LJUBLJANA 1920. 

ZALOŽILA IG. PL. KLEINMAYR & FED. BAMBERG. 

IVAN CANKAR: 

MIMO ŽIVLJENJA. 


Vsebina. 

Mimo življenja 1 

Brez doma 8 

O prešcah 13 

V temi 31 

Greh 46 

Tinica 83 

Na Golgato 107 

Lepa Vida 113 

Zaljnbljena fantazija 122 

Vedomeo 139 

Sreča 167 

Pozdrav iz domovine 218 

Poet 226 


Mimo življenja. 

Ob prazniku je bilo, veselem, poletnem; in 
povesil sem oči, ker me je bilo sram te pustoši ve 
osamljenosti in sem se umaknil ljudem. 

čisto sam sem bil v kremi, v veliki, temni izbi. 
Kakor onkraj sveta, onkraj življenja; nisem videl 
neba, ni me dosegel s ceste prazniški šum. In vendar 
je bilo do ceste komaj par korakov; skozi veliko 
okno sem videl ljudi, ki so se sprehajali v solncu; 
opazil sem časih, celo, kako so se premikale lepe 
ustnice, kako so se smejale mlade oči. Nasmehne se 
človek, kadar vidi vesel smehljaj; moj obraz pa je 
ostal miren, moje oči se niso nasmehnila Kar je 
šumelo, kar se je lesketalo tam zunaj v solncu, mi 
je bilo tuje; ljudje, ki so hodili tam, živeli, niso 
mislili mojih misli, ne želeli mojih želja; ne sovraštva 
ni bilo med mano in med njimi in ne 
ljubezni... 

Tisto leto je bila poletna moda jako okusna. 
Posebno polrazcvela dekletca z velikimi, rosnimi 
očmi, polnimi ustnicami — kakor solnčni žarki . . . 

Cankar, Mimo žirljenja. 

1 


raztopilo bi se človeku srce. . . Silni slamniki, ki so 
zasenčili vse čelo do obrvi, in od slamnika svetel 
trak, svetla pentlja na vrat; lahke bluze, svetle, prozorne, 
z rokavi tesnimi ob ramenih, širokimi ob 
gležnjih, tako da je bila roka gola do komolca, če se 
je vzdignila; krilo tesno, vlito na polne ude — o 
koprnenje!... 

Hej ? Ne, bratec, to vse ti je tuje, nedosegljivo 
za zmirom! 

Orneglilo se mi je bilo oko za trenotek; morda 
se je bil porodil — hipna senca — spomin iz nekdanjega 
nezavednega življenja. Zazibalo se je nekoliko, 
vztrepetalo je — in spet sem gledal hladan in 
miren — v tisto solnce, ki je sijalo zunaj tako tuje 
tujem ti življenju. 

Ni potreba ljubezni, ni potreba sovraštva; ali 
zakaj bi me ne zanimalo, kar se gnete tam v svetli 
izložbi ? Prijetno je človeku, če ima pred sabo kozarec 
vina in povrhu še komedijo . . Kam hitite, 
dekletca mlada, rosnooka? Postoj, — kam se je bil 
izgubil tvoj pogled ? Videl sem pogled, utrnil se je 
bil nenadoma iz čistega očesa in je ugasnil... in 
bilo mi je, kakor da sem šel po livadi, brezskrben, 
popevajoč — in glej, prepad pred mano... Kam, o 
dekletce mlado, rosnooko ?. . . Ugasnil je bil nečisti 
pogled in se je spet užgal in je gorel v široko odprtih, 
temno obrobljenih očeh; predrzno' so se smejale 
rdeče ustnice; lica, pred trenotkorn še tako nežna 
in polna, so bila že vsa udrta in našminkana; ko-
ketno se je zibalo telo, levica je privzdigala krilo do 

2 


kolena. . . Začudil sem se, zasenčil sem oči z dlanjo, 
da bi videl natanko. Saj se ne smejo rdeče ustnice — 
v trudnem ihtenju trepečejo: nič ni predrzen njen 
pogled, brezizrazen je, plaho, komaj zavedno iščoč, 
proseč, očitajoč; in v šminko na licih kopljejo solze 
globoke struge. Iztegnila je roko, upognila je glavo, 
da bi se branila; zmirom nižje kloni glava, komaj 
vidim še prste visoko iztegnjene roke; pogreznila 
se je tiho, izginila je. . . 

To je bila ena sama karikatura v komediji, ki 
sem jo gledal z zadovoljnimi očmi. Ali pozorišče, 
prej tako dolgočasno prazniško, je bilo zmirom bolj 
zanimivo. Nič več ni bilo solnce veselo; težka, soparna 
je bila njegova svetloba, svetili so se v nji 
obrazi kakor s potom in krvjo obliti. 

Videl sem plegantnega človeka v sivi ogri-
njači, belo rožo v gumbnici. Hodil je prej 
nalahko skljuičen kakor je bilo takrat v modi, 
smehljal se je koketno pod črnimi brčicami; nameril 
se je bil za dekletcem mladim, rosnookim. 
Toda glej, zmirom bolj upognjen je bil njegov 
hrbet — čudo božje: starec ob palici! Tresejo se mu 
šibka kolena, oči brez vejic gledajo motno, umirajoče 
v poslednjem nelepem žarku poželenja. Iztegnil 
je bil nekoliko roko, išče s palico, tiplje 
kakor slepec, opoteka se, pada; samo še plešasto 
glavo sem videl, ki se je zamajala, vzdignila, 
utonila kakor v vodi . . . 

Nič se ni poznalo v gneči, da je utonil — 
kakor da bi se bila posušila bilka na prostranem 

1* 

3 


travniku . . . Kam si se napotil, mladenič? Tam 
beži, v črni množici sam, svoboden in umakne se 
mu strahoma, kogar se dotakne njegov komolec. 
Oblečen je — kaj nisem bil tudi jaz tako oblečen 
nekoč? Ne ... to je pač le spomin iz tistega nezavednega, 
že pozabljenega življenja. Morda sem 
nosil takrat pisano, vihrajočo ovratnico, široko-
krajni klobuk postrani na kuštravih laseh, suknjo 
odpeto; morda je bil tudi moj obraz takrat, v tistem 
nezavednem življenju, tako predrznovesel, so se 
bleščale tudi moje oči! v tako žarkem ognju . . . 
Kam si se napotil ? Postani! . . . No on ne postane, 
sam si je bil zapisal usodo, podpisal sodbo, Bog z 
njim! Prišel je mimo svetilke ha oglu; tam je 
množica najgostejša —• kakor muhe silijo k luči! 
In zasijala je luč tudi na njegov obraz, vsega je 
polila z gorko, rdečo krvjo! . . . Postani, še je čas! 
Bog z njim, nisem njegov varuh! Naj bi se ne bil 
rinil v gnečo ... Že je raztrgana, razcapana 
njegova odpeta suknja, cunje mu vise od ramen; 
njegova krepka pleča so se zožila, glava se je 
povesila; roke, tresoče, šibke, koščene, kakor vrab-
čevi kremplji, se iztegajo; ne morejo se več braniti, 
ne morejo si napraviti steze . . . Nič tragike — 
smešen je bil! Kuštravi lasje, mokri od potu, so bili 
legli na čelo, preko oči, v dolgih svetlih grivah in 
kapalo je od njih na nos, na ustnice; oči — kje 
je vaš žarki ogenj ? — so buljile začudeno, neumno 
. . . Zatoni, zgodnji starec! . . . 

Stoje, vsi stoje, ne pomaknejo se za ped po 

4 


cesti navzgor! Noge stopajo, šiibe se, omahujejo — 
ne za korak naprej, ne za korak nazaj, ne za ped! 
Ce to ni kratkočasna komedija . . . vina, fant! 

Zmotil sem se bil namreč, kakor se zmoti človek, 
ki se vozi po veliki cesti: — mirno stoji voz, a 
holmi z belimi cerkvami, travniki, polja, nizke 
kmečke hiše, s slamo krite, gospod župnik, ki stoji 
na vrtu in bere brevir — vse hiti mimo v pisanih 
podobah, radost in čudo očem . . . Tako je bilo: 
moja tiha, temna koliba z zaspanim natakarjem 
vred se je vozila jaderno mimo okamenele ceste. 
Gledal sem jih, koprneče popotnike, v kolobar^ 
začarane, kako so bili z nogami, krvav pot na čelu, 
krvave solze v očeh in smeh, o čudež, smeh na odprtih 
ustnicah, smeh brez vzroka, neumen grd, iz 
blazne bolečine porojen. Bijejo z nogami, toda 
čarovni kolobar je začrtan, zarisan v zemljo tako 
ozko, da omahuje, pada telo ob nerodni, prenestrpni 
kretnji . . . Velik, suh človek v črni salonski suknji, 
z zlatimi naočniki in rodoljubno brado vzdiga 
kolena posebno visoko, kakor da bi mel proso. Na 
njegovem obrazu ni niti sledil bolečine — očitno 
je, da je že popolnoma blazen in se mu resnično dozdeva, 
da popotuje neumorno, roma naravnost proti 
cilju, kakor si ga je bil izmislil v svoji blaznosti. . . 
Ali so moje oči že trudne, ali pa je bila zares 
že legla večerna senca na okamenelo cesto, na začarano 
množico? . . . Moja prijazna koliba se je 
vozila čudovito hitro, že smo bili zunaj na veliki 
cesti; fant je dremal . . . vina, fant! 

5 


Skozi mrak se je vozila moja koliba, mimo 
široke ceste, ki je bila tako natlačena z okamene-
limi popotniki, da so padali nekateri celo v globoki 
jarek. Zdi se mi, da je bilo mesto že v daljni 
daljavi, že v noči; samotna pokrajina naokoli, na 
obzorju nizki holmi s cerkvami, ki so se svetile v 
čudno rdečem plamenu, kakor da bi gorele. Po teli 
cerkvah sem spoznal pokrajino — videl sem jo že 
nekoč, v daljni preteklosti, in takrat je bila lepša, 
in takrat sem jo ljubil . . . Spoznal sem tudi to 
dolgo procesijo, naprej hrepenečo, na mesto začarano. 
Spredaj je hodil človek v duhovskem ornatu, 
v rokah velik križ; on edini ni premikal nog; ali je 
bil spoznal brezvspešnost tega početja, ali pa se je 
počutil dobro v svojem ozkem kolobarju. NI nosil 
križa on sam — vsa dolga procesija, vsi za njim 
so bili obloženi; visoko so se vzdigale koščene roke, 
visoko so držale težki križ, in noge so stopale neprestano, 
vse že trudne, ranjene. Spoznal sem jih, 
ki sem jih ljubil nekoč, ki so mi tujci ob tej uri. . . 
V daljavo nikdar dosegljivo buljijo blazne oči, že 
ves večer, o, že vso večnost, in niti koraka dalje. . . 
Kdo bi jih rešil, kdo bi jim zaklical? ... In če bi 
se osvestile oči, če bi omahnile roke, izpustile 
križ? ... O, dalje! Boljša blaznost nego grozota 
spoznanja! . , . 

Kdo si ti, ki si uprl name iz množica svoje 
velike, okrvavljene oči ? 

Poznal sem te. Drugačen je bil tvoj pogled, 
bolj vesel tvoj smeh, bolj ponosen tvoj korak. Zdaj 

6 


se ti že tresejo kolena, nič več ni upanja v tvojih 
očeh, čas je blizu, tovariš od rojstva! Tudi v mojem 
srcu ni več upanja, ne sočutja, ne strahu, ko gledam 
v ogledalu tvoj spačeni obraz. Sojeno ti je, torej 
padi, kakor padajo drugi. Ti stojiš, se ne ganeš — 
moja koliba jadra veselo mimo . . . Kako dolgo 
še? . . . 

7 


Brez doma. 

Poleti je bilo, ob tistem času, ko so bežali 
ljudje iz mesta kakor iz goreče Sodome. Po zaprašenih 
mestnih vrtovih — v žarkem solncu, T 
sivem dimu venečih, umirajočih —, po gostilniških 
dvoriščih, zatohlih, z oluščenim, golim zidovjem 
obzidanih v vročo senco na trotoarju pred praznimi 
kavarnami smo se skrivali mi, ki ni bil za naa 
ustvaril Bog zelenih pokrajin tam zunaj. 

Ob tistem času sva sedela sama na gostilniškem 
vrtu. Mračilo se je že, zrak je bil gorak in miren. 

„Še letos poj dem dol," je dejal moj prijatelj 
in mi ni pogledal v obraz. „Zdajle še ne morem; 
malo pozneje, čez mesec dni, ali pa še prej . . . 
Dolgo že nisem bil doma. in zdi se mi, kakor da je 
domovina že zmirom bolj daleč, že bi moral zasenčiti 
oko, da bi jo videl, kako se blešči v daljavi, tako 
svetla, vsa bela . . . Vsako minuto gre za seženj od 
mene in bojim se, da mi nazadnje popolnoma ne 
izgine izpred oči . . . Zato moram brž za njo, 
moram dol in pojdem še letos ..." 

8 


Sanjal je o domovini kakor o svoji ljubici, 
zvesti mladenki; sanjal je popotnik, ženin, hrepeneč 
v tujini. Glas se mu je tresel, ko mi je pripovedoval, 
da pojde kmalu . . . morda že čez mesec 
dni. Govoril je in nekaj neizmerno lepega je vstajalo 
pred njim. Obrazi, ki je bila na njih vsa rosna, 
ljubezniva lepota njegove mladosti . . . zelene pokrajine, 
zlata polja, valujoča v toplem vetru . . . 
bele cerkve na holmih ... in iz stolpov velikonočne 
pesmi ... in vitko dekletce z rdečimi lici in velikimi 
očmi ... in prva otroška ljubezen . . . Vse je 
še tam kakor je bilo; tisto solnce, ki je takrat veselo 
sijalo nji in njemu in vsi lepi božji zemlji, stoji še 
zmirom na nebu in beli oblački lete in pod njimi 
beže preko travnikov sence kakor sanje . . . 

Lica so mu bila zardela, gledal je motno in 
nemirno. Njegovo globoko domotožje, polno slasti 
in bolečine, je objelo mene samega, stisnilo mi srce 
kakor v čudnem strahu . . . 

Takrat je nosil ogoljeno suknjo in ni bil obrit; 
redke rumene kocine so mu poganjale po obrazu-
Slikar je bil, toda moč njegova je bila šibka, plaha, 
v vetru omahujoča. Moč hrez doma . . . nestalno 
blodeča, iščoča, naprej hrepeneča, ozirajoča se 
plaho po poti nazaj! Kadar sem stal pred njegovimi 
deli, se ni vzradostilo moje srce: hotela so 
govoriti in so jecala nerazumljive besede. Ozrl sem 
se nanj in sem spoznal, da delo ni bilo izraslo iz njegovega 
srca. Slab je bil in boječ kakor otrok in si 
ni upal, da. bi pokazal ljudem lepoto, ki je bila v nje-

9 


govem srcu. Niti o svoji domovini, o svojem do-
motožju, o svoji sladki bolečini ni govoril; bilo ga 
je gram, tujca na vsem božjem svetu, da bi pripovedoval 
o domovini, ki je sam ni poznal — o bajni 
deveti deželi; da bi govoril v jeziku, ki ga sam ni 
razumol, ki ga je' slutilo komaj koprneče srce. Mislil 
je tuje misli in stvarjal tuja dela po tujih zapovedih 
; sam sebi tujec .. . 

Takrat sva se ločila in sva šla vsak po svojih 
potih in se nisva srečala pet let. 

Kakor pred petimi leti je bil, samo da je nosil 
dostojno suknjo in skrbno počesano, nekoliko redko 
brado. Dokopal se je bil do belega kruha. Videl sem 
njegova dela — ustvarjena so bila po drugih zapovedih, 
ki niso bila prejšnjim čisto nič podobna... 
Samevalo je drevo na previsokem hribu in kakor s 
tenko bilko so se igrali vetrovi z njim.. . Slab in 
mehak je bil kakor prej in čas, ki je prinašal vsako 
uro nove evangelije, ga je gnetel kakor testo — 
samujočega, omahujočega. Samo časih, iz barve iz 
črte — hipen pogled izza spečih trepalnic — je 
.zasijalo nekaj neznanega, toplega; zatrepetala je 
lepota, ki je bila v njegovem srcu in ki si ni upal, 
da bi ji odprl duri. 

„Ali si bil kaj doma ?" sem ga prašal. 

Ozrl se je z nemirnim pogledom v stran in je 
zardel. 

„Ne še . .." 

In nato je nadaljeval hitro in z istim trepetajočim 
glasom kakor pred petimi letL 

10 


„Letos pojdem. Zdajle še ne morem; ampak 
čez mesec dni, ali pa še prej .. . Čas je; tako daleč, 
se mi zdi, da je domovina že od mene in bojim se, 
da mi naposled popolnoma ne izgine izpred oči. . . 
Letos pojdem..." 

Na ustnicah sem mu videl in v očeh in slišal 
sem iz glasu njegovega, kako je glodalo v njem globoko 
domotožje, slasti in bolečine polno. Toda nič 
več ni bilo v njegovem glasu tistega tihega, skoro 
veselega zvoka, iz upanja porojenega; nič več ni 
bilo vere v njegovih očeh. 

In spoznal sem in prestrašil sem se, ko mi je 
pripovedoval. 

„Nekoč, predlanskim je bilo, že ob pozni jeseni, 
sem se bil že čisto napravil. Stanovanje sem 
bil že odpovedal, vse sem bil že pospravil in bil sem 
že na kolodvoru. Omotica me je bila obšla, opotekal 
sem se kakor pijan; solze so mi tekle po licih — ali 
od sreče, ali od žalosti... In ko sem bil na kolodvoru, 
sem se vrnil, sam nisem vedel, zakaj; kakor 
da bi me bil kdo poklical z ukazuj očim glasom. 
O prijatelj, in šel sem kakor" hudodelec, nikomur 
nisem pogledal v obraz . . . Žal mi je bilo potem in 
bolan sem bil..." 

Toliko trpljenja je bilo v njegovem pripovedovanju, 
da mi je bilo samemu težko pri srcu. Strah 
me je bilo. . . 

Ločila sva se in gledal sem za njim, ko je šel 
počasi po široki, vroči cesti proti predmestju. . . 

Privezan je bil z močno vrvjo in se ni mogel 

11 


geniti, ni se smel. Če bi stopil v kupe, bi ga potegnilo 
za vrat in za roke vznak nazaj na peron. Ne dalje, 
tujec, pototnik brez doma, vel list na valovih! Zasenči 
si oko, glej od daleč v obljubljeno deželo, 
umiraj v koprnenju!. . . Ne dalje — in če bi pre-
romal vso božjo zemljo od izhoda do zahoda, ne 
našel bi doma nikjer, zakaj ni ga v tvojem srcu. . . 
In kopmenje je glodalo zmirom globlje; na 
obrazu so se poznala znamenja bolečine in stokal je 
v sanjah. 

12 


O prescah. 

V teh časih neutešenega in neutešljivega hrepenenja 
se spominjam dogodka izza davnih let.. . 

Lepo jutro je bilo, ko sem se vzdramil. Solnce 
je sijalo, redki, nemirni jesenski oblaki so begali po 
nebu in pod njimi so begale sence preko ceste, preko 
streh in na polje, čez goro v daljavo. 

Oblekel sem se hitro, popil v naglici kavo in 
nato sem se napravil na pot. Poiskal sem veliko 
vrečo, v kakoršnih nosijo krompir, in sem jo zakrpal, 
ker je bila razparana. Zunaj je zaklical Lojze 
in vrgel sem vrečo preko rame, vzel palico v roko ter 
se napotil. 

Deset let mi je bilo takrat, Lojze je bil še 
mlajši. Ne vem, kakšen sem bil jaz, ali Lojze je bil 
zelo majhen in slab, bel in nežen je bil v obraz in 
gledal je srepo z velikimi očmi. Dejal je, da bo 
slikar — Bog vedi, o čem je sanjal. Zdaj je pač že 
mrtev, ali pa se je izgubil v svetu, ki je tako 
prostran. 

Postala sva pred sosedovo hišo in prišel je 

13 


Tone, ki je imel tudi veliko vrečo preko rame. 
Z njim je prišla njegova sestra Hanca. Najmanjša 
je bila izmed nas vseli; veliko materino ruto je imela 
na glavi in izza rute je gledal zelo droben, bolehen 
obraz. Pogledal sem jo in sem mislil, da ne zmore 
tako dolge poti. Toda šla je. 

Sprva se nismo ustavili nikjer, hodili smo hitro 
in veselo. Ponoči je deževalo in blato je cmokalo 
pod. bosimi nogami. Zavili smo si hlače do kolen in 
Hanca si je izpodrecala krilo. Kmalu se je vzdignil 
pred nami klanec in pot je bila gladka, izimita. Tone 
se je zadel ž nogo ob kamen, sedel je ter si brisal 
s travo kri. 

Pod nami je bila že vas in še dalje v dolini so 
se svetile bele trške hiše. Vse je bilo kakor umito, 
okopano; prazniško se je lesketalo jabolko na zvoniku 
farne cerkva Vse okoli nas pa je bila božja 
samota. 

Domenili smo se bili, da ne pojdemo po prešce 
ne v vas, ne v trg. Tolpe otrok so lazile tam od hiše 
do hiše, berači, razcapani popotniki. Ljudje so jih 
gonili od hiše, in če so jim dali kruha, so godrnjali 
ter loputali ž durmi. 

Lojze se je bil domislil prvi. Gledal je velikimi 
očmi in je dejal: „Tam je vse drugače, tam za 
hribi. Ne prišli bi domov s praznimi vrečami. Jabolk 
bi nam dali, hrušk, polne peharje, in tistili koruznih 
hlebcev, kakor jih pečejo tam; nizki so, rumeni in 
lepo diše; rjava skorja je razpokana kakor pri pogači 
. . . Da, kdor si upa tako daleč! ..." 

14 


Zavila se je pot nekoliko navzdol v tiho dolino, 
kjer so ležale dolge lehe. In tako je izginila ravnima 
za nami, sami smo bili — nad nami nebo kjer so 
begali jesenski oblaki. Razgovarjali smo si; prej, 
ali v tem trenotku, ko je vzrastel hrib med nami in 
med ravnino, ki je bila naš pusti dom, smo utihnili. 
Drugačno je bilo vse življenje zdaj in tudi sami smo-
bili drugačni.. Zgenilo se je v meni nejasno in boječe, 
da bi se vrnili; spogledali smo se, ali šli smo-
dalje. 

Zdelo se nam je, da hodimo že dolgo. Ne-
prestano se je pot vzdigala in se je spet spuščala, 
zmerom je bila enaka, enaki so bili vsi holmi in lazi 
in zmirom iste so bile tudi njive in črne tepke, ki 
so rasle ob poti. Kakor da bi se nič ne premikali 
in bi bilo vse mirno, začarano. Samo oblaki so 
hiteli. 

Tone je skočil preko trnjeve meje in je pohitel 
na holm, da bi se ozrl naokoli. 

„Tam je vas, zvonik se sveti!" je zaklical. 

„Saj sem vedel, da pridemo kam!" je dejal 
Lojze mirno in šli smo dalja 

Res je bila že blizu vas, ali nismo je mogli 
videti, dokler nismo bili tam, ker je bila skrita T 
drevju; samo mala, Žalostna cerkev je stala na nizkem, 
okroglem holmu, krtini podobnem, in je vzdigala 
zvonik s poslacenim jabolkom; vzdigal se je 
zvonik, pa se ni mogel vzdigniti visoko; presegel je 
komaj visoki oreh, ki je stal na pokopališču. 

Ozrli smo se, stopili smo v prvo vežo. Prav za 

15-


durmi smo ostali in smo se tiščali k zidu; temno je 
bilo v veži, dišalo je po sveže pečenem kruhu. 

Molila smo očenaš, ali slišal se je skoro samo 
tenki glas Hančin, ki je stala spredaj in je sklenila 
roke in se ni nič bala. 

Odprle so se duri, umolknili smo; neobrita 
ltmečka glava z veliko polhovko je pogledala iz sobe; 
zagodrnjalo je in duri so se zaprle. 

„Počakajmo!" je dejal Tone in se je pomaknil 
bliže proti pragu. Tedaj pa so se oglasili urni ženski 
toraki globoko v veži, v temi, zaškripalo je nekaj in 
nato je prišla dekla; prinesla nam je pehar suhih 
hrušk in četvero koruznih hlebov, majhnih, ploščatih 
in lepo dišečih. Dekla je bila debela, umazana in 
neprijazna ženska; pogledala nas je postrani, ni 
rekla nič din se je vrnila. Posedli smo v veži na tla, 
prešteli hruške in jih razdelili, spravili vse skupaj 
v vreče ter se napotili dalje. 

Vas je bila majhna, zelo blatna in pusta. Hiše 
so se tiščale na kupu kakor kokoši; Sin. vse je bilo 
tiho, kakor da bi imeli mrliča v vsaki hiši. Nekje 
ob vrtu se je prikazal fant, gledal je nekaj časa 
molče,nato je zaklical nekaj z zategnjenim, smešno pojočim 
glasom, pobral je kamen ter gazalučil za nami. 

„Lakota beraška je dejal!" se je razjezil Tone, 
hotel se je spustiti za njim, ali premislil se je precej 
in je samo zakričal: „Le pridi enkrat dol, ti.. . 
coklar!" Tone sam ni vedel, kako si je izmislil 
„coklarja"; zasmejali smo se in smo se napravili 
v drugo vežo. 

16 


Ko smo molili, je stal pred nami širokopleč 
fant in je opiral roke ob boka Poslušal je in gledal 
in se ni ganil. Ali ko smo nehali, se je počasi okrenil, 
vzel je iz kota debelo palico in stisnili smo vreče ter 
bežali; noge so se vdirale preko gležnjev v blato. 

Obredli smo vsa vas, nobene hiše nismo pozabili; 
imel smo naposled vsak po dva krajcarja in 
tudi v malhah je bilo že nekaj. Krajcarje nam je 
bila dala stara ženica, ali moliti smo morali ves prvi 
del rožnega venca; Tone pa je bil opazil, da sliši 
ženica slabo in zato je izpustil veliko število češčena-
marij. „Saj nimamo toliko časa!" je dejal. 

Komaj smo bili spet na poti, se je že izgubila 
vas v drevju; nobenega glasu ni bilo iz nje, tudi pes 
ni zalajal; ležala je mrtva tam in kakor na grobu 
se je svetil nad njo križ na nizkem zvoniku. 

Zdaj je šlo strmo navzdol. Pot je bila tukaj 
široka, vsa razvožena lin tako blatna, da je škropilo 
do suknje, ko smo hodili.. Tod so pač gonili živino 
na vodo. Spodaj, v čudnem, neprijaznem zatišju, 
pod strmimi skalami, je bila kotlina, polna rumene 
vode. Pot je vodila mimo v dolgo in ozko dolino, 
nečkam podobno. 

Lepa je bila dolina, vsa zelena, mirna, kakor 
nedeljska. Na oni strani, tam na rebri, se je svetilo 
dvoje, troje majhnih belih vasi; prijazno so gledale 
dol kakor golob je. In prav sredi doline je tekel 
majhen potok, žuborel je tiho, med vrbamlii skrit. 
Tudi pot je bila lepa, gladka z drobnim belim peskom 
posuta. Ob poti je stala sredi doline nova 

Cankar, Mimo življenja. 

17 


kapelica Matere božje in tam smo pokleknili. Prijazno 
je bilo vse naokoli in tudi nam je bilo prijetno 
in lahko, kakor da bi se bil Bog ozrl na nas. . . 

Dobro se nam je godilo v tisti dolini. Ljudje 
so bili kakor svetli zeleni travnikai tam doli, kakor 
bele vasi in nova kapelica ob poti. Niso nas gonili 
od praga in malhe so se polnile. V neki prostorni 
veži smo sedeli na klopi za mizo, jedli smo pšeničen 
kruh in pili mrzlo sladko hruševko. Pred nami je 
stala debela kmetica in nas je izpraševala. 

Ne vem, če je še na svetu tista dolina; zdi se 
mi, kakor da bi je ne bilo več ... . 

Bili smo spet na poti, pod nami je bila dolina; 
še eno drevo, še en ovinek in nikjer je ni bilo več. 
Samotna pokrajina se je razprostrla pred nami. 
Zgodilo se je takrat drugič, da smo postali in smo se 
spogledali. Ali šli smo dalje, kakor da bi nas bil kdo 
potegnil za rokav. 

Nismo še hodila dolgo, ko smo opazili, da ni 
bilo več jasnega neba nad nami. Umirili so se bili 
oblaki, počasi so se še plazili, utrujeni in leni in 
zmirom v isti smeri, proti severu. Podajali so si 
roke in so se spajali, sinjina se je izgubljala, kakor 
da bi zapirali tam gori svetla okna. 

„Deževalo bo!" je omenil Tona 

Lojze in jaz nisva nič odgovorila. Kaj se je 
godilo v meni ob tistem času, Bog vedi, ali čutil 
sem, da je mislil Lojze kakor jaz. 

„Le dalje, kamorkoli!" je mislil Lojze. „In če 
dežuje, naj!" 

18 


Ilanca je hodila zadaj; malo sključena je bila 
in sopla je že težko, ali nismo se zmenilil zanjo. 

Zašli smo bili v čudno pokrajino, tako neizmerno 
žalostno, kakoršne nisem videl še nikoli. 
Holmi so bilii poraščeni z grmovjem in nizikim 
drevjem; vetra skoro ni bilo več in tako se ni nič 
genilo; samo tam na najvišjem holmu se je premikalo 
počasi in enakomerno visoko ogrodje, kakor 
da bi stala tam smrt in zamahovala s koso. Med 
holmi so bile zasekane globoke in zelo ozke grape, 
polne belega kamenja, med katerim se je pretakala 
rumena dežnica. 

Poti skoro ni bilo, hodili smo po blatnih stezah, 
po kolovozih, časih smo udarili naravnost čez holm, 
po strmi rebri, tako da smo plezali časih po vseh 
štirih. Ali nikjer hiše, od nikoder glasu — neizmerna 
in zmirom enaka je bila pokrajina. 

„Kaj se nismo izgubili ?" je vprašala Hanca. 
Potna je bila v obraz in ustnice so se držale na jok. 

Na visokem grebenu smo bili, videlo se je daleč 
naokoli. 

„Kako bi se izgubili? Tam so sveti Trije 
kralji!" je tolažil Tone Hanco in sebe. Gledali smo 
— tam v daljavi, visoko, zraven sivega neba je bila 
bela pičica, cerkev svetih Treh kraljev. 

„Zdaj, otroci, bomo pač kmalu na Holmu; 
mnogo nas čaka tam. Samo troje hiš je, naokoli pa 
gozd samega sadnega drevja. Po dolinah, po hribu 
same jablane — kakor smreke in bukve. . ." 

Lojzetu so se zasvetile oči in tudi meni se je 

9* 

19 


zasmejalo srce, Hanca pa je pospešila korake. Same 
jablane kakor smreke in bukve. Kaj. jabolka! Imeli 
smo jih v malhah dovolj. Ali bilo je nekaj lepega — 
tako sladko je bilo upanje. .. Ni treba, da so bila 
jabolka, bilo bi lahko karkoli. . . 

Molčali smo skoro vso pot, odkar smo se bili 
odpravili zdoma. 

Tone, ki je bil doma zmirom lačen, je mislil na 
koruzni kruh, na jabolka, na sladko hruševko; tudi 
Hanca je mislila tako — tepena je bila zmirom, 
pestovala je ves dan in se ni nikoli najedla; sanjala 
je pač o belem kruhu, o pisani ruti, morda celo o 
srebrnih uhanih; zato so bile njene oči tako tihe, 
kakor da bi gledale in nič ne videle. Šla sta oba 
v boljšo deželo, kjer so hiše od kolačev in strehe od 
belega cukra — hodila sta in sta molčala. .. 

Tudi Lojze je sanjal. Ali njegove sanje so bile 
kakor pravljice, čudopisane, tako lepe in tako neverjetne. 
Nikoli ni okusil belega kruha, toda mislim, 
da ni sanjal o belem kruhu; lica so mu bila bela in 
bolna, oči pa so se bleščale kakor dvoje plamenov. 
Zato, ker je bil tak, se je pač klavrno izgubil, 
mislim. . . 

Postali smo. Tam po onem holmu se je vila 
bela pot v lepih ovinkih mimo lepega drevja. Sli smo 
veselo, ali ko smo prišli na pot, ni bila več tako 
lepa in bela, kakor se nam je zdela prej. Morda je 
bilo takrat zasiljalo nebo izza oblakov. Blato je bilo 
osušeno samo zgoraj, ali ko je noga stopila, se je 
vdrla. Tudi trava je bila še mokra in časih se je 

20 


stresla veja tam gori in kaplje so se usule na 
nas. 

Velika kmečka hiša je stala tam sredi drevja; 
spodaj je bila zidana, zgoraj lesena in s slamo krita. 
Mala okna so gledala neprijazno, tako srepo in lokavo, 
kakor da bi nas bila zapazila že od daleč in bi 
nam zdaj hudobno mežikala v hudoben pozdrav. 
Blizu smo že bili, toda od nikoder ni bilo človeka. 
Nismo vedeli zakaj, ali bojazen nam je legala na srce. 

„No, pojdimo tja. v božjem imenu!" se je 
osmelil Tone in je stopil počasi. 

Tedaj je skočilo od nekod, od hleva ali od kol-
nice, nekaj črnega ter se zapodilo proti nam. Velik 
pes je bil, toda lajal ni, skočil je z velikim, tihim, 
mačjim skokom. En sam skok je bil; dolga vrv, ki 
je bil privezan, na njej ga je potegnila šiloma nazaj, 
tako da se je prevrnil. Nato je zalajal hripavo, 
pognal se je vdrugič. 

Tone je bil zgrabil Hanco za roko, da je padla, 
bežal je in jo je vlekel seboj preko trave in kamenja 
in blata. Malha se je odprla in jabolka so se iz-
tresala, tudi koruzen hlebec je padel v blato; sredi 
bega se je Lojze okrenil, pobral je hlebec in je tekel 
dalje. Bežali smo, dokler nismo več videli hiše. 
Zasopli smo bili in potni, ko smo se ustavili, Hanca 
je bila vsa blatna in opraskana po obrazu in po 
rokah; toda jokala ni. 

Nismo si upali pogledati drug drugemu v oči, 
tudi govorili nismo nič. Tihi in žalostni smo se 
napotili dalje. 

21 


Pot pa je bila zmirom bolj pusta. Navzdol je 
vodila zdaj, ali tako strma je bila in spolzka, da 
smo padali neprestano. Lojze se je zasmejal nekoč, 
ko je padel, toda umolknil je precej, prestrašil se je 
svojega glasu. Zdelo se nam je prej, da je ravnina, 
ki se je razprostirala tam, čisto blizu pod nami, par 
skokov. Toda hodili smo in padali, konca pa ni bilo 
nikoli, kakor da bi se pogrezala ravnina zmirom 
niža Ozrl se je Tone nekoč in je videl, da sedi 
Hanca zadaj v blatu. Sedela je in je gledala mirno. 

„No, Hanca?" 

Vstala je in tako smo šli dalje, zmirom navzdol. 
Do kolen smo bili blatni, kakor da bi imeli debele 
sive nogavice. 

Sitno je bilo in žalostno, toda Lojze kakor da bi 
ne čutil žalosti. Dolga je pač pot in neprijetna, ali 
tudi konec je nekje . . . tista lepa dežela . . . Komaj 
se smo mislili na prešce in zdi se mi zdaj,, da sploh 
nikoli nismo mislili nanje, že od začetka ne. Nekaj 
drugega je bilo v nas din z bolestjo čutim, kaj je 
bilo. .. 

V širokem ovinku se je spustila pot v dolino in 
je zavila potem na levo, spenjala se na holme in 
padala, izgubila se potem za hribom. Na desni pa je 
bila velika odprta ravan, Sisto prazna, z visoko travo 
poraščena; jarki so se križali na vse strani, samotno 
drevo je stalo tupatam. In napotili smo se preko 
ravni. 

Vodila nas je ozka in zelo blatna steza, tam 
s travo preraščena, tam z globokimi lužami pokrita. 

22 


!Niismo še hodili dolgo, ko smo opazili, kako so se 
prikazovale na tej, na oni strani ob stezi kakor 
ribniki velike luže; voda je bila čista, mirna, šopi 
visoke trave so rasli iz nje in tudi spodaj je rasla 
trava, videli smo. . . 

„Strah me je!" je rekla Hanca zadaj. Tudi 
v meni se je zgenilo takrat — tako prostrana je bi}a 
ravan in tako mirna! 

Ali nihče ni rekel, da bi se vrnili, in tudi 
mislil ni nihče . . . 

Razlila se je voda preko steze, mahoma smo 
stali pred njo, nismo je bili ugledali prej. Od brega 
do brega so bile položene deske, voda jih je pokrivala 
in majhni valčki so se igrali, delali so se 
mehurji in trava je nalahko vztrepetavala. 

Lojze je stopil prvi na desko, ali ni si upal 
precej dalje, deska se je bila pogreznila pod korakom 
za ped globoko. Tone se je ozrl z resnim 
obrazom. 

„Pojdimo okoli luže!" 

Stopil je, ali udiralo se je pod njim, zelo 
mehko mastno blato mu je lizalo skoro do kolen. 

Lojze pa je stopil dalje po deski. 

„če so deske tu, tedaj je to steza. Čemu pa bi 
jih bili položili?" 

Vsi smo šli za njim; Tone je pogledal na 
Hanco in je šel zadnji tik za njo. Deske so se 
vdirale globoke, preko kolen nam je brizgala voda. 
Ko smo bili na sredi, sem se opotekel, ker se mi 
je bilo zazdelo nenadoma, kakor da je vsa ravan 

23 


polna vode in da voda pljuska ter se nam bliža od 
vseh strani. Toda zazibalo se je in streslo, samo luža 
je bila naokoli in že smo bili blizu brega. 

Hodili smo s sklonjeno glavo, trudni, nismo 
videli neba. Nebo pa se je temnilo zmirom bolj, 
mirno so viseli oblaki od vzhoda do zahoda. In ko 
smo bili sredi ravni, je pričelo pršeti'. Še bolj pusta 
in otožna je bila zdaj ravan; pogrebna pokrajina. 
In skoro mi je, kakor da se je resnično pomikal 
mrtvaški izprevod preko ravni, mimo samotnih 
dreves, preko velikih tihih luž, pod sivim neboin. 
Molče se je pomikal, črno oblečeni pogrebci so 
klonili glave, križ se je zibal spredaj.. . 

Tako smo mislili: preko ravni poj demo, okoli 
holma, ki je tam daleč kakor v megli, in mimo 
holma drži velika cesta. Po veliki cesti pa se 
vrnemo. 

Ali zdaj se je vse izpremenilo — čisto 
drugačna je bila pokrajina in tudi naše misli so 
bile drugačne. Lojze je gledal srepo in naravnost, 
oči pa so mu bile rdeče obrobljene. Zakaj tako nam 
je bilo pri srcu sredi pogrebne pokrajine, kakor da 
je ni konca in da smo bili zabredli v večnost, kjer 
ni ne glasu ne svetlobe. Tudi tisti holm, ki je 
dremal v megli, pač ni bil holm ob veliki cesti. 
Upanje, ki je bilo tako majhno in nejasno, se je 
bilo preselilo tja in zdaj je gledalo čemerno iz 
daljave. Da, naše upanje, to je bil holm. . . In tudi 
velike ceste ni bilo nikjer. 

Vsa nas je bila objela ravan, pogoltnila nas je 

24 


bila. Kakor luža smo bili, kakor blatna, spolzka 
steza, kakor samotno drevo, ki je izgubilo listje že 
tako zgodaj; in kakor dež smo bili, ki je škropil 
tenko, enakomerno od sivega neba.. . 

Stal je tam hrast, še ves košat in zelen, malo 
vzvišena je bila zemlja pod njim. Tja smo šli in 
smo sedli v mokro travo. 

Globoka, trudna malodušnost je bila v nas. Nič 
nismo govorili, nismo se ozrli drug drugemu v 
obraz, da bi ne zajokali. Sedeli smo dolgo, utrujenost 
je lezla od nog navzgor, legla je na ves život in oči 
so se hotele zapirati. Nad nami je šumelo narahlo, 
drobne kaplje so bile ob listje. . . 

Vstala je Hanca in vsi smo se ozrli začudeni 
nanjo. Zdela se nam je čudno majhna, upognjena 
je bila kakor stara ženska, tudi velika materina ruta 
jo je delala staro. 

.,Kaj ne pojdemo?" je vprašala in je zadela 
malho na ramo. 

V tistem trenotku je bila večja od nas vseh in 
zaupali smo vanjo. Vzdignili smo se in smo šli, 
noge so nam bile neokretne, lesene. 

Nižalo se je nebo in je temnelo, z velikimi 
črnimi očmi je gledalo na nas in bali smo se ga. 
Deževalo je močneje v tenkih,, ravnih curkih. Luže 
so bile zmirom večje in zmirom bolj se je udiralo. 

„Tam bi bili ostali!" je izpregovoril Tone in 
je gledal v tla. 

Hanca je skoro zakričala: 

„Ne! Ne! Ne!" 

25 


čudno je bilo — razumela je njegovo misel, 
ki jo je komaj sam razumel. Jaz pa sem videl tisto 
misel tudi v Lojzetovih očeh in čutil sem, kako 
se je bila vzbudila tudi v meni samem. . . . 

Zabobnelo je zamolklo, kakor da bi tam daleč, 
za hribom drdrali vozovi po lesenem mostu. Vsi 
smo vedeli, kaj je bilo, toda nihče ni izpregovoril in 
gledali smo v tla. Kmalu nato se je prikazala na 
nebu žareča bela črta, mirno je stala in je izginila, 
za goro pa je zabobnelo. 

Hanca se je prekrižala. 

Tisti holm, ki smo ga videli prej na desni, je 
izginil. Nebo se je čisto približalo, pogreznilo se je 
skoro do vrha samotnih dreves, od vseh strani se je 
zgrinjalo kakor morje. In zdaj ni bilo na svetu nič 
drugega več nego tiha ravan. 

Ko sem se ozrl, sem zapazih da smo hodili v 
drugačnem redu: Hanca je hodila spredaj. Z 
drobnimi, opreznimi koraki je hodila, sključena je 
bila do pasu, malho je držala z obema rokama. . . 
Tako bi pač hodila v večnost, Hanca. .. 

Tedaj pa me je čudno spreletelo po. životu. 
Tone je bil zadnji in postal je nenadoma, vreča mu 
je padla z rame in zajokal je naglas. Čuden je bil 
njegov glas, razlegel se je po vsej ravni; podoben 
je bil pasjemu cviljenju po noči. 

Vsi smo postali; Lojze je gledal v stran, 
ustnice so se mu premikale, kakor da bi hotel iz-
pregovoriti. 

Hanca je pobrala vrečo in jo je zadela na 

26 


rame poleg svoje; zdaj je bilo breme večje nego 
Hanca; držala ga je z eno samo roko, in. ker je bila 
upognjena do pasu, bi še držati ne bilo treba; mirno 
je počivalo breme — kakor da bi sedelo udobno 
tam na skrivljenem hrbtu, gledalo nazaj ter se nam 
smejalo hudobno. 

Prijela je Toneta za roko in šli smo dalje. . . 

Ne vem, kje je zdaj Hanca. Ali zadnjič sem 
videl žensko v obnošeni in zakrpani obleki; iz 
suhega j etičnega obraza so gledale mirne oči; v 
naročju je imela dojenca, dvoje otrok se je držalo 
njenega krila. Život ji je bil upognjen, šla. je preko 
ceste z drobnimi, trudnimi koraki; ob oglu je 
postala, gledala je nekam v daljavo. .. Mislil sem, 
da je bila Hanca.. . 

Zeblo nas je. Od dežja smo bili vsi premočeni!, 
in mraz se je vadigal iz preplavljene ravni, lil je 
od sivega neba, napolnil nam je malodušna srca. 
Tudi strah nas je bilo, tako da se nismo upali ozreti. 
Že je bila tudi meni zmirom bolj prijetna misel, 
da bi legel v blato, v lužo ter si odpočil. In spogledala 
sva se z Lojzetom. 

Takrat pa je zazvenelo čudno, kakor da bi 
zaklenkal sredi pokrajine tenek zvon. Hanca je 
molila rožni venec. 

In hipoma nam je bilo lažje, mirnejši je bil 
strah in tišja je bila žalost. Bilo je, kakor da je 
molila pokrajina dolgo, žalostno molitev. 

Umolknili smo, ko smo prišli do jarka. Tam 
je bil pač konec. 

27 


Jarek je bil širok; vsled dežja se je bil nenadoma 
napolnil do vrba z rumeno vodo, ki je tekla 
hitro ter pljuskala z velikimi valovi. Preko jarka 
je bilo položeno tenko deblo skoro nič obtesano, 
okroglo in spolzko; opore pa ni bilo. Stali smo pred 
jarkom in strah je rasel v nas, dvigal se je v grlo, 
kakor da bi nas grabilo za vrat. Tresel sem se, ko 
je stop.ila Hanca na brv. 

Stopila je oprezno z drobno, blatno nogo. 
Stopila je in je šla, počasi, upognjena, prestavljala 
je noge tako. kakor da bi hodila za šalo po vrvi. 
Stopil je za njo Lojze in stopil sem še jaz; vsi smo 
prišli na breg, ali utrujeni smo bili in noge so se 
nam tresle, kakor da bi bili preromali večnost, 
dolgo, strmo in strašno pot. Na oni strani pa je 
ostal Tone sam. Gledal je topo na nas, roke so 
mu visele ob životu, kakor da bi mu bile umrle. 

„Stopii!" je zaklicala Hanca. 

Tone je nekaj odgovoril, zagnal se je, stopil 
je na brv tako trdo, da je zapljuskala voda preko 
nje, in je bil z dvema skokoma na tej strani. JSTa.to 
pa se je opotekel in je padel. 

„No, dalje!" je prosila Hanca. 

„Kaj ne vidiš, da ni konca?" je kriknil Tone. 
„!Ni konca! ISTi konca1!" 

Ni ga bilo. Dolgo smo že hodili, ali bili smo 
zmirom na istem mestu. Kolikor se je odgrnilo 
puste ravni pred nami, toliko se je je zagrnilo za 
nami. Da, čudo je bilo, pokrajina je hodila z nami. 
Na vseh straneh se je bilo spustiilo od neba dol 

28 


veliko sivo zagrinjalo, motilo nas je in tako je bilo 
mogoče, da smo hodili v kolobarju. . . 

Kamor so pogledale oči in kolikor daleč so 
mogle trudne, plašne misli, je bila sama pusta, tiha 
ravan; vsa zemlja je bila pusta ravan in vse življenje. 
Mi pa smo kodili v kolobarju in konca ni bilo... 

Steza se je razširila nenadoma v razvožen, 
blaten kolovoz. 

„Tam je holm!" je vzkliknila Hanca. 

Resnično se je bil vzdignil na desni holm, na 
vrhu se je svetilo nekaj belega izza drevja. Pospešili 
smo korake, laže so stopale noge in tudi Hanca 
se je bila nekoliko vzravnala. 

Ali od utrujenosti in od žalosti so bila naša 
srca še zmirom plašna in malodušna — kakor 
ujeti vrabci so bila, ki se tresejo, ker se bliža roka, 
da jim zavije vrat. Srečali smo na kolovozu raztrganega 
vagabunda in bežali smo preko travnika in 
preko luž in jarkov, ko smo ga ugledali. .. 

Tedaj pa se je zgodilo kakor čudež. Prikazala 
se nam je široka bela cesta in v tistem trenotku se 
je zasvetilo na vzhodu, kakor slavolok se je bila 
vzdignila mavrica od zemlje do neba. In tam v 
daljavi se je bleščalo kakor veliko belo mesto, vso 
svojo jasno luč je razlivala mavrica nanj. 

Razširila so se nam srca od silnega koprnenja. 
Lojzetu so se zabliskale oči in vzkriknil je: 

„Tja, otroci!" 

Zakaj tam je bil cilj. Zdaj smo spoznali, kam 
je hotelo srce, kadar je bilo polno žalosti. Tam je 

29 


bila rešitev in je bilo novo življenje, vsa prihodnost 
je bila tam . . . 

Stopili smo, toda glej, noge se niso hotele 
premikati, privezane so bile na dolgo vrv, morale 
so nazaj na pusto, neizmerno ravan, kjer je bila 
smrt Vsi smo postali, tudi Hanca. Tone je sedel na 
kanton ob cesti in je položil malho na travo. Lojze 
je stal sredi ceste in je gledal s široko odprtimi 
očmi proti velikemu, belemu mestu, ki se je svetilo 
v mavrici. Mavrica pa je ugasovala, ugasovalo je 
tudi mesto. In Lojzetu je klonila glava. . . Nazaj, 
nazaj na pusto ravan! 

Trudni smo bili da nismo mogli več koraka 
dalje. Na holmu je zaklenkalo žalostno, kakor da bi 
zvonilo umirajočemu. Lojze je hotel sesti v travo ob 
poti, da bi si odpočil, toda pokleknil je in je legel 
nato z vsem telesom. Tudi meni je bilo, kakor da bi 
stal na gugalnici; zibala se je cesta, zibal se je holm. . 

Mavrica je bila ugasnila, tudi na vzhodu so se 
spet spojili oblaki in deževalo je. Meni pa se je 
zdelo tedaj, da smo še zmirom sredi neizmerne, puste 
ravni in da hodimo. . . hodimo, ali konca nikjer in 
nikoli . . . Ko smo se vozili domov na ropotajočem 
kmečkem vozu in smo spali, se mi je sanjalo še 
zmirom, da hodimo . . . hodimo po neizmerni, 
mrtvaški pokrajini, ali konca nikjer in nikoli . . . 

To je dogodek, ki se ga spominjam v teh časih 
neutešenega in neutešljivega hrepenenja. 

30 


V temi. 

Mračilo se ja Bilo je še zgodaj, ali na zahodu 
so se vzdigali oblaki, gosta, siva megla brez oblik, 
in tako je izginilo solnca Vroče je bilo še zmirom 
in soparno; okna so bila odprta in pražilo je v soba 

Soba pa je bila majhna in skoro brez pohištva; 
durim nasproti je bilo dvoje oken z razbitimi 
šipami; tudi ogledalo, ki je viselo med okni T 
nekdaj pozlačenem okviru, je bilo na sredi ubito; 
ob eni steni zofa, pred njo miza in dvoje stolov; na 
drugi strani postelja in nad njo podoba Matere 
božje z Jezusom v naročju. 

Troje otrok je bilo v sobi. Ana, dvanajstletno 
dekle, je sedela na nizkem stolcu in je krpala. Ozrla 
se je časih na sestro Tončko in na brata, ki sta 
sedela za mizo in igrala domino. Ana je imela resen, 
skoro starikav obraz; dolg je bil in koščen, nelep, 
samo oči so bile lepe in velike, čudno mirne, kakor 
jih imajo ljudje, ki so doživeli mnogo. Njeno telo 
je bilo dolgo in neokretno, hodila je z moškimil 
koraki. Bolj vesel in otročji je bil obraz njene 

31 


mlajše sestre; živo so se svetile oči in ustnice so 
bile rdeče in polne. Brat, najmlajši izmed njih, je 
bil podoben Ani; tudi njegov obraz je bil resen, 
bolj širok, toda iste sive, nezdrave barve. 

Oblaki so se vzdigali višje, v sobo je legel 
mrak. Ana je vstala in se je naslonila ob okno; 
gledala je po cesti navzdol, kakor da bi koga pričakovala. 
Čas bi bil, da bi prišla mati; šest je že 
morda. 

Prisedla je k mizi, da bi igrala s sestro in 
bratom. Toda premislila se je; ležalo ji je na srcu 
nekaj neprijetnega in sama ni razumela, kaj je bila. 
Žalostni so tisti večeri, ko leži v izbi prezgodnji 
mrak in se vzdigajo zunaj oblaki. 

In tedaj se tudi Tinetu ni hotelo več. Naslonil 
se je s komolci na mizo in v tistem hipu je bil 
njegov obraz zelo star. Tončka se je vzdignila, da 
bi šla v kuhinjo in iskala po omari. 

Zabobnelo je nekje v daljni daljavi; že so 
plezali oblaki proti mestu, bili so že skoro nad 
strehami. Zapihal je veter preko ceste in vzdignil 
se je prah. 

Tine je prašal: „Čigav je bil tisti voz, Ana, 
ki se je peljal zjutraj mimo?" 

Prašal je in ni pričakoval odgovora. Lep je 
bil voz, pozlačen, in voznik je imel zlate porte. 
Švignil je mimo in nikjer ga ni bilo; kakor cesarjev 
voz. In Tinetu je bilo, kakor da je bil tisti voz 
vse, o čemer je sanjal — vse, Velika noč, cesarski 

32 


Dunaj, pomaranče in kolači- . . . „Hi-i!" in nikjer 
ga ni bilo več. 

Tončka je zajokala v kuhinji. 

„Kaj ni nič kruha, Ana?" 

„Počakaj, da pridejo mati!" 

„Zakaj ne pridejo mati ?" 

Tončkin obraz ni bil nič več vesel, tudi v 
njenih očeh se je prikazala skrb. 

„Kaj pač prinesejo mati?" je sanjal Tine in 
ni pričakoval odgovora. 

Vsi trije so se zamislili. Govorili bi bili 
živahno in veselo o lepih stvareh, ki jih pač prinesejo 
mati, ali ležalo jim je na srcih nekaj neprijetnega. 
Zakaj žalostni so večeri, ko leži v izbi 
prezgodnji mrak in se vzdigajo zunaj oblaki. 

Ana se je vrnila k oknu in ko se je sklonila, 
so ji vihrali lasje v vetru. Gledala je po ulici 
navzgor, navzdol — zdaj se morda prikaže mati z 
belim zavojem pod pazduho, prinese dela, prinese 
kruha. Ali ni se prikazala. Pogledala je Ana proti 
nebu, in glej, vsega so bili že pokrili oblaki, sivi in 
težki, do vrha polni vode. 

"Napravi luč, Ana; tema je!" 

Ana je šla v kuhinjo po svetilko; ali svetilka 
je bila skoro prazna, komaj za pol ure je bilo še 
olja. A do tedaj pride pač mati, pride morda še 
prej. Napravila je luč. 

Luč pa je bila čudna tisti večer, ni mogla 
pregnati teme. Sence, ki so bile zunaj in so segale 
v izbo, niso hotele izginiti. Velik rumen kolobar je 

Cankar, Mimo življenja. 

33 


bil na mizi, ali v izbi je bilo vse temno in vse 
temno je bilo zunaj. 

„Kam so šli, mati?" je prašala Tončka. 

Ana ni vedela odgovora. Napotila se je bila 
mati kakor mnogokdaj — morda brez cilja, nihče 
ni vedel kam. Samo to so vedeli, da se vrne z belim 
zavojem pod pazduho. 

Pomislila je Ana in v prsih jo je zabolelo; 
spreletelo jo je kakor bojazen. 

Tudi Tineta je bilo spreletelo ob istem času-
„lgrajmo!" je dejal in posedli so okoli svetilke. 
Igrali so na dolg, ker niso imeli ne krajcarjev, ne 
orehov. Ali ko so doigrali prvo pot, so nehali. Težko 
jim je bilo, kakor da se snuje nekje nekaj nelepega, 
neprijaznega, in zato so bile težke tudi roke, kakor 
lesene; ležale so mirno v naročju, naslanjale so se 
na mizo. 

Ali je ugašala luč, ali pa so rasle sence ter 
pile svetlobo. Bilo je zmirom temnejše; na obrazihr 
ki so se sklanjali k svetilki, je bila rumena luč. 
Take obraze imajo mrliči, kadar se tresejo ob odru 
plameni sveč. 

Ozrla se je Ana na cesto; še se je svetilo medlo, 
morda samo od svetilke, ki je gorela ob oglu; debele 
kaplje so padale v prah, 

„Poglej, Ana, še ti, če ni več kruha v omari'!"' 

„Nič več ga ni." 

„Tudi jabolka nobenega?" 

„Počakaj, da pridejo mati!" 

Zdaj se je domislila Ana, kako se je bila mati 

34 


napotila. In spomnila se je tudi na reči, ki bi jih 
drugače ne opazila. Zdaj jih je opazila in sama se 
je prestrašila nerazumljive bojazni, ki se je plazila 
polagoma v srce in je rasla zmirom bolj. 

Mati je hodila vse popoldne po izbi, zmirom 
od duri do okna, glavo sklonjeno, roke prekrižane 
na prsih. Vsi so bili spodaj, Tine in Tončka, in 
tudi Ana je pogledala v izbo samo časih in se je 
vrnila pred hišo na prag. In kadar je pogledala v 
iizbo, je hodila mati molče, s težkimi koraki, in se ni 
ozrla nanjo. Ko se je že skoro mračilo, je ogrnila 
mati ruto in je šla. Nikogar ni pogledala in nič ni 
naročila; Tine je šel za njo, ali ko se ni ozrla nanj, 
je postal ob oglu in se je vrnil. 

Ana je čutila bojazen, toda ni je razumela. 
Tako je odhajala mati zmirom in tudi zmirom je 
tako hodila po izbi, od duri do okna, glavo sklonjeno, 
roke prekrižane na prsih, srepo skrb na 
obrazu . . . Samo zdaj bi ne smelo biti tako, zakaj 
žalostni so taki večeri. 

„Luč umira!" je vzkliknil Tine, in ves 
prestrašen je bil, kakor da bi se bližalo nekaj ne-
veselega. 

Ana je stopila k svetilki in jo je privila; zasvetilo 
se je, toda spet je temnel rameni kolobar 
na mizi, nižal se je plamen. Vsi so strmeli v ta 
plamen, ki je pojemal tako hitro; že so se prikazovale 
rdeče iskre, prasketalo je, umiralo, čudno 
je rdela in trepetala poslednja svetloba, trepetala 
je tudi na plašnih obrazih, ki so se sklanjali) 

3* 

35 


globoko. Ana je privila, odvila, in v tistem hipu je 
bila tema vsenaokoli; oči so strmele in niso videle 
ničesar. 

Tončka je zajokala. 

„Mati!" 

Zajokala je, ali prestrašila se je in umolknila. 
Tudi jok je bil prevesel in preglasen za to čudno 
temo, ki je bila napolnila vso izbo in tam zunaj 
vso cesto in ves svet 

Deževalo je in časih je udarila kaplja ob okno, 
kakor da bi potrkala nevidna roka. 

„Pozno je že!" je izpregovoril Tine; glas mu 
je bil tih in boječ; strah ga je bilo tisilne in ni se 
je upal žaliti. 

Komaj je Tine izpregovoril, se je oglasila v 
odgovor ura v sosednjem stanovanju; zid je bil 
tenak 'in slišali so čisto natanko hreščeče, ubite 
udarce, ki so rezali v tišino kakor s skrhanim 
nožem. TIra je bila pokvarjena; bilo je in bilo 
neprestano, našteli so trinajst udarcev; nato je 
zahreščalo, kakor da bi se vrtilo s čudovito naglostjo 
veliko število drobnih kolesc; in vse je bilo tiho. 

Bojazen je utripala v srcih in iz bojazni so 
se porajale čudne misli, kakoršnih ni ob belem 
dnevu in ki čakajo tam v sencah. Vesele so morda 
časih, ali tisto veselje je bolestno; ne frfota 
prijetno, kakor metulj v solncu, in tudi ni glasno, 
kakor pesem; molči in leži pod težko mislijo, živ 
človek v rakvi. 

Pride morda mati, vsa obložena, z veselim 

36 


nasmehom v obrazu. „Glejte, otroci, kaj sem vam 
prinesla. Ali ste že težko čakali? Skoči, Tine, po 
olja! Očedi svetilko, Ana!" In stopi k mizi, odvija 
številne zavoje . . . Morda stopa že po stopnicah. .. 
Upanje je utihnilo, da bi ne motilo prijetnih 
korakov. Ali so bili koraki? Glasilo se je in je 
utihnilo, oddaljilo se je; samo v mislih so bili 
koraki, in ko so se misli razžalostile, so koraki 
utihnili. 

Od veselega upanja pa je ostala v srcu kal, 
klilo je neprestano in je raslo in je vzcvetelo. 

Morda se spremeni življenje nenadoma. — 
konec vseh skrbi in konec teme. Gode se čudeži na 
svetu, veliko število jih pripovedujejo knjige in 
vsi so resnični, ker so napisani. „Šel je nekoč fant 
po cesti, ves žalosten in lačen. Pa pride gospod in 
ga potrka po rami ..." In nekoč je bil pastir . . . 
„lšrekoč je bil pastir, ki je pasel ovce svojega gospodarja 
in si je želel v svet, bogve kam. Pa se pripelje 
mimo lepa kočija itn iz kočije stopi gospod. . ." In 
nekoč niso imeli ne kruha, ne moke .. . „Ne kruha, 
ne moke in fant je šel v cerkev in je molil. Pa pride 
zjutraj gospod in. .." Zmirom se gode čudeži na 
svetu in zato se zgodi čudež tudi zdaj. Kaj bi ne bil 
greh, da bi bilo zastonj vse to upanje? Kaj bi ne 
bila pregrešna misel, da Bog ne sliši tega upanja?. . 
V svetlobo, v deveto deželo so se izgubile misli . . . 

Zapihal je veter in kakor da bi stresel in udaril 
z močno roko, se je odprlo okno na stežaj. Duri so se 
stresle v tečajih. 

37 


Ana je šla zapirat okno. Ysa j« trepetala, bojazen 
se je spremenila v grozo. 

Tončka je zaklicala: „Strak me je, Ana; luči/!" 

Hodili so po izbi in so iskali, če bi bil kje 
ostanek sveče. Po prstih so hodili, oprezno, in prestrašili 
so se, če se je zadel kdo ob stol, ob posteljo. 
Gosta tema je bila zunaj, deževalo je in pljusknil 
je časih ob okno močen val. 

Ana je vztrepetala, zadela se je bila ob nekaj 
mrzlega, ob neznano roka. 

„Kdo je tukaj ? Ali si ti pri meni, Tončka?" 

,,-Taz sem tukaj, ob postelji." 

„Kdo je pri meni?" 

„Jaz sem ob oknu," je zaklical Tine. 

„Nekdo je bil zraven mene in se me je dotaknil 
z mrzlo roko. Sedimo za mizo in se stisnima 
skupaj." 

Sedli so na zofo vsi trije Držali so se za roke 
in so se tiščali tesno drug k drugemu. 

Ali ko je sedela Ana mirno, je pričela misliti 
— tiste čudne misli, ki so čakale v sencah že dolgo 
in so stepale zdaj razločno pred njene prestrašene 
oči. 

Mahoma je vstala, tresla se je po vsem životu 
in zobje so šklepetali. 

Misel je bila, ki je ni bilo mogoče ne jasna 
misliti in ne izreči. Umrl bi človek, če bi ji pogledal 
naravnost v obraz. Ana se je branila trepetaje; toda 
ni mogla vzdigniti rok, da bi si zakrila lica — tam 

38 


je vstajala misel, silna, brezoblična, rasla je neizmerno. 


Omahovaje je šla Ana preko izbe, v kot ob 
postelji; poiskala je veliko ruto in jo je ovila okoli 
glave in ram. 

Tončka in Tine sta videla, kako se je premikalo 
nekaj črnega po izbi. 

„Kam greš, Ana?" sta prašala prestrašena. 

„Pogledat pojdem, kje so mati." 

Stisnila sta se tesneje drug k drugemu. 

„Pridi kmalu, pa z materjo pridi!" sta prosila 
s tihim in plašnim glasom, da bi ne dramila zle 
tišine, kil je bila v temi. 

Ana je odprla duri, v tistem trenutku pa se je 
prestrašila in sta se prestrašila onadva. 

„Ne pojdi, ostani tu!" 

V kuhinji je bila tema in vendar se je zazdelo 
Ani, kakor da ji je bil stopil iz teme nekdo naproti. 
Umaknila se je strahoma in se je vrnila v izbo. Ko 
je bila odprla duri, sta čutila Tončka in Tine, kako 
se je nenadoma tema zgostila; in bilo jima je, kakor 
da nista v izbi, temveč daleč nekje v gozdu, sama in 
ponoči: dež bije tam visoko ob črno listje in za 
deblom čaka smrt. 

„Ne pojdi, ostani tu!" 

Sedla je k njima, roke so se upirale ob kolena, 
glava je klonila in se je skoro dotikala mize. 

„Zakaj ne pridejo mati?" je prašala Tončka. 

.,Morda ..." 

Tine je hotel izgovoriti misel, ali vzrasla je 

?.9 


čudno pred njim, strašna in neizmerna. Gosta tema 
je bila v izbi, toda okrenil se je k Ani in videla sta 
si v oči, tudi v lica sta si videla in lica so bila bleda. 

„Da bi bila luč!" 

Iskali so vdrugič, ali strah jih je bilo teh tihih 
korakov — hodili so pač tuji ljudje po izbi — in 
tistih neznanih senc, ki so se premikale oprezno,, 
sence tujih ljudi. 

Tončka je stala ob oknu. 

„Glejte, tam je luč!" 

Ob oglu je gorela svetilka z majhnim rumenim 
plamenom, ki je prodiral komaj skozi dež in noč. 
Vsi so se stisnili k oknu in so strmeli v dremajoči 
rumeni plamen. In ko so se uprle vanj njih oči, je 
pričel plapolati in se zvijati; sunil je veter in 
plamen je ugasnil. Objeli so se in vsa tri drobna 
telesa so trepetala . . . 

Kakor je rasla strašna misel v njenem srcu, je 
videla Ana zmirom jasneje, kako hodi mati po ulicah, 
v dežju in vetru. Ogrnila si je bila tenko ruto 
in ruta je zdaj vsa premočena, mokri lasje se sprije-
majo na čelu. In mati se trese od mraza, veter piha 
skozi tenko obleko, zbada z iglami v kožo, v meso, 
zbada v srce. Nikoli ni videla Ana materinega obraza 
tako jasno kakor zdaj. Dolg je in koščen, oči gledajo 
srepo in so rdeče obrobljene. . . Ali nikoli ni bila 
drugačna, odkar je umrl oče, in vendar je ni videla 
Ana nikoli tako jasno; kakor da bi jo bila ugledala 
prvikrat v življenju. .. 

Vsi hkrati so se zdrznili, odprli so okno. 

40 


Materin glas 'je bil, ki je zaklical spodaj. Skozi odprto 
okno je planil veter v sobo, mrzle kaplje so jim 
udarile v obraz, zašumelo je v izbi, na postelji, ob 
zofi. Sklonili so se skozi okno. 

„Mati!" 

Ali ni je bilo. Pijan človek je šel počasi in 
oniahovaje preko ceste od te strani na ono in je izginil 
za oglom. 

„Mati!" 

Z veliko silo je sunil veter in umaknili so se 
straboma, zaprli so okno. 

Tončka je ihtela, ali jokala ni naglas. 

„Moram pogledati . . . pojdem! Ležita na posteljo 
in se odejta črez glavo; vrnem se kmalu." 

Ana je položila na posteljo brata in sestro in ju 
je odela, nato si je ogrnila ruto. Odprla je duri, 
šla je skozi temno kuhinjo in vežo, in po stopnicah 
navzdol. Vse temno je bilo; drugače je gorela svetilka 
na stopnicah, nocoj je ni bilo. Tipala je z rokami, 
šla je počasi in varno. Na njenem srcu je 
ležala misel strašna in težka; ni je izpregovorila ne 
sebi in ne naglas, ali ustnice so se premikale, molile 
so, srce pa ni vedelo o molitvi. Ko je stopila na prag, 
jo je objel veter s silnimi rokami; kakor da bi jo 
hotel vzdigniti, treščiti jo ob zid; strgal ji je ruto 
z glave, v lice so ji bile mrzle kaplje, ves život je 
trepetal od mraza. 

..Kam greš, Ana?" 

Stisnila se je ob zid, široko so gledale oči, ali 

4i 


videle niso ničesar. Cisto razločno jo je bil nekdo 
ogovoril, materin glas je bil. 

„Mati!" 

Ali bilo ni nikogar, samotna je bila ulica in 
dež je pljuskal v vetru. 

Globoka groza je obšla Ano; sklonila se je, 
pritisnila je ruto k prsim in je hitela domov. Opotekala 
se je, ker jo je suval veter in šele ko je bila 
pred pragom, je začula svoj glas; jokala je ali veter 
je dušil njen jok in ni ga mogel slišati nihče, tud|i 
mati ne. Ko se je vrnila v izbo, je trepetala vsa od 
mraza in od strahu. Odložila je ruto in nato je 
Tiodila po izbi. Hodila je že dolgo, ko je mahoma 
postala in se domislila: prav tako je hodila kakor 
mati, glavo globoko sklonjeno, roke prekrižane na 
prsih. In prestrašila se je sama, da je hodila tako 
"kakor mati. 

Tončka in Tine sta ležala v postelji. Objela 
sta se bila tesno, odeje pa nista marala preko glave; 
strah ju je bilo teme in vendar sta strmela vanjo 
s široko odprtimi očmi. In oči so se privadile, razločevale 
so zmirom bolj, ali vse, kar so razločile, je 
bilo strašno. Tam je bila zofa in nekdo je sedel na 
nji, čisto razločno se je vzdigala velika senca. In 
sence so bile tudi ob oknu, premikale so se tudi po 
sobi, počasi, po prstih, kakor da bi iskale luči. 
Zahreščale so naposled duri, veter je pihnil v izbo. 
Srepo so se uprle oči v duri, videle so kakor podnevi 
in so spoznale Ano, toda niso je hotele spoznati In 
nato je hodilo po izbi s težkimi koraki, glavo 

42 


sklonjeno, roke prekrižane na prsih, enakomerno, 
zinirom od duri do okna. 

„Mati!" je izpregovoril Tine plašno in srce 
mu je nehalo utripati, ko je pričakoval odgovora. 
Vedel je, da je bilo upanje prazno, in vendar 
je npal. 

Odgovora ni bilo. 

Ana je stala sredi izbe, roke še zmirom prekrižane 
na prsih. 

Zakaj bi moralo biti in zakaj nocoj ? Saj je 
bilo življenje zmirom enako — zmirom enako je 
hodila mati po izbi, od okna do duri. Zakaj bi nehala 
nocoj ? In ko je izgovorila Ana v svojem srcu 
naglas tisto strašno in neizmerno žalostno misel, se 
je uprlo upanje s poslednjo silo. Ne, ne, ne more 
biti! . . . Zajokala je s kričečim glasom, vse telo se 
je streslo. Omahovaje je stopila k postelji in jokali 
so vsi trije. 

Zunaj je deževalo, pihal je veter in na okno 
je trkala nevidna roka. 

Slišali so, da so se odprle zunaj duri, narahlo, 
tihotapsko; in srca so zastala. Stopalo je po kuhinji" 
z nerodnimi koraki, toda. previdno, počasi, tipalo je 
po durih in duri so se odprle tako nalahko, kakor 
da bi se odpahnile same. Na pragu je stala velika 
senca, razločevali so zmirom bolj in zmirom bolj so 
ee širile oči od strahu. Stal je tam človek visok, da 
se je skoro dotikal stropa z veliko črno kučmo, ki 
jo je imel na glavi. Ograjen je bil v dolg črn kožuh, 
ki mu je segal do peta. obraza pa niso mogli raz-

43 


ločiti, zato ker je bil vea skrit v temni bradi. Tako 
je stal in se ni ganil, gledali so naravnost nanj kakor 
pričarani. Gledali so in so ga videli tam na pragu 
še zmirom; senca je bila tam, dasi so se bile duri 
že narahlo zaprle in ni bilo več nikogar na pragu. 
In ko so opazili, da ni nikogar več na pragu, so se 
pričeli tresti kakor v silnem mrazu, glasu pa ni bilo 
iz ust. 

Temna je bila izba in tiha, zunaj je potrkavalo 
še zmirom. Tedaj pa so se oglasili zunaj mnogoštevilni," 
kričeči, surovi in jezni glasovi; težki in 
hitri koraki so se bližali po tlaku; nekdo je preklinjal 
s hripavim glasom, nekdo drug je pel razposajeno 
pesem; pijanci so se vračali iz krčme. Prav 
pod oknom je nekaj butnilo ob tla, gosti koraki so 
bežali preko ceste, oddaljevali so se in so utihnili. .. 

Vsak šum, ki se je oglasil nenadno, je napravil 
še strašnejšo tišino, ki je bila v izbi.; kakor da bi 
ugasnila luč in bi bila vsenaokoli neprodirna tema, 
polna skrivnosti in hudobnih senc.. . 

Trdovratno je bilo upanje — zmirom še je 
živel človek v rakvi, živel je in je trkal na pokrov. 

„Da bi že prišli mati 1" je prosila Tončka. 

„Da bi bila luč!" 

Ana se je prijela za glavo z obema rokama, in 
ko je začutila roke na sencih, se je prestrašila, zakaj 
domislila se je, da se je tudi mati tako prijemala za 
glavo, kadar je stala ob postelji ali sedela za mizo. 

„Slecita se in zaspita, ko ni luči; ki ko bosta 
spala, pridejo mati. . . morda . . ." 

44 


In ko je rekla „morda", je vztrepetala, zakaj 
spet je bila izpregovorila v svojem, srcu naglas tisto 
strašno in neizmerno žalostno misel. 

Tine ste je vzdignil v postelji. 

„Nikoli več ne pridejo mati, nikoli več!" 

V tistem trenotku so se odprle duri brez šuma; 
odpirale so se počasi, dokler niso bile odprte na 
stežaj. In bilo ni nikogar na pragu. In kakor so se 
odprle, tako so se počasi in nalahko zapirale. Zunaj 
je zapihal veter in odprlo se je okno. . . 

Na stopnicah so se oglasili koraki. 

„Gor, v pivo nadstropje!"' 

In ženski glas je vzdihoval: 

„0 Jezus, o sveta Marija!" 

„Prav je storila!" je zagodrnjal surov, moški 
glas. 

Koraki so se bližali in zunaj so se zasvetile 
luči. Dvoje moških se je sklanjalo in je neslo nekaj 
belega. . . 

Otroci so se bili objeli tesno; krika ni bilo iz 
grla; oči so bile široko odprte, neznana groza je bila 
v njih. 

45 


I. 

Solnce se je bilo skrilo za župniškimi vrtom in 
mračilo se je hitro. Tone se je ozrl na neba, in ko 
je videl, da je otemnelo že tudi jabolko na visokem 
zvoniku svetega Pavla, je odprl duri in je stopil 
v zakristijo. Temno je bilo v zakristiji in tiho; Tone 
je bil bos in tako tudi njegovi koraki niso motili 
tišine. Skozi visoko barvasto okno je prihajala nerazločna, 
dremajoča luč, bolj tiha in samotna nego 
noč sama. N ad molitvenjakom je viselo veliko razpelo, 
ali ni se razločil več križ, svetilo se je samo 
Kristusovo telo. 

Stopil je v cerkev in cerkev se mu je zdela v tej 
samotni tišini neizmerno prostrana in visoka. Tu-
patam, na stebrih, na zidu, na klopeh je sameval 
žarek večerne svetlobe; ti žarki so bili kakor tenki, 
plašni glasovi sredi tišine; prikradli so se bili skozi 
presledke v barvastih oknih in so blodili izgubljeni 
in prestrašeni po tej žalostni, brezkrajni samoti. 

Ko je šel Tone mimo velikega oltarja, je pri-

46 


pognil koleno in se je prekrižal. Nato je- odprl male-
duri, ki so vodile na stopnice, in je šel po ozkih, 
vijugastih kameni tih stopnicah navzgor, kjer so-
visele od stropa debele vrvi zvonov. Zazibala se je-
vrv, ko je šel mimo; tipal je po ozkem in temnem 
hodniku in je odprl duri na prižnico. Velika in tiha 
je bila cerkev kakor neizmeren grob. Naslonil je 
komolec na rdečežametno blazinico in je gledal 
navzdol. Prišla je bogve odkod globoka žalost v njegovo 
srce; tako je bila tiha in samotna kakor cerkev 
pred njim. In leglo mu je težko na misli, da ne bo 
stal nikoli tako na prižnici, v talarju in beli čipkasti 
srajci. 

Vrnil se je na hodnik in je odklenil duri, odkoder 
so vodile ozke lesene stopnice navzgor, zmirom 
navzgor, v strmih ovinkih. Prikazala so je medla 
svetloba; tam je bilo okence, izdolbeno v debeli zid. 
Pogledal je dol in vas je ležala tam v večernem 
mraku, vsa že v sencah vtopljena. Gledal je in je-
razločil tam daleč svoj dom. In domislil se je, da ne 
bo večerje nocoj in da stoji mati v kuhinji in joka. 
A tam daleč, tam daleč se je ie svetilo solnce na 
belem hribu. Tja bi šel človek, tja daleč za 
solncem .. . 

Pozno je že bilo, hitel je po stopnicah navzgor. 
In polagoma se je svetlilo, razločevale so se sive, 
prašne stene. En sam ovinek še in stal je pod zvonovi. 
Na vseh štirih straneh so bila velika okna in 
pogled je segal v daljno daljavo, kjer se je izgubljala 
pokrajina v sence in noč. 

iT 


Potegnil je za vrv in veliki zvon se je pričel 
polagoma zibati, tam zgoraj se je začulo hripavo 
škripanje. Počasi in enakomerno se je zibal zvon in 
kladivo je udarilo. Zabučalo je in bučanje je naraščalo, 
bilo je kakor morje in zmerom bliže je prihajalo 
morje in valovi so peli. Čudovita pesem je 
bila, čudovito živo življenje in Tone je živel v njem, 
plaval je na silnih, valovih, ki so peli, in tudi sam je 
bil samo val tega morja, glas te čudovite pesmi, brez 
misli in brez žalosti in brez upanja. Dolgo že ni 
bilo kladivo ob bron, ali donelo je še zmirom, polagoma 
so se mirili valovi in so peli tiše. Nato je 
zazvonil Tone z malim zvonom in sredi iz zamolkle, 
umirajoče pesmi je zastokalo glasno in rezko, čudno 
bolesten glas, kakor krik človeka, ki se je izgubil in 
blodi sredi noči in ne ve več poti. In ko se je zvon 
samo še nalaliko zibal, je stokalo še zmirom od daleč 
in Tonetu je bilo budo in žalostno pri srcu. 

Ko je odzvonil, se je naslonil na visoko okno in 
je stisnil obraz v dlani. V temno daljavo se je širila 
ravan pred njim, hiše, drevje, vse se je potapljalo 
v noč, izgubljalo; tuintam je zamigljala plašna luč 
kakor kresnica v temnem grmu. Nebo pa se je še 
svetilo, v prelepi oranžni svetlobi je žarelo na obzorju 
in gore je tam oblival odsev te Sudesne svetlobe 
. . . Tja bi šel človek, tja daleč . .. 

Na stopnicah je bila črna tema; ob prvem 
ovinku je izginila bleda luč, ki je sijala od zgoraj. 
Tipal je ob zidu, da se ne bi spotaknil na strmih 
stopnicah; neprijazno, kakor koraki tatu so se glasili 

48 


v temi plazeči se in drsajoči koraki njegovih bosih 
nog. Zasvetilo se je medlo, prišel je do okenca. 
Postal je, že je stopil korak navzdol, a nato se je 
vrnil; zdelo se mu je pozneje, da ga je bil nekdo 
poklical — pritajen glas iz teme; in. ubogal je in 
je šel. 

Tam so bile nizke lesene duri, ki so vodile na 
podstrešje. Odprl je in zadušen vzduh mu je prhnil 
v lica, duh po netopirjih in kakor po trohnobi in 
mrtvašnici. V strehi so bila okna:, toda steklo je bilo 
zamazano in vsled dremotne, sive svetlobe v tra-
movju je bila noč še temnejša in neprijaznejša. Tla 
so bila valovita, poševna in noge so se vdirale v prah 
in blato. Na sredi je bila kupola in v kupoli velika 
okrogla odprtina; tam je visel lestenec. Tone ae je 
sklonil in je pogledal navzdol; ni se dalo razločiti 
v cerkvi nič več, samo od velikega oltarja se je svetlikalo 
zaspano, plapolaje. Prijel je za verižico in 
veliki, v belo platno zaviti lestenec se je nalahko 
zazibal — oglasilo se je, kakor da bi brusil nož ob 
pilo; kakor da bi brusila smrt koso. 

V tramovju se je zgenilo, zafrfotalo je Tonetu 
nad glavo, potem prav mimo njegovega obraza, da 
je začutil smrdečo sapo. Gledal je, in frfotalo je v 
velikem kolobarju naokoli po vsem prostornem podstrešju 
in naposled je izginilo tam, kjer so bile 
odprte male duri in se je vzidigal zunaj silni karne-
niti križ nad fasado. Šel je naravnost tja, in ko je 
bil pri durih, se je sklonil in je stopil z nogo varno 
na ozko, poševno kositrno streho, da bi prišel do 

Cankar, Mimo življenja. 

49 


križa ter se naslonil manj in gledal z višave navzdol. 
Toda z drugo nogo ni stopil, stresel se je in se je 
okrenil, zakaj poklicalo ga je bilo zadaj — pritajen 
glas iz teme. Zdaj je slišal čisto razločno, ne se tam 
več samo zdelo, da ga nekdo kliče; in kliče s stoka-
jočim, jakojočim glasom kakor otrok, ki se je bil izgubil 
v temi. 

Tome je stopal počasi po razritih, kamenitih 
tleh; obok se je spuščal na obeh. straneh strmo navzdol; 
povsod jarki, kotline in hribi — kakor pusta, 
valovita pokrajina tam nad vasjo. Mi zdaj je 
zaklicalo, zastokalo od druge strani in ozirl se je in 
se je vrnil. Plezal je navzgor in v zadušnem, 
gluhem mraku mu je bilo, kakor da pleza mukoma 
po visokem strmem klancu, ki mu ni konoa nikjer. 
Tako je plezal na vrh oboka, do kupole, in je plezal 
po drugi strani navzdol. In zaklicalo je od one 
strani, prav od onega kraja, odkoder je bil prišel. 

Bilo ga je strah in žalosten je bil. Kakor je 
bila tema vsenaokoli, tako je legla tudi v njegovo 
srce in zastokal bi sam, zajokal. Toda klicati si mi 
upal; poslušal je, glavo sklonjeno, oči široko odprte. 

Trn tedaj se je zasvetilo na kupoli, prav na 
tistem mestu, kamor je padal skozi razbito steklo 
medel žarek od svetlega nočnega neba. Zasvetilo se 
je in je svetilo mirno. 

Tone je plezal gor, in ko je gledal z velikima 
svetlimi očmi, mu je gledalo naproti dvoje velikih 
svetlih oči. Tam je čepelo na kupoli in je strmelo 
nanj z velikimi svetlimi očmi. Tone je postal in 

•80 


se ni mogel geniti in tudi pred njim je čepelo in 
je gledalo in se ni genilo. 

In ko je spoznal mlado belo mačko, ki je 
čepela tam pred njim in mu je gledala naravnost 
v oči, se je zasmejal; toda njegov smeh ni bil vesel 
in je odmeval zlobno po tišini. Lepa bela mačka 
je bila, še čisto mlada in nič hudobnega ni bilo v 
njenih očeh. Zgenila se je, sklonila je glavo in se 
je bližala plašno in neodločno. 

Strah je še trepetal v njem in trepetalo mu je 
telo. Zamahnil je, toda mačka se ni prestrašila, 
plazila se je bliže. 

"No, idi, vrag!" 

Zaklieal je pač nekdo drugi iz teme, iz tišine, 
zakaj glas je bil surov in moški, kakor glas pijanca. 
Stal je pač nekdo za njim in je govoril zanj in se 
je kretal zanj. 

„No, idi, vrag!" 

In je zamahnil in je stopil bliže. Ali mačka 
se ni prestrašila; sklonila je glavo še niže, hrbet se 
je krivil in se je vzdigal, udano, plašno, tiho so stopale 
tenke noge in mlado belo telo se je vilo, je 
trepetalo. 

,,Odkod je prišel vrag? Zakaj ne gre?" 

Kakor je bila tema vsenaokoli, tako je bila tudi 
v njegovem srcu; nič lepega in veselega ni bilo v 
njem; bilo je kakor cerkev tam doli, prostrana in 
neprijazna posoda noči. 

Tedaj se je oglasilo, zastokalo je, zaprosilo. 
Dihal je težko in tresel se je; ko je stopil navzgor, 

4* 

51 


se je spotaknil in je padel na koleno.. Nato se je 
vzdignil hitro, z velikimi, omahujočimi koraki je 
hitel do vrha, sunil je z vso silo in nato je stal 
mirno na kupoli, glavo upognjeno, roke ob životu. 
Tam je padlo zamolklo in se ni več oglasilo. Kakor 
žoga je bila odletela mačka od kupole, prav do odprtih 
duri, kjer se je. vzdigal zunaj silni kameniti 
križ nad fasado. Obležala je, toda glej, kmalu se 
je vzdignila, plazila se je bliže. Velike oči so se 
svetile, gledale so naravnost nanj in on je gledal 
naravnost vanje z velikimi svetlimi očmi. Giedal 
je pač nekdo drugi in nekdo drugi se je kretal zanj. 

Kakor se je bližala mačka, tako se je bližal 
tudi on, ni hitel več in omahoval in tudi tresel se 
ni več. Počasi se je bližal, s tihimi koraki, glavo 
upognjeno. 

„No, mačka, mačica, pridi!" 

In tudi smejal se je, s tihim, hudobnim 
smehom. Omokal je z ustnicami in se je trkal rahlo 
po kolenu. 

,,No, mačka, mačica!" 

In bližala se je z visokim, skrivijenim hrbtom; 
pok plašno in pol gosposko se je vilo mlado belo 
telo. 

Sklonil se je globoko in je zgrabil s skrčenimi 
prsti, z obema rokama za mehki židani kožuh in je 
vzdignil visoko. 

Smejal se je in ji je gledal v oči. 

„No, mačka, mačica?" 
Gledala mu je v oči in je zamahovala narahlo 

52 


in plašno z belimi tačicami, hotela se je približati 
obrazu in si ni upala. Spustil je z eno roko, zamahnil 
je in je udaril s pestjo naravnost na svetle 
oči. Nič se ni oglasilo, tačice so zamahnile narahlo 
in plašno, čisto mlada mačka je bila in strah jo 
je bilo celo netopirjev. Mlada bela mačka z rdečo 
pentljo na vratu. 

Dihal je težko in je udaril vdrugič, naravnost 
na oči. 

,.No, mačka, mačica? Ali nič ne prosiš, ali 
te nič ne boli? No, mačka, mačica, prosi! Prosi! 
Prosi!" 

Držal je kvišku in je bil na drobno okroglo 
glavo, na oči. In mehko belo telo se je vilo, mehke 
bele tačice so zamahovale plašno in se niso branile, 
vzdignile so se časih, da bi zakrile oči. 

Utrudila se je roka, vrgel je mačko na tla in 
obležala je v kotu, ob durih. Ležala je mirno, ali 
glej, že se je zgenila, vzdignila se je, plazila se je 
bliže: oči so mežikale, svetile so se kakor prej. 

„No, idi, vrag!" 

Glej, vzpenjal se je tudi hrbet in se je krivil, 
mehko, plašno so stopale bele tačice. In tedaj se je 
oglasilo — tenak, proseč, jokajoč glas. 

V njegovem srcu se je vzdigala silna, divja 
zloba. Kakor da bi se bile odprle durce tam doli 
v srcu in bi čepela na pragu čudna žival z dolgim 
mehkim nosom in zelenimi očmi in bi iztegala 
počasi dolge koščene kremplje. Odpirale so se durce 
in so se odprle na stežaj. 

53 


Zakaj čaka, zakaj prosi? Strašen je tisti 
stokajoči, proseči glas, človek bi zgrabil, zgrabil, 
zasekal nohtove, zagrizel z ostrimi zobmi. 

„Idi, vrag!" 

In se je tresel in se je sklonil, zgrabil je z 
obema rokama, vzdignil in treščil ob kamenita tla. 
In je spet vzdignil in treščil, udarila je okrogla 
glavica ob oster kamen in prikazalo se je nekaj 
črnega, pricurljala je kri. 

Razširjene in svetle so bile njegove oči, videle 
so kakor po dnevi; kakor dvoje luči so bile njegove 
oči in so razsvetlile noč, tako da se je vrnil v tra-
movje vzbujeni netopir. 

Butalo je ob tla, enakomerno, zamolklo. Nič 
ni čutil rok, vodil jih je nekdo drugi, vždigal jih 
in spuščal v taktu. 

In ni se oglasilo, ni se genilo, kakor mehek 
bel klobčič je bilo v njegovih rokah in prsti, skriv-
ljeni kakor kremplji, so se zasajali globoko v mehki 
beli klobčič. 

Postal je, sklonil se je globoko, z obrazom 
čisto k drobni okrogli glavi in je gledal. Roke so 
počivale kakor šape na plenu. Odprle so se oči, 
ozrle so se naravnost nanj in so sijale. Zakričal je, 
zgrabil, vzdignil visoko in zalučal; padlo je na 
kupolo ter obležalo. 

Ker je bilo tiho in se ni genilo v vsej prostrani 
tišini, je začul globoko, zamolklo hropenje in je 
vztrepetal; spoznal je, d a je prihajalo hropenje iz 
njegovih prsi, in začutil je na obrazu, na vsem 

84 


telesu mrzel pot. Toda že se je premikalo, že se je 
vzdigalo. 

Vzdigalo se je počasi na kupoli, hrbet se je 
vzpenjal in krivil — in razleglo se je trepetaje po 
tišini, zastokalo je, zajokalo. 

Tudi njegov glas je bil stokajoč, cvileč, ko je 
zakričal in skočil na kupolo. Zgrabil je z obema 
rokama za telo in je bil s trdo okroglo glavo ob 
kamen. Kakor da bi bil s kladivom, s čudnim 
okroglim kladivom, ki je bilo samo ohlapno 
pritrjeno na ročniku in se je vrtelo. Ves umazan 
je bil že kamen, dlaka se je mešala s krvjo. Izpustil 
je in se je sklonil. 

Ležalo je pred njim mirno, iztegnjeno; ni se 
genilo in tudi oči ni bilo več, nič se ni svetilo. 

Tresel se je, sklonjen, omahujoč je stopil s 
kupole, šel je naravnost, da bi bežal. Ali domislil 
se je in se je prestrašil. Tam je ležalo, na kupoli, 
na očitnem kraju; kdor bi prišel, bi videl od daleč. 
Vrnil se je in je zgrabil ter zalučal doli po strmem 
oboku, kjer je bila večna tema. Nato je šel hitro, 
ne da bi se ozrl. 

Toda ozrl se je, ko je prišel do duri; nekdo 
mu je bil pač okrenil glavo. In tedaj je videl, kako 
se je premikalo tam doli v temi, oči njegove so 
slutile strahoma in tako so videle. Premikalo se je 
nerodno, plezalo je navzgor, kakor pijano je plezalo 
in padalo, telo se je vlačilo po tleh. Toda glej, že 
se je hrbet vzpenjal in krivil, plezalo je više, 
prihajalo je bliže. Zahroplo je najprej zamolklo, 

93 


a nato je zastokalo glasno, cvileče, da se je razleglo 
rezko po tišini. 

Zahroplo je v njegovih prsih, a nato se je 
razleglo glasno in rezko po tišini; zastokal je, 
zakričal. 

Ob durih je ležala deska; ležala je v temi, 
tako da je ni videl, a našel jo je, ne da bi iskal; 
kratka je bila in široka kakor preklano bruno; 
vzdignil jo je kakor perče, vzdignil visoko in 
spustil. Udarilo je zamolklo, zadonelo je po vsem 
oboku, odmevalo je v cerkvi doli in netopirji so se 
prestrašili v tramovju. Vzdignil je in spustil in 
vzdignil spet, obrnil je desko, takb da je udaril z 
ostrim robom. 

In ko se je nato sklonil in je pogledal, je 
ležalo tam v prahu nekaj umazanega, brezobličnega, 
ležalo je in se ni več gonilo. Deska mu je padla 
iz rok, tako težka je bila, da bi je več ne vzdignil; 
in obrnil se je, da bi šel. V tistem trenotku so se 
zgenile duri, kjer se je vzdigal zunaj veliki kame-
niti križ, zgenile so se in so se počasi in škripaje 
zapirale. 

Šel je in je stopal tako težko kakor v sanjah; 
bežal bi in ni mogel. In tudi svetlo ni bilo več; 
ničesar ni več videl, tudi duri ne in iztegoval je 
roke, da bi hodil varno. Prišel je do duri in je 
stopil na stopnice. 

„Samo brž, o Jezus!" 

Tresel se je in domislil se je, da bi molil, toda 
ni mogel moliti. Stopal je hitreje, spotikal se je ter 

56 


se zadeval z rokami, z životom ob zid. In ko je-
hitel, se je spomnil, da biti navzgor, v temo. 

„0 Jezus!" 

Vrnil se je; in bilo mu je, da so stopnice čisto 
navpične in da strmoglavi navzdol. Prestrašil se je-
in je sedel, toda vzdignil se je takoj. Tipal je z 
rokami, stopal je varno; ovinek za ovinkom in 
konca ni bilo. Postal je in je pomislil: ali plezam 
navzgor, pa se mi samo zdi, da hodim navzdol? — 
Zastokal je, glas pa je bil cvileč, proseč, prihajal je 
od zgoraj, iz podstrešja, od kupole. ., 

„Samo brž, o Jezus!" 

Zasvetilo se je medlo, prikazalo se je majhno-
okence v zidu. Luč je bila bleda in neprijazna, ne-
prijaznejša od noči same. 

Hitel je navzdol, truden je bil in bolan, da bi 
legel v kot in se sključil in zatisnil oči. Omahoval je 
in se je spotikal in si je ranil noge, da so krvavele. 
Odprl je duri v cerkev. Pred oltarjem je gorela 
večna luč; in ko je ugledal veliki oltar in večno luč, 
se je prestrašil v srcu in je omahnil nazaj in je spet 
zapahnil duri. Stal je pred durmi in je trepetal. 

„Beži!" 

Odprl je duri in je skočil; bežal je mimo oltarja 
s sklonjeno glavo in se ni ozrl, odpahnil je 
hrupoma duri v zakristijo, kjer je visel na križu 
razpeti Kristus, in je bežal na cesto kakor Judež 
Iškarjot, ko je bil izdal Odrešenika in je pobegnil 
iz svetišča. 

57 


II. 

Na klancu pred cerkvijo mu je prišel naproti 
cerkovnik. 

„Pozno si zvonil! Kaj pa si počel tako dolgo 
tam gori?" 

Tone se je ves prestrašil, ni odgovoril nič in je 
šel hitro mimo. Cerkovnik je gledal za njim in se 
je čudil. 

Zakaj me je vprašal? — si je mislil Tone. — 
Morda že kaj sluti, morda je kaj slišal. Prav lahko 
je slišal, saj je odmevalo v cerkvi, tam skozi durce 
se je glasilo na klanec in po cesti navzdol. Pred 
hišami so stali, na pragih in so poslušali, kako je 
cvililo, prosilo in kako je butalo ob tla. Vse so slišali 
in vse so videli. — Vprašal je samo tako, nalašč, in 
se je smejal na tihem; zdaj stoji tam in gleda za 
njim. Ni se ozrl, ali videl je, kako stoji tam, in 
čutil je na tilniku, na hrbtu njegov porogljivi 
nasmeh in njegov hudobni, mežikavi pogled. — 
Samo nalašč je vprašal nocoj, le mimogrede, jutri 
pa stopi predenj in vpraša naravnost. — 

Jasnila se je noč, zakaj zvezde so že zasijale in 
za hribom je svetil mesec. 

Kako lepa je noč! — je pomislil Tone. Nikoli 
še ni videl noči, ne zvezd, Id so sijale mirno, in ne 
velikega neba, ki mu ni kraja nikjer in ki je človeku 
tako čudno pri srcu, če strmi v njegovo neskončnost 
in ne misli nič. Hiše so bile ob potu in svetile so se 
belo; tudi hiše so se mu zdele prijazne in lepe kakor 

58 


nikoli, in ljudje, ki so stali na pragu, so bili prijazni 
in brez zla. On pa je šel mimo truden in 
upognjen, zakaj težko breme mu je ležalo na srcu. 

Pod klancem so se križala pota in tam je stala 
pred štacuno debela branjevka; njen obraz je bil 
širok in prijazen in se je smejal neprestano. Kadar 
je Šel Tone mimo, mu je dala bonbonov, zato ker je 
bil ministrant. Ugledal jo je pred štacuno in že se je 
okrenil, da bi se ji ognil, pobegnil preko polja, po 
skritih stezah. 

„Tone! Hej!" 

Zdaj je že vse izgubljeno! — si je mislil Tone. 
Dokler ni bil ugledal branjevke pred štacuno, se ni 
spomnil, da je bila mačka njena, lepa bela mlada 
inačica z rdečo pentljo na vratu. 

„Kam pa, Tone?" 

Bližal se je počasi; sam je čutil, kako so se mu 
kolena tresla. 

„Zvonil sem!" je odgovoril predrzno, ker si je 
mislil na tihem: če je vse izgubljeno, čemu bi še 
lagal? 

„In potem sem bil na podstrešju!" 
Gotovo je cula vse tudi ona, zakaj bi se zdaj 
lagal, in izgovarjal? Jutri zjutraj že pride na dan. 
Štacuna je bila prav pod klancem, videlo se je odtod 
naravnost na frčado, na durce za velikim kamenitim 
križem in tako se je tudi slišalo vse. Slišalo se je, 
Če je potrkal s prstom Ha zvon, zazvenelo je daleč 
po klancu, po dolini. Kako bi se torej ne bilo slišalo, 

59 


ko je kričal in ko je cvililo in stokalo in butalo, ko 
je odmevalo po cerkvi in v tramovju? 

Branjevka se je smehljala, ali Tone ni verjel 
prijaznemu smehljaju; mežikala je dobrodušno 
kakor zmirom, ali tudi njenim očem ni verjel. 

— Samo igra se z mano, kakor sem se jaz 
z njeno mačko, ko sem jo bil po očeh. Jutri pa stopi 
predme in me vpraša naravnost. — 

„No, čakaj, Tone!" 

Stopila je v štacuno; Tone pa je pomislil, če bi 
zdaj brž ne skočil ter pobegnil, predno bi se vrnila 
branjevka. Toda že se je vrnila ter mu je dala bonbonov, 
lepo v papir zavitih. Tone je vzel, ni rekel 
nič in je hitel dalje. Branjevka je gledala za njim 
in se je čudila; tako majhen in ubog se ji je zdel 
kakor nikoli. „Bolan je fant!" si je mislila ter se 
je napravila, da bi zaprla štacuno, ker je bilo že 
pozno in je občinski sluga že prižigal petrolejno 
svetilko na oglu. — 

— Vsi že vedo! — je mislil Tone, ko je hitel 
po ulici. Tam ni bilo več hiš in ne svetlih oken; noč 
je bila tišja in mirnejša, samo zvezde so svetile. 
Na desni je bilo odprto polje daleč v temo, do 
hribov; tudi na levi so bile lehe in ob poti, ob jarku 
je bila visoka živa meja. Tone se je domislil in je 
zalučal bonbone preko meje na polje. 

„Kdor jih najde, njegovi so!" 

Srečal je malokdaj človeka, in kadar mu je 
prišel kdo naproti, se je ognil daleč v stran in je 
hitel ob jarku. Bal se je, da bi ga kdo ne ogovoril 

60 


sredi prazne ulice in v temi. Ali zdelo se mu je, da 
se je vsakdo, ki je šel mimo, ozrl srepo nanj, s sovražnim 
in zaničljivim pogledom. 

— Vsi že vedo! Po vsej dolini se je slišalo, 
zato ker je'bil tako tib in teman večer. Stokalo je po 
vsej dolini in poslušali so in so gledali. — 

Prišel je po cesti učitelj, napotil se je bil 
morda v krčmo. Tone ga je spoznal od daleč in je 
vztrepetal; spoznal ga je tudi učitelj. 

,,Ne, kaj pa ti tako pozno? Zakaj se ne odkriješ?" 


Tone je stal pred njim in se je tresel in ni odgovoril. 


„Kod si hodil?" 

Jasno je bilo Tonetu, da ve učitelj natanko, 
kaj se je zgodilo. 

„Zvonil sem!" 

— Vse vedo, čemu bi se lagal? — 
„In nato sem bil Na podstrešju." 
„Ze dobro! Idi spali!" 

Učitelj je šel in se ni več ozrl, Tone pa je 
gledal za njim. 

— Ni mu še Kotel reči; toda v ponedeljek, 
v šoli, stopi predme in me vpraša naravnost. Kako 
bi bilo mogoče, da bi ne vedel, kako bi me drugače 
tako srepo pogledal? Kakor da bi mi bilo zapisano 
na čelu. — 

Ulica je zavila na levo, apet so bile hiše ob 
potu in okna so se svetila, tam je bil že njegov dom. 
Postal je v veži in nato je prijel za kljuko. 

61 


— Vstopim v božjem imenu, pa naj se zgodi 
karkoli. — 

Izba je bila velika iu neprijazna, stene so bile 
sive, gole, leseni strop je bil zakajen in črn. V kotu 
pod razpelom je sedela mati za, mizo, svetilka je 
gorela zaspano, olje je pohajalo. Tam zadaj, 
v mraku, je bila postelja na tleh; njegov mlajši brat 
je spal razgaljen in je smrčal. Od stene do stene je 
segala vrv in na vrvi se je sušilo perilo. Vzduh je 
bil gost in težak, dasi je bilo okno odprto. 

„Kod si hodil tako dolgo ?" 

„V cerkvi sem bil." 

Mati ni vprašala dalje; vpirala je glavo ob dlan 
in je gledala v tla. 

„Na mizi imaš kruha." 

Ni se ozrla nanj; Tone ji je poznal na obrazu, 
da je jokala. 

— Tudi ona ve. — 

Ustnice, so se mu zgenile, izpiegovoril je skoro 
na glas. Mati je vzdignila glava 

„Zakaj ne ješ?" 

„Nisem lačen." 

Pogledala ga je začudeno in plašno, ali takoj 
so se ji prikazale solze v očeh. 

„Potrpi, Tone, vse bo še boljše, Bog bo pomagal 
..." 

— Ničesar ne ve! — se je začudil. Ni slišala 
ničesar, ker je zmerom v svojih mislih in bi ne slišala, 
če bi kričalo in stokalo pod oknom. In kako 
čudne so njene misli. „Boljše bo, Bog bo po-

62 


magal!. . ." Tone pa je vedel, da ne bo nikoli boljše. 
Prej je bilo morda mogoče ali zdaj nikoli več. — 

„Ob rojstvu sem te obljubila Bogu dn zdaj te 
ne bo zapustil. Tako mi je pri sreu, da te bom videla, 
pred oltarjem, ko boš novo mašo pel." 

Tonetu je bilo težko, da bi zajokal na glas. 
Tudi on je oprl glavo ob dlan in je gledal v tla. 

— Prej morda, zdaj nikoli več! — 

Luč je pojemala, čisto v senci je bil materin, 
obraz, ali kadar je padla solza, se je zasvetilo. 

„Ali ne maraš kruha, Tone?" 

„Ne, mati; spat pojdem." 

Slekel se je in je legel na tla poleg brata, mati 
je upihmla luč. Slišal je še, ko je hodila po sobi, 
s počasnimi, tihimi koraki; in kadar je šla mimo 
okna, se je prikazala senca, kakor da bi sel zunaj 
sključen človek mimo. 

— Ko bi mogel zdaj zaspati — je mislil Tone 
— in ko bi se zjutraj vzbudil in bi bilo vse samo 
sanje. In potem bi bilo vse boljše in Bog bi pomagal, 
mati bi bila vesela in vsega bi billo dovolj. Da, jutri 
zjutraj že, v nedeljo, hi sijalo v izbo veselo solnce in 
na mizi bi se kadilo, dišalo bi po kavi, hlebec kruha 
bi bil zraven z lepo rumeno skorjo; napravljal bi se 
v cerkev, mati pa bi nalivala kavo in govorila bi 
o novi maši . . . 

Vroče mu je bilo, obrnil se je v postelji in 
vrgel odejo raz sebe. 

— Nič več misliti na tisto, to bi bilo najboljše. 
Tako živeti, kakor da bi se ne bilo zgodilo in kakor 

63 


da bi ne bilo nikoli nocojšnjega večera. Zatisnem 
oči, in ko jih odprem, je vse, kakor je bilo — ničesar 
ni bilo vmes ... Morda se motim, nihče ni 
morda slišal in samo zdelo se mi je tako, da gledajo 
name in da mi očitajo, Nihče ne ve ničesar in tudi 
greh ni bil. .. 

Zavzdihnil je, zrak je bil težak in vroč. 

„Ali ne moreš spati, Tone?" 

„Ne morem, mati!" 

„Moli, pa boš zaspal; prekrižaj se!" 

Tone se je prekrižal, ali moliti ni mogel, ni si 
upal; kakor da bi oskrunil z ustnicami svete besede 
in kakor da se je bil Bog obrnil od njega in ga ne 
mara poslušati. In ko je izpregovoril strahoma prvo 
sveto besedo, je sam ni več slišal in ne razumel. 

— Tudi greh ni bil. — 

V tistem hipu pa se je spomnil, kako je ubil 
Martin mladega psa. Tam zunaj ga je ubil, ob potoku, 
s kolom je bil po njem. Mlad pes je bil, lepe 
velike oči je imel in črno pego na čelu. Martin ga je 
ubil in ga je vrgel v potok, in ker je bil pes brez 
gospodarja, niso storili Martinu nič zlega, samo 
črez poldan je bil zaprt. . . Ali Tone je videl, ko je 
zamahoval Martin s kolom in je kričal od silne groze 
in je bežal... 

Mahoma se je vzpel v postelji in velik strah ga 
je izpreletel. 

— Kako sem bil nepreviden, za božjo voljo. 
Tam sem jo pustil, čisto očitno, sredi podstrešja 
leži. In kdor pride, jo ugleda takoj, še iskati mu ne 

«4-


bo treba ... Za božjo voljo! In na kupoli, ob durih 
je še vse krvavo, vse podstrešje je še krvavo! Tudi 
deska še leži tam in duri so odprte — kdor pojde 
mimo, se ozre noter in vse bo videl! — 

Vzdignil se je, da bi se oblekel in šel. Ob oknu 
je bila senca. 

„Kam, Tone?" 

„Nikamor, mati; spati ne morem!" 

Legel je spet in se je odel, ker ga je vročina 
minila in se je tresel. 

— Saj je vse izgubljeno, čemu bi se zdaj mučil? 
Tudi na hlačah, na suknji je pač še vse krvavo; 
brizgalo je naokoli in morda se pozna celo na srajci, 
na rokah, na obrazu. — 

In silen stud se mu je vzdignil v životu. Prijel 
je odejo in tiho, da bi ne slišala mati, si je brisal 
obraz in roke, drgnil je, da ga je bolelo, in nato je 
vrgel odejo daleč stran na znožja 

— Lepo sem napravil zdaj, z odejo sem se 
brisal! In jutri zjutraj bo vse krvavo! Da bi jo kam 
skril, zakopal! — 

Vzdignil se je z životom, ali omahnil je nazaj. 

— Zdaj je vse izgubljeno! — 

— Ležal je mirno, toda kmalu se je zdrznil, 
oprl se je s komolcem ob odejo in je poslušal. Zastokalo 
je bilo, zaječalo od daleč — in stokalo je še 
zmerom, ječalo; bilo mu je, da se bliža, da hiti 
k njemu. 

„Mati!" 

Od okna je stopila senca. 

Cankar, Mimo življenja. 

65 


„Zakaj ne spiš, Tone?" 

Sklonila se je k njemu in ga je pobožala po 
obrazu. 

„Ves mrzel si in poten." 

„Strah me je" 

„Moli, Tone, in zaspi!" 

Prekrižala ga je in je vstala. 

Tresel se je in slišal je sam, kako so šklepetali 
zobje. 

— Zadremal sem bil že, sanje so bile . . . 
O Bog! — 

Obrnil se je na postelji in je zatisnil oči. Ali 
komaj je zatisnil oči, se je izvil iz daljave, iz teme 
stokajoč, proseč glas. Tenak je bil od začetka in 
trepetajoč, ali bližal se je zmirom bolj in zmirom 
razločnejši je bil. . . 

Strah ga je bilo, ali v strahu je bila že tudi 
zloba — odpirale so se durce tam — globoku v srcu 
in na pragu je čepela Čudna žival in je mežikala 
z zelenimi očmi. 

Tone je čakal, da bi prišlo bliže; čakal je in je 
poslušal napeto, s sklonjeno glavo in velikimi svetlimi 
očmi. Od one strani se je pač bližal glas, tam iz 
doline, kjer se je pogrezal kameniti klanec v temo. 
In napotil se je s hriba doli. Lezel je počasi in 
varno, ker je bil klanec zelo strm in ves posejan 
z ostrim kamenjem. Dolga je bila pot v temo, truden 
je bil in žalosten. Postal je, da bi poslušal, toda 
glej, zdaj se je oglasilo od nasprotne strani, prav od 
onega kraja, odkoder je bil prišel In vračal se je 

66 


trudoma, dihal je težko, zakaj strma je bila pot in 
vsa posuta z ostrim kamenjem, tako da so mu noge 
krvavele. Plezal je in je priplezal do vrha. Stal je 
na hribu, odkoder se je videlo daleč naokoli po neizmerno 
pusti pokrajini. Samo kamenje, kameuje, 
nikjer drevesa, ne zelene trave, niti samotnega osata. 
Pokrajina, ki jo je bil Bog proklel. In na nebu je 
bila čudna tema, niti zvezde niso svetile, tudi meseca 
ni bilo — tema je bila, in vendar je videl vse naokoli, 
kakor da bi bile dvoje svetlih luči njegove oči. 

Poslušal je in oglasilo se je na oni strani, pod 
klancem, zastokalo je, zaprosilo — izgubilo se je 
bilo in je blodilo po neizmerni pokrajini, sredi noči 
in kamenja. 

Treslo se mu je vse telo od strahu, od zlobe. 
Napotil se je in je plezal navzdol, stopal je varno, 
da bi se ne ranil, ker je bila pot strma in vsa posuta 
z ostrim kamenjem. Ali kakor je plezal navzdol, je 
bil glas zmirom tišji, komaj še ga je razločil iz 
tišine. In glas se mu je zdel znan, slišal ga je bil že 
nekoč — proseč, stokajoč glas bolnega otroka, ki je 
lačen in izgubljen in čigar misli so brez upanja, 
kakor misli starca .. . 

Stal je globoko pod klancem, legel bi in se 
sključil in zatisnil oči. Utihnil je bil rezki glas, ali 
tišina sama je bila glasna, donelo je zamolklo, kako 
doni bron, ko je bilo kladivo že davno udarilo nanj. 

Ozrl se je, kakor da bi ga bilo poklicalo, in glej, 
na hribu se je zasvetilo in hrib je bil hipoma čisto 
pred njim, iztegnil bi roko in posegel tja. Svetilo se 

5* 

67 


je dvoje velikio oči in oči so gledale naravnost nanj. 
Sklonil se je niže — strah, ga je bilo, od zlobe se mu 
je treslo telo. 

„Idi, idi, vrag!" 

Toda oči so strmele nanj, velike in svetle. 
Njegov brat je sedel pred njim, debel in neroden, in 
njegove oči so se svetile v čudni luči. 

„Idi, vrag!" 

Ali glej, oči so pričele mežikati hudobno, raz-
lezel se je obraz in se je smejal prešerno, vse telo je 
trepetalo od komaj pridržanega smeha. 

Tone se je sklonil, zgrabil je za mehki tilnik, 
polno pest mehke kože, in je udaril z desnico v obraz, 
naravnost na oči. Udaril je in nato je bil, zamahoval 
je enakomerno in z vso silo, sopel je težko, kolena 
so se mu tresla . .. Ali bratov obraz se je smejal neprestano, 
širok je bil in debel in lica so kipela od 
smeha. 

Utrudil se je in je izpustil; padlo je zamolklo 
na tla in je ležalo mirno, toda oči so se svetile in 
obraz se je smejal. 

Smejal se je, ali ob istem hipu se je razlegel 
po tišini stokajoč glas, zajokalo je, kakor da bi bila 
zajokala noč sama. In zastokal je tudi Tone, zakričal. 
Zgrabil je telo, ki je ležalo mirno, zasadil je nohtove 
vanj, vzdignil visoko in zalučil. Letelo je po zraku 
v velikem kolobarju, padlo, zakotalilo se malo po 
klancu in obležalo. Stal je in gledal, in ko je gledal, 
so se mu smejale naproti velike svetle oči. Zakričal 

68 


je od strahu, od zlobe, skočil je doli in je suval 
z nogami, sklonil se je in je bil, neprestano, neusmiljeno, 
dokler niso omahnile roke. Nato je 
zgrabil telo z obema rokama, vzdignil je in je zamahnil; 
okrogla glava je bila ob kamen in po ka-
menu je curljalo, tenek curek krvi je curljal po 
klancu, napravil si je strugo in je curljal v čudnih 
ovinkih v dolino, v temo. .. 

Ugledal je ta črni potok ki se je vil med 
kamenjem, in se je prestrašil in je izpustil razbito 
telo; padlo je v kri in zabrizgnilo je naokoli. Potok 
pa je rastel, že so se bočili majhni valovi, kri je 
padala preko kamenja in kamenje se je premikalo, 
kotalilo se je po klancu. Od groze ni mogel premakniti 
nog, ni mogel kričati . . . Da bi skočil preko 
črnega potoka, ubežal!.. . A tam, glej, se je zganilo 
telo, vzdignila se je glava in zasmejale so se mu 
v obraz vesele bratove oči . . . Opotekal se je, gazil 
je po krvi — klicale so ga strašne svetle oči, vabile. 
Ni se ozrl in ni videl toda roke so našle desko, 
široko in debelo, hlodu podobno. Vzdignil je, zamahnil 
in ostri rob je padel z vso močjo naravnost 
na čelo, med oči, in bratove oči so ugasnile. 

Izvil se je krik iz tišine, proseč in očitajoč; 
Tonetu so se zašibile noge, vzkriknil je in se je 
pogrezal v potok . . . 

„Zakaj ne spiš, Tone?" 

Tone je pogledal materi v obraz in je zajokal. 


III. 

Nedelja je bila, solnce je sijalo in Tone se je 
napravljal v cerkev, da bi zvonil k jutranji maši. 
Truden je bil in zaspan ; popil je kavo, kruh je 
spravil v suknjo in je šel. Ko je bil na pragu, se je 
vrnil v izbo, ali ko je odprl duri, ni vedel več 
čemu se je vrnil. 

„Kaj ne greš? Pozno je že." 

„Zbogom, mati!" 

„Če ti je slabo, Tone, ostani doma in leži! 
Vse rdeče oči imaš." 

„Nisem bolan . . . zbogom!" 

In je hotel odpreti duri, toda vrnil se je hitro, 
stopil je k postelji, potegnil je odejo z znožja in jo 
je razprostrl. 

„Kaj pa delaš, Tone?" 

— Nič ni bilo, neumen sem bil! — je mislil 
Tone, ozrl se je na brata, ki je spal mirno, in obšla 
ga je globoka groza. Bratove trepalnice so bile nekoliko 
odprte in skozi ozke presledke so gledale 
naravnost nanj bele oči. 

„Zbogom, mati!" 

Ko je šel, je stopila mati na prag in je gledala 
za njim; tudi on se je ozrl na ovinku, zamahnil je 
z roko in je zavil hitro na desno, na ono stran, kjer 
so se vzdigali iz doline pusti klanci. 

Nedeljska in mirna je bila vas, v nedeljskem 
jutranjem solncu so se svetile hiše, se je svetila 
cerkev od daleč. Ljudi je srečaval poredkoma — 

70 


ženske, ki so se. bile napotile k maši iz daljnih hribovskih 
vasi in ki so šumele mimo njega v pisanih 
naščeperjenih nedeljskih krilih. Prišla je debela 
ženska z velikim molitvenikom v roki in ga je 
pogledala začudeno. 

„Kaj nisi ti ministrant?'" 

Nič ni odgovoril in je šel dalje. 

— Kako bi šele izpraševali, ko bi šel po veliki 
cesti! — si je mislil. Zdaj bi moralo pač že zvoniti 
in cerkovnik bo čakal — 

Skoro vesel čut ga je obšel, ko se je domislil 
cerkovnika. Tam pač stoji na pragu in gleda po 
oesti navzdol in čaka. „Presneti fant, zaspal je! 
Ali bi ga prijel za ušesa!" Ka sredo ceste je stopil 
in zdaj gleda, morda je del celo roko nad oči . . . 

Kmalu ni bilo več hiš ob poti; samo tupatam 
še siromašna koča, pol lesena in s slamo krita, duri 
zaprte in okna, kakor da bi bilo znotraj vse izumrlo. 
Nato pa se je vzdignil klanec strmo v hrib — na 
poti kamenje, robide ob poti in vsenaokoli tiha, 
žalostna pokrajina. 

Zazvonilo je k jutranji maši. Tone je postal 
in je gledal doli na vas, ki je ležala v dolini bela, 
od rose in jutranjega solnca umita. Gledal je in 
breme na srcu je bilo težje. 

Lepa je vas in vse je lepo na svetu, lepa je 
celo ta neizmerna žalostna pokrajina, in on je sam 
in težko breme leži na srcu, ne gane se, tišči ga k 
tlom . . . 

Romal je križem po razvoženih kolovozih, po 

71 


ilovnatih stezah preko lazov, po kamenitih klancih, 
ki so se vzpenjali v hrib, spuščali se v dolino. 
Spočetka so ga žulili črevlji, ki jih ni bil vajen in 
jih je obul samo ob nedeljah, toda kmalu ni več 
čutil nog, hodil je, koder so ga nosile. Solnce se je 
vzpenjalo hitro, trava se je sušila, zrak je bil miren 
in topel. 

— Zdaj je maša pač že pri kraju! — je mislil 
in je šel počasi po neznanem samotnem klancu, ki 
se je bil vzdignil iz ozke globeli. — Cerkovnik je 
zvonil sam, morda je šel pogledat gori in je videl 
odprte duri. Morda ga je celo poklicalo, kakor je 
poklicalo mene . . . Naj bo v božjem imenu! — 

Težko mu je bilo, ali žalost je bila mirna, veš 
strah je minil. 

Ob klancu so rasle visoke robide, in robidnico 
so bile že črne in sočna Trgal je in zobal, skoro 
presladke in premehke so bile že jagode; ko je 
posegel v grm, da bi upognil težko polno vejo, se je 
oprasnil in kri se je prikazala na roki. Obrisal se 
je hitro z zelenim listom, zastudilo se mu je in šel 
je dalje. 

Med lazi je bila živa meja iz samega leščevja. 
Stopil je s poti in je odgrnil veliko zeleno listje. 
Toda lešniki so bili večjidel še mehki in se niso 
dali robkati; robke so bile še zelene in sočne. 

Od daleč je zapelo nerazločno, zatrepetalo je 
v zraku. 

— Zdaj je že blagoslov, ljudje že vstajajo. — 
Zabolelo ga je in ni pomislil nič in se je vrnil. 

72 


— Če me vprašajo, zakaj nisem šel k maši, pa 
povem vse po vrsti, naj se zgodi karkoli. — 

Kakor da bi se mu nekaj zasvetilo, je zamežnil 
z očmi in strnil obrvi. 

— Kaj bi se pač zgodilo? Kaj sem pač 
storil? — 

Toda zasvetilo se je samo in je švignilo mimo. 

— Naj se zgodi karkoli, zdaj je že itak vse 
izgubljeno. 

Spomnil se je na kosilo. Zdaj že diši v kuhinji 
in mati stoji pred ognjiščem; v cerkev ne more, 
zato ker nima obleke; stoji pred ognjiščem, naočnike 
globoko na nosu, v rokah molitvenik. In 
izza naočnikov kapajo solze, Bog vedi zakaj . . . 

Vračal se je in je bil že na hribu, odkoder se 
je videlo po dolini. Tam doli se je svetila velika 
cesta, kakor črna procesija se je vilo skozi vas in 
še onostran vasi so se pomikale črne gruče skozi 
dolino; od daleč se je videlo, kakor da bi stale 
mirno, samo časih se je zasvetilo nekaj belega v 
solncu, svetla židana ruta. 

Tone je zavil naravnost po stezah preko polja, 
da bi ne srečaval ljudi. Črevlji so bili mokri in 
blatni, tudi na obleki se mu je poznalo, da ni bil v 
cerkvi, in roke in ustnice so bile črne od robidnic. 

Ze je bil blizu doma, preskočil je plot in je šel 
preko vrta. Po stezi za plotom je prišel nedeljsko 
oblečen fant, postal je in je zaklical: „Potepal si 
se!" Tone se ni ozrl in je stopil v vežo. 

Bilo je že blizu poldne, mati je čakala. 

73 


„Kakšen pa si, Tone? Kod si hodil?" 

„Potepal sem se!" je odgovoril Tone in mati 
se je začudila, 

„Kaj. nisi bil pri maši ?" 

„Nisem bil Zunaj sem bil, v lazih." 

Mati ga je pogledala in se je prestrašila. 
Videla je, da je bolan, in opazila je celo, da se mu 
noge tresejo. Ko je sedel za mizo, je bil majhen in 
ubog, kakor ga še ni videla. Tone je bil droben in 
slaboten, samo glava je bila nenaravno debela — 
čelo visoko in zelo vzbočeno, lica zabuhla, sive 
barve, oči so bile velike in so se svetile v čudni sivi 
luči. Nikoli ni bil Tone vesel, oči so gledale resno 
in srepo iz mladega obraza, tudi njegove besede so 
bile kakor besede starca in celo glas njegov je bil 
globok. 

Mati se je prestrašila in srce se ji je stisnilo 
v nerazumljivi bolečini. Pred leti nekoč je bil dejal 
zdravnik, da je Tone bolan, in ni mu verjela. Ali 
zdaj se je srečal njen plašni pogled s srepim njer 
govim in vsa je vztrepetala. 

„Štruklje sem ti skuhala danes, zato ker si 
bolan." 

Tone se je razveselil štrukljev, toda mati se mu 
je zasmilila. 

—Glej, tako je skrbela vse dopoldne, mislila 
je name, Bog vedi, kje je dobila denarja, da je 
skuhala štruklje. In da sem bolan, misli! 

„Po kosilu pa ležeš, Tone; ves slab si in oči 
imaš vse rdeče." 

74 


Tudi Tone sam je začutil, da je truden in da 
bi spal . . . lepo zatisnil oči, in vse bi minilo, nič 
misli več, ne strahu. 

Jedel je hitro in z veliko slastjo, po kosilu pa 
je splezal po vegastih, škripajočih stopnicah na 
podstrešje in je legel v seno. 

Tam so bila odprta velika vrata in prav pod 
njim je bila cesta. Ljudje so hodili mimo, vsi 
nedeljsko oblečeni, smejali so se in razgovarjali 
veselo. Tudi na ono stran, na vrt, so bila odprta 
vrata in tam sta prišla včasi po stezi fant in dekle, 
roko okoli pasu, glava ob glavi . . . Glej, ljudje se 
imajo radi in so veseli. 

V senu mu je bilo vroče in ni mogel spatf; še 
težja mu je bila glava in pred očmi se mu je bleščalo, 
dasi je bilo solnce za streho. 

Vstal je in je stopil pred odprte duri. 

— Kaj bi se zgodilo, če bi skočil zdaj doli na 
cesto? Tako nizko je, da bi se komaj oprasnil. In 
čemu bi skakal? — 

V tistem trenotku se je pripeljala mimo 
gosposka mestna kočija, gospod in gospa sta sedela 
v njej. Pripeljala se je mimo in je izginila v tistem 
hipu. 

— Kam se pač peljeta? Pač daleč v svet, po 
velikih belih cestah, v mesto. In tam so visoke hiše, 
donebesni stolpi, čudo ob čudu je tam, in ljudje so 
gosposko oblečeni, hodijo veselo po širokih belih 
cestah in nič skrbi in nič žalosti in vsega dobrega 
dovolj. Tja bi šel človek in še dalje bi šel, do 

75 


morja. In preko morja, neizmernega morja v beli 
ladji, zmirom dalje po velikem lepem svetu. 

— Tako zaduhlo je tukaj; spal bi. — 
Legel je in ni mogel spati. Oči so mu bile 

zatisnjene, ali slišal je vse, tudi če se je zganila 
bilka v senu in najbolj razločno je slišal svoje 
žalostne misli. Ležal je dolgo in senca no sosednji 
hiši se je plazila zmirom više; bilo je pač že pozno 
popoldne in zdavnaj že je bilo odzvonilo k lita-
nijam. 

Zaškripale so stopnice in Tone se je prestrašil. 
Prišla je mati, stala je vrh stopnic in v roki je 
držala skodelico kave in kos belega kruha. Taka 
plašen, ubog in poln ljubezni je bil njen obraz, da 
se je Tonetu zasmilila. 

„Ali si spal, Tone?" 

„Nisem, prevroče je." 

„Kave sem ti prinesla in kruha." 

Postala je in je čakala, da bi Tone izpregovoril 
in da bi potem morda sedla poleg njega v seno in 
da bi govorila, kakor sta govorila časih, ko sta 
bdela pozno v noč in je bilo srce obema polno 
upanja. 

Ali Tone je molčal, bolela ga je njena 
ljubezen. 

„Jej, Tone, in potem malo zaspi! Tako nemirno 
si spal sinoči." 

— Ali morda vendar kaj sluti ? — je pomislil. 
Morda je kaj slišala, ko sem govoril po noči v 

76 


sanjah. In zdaj ne ve natanko, rada bi po ovinkih 
spravila iz mene. — 

Pogledal ji je pazljivo v obraz in srce mu je 
bilo nemirno. 

„Kaj sem govoril v spanju?" 

„Govoril si in kričal, pa ni bilo razumeti 
ničesar . . . Kaj se ti je sanjalo?" 

„Pozabil sem!" je odgovoril malomarno, skoro 
neprijazno in se je obrnil v stran. 

Mati je postala in nato je šla. Dokler so škripale 
stopnice, je ležal Tone mirno in se ni okrenil, 
ali vedel je, da se je ozrla mati vrh stopnic in je 
čakala, da bi jo ogovoril. Ko so utihnili koraki v 
veži, je sedel in je popil kavo, polizal je tudi sladkor, 
ki je bil na dnu. 

— Da bi se že znočilo! Kako počasi se mrači 
nocoj in kako nizko je še senca tam! — 

Mračilo se je in na ulici je bilo živahneje, tudi 
na stezi za vrtom. Na podstrešju pa se ni shladilo; 
zaduhlo je bilo kakor prej in dišalo je zmirom 
močneje po senu. Tone je stal pred vrati in je 
gledal na ulico; kadar je začul glasove spodaj, se 
je skril, da bi ga kdo ne opazil. 

— Kako se smejo vsi'! Starci so, pa se smejo 
kakor otroci, in glej, poljubujejo se celo tam za 
vrtom. Imajo pač vsega dovolj in nič jim ni treba 
misliti, ne skrbeti. Tudi jaz bi rad tako živel . . . 
in popeljal bi se v mesto, iz mesta še dalje, do 
morja, preko morja v beli ladji . . . 

Hipoma so prišle sanje, lepe, vroče, polne 

77 


solnca in pisanih barv. Prišle so, ali razveseliti ga 
niso mogle. Sanjal je in še v sanjah je zavzdihnil, 
zahropel. Breme je ležalo na srcu in se ni hotelo 
ganiti. 

— V tistem hipu, ko deseže senca vrh strehe, 
se odpravim. Bog vedi, ee se je že kaj izpremenilo 
tam, če je še vse, kakor je bilo. Morda so duri še 
odprte, kakor sem jih bil ostavil, tudi deska je 
morda še na istem mestu. Samo pogledati bi bilo 
treba — takoj bom vedel, če je bil kdo tam ali ne. 
In potem bo jasno tudi vse drugo. 

Mislil je naporno in težko je čakal, da bi 
dosegla senca vrh visoke strehe. Plazila se je počasi 
in Tone se je vselej oddahnil, kadar je izginila 
v senco nova vrsta opeke. 

— In če bi bilo vse tako, če bi, postavim, 
nihče še nič ne slutil, nič ne vedel, potem bi se 
dalo pač še napraviti, vsaj čakati bi se dalo . . . 
Vse bi lepo pospravil, skril kam tisto mačko, očedil 
desko, obrisal kri 

Ali vztrepetal je od studa in od groze, že ob 
sami misli so se mu šibila kolena. 

— Vse je izgubljeno, nič se ne da več napraviti 
in vseeno je, če slutijo ali ne. — 

Napotil se je; sosednji hiša je bila vsa v senci 
in sinje sence so plavale že tudi po nebu. Stopal je 
po stopnicah oprezno, tihotapsko, da bi ne zaškripale 
in bi slišala mati, ki je bila morda v veži. 

— Preko polja pojdem in kadar pridem, bo že 
noč. — 

78 


Ovinek je bil velik — preko polja in travnikov, 
po blatnih stezah, preko jarkov, po holmu; 
gori skozi smrekov gozd in od druge stran; v vas, 
naravnost proti cerkvi. 

Šel je hitro, po travniku je tekel, skakal je 
preko jarkov in kmalu je bil na holmu. Hladno je 
bilo tam, zrak je bil miren in blagodišee. Videlo 
se je po vasi doli, kjer so se vžigale luči, in zdelo 
se mu je, da sliši vesele glasove. 

— Tako žive mirno in nič jim ni na srcu, — 
Tudi gozd je bil miren, prijazen, razprostiral 

se je na ono stran v daljavo, hrib se je vzdigal za 
hribom in sam tih, miren gozd. Tja bi šel človek, 
izgubil se in legel . . . 

Navzdol je stopal bolj počasi, bal se je, da bi 
koga ne srečal. 

— Samo da bi prišel varno do pokopališča in 
potem mimo zidu do vrat. Če ne stoje tam fantje in 
kade ... ali če ne sedi pred farovškim vrtom cerkovnik 
in čaka, da bi zaklenil duri v zakristijo. 
Morda jih je že zaklenil, da bi prišel prej v 
krčmo. — 

Prestrašil se je in je pospešil korake. 

— Predolgo sem čakal, pot ni bila kratka in 
tega nisem pomislil. Ničesar ne pomislim ... že 
takrat bi bil moral ravnati vse drugače. — 

Plazil se je ob pokopališču in noge so se mu 
tresle od strahu. Nikogar ni bilo za cerkvijo in 
stopil je že hitro, da bi skočil s par koraki do duri, 
ko so mu noge odrevenele. 

79 


— Zdaj, prav zdaj je cerkovnik v zakristiji. 
Luč je prižgana. Tam stoji in pospravlja obleko in 
potem pode pometat pred oltar . . . Kako bi se 
zdaj vrnil? Nocoj mora biti, drugače ne bo 
nikoli. — 

In strah ga je hipoma minil, šel je mirno, 
prijel je za kljuko in je odprl. 

V zakristiji je gorela sveča, skoro je že 
dogorevala in mehki vosek je lil po svečniku. 

— Sel je že in je pozabil ugasniti svečo, tako 
se mu je mudilo v krčmo. Lahko bi se kaj vžgalo. — 

Ugasnil je luč, nato je odklenil duri v cerkev; 
ključ je bil v klučavnici. Naglo, s sklonjeno glavo 
je stopal mimo velikega oltarja; ni pripognil kolena 
in tudi prekrižal se ni. 

Plezal je po vijugastih stopnicah in dolga je 
bila pot, ovinek za ovinkom, nikoli ni bilo konca. 
Nič ni tipal ob zidu, ali noge so vedele pot, stopale 
so varno. Postal je pred okencem in je gledal po 
dolini; mirno je ležala vas tam doli, luči so gorele 
mirno nocoj, nobena ni vztrepetala; in. zadaj so se 
vrstili hribi, v temno daljavo, do lepega neba . . . 
Tja bi šel človek, tja daleč . . . 

Bil je pred durmi, odprte so bile. Toda domislil 
se je in ni prestopil praga, šel je po stopnicah 
dalje; ko je stopil, se je dotaknil vrvi in zaškripalo 
je zgoraj. 

— Grlej, čemu tratim čas ? Precej bi bil moral 
storiti in zdaj ležem še gori I — 

Toda vesel je bil na tihem, da je odložil za 

80 


trenotek. Ko je stal pod zvonovi, je potrkal narahlo 
na veliki zvon; zazvenelo je zamolklo. Poslušal je 
in zvenelo je dolgo, počasi je romal glas v dolino 
in tam je pač stala mati in je slišala in se je 
začudila. Potrkal je močneje na mali zvon in 
zastokalo je, zatrepetalo. Zdaj se je pač zdrznila 
mati in je pogledala proti cerkvi . . . 

— čas je zdaj! — 

Vračal se je hitro; spotaknil se je, ko je skočil 
preko trojih stopnic, padel je na kolena in zabobnelo 
je zamolklo, vrvi so se zgenile in zgoraj je 
zaškripalo. 

Prestopil je prag. 

V božjem imenu zdaj, naj bo že karkoli. — 

Ob durih je stala deska prislonjena. 

— Ali sem jo bil prislonil, ali je nisem bil 
vrgel stran? — 

Dotaknil se je je in izpreletela ga je groza, ni 
je mogel prijeti. 

Šel je dalje, da bi poiskal telo; na kupoli se je 
svetilo, ali bil je bel kamen; skozi razbito šipo je 
sijalo nanj večerno nebo. 

Tone je sedel na kamen, sključil je život in 
oprl glavo v dlani. 

— Zdaj sedim in nisem opravil še ničesar. — 
Vstal je in truden je bil, da bi se opotekel. 

Mimo obraza mu je prifrfotal netopir, frfotal je 
okrog njega in nato je zletel skozi duri, kjer se je 
vzdigal zunaj veliki kameniti križ. 

Počasi in omahovaje je stopal Tone, kamor je 

Cankar, Mimo življeija 

81 


bil letel netopir; sključil se je, ko je prestopil prag 
in ko je stal za velikim kamenitim križem na ozki, 
poševni kositrni strehi, se mu je zameglilo pred 
očmi, sedel je in je drsal počasi navzdol . . . navzdol 
.. . 

82 


Tinica. 

i. 

Ko je okreval od težke in grde bolezni, je 
ubežal preteklosti. Skril se je v neznano predmestje, 
kjer je živel kakor puščavnik. Izbica, ki si jo je 
bil najel, je bila pač skromna in tesna, ali bila je 
prijazna, svetlo pobeljena in pohištvo ga ni oviralo, 
kadar se je izprehajal. Skozi okno je videl človek 
daleč preko črnih, in rdečih streh, preko umazanih 
dvorišč in oprašenih vrtov. 

Tako se je udomačil in je bil vesel sebe in 
svojega novega življenja. Nič več ni bilo skrbi, svež 
je bil in zdrav, kakor da bi se bil po prečuti noči, po 
obilnem in nelepem uživanju skopal v mrzli vodi. 

Spomlad je bila in vsak dan — v tistih čudo-
jasnih svetlobe polnih dneh — je praznoval svoje 
vstajenje. In nebesa sama so ga blagoslovila. Odprle 
so se namreč duri in v sobo je prišla Tinica in mu. 
je prinesla na krožniku kos kolača. Začudil se je ves 
in se razveselil neizmerno. 

6* 83 


Tinica je imela takrat dvanajst let; njen obraz 
je bil še čisto otroški, oči so sijale, Bog vedi, kakor 
sama Velika noč in ustnice so bila rdeče, sladkosti 
polne. Glava je klonila malo nazaj, tako težka je 
bila kita plavili las. Držala je v roki krožnik in se je 
smehljala, njemu pa se je zdelo, da je zadišalo vsena-
okoli po pomarančah in po spomladi. 

Darovala mu je mati, dobra ženska, kos rumenega 
kolača, pečenega Tinici za god, in on se je 
poklonil Tinici in se je zahvalit Že so se zaprle 
duri, on pa je stal sredi izbe in je držal v roki 
krožnik in se je smehljal — z njenih ustnic se je 
bil preselil smehljaj na njegove, prav tako nedolžen 
in vesel je bil. 

Nebesa so blagoslovila njegovo vstajenje. Darovala 
so mu dom, kamor se je vračal s čistim hrepenenjem, 
kadar je bil ostavil predmestje z veselo raz-
mišljenimi koraki ter blodil zunaj, kjer so se že 
svetili od daleč travniki pod velikim solnčnim nebom. 
Truden in skesan, še trepetajoč in plašen od sramu, 
se je bil napotil v lepše življenje, ki mu ni poznal 
cilja. Samo drugam, kamorkoli. Ali zdaj je hodil 
naravnost, svetla pot se je odprla pred njim in ni 
se bal, da bi zašel. 

Kakor se je spremenil sam, tako se je spremenil 
tudi umetnik v njem. Njegove misli so bile drugačne, 
njegove sanje in njegove oči. Tako so se barve 
drugače svetile, pele so združene drugačno pesem 
in celo črte so govorile drugače. Delal je mirno, 
s, tihim veseljem v srcu, nič več ni dvomil nad seboj. 

84 


Tudi se ni žalostil, ker ni mogel doseči lepote, ki so 
jo videle oči in ki jo je čutilo srce še jasneje; 
vedel je, da je ne doseže nikoli, in vesel je bil, če se 
je svetil na platnu en sam žarek, en sam nežen odsev 
resničnega življenja, ki ga je ustvarila njegova čista 
ljubezen pred njegovimi očmi. 

Vedel je, kako velika in lepa je njegova naloga; 
zato se je ni lotil lahkomiselno. Najprej je narisal 
Tinico z ogljem. Samo obraz. In vse črte so bile iste, 
prav tako jasno so gledale velike oči, prav tako tiho-
nedolžno so se smehljale ustnice. Ali vendar je bil 
tuj obraz, malo podoben Tinici, ki je sedela ob steni 
na visokem stolu, roke v naročju, skoro čisto nič podoben 
tistemu obrazu, ki je bil v njegovem srcu in 
ki ga je gledal, koderkoli je hodil. 

Ali veselja mu ni obsenčilo, hvaležen je bil 
tistemu komaj vidnemu, nestalnemu žarku, ki je 
trepetal na podobi; vesel je bil lepe dolge poti, ki je 
bila še pred njim. 

Zmirom večji je bil njegov pogum in zmirom 
bolj se je bližal resnični lepoti. Slikal je Tinico 
v profilu. Čudovito fina črta se je skoro spajala 
z zrakom. "Ustnice so bile nekoliko odprte, glava je 
klonila malo nazaj — ista Tinica je bila, ki se mu 
je bila prikazala prvikrat. In ko je odložil čopič in 
je pogledal na platno, je videl, da še ni bila ista 
Tinica. Pretrde so bile črte, preneokretne, barve so 
bile preglasne. Ali na ustnicah se je treslo, v očeh 
se je svetilo blaženstvo tistega blagoslovljenega 
trenotka. 

85 


To je bila Tinica v profilu. 

Nato je slikal Tinico, ko je imela pisano ruto 
na glavi in je gledala naravnost. Nikoli in nikjer 
na svetu ni bilo takih oči — veliko čisto zrcalo in 
v zrcalu romantično življenje, čudopisan svet, lepi 
vitezi v bleščečih oblekah, solnčne pokrajine in razr 
sežni parki, mlada, komaj zavedna ljubezen, vzcvetela 
že v marcu, še izpod snega, neokretni, željno-
boječi poljubi... To je bila Tinica v pisani ruti. 

Nato je oblekla Tinica rdečo bluzo in je ogrnila 
glavo z rdečim šalom, malo zadaj, ob desni, pa je 
zelenel rožmarin. Mehka, trepetajoča boja, ki je 
padala na obraz, na oči od rute in šala, veseli kontrast 
med to solnčnorazposajeno rdečo pesmijo in 
tihim zelenim rožmarinom je skoro že razodeval, pač 
še jecljaje, šele polrazumljivo, tisto mlado ljubezen, 
vzcvetelo v marcu, ki je je bila izba polna, zato ker 
je bilo premajhno njegovo srce, da bi jo obseglo. 
Že se je skoro spajal v eno umetnik in človek. 

Ali ni se ustavil; dolga in lepa je bila pot pred 
njim in hodil je hitro. Spoznal je, da je bilo povsod 
njegovo srce — ne samo na njenem obrazu, v njenih 
velikih očeh, na smehljajočih ustnicah. Ista mlada 
lepota, mlada ljubezen je bila povsod, v njenem 
glasu, v njenih kretnjah, v gubah njene obleke, na 
njenih belih drobnih rokah, na njenem belem vratu, 
ki se je zasvetil časih, kadar je nagnila glavo in se 
je odpel zgornji gumb na bluzi. Tako je slikal njene 
roke in glej, živeli so drobni beli prsti kakor bitja 
zase. Odpel je zgornji gumb na bluzi in Tinica je 

86 


položila glavo na blazinico in je slonela mirno; za-
tisnila je trepalnice, ali svetilo se je smehljaje in 
vprašujoče izza temnih vejic in tudi smehljajoče 
rdeče ustnice so povpraševale. Slikal jo je in ko se 
je ozrl na platno, se je ozrlo tudi nanj s platna, izza 
temnih vejic in on se je stresel, kakor da bi se bil 
domislil nečesa strašnega iz polpozabljene preteklosti. 
Pogledal je na zofo z dolgim, prestrašenim pogledom; 
slonela je Tinica, gledala nanj izza temnih 
vejic smehljaje in vprašujoče; v enem samem tre-
notku so mu upadla lica, zarezale so se od oči do 
ustnic grde gube. 

„Idi, Tinica, dovolj je!" 

Odprla je oči in se je začudila. Malomarno 
kakor prej je visela ob zofi drobna bela roka. 

In on se je. bližal z nerodnimi, težkimi koraki, 
z nerodno in težko roko se je dotaknil njenih belih 
prstov in se je sklonil in jo poljubil na ustnice. Suhe 
in žareče so bile njegove ustnica 

Vstal je, zibalo se mu je motno pred očmi. 

„Idi. Tinica, dovolj je!'' 

II. 

Blodil je po ulicah, stopal je hitro, s sklonjenim 
životom, zadeval se je ob ljudi. Postal je hipoma, 
ozrl se je in se je prestrašil. Pet mesecev, da, pol 
leta in več že ni hodil tod. Ali kraji1 so mu bili 
znani, idice so ga pozdravljale, nasmihali so se mu 

87 


celo obrazi. Postal je in je ugibal. In tedaj je 
spoznal in ko je spoznal, se je zasmejalo z grohotom 
vsenaokoli. Smejale so se sive Hiše, ozke puste ulice 
so se smejale. 

„Ali si se vrnil, spokornik?" 

Zašel je v deželo svoje preteklosti, v domovino-
svojib pozabljenih grehov in življenje, ki mu je bil 
ubežal, ga je pozdravljalo z veselim škodoželjnim 
smehom. 

„Ali si se vrnil, spokornik? Zapisano je bilo, 
da se povrneš, ni mogoče ubežati." 

Bežal je, ali noge so se mu tresle . . . Ni gledal, 
ni mislil — toda glej, hodil je kakor na vrvi, vodilo 
ga je kakor slepca in prišel je naravnost v deželo 
svoje preteklosti. Prikljenjen je bil za večno; na 
katerokoli stran je bežal, vsa pota so vodila v domovino 
njegovih grehov. 

Truden je bil, stopil je v kavarno, da bi si odpočil. 
Osvobodil bi se rad težke groze, ki je bila legla 
na njegovo srce, rad bi odgrnil motno zagrinjalo, ki 
se mu je bilo spustilo pred očmi od neba do zemlja 

Kaj se je zgodilo, fant? Kaj se je moglo zgoditi 
v enem samem trenotku ? 

Zdrznil se je, doteknila se je bila roka njegove 
rame in znan obraz se je sklonil k njemu. 

„Ej, gospod Golob, ej Francek, po tolikem 
času ?" 

Smehljajoč obraz pollepe, malo izžite., malo 
umazane ženska 

Sedla je k njemu. 

88 


„Kako da si se povrnil? Mislila sem, da te ne 
bo nikoli več." 

„Tudi jaz sem mislil, da se ne povrnem več." 

Strah ga je bilo in stud mu je segal do grla. 
Ali sam ni vedel, kako je polagoma in prijetno tonil 
v preteklost; stud mu je segal do grla, v studu 
samem pa je bila že slast, je bilo poželenje. 

„Kaj si počel tako dolgo ? Ali se še spominjaš 
!" 

Spominjal se je; vse se je odprlo pred njim, 
lepo in strašno je bilo. Upijanil se je bil, sam ni 
vedel kdaj, in že se je tresel, da se ne strezni nikoli 
več. Toda streznil se je in bežal je, ves še umazan 
od blata, bolan in truden, ali poln veselega upanja, 
iz kesanja in spoznanja porojenega. 

„Mislila sem, da te ne bo več. Ali kakor da 
bi te pričakovala — kadar so se odprle duri, sem se 
ozrla." 

Govorila je še, ali on je vstal, opotekel se je 
kakor pijan in je šel. 

Začudila se je in je gledala za njim. 

„Bolan je, siromak!" 

Nato je sedla k drugemu gostu, ki je dremal 
pijan pred dolgo vrsto praznih steklenic.. . 

Golob je hitel, mudilo se mu je, zgrešil je 
ulico, vračal se je na levo, bežal naravnost, kakor da 
bi taval po noči v kolobarju. 

Odprl se je svet, zasvetilo se je solnce, prijazno 
mu je dihnila v lice spomladanska toplota in vzdra-
mil se je. 

89 


„Sanje! Sanje!" 
Tiho se je zaprl grob; mrtveci se ne vračajo, 
"komaj spomin še gloje v srcu. Preteklost je mrtva, 
samo grenak spomin še gloje v srcu, 

Z urnimi koraki se je vračal proti domu, proti 
večernemu solncu, ki je oblivalo z rdečo bojo nebo 
nad daljnim holmom. Tudi na njegovih licih, v njegovih 
očeh se je svetila čudovita mirna luč večernega 
solnca. Grde sanje so vzburkale srce, ki je bilo šele 
komaj okrevalo, narahlo so se zibali še poslednji tihi 
valovi; sladka utrujenost je legala v srce, utrujenost 
večernega solnca. 

Stopil je v izbo. Vsa je bila v mraku, samo 
bujen žarek svetlobe je padal na platno, kjer se je 
svetilo dvoje belih nežnih rok izpod čipkastih rokavov. 
Gledalo je nanj dvoje smehljajočih, izprašu-
jočih oči, polskritih pod temnimi trepalnicami. Vse 
so bile blizu njega in so gledale nanj: Tinica v profilu, 
Tinica v pisani ruti, Tinica v rdeči bluzi, 
Tinica z belimi rokami. . . Gledale so nanj in so 
izpraševale in so vabile . .. 

Tako se je bilo nenadoma zasvetilo, prišlo je 
k njemu v nedolžni in čisti podobi, ali zdaj je 
spoznal nenadoma, da se je bila odela v nedolžno in 
čisto podobo davno umrla preteklost. Kamor je šel, 
mu je prišla naproti; oblačila se je zmirom drugače; 
hodil je lahko in veselo, ali nenadoma in 
strahoma je začutil, da hodi ona ob njegovi strani, 
prav tako lahko in veselo, ter se ozira nanj z velikimi 
vprašuj očimi očmi. 

SO 


Zasvetilo se je nenadoma in minilo je. 

Komaj še so segale iz mraka bele nežne roke, 
ko je vstal, vzel paleto in čopič ter se spravil na 
delo. Uničil je vse po vrsti, kakor so bile prisijale iz 
mrtvega platna: Tinico v profilu, Tinico v pisani 
ruti, Tinico v rdeči bluzi, Tinico z belimi rokami. 
Umirale so mirno, kakor otroci. Tudi on je bil 
miren, komaj se je zavedal, kakor da bi uničeval 
ponesrečeno pokrajino. Ali ko je nehal, je bil truden 
in je legel na zofo. Zdaj je bilo v izbi tiho in mirno; 
in tudi v njegovem srcu je bilo čudoprazno, zato 
ker je bil uničil v njem vse po vrsti, celo tiste nežne 
bele roke, ki se niso zdaj nič več svetile iz puste 
teme.. . 

Tiho se je zaprl grob, nikoli več se ne povrne 
preteklost. 

Nikoli več! 

Stal je pri durih — nikoli več se ne povrne 
preteklost — in njegov glas se je vzdignil iz njegove 
krvi — nikoli več se ne povrne — in je zaklical 
in on sam je čul škodoželjni grohot, ki je bil v njegovem 
glasu: 

„Tinica!" 

III. 

Franc Golob je imel tiste čase šestindvajset let, 
ne dosti več. Suh je bil in dolg, obraz mu je bil 
prezgodaj zgrbljen in razbrazdan; če je bil pijan in 

91 


so mu lica globoko upadla in oči zatekle, je bil podoben 
starcu. Časih se je spremenil za par dni, bolj 
rdeč je bil in v oči se je povrnila mladost; to je 
minilo vselej precej hitro. Kakor v pijanosti, tako se 
je postaral ob vsakem silnejšem čutu, ob vsaki močni 
želji, če ga je obvladala nenadno, sključil se je, 
omršavel je in se postaral v srdu, v nemiru ljubezni 
Prijazen je bil njegov obraz samo, kadar je sanjal 
in je bil sam. 

Bolj nego divje življenje samo ga je rušil strah 
pred tem življenjem: gledal je, kako so se rezale 
gube v lica, kako so padale oči globoko v jame, in ko 
je gledal, je rezalo še globlje v lica, so padale oči 
5e globlje . . . 

Živel je nekdaj kakor v omotici in ko se je 
vzdramil, je videl, da se je postaral in da je veliko 
izgubil, veliko zapravil. Lepa spomlad je bila zunaj, 
on pa jo je prepil, prespal; in zdaj se je sobice že 
nagnilo, prišel je prepozno, jesen je bila zunaj ... 

Strah ga je bilo tistih noči, ko je prepil in 
prespal lepo spomlad. Vso dušo mu je obvladal ta 
strah, ležal je kakor velika senca na vseh njegovih 
mislih, gledal je celo iz njegovih del, kar jih je 
bila ustvarila roka, trepetajoča od strahu. 

Osvobodil se je bil za lep trenotek. Zazdelo se 
mu je tedaj, da še ni zašlo solnce, da še ni minila 
spomlad. Daleč je bila preteklost, komaj še se je je 
spominjal s tiho grozo. Legel je takrat na postelj, položile 
so ga nanjo tiste divje noči; in ko je okreval, 
se je oddahnil, pogledal naokoli in zazdelo se mu je, 

92 


da je zunaj še zmirom spomlad. Zmirom je glodal 
še strah v njegovem srcu, ali prevpilo ga je glasno 
veselje nad svetlim božjim solncem, ki je zdaj sijalo, 
in preglasilo ga je zmagoslavno zvonenje Velike 
noči, ki jo je praznoval.. . Lep trenotek je bil in 
minil je čudovito hitro, še predno so veneli prvi listi 
na kostanju. .. 

Zdaj je bila izba prazna, utihnilo je velikonočno 
zvonenje zunaj, komaj da je še sijalo solnce. 
In prazne stene so gledale z velikimi belimi praznimi 
očmi in groza ga je bilo, kadar se je nagnil dan in 
so prihajale sence iz kotov, plazile se bliže ter segale 
proti njemu .. . 

Strese se časih bolnik, pozabi siloma bolezni, 
igra se vedoma z lepo mislijo, kako vstaja, hodi svo-
bodno pod velikim nebom, ozira se za lepimi 
ženskami — ali spodaj, spodaj pod prijazno mislijo, 
gloje bolezen, gloje skrb, že je prebila tenko skorjo, 
razlije se, preplavi vse srce in bolnik zavzdihne, 
zagrgrale so prsi, kri se je prikazala na ustnicah.. . 

Hej, čisto življenje, brezskrbno življenje, in 
delo, in mladost!... Zardela so mu lica, zasvetile so 
se — oči. Ali že pod ognjem na licih, za plamenom 
v očeh so vstajale nečiste podobe, vračala se je prežeča 
neumrljiva preteklost. In še sredi veselja, še 
sredi želje, da bi razpel platno ter se skušal s Stvarnikom, 
se je vdajal nemočen, poželjiv in skrito-
strasten bujnim sanjam, ki so prihajale iz tistih 
davnih noči, božale mu čelo z gnusnomrzlimi rokami, 
stiskale so se k njemu, šepetale mu na uho. In 

93 


kadar se je zavedel, kadar jim je pogledal začuden 
in prestrašen v lica, je videl samo en obraz — Tinico 
v profilu, Tinico v pisani ruti, Tinico v rdeči bluzi, 
Tinico z belimi rokami... 

Komaj so šele veneli prvi listi na kostanju, 
komaj pol leta je bilo, odkar je praznoval vstajenje. 
Ali Tinica se je spremenila v tem času; prej še 
otrok, je legla zdaj že senca na njen obraz, je pre-
pregla vlažna koprena brezskrbno svetlobo v očeh; 
bluza Je bila še otroška, krilo je bilo kratko, ali že 
so bile kretnje bolj mehke, že je stopala mirneje in 
tišje; še so se smehljale ustnice, ali smehljaj je bil 
drugačen, ne več glasen, ne predrzen, v smehljaju 
samem je izpraševalo in je že skrivalo . . . Morda se 
je spremenilo vse ob tisti uri, ko je slonela na zofi 
in so opazovale izpod polzaprtilh trepalnic radovedne 
in začudene oči, ob tisti uri, ko se je bil nagnil k nji 
bled in trepetajoč ter jo poljubil na vlažne ustnice. 
Zganilo se je bilo v njenem srcu in sanjala, je nemirne 
sanje vso noč, tako da se je vzbudila vsa 
trudna in žalostna. .. 

Nekaj lepega, solnčnega je bilo na njegovem 
obrazu takrat, ko je praznoval vstajenje. Stisnila 
se je k njemu s komaj polzavedno, še vso otroško 
ljubeznijo. Ljubila ga je, zato. ker jo je bil prvi 
poljubil. Ali tista čudovita spomlad je minila hitro 
in že so veneli prvi listi na kostanju. Sunkoma, 
šiloma se je dramilo v njeni duši. In kakor je 
spoznavala duša, so se odpirale tudi oči, ugledala je 
globoke brazde na njegovih licih, rdeče žilice, ki so 

94 


prepregale njegove motne oči; pogledala mu je nekoč 
naravnost v lice, ko se je nagnil k nji, da se je skoro 
dotaknil z ustnicami njenega čela, in zganilo se ji 
je v prsih kakor stud ... Spomladi ji je bil prinesel 
časih bonbonov in oklenila se ga je okoli vratu 
z obema rokama; zdaj je čakala mirno, da se je 
sklonil sam ter jo poljubil na ustnice; rdeče pege so-
se prikazale tedaj na njenih licih in nelep je bil 
njen smehljaj . . . 

Vračal se je nekoč domov, mračilo se je že. 
Šel je sključen, klobuk na čelu, obrvi strnjene. Med 
vrati se je ozrl ves prestrašen; zazibalo se mu je pod 
nogami in naslonil se je ob zid. Tam je stala Tinica 
in mlad fant je stal pred njo. Smehljala sta se 
obadva; on je imel rdeč, svež obraz; brki so se 
komaj šele prikazovali, veselo so se svetile oči. 
Segla sta si v roke in dolgo je ostala roka v roki. 
Govorila nista več, gledala sta si v obraz in sta se 
smejala obadva. Že sta se poslovila, ločila sta se, ali 
vrnila sta se hkratu in spet je ležala roka v roki; 
molčala sta, obema so rdela lica, smehljala sta 
se v zadregi; in tedaj sta se stisnila tesno drug k 
drugemu in sta se poljubila, narahlo, hitro, skoro 
strahoma ter sta se poslovila brez besede, obadva 
z vročimi lici in bleščečimi očmi. 

„Tinica!" 

Tinica se je ozrla; suh, zoprn glas jo je bil 
poklical. Ozrla se je in je šla molče itn počasi po 
stopnicah navzgor. 

Golob se je vrnil v mesto. Prišel je domov šele 

95 


pozno zjutraj, oči upadle, rdeče obrobljene, ves bled 
in umazan. 

IV. 

V velikem svojem trpljenju se je oklenil misli, 
ki je vedel sam, da je bila zlagana, ali) ki se ji je 
vdal z veseljem in ljubeznijo. 

„Dobro je, da se je končalo tako nenadno; 
namesto da bi se rešil sam in da bi ob tem pač 
zakrvavel do smrti, me je rešil blagi golobradi fant 
in prav in dobro bil bilo, da bi mu poljubil roko v 
znamenje hvaležnosti." 

In še dalje je mislil in obšlo ga je kesanje. 

Kako je bilo prej to življenje vse polno spomladi 
in nedolžnosti in kako se je spremenilo v blato! 
Kakor začaran je bil: oblatil je, česar se je dotaknil, 
lilije same bi začrnele, če bi se ozrl nanje. Kako je 
sijalo spomladansko solnce, — še tedaj je sijalo, ko 
je slikal Tinico v profilu in se je spajala neizrekljivo 
fina črta s solnčnim žarkom. To je bilo tedaj, 
ko še ni čutil sladkoskeleče rane na roki, če se je 
dotaknil slučajna njene obleke. 

Zaželel si je, da bi se vrnilo tisto življenje. 
Lahko bi se vrnilo in zdaj je čas, ko se je vse tako 
nenadno končalo, ko je prerezal rdečo vrvco med 
njima smehljajoči mladi fant . . . Vdrugič se ga je 
domislil in vztrepetal je vdrugič. V srcu je rezala 
bolečina, ustnice pa so se smehljale: „Prav in 

96 


dobro bi bilo, da bi mu poljubil roko v znamenje 
hvaležnosti ..." 

Hotel je siloma priklicati tisto kratko spomlad, 
ali na dnu srca se je zavedal z žalostjo in 
skoro s studom smešnosti svojega početja. Kakor da 
bi hotel ustvariti spomlad z umetno lučjo, z umetnim 
zelenjem. Trudil se je malo preblastno, malo 
prenemirno, da bi sezidal, kar se je bilo tako nenadno 
porušilo. In nepokoj sam je izdajal dvom 
in strah njegovega srca. 

Govorila sta, kakor da bi se nič ne bilo zgodilo, 
samo oči so gledale nestalno, senca je bila med 
njima. 

Razpel je platno, ali roka se je tresla; oči so 
gledale, ali komaj so prodrle skozi senco, ki je bila 
med njima. 

Slikal je Tinico, kakor je bila doma: v lahki 
bluzi s širokimi rokavi, tako da se je zableščala 
bela polt, če je vzdignila roko. Senca, ki je bila 
med njima, je legla tudi na njen obraz, na izraz 
njenih ustnic, na svetlobo njenih velikih oči. Stal 
je pred njo in je gledal nanjo; lica so mu gorela 
od vročine, ali kapljice krvi ni bilo v njih. Zdrznil 
se je, kakor da bi se hotel otresti nečesa, kar mu 
je ležalo težko na ramah ter ga tiščalo k tlom . . . 
Domislil se je šiloma spomladi, ki je minila, toda 
podoba, ki si jo je želel, se ni zasvetila iz megla 
Ozrl se je nanjo, da bi našel v njenih očeh spomlad, 
ki je minila, ali minila je tudi v njenih očeh. 

Narisal je z ogljem z velikimi drznimi črtami 

Cankar, Mimo življenja. 

97 


obris do kolen. In ko je risal, se je prestrašil: ni se 
bil dotaknil obraza, niti oči ni naznačil, ena sama 
površna črta je oklepala ves obraz; toda od obraza 
doli, od vrata doli je risal natančneje; ogel je bil 
predrzen, roka se je tresla, ali risala je odlično, s 
slastjo, skoro hlastaje; odvila je najprej ovratnik, 
vzdignila je široke rokave do ramen, slačila je 
bluzo, že je odpenjala belo čipkasto srajco . . . 
"Tinica, danes nič več ..." 

Stopil je korak, da bi se obrnil od nje, ali 
noga je stopila sama proti nji. Tinica je vstala in 
se je odmaknila. Sklonil je glavo, bled je bil in 
slab, jezik je bil težak in je jecljal. 

„Zakaj si mi to storila, Tinica ?" 

Stresla je z glavo, da so zapluli preko ramen 
razpleteni lasje. Komaj ozrla se je nanj in ga je 
ostavila . . . 

V tistem trenotku mu je bušila kri v obraz, 
skočil je, da bi odprl duri, da bi stopil pred njo, 
da bi jo udaril s pestjo v obraz . . . udaril s pestjo 
na polne mlade rame, na prsi . . . butil jo ob tla. 
S surovo roko je zgrabil za ključavnico, duri so se 
stresle, ali niso se odprle. Izpustil je takoj, čuden 
nasmeh je šinil preko spačenega obraza: bilo mu 
je, kakor da je videl skozi duri. S plašno, malo 
trepetajočo roko je bila zaklenila duri pred njim, 
narahlo, da bi ne čul, in zdaj je stala pred durmi, 
malo sklonjena, kakor pričakujoča, pol prestrašena, 
pol vesela in radovedna . . . 

98 


Tudi tisto noč je bil zunaj in se je vrnil šele 
pozno v jutro, ves bled in umazan. 

V. 

Samo malo časa je še trajalo hrepenenje po 
čisti spomladi; bilo je samo na površju, zakrivalo 
je komaj nagoto njegovega poželenja, ki ga je bilo 
srce polno. 

Prinesel ji je rož; kupil ji je klobuk z veliko 
rdečo rožo in sinjim trakom, ki je padal zadaj na 
kito; kupil ji je rokavice, ki so segale do komolca, 
in brošo in zlato verižico-zapestnico. Tinica je 
bila jako vesela in komaj se je branila, če se je 
sklonil ter jo poljubil na ustnice mirno in nedolžno. 
Tudi njegove besede so bile mirne in nedolžne, 
samo iz oči je gledala nagota divjega poželenja. 

Tn nekoč jo je spremil v gledišča Ob pozni 
jeseni je bilo, mračilo se je. Sla je poleg njega in 
začudil se je, kako je bila majhna in šibka, vsa še 
otrok; z drobnimi koraki je hodila, govorila je 
neprestano, pripovedovala bogvekaj ter se ozirala 
po ulici. Prišel je mimo visok lep mlad fant in 
okrenila se je z vsem telesom ter se ozrla za njim. 
On je stopal hitro, mudilo se mu je, gledal je v tla; 
nekaj zoprnega se mu je bilo oglasilo v srcu, vse 
veselje je minilo, žal mu je bilo, da se je bil napravil 
na to 3mešno pot. Tinica ni videla njegovega 
obraza; oklenila se ga je časih za roko, da se je 
vzdramil ter se ozrl nevoljno. 

7* 

99 


„Čakajte malo, gospod Franc, zakaj tako 
hitite?" 

In držala ga je za roko in je postala pred 
izložbo, stisnila mu je roko ter se je ozrla z velikimi, 
vlažnimi očmi za slokim oficirjem, ki je stal 
na trotoarju. 

Gledišče je bilo žarko razsvetljeno, vse pozlačeno 
in belobleščeče. Tisoč šepetajočih, mrmra-
jočih, polglasno se smejočih glasov se je spajalo v 
prijeten nerazločen šum. Vsa omizja so bila polna; 
zvenčali so kozarci, natakarji so hodili s tihimi 
koraki po preprogah, od mize do mize so hodile 
lepe parfumirane smehljajoče ženske in so ponujale 
rože. Vzdignilo se je zagrinjalo; nastopila je najprej 
ženska z lepim predrznim obrazom, krilo 
komaj do kolen, roke gole, samo tenek trak je držal 
na ramenih globoko izrezano bluzo. Ženska je pela 
in plesala, pomežikovala je, zamahovala z rokami; 
Tinici je bilo neprijetno, zoprna ji je bila tista 
ženska in oddehnila se je, ko se je zastor spustil. . . 
Potem pa je bilo vse lepše in Tinica bi bila ostala 
do polnoči, do jutra. Prišel je pevec, črno oblečen, 
ves lep in prijazen. Pel je zaljubljene pesmi, gledal 
je sladko z velikimi črnimi očmi in Tinica je 
vztrepetala in prebledela, ko se je ozrl nekoč nanjo 
ter se nasmehnil. Strmela mu je v obraz, vabila je 
njegove oči, ali begale so drugod, zmirom sladke in 
polne ljubezni. Tinica je videla, kako so tudi druge 
ženske strmele vanj in pričakovale njegovega pogleda; 
težko ji je bilo pri srcu; od bridkosti in od 

100 


čudne, globoke radosti so se ji orosile oči . . . Nato 
so nastopili telovadci; rjave silne mišice so igrale 
na golili rokah, obleka je bila tesna in tenka, da so 
se tresli krepki udje . . . Kadar so se poklonili, 
malo utrujeni, malo potni, ljubezniv nasmeh pod 
majhnimi črnimi brki, so se Tinici skoro zasmilili, 
ali lica so ji gorela in plameni so ji trepetali v 
očeh . . . Šumelo je okoli nje, zvenčali so kozarci, 
kakor čudolep, čudosvetel, ali od prebleščeče svetlobe 
le polrazločen sen je bil ves večer in minil je 
kakor sen . . . 

On je govoril spočetka, ali odgovarjala mu je 
malomarno, skoro nevoljno in tako je utihnil 
Gledal je nanjo ves večer, pričaran je bil na njen 
obraz in silna žalost, silna groza mu je ležala na 
duši. T?akor da bi mislila glasno in kakor da bi 
bilo od prozornega stekla njeno srce, je slišal po 
vrsti vse njene misli, čutil je vse njene čute, ki jih 
je razumela komaj sama . . . 

Hladna nočna sapa mu je dihnila v lica in 
delo mu je dobro, hipoma so se umirile vroče misli. 

„Zavij se, Tinica, stisni se k meni!" 

Tinica je ogrnila dolg črn plašč, na glavi je 
imela svetlopisan šal. Šla sta hitro in oba sta 
molčala. Noč je bila mrzla in jasna, zvezde so bile 
na nebu. Sklonil se je časih, pogledal ji je v obraz. 
Rad bi bil govoril veselo, ljubeznivo, toda čakal jo 
strahoma in hrepeneče, da bi vzdignila obraz, da bi 
se ozrla nanj, da bi se nasmehnila; čutil je, da je 
daleč od njega in žalosten je bil. 

101 


Sredi poti ga je obšel strah. Samo še sto, 
morda dvesto korakov in vse bo minilo, minil bol 
večer, brez veselja, grd in poln grenkobe. Ali 
Tinica je hodila hitro, hladno ji je bilo in ni se 
ozrla nanj. 

„Tinica!" 

Položil ji je roko okoli vratu, hotel jo je 
stisniti k sebi. Ali zdrznila se je, sklonila, šla je 
hitro, korak pred njim, in ni se ozrla nanj. 

„Zakaj se mi umikaš, Tinica? Daj, da te poljubim 
. . . ljubim te, Tinica!" 

Ze so bile ulice samotneje, temneje, pot se je 
vila navkreber, sredi pustega predmestja. Samo 
petdeset korakov morda, komaj še sto. Zdelo se mu 
je, da že vidi tam visoko črno hišo, strme stopnice, 
mrzlo, gluho izbo — in minil bo ves večer, grd in 
poln grenkobe. 

„]Sre še domov, Tinica . . . idi z mano, 
prezgodaj je še . . . Glej, saj gore še svetilke, 
komaj je šele noč . . ." 

Objel jo je trdo okoli pasu in vzbudila se je 
napol iz sanj, vročih in svetlih, vzbudila se je ne-
voljna, kakor otrok ob zori v gorki postelji, ozrla 
se mu je v obraz s kratkim pogledom, in je hitela 
dalje. 

„Hladno mi je in dom je že blizu in mati 
čaka." 

Med njunima sencama, prej tesno spojenima 
na trotoarju, se je prikazala dolga svetla proga; 
senci sta bežali, omahovali, nista se strnili več; 

102 


kakor ugasujoč plamen je bila njegova senca; 
vzrasla je hipoma, šinila preko ulice, vrnila se, 
zaplapolala v stran ter skoro umrla; lovila se je s 
smešnim brezuspešnim trudom za senco, ki se ji je 
umikala; ni je dosegla nikoli, niti v smrti . . . 

VI. 

Morda je bilo tisto noč, ko so zazveneli 
poslednjikrat in narahlo velikonočni zvonovi ter 
utihnili za zmirom. 

Franc Golob si je mislil v svojem srcu: 
Ko sem bil ves umazan na telesu in na duši, 
na telesu in na duši ves bolan, sem proklel preteklost 
in sem hotel praznovati spomladansko vstajenje. 
In to je bilo hinavstvo. Ni ga na svetu 
človeka, ki bi ne bil umazan, na obrazu se jim 
pozna umazanost in. bolezen, v očeh, v besedah. 
Moji grehi niso nič manjši in nič drugačni od 
grehov drugih ljudi. Razloček je samo v večji ali 
manjši meri hinavstva. In moja mera je bila 
velika. Namesto da bi bil grešil z mirno dušo, ker 
je grešiti treba in ker greše vsi in ker ni treba, da 
bi človek še govoril o tem, sem bil ustanovil sodnika 
T sebi samem ter sem se križal vsako uro posebej, 
za vsak greh posebej. Tako se je zgodilo, da je bil 
moj obraz prezgodaj razbrazdan, da so bile moje 
oči tako nemirne in plašljive ter so razodevale svetu 
stvari, ki ne brigajo nikogar in so grde samo tedaj, 
kadar jih človek pokaže, in samo zategadelj, ker 

103 


jih pokaže na očitnem kraju . . . Hinavstvo je bilo 
moje vstajenje. Obsodil sem bil svojo preteklost in. 
sebe v preteklosti, ali obsodba še ni spremenila 
nikogar in zato je bila tudi obsodba hinavstvo. Lepo 
rejen bi bil danes, rdeč in vesel, Če bi se ne bil 
ukvarjal sam s seboj, temveč če bi bil živel z ravno 
dušno zavestjo tisto vsakdanje pregrešno življenje, 
ki mu je prijazna človeška natura.. . 

Ozrl se je na sliko, ki je visela na steni, ter je 
pljunil prednjo. 

Naslikana je bila Tinica in slika je bila podobna 
na prvi pogled starim svetim podobam v 
pravoslavnih cerkvaL Obraz je bil čudomiren, kakor 
svetla tenčica je plaval na njem mehak, nedolžen 
izraz; tiho so gledale velike oči, samo rdeče ustnice 
so žarele iz čiste beline lic. Ozadje pa je bilo glasno-
barvno, pozlačeno, modro, živordeče in istotak je bil 
široki okvir; na sliki sami so bili pozlačeni celo 
lasje, v Tinice tenkih belih rokah pa je bila zlata 
posoda za kadilo; nedolžnoplašno je gledal obraz iz 
bujnozlatega, rdečekričečega bogastva. 

Zasmejal se je in je pljunil pred podobo. 

Tudi slika je bila hinavska, iz hinavskega čuta 
porojena. Kako so se svetile rdeče polne ustnice 
kako opolzka in pregrešna je bila belota ozkih rok! 
Iz zlagane čistosti in nedolžnosti je gledal greh, da, 
gledal je celo iz tistih oči, ki so začele mežikati in 
se smehljati, če je gledal srepo vanje ... To ni 
bilo njegovo delo, tuja stvar je bila, tako tuja, 
kakor tisto spomladansko vstajenja Njegov je bil 

104 


samo greh, ki je mežikal laskavo izza hinavske odeje. 
Bizantinsko je bilo glasnobojno ozadje... obraz je 
bil Whistlerjev ... Khnopffov .. . samo greh je bil 
njegov; nikoli ni slikal Whistler takih ustnic in 
Khnopff ni nikoli slačil svojim bledim ozkoličnim 
modelom bluze ali rokava, celo ovratnika jim ni odpenjal 
. . . 

Zasmejal se je in je pljunil naravnost v tiho-
nedolžni obraz. Zazdelo se mu je, da so v tistem 
hipu oči veselo pomežiknile in da so se zgenile 
bujnordeče ustnice. . . 

Šel je in se je napil ter se je vrnil na večer 
pijan domov. Bled in razoran je bil njegov obraz, 
nemirno so gledale oči. Opotekel se je, ko je stopil 
v izbo in v izbi je bila Tinica. Kakor v megli je bila 
pred njim, zibala se je, umikala; šel je proti nji 
z razprostrtimi rokami, omahnil je in je padel 
prednjo na kolena. 

„Ti, ki si se vrnila po tako dolgem času . . . 
pozdravljam te! ... Ti moja preteklost, polna greha 
in sladkosti! . . . Kakor angel si prišla, mlada in 
lepa! . . . Pridi k meni po tako dolgem času! Vsa 
moja duša k tebi hrepeni, vsa moja kri..." 

Jezik je jecljal polrazumljive besede, poželjivo 
so se napenjale penaste ustnice, ovil se je z rokami 
njenih nog . . . Začul je kakor v divjih sanjah' 
prestrašen krik, zibala in rušila se je izba pred 
njim, zgrudil se je z obrazom na tla. 

* * 

105 


zapravil se je, ko se je komaj danilo. Šel je in 
se izgubil in je poginil . . . Ne pred njim, ne za 
njim — T njegovem srcu je bila „preteklost" in 
rečna je bila. 

106 


Na Golgato. 

Nikjer ni takih parkov, nego v teh žalostnih 
krajih. Vsenaokoli visoke, enakolične, neprijazne 
hiša Drevje nizko, bolehavo, listje oprašeno, kla-
vemo povešeno, mrtvo celo spomladi. Iz ulice na 
desni, na levi zapiha veter, pripodi se oblak prahu 
in kakor v gosto, zadušno meglo je zavito drevje. 
Ni jutra tam ob teh vročih dneh, ne večera. Neprestano 
žge solnce, težak, razpaljen je vzduh; tenke 
sence, ki padajo od drevja, so kakor z vodenim 
tušem narisane v prah. 

Polprazne so klopi. Tam sedi dvoje brezposelnih 
delavcev; top obraz, tope oči. Sedita morda 
že od jutra in bosta sedela do noči, dokler ne pride 
stražnik. Na drugi klopi sloni širokozleknjen čokat 
človek v modri bluzi, na prsih odprti. S komolci se 
je bil naslonil na klop, glavo opira z rokami. Obraz 
je kakor s sekiro iztesan, krepak in surov; oči so 
polzaprte; naravnost v lice mu sije solnce. 

Sredi parka se igra v prahu par umazanih 
otrok. Tam pripeka solnce z največjo silo. Leni, 

107 


zaspani leže otroci v prahu in brazdajo z rokami po 
njem. Ne razposajenosti, ne smeha; časih krik, 
glasen jok; človek na klopi okrene glavo in se ozre 
z zlovoljnim pogledom. 

Iz gruče sredi parka je vstalo petletno dekle in 
se je napotilo z lenimi koraki proti klopi. „Vroče 
je!" Na klopi je sedelo starejše dekle in je pletlo. 
Bose noge je imelo podvite, sključeno je bilo globoko. 
Njen obraz je bil zelo resen, suh in sivkaste 
polti. Otrok je sedel poleg nje, naslonil je glavo na 
njeno ramo in zadremalo je takoj. V polspanju 
so mu lica nekoliko zardela, ustnice pa so bile napete 
in resne. 

Od daleč se je oglasil nenavaden šum, otrok se 
je vzdramil in je strmel z velikimi, prestrašenimi 
očmi skozi drevje na ulico. Nato je vstal ter šel 
z neodločnimi, plašnimi koraki proti oni strani, odkoder 
je prihajal šum. 

Globoko v ulici se je prikazala gruča kričečih 
ljudi. Gruča se je zibala na to, na ono stran, roke 
so zamahovale po zraku; ljudje so prihajali na 
cesto, okna so se odpirala, otroci so hiteli od vseh 
strani. 

„Tat! Tat!" 

Naravnost skozi park se je napotila procesija. 
Kričali so vsevprek, ni bilo razumeti besede. Preplašen 
se je vrnil otrok h klopi in se je pritisnil 
k sestri. Ona so je komaj ozrla s trudnimi, zaspanimi 
očmi in je pletla dalje. 

Tako so prišli mimo. Sredi gruče dvoje krepkih, 

108 


čokatih ljudi, obadva gologlava, goloroka, roke žilave, 
očrnele do komolcev. Med njima se je opotekal 
majhen, suhoten človek, tudi brez klobuka. Lasje so 
mu padali na čelo, ušesa so štrlela daleč stran. 
Obleka je bila raztrgana in zamazana, suknja brez 
gumbov, srajca odprta do prs in že začrnela, hlače 
prekratke in na eni nogi do kolena razparane. Noge 
so bile bose, zelo velike in od prahu čisto sive. Nič 
se ni upiral, ko ga je držalo za lakti dvoje krepkih 
rok. Gledal je nemirno z drobnimi, mežikaj očimi 
očmi, zamrmral je časih; lica so bila zelo upala, 
bleda, s tenkimi kocinami poraščena, ustnice so bile 
debele in brez barve. Opotekel se je časih in je 
vzdignil nogo na smešen način; med dolgimi, narazen 
štrlečimi prsti se je mešala kri s prahom. 
V roki je držal dvoje zelo velikih, čisto novih 
škornjev; bingljala sta neprestano, ker se je zadeval 
s koleni obnja. 

Človeka, ki sta ga spremljala, sta bila zelo 
mima in zelo resna. Ozrla se nista nikamor; stopala 
sta z velikimi, trdimi koraki, tako da ju je komaj 
dohajal. Videlo se je, da je hotel časih pričeti razgovor, 
opravičevati se morda, razložiti svojo stvar. 
Ali ob prvi plahi besedi je utihnil; odgovora ni bilo, 
krepkejše je stisnila roka za laket. Škornja sta 
bingljala. 

Veselo so se podili otroci okoli gruče. Približal 
se je bosonog fant s predrznim obrazom in priviha-
nim noscm in je potegnil hudodelca za suknjo, tako 
da se je opotekel. 

109 


„Tak no. .. !" 

„Glej, še prepiral bi se!" 

Potegnila sta ga krepkejše, tako da je podrsal 
z ranjeno nogo po prahu. Oči, prej nemirne, kakor 
da bi iskale opore, prijaznega prigovora, so se povesile 
in ustnice so se zakrivile na jok. 

„Dajte no otroke ...!" 

Spet je podrsala noga po prahu. 

Na desni, na levi in zadaj so spremljali procesijo 
ljudje, ki bi jim človek ne vedel posla in 
poklica. Slabo oblečeni, klobuk postrani, roke 
v hlačnih žepih, obrazi pa veseli in objestni. Za-
smejali so se na glas. 

„Glejte. jokal bo!" 

Pohitel je človek pred gručo in je pogledal 
hudodelcu naravnost v obraz. 

„Zares, se že cmeri!" 

Razlegel se je hrupen krohot. Fant v pisani 
srajci in z dolgo rdečo kravato je iztegnil roko in 
je zgrabil hudodelca za kuštrave lase, tako da se je 
glava globoko nagnila. 

„Joj!" 

Njegov krik je bil tako smešen, da se je zakro-
hotala veselo vsa družba. 

„Poglej no to hlačnico!" 

Komaj se je oglasil razposajeni vzklik, se je 
približal suhoten fant, skoraj še otrok, potegnil je 
spretno in je razparal hlačnico prav do stegna. 
Obadva dela sta frfotala okoli gole noga Smeh je 
bil zmirom glasnejši: celo delavca, ki sta sedela na; 

110 


klopi topa in zaspana, sta vzdignila glavi in sta se 
nasmehnila. 

„Kaj pa je storil?" 

„Škornje je ukradel!" 

In topo kakor prej so gledale oči, pol oslepele 
od solnca. 

Tedaj se je vzdignil čokati človek, ki je slonel 
dotlej leno zleknjen na klopi. Vzdignil se je in se 
je vzravnal, nato je stopil s širokimi, počasnimi 
koraki, nekoliko sklonjen, težak in okoren. Stopil 
je k gruči, zamahnil je visoko s pestjo in je udaril 
hudodelca naravnost na glavo. Tenek, kakor otroški 
krik in hudodelec se je zgrudil na kolena. Roke so 
ga potegnile sunkoma kvišku, dvignile so ga in 
opotekal se je dalje. Obraz je bil še bolj siv in 
upal, ustnice so bile že čisto višnjeve. Čokati človek 
se je vrnil h klopi in se je zleknil prav tako leno 
in udobno kakor prej; njegov obraz je bil istotako 
miren in dolgočasen, oči so bile polzaprte . . . 

Otrok pred klopjo se je stisnil krčevito k sestri 
in se je je oklepal okoli kolen. Tresel se je po vsem 
životu in od strahu ni mogel jokati. 

„Jezus, tepo ga!" 

Strmel je z velikimi očmi, polnimi silne groze. 

Procesija se je pomikala urno dalje, oblak 
prahu se je vlekel za njo. Časih se je vzdignila 
roka, zazibala se je vsa gruča; za trenotek se je 
ustavila procesija, otroci so kričali, od daleč se je 
glasil razposajen krohot. Zavili so okoli ogla in vse 
je utihnilo . . . 

111 


Otrok je trepetal. 

„Ali si videla? S pestjo ga je udaril!" 

Ona se ni zgenila; njen suhi, poštami obraz 

je bil miren. Šla je bila pač že smrt mimo njega... 
Solnce je žgalo; v zadušnem prahu je ležal 

park. Otrok je zaspal sestri na kolenih; ustnice so 

se mu stresale in zastokal je časih, vzkriknil v 

spanju. 

112 


Lepa Vida. 

Zunaj je solnce, ali solnce potuje bogvekam, 
že je daleč in sence prihajajo; tam pod oknom so 
kostanji, ali listje je orumenelo, grbi se in pada 
trepetaje; šel je človek zunaj, pod kostanji, ali ko 
je šel mimo, mu je šinila senca preko obraza, 
domislil se je bogve česa in je zavzdihnil. 

Zavzdihnila je, ki je stala ob oknu, zakaj žal ji 
je bilo solnca in tudi listja, ki je bilo nekoč tako 
zeleno, in tistih velikih, cvetov, ki so dišali in jih 
ni bilo več. 

Ogrnil ji je ovratnik preko ramen in se je 
dotaknil njenih las. In ko jo je vprašal, ni odgovorila, 
še komaj se je ozrla nanj, ki jo je ljubil 
strahoma. Kako bi mu pač odgovorila? Bilo je 
zaradi solnca, ki je že daleč, in tudi zaradi kostanjev 
vdovcev in zaradi senc, ki prihajajo in legajo 
tiho na srce. 

* 

Takrat pa je bilo solnce še visoko na nebu in 
kostanji so bili še vsi nedeljski. 
Cankar, Mimo življenja. 

113 


Oblečena je bila v dolg popotni plašč, na glavi 
je imela širok klobuk in pod klobukom rdečo rožo. 
Ker je bila pomlad vsenaokoli, je bil njen obrazr 
vesel in rdeč, v očeh je bila Velika noč. 

Tako je šla preko perona, ozrla se še malo za 
grbavo damo, ki je odhajala žalostno, nato pa je 
stopila ter se lepo nastanila v kupeju. 

Prijetno je. če potuje človek in ima doma 
moža, ki čaka v skrbeh in zavzdihne, kadar se ozre 
po tihi sobi. Prinesla bi mu bonbonov kakor otroku, 
položila si glavo njegovo na kolena ter ga malo pobožala, 
tako morda, da bi mu padli kuštravi lasje 
na čelo, in bi se zasmejala, kadar bi vzdignil glavo. 

Od sreče in spomladanskega veselja se je zasmejala 
in oni človek, ki je sedel nasproti, se je 
vzdramil in si je pomel strahoma oči. Nato si je 
popravil ovratnik in kravato, počesal si je z roko 
lase ter se poklonil. To je bilo takrat, ko je sijalo 
zunaj solnce. 

Ker sta bila tako sama in je bilo v kupeju 
toplo in prijetno, sta se razgovarjala o lepih stvareh, 
o samih takih stvareh, ki jih je oblivalo spomladansko 
solnce. in ki so dišale po kostanjevem 
cvetju. 

Tako na priliko je pripovedovala ona o tistih 
časih, ko je nosila še kito na hrbtu in rdečo pentljo 
v kiti. Sredi lepe pokrajine, sredi zelenih holmov, 
tam leži vas in sredi vasi je bila hiša. Zelena okna 
ima in na oknu so rože. Pa se bliža večer, topli 

114 


spomladanski mrak, že klonejo rože v polspanju. In 
kaj je takrat zašumelo na pesku, na beli stezi tam 
ob vrtu ? Oglasili so se plašni in nerodni koraki, 
velike in plašne oči so pogledale preko vrta proti 
zelenemu oknu, tja, kjer rastejo rože in kjer gledajo 
izza rož velike in plašne oči. Narahlo so hreščali 
koraki na pesku, razmeknili so se na vrtu rosni 
grmi in so zašumeli. „St!" Odprla so se vrata 
oprezno, toda zaškripala so narahlo. „St!" Tako 
je trepetalo ob ograji dvoje majhnih plašnih src, 
komaj se je upala roka dotakniti roke in oči so se 
umikale. Ker se je bližal večer, topli spomladanski 
mrak, so se nenadoma napele ustnice in so vztrepe-
tale, glava se je sklonila in dvoje krepkih, vročih 
rok se je oklenilo njenega pasu . . . Tisti večer je 
jokala v postelji in nikoli več ni stala ob ograji s 
tako plašnimi očmi in tako majhnim in trepetajočim 
srcem. 

On, na priliko, pa je pripovedoval o tistih 
časih, ko je še sanjal o lepem in junaškem življenju, 
o veliki ljubezni in slavnih, delih. Bila je 
tam aleja in večer se je bližal, topli spomladanski 
mrak. In kaj je takrat zašumelo na belem pesku pod 
kostanjem? Z lahko!enimi koraki je prihajala, v 
senci širokega klobuka so sanjale oči, o lepih deželah 
pač, o veliki ljubezni. In ko je prišla mimo, je 
padla na pesek majhna dišeča rokavica. Sklonil se 
je in se je poklonil viteško ter je stal pred njo ves 
trepetajoč. Zasmejale so se njene oči, tudi njene 
ustnice so se narahlo nasmehnile in šla je dalje z 

8* 

115 


lahkolenimi koraki. Tisto noč ni spal; iskal jo je, 
koder je hodil, in je ni več našel. 

„Bila je edina, ki sem jo ljubil." 

Poreko zelene ravni je hitel vlak in že so legale 
sence na zeleno ravan, vzdigale so se že večerne 
sanje proti nebu. V kupeju je bilo toplo in prijetno, 
govorila sta šepetaje, da bi ne motila lepega 
miru, ki je bil v njunih srcih. Kakor da bi se bila 
poznala že iz davnih časov, že iz predzavednih sanj. 
Nič te ne vprašujem, prijatelj, odkod si, kdo si, 
kam te vodi ta dolga pot. Tvoje sanje so vzrasle iz 
mojih in moje so se porodile iz tvojih. 

Toplota je legala na telo, legala na oči; tako 
čist in sladek mir je bil v duši, da bi ga motila, če 
bi zgenila z roko, če bi morda odgrnila okno, da bi 
posijal mesec v kupe. 

Vračale so se sanje, že pozabljene, skoro že 
pokopane; in čudne otroške želje so se vračale, po 
daljnih lepih deželah, po viteški ljubezni, da, celo 
po tistih samotnih gradovih, koder hodijo zaklete 
kraljične po dolgih temnih hodnikih, v srcu hrepenenje 
po daljnodaljni svobodi. 

V polspanju, v polsanjah je govorila šepetaje, 
in ko je bil še srečen in miren smehljaj na njenih 
ustnicah, se je porodila v njenem srcu čudna misel, 
da je bila sreča samo tedaj, samo tam — v tistem 
otroškem hrepenenju po daljnih lepih deželah, po 
viteški ljubezni in po zakletih gradovih. Hitre so 
bile takrat sanje, preko zemlje so švigale jadrno in 
onostran zemlje, na čudovite, polpoznane svetove, 

116 


tja v daljnodaljno svobodo. Zdaj pa se pomika vlak 
tako počasi, tako trudno in leno že stopaj o noge, tako 
počasi in plašno romajo misli od holma do holma . .. 
Ustnice so se smehljale srečno, in ko so se smehljale, 
je zavzdihnila narahlo in je odprla oči. 

Tn v obraz so ji sijale oči njegove, tako čiste 
in mirne; tudi v njih so bile sanje, bilo je hrepenenje 
po daljnih deželah, po viteški ljubezni in 
zakletih gradovih. 

Jokala je takrat ves večer in nikoli več niso 
bile njene oči tako otroško plašne in tako ni trepetalo 
njeno srce nikoli več. 

„Bil je edini, ki sem ga ljubila." 

Nato pa so se sanje utrudile, skoro so ohromele. 

Govorila sta in v glasu njenem in njegovem 
je bilo nekoliko trpkosti, komaj zavednega obžalovanja. 


Vzdramile so se bile nenadoma tiste majhne 
rane, ki jih človek skoro ne čuti, kadar se prikaže 
prvikrat drobna kapljica krvi, ki pa so pozneje, 
bogvekdaj, nenadoma odpro in zakrkave z veliko silo. 
Ena sama slučajna neprijazna beseda, en sam hipen 
pogled, ah, morda samo senca, ki je bila šinila 
komaj vidno in pobliskoma preko ustnic . . . Zgrudi 
se človek od velike bolečine in vstane pomlajen, ali 
drobne ranice grizejo, ni zdravnika zanje, drobni 
črvi glojejo neprestano, razglojejo srce in lice. 

Zavzdihnila je in tudi smehljaja ni bilo več na 
njenih ustnicah. Počasi se je pomikal vlak preko 
ravnine, počasi in trudoma so romale misli. 

117 


Legel je mrak in legla je že noč, zasvetila se je 
dremotna luč v kupeju. Dolga je še vožnja in dolga 
je še pot in zmirom bolj trudne so misli in nevesele. 
Nevesele, hrome in nadležne bodo romale naposled 
po pustih klancih v dolino. 

Vzdignile so se trepalnice in v obraz so ji zasvetile 
njegove oči. 

„Samo v sanjah, samo v tistem otroškem hrepenenju 
je resnica in življenje; in drugo vse je življenja 
ponesrečen poskus . . ." 

Samo v sanjah ... v tistem otroškem hrepenenju 
. . . 

In ustnice so se spet nasmehnile, polagoma so 
padale trudne trepalnice. Toplo in prijetno je bilo 
v kupeju, kakor pozimi, o mraku, v zakurjeni izbi, 
ko je zunaj sneg in mraz. 

Neprestano in tiho padajo veliki beli kosmi; 
nebo se je bilo združilo z zemljo, od zemlje do neba 
neizmeren bel oblak. V izbi je gorko in tiho, časih 
zapraskeče v peči ter se zasveti v žarni rdeči svetlobi. 
Stopila je po prstih k durim in je poslušala. 
Enakomerno praska pero po papirju, časih se premakne 
stol. In tedaj se domisli, da bi napravila 
črno kavo. Ni bilo prav, zakaj zdravnik mu jo je 
bil odsvetoval, toda zakaj bi je ne pil ? Samo majhno 
čašico vroče dišeče kave. Odprla bi narahlo duri, 
stopila k mizi po prstih in nasmehljala bi se mu 
v oči. Tudi on bi se ji nasmehnil in bi ji morda 
celo nalahko pobožal roko. En sam trenotek bi bil, 
ali bil bi velik praznik. Hodila je oprezno, zato da 

118 


bi ne slišal v sobo in da bi ga iznenadila. Tako je 
odprla duri narahlo, lepa mlada žena, belo čašico 
na belem krožniku, in se je smehljala kakor otrok, 
ki je zagrešil vesel greh iz vesele ljubezni. „Idi! 
Čemu me motiš?" Tuj in neprijazen je bil njegov 
pogled, zazeblo jo je na obrazu in umalmila se je 
za korak. Samo trenotna senca je bila zastrla njegove 
oči, je legla na njegov glas in izginila je takoj, 
komaj še je ostal sled na njegovih ustnicah, ki so se 
nasmehljale. „No, daj, da ti poljubim roko, ti duša 
moja!" Vesele so bile zdaj njegove oči, toda ona 
ni več čutila njih toplote, tudi ni spoznala več 
prijazne ljubezni, ki je bila v njegovem glasu, in 
komaj je čutila gorke ustnice, ki so 6e bile dotaknile 
njenih prstov. Ko se je vrnila v izbo, je sedla k 
oknu in je naslonila glavo ob dlan. Tedaj je videla 
zunaj žalostno in tiho zimsko noč, ki je bila legla 
na mesto, na vso mrzlo mrtvo zemljo. Veliki beli 
kosmi so padali neprestano, kakor z oprezno nevidno 
roko se je časih narahlo dotaknilo okna. Klonila ji 
je glava in mraz ji je legel na čelo, v srce . . . 

Zdrznila se je in se je vzdramila. Ob tistem 
trenotku pa je začutila na svojih ustnicah vroče 
trepetajoče ustnice, okoli pasu vroče trepetajoče 
roka Vstal je in je stal pred njo in njegove oči so 
sijale v čistem ognju. 

Vlak je hitel preko ravni, skozi mirno spomladansko 
noč. Dremotna luč je sijala od stropa, 
časih, ob ovinku, je zasvetil mesec v kupe. Zgodilo 
se je, da je bil ugledal nenadoma svoje sanje, tiste 

119 


že polpozabljene, skoro že zakopane; in njo je 
ugledal, ki je stal nekoč pred njo mlad in trepetajoč 
in ki jo je iskal in. je ni našel. Izpremenila 
se je pač nekoliko; njene oči, takrat črne, so bile 
svetlejše, ustnice so bile bolj napete in bolj rdeče, 
tudi frizura je bila drugačna. In ko so se trepalnice 
zatisnile, ko so se smehljale vroče ustnice v pol-
spanju, tedaj se je zgenila žalost v njegovem srcu, 
vzdignilo se je hrepenenje in ga je vsega ovladalo, 
tako da je vstal in se sklonil k njej ter pokleknil 
pred njo in jo objel. 

Da, zgodilo se je, da je ugledala nenadoma 
tiste že polpozabljene, skoro že zakopane sanje. Tam 
tisto belo hišo z zelenimi okni in vrt okoli hiše in 
belo stezo ob vrtu. Na belem pesku so se oglasili 
koraki, bližali so se plašno . . . „St!" ... In oprezna 
so se odprla vrata, zaškripala so nekoliko . . . „Sti!" 
. . . Ali izpremenil se je; njegove oči, takrat jasne 
in rjave, so bile črne, ležale so globoko v senci 
košatih strnjenih obrvi. Njegov obraz ni hil več 
tako poln in bled je biL Zakaj počasi se je pomikal 
zdaj vlak in sanje so bile trudne. 

Zasvetile so se žarke bele luči na peronu, iz-
prevodnik je klical 

Stala sta ai molče nasproti, komaj sta ai 
stisnila roko. 

* 

Visoko je bilo takrat solnce in kostanji so 
cveteli. Ali zdaj hiti solnce, potuje bogvekam, in 

120 


kostanji pod oknom so že orumeneli in listje pada 
trepetaje. Šel je nekdo zunaj, pod kostanji, in ko 
je šel mimo, mu je šinila senca preko obraza, domislil 
se je pač za trenotek tistih skoro že zakopanih 
sanj in je zavzdihnil. Morda bi postal in morda bi 
mu zasijale oči ob motnem spominu, ko bi se ozrl 
na okno. Sel je mimo in koraki so utihnili. 

Zavzdihnila je, ki je stala ob oknu, zakaj žal ji 
je bilo solnca in tudi listja, ki je bilo nekoč tako 
zeleno in tistih velikih cvetov, ki so dišali in jih ni 
bilo več. 

Ogrnil ji je ovratnik preko ramen in se je 
dotaknil njenih las. Ali komaj se je ozrla nanj in 
njen pogled je bil tuj in neprijazen . . . 

Zakaj samo v sanjah, samo v tistem otroškem 
hrepenenju je resnica in življenje; vse drugo je 
življenja ponesrečen poskus . . . 

Izpreletel ga je mraz, ko se je ozrla nanj, ki 
jo je ljubil strahoma. Okrenila se je počasi in je 
šla in ga je ostavila. Na pragu ji je zdrknil ovratnik 
raz ramena in duri so se samo nalahko priprle. 

121 


Zaljubljena fantazija. 

V gostilnici sem ga dobil, siromaka, in zabolelo 
me je srce, ko sem ga ugledal. On pa je bil vesel, 
ker me je imel rad, kakor me imajo radi mnogi 
dobri ljudje. Vesel je bil, ali ta hipna radost je 
zasijala samo kakor medla luč iz teme njegove 
žalosti. Upal je bil njegov obraz, neobrit; oči so 
gledale topo izza oteklih trepalnic. Zaljubljen je bil. 

Ko se je napil vina moj fant, mi je pripovedoval; 
jezik mu je bil že težak in oči so mu bile 
vse solzne od holečine in od pijanosti. Njegov slog 
ni veliko prida in zato pripovedujem v svojem, ki 
je priznano lep. Se vsi kritiki so ga hvalili — na 
ta hinavski kavelj so obešali raztrgano suknjo svoje 
neumnosti. 

Predno pričnem, prosim še malo potrpljenja. 
(Tako je dejal naš župnik, predno je začel pridigo 
in vsa cerkev se je useknila; tudi jaz sem se 
useknil; zelo lepo je bilo.) Moj fant je imel veliko 
morale v sebi, ker drugače bi se vsa ta reč nikoli 
ne bila vršila. Govoril je o morali grdo in nespošt-

122 


ljivo, v srcu pa je bil bel golobček. Tudi jaz sem 
tak. In nad idealno ljubeznijo se še celo ni mogel 
zadosti nazmerjati; revskal je nad njo, kadar jo je 
srečal. Tako delajo vsi, ki so idealno zaljubljeni, 
ampak finta je že stara. 

Zdaj pa malo poezije. „Ali niso najlepša tista 
čustva, ki jih skriva človek za deveterimi durmi 
svojega srca in jih zatajuje s sramežljivo lažnji-
vostjo, zato da bi jih ne omazal strupeni dih vsakdanjosti? 
O zlata nedolžnost, o odkritosrčnosti 
polna lažnjivost! Nebo je jasno, kakor ribje oko, 
beli oblački plavajo po njem. Reka se vije kakor 
srebrn pas, slavec toži svojo ljubezen, ponižna 
vijolica se skriva . . . luna sije ..." 

In zdaj še malo filozofije. „Človek nikoli ne 
ve, kaj mu je namenjeno. Kazen je grehu za 
petami. Nekdo je jedel na veliki petek krvavico, 
drugo leto se je prehladil in bi bil kmalu umrl. Ali 
kakor pravi naš nepozabni Levstik: 

„2ivljenje človeško podobno je vodi, 
ki vsaka po svoji strugi hodi . . ." 

Tako! Novela mora imeti poetično vsebino, 
poleg tega pa tudi globoke misli. Jaz sem opravil 
oboje koj od začetka, zato da ne bom imel sitnosti 
pozneje. 

Zaljubil se je bil moj fant in tako so bile 
njegove ustnice še bolj debele, njegove roke še 
bolj dolge in nerodne. Bil je podoben slovenskemu 
literatu. In ti ljudje nimajo veliko 
sreče pri ženskah. Domišljavi so in pripovedujejo 

123 


to in ono, verjeti pa jim ni veliko. Jaz na priliko 
— ali to bom že še povedal. On sam je bil kos 
"umetnika in to je dajalo njegovi zunanjosti, ki je 
bila tako že zadosti smešna, nekaj naravnost grotesknega. 
Slovenski umetniki bi morali delati anonimno; 
kadar izvedo ljudje, da ni kakšen komi ali 
vsaj navaden advokat, temveč da je umetnik, se 
obrnejo od njega; mahoma pade med tisto najbolj 
zaničevano vrsto ljudi, ki bi napravili boljše, da bi 
šli ceste pometat; tako bi lajali nanje samo psi, ki 
jih je bil Bog resnično ustvaril kot take. Jaz sem 
se nekoč prav dobro priliznil neki ženski, ali ko je 
izvedela, da pišem novele in celo lirične pesmi, je 
bilo vse pri kraju in zdaj še pravi, da sem jo 
goljufal . . . 

In on pripoveduje. 

* 

Nisem je še poznal, ali rad sem jo imel. Kadar 
sem slišal njeno ime, se mi je zdelo, da me je nekdo 
od daleč poklical in napravil sem si cigareto, zato 
da bi skril sam sebi svojo vznemirjenost. Naposled 
sem jo videl in lepša je bila nego v mojih sanjah. 
Če poznaš predrznost mojih sanj, prijatelj, si lahko 
misliš po priliki, kako je lepa. Ona je omožena in 
tudi njen mož je lep in prijazen človek, ali jaz ga 
nimam rad. Moj prijatelj je in me jako ceni, zato 
ker sem vkljub svoji priznani duhovitosti zelo neokreten 
in smešen človek in ženskam nič nevaren. 
Ko sem jo prvikrat ugledal, sem si zaželel, da bi 

124 


bil njen lakaj; v tistem trenotku sem kakor po 
božji milosti nenadoma spoznal svojo pravo naturo. 
Žalosten nisem bil vsled tega, saj je bil celo Bacon 
zelo dober lakaj in Heinejev ponos je bil prav takq 
umeten kakor moj; kdor se šopiri najglasneje, je v 
svojem srcu najponižnejši hlapec. Ali razodenem ti 
lahko po pravici, da je takrat še nisem ljubil, kakor 
ljubi človek žensko. Samo natura moja se je vzbudila. 
Nisem je ljubil, toda pokleknil bi bil pred njo, 
v blato, sredi ceste, vpričo ljudi, tako da bi videl 
svet moje lakajstvo. In to bi mi bilo dobro delo. 
Tisti večer sem napisal par lepih liričnih pesmi, ki 
jih skrivam v miznici. Ako ti je prav, ti jih 
pokažem. 

„Hvala!" 

Moraš si misliti, da sem živel takrat kakor izgubljen 
pes, ki se ne meni več za slučajne brce. In 
sredi tega življenja — da se tako izrazim, sredi te 
noči se je mahoma zasvetilo, zableščalo se mi je 
pred očmi. Videl sem jo komaj par kratkih minut, 
šla je in zdaj je že več nego leto dni od tega. Takrat 
se je toliko spremenilo v meni, da sem spremenil 
tudi stanovanje in ti veš, da je to pri meni vselej 
znamenje velikanskega preobrata. 

„Kako da si ga spremenil? Saj si še zmirom, 
kjer si bil." 

To je vseeno. Celo tisto dolgo leto sem bil njen 
prijatelj — njen prijatelj! Skril bi glavo v blazino 
in bi se jokal od sramu. Ali si že videl kdaj prijatelja 
lepe ženske? Tebi se zdi človek smešen, meni 

125 


pa se gnusi. Razen sebe poznam samo še enega in 
kadar mu stisnem roko — mokra je, mrzla in 
spolzka, kakor riba — hitim, da se operem. 

Zdaj pa sem jo videl vdrugič in tako se pričenja 
komedija. 

Sedela sva na vrtu, lep večer je bil. Zdelo se 
mi je, da sem zmirom manjši in manjši, ponižno 
sem klonil glavo, kakor da bi me' bila povabila 
usmiljenja polna dama na kozarec vina ter govorila 
milostno z mano, jecajočim in plahim beračem. 
Tako ponižen lakaj sem bil takrat, da sem zardel, 
ko me jo ogovoril natakar. „Čemu pa ste zardeli?" 
me je prašala. „Zardevam pogostokrat, to je tako 
moja navada. Vrhutega tudi mežikam zelo rad." — 
Glej, tukajle nad. levim ušesom mi manjka šop las 
— izruval sem si jih bil od sramu, ko sem prišel 
domov. 

— Kes je imel majhno plešico nad levim ušesom 
in nič se mu ni podalo. .. 

In potem, Bog vedi, kako je prišlo, mi je pripovedovala 
lepe stvari iz svojega življenja. Prej je 
bila za me samo ljubezniva dama, ali kakor je pripovedovala, 
se je vse spremenilo. Morda je bila 
ljubezen že v mojem lakajstvu, že v tisti gorki želji, 
da bi pokleknil pred njo ter ji zavezal trakove na 
čevljih, ali da bi hodil pred njo ter pometal cesto 
z rokami, zato da bi si ne oprašila krila. 

Morda je bila ljubezen v tem, tista neumna 

126 


romantična ljubezen, ki polni srce paževo, kadar 
nosi spoštljivo tri metre dolgo svileno vlečko lepo 
kraljice, ali srce kočijaževo, ki vozi gospo in 
gospod v park, ob tihi noči, po samotni aleji in 
posluša šepetanje in poljube za sabo. Morda je že 
vedelo o ljubezni moje srce, ko so stopale moje misli 
še po ravni cesti prijateljstva. Ce je bilo tako — 
zdaj so se napravile moje misli na druga pota, kjer 
je sama žalost in samo vzdihovanje. 

Ko sem videl pred sabo njeno življenje, sem 
ga živel sam. 

Otrok je bila in tudi jaz sem bil otrok. O dnevi 
mladostni, o zlata mladost, o mladostne sanje, o 
sanje mladosti! Nosila je dolgo kito z lepim rdečim 
trakom, oči so gledale pametno, in tisti otroci, ki 
imajo velike in pametne oči, imajo dušo, podobno 
najfinejši struni — zazveni ob najlahnejšem dihu 
življenja in zveni neprestano; puslušaš, in to je 
čuden, tako sladke bolečine, tako sladkega upanja 
poln zvok.. . No, jaz sem poslušal, pogledal sem ji 
z začudenimi, od prevelikega veselja prestrašenimi 
očmi naravnost v dušo in samo enkrat v življenju 
sem videl enako. 

Otroka sva bila oba in takrat sem spoznal, da 
jo ljubim, spoznal sem to na svoji ljubosumnosti. 
Celo na tisto rdečo pentljo na njeni kiti sem bil 
ljubosumen . . . Zelo mlada je še bila, človek bi si 
mislil, da ne sanja o drugem, nego o čokoladi, toda 
že je ljubila, ne kakor otrok — ljubila je z vso 
dušo, s tisto prelepo, čisto dušo — Bog pomagaj 

127 


meni grešniku — da, s tistimi velikimi pametnimi 
očmi, ki so sanjale zadaj neizmerne sanje. Misliš si 
morda, da se je zaljubila v tistega lepega črnookega, 
črnolasega fanta, ki je hodil za njo, in misliš si 
morda, da je poljubila njega ob tistem lepem jesenskem 
večeru? To sem bil jaz. Da, dragi moj, zgodilo 
se je nekaj čudnega — ob tisti uri, ko mi je pripovedovala, 
sem spoznal, da sem jo poljubil jaz — 
jaz, dragi moj! — ob tistem lepem jesenskem večeru 
sem jo poljubil. 

Kako se človek spremeni. Jaz imam, če se ne 
motim, kostanjeve lase, rdeče brke in rdeče oči — 
ali takrat sem bil črnook in črnolas. Je že tako na 
svetu. Poznal sem nekoga, ki se je spreminjal neprestano; 
danes je bil tak, jutri tak. Celo duševno 
se ljudje spreminjajo. Koliko jih. je, recimo, ki so 
danes tako nevedni in zabiti, da bi človek še ne 
pljunil pred nje — jutri pa so že dvorni svetniki 
ali kaj enakega. Posebno pri nas je veliko takih slučajev. 
Videl sem človeka, ki ni imel drugega duševnega 
premoženja nego slabo slovenščino — danes 
je priznan literat; kadar umrje, pojde za pogrebom 
župan in narodno ženstvo, na grobu bo govoril plešast 
in dostojanstven gospod nagrobnico v verzih, ki 
jih bo zložil ta ali oni profesor. Nekdo drugi se je 
odlikoval z močnim glasom, kaj je govoril, vrag 
Vedi — grmelo je kar tako; zdaj je državni poslanec, 
in če bi ne bil nekoč stopil ministru na kurje oko, 
bi bil danes tudi že dvorni svetnik, tako bo pa šele 
jutri. Glej, na tak način se ljudje spreminjajo. 

128 


Votli so bili, da ni na svetu tišje votline, prazni, 
dragi moj, da ni na svetu bolj žalostne praznote — 
ali kar se je nekaj preobrnilo v njih, kakor silen 
duševni potres in — tako je, glej! 

Misliš, da se spreminjajo ljudje samo od danes 
do jutri, da se ni mogoče spreminjati od danes do 
včeraj, v daljno preteklost nazaj, tako kakor sem se 
spremenil jaz? Ob, jaz sem uničil tistega lepega 
črnookega, črnolasega fanta, izbrisal sem ga iz 
življenja, ni ga več in jaz sem stopil na njegovo 
mesto. Tako se godi na svetu zmirom. Iztegni roko, 
pa se že dotakneš ob komolec človeka, ki je bil oropal 
svojega bližnjika za lepo preteklost, potisnil ga 
v brezdanji nič ter se polastil njegove preteklosti in 
njegove prihodnosti. Čuvaj, prijatelj, svojo preteklost, 
čuvaj svoje življenje — iztegajo se nevidne 
roke, grabežljivo segajo po bogastvu, ki si ga bil 
nakopičil v teku dolgib let. . . Poznal sem umetnika, 
ki si je napravil v trudu svoje duše lepo preteklost, 
na kateri je zidal počasi kamen na kamen, tako da 
bi si bil sezidal prav dostojen nagroben spomenik; 
prišel je nekdo drugi, pogledal je na prijetno 
zgradbo in ker mu je bila pogodi, se je je kratkomalo 
polastil ter zidal lepo sam dalje; samo streho je bilo 
treba še napraviti in napravil jo je; zdaj je spomenik 
njegov, imena tistega umetnika, ki je bil 
zidal do podstrešja, ne imenuje več živa duša; pokopali 
so ga v zgodovino ... O, prijatelj, ljudje žive 
večjidel od same kraje! Jaz, na priliko, gledam, da 
vzamem človeku, ki mi pride pod roke, kolikor mo-

Cankar, Mimo življenja. 

129 


goče njegove preteklosti, njegove duše. Brez usmiljenja 
si izrežem svoj del iz njegove krvaveče duše, 
če morem, si vzamem celo. Najrajši storim to na 
fin način, tako da komaj opazi mojo nakano in da 
komaj ve, odkod bolečina — o, jaz sem prebrisan, 
lepo število takih-le ranjenih, okradenih duš imam 
že na vesti ter bogatim z ukradenim bogastvom svojo 
dušo, ki bi bila drugače tako uboga, tako prazna. . . 

* * 

Tako je pripovedovala in ni videla, kako sem 
polagoma odpiral duri njene preteklosti, njene duše, 
kako sem tam gospodaril, pobiral svetle bisere, ki so 
ležali kar tako na tleh, trgal rože, ki so dišale, da 
mi je bilo motno pred očmi, motno in sladko v srcu. 
čisto sem se udomačil tam, tam je bil moj dom od 
nekdaj in tako pozno, prijatelj, sem ga našel . . . 
No, ne govorimo — zdaj je bilo vse dobro; utrujen 
od dolgega žalostnega popotovanja sem nenadoma 
odprl duri svojega prijaznega doma, ki sem ga iskal 
tako dolgo, prijatelj, tako dolgo, in glej, zdaj sem 
se oddahnil, da bi se sladko odpočil . . . Kako bi me 
ne ljubila, če sem jo ljubil jaz? 

* ^ * 

(Da opomnim mimogrede — pil je človek in 
gledal je Bog vedi kako; smilil se mi je in strah me 
je bilo. In usmili se Bog še mene — zdaj vem, 
zakaj me je bilo strah. Mislil sem drugo jutro, da 
so bile sanje, ali kakor da bi me mahoma udarilo 

130 


po čelu — niso bile sanje . . . Čisto sama sva bila 
že v gostilnici, luči so gorele zaspano, natakar je 
smrčal. Na stropu se je vzbudila velika muha, počasi 
in v širokih kolobarjih je pribrenčala dol in je 
brenčala okoli njegove glave. On se je ozrl nanjo in 
se je otožno nasmehnil. „Poznam jo, tole muho," je 
dejal in je zamahnil nalahko, „lani sva bila skupaj 
na Dunaju in sva se sprehajala po Ringu. Zdaj je 
nekoliko odebelela in zdi se mi, da so njene oči 
večje ..." Nasmehnil se je še bolj otožno in je zamahnil 
odločneje, tako da se je vrnila muha proti 
stropu. „Moje srce je zdaj drugod — moje življenje 
je nastopilo nova pota ..." Muha je zadremala na 
stropu, on je govoril z enakomernim, bridkosti 
polnim glasom . ..) 

Vstala sva, večer se je bil že globoko nagnil 
In zdaj premisli ta čudež! . . . Veliko večja je bila 
od mene, zmirom večja, in jaz, glej, sem bil zmirom 
manjši, capljal sem zraven nje z drobčkenimi koraki, 
njen solnčnik sem nosil v roki. Segal sem ji 
komaj še do bluze, komaj še do roke, premisli, 
komaj še do kolena . . . Oh, prijatelj, črn kužek je 
capljal zraven nje in je nosil njen solnčnik v nežnem 
gobčku. Tista rdeča pentlja, ki je bila nekoč na 
njenih laseh, je bila zdaj zavezana okoli mojega 
vratu . . . Lep večer je bil, luna je vstajala izza 
visokih streh, hladnejši veter je pihal od zahoda. .. 
Stopala je tako lahko in fino, moja lepa dama, pri-

9* 

131 


vzdignila je krilo do gležnjev in je stopala lahko in 
fino po stopnicah od luninih žarkov, po lepih svetlih 
stopnicah, ki so segale do neba, v neizmernost. Še 
malo je zafrfotal od daleč pajčolan na njenem klobuku, 
zafrfotal je kakor komaj viden bel oblaček 
na nebu in vse je izginilo. 

Kužek pa je ostal spodaj s tisto rdečo pentljo 
okoli vratu, Nekdo je prišel mimo in ga je brcnil 
v stran. 

Po njenem slovesu se me je polastila neizmerna 
žalost in sredi te žalosti se mi je zjasnilo v duši. 
O, prijatelj, — Bog vedi, kaj mi je bilo prišlo na 
misel. Ali je sploh mogoče, da bi se človek tako 
hitro spremenil ? In celo v kužka ? Nikoli še nisem 
bral kaj takega — toda naposled, kaj vse so iznašli 
ljudje v najnovejšem času! Znanost napreduje čudovito 
... In tudi tista rdeča pentlja se mi je prav 
lepo podala... 

No, tako je šla za zmirom. Jaz pa sem romal 
ves večer po tihih, praznih ulicah, vse križem po 
mestu. Prišel sem v neko dolgo vežo, tam je stalo 
ob zidu petdeset starih, brezzobih žensk. Ogledal sem 
si vsako posebej in sem šel žalosten dalje. 

Stopil sem na majhen vrt, mlada, bolehava, vsa 
zaprašena drevesca so dremala tam; bilo je že pozno 
v noč in listje se je stresalo od zaspanosti in od 
hladnega vetra. Zraven vsakega drevesa je stala 

132 


plinova svetilka, ali brlele so tako dolgočasno, da bi 
se človek naslonil na katero izmed njih ter se raz-
jokal. Nobenega gosta ni bilo na vrtu, nobenega 
natakarja. Namizni prti so bili umazani in oprašeni 
od prahu, ki ga je prinašal veter v celih gostih oblakih 
preko lesene, zeleno pobarvane ograja Tam 
na koncu "vrta je bil nevisok podij; na podiju stoli 
in stojala za note in šest belo oblečenih žensk. O, prijatelj, 
kako mlade so bile te ženske in kako grde! 
Vse so bile suhe, da bi človek ne vedel, kaj z njimi. 
Usnje, pergament. Dirigentka je imela naočnike, 
gledala je izza njih, da me je stresalo; vrat njen je 
bil dolg, zelo dolg in jabolko se je pomikalo neprestano 
gor in dol. Bobnarica je bila kozava in ni 
imela ne obrvi, ne vejic na vekih; tudi las, zdi se 
mi, da ni imela; slučajno se ji je krilo malo privzdignilo 
in videl sem njeno nogo preko nogavic — 
o, prijatelj, ne govoriva o tem! 

Loki so se vzdignili, zasvirala je godba . . . 
Dovoli prijatelj, to solzo, ki mi je orosila oko . . . 
Vzdihovalo je, stokalo brez nehanja, brez usmiljenja. 
Celo mize, zdi se mi, so stokale; ali veter je 
utihnil, bežal je preko ceste, preko visokih nočnih 
streh; luna se je skrila za bel oblak, ki je vztrepe-
taval ter hitel proti zapadu . . . 

Prišlo je sovraštvo med nje, gledale so jezno, 
hudobno, hudobno in jezno so begali loki preko pla-
kajočih strun, ki so se tresle ter nategale, ne da bi 
se mogle odtrgati. Dirigentka je odprla usta — 
prikazal se je velik zob. Zakričala je nekaj, sklonila 

133 


se je in udarila goslarico po prstih. Boben je zaropotal, 
krohotal se je hudobno. Dirigentka se je 
okrenila in je udarila tudi bobnarico po prstih. In 
tako se je pričel strašen boj — loki so švigali po 
zraku, note so frfotale, boben je skočil kvišku in se 
je zagnal v dirigentko, podij se je gibal, svetilke so 
se tresle; že so frčale po zraku cunje nedolžnobelih 
oblačil, lasje so se odvezavali, nogavice sa padale od 
nog, srajce so se trgale in nesramni okostniki v sivo 
ohlapno kožo zaviti, so planili proti meni, z 
gnusnimi pogledi, s poželjivo iztegnjenimi rokami 
.... In takrat bi se bilo zgodilo nekaj zelo 
čudnega, ko bi v tistem trenotku ne bil stopil 
na vrt duhovni gospod dr. Aleš Ušeničnik ter 
zaukazal z osomim glasom, da se v slovenski literaturi 
ne sme vršiti kaj takega. . . 

* * 

* 

Pomisli, moj gumb je bil vsega vzrok, tisti 
vrhni gumb na telovniku, ki se mi je bil odpel in je 
visel samo še na eni sami niti. Ko sem prišel domov 
— že so se prikazovali na mirnih vzhodnih oblakih 
oranžni in škrlatasti robovi — sem se nenadoma 
domislil. Ves čas, ko je pripovedovala moja lepa 
dama — o prijatelj, da bi ji mogel poljubiti mezinec, 
ah, samo beli pajčolan na njenem klobuku, ki 
se dotika njenega čela, njenih las — ves čas je gledala 
na tisti neumni gumb, a gumb se ni ganil, pomisli 
ves čas je gledala nanj, pa se ni ganil. Ta 
gumb je bil vsega vzrok, on sam je bil vzrok, da je 

134 


šla in da me je ostavila na cesti s tisto rdečo pentljo 
okoli vratn. 

Zdaj bi bil njen gospod in njen hlapec, ko bi 
tistega gumba ne bilo. 

Kakšne so ženske, prijatelj! Pripovedujejo to 
in ono, delajo se vrag vedi kakšne, duhovite, brez 
predsodkov, tako odkritosrčne se kažejo, da bi človek 
mislil, njih srce mu leži na dlani — ali naposled 
niso nič drugega nego ženske. Jaz spoznam 
hinavščino, imam svojo posebno metodo. Dam ji 
govoriti, moj obraz je ves nedolžen in tako si upa 
zmirom dalje in dalje, laže kakor Nozdrev — že je 
čisto na dvoje: tu ženska, tam tisto zlagano bitje, 
o katerem misli, da se zaljubim vanj, da me priklene, 
goljufanega sužnja, na lep fantom. 

Gledala je moj gumb in jaz sem spoznal na 
veliko svoje veselje, da je bila ženska. Na veliko 
svojo žalost sem spoznal, prijatelj, da je bila ženska. 
O, da bi tistega gumba ne bilo, o, da bi ne bil 
razoran in zopern moj obraz, da bi ne bila tako za-
nikerna moja obleka, da bi ne bilo moje kretanje 
tako smešno in nerodno! O, da bi bil sladki sirup 
na mojem jeziku, o, da bi bila moja kravata tako 
velika in tako fantastično pisana, kakor preproge 
v spalnici Semiramide, o da bi se pisal baron Pata-
pouf in da bi imel svoj grajski dom, tako razkošen 
in bogat, kakor ga ni imela sama gospa Humbertova! 
Prišel bi k nji in bi se poklonil, kakor se poklanjajo 
baroni. In ona bi iztegnila belo roko — 
tako kakor jih iztegujejo dame, ki jih. ljubijo baroni 

135 


— in jaz bi jo poljubil, tako kakor baroni poljubljajo 
roke svojim damam. Ženska je in nasmehnila 
bi se, kakor se smehljajo ženske baronom. . . 

Spremenil se je nenadoma njegov obraz, nekaj 
hudomušnega, prikritega mu je švignilo preko 
ustnic, preko lic, oči so lokavo pomežiknile. 

„Ali veš, kam se odpravljam ?" 

Vprašal sem ga molče. 

„K nji . . . Zdaj stojim že vsak večer na 
tistem mestu, kjer sva stala ob slovesu, čakam na 
tisto svetlo lestvico, na tiste stopnice od luninih 
žarkov, ki segajo do neba, v neizmernost. Ali doslej 
se še niso prikazale, samo nekoč je nekaj zapla-
polalo, zafrfotalo od daleč — to je bil pajčolan na 
njenem klobuku. 

Zakaj, glej — kdo misliš, da sem jaz? Jaz 
sem baron Patapouf — spoznal sem bil to po tistem 
strašnem večeru. O, koliko jih je na svetu, ki žive 
in umrjejo in ne spoznajo nikoli, kaj so v resnici. 
Hodijo okoli — malopridne falsifikacije. Poznam 
državnega poslanca, ki ni v resnici nič drugega 
nego cestni pometač. On pa misli trdno, da je narodov 
besednik. Brez števila je takih zlaganih in 
lažnjivih eksistenc. Kaj pa je na priliko tisti 
človek, ki se šopiri v svojem ukradenem dostojanstvu 
— tisti človek z angleškim telovnikom, 
ki se mu priklanjajo, kadar se pelje v landauerju 
po trgu in ki bodo jutri šolska berila razglašala 

136 


njegovo slavo? Pljuvalnik je, čisto navaden plju-
yalnik! Pa mu reci, no, pa pljuni vanj! ... O, 
koliko sem že videl takih pljuvalnikov, dragi moj, 
kako je posejana z njimi naša mila domovina — 
in tako človek ne more pljuvati, ko bi tako, ah, tako 
rad pljuval! . . . 

Jaz, na priliko, sem baron Patapouf. Moji 
gradovi, ljubček, moji konji, moji psi, moji gozdi! 
Vse to ji položim pred noge: „Milostljiva, baron Patapouf 
je Vaš suženj 1" 

Nasmehnil se je, namežiknil je: „In ona je 
ženska, kljub vsemu je le ženska!" . . . 

„In še nekaj!" 

Odpel si je suknja 

„Ko se je peljal tod mimo šah Muzzafer-
Eddin, sem se mu predstavil in ob tej priliki me 
je počastil z redom vzhajajoče lune; lepo se mi 
poda in rečem ti, da bi mi bilo malo sitno, ko bi 
ne imel — baron Patapouf! — take-le zvezdice na 
prsih." 

„Imel je na prsih, na telovniku, veliko zvezdo 
iz trdega papirja, 

„0, prijatelj, ali lestvice ni, stopnic ni in jaz 
čakam, čakam tako dolgo, ah, tako težko . . . Glej, 
zasijalo je zunaj, zasvetlikalo se je . . . stopnice!" 

Skočil je kvišku, ves se je tresel in komaj sem 
se osvestil, ga ni bilo več. 

137 


Zunaj je vzhajala luna in par žarkov se je 
zasvetilo na steni. Natakar je spal; pri srcu mi je 
bilo tako žalostno, da sem naslonil glavo v dlani. 
Domislil sem se Bog vedi česa in šel bi za njim — 
stopnic iskat . . . 

138 


Vedomec. 
i. 

Stal je prej kraj poti, kakor jih stoji lepo 
število, in je gledal, kako veselo je živelo življenje. 
In mislil je, da zaničuje to življenje. Ali ni ga 
zaničeval; frazo o zaničevanju je bil pobral iz knjig 
ljudi, ki so mu bili podobni, ter se je zaljubil vanjo. 
Treba mu je bilo donkišotskega orožja. In stvar 
ostane naposled ista, če jo imenuje človek zaniče-
vanje ali hrepenenje ali zavist 

Jakob — tudi imena ga je bilo sram in imenoval 
se je rajši Radoslav — je bil poet in je nosil 
nmetno zavozlano kravato, pomečkan klobuk, kratke 
hlače in prozoren havelok, ki je vihral v vetru. 
Obraz mu je bil nelep, maloizrazen, skoro top — 
obraz poeta; sanjavo in zaspano so gledale sive oči, 
ustnice so bile debele in razpokane. Tako je hodil 
po svojih potih, dolg, neroden in zakrpan, neumrljiva 
podoba slovenske literature. Smešna je 
reč, ako jo pogleda človek od daleč; od blizu pa je 
ni treba gledati. 

139 


Grenkobe poln in zlaganega zaničevanja je 
srečal Jakob na ovinku svojega neprijaznega romanja 
žensko, ki si je osvojila njegovo dušo in vso 
njegovo kri. Rad je imel Jakob lepe ženske, rad 
kakor lepo vreme. Tudi zaljubil se je bil že pogostokrat, 
poljubljal je mnogokatere ustnice in opeval 
mnogo oči; kadar se je naveličal, se je poslovil 
ves solzen in z izgovorom, ki je dišal po humaniteti: 
„Na mojo pot ne trosi rož dišečih: 
temna in strašna pred menoj leži..." 

In je šel. Pravili so čudne bajke o njegovem 
vagabundstvu in bolj češčen od njegovih, verzov je 
bil njegov havelok. On sam je vedel, da je njegovo 
vagabundstvo neprijetno in grdo životarjenje brez 
vsake romantike, ali koketiral je ž njim in sčasoma 
si je nalagal na glavo mučeniško krono. Tudi to je 
bilo potrebno; potrebno je bilo, da si je domišljal 
romantiško Golgato, drugače bi bil ugledal dolgočasno 
vodmatsko blato, ki mu je škropilo do ovratnika. 
Njegovo življenje je bilo neokusen ragii: 
nizko vsakdanje trpljenje, namišljena romantika, 
omahujoča, trepetajoča slabotnost, predrzna samozavest 
in laž, laž, laž . . . 

Ženski je bilo ime Lucija. Gladka in bela je bila 
njena polt, telo je bilo vitko, polno, poželenje izzivajoče, 
velike zelenosinje oči so sijale motno za črnimi 
trepalnicami in so vabila Lucija je ljubila poezijo 
in poete, zakaj vse ženske, ki imajo zelenosinje oči, 
so pokvarjene, njih okus je nenaraven. Tako je 
prebirala vse slovenske pesnike od Prešerna do 

140 


Murna in ljubila jih je lepo število; gledala je za 
Murnom, kadar je stopal po Poljanskem nasipu s 
pipo v ustih, za Zupančičem, kadar je hodil z 
dolgimi koraki in vihrajočo suknjo po istem potu 
in ozrla se je celo, kadar je šla mimo kavarne, kjer 
je sedel ob oknu Grovekar, privzdigal obrvi ter si 
brisal naočnike . . . 

Nebo je gorelo v belem plamenu; mirno, leno 
se je pripogibalo rumeno klasje — mirno, leno 
morje daleč do obzorja, kjer so se dvigali nizki 
holmi kakor zaviti v siv dim. Tu, tam, ob poti, kraj 
polja, sredi prostranega travnika gruča temnih 
hrastov, vrsta belih brez. Težka, trudna tišina — 
od daleč rezki, zvonki žvenk osle ob kosi, zaspani 
krik vrane, ki se je bila vzdignila žejna in je letela 
preko polja. 

„Na kakšno pot!" je vzdihnil Jakob. Ustnice 
so mu bili ožgane, motno so gledale oči. 

„Najlepša pot! Rada imam to pokrajino in to 
vročino ... in to tišino. Sama sva na svetu, glej!" 

Lucija je hodila kakor po mehkem mahu, v 
kostanjevi senci. Stopala je lahnoin prožno, telo se 
je zibalo, kipelo je pod tenkim batistom. Rdeč 
solnčnik je senčil obraz in tako je trepetala na beli 
polti svetlejša nijansa, komaj razločna nenaravno 
rdeča luč, kakor da bi sijal skozi prozorno kožo 
plamen iz krvi, iz mesa. Ustnice so bile polodprte, 
bujne, napete; trepalnice so bile legle niže na oči, 
ki so sanjale. 

Pot se je vila sredi neizmernega polja, razgra-

141 


pana, osušena; rdeči ilovnati prah je segal do 
gležnjev. 

„Pripoveduj ! Kako je bilo s Heleno ?" 

Jakob je gledal na svoje erevlje; debela plast 
prahu je ležala na njih; tudi hlače so bile oprašene 
do kolen. In Jakob je videl, da so bile hlače prekratke, 
preozke, neizrečeno smešne. Treba je par 
novih — kako, vraga! 

„Nič ni bilo s Heleno! Trubaduril sem okoli 
nje, dokler se ni omožila. Vzela je mojega prijatelja, 
ki je pošten človek. Tako se mi godi zmirom; 
saj nisem za drugega na svetu. Trubaduriti je moja 
dolžnost in moj poklic, zato sem poet! . . . Ampak 
toliko takta bi ji bil pa vendarle prisodil, da bi vsaj 
mojega prijatelja ne vzela. Brigajo se ženske!" 

In tudi suknja je taka, da bi jo nataknil na 
kol ter postavil sredi polja. Klobuk na vrh. O 
prokleto životarjenje, prokleto življenje! 

„Kaj te ni marala?" 

„Ne vem." 

,.Saj si jo pač vprašal?" 

„Nie je nisem vprašal. Nimam take navade, 
da bi lazil suh po prodajalnicah ter izpraševal: 
Koliko stane suknja? Kolika stanejo hlače? — Toliko 
? — Hm! Hvala! Zbogom! — Kaj sem tebe 
kdaj vprašal ?" 

„ Torej ti je vseeno?" 

„Glej, Lucija — govoril bom prav počasi, zato 
da se ne zlažem. Tako sem navajen lagati, da se 
laže jezik sam, če ne pazim nanj." 

142 


In že je čutil, da se laže. 

„Nečem te vprašati, Lucija, zato ker te ljubim,, 
kakor še nikoli nisem ljubil ženske. Če mi odgovoriš, 
da me ne ljubiš tako, kakor hočem jaz, da 
me ljubiš, kaj je potem zame drugega na svetu 
kakor žalost in klavrno obešanje? Tista kapljica 
življenja, ki je v meni, je vsa tvoja, brez tebe bi 
bila nepotrebna in bi mi bila samo v nadlego. In 
če porečeš, da jne ljubiš — Lucija, kaj je potem 
zame na svetu kakor žalost in klavrno obešanje? 
Ali želiš, da ti zapojem tisto pesmico? Na mojo 
pot ne trosi rož dišečih — temna, in strašna pred 
menoj leži . . . Ni potrebe, saj veš, kako je. Zatorej: 
malo oh in malo ah ... in srce — gorje ... in slovo 
in prijatelj in konec." 

To bi bil konec dolgega in neprijetnega romanja 
in konec sanj in časti in slave, konec vod-
matskega blata in konec Golgate. Zaspan miserere 
na grobu, filisterij pa bi živel veselo dalje in bi s© 
pasel po sočnih zelenih pokrajinah lepe domovine. 
Vsa Golgata brez pomena in brez smotra. Izprezi, 
prijatelj, izprezi nemudoma, ali pa švrkni veselo 
ter poženi tja na sočne poljane! — Kaj se je oglasilo? 
Kdo je govoril? — Dol, filister, dol! 

Lucija se je privila k njemu, vitka, kipeča, 
vroča. V tistem trenotku ni bilo več kapljice potu 
na njegovem čelu, lica so bila razpaljena, upala in 
ustnice so se tresle. Poljubljal jo je na lase, na 
lica, na listnice, dihal je težko — polje se je zgenilo 
tam, zazibalo se je od vzhoda do zahoda . . . 

14* 


Solnčnik ji je padel na tla v rdeči prah; 
spogledala sta se z motnimi očmi in sta molčala. 

Tam, sto, dvesto korakov od poti je stala sredi 
travnika gruča hrastov. Ni se zgenilo težko, temno 
listje, na tleh je bila mehka črna preproga, solnce 
je tkalo vanjo bele rože. 

Lucija je pokazala z roko; on se je ozrl z 
velikimi, oteklimi očmi, jezik mu je bil suh in 
okoren, kolena so se mu šibila. 

„Ne, Lucija!" 

In je stopil s poti na travo. Lucija se je 
oklepala njegove roke, zdelo se mu je, da se ga 
oklepa z vsem vitkim, mehkim, kačjim telesom. 
Šla sta počasi, noge so bile nerodne in so se spotikale 
ob krtinah. 

„Vroče je, Bog vedr!" je izpregovoril on in 
sram ga je bilo neumnih besed; v glavi mu je bilo 
topo in trudno. 

„Vroče je!" 

Njene ustnice so bile odprte, da so se svetili 
drobni ostri zobje. Oči so bile suhe in vroče kakor 
nebo nad njima. 

Tam je bila mehka temna preproga; težka 
hrastovo listje je molčalo v poletnem snu; velika 
muha je brenčala v širokem kolobarju, utihnila je 
in je izginila. 

II. 

„Ali bi šel, ali ne bi šel?" si je mislil. Ženiral 
•se je tovarišev, sam ni vedel zakaj. Zdelo se mu je, 

144 


da mu je zapisano na čelu, kar se je godilo v njem 
in ž njim. 

Stopil je v krčmo in je ugledal obraze, ki so 
se mu posmihali. Troje prijateljev je sedelo v kotu 
za nepogrnjeno mizo. Pili so in kartali. 

„Ali te je ujela ?" ga je vprašal dolgi, jetični 
Greben. Imel je v ustih kratko pipo in, kadar je 
govoril, jo je porinil v kot, ki se je globoko povesil, 
tako da je napravil obraz zabavljiv in ironičen vtis. 

„Ujela me je!" je odgovoril Jakob mirno in je 
pri sedel. 

Večni jurist Krničar je odložil karte; ni se 
mu več hotelo. Ko je bil vstopil Jakob, se je ozrl 
nanj s čudnim, pol zasmehuj očim, pol pomilovalnim 
pogledom. Tudi Krničar je bil jetičen; majhen, 
suhljat človek sivkaste polti in redkih besed. Oženj 
en je bil, imel je precej beraško službo pri magistratu 
in se je pripravljal neprestano, da bi študiral 
dalje; ali izgovarjal se je le bolj samemu sebi, na 
tihem je vedel, da je dovršil študije in življenje. 
Nekoč je bil kos poeta, ali zdaj ni maral govoriti 
o tistih časih, ko je igral lepo vlogo nadebudnega 
mladeniča in mnogo obetajočega talenta. Če ga je 
kdo vprašal, mu je odgovoril na kratko, da se mu 
je muza obesila. „Je že vedela zakaj!" 

„S tisto Lucijo hodiš?" 

Krničar je pogledal Jakobu naravnost in skoro 
srepo v obraz, tako da je Jakob umaknil pogled in 
mu je šinila kri v lica. 

„Z njo hodim. Kaj ti ni prav?" 

Cankar, Mimo življenja. 

145 


„.Ni mi prav!" je odgovoril Krničar trdo. 
„ Varuj se! Ta punca je — vodomec ..." 

Jakob se je zdrznil, začudiL Presenečena sta 
se ozrla na Krničarja tudi dolgi Greben, ki je vzel 
pipo iz ust, in debelušni, leni Pasar, 'literat, ki je 
pisal feljtone, kadar ni imel za tobak, in ki je drugače 
sanjaril po dolge dni udobne lene sanje in 
snoval načrte, o katerih je vedel, da jih ne dovrši 
nikoli. Začudil se je Pasar in nato se je zasmejal 
široko in zadovoljno. 

„Vedomec — dobro si jo krstil. Samo vedomci 
imajo take oči." 

Jakob je pogledal temno in resno. 

„Vedomec torej, če hočete! Vedomec je moja 
nevesta!" 

Krničar je udaril ob mizo, da se je prevrnil 
kozarec; skočil je k Jakobu in ga je zgrabil za prsi. 

„Ali se ti blede?" 

Jakob mu je strmel v obraz. 

„Če se ti blede, te vprašam?" 

„Pusti mi telovnik! Ni mi do šale." 

Krničar se je obrnil počasi in je sedel. Sivobled 
je bil v lica in oči so se mu svetile v čudnem plamenu. 
Ali plamen, je ugasoval, na ustnice se je 
vračala zasmehujoča in pomilovalna poteza. Pil je, 
in ko je nato izpregovoril, je bil njegov glas spet 
miren in skoro hladen. 

„Torej si se naveličal tega življenja?" 

„Do grla!" 

„Če je tako, seveda! In v službo misliš?" 

146 


„Da. Prav zdaj mi je prilika ugodna, da dobim 
službo, ki je zame kakor nalašč. Žurnalist sem vendarle 
rajši nego uradnik; neumno bi bilo, če bi se 
zakopal v urad brez izpitov. Nobene prihodnosti! 
Tako pa sem v tesni zvezi z dnevnim življenjem, 
z literaturo, s politiko, in preostaje mi tudi še časa 
da študiram, če se mi bo hotelo . . . Sit sem tega 
življenja!" 

Končal je hlastno, kakor da bi se bil izpozabil 
predaleč. 

Debeli Pasar se je smehljal; svetila so se mu 
žarko tolsta lica. 

„Drugače si govoril časih. Takrat bi se bil prej 
zakopal v urad nego v uredništvo, če si cesarski 
kraljevi ali deželni ali mestni hlapec, ti živa duša 
ne more očitati ničesar. Prodal si za pošteno ceno 
samo svoje priučene zmožnosti. Prepičanje ti je še 
zmirom kolikor toliko svobodno, posebno če ga 
hraniš za zaklenjenimi durmi. Drugače pa je z žur-
nalistom. Prodal si samega sebe. Tam se ne pravi 
zamolčali prepičanja, zakleniti ga za varne duri; — 
na semenj ž njim! Zgodi se lahko, da ti je na poti 
ob vsakem koraku, zgodi se lahko, da moraš pljuvati 
nanj . . . Tvoje so te litanije, kaj se ne spominjaš 
reč?" 

„Če so litanije moje, tedaj mi jih pusti; opravim 
sam!" 

Umolknili so; nekaj hladnega in neprijaznega 
je bilo stopilo med nje. 

10* 

147 


„Kaj delaš zdaj?" je vprašal Krničar, pol namenoma 
in pol zato, da bi prekinil molk. 

Jakob je imel navado nekaterih poetov, da je 
govoril rad in ob vsaki priliki o svojih delih in 
načrtih. Odgovoril je hitro in gorkeje. 

„Nimam zdaj nič posebnega. Sami načrti me 
ovirajo, da bi delal, neprestano so okoli mene kakor 
živa bitja. In bojim se zmirom, da bi ne začel 
prezgodaj. Kadar je delo pred mano, tedaj šele 
spoznam, da še ni bilo dozorelo v meni; in ta čut 
je zelo neprijeten." 

„No, kaj nameravaš? Povej nam o svojih 
načrtih!" 

Jakob se je začudil, zakaj Krničar drugače ni 
maral takih razgovorov. 

„Zasnoval sem dramo iz kmečkega življenja na 
Dolenjskem ... in tudi z neko zgodovinsko tragedijo 
se ukvarjam . . . naposled pa me zelo vznemirja in 
vabi snov, ki bi bila pripravna za roman: obširna in 
pisana slika naših političnih razmer.. ." 

Govoril je zmirom počasneje in naposled je 
umolknič v zadregi. Krničar je ob njegovem pripovedovanju 
gledal na mizo in se je smehljal zmirom 
bolj zlobno. Nato se je ozrl Jakobu v obraz in se je 
zasmejal grohotoma. 

„To vse, praviš, da dovršiš?" 

„Vse!" je odgovoril Jakob neodločno, pol jezen 
in pol začuden. 

Krničar se je sklonil k njemu in se mu je 
smejal v lice. 

148 


„Ničesar ne boš dovršil! Ničesar ne! Niti besedice 
ne boš napisal! Si že obsojen! Vedomec te je 
zgrabil in te ne izpusti več! Nikoli več, verjemi!" 

„Ljubim jo," je dejal Jakob kakor opravičujoč; 
nato pa je nadaljeval hlastno in glasno, v presekanih 
stavkih: 

„In prav je, da jo ljubim, in čas je bilo! Do 
grla, sem dejal, da sem sit tega življenja, in zdaj 
šele vidim, kako ostudno ja To ni življenje in jaz 
nisem bil človek. Senca, vrag vedi, mrtvec, ki je bil 
ostal pomotoma na zemlji in straši zdaj po ulicah! 
In če bi bil v tem sanjarjenju napravil bogve koliko 
lepega, bi vse skupaj ne bilo vredno ene same ure 
resničnega življenja. Živeti hočem kakor drugi 
ljudje, med njimi in ž njimi. Kaj filistri! Zaviden 
sem jim bil, ker žive, kakor je bil Bog ustvaril ljudi 
in živali, da žive. Ne maram več stati ob poti in 
zabavljati, ko mi je srce polno zavisti in vsega 
hudega. Živeti hočem!" 

Razgrel se je bil, in ko je govoril, je mislil 
sam, da. je govoril iz srca in iz prepričanja. Krničar 
pa se je bil zamislil. Izpregovoril je šele po daljšem 
premoru: 

"Povedal bi ti, dragi moj, ali usta so mi zaklenjena 
z devetero ključavnico. Kaj misliš resnično, 
da boš živel?"' 

„Ziveti hočem!" 

„Ali na svetu so ljudje, ki ne morejo živeti. Ne 
smejo živeti, ker jim je usojeno, da stoje ob poti. 

149 


Kakor kljuseta, vprežena v voz: zaželi se jim na 
zeleni travnik, toda bič švigne, nategnejo se vajeti. 
. . . Doslej si sanjal, blodil kakor muha v poletnem 
solncu in dobro ti je bilo. Komaj si vedel, kaj ti je 
usojeno. Živ človek si bil v grobu, spal si in sanjal 
prijetno. Zdaj pa si se vzbudil, ali iz groba ne moreš. 
In to, dragi moj, je neprijeten položaj . .." 

Pričeli so kartati. Krničar ni izpregovoril več 
besede, ves večer mu je bil obraz teman in osoren. 

Stopil je v gostilnico mlad, še skoro golobrad 
fant. Oblečen je bil v dolg vihrajoč havelok, na glavi 
je imel pomečkan klobuk, kravata je bila malomarno 
zavozlana in umazana. Smejal se je veselo, malo 
otročje in je prisedel. 

„Kaj mislite, koga sem srečal?" 

Orli so se brez zanimanja. 

„Lucijo!" 

Osupla in kakor prestrašena sta mu pogledala 
v obraz. Jakob in Krničar. 

„Da, Lucijo!" 

Zavzdihnil je skoro ter se pogladil z roko 
po čelu. 

Krničar, ki je mešal, je položil karte na mizo 
in se je nasmehnil prav z istim nasmehom, s katerim 
je bil pozdravil Jakoba. 

„Ali nisi morda že sit tega življenja?" 

Mihelec je pogledal nekoliko osupel, nato pa je 
odgovoril zamišljen: 

„Sam ne vem . . . Res se mi zdi že pusto in rad 

150 


bi živel. . . Ali kako si uganil ? Pravkar mi je bilo 
prišlo na misel in komaj sam sem se zavedal." 
Krničar je mešal karte in ni odgovoril. 

III. 

Minilo je par mesecev, da ni videl Jakob svojih 
tovarišev. Ni jih pogrešal. Živel je v vročih, bujnih 
sanjah. Tisto življenje, ki si ga je bil zaželel in ki 
se ga zdaj ni zavedal, kakor se ni zavedal zraka, ki 
ga je dihal. Odprl je bil oči in je ugledal vso lepoto 
naokoli, lepoto tistega malega življenja, ki ga je tako 
lahko in sladko živeti. Tiste majhne vsakdanje skrbi, 
tiste majhne zabave in malomestni prepiri in opravljanja 
in intrige — vse je bilo tako lično, otročje, 
pol smešno, pol prijetno. In razgreval se je ob tem, 
žalostil in veselil, čisto resno, iz srca; bil je del tiste 
pisane gneče, ki jo je gledal prej samo od daleč in 
ki jo je sovražil zato, ker je hrepenel po njej. In 
vse to je bilo kakor pozlačen okvir za njegova 
ljubezen, ki je bila tega življenja središče in vsebina 
. . . 

„Zbogom, Lucija!" je dejal, ko se je napravi 
j al v uredništvo in je bil že na stopnicah. 

Ali nje ni bilo več med durmi. Začudil se je in 
bil bi se vrnil. Toda stopal je kakor mehanično po 
stopnicah navzdol in neprijetno mu je bilo pri srcu. 
Tudi ko je šel po solnčni cesti, kjer je srečaval ljudi, 
ki so imeli vesele in zadovoljne obraze, se ni raz-

151 


vedril. Pogladil se je z roko po čelu, ali sence ni 
odgnal. 

„Zakaj mi ni' odzdravila? Vrnila se je v izbo, 
kakor da bi se ji bilo mudilo. .." 

V uredništvu je bil še slabše volje. Preklinjal 
je Macedonijo in ves Balkan. „Naj jih pobijejo,, 
saj niso za drugega. Kolikor manj jih je na svetu, 
tem bolje. Ni jim. treba, da bi se obešali sami — 
bolj komodno je tako ..." 

In prestrašil se je, ko se je zalotil na takih 
mislih. Norčeval bi se, ali ni se mogel, izprevidel je 
precej, da se laže samemu sebi. 

„Če je bilo treba le tako na rahlo potrkati, da 
je prišlo na dan, je to pač znamenje, da je bilo že 
zdavnaj v srcu in da je samo čakalo trenotka ... In 
vendar: zakaj ni počakala med durmi, .da bi se ozrl 
in da bi mi odgovorila? Saj je vedela, da sem tega 
navajen; napravila je torej nalašč tako. Zato ker se 
je naveličala. . . Pa že prej, že prej ..." 

Prihajali so mu v spomin malenkostni dogodki, 
tako malenkostni, da je bilo treba bistrih oči in 
kakor struna rahlega čuta, da bi jih opazil in da bi 
mislil nanje. Kako mu je bila nekoč prezgodaj odtegnila 
roko, samo za sekundo morda, ali natanko-
za tisto sekundo jo je odtegnila prej nego navadno. 
Zadnjič je bila pozabila zapreti okno v kabinetu, 
predno se je vrnil. Nikoli ni pozabila tega, zato ker 
je vedela, da ne mara imeti odprtega okna v kabinetu, 
kadar je doma, in da mora biti zaprto vsaj pol 
ure prej, zato da se spet razlije po izbi' vonj poma-

152 


ranč, razvrščenih na polici. Nikakršnega opravka ni 
imela; samo pozabila je, zato ker ni mislila nanj. 
Na kaj je pač mislila? Na kaj? Na koga? . . . 
Nenadoma se je zdrznil. Kakor da jo je ugledal 
šele zdaj. Prej se je oblačila drugače, njemu se je 
oblačila; zdaj se doma ni brigala za toaleto in tudi 
za frizuro ne. Ni mislila nanj — ni mislila, ali mu 
Ugaja aH ne. Kdaj se je to zgodilo? Kako se je 
zgodilo, da ni opazil ničesar ?... In zdaj brž domov! 
Zaželelo se mu je silno, da bi stal pred njo, da bi jo 
pogledal z vsem pogledom, presodil z enim samim 
pogledom, kaj se je zgodilo ž njo. In tudi svojo-
izbo bi rad videl, tudi tam se je bilo pač mnogo iz-
premenilo, ne da bi bil kaj opazil. Bilo mu je 
v tem hipu, kakor da nikoli še ni videl žene in ne 
svojega stanovanja . . . 

Zabolela ga je glava, položil je pero na mizo, 
in da bi si oddahnil, je izpil kozarec vode. Ozrl se 
je na tovariša in si je mislil: Kaj bi mi pač odgovoril, 
če bi mu razložil svojo stvar? „Tepec!" bi 
ti odgovoril. In kakor da je slišal njegove misli, se 
je tovariš v tistem trenotku zlobno nasmehnil. 
Jakoba je spreletelo; pozabil je, da se tovariš sploh 
nikoli ni smehljal drugače nego zlobno; imel je 
ustnice nerodno ustvarjene . . . 

Skoro tekel je, ko se je vračal na večer domov. 
Drugače je hodil počasi, postal je tu, tam, stopil je 
časih mimogrede v kavarno, če je ugledal ob oknu 
znan obraz, vesel je bil samega sebe in ljudi in 
ceste in vsega sveta. Ali zdaj je tekel in ni videl 

153 


ničesar, spoznal ni nikogar. Pred hišo je postal, 
sopel je težko in v prsih mu je utripalo močno in 
glasno, kakor s hitrim majhnim kladivcem. 

„Morda pa je vse to neumnost? Slabo sem 
morda večerjal sinoči, morda sem slabo spal in zdaj 
mi prihajajo na pamet reči, ki ne sodijo nikamor. ." 

Ali srce je utripalo, ko je stopal počasi po 
stopnicah. 

„Kakšno obleko pač ima? Kakšno frizuro? 
Na prvi pogled se bo videlo, če me je pričakovala .." 

In bal se je, da bi mu ne spoznala misli na 
obrazu. Čutil je, ne da bi se bil pogledal v ogledalo, 
da mu je obraz upadel in da so se bile prikazale 
grde gube. 

Vstopil je z neodločnim korakom, postal je ob 
•durih. 

„Kje si bila?" 

Stala je pred ogledalom še v cestni obleki, lica 
rahlo zardela, oči vlažne in vesele. Rokavice so ležale 
zmečkane na mizi, kakor jih je bila zalučala ob prihodu, 
in tudi klobuk je bil še na mizi. 

„Tako zgodaj ?" je odgovorila mirno in se je 
ozrla nanj v ogledalu. 

„Kod si hodila?" 

Zasmejala se je brezskrbno. 

„Kaj bi doma ? Izprehajala sem se." 

„Kod?" 

Majhna guba se ji je prikazala na čelu, 
okrenila se je. 

„Tod in ondod." 

154 


Odpenjala si je bluzo, ko je šla mimo njega 
in ne da bi se. ozrla nanj, je stopila v kabinet in je 
zaprla duri za sabo. 

Videl se je v ogledalu: lica so mu bila sivo-
bleda, oči so gledale topo. Ali si to ti, prijatelj ? — 
Kaj bi počel ti zdaj, ko bi bil živ človek? Zgrabil 
bi jo za lase, za dolge, mehke, svetle lase, vlekel bi 
jo za sabo, iz kabineta v sobo, iz sobe v kabinet, 
butal bi ob steno, ob mizo, ob stol tisto lepo belo 
glavo, da bi izkrvavele zelene, hudobne, poželjive 
oči, da bi curljala gorka rdeča kri črez belo polt, 
da bi osinele kipeče ustnice in se vile; vzdignil bi 
in butil ob tla in tenki batist bi se trgal, zasvetila 
bi se bela poželjiva polt, zasvetila bi se in kakor 
studenci bi pritekli rdeči curki od vrata doli, preko 
pleč, preko prsi . . . lovile bi in prosile drobne roke, 
iztegali bi se tenki prsti . . . Bij! Bij vedomca, ki 
ti je izpil kri in življenje1! Bij! Bij! .. . 

Stal je pred ogledalom in obraz mu je bil skoro 
vesel. Nategnile, povesile šo se vesele gube okoli 
ustnic in so dobile ostuden, zaničljiv in zaničevalen 
izraz. 

„Lepo novelo sem napisal . . . zelo zanimivo in 
efektno.. ." 

In precej se je domislil: 

„Porabim jo za feljton . . . tako imam vsaj 
nekaj od svoje mizerije. Glej, kako prihajajo človeku 
snovi... ni mu treba niti na cesto..." 

Lucija se je vrnila v sobo, v lahki, precej ob-

155 


nošeni domači obleki, ki je skoro izzivajoče odkrivala 
polne oblike telesa. 

„Glej, zdaj sem se razpravila. Sedi na divan 
in izprašuj dalje!" 

Jakob jo je gledal začuden. 

„Nimam te vprašati ničesar." 

Šel je počasi preko sobe v kabinet in se je 
zaklenil. Tudi k večerji ga ni bilo. 

IV. 

Ko je zaklenil duri za sabo, je pomislil in odprla 
se mu je na stežaj vsa resnica. 

Ali je res živel kakor drugi v tem kratkem 
času, ko je mislil, da se je bil rešil v življenje? Ni 
živel kakor drugi; v svojem srcu in v svojih najskriv-
nejših mislih je stal še zmirom ob poti. Samo 
varanje, domišljija je bil ta kratki poskus življenja. 
Treba je bilo najneznatnejšega povoda, da bi se 
vzdramil. Zdaj se je vzdramil in povod niti ni bil 
tako neznaten. 

Vedel je, kako žive drugi in kako mislijo; 
v najbolj skrite kote njih navad in nazorov je bil 
posvetil. To je bilo znamenje, da ni mislil in ni 
živel kakor drugi, da so bili njegovi nazori, kolikor 
jih je imel, drugačni od nazorov drugih ljudi. Ko 
bi jim bil enak, bi se ne brigal zanje, bi ne premišljeval 
o njih navadah in nazorih, bi dihal 
ž njimi isti zrak in bi se ne zavedal, da ga diha, bi 
govoril kakor drugi in bi se ne zavedal svojih besed. 

156 


Tako pa jih je gledal natanko in jih je sodil, zato 
ker je stal ob poti in so hodili mimo njega. ,. 

Noč je bila, svetilke so že gorele, ko je hitel 
po izumrli cesti. Zrak je bil svež, malo hladen in ga 
je božal prijetno po čelu in licih. Hitel je in njegova 
pot je bila vsa druga nego navadno. Ogibal se 
je širokih ulic; znanci so ga čakali v veliki svetli 
gostilnici in ni ga bilo. Čakali so ga samo ta večer, 
nato so ga pozabili, kakor pozabijo sorodniki na 
mrtveca, kadar prespe sedmino. 

Krčma je bila vsa zakajena, slabo razsvetljena. 
Debela, rdeča natakarica se je začudila in začudili 
so se tudi tovariši, ki so pili in kartali. 

„Odkod pa ti?" je vprašal debeli Pasar in 
dolgi, jetični Greben je vzel pipo iz ust in je privzdignil 
visoko rdeče obrvi. 

Krničar pa se ni bil začudil; ozrl se je samo 
postrani in se je nasmehnil s svojim navadnim, pol 
pomilovalnim, pol zaničuj očim nasmehom. Tudi 
Jakob se je nasmehnil, ali gledal je v zadregi in si 
ni upal ozreti se nikomur naravnost v oči. 

,,Iz življenja prihajam, iz življenja!" 

„Kako pa je tam?" je vprašal Krničar mirno, 
s šaljivim naglasom. In Jakob se je trudil, da bi 
odgovarjal istotako mirno in šaljivo. 

„Ej, slabo je, prijatelj, slabo! Dolgčas! Skoro 
bi rekel, da je boljše biti pošten mrtvec, nego se 
siliti po nepotrebnem v tisti pisani kolobar ter se 
lagati neprenehoma..." 

157 


„Saj sem rekel, pa nisi verjel . . . Kaj pa 
vedomec ?" 

„Kaj bi? Kar je njegova dolžnost in navada!" 

„Pozna se ti, siromak! Pa bi mi bil verjel, ki 
imam izkušnje! Nevarno se je pečati z vedomcem. 
Kogar zgrabi, ga ne izpusti več, dokler mu ne izpije 
zadnje kapljice. Izgubljen si, prijatelj, žalibog 
Zaradi tega ti vino še zmirom. lahko tekne. Ostal bi 
bil, kjer si bil — tako pa siliš drugam in zdaj si 
priklenjen. Ne moreš ne nazaj in ne naprej. Vedomec 
te ne izpusti nikoli več. Konec1! Amen!" 

Jakob je mislil sam nekako podobno, zato se 
ni ne čudil, ne vznemirjal. 

"Je že tako!" je odgovarjal vdano. „Božja 
kazen. Kdo bi se upiral!" 

„Koliko pa si napravil v tem času ?" je vprašal 
Krničar dalje. „Kaj je s tvojimi načrti ? Drama — 
tragedija •— roman .. ." 

Jakob je odprl oči na široko in je gledal Krni-
čarju nem in osupel v lica. 

„No, da!" se je smejal Krničar. „Saj si pripovedoval 
tisti zadnji večer, ko si se tako čemerno 
poslavljal! Drama — tragedija — roman — 
kje so?" 

Potrkal je s prstom ob mizo. 

„Drama — tragedija — roman —- sem 
ž njimi!" 

„Nič nisem napisal!" je jecljal Jakob. V tem 
hipu šele se je zavedel, da res ni bil napisal besede; 
ves osupel in prestrašen je bil. 

158 


Krničar pa se je smejal na glas. 

„Kaj ti nisem pravil? Pa mi tudi tega nisi 
verjel! — Prideš in pripoveduješ o življenju, o vodomcu, 
pa še sam ne veš, kaj je bil napravil iz tebe! 
— No, ali imaš kaj novih načrtov?" 

„Nič jih nimam!!" je priznal Jakob, nato pa sa 
je domisliL 

„Ali pač, potrpi! Napisal bi novelo — zelo 
zanimivo in efektno —" 

Krničarju so se zasvetile oči. 

„Novelo? No, brž, pripoveduj!" 

„Sam še ne veni natanko. Kar mi je v mislih, 
v srcu, je šele nerazločen čut, nekaj nejasnega, 
ampak groznega, okrutnega . . . čudna vrsta bolečine, 
ljubezni, blaznosti ... Iz tega nejasnega čuta 
mi je treba šele zajeti, da dobim osebe in dejanje .." 

Krničar je poslušal napeto, naslonil je komolca 
na koleni in je vprašal: 

„En prizor pa je že gotov, že čisto jasen? 
Glavni prizor!" 

„Da, glavni prizor je že čisto jasno pred mojimi 
očmi!" je odgovarjal Jakob in se je nekoliko 
začudil 

Krničar pa je vprašal dalje in njegov glas je-
bil rezek, njegove oči so se svetile. 

„Glavni prizor torej ? . . . Glej, tudi jaz že 
dolgo nisem napisal besede, tudi načrtov nimam. 
Eno samo novelo bi napisal, dasi vem, da je ne napišem 
nikoli. In tudi jaz še nimam nič jasnega, 
določnega. Vse, kar je v mojem srcu, v mojih 

159 


mislih, je šele nerazločen, čut . . . nekaj groznega, 
okrutnega . . . posebna vrsta bolesti, ljubezni, blaznosti 
. . . Ampak glavni prizor stoji že čisto jasno 
tudi pred mojimi očmi ..." 

Jakob ga je gledal plah in vznemirjen. 

,,Kakšen je ta prizor?" 

Kmičar se je naslonil udobno in je pripove-
doval z mirnim, malo tišjim glasom. 

„No — on in ona, kakor zmirom. Bog sam 
vedi, kaj je bilo med njima — ali resnica je, da je 
Trii njegov obraz smrtnobled, upal in razoran in da 
so se mu svetile oči kakor blaznemu človeku. Sklonil 
se je, težko so sople prsi, roke so se iztegale in prsti 
so se krčili, trepetajoči, belega mesa in tople krvi 
željni kremplji. Ona je stala oib durih, ki jih je 
mislila pravkar odpreti. Oblečena je bila še v cestno 
obleko, bluza je bila na prsih polodpeta. ISTjen 
obraz je bil prej tako miren, narahlo zardel, na 
ustnicah je bil hudomušen, malo zlovoljen nasmeh 
— ali glej, že je obraz bledel in se je pačil v silni 
grozi, oči so se širile in vsa luč je izginila iz njih; 
glasu ni bilo iz grla, dasi so se odpirale in krivile 
osinele ustnice. In tedaj je planil, jo je zgrabil z 
okrutno silo. Zakopali so se kremplji v dolge, 
mehke, svetle lase, ob steno, ob mizo, ob stol je bila 
uboga lepa glava in rdeči curki so curljali črez belo 
polt —" 

„To je moj prizor!" je zakričal Jakob. 

„Kaj misliš, da sem plagijator?" ga je vpra-

160 


šal Krničar s šaljivim, malo zlobnim nasmehom na 
ustnicah. 

„Odkod ti je ta prizor? Zakaj ima tista ženska 
zelenosinje oči ?" 

„Saj sem rekel, da je vedomec!" je odgovoril 
Krničar mimo in je posegel po kartah . . . 

Lepa noč je bila, ko sta blodila po ulicah 
Krničar in Jakob. Nebo je bilo čisto blizu, tako da 
bi se roka skoro dotaknila zvezd, ki so sijale mirno. 

Krničarjev obraz je bil skrit v ovratniku, po-
mečkani klobuk se je skoro dotikal obrvi. Hodila 
sta tiho, misli so se spajale v misli, brez besed. 
Prišla sta mimo velike hiše, kakor mrtve slepe oči 
so bila brezštevilna okna. 

„Tudi tamle gori jih je umrlo dvoje," je iz-
pregovoril Krničar. „Se o pravem času sta umrla 
— drugače bi ju bil izsesal, izpil vedomec . . ." 

Jakob se ju je spomnil, mladih duš, polnih 
hrepenenja in želja in silnega upanja. Težko mu je 
bilo pri srcu in strah ga je bilo Krničarjevih besed. 

,,Ali v njiju je bilo življenja brez mere . . . 
onadva nista bila mrtva, Ni mi mogoče, da bi 
mislil na smrt, kadar mislim nanju." 

Krničar se je nasmehnil. 

„Kakšno je tisto življenje, ki si bil zahrepenel 
po njem in ki ga zdaj uživaš, prijatelj, v naročju 
vedomca? Kaj ima to življenje kaj opravila s 
tistimi sanjami in s tistimi nadami, ki jih poznaš 
in ki sta jih bila onadva tako polna? Tudi onadva 
sta stala ob poti in blagor jima, da sta se odpočila 
Cankar, Mimo življenja. 


o pravem času . . . Tam, prijatelj, so še okna razsvetljena 
in kozarci zvenče. Vstopiva, če si žejen!" 

V. 

Jakob je živel, kakor jih živi brez števila, 
življenje, podobno žalostnemu, topemu, dolgočasnemu 
tiktakanju stenske ure. Tako je legel tudi na 
njegovo zunanjost tisti žalostni, topi, dolgočasni 
izraz. Že je bil podoben Krnričarju, jetičnemu 
Grebenu in nekoliko tudi debelušnemu Pasarju, ki 
je bil drugače prelen in predebel, da bi se mogel 
čutiti nesrečnega. 

Jakob se ni vdal v prvem trenotku. Ko je 
spoznal svoje stanje, se je branil, grizel je v vajeti, 
da so se penila usta. 

Sedel je dolgo v noč, glavo sklonjeno, roke 
zakopane v laseh. Mučil se je, da bi ukrotil misli, 
da bi jih prisilil na pot, ki jo je bil začrtal. Že so 
se misli vdajale, trepetaje je posegla roka po peresu 
— toda glej, vzdignile so se misli kakor jata golobov, 
razpršile so se na vse strani. Na čelu, na 
sencih, na vsej duši njegovi je ležalo breme in 
preslab je bil, da bi ga vzdignil, treščil ob tla . . . 
Kaj niso bile osebe že čisto jasno pred njim? Kaj 
ni videl drame že dovršene na odru, slišal ljubeznivih 
in trpkih, nežnih in surovih besed, živahnih 
dvogovorov, slišal korakov ljudi, ki so odhajali in 
prihajali ? Da, vse je bilo že pred njim, ali izginilo 
je, spustilo se je zagrinjalo, samo črne, nerazločne 

162 


sence so se še premikale tam zadaj'. Spustilo se je 
drugo zagrinjalo in tudi senc ni bilo več . . . Obrvi 
so bile naporno skrčene, globoke gube so se rezale v 
čelo . . . Torej od začetka, od začetka! . . . Priklical 
je pred se znane osebe, da bi govorile in čutile in 
živele po njegovem ukazu. Prišle so — ali glej, 
to niso živi ljudje, to so strašila iz cunj; topo 
strme mrtve oči, ne pregibljejo se ustnice . . . Stran, 
strašila! . . . 

Zasmejal se je. Čemu pač to, čemu jih kličem ? 
Kaj je to res moje opravilo? Kaj je moja dolžnost, 
da se ukvarjam ž njimi, da zapravljam po nepotrebnem 
udobno noč? 

Čemu bi se mučil, da bi stvaril življenje, ko 
ga lahko živim? 

Ko lahko živim življenje — to ostudno, 
ostudno življenje! . . . Takoj so bili vsi pred njim, 
ki je občeval ž njimi, ki je bil navezan nanje 
službeno in družabno. Vsi so bili pred njim in 
pred njim so bile tudi vse ure njegovega vsakdanjega 
življenja. Tujec je bil med njimi. Malenkostno, 
brezpomembno, nizkotno in smešno je bilo 
tudi njih življenje, ali razloček je bil velik. Razloček 
je bil, da so smatrali' svoje malenkostno, vsakdanje 
življenje za zelo resno, pomembno in potrebno, 
da so smatrali sami sebe za bolj ali manj 
imenitne, važne in neobhodne.. On je hodil med 
njimi in je živel prav isto življenje, ali smatral ga 
je za nepotrebno in neumno, sam sebe za nepotrebnega 
in nevažnega . . . 

11* 

1«3 


Izgubljen za zmirom, priklenjen na življenje, 
na vedomca . . . Ali grizel je v vajeti in usta so se 
penila . . . 

Sedeli so v gostilnici in tedaj je prišel mladi 
Mihelec in je prisedel v družbo. njegov klobuk pa 
ni bil več pomečkan, tudi kravata ni bila več tako 
malomarno zavozlana in prozornega, vibrajočega 
haveloka ni imel. Vlažno so se svetile oči, ustnice 
so bile napete, vesele. 

„Kaj pa je s tabo?" je vprašal Krničar. Jakob 
pa se je skoro prestrašil, spreletelo ga je in ni 
vedel kaj. 

„Kaj je s tabo?" je ponovil Krničarjevo vprašanje 
z rezkim glasom in kakor strah in srd se je 
zasvetil v očeh. 

Mihelec pa se je smehljal, ni vedel, kako bi 
odgovoril. 

„Sit si tega življenja, kaj ne?" se je nasmehnil 
Krničar. 

„Sit do grla!" 

Jakob je prebledel. 

„Potrpi, prijatelj, zdaj te pa nekaj vprašam. 
Kje si bil danes ?" 

„Izprehajal sem se." 

„Ob tako vročem dnevu? In zunaj mesta? In 
po ravnem polju, po razpokani, razgrapani poti ? 
Ko lije kakor goreča ploha?" 

Mibelec se je čudil zmirom. bolj. 

„Kako veš, kod sem hodil? 

„Izkušnje, prijatelj.!" 

164 


Takrat se je vžgal čuden plamen v njegovih 
očeh, obraz mu je bil razoran kakor sedemdesetletnemu 
starcu. 

„Ne boš se izprehajal več!" 

Hotel je dostaviti še nekaj, toda obmolknil je. 
Krničar pa je napeljal razgovor na druge stvari. 

„Pomisli, Jakob!" je pripovedoval, „kaj se mi 
je sanjalo nocoj. Bili smo tam, Bog vedi kje, mi 
vsi: ti, Greben, Pasar, Mihelec in jaz in še par 
drugih. Tako smo bili zanikarni in malovredni, da 
bi nas še pes ne bil oblajal. Sedeli smo okoli velike 
sklede in smo izbirali lečo. Neumno delo, in mene 
je bilo skoro sram, tebe pa tudi. Pa kaj, še godrnjati 
nismo smeli! Tam je stal namreč kmet v irha-
stih hlačah, veliko pipo v ustih in je gledal zanič-
ljivo na nas. Kadar je le kdo malo zagodrnjal, je 
vzel iz ust dolgo pipo in je zamahnil: „Ali boš tiho, 
nesnaga ti ničvredna! Izbiral boš lečo, dokler ne 
boš pameten! Če se mi še enkrat zacmeriš, ti nategnem 
uhlje, da boš samega sebe z oslom zmerjal!" 
— Vrag vedi, da me je bilo sram, ampak pomagati 
si nisem mogel. Življenje pa je bilo vendarle in v 
svojem srcu sem spoštoval tisto klado robato . . . 
Proklete sanje!" 

Jakob ni poslušal veliko, trd in sivobled je 
bil njegov obraz. 

„No, čemu odhajaš?" je klical Krničar: „Jaz 
sem prav danes tako vesel, kakor da bi se bilo nekaj 
zgodilo z menoj. To je bila tista leča! . . . No, 
ostani I" 

165 


„Zbogom!" je odgovoril Jakob, in ko je šel 
mimo Mihelca, je še dostavil: „Ne boš kodil vee po 
ravnem polju ob tako vročih urah! . . ." 

Žal mu je bilo mladega fanta. 

„Ne, vedomec, njega ti ne dam! . . . Njega ne 
in ne sebe in nikogar več, vedomec! . . . Nisem še 
umrl, še je v meni kapljica krvi." 

Skoro vesel je bil, ko se mu je zdelo, da je 
spoznal vse tako jasno in da je rešitev tako lahka. 
Ena sama odločna, urna kretnja in vedomca ni več 
in življenja ne . . . 

Tiho je odprl duri, hodil je po prstih in 
prestrašil se je, če je zaškripalo, zašumelo. Ležala 
je mirno, gole roke na odeji. Trepalnice so bile 
malo odprte, zdelo se mu je, da se svetijo hudobno 
zelenosinje oči . . . Za hip se je zdrznil, je pomislil, 
zabolelo ga je v glavi, v srcu . . . Ali takoj je bilo 
vse jasno, zavedel se je svoje dolžnosti. 

Narahlo je odgrnil odejo, zasvetile so se bele 
gole prsi. Sklonil se je. 

„Bog se te usmili, vedomec! . . ." 

Zakričalo je, zamahnilo, nato je bilo tiha Na 
odejo, na rjuhe, na tla je lila kri iz njenih in njegovih 
prsi . . . 

166 


Sreča. 

Stal je Franc Riba na balkonu svoje hiše, tiste 
hiše namreč, ki si jo je bil sezidal brez zidarjev in 
brez polirja. 

Vesela burja se je bila vzdignila od morja in 
lasje so mu povihravali nad čelom. 

Tam, glej, se razprostira domovina, lepa kakor 
paradiž. Zamolklo pesem pojejo gozdovi, pojejo in 
se priklanjajo nalahko, poigrava se burja s silnimi 
hrasti, kakor poletni veter z žitom na polju. Tam, 
glej, se razprostira ravan, okopana .v solncu; iz 
zemlje same raste stotisočera luč, na drevju tam ob 
cesti so obviseli žarki, zlati cvetovi; razlili so se 
preko široke ceste, žareča bela reka se vije preko 
ravni. Tam, glej, se je vzdignilo mahoma, silno, od 
vzhoda da zahoda se je vzdignilo, od zemlje do neba; 
ob rob ravni so se bile uprle silne roke, vzraslo je 
truplo velikana — pogledala je domovina sama sebi 
v obraz in je zardela od radosti. . . 

Franc Riba je stal na balkonu svoje hiše; lasje 
so mu povihravali nad čelom, v dolga, suha lica je 
bila stopila kaplja rdeče krvi. oči so gorele. . . 

167 


Kaj nisem jaz gospodar tej lepoti, ki ji ni 
kraja? Bog jo je bil ustvaril zaradi mene, uživam 
jo sam, ker je nihče ne uživa, kakor jo uživam jaz. 
Kdo mi je povedal nekoč, v davnem času, v sanjah 
morda, da te ne ljubim, domovina ? Takrat, ko sem 
klečal pred tabo, klonil glavo do tvojih grudi in 
jokal od sramu in od žalosti! Takrat, ko sem bil ob 
tvoje grudi z onemoglo pestjo, zato ker sem te preveč 
ljubil! Kdo mi je povedal, da te ne ljubim, ker sem 
jokal zaradi tebe . . . zaradi sebe, slabotnih svojih 
rok, jecajočega svojega jezika? Ti, ti tam doli pa si 
vedela, kako te ljubim, ponudila si mi prsi svoje in 
si me nadojila z mlado močjo! . . . 

Razmaknile so se mu rame, razprostrl je roke in 
bilo je, kakor da sega levica do onih gozdov, šumečih 
v burji, desnica do gora, od veselja zardelih. Ob tisti 
uri je gorela poslednjikrat kri v njegovem obrazu... 

Zavidni so ljudje na svetu in hinavski! Bolan 
sem bil, pa niso videli moje bolezni. Vedeli so morda 
na tihem in so čakali — veselo pričakovanje! — in 
so si namežiknili časih naskrivoma, ko sem šel mimo, 
bled in upognjen, srce polno žalosti . . . Toda glej, 
nenadoma sem ozdravel, zašumela je v mojih žilah 
nepokojna, vroča kri, vzplamtela sta kresova v mojih 
očeh. In zdaj hodijo mimo z dolgočasnimi obrazi, 
postajajo pred mano kakor skrbni zdravniki, stresajo 
z glavami, da bi jih zgrabil za lase in stresel še 
bolj!... 

Močnejše je zapihala burja, Franc Riba, pri-
vihaj si ovratnik!. . . 

168 


Zelo sem bil bolan; iz srca, iz grenkih sanj se 
je bila razlila težka bolezen po vsem telesu in noge 
so se mi opotekale. Že koj od začetka so se opotekale, 
ko sem bil komaj šele nastopil svojo pot To je bilo 
samo zategadelj, ker nisem videl cilja; in žalostna 
je pot, če hodi človek in kloni glavo in prav nič ne 
upa, da ugleda naposled, o mraku, tam za hribom, 
za ono staro jablano, zvonik prelepe farne cerkve! 
Dolga je bila pot, ali nič me ni strah, če se ozrem. 
Tam od obzorja, kjer sem jo bil nastopil, pa do 
mojega podnožja se še poznajo krvavi sledovi mojih 
ranjenih nog. Nič za to! Dovolj je še krvi v mojih 
žilah; če bi bilo treba, premeril bi tisto pot še 
enkrat, prelil še enkrat tisto kri! . .. 

Gledal je preko ravni, v solncu okopane: tam 
daleč iz gozda, v solnčno meglo zavitega, v burji 
šumečega, je izvirala steza, spuščala se je v doline, 
vzpenjala se je v hribe, grapava, kamenita; lepe 
rdeče rože so rasle izpod kamnov. Širila se je steza, 
trnjeva meja se je razmaknila, široka bela cesta se 
je izlila v ravan . . . 

Bil sem bolan; ali od tistega jutra ni še dolgo, 
ko sem se vzdramil in sem pogledal skozi okna 
v jasno zoro in sem bil zdrav. Kakšna je bila moja 
misel, misel bolnika, pokritega z ranami, v bridkosti 
vzdihujočega? Šel bi bil in bi zaklenil duri in 
bi se skril. Legel bi tam na posteljo, v gorki, prijetno 
zakurjeni izbi, zasnubil bi morda še dekleta, 
ki bi mi kuhala čaja. Tako bi bil umrl; plazila bi 
se leno moja ranjena duša po cesti, od dežja raz-

169 


močeni, skoz žalosten meglen večer. Bolan sem bil 
in prikazala se mi je sreča v nedeljski kmečki obleki, 
široko so se smejale prepolne ustnice, svetila so se 
prepolna lica in tako prijazno in tako neumno so 
gledale drobne pametne oči; v desnici je imela velik 
dežnik, v levici pa molitvenik v bel robec zavit. Pozdravljena, 
sreča, in zbogom! . . . 

Višje se je vzdignilo solnce, v jadernem diru se 
je vozilo preko neba na burje drdrajočem, šumečem 
vozu in silne zlate grive so vihrale do obzorja. Zasvetilo 
se je žarno tam nad gozdom; zaplel se je 
pramen zlate grive v mogočne smreke Raskovca. . . 

To si ti, domovina! Ti, kakor te nikoli nisem 
videl, ko je bilo bolno moje trudno telo in si je zaželelo 
malodušno srce vsakdanje sebične sreče! To 
si ti, ki sem jaz gospodar in suženj tvoj, ki sem ti 
dolžan življenje, kolikor ga je v meni. O sladka 
dolžnost, veselo trpljenje — pelje se tam sveti Ilija 
na burje drdrajočem vozu in jaz sam sem sveti 
Ilija in iz vseh deseterih prstov mojih lije dol zlato 
bogastvo v širokih pramenih! Švrkni, voznik, zamahni, 
poženi, še dalje preko svetle ljubljanske 
ravni, preko Raskovca, preko notranjskih lazov, nad 
kameniti Kras! Trosi, sveti Ilija, tako da bo vzklilo 
vsepovsod iz te lepe zemlje, da bo zazorelo v septembru 
vsepovsod kipeče bogatstvo. Zakaj blizu je 
že september, pozno je že in skoro bo setev zamujena 
! .. . 

Balkon se stresa v burji, že se je bila vzdignila 

170 


na jugu velika črna glava, tudi roke so se že prikazale 
in temni se tam doli nebo, Zapni si suknjo, 
Franc!.. . 

Velika črna glava se je bila vzdignila, prikazale 
so se roke, malo so se uprle in glej, že so se 
zmotovilile na zemljo tudi noge. Kobaca, nerodno 
kobaca dalje, zelo smešna stvar in zelo navadna. Po 
široki izvoženi cesti bodi in kakor hodi, temni nebo 
nad njim. Oblečen je človek v črno salonsko suknjo, 
ki mu je preozka, zato ker je telo zelo zavaljeno. 
Noge so tenke, oblečene v črne prekratke hlače, 
glava je debela, bradata, naočniki vise na nosu, a na 
glavi se sveti visok cilinder. Kako ti kobali! Po-
kašljuje, kihne časih in kobali. Velik je, do neba 
sega cilinder, tenkim nožicam je široka cesta komaj 
dovolj široka; nerodni črevelj stopi časih preko jarka 
— glej, zrasla je ljulika na rodovitnem polju; stopi 
na travnik, — glej, trava je ožgana, pomendrana, 
komaj oslom še za pašo; zadene nerodni črevelj ob 
deblo, ob gozd, — glej, razglodano je drevje, pre-
perelo ... In silna senca hodi pred njim, plava nad 
njim. Kamor seže, kamor leže senca, zatenmi solnčna 
pokrajina, v onemoglem gnjevu stokajo gozdi. Ali 
on kobali dalje! Kobali že po ljubljanskem polju, 
senca njegova že sega preko Karavank! . . . Stopi, 
Frane Riba, stopi zdaj z balkona; pozno je že, senca 
že leži nad vso pokrajino, sega že preko Karavank 
in lica so jim obledela! Pokaži zdaj", če je roka 
tvoja dovolj močna, če je res še krvi v tvojih žilah, 
vzdigni meč!. .. 

171 


Stresel se je, napele so se mu prsi, omahnil je 
ter se naslonil ob ograjo. 

„Frane, kaj ti ni mraz?" 

Pogledal je in se je začudil in je sklonil glavo. 

„Ni mi mraz, Barica!" 

Z lenimi koraki se je vrnil v izbo. 

* 

To je tako, če si stavi človek hišo brez zidarjev 
in brez polirja ! 

Zakaj mahoma je izginila hiša, izginil je tudi 
balkon, ni bilo več ne solnčne ravnine, ne gora. kraj 
nje in tudi gozdov, v burji šumečih, ni bilo nič več. 

Na. hiši, temnostrmeči nad vodo, je bil prilepljen 
lesen balkon, lastovičje gnezdo. Stopil je 
človek nanj in balkon se je stresel, zazibala se je 
morda tudi hiša v gnilih tečajih, spodaj so zašumeli 
valovi glasneje, vzpenjali so se siloma, a niso hoteli 
dalje in motne oči so se vračale počasi, kakor so se 
vračali valovi . . . Na onem bregu se je tresel enakomerno 
visok fabriški stolp, zamajal se je časih, kadar 
so se omeglile oči in se je zamajala v mogočnem 
loku vsa zemlja. Eno samo drevo je stalo tam nekje, 
majhno, samotno in otožno, kakor plašen otrok sredi 
puste večerne pokrajine. 

Franc je šel po ozkem koridorju in je stopil 
v svojo izbo; prazna je bila, temna in neprijazna. 
Miza pred oknom je bila vsa pokrita s knjigami, 
knjige so ležale tudi na tleh. 

172 


Stopil je k oknu; strmela so mu naproti 
umazana podstrešna okna sosednje hiše; skoraj ob 
robu strehe je stal visok in tenek dimnik s sajastimi 
linami in sajasto strešico, kakor da bi nosil visoko 
črno kučmo; na drugi strani se je tiščalo skupaj 
troje nizkih dimnikov, debela nerodna bitja s prestrašenimi 
in neumnimi očmi. 

„Kaj čakaš, Barica? Ne rabim ničesar!" 

Njegov glas je bil prijazen, ali oči so gledale 
hladno in trudno. 

Barica je stala na pragu; majhna je bila in 
drobna; na ustnicab njenih in v njenem mirnem, 
razumnem pogledu je bil izraz človeka, ki je bil 
ugledal življenje prezgodaj in se ga ni ustrašil, 
temveč je vzel breme na svoje rame ter se napotil. 

„Bolan si, Franc; lezi!" 

Strnil je obrvi, stopil je k nji in jo prijel za 
roko. 

„če me imaš kaj rada, Barica, ne reci mi 
nikoli več, da sem bolan! Jaz sem zdrav, Barica, 
glej, zdrav, in prihodnji mesec se napravim na pot! 
Prihodnji mesec že!" 

Govoril je hlastno in jo je stiskal trdo za roko; 
njegove oči' so se svetile v temnem ognju, ki se ga je 
bala. 

„Prihodnji mesec, Franc!" 

V njenem glasu je bilo toliko groze, da se je 
zdrznil sam. 

„Zakaj se bojiš, Barica? Tesno mi je tukaj, 
umrl bi! Samo zunaj je življenje — no. Barica, jaz 

173 


moram odtod! Zdi se mi časih, da mi leži na prsih 
ves ta črni strop in da se bližajo te črne stene in me 
duše ... Ti nič ne razumeš, Barica, ali toliko 
razumi, da moram odtod!" 

Gledala mu je v obraz z mirnimi očmi in mir 
je bil porojen iz velike žalosti. 

„Kaj smo ti storili, Franc?" 

Izpustil je njeno roko, zamahnil je nejevoljno 
in se je vrnil k oknu. 

„Tisto neumno vprašanje! Zbogom, Barica!" 

Tiho so se zaprle duri .. . 

Odtod, poizkusiti na veselem mejdanu še tisto 
malo moči, kar je je ostalo v telesu izza grenkobne 
mladosti! 

„Bolan sem, celo tisti trije dimniki tam strme 
name neumno in sodijo, da sem bolan! Ako pa je 
blizu konec — čemu med štirimi sivimi stenami, 
čemu brez boja? Ali naj ugašajo tako polagoma, 
tako samotno tisti poslednji ubogi plamenčki mojega 
življenja, polagoma, drug za drugim, dokler ne 
vzplapola poslednji ter ugasne? Ali naj gnije počasi, 
živo še v grobu, to moje življenjaželjno telo, počasi, 
kos za kosom, dokler ne segnije poslednji? — Kaj 
ni človeka vrednejše, da si dam siloma pogasiti plamen 
za plamenom, iztrgati iz telesa siloma kos za 
kosom ?" . . . 

Nasproti, v podstrešnem oknu, se je prikazal 
vesel rdeč obraz, zasmejal se je in je pozdravil. 

,,Glej, in jaz bi ne živel! Ta človek živi, zato 
ker je njegovo življenje brez pomena, pot njegova 

174 


brez cilja: hodi veselo in žvižga pomladansko 
pesem in, cilji mu niso na skrbi... In to je človek 
— kaj sem torej jaz ?" 

Sosed je bil odprl okna 

„Franc, ali si že cul?" 

F rane je prašal z očmi. 

„Naši umetniki razstavijo na Dunaju!" 

Razumel je samo napol, ali ves se je stresel 
in je odprl hrupoma okno. 

„Kdo razstavi? Kdaj? Kje?" 

„Nič drugega ne vem! Naši umetniki razstavijo 
na Dunaju, v marcu že menda; toliko mi 
je povedal Strehar." 

„Pridi no sem! — Jezus, in jaz sedim tukaj, 
ne vem ničesar, v brlog sem se bil zakopal, življenje 
se ne zmeni več zame ... In kakšno življenje, o 
Bog — kaj je res, da se pričenja novo življenje? 
Kaj je res, da ga dočakam ?" 

Kakor silna šumeča reka so navalile misli 
nanj, preslab je bil in se je oprl ob posteljo. 

Zdaj je torej zapisano, da moram odtod! Kal 
je pognala iz zrahljane prsti, ni še prepozno, ni nas 
še zalotil prezgodnji september — brezvestne delavce, 
dremajoče na neizoranem polju ... In jaz bi 
ne živel?" 

Ne da bi bil trkal, je stopil v izbo Jože Gorjanec 
in je položil klobuk na posteljo. Manjši je 
bil od Franca, ali bolj čokat, zdravje mu je sijalo 
z obraza, mali brki so bili prešerno zasukani. 

175 


Franc je. stopil predenj in ga je stresel za 
ramo. 

„No, kaj je? Zdaj govori po vrsti!" 

„Nič ni! Kaj pa te je tako vznemirilo?" 

„Mč ? Ali si človek, ali si živina ? Naši umetniki 
razstavijo v tujini in to ni nič? Kaj ne ves, 
da do današnjega dne še ni bilo slovenske umetnosti, 
niti slovenskih umetnikov? Da se je ukvarjalo 
tam, po samotnih kotih, samo par nesrečnih, od 
vseh solidnih ljudi zaničevanih izgubljencev s 
stvarmi, ki ne nesejo niti vinarja in ki so zategadelj 
nepotrebne? Kaj ne razumeš ničesar?" 

„Razumem — pa saj ne bodo nič opravili! če 
se blamitajo vsi skupaj — kaj potem?" 

Franc je vztrepetal od srda, od straha tudi 
menda, ki se ga sam ni zavedal. 

„Hlapec! Suženj! Ali ti še zmirom frči bič 
okoli glave? Skrij, kar si ustvaril, ker si sam 
ustvaril in ker je zategadelj slabo! O, da bi človek 
iztrgal iz srca to ponižnost, pa če bi šlo zraven pol 
omahljivega, strahopetnega srca! O, da bi imel 
vsaj ponos berača, in še tega ni! — Neki človek je 
hvalil oni dan naše umetnike na očitnem kraju, v 
bedasto navdušenem feljtonu; pa je prišel v kavarno 
in je zabavljal in če bi stala Jakopičeva skica 
poldrug groš, ne bi je kupil! Zdaj pa pomisli, če 
bi prišla taka filistejska pokveka med tujce — kaj 
bi ne zlezla pod stol od ponižnosti, na sramovala 
se, da je na svetu? O ponižnost! — Ti, fant, pa 
napravi narobe! Delaj, kakor dela krepak in po-

176 


nosen človek, ponosen in krepek narod: to je moje 
in zato ker je moje, je dobro; če se vam zdi drugače, 
tem slabše za vasi!" 

„Kje pa ostane kritika? Kje objektivnost?" 

„Za kritiko in za objektivnostjo se skriva malo-
dušnost, sram pred seboj samim! — Grlej, poznal 
sem pesnika, ki ga je bil poslal sam Bog med nas. 
Za lepo število klafter je stal nad nami vsemi — 
o filistejcih še ne govorim ne — in vendar mu je 
ostala v srcu poštena porcija slovenske ponižnosti; 
najboljših svojih stvari ga je bilo sram in kakor v 
samo nedosežno nebeško glorijo je gledal na tisto 
tujo umetnost, ki bi se ji veselo zasmejal, če bi ji 
stopil naravnost pred nos. To je bil on, zdaj pa si 
misli filistra!" 

„Predrzno je, kar govoriš! Vse kar smo napravili, 
je torej dobro?" 

„Dobro je vse, kar je našega in od vsega, 
kar smo napravili, je našega vendarle prijazen del. 
Ta del pa je tisti, ki nas ga je sram . . ." 

Franc je govoril hitro, hlastaje, zamahoval je 
s pestjo in se je tresel od vzburjenosti. 

„Ti upaš torej na vspeh?" ' 

„Nisem govoril o vspehu! Vesel sem, da stopijo 
naši fantje preko praga; to je vse in je dovolj. 
In če bi jih zasmehovali, jaz bi jih bil vesel — celo 
zato bi jih bil vesel, ker so jih zasmehovali in še 
rajši bi jih imel . . . Zdaj, prijatelj, se pričenja 
novo življenje; to je bil kakor spomin ponoči: potrkalo 
je in me je poklicalo ..." 

Cankar. Mimo življenja. 

177 


„Odpravljaš se torej na pot?" 

Debele rdeče ustnice se niso več smejale, oči 
so pogledale resno, skoro žalostno. 

„Seveda na pot! Poslednji čas je bil, zelo je 
že pozno!" 

Jože Gorjanec je malo pomislil, nato je iz-
pregovoril počasi. 

„Že zdavnaj sem ti mislil nekaj povedati, 
Franc: ti si egoist, kakoršnega nisem še videl!" 

Zmračilo se je, v sobi je bila napravljena 
večerja. Soba je bila velika in prazna, miza je stala 
kakor sredi poljane. Stene so bile polepljene z 
izrezki' iz ilustriranih, časopisov, nad posteljo je 
visela stara sveta podoba. 

Na nizkem stolcu ob peči je sedela teta Mara, 
krožnik na kolenih. Izpod rute je gledal bel stari-
kav obraz, ves naguban, kakor z nožem razrezan. 
Tudi teta Mara je bila majhna in drobna in tudi 
v njenih očeh se je poznalo, da je bila zadela 
prezgodaj križ na ramo. 

Gorjanec je sedel k teti, Franc je molče večerjal 
za mizo. 

„Kaj res pojdeš, Franc?" 

„Kes!" 

Ko bi se bil ozrl, bi opazil, da so bile vlažne 
njene oči in da so se ustnice zgenile, kakor užaljenemu 
otroku, ki si ne upa jokati. 

178 


„Ne sprejmeš torej tiste službe?" 

Izpregovorila je tiho in plašno; malo je bilo 
še upanja v njenem glasu in veliko strahu. 

„Teta Mara, nikar nocoj! Nocoj bi bil rad 
vesel; ne sprašujte me o stvareh, ki veste, da jih 
ne maram! Nikoli nisem mislil na tisto službo." 

Ko bi se bil ozrl zdaj, bi opazil v Gorjančevih 
očeh jezen in užaljen pogled. 

Prišla je v sobo Barica, s tihimi, obzirnimi 
koraki, kakor hodijo ljudje, ki so navajeni služiti 
in ki nimajo ne svojih rok, ne svojih nog, komaj še 
svoje oči, ponižno posodo solz. Sedla je za mizo, 
Francu nasproti in ko bi se Franc ozrl nanjo, bi 
opazil, da so njene oči motne in nalahko otekle. 

Povečerjal je in tedaj se je zavedel tišine, ki 
je ležala v sobi kakor težka zadušna senca; videl 
je tudi obraze in srd se je vzdignil v njegovem srcu. 
Ustnice so mu vztrepetale in izpregovoril je nenadoma. 


„Nočete torej, da bi šel odtod ? Držali bi me 
radi ? Da segnijem, da poginem v tem brlogu ?" 

Ni bilo takoj odgovora, ali šestero oči se je 
ozrlo nanj. 

„Ali se nič ne spominjaš, Frane, kako sem 
skrbela zate dolga leta, dolge bolne noči ? Bojiš se, 
da bi te držala — ali nisi z bolno tresočo roko posegal 
po moji roki, zato da bi te držala? Bojiš se, 
da pogineš v tem brlogu — ali se nisi zaupno zatekel 
k meni, kakor otrok, izgnan v deževno noč? 
In jaz sem zakurila in sem ti napravila mehko 

12* 

179 


posteljico, ti pa si zaspal in prvikrat so se ob tisti 
uri mirno smehljale tvoje ustnice . . . Ne očitam 
ti, Frane, in bojim se tvoje hvaležnosti — ali burja 
je zima j in ti si bolan, ne boš več morda tako 
močan, da bi se vrnil k meni, legel na mehko 
posteljico.. ." 

„Ali nič' ne veš, Frane, kako sem ti stregla v 
dolgih bolnih nočeh? Ali nič ne veš, Frane, kako 
sem upala v tistih nočeh — ne zase, Frane! Tako 
sem skrivala svojo ponižno ljubezen, da bi je ne 
videl, in prosila sem te, da bi jo videl. Nisi je videl, 
Frane, in nič ti ne očitam. Morda je bila preslaba 
moja ljubezen in premajhna; preponižen je darr 
ki sem ti ga bila prinesla in zato nisi opazil trepetajoče 
moje iztegnjene roke, proseče in darujoče. Nič 
ti ne očitam, tudi ti ne očitam, da me nisi še obdaril 
s prijaznim pogledom, da se nisi še nikoli ozrl s 
hvaležnim nasmehom na te moje raskave roke, ki so 
skrbele zate. Ali usliši, Frane, mojo prošnjo, ne 
hodi odtod; bolan si in umrla bi od žalosti, če bi 
vedela, da si zunaj v burji tako sam. Zate te prosim, 
ne zase ..." 

„Egoist si, Frane, kakoršnega nisem še videi! 
Vsak trenotek tvoj je posvečen tebi samemu. Jemal 
si ljubezen, kakor zaslužen vsakdanji kruh in komaj 
da nisi udaril po roki, ki ti je darovala ljubezen. 
V sreči si živel pa mislil za srečo? Kam? Služil 
bi vsem in ne služiš tistim, ki so ti najbližji ? Ni 
časti v tej tihi službi! Manjši si, Frane, od onih, ki 
so se, ti bili zapisali v hlapčevsko službo, manjši 

180 


tudi od onih, ki stoje v tolpi in ki gledaš nanje z 
zaničevalnim posmehom!" 

Ozrl se je z velikimi očmi, razumel je, kakor 
da bi govorili njih pogledi na glas in razločno in 
žalost mu je legla na srce. 

„Povejte mi, kaj bi počel pri vas ? Ali ne 
veste, zakaj sem bolan? Saj ni še tako blizu smrt, 
saj ni še tako blizu, da bi mi napravljali krsto, 
čakali samo še s pokrovom! Nisem vas prosil ljubezni, 
duši me vaša ljubezen! Sovražnikov potrebujem 
in udarcev, tako ozdravim!" 

Vstal je in si je oblačil suknjo. 

„Kaj si znorel?" 

„Odstopim ti to srečo; ni zame, jaz ne bom 
nikoli debel!" 

Gorjanec je poskočil, da bi zaklical za njim 
po stopnicah, ali vrnil se je že pri durih in je zamahnil 
z roko. 

„Naj gre kamor hoče!" 

„Burja je zunaj, pojdi za njim!" 

Pogledal je Barici v obraz, obrvi so se mu 
strnile in postal je sredi soba 

„Ne, Barica, ne bilo bi dobro, da bi ga lovili: 
kadar mu bo mraz in kadar bo lačen, bolan in 
utrujen, se povrne sam . . ." 

Prestrašena se je ozrla nanj. 

„Zanesi se name, Barica!" 

* * * 

181 


Že je bila legla temna senca preko neba, 
velikanska senca, ki je vztrepetavala, vzplapolavala 
od vzhoda do zahoda, zabobnevala zamolklo v silnih 
gubah svojega plašča. Zaškropile so časih preko 
mesta debele kaplje v dolgem pramenu, kakor da bi 
bil ogromen kropilnik zamahnil preko zemlje, v 
velikem križu od vzhoda do zahoda in od juga do 
severa. 

Franc je hodil križem po ulicah; burja je 
segala s prešernimi prsti v njegovo mahovi to rdečo 
brado, udarila mu je časih mrzla kaplja na čelo. 

Postal je ob oglu, pogledal je na cerkveno uro 
in že ga je bilo strah, da ne pride. 

„Ne pride morda, boji se morda burje; — 
čudni so ljudje, ki se boje viharja ..." 

Prijel se je za klobuk; veter ga je bil zgrabil 
pod pazduho in ga je potisnil na sredo ceste. Opo-
tekel se je in se je ozrl. 

Ni je bilo strah; prišla je preko ulice z mirnimi 
in lahkimi koraki, kakor da bi hodila po preprogi. 
Pozdravil je, nalahko je sklonila glavo in je 
šla mimo; na klobuku je vztrepetaval pajčolan; 
vzplapolavalo je krilo . . . 

„Pa so mi že tesali krsto, čakali so samo še s 
pokrovom, in glej, življenje se je ozrlo name, 
mlado in veselo kakor je . . . Kaj bi si mogel misliti 
zatisnjene tiste velike oči, mirne in mrzle tiste 
rdeče ustnice? Kaj bi si mogel misliti mrtvo in 
neveselo to svoje srce, dokler je toliko mladega 
življenja v njem?" 

182 


Hodila je hitro in tudi njemu so bili koraki 
lažji, vesel je bil burje, ki ga je grabila za suknjo, 
igrala se z njegovo brado, prijemala za klobuk s 
prešerno roka in mu kuštrala lase, da so mu po-
vihravali na čelu do oči. 

Postala je malo na pragu, ali ni se ozrla; čul 
je njene korake v temni veži, utihnili so, zamolklo 
so se zaprle duri. 

„Bog s tabo! Nisi se ozrla, ali hvaležen sem 
ti — zakaj mislila si name, ker se nisi ozrla! 
Slišala si moje korake, kakor sem slišal jaz tvoje 
misli — tako kakor jih slišim zdajle, ko stojiš pred 
ogledalom in si popravljaš frizuro. Bog s tabo!" 

Mračilo se je, na vse štiri strani je že škropil 
ogromni kropilnik in gostejše so padale kaplje. 

„Kam ti?" 

Človek dolg in suh, oči zaspane, neobrit obraz. 

„Na izprehod." 

„Prijazno vreme je, pojdiva skupaj!" 

Ulica se je ožila, zožila se je popolnoma ter se 
je izlila v gostoljubno krčmo. 

Sedel je Franc Hiba in obraz se mu je zelo 
izpremenil. Usehnila so lica, v očeh je ugasnil 
plamen in drobne kaplje so padale iz razmršene 
brade. Deževalo je zunaj, zmočile so se mislim 
peroti in tako so legle, poskrile se po čemernih 
kotih. 

„Jaz pojdem odtod." 

Začudil se je Martin Šlibar in se je nasmehnil. 

183 


„Kaj bi ne umrl rajši v domovini? Jaz bi ne 
hodil na tuje umirat." 

Zelo se je bil izpremenil Franc in če bi luč 
trepetala, umirala, videl bi Martin režečo lobanjo 
pred seboj. 

„Ne mislim še umreti, ne sodi me po sebi! Ali 
veš, da razstavijo naši umetniki na Dunaju?" 

Martin se je zamislil. Kakor da bi se bila 
zgenila mrtva prst, dvigala se počasi široka ilovnata 
plast: prikazala se je koščena roka, prikazale so se-
oči, tope še in plašne. Ko bi si pač upale pogledati, 
ko bi si pač upala roka! 

„Zakaj te je to razveselilo? Tako si mislim 
jaz: zgane se časih nekaj polzavedno, domovina 
zavzdihne, govori v omotici; to niso znamenja življenja, 
to je. bolni nemir pred koncem ..." 

Kaj je ni zamenjal s seboj ? Kaj ni pogledal 
v ogledalo in je mislil, da gleda domovino? In če 
jo je zamenjal on, kaj je nisem zamenjal jaz? 
Pogledam v ogledalo: kaj ni to nemir pred 
koncem ? 

„Ali nisi zamenjal domovine s seboj ?" 

„Zamenjal sem jo, kakor si jo ti! Ne govoriva, 
prijatelj, o domovini! Tolik je strah v naših srcih, 
da govorimo o nji samo natihoma, kakor o umirajočem 
človeku, ki. sope težko v sosedni izbi. Saj si ne-
upaš, da bi mi pogledal v oči, zato da bi ne videl 
bojazni v mojih očeh! ... In kakor je tvoje srce, 
tako je zdravje bolnikovo: vesela misel ti je bila 
prišla iz nebes — in glej, neizmerna solnčna po-

184 


krajina se razprostira pred teboj! Prišla je bila 
smrt na tvoje duše prag in zastro se ti oči — še sto 
let morda, še dvesto let in zapeli bodo mrtvaški 
zvonovi od juga do severa . . . Zamenjal si jo ti in 
zamenjal sem jo jaz!" 

Martin je vzdignil glavo in je ugledal pred 
sabo režečo lobanjo. Zgodilo se je čudo: zasijal je 
plamen iz globokih votlin, vzdignil se je glas iz širokih 
ust: 

„Kaj torej?" 

„Ziveti! Goreti kakor poleno, ki ga je bil 
pozabil pastir v žerjavici, ko je odgnal živino — 
brez cilja in brez koristi, dokler ne ugasne in ne 
razpade." 

„2ivali! In zdi se ti, da živiš! Poglej mojo 
lobanjoi, moje oči — ti misliš, da gleda smrt iz njih ? 
V mezincu mojem je življenja več nego v celi prostrani 
pokrajini! Videl sem danes svoje življenje in 
krasno je!" 

Natočil je kozarec in je izpil. 

„Ti si še zmirom pesnik, Franc!" 

Tudi Prancu se je zjasnil obraz, prikazale so 
se rdeče ustnice na golih zobeh lobanje. 

„Brez verzov!" 

Martin se je začudil. 

„Nič več literat?" 

„Črtaj to strašno besedo! Ni na svetu ne-
potrebnejših in ostudnejših ljudi! Suženj ljudem, 
ali sebi suženj — on pa je suženj, kamor ga primes! 

185 


— Ne maram več orožja iz tujih arzenalov, rad bi 
si izkoval svoj meč!" 

Nasmehnil se je Martin; ozrl se je morda za 
trenotek po oesti, ki jo je bil preromal in ki se je 
že izgubljala v mrak; zato je bil nevesel njegov 
nasmeh. 

„Kaj nameravaš ob tej pozni uri?" 

„Videl sem zadnjič nekaj strašnega: vzdignilo 
se je bilo tam izza kraških brdov, kobalilo je nerodno 
preko solnčne pokrajine in jaderno je hitela 
silna senca pred njim, nad njim, skoraj se je že 
nagibala nad Karavanke . . . Rad bi se poizkusil 
z njim." 

„Kaj nameravaš?" 

„In jezi me, da je naš smrtni angelj tako neroden, 
skoraj smešen. Malo časti je v taki smrti, 
v takem boju malo časti. Ne more človek drugače, 
nego da se oskruni; če umrje, ne more dTugače, 
nego da žalostno segnije. Videl sem, kako je za-
temnela solnčna pokrajina; ne v silnem viharju, 
v tuleči divji noči: leno je legel nanjo zaduhel mrak. 
Ne bi rad, da bi taka zatemnela, tako bi jaz sam 
ne umrl rad ..." 

„Mislil sem, da si se bil že udal. Saj si že 
ležal in pozabili smo nate; kako da si vstal?" 

„Zaspati nisem mogel od samih hudih sanj. 
Sredi sanj pa je potrkalo na okno, poklicalo me je, 
kakor spomin ponoči. In takrat sem spoznal, kje je 
življenje, kje je sreča. Glej, zmirom še vidim znamenja 
življenja in tako se vrača življenje tudi vame. 

186 


Zmirom še se oglasi vesel glas sredi tišine, zasveti 
se zlat žarek na zatemneli pokrajini. In j'az bi ne 
živel, dokler ne ugasne poslednj'i žarek, dokler ne 
bo noč in tišina vsenaokoli? Poklicalo me je in tako 
sem vstal." 

„Blagor ti, ki si slišal'!" 

Martin je sklonil glavo . . . Tja v leni mrak se 
izgublja cesta, porojena iz veselih, višin. Kako bi 
nazaj, kako bi naprej ?.. . 

* * 

Franc se je vračal, vesel je bil in velik. Kakor 
ogromna črna gora se je vzdignila hiša ob vodi. 

„In to je moj dom? To je moj grob? Drugačnega 
doma si želim in drugačnega groba!" 

Vsa okna so gledala topo, črne oči iz tema 
Ali tam se je svetilo, tam je bil šel nekdo po sobi 
inimo svetlega okna, vrnil se je in je malo postal in 
pogledal na ulico. 

„Pozdravljena, Barica!" 

Ti, ki ti je srce tako veliko in tako majhno 
obenem! Kaj si ne zaželiš nikoli preko ceste, tja 
preko onih gora, ki se svetijo v daljavi? Kaj se ne 
ozreš nikoli s hrepenečimi očmi izpod križa, ki tišči 
uboge mlade rame in ki si ga bila zadela radovoljno? 
Tako veliko je tvoje srce in polno ljubezni, a tako 
majhna in plašna je tvoja ljubezen! Zaprta v ozki 
Metki frfota z boječimi, nevajenimi perotnicami in 
se vzdigniti ne more! —' O, jaz bi ljubezni, ki bi se 

187 


vzdignila preko gora, do neba na mogočnih orlovih 
krilih!... 

Odprlo se je okno, nekdo se je bil oprl s komolci 
nanj in je sklonil glavo. 

„P ozdravljena, Barica!" 

Kaj se ni zdajle morda zgenilo v tvojem srcu, 
kaj niso morda pogledale plašne, objokane oči preko 
vode, šumeče v noč, tja preko tihih poslopij, v 
mraku težke sanje sanjajočih? Ta pogled tvoj, 
Barica, je bil šele odgovor mojemu, ne tisti plašni, 
udanosti polni, ki. me je prosil oproščenja, zato ker 
sem te bil razžalil! Zdaj si razumela — kakor daljni 
blisk se je zasvetilo za obzorjem, ugasnilo je . . . 
Zafrfotale so plašne peroti v kletki, niso se mogle 
vzdigniti.. . 

Okno se je zaprlo, zatemnelo je za hip, senca 
je šla mimo .. . 

Franc se je napotil v svojo izbo, postavil je luč 
poleg postelje in je legel Toda brati ni mogel; 
govoril mu je iz knjige tujec, jecaje in nerazločno; 
vse močnejše mu je bilo živo srce, vse nemirnejše 
so bile misli, iz gorke krvi porojene, in odložil je 
knjigo. .. 

Kdo si ti, ki sem bil umeril svoje korake po 
tvojih, ki sem si bil začrtal svojo pot po tvoji volji?" 
Tako majhen bi bil in tako otročji, ko bi te ljubil 
Helena, kakor sem ljubil ženskel! ... Se govoriti ne 
morem s teboj: če bi govoril s tabo, zdi se mi, da 
bi te ne bilo več; prestrašil bi se tvojega glasu, tresel 
bi se pred tabo! . . . 

188 


Omahnil sem, ko je bil legel prvikrat tvoj mirni 
pogled na moj obraz; omahnil sem in reka življenja 
se je izlila v moje srce. Takrat sem te spoznal, 
takrat sem vedel, kdo si ti! Umeril sem svoje korake 
po tvojih, brez volje in zelo naravno, tako kakor se 
vrti zemlja okoli solnca in tako, kakor me uboga 
brez volje moja senca. . . 

Še nobene pesmi ti nisem zložil na čast, Helena! 
Kako žalostna bi bila ljubezen, ki bi se izlila 
v obcestni jarek! Ali zložim ti pesem, kakor je ni še 
videl svet; zdaj, ko bodo dejanja moja moji 
verzi! . .. 

„Ali že spiš, Franc ?" 

Vzdramil se je iz polsna, ozrl se je začuden in 
zlovoljen. 

„Prinesla sem ti čaja." 

Umorili me bodo s čajem in z ljubeznijo! 

„Postavi na stol. Lahko noč!" 

V belem predpasniku je stala Barica poleg 
postelje, zmirom še so bile nalahko zatekle njene oči. 

„Slab si nocoj, Franc, in bled!" 

Domislil se je nečesa, prijel jo je za roko. 

„Ali nisi stala ob oknu prej?" 

„Da, Franc!" 

„Gledala si preko vode in tja preko poslopij — 
kaj si mislila, Barica?" 

Sklonila je glavo in ni odgovorila. 

„Da bi šla z menoj, Barica! Daleč ven, tja, 
kjer sije solnce! To si mislila, glej, in še zdaj te je 

189 


strah tiste misli. Kako si ti majhna in plašna, 
Barica!" 

Izpustil je njeno roko; tresla se je pred njim 
in je klonila glavo. 

„Reci zdaj, poreci mi eno samo besedo! Samo 
z očesom treni, da bom vedela, če si sprejel mojo 
udano ljubezen!" 

„Lahko noč, Barica!" 

Šla je s tihimi koraki preko sobe in tiho je 
zaprla duri. Franc je popil čaj in je upihnil luč . . . 

In kmalu, ko je upihnil luč, je prišel do zanimivega 
spoznanja. 

Kdo si ti," Helena ? 

Zgodilo se je nekaj čudnega z menoj. Okostnik 
brez življenja romam po ulicah, pijem čaj, berem 
celo knjige pri luči. Moje življenje, kolikor ga je še 
bilo, pa se je poslovilo od mene ter se odpravilo po 
stopnicah na cesto. Tako je zdaj moja naloga, da 
hodim za njim, da ga ne izgrešim . . . Komaj da sem 
se zavedal prej svojega življenja, nisem ga videl, ne 
mogel bi ga otipati. Zdaj pa sem ga ugledal nenadoma, 
objel bi ga lahko in poljubil. In krasno je, 
kakor si nisem mislil. Oči — velika dva temna kresova, 
visoko plapolajoča v daljavi, za večernimi sencami. 
Pod težkimi rjavimi lasmi kloni glava, kloni 
beli obraz, smehljajo se ustnice nezavedno — narahlo, 
kakor se zganejo na oltarju ustnice Matere 
božje, kadar se ozre nanjo plaho oko ... In tako sem 
vstal in sem šel za njim, kamor so ga vodili koraki . . 

190 


Vstal je in je šel za njo, ki je hodila z lahnimi 
koraki križem po ulicah. Hodila je kakor v topli 
sobi po mehki preprogi in vendar je bil zunaj mraz. 
in je bil neprijazen večer. Ni postala, ni se ozrla; 
zdelo se mu je, da se njene noge ne dotikajo 
mokrega tlaka; vzplapolavalo je krilo, na klobuku je 
vztrepetaval pajčolan... Ob oglu je pospešil korake 
da bi je ne izgrešil — strašna mu je bila misel, da 
bi ostal nenadoma sam sredi temne ulice. V tistem, 
hipu bi omahnil, sunila bi ga burja s silno pestjo, 
zakrohotala bi se mu v obraz in zgrudil bi se v blato 
. . . Prevelika je razdalja med njima in preveč so 
nerodne, preveč so že trudne njegove noge; neokretno 
stopajo po spolzkem tlaku, spotikajo se, 
opletajo se druga ob drugo. In sapa je težka, lije 
sunkoma v usta kakor mrzla snežnica, lega ledeno 
na prsa . . . Neusmiljeno je življenje, glej, ne ozre 
se, ne postoji za trenotek, da bi si človek oddahnil, 
naslonil se malo ob zid ... Ni ga mogoče dohiteti 
in če bi pal človek zdajle na kolena, vzdignil roke 
v proseči molitvi, ne postalo, bi; z lahkimi koraki 
bi stopalo dalje, kakor da bi hodilo po mehki preprogi, 
v topli zakurjeni sobi... 

Ni več mesta, ni več ulic, v temo so se po-
greznila poslopja. Vsenaokoli prazna pokrajina; 
dolga ravna cesta do obzorja in ob cesti samotno-
drevje, stokajoče v vetru. Da bi človek varno stopal, 
da bi bila tiha, gorka, poletna noč! Do gležnjev se 
vdirajo noge v blato, preko pokrajine reže veter 
s silno koso; že je ranjen ves obraz, roke krvave 

19t 


izza. oblakov se je zasvetilo, zasvetila se je kosa nad 
pokrajino, prsa se ji vzpenjajo naproti. .. 

Saj je v žilah še nekaj kapelj krvi in hoditi je 
treba, dokler ne pade slučajno poslednja kaplja na 
tla. Strah je bil v srcu manjši, tišji, spreminjal se 
je v topo udanost Hoditi je treba, dokler ne pade 
na tla poslednja kaplja! Zakaj cilja ni . . . Razdalje 
samo sto korakov, samo petdeset morda, ali manjša 
nikoli. In zmirom dalje, zmirom za njo, ki stopa 
lahko po preprogi; počitka ni, zgruditi se ni mogoče, 
dokler ne kane poslednja kaplja. . . 

Glej, hiša ob cesti, zasvetilo se je nezagrnjeno 
okno. Na mizi gori svetilka, za mizo sedi človek, 
kadi iz dolge pipe, žena mu sedi nasproti; mlada je 
še in lepa, od luči so rdeča in svetla njena lica . . . 
Sedi človek, kadi iz dolge pipe in se ne gane. Kdo 
si ti, ki je tako miren tvoj obraz, ti, ki počivaš, ko je 
še krvi v tvojih žilah? Ne ozre se, v neizmernost 
vodi ravna cesta, nikjer ni hiše, v daljavi je ugasnilo 
okno . . . 

Razširila se je pokrajina, vzdignili so se holmi, 
gore so se vzdignile; odprlo se je nebo in je zasijalo 
v čudežni svetlobi. Kam te vodi cesta, kam te, dvigajo 
peroti ? Razpel se je bil pajčolan, zafrfotal je 
v zraku kakor bele peroti, kakor spomladanska 
megla . . . Ozri se, postani! . . . 

Iztegnile so se roke, noge so omahnile in zgrudil 
se je na kolena V tistem trenotku je kanila iz ust 
kaplja krvi, pomešala se je z blatom in omazal si je 
čelo, ko se je dotaknil tal. . . 

192 


Tako je, o Ilija, treščil na zemljo tvoj zlati 
voz. . . 

Zavzdihnil je trudno, vroče kaplje so mu lile 
po obrazu, mokre so bile razgaljene prsi ... In 
zgrudil se je v težko spanje brez eanj. 

* * * 

Ob tistem času se je Jože Gorjanec napravljal 
spat. Počasi je odvezoval kravato, stal je pred ogledalom 
in si je odpenjal ovratnik, položil je uro na 
mizico poleg postelje, — vse po vrsti in mirno. Luč 
je obsevala prijazno, dostojno opravljeno izbo, ki se 
ji je poznalo na prvi pogled, da stanuje v nji resen 
in soliden človek. 

Odvezal si je bil kravato in si odpel ovratnik, 
nato je postal sredi sobe pred ogledalom. Čuden je 
bil njegov obraz, otroški in skoro smešen: po rdečih 
polnih licih so tekle debele solze, nabirale so se ob 
ustnicah in kapale od okrogle obrite brade na tla. 

Ko je sedel, da bi si sezul čevlje, mu je glava 
omahnila, sklonil se je globoko in si je zakril obraz. 

Prane se je poslavljal. Mrak je že bil in 
povečerjali so; hodil je po sobi z nemirnimi koraki, 
odgovarjal je samo napol in razmišljen. Pogledal 
je časih na uro, kazalec se ni, hotel premakniti. 

„Kaj ti ne bo mraz v tej tenki poletenski 
obleki ?" je prašala teta Mara. Morda je hotela 

Cankar, Mimo življenja. 

193 


prašati kaj drugega, večji strah je. bil v njenih očeh 
nego v njenem glasu. 

„Kaj mi bo mraz! Samo zategadelj nosim 
suknjo, da bi ljudje ne rekli, da je nimam . . . Kaj 
ne zaostaja ta ura?" 

„Kako se ti mudi, Franc! Posedi še malo!" 

Teta Mara mu je gledala v obraz in glas se ji 
je tresel. Zdelo se ji je, da niso bila njegova lica 
nikoli tako upala in bolna, kakor ta poslednji večer. 

Barica je sedela sključena za pečjo, lica uprta 
v dlani. Gledala ni naravnost nanj in njen pogled 
ga ni spremljal, ko je hodil po sobi. Široko odprte 
so bile njene oči in so strmele bogvedi kam — tja 
daleč morda, kjer sije solnce. 

Za mizo je sedel Gorjanec, zavit v suknjo, 
klobuk na glavi; resen je bil in zamišljen. 

„Kaj si resnično upaš s takim denarjem na 
pot?" 

„Upam si! Tudi ko bi imel za samo vožnjo, bi 
si upal! Nikoli me še ni bila skrb za vsakdanji kruh. 
. . . In kaj misliš, da nisem za nobeno rabo? Ceste 
bi šel pometat, če bi ne bilo drugače!" 

„Jaz mislim, Franc, da greš študirat, ne cest 
pometat ?" 

Postal je malo pred njim, nadaljeval je svoj 
izprehod po sobi in ni odgovoril. 

„Počakal bi bil vsaj toliko, Franc, da bi prodal 
svoje pesmi." 

,,Ne bom jih prodajal nikomur — in, kaj 
misliš, da bi se trgali zanje? Ne maram barantati 

194 


z Židi, poniževati se še morda, moledovati, kakor za 
krščansko miloščino ... In naposled še niti prepisane 
niso!" 

„Ti jih prepišem jaz." 

„Xe maram! V ogenj pomečem vse skupaj. 
Tisto zlagano javkanje, ki me ga je sram!" 

„Kakor njega sem ljubila njegove pesmi!" se 
je spomnila Barica. 

Gorjanec je vstal. 

„Torej, če misliš . . . čas je blizu!" 

Franc se je ozrl, za hip se mu je zazibalo pred 
očmi, mu je vztrepetalo srce v bolestnem čutu, ki 
ga sam ni razumel. 

„Tedaj na pot!" 

Noge so se mu tresle, roke so bile neokretne, 
ko je iskal klobuk in suknjo in se je oblačil. 

.,No, daj kovčeg meni, spremin te!" 

Franc je stopil k teti in je iztegnil roko. 

„Zbogom ... in upam, da se še kdaj vidimo!" 

Gorjanec je pogledal na njen obraz, obrvi so se 
mu namršile in obrnil se je v stran. 

„Zbogom, Barica, tudi midva se še vidiva!" 

Dala mu je roko in je stala pred njim, majhna 
in drobna; gledala mu je v obraz in ustnice so ji 
trepetale, solz pa ni bilo v očeh in iz ust ni bilo 
glasu. Gorjanec se je ozrl nanjo, grizel si je ustnice 
in je skrčil pest 

Na. pragu se je Franc okrenil in se je vrnil 
v sobo. 

13 * 

195 


„Niste mi še rekli zbogom, teta! Kaj nimaš 
v slovo besede zame, Barica?" 

Ni se domislil, da ni mogla izpregovoriti, ker 
bi pokleknila predenj in zajokala na glas. Gorjanec 
ga je prijel pod pazduho. 

„Pojdiva, pozno je že!" 

Nagnil se je k njemu in je zašepetal s hladnim, 
malo hripavim glasom: 

„Ne muči ljudi! Idiva!" 

Napotila sta se po stopnicah, Gorjanec je nosil 
kovčeg. Franc je stopal hitro, mudilo se mu je, slišal 
je že od daleč zamolklo drdranje železniških koles, 
zibal se je že na trdi klopi, naslanjal se truden v kot 
in se zavijal v suknjo. 

Pod stopnicami se je zdrznil, obadva sta 
postala. 

„Idi, Barica, lezi v posteljo in .se odeni!" je 
zaklical Gorjanec s prosečim, mehkim glasom, kakor 
da bi ogovarjal otroka, ki ga je strah in si ne upa 
ostati sam doma. 

Stala je nad stopnicami, zavita v dolgo sivo 
ruto; iz mraka so sijale njene velike oči. 

„Zbogom, Barica!" je zaklical Franc in tudi 
njegov glas je bil malo hripav; šinila mu je morda 
mimo srca — lahna senca, ki ji šel ni razločil oblik. 

Pot je bila blatna, od pustega neba je škropilo. 
Šla sta hitro in molče po temni predmestni ulici, 
obema so bile misli težke in neprijazne. 

Zasvetile so se od daleč bleščeče bele luči pred 
kolodvorom. 

196 


„Ti misliš torej resno na pot?" je prašal Gorjanec 
nenadoma. 

„Resno!" je odgovoril Franc prav tako neprijazno. 
„Saj vidiš, da sem na poti!" 

„Ali nič ne veš, kaj si ostavil doma?" 

„Nič! In ko bi ostavil svojo neumrljivo dušo, 
ne ostal bi!" 

Gorjanec je slonel ob zidu, Franc je kupoval 
karto; roka se mu je tresla, da mu je padla desetica 
na tla in jo je iskal v gneči. Ko se je vrnil, je bil 
zelo vznemirjen in zlovoljen; skeleče, nelepe in 
čudno majhne so bile njegove misli. 

„Daj mi kovčeg pa zbogom!" 

„Postani še malo, ni še čas!" 

Stala sta si nasproti, nista si upala pogledati 
drug drugemu v oči. 

„Jaz ne vem, če se kdaj vrneš, Franc. Ali če 
bi se ti kdaj zahrepenelo po domu, tedaj se spomni, 
Franc, da smo te vsi ljubili, da smo ti branili. Zatorej 
še poslednjikrat: ostani1!" 

Eranc je iztegnil roko. 

„Zbogom! Rad sem te imel in še zmirom te 
imam rad, ali ni mi prav, da se poslavljaš, kakor 
da bi se poslavljal za zmirom. Še se vidiva in 
drugače!" 

Gorjanec mu je stisnil roko in je gledal za 
njim, ko je odhajal proti peronu. Dolgo telo je bilo 
sklonjeno, pleča so bila ozka, rame nizke, ušesa so 
štrtela v stran, kakor jetičnemu človeku. V desnici 

197 


je nosil kovčeg in tako je klonil život globoko na 
desno. 

Gorjanec je hotel zaklicati za njim, stisnil je 
pest in zaškrtal z zobmi. 

Pred vhodom na peron se je Franc ozrl in 
izpreletel ga je mraz po životu. 

Na stopnicah zunaj, v poltemi, je stala ženska, 
zavita v dolgo sivo ruto; iz mraka so se svetile 
njene velike oči. Zamahnil je z roko. 

Gorjanec je prijel Barico za roko in jo je 
vodil domov kakor otroka; nema je stopala poleg 
njega z drobnimi koraki, majhna in sključena. 

„Ne vem, kaj bo s tabo, prijatelj! Ne z deli 
svojimi, z življenjem svojim kradeš slovensko literaturo 
in umetnost! Vse tvoje življenje je plagijat! 
Kaj poreko naši literarni zgodovinarji ? Obsojeni 
eo, da mlatijo zmirom isto slamo! Življenjepisi 
naših umetnikov in poetov so si že tako podobni, 
da je človeka sram pred tvfjci. Kaj bi po nepotrebnem 
lajšal delo profesorjem lenuhom". In 
kar je glavno: saj niso več zanimivi ti življenjepisi 
! Jenkov je bil še interesanten, za silo tudi še 
Jurčičev — ampak zmirom ista pesem preseda 
človeku! Ideali, neumne sanje, reševanje naroda 
itd., mizerija, jetika, smrt, konec! Ali te ni sram?" 

Franc je ležal oblečen na postelji in se je 
obrnil k steni. 

„Pusti me na miru!" 

Na stolu je sedel majhen, tenak človek z 
ozkim, veselim obrazom in malo kozjo bradico. 

198 


„Saj si imel časib kaj humorja, Franc! Ali 
ae nič ne spominjaš: da si imel le tobaka in za 
kosilo kos kruha, pa ti je solnce sijalo! Bodi vesel, 
prišel sem te tolažit: potice sem ti prinesel; dobil 
sem jo od doma ..." 

Franc se je zagrizel z zobmi v vzglavje in je 
zatisnil oči. 

„Čemu pa si prišel gor? Premišljeval sem 
veliko o tej stvari, pa mi se zmirom neče v glavo. . 
O, Franc, tam doli je solnce tako lepo, ti pa si šel!" 

Franc se je vzdignil v postelji; bilo mu je, 
da bi zakričal na glas od srda in od žalosti. 

„Prijatelj, prosim te, pojdi! Tudi potico vzemi 
sabo! Pojdi, da zaklenem duri!" 

Obraz njegov je bil koščen in sub, oči so ležale 
globčko; brada mu je bila jako zrasla, redka je 
bila in zmršena. 

„Kaj pa misliš? Zdaj sem sedel in obsedim, 
da te malo pokratkočasim . . . Tudi jaz, glej, si 
želim dol, ali ne upam si več; preveč bi bil žalosten 
in morda bi maboma loputnil v jarek, iz katerega 
sem se bil komaj izkopal, dasi je ostalo v njem vse 
najlepše, kar sem imel . . . Tudi jaz sem nameraval 
reševati svoj narod, na tisti posebni in smešni 
način, kakor ga rešujejo v svojih otročjih sanjab 
umetniki. Pa mi je odleglo. Še Bog, da sem se 
rešil sam. Treba je človeku prebiti tisto krizo, na 
kakoršenkoli že način. In kadar pride čas, se 
poslovi človek prijazno od vseb tistib lepib in 
pisanib misli ter gre svojo ravno filistejsko pot; 

199 


služi si vsakdanji kruh, oženi se, vzgaja otroke in 
umrje v Gospodu ..." 

Francu so se zasvetile oči v čudnem ognju in 
nelep smehljaj mu je legel na ustnice. 

„Kaj torej praviš, da naj storim?" 

„Vrni se v domovino, poišči si pošteno službo 
in živi ! Zakaj, le mirno, prijatelj: pol leta še takega 
življenja, pa ti zapojemo!" 

Sklonil je glavo. 

„Pol leta še — naj bo torej še pol leta! — 
Prijatelj, bodi mi prijazen, ostavi me!" — 

„Zgodi se tvoja volja!" 

Na pragu je postal in mu je pogledal srepo 
v obraz. 

„Minilo te bo, kakor je minilo mene. Pomisli, 
da stvar ni vredna ene same tvoje misli, ne enega 
samega vzdiha! Jaz nisem bil ti — ampak neumnosti 
ne počni nikar!" 

Zaprl je duri in je odšel mrmraje po stopnicah, 
Lovre Piškur, nekdaj nadebuden mladenič", 
pozneje vagabund, ob tistem času pomočnik 
v veliki delavnici za dekoracijske slike in kulise, 
obenem soliden človek. 

In nocoj je sveti večer in nocoj zvone zvonovi, 
čudovite pesmi vstajajo iz mladosti, iz domovina 

Zdi se mi, da nisem tako bolan, zdi se mi, da 
bi lahko še vstal, napotil se po sulicah, kjer so svetle 

200 


izložbe, kjer hodijo ljudje v gosti pisani gneči, vsi 
veseli, božično vznemirjeni, vsi toplo zaviti v 
suknje. Tako bi morda padel še name žarek veselja, 
na to moje malodušno srce. 

O, da bi vsaj tega ne bilo — kako je to nizko, 
umazano! Za kos kruha, glej, za kos kruha se 
plazim kakor žival, in nebeške zvezde sem mislil 
doseči, tolsto luno prijemati za tolsti nos! Po blatu 
bi moral capati z zevajočimi črevlji in vozil sem 
se na zlatem vozu preko neba, v jadernem diru od 
vzhoda do zahoda! Zavijam se v tenko poletensko 
suknjo, trepatajoč, z zobmi šklepetajoč, in hodil sem 
v kraljevskem plašču preko zemlje, eno nogo še na 
Karavankah, drugo že na kraških vrhovih! 

Kaj ni to sama plahost, trudna malodušnost? 
Kaj sem resnično že tako ubog, resnico že tako 
bolan? Poskusi, človek, vstani! 

Hej, glej, zazibala so se tla, prijetno so se 
zamajale stene! To ni bolezen, slabost je samo od 
stradanja . . . no, teta Mara, o teta Mara, kaj niste 
spekli letos nič potice? Vaš Franc je potrkal na 
duri, prišel je tiho, ponižno, klobuk v roki, glavo 
po beraško sklonjeno, razcapan in zmrzujoč. „Teta 
Mara, vaš Franc vas prosi ubogajme; truden je od 
dolge poti in ves prezebel; rad bi si malo odpočil 
in si ogrel noge; tako toplo je pri vas! . . . Zakaj 
mi gledaš tako srepo v obraz, Barica? Kaj me več 
ne poznaš ? Zelo sem se pač izpremenil; samo 
usmiljenja sem še vreden, nič več ljubezni. Zdaj 
pokaži, Barica, koliko je vredno tvoje srce! . . . 

201 


Nič se mi ne umikajte, vi blagi ljudje, oprostite 
mi, da ste me ljubili ... saj je noč še velika, saj 
je cesta še prazna in prostora je še dovolj!" . . . 

Resnično, pijan sem, opletajo se mi noge . . . 
Poceni je vino, če je človek lačen! . . . Pozdravljen, 
patron moj, sveti Frančišek, ki se mi bližaš od 
stene tako prijazno, sveto razpelo v roki, zlato 
glorijo krog glave! . . . 

Posedi malo, prijatelj, pomeni si oči, saj nisi 
še tako bolan, obšla te je le malodušnost! Glej, sedi, 
da, položi glavo malo na vzglavje, samo ma, trenotek, 
da si odpočiješ! . . . 

In sveti večer je nocoj, vesele pesmi vro iz 
zemlje, lijo z neba . . . Tako se spodobi zame, 
vernega kristjana, da praznujem tudi jaz ta sveti 
večer, ko je prišel na svet Odrešitelj, zato da je 
bil križan . . . 

Saj bo že pozno, k polnočnici že zvoni in jaz 
ležim na postelji nepripravljen, nič še ni jaslic, 
nobena lučka še ne gori novoporoj enemu Kristusu 
na čast. Vzdigni se! . . . Grlej, lažje je zdaj, nič več 
se ne zibljejo tla, tudi noge se ne opletajo več in 
glava je čisto jasna, kakor da bi se bilo pravkar 
breme zvrnilo z nje. Vedel sem, da je bila samo 
hipna utrujenost . . . Klobuk na čelo, ovratnik do 
ušes, roke v žep; ponoči ne bo nihče opazil, da ni 
to zimska suknja — in koga pač briga moja 
suknja ? Samo da bi nje ne srečal — o, rad bi jo 
srečal, rad bi ji videl v obraz. Stisnil bi se tesno 
v kot, kjer ni svetilke, šla bi mimo in opazila bi 

202 


me morda samo s srcem, tako od daleč. Spomnila 
bi se name, ker bi bile uprte v njena lica moje 
žareče oči, in nasmehnila bi se morda . . . Kako 
nerodne in strme so stopnice, nikoli še niso bile 
take! Ni jim konca, in užigalic nimam, da bi 
posvetil . . . 

Glava ni še čisto jasna, že zmirom sem nekoliko 
pijan. Stopnic je že konec in tako lazim 
bogvekod; na desno, na levo vodi ozki hodnik, 
vlažno je in vzduh je težak. Sam Bog vedi, kako 
sem bil zašel v ta čudni kolobar! Da bi bil na cesti, 
v pisani gneči, ne bile bi mi noge tako trudne in 
neokretne, ne stopical bi, tipal po stenah, kakor 
bolan starec, ki je bil izgrešil smer v svoji ozki izbi. 
Da bi zasijal vsaj medel žarek — in glej, tam je 
zasijal! Počasi mi prihaja naproti — bela roka; v 
roki sveča, ki gori a dolgim belim plamenom, 
obseva žarko ljubezni obraz . . . Naposled, po tako 
dolgem, dolgem času ... o mati, majka! Glej, kako 
je ranjen tvoj sin! . . . 

Kozarec vode bi rad imel, ali steklenica je 
tako daleč; z roko ne morem poseči, Bog vedi, če 
bi prišel do nje! Nekaj je bilo leglo name, kakor 
da bi se mi bila zavalila na prsi ostudna žival . . . 
Poskusimo! 

Ali sem spal, ali sem sanjal z odprtimi očmi? 
Tu sem jaz, tu je postelja in tam še gori sveča, 
dogoreva . . . Ali je še sveti večer, ali je že sveti 
dan ? ... Se zvone zvonovi — če je resnično cerkev 
blizu, ali če je to pesem iz domovine? . . . Cesta 

203 


je menda pod oknom; dvorišče, zdi se mi, da je 
bilo v prejšnjem stanovanju In cesta šumi kakor 
reka; vse je še svetlo, žarko se leskečejo bele električne 
luči, sijejo mi skozi okno kakor spomladanski 
dan. Veseli glasovi segajo gor, ogovarjajo me s 
prijaznimi besedami, jaz pa ne morem ubogati, ne 
morem se vzdigniti. Nekaj ostudnega in težkega 
mi je bilo leglo na prsi . . . 

Kaj mi niso znani tisti glasovi, ki me kličejo 
pod oknom z razločnimi, prijaznimi besedami ? 

„Franci" 

Zaklicala je Barica, tenek glas, poln ljubezni 
in usmiljenja. 

Tako so se spomnili; o vedel sem, da me ne 
ostavijo samega na sveti večer! In kako imenitno 
so prišli! Pod oknom čaka voz, veselo bijejo kopita 
ob tlak. Že se glase koraki po stopnicah, zmirom 
bolj so razločni, bližajo se . . . Vstani zdaj, idi jim 
naproti. 

»Naprej I" 

Odpirajo s duri. Prva je na pragu Barica, 
zimski klobuk ima na glavi, zavita je v topel 
kožubast ovratnik, v roki ima velik bel zavoj. 

„Ke srdi se, Franc, da prihajamo; ali sveti 
večer je in težko bi nam bilo brez tebe. Prinesli 
smo ti potice in vina, nato pa skuhamo čaja. . ." 

„Težko sem vas čakal, ali vedel sem, da pridete. 
Pozdravljeni!" 

Za Barico prihaja teta, zavita v dolgo črno 

204 


ruto, ki ji sega do nog; na pragu se smehlja Gorjanec; 
velike zavoje nosi pod pazduho. 

„Ali se nas nisi nadejal, kaj % Pa smo vendarle 
prišli! In zdaj ne misli, da te pustimo stran! Pri 
nas ostaneš, da se ogreješ in si odpočiješ. Stregli ti 
bomo, da bo veselje, pitali te bomo z ljubeznijo, 
kakor nehvaležnega otroka . . . Poglej, kaj smo ti 
vse prinesli! . . . Urno čaja, Barica, in potem na 
voz!" . . . 

Kako se je razlila prijetna toplota po vsem 
telesu! . . . Zunaj brzajo konji, bijejo s kopiti, 
brž na voz! Slab sem še, malo nerodne so še noge, 
toda lahke so, kakor da bi ne hodil po trdib tleh... 
Zavijmo se, stisnimo se tesno drug k drugemu, čisto 
k meni se stisni, Barica! . . . Poženi, voznik . . . 
Hej, sani drčijo jaderno po veliki oesti, urneje od 
belih oblakov, ki se vozijo po nebu . . . Poženi, 
voznik, da pridemo domov še do polnočnice, čuj, 
že vabijo od daleč zvonovi . . . Tako prijetno in 
toplo nam je tu pod odejo, pod lepim belini nebom. 
. . . Stisni se k meni, Barica! . . . 

* * 

Začul je glasove kakor iz bežečih sanj. 

„Kaj te'ni sram? Prespal je sveti večer in pol 
svetega dne! Spal bi morda in se prispal v večnost! 
Vzdrami ee, prijatelj, preveč prijazna bi bila taka 
smrt!" 

Vzdignil je glavo, ozrl se je po izbi z motnim 
očesom. 

205 


„Na, pij čaja! Vse smo že pripravili: poglej 
to mizo! Prišli smo božič praznovat v tvoj prijazni 
dom . . . No, glej, glej, polil se boš . . . daj meni 
čašo, siromak!" 

Sklanjal se je nad njim Piškurjev ozki, 
kozjebradi obrazek. Ob vzglavju je slonel študent) 
Stržinar; njegov obraz je bil zelo nežen, rdeč in bel, 
polženski; mali brki so bili skrbno gojeni, tudi 
frizura je bila velike hvale vredna. Opiral se je s 
komolcem ob posteljnak in je gledal zelo resno; 
očitno je bilo, da je igral ulogo zdravnika in da se 
je čutil imenitnega. 

Franc je bil vznemirjen; neprijetno mu je 
bilo, da so strmele nanj radovedne oči, kakor da 
bi mu hotele otipati dušo in da so ga pitali z usmiljenjem 
in s čajem, kakor berača. 

„Nič nas ne glej tako zlovoljno, nismo prišli 
s slabimi namerami . . . Predstavljam ti Stržinarja, 
našega zdravnika, Preiskal te je, ko si spal in ti je 
zapisal čaja, potice in domovino. Dober zdravnik 
je, spoštuj ga! Izpitov še nima, pa jih bo napravil 
. . . Zdaj pa se ozri naravnost proti mizi! 
Kdo, prijatelj, sedi tam?" 

Sedel je za mizo slikar Jerina, ogromen človek 
s širokim, bradatim, kozavim obrazom in zelo veselimi, 
svetlorjavimi očmi. Rokave je imel zavihane, 
jedel je neprestano in ni govoril besedice. Ko je 
slišal svoje ime, se je ozrl postrani in je vtaknil v 
usta velik kos potice, natd pa je nameril svoj pogled 
na steklenico, ki je stala sredi mize. 

206 


„Poznaš ga. To je nada in dika naše umetnosti. 
Tudi on je časih obupan in klavem, kakor 
se spodobi to vsakemu slovenskemu umetniku, 
ampak on je obupan po svoje. Ti si legel in ne bilo 
bi spomina po tebi, on pa bi ob takih okoliščinah 
vstal ter se napotil s silnimi koraki peš v domovino, 
zato da bi umrl veselo vrh Grintovca. Ali zdajle j'e 
ura, ko ne misli na smrt ..." 

Frane je popil čaj, truden je bil in je legel, 
ali utrujenost je bila sladka, kakor na večer po 
dolgem izprehodu. Lahke in mirne so bile misli. 

Nenadoma se je oglasil izza mize Jerina z 
globokim, grmečim glasom. 

„Kaj, vraga, pa te je gnalo na Dunaj od 
egiptovskih loncev tam doli?" 

Tudi Franc sam je pomislil in je mislil tru-
doma. 

„Kaj me je gnalo od doma?" 

Svetlikalo se je nekaj od daleč — velika 
svetloba, ki je umirala za goro, topila se v mogočnih 
sencah. 

Piškur se je nasmehnil. 

„Ni prišel zastonj; zdaj je dovršil svojo 
nalogo ..." 

Nasmehnil se je, v nasmehu pa je bilo veliko 
grenkosti. Zableščalo se je bilo tudi njeimu in videl 
je svetlobo, ki je umirala za goro, topila se v 
mogočnih sencah. 

To je prvo in poslednje pismo, ki ti ga pišem 
iz teh krajev. Zakaj kmalu boš dočakal veselje, da 

207 


me objameš ter se razjokaš nad menoj. Povrnem se 
s skesanim srcem, z lepo dozorelo pametjo. Pa 
nikar ne misli, dragi Gorjanec, da me je napravilo 
stradanje tako klavernega, ali pa že tako težkega, da 
komaj še hodim. Ko bi bil vesel in krepak in svetega 
življenja poln, ne zgodilo bi se bilo z mano 
drugače, le malo pozneje morda in bolj polagoma, 
kar bi bilo še neprijetneja 

"Ne bom ti pisal, kako se mi je godilo; kmalu 
pridem dol in zapisano mi je vse na obrazu. Tam 
bom legel in ti boš sedel k postelji in boš bral. Rad 
pa bi ti povedal, kako se je izpreobrnilo moje srce. 

Prašal me je zadnjič nekdo, počemu sem se bil 
napotil z doma. Nisem mu vedel odgovoriti z besedami, 
ali tako mi je bilo, da bi se zasmejal in raz-
jokal... Zmerjal si me za egoista, ali ob tistih časih 
sem bil tako malo egoist, da še ljubezni nisem 
maral. Bog vedi, če so bili lepi tisti časi; gotovo 
je, da so bili otročji. Pa tista bolezen, ki mi jaha na 
tilniku in ki poznal si moje izveličarske sanje, vsaj 
slutil si jih. In očital si mi v svojem srcu: „Odre-
šitelj, odreši se sam!" Zdaj storim po tvojih 
besedah: rad bi rešil, kolikor je še rešiti mogoče; 
veliko ni več. Kajti predizveličarski post umori 
človeka hudo. 

Umori ga in ga ozdravi. Razžene mu megle, 
tako da pogledajo oči jasno. Zgroze se v prvem 
hipu in srce omahne.— ali dobro je, da so razgnane 
tiste svetle megle, dobro' je, da vidijo oči pusto, 
nerodovitno zemljo ... O prijatelj, ti, veš, kako 

208 


mogočen je bil moj sveti, plamen — niti iskrice ni 
več, ostal je samo neprijeten duh, kakor po lojevi 
sveči . . . 

Pripraviti sem se hotel pošteno za svoj veliki 
posel. Zdaj sem doštudiral in če bi prav mogel, ne 
lotil bi se več ničesar. Za vsakdanji kruh imam 
znanja dovolj in drugih ciljev nimam, da bi si z 
resnim trudom gladil pot do njih. Glej, tako je 
ugasnil moj sveti plamen v teh dolgih in nelepih 
nočeh, ki sem jih preležal v svoji mrzli izbi! Glej, 
tako so padle v blato z zmočenimi perotnicami 
moje reformatorske želje! Glej, v tako klavern 
grob sem zakopal svoje visoke misli! . . . Prijatelj, 
prašam te tišje: ali so to moje besede, ali so besede 
tiste živali, ki mi jaha na tilniku? Zazdi se mi 
časih prav na tihem, da bi bilo morda vendarle malo 
drugače, ko bi mogel vzdigniti glavo: tako pa gledam 
neprestano v tla in vidim samo blato ... O, da bi 
mogel vzdigniti glavoi! Povej, prijatelj, ali je danes 
jasno nebo, ali sije solnce? Če je oblačno, ne reci 
nič, že tako je dovolj strahu v mojem srcu.. . 

Ali si videl kdaj Heleno? Morda si vedel, da 
sem bil zaljubljen vanjo. O tej svoji ljubezni ti 
povem nekoč lepo istorijo! Bolan sem bil nekega 
dne do smrti in sem ji pisal; tako pismo, da bi se 
danes jokal od smeha, če bi se spominjal nanje po 
vrsti, od besede do besede. In ona mi je odgovorila, 
da ji je zelo pogodi moj „Minnedienst". Ob tisti uri 
sem spoznal čudoma, da sem bil zaljubljen v žensko, 
čisto navadno in zelo lepo žensko, ki hodi, je, pije, 

Cankar, Mimo življenj a. 

209 


govori po nemško — skratka, živi to prijazno po-
zemsko življenje kakor vsa druga bitja. Spoznal 
sem to reč in žal mi je bilo tiste lepe ljubezni. .. 
Ne prišel bi rad po beraški dol, ne prosil bi 
rad ubogajme za ta svoj trudni kadaver. Zato sem 
se domislil imenitne stvari in jo nameravam izvršiti. 
V predalcu leže moje pesmi: če ti bo dolgčas kak 
večer, vzemi jih in jih prepiši, bova že poravnala,-
kadar potegnem honorar..." 

* * 

Gorjanec je sedel za mizo in je pisal. Imel je 
lepo okroglo pisavo in kadar je bila stran polna, jo 
je vzdignil v iztegnjeni roki ter jo ogledaval z zadovoljstvom. 


„Že zaradi pisave jih bodo boljše plačali. Verzi 
stoje kakor vojaki na paradi!" 

Barica je stala za njim, roko na njegovi rami. 
Obraz njen je bil resnejši in zrelejši; iz žalostnih 
dni se je bil porodil lep in čist mir. 

„Kako je bilo takrat drugače, ko nam je bral 
te pesmi! Zdi se mi, kakor da bi gledal izi teh lepih 
vrstic njegov obraz, kakor je bil prej. Takrat je imel 
še vesele oči in se je smejal na glas; nihče se ni znal 
smejati kakor on!" 

Gorjancev obraz se je nenadoma zresnil in 
skoraj žalostno, so pogledale oči. 

„Potrpi, Barica, smejal se bo še kakor takrat! 
Ni vse kakor je pisal, ni še tako bolan! Vrne se 
v domovino in ozdravi — vse bo, kakor je bilo..." 

210 


Tolažil jo je, glas njegov pa je bil trpek, vsaka 
beseda je bila kakor siloma iztrgana iz stisnjenih 
prsi. 

„Mkoli več!" 

Široko odprte so bile njene oči in videle so, da 
je stal na pragu bolan in beraški, lica udrta, oči 
brezizrazne, na osinelih ustnicah nelep nasmeh. 

Gorjanec se je sunkoma okrenil, vztrepetal je 
in ji je pogledal v oči. Takrat so se srečali njuni 
pogledi in nikoli niso bili taki kakor tisto uro. .. 

Odložil je pero, vzel klobuk ter je pobegnil na 
cesto. 

„Izdajalec! Lump! Živina!" 

Udaril se je s pestjo po čelu; neki človek je 

stal ob oglu, stresel je nevoljno z glavo in je gledal 

za njim. 

* * 

* 

Tako je prišel Franc in je stal na pragu, kakor 
ga je videla v svojem srcu. 

Zdel se ji je večji, nego je bil jeseni, sklonil 
je glavo, ko je prestopil prag. Brado je imel dolgo, 
zakrivala mu je že vso ovratnico; iznad lic so štrlele 
ostre kosti, čelo je bilo bolj vzbočeno, ker splezale 
oči v globokih jamah. 

„Tako sem prišel. Pozdravljeni!" 

Nasmehnil se je in napravilo se mu je ob ustnicah 
dvoje dolgih gub. 

Gorjanec je stal ob mizi; ni si upal stopiti 
predenj in mu podati roko. Gledal mu je v obraz in 

14* 

211 


njegov pogled je bil plašen in neodločen. Mirno je 
stopila predenj Barica in se mu je ozrla v lice 
z jasnimi očmi. 

„Pozdravljen, Franc!" 

Sklonil se je k nji in ji je položil obe roke na 
rame. 

„čakaj, Barica!" 

Tako globoko se je sklonil k nji, da je čutila 
v obraz vročo sapo iz njegovih ust. 

„Tako je prav, Barica . . . Bog te blagoslovi!" 

V tistem trenotku je izginil mir iz njenih oči 
in zasolzile so se. 

„Zakaj nisi prej nikoli tako stopil pred me? 
Zakaj mi nisi prej nikoli tako pogledal v oči?" 

Prašal je njen pogled, njene ustnice so bile 
mirne. 

„Zakaj me gledaš tako plašno, prijatelj ? 
Krepko mi stisni roko!" 

Nerodno je stopil Gorjanec predenj in mu je 
stisnil roko tako močno, da je Franca zabolelo. In 
Franc se je nasmehnil; gledal je nanj kakor na 
otroka, ki je bil zagrešil pohleven greh in trepeče 
od prevelikega strahu. 

,,Ne se me ne boj, prijatelj ; tako je pač moralo 
biti in dobro je, da je tako!" 

Gorjanec je zardel, od kesanja in od žalosti so 
se mu orosile oči. 

„Oprosti mi, Franc, za božjo voljo Tako nizek 
in ničvreden stojim1 pred tabo!" 

Frane se je ozrl z dolgim pogledom po izbi, ozrl 

212 


se je po ljudeh in velika grenkost se je vzdigala iz 
srca; hipno vzplamtela moč je nenadoma ugasnila, 
oči so bile tope in prazne, noge so se mu tresle. 

„Teta, pripravite mi posteljo!" 

Ozrli so se prestrašeni nanj. Franc se je okrenil 
in je odšel počasi v svojo izbo. 

Stal je tam v dolgi suknji, ovratnik privihan, 
v levici klobuk, v desnici lepo zavit rokopis. Tresel 
se je od sramu in od srda, jecljal je in se oziral 
z nestalnim pogledom po predelih, do vrha napolnjenih 
s knjigami. 

„Samo zato, ker rabim denarja tako nujno . . . 
drugače ne bi ... In malo zahtevam zanje . . . pesmi' 
niso slabe..." 

O, Franc Riba! 

„Čemu pa zdaj še stojim tu, in kakšne so besede, 
ki jih govorim ? Kar okrenil bi se in bi šel brez slovesa 
. .." 

Pred njim se je smehljal rdeč, postaran, debelušen 
človek, mel ei je roke in skomigal je z rameni. 

„Resnično mi je žal, dragi gospod, od srca mi 
je žal! Poznam vaše pesmi iz časopisov in veni natanko, 
da so jako čedne, biseri zares —" 

„0 kanalja!" 

„— in da so vredne veliko več, nego tisto 
malenkost, ki jo zahtevate od mene. Ampak ko bi vi 
vedeli, dragi gospod, kakšne so dandanes slovenske 

213 


knjigotržne razmere. Poglejte tja, no, poglejte! 
Napravil sem si bil celo skladišče slovenske literature, 
za koga in za kateri čas, to sam Bog vedi! 
Pratike, molitveniki, pripovesti za narod in za mladino 
— to še gre za silo. Ali kar malo cika v umetnost 
—- zastonj, izgubljeno! Zapravljen denar! 
Samo lahkomiseln trgovec, idealist in zapravljivec 
bi se ukvarjal z moderno literaturo. Nesreča je, da 
se zanimajo za to literaturo zmirom samo tisti ljudje, 
ki nimajo denarja. In ti ljudje so nam trgovcem 
povsem nezanimivi! . . . Spišite mi, dragi gospod, 
kakšno Jamo nad Dobrušo, kakšnega Izdajalca domovine 
— potem se pomeniva . . . Resnično mi je 
žal!" 

Franc je ugledal Barico, ugledal je teto Maro 
in tudi Gorjanca, ki je vstal izza mize ter ga pozdravil 
s prešernim nasmehom, ponosno pričakovanje 
v očeh. Kako bi se pač vrnil, kam bi se ozrl?" 

„In kljub vsemu — jaz mislim, da bi se moje 
pesmi izplačale. Velik del jih je, ki so čisto za narod 
. . . Preberite jih vsaj!" 

O, Franc Riba! 

„Kakor sem rekel! Obžalujem od srca, ampak 
nemogoče je . . . Morda prihodnje leto. . ." 

Franc se je poslovil. Odprl je vrata tako nerodno, 
da se je spotaknil na pragu in mu je pal rokopis 
na mokra tla. Pobiral ga je in ko se je sklonil, se 
mu je zazibalo pred očmi. 

,,Saj sem neumen — čemu pa sem šel ponujat? 
Za teh par dni pač ni truda in sramote vredno..." 

214 


Mračilo se je že zunaj, že so gorele svetilke. 
Šel je preko mosta, temna voda je šumela spodaj in 
obšla ga je čudna misel. Iztegnil je roko, zamahnil 
krepko in spodaj je zašumelo, zastokalo zamolklo. 

„Tam spodaj . . . tam spodaj ljubijo moderno 
literaturo ... in moderne literate . . . Tam spodaj 
. . . tam spodaj se nič ne pritožujejo nad slabo 
kupčijo. . ." 

Naslonil se je s komolcem ob oporo, gledal je 
kako se je iskrilo in je trepetalo v temnih valovih. 

„Čemu bi se mučil za teh par dni? Ni vredno 
truda in sramote!" 

Nadaljeval je z lenimi koraki svojo pot. Ulice 
so bite svetlejše in živejše. Nenadoma se je zdrznil, 
postal je in je strmel z žarečimi očmi. 

Sla je mimo, vitka, lepa in mlada, mlad kavalir 
ob njeni levi strani. Sla je mimo, smehljala se je 
in je govorila in se ni ozrla. 

Ko sta govorila ob oglu, je vzdignil Franc Riba 
glavo in se je zasmejal na glas, tako da je odskočil 
človek, ki je bil prišel slučajno iz veže ter se ozrl 
po ulici. In smejal se je ves čas, ko je meril pijan 
in truden dolgo pot proti domu.. . 

* 

Kako nečedno propada to polmrtvo truplo, kako 
počasi se ruši ta brezoblična, brezkoristna razvalina 
!. . . 

Stopil je k postelji Gorjanec s čudnim nasmehom. 


215 


„Ali si slišal, Franc? Nič ne bo s tisto dunajsko 
razstavo! Razbilo se je vse..." 

Franc je bil miren in tudi krog njegovih ustnic 
je zaigral nasmeh. 

„Zakaj pa mi to pripoveduješ? Vedel sem sam 
prej, nego vsakdo drug. Kako bi bilo mogoče, da bi 
zasijalo življenje iz umirajočega obraza, da bi se 
napravljalo umirajoče truplo na novo popotovanje? 
Kar je obsojeno v smrt, naj leži mirno in čaka 
žalostnega konca..." 

Kako neprijetno je to čakanje, kako nizek je ta 
strah v srcu,. kako neskončno nizko je to upanje 
v srcu! 

Zgodilo se je tiste dni posledhjikrat, da je stal 
Franc Riba na balkonu, na tistem balkonu, odkoder 
je gledal nekoč po neizmerni solnčni pokrajini. Tiha 
je bila zdaj pokrajina in mrtva, dolge sence so se 
plazile preko nje, mrak je legal nanjo. Tako je 
počasi temnelo obzorje in se je bližalo, zmirom 
manjša je bila pokrajina, od vseh strani so segale-
sence, trgale so kos za kosom in ona je ležala mrtva 
in trudna, ni se branila . . . Zdaj pridi, vitez, Franc 
Riba, stopi dol! 

Zgenilo se je na obzorju, prikazala se je visoka 
senca, od neba do zemlje je segala. To sli ti, prijatelj 
moj izza davnih časov! Poznam te po zavaljenem 
telesu, po staromodnem cilindru, po obnošeni salonski 
suknji! In stopil je, sklonil se je, posegel je, 
kakor da bi zajemal vode v perišče ter je spravil 
v suknjo zadnji ubogi ostanek te uboge zatemnele-

216 


pokrajine. Spravil ga je v suknjo in je odkobalil, na 
vso tiho zemljo je legla, noč ... 

Frane se je nasmehnil topo; tako mu je bilo, 
da bi pljunil dol, poslovil se z odurno psovko... 
Viharja ni bilo tisti večer, ni bilo burje, umazano 
in zatohlo je viselo nad pokrajino mirno predspomla-
dansko nebo... 

* * * 

„Barica!" 

Stopila je k njemu in mu je obrisala z robcem 
potno čelo. Okrenil je mukoma glavo, da bi ji videl 
T obraz, z onemoglim naporom je iskal njene roke. 

Videl je za belim pajčolanom njene oči in tisto 
srečo v njih, ki je ni na svetu razen nje. Čudno 
upanje se je zgenilo v srcu, vzdignil se je čuden 
spomin. 

„Če ozdravim., Barica . . . samo pri tebi, v tihi 
sobi . . . samo tiho . . . tiho . . ." 

In še ob tisti uri je Franc Riba — ozdravel. 

217 


Pozdrav iz domovine. 

Bolan, sem bil, domovine željan. Morda sem 
bil zagledal sredi pustega kamenja zeleneče drevo, 
zadišalo je bilo morda v zraku po Latermanovih. 
kostanjih, morda je bilo zazvonilo odkod, od bele 
cerkve svete Trojice na holmu . . , 

Nagibalo se je na večer. Skozi tisto silno, 
dimasto senco, ki pada od mesta na nebeški zrak, 
je sijalo oranžasto večerno nebo. In vstal sem in 
sem hodil po širokih cestah, tako živih in. ah, tako 
praznih, tako šumečih in tako tihih; vstal sem in 
sem hodil in sem iskal domovine . . . samo da bi še 
malo zazelenelo sredi pustega kamenja, da bi zadišalo 
od daleč po Latermanovih kostanjih, da bi še 
enkrat zazvonili sladki zvonovi od bele cerkve svete 
Trojice na holmu . . . 

Dol po široki, dolgi cesti, v gneči ljudi, mimo 
novih palač. Bele svetilke žarijo na obrazih, na 
pisanih ženskih oblekah . . . tam se je bilo zaleske-
talo zlato plavih las in moje ubogo sentimentalno 
srce je vztrepetalo ... Že ni več neba, že so ugasnile 


zvezde za silno dimasto senco; samo še bela plinova 
luč, samo še šum ženskih oblek na trotoarju, na 
ulici drdranje voz, kričanje pijanih izvoščkov. Tudi 
na moj obraz je bila pala svetloba, potopil sem se 
bil v gnečo, objeli so me bili parfumi ženskih teles, 
gibkih dunajskih teles, in tudi jaz sam sem bil del 
tega življenja, tega nerazločnega in nerazločljivega 
šuma, vsenaokoli — val v potoku . . . 

Ali glej, zazelenelo je, zazvonilo od daleč . . . 
In hipoma so se spet odprle moje oči in prestrašene 
so ugledale strahoto, tuje obraze, tuje življenje. 
Vsenaokoli ni bilo tiste roke, ki bi se bila dotaknila 
strune v moji duši, tiste strune, ki poje edino mojo 
čisto, pravo pesem in ki' ni zazvenela že tako dolgo. 
Pijan sem bil sredi trezne družbe . . . 

Potok me je nosil na krepkih plečih, ali jaz 
nisem bil val v potoku. Košček lesa, trhla veja, ki 
se je bila odlomila tam daleč gori v lepem gozdu 
in plava bogve kam. Potok se igra ž njo, vzdigajo 
jo valovi, mečejo jo ob breg — in zmirom dalje, 
bogve kam . . . 

Tuji ljudje, tuja zemlja, in nikjer več domovine, 
komaj še v spominu. „Nekad bilo, sad se 
spominjalo." In zazdelo se. mi je, da je nikoli ni 
bilo, da so bile samo sanje, ki kljujejo zdaj neprestano 
v mojem srcu in mi ne dajo, da bi po-
ljubaval tuje obraze . . . 

Odprla so se velika vrata in lepo mesto se je 
odprlo, kjer je bilo samo veselje. Od desne, od leve 
razposajena godba; pisano barvani, v orientalskih 

219 


slogih stavljeni paviljoni; tisoč luči — ves zrak je 
bi poln luči in vsi obrazi in vse svetle toalete; ves 
zrak je bil poln parfuma in čudovit vonj je dihal iz 
teles, komaj prikritih s pohotno obleko. Neba ni bilo 
nikjer, ne zvezd nič in ne pobožne lune; tudi ni 
bilo dreves, ne trave, ne cvetic, celo kamenja ni 
bilo in prsti; lepa ženska z gosposko našminkanim 
veselim obrazom se je bila zasmejala naturi v obraz, 
vzdignila je pisano krilo do kolena in je zaplesala 
kankan . . . 

Tako sem zaplesal tudi jaz, in sem zapel razposajeno 
pesem po taktih razposajene godbe in celo 
moj obraz je bil pisan od pisanih luči.. . 

Napol že pijan svetle lepote in svojih misli 
sem sedel in prijazna ženska, „mlada pol, pol lepa", 
v belem predpasniku in črnem krilu, mi je prinesla 
vina. Pobožal sem ji mimogrede že malo ohlapni 
podbradek ter sem se zamislil. 

Izbica je bila prijetna, sedel sem v varnem 
zatišju. Poltiha izbica z zapeljivimi sencami tam 
zadaj, polodprta veranda z beložarečo svetlobo, belo-
žarečimi ženskimi obrazi in šumno godbo tam zunaj 
za slokimi stebriči . . . 

Utihnila je godba za trenotek — in o, moje 
sanje so se mi bile vsesale s trdimi, od bolečine in 
poželenja krvavečimi ustnicami v srce in tudi moje 
srce je krvavelo . . . Senca je hušknila preko belo-
žarečega veselja tam zunaj in zazvonilo je — zvonilo 
je neprestano, tako tiho in stokajoče, očitajoče, 
kakor da bi umirala domovina tam daleč, daleč . . . 

220 


Vina, dekle, vina za pogrebščino! . . . Pobožal sem 
ji mimogrede že malo ohlapna podbradek in takoj 
so odnehale ustnice, vsesane globoko v moje srce 
in kanila je samo še rdeča kaplja . . . Ozrl sem se 
z modrim očesom tja dol, kjer je bilo veselje na 
prodaj, da bi si poiskal prijetno tovarišico, ki bi ji 
deklamiral svojo žalost in ki bi imela tako ozke, 
nežne in pregrešne roke, kakor jih imam rad. 

In komaj je zaklicalo moje srce, že so zaškripale 
lesene stopnice na verandi in prišla je 
devica, nagelj v levici, v desnici pa košarico rdečih 
rož; tudi kratko, pisano krilce je imela in kratke 
bele rokave in pisano jopico — čisto kakor nedolžna 
ovčarica na starih francoskih slikah. 

Pridi, ovčarica, sladka Dorilis! 

Kupil sem ji nagelj rdeč in sem ji ga vtaknil 
v nedrije; samo belo, izrezano, čipkasto srajco je 
imela pod jopico in spodaj je bila gorka koža, bela 
polt. O Dorilis! Sedla je poleg mene in pila sva in 
kramljala, da je bilo lepo in prijetno. 

„Odkod si, Dorilis ? Kje stoji tista bela bajtica, 
ki misliš nanjo, kadar spiš sama in se vzbudiš nenadoma, 
ker te je bil poklical nekdo iz groba V 

In ko mi je odgovorila, je zaškropilo iz domovine, 
kaplja blata je padla na mizo predme. Ali moje 
srce je bilo veselo zaradi te kaplje domačega blata — 
zadišalo je po domovini vsenaokoli. Utihnilo je 
zvonenje od cerkve svete Trojice, veter je zapihal od 
severne strani in je odnesel sabo vonj Latermanovih 
kostanjev . . . Ozrl sem' se in sem ugledal zakajeno 

221 


beznico s tistimi blatnimi obrazi, s tistim blatnim 
smehom in blatnim srcem . . . tisto domovino sem 
ugledal, ki me je je bilo tako strah in ki me je zdaj 
tako ljubeznivo potolažila. Velikokrat sem jo bil že 
ugledal, vselej, kadar sem bežal pred njo in sem 
iskal one druge domovine, ki sem se spominjal nanjo 
v nerazločnih sanjah. . . 

O Dorilis, kako se je izpremenil tvoj obraz! — 
Ugledal sem nenadoma dvoje surovih potez ob ustnicah; 
v očeh je bil isti izraz, kakor v očeh nekega 
slovenskega rodoljuba, ki sem ga bil srečal zadnjič 
na cesti, če bi se mi vtelesila domovina, bi imela 
v očeh pač tisti izraz: zloben, potuhnjen in neizmerno 
hlapčevski obenem. . . 

Tudi ona se je vzradostila, zažarela so ji lica, 
položila mi je roko okoli vratu. . . . Zasmejala se je 
zvonko, zažvrgolela je lepo slovensko kletvico, dolgo 
in prisrčno kletvico ... in zasmejala se je in je 
ponovila kletvico; s čudno, trepetajočo slastjo; ležala 
ji je na srcu tako dolgo, dolgo in izgovorila jo je 
morda komaj v tihi sobi, v tihi noči, ko so poslušale 
samo dolgočasne stene . . . 

O slovenska kletev! Ti pravi, neošemljeni izraz 
narodove duše! Kako maloobsežen, kako siromašen 
je tvoj register v primeri z bogastvom naših jugoslovanskih 
bratov! Kako ponižna si in sramežljiva 
v primeri z nebogrmečo surovostjo lutersko nemške 
kletve! Kako si enostavna in plitka v primeri z 
globokopremišljeno eno duhovitostjo romanske renesanse! 
. . . Vzcvetala si, cvetka uboga, pohlevno 

222 


dišeča, iz nerodovitne, peščene prsti, in kakor gine-
vajo sokovi iz naročja, ki te je bilo porodilo, tako 
gineš in veneš sama in komaj še te goji pobožni 
pastirček na gorenjski planjavi! ... O slovenska 
kletev, ti grb na ščitu propalega plemenitaša: zazvonili 
bodo mrtvaški zvonovi, zapeli bodo miserere: 
„Danes in nikoli več!" — in razbili bodo ščit. .. 

Izpraznjena sta bila kozarca in natočila sva in 
vesela sva bila. Zunaj, da bi ga dosegel z roko, je 
soplo sunkoma, razposajeno, poželjivo, od slasti in 
nadživljenske radosti do nezavesti razbičano življenje 
in žareča luč njegova je padala na njen obraz 
ter odsevala od njenega obraza na moje motne oči, 
na mojo žalostnoveselo dušo. 

Pripovedovala mi je svojo pot, tisto razhojeno 
in dolgočasno pot — podobno neposuti okrajni cesti 
ob deževnem času — po kateri romajo neprestano 
dolge procesije, dokler ne priroma trudna duša do 
pisane jopice, kratkih belih rokavov in kratkega 
krilca . . . Tako je pač na svetu; kdor si ne more 
najeti voza, mora po blatni cesti in zelo naravno je, 
da se oškropi do vratu in do srca.. . 

Tam nekje blizu Trsta je bila nastopila svojo 
pot, govorica jo je izdajala, tista sladka tržaška 
govorica, ki spominja na rdeče dišeče pomaranče in 
na črno grozdje. Ali njen glas je bil že raskav — 
vse tiste uboge romarice imajo raskav glas — in ne 
samo na ustnicah, tudi na besedah, v očeh, na licih 
so se poznali ostudni poljubi, poljubi debelih, pijanih, 
penečih se ustnic. Težko mi je bilo, poslušal 

228 


sem natančno, mukoma, da bi začul sredi gnusa in 
strahote lahen, tih, nenaden zvok, ki bi me spominjal 
na pesem zvonov od cerkve svete Trojice, na 
zelene dolme tam daleč doli, na šumeče kostanje, ki 
sem hodil nekoč v njih senci, srce polno ljubezni.. . 
Šumelo je zunaj pod verando, in njen razposajeni, 
predrzni glas se je spajal s tem tujim šumom, s pijanim 
dihanjem veselega tujega življenja . . Najina 
kozarca sta zvenela, vinska kri' je gorela v najinih 
licih, ali pri srcu mi je bilo kakor pijanemu raz-
bojniku, — da bi se razjokal najprej in potem obesil. 

O sladka Dorilis, kaj ti' ni ostalo prav ničesar 
od tistega skromnega brašna, ki si ga bila vzela sabo 
na svojo strahovito pot? Saj ni bilo treba zapraviti 
vsega — ej, vsaj v smehljaju, kadar se nasmeješ 
tiho in prijazno, bi' bil lahko še ostal spomin — ej, 
vsaj spomin na velikonočne pomaranče, na prvo 
zidano ruto, vsaj spomin na fanta, ki te je prvi 
osleparil, ko si nosila še kratko krilo in lase gladko 
počesane ... O Dorilis, kaj je bila tako siromašna 
tvoja culica, da se je izpraznila tako hitro? . . . 
Potolaži se, Dorilis, tudi meni ni ostalo veliko f — 
Vina gor, vina za pogrebščino! 

Zagrebiva spomine in bodiva vesela — veselo 
šumi potok in veselo se igrajo odkrhle veje na razposajenih 
valovih . . . Na tvoje zdravje, romarica 
pobožna! Domovine sem iskal, tiste sladke, sentimentalne 
domovine, ki jo ljubim v dnu svojega srca 
in ki mi ne da miru v neumnih sanjah. In našel sem 
tebe in pozdravila me je tista domovina, ki sem 

224 


bežal pred njo in ki me srečava zdaj neprestano, 
v tvojih blatnih očeh sem jo našel in v tvojem blatnem 
smehu in v tvoji hladni besedi'. Zatorej za-
plešiva, o Dorilis, mazurko ljubezni in pojdiva vsak 
po svoji poti... 

Smejala se je devica in je vzdigala poln kozarec. 
. . . Ali takrat sem se sklonil, moje oči so se razširile 
od začudenja in radosti, od srca se mi je razlila 
sladka toplota v lica in po vsem telesu . . . Igral 
sem se z njeno bluzo na prsih in beli koži, pod njenim 
vratom se je mahoma zasvetilo — na pohlevnem 
rožastem traku je visela srebrna svetinjica Matere 
Božje na Brezju . .. 

Tudi ona se je sklonila in je utihnila in je 
položila kozarec na mizo. Njene oči so bile vlažne in 
plahe in so se umaknile mojim. . . 

Vse tuje življenje zunaj je umolknilo, izginilo. 
Sedela sva v tihi domači bajtici, oba mlada in čista 
in vesela; v moji roki je ležala njena nežna, bela, 
uboga roka, tako še drobna in že tako trudna. , . 

In zunaj so zvonili zvonovi od cerkve svete 
Trojice na holmu. .. 

Oankar, Mimo žlT^enJa. 

225 


Poet. 

Komaj je shodil, ves še majhen in šibek je bil, 
pa so ga pognali na cesto in so zaloputnili duri za 
njim; za zmirom. No dan je bil lep. Toliko, da se 
je bilo vzdignilo izza holma, je že sijalo solnce jarko 
in veselo, kakor na Veliko nedeljo. Fant je šel in je 
hodil in mar mu je bilo cilja kakor škrjaneu, kadar 
izžvrgoli iz tople brazde. 

Lahke so mu bile noge, ni čutil pota. Zakaj 
takrat je bila cesta široka in ravna; solnčni travniki 
na obeh straneh, pisana polja, gozdoviti zeleni holmi, 
v jutru prepevajoči; ob jarku visoki jagnedi, trepetajoči 
proti belemu nebu. Izza drevja se je zasvetila 
časih hiša z zelenimi okni in rdečo streho; fant je 
šel mimo in je žvižgal — in glej, ob oknu se je prikazal 
človek, nasmehnil se je in prijetno mu je bilo 
pri srcu. 

Jutro je bilo; iz jutra pa se je vzdignil velik, 
svetel dan. Fant je začutil na licih toplejše žarke, 
pomislil je ter je pogledal protinebu. In ko je videl, 
da je solnce že visoko, se je spomnil nenadoma, da 

226 


je pred njim še dolga cesta; tako je pospešil korake. 
Ob tisti uri, ko je ugledal sobice in se domislil ceste, 
pa se je vznemirilo njegovo srce: do nebes je vzplapo-
lala radost in bila je podobna bolesti. Ni bilo več 
široke ceste, ne jagnedov, proti belemu nebu trepetajočih, 
ne travnikov in ne pisanega polja. Pot se je 
ožila in se je spenjala v klanec, polagoma šele, da bi 
se ne utrudil prekmalu, da bi se ne prestrašil prezgodaj, 
vrnil se morda; na vzhodu je sivelo nebo. 

Bilo je prvikrat in samo tedaj, da mu je prišlo 
na misel: Čemu dalje? Kam? Ali ne bi rajši nazaj, 
ko je dan že vellik in se oblači na vzhodu? Tako je 
mislil in še ko je mislil, je stopal dalje z istimi 
koraki; ni je bilo misli, ki bi jih mogla ustaviti. 
Ves majhen je bil še in šibek, ali ker se je spenjal 
klanec zmirom višje, mu je klonil hrbet kakor1 
starcu. 

Hiteli so oblaki; od obzorja do obzorja se je 
širila, vzdigala silna siva gora; že so prišli do solnca, 
skoro so ga že zakrili. Ni poznal cilja in vendar se 
mu je mudilo, oziral se je proti nebu in je stopal 
hitreje. Pot je bila strma, grapava in na debelo 
pokrita s čudnim rdečim prahom, kakor ga ni videl 
še nikoli. Zgodilo se je časih, da se je iztegnila 
dolga robida ter ga oprasnila nalahko po roki, po 
licu. Samo časih; zgodaj je še bilo, prestrašil bi se 
morda prehudo. Bilo mu je neprijetno; toda ker se 
je oziral proti nebu, ni gledal na pot in kriv je bil 
sam, če se je prikazala kaplja krvi na roki, na licu. 

Neznana mu je bila dežela; pusta je bila in 

15* 

227 


samotna in vsa njena samota je legla tiho na njegovo" 
srce. Debele kaplje so padale v prah in rdeči prah 
je oživel, oživela je pot in je tonila v senco. Zdelo 
se je popotniku, da hodijo pred njim nevidni ljudje; 
poznali so se v prahu, v blatu sledovi korakov in 
ravnal se je natanko po njih. Tisti koraki, pa so bili 
tako nerodni, da so mu rezale robide v obraz in da se 
je spotikal ob grapah in jarkih, zasekanih v klanec. 

Nič več ni mislil, kam in čemu; pot je bila pred 
njim in pot je bila ukaz. Čudil se je samo, da je 
ugledal časih sredi deževne samote, ob grapavem 
klancu, za nasutim kamenjem, za robidami, prijazno 
belo hišo z zelenimi okni in rdečo streho. Toplo je 
bilo pač tam. ... In kadar je prišel mimo, se je odprlo 
okno, ozrl se je človek proti nebu, ozrl se je na 
klanec, na samotnega popotnika in se je nasmehnil. 
. . . Misel je spreletela popotnika: Ali ni morda tam 
v daljavi, tam v daljni daljavi, korak od poti, vse 
lepša pokrajina ? Ali niso tam zeleni travniki, kakor 
sem jih videl nekoč v sanjah, ali niso tam pisana 
polja., visoki jagnedi, proti jasnemu nebu trepetajoči 
; ali ne sije tam solnce, tam v daljavi, korak od 
klanca? Če bi preskočil, pogledal? . . . No mislil je 
in je šel dalje po svoji strmi poti. 

Nebo je bilo vse sivo, znočilo se je nenadoma, 
brez večerne zarje in brez Avemarije; natanko 
v tistem trenotku se je znočilo, ko je začutil popotnik, 
da je utrujen. Zakaj čas je bil, ni bilo več 
prezgodaj, nič več ni bilo poti nazaj. Noge so mu 
bile težke in mrtve, hodil je ves sključen in je sopel 

228 


težko; od jutra do noči, en sam kratek dan, pa mu 
je bil obraz suh in vel, obraz starca. Nerazločne, 
temne so že bile sanje, umirale so, kakor je umiral 
dan. In je mislil, spominjal se je mukoma: Ali ni 
sijalo solnce nekoč, ali se niso razprostirali zeleni 
travniki naokoli, ali ni bila cesta široka in gladka? 
Mislil je, pa se ni mogel domisliti natanko. Zakaj 
večnost je bila vmes: dan od jutra do noči. 

Zasvetila so se okna 'ob poti, prijazna svetla 
okna so gledala iz noči. Veseli glasovi, veselo 
življenje, večer pred praznikom. Popotnik je šel 
mimo in glasovi so utihnili; tiho je zapela iz daljave 
sveta pesem; spogledali so se v izbi in smehljaj, od 
Boga poslan, je šinil preko obrazov. 

Globoko sključen je hodil popotnik, kakor da 
bi nosil križ Izveličarja. In ker se mu je čelo skoro 
dotikalo tal, je zapazil lahko, da se je bil spremenil 
rdeči prah v debelo plast goste, napol strjene krvii, 
,,Veliko jih je že pač hodilo tod!" si je mislil popotnik. 
In misel na vse tiste, ki so nosili pred njim 
križ Izveličarja, dotikali se s čelom tal, misel prešerna 
in škodoželjna mu je bila v tolažbo. Tako je 
mislil v tistem trenotku, ko se je zgrudil na kolena 
ter vtisnil v blato svoj obraz. Bila je njegova poslednja 
prešerna misel. . . 

Vstal je ter ee opotekal dalje, pijan od bolesti. 
Dalje, popotnik! Onstran klanca, na obeh straneh, 
pa so gledala iz noči vesela svetla okna. Grlej, popotnik, 
en sam korak in odpro se ti duri, odpočiješ 
si v topli izbi. Popotnik, preskoči jarek! 

229 


Ni več pomislil, ni se ozrl. K tlom mu je 
tiščal hrbet križ Izveličarja, čelo se je dotikalo tal; 
opotekal se je, padal, vstajal je in se opotekal. 

Na obeh straneh so bile prijazne bele hiše in 
najbrž bi se mu bile povsod odprle duri, če bi potrkal 
ter poprosil. Zatorej mislim, da si je sam kriv svoje 
poti. Pogine pač naposled v jarku, zakaj na cesti 
umirati je prepovedano iz ozirov na javni promet in 
na dostojnost. 

Dalje v noč, brez konca in brez cilja! . . . 

230