skrivnosti vsernirja, ki leži pred vsemi, a je nikdo ive vidi (Schiller: ba^ to jc pra' a skrivnost, ki leži vsem pred očmi, vas večno obdaja, a je nihče ne vidi). smoter znanosti in filozofije, je vir moniznia. Ta ni produkt modernega mišljenja, ampak izvira v svojih temeljnih nazorili iz najstarše grške prirodne filozofije. Žc ustanovitelji grške prirodne filozofije v sedmem in šestem veku pr. Kr. so položili, kakor opozarja Haeckel, pravo podlago znanosti in iskali prvoten. priroden, sploSen princip vseh stvari. Tako so poizku- šali Jonci (Thales, Anaximander i. dr.) nadomestlt! mite s prirodno razlago sveta«. Iste lnrsede veljajo v vsem obsegu in Istotako za nazor plurallzrna, kl leži vsem filo-/ciom pred očmi, a ga nobeden noče videri, kakor da jim je obtičal v kosteh strah pred osebnim imperializmom političnih samodržcev. Poglejmo po vrsti: v astronomiji milijonski plurallzem svetovnih teles, v fiziki in kemiji pluralizem elememov in energij, v človeku pluraJizem organov, v človeški družbi množlna poedincev in slanov, v človeštvu vsota narodov in plemen, v psihologljl kompleks feiioiiienov itd. Kot posebna veja na drevesu monizma odganja fazni raonizem, kl ne zasbdujc cele vrste in vseh faz razvoja. anipak se nekritično omejuje na posamezne faze ali pp. sklepa celo na podhgl razvoja, ki še ni končan In se nahaja še v sredi evclucije. Tako na pr. izvira Iz fazneŁa ir;onii:ma lazlično pojmovanje kapitalizma, nekateri ga vidijo že v popolnem cvetu in na vrhuncu moči (v fazl gotovine), drugi svare pred uranjeno sodbo, Če5. k?i italizem šc ni razodel vseh skrlvnostl in še ni izvršil vseh nalog. Ker obsega kolektivnl program sociaHzma organično zvezano vsoto konkretnih problemov, zmanjšuje vsak fazni monizem, trgajoč samovoljno in ehostransko posamezne dele iz nedeljivega telesa socializma, splošnl pomen in uspešnost socialnega pokreta. V kompleksnl vseblni socializma razlikujemo osobito sledeče delne probleme: 1. delavsko In poselsko vpra_.anje (industrialni ln kmetiškl proletarijat) 2. avnomijo, problem pravlčne razdelitve kapitala in dobrin, izobrazbe ln pravic, dela in produkclje; 3. problem novega zaroda ( evgenika); 4. problem družine; 5. reformo vzgoje (šola); 6. druStveni problem; 7. politiško reformo; S. zerriiiSko reformo; 9. stanovalni problern (enoten clom in vrtno mesto); 10. posredovalno (trgovsko vprašanje); 11. žensko vprašanje: 12. občinski socializem itd. Fazni mcnizem trga Iz kompleksa posamezne dtle in jih demagoško vsiljuje javni /avesti namesto celote. dialektično zamerjavaje del s celoto. Tak postop seveda 3amo veča zmedo socialnega kaosa, ker nl mogcče ločiti vsebine in obsega kolektivnega socializma. Nekritlčni monizem se nepativno in dcstruktivno uveljavlja osobito tam, kjer zamenjava patološke faze '. nornialnimi. Drugc. usodno metodično napako je zakrivlla fopika (dialektlka) z zamenjavanjeni sredstva s smotrom. Zamenjalna dialektika je provzročila v ZRodovlni najpo^nbncjšc socialne zablode tn konflikte. Tako se militarizem, kapitalizem in naclonal>zem le sredstva socialnega razvoja. Scvir.istični, imperialistični in centralistični nacionalizem se je izprevrgel ponekod v moloha. v zadnji in najvišjl smoter, ki bi mu m<"-r_ili zrtvovati vse druge kulturne dr.brine. Iz obrambnega sredstva mllitarizma se je drugod razvila absolutlstičtia kasta. ki iz nevidnega zaledja koniandlra in terorizira ves socialen razvoj. Srt-dstvo kapitalizrna naj bi služilo samo z:idovo!j:tvi vitalnih potreb, a kaj je narravlla 17 roega socialna patologija9 Spnmnimo se le skopuha, ki si najpotrebnejšega ne privoSči, samo da mu raste rnrtvi kup zlata. Ali ne razsaja dandanes riaravnost cpidemija takih skopuhov? KaKo naj razumemo sicer psiho predvojnlh in vojnili .dobičkarjev ln oderuhov? Vsi vendar nt smatrajo kapitala za glavno orožje v boju za močl Enako zamenjavo i^oizkuša dialektlka s sredstvom organizacije. V hevrističnem afektu, ker so dosegli s pomočjo organizacije nepričakovanih nspehov, so povzdignili organizatorji ^rodsTvo organizacije na višino samostojne, irisnčne sile in jo proglasill naravnost za snioter socializma, za najvišji smoter, ki nui moramo žrtvovati ideal osebne svobode. Sjotoma sc izgubili smoter kakor tistl navdušeni koSček sladkona, kl je hitel na pomoč ubog! sladkosnedi onkraj morja iv hotel sam preplavati široko vodo. Kratkovidnl organlzatorjl so celo pozabilS. da so s prelinino organlzacljo nabnisili le Jvorezni me<_. Za rretodično sredstvo nam služi tudl ekonomizem, tistl prindp v Indivldualnem .n socialriem ži\ljenju, s katerim sl olaj.vatno a!l .cspešimo kako delo. Ekonomlzem psihologije se izraža zlastl v pojmu, pojcm vsebuje koncentrirano izkustvo stolctij, v praktičnem življenju ga rablmo za pars pro toto, za simbol psihološkega kompleksa. Iz ekonomizma je pognak funkcija denarja. enotnega in splošnega menjalnega sredstva, kot veljavni simbrl ?.a vse mogoče dobrine. Ekonomlčno redukcijo socialnega boja vldimo v koncentracijl kapitala (akcljska družba, kartel, trust) in osebnem polltiškem boju. V starih časlh je vojno dveh plemen odločll dvo- boj izbranlh vodlteljev-borilcev, namesto Ijudsklh mas so se borili voditelji sami med seboj. In če smo spoznali dandanes velik del socialnih bojev za spretno maskiran dvoboj voditeljev-konkurentov, ki sc v varnem zaledju skrivajo ln ljudske mase le hujskajo, da opravijo same njih bojno delo, potem zahteva princip ekononilzma, da uveljavimo zopet metodo osebnega boja. Zakaj naj bl trpelo ljudstvo, če zadošča osebna kritlka In polemika, osebni poraz voditelja, kl hoče samo reprezentirati in Izkorlščati nedolžno, naivno, maso? V boju se ljudstvo samo kvari, že oziri ljudske vzgoje nam velevajo: osebe< v boj, ljudstvo iz boja! D.