I^njlgr©, Slo-ve:ri.slzeu- §. 39. V znanstvu je oživela staroslovenščina najprej na zapadu. Buditi so jo jeli česki Slovani. Tako je poleg že imenovanih mnogo storil v ta natnen čestiti dr. Josef Jungman r. 1773, ravnatelj staromeške gimnazije v Pragi, u. 16. nov. 1847. Po slovečib knjigah svojih na pr. nSlovesnost (I. 1820) i Historie literatury česke (I. 1825)", in zlasti po velikem nSlovniku (1835—1839)" je vzbujal k primerjanju s staro češčino in tudi s staro slovenščino. — Še bolj pa se je n.i tem polju trudil Vaceslav Hanka, r. 10. jun. 1791 v Gorenji Vasi okraja Kraljevogradskega, učil se v Pragi, na Dunaju, pravoslovec postal v Pragi 1. 1818 reditelj českega muzeja, prelagatelj iz slovanskih jezikov, 1. 1848 na vseučilišču učitelj jezika staroslovanskega, ruskega, poljskega in českega, u. 12. jan. 1861. — Učenec i naslednik Dobrovskega dajal je v novejših oblikah na svetlobe spise njegove na pr. Pravopis česky 1. 1817 i 1849; Mluvnice česka 1. 1822, 1831, 1849; Mhnvnice polskeho jazyka podle Dobrowskeho 1839, II. 1850; Slavin II., Etymologikon 1833, Glagolitica 1834, II. 1845 itd. Priobčeval je stare spomenike česke, pesni narodne in skladal umetne; 1. 1817 je našel in 1. 1818 prvikrat priobčil glasoviti BRukopis Kralodvorsky" (IX. I. 1843 itd.), kteri je bil tako čudne osode zanj v življenju in j>o smrti, kajti pravda o njem vrši se še sedaj — brez konca in kraja! — Za staroslovenščino pomenljive pa so knjige: Počatky posvatneho jazyka slovanskeho Vaceslava Hanky. V Praze. 1846. 8. 47. — Načala svjaščennago jazyka Slovjanu Vjačeslava Ganki. Vii češskoj Prage. 1846. 8. 47. Pivo je v besedi česki, drugo v ruski, z berilom iz Ostromirovega evangelija, ter z azbuko cirilsko in glagoliško. Sazavo-Emmauzskoje svjatoje Blagovestvovanije, nynčže Remešskoje, na neže prčže prisjagaše pri venčalnom myropomazanii cari francustii, s pribavlenijem s boku togože čtenija latinskymi bukvami, sličenijem Ostromirova evangelija i Ostrožskych čtenii (Codex Sazavo — Emauntinus sive Remensis). V Praze, 1846. 8. XXXII. 200. — Na koncu je pripisano z roko spisovateljevo: nLšt gospodnich 1395. Tato evangelie a epistolie ješto su pisani slovenskim jazikem, ti jmaji spievani biti na hodi, kdiž opat pod korunii mši sliiži. A druga strana tišchto knižek, jenž jest podle russkeho zakona, psal jest svati Prokop opat svii rukii, a to pismo russke dal nebožtik Karel čtvrti car rzimski k oslaveni tomuto klašteru a ke cti svatemu Jeronimu i svatemu Prokopu". — Prvikrat je pa ta spomenik na carja Nikolaja stroške prišel na svetlo v Parizu pod naslovom: Evangelia slavice, quibus olim in Regum Francorum oleo sacro inungendorutn solemnibus uti solebat ecclesia Remensis, vulgo Texte du sacre, ad exemplaris 18* similitudinem descripsit et edidit Silvestre ordinis s. Gregorii Magni unus e praefectis aliorumque ordinum eques. Lutetiae Parisiorum. 1843. S Kopitarjevimi nProlegoniena historica" (Vid. Slav. Bibliothek 1851. I.). Spomeuik ta ima dvadela: prvi je pisan cirilski, drugi glagoliški. — Imenuje se Sazavski, ker se je prvi del cirilski dobil v Sazavi samostanu, kteremu prvi opat je bil sv. Prokop (u. 1053). Obhajala se je ondi služba božja slovenski od 1. 1030 do 1097 morda koj po menihih došlih iz nekdanje Panonije. — Emavzski: Karel IV. je v predmestju Pražskem sozidal cerkev in samostan ter vanj poklical raenihov iz hrvatskega Primorja, kteri so s papeževirn privoljenjem ondi — na Slovanech — služili liturgijo slovenski. Posvečena je bila cerkev 1. 1372 na velikonočni ponedeljek, kedar se čita evangelij o dveh učencih gredočih v Emavz, in potem so samostanu rekati jeli Eraavz. Tern redovnikom je poklonil Karel IV. spomenik Sazavski, in oni so pridejali drugi glagoliški del — epistolie a evangelie — ter s biseri in dragimi svetinjami opravili knjigo, ktera je rabila opatu pri slovesni naaši (sub infula). — Remski: Emavzski sainostan prevzemo 1. 1419 Husovci, kteri — ločeni od cerkve katoliške — pošljejo 1. 1451 po raistru Konstantinu Angeliku z drugimi darili knjigo v Carigrad patrijarhu, da bi jih rajši sprejel v cerkveno občestvo. Tu pa knjige niso kaj čislali, in 1. 1546 jo prinese grški slikar Paleokapa na prodaj v Trient, kjer so zbrani bili katoliški škofje; kupi jo nadškof Remski, knez iz hiše Lotrinške, ter I. 1554 pridene bukvam, na ktere so prisegali o venčanju francoski kralji. Francozi so jih imeli jako v čislih (nun des plus precieux monuments de notre historie nationale" — Silvestre), češ, da so spisane v jeziku staroindiškem ali sanskrtskem in nadeli so bukvam ime ntexte du sacre" (Na bukve slovenske prisegal Burbon — cf. Koseski). — L. 1717 pregleduje ruski car Peter v Remih ondašnje draginje, čita cirilski pisani del, glagolice ni poznal, ter pove, da je to slovansko evangelije. L. 1721 tajnik ruskega opravništva cerkvenemu predstojništvu na prošnjo prestavi prvo stran. L. 1789 Anglež Ford Hill na Dunaju vidi glagoliške spomenike ter pove, da je onemu v Remih drugi del pisan tudi glagoliški. L. 1793, kedar so končavali vse, kar je spominjalo na kraljestvo, izginile so tudi te bukve. Dobrowsky v Instit. XIV. piše: ,,Evangelia slavonica lingua exarata, religiose Remis servata, quae reges Galliae coronandi praestando jusjurandum tangere solebant, furor tumultuantium, proh dolor! igni tradidit". Enako obžaljuje to Kopitar v nGlag. Cloz.", kjer vendar prosi francoskih zgodovinarjev, naj tolikanj znamenitega spomenika poiščejo. L. 1838 pošlje car Nikolaj v Renie Turgenjeva, kteri ga res najde v mestni knjižnici mej drugimi rokopisi, toda — brez lepotičja, brez biserov in drazih svetinj! L. 1842 se stvar razglasi in 1. 1843 pride spouienik na svetlo po carjevera naročilu v Parizu, 1. 1846 pa ga v Pragi priobči Vaceslav Hanka. Tako osodo imel je torej ,,Codex Sazavo-Emauntinus sive Remensis!" Nekteri jo opisujejo nekoliko drugače, io jezikoslovci so različnih misli tudi o tem, kdo je spisal ta ali oni del in v kteri dobi (Cf. Slav. Bibl. 1851 pg. 83). Svgtoje Evangelije po Ostromirovu supisku 1056 i 1057 letu. Izdanije Vgščeslava Ganky. Praze. 1853. 8. XII. 206. — Našel je ta spomenik J. A. Družinin po smrti carice Katarine II. v njenih sobah, in car Aleksander I. ga je poklonil javni knjižnici Petrogradski. V sebi ima evangelije, in to po nedeljah, počenši z velikonočno. Prepisal ga je iz starejšega rokopisa v Cirilici dijakon Grigorij za posadnika Josefa Ostromira v Novgorodu, kjer je rmmestoval sorodnika svojega kneza Izeslava, kteri je pa vladal v Kijevu. Prepisaval ga je od 21. oktobra 1056 do maja 1057 ter marsikaj, kakor sam pove, tu in tam spremenil, češ, naj se mu nikar ne zanieri, da ni še več prenaredil v njem. Sporaenik je znamenit, ker je prvi z gotovo letnico. Naznanjen je bil najprej 1. 1806; 1. 1843 ga je na svetlo spravil v Sanktpeterburgu Vostokov, 1. 1853 v Pragi pa V. Hanka. Spisal mu je predgovor, v kterem pripoveduje njegovo zgodbo, v českem, ruskem, maloruskem, poljskem in srbskem jeziku, vravnal ga po evangelistih ter razložil z nekterimi primerami na koncu (Vid. Miklosich. Zeitscbrift f. oest. Gym. 1853). — Božistvennaja služiba. Divinum officium. Izdanije Vgščeslava Ganky. Praze. 1854. 16. str. 32. — Ostatki slav. bogosluženija u Čehov. Praze. 1859. — Hanka je (Vid. Slav. Bibl. 1851. S. 267-321: Entgegnung auf Herrn W. Hanka's albernheiten u. lligen v. Miklosich) stare sporaenike uekterikrat razlagal res le po svojih dozdevkih, marsikaj zagrešil, a vendar je — nekako sreduik mej Cehi in drugimi Slovani — staroslovensko vedo in slovansko vzajemnost dokaj pospeševal in je zarad tega Čehom samim bolj v čislib nego posebnim učenjakom. V tem smislu je mej prvimi buditelji pač tudi Jan Kollar, r. 1793 v Mošovcih stolice Turčanske, evangelik, u. 1852 profesor bajeslovja in starožitnosti slovanskih na Dunaju. Kolar slovi ne le po svojih narodnih in umetnih spevih, po »Slavy Dcera" ali po pesniških spisih p. ,,Slava bohynč a puvod jraeua Slaviiv", ampak tudi po raznih učenostnih razpravah o starodavnosti Slovanov, o književni vzajemnosti (Ueber die literarische VVechselseitigkeit zwischen den verscbiedenen Stammen u. Mundarten der Slaven. Pest 1837. Leipzig 1844) itd. Šafafik je kazal, kaj so Slovani bili nekdaj in kaj so še sedaj; Kolar pa, kaj naj bi bili v prihodnje, ter se je rojakom tolikauj omilil, da so mu na spomenik nagrobni vpisali: Živ jsa nosil v srdci narod cely, zemfev žije v srdci narodu celeho" (Vid. Naučuy Slovnik). — Prav tako inia tudi mnogo zaslug František Ladislav Čelakovsky, r. 1799 v Strakonicih, u. 1852 profesor slovanske filologije v Pragi, ne le po krasnih zbirkah starih pesni slovanskih narodnih, českih, ruskih, slovenskih (cf. čbelica, Prešern), ampak tudi po učenih spisih svojih p. Všeslovanska začatečni čteni 1. 1850; čteni o srovnavaci mluvnici slovanske; Mudroslovi narodu slovanskeho v pfislovich 1. 1852 it.d. — Mej take buditelje se šteti sme: Ignac Jan Hanuš, r. 28. nov. 1812 v Pragi, doktor filosofije, profesor v Levovu, od 1. 1860 vseučiliški knjižničar v Pragi, kjer je u. 19. maj. 1869. Spisal je na pr.: Die Wissen schaft des slavischen Mythus. Lemberg 1842. To knjigo je poznej mnogotero in bistveno sam popravljal. — Svaty Kyril nepsal kyrilsky než hlaholsky. L. 1857. Temu nasproti je trdil F. J. Jezbera (r. 1829, u. 1867): Kyril a Method nepsali nikdy hlaholsky, než kyrilsky. V Praze, 1858. 8. 72. Gorel je za Cirilico, vredoval Slovenina 1. 1863 itd. — Der bulgarische Monch Chrabr itd. sp. Hanuš. Cf. Slaviscbe Bibliothek II. 1858: Zur Glagolica-Frage. — Sostavil je več nionagrofij, pisal o staročeski literaturi, v Cas. čes. Museum., in priobčil knjigo: ,,Das Scbriftvvesen u. Schrifttum der bohm. slovenischen Vblkerstarame in der Zeit des Ueberganges aus dem Heidentume in das Cbristentum". Eine lit. hist. Abb. zur Jubilaeumsfeier der Auff. d. Gruuberger u. Koniginhof. Hss. Prag. 1867. 8. 114. Lavoslav Geitler r. v Pragi 1. 1847, učil se ondi pa na Dunaju, 1. 1870 postal doktor filosofije, pisal v Čas. Česk. Mus. p. 0 stavu a pokrocich srovnavaciho jazvkozpytu itd., 1. 1874 redoviti profesor slavistike na vseučilišču Zagrebskem, potoval v Macedonijo, na Athos, na Sinaj, u. 2. jun. 1885 na Dunaju. Preiskaval je marljivo jezik bolgarski in litavski, dal na svetlo nekaj dotičnih narodnih pesni itd. Posebej je priobčil na pr.: Starobulbarska Fonologie se stalym zfetelem k jazyku litevskemu. Sepsal Dr. Leopold Geitlor. V Piaz<>, 1873. S. VI. 132. — S pomofijo jugoslav. akademije je dal v Ci- rilici na svetlo glagoliška sloveča spomenika: Euchologium (Molitvenikii ili Trebnikii) 1. 1882. 8. VI. 197, in 1. 1883 Psalterium Sinaiticum, Glagolski spomenik manastira Sinai — brda, vii Zagrebu. — In naposled: Die albanesischen und slavischen Schriften von Dr. Leopold Geitler, mit 25 phototypischen Tafeln. Wien, 1883. fol. X. 1883. (Vid. Kres 1885; Zvon 1884; Jagič nČetyre kritiko-paleografičeskija staty« 1884; Archiv VII. itd.). Martin Hattala r. 1821 v Trstenu stolice Oravske, knez ili svečenik biskupije Ostrigomske, od I. 1853 profesor slovanske filologije v Pragi. Spisal je mnogo slovniških knjig o jeziku českem i slovenskem (slovaškem), posebnih jezikoslovnih razprav v latinščini, češčini in nemščini, v Cas. čes. Mus., zlasti p. 0 Fr. čelakovskeho srovoavacf mluvnici 1. 1855., Opomčru cyrillčiny k nynšjšim nafečim slovanskym 1. 1855; Mnich Chrabr 1858; Slovo o polku Igorovč 1858; Libušin Soud, Zelenohorsky a Kralod vorsky Rukopis 1. 1858—60 etc. — 0 knjigah p. Babukič, Šembera, Buslajev itd. Brus jazyka českeho. V Praze 1877. 8. 304 itd. §• 40. Srbom v Lužicah je glede nove in stare vede slovanske znamenit buditelj bil na pr. Jan Peter Jordan r. 1. 1818 v gorenji Lužici, doktor filosofije, profesor jezika i slovstva slovanskega v Lipsku, naposled književnik v Avstriji (Zukunft). Po Dobrovskega sostavu je spisal MGrammatik der wendisch - serbischen Sprache in d. Oberlausitz" 1841. 8. 204. — L. 1842 jel je v Lipsku izdajati v smislu nekdanjega Slavina i Slovanke nJahrbticher f. slaw. Literatur, Kunst u. Wissenschaft", v kterih je marsikaj o Slovencih (p. 1844 Novice, Blaže in Nežica; 1845 Klaočnik, Kopitar, Vodnik, Jarnik; 1847 Slomšek itd.). — Sodelavec in še izvrstnejši buditelj svojim rojakora je bil Jan Arnošt Stnolef (rus. Smoljar, nem. Schmaler), kteri mu je pomagal, da se je 1. 1847 vstanovila Matica serbska, ter je 1. 1848—9 prevzel vredovanje Jordanovih ,,Jahrbucher'(. R. 1. 1816 r Luči (Merzdorf) je u. 1. 1884 v Budišinu. Priobčeval je knjižice slovniške, narodne pesni, preložil na srbski nKralodvorsky Rukopis", Hilferdinga ,,Istorija Baltijskih Slavjan" itd., vredoval časopis Mačicy Serbskeje, nSlavische Jahrbucher'' (neue Folge) 1. 1852—8, Zeitschrift f. slav. Lit. 1. 1862—5, Centralblatt f. slav. Lit. u. Bibliographie" 1. 1865 — 8 v prostih zvezkih ali listih etc. Naslednik mu je p. M. Hornik, E. Muka; zlasti dr. Pfuhl, profesor v Budišinu, kteri je spisal svojo nLaut- u. Formenlebre der oberlausitzisch-\vendischen Sprache. Bautzen. 1867. 8. 124." vže popolnoma na podlagi staroslovenščine Miklošičeve itd. August Schleicher r. 19. febr. 1821 v Sonnebergu (Meiningen), doktor in profesor sanskrta in primerjajočega jezikoslovja v Pragi od 1. 1850, od 1. 1857 v Jeni, u. 6. dec. 1868. 0 staroslovenščini je spisal na pr.: Die Formenlehre der kirchenslawischen Sprache. Bonn, 1852. 8. XXIII. 376. — Jako slovf veliko njegovo delo: »Compendium der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen. Weimar. I. 1862. II. 1866. Indogermanische Chrestomathie, kjer se nahaja str. 259—294 das »Altbulgarische". Sodeloval je v nZeitschrift fiir vergleichende Sprachforschung (Kuhn — Schleicher)", kjer je mnogo njegovih kritičnih sostavkov o jezikih in knjigah slovanskih itd. Na pr.: Kurzer Abriss der Geschichte d. Slav. Spr. — Ist das Altkirchenslawische Slowenisch? B. I. etc. (Cf. Rad. VI. Jagič. — Hlas 1886). Da se je staroslovenska veda vzbudila in tolikanj povzdignila, pripomogli so pač mnogo nemški učenjaki velikani; na pr. btata V. in Fr. Humboldt, J. in V. Grim na, Fr. Diez, A. Pott, vzlasti F. Bopp, A. Shleiche r, sedaj Gurtius itd. Fran Bopp r. 1791 v Mogunciji (Mainz), od 1. 1825 v Berolinu profesor sanskrta in piimerjajočega jezikoslovja, u. 1867. Novo pot v jezikoznanstvu pokazal po velikih delih p.: Lehrgebaude der Sanskiitsprache. Berlin 1827. Glossarium sanscritum. 1840 —44. Vergleichende Grammatik des Sanskrit, Zend, Armen., Griech. Lat. Lith. Altslav. Goth u. Deutsch. I. 1833. II. 1857.