1144
Iz novih pesmi
Dušan Ludvik
MISLI    Marcev sneg me je zaslepil (kosmi zvezd, konfeti rož), na srce se je prilepil, da bleščim se kot kristali broš.
Splazil se je v misli prazne (gluho seme, zlomljen plug), včasih so bile vsaj blazne, zdaj pa mraz švisti iz not in fug.
Srepi čas je v njih razpletel zemljevide peg in gub in neplodni il dognetel, barve iztisnil iz poslednjih tub.
Vsaka oblika - slab osnutek, vsak odtenek - zmoten gib, ko izostril sem občutek, zgrešil smer sem, zgubil vid in tip.
Iz novih pesmi
Nisem jih izklesal v kamen, krhka snov so, plahi vzdih, kot ob kresu skozi plamen -zdaj vihar, nato spet vetrc tih.
PO LETIH   Oblaki se v pazder drobijo in sonce, razšopirjen pav, prevaža zarjasto kočijo po mozaiku šmarnih trav.
Lovim satenaste okače, ko zlezli so iz tesnih larv, razprli v vetrcu pahljače -krilca poletno modrih barv.
Premolkne nota na violi, tišina reže kot skalpel, otožen dan pradavne boli pa mi je izbral najslabši del.
Bil sem omotičen godovnik, neizčiščen kakor divji med, metulj poišče si medovnik, jaz bistvo iskal sem, vzrok in sled.
Pohabljan (duh moj nepohabljen), v sovraštvu okopan, sam nič kriv, ljubljen, pozabljan in pozabljen, bi umreti moral - pa sem živ.
MIMOGREDE   Kopje vida, zasvedrano skoz lobanjo do možgan. Gledam svet kot skozi rano, v barvne lise razkosan.
1145
1146                                                                                                                      Dušan Ludvik
Sonce je škrlaten madež, v štrenah lije skoz oblak in kot omedeni sadež se raztrešči ob somrak.
Na križpotju viselnice, v zanki neizpolnjen sen, spodaj pekel, v sredi vice in v oblakih vrh zgrešen.
V vsakem hipu, ki se utrne, strnjena sta svod in svet, v srcu se vesolje obrne, sonca pa je le za ped.
Čas zna rezati kot britev, bolj in bolj zmanjšuje obseg, pozno je za spokoritev in prezgodaj za pobeg.
HREPENENJE    Da bil bi vsaj metulj, ko v burji bil sem orel! Trenutek ni dozorel, na čas je legel mulj.
Podobe v zrklih dni bolščijo posmojene, skoz nje se žalost žene, jih slači do krvi.
Razlita prek rodov, komu še kaj pomeni, ne vzklije in jeseni bo le razpadla snov.
Škoda je vseh spoznanj, v brezzveznost sem zabredel. Sem bajal ali bledel, moj svet je kot zlagan.
Vem le, da hrepenel sem, čakal te na produ, po tebi in pelodu še dolgo v noč dehtel.
V ZATIŠJU    Kak mik, prvinska strast je v biku, v nozdrvih srd, moč v vsaki kiti, in kak obup je v smrtnem kriku, ko kleca, pada, jenja biti.
Vsa leta kot po njem udrihal po meni je usodni drkelj, le kdaj in kje sem tebe dihal, lovil kresnice čistih zrkel.
Sem te srečaval kdaj poleti, razpet životek, slastne grudi, morda pred tisoči stoletij, zaklad, zaraščen v zlati rudi.
Od vekomaj je seme v cvetu, pepel je, spet bo ogenj lava, vse je bilo že prej na svetu in novo le staro spoznava.
Bila si s cvetjem zasnežena, v zenicah moja temna tenja, beseda nedogovorjena še zdaj se iz dalje k nama vzpenja.
NAKLJUB VSEM    Ustavi neulovljiv trenutek, jadra ukroji iz slepil. Neponovljiv je vsak osnutek, komaj dosežen, že podre se cilj.
1147
Iz novih pesmi
1148
Dušan Ludvik
V kateri pekel brezprostorja, le kam in do katerih zvezd me pahne z ozkega obzorja duh večne obnove skozi živo vest.
Gnus (gobec ščuke ubijalke)
mi je zobe v razum zaril,
me zadrgaval v ovijalke
iz spolzkih kač, moj nori krik ostril.
Če so mi zrasle kdaj peruti,
je strah peresa izkljuval,
kot na preluknjani plahuti
sem treščil k dnu, a vsem nakljub spet vstal.
Zasede in pasti, prisile!
Za vešče duše ni pregraj,
v brezlučju niso zablodile,
ko šle zaman so iskat zgubljeni raj.
MOJ KOZMOS    Skrivnostna ostaja razvrstitev zvezd in nedoumna noč za pragom luči, nevihta (ko filtriramo jo s pljuči) pretika črno uganko skoz zavest.
Popolnost je povprečju valobran, od lun in zvezd nič manj ni skladna roža, lepota ubranih mer njen lik zaokroža, nje barve velik čudež so kot dan.
Zakaj ravnam le velike stvari, saj svet je tudi v majhnih učlovečen, nevidne vrejo skozme, vanje oblečen sem voden v up, obešan na skrbi.
Prehodno, neprehodno, mir in beg: kal ve za pravo smer in žlahtne sile jo bodo obračale in v sad zjedrile -bogat dozorek, brazda iz veka v vek.
1149                                                                                                        Iz novih pesmi
Odprem oči (poln tonov in oblik), na sredo zrkel pal je oreh sonce, z zobmi ga strem - same pikapolonce v zrak blisnejo kot v žicah kratek stik.