Sirota
Ukradel je ... tu zdaj so ga zaprli ne da bi solzo z lica mu otrli, ne da bi rekli mu: ne tod, ne tod, -
tod bode trn in peče vroča cesta, ki ji je le bridkost in kazen zvesta -za nami pojdi, tod je lepša pot!
Zaprli so ga v sobo, polno mraka,, ki v nji bodočnost kakor strah koraka nasproti duši, ki za solnčno luč
navdušena vžgč se in zaneti, da kakor zvezda v črno noč zasveti noseča v sebi od spoznanja ključ.
Sedi sirota in skoz solze gleda, kako nad društvom gre od ust beseda, kako ne najde ceste do srca,
kako je tuja, mrzla in ledena še bolj ko črna ta odvratna stena, ki za svobodo, svet in luč ne zna ...
Drug*
Drug moj, brat moj izmučen, v trpljenju moj
brat,
oodi kdorkoli že — trpi moško!
Pusti, da zlo in krivica carujeta nad s krvjo, s solzami prežeto zemljo ;
Pusti jim, naj zasmehujejo tvoj ideal;
v curkih nedolžno naj lijejo kri:
včtuj v bodočnosti dni - da razsul se bo
Baal:
znova tedaj nam ljubezen vzkipi! -
2 vencem ne trnjevim, ne pod verigo težko, ne s križem na hrbtu, kloneča do tal -v svet ona prišla bo s slavo ... z močjo, v roki z blestečo se srečo v pozdrav ...
v ječi.
Sedi in misli, kaj se je zgodilo, da so privedli sem ga s trdo silo, da so iztrgali ga rokam cest,
ki so mu kruha dajale kot mati, ki ni ga nihče je učil poznati, ker bil je otrok cest širokih mest.
In zdaj je tu in ve, da je dejanje njegovo nekaj kot zlokobne sanje v katerih angelj dušo zapusti
in izkušnjavec duši se približa in jo do zemlje črnih tal poniža da v strašnem vetru bolno zaječi .. .
Kaj je storil ? Ukradel! .. . Dno prepada pred njim stoji, li v njem ne raste nada, a nihče mu ne reče : Nastežaj
odprla vrata roka je vratarja -dvigni se, pojdi ! Nate čaka zarja in pot in solnce in Boga smehljaj!...
Stiino Kosovni.
moj ...
In ne sovraštva ne bo ne solza, sužnjev ne, niti brezkrižnih grobov in ne bo sile, ki vbija človečnost srca, in ne bo meča in ne sramotnih stebrov. -
On, moj drug ! Ta prihod ni le sanja srca, tudi kot upanje prazno ne tli: zdaj se ozri : — vsečezmerno zlo že divja, noč že okrog vsečezmerno teži!
Svet se izmučil bo v mukah, utonil od zlob, samega sebe neumno mori -mi pa k ljubezni - vesoljni in prosti tesnob — polne molitve povzdignemo svoje oči! —
(Jz ruščine.) S. J. N(tdson - Debeljak Tine.
GLORIOSA. POVEST. IVAN PREGELJ.
IV.
OZNIK je pridržal konju vajeti. Slavica ga je bila poklicala. Župnik in učitelj sta se približala vozu.
»Srečne oči«, je rekel župnik vedno uljudno; »katero naključje mi je vrnilo nepričakovano moje najlepše ovčice?«
»Koze, garjeve koze, bi rekli«, se je zasmejala Slavica in skočila z voza pred Sivca, ki se ji je dvorljivo klanjal.
»Ovčice, sem rekel«, je dejal župnik, »in tako naj bo. Kaj pa sicer? Vse v redu? Vse zdravo?«
Iskal je v Heleninem trudnosrečnem licu in pogledal nato po geometru. Helena se je zagonetno nasmehnila. Slavici je igrala hudomušna beseda na ustnicah, ki so bile zrele ko črešnja in breskev. Tolika slast je vela od nje, da je Sivec občutil živeje od kdaj prej, kako se mu srce taji v njeni bližini, in je tiho sam vase pel pesem svoje sanje, svoje duše, ki je skromna skrivala, kar je smešno odkrivala njegova pre-bahata dvorljivost in nerodna kretnja:
»Gloriosa, edina, sveta! Gloriosa, kraljica mojih sanj, roža skrivnostna v mojem vsakdanjem, malem življenju. Kje so besede, da te vanje odenem, kje je zvok, da te ž njimi zapojem. Solnce visoko, visoko siješ in greš svojo pot visoko nad to mizerijo mene in mojega trudnega stanu. Glej, lepša si se vrnila, oči so bolj sinje, obraz je zrelejši, beseda ti je zvočnejša. Ali se boš še menila zame, ali bom vsaj še predmet tvoji šali, ali pa me ne vidiš več in greš mimo za svojim velikim, ki te bo vreden?«
»Vse lepo«, je žgolela Slavica župniku; Prešeren, Peričnik, Bled, Vrba srečna draga vas domača, kranjska klobasa in dober zrak, ampak solnce in breskve in vino, naše solnce, naše breskve, to gospod župnik, to je vse stokrat lepše in je naše in z Bledom, hvala Bogu, sem obračunila, zdaj veste, in pojutrnjem je naše Helene god in ga bomo lepo skupaj poprazno-vali, in tukaj gospod Sivec bo zložil pozdravni govor. Saj ga boste, gospod Benjamin?«
Obrnila se je šegavo k učitelju, ki je poslušno prikimal. »Seveda mora biti beseda izbrana,« ji je šlo na smeh, »veliko cvetja natrosite, saj ste v cvetju strokovnjak, dasi ga prav barbarsko herbarizirate in se v resnici bojim, da nam boste polagoma na papir osušili vse lepo stvarstvo, celo metulje, ptiče, breskve in fige. Tepke ste že poskušali, kaj ne?«
»Tepke sem žgal«, je dejal učitelj, »postrežem prav rad z lastnim pridelkom. Prav okusen sadjevec je.«
»Ne«, je zamahnila Slavica, »za enkrat se povabimo k gospodu župniku na kozarec vipav-ca! Seveda, če ga daste, gospod župnik.«
»Vsa klet vam je odprta«, je rekel župnik.
»Prav res«, je rekla Slavica Pozniku, »zapelji domov, France in pripravi domače name in Heleno in se nato vrni po naju. Helena, saj me ne boš pustila same?«
Helena se je ozrla trudno po možu, in rekla nato:
»No, pa zapelji domov, France in se vrni.«
Vstala je z voza, Poznik je pozdravil in odpeljal. Župnik, Sivec, Helena in Slavica so krenili na župnikov vrt.
Somrak se je bil zgostil, nejasno so sijali vrtni cvetovi iz mraku; vonjalo je iz gredic, ki so se odevale v sladko roso. Šum večera Je objemal mali solnčni svet, ki je rodil jasmin in mirto, jagodo in južni sad. Glas večernega zvona, ki je padel z višine v pokoj, je za hip prevpil šum murnov in brenčanje otavskih hroščev, zamolkli šum vasi in voda, ki so tekla pod vasjo v strašnih strugah in dolble v skale in gnale peno, kakor bele cvetove.
Vedra luč je sinila na mizi in obžarila obličja. Župnik je nalil z mirno dostojanstvenostjo drobne čaše. Razlilo se je vonjivo okrog.
»Pikolit,« je zarajala Slavica, »saj sem vedela, Helena; zdaj veš, čemu sem hotela biti župnikov gost.«
»Bog blagoslovi,« je dvignil župnik čašo; »za take goste nimam slabšega vina. A če gospodična želi. za Kranjce hranim tudi sodčeK cvička.«,
»Fej«, se je namrdnila Slavica. »Ne maram ga, naj ga pijejo Kranjci sami.«
Nato se je obrnila k učitelju in rekla:
»Poglejte me, ali ne kremžim ustnic? To mi je ostalo po kranjskih vinih.«
»Bomo koj popravili, kolikor se da,« se je smejal župnik in ji zopet nalil. Izpila je duško-ma, se nato ozrla po Heleni in Sivcu in rekla:
»Tudi te norčavosti, kako se pije zduško-ma, sem se naučila od Kranjcev. Kranjski fantje so me skvarili.«
»Oho«, je vzkliknil župnik, »to pa mi že ni prav. Kakšni fantje pa so bili to, da je gospodična popivala ž njimi?«
»Fantje so čedni«, se je silila Slavica na resno. »Kako bi rekla, Heleninemu Francetu so podobni, tistemu seveda,« je mežikala hudomušno Heleni, »ki je bil, preden ga je v svoje mreže ujela.«
»Norica«, se je nasmehnila Helena.
»No, ali se morda ni spremenil?« se je odzvala Slavica. »Prav tako se je kot gospod Benjamin. Kdo pa se ne bi postaral v petih letih?«	*
»Da, pet let je že,« je vzdihnila Helena. Rahla rdečica ji je pokrila lice. Slavica, ki je bila segla po njeni roci, je čutila, da se ji trese.
»Helenček«, je zaprosila mehko odpuščanja. Nato pa je začela pripovedovati o letovišču. Le mimogrede je švrknila zdaj pa zdaj Po učitelju, kako je kaj s kroki in Veronikinimi pridigami, ali že zna po francosko: krava-repmakontravoje, ali je že našopal veverico, katero je ustrelil pred petimi leti in kako se godi njegovi najmlajši hčerki.
»Prvi zob je dobila«, je odvrnil in je menil, da je začetek dober. Župnik se je menil s Heleno. Posluhnila je čudno resna njiju pogovoru in se zopet razvezala v naglo, skoro rezko veselje. Potem ie postala nestrpna in povesila oči pred župnikovim pogledom. Helena je rekla mirno:
»Saj si nervozna, Slavica.«
»Morda je tu že prehladno?« je vprašal župnik.
»Nič ni,« je vzkliknila Slavica in planila kvišku. Po vrtu so se oglasile stopinje. Poznik te prihajal. Planila mu je naproti in se mu obesila za roko in potožila:
»Da si le že tu .Strašno so dolgočasni.« »Seveda, Rosandiča ni med njimi,« je še-Petnil šaljivo.
»Molči«, je vzkliknila.
Sedla je znova in molčala. Skoro nevoljno je motrila Helenino tiho srfcčo, ko je slonela Nagnjena na moževo rame in mu gledala v obraz, ki je na njem ležala mirna svetloba luči. Pogovor je bil mimo mode do novih življenjskih razmer. Bil je moder pogovor dveh mož, k' sta bila vzrastla vsak svojo rast do popolnosti in trezne sodbe. Poznik je mirno določeni, župnik je z nekako bolestjo kazal, kako bi moralo biti.
»Svet tone v materializmu,« je govori! Rupnik. »Propadamo. Kakšna pa ie še etika na-S'h^ dni? Sila in moč sta gospodarja. Poglejte države, narodno gospodarstvo. Poglejte bedo ^tajajočega četrtega stanu. Svet je znorel. Plete si bič, da ga božje roke hujšega ne bi mo-splesti. Poglejte v žalost našega rodbinskega življenja. Ne. tega napredka ne želim svojem ljudem. Je že boljše zanje, da ostanejo u-°ogi a čisti, hribovci in kožarji.«
»Ali menite, da moremo uteči duhu časa?« !e vPrašal Poznik. »Ustavljati se mu moramo,« ^ dejal župnik, »pobijati ga moramo, pa najsi Prihaja v nas v obliki najslajše pesmi. Moje Seslo je, da tujinstvu boj.«
Povzel je še slovesneje in rekel:
»V svojih bogoslovnih letih sem se nekaj £ecal z razmerami na Ruskem. Bog varuj veli-kovmatjuško; a meni se zdi, da so njeni naj-v®cji sinovi zanesli iz nemške filozofije toliko strupa, da bi otroval sto in ne samo ene slovanske Rusije, če je še tako velika. Mi jo poznamo pač Ie površno. Iz naših malih razmer ln Po svojih idejah. Doživeli boste.«
»Ruske- razmere,« je odvrnil Paznik, »poznamo pač le površno. Iz naših malih razmer se vanje sploh vživeti ne moremo.«
»Deloma vendar«, je odvrnil župnik. Iskal je z očmi predse in vprašal nato določno:
»Ali poznate Mahničev Katolik?«
»Ne,« je odvrnil Poznik. »Berem samo strokovne nemške liste.«
»Posodil Vam bom zvezke, ki so doslej izšli,« je dejal župnik. »Berite .Jaz stavim, da bo iz teh rdečkastih sešitkov odjeknilo po vsej Sloveniji.«	■	-■%
»Bral bom,« je rekel Poznik. Slovesen molk je legel med goste. Župnik se je dvignil m napolnil še enkrat drobne čaše. Nato je dvignil svojo in rekel:
»Tako torej. Še enkrat našima milima farankama prisrčen pozdrav. In domovini na čast, lepi. eni, srečni v eni veri in eni ljubezni. Bog in domovina.«
»Bog in domovina!« je jeknil navdušeno učitelj.
Izpili so in še stali. Tedaj se je Slavica kakor predramila, pomerila nekam rezko župnika in rekla:
»Gospod župnik, ali mislite kandidirati?« Župnik je osupnil in rekel kratko:
»Ne!«
Slavica se je zmedla, zbledela in se zgrudila na stol. Šepetala je:
»Odpustite mi, gosnod župnik!«
»Slavica,« je vzkliknila Helena, »kaj pa je to s teboj nocoj?« Šla ji je z roko čez čelo in je začutila solze, ki so bile privrele deklici na oči. »Kaj pa je to s teboj?«
»Nič mi ni, domov pojdimo«, je rekla hlastno Slavica. Helena pa je vzkliknila:
»Moj Bog, saj ti čelo gori. Mrzlična si.« »Trudna sem!« je jeknila odporno Slavica. Poslovili so se hitro, skoro nevljudno. Pozniku sta se obesili sestri na levo in desno roko. U-čitelj Sivec je šel v spodobni oddaljenosti za njimi. Ko so oni trije utonili v Koširjevi veži, se je zavedel in se obrnil domov. Iz župnikovega vina in sladkega pikolita je rastla pesem, na njegov jezik:	,
»Gloriosa, edina, sveta! Gloriosa, kraljica mojih sanj, roža skrivnostna v mojem vsakdanjem malem življenju. Kje so besede, da te vanje odenem, kje je zvok, da te ž njim zapojem? Gloriosa, kaj je tvoja skrivnost, kaj je žalost tvoje svetle duše? Ali si res samo trudna ali pa trpiš iz duše, iz želje po neznanem? Saj si bila zares bolna nocoj. Saj si kakor dete tavala iz sence v luč, silila se biti vedra in nisi mogla biti. Kaj skrivaš, kam sanjaš? Ko si odšla, še nisi trpela. Ko si se nenadno vrnila, te nisem spoznal. Gloriosa, ali si za vedno u-mrla? Gloriosa, dete! Ali se prebujaš?«
Sivec je vstopil v svoj dom. Žena je pogledala topo po njem. Sedel je za mizo, kjer ga je čakala mrzla večerja.
»Koširjevi sta se vrnili«, je rekel, »zasedeli smo se pri župniku.«
Pogledal je po ženi in je videl, da ni dobre volje.
»Ali si zato huda?« je vprašal.
»Ne«, je rekla kratko.
»Ali so otroci bolni?« je vprašal.
Zmajala je z glavo.
»Ali tebi sami ni kaj prav?«
Zena je molčala.
»Hudirja, jezik vendar imaš«, je menil nevoljno. »Kaj pa je?« Obrnila se je v spalno sobo. Na vratih je postala in se ozrla s solzami v očeh po njem. Tedaj je razumel, skočil k njej In dejal:
»Božja volja, Veronika. Štiri rediva, bova tudi še peto. Le pogum.« In utonil je za ženo v sobi, mrmraje besede svoje uspavanke »Mal-brough«.
Helena in Poznik sta slonela tesno drug ob drugem ob odprtem oknu in poslušala v tihi nokoi noči. Mehek veter je poigraval z okenskim zastorom za njima. Voda je šumela v korito sredi trga, od daleč čez streho je bobnela reka globoko v strugi. Govorila sta besede naj-tišje sreče; zdaj sta bila umolknila in poslušala mislim drug drugega, srčnemu utripu njiju src, drhtenju njiju živcev, sili njiju teles, ki sta že v peto leto klicala po izpolnjenju hrepenenja, po novi rasti in pomladi, po utelešenemu sadu njiju zakonske zveze. Tiho so plale zvezde nad dolino, eno samo veliko življenje, utrip enega duha, ki je vse in vsem in je modro ustvaril svetove in ženo in moža, da iž njiju cveto telesa in rastejo duše, zeinlii, bratom, domovini dobremu in sreči, večni nad zvezdami.........
»Pa kako je to, da veruješ, da si uslišana,« je šepetnil mož. Nagnila se je tesneje k njemu, da je sladko občutil vso slast njene polnosti.
»Cuitim,« je odvrnila, »saj ne vem povedati kako.«
»Seveda, za trdno ne veš še,« je vprašal.
»Ne ver.i,« je odvrnila. »To je, da sem drugačna.«
»Kakšna si?«
»Molči, ne izprašuj,« je rekla. Začutil je, kako mu je vzela roko in se zagrizla vanjo. Spreletel ga je mraz po vsem telesu. Tesneje jo je privil k sebi in rekel:
»Glej, če je res, vero bom zopet našel v zdravnike.«
»V Boga je ne izgubi,« je rekla mirno.
»Zares,« je dejal, »župnik utegne trditi pravo. Strašno tonemo v materializmu.«
»Saj ne toneš,« je rekla žena, »ne dolži se; tvoj stan je tak.«
»Da moj stan,« je odvrnil. »A vesel sem ga. Nič lepšega nisem mogel izbrati izven tebe, ki si tudi moje najlepše.«
Mehko se je pritisnila k njemu.
»Ali zares nikoli ne misliš na druge?«
»Nimam povoda ne časa,« je rekel.
Smeliljala se je srečna predse in začela govoriti tiho, kakor sama zase:
»Lej, včasi sem po sili ljubosumna. Pa veš na koga? Smejal se boš. Na našo Slavico. Ne smej se. Ali se smeješ?«
»Ne!«
»Zakaj si rekel tako kratko? Ali je kaj resnega v moji norčavi misli?«
Mož ni odgovoril takoj. Še tesneje se je privila k njemu:
»Zdi se ti nevredno odgovarjati na moje čenče, kaj ne?«
»Niso čenče,« je odvrnil ljubeznivo. »A ženska si in misliš po žensko in v moža misliti do dna ti ni dano.«
Tiho je drhtela ob njem in potem se je kakor tajalo iž nje:
»Ljubim te. In odkar ie ta r.reča v menii in se je veselim in bojim, te ljubim še bolj. O, France, zakaj in kako je to v meni? Ali veruješ, da se bojim?«
»Česa se bojiš? Poroda? Ne muči se vendar s takimi strahovi.«
»Ne,« je odvrnila skoro trdo. »Kako trde besede imaš in vsakdanje. Lej, jokala bom. A povedati, kdo more? Ne huduj se. saj ni nič. Pusti, naj jočem. A samo lepo govori. Porod! Kakšna grda beseda je to.«
Šel ji je z roko čez vlažne oči in jo tolažil:
»Morda je trda, Helenček, kaj morem jaz zato. Zakon narave je tak. A ti se ne boj in ne joči. Lej. saj zdaj sem že sam uverjen, da si u-slišana. Zelo, zelo si se spremenila. Tvoja duša že občuti, česar telo še ne. Zibala boš, hej, zibala.«
Nemo mu je visela na vratu in potem se je začela srečno smehljati in je šepetala:
»Tepček! Kako neumnost si rekel. Kaj na.I občuti duša. če telo še ne? Prava nevednost si mi.« In sredi teh misli je vprašala:
»Ali imaš še moje zadnje pismo?«
»Shranil sem ga kakor svetinjo.«
»Ne,« je rekla resno, »strgaj ga. To bo sicer zate in zame velika sreča, če dobiva dete. A vsakdanje ie vendar. Kaj naj napravim, če pride pismo Slavici v roke.«
»Zares da se je bojiš,« je rekel mož.
Ona pa je dahnila:
»Da, ljubosumna sem nanjo. Zakaj se ne m oži?«
»Tudi njen čas bo prišel«, je odvrnil mirno mož.
Sladki šumi noči so iu zapredli v mehko trudnost in v molk. Ko sta se zbudila iz tega breztelesja, je bila njiju beseda bolj vsakdanja. Govorila sta o zdravniku, katerega sta bila poprašala za svet, o počutkih telesa, o hipni slabosti, ki spreleti telo, o mislili in dvomih, ki vstajajo, o sli, ki vzraste čudno za daljnim sadežem, za vonjem drugega letnega časa, za bolečino in samopašnost, ki se vzame, da ne ve srce zanje. Silno zaverovano je poslušala žena v mirno moževo besedo, ki ji je razgri-
nial fiziologijo rojsitva iz knjige, kakor jo je bil kupil in je bila tisti hip za nju edina knjiga modrosti na svetu, njiju Mahnič in Katolik..
Hipoma sta se zavedla. Polnočna ura se je utmiila v enozvočni šum korita sredi trga in zamolklo bobnenje reke pod bregom. Bel pramen luči je ležal iz Slavičinega okna čez trg in v kostanj pred oknom.
»Tudi Slavica še bedi«, je rekla Helena.
Mož se je vzravnal ob oknu in dejal:
»Vidim.«
Nato je vprašal:
»Kaj pa je bilo z onim Rosandičem na Bledu?«
»Nič posebnega«, je odvrnila žena mirno.
»In če bi tudi bilo,« je mislil Poznik, »ti ne bi bila videla. Sladko dete. Tvoje misli in tvoj edini posel na Jezeru je bil otoški zvon.«
»Rad bi ga poznal«, je dejal na glas, »zdi se mi, da Slavica ne misli nanj popolnoma ravnodušno«.
»Da se je zaljubila, misliš«? se je prebudila Helena veselo iz svoje sladke trudnosti.
»Pozabiti ga ne more«, je dejal mož.
Zena je živahno objela njegov vrat in ga začela poljubljati.
»Pa zakaj?« je vprašal mož skoro osuplo.
»Srečna sem, srečna sem,« je ponavljala °na kakor iz sebe. Solze so jo znova polile, v solzah se je smehljala in pravila:
»Tako vaju ljubim, oba, tebe in njo. In če bi moralo biti in bi morala umreti, saj bi vaju Prosila, da se vzemita. A hudo je le, misliti v'edno zopet, da bi bil ž njo srečen in bo ona brez tebe nesrečna. Kako more biti, da te ne bi ljubila? Smrti si jo rešil, lepa ie, polna zdravja in veselja, veselejša ko jaz, bolj vredna ko ^z, ki sem tegobna, mračna, dolgočasna.«
»Moja si,« je odvrnil mož, »tebe sem izbral ln te bom imel do smrti.«
»Hvala, hvala,« je šepetnila.
»Pojdiva,« je rekel in jo rahlo odtrgal od °kna, od noči, ki je vanjo stopil mesec....
Sama v sredi pekočih blazin je bedela glavica. Celo si je bila ovila v mokro ruto. hladila si je glavo, ni umirila duše, ki je šla Syojo pot za daljnim, nepoznanim, ni umirila srca, ki se je hotelo odpreti novi nepoznani sreči in se boječe skrivalo in zapiralo. Iz dalje vabilo v njene misli, bil je glas lepega člo-veka in je klical in božal:
»Lepa ste, gospodiče Slavica!«
»Žabji pildek na vodi, pravijo Kranjci, go-sPod južni brat.«
»Dajte, udarite. Tako držim jaz.«
»Tako udarim jaz.«
»Poljubil Vas bom, gospodiče!«
»Le poskušajte, južni brat!«
»Menite, da se bojim?«
»Menite, da ne bom udarila?«
»Ne boste, ker ne smete.«
»Bom, ker nisem igrača moških.«
»Moja ljubica boste.«
»F ej!«
»Ste že!«
»Fej!«
»Poljub pečat. Zdaj si vzamem.«
»Vzemiite to!«
Slavica je planila kvišku. Prizor, ki ga je ponovno živela v mislih, jo je zabolel, da je kriknila. Zakrila je oči, da ne bi videla, kar se je bilo zgodilo. Lepi človek z žarečimi strastnimi očmi je omahnil s krvavim čelom pod njeno sabljo in zaječal:
»Gospodiče, šta ste učinili?«
Slavica se je ozrla proseče na sliko Bogo-rodice in začela moliiti...
V.
Povabljenci, ki so stopali v Koširjevo vežo, so se z nekako narejeno slovesnostjo pozdravljali in si segali s pokloni v roke, kakor da so se sešli po bogve kolikem času na bogve kakšno slavje. Prijalo jim je tako obnašanje, dasi so vsi občutili, da je zelo prisiljeno spričo prav domače silovesnostii. Mrak se je bil že zgostil, liz verande, kjer so Koširjevi pogrinjali za večerjo, so šumeli glasovi krožnikov, kozarcev, vilic in žlic. Iz kuhinje je prijetno dišalo po svežih postrvih, pečenki in pecivu. Dekle, ki so hitele mimo povabljencev v dremotni veži v klet, so si šepetale in klicale besede, ki so jih čakajoči povabljenci le deloma razumeli. Pod verandinimi okni je bil učitelj Sivec že ob prvem mraku positavil .nekaj domačih pevcev, katere mu je bil prepustil organist. Njegova žena je bila že ves popoldne zaposlena v kuhinji in Dri krašenju verandine sobe. Z poštarjevim sinom Albinom, ki se je že nekaj let pripravljal za drugi izpit in živel z očetom nekam sprto, sita bila spravila v verando pianino.
Košir je bil prišel že tretjič iz verande, prijel tega in onega gosta za rame in klical:
»Ne tu v veži, stopi no v verando.«
Potem pa ie gosta zopet spustil, vprašal, če je gospod župnik že prišel in izginil znova v verando. Tisti hip pa je odprl na stežaj vrata v slavnostni prostor in povabil čakajoče, naj vstopijo.
Drsajočih korakov šum, šum stolov in govorica je napolnila svetli prostor in belo pogrnjene mize. Žene so pristopale k Heleni, ki je stala ob svojem možu ob mizi, ki je bila polna daril. Bila je sicer navada, da so se obdarovali med seboj šele v jutro godovnega dne. Prijazno povabilo na večerjo jih je bilo naklonilo, da so se bili zglasili že na predvečer.
Zdaj so sedli 'in vstopila sta še župnik in kaplan. Košir in Poznik sta jima stopila naproti. Slavica, ki je do tedaj vršala od gosta do gosta, je hipoma ptlanila iz verande na hodnik in zaklicala v noč:
»Škorenjček, gospod Benjamin, zapojte no že!«
Medel smeli ie preletel obraze gostom, govorica je utihnila. Helena se je rahlo oklenila
svojega moža za desnico. Od zunaj je sunila pesem. Jasno je bilo slišati besedo:
»Laahko noč, dekle sladko, laahko noč, dekle ljubo.«
In prav tako neprimerno je prosilo nato: »Ak’ se moj obraz ti sanja, naj Ra duša ne odganja, v dno srca naj ga zapre, naj ga zapre!«
Potem je pesem umrla v šibkem hrepenenju :
»Lahko noč... ljubo dekle.«
Iz molka pa je nenadno zrastlo široko, silno močno:
»Zadoni nam, zadoni 'iz srca spev krepak.«
Jasno je slišala Slavica učiteljev narejeni: »tisočkhrat. tisočkhrat,« potegnila Heleno za rokav in menila:
»Raztrgal se bo.«
»Kdo?« se je nasmehnila Helena.
»Veronikin prt,« je odvrnila Slavica in prhnila k Veroniki:
»Čestitaj Benjaminu, lepo je naredil.«
Nato je šla iz verande. Zunaj je pesem onemela. Nekaj veselih grl je zaklicalo »živio,« nato je bilo slišati glas korakov. Slavica se je vrnila s Sivcem v dvorano. Pevcem so bili pogrnili posebej.
»Pevci vendar ne morejo biti sami,« se je branil Sivec narejeno Slavici, ki ga je vlekla za roko.
»Ah kaj, saj imajo organista,« je rekla Slavica. Gostje so kimajoč častitali učitelju, Helena mu je stisnila roko, Poznik je rekel vedro:
»Dobro je bilo.«
Zasopljen, razvnet je sedel učitelj na stol, ki mu ga je bila odmaknila Veronika na svoji desni. Župnik je rekel:
»Molimo!«
Ko so odmolili, so posedli, nekateri vse nekam prisiljeno, drugi pa razigrano svobodno, Bradač, poštar, Košir, Tonejec z Veronikino sestro Almo, itrgovec Fratnik, župnik s svojim kaplanom. Gospa Koširjeva je šla s Heleno ob mizi, na vratih je stalo troie strežnic, domačih deklet, ki so jih bili posebej naročili za večer. Zračni prostor je zaudaril kmalu zatohlo in so odprli na stežai okna na vrt in hodnik. Gostje so si zatikali prte pod vrat, drugi so jih razgrnili po kolenih. Bradač, poštar in Tonejec so pokušali še pred juho vina. Juha je živahno razvnela Fratnika, bi je zaklical:
»To je pa šildkrota.«
Učitelj se je sredi juhe razveselil in povedal ženi, da je zelo lepo. Neprisiljeno je gospodoval župnik na častnem mestu, mladi njegov kaplan se še ni bil otresel prvega prisiljenega občutja. Bil je v svoji prvi službi, komaj mesec dni v fari. Tonejčeva Alma se je začela ljudo-milo zajemati zanj, poštarjev Albin na njegovi levi je govoril s Toneicem, ki je zdajpazdaj po-mežikal čez mizo Bradaču, ki je sedel nekam trdo ob svoji ženi, katera se je z neskončnim spoštovanjem ozirala po župniku. Košir in po-
štar sta modrovala o projektirani novi železni cesti. Nekam razmišljeno ju je poslušal Poznik. Helena ob njem je sijala v presladki in zredii trudnosti. Včasih se je kakor zdramila, pokimala z glavo Veroniki, kateri je bilo novo življenje že davno ubilo dekliško svežost in polnost; podtem je posluhmiila materi, očetu, Poštarjevemu, Slavičini besedi in Fratnikovernu' previdno hinavskemu poklonu. Koj po juhi in medjedi so segli moški po vinu. Almi se je čaša poliila.
»Krst!« je zapel s svojim basom Albin. Freglušil ga je spev pevcev s hodnika.
»Eno devo le bom ljubil...«
Potem so zajemali, jedli, pili, uljudni in vedri. Cutilii so po večini, da jim je govoriti o slavljenki, o Koširjevih. Bili so pokloni, ki niso boleli, zvedavost ki ni mučila, dobra volja, ki je vse objela, potem ko so se bili znebili slovesne zanešenosti, kakoršno so bili ustvarili sprva sami. Moškim so zardela lica, ženskam se je razvezala beseda. Manj vezane so bile kretnje, smeh je udarjal na vrh. Ko se je dvignil župnik in voščil, so obrazi za hip o&tekleli a se ob trkanju s čašami zopet razvneli. Učitelj si je začel nervozen popravljati pentljo in povpraševati s kimanjem Slavico in Poznika. Slavica je zmajevala, Poznik mu je prikimaval. Ko so napolnili znova čaše, se je učitelj vzdignil. Sesti je moral. Pevci na hodniku so bili zapeli znova.
»Po morja neskončni vodi,
čolnič meni drag vesla...«
Učitelj je vstal in šel k pevcem. Znali so samo še narodne. Vrnil se je in čakal še nekaj hipov in se nato (dvignil. Doma se je bil nekaj pripravil in navadil v lepi besedi, zdaj pa ga je bil kakor čudežno obšel nekak strah in zapustil ves spomin. »Moja Veronika«, mu je šlo skozi misli, »mi je zaupala, da bo že v peto zibala. Ta lepa kraljica večera pa sedi doli, ima krasnega moža a nima veselja veselega poroda. Saj bi bilo greh, če bi iztrošil pred njo par obrabljenih govorniških cvetk, sai bi jih niti umeti ne bi mogla. »Moj Bog,« je dskal v Heleninem, nemirno pričakujočem licu, »zakaj sem se sploh dvignil, da govorim? Saj ji od srca želim, česar si sama najbolj želi na zemlji. A kako naj povem, kako naj povem?« Ves zmeden, nevede kaj govori, je začel iz čudnega spoznanja:
»Zapel bi pesem. Pa bi bila kakor kvanta spničo tiste pesmi, ki ji je ime Utešenje. Utrgal bi lilijo, pa kje je bolj čisita oid čistega hrepenenja njenega, ki so ji dali ime najlepše paganske žene in prve krščanske kraljice? Kraljica Helena je daleč šla, globoko kopala in je našla. Ali bo našla kraljica našega večera, kamor hrepeni? Zapel bi ji pesem za uteho, pa bi bila le medel poklon. Njena pesem, je pesem hrepenenja. Pel bi drugo pesem, pesem dopolnjenih dni. Glejte, verujem v pesem dopolnjenih dni.« v
Vrgel je kupo kvišku. Prašujoče je gledal Heleni v obraz. Bila je zardela, drobna solza ji je blestela v očeh. »Dobro, učitelj,« je vzkliknil Poznik v drugo. Helena ob njem se je dvignila.
»Pesniški, ampak teman,« je menil župnik. Helena se je nagnila proti njemu in rekla:
»Nikakor, gospod župnik. Gospod nadučitelj mi je po srcu voščiil. Hvala mu!«
»Imenitno, Benjamin,« jejzaklicala tedaj Slavica za učiteljevim hrbtom. Čaše so žven-ketnile, učitelju se je zdelo, da pojo njemu in Ra je obšla ganjenost in je vprašal ženo:
»Saj komaj vem, kaj sem govoril; ali ie bi-
lo	dobro?«
»Prekratko,« je odvrnila hladno žena.
Na pianinu je jeknil prvi akord. Koj nato je zapel Albin. Tonejčeva Alma mu je spremljala spev.
Izmenjali so krožnike za pecivo in sadje. Napolnili so druge čaše. Nova napitnica se je oglasiila. Pevci na hodniku so zapeli še zadnjo umetno pesem, katero so znali:
»V hribih se dela dan...«
Pogovor je zašumel svobodneje. Vanj je udarjal močni smeh poštarjev, Bradaška je krotila moža. da preveč pije.
»Sitnost si,« se je otresal mož.
Poznik se je bil razgovoril s kaplanom. Saj ie bila modrost, kar je tičalo v bledem mladeniču in je bila moška odločna kri, ki je vela iz njegove besede.
»Glej, novega Mahniča,« je mislil Poznik in bil vesel novega prijatelja. Odločno je segel čez mizo z roko in se ž njim pobratil s »ti.« »France,« je šepetnila Helena ob njem. »Kaj je, ljubica?« je vprašal.
»Srečna sem,« je rekla in klonila trudno v svojo srečo, ki jo je bolj slutila nego vedela...
»Albin/ poj,« je klicala Slavica. Helena je šla za njenim glasom. Pianino je jeknil.
Sivcu, katerega se je oprijemalo vino, je hotelo zveneti kakor motiv iz »Malbrougha.« Pa je bila nemška Eichendorffova balada v strašni Schumannovi melodiji. Saj ni sodila v Veselo razpoloženje večera. Pel jo je Albin, ker oiu je prijala in jo je znal. Pel je z občutjem in jasno in je beseda za besedo padala v duše. »Es ist schon spat, es dst schon kalt... Prosilo je ljubezni sredi strahotne gozdne tišine, divilo se lepoti neznanega bitja in potem ie svarilo in potem je zaječalo:
»Jetzt kenn’ ich Dich, Gott steh mir bei, du bist die Neue Loreloy...«
In potem je sodiio neusmiljeno za greh, za nezvestobo in obenem usodno temno oznanjujoče brezpotno pogibel:
»Es .ist schon spat, es ist schon kalt, kommst nimmermehr aus diesem Wald..« In še in še se je spovračalo v strašni melodiki divje domišiljije:
»... kommst nimmermehr... nimmermehr...« In tedaj sita sredi besede zamrla pesem in pianino. Slavica je bila bleda, vrgla istočasno svoji roki igralki v prste in pevcu na usta. Nato je pokazala nemo na Heleno, ki je onesveščena ležala na roki. Vzkliki strahu so potresli omizje. Tedaj je dejal Poznik mirno:
»Saj ni nič. Cenjena družba, ne razburjajte se.« V skrbi polnem licu mu ie v resnici ležal odsev sreče, ki ga nihče tolmačiti ni mogel. On pa je segel mirno z levico po čašo pikolita in ga prinesel svoji ženi na ustnice. Prosil je, kakor da zbuja od mrtvih ali da budi iz spanja: »Heilena, pij!«
Odprla je oči, srknila. Rahla rdečica ji je stopila v lice in se je nasmehnila in se hotela kakor pognali z ustnicami navzgor proti moževemu licu in njega mirnim, modrim očem. In se je zavedela,* da ni sama in se ie. sramovala in obžalovala:
»France, nisva sama, ne smem te poljubiti.«
»Pridna bodi, Helenček« je rekel.
»Uslišana sem, ali zdaj veruješ?« je vprašala.
»Upam,« je odvrnil.
Zacvetela so ji lica: Bradaška se je sunkoma dvignila s svojega sedeža in stopila k Veroniki.
»Nosna.« ji je zašepetala.
Veronika je prikimala. MisJila je sama nase.
»Kommst nimmermehr...« je šumelo Poz-niiku v ušesih.
Tisti hip se je zagledal v človeka, ki je bil nepričakovano stopil na prag.
»Lipe, kaj pa je?« je vprašal.
»Mati Katra so zboleli za smrt, bi Vas še radi videli, gosood France,« je odvrnil kmetski človek mirno...
»Pridem,« je jeknil Poznik.
(Dalije.)
Življenje
bodi ti rodeča njiva, v kateri zrno pradavnin počiva, in ti ga vzgoji in oplčdi ga, v viharjih očisti in prerodi ga, da kakor gladka pesem iz tišine se razperuti in podre v globine na krilih zbujene čuječnosti in tam se strne z dihom večnosti.
Stanko Kosovel.
JUVAN C V 1*1 S U. POVESTI 0 STRAHOVIH. FRANCE BEVK.
R1PO VEDO VALI so mi o njem:	Juvanč
je bil gorska natura, krepak po svojem telesu, naiven po svoji duši, bi je jedel za tri in delal za dva, verjel nič manj v gozdne duhove kot v Boga in v srečo, ki začenja z zlatom lin jenja v mrtvaški krsti.
Ivanč ni imel zlata. Imel pa je dvoje lok, ki so komaj zaslužile, da ie imel jesti in so mu še to jed oponašali. Imel je par navad in krepkih besed, ki so ga delale tipičnega; bil je večen samec in ni nikoli sanjal o ljubezni, pac pa
o	zlatu, o katerem je vedel le toliko, kolikor ustno izročilo njegovih dedov, da ga imajo bogatini in zlodej obilo.
Od bogatina se zlato ne dobi, od zlodeja pa težko. X) Božiču o polnoči, ko odidejo ljudje k maši, je treba stopiti v ris in počakati v njem, da prvič zazvoni, ko duhovnik v cerkvi sveto hostijo povzdiguje in se ustavljati vabam in sili hudičevi, ki ne da zilepa škafa zlata iz rok. če vztraja, je zlato njegovo. Po poti domov se nc sme ozreti na nobeno stran, nikogar ogovoriti, dokler ne položi bleščeče kovine na svoje ležišče, se trikrat preicriža in zahvali Boga za srečo.
Po so strašni pogoji, zoper človeško naturo preračunjeni in Bog, da je res, da je malokdo, ki bi bil tako močan po duhu in telesu, da hi se mogel upreti skušnjavam hudičevim. Juvanč je mislil nato in sklenil, da pojde v ris in ne pove nikomur tega.
Ko je prišel sveti večer, je vzel rožni venec in svete bukve, pogledal z dolgim pogledom D.o vseh, ker ni ga nazaj, če se stvar ponesreči. Nato je šel.
Tisto leto ni bilo snega, luna je svetila na gorsko planoto, ki je bila skalnaita in pusta kot sam greh.
Na križpotju za vasjo je Juvanč zarisal krog. viden dovolj in širok dovolj in je čakal v njem. Vzel ie bukve, ki jih ni znal brati, le rožni venec je prebiral. Bil je močan in ni ga bilo strah, kar mu je lezlo po hrbtu do vratu, je bil mraz.
Iz blede svetlobe za holmom se je oglasil zvon. Bilo je dano znamenje za mašo. Juvanč se je zdrznil in potrkalo je nekaj na njegovo vest: Mesto pri maši si tu! Tak kristjan si! — Pa si je odgovoril: Hudič me moti; za zlato mu je žad. Saj bom dal za maše...
In v 'tistem hipu je izgovori) besede in napravil znamenja, ki jih le nekateri vedo — in prikazal se je hudič z. vso svojo peklensko sodrgo, ki je bila taka, kot je Juvanč še v mislih ni videl, ne v sanjah predstavljal. Iir.eli so ve-
rige in metle, brento 'in netopirske perutnice, repove kot kuščarji in kožo kot krastače, zobe kot brana, kremplje kot kavelje, obraz tak, da ni bil ne človeški ne živalski, pravi hudičevi o-braz. Na čelu vseh je bil Lucifer, ki je sopel ogenj iz žrela in je nosil škaf zlata pred seboj; zlato je žvenkljalo in se prelivalo, da Juvanč v hipu ni videl več strašnih postav in je vedel, da mora bita zlato njegovo, če ne bo pogubljen...
Vragi so plesali in vreščali, da je zemlja bobnela, spakovali se in pretvarjali, grozili in silili v ris, da so Juvanču vstajali lasje pod klobuk in mu je mraz lepel po hrbtu.
Nič ni pomagalo. Juvanč je bil trden in vrag si je izmislil zvijačo, naredil je prijazen obraz kot duhovni gospod in je dejal: »Junak si, Juvanč, to vidim. Zaslužil si zlato! Pridi in vzemi!«
In že je skoraj prestopil Juvanč, omamljen od prijaznosti in vabe hudičeve, ko se ie spomnil: ne smeš z mesta, da prvič pozvoni, ko duhovnik povzdigne Rešnje Telo — in ni se ganil z mesta.
Zopet je dvignil pokveka sve; glas in ga ubral še bolj milo: »Pridi, Juvanč! En sam korak in vse bo tvoje; najbogatejši boš v vasii.« In potresel je parkelj svoj vražji škaf, da je zlato zacingljalo in se prelilo od doge do doge kot voda.
Juvanč je bil nor poželjenja, sline so se mu v ustih nabrale in že bi bil planil iz kroga, da ni zopet pomislil, kako je zapisano in da je hudobec v njegovi oblasti.
Virag je zaškripal z zobmi in prijel Juvan-ča za roko. da bi ga potegnil iz kroga, kamor vrag ni smel, a Juvanč je bil močan in ni ga premaknil niti za ped.
Kaj se je potlej zgodilo, ni nikoli povedal Juvanč. Njegove besede bi bile otroške, hudičeva sila iu vaba pa taka, da mu je tekel pot po obrazu kot voda ob dežju in je klecal v kolenih in molil sveti rožni venec ter se boril duševno in telesno dokler ni pozvonilo s tenkim glasom.
Vrag ga je pogledal huje kot bes, zaškripal z zobmi in mu vrgel škaf zlaita in 2 e ga ni več bilo, ne spremstva njegovega.
Juvanč se je tresel kot nevesta pred oltarjem; dosegel je svoje sanje, prijel je škaf za ročice, breme je bilo pretežko, a sladko in treba je bilo priti domov, preden so iz cc rkve ljudje in ne se ozreti ne spregovoriti.
Težko je nesel, po klancu so bili njegovi škornji in se razlegaji v noč. Za svetlimi okni so bile videti sence varuhov: »Ali je že maša končana? Kdo kolovrati?« Vsi bodo vedeli — je mislil Juvanč, a ni se ozrl.
Zalajal je prvi pes, zalajal je drugi, zalajala je vsa vas, kot da so razbojniki v nji. ko ni nikogar doma. Rad bi bil Juvanč nedolžno zaklel, se primaruhal, ozrl se po žrelu pasjemu, ki kri-
či, a ni se smel... Pot mu je tekel čez čelo in nos, šel je hitreje, po prstih med laježem psov, dokler ni prišel do hiše na koncu vasi... Hvala Bogu!
Nesel ie zlato v hlev, kjer je spal. Ko je stopil čez prag, je zakrulila svinja tako grdo. kot da jo kolljejo ali kot da se je hudič v njo spremenil in opozarja ljudi, ki že gredo po klancu, da Juvanča obsujejo z zavistjo in ga še to noč oropajo in okradejo. Ves gnjev nad psi in nad
sencami, ki so plašile njegov pogled m uho, je zdaj planil iz njega: doma ie, še dva koraka... in naj ga svinja izda. Otresel je vanjo zlovoljno:
»Brrr... te bodi, svinja!«
Tedaj je začutil Juvanč čudno ilahkoto v rokah, zlato in škaf sta izginila v nič, izprego-voril ie bil, predno je prišel do cilja. Iz jeze in bridkosrti se je skoraj razjokal; zlata pa ni videl nikoli več.
Prodani dom.
Sinoči tujec prišel je k nam ;
—	Boš res prodal ? -Blesteče cekine zdaj imam.
»h dom si mu dal!
Ko Juda Gospoda svoj dom si prodal!«
O, ne tak ceno!
»In zdaj? Vagabund se v svet boš podal, in greh gre s tebo.
In Bog, če v listju kje kdaj čez noč za vedno zaspiš, in ne kakor Juda morda nekoč na drevu obvisiš !«
Ksaver Meško.
KOŠUTA. SLOVENSKA POVEST. ALOJZIJ REMEC.
ANDREJ
IV.
etrtinko vina!«
Fric Holter je sedeli v kuhinjo za belo mizo pod brlečo luč prijel Maričko za roko in ji gledal v oči.
»Pustite me, da Vam ga prinesem!«
»Ali smo danes prijazni?« sili orožnik v dekleta in ga boža po lahteh.
»Ne vem. Fante morate vprašati!« se brani Marička in se skuša izviti.
Zunaj v sobi hrešči harmonika, Košutov Andrejček bije s podplati ob tla, ta hip je treščil steklenico pod mizo.
»Vina gor, Marička!« vpije nekdo.
Marička se izvije Holterju in hiti v sobo, kjer sede fantje, ki pojdejo jutri k naboru.
Hiša odmeva od krika in petja. Komar teka v klet in nazaj, Špehonja sedi med fanti, meži in vleče meh in poje, kar kdo hoče.
Marička se suka po sobi, zdaj jo vjame ta, zdaj oni in zapleše z njo, ona se smeje, po-kušuje vino pri tem in onem, bega od mize do mize in je vsa rdeča' od plesa, smeha in petja.
Največkrat pleše z Andrejčkom, prvim med fanti.
»Že drugo steklenico si razbil... Zakaj?« ga vprašuje in pometa črepinje čez prag.
»Zakaj? Ker sem vesel, da bi skočil do stropa!« vpije Andrejček in stopa dekletu na pot.
»Ven te pometem!« mu grozi ona.
»Šopek mi moraš dati, Marička!«
»Ali ti ga ne da Francka?«
»Francka joče... Mati joče. Tri leta te ne bom videla... Vojska bo... Tako se cmerita obe. Ti, Marička, se pa smeješ in boš moja deklica!«
Ta hip je stopil Holter pred Andrejčka.
»Kaj išče ta tukaj?« je šepnil Marički na
uho.
»Vprašaj ga!«
»Ali je prišel svoj klobuk iskat? Fantje, žandarski klobuk se išče!« je zaklical Andrejček v sobo.
Holter je prebledel in stisnil zobe.
»Plačam, Marička!«
Dekle ie pometlo črepinje v kot in šlo k Holterju.
»Pokažem jim! V pol uri se vrnem s patruljo!« sika orožnik in šteje denar.
Andrejček pa kriči:	»Fantje!	Na	lipici
zeleni slamnati mož stoji, na glavi črn klobuk se mu svetli, žandar v seniku sladko spi...«
Ta hip je stopil Holter pred Andrejčka.
»Jezik za zobe, krota!«
Za trenutek obstaneta fant in orožnik. Gledata se, v očeh se krešeta onemogla jeza in fantovska prešernost, zapovedujoča oblastnost in nezlomljiva upornost.
Visok, trd se okrene Andrejček k fantom: »Ali ste slišali, fantje? S kroto me zmerja in mu nisem ničesar storil.«
Vrata so v hipu polna Andrejčkovih tovarišev.
»Ne pusti se, Andrejček!«
»Saj se ne bom!«
»V vodo ga nesi!«
Ta hip je zgrabil Holter Andrejčka za suknjič in zarohnel nad njim: »Z menoj!«
»Saj ni v službi!« vpije nekdo.
»V moji hiši tega ne!« se glasi v kotu oče Komar.
Andrejček ne vidi nič, ne sliši nič. Ta hip se je iztrgal, zgrabil Holterja za roko, z levico, se upognil, z desnico mu segel pod kolena in že ga ima v naročju. Orožnik se otepa, a le par trenutkov. Andrejčkova levica ga je objela krog vratu in preko prs in mu stisnila obe roki k telesu.
»Pusti me!« se vije orožnik pod železnim objemom Andrejčkovih rok.
»Andrejček, v moji hiši tega ne!« kriči Homar, ki je stopil iz kota.
»Samo hladit ga nesem!« mrmra Andrejček in še korači z dolgimi koraki skozj vežo, preko dvorišča in vrta. Fantje se gnetejo za njim v temno noč.
Tam na koncu vrta curlja voda v korito.
»Da sii boš zapomniil kroto!« pravii Andrejček in se široko postavi pred korito.
»Z bajonetom te bom!« hrope Holter in glas mu žvižga od togote.
»Zdaj ne!« pravi mirno Andrejček in položi orožnika lagodno v vodo kakor dete v zibel in odstopi par korakov.
Voda škropota, nekaj prska in se obrača v njej, za par trenutkov skoči iz korita na tla in zbeži brez glasu med grmovjem, koder ni steze ne poti.
Fantje se vračajo v gostilno.
»Pij, Andrejček, ti si vseh fantov fant!« vpije vse vprek, Špehonja vleče zopet svoj meh, Andrejček je zaplesal' z Maričko.
»Kako si močan!« šepeče dekle.
»Na Čaven te nesem nocoj!« kriči Andrejček.
A ni minilo četrt ure, ko skoči v sobo oče Komar.
»Orožniki!«
Na vratih se že bleščita dva bajoneta na puškah.
»V imenu postave!« govori nekdo.
Ta hip zamahne iz gruče roka po svetilki sred stropa, da sc razbije, ugasne in pade na tla. V kuhinji se je luč zatemnila, od oken se slišijo skoki V travo in beg na vse strani.
»Luč!« kričita orožnika in iščete v temi med mizami in stoli, da bi koga prijela.
Tedaj se priziblje iz kuhinje Komar s kadečo se petrolejko v rokah in posveti v sobo ravno tisti hip, ko je izginila iz okna Špelio-njeva grba in harmonika na njej in je vse skupaj požrla noč.
»Ali nisem rekel? Ti capini so mi-luč razbili iin odnesli več kakor dvajset liitrov neplačanih!« tarna Komar.
»Kaznovani boste! Tudi Vi ste odgovorni!« se dereta orožnika nad njim.
»Kaj se je pa zgodilo, gospodje? Ali sem jaz kaj kriv? Jaz, ki nisem bil še nikoli zaprt ali kaznovan? Jaz, ki imam sam škode deset goldinarjev?«
»Piti ste jim dali!«
»Dam tudi vama, gospoda!« se dobrika Komar.
»Ničesar nočeva! Jutri naredimo ovadbo!«
Orožnika sta izginila v noč, Komar je pozaprl okna, zlil vino iz steklenic in kozarcev po mizah v velik vrč in ga odnesel v klet. Marička je zaprla hišna vrata in skoraj ji je bilo žal, da je kratkočasnega večera bilo tako hitro konec.
»Ali ni Andrejček junak, oče? Frica je nesel močit v korito, kakor bi nesel našega Pavleta!« govori očetu, ki se odpravlja spat v gornje prostore.
»Pol vasi si oddahne, ko pojde jest komis. Tam ga že izuče!« godrnja Komar in stopa složno po stopnicah, Marička pa gre pospravljat v kuhinjo in izpred oči ji ne more slika, kako nese Andrejček Holterja iz hiše.
»Oh, lep fant je Andrejček, najlepši izmed vseh!« šepeče in trudna pomiva kozarce in steklenice.
Tačas je Andrejček stal pod oknom svoje Francke jn jo tiho klical.
»Ali jočeš, Francka, ali se veseliš?«
Dolgo ni bilo odgovora, a ko Andrejček le ni hotel utihniti, se je pokazal skoz okno bel obraz in Francka je vprašala: »Zakaj ne greš spat, Andrejček?«
»Nocoj sem še tvoj, Francka, jutri bom pa bogve čegav!*
»Ne delaj mi žalosti!«
»Doli pridi!«
»Ne... Nisem taka!«
»Pridem pa jaz k tebi!« se je tiho zasmejal Andrejček in izginil za vogalom.
»Jezus, Marija! Ali si ob pamet?« je šepetala Francka, ko je prislonil Andrejček lestvico k oknu.
»Nocoj moram k tebi!«
Ni še izpregovoriil in je že sital na vrhnjem klinu in sedel na okno.
Francka se je odmaknila in zatisnila oknice.
»Nocoj si zadnjič moja. Potem me bo cesar komandiral! Nocoj te moram imeti, deklica!« je sunkoma govoril Andrejček.
»Pil si, Andrejček! Za božjo voljo te prosim, idi spat! Tvoja mati joče, jaz ne vem,
kaj bi od žalosti, ti pa piješ in se veseliš ves popoldan, ves večer!« je vzdihovala Francka.
»Daj mi šopek za jutri, Francka!«
Vjel je njeno roko in jo skušal potegniti k sebi.
»Kako si lepa, Francka!«
»Pusti me! Jutri zjutraj ti dam šopek!« je prosila Francka in se izvila.
»Sedaj ga hočem imeti. K tebi grem!«
»Ne, Andrejček, ne!«
»Zakaj ne?«
»Ker sem tl res dobra....«
Andrejček je vzrojil.
»Nočeš? Prav. Vsaka bi bila vesela, ko bi prišel tako k njej kakor k tebi! Ti pa se braniš. Nočem šopka, nočem ničesar. Ti nisi več moja!«
»Nimaš me rad, da tako govoriš!« je tiho zajokala Francka.
»Mari meni tvoje solze! Za nuno idi!« se je razjezil Andrejček, skočil z okna na tla in vrgel lestvo v travo.
»Andrejček!« je kriknilo dekle.
On pa je ni poslušal, šel je že po poti, po kateri je bil prišel, in ko je ugledal iz Komarjeve gostilne luč v pritličju, je vedel, kam pojde.
»Francka je jokala v trde hodne rjuhe svoje poselske postelje, ko je Andrejček pogledal skozi odprto okno v Komarjevo kuhinjo, kjer je dremala za mizo lepa Marička.
»Dekle!« je šepnil in se naslonil na okno.
Marička se je zdrznila iz sna.
»Ti, Andrejček?« je dejala sladkozaspano.
»Jaz, Marička! Povasovat sem prišel k tebi! Privij luč, svetiva je škoda!«
Marička je pogledala Andrejčka z velikim opojnim pogledom in trudno vstala.
Luč je ugasnila.
*	* *
Drugo predpoldne je stal Andrej Košuta pred naborno komisijo, kakor ga je Bog u-stvaril, in zdravnik in častniki so občudovali njegove mišice.
»Prvi mož na levem krilu bo!« je dejal zdravnik, ko je povedal korporal njegovo višino nad mero.
»Ali si zdrav, fant?« je vprašal doktor,
Andrejček se je začudil: »Kaaaj?«
»Ali si zdrav, te vprašam!« je zarjul zdravnik, da je ves zardel v tolsto lice.
»Ne razumem. Gluh sem!« je odgovoril Andrejček, ki si je bil napravil v zadnjem hipu načrt, kako bi komisijo prevaril in se ognil vojaški suknji vsaj za eno leto zlate prostosti.
»Lažeš, dečko!« je vpil zdravnik in potisnil fanta na stol.
Andrejček je sedel in sklenil, da bo molčal kakor riba. Zdravnik mu je gledal v levo in desno uho in grdo klel po nemški.
»Ali je fant res gluh?« je vprašal proti mizi, kjer so sedeli župani.
»Ni mi znano, gospodje!« se je strahopetno oglasil oče župan z Golega brda.
»Kako slišiš?« se je zdravnik obrnil prijazneje k Andrejčku.
»Kaaaj?« je zopet vprašal Andrejček in bedasto obračal oči, da bi komisija njemu bolj verjela kakor županu.
Zdravnik je stopil za fantov hrbet, se sklonil nad mizo in polglasno dejal: »Fant je gluh, ne bo za vojsko!«
Komisija se je zganila od začudenja.
Zdravnik pa je stopil še par korakov stran na drugi konec mize in skoraj šepetaje dejal: »Dobro! Naj pride drugi na vrsto!«
Tedaj je vrglo Andrejčka s stola in zavriskal bi bil od veselja, da se mu je načrt posrečil.
Pogledal je po komisiji.
A čudo: okrogli doktor je planil kakor obseden k njemu in vpil: »Sposoben brez vsake napake!«
Andrejček se je šele tedaj zavedel, da se je izdal.
»Pokažem ti, dečak! Boš ti nas za nos vodil! V treh letih ti preide veselje biti gluh! Pri tej priči bi moral v luknjo!«
»Fant je edini sin matere vdove!« se je o-pogumil oče Krivec pri županski mizi.
Tedaj se je oglasil predsednik komisije, o-gromen major, ki je doslej prebiral neke papirje: »Poročila govorijo, da matere ne podpira, da je fant razgrajač in pretepač in si vsi žele, da pride iz vasi. Potrjen za tri leta v liniji in dvanajst let v rezervi. Marš!«
Andrejček se je okrenil in mrmral med zobmi, ko se je oblačil: »Tako so me opisali. A če drugih ni bilo konec v treh letih, tudi mene ne bo...«
Čez dobro uro je z drugimi vred prisegel, da bo zvesto služil vojake po hribih in dolinah, po dnevi in po noči, na suhem in na vodi, vselej, povsod....
* * *
Tistih par mesecev od nabora do poti v kasarno za tri leta je preteklo Andrejčku naglo prenaglo.
Kakor čez noč iz zemlje vzrastio je prišlo tisto jutro, ko je bilo treba iti.
Na tleh je zijal črni vojaški kovčeg z u-bornim bajtarskim perilom, na vrh je bila po-ldžila Ar.drejčkova mati zadnje spremstvo: molitvenik, rožnivenec in hleb belega kruha.
»Na Boga ne pozabi, fant!« je govorila in jok ji je dušil glas.
Andrejček je sedel na postelji in si popravljal šopek za klobukom.
»Denarja ti ne bom mogla pošiljati. To imaš za prvo silo!«
Iz rute je odvila zmečkan bankovec za dvajset kron in nekaj srebra in ponudila sinu.
»Ni treba!« ji je odmaknil roko.
»Vzemi! Več ti ne morem dati!«
»Imam sam dovolj!«,
Segel je v žep, porožljal s kronami in jih pokazal pol prgišča.
»Dovolj sem bogat za vojaški stan!« se je pobahal.
»Kako? Kdo ti je dal?«
»Zaslužil sem in dekleta me imajo rada!« se je pobahal.
»Ni prav, Andrejček, ni prav... Ali sem te tako učila?«
»Ce mi pa denar silijo? Ali se branim? Neumen bi bil!«
:	»Francka	ti	gotovo	ni	mogla dati, ker
sama služi!«
»Kaj Francka!« je zazehal Andrejček in vstal.
Domislil se je lepe Maričke, ki mu je bila dobra od tistega večera, ko je bil prišel od Francke k njej.
»Dobro dekle je Francka. Hudo jo žališ!« je govorila mati.
»Iti moram. Pri Komarju nas čaka voz!« se je izognil temu pogovoru.
Zadel je kovčeg na ramo in potegnil klobuk na oči.
»Z Bogom!«
Iztegnil je roko in za hip stisnil s svojo veliko močno dlanjo velo drhtečo materino desnico.
»Srečno hodi! In moli, fant!«
Andrejček je izginil visok, močan skozi nizka vrata. Hitel je, da bi ne slišal več matere, ki je jokala, hitel, da bi stresel s sebe vse, kar ga je dušilo in davilo tisto jutro.
Ko so se gnetli fantje z Golegabrda v vagon na mali postaji, poldrugo uro od vasi, je vstopil tudi Fric Holter, ki so ga bili premestili iz Dolge vasi.
Z Andrejčkom sta se ugledala in se pogledala tako, da sta oba čutila: — Še se bova videla! —
*	* *
Tako je postal iz svobodnega Andrejčka, ki bi bil celo Golo brdo preobrnil, rekiru1: Andreas Košuta, s katerim je delal korporal Bajec, kar je hotel. Mesto sinje svobode na vasi, se je začelo vojaško življenje, ki naj bi iz lesenega fanta ustvarilo gibčnega vojaka. Zjutraj vaje, predpoldne marširanje po štetju, da so Andrejčku kosti pokale, popoldne vež-banje in dolgčas... dolgčas... Štirivoglato o-gromno kosarnsko dvorišče, po vseh zidovih polno temnomodrih velikih in malih figur, dolgi hodniki, ki jih je bilo treba vsako jutro pometati, velike puste sobe, železne postelje, slamnjače, police, montura, tornister, puška in kositrna skodela za menažo — to je bil An-drejčkov vojaški svet. V njem je moral živeti, kakor so hoteli drugi, samo kovčeg je bil njegov in tja je spravljal svetle karte z roži-čatfni in golobčki in ljubezenskimi pozdravi Komarjeve Maričke, ki mu je pisala pogosto. Njena pisanja so bila edini znak, da Golobrdo Še stoji in da je še zunaj lepi, svobodni svet.
Fdini Andrejčkov prijatelj pri kompaniji je bil Krapežev Tone.	i
Tretjo soboto po dohodu k vojakom sta sedela sred dima in vpitja pod gugajočo se svetilko v kantini ob politi umazani mizi, vsak vrček slabega piva pred sabo.
»Kaj praviš, Andrejček, vojaški stan ni nič!« je modroval Tone.
»Sam vrag si ga je izmislil. Ali me je zato mati rodila, da po kosarni stranišča če-dim?« se je razjezil Andrejček.
»In vendar mora tako biti!« ga je tolažil Tone.
»Ali mora tako biti, da višji psuje nižjega, da moraš puško z zobmi pobrati, če ti pade na tla, da te vsak, ki ima kako zvezdo pod brado, suva v rebra, da moraš molčati kakor živina, ki jo tepe neumni voznik, ki ne zna voziti. Ali sem pes ali človek? Kaj naj storim, če se mi godi krivica?«
»Korporal Bajec je rekel: — Če se vojaku godi krivica, naj molči in zvesto Služi dalje!«
»In udari s petami skupaj in pokorno javi, da je zadovoljen z menažo in da je komisa dovolj in da je dober...«
Pri sosednji mizi je sedel korporal Bajec z viržinko v ustih in pil v krogu rekrutov, bogatejših Andrejčkoviih tovarišev, ki so mu plačevali piti.
»Rekrut Košuta, kaj se tako kislo držiš?« se je mogočno vtaknil v Andrejčkovo in Tonetovo modrovanje.
»Govoriva....« je menil plaho Tone, ki se je bal, da je korporail slišal in irazumel njiju pomenek.
»Rekrut Krapež, ali se tako odgovori šar-ži? Ce te, kaj vprašam, moraš vstati, vzravnati se kakor sveča, salutirati in odgovoriti: »Gospod korporal, pokorno javim, tako in tako...!«
Grmeč smeh se je razlegel po kantini.
Tone je preplašen molčal in ni vedel, kaj bi, Andrejček je pa vstal kakor je bil korporal poučil Toneta, in dejal: »Gospod korporal, pokorno javim, da mi ni vojaški stan prav nič pogodu!«
Kantina je onemela. Kaj takega vojak še ni izustil tako uporno kakor Andrejček v teh prostorih. Mislilo jih je tako že tisoče in tisoče
—	a povedal ni tega še nihče.
»Kaaaj?« je skočil Bajec kvišku, ko si je opomogel od prvega presenečenja.
»Pokorno javim, da sem rekel, kar sem rekel!« je odgovoril Andrejček.
»Jutri k raportu, rekrut Košuta! Tam boš povedal to še enkrat. Mesec dni pojdeš za te besede v luknjo, če ne prideš pred višjo sodnijo. Ti še ne veš, kaj so vojni artiklji, dragi moj! Naučili te bodo!«
Andrejček je s čudnim zadoščenjem sedel, Bajec tudi.
Kantina je zopet zašumela, Andrejčck je pil svoje pivo, kakor bi se ne bilo nič zgodilo.
Tone je po dolgem molku pošepetal: »Zdaj imaš!«
»Nič nimam!« se je jezil Andrejček. »Fantje moje krvi bi se v štirnajstih dneh naučili v-sega, kar je treba za vojsko. Tako pa bom tu tri leta!«-----------
Tako se je zgodilo, da je bil drugi dan Andrejček pri raportu in bil kaznovan točno na mesec dni samotnega zapora, kakor mu je bil napovedal Bajec.
»Ali je rekrut Košuta delavec, socialist?« je vprašal mrko stotnik.
»Pokorno javim, da je iz hribov doma!« je javil Bajec.
»Kanalia je....« je godrnjal stotnik, ko je izrekel svojo kazen, prvo v kompaniji rekrutov. ---------
Ko je Andrejček prestal svojo kazen — v-sak dan v prostem času samotna celica in vso dolgo, dolgo noč — je prišel do spoznanja, da je tisti košček prostosti v vojaškem stanu vendarle zlata vreden.
—	Ne bodo me več dobili! — se je zaklel in pisal materi prvo pismo, da se mu v cesarski suknji dobro godi, a da imajo kosarne tako ti de zidove, da ne moreš z glavo skozi, najsi bo tudi tako trda kakor njegova. Marički pa je pisal, da bi imel lahko že eno ali dve zvezdi, če bi hotel, a on da noče. Zakaj ne, da ji pove, ko pride na prvi dopust. Francki pa ni pisal ničesar, dasi je vedel, da žaluje za njim.
Iz okornega fanta je postal lep vojak. Tista kazen se je počasi pozabila, dobil bi bil morda res kdaj prvo zvezdo, če bi ga ne bil videl nekega jutra stotnik, da zna lepo pometati.
SIROTE GIOVANNI
EKLETCE se je pokazalo na vratih in je reklo, ovijajoč konec predpasnika med prsti, boječe: »Tu sem.«
A ko ga ni nikdo pogledal, je začelo drugo za drugo ogledovati botre, ki so mesile kruh.
»Kaj hočeš?« — je vprašala Sidora.
»Rekli so mi, naj grem k botri Sidori.«
»Seveda. Zdaj ko imamo toliko opravka!«
»To se pravi, da je ob tem času niena mati že umrla. Sinoči so io spravili z Bogom!« — se je oglasila ena izmed žen.
»Pridi sem, pridi sem,« — je rekla tedaj botra Sidora izpred peči. »Počakaj, da ti spečem lepo pogačo.«
»Aha, to je socialist!« je dejal. »Kaj delaš?«
Andrejček je udaril s petami skupaj, pritisnil metlo k sebi in pokorno javil, da pometa.
»Za drugo itak nisi. Dobiš priliko, da se še bolj navadiš!« je menil stotnik skozi nos in vihal brke.
Poklical je korporala Bajca in narednika iz pisarne. Iz njihovega pogovora je Andrejček napol razumel, da išče stotnik slugo. Meril ga je ves čas s pogledom, ki je bilo v njem nekaj risjega. A Andrejček se ga ni zbal in ni sklonil glave.
Konec je bil ta, da je drugi dan moral Andrejček za slugo k stotniku.
»Jaz bom tebi izbil vse muhe iz glave. Zdaj si moj hlapec in jaz tvoj gospod. Za las mi ne smeš izgrešiti najmanjega povelja. Razumeš?« je vpil nad njim prvo minuto, ko je vstopal v stotnikovo stanovanje na hodnik.
Andrejček. je vojaški stan tako poznal, da je vsemu pritrdil.
Odslej je stotnikove otroke zibal in jih vozil v gosposkem vozičku na sprehod, ziu-tiaj je hodil s kuharico kupovat na trg, zvečer je čedil stotniku, gospe, tašči in otrokom čevlje. Pometal je sobe, drgnil in likal svetle pode in hodnike v stanovanju in bil vzor vojaškega sluge. Bolj prost je bil kot drugi in to je tudi nekaj veljalo.
Le kadar so se ljudje na ulici ozirali za njim, ko je tolažil jokojoče dete v vozičku, ea je bilo sram, da ga je vojaški stan ponižal do tako babjega opravila.
A mislil in tolažil se je po svoje, da tudi to mine.	(Dalje.)
VERČA. — JANKO SAMEC.
»Uboga sirota! Dvakrat sirota, ko ji urnrc še mačeha.«
Ena med botrami, ki so pomagale mesiti kruh, je obrnila glavo, nadaljujoč svoje delo v nečkah s pestmii in z rokami, golimi do laktov ter je vprašala deklico:
»Kaj veš, reci, kaj veš o mami? Ali ti je niso pokazali?«
Deklica, ki ni poznala te botre, jo je pogledala z velikimi, odpntimii očmi. nagn/ila .glavo in držeč konec predpasnika še vedno med prsti, zašepetala:
»V postelji je.«
»Kaj hočete, da bi vedela, revica? Če jo pošljejo od hiše, se pravi, da je vsega konec.«
»Počakaj, počakai.« je ponovila botra Sidora — »zdaj dobiš leno pogačo.«
Deklica je sedla pred vrata, medtem ko so jo one, ki so mesile kruh, objokovale:
»Boter Meno je z drugo ženo izgubil desno roko. — Kolikor jih vzame, toliko jih izgubi.« — Licodiana pa je spravila vse v smeh: »Ta ima svete roke,. ki jih ž njimi pošilja v nebesa. V manj ko treh letih je spravil že dve hčeri tja, in še v enem, pa bo opravil še s tretjo in vsem njegovim premoženjem.«
»Revež! Včeraj si je pred hišo brisal nos, ko da joče. — Najslabše je za tega otroka- ki ostane na cesti. On ne more skrbeti na njo. ko mora gledati na vole in zemljo.«
»Kaj je dekletce otrok botre Nunzie, ali pa prve žene?«
»Prve žene je, ali ona druga ga je ljubila. ko da mu je prava mati, ker ji je sirota bila tudi nečakinja.«
Ko je dekletce čullo, da govore o njem. je zajokalo tiho v predpasnik, da bi si olajšalo težko srce.
»Pridi sem, pridi sem,« je ponovila botra Sidora. »Pogača je pripravljena- No, ne jokaj, saj je mama v nebesiih.«
Ko je dekletce videlo, da odpira Sidora peč, si je otrla solze.
»Uboga botra Nunzia!« — se je oglasila spet ena na pragu.
»Ali je res že končala. Videla sem vrata že zaprta.«
»Bog nas reši vsega zlega!« — so vzkli-kovale botre v zboru in se prekrižale.
Botra Sidora pa je vzela pogačo iz peči, otresla ž nje pepel ter jo še gorko dala deklici, ki jo je spravila v predpasnik ter hotela oditi.
»Kam greš?« — je zaklicala Sidora za njo. »Ostani tu, ker v tvoji hiši je črni strah, ki žre ljudi.«
Sirota jo je resno poslušala, potem pa rekla s trmastim glasom: — »Nesem pogačo mamici.«
»Mame ni več. Ostani tu. Sama snej pogačo!« Tedaj se je dekletce s pogačo v predpasniku. katere se pa ni dotaknila, sključila na stopnišču pred vratmi.
Ko pa je zagledala prihajati očeta, ki je šel no njo, mu je ž odprtimi rokami stekla naproti. Boter Meno jo še pogladi po glavi, ne da bi ji kaj rekel, potem na je sedel z rokami, stisnjenimi med kolena in z dolgim obrazom za hip med sosede, da bi ga objokovale. In one so ga res obkrožile in rekle vsaka svojo.
»Ne govorite mi, ne govorite mi« — je odgovarjal 011 in stresal z glavo in širokimi rameni. »To je trn. ki mi ne pade več od srca. Prava svetnica, ki je nisem bil vreden, je bila 'ta ženska. Še včeraj, ko je bila že na koncu, je vstala, da me postreže in pospravi hišo. Niti ni hotela, da bi trošil za zdravnike in zdravila. Tako ie šla, kakor angel z nebes. Take žene ne najdem več, vam pravim. Pustite, da jokam, ko imam vzroke za to.«
In majal je z glavo in stresal z rameni od nesreče, ki ga je težila.
»Da si najdete drugo ženo« — mu je odvrne Licodiana, da bi mu vliila poguma — »ni treba, ko da se ogledate okrog.«
».Take žene, kot je bila ta, ne najdem več. Tokrat ostanem vdovec! Tako vam pravim!«
Botra Sidora pa je povzela: »Ne govorite neumnosti. Drugo ženo morate vzeftii že zaradi te uboge sirote. Kdo naj skrbi zanjo, ko boste v polju? Kaj jo boste puščali na cesti, revico?«
»Pa mi dobite vi ženo, kakor to. Tako, ki se ni umivala, da ne bi umazala vode — ki mi je v hiši služila bolj od hlapca — tako, ljubeznivo in zvesto, ki si ni privoščila grižljaja kruha brez mene — in ni nikoli vprašala »dajte mk
— ki bi imela tako doto, kot mi jo je ta prinesla k hiši! — Zdaj bom maral doto vrniti. Še vso robo mi bodo odnesli, ker mi ni zapustila sinov...«
In takrat je pogledal z oteklimi očmi malo siroto pred seboj, ko»t da bi končno hotel vendarle zajokati.
»Kako ie ljubila to malo, ki jo je spominjala na sestro! Druga, ki bi ne bila njena teta, bi zrla z zlim očesom to malo siroto mojo.«
»Če vzamete še tretjo hčer Nino, se zadeva s siroto in doto sama uredi,« — je menila Licodiana.
»Res je. Toda ne govorite mi zdaj o tem, ko imam srce še polno žolča.«
»Potem je še soseda Alfia, ki ima tudi svojo pravico...«
»To niso umestni pogovori« — se je vmešala druga. »Boter Meno, vzemite raje grižljaj, ki ste ga gotovo potrebni.«
»Ne, ne!« — se je branil boter Meno. — »Ne- govorite mi o jedi, ko me tako tišči v grlu. 2e štiriindvajset ur nisem ime! nič v ustih.«
A botra Sidora pa je postavila predenj gorkega kruha, črnih oliv, kos ovčjega sira in steklenko vina. I11 revež ie začel nevoljno jesti in mrmral z jokajočim glasom: »Kruh, kakor ga je pekla ona, zlata duša!.... Odslej ga bom moral kupovati v prodajalni! Ne! Pustite, da jokam, ker ne prenesem več! Še prejšnjo noč, ko sem ves truden do smrti no težkem kopanju na bregu bdel ob nji, da sem čul samega sebe smrčati, mi je, dobra duša, pravila: Vzemi si kaj. Pustila sem ti večerjo nalašč na gorkem na Ognjišču. Skrbela je vedno zame. za dom, za ognjišče, za to in ono ter mi ni nehala govoriti in priporočevati kot oni, ki se odpravila na dolgo pot Še jo čujem med bdenjem in spaniem. Zadovoljna je šla. revica, na drugi svet s križem na prsih in s sklenjenima rokama. Ni treba, svetnici, ne maš ne molitve. To bi bil zavržen denar.«
»Nesrečni svet!« — je vzkliknila soseda.
— »Tudi bo<tri Angeli tu zraven umira oslica na porodu.«
»Moia nesreča je še večja« — je sklenil boter Meno in si brisal usta z rokami. — »Ne dajajte mi drugega; vsi grižljaji mi padajo v želodec, ko da so od svinca. Vzemii raje ti, mala nedolžnost, ki ne umeješ še ničesar. Zdaj nimaš več nikogar, ki bi te umival in česal, zdaj nimaš več niko^af, ki bi te skril pod poroti kot koklja. Nesrečna si tudi ti. Eno mačeho
sem ti dal, a enake <ti ne najdem več nikoli, hčerka moja!«
Deklico so znova posilile solze in tiščala si je dlani k očem.
»Ne, ne smete opustiti — je ponovila botro Siidora. »Če že za drugo ne. pa vsaj iz ljubezni do te revne sirote, ki je ostala sama na cesti. *
»In jaz? Kje sem ostal jaz? In moja hiša? Pustite, da se izjokam, botra Sidora! Bolje bi bilo, da sem jaz sam umrl.«
Molčite, ki ne veste, kaj govorite in ne veste tudii, kaj je hiša brez poglavarja.
»To je res!« — je odvrnil boter Meno.
»Mislite raje na ono revico, botro Angelo! Najprej je šel mož, potem starejši sin in zdaj ji pogine še oslica, ki ji zapušča mladiča, komaj rojenega ter ji ne ostane njč na svetu.«
»Oslici bi morali puščati kri na trebuhu, če ima bolečine,« — je menil boter Meno.
»Pojdite vi tja, ki se na to razumete. Storili boste dobro delo za blagor duše Vaše rajnke.«
Boter Meno je vstal hitro in se odpravil k botri Angeli- a sirota se je zdai. ko nima drugega na svetu, spustila za njim v dir ko pišče.
Botra Sidora. dobra gospodinja, pa ga je še opomnila:
»In hiša? Ste li zaprli vrata vsaj?«
»Da, zaprta so s ključem, siicer pa stanuje nasproti botra Alfia, ki lahko nekoliko popazi. '
Oslica sosede Angele je ležala sredi dvorišča z mrzlim gobcem in visečimi ušesi iu je brcala, kadar so se bolečine večala, z vsemi štirimi nogami v zrak ter je stiskala trebuh ko meh. ko je mladič iskal po njem mleka.
Botra Angela pa, ki je sedela pred to tragedijo z rokama v laseh, ni rekla nič ter je gledala, kakor da ji je še sami umreti. Boter Meno ie stopil k živali, otipal jo po ušesih, pogledal v mrtve oči, a ko je videl, da ji.kri že v kapljali odteka iz trebuha po ščetiinasti dlaki, je vprašal:
»Kaj ste ji puščali kri?«
Vdova ga je pogledala z mrtvimi očmi In Pritrdila z glavo.
»Potem ni več kaj storiti« — je sklenil boter Meno. In nihče ni dodal ničesar; vsi so molčali okrog oslice, ki je ležala iztegnjena na kamenju z dlako vso zmršeno, kakor pri mrtvih mačkah.
»To je božja volja, sestra moja! Ni kaj s!to-nti zoper božjo voljo! Ko^ar zadene, zadene! Danes meni, jutri tebi!«
Z žalostnim srcem je sedel še 011, držeč svojo hčerko med koleni, k nesrečnic/ pred
oslico, ki je bila z nogami po zraku, kot da b' umirala.
Ko pa je botra Sidora pospravila hišo, je prišla še ona s sestrično Alfio, ki s<i je nadela novo obleko in zidano ruto na glavo. Ne veš nikoli... Zato je potegnila Sidora botra Mein za hip vstran in mu rekla:
»Nino Vam najbrž ne bo hotel dati zadnje hčere, ker so mu zlobni jeziki iz soseščine napolnili glavo z raznimi rečmi — da pri Vas umirajo ženske ko muhe — da je človek ob hčer in doto. Pa je ta tudi premlada in Vam lahko napolni hišo z otroci.«
»če bi bili sinovi, naj bo v božjem limenu! Toda zgodi se lahko, da bodo hčere! Tako sem nesrečen!«
»Tu imate sestrično Alfio!« — je menila tiho Sidora. — »Oglejte si jo.«
Ta oa se je delala, ko da ne sliši. Boter Meno jo je ošvrknil s pogledom in odvirnil:
»Ne govorite mi zdaj o teh rečeh. Tako sem nesrečen!«
Sidora Da je Dovzela:
»Mislite na one. ki so nesrečnejše od Vas!«
»Ni jih. Vam oravim! Ne najdem več take, kot je bila ta. Ne zabim je nikoli, naj se oženim še desetkrat. Tudi ta sirota je ne bo pozabila nikdar.«
»No, zabili jo boste. Tudi deklica jo bo. Kaj ni zabila na lastno mater? Mislfte zdaj na sosedo Angelo, ki ji umira oslica in tudi na mladiča, ki bo moral vedno jokati, če ne bo imel mleka.«
Sestrična Alfia ie spoznala, da je čas, da se vmeša v pogovor.
»Svet je ustvarjen tako. Toda včasih se rodi lep dan po grdem večeru.«
In Dogledala je bbtra Mena z nasmeškom, ki ji ie osvetlil lice kot solnce.
»Skušajmo. Vi, ki imate dobro srce... skušajmo pomoči tej siroti...«
In boter Meno, s solncem v srcu, se je ozrl na sosedo Angelo, ki pa ie imela nasprotno mrak v njem, in ni odgovorila ničesar.
»Da vidimo, ali bom mogel najti drugo mater za Vašega mladiča, ki umiira lakote. Ostane Vam vsaj nekaj.«
»Dobro!« — je vzkliknila Alfia in tlesknila z rokama, pobožajoč ga z istim nasmeškom ...
—	»Dobro srce imate, boter Meno!«
»To sem pravila vedno!«
Botra Sidora pa je sklenila:
»I11 ne zabite odreti te oslice takoj, ko pogine, sicer izgubite še denarje za kožo.«
BREZEN.
KULTURNO-ZGODOV1NSKI PABERKI, LEOPOLD KEBER. RIMLJANSKA DOBA P°tu v Brezen. Nova cesta se bo morala kosati
OJ po odhodu zmagovitih (rimljanskih čet, zadnji trenski voz še ni bil izginil za voglom, je prišel od nasprotne strani v Brezen mlad mož. Prašni črevljii in odpeta toga, da se mu je videla tunika pod njo, so pričali, da je prehodil tujec že lep kos poti. Pregledal je s paznim očesom vse poškodbe, povzročene po vojni dn vojski, in se nastanil v najbolj ohranjeni hiši, kjer si je izbral tudi najlepšo sobo. Poklical je k sehi gospodarja in ga pozval, naj mu skliče takoj vse moške iz vasi pred hišo, češ, nekaj važnega jim ima povedati.
Ni čakal dolgo. Kmalu so se zbrali Brezen-ci na dvorišču.
Tujec je s/topil pred nje.
»Jaz sem Liberius Medanus Frumentor. Poslgn sem iz Ogleja, da bom pobiral davke; Z zmago našega orožja ste se priključili mogočni rimljanski državi in priklopili pokrajini Veneciji. Davke bom jaz sam določeval po premoženju in posestvu vsakogar!«
»Besede davek mi ne razumemo!« se je oglasil vaščan Sipet. Govoril je čisto latinščino, saj je pomagal s svojimi sovaščani pred devetimi leti graditi Oglej, kjer so se vsi delavci precej dobro naučili latinščine od svojih delovodij, mojstrov in podjetnikov. »Davek gotovo znači zlo, s katerim nas mislite zadaviti«*)
»To naziranje vas izda takoj za barbare. Država potrebuje davkov! S čim naj sicer oskrbuje svoje legije, s čim naj gradi ceste, po ka/terih korakajo naše čete v boj in po katerih prihajata plen in bogastvo v državo, s čirn naj vzdržuje uradnike, ki pobirajo davke?!«
»V vojnah smo se sami vzdrževali in ceste smo gradili sami!« je pripomnil Sipet.
»Zato ste pa tudi propadli! Davek je ona vez, ki trdno priklene vsakega posameznega državljana k državi. Šele ootem se čuti sleherni, da je član celokupnosti. Ne zabite pa, da ste po svojem porazu postali naši, rimljanski, podaniki. Davke boste morali Dlačevafci!«
»S čim, ko pa nimamo nič! Vojna nam je uničila vse. Mnogo pa še prej nismo imeli!« je zopet ugovarjal Sipet.
»Ne bojte se! Kdor ima, bo plačal, kdor nima, bo služil. Takoj bomo gradili novo cesto, cesto pravim in ne stezo, kakršno ste sami gradili in s kakršno sem se seznanil pravkar na
ki veže Rim s Capuo! Vi boste z mezdami plačevali občinske
z »Appio«« gradili in davke!«
»Ali ne dobimo nobene odškodnine za pokvarjene domove in uničena polja?« je vprašal s pravo keltsko trdovratnostjo Sipet.
»Kaj, odškodnino hočete? Vi ste pa res barbari! Edino mi, zmagovavci, imamo pravico do odškodnine za vojne stroške, ker se nam niste hoteli takoi prostovoljno vdati! Ta je pa res lepa! Ker sem pa še mlad uradnik in ker si hočem pridobiti vašo naklonjenost, sporočim vašo željo svojemu predstojniku v Oglej!«
Zahteva vojne oškodmine je povzročila sledeča pisma.
Pismo davčnega uradnika Frumentorja predstojniku Labienu :
»L. M. Frumentor želi A. D. Labienu zdravja! Brezenci so čudni ljudje. Zahtevajo odškodnino, ker so premagani. Smešno! Glede občinskih davkov vse v redu. Če si zdrav, meni prav, jaz sem zdrav!«*)
Odgovor predstojnika Labiena svojemu u-radniku Frumentorju:
»A. D. Labienus želi L. M. Frumenitorju zdravja! Zares smešno! Za odškodnino opozori jih na pokrajinske davke. Če si zdrav, meni prav, jaz sem zdrav!«
Pismo predstojnika Labiena pokrajinskemu namestniku mretorju Assatiju v Rimu:
»A. D. Labienus želi P. B. Assatiju zdravja! Premagana vas na severu pokrajine Venecije zahteva vojno oškodnino. Karmi so čudaki! Glede pokrajinskih davkov že vse v redu! Če si zdrav, meni prav, jaz sem zdrav!«
Pismo pretorja Assatija konzuloma Me-neniju in Claudianu:
»P. B. Assatius želi 0. C. Menemiju in A. T. Claudianu zdravja! Premagana Kebtje nad Oglejem zahtevajo odškodnino. Nori barbari! Glede davkov za vzdrževanje uradnikov vse v redu. Če sta zdrava, meni prav, jaz sem zdrav!«
Odgovor konzulov Menenija in Claudina pretorju Assatiju:
»O. C. Menenius in A. T. Claudianus želita P. B. Assatiju zdravja! Zares so nori! Za odškodnino opozori Kelte na državne davke! Če si zdrav, nama prav. midva sva zdrava!«
Še prerano so zvedeli Brezenci svoje obveznosti napram občini, pokrajini, pretorju in državi. Dasi so bili krepke postave in četudi so delali od ranega jutra do pozne noči na cesti, so komaj zmagovali svoje obveznosti, zato je vestni Frumentor že koj prvo leto zasegel velike gozdove in jih podržavil.
*) V latinščini stipendium = davek; vtipes-itis = hlod, drevo; pendere — viseti; zadaviti = obesiti.
*) Latinski se glasi sklep pisma; »Si va-les, bene est, ego valeo«, ali v okrajšavi; S V-B E E V.
K skaj izpremembe je prišlo v Brezen, ko se je priselil Aurelius Pacifer in odprl v Breznu svojo taberno. S sabo je pripeljal na mezgih v kozlovskih s smolo zamazanih kožah in v velikih Klinastih amforah vino. Točil je falern-ca. I)e'avci na cesti so podvojili svoje moči, cesta se je z vsakim dnem daljšala., urednik Frumen tor je dobil lepo priznanje od svojega predstojnika, predstojnik od preitorja. oretor pa od konzulov. Frumentor, ki se je bil rešil s podržavljanjem privatnega imetja premožnih plemenitašev velikih skrbi za pravočasno nakazovanje pokrajinskega, pretorskega in državnega davka, je pa plačal mnogokrat izmučenim delavcem kako amforo falernca.
Sipat. brihtna glavica, povzpel se ie bil že pri zidanju Ogleja do nekakega nadziratelja svojih Brezenskih sodelavcev, je izumil, videč neokusne mehove in neokretne, razdrobljive amfore, novo posodo za vino.*) Stesal je iz suhega hrastovega lesa doge, zvezal jih koncentrično s smrekovimi vejami, vložil spredaj in zadaj okroglo leseno ploščo in ponudil po prvem posrečenem poskusu z napolnjeno vodo svoj izum Aureliju Paciferju, ki ga je zato oprostil pri uradniku Frumentorju dela na cesti. Od tedaj je izdeloval Sipet svojemu novemu gospodarju sode in ustanovil s tem prvi obrt v Breznu. Prav rad je plačeval Pacifernov .obrtniški davek, saj mu je trgovina z izgotovljenimi sodi donašala velikanskih dobičkov. In z istim veseljem je plačeval Pacifer nov pridobninski davek.
Siipet je nujno potreboval pomagačev. Izbral si je nekaj sovaščanov, ki so lahko s svojim novim zaslužkom plačevali davke. Pacifer-jeva trgovina je zahtevala uslužbencev in zopet je zapustilo nekaj delavcev delo na cesti.
Aurelrus Pacifer ie pa spoznal resnico, da človeku mi dobro samemu biti. Zagledal se je bil v brhko Brezen ko. Simbro. Pad bi se bil poročil, a kot Rimljan je vedel, da prepoveduje Postava polnokrvnemu Rimljanu zakon s kakim pokrajinskim dekletom.
Kaj napraviti? Razodel ie svojo skrivnost Frumemtccju in ga prosil sveta.
»Edini oretor, upravitelj naše pokrajine. As-satius. bi ti mogel pomaeati. In še dvomim! Postava ie postava! Čakai! Prihodnii mesec in sicer dnn r>red Nonamri*). priHe v OHei nre_ 'tor sam. Njegovi davki ga že čakajo. Vesel jih bo, ker sem iim dodal preceišnio vsoto za prodane lilode. Izirabiva pniliko in povabiva ga sem! Toda kako utemeljiti vabilo! 2e imam! Novo cesto nai oreirlcda. v Breznn mu pa napravimo cirkuške igre. circenses. Poznam pre-toria in znano mi je, da hodi k vsaki predstavi v Circus Maximus.
Radi ceste bi morda odklonil vabilo, Brezenskii circus pa poseti gotovo. Dva fanta
>y) Sodi so keltski izum.
*) Peti oziroma sedmi dan v mesecu.
naučimo rokoborbe, pet drugih brzoteka, v Rimu imam prijatelja, ki je kurulski edil. Kot tak vadi igre in nadziira circuški zverinjak. Ta mi posodi levu, ti pa določi nagrado onemu, ki se ga loti. Ne dvomim, da se zglasi kak borilec. Le poglej, kaki hrusti so Brezenski fantje! če bi nagrada ne privabila nobenega, nam ostane še vedno tvoj veliki pes, ki ga nahujskamo na leva. Večjega užitka na ne more zahtevati pretor od tako male gorske vasice, kakršna je Brezen!«
Frumentorjev nasvet je obveljal. Koj drugi dan sta začela dva fanta z rokoborbo. Bila sta se in klofutala, da ie pokalo in grmelo po rebrih kakor ob času najhujše nevihte. Pet drugih fantov ie letalo -in preskakovalo ovire, plotove, ograje, da so se divji kozli na planinskih čereh spogledovali dn od samega sramu zardevali. Sipet, lakomen za nagrado, se je prijavil za borbo z levom. Od Frumentorja ie zvedel, da je lev prav za prav mačka, samo nekoliko večja, zato je ščioal po vasi mačke, kier koli ie kaVo ugledal. Vsi kremplji Brezenskih mačk so zapustili svoje krvave sledii na njegovih rokah.
V	Oglei je prišel pretor, iz Rima pa. lev. Kurulski ediil C. Sp. Laenius je pisal ob tej priliki svojemu nrija.teliu Frumentorju:	»C. Sp.
Laenius želii L. M. Frumemtoriu zdravia! Lev ni prvovrsten. Star ie. Odslužil je. Za tvoje gorsko gnezdo bo že še dober. Če si zdrav, meni prav, jaz sem zdrav!«
Edil je pisal resnico. Lev se ni zmenil za surovo meso. Zrezali so mu meso na drobne koščeke, lev ga ni niti povohal. Ko so pa postavili polno skledo močnika z mlekom predeni. se je zganil in takoi oosrebal vso vsebino. Revež, zob m imel! Močnik mu je vlil toliko moči v r.tare ude. da je vzdignil glavo in se s hvaležnim pogledom zahvalil gostiteljem.
Po Frumentojevem načrtu se je ogradil za igre na državne stroške primeren prostor, postavili sta se dve vrsti amfiteatrskih sedežev visoko nad ograio. to pa menda radi nevarnega leva. olepšal se je sedež, določen za visokega. gosta. Pretoria Assaitfia. in ko ie bilo tako vse lepo pripravljeno, so prišle None in z njimi pretor.
Bil ie izredno dobre volje. Vesel je bil davkov. vesel pozornosti in oočaščenia od strani barbarske, na skrajni meji njegove pokrajine ležeče vasice. Obveščen o vzporedu cirkuških iger. ie prinesel s seboi tri vence, enega za 'zmagovavca v rokoborbi, drugega za zmago-vavca v brzoteku, tretjega za zmagovavca v boju z ljutim levom.
Ves Brezen je bil na nogah. Vse ie vrelo ored začetkom predstave k igrališču. Pretorja je zbrana množica navdušeno pozdravljala.
Predstava se je pričela. V areno, na z drobnim peskom posuto pozorišče, sta stopila rokoborca. Malo pred nastopom se jima je bila zastudila medsebojna" borba pred občinstvom brez pravega povoda. Zato sta si pa preskrbela pravočasno pravi povod, ki naj jima pojekli mi-
šice, podžge pogum in zajamči vztrajnost do skrajnosti, na ta način, da sta se pred nastopom ozmerjala, oštela in opsovala. Vse sta si zrekla samo »človek« ne, samo »Kelt-: ne. ,-Ker ni čul nobeden njunega prerekanja, so se vsi čudili njuni ognjevitosti. Udarci so padli po plečih, po glavi. Koža na zade-;'tem mestu je povišnjevela. Odskočila sta in se zopet sprijela. Mišice na rokah so jima zabrek-nile. Če sta pa čutila, da jima pešajo že telesne moči, sta se zopet opsovala skoro neslišno, in borba se je nadaljevala.
Kri je že pordevala lica, roke, pesek, nova psovka, in zopet so padali udarci, ki so se slišali ob splošnem molku tja do konca vasi. dokler nista oba omahnila in se zvalila (istočasno v pesek. Pretor ie bil priča že marsikateri borbi, videl je gladijatorje umirati in umreti a tako vztraine borbe še ni bil videl. Ko sta se odnesla s pozorišča onemogla borilca, je naklonil pretor vsakemu venec.
Druga točka. Nastopili so tekači. Leteli so kakor srne. Bili so kakor Gigantje, ki so dobivali v boju zoper Olimpske bogove, čim so se dotaknili njihove zmajske noge matere zemlje, novih moči. novih sil. Vsi so dosegli cili vkljub vsem zaprekam in oviram isitočasno. Pri ponovnem nastopu so leteli kakor blisk. Usneh isti. Pri tretjem nastonu so leteli kakor misel. Nobeden ni zaostal niti za palec dolžine. Pretor je pa imel samo še en venec. Pomagal si je s tem, da je podaril vsakemu tekaču po deset srebrnih denarijev.*)
Počasi kakor se spodobi kralju vseh živali, je stopal na pozoriišče lev. Pazno oko strokovnjaka bi bilo koj opazilo, da tare leva huda naduha. Sopihal je. da je pesek ood njegovimi nozdrvmi kar odletoval. Sipet se je pojavil. Kdo se je bolj ustrašil, se ni moglo dognati, ali lev. ali niegov nasprotnik. Prvi si je skoro gotovo mislil: »Še vedno mi ne dajo miru s temi pirismodarijami!« Sipat pa: »Predstavljal sem si leva mnogo, mnogo manjšega!« V tem strahu je zagnal Sipet svoj klobuk v leva, in v enakem strahu ie lev iztegnil svojo mogočno taco, Doigral se po mačje dvakrat, (trikrat s klobukom, dokler ni spravilo naključje klobuk na levovo glavo. Lev s klobukom na glavi! Pretor se ie zasmeial na ves glas. Frumentor in Pa-cifer sta se tudi zasmejala in vsi gledalci so se zakrohotali. Lev pa. užalien v svojem kraljevskem ponosu, je pogledal še enkrat gledavce, žalost mu ie žalila srce. ki je prenehalo bilti ob lakem javnem in očitnem razžalieriju živalskega veličanstva. Stegnil je vse štiri od sebe in crknil s klobukom na glavi. Pretor je pa podaril hrabremu in neustrašenemu junaku, ki je s klobukom ubil leva, zadnii venec in dodal vencu še dvaiseit srebrnih denarijev.
Pretor ni bil nikdar pričakoval tako krasno uspelih iger. Srce se mu je razigralo in že je hotel nagovoriti zbrano množico, ko ie stopil predenj Aurelius Pacifer in ga prosi! porim-ljanjenja svoje neveste. Nekaj časa je premišljal pretor. kaj naj ukrene. SDomil se stavka: exceptio firmat regulam (izjema utria pravilo) in zapisal s klinčkom na leseno z voskom prevlečeno tablico: »Civis Romana es, eirgo bi-bamus!« (S tem postaiaš rimljanska državljanka, kar potrjuje moi podpis.)
Ni bilo srečnejšega človeka od Paciferja. Njegova nevesta, Simbro, je takoi žrtvovala boginji Junoni Jugi, kot pokroviteljici zakona, in koj naslednji večer se je vršila prva poroka po rimljanskem običaju v Breznu. Ženin je vzel nevesto materi iz naročja in jo nelial na svoj dom v spremstvu nosilcev smrečjih plamenic. Pred svojo hišo jo je vprašal, kdo da je. Odgovoriti bi mu bila morala: »Ubi tu Caius. ego Caia!« (Kjer si ti gospodar, hočem biti jaz gospodinja!), a nevesita ni spravila niti besedice iz ust. .Jo ie lii neizmerna sreča tako omamila. ji ie li zamrl glas vsled slovesa od rojstne hiše, kdo ve?! In še kako dobro se ie bila naučila dotično latinsko besedilo! Mučen molk ie nastal, ki pa ni trajal dolgo. Nevestina mati, ki je sledila hčeri. ie. v strahu, da se razdere no-roka. sama izustila stavek in tako se ie zgodilo, da se je tašča res prip-osoodinjila v zeitovo hiišo. Ta slučaj je dal povod rimljanskim juristom, da so začeli razmišljati kako skrajšati poročno formulo. Slučaj Brezenske neveste Simbro je torej povzročil, da se je zaobljuba zenostavila in skraišala v poznejših časih na najkraišo besedo, ki sta io sesftavliali samo dve črki: »da!«, besedico, ki je ne pozabi v usodnem trenutku nobena nevesta, naj jo mami še tako velika sreča, naj ji zamira saoo še tako velika žalost.
Naslednja leta ni bilo posebnih dogodkov v Breznu. Davkarji so se menjavali, Pacifer ie umrl. sledil mu ie sin. taberna je ostala. Vome Rimljanov z Macedonci, Kartagine!, Grki. Nn-mantinci in Azijati so zahtevale velikanskih stroškov, davki so se višali, državni .gozdovi redčili. Tesarski obrt je vzcvetel v Breznu; nekateri vaščani so se zavzeli za trgovanie izrabljajoč ugodno leeo vasi tik državne meje. Tihotapili so in služili lepe vsote. Kopicaioče se bogastvo in stalni stiki z rimljanskimi odiemal-ci so pa davili narodno samozavest k^lsk^m prebivalstva. Keltski jezik ie izginjal bolj in bnM iz družin, riz podjetij, širiti se ie začela latinščina in Keltie so se polagoma pogrezali v rimljansko morie.
Potomci plemiških rodbin, ki so bilo ob rri-liodu Rimljanov izgubile vsa svoja, velikanska posestva z zasego, se niso mo^li sprijazniti z razmerami. Sejali so nezadovoljnost med svoje sorojake in jih pripravljali ra osveto.
*) Približno osem lir v sedanji valuti.
POUCNI-DEL
JANEZ LAHARNAR.
OB ŠTIRIDESETLETNICI NJEGOVECA DELA. SPISAL ST. STANIČ.
DOR ss bo kdaj intenzivneje bavil s kulturno zgodovino Tolminskega, bo zadel v tej gorati in navidez zapuščeni deželici na toliko samoniklih kulturnih delavcev, da bo moral priznati, da ga ni skoro dela naše domovine, ki bi megla pokaza-
li	v idrugi polovici 19. stoletja toliko podrobnega kulturnega dela, kakor ravno naša Tolminska. Politični boji našega stoletja so ta kulturni razmah nekoliko omejili in mu daii drug tok politične in prosvetne izobrazbe. Tudi tega dela za ljudstvo, ki so ga vršila razna politična in izobraževalna društva, ne smemo podcenjevati, zgodovinarja bolj privlačno lice starega patriarhalnega značaja. V tej dobi bo srečal po več-čiih farah župnike, prave verske in narobne buditelje, kakor Jekšeta, Kraglja, Carlija, Jerama in diruge, v tej dobi bo videl Rutarja, ki nabira Po trgih in vaseh svoje topografične in zgodovinske drobtine za zgodovino Tclminskega, srečal bo Kraglja, ki nabira podatke za svoje deio o tolminskem šdlstvu in arhidiakonatu. naletel bo na Klavžarja, ki vstanavlja živinorejska in gosnodarska društva, videl bo idrijskega avčarja, ki izvršuie slike za stranske oltarje tolminske cerkve, videl bo Raspeta in Štravsa no cerkvah idrijske doline, ko izvršujeta nove oltarje in slike, nameril se bo na Gregorčiča in tiruge. ki Dostavljajo temelie prvim Čitalnicam, faclel bo na celo vrsto Tolmincev, Ki izven svo-’>h gora izvršujejo svojo kulturno nalogo, na dve tipični osebnosti goriške »univerze« Krag-in Ivančiča, na Gregorčiča goričkega lirika, * agliaruzzija., goriškega epika, na Rutairja go-riškega zgodovinarja, itd.
Zadel bo pa še na druge može, ki so oralii edino, na onem kulturnem polju, ki je bilo do-tedaj najbolj zanemarje.no, na polju cerkvene in narodne glasbe.
Ilovar. Harmel, Volarič, Fajgelj, Kokošar, to so pionirji petja in glasbe v tolminskih hribih, prva dva sicer boli s praktičnim delom, nego s peresom. Kakor nalašč jih je usoda razvrstila v dva poglavitna dela Tolminske: Ilovarja in Harmela v dolino Idrijce, Volariča in Fajglja vsaj početkom v soško dolino. Ti so potem počasi s svojim delom očistili cerkvene kore stare navlake in vzgojili nov rod v ljubezni do prave glasbene umetnosti.
In iz te šole, iz tega ozračja je vzrastel Janez Laharnar in se drznil povspeti še dalje do »Novih akordov.«
Njegovo življenje je kai enolično. Na Št. Viškigori je bil rojen, tam je hodil v ljudsko šolo, tam se je učil glasbe, tam je komponiral, tam živi še danes kot priljubljen župan, organist in pevovodja.
Janez Laharnar se je rodil dne 7. maia 1866. Oče Franc in maiti Marija sta bila kmečkega stanu, imeila sta pa tudi malo prodajalno, rtrčmo in tobakarno. Janezovo glasbeno nadarjenost je izsledil tedanji gorski župnik Fr. Ilovar, ko si je vzgajal svoj pevski zbor. S podukom ie začel 1. 1880.. ko ie bilo nadebudnemu učencu 14 let. In že prihodnje leto so mu izročili organistovsko službo v domači cerkvi, katero še danes or\ravi'ia. 'torei ravno štirideset let. Seveda se mladi organist ni zadovoljil z enoličnim znaniem orgljania, temveč si ie zaželel nadaline i7.ohra.zbe. Za obiskovanje strokovne šole ni bilo sredstev. Laharnar se je v svoii liubezni do gllasbe zatekel k tedanjemu še-breljskemu župniku Harmelu, ki ga ie poduče-val v nadaljni teorsnii glasbe in v hr rmoniii. Seveda ie bilo v veliko veselje mlademu Laharnarju, da je bil imenovan za kaplana v Cerkno /van Kokošar, sedanji senior goriških glasbenikov. Pri njem se je učil modulacije, kontrapunkta in kanoničnih oblik. Koliko se ie moral Laharnar pri vsem tem sam učiti in truditi, je iz njegovih del razumljivo.
Prvo njegovo skladbo ie nrinesel »Cerkveni glasbenik« leta 1885. in od tega leta dalje srečavamo v tem listu njegovo ime leto za letom okoli tridesetkrat; med drugimi je tudi znana njegova »Missa pro defunctis« za dva glasova z orgijami. Največ javne pohvale pa je doživela njegova latinska maša »Ora pro nobis« za mešan zbor, ki jo je izdalo »Goriško
ceciljansko društvo«. Prav laskavo sc jc o tej maši izrazil kritik v »Vereins-katalogu« nemškega ceciljanskega društva. V različnih zbirkah »Goriškega ceciljanskega društva« se nahaja še 10 njegovih cerkvenih skladb. »Katoliško društvo dctoljubov v Gorici« je izdalo njegovo zbirko osmih Marijinih pesmi za tri ženske ali moške glasove pod naslovom »Skal-nica«. P. H. Sattner je v svojo zbirko »Slava Jezusu« sprejel tri njegove skladbe. V lastni založbi je izdal tri zbirke cerkvenih pesmi in sicer: 1) »Sv. maša« za mešan zbor, 2) »Velikonočne pesmi« in 3) »Šmarnične pesmi« za mešan zbor. Tudi Foerster je v svojo »Cecilijo« sprejel nekoliko njegovih skladeb. V Premrlovi zbirki »Slava Presv. Evharistiji« ie njegova, lepa: »Pritecite, o kristjani« (št. 15.)
S tem bi bile naštete vse njegove objavljene skladbe nabožnega značaja. Bavil se je pa naš Laharnar tudi z narodno glasbo. Njegove zbirke, ki so izšle v lastni založbi (Gorske cvetlice, Pomladanski odmevi, Glasi radosti, Gorski odmevi, Planinke, klavirska transkripcija: »N’coj je prav lep večer«) in ena skladba v »Glasbeni Zori« ter dve v »Novih akordih«, poleg ponatisov v Aljaževi »Pesmarici« pričajo, da se je tudi na tem polju obilno udejstvoval.
Kako visoko je ceniti njegovo umetniško dovršenost, je stvar strokovnjakov. Gotovo jc samo dvoje: ni ga skoro na Slovenskem cerkvenega kora, kjer bi ne imeli Laharnarja in ni je skoro podeželske prireditve, kjer bi ne prišel na vrsto tudi Laharnar.
Med glasbene posebnosti ga ne bo nikdo prišteval, a dokler se bodo imenovala imena: Aljaž. Kocijančič, P. Aug. Hribar, Leban, Volarič, Fajgelj, Vodopivec, bo med njimi blestelo tudi ime Janeza. Laharnarja.
Nam samim v današnjih razmerah pa je on še več! Prvič, vzbuja ponos na naš kmetski stan, ki ima v svoji sredi take može, kateri s svojo močjo in s svojo voljo vzgoje v sebi talent, da se lahko s svojim duhom družijo v zbor izbranih. Drugič so nam dokaz, da nismo narod nomadov, ampak kulturen narod, ne samo v svojih višjih deseterih tisočih, ampak tudi v masi sami.
Vsakemu lahko s prstom pokažemo na našega Laharnarja rekoč: »Glejte ga vaškega kmetovalca, župana, organista, pevovodjo in slovenskega skladatelja ob enem!«
VALENTIN STANIČ.
OBRAZI NAŠITI MOŽ. DR J. LOVRENČIČ (Ta konec jc bil zadnjič izostal.)
Kakor je s svojo turistiko dosegel med Nemci sloves ervetra veleturista (Nemci so ga poznali lin pisali o njem prej in bolie ko
pinčenju živali priboril m e d n a r o d n o p r i-mi!), tako si je tudi s svoun društvom proti ti-z n a n j e. V letnem poročilu monakovskega društva sem bral, da se je nahajala Staničeva slika celo v Parizu — sevn v lokalih podobne -ga društva. Ali je bila ta slika reprodukcija one, ki jo je leta 1846 izdelal v Gorici monakovski slikar G a i 1, ki je bil 1843 v odboru monakovskega centralnega društva ali je bila kaka druga, nisem mogel ugotoviti.
Malo pred svojo smrtjo je zložil Stanič svojo labodjo pesem »Hvala vinske trte«. Rojak Vrtovec mu jo ie vzbudil s svojim enako naslovljenim člankom v »Novicah.« Stanič jo je ooslal Bleiweisu, a priobčene ni več vid'.l. Izšla je v Bleiweisovem koledarčku za lcio 1856. ki prinaša obenem Staničev življenjepis s sliko.
Potrebno se mi ie zdelo, da Mladika ooin-ladi spomin na Valentina Staniča, ko se oovra-ča že 75 leto. kar ie zaprl svo;e žive oči. Prvi ie prijel za olusr in oral. ledino naše soriške kulture prav do svoiega zadnjega vzdiha. Ob nie-eovi smrti so se ga Slovenci spominjali: bila ie takrat »pomlad narodov,« ob stoletnici roistva so se. trn snominiali v Gorici: bila ie doba taborov in čitalnic. snon;inia’mo se fa letos in še boli 1924! Geslo bodi: Nevklonliiva volja in plameneča ljubezen do rodne zemlje in njenega rodu.—
Ta nauk nmti da.ie naš veliki Stanič iz oro-šlosti, ki ji tudi ni sijalo solnem.
PAR DOGODBIC STANIČEVEGA ŽIVLJENJA.
Telesnih vai tudi v Gorici ni zanemarjal.
Mižarstvo samo mu ni zadostovalo, cenil ie tudi drva. Stanoval je v Šolski ulici in študentom je vzbujal posebno pozornost: hodili so ga na dvorišče gledat....
Zgodilo se ie. da oridcio trne tuji eosoodie ter ga naideio pri drvih in poorašajo. če sitanuie kanonik Stanič v hiši.
»Da« iim odgovori mož ob drvih. »precej ga pokličem!« 'Pusti drva in sekiro ter pelje gospode v hišo. Vrhu stopnic jim reče, naj nekoliko počakaio. Sam ere v sobo. obuto rdeče nogavice, obesi zlat križ na prsi, se pokrije s svojim širokim klobukom in ves napravljen odpre vrata in se vstopi pred gospode:
»Hier ist der Stanič!«
Tujci se niso mogli dosti načuditi in nasmejati. Takih originalov gotovo niso srečali vsak dan!
*
Nekoč sra ie prehitel sredi dela čas in se je hitro odpravil in šel proti stolnici. Liudie sc vstavljajo, vsi dedajo vanj... Pride do srede Travnika in v Raštel: pozornost vedno večja iu večja in vsa koncentrirana na njegovo osebnost.
Stanič nostane an sc ogleda.
V	hitrici je obul samo eno rdeio nogovico, druga je bila pa bela.
Ni se vrnil — nadaljeval je svojo pot v stolnico.
*
Perilo je sam na Sočo orat vozil. Naložil je namreč ‘na svoj voz perilo in perico pa samega sebe in hajdi, na vodo!
MOJSTER KOMEDIJE
OB 300 - LETNICI MOLIEROVEGA ROJSTVA. DR. ANDREJ BUDAL.
LA.NI je slavila Italija šeststoletnico smrti svojega največjega sina Danteja, letos obhaja njena latinska sestra Francija tristoletnico rojstva svojega nesmrtnega pesnika Moliere-a. Kakor Dante pripada tudi Moliere maloštevilnemu krogu onih izbrancev, ki sega njih kulturni pomen daleč preko njihove dobe in njihove ožje domovine. Prvi je bistvo in notranjo ceno srednjega veka s titansko umetniško silo izoblikoval v neminljivi »Božanski komediji«, drugi je najsijajnejšo dobo francoske zgodovine, sedemnajsto stoletje, dobo »solnčne-ga^ kralja Ludovika XIV., ko je Francija bila prva med državami, ovekovečil v celem nizu Učinkovitih komedij.
»Nič ne manjka njegovi slavi, on je manjkal naši»; je napisala francoska akademija »nesmrtnikov« na soho, ki jo jc postavila Mo-liere-u v svoji zborovalnici sto let po njegovi s'nrti. V življenju pa ga je ista akademija smahala za nevrednega, da bi sedel med njenimi elani. Moliere-vo življenje je prezanimivo in Pretesno združeno z njegovimi deli, da bi mo-Kl* o teh govoriti, če si nismo prej predočili Vsaj važnejših življenjepisnih dejstev o mojstru komedije.
Janez Krstnik Poquelin (izg. Poklen) — to je Moliere-vo pravo ime — se je rodil v Parizu dne 15. januarja 1622. Njegov oče, kraljevi opnar in precej imovit Parižan, ga je izšolal za odvetnika. Toda mladega Poque-lina ni prav nič mikala pravniška karijera. Kot 211eten mladenič je z bratoma Bejart (izg. Bežar) in njuno sestro Magdaleno ustanovil igralsko družbo, ki je radi neuspehov in gle-diških dolgov spravila svojega poglavarja Molier-a parkrat celo v ječo. Te neprilike so povzročile, da je Moliere zapustil svoje rodno mesto ter krožil s svojo družbo dvanajst let širom Francije po raznih večjih in manjših provincijalnih mestih. Stari Poquelin je v svoji očetovski jezi, da se mu je sin izkvaril v komedijanta, prepovedal mlademu igralcu rabo rodbinskega imena. Zato se je umetnik sam krstil za Moliere-a in to ime blesti danes v nesmrtni slavi po vsem kulturnem svetu. Končno se je družba vrnila zopet v Pariz. Zdaj je bila v domačem mestu sreča Moliere-u bolj naklonjena. Napisal je in uprizoril s svojo družbo svoje prve boljše komedije ter priboril svojemu gledišču ugled in kraljevo naklonjenost. Ta ga je ščitila, da se je mogel vkljub mogočnim nasprotnikom in njihovim spletkam po svoje razmahniti in v novih vzornih komedijah šibati svoje stoletje. V svojem 40. letu se je oženil s 171etno Armando Bejart, hčerko ali
—	po drugih virih — mlajšo sestro one igralke Magdalene, ki je v mladeniških dobi gorel zanjo. Prevelika razlika v starosti in neugnana Armandina koketnost sta kmalu izpodkopali njegovo zakonsko srečo in dovedli končno do ločitve. V teh zrelejših letih je Moliere dosege! precejšnje blagostanje. V blagodejnem solncu kraljevega pokroviteljstva so dozorela najlepša in najgloblja Moliere-ova dela. Toda neumorna igralska in pesniška delavnost je polagoma čzpodmlela Molie:re-ovo življenjsko silo. Prsna bolezen, ki se je že dolgo prej o-glašala, je 17. februarja 1. 1673. zrušila šele Slletnega Moliere-a na odru sredi igre «Na-mišljeni bolnik». Ker je bil igralec, mu je cerkev po tedanji šegi odrekla krščanski nogreb.
sjc sjc sjc
Moliere je bil glediški ravnatelj in sam izboren igralec. Svoje igralsko osobje je dvignil na tako umetniško višino, kakor je njegovo stoletje še ni videlo. Toda največjih zaslug si ni priboril na tem polju. Moliere je tudi sam pisal igre za svoje gledišče. In iz teh njegovih del je vzklila njegova svetovna slava.
Že v dobi svojega igralskega kolovratenja širom Francije je Moliere napisal nekaj veseloiger za svojo družbo. Ti prvenci pa še nič kaj ne obetajo poznejšega velikega genija. Ti poizkusi so še nategnjeni na kopito tedanjih lah-kostnih, v Franciji zelo priljubljenih italijanskih burk (commedia dcll’arte).
Ohranjenih nam je 33 Moliere-ovih del. Ptvi pomembnejši mejnik v tej dolgi vrsti
tvori igra »Smešne precijoznice« iz 1. 1659. Kot »precijozno« se je označevalo sredi 17. stoletja pretirano stremljenje za izbranim, fi-nun mišljenjem, čuvstvovanjem in govorjenjem, kakršno je izšlo iz znamenitega salona gospe Rambouillet (izg. Rambuje) ter se v Parizu in po ostali Franciji razpaslo in posnema-
lo	do smešnosti. V svoji komediji riše Moliere dve provinfcijalni goski, ki prideta v Pariz in silita v precijozne kroge. Ko se dva plemenita snubca potegneta za njuni roki, nista uslišana, ker nista prečijozna; več sreče pa imata služabnika zavrnjenih snubcev, ker igrata pri goskah po maščevalnem naročilu svojih gospodov vlogo finih precijoznikov. Pesnik zasmehuje v tem delu precijozno prenapetost in nenaravnost ter se bori za zmago zdravega okusa in zdravega razuma.
S tem delom je Moliere začel orati novo ledino. Opustil je dotedanji način smešnih za-pletkov in položajev ter ustvaril komedijo nravov, sliko tedanje družbe z njenimi napakami in smešnimi stranmi.
Nadaljujoč v isti smeri in zajemajoč deloma iz tragike svojega lastnega življenja in svoje ljubezni do lepe, mlade, a nezveste Ar-rnande, je napisal igre »Šola za može«. »Šola za žene« in »Kritika šole za žene«. Ta tri dela so pereče satire, naperjene proti nepravi vzgoji tedanie dobe.
Komedija »Don Juan« riše značilen moški tip 17. stoletja: duhovitega, brezbožnega, hinavskega zapeljivca in pustolovca, ki mu najrazličnejše ženskice nasedajo na pogubne limanice. V okvirju šaloigre se nam tu razgrne strahotna slika družabne popačenosti.
2e v komediji nravov se je Moliere izkazal izbornega slikarja značajev. Na svojem vrhuncu pa je z igrami »Tartuf«, »Mizantrop« in »Skopuh« ustvaril čisto novih dramatskih proizvodov, komedijo značajev. V teh je dejanje tako postransko, da ga skoro nič ni, prizori so pieprosti in enostavni do prozorne ubožnosti, vsa stvariteljska sila pa je osredotočena na dovršeno izoblikovanje glavnih značajev.
(Konec prih.)
TURŠKI POGREB.
PROF. V. ŠARABON.
KORAN natančno predpisuje, kako se morajo vršiti pogrebni obredi. Če Turek umre, takoj to naznanijo oblastem, potem pa gledajo, da mrlič kolikormogoče hitro zgine v grob, na vsak način tekom 24. ur. Truplo umijejo z največjo skrbjo, posebno glavo in brado; moške umivajo moški, ženske ženske. S kafro odrgnejo čelo, nos, roke, noge in kolena, ker se z njimi pri molitvi dotikamo ta<J: kafro dajo mrliču 'tudi pod nos, če bi bil morebiiti le navidezno mrtev in bi ga tako zopet oživili. Potem ga zavijejo v veliko snažno belo rjuho, ki jo zvijejo nad glavo, in za nogami, tako da nastaneta dva vozla.	i.
Domači se vstopijo nato k glavi mnličevi, duhovnik — imam — pa moli molitve; izpusti pni tem vse kretnje, s kteriini sicer pri molitvi kliče hSoga. Truplo dvignejo v rakev. obstoječo iz surovih belih desk, brez vsakega okraska; pokrijejo jo pa s preprogami, ki so jih vzeli z groba kakega svertega moža v mošeji. Pred hišo žalosti položijo rakev na dva droga, štirje možje jo dvignejo na rame. potem pa hitro na pokopališče. Sledijo pogrebci in eden imam. Zenske pa ne smejo nikdar za pogrebom, ker bi s tarnanjem in jokom motile mir umrlega; kajti vsii znaki bolesti so pri pogrebu prepovedani. Noben glas. nobeno ihtenje ne sme pričati, da žalujemo, saj je umrli bolj vesel in zadovoljen kakor tisti, ki gredo za pogrebom. Ko se oni štirje nosači utrudijo, poprimejo drugi, tako da nese vsak pogrebec nekaj casa; ceio čisto neznani se včasih pridružijo' in pomagajo nesti krsto, ker je io zeilo bogoslužno delo. Urobckop začne kopati grob šele tedaj, ko pride sprevod na pokopališče, pomagajo pa pogrebci tudi tukaj. Grob je globok k večjemu en meter. Truplo dvignejo iz krste dn groPokop ga položi v. grob, zaviito samo v rjuho. Jmam pa moli besede; V imenu Alaha in onih, ki ga spoznavajo. Obraz umrlega mora bitii obrnjen proti Meki in tedaj šele poklekne imam ob gilavi na tla in mrmra molitve, ki se končajo s taviho. prvo suro korana. Potem potisnejo deske v grob in sicer itako, da tvorijo nad mritvim nekako streho iin se oni nahaja v zračnem prostoru. Prst, ki pride na deske, se mrtvega itorej nič ne dotakne; vsekakor lepše kakor pa če tišči nanj. Na grob vlijejo meh vode in groPokop stlači zemljo z lopaito. Pogrebci gredo domov. Žalnih oblek sorodniki ne smejo nositi. Orob odpreti ni dovoljeno, tudi ne smemo nikdar mrliča izkopati, razen če smo bili prisiljeni pokopati ga v neposvečeni zemlji. /
Nagrobni spomeniki revežev obstoje iz dveh pokonci stoječih kamnov, zgornji je visok nekaj nad 1 meiter, spodnji manj kol 1 meter. Boljši sloji pridenejo poleg glavnega dn nožnega kamna še marmorno ploščo, ravno ležečo; prav bogati imajo pa umetno izdelane nagrob-nice. Glavni kamen se konča na vrhu s turbanom aili fesom, večji obseg turbana znači večjo čast in dostojanstvo umrlega. C.e turban ni na vrhu, ampak nekoliko ob Sftrani, je to znamenje, da so umrlega obglavili. Obglavljenje na sultanovo povelje ni bilo prav nič nečastnega in je včasih na nagrobnih kamnih tudi omenjeno, seveda poetično opisano. Naprimer: Na večer življenja ga je zapustila senca sultanove milosti; ali pa: Močna roka je napravila njegovemu ženskemu življenju hiter konec in ga je poslala pred večnega sodnika gospoda milosti.
Grobni napisi so včasih zelo lepi in pomembni. Navadno imajo samo ime, stan in datum smrti, oziroma kakor večkrat beremo, datum »preselitve iz hiše minljivosti v hišo večnosti.« Na koncu je prošnja za faitiho. prvo suro korana, ki (ima za mohamedane približno isti pomen, kakor za nas očenaš. Pri daljših na-
piših obstoji začotek iz kratkih stavkov, napri-mer: On je večen, On večno živi, vsaka duša okusi smrt, od Bosa smo in k Bogu se vrnemo. Večkrat beremo verze, ki govorijo o minljivosti življenja lin ničnosti zemske sreče ter o Bogu kot edinemu viru pravega in večnega življenja.
En tak napis na škutarškem pokopališču pri Carigradu se glasi: »Svet je minljiv. Nič m trajno razen Boga. Danes meni, jutri tebi. V Bogu umrli Šekib Halil efendi, pisar na suiltano-vem dvoru. Fatiho za mojo dušo. 1190. — To je letnica sminti po mohamedanskem štetju od Mohamedovega bega leta 622; štejejo pa po luninih mescih, leto torej okroglo 355 dni. —
Na grobu nekega dijaka beremo to-le: »O žalost! Slana jeseni je pokončala pomlad mojega življenja. Usoda je govorila lin je prezgodaj odpoklicala mojo dušo. Dan in noč sem delal v vinogradu vede, a poklican sem bil proč, predno sem okusil sad življenja, in moja duša je splavala kvišku v vrtove večnosti. V Bogu in njegovi milosti umrli Mohamed Sejid efemdi, sin hadžija Izmaila, predsednika Krojaške zadruge. Fatiho za mojo dušo. 1251.«
ČUK Čl.
v
ČUDNO ime. Narod, ki prebiva v mrzlih pokrajinah Sibirije in ki šteje le okrog 4—5000 duš. Čistokrvnih ljudi ni več, pomešani so z drugimi plemeni. Eni imajo tip Indijancev severne Amerike, drugi na imajo bolj mongolski izraz. Nekateri spominjajo celo na Ruse, po svoji poki in po svojih potezah. Postave so srednje, usta imajo velika, nos je pravilen, oči leže ravno in so velike, obrvi so črne. Polti so rumenkasto rujave; mladina 'ima svežo rdečičo na licih, otroke je prijetno videti v njih zdravju.
Cukči prebivajo po zimi in po leti v šotorih. Da so zavarovani proti mrazu, je šotor dvojen. Šotor je nekaj nad tri metre dolg, nekaj nad dva metra širok in skoraj dva metra visok. Obdajajo ga debeili, topli kožuhi severnih jelenov. Tla so pogrnjena s kožo tjulenja; po noči Pokrijejo tla s prenrogo iz jelenovih kož, ki jo po dnevu zopet odstranijo. Tranove svetilke razsvetljujejo šotore, v katerih se po zimi ne vrše samo ženska ročna dela in pripravljajo jedi, ampak se opravljajo tudi vse človeške male in velike potrebe. V tem oziru so precej slični Eskimom, ki so opisani v lanskem letniku.
Čolne izdelujejo iz kož tjulenjev, ki jih napnejo čez leseno ogrodje. Čolni so tako lahki, da nesejo šitirje možje enega in tako prostorni, da ilahko sedi 30 ljudi v njem. Po zimi imajo sani, ki jih vozijo psi. Sani so lahke in ozke, Narejene iz lahko upogibnega lesa. Pse ne vodijo z vajeti, ampak z bičem dn klici.
Obleko imajo Čukči narejeno iz kož jelenov in tjulenjev. Možje so oblečeni po zimi v dva jopiča. Pad jopičem nosijo dvojne hlače, ki segajo do gležnjev. Moška obleka ni okrašena,
a nosijo moški bisere v ušesih in krog čela na posebnih trakih. Tetovirajo se samo ženske. — Obleka žensk je dsta kot pni moških, le da je bolj okrašena. Po zimi je v šotonih obleka žensk zelo pomanjkljiva, le kadar vstopi tujec, se podvizajo zakriti svoje telo. Sicer se pa ženske rade lišpajo.
Čukči nimajo stalnih bivališč, hodijo od kraja do kraja kot nomadi, pasejo črede severnih jelenov, love ribe in divjačino. Streljajo z lokom in posebne vrste puščico. Morske pse lovijo v posebne mreže. Medveda napadejo s sulico ali nožem. Mroža in druge večje živali ubijejo s harpuno. Ptice vjamejo v zanjko ali jih streljajo s puščicami. Ribe love s trnki, mrežami. ali s posebnimi vilami. Glavna hrana je meso severnih jelenov in ribe. Veliko pojedo tudi zelenjave.
Žive patrijarhalno. Izvolijo najstarejšega, da je njih sodnik dn svetovalec, ki ga potem ubogajo v vsem. On sodi ustno. Laž, tatvino, prevaro kaznuje z batinami. Če se deklica pre-
greši proti nravnosti, jo sme oče umoriti.
če se hoče mladenič, komaj 15 let star, po-rooiiti, mora iti k starišem dekletovim in povedati naravnost, da bi si rad izbral družico iz njih hiše. Ti mu dajo nalogo, da mora dve ali tri 'leta pasti čredo severnih jelenov in če se je ta čas dobro držal, tedaj mu dajo nevesto in malo čredo severnih jelenov za doto. Med onimi Cukči, ki mnogo potujejo, ie razširjeno mnogoženstvo. Vendar je gospodinja le ena žena. — Ženske imaio dobro stališče. So zveste, a vedno koketne. Otroci so zelo brihtni. Ples ljubijo strastno; spremljajo ga na godalo, ki je podobno goslim.
1	‘20
Posebno razvit imajo umetniški čut. Oni rišejo in 'tudi rezljajo. Temeljna poteza njih značaja je ta, da so miroljubni in prijazni. Gostoljubnost je pri njih zelo velika.
Nekaj posebnega je, da Čukč smatra naravno smrt za sramotno. Starčki, ki se naveličajo živeti, se kratkoinalo dajo umoriti. To delo izvrši eden sorodnikov. Umijejo veseli in se poslavljajo od vseh, ki jim naročajo pozdrave za stare znance, ki so v podrobnem življenju. Trupla pckopuieio ali tudi sežigajo.
Verujejo v posebnega Boga. ki je pa po njih mnenju tako dober, da ne more kaznovati ljudi in jih prepusti zlem duhovom, proti katerim se bore Čukči z raznimi zarotenji. Solnca ne časte, vendar pravijo, da prihaja vse dobro od njega.
Še 'to: Čukči prebivajo na najsevernejši in najvzhodnejši točki Azije ob berinškem zalivu; njih sosedje so Korjeki.
SKRIVNOSTNI OTOK
VAtlanskem oceanu, nekako sredi med severnim koncem irske in zapadno obalo Islandije, butajo valovi oceana ob skalnat otok z imenom R o c k a 11. Danes so Ra krstili z naslovom »Strah mornarjev.« Od Irskega otoka je oddaljen 416 km in ima to neugodnost, da divjajo okrog njegove skalnate kope neprestano viharji, cikloni. To so nevihte, pred katerimi mornarji najbolj trepečejo, ker zgrabijo dadjo kot vrtinec in jo treščijo v sredirio, kjer je brezzračni prostor. Leta 1904, v juniju, je zgrabil tak ciklon parnik »Norge« in ga zagnal z vso silo ob >ta otok, da se ie popolnoma razletel in izkopal grob kakim 605 izseljencem.
Otok sam je visok približno 25 m. kot kaka ncteronadstropna hiša in pada na vzhodni strani popolnoma navnično v morje. Da ni skalnatemu orjaku dolg čas, sprejel je na tisoče gale-
bov, ki so si izbrali ta mirni, odljudeni kraj zn svojo rezidenco. Pa niso vsiljivi 'tujci, ampak plačujejo lepo najemnino kot se spodobi poštenim najemnikom. Ker pa ni dosedaj še v veijavi po živalskem svetu denar, so mu ti galebi spiet-
li	belo kučmo kot odškodnino. Od daleč se zdi mornarjem veliko čudo, da vidijo sredu najbolj vročega poletja vrhu te skale sneg.
V	resnici so pa ito ptičji odpadki, ki bi fciiii, ako bi bilo mogoče zlezti na teme temu orjaku in mu sneti njegovo kučmo, prav dobro gnojilo. Na nekaterih otokih ob vzhodni ameriški obali je4a gnoj edino prirodno bogastvo (ter je nakopičen v debelih plasteh, da ga izvažajo ladje kot umetno gnojilo celo v Evropo.
Toda vrnimo se k našemu atlantskemu Si;-moiarju. RockaM je najbrže kat mnogi drugi otoki v atianstkem oceanu z Izlandom in Gron-landom vred, ostanek velike celine, ki se je razprostirala od današnje Skandinavije do Amerike. In ta velikanska skala je po mnenja učenjakov eden izmed naj višjih vrhov bivše Lav-rentinske celine. — Sicer so to-Je precej utemeljene hipoteze, a jaz le ne bi šel staviti, da bodo hodili gledat čez toliko tisoč in itisoč let naši potomci v čolnih vrh našega Triglava in občudovat Aljažev stolp (seveda, če ga ne bo prej burja odpihnila) koit ostanek iz davnih pravekov.
Seveda ita skala ni dala miru Angležem :in Francozom, ki so poslali lansko leto (1921) kapitana dr. Cliarcot-a z expedicijo, da preišče to deveto deželo. Kapitan je imel s svojo ladjo srečo, da je obiskal otok ravno, ko je bilo mirno vreme in se ni zljubilo viharju razbiti ladje ob skalnaltih prsih Rockallovih.
Z več učenjaki se je izkrcal na jugovzhodnem robu in nabiral kose kamenja in alge (morske rastline ob obrežju.) Našli so posebno vrsto kamena, ki so ga nazvali »i ockal.it« ker ga drugod med kameni niso dobili. Svoie najde-nine in kose »roekallita« ie Charcot dal prirodoslovnemu muzeju v Parizu.
LATOUK.	ATEUE’	V	BATIGNOLLESU.
\jb
'A*'.	•••	.
,tt*umšUU/tJe! ......
U ;£ A^afc-v-
ZA.-NAS E-MALCKE
OTROŠKA LJUBEZEN
JAPONSKA PRAVLJICA.
R1BLIŽNO pred dve sto ieti jo živel v mestu Tarni na Japonskem drvar, ki je imel le enega sina. L5ila sta uboga dn sta morala iti vsak dan v gore, da sta si s sekanjem drv prislužila svoj vsakdanji kruh. Dokler sta bila oba krepka in zdrava, je že še šlo. Toda oče se je staral od dne do dne, njegovi udje so positali trdi in neokretna, moral je nazadnje ostati doma, sžn pa je šel sam v gozd. Mladeniča to ni skrbelo:	močan	kot	je
bil, je delal bolj pridno, in bil je srečen, če je Prislužili par novcev čez vsakdanjo potrebo, da je mogel kupiti svojemu očetu siteklenico riževega vina, ki ga je starec tako rad pil.
Prišla pa je zima, zasnežena je bila zemlja, tako da si je mogel mladenič zaslužiti le malo in ni mogel očetu kupovati vina. Radi tega je bil silno žalosten in je molil, da bi biio zime že konec, ali da bi prišla kaka druga pomoč od katere strani.
Nekega dne je zopet nesel butaro drv v mesto. Izkupiček ni bil niti za najpotrebnejše, da o vinu niti ne govorimo. Trgovec bi mu ga bil dal sicer na upanje, a se je spomnil pregovora, ki pravi: »Dolgove imeti je slabše kot molje v kožuhu.«
Tako je šel potrt domov in je razmišljal, kako bi dobil za svojega očeta kako okrepčilo. Ob vznožju gore Tagivama je počenil, da bi počival, toda tudi itu mu ni dalo miru, začel je prisrčno moliti.
Naenkrat je zaslišal neznan šum. dim se je Prikazal ob gori dn poseben duh, kakor duh kuhanega riževega vina mu je udaril v nor- Planil •ie po koncu in letel na mesto, kjer sc je kadilo.
Kaj je bilo tu? Kakšen čudež so zagledale njegove o5i?
Tam, kjer je bila poprei gola skala, je žuborel potoček iz tal in je poskakoval v dolino. —
Mladenič je zajel v perišče malo tople vode in jo je pokusili. Kakšen okus! Kaj takega še nikoli ni pil. »To je darilo bogov.!« je vzkliknil in na-Dolnil steklenico s tekočino.
Vesel in prost skrbi je letel domov 'in je ponudil očetu čudodelno piiačo. Ko je ta pcniil. je čutil nove moči v svojih udih, naslednjega dne je že vstal s postelje in šel s sinom k vrelcu. »Kaj je 'ta voda samo za pati?« je dejal sin in
oče se je moral tudi okopati v nji. Kot bi trenil ni čutil več boJečin v udih.
Dan za dnem sta romala k studencu. Stari mož je tako ozdravel, da je lahko šel zopet v gozd s sanom. Oba sta bila rešena skrbi in sta zadovoljna živela.
Vest o čudežnem studencu se je razširila in prihajali so od blizu :in od daleč, da so se zdravih. Tudi sam cesar ie izvedel za studenec in ga je imenoval Yoro, kar pomeni studenec, ki krepi stare ljudi.
Studenec je še do danes ohranil svojo prvotno moč.
ZENSKISVET
POKORŠČINA  
JE leži zibelka človeškega napredka in prave svobode? —
V	pokorščini — Ob hipni misli se zdi to nemogoče, neverjelt-no, a vendar je tako. Mnogo se kriči dandanes o svobodi, o samostojnem življenju; najbolj modernega in svobodnega se čuti oni, ki doseže vse, kar se mu poljubi, ki zatre voljo bližnjega ali kii je neodvisen od volje dru-zega.
V	resnici ni tako. Firava svoboda ni v ni-kaki zvezi s prodiranjem lastne volje, samo-ljubljem in svojeglavnostjo; prava volja izvira iz človeka samega, iz njegove osebnosti, iz udanosti, ki ga veže k svojemu bližnjemu. Odpovedati se svoji lastni volji ni hlapčevstvo, je te dokaz, da imamo sami sebe v oblasti. Kdor v samemu sebi ne zatre nikdar lastne volje — svojih želja, ni v stanu, udati se volji druzega, ni v sitanu, živeti za druge.
Pokorščina je prva stopnja k pravi svobodi, k iztrebljenju samoljublja in nezdravega egoizma. Kdor misli, da zamore biti pokoren le duševno šibak, ali pa nezrel človek, se moti; ravno ta lastnost zahteva mnogo duševne moči.
Kateri človek se največ ogiblje udanosti in pokorščini? Ta, ki je duševno šibak in sicer najčešče iz strahu, da ne bi veljal za manj vrednega, nezmožnega človeka; boji se, da bi izgubil samostojnost ako se pokori tuji volji, ako ne zmaga njegov lastni »jaz.«
Pokorščino je treba vcepiti otroku kot prvo (lastnost, takoj v prvih letih življenja. Kdor ljubi svojega otjoka, ga vodi k samostojnosti, a le po eni poti: priučiti ga mora pokorščine. Ko se otrok rodi, ie odvisen od vsega v itelesnem in duševnem oziru. Rešiti ga moramo teh okov, ki mučijo njega samega in druge. Telesno se otrok osvobodi od odvisnosti s prvim korakom, ko steče sam, brez opore iz tvojih rok.
Nesamostojnejša ie duša otrokova; počasi koraka k razvijanju in izpopolnjevanju. V svo-
jej negodnosti iahko zaide vsled slabih vplivov, slabe druščine, zato potrebuje negovanja. Obvaruj jo, dokler je čas, izkleši iz nje samostojnega človeka, ko je še vse prožno, sicer boš nekoč spoznal prepozno, ida sii mnogo zamudil.
Najbolj naravna opora otroku je lastna volja stairišev. Kjer sta si oče in mati drug drugemu pokorna, udana, tam ima otrok najlepši vzgled pokornosti. Kako naj bi cftrok ubogal sta-riše v vsem, ako vidi le nasprotne slučaje v lastni družini? In otrok opazuje dobro ter si ustvari svojo sodbo.
Dokler .ni otrok zrel, se mora brezpogojno pokoniti ukazu. Neizprosna mora biti mati.,preklicati ne sme nikdar, kar je ukazala otroku. Beseda bodii ljubeznjiva, a ukaz odločen. Otrok mora ubogati na prvo besedo. Kdor ne more tega doseči, je sam zelo šibak, celo manj vreden, kot otrok sam, ker itu zmaguje otrokova nezrela, nerazsodna volja. Gotovo je, da se vsak otrok z močnejšo voljo v gotovem času upira drugi volji, to je pot narave. A ravno takrat je čas, da ga stariši vodijo iz tega kaosa otročje energije na pravo pot; kdor ni v stanu in n ima,potrpljenja voditi otroka k dobremu, čemu si ga prisvaja? Ce ne znaš in če ne moreš nositi breme, ne naprti si ga na rame. —
Zmagati moraš toraj iti, ako nočeš, da se ti kedaj lastni otrok roga, češ: šibak sii bil, ker me nisi gojil in vzgojil brez prave ljubezni, brez pravega smotra. Bil je deček, katerega so vsi tovariši zavidali, lineil je namreč staniše s šibko voljo; otrok je delal, kar se mu je zljubilo. V resnici ni bil ta deček zavidanja vreden. Ker mu niso dali srtariši priliko., da bi si s pokorščino u-trdil svojo voljo, je postal suženj samega sebe, ker se ni znal brzdati v nikakem oziru; bil je za vsako delo nesposoben a tudi z drugimi ljudmi je biil v večnem nesoglasju. Svojeglavnost mu ie zatrla pravo voljo ker: le premagovanje daje človeku prave moči.
Sreča družine obstoji v žrtvovanju posameznika, ki izhaja iz prostovoljne pokorščine.
Kdor ne zna ubogati, ne zna niti ukazovati, zato je pokorščina predvaja poznejšemu ukazovanju. Človek, kii zna ubogati in samemu sebi ukazovati, bo vodil z lahkoto voljo drugih, a več bo dosegel z lepo, kratko besedo, kakor pa s kričanjem in praznim besedičenjem. Vodil bo tako sebe in druge k svobodi in k napredku! —
GABR. PREISSOVA.
V
CEHI imajo celo vrsto odličnih žena, ki se udejstvujejo v javnem življenju. Posebno imajo mnogo pisateljic. Ena najznameni-tejših in najpriljubljenejših še živečih pisateljic je gotovo Gabriela Preisscva, ki ja obhajala dne 23. marca svojo 60-letmico. Piše novele in drame. Posebno znamenite so njene čntice, iz življenja moravskih Slovakov, ki so bile za češko literaturo nekaj novega. Pripovedovanje v 'teh
črticah je lahko, jezik je barvan z narečjem, s posebno nežnostjo so obdelane etnografske po-tenkosti. To vse skup je ta njena dela zelo priljubilo. Za nas Slovence je pisateljica posebno zato.zanirrniva, ker je živela precej tudi med nami, na Koroškem in na Bledu in ima celo vrsto črtic in povesti iz slovenskega Korotana. Izmed njenih dram sta znameniti posebno dve, »Gaz-dina roba« in »Jeji pastorkvna.« Na vsebino zadnje je zložil Janaček opero, ki je našla pot tudi med širši svet.
ŠE PAR CRT1C
IIELENA KELLER.
POT, po kateri je hodila Helena do cilja, je bila trudapolna, a ni mirovala, dokler ga ni dosegla. Želja po spoznanju in znanju je čimdalje bolj rastla, zato ni hotela Helena zaostati za normalnimi ljudmi. Ob premagovanju raznih zaprek je utrjevala svojo notranjost: našla je samo sebe. Neuspehi je niso potrli, nasprotno, dvigali so v njej tem večjo moč.
Ko je dovršila izpite in je bila namenjena vpisati se kot slušaiteljica univerze, so jej to odsvetovali. Ni se udala. čeravno se je morala boriti z neprijetnostim! »Miislim« pravi, »da z učenjem si ne sladim le trenutek, temveč, da zbiram bogastvo za poznejše, žalostne dneve, ker znanje je ljubezen, luč in razsviitljenje. V šoli in v življenju sploh se moramo naučitK trezno misliti, brez naglice in zmešnjave, vsakega
odkritosrčno ljubiti, prepustiti se v vsem višjim nagibom in zaupati v Boga.«
Ljubila je zelo naravo, umetnost in godbo. Nekoč jo je vprašala neka dama, videč, da ljubi Helena cvetice:	»Kako	zamorete ljubiti
cvetice, ko ne vidite lepoto njih bairv; gotovo občutilte barvo s prsti.« »Naravno je, da jih ne ljubim le radi njih barv,« je odvrnila Helena.
Obiiskovala je razstave in umetniške muzeje in se zanimala za vsak predmet. Izposlovali so ji dovoljenje od vodsitva, da je smela otipati kipe, ker tako je spoznala linije in lepoto istega. Ko io je nekoč vprašal gospod, kaj razume pod besedo »lepota«, piravi: »Lepota je izraz dobrote.«
Zanimivo je, kako jo je osrečevala godba, čeravno ni čula nikdar sladke melodije. Položila je roko le na inštrument. Ko so zadonele orgije v cerkvi, so ji tresljaji zraku donašali zvoke, in ob takih trenutkih se ji je razjasnil obraz.
Finejše poteze njenega značaja so tako jasne, da je nepotrebno, poudarjajta jih in j:ih opisovati na široko in do'lgo. K spoznanju okolice ji je pripomogel zdrav razum, humor in fantazija. John Albert Macv je pčsal o njej: Miislim, da ni ga čistejšega bitia na svetu, kot je bila Helena. Ni zlobe v njej, a ni se zgražala nikdar nad početjem ali nad nemoralnim dejanjem drugih. Nekoč je ustreffil policisti njenega psa, ki ga je neizrečeno ljubila in jej je bil zvest spremljevalec. Ni obsojala v svojej dobroti dejania tega moža: rekla je le: »I<o bi vedel, kako priden je bil ta psiček, ne bol bi ga ustrelil.«
Bi-li ostala Helena tako čista, ako je ne bi obvarovali vsega zla? Citala je mnogo, a ne sentimentalno, nizkosti in surovosti opisujoče čtivo, zato ni ostala le čista, temveč postala je duševno močna. Ljubila je plemenite misli in dejanja, (ljudi značajne in plemenite, a srce je imela dobro za vse. Poznala je le lepo stran realnega življenja, ker vsi so jo ljubili; učiteljica ji ni razkrivala nemoralnosti, pač pa jo je spomnila na življenjske težave, ki jih je treba premostiti, in skrbi, ki so last vsakemu človeku, ter reševala ž njo različne probleme. Misli njene so bile logične, potrpljenje njeno ni poznalo meja. »Potrpljenje,« je rekla nekoč, je največje duševno darilo; zahteva tisto napetost misli, kakor jo rabi telo, ki hoče obsitati na dvokolesu v ravnotežju.
III111IIII lllllllllllllllllllllllllllllll 1:111 III1IIIIIIIII111II llllllillil III mil IIIIIMIIIIII
UTRINEK,
Ni navadno slaba stran različnih stvari, ki mori človeka, temveč njegovo lastno mnenje, ki si ga ustvari o dotičnii stvari; niso slabe življenjske razmere, ki ga delajo malodušnega, temveč njegov lastni, nerazsodni pogled; ne teži mu duše nevarnost v kateri se nahaja, pač pa njegova neodločnost: ni uboštvo, ki povzroča toliko bolesti, temveč poželjenje; ne uničuje človeka nesreča, pač pa izguba vere, upanja in ljubezni
E lisa Hesse.
IZNASEKNJIZEVNO STI
FRANCE B KV K : FARAON.
ZŠLA is nova knjiga Franceta Bevka, katere kritiko danes še ne moremo prinesti.
V	knjgi je zbranih 15 črtic in novel, ki so bile do večjem delu priobčene v »Dom in Svetu« in ki jih prepleta rdeča nit vojnega trpljenja doma in na fronti. Beseda je pogostokrat težko umljiva zato, ker ni smela biti odkrrta. Le v drugem delu svoje knjige obdeluje pisatelj probleme, ki niso v zvezi z vojno grozoto, a so aktualni, od danes in od jutri. Priobčujemo črtico »Grešnik,« ki je lahko umljiva.
GREŠNIK.
TOPIL je v cerkev, sc poškropil z blagoslovljeno vodo ter postal.
Zatrepetalo mu je pred očmi, komaj je mogel lazločiti glavni oltar od sten. Ornamenti so spominjali na Ludovika XV. Cvetlica se je dotikala cvetlice, angelček je držal angelčka za roko, vse v dolgi vrsti po steni; vse se je svetilo pozlačeno. Okna so bila zaveše-na s svetlimi zagrinjali, da je padala svetloba skozi nje in sc lovila na smehljajočih obrazih angelčkov in Matere božje v velikem oltarju. Tudi tabernakelj sta zagrinjali beli zagrinjali in izza zagrinjal se je svetilo zlato, okrašeno z zlatimi grozdi in zlatim pšeničnim klasjem.
Zamižal je; pestrost in svetloba ga je vznemirila. Iskal j£ sence in mističnega mraku, kraja, kjer misli ne moti posvetnost in ji je prosta pot k Bogu. Pisane stene so se mu zdele skoraj grešne, ko je človek željan miru in pokore.
V	stranski ladiji je bil polmrak. Zavil je v njega in hladno ga je objelo preko prsi. Pri krstnem kamnu je stala izpovednica. Obstal jc
in pogledal ta les. Kadarkoli se je v svojem življenju spomnil nanj, ga je stresel mraz z isto silo, kot ob spominu na krsto. Če se je spomnil v družbi nanjo, je bil naenkrat žalosten in zamišljen. »Memento mori...« je vzdihnil nekoč, pa sam ni vedel, kako mu je prišla ta beseda na ustnice.
Sklonil je glavo v svojih mislih in se približal oltarju, ki je ležal globoko v senci polmraka. Pokleknil je in sklenil roke, nerodno, kot majhen otrok. Na oltarni sliki je klečala Marija Magdalena in mazilila noge Jezusu, Jezus pa se je sklanjal k njej. Gledal je sliko... Opazoval je podobo dolgo, ogledal vse gube na obleki Magdalenini, premeril vrček za olje, presodil solnce v kotu slike in senco preko v-seh obrazov. Ta čas ni molil. Ko se je zavedel svoje raztresenosti, je pogledal na tla, na temno razhojeno preprogo in je začel moliti.... Šepetal je besede, ki jih je sestavil sam; očena-ša ni več znal celega.
Iz srednje ladje se je slišala hoja po prstih, šum svile ženskih kril; gotovo bogata v-dova; šl^lepetanje opank sivolasega patra in zopet mir...
Ustnice so zopet obstale. Na preprogo so bile vtkane pisane rože, bele, rdeče in plave. Listje je bilo temnozeleno, list se je oklepal lista; same rože v dolgi vrsti, od zgoraj, vrsta za vrsto, do spodaj.
Pred oči mu je stopila lepa dama, ki je nosila vedno rožasto obleko, celo tedaj, ko ji je mož umrl. Bil je še majhen deček, ko jo je poznal in je bil srečen, če jo je videl... Po treh letih ga je odslovila in zdaj je resnično omahoval med svetnikom in razuzdancem.
Zavedel se je, da ne moli. Začutil je vso bolest življenskega nemira in je vstal. Živci so mu vznemirjeni trepetali, telo se mu je treslo kot mrzlično.
Stopil je z odločnim korakom mimo glavnega oltarja v zakristijo....
»Ali bi dobil izpovednika?«
Sivolasi pater je klečal ob klečalniku in molil. Počasi se je ozrl, ga pogledal, pomolčal in slednjič odgovoril:
»Počakajte ob izpoved niči pri krstnem kamnu«.
Sivolasemu patru so bili taki obiski navadni. Samostan v bližini mesta jc kot zdravilišče. Iz mesta in dežele kapljajo ljudje z bledimi obrazi in upalimi prsi in iščejo zdravja. Izpovednikova beseda, odvezujoči križ in sveti kruh tolažijo, zdravijo in krepe. Nekateri se vračajo vsako leto nazaj: čas jim zopet zaplodi bolezen. Dan za dnem, dan za dnem....
Eni so ošabni in sirovi: zlepa jim ni kaj .oreli. Ubijal nisem, ropal nisem, požigal nisem in tudi kradel ne!« — Drugi so tenkočutni, tem je greh vse: »Vse grehe sveta imam na duši!« in so čisti kot otroci. Šibki vedo. da sklepa ne bodo držali, pa obljubijo, da bodo držali, če bo v moči. Brez odveze ne gredo proč, da vsaj za trenutek čutijo moč in silo čistosti.
Sivolasi pater je rad izpovedoval, dasi ma je bilo bridko. Cela procesija krivic, tiranstva in sužnosti, vzdihov in kletev roma mimo izpovednice. Ne ena fara, ne ena domovina, ne eno ljudstvo se zrcali v tem, ampak mišljenje, zakoni in dejanja celega sveta in dobe govore iz tistih litanij in padajo na izpovednikovo srce. Stari pater je trpko čutil vsak udarec teh svetovnih kapelj; pa izpovednikovo srce je kot srce pesnika. Pade nanj bridkost, izvabi pesem iz strun in da prostor novi bridkosti—
Patru se je mudilo v izpovednico. Ko je zaorl vrata in zagrnil plavo zagrinjalo, je počakal par trenutkov.
»Kdaj ste bili zadnjič pri izpovedi?«
Jastreb je pomislil. Ni vedel, koliko let je tega. Zardel je, prijel nervozno prstan na levi roki in ga vrtel.
»Kdaj ste bili zadnjič pri izpovedi?« Pater je mislil, da je vprašanje preslišal.
Videl je, da mora na vsak način odgovoriti: Najrajši bi bil ta trenutek šel, pa ie ostn 1
»Lažje bi povedal, kdaj nisem bil, duhovni oče...«
»Povejte!«
»Od tedaj nisem videl izpovednice, ko sem končal gimnazijo. Devetnaist let sem imel. Zdaj jih imam triištirideset... Pri obhajilu pa nisem bil...« Prepričan je bil, da tega ne more in ne sme povedati.
»Prosim.« Patrov glas je bil navaden, nič vznemirjen in zelo prijazen.
»...od desetega leta... K izpovedi sem hodil, ker sem moral, k obhajilu ne.«
Izpovednik je molčal za trenutek, izpovc-danec tudi.	,
»Povejte grehe!«
Izpovedancu je padla teža na srce. Lažje bi mu bilo, da bi bil izpovednik hud: »Od desetega leta? Nesrečnež!« Pa je bil tako hladen, teža je pekla, zato se je je hotel iznebiti.
»Napravil sem bil greh, ki me ga je bilo sram povedati: izpovedoval nas je gospod,, ki nam je bil dobro znan, in sem zamolčal. Božjega ropa nisem storil; umaknil sem se svete-
mu obhajilu. Tako tudi pozneje. Nazadnje sem opustil še izpoved...«
Izpovedanec je obmolknil. Tudi pater je molčal.
»Kako mi je bilo to težko, duhovni oče! Spočetka, pozneje ne več. Radi matere! Ko jo je vzela smrt, sem padal v greh za grehom... globlje... globlje...«
Izpovedanec je pravil grehe počasi in s trepetajočim glasom, navadne grehe, velike in majhne, in obmolknil. Pater se je odkašljal, držeč robec pred usti. Izpovedanec se je zdel sam sebi smešen. Solzave, skesrne besede so se mu gabile in najrajši bi jih bil preklical in rekel: Grešil sem in kaj mi bo žal za to!... Pa ta ponos se je uklonil hrepenenju po miru, ki ga je privedlo tja.
Izpovednik je zastrmel skozi zamreženo okence. Na obrazu tujčevem je videl, da je prihranil težo za zadnje.
»Duhovni oče, saj poznate življenje! Vse pritiska, vse rine, svetuje in diktira... Tja, sem, gor, dol, brez začetka in brez konca.... kapljica v reki, ki jo ženejo sestrice dalje. Morda bi vse rade šle ven, rade mirovale, pa ne more niti ena. Druga potiska drugo, med skalovjem, čez slapove, razdirajo in delajo, sc pršijo, združujejo... Duhovni oče, jaz sem kaplja...«
Te besede so se mu zdele še bolj gnusne in grde, nevredne rroža, ki ho^e biti odkrit in razkriti dejanja taka kot so... Kot bi bil prišel tja, da se opraviči: Grešil sem, pa nisem kriv!
Pater se je zganil v izpovednici.
»Povejte dalje!«
»Imam še velike grehe... Koliko — kdo bi se tega spominjal!«
Pater se je zopet ozrl skozi mrežo. Ko je zagledal pred seboj resne, lepe poteze obraza, ki ie razodeval umnega človeka, je zopet narahlo zamižal, kot bi hotel reči:	»Slišim,	nc
vem, kdo si!«
»Povejte, česar se spominjate!«
Kratek molk.
»Umoril sem petnajst deklic«. Izgovoril je to s tako naravnim in prepričevalnim glasom, da je patra objela groza. Zastrmel je skozi okence vanj.
»Umoril sem petnajst deklic«, je. ponovil izpovedanec z isto hladnostjo kot prej.
»Petnajst deklic?« Izpovednikov glas se je potresel. Mislil je, da ima znorelega človeka pred seboj.
»Duhovni oče. kaj ie umor?«
Pater je molčal. Mož ie čakal odgovora, ko ga ni dobil, je pravil dalje:
»Umoril sem jih... Umrle so počasne, počasne smrti... S prvo prijazno, lažnivo besedo, s prvim po-lju-bom sem vdahnil vsaki kal bolezni, štel bi jo h kroničnim. V prijetno laž sem zavil struneno rožo, katere duh je mamil in razjedal. Duhovni oče, da poznate ženske! Take so, da nisem nikdar nobene obsodil. Pr-
vo, kar dobi ženska od moškega, je upanje. Potem trdno vero vanj in nazadnje ljubezen... Jaz sem igral, one niso igrale, pri Bogu, da ne! Verjele so in ljubile. Nosile v srcu in trpele. Jaz vem, da so trpele: trpeče obraze poznam in sem jih videl. Meni so bile roža, lepa pesem, vino prav za prav! Šel sem dalje in o-genj, ki sem ga prižgal, je tlel: naj se razgori in uniči celo ognjišče. Zapeljavali nismo, samo morili smo. Razgorela ognjišča so ostala pepel celo življenje. »Rak jim je razjedel dušo — jaz pa sem postal hudodelec...«
Govoril je glasno in zelo vznemirjeno. Sram ga je bilo figur, v katerih je govoril, pa si ni mogel drugače pomagati. — Pater je molčal.
»Ali ni to umor?«
»Da, tudi po mojem bi bilo to greh«, je odgovoril pater previdno.
»Ali ni to umor? je ponovil grešnik vprašanje. »Ali se ljudje ne izpovedujejo tudi tega?«
Pater je pomolčal. »Še nihče se mi ni obtožil tega greha«, je rekel potem.
»Pri Bogu, drugi delajo isto! Duhovni oče, prisegam Vam. drugi delajo isto!«
»Zakaj ste prišli sem?«
Izpovedanec je umolknil.
»Povejte dalje!«
»Kriv sem šestih prešuštev.«
Pater je sklenil roki.
»Kriv sem šestih prešuštev. Toliko se spominjam. Morda je tudi večje število, natančno ne morem vedeti...«
»Za božjo voljo!«
»Srečal sem na cesti tujo ženo in sem jo pogledal z zanimanjem. Ko je šla dalje, sem se ustavil in gledal za njo, kako se lahko ziblje, kako je lepo njeno polno telo. Tudi ona se ogleda in me vidi. Gre dalje in — da poznate ženske, duhovni oče! Dopasti je njeno bogastvo. Nasmehne se, še prožneje se zaziblie... Greh je storjen. Možu sem vzel ženo, družini gospodinjo, otrokom mater....«
»Ali...«
»Drugi dan pride po isti poti in je še lepša, vabljivejša. Morda me dobi, morda ne. Glavno je, izpregovorim ne ž njo, ali samo redkokdaj. Bolje, da bi; pa igra je lepša, ljubša. Prihaja in odhaja, vse njene misli so pri neznancu... V svojem nemiru je bedna in se odtuji vsemu. Mož ji ni več mož, družina, o-tioci ji niso več otroci.. Nekega dne izginem
sebi v zabavo, ona pa gre svoja pota. To sem delal. Ali ni to prešuštvo?«
Pater je pomislil. »Po mojem je greh,
da!«
»Ali ni to prešuštvo? Kaj se ljudje ne izpovedujejo tudi tega?«
»Ljudje to prezirajo, dobri gospod«, je rekel pater z glasom, kot iz dna globoke žalosti. »Govorite dalje!«
»Še dva greha, duhovni oče in ta dva obsegata vse ostale. Lagal sem...«
»Povedali ste že.«
»Tisto je bila navadna laž, to pa je velika, neskončna... Od jutra do večera je bila v meni, v mislih in dejanju. Laž iz strahopetnosti, laž
iz prijaznosti, vljudna laž, laž iz navade...........
Laži v korist družbe, naroda in države, v korist umetnosti in kulture... Če bi hotel biti svet pravičen, bi moral postaviti spomenik, piramido celo, ne svobodi in Lipski bitki, ampak laži... Malone ves svet sloni na njej... Kdo bi se spominjal števila laži! Vse življenje je bila laž na mojih ustih...«
Molku izpovedanca je sledil izpovednikov molk.
»Še en greh: samomor. Poizkus samomora....«	i	•
Pater je za hin pogledal skozi mrežo, potem je zopet narahlo zamižal.
»...enkrat, dvakrat, trikrat... dvajsetkrat., neštetokrat, kot laž.... kot bi neprenehoma držal brovvning ra orsih... Ne. slaba orimera; ne morem se izraziti... Uživanje slabi telo.... mast brezdelja in lahkoživja zarašča možgane... Koliko sem jih poznal: ponosni na izsesane moči in ubito energijo in misel, so hodili z glavo pokoncu... Komaj sem se izkopal...«
Umolknil je....
»Ali, ni to greh, duhovni oče? Ali ni ta laž hudo in tako dejanje samomor?«
Pater je molčal dolgo, dolgo. Ko ni hotel tujec potem nič več govoriti, je dvignil glavo, kot iz težkega sna.
»Molite kesanje!«
Tujec ni znal več moliti... Sklenil je roki in ječal:	»Odpusti, Gospod, odpusti ske-
sancu!«
Ko je napravil pater z roko križ odveze, se je nalahko zganilo plavo zagrinjalo. Senca je padla v ladjo... Le skozi okno davne Indic ie sijalo par rdečih umirajočih žarkov in delalo rumeno, svetlo liso tik pred izpovednico.
Mrla vratca v okencu so se zaprla.
/
LISTEK
KNJIŽEVNOST.
Dr. Vincencij Franu! de Weissenthurn, slovenski pisatelj. Pod tem sicer malo prebahatim naslovom je objavil prosbvitelj Knobljevih »pesnitev« Gr. Jereb v »Lj. Z.« I. 1892. precej obširno in zelo tehtno razpravico o možu, »ki se je trudil dati slovenskemu jeziku celo salonsko obliko«. Akoravno se F. de Weissenthurn času primerno rad ponaša z ilirskim pokolenjem, vendar pa iz tega še nikakor ne sledi, da bi bil zaveden Slovan, saj sam nadaljuje na istem mestu »quando a noi Ita-liani—« A to je tem večje važnosti za nas in nas mora tembolj veseliti, ko vidimo, koliko hvale daja ta tujec ljubi naši slovenščini:
La lingua cragnolina — e uno de piu soavi ed
espressivi Dialetti Illirici... mnenje, ki ga je mnogo pozneje pater Stanko Škrabec povedal vsemu znanstvenemu svetu, jezik ki ga danes tako toplo zagovarja pisatelj, pesnik in kritik naš, poveličevalec »otrok solnca« Goričan Ivan dr. Pregelj....
Iz prefacija naj še enkrat navedem mesto, ki mi je posebno padlo v oči in ki namenjeno humanistu, knezu-filozofu Frančišku Serafinu de Porzia nikakor ne zasluži, da bi se ga potvorilo:
Ma lingua intanto, che nacque tra que’monti, a’quaJi fortuna diede di risentirsi della Vostra Grandez-za, d’esser felicitati della Vostra presenza. di presentar-vi sovente, come a Signore loro, la candida semplicita de’loro omaggi. Ma lingua, che bisbiglia sicura. e cono-sciuta alForrechio Vostro, e che non meno dclle altre e Piu onorate, e piu colte ha la gloria di suonar tra le
vostre labbra medesime, ove si condisce del miel della scienza, e serve sovente di arredo ai concetti della piu profonda metafisica dettati alla Vostra lingua. (Ali jezik je to, ki se je porodil med onimi hribi, katerim je usoda dopustila, da se ponašajo z Vašo mogočnostjo, da jih osrečuje Vaša navzočnost, da Vam čestokrat poklanjajo, kot svojemu gospodu, svojo nedolžno preprosto čast. Ali jezik je to, ki gotovo in poznam šepeče na Vašo uho ter ima čast ne manj od drugih hvaležnejših in olikanejših, da ga govore ista Vaša usta, kjer se navzemlje vednostnega medu, in često rabi v pomoč namislekom najtemeljitejše metafizike, katero izgovarja Vaš jezik. Gr. Jereb).
O komediji: La folle jornče ou le mariage de Fi-garo par M.r de Beaumarchais meni, da jo je Linhart »eden izmed najslavnejših kranjskih pisateljev« moj-stersko preložil.....
Za umevanje iste podaja tudi ob koncu slovarček »kranjskih besedi in fraz« očiščen od germanizmov, ki so se začeli takrat grdo vtihotapljati
VVeissenthurnov »Saggio Grammaticale Italiano -Cragnolino, Trieste MDCCCXI je ponovno in samolast-110 iztaknil v padovanskem mestnem muzeju g. M. (V Edinosti 21. 7. 21.) Hvalevredno je, da nam je tako o-svežil spomin na to tudi v Lj. Zv. pozabljeno slovnico.
O	njenih elementarnih principih ort.oepije. prozodiie, ortografije in etimologije so se izrekli slovnikarji in filologi: Metelko, Cop-Safarik in prof. Jos. Marn. Kajpak se knjiga tudi lehko dobi v tržaški mestni knjižnici.
Bekar AVlan, cand. phil.
ČLANI IZREDNEGA DEŽ. ZBORA GORIŠKEGA.
Dr. Engelbert Besednjak.
Dr. Luigi Pettarin, preds.
Dr. Anton Gregorčič-
Ignacij Križman.
Karl i reven.
Dr. Henrik Tuma.
DR. MIHAEL NAPOTNIK
škof lavantinski, ki je umrl v Mariboru; bil ja plemenit dobrotnik, visoko izobražen mož, ki je spisal celo vrsto slovenskih knjig, večinoma nabožne vsebine.
IZ ITALIJANSKEGA MODERNEGA PESNIŠTVA.
Težak jc pregled po ital. modernem slovstvu že radi bogastva književnega trga: nizka cena knjigi z enotnim formatom, vpliv južnega neba na fantazijo in spomin na umetnost iz prejšnjih dni rodi kar v noči pesnika in pisatelja. Mislim, da primore k temu tudi šolski načrt, ki ne izpušča Danteja in drugith. Umevno torej, da se za številom pišočih, množe tudi založništva, mno-žc revije (skora jvsak založnik ima že svojo) množe ocene. Lahka bo kritika glede forme in vsebine: oboje se naslanja na Francosko. Tudi tu je iskati vzroka, da smo tsko odtujeni. Ne mislim na ital. pisatelje iz druge polovice 19. stloetja, saj je že nekaj prestavljenega na: naš vrt, disi ne vspeva v našem podnebju. So seveda tuli vzroki, ki so večkrat povdarjeni v političnem časopisju m zato ne bo odtujenost preveč čudna, dasi smo sosedi. Nekoliko nemarni pa le smo, ko nočemo gledati skozi okno k sosedu; 63j se rrn bo vendar dobro zdelo, če sc včasih ozremo po njem. — Upam, da sc še vrnem, za to odlomim in predstavim za enkrat le nekaj repre-zeutanov najmlajšega pesništva iz zadnjega leta.
Izmed poezij je bilo v tem letu največ zbirk in ponatisov že priznanih pesnikov: Cesareo, Aleramo, Or-vieto, Vivanti, Lesca. Zadnji Giuseppe Lesca je izda! knjigo »Una vita«. Plemenit je v harmoniji in izražanju, v svečanosti in dostojnosti slik, neprisiljen im naraven v afektih. L’uhi «vet zmisel družinskpgi življenia in njega čistost, delavno in resno življenje. Ozadje so A'pe in tirensko morje.
Rnako neprisiljen in simpatičen je tudi Giulio Ricci v zbirkah »Parvula« in »Melograno« se svojo ljubkostjo in čuvstvovanjem.
Uglajene in blagozvočne verze, v gibčnih in lepo zloženih kiticah ljubi Guido Melzi v zbirki »Su le rive dclToblio«. Njegova lirika je enaka verzom: krepka in čista; knjigo bereš rad.
lacopo Boc.ehislini se )e predstavil v drobnem zvezku »Nido nella siepe« z neposredno žalostjo po izgubljenem sinčku. Pristojajo mu včasih »pastirski odmevi«.
Vojne se je še spomnil Gsetano Morano v daljši pesmi »Maschere di guerra«, v verzu enajstih zlogov. Dodan je na težjih mestih komentar, zato se zdi nekaka kritična izdaja. Pesem je lepa.
Francesco Senao je zbral svoje številne pesmi v zbirko »Plima luce«. So prvi poizkusi »z odločno trdnostjo in mladeniškim pogumom in ognjem«, kakor sam piavi.
Je veliko takih mladeničev, ki opazujejo življenje in preiskujejo njega skrivnosti. »Tako tudi Alberto Vivlani v zvezku »II mio cuore«. Ljubi rad romantično otožnost« z redkimi nasmehi.
Mareella Caecilla gre v zbirki »1 salmi deU’anima« po impresionistični poti; mnogo fantazije in iskanja nenavadnih slik.
Močno povdarja notranje življenje. Poroka, spočetje in smrt ji dajajo gradiva. Človek jc obdan z žalostjo, kakor s suknjo brez šiva.
Mnogo nad vsakdanjostjo, že z ozirom na južni temperament je poezija v zbirki: »Arabcschi«; napisala jo jo Maria Stella. Pesnica je izdala dve knigi poezij, dve proze, tri so še v tisku. Veže z neprisiljeno spretnostjo posamezne besede in jih obdaja s tančico domišljenih slik. Poezija jc gladka in melodijozna, prepojena z odkrito gorečnostjo po človekoljubju Tu pa tam je še izražen neviden strah in tiha bol pritajene žalosti.
Peter But kovic.
KVLTVRN1 VESTNA
m
NAČELO V JAVNEM ŽIVLJENJU, dr j l.
ESEDA o načelu gotovo tiče v »Kulturni Vestnik«, tembolj če gre za načela v javnem delovanju; saj se uprav na tem polju jasno razodeva naša kultura.
Katero bodi vodilno načelo v javnem delovanju? Da je tako načelo potrebno, ne bo tajil noben kulturni delavec. Vprašanje je le, katero načelo naj si zberemo za vodilno.
Da odgovorimo prav na to vprašanje, treba jc prave orientacije ter globokega pogleda v dejanske razmere javnega življenja. Več sil jc, ki tu delujejo. Premisliti je treba, ali nas tc približujejo ali oddaljujejo od p r a v e g a kulturnega in socialnega c i 1 j a. V tein pa vlada žal velika konfuznost celo v glavah naobražencev. Nekdo, ki neumorno javno deluje, mi je to-le tožil: »Če me kdo vidi nastopati v družbi kakega razkričanega trgovca ali krčmarja, mi očita: glej ga, s kapitalisti in z vc-'ižniki drži! Če me sliši, da priporočam na shodili zadružništvo, se mi od druge strani očita: Klej ga komunista. Če sc potegujem za vojno odškodnino, za pravico ljudstva, vpiiejo faši-stovski listi, glej ga revolucionarja. Če se posvetujem z možmi italijanske narodnosti, ki imajo srce in moč pomagati tudi slovenskemu ljudstvu, se mi zabrusi v obraz psovka »narodnega izdajalca«. In vendar mene vodi le eno vodilno načeflo krščanske socialne pravičnosti za vse.«
IJač res nekateri vstraiajo v svoji stari zagrizenosti. in ne marajo slišati besede »krščanstvo«, tudi če vesoljni svet upošteva to ncuta-'iivo velesilo.
»Proč s strankarstvom! Mi smo za slogo, živela edinost!« Res lepo. tudi mi smo za slogo 111 edinost, a tako. ki bo liudstvu v korist in ne v ,cvar. M o r c -1 i b i t i načelo absolutne v s c s t r a n s k c sloge vodilno? Če bi v naših
razmerah tako načelo sprejeli, bi morali mirno pustiti fašistom, da pogoltnejo naš narod. 1,1 zbrišejo sledove slovenske narodnosti na Primorskem. V znamenju absolutne sloge bi morali molčati, če odira tuj ali domač verižnik ljud-
stvo; morali bi odobravati če vlada krati pravice ljudstva v šoli. v uradu in v javnosti; molčati bi morali, če vlada odreka ljudstvu vojno odškodnino. V znamenju absolutne sloge bi morali pustiti tudi komunistom in socialistom, da trgajo iz src ljudstva poleg narodnosti še vero. Te gorostasne posledice pač jasno kažejo, da v absolutni slogi ne moremo iskati vodilnega načela. Pač pa ohranimo in branimo svoje pravice v boju, av tem boju naše orožje ne bo strankarstvo, temveč načelo. Le načelo začrta jasna pota, načelo izbistruie pojme, načelo druži in organizira.
Pa slišim ugovor: Saj imamo vodilno nače-
lo	in sicer n a r o d n o s t n o načel o, to nas vse druži, in to nam zadošča. Da, tudi mi se klanjamo temu načelu, a povedati moramo odkrito, da v obstoječih razmerah to načelo samo ne zadošča. Nebroj je gospodarsko - socialnih vprašanj, ki sc iz samega narodnega stališča ne dajo rešiti. Sploh pa nas vede načelo absolutne narodnosti v rokah naših narodnih nasprotnikov v grob. V slovenskih rokah pa vodi do neizogibnega konflikta z laško narodno večino v državi. Naravno, da v tem konfliktu lahko podležejo slabejši. Narodnostno načelo b o za nas zmagovalo češe n a s tl o n i na drugo načel o, t o j e, načelo pravičnosti, k i j e p a versko! Le če zavlada pravičnost, smemo v naših razmerah zaupati, da pridemo do narodnih pravic v šoli, pri sodiščih, v uradih sploh in v javnosti. — Tako terjajo razmere, da postavimo tudi narodnostno načelo na drugo vodilno načelo, ki ie etične narave (pravičnost).
Vzemimo gospodarsko vprašanic. Katera načela rešujejo taka vprašania? Očividno s samo narodnostjo opravimo malo. Socialna n a č e I a s o, katera dajejo smernice v teh zadevah. Ona oovedo. kako bi se k metu pomagalo do iztrženja pridelkov, do boljšega polie-dcljstva; ona povedo kolonu, kako bi prišel do svoiega lastnega zemljišča, povedo delav-c u, kako bi si zboljšal svoj položaj. So pa socialna načela dvojne vrste; načela, ki zameta-
io	vsak stik z vero. ter zanikajo posmrtno življenje ter iščejo rešitev vprašanj le v mnenju večine, ali v nasiliu. Druga vrsta načel se pa tesno oklepa versko - etičnih dobrin. V živem nrepričaniu. da zamore svet preobraziti 1 e mo ral n a sila. ki deluje globoko v srcih, ki edina z a m o r e zatirati k a-
1 i onih strasti, ki vodijo do sebičnega in nasilnega izkoriščanja s v o j e g a b 1 i ž n j e g a, se je naše ljudstvo o-rientiralo po večini in izjavilo za ta načela. To je pokazalo s tem, da se je organiziralo v »Kmetskih in delavskih zvezah«, ki temeljijo na krščanskem socialnem programu. Po širni domovini je zaoril klic:	Vsi	vkup	v#čvrsto
armado. Podajmo si vsi roke k uspešne mu delu za pravično preureditev človeške družbe na podlagi živo t v o r n i h verskih in etičnih načel! Ljudstvo pač ni slepo, dobro uvidi, da šibkejši se mora ubraniti zatiranju in krivice ne s silo, temveč le z načelom pravičnosti. A ta spada med versko etična načela. Dobro razume, da ga zamore rešiti pred izrodki sebične strasti socialno načelo, ki sloni na etičnih vrednotah. Odločno odklanja socialna načela, ki zanikajo vero in nravne predpise. Kratke pameti ali zagrizenega srca mora biti človek, ki vidi v pov-darjanju teh načel le zgolj klerikalizem. Kakor da bi kak kranjski pojav mogel zagibati vesoljni svet. Ljudstvo noče ničesar slišati o predvojnem strankarstvu. Burno zahteva slogo. a ne take. da bi mu potom brezsrčnega kapitalizma požrla dom in imetje, ter mu u s u ž n j i 1 a vse imetje. Noče imeti take sloge, kateri bi bilo treba žrtvovati vse narodne vzore. Ni za slogo, ki bi mu i z p o d k o-palavero in nravno poštenje ter ga pahnila v večno nesrečo. Odklanja sploh slogo, ki veže narodu roke, d a s e n e m o r e n i t i b r a n i t i proti svojim sovražnikom. Liudstvo je sprejelo kot svojo rešilno načelo krščansko-socialno misel. ker je prepričano, da se dajo zanj ugodno rešiti le na tej podlagi vsa druga, narodnostna in socialno gospodarska vprašanja.
In res. druge rešitve v resnici tudi ni. Hoče
li	podati roke načelu absolutne narodnost i? No, potem mora mirno gledati, kako se bojo prej ali slej potapljale slovenske vrste v italjanskem morju potom fašizma. Načelo absolutne narodnosti ne reši našega naroda! Naj
li	narod deluje na to, da se v naših vrstah svobodno razvija materialistični k a p i t a-1 i z e m? No, če je ta kapitalizem italijanskega izvora, se mu kmalu usužnil ves slovenski narod. Če bi pa bil slovenskega izvora, bi pa morali mirno gledati, kako brat bratu kri sesa, ga izkorišča, tudi duševno ttcronablja. Too-a. naša ljubezen do naroda, naš čut do pravičnosti ne dovoli! Ne, kapitalizem — ne t u i, ne domač — ne prinese sreče ljudskim množicam. Zgodovinski razvoj ugotavlja. da je uprav svobodomiselni liberalizem vzgojil kapitalizem, ki tare sedaj ljudstva. Vslod tega sc zdravi del naroda po pravici upira, da bi tisto načelo, ki je zlo povzročilo, se drznilo lečiti zadane rane. — Ali naj sprejmemo nače-
lo n e k r š č a n s k e g a ko m un i z m a in sociali zrna? Ce to storimo brez vsacega pridržka. pahnemo nairod še v večjo niesrečo, da izgubi svojo vero in narodnost. — Ni čuda, zakaj sc s tako vnemo oprijema ljudstvo k r-ščansko- socialne misli, ki tvori svetovno velesilo, katera giblje ogromne narode na svetu, ter jih približuje uresničenju socialne pravičnosti. Znano je, kako močno zastopstvo ima ta misel v rimskem parlamentu. Ljudstvo smatra vsakogar, ki bi se postavljal v nasprotje z ljudskimi potrebami in ljudsko voljo za svojega sovražnika.
V	rečenem vodilnem načelu vidi po pravici naše ljudstvo svojo rešitev. Le po njem se za n?.s povoljno reši narodnostno, kulturno, gospodarsko in socialno vprašanje. Vsled tega bodi naše vodilno načelo v javnem in zasebnem delovanju:	Vse	za blagor našega na-
roda na podlagi krščanskih, etično socialnih načel.
NAŠE KULTURNE
* TEŽNJE. DR. STOJAN B.
BEZ SUMNJE je pitanje o našem kulturnom napretku u anektiranom području jedno od najvažnijih pitanja. Samo kulturan narod može uzdržati borbu za svoj opsitanak, za svoj život. Pitanje naše narodne kulture je da-hle pitanje naše narodne eksistencije, našeg narodnog života. Demokratična rmisao — je misao modernog državnog života. P r o -sv i j e 11 j e n e široke mase jesu najbolji zalog, da demagozi ne če izrabiti politička prava ma-loga puka u svoje egoistične, da protlnarodne svrlie. U političkom pogledu, i u opče narod-nom pogledu je duboko naobraženi puk nepo-bjediva tositara, koja če odoiljeti iraznarodi-vanju, asimilaciji. Samo se jaka narodna kultura može oprijeti zamamnom sjaju tude kulture, samo uvjerenje, da je naša kultura jedna-ko, aka ne i više, vrijedna, nego tuda, može našega čovjeka očuvati od smrtonosnog daha tudinštine, dignuti u njemu ponos i samosvjest, učvrstiti u njemu miisao, da opstoji i velika slavonska kultura, koja po proročanstvu našega Preradoviča ima uzvišenu zadaču, da oplemeni i usavrši ne sama Slavene več čovječanstvo, te nadomjesti gnjilu, zapadnu kulturu. Ako ne idemo za časoviitim uspjesima, več hočemo, da udarimo čvrsti temelj našemu narodnomu opstanku u tim krajevima, mora da cjelokupni naš narodni život osnujemo na zdravo], narod-noj kulturi.
Koja je ta zdrava narodna kultura? To je ona kultura, koja odgovara I duši našega naroda i poitrebama, kojima mora naš narod danas zadovoljiti. A duša našega naroda u toj goro-stasnoj borbi mora biti velika kao što le veliko i njegovo mučeništvo, kao što je veliko i ona
njegova neutašna težnja za životom, za ose-bujnim narodnim životom. »Velike ideje čine narode velikima« veli Mazzini. 1 mi moramo lomu narodu, koji nadčovječjom šilom lioče da živi, doviknuti veliku ideju, koja če ga postati dušom njegove duše, koja če u njemu razviti sve pdemenite njegove sile, narodne, pcdl-tičke i ekonomske naravi. Ta ideja mora biti jasna, jer če se volja najenergičnije boriti za njenino ostvarenje, ako joj u sjaju istine prikaže tu misao svijeta i života. A nije li jasnost i iedan od najjačih znakova istine? I mi ne bi-smo bili iskreni, kad ne bismo rekli, da ie za nas ta jaka živoitna misao, ta misao, koja ptre-mješta gore i preporoda svijetove, krščanska misao. Gioberti je negdje rekao:	Krščanski
narodi boluju, ali ne umiru.. I ja velim: I naš potlačeni narod boluje. ali ne če umrijeti, ako bude u srcu njegovu plamsala živa iskra krščanske svjesti. Kako da pogine narod, koji u sebi nosi svetu vatru krščanske svjesti? Krščanstvo suduje nasilje, krščanstvo naglasuje, da itnade svaki narod nectudiva prava, koja mera svatko poštivati, krščanstvo nadahnju.ie malemu narodu onu mcralnu silu, koia prije ili kasnije mora svladati nasilje. tu obljublje-nu metodu velikih naroda. Pogledujmo Irce! U čemu sastoji tajna njihove pobjede? Zar možda u političkoj rutini njihovih voda, ili u spretnom izrabljivanju političkih kombinacija ili u diplomatekom zavijanju, koje upotreblja-va riječi, da sakrije misli? Ako biste tako su-dili, bili bi ste suviše površni. Bila je jedna misao. Ta misao postala je duša irskog naroda. Ušla je u dušu na'orostijeg kolibara u zadnjem gorskom selu. I proti <toj misli uzalud se bru-nila okola samosvjet engleskog lorda, uzalud-joj se opridla diplomatska lukavost engleskog ministra. Krv je tekla zelenim otokom, ali Irska je ostala vjerna svojoj velikoj ideji. Kr-ščanskoj ideji slobode i najmanjeg, najpo-niženijeg naroda. Kad da je irski narod neprestano stavljao pred očima engleskim vlasto-dišoiina onu divnu misao našeg Mažuranača u »Čengič-agi«: »Boj se onoga, koji je viko bez goleina rnrijet jada!« I Irci su padali, umirali su pod zrnom engleske tiranije, ali je njihova krv bila sjeme — narodne slobode. Neka nam nitko ne kaže, da su se oni dovinuli slobode, samo jer je njihova otporna snaga bila uzorna organizirana. 1 to je isltina, ali nije pot-puna iistiua. Moč organizacije nije u organizaciji kao itakvoj, več u ideji, koja tu organiza-ciju pokreče. Uzalud vam organizirati mase, ako mi ne osvojite duše! A tu dušu može osvojiti samo jedna tako velika, itako uzvišena, tako nesebična i požrtvovna misao, kao sto je krščansitva. *
I kad bi vam tko objavio jedmi drugu misao. jediiu drugu ideju, koja bi svojom istinitošču i moralnem jakošču nadmašivala krščansku misao. ml bismo bili prvi. koji blsmo se za nlu za-uzeli. No dok smo uvjeireni, da je u krščanstvu istina. dok nam povjest nepobitno dokazuje, da je krščanska kultura najsigurnije jamstvo
narodnog opstanka i napretka, osječamo u sebi i pravo i dužnost, da u narodu tu krščansku svjest i uzdržimo i usavršimo. Mi vjerujemo u narodnu budučnost, jer vjerujemo u krščanstvo!
Naša zadača izvira iz do sada rečenoga samo po sebi. Buduči da smo krščanstvo postavili kao temelj narodne kulture, jasno je, da se u svima nama to krščanstvo razvije u potpu-noj svojoj djelotvornosti. Što nam koristi najljep ša organizacija, ako njeni članovi nijesu nesebični, požrtvovni, srčani, da, pripravni na sve i sva, kad se radi o narodnoj dobrobiti? Pozitivni rad traži i pozitivnih ideja. A pozitivne ideje su od-sjev istine. Naša je zadača, da u narodnu dušu presadimo najlepšu, najuvršeniju misao s svjetu
i	životu, krščanski svjetovni nazor. Jednio je ta misao vrelo narodnog blagostanja, jamstvo narodnog opstanka. To dokazuje povjest Istre! Teror može ubiti ljudi, ali ne može uništiti ideje, ne može ugasnuti u nama ideje, da ima i naš narod u svjetlu krščanstva pravo na opstanak i slobodni razvitak. Biti lučanoša krščanske misli, znači dakle biti šinitelj prave narodne kulture,
NAŠE PLANINSTVO.
TRENTAR.
POD Julijsko Krajino spadajoče gorovje sestoja, vkoliiker služi v turistovske svr-he, iz več večjih ali manjših skupin in te so: 1) Ziljske alpe na Koroškem, 2) Julijske alpe, 3) Cerkljansko - idrijsko pogorje, 4) Hrušica - Trnovski gozd, 5) Kras ter 6) skupini Matajurja in Stola (Kobariški kot).
Julijske alpe, ki so glede nia visoko ituri-stiko za nas najvažnejše, delimo v sledeče manjše skupine:
1) Bohinjsko gorovje (črna Prst 1845 m. Bogatin 1977 m).
2) Krnsko skupino (Krn 2245 m) s krnskim jezerom.
3) Triglavsko gorovje (Triglav 2863 m, Kanjavec 2568 m), s 7. triglavskimi jezeri.
4) Razcrsko skupino (Razor 2601 m, Prisojnik 2547 m) s 3. križkimi jezeri.
5) JaJovško skupino (Jalovec 2643 m. Mojstrovka 2332 m Grintavec 2344 m).
6) Mangartske skupino (Mangart 2678 m).
7) Kaninsko - Rombonsko gorovje (Kanin 2582 m, Prestreljenik 2503 m z velikim naravnim predorom. Rombon ali Veliki vrh 2210 m).
KOČE.
Da pa morejo planinci, turisti udobno po-sečati naše prelepe vrhove in velikane, občudovati in uživati lepoto naših planin, so tekom časa razna planinska društva nadelala nanje mnogo poti in steze ter postavila tudi niže ali više, vsekako na primernih točkah, koče in zavetišča; v njih turisti prenočujejo, vedrijo dušo in telo, počivajo ter sc krepčajo. Mnogo turistov
je tudi, ki se dvigajo iz dolin le do koč in sicer najraje takih, kjer dobijo izvrstno postrežbo, dobro kuhinjo in fina vina ter druge lepo dišeče tekočine. Česar ne dobijo v kočah, izvlečejo pa iz svojega dobro nabasanega nahrbtnika, ki ga je napolnila doma dobra, skrbna mamica, ljubezniva ženka ali še ljubeznivejša »sestrična«.
Toda, predragi, šalo na stran! Tudi kdor pride le do planinske koče — in to je navadno precej visoko pod nebom — zasluži dobro ju-žino, ki mu izvrstno tekne po razmeroma dolgi poti v čistem planinskem zraku. In ko se končno truden od hoje, vriskanja, petja, šal i. dr. »stegne« spat, zaspi ko polh. Drugi dan se pa naš turist vrača s praznim nahrbtnikom domov, s planinskim cvetjem na klobuku in planinski palici, s trdo udarjajočimi, silno okovanimi planinskimi čevlji in s slavo, da je zmagal «veiikana«!
Kaj in kako je pa s kočami? Žal, da so menda vse koče v našem ozemlju zdaj vsled vojne bolj ali manj pošokdovane, oropane pa so vse do golih sten. Kdaj se pa zopet vspostavijo in kdaj in kdo jih spet opremi, da bodo sposobne za bivanje in postrežbo, to je pa tisto »pasje vprašanje časa« in še česa drugega.
Katero društvo je zgradilo kočo, omenimo pri vsaki posebej. Naštejemo jih pa po vrsti od juga proti severu; ker nimamo o istrskih planinskih društvih in kočah pri rokah nobenih podatkov, moramo za zdaj Istro izpustiti, nadejaje se, da izpolni prej ali kasneje to vrzel kateri izmed planincev, ki je o tem poučen.
1) Ilirsko - bistriška podružnica je zgradila pred leti majhno kočo v Č r n e m dolu o b Snežniku 1100 m nad morjem.
2) Vipavska podružnica deluje nato, da priredi ob cerkvici sv. Jeronima na N a n osu zavetišče in prenočišče.
3) Idrijska podružnica je zgradila na .1 a-
v	o r n i k u, 1200 m nad morjem. Pirnatovo kočo.
4) Cerkljanska podružnica ima svojo kočo vrh Po rez n a, 1031 m nad morjem. Za silo bi prenočil v nji 30 oseb, a je oropana.
5) Nemško - avstr.' pl. društva, sekcija tržaška jel. 1882 zgradila v T r e n t i na Logu, 611 m nad morjem 13 a u m-b a c h o v o kočo za 20 oseb. Letos je to kočo, kakor tudi vse nemške na Primorskem, sekve-striral tržaški generalni civilni komisariiat ter jo izročil laški »Societa Alpina delle Giulie«.
6) Kranjskogorska podružnica je zgradila I. 1902 prelepo kočo na V r š i č u pod Majstrov-ko, na prelazu ob poti, ki vodi iz Trente v Kranjskogoro, 1016 m nad morjem. Za silo bi prenočilo v nji do 80 oseb. Koča je sicer še dosti dobro ohranjena, ker je vsa zidana, a je oropana vse oprave. Služila je ves čas vojne vojaštvu in zdaj jo ima v najemu laška finančna obmejna straža.
7) Češka podružnica je 1330 m nad morjem v Koritnici pod Mangartom zgradila
prijetno kočo, ki pa je do cela oropana. V nji je bilo prostora za 20 oseb.
8) B c 1 j a š k a p o d r. Ne m. avstr, pl. društva je že 1. 1874 zgradila kasneje povečano kočo na Mangartu 1918 m visoko, ki je zdaj sekvestrirana. V nji prenoči za silo do 80 oseb.
9) Tržaška sekcija Nem. avstr. pl. društva je zgradila kočo na Kaninu v višini 1811 m, ki je pa zdaj oropana in je tudi po sekvestru prešla v roke gori omenjenega laškega plan. društva. Prenočevalo je v nji do 20 oseb.
Tako je torej stanje po razdejanju vojne.
Pribiti moramo to, da nimamo mi v visokem gorovju na svojem 'ozemlju za zdaj prav nobene svoje koče in da bomo za enkrat navezani na tuje. Prav za prav pa prihajati v poštev le mangartska in kaninska koča, ker drugih sploh ni. In mi in tudi turisti iz Italije se bomo radi zatekali v sili in nesili, v potrebi in nepotrc-bi v bližnje veličastne in prijazne in sila gostoljubne koče ljubljanskega slov. plan. društva, — ne bo drugače! Turist ne pozna državnih meja, on uživa rad povsod božjo naravo, pa tudi to. kar nudijo planinske koče, naj bo pa v njih gospodar Slovenec ali Lah, Nemec ali Francoz! Šport je šport!
Katere pa so te koče ob meji?
Začnimo s Črno prstjo. V višini 1346 m pod vrhom je Orožnova koča. Bila je vsa oropana in najbrž še ni vpostavljena za prenočišče. Zgradilo jo je Slov. pl. dr. v Ljubljani. V isti višini (1343 m) a bolj vzhodno stoji Maline r jeva koča, prej last Nem. avstr, turistovskega kluba, ki pa menda tudi še ni v novo opremljena.
Na bližnjem Ratitovcu, nad Sorico, o-tvorijo letois novo, dr. Krekov o kočo, ki bo lepo dostopna z Možice (1604 m), skrajne točke nove državne meje s prekrasnim razgledom na bohinjsko in blejsko jezero ob enem ter z naj lepšo panoramo triglavskega pogorja.
Z Možice je par ur v B o h i n j s k o B i-s t r i c o z mnogimi hoteli in dobrimi gostilnami; od tu pa še dobro uro, pa uživaš Bo h i n j-s k o jezero z vsemi čari. Tu je sredi gozda krasni hotel s v. J a n e z a z blizu 40 sobami in vseskozi moderno opremo. Hotel ima v zakupu Slov. plan. dr. v Ljubljani.
Četrt ure dalje ob jezeru je hotel sv. I) u h a, tudi moderno opremljen, konec jezera pa hotel Z 1 a t o r o g, last Slov. pl. dr. Ima 20 sob, vsestransko izborno postrežbo in je pravcato mravljišče turistov in letoviščnikov.
Od tu pa preletimo vse triglavsko pogorje in Trento do Vršiča - Kranjske gore.
Četrt ure od koče na V r š i č u stoji obnovljena krasna Erjavčeva koča (1523 m), bivša Vossova koča, ki ima zdaj menda 10 sob s 30 posteljami. Malo niže (1150 m) je koča n a g o z d u s 7 sobami in skupnim ležiščem.
V Vratih, nedaleč od prelaza Luknje pod Trglavom je veličastni Aljažev do iti (1015 m) z 12 sobami, mnogimi posebnimi posteljami in skupnim ležiščem ter z vsem kon-fortom za vsakega razvajenca.
Vrh Triglava (2863 m) stoji ponosni Aljažev stolp, tik pod njim pa Staničevo zavetišče, vsekano v živo skalo.
Tik pod vrhom Triglava je na eni strani ličen Triglavski dom s kapelico (2515 m), ki ima 15 sob, 31 postelj in veliko skupno ležišče ter nudi vse udobnosti, na drugi strani pa Aleksandrov dom (2408 m), bivša koča Marije Terezije, ki pa ni koča, marveč planinski hotel, zidan, iz rezanega kamna. V njem je 10 sob s 24 posteljami in skupnim ležiščem.
V obeh zadnje navedenih domih dobiš, če prav tik pod vrhom Triglava, vse, kar ti duša poželi: če hočeš celo lično sobico z eno posteljo, z belimi rjuhami, finimi volnenimi odejami, zrcalom in umivalnikom, oknom s prekrasnim razgledom; v izbi toplo peč in vse mogoče toplote in hladila za želodec, vsak dan sveže meso, juho, klobase, jajca, sveže mleko, maslo, kavo, čaj, čokolado razne prikuhe, celo solato, razne konserve, dve tri vrste zajamčeno pristnega vina, pivo, likerje, — celo zdravila — pa še copate na vrh, da se preobuješ in prezračiš noge — in vse to še celo razmeroma dokaj ceneje nego v hotelih črno - dragega Trsta. Krog sebe pa tak dišeč zrak, da ga še nikdar noben Tržačan in dolinec ni vohal in pa — snega ob največji vročini vseh barv od črne do bele in vseh starosti.
Pa, — najbolje, prepričaj se sam o vsem tem o prvi priliki in rad mi priznaš, da ne lažem. Na svidenje!
KAJ SE VAM ZDI ?
D. DOKTORIC.
GLASBA je nekaj ilepega. Glasba bi morala biti nekaj čistega, nekaj vzvišenega. Vsi narodi so positavilii glasbo "v službo božanstva. Tudi naša katoliška cerkev je nakazala glasbi odlično vlogo pri službi božji. In vemo vendar, da cerkev zahteva za Boga in prinaša Bogu v dar le najboljše, najilepše, naj-čistejše. Iz tega smemo sklepati, da je naša trditev utemeljena: glaisba bi morala .biti nekaj vzvišenega.
Velikanoč! Svečeniik zapoje slovesno trikratni aleluja, pevoi odgovarjajo v veličastnem zboru. Zveličar jc iz groba vstal, aleluja! Zbori vernikov ga spremljajo v slovesnem sprevodu, godci in pevci se vrstijo v poveličevanju svojega Rešen ika. Slednjič zabunčč mogočno še orglic vmes. Ko se vrnejo na svoje domove, njih lica še vedno žarijo velikonočno radost...
Tabor! — Govorniki, — deklamacije, — igre. Pevski zbori tekmujejo med sabo za pr-
venstvo. Koliko truda, koliko dela stane organizacija, pripravljanje, vežbanje. Mladina 10 vasi živi mesece in mesece v veselem pričakovanju veselice. Koliko zdrave zabave in kratkočasja nudi mladini ves ta čas misel in skrb za prireditev, Vse to delovanje samo na sebi že upliva zelo pilemenito na ljudstvo. Kako dviga šele slavnosst sama itisoče in tisoče mladih in starih? Kako rase zdrava samozavest ljudstva v pogledu na zbrano množico?-In vsi ti se navdušujejo ob govorih voditeljev, pesmih svojih pesnikov, ob zvokih domače glasbe za aiste ideale.
In 'tudi itujec, ki nas ni poznal, spoštuje tako ljudstvo.----------------
RaJd bi Vam zadnjo sliko prihranil.
Noč. — Tam je vse svetlo. Glava pri gla-
vi	se gnete. Pa čudno: zdi se ti, kakor da bi bile 'Same marionete. Kakor da bi nevidna roka naid njimi se igrala in z nevidnimi vrvicami jim velela skakati brzo - brzo. Cim dalje gledaš to vrvenje, 'tejn bolj 'ti postane smešno. Pa glej potne obraze, kako so vsi blaženi?!
—	Ali blazni? — K tej karikaturi spada tudi «godba». Z izbuljenimi očmi trobijo vedno iste poskočnice. To ni gilasba, ampak spaka. Pred nogami mora bitu večni 'liter. Kolikokrat ima to surovo divjanje usodne posledice! Kje je tu kultura, kje so tu ideali, ki naj bi človeka dvignili? Pač lahko se ples organizira! »Godbo« se kmalu dobi, »oštir« tudi, priprav ni treba posebnih, razen papirnatih vencev. Lahkoži-viili deklet in razposajenih fantov je žal še vedno preveč.
»Godci« in slavni prireditelji se pa smejejo neumnim ljudem, ki jim dado tako lahek zaslužek.
Tujec pravi, da ni še nikjer videl tako nenravnih navad, bolje razvad.
Mladina, vzdrami se! Ne bodi nora! Ne trati svojih meči, svojega zdravja, svojega ponosa, 'svoje časti., da se ti smeje tvojih žuljev lakomni postopač.
Ce te pa vabi godec poskočnic ali plesni prireditelj, zabrusi mu v obraz te dve besedi: »Izdajica« in »Vampir«!
ZA NASE DRUŠTVO.
O POSTANKU IGRANJA.
I.	del.
V	naslednjem bomo podali par kratkih zanimivosti o postanku igranja v različnih dobah in pri različnih narodih, kar bo gotovo zanimalo naše diletante.
O prvem početku gledališč, kje in kdai so nastala, nimamo natančnega sporočila. Toliko vemo, da sc jc vsa igralska umetnost razvila iz prvotnih obredov, ki so sc vršila na čast božanstev, tako v starem, kakor v novem yeku.
Najstarejša poročila o gledališčih so nam ohranili Grki. Ta poročila sezajo do kakih 500 let pred Kr., znamenje, kako zgodaj je dosegel ta narod visoko stopinjo kulture, če pomislimo, da so se v teh gledališčih predstavljale že drame, ki so imele umetniško vrednost.
Tudi na Grškem se je razvilo gledališče iz praznovanja na čast bogovom. Bajka pripoveduje, da je stopil v Atiki v starodavnih časih bog Dionizij na suho, ko je bil premagal vse sovražnike, in se pripeljal na ladiji, okrašeni z bršljanom. Tedaj so Atenci tisto ladijo opremili s kolesi in jo peljali skozi mesto. Zunaj mesta pa so izbrali za boga poseben prostor, kjer so mu zgradili svetišče in zasadili log. Spomin na ta dogodek so potem obhajali vsako leto na ta način, da so naredili ladijo, opremljeno s kolesi, ki so jo vlekli skozi mesto. Eden je bil na ladiji, ki je predstavljal boga Dioniza, drugi pa so predstavljali Dionizove spremljevalce satire. Ta o-bred, ali igra se je ponavljala leto za letom in iz tega obreda se je polagoma razvila drama in gledališče.
Nas zanima gledališče samo, ki je nastalo na prostem in je bilo zelo veliko, že radi tega, ker je bila predstava samo po enkrat na leto tri dni in se je na ta praznik nagnetlo v Atene na tisoče in tisoče ljudi. Gledališče se je nahaja-
lo	v gaju boga Dioniza. Za vstopnino je bilo treba plačati en oboi = 10 vin. Torej vstopnina ni bila velika, ker so vse stroške nosili nekateri bogati meščani.
Gledališče je bilo pod milim nebom — am-fiteatralno, najraje ob kakem hribu, ki je imel vdrto, polkrožno obliko. Spodaj v dolinici je bil prostor za igralce in orkester. Sedeži pa so bili sezidani, kameniti, pozneje tudi leseni v polkrogu, vedno širje in vedno višje in višje ob hribu Gledališča so bila zelo velika, da je šlo v nje do 20.000 ljudi.
Najvažnejši prostor v starem grškem gledališču je bila orkestra, to je okrogel prostor spodaj na sredi, ki je imel 24 metrov v premeru. Ta prostor je služil za pevce, godce, plesalce in igralce. Sredi orkestre (po našem: oder) je stal žrtvenik z lesenim kipom boga Dioniza.
Za časa Dionizovih praznikov so igrali v Atenah tri dni zaporedoma. Vsak dan po tri tragedije in eno komedijo na koncu. Igrali niso zvečer, ampak koj zjutraj ob solnčnem vzhodu. Igre so se vršile po cel dopoldan.
Kakor vse javno življenje na Grškem, se je izvršilo tudi to v znamenju tekme. Trije grški pisatelji so tekmovali tri dni zaporedoma vsak s tremi dramami in eno komedijo. Tiste tri mesece pred predstavami je imel posebno veliko dela arhont (današnji min. predsednik), ki je moral preštudirati veliko število dram in izbrati izmed vseh tri najboljše pisatelje, ki so tekmovali. Tekmovali so tako za povrstjo, kakor je določil žreb. Komu prisodijo prvenstvo, je odločilo pet mož, ki so bili odločeni za kritike in sodnike. Toda s tem še ni bilo vse končano. Ar-
hont je moral potekati tri bogate meščane, ki bi nosili vse stroške za te tri dni. Ti bogataši pa so morali izbrati vsak do petdeset someščanov, pevcev, ki so v zboru peli in plesali. Poleg tega je moral izbrati tudi enega svirača, ki je spremljal pevce s sviranjem na piščal. Prvo vlogo v igrah je vedno igral pisatelj, tudi režijo je vodil sam in je uglasbil one dele, ki so jih peli.
Seveda tedaj ni imelo gledališče niti odra, niti kulis in ne zavese. Igralci so stali v prostoru, ki se je imenoval orkestra na isti višini s svirači in pevci. Nekoliko zadaj je bil postavljen skupen oltar s kipi dvanajstero bogov in za oltarjem je bila postavljena koliba, imenovana scena, v kateri so se igralci oblačili. (Sedaj garderoba.) Le včasih so napravili kaj malega priprave. Če so na primer rabili griček, so o-bložili ob strani kolibo in streho s kamenjem, ki so ga pokrili z mahom. Ko je prvak arhontov namignil, naj se predstava začne, je klicar zaklical proti kolibi: »Ajshil, privedi svoj zbor!« Ta je prišel in predstava se je začela. Kakšne so bile igre in kako so igrali, morda enkrat prihodnjič.
Omeniti moram samo, da so bili vsi igralci v vseh dramah oblečeni skoraj enako v dolge,
' bele halje, prepasane pod pazduho z lepim pasom. Na obrazih so imeli črne krinke in istotako črne so imeli tudi roke. V ustili so nosili tu pa tam nekake trompeitice ali rogove, da se je njih glas ojačil. Na nogah pa so imeli obute nekake coklje s zelo debelimi lesenimi podstavki, tedaj koturne, da so bili vsaj za eno glavo višji kot drugi (pevci), ki niso nosili teh koturnov; pa so bili oblečeni ravno tako kot igralci.
To je bilo grško gledališče spočetka, ki sc do svojega konca ni mnogo spremenilo. Gledališča so se razmnožila, tudi predstave najbrž niso bile samo enkrat na leto, ter tudi po drugih grških mestih izven Aten. Ko so propadli Grki s svojo kulturo vred in podlegli rimskemu gos-podstvu, je prenehalo po večjem tudi njih gledališče, ali je prišlo pod vpliv rimske kulture.
NEKAJ O IGRANJU.
Podali bomo par migljajev za naše diletante. Spis, ki se naslanja tu in tam na Strindberga in na njegova izkustva, jemlje igranje resno kot umetnost vpoštev, saj mora tudi vsak diletant stremeti za tem, da izpolni svojo nalogo tako, da se kolikortoliko približa tisti višini igranja, ki ga ne moremo več imenovati samo diletantizem. Hočemo reči, resno je treba vzeti stvar v roke, dasi vzgajati umetnike v tem slučaju ni naš namen.
KAJ DELA IGRALEC.
Umetnost igranja sc vidi na prvi hip najlažje med vsemi umetnostmi. Saj zna pač vsak človek v navadnem življenju govoriti, hoditi, stati, kretati se, rezati obraze. Toda na ta način igra sebe samega in to se pokaže takoj kot povsem nekaj drugega; kadar se je treba naučiti
vloge in jo zopet podati, ko stopi na oder, spoznamo takoj, da ne more podati globokoumnega, krepkega značaja, mej tem ko se v lahki vlogi navadnega človeka čuti takoj domačega. Nekaterim je ta umetnost prirojena, drugi pa tega daru niso prejeli. Toda vedno je zelo težko soditi o začetniku, zakaj lahko ima že talente, ki se ne pokažejo takoj in ravno pri velikih talentih smo opazili pogosto zelo slabe začetke. Zato je treba pri tem velike previdnosti.
Kaj je pravzaprav igralčevo delo in kake sposobnosti naj ima, o tem je težko kaj reči; omenim naj samo nekatere.
Prvo je, da osredotoči svojo pozornost na vlogo in posveti vse misli nji, ter da ni raztresen. Kdor zna igrati kak instrument, ve, kaj pomeni, če sc človek razstrese v mislih. Note u-tilmejo, prsti zablodijo in napravijo pogreške in nazadnje utihne, četudi zna igrati dotično skladbo.
Drugi pogoj za igralca je, da ima fantazijo, to se pravi, da si mora postavo in položaj tako živo predstavljati, da zadobijo obliko. Umetnik je prestavljen v drug svet, pozabi samega sebe in postane oni, ki ga hoče predstavljati.
To spominja na mesečnost, toda ni popolnoma isto. Če ga kdo v tem položaju zmoti in zbudi k zavesti, je izgubljen. Zato, pravi Strindberg: -»Tmcl r.em vedno Domisleke, prodno sem prekinil igro sredi prizora; videl sem, kako je igralec trpel, prebujen iz tega položaja; stal je kot omotičen na mestu in je rabil nekaj časa, da se je zopet vživel v občutje.«
Nobena umetnost ni tako nesamostojna, kot ravno umetnost gledališkega' igralca; on ne more svoje umetnosti izločiti, pokazati in reči: To je moje. Če ne najde soglasja med svojimi soigralci in ga ti ne podpirajo v igri, ga potegnejo v globino in zvabijo v napačno stran; tudi če stori vse kar more, mu ne pomaga nič. I-gralci imajo drug drugega v rokah: tu pa tam se dobi nenavadne egoiste, ki izigrajo svoje tekmece in jih potlačijo, samo, da oni pridejo na površje.
Zato je dobro razmerje med igralci prvi pogoj, da igra dobro uspe. Igralci se morajo drug drugemu podvreči in biti trdno vezani med seboj. To ic velika zahteva.
Ko si je igralec živo predstavil postavo (osebo) in prizor, ki ga hoče igrati, je potrebno prvo, da se nauči vloge. Tu začne govor, ki ga smatra Strindberg 7a najvažnejšega v 'scen'čiii Umetnosti. Če je ton glasu pravi, tedaj je mimiko, kretnjo in vse drugo z malo fantazije kaj lahko pogoditi. Seveda, če človek nima fantazije, da si nič ne predstavlja, tedaj visijo roke ob telesu kot pri lesenemu pajacu in ne opazimo drugega kot mrtvo glavo na govorečem telesu. To napako imajo navadno vsi začetniki. Izgovorjena beseda nima moči, da bi vplivala na ostalo telo in ga potegnila za seboj. Lahko pa ima igralec tudi napačne kretnje; poteze, ki ne spadajo k izgovorjenim besedam, se zarišejo na
obrazu; prsti so nemirni, noga se preklada z mesta na mesto; gledališki igralec je nervozen, zato je tudi občinstvo nemirno. Zato je nujno, da je igralec zdrav in ima svoje telo v polni o-blasti.
GOVOR.
Govor je ena najvažnejših stvari pri gledališki umetnosti. Kak prizor se lahko vrši v temi in ima vendar vpliv na poslušalce in jim nudi umetniški vžitek, samo če je bil govor dober.
Dobro govoriti!
Prvi pogoj je: počasi govoriti. Začetniki navadno nimajo niti pojma, kako zelo počasi je mogoče govoriti na odru in kako počasi se mora govoriti. Če kdo posluša dobrega igralca in poizkuša za njim ponavljati besede, se bo čudil, kako je sploh mogoče tako počasi govoriti, da govor ni podoben pridigi.
Glas se mora tvoriti v grlu, ki je s svojimi glasilkami ustvarjeno zato. Le vokale in konso-nante je treba tvoriti z usti: jezikom, ustnicami in zobmi. Samo če šepetamo, govorimo samo z usti in navadno govorjenje v sobi je podobno neki vrsti šepetanju ali kramljanju. Med štirimi očmi se lahko kramlja in izpušča konzonante, ker se gledamo na usta in v oči in vseeno razumemo, kar kdo pove. Na odru je pa drutrače; tu je igralec govornik, hočeš ali nočeš. Tu mora delovati grlo in vsaka črka mora biti izgovorjena. Če je izgovorjena vsaka črka, tudi in p o-s e b n o s a m o g 1 a s n i k i, in če je stavek pravilno izgovorjen, tedaj je mogoče razumeti in slišati tudi najšibkejši glas in ga razumeti.
Najnavadnejši pogrešek je prehitro govorjenje in zanemarjanje samoglasnikov. Igralec mora paziti na sebe in že od prvega trenutka brati svojo vlogo pedantično počasi in poslušati sam sebe, kako zveni jezik. Pozneje se stopnjuje tempo sam od sebe, da ne zveni pedantično in nenaravno.
Toda prvo mora prihajati glas iz grla in se oblikovati v ustih.
Če kdo jasno govori in dobro govori, ga ljudje vedno radi poslušajo, četudi je samo srednje dober igralec; ta ima vedno srečo, ne pokvari ničesar, ohrani vloge in lahko tudi napreduje.
Govoriti moramo na odru in ne kramljati! Slabo izgovarjavo zapazimo pogosto na malih odrih, kjer vloge kar pogoltnejo in se jih hlastno nauče, kjer ni režiserja, ki bi imel potrebno znanje in avtoriteto.
Igralec mora poiskati svojo naravno glasovno lego in jo kultivirati, negovati. V ti degi je njegov glas najbolj slišen in je najlepši, pod navadnimi pogoji; tu je vedno doma in si zna pomagati.
Če pa kdo plane iz eno glasovne lege v drugo, to vpliva zelo slabo in moti, ker vzbudi občutja. ki ne spadajo zraven.
Dobro govoriti je nekaj posebnega, na kar moramo paziti.
Glasovni padci ne spadajo k vlogi, oni gre-do poleg nje, kot nebrzdani konji. Na odru se nc sme opaziti, kot da kdo svojo vlogo čita in še manje, da visi na nji.
Slabo izgovorjavo nadomesti ta ali oni i-gralec s kričanjem, samo to je čudno, da tega kričanja navadno ni slišati. Tu pa tam se vidi tudi dobre igralce, ki zbesnelega človeka predstavljajo na ta način, da vedno kričijo. Toda bolj ko kričijo, težje jih je razumeti. Taki pre-vpijejo sami sebe.
Začetniki kaj radi pokrijejo svojo plahost s tem, da kričijo; potem se vpraša sam, čemu je jezen, zakaj vse kaže, da je jezen, če ne bi ne kričal.
Strindberg pravi, da je slišal s svoji mladosti s četrte galerije igralca, ki je šepetal in je vendar razumel slednjo njegovo besedo.
Če se kdo uči govoriti, je slabo, če vporabi za svoje vaje vlogo samo in jo na ta način premlati. Če kdo pusti brati vlogo drugim, je nevarno, da posname modulacijo glasu svojega učitelja, njegovo mimiko, njegove manire in tako zaduši svojo lastno osebnost. Bolje je, da posnema sam sebe in ustvari nekaj svojega, četudi to ni veliko.
Za vaje v govoru so najboljši verzi; verz ne pusti, da bi kdo zanemarjal besede ali glasove, ker je zelo občutljiv. Verz pomaga tudi k temu, da se igralec nauči izgovarjati stavke tako, da je beseda lepo navezana na besedo v ritmičnih gibih. Tako se zgradijo posamezne stavkovne perijode, ki se lepo glasijo in sc zadene bistvo pojma. To je najlepši pripomoček človeškega jezika, ki ga naredi lepega; besede tvorijo niz draguljev in postanejo celota.
V	nasprotju temu je stakato začetnika, ki zloguje; besede žive kot posamezniki in nc kot celota; to jecljanje brez sape, klepetanje in blebetanje ni nikak govor. Ta stakato v govoru jc dober samo kot efekt v jezi ali vznemirjenju.
PREDAVANJE O SLOVENSTVU.
NOBENE politične meje nc morejo in nc smejo raztrgati duhovne enote slovenskega naroda. Če bi sc mi primorski Slovenci odtrgali od te enote, bi izgubili silno mnogo življenskih sokov, ki vrejo iz naše zgodovine. To, kar smo kot narod, ni od danes. Mi smo lc zadnji člen dolge verige slovenskih rodov, ki so delali in v trpljenju tvorili to, kar jc danes naše. slovensko. Važna naloga prosvetnih društev je, da našim fantom in dekletom odkrijejo to živo rast slovenstva, boje, vodilne ideje, postanek vsega tega, kar sestavlja samosvojo bit slovenstva.
Naj dvignemo iz slovenske zgodovine lc en velik pojav, kmetske punte. Cel snop idej je udaril v njih na dan. Mil je to upor proti krivi-
ci, upor ranjene krščanske vesti proti surovemu nasilju. Bil je veliki bolestni prehod iz takrat že popačenega fevdalizma v nov gospodarski red. Kmetski punti so bili pa tudi prvo veliko probu-jenje zavesti, da je moč tlačenili le v tem, da združijo sile v enotno organizacijo. Skoro nezavestno in mimogrede se je pojavilo čuvstvo, da so slovenski kmetje tlačeni. Nemci in Italijani pa tlačitelji. Prva kal narodne zavesti je .vzklila v teh bojih. Velike ideje, ki danes vedno bolj prepajajo slovenske kmete, so deloma postale že pred stoletji last naše zgodovine. Boj tlačenih za staro pravdo, za življenske pravice človeka; boj teptanega stanu, ki hoče streti krivični družabni red, da preidejo v nov družabni red; zavest, da le organizirano ljudstvo kaj pomeni; in slednjič prva zavest narodne skupnosti: To so gibala kmetskih puntov. Iz tega težkega boja slovenskih kmetov za pravico moremo črpati izkustva in ideje za našo dobo. V njih pa spoznamo lep kos poti, ki jo je prehodil naš narod v otroških letih.
Ni mogoče globoko ljubiti tega, česar nc poznaš. Treba je, da spoznamo slovenstvo, da vemo, kako je živel in rastel naš narod, da je postal to, kar je danes. Zato naj se naši bolj nadarjeni fantje po vaseh poglobijo v slovensko zgodovino in naj predavajo v društvili o njenih lepih in bridkih dobali. V vseli bodo spoznali dušo slovenstva, ki deluje v nas vseh.
ISKRA.
»Čim dahne duh krščanstva, duh Kristusove cerkve v uboga srca, pa dobe odgovor vse razumne smeri komunizma, socializma in tudi anarhizma. K o m u 11 i z e m I j 11-b e z 11 i odmeva iz vseh naukov Jezusove vere in večno nihalo pravičnosti v silovitih taktih razbija vsako sled oderuštva in zatiranja. Tu ne vlada teorija, marveč resnica! In ta resnica jc že od prvega nastopa sem obsojala bistvo 0-deruštva v boju proti plodovitosti kapitala neprimerno jasneje nego tavajoči poskusi socia-liških velmož naše.dobe. In anarhizem! Svoboda uma in srca blesti nasproti iz vsega cerkvenega življenja. Ncbroino individualnosti, ki so se razvile ob ti svobodi, opisuje sveta po-vcstnica in svetu nerazložljivo spričuje, kako so otroci in slabotniki, reveži in bolniki, dcve in žene svoje individualnosti razvili do neumljvc-ga sijaja, do bajnega veličastva. Boj za to svobodo je zgodovina katoliške cerkve. Boj za cerkveno svobodo se imenuje, a v resnici je boj za osebno svobodo, boj, za svoboden razvoj cele človeške individualnosti; boj proti knezom in vladarjem sveta, boj proti bogatinom in veljakom, boj pa tudi proti sleparjem in zmotnim hujskačem! Kar je resničnega jedra v socializmu in anarhizmu, najde le v katoliški cerkvi svojo obrambo.	i)r. Krek.
*#©®®®®®®®®®®®®®®®®®®®«®®®®®®®®® | SKRIVALNICA. 1
©®®®®®¥®®©®«®ff®ffi®®©®B8®®®®«®®®#®
ZRNCA.
Modrost in učenost sta sestri: prva je od Bona, dnina od svota.
Ljudje vidiio samo naše lice in naše trrehe, Bo>r pa Vidi naše srce in naše čednosti.
K.IE .lE?
Slika primorskega Slovenca za jugoslovenslto	yu	se ff0Zcjnj iotr_
razstava v Bukareštu.	mir	kraliuje vseokrog,
lin trepeta težkih vej čuti ni v tišini Itej.
Ni človeka ne fflasu
v	kraju tesnega miru, ali vendar se mi zdi, da nekje nekdo tiči.
Da bi jjovor ta ne čul, ves je crai, kot bi zasnul. Morda lovec kje prežii. Če si ptič, sa najdi ti!
v šoli.
Profesor: »Sedaj smo torej vzali poglavje o črvih. Kam spada torej glista deževnica?« Dijak: »V zemljo.«
Človeku veruj, ljudem pa ne.
Raje se zamerimo vsem, ncjjo svojemu sosedu.
Prijateljski pogovori bogate dušo.
Slavka M.
® »#»®®®®®® * ®®«#dH*®®®*®®®®®#®« J ®*
I UGANKE.
m |
Š®»$®S$£®®$e®B$$S«®®«®®£®3®S®Bf®
1. Štiri uganke za nagrado.
1. Zemljepisni kvadrat.
CDomen.)
POZOR!
Kdor ruzreši vse štiri uganke pravilno in pošlje rešitev do 20. maja bo. žrebati. Izžrebana bosta to pot dva ugankarja. Prvi bo dobil 30 L nagrade, drugi pa 20 L nagrade.
Rešitev ugank za nagrado.
1. Kvadrat.
a	a	a	a	a	a	a	država v Evropi,	K r R u o b	0 h	P a e n v i
a	b	b	b	c	C	e	vas na Krasu,		r	
d	d	e	e	e	e	g	vas na Vipavskem,	P e	V	e c
i	i	i	i	i	j	j	vas na Goriškem,	a n	i	c a
j	k	k	1	1	m	m	vas v Brdih,	2. Številna uganka.		
n	n	n	o	0	0	P	vas na Tolminskem,	Ivan Pregelj.		
P	r	r	r	t	>	v	pogorje v Evropi.	Ključ: vera, njiva, glava, pad.		
V diagonali bereš zapoved božjo.
2.	SKRITE BESEDE.
(Domen.)
Lastovica, postelja, loncevez, kosilo, Baltazar, koleno, zaničevanje, brana, premirje,-primera, brezposelnost, prevaža, oblast.
V teli besedah so skrite druge besede s tremi črkami, katerih začetne povedo ime nove revije slovenske.
3. KAJ JE TO?
(Domen.)
Je v srcu tvojem, kjer drhti in trepetu. Pozdravlja v jutru te in vsak Večer, ko i’ zarji vtone, zgine v mrak in nočni mir; še ure srečne polni ti ni grenkega gorju.
Ne straši mraz je, burju, grom in strele vdur, ut gorski vrh, morja prepad grozeč, ne kri, ne smrt, ne grob odprt, preteč.
Ce prašaš jo po stanu, tak odgovor da:
Sem prva v Rimu, druga v Trstu in zadnja
grem v Grgar.
A. Rfibus.
3. Vizitka.
Socialna misel.
4 Uganka.
Pisanje: prsti, pero in črnilo.
Rešitev prostih ugank.
Uganka: Ura.
PRAV SO REŠILI: Prvanje Ema, Št. Viška gora; Podgornik Vrane, Gojače; J. Ščuka, Tolmin; Avgust Ivančič, Trst; Jeliču Čokova, Katinara - Trst; A. Budal, Tolmin; Vladko Tone, Kopriva; Žvokelj Marica, Branica; Ivan Dolhar, Trst; Miroslav Gregorič, Ajdovščina; Roman Pahor, Renče; Zora Vilhar, Kronberg; Jožefu Trkman, Podkraj; Lojzka Furlan, Sv. Anton pri Kopru; Mici Lapajne, Idrija; Božami Samsa, Ilirska Bistrica; Slavko Bevk, Cerkno; B. Mlekuš, Gorica; Ivan Štekar, Osrcdek-Kojsko; Milica Eržen, Gorica; Milica, Danica in Vida Podgornik, Gorica; Gruden Rajko, Šturje; Slokar Ivan, Šturje; Ivan Makarovič, Šturje; Rušt Venceslav, Šturje; Andrej Šorli, Grahovo: Ivo Vadnjal, Prem; B. Plesničar, Trst; M. S., Trst; Stanko Dekleva, Trst; Josip Eaganel, Trst; Silvester Cerut, Riemanje; Marica Perin, Grahovo; Fani Živec, Dutovlje; Romeo Simšič, Gorica; Anton Rejec, Sp. Idrija; Slavica Valenčič. Trnovo - llirs. Bistrica; Irma Čok, Katinara - Trst; Zofka Supinc, Praprot - Nabrežina; Prane Peternelj, Cerkno; Karol Žerjal, Trst.
Žreb je določil gdč. M. S. v Trstu. (Nekateri se sramujejo, da bi priobčevali njih polna imena. Čemu? Reševanje ugank je poštena za-■ bava, ki bistri um. Pri drugih narodih se odele-žujejo te zabave visoko stoječe osebe brez sramu in stalno).
! TO IN ONO. i
$ ®
GUSTAV FLAUBERT
je znan po svojih romanih »Madame Bovary,« »Salambo« itd. Zanimivo je, kako je sodil o sodobnih pisateljih.
— Kai mislite o Georges Sandu? — je bil prašan nekega dne.
= Zena, ki je umorila Kotzebuea je bila oboževateljica Sanda in malo, da ni umorila še uboigega Musseta.
— Aleksander Dumas oče je bil, Vaš prijatelj ?
= Nekoliko, ampak jaz mu nisem sledil, ko je obiskaval podzemeljske prostore in vlekel dve sto tisoč čitateljev za seboj.
— Arsen Houssaye?
= Kavalir brez nogreška. V svojih knjigah je obdeloval s korobačem svoje lepe gospe, prej pa je pel pod njihovimi balkoni pesem od Fortuniija.
— Kaj pravite o Emilu Zola?
= Vidim človeka, ki prihaja v naglici iz predmestja.
— Poznate brata de Goncourt?
= Da, dva pridna dečka, skrita v žitnici, ker nista vžgala svetilke Diogenove.
— Victor Huges?
= Grom.
— Villemessant?
= Dober tovariš, ki je pogostoma vračal usluge, a btil poplačan z nehvaležnostjo. Saint-Beuve je rekel:	»Ni	treba vedno posojati
ubogim!«
Flaubert je odklanjal pisatelje, ki so ga prosili za uvodne članke. Mladim je rekel: »Imel sem sedemintrideset let. ko sem objavil »Madame Bovary.« Starejšim pa:	»Založiti
roman tega in tega gospoda je podjetje trgovca. jaz pa sc s takim poslom ne nečam.« D.
Umetniki ob zadnji uri. Humorilst D u v a 1 je imfel veliko družino; bil jc dvakrat poročen in dvakrat vdovec: zraven tega še dve tašči. Dogajalo sc je, da je imel mnogo posetov 'tudi od prijateljev; tako ni imel nikdar miru v družini. Ko jc umrl, so odprli testament; v njem si je želel naj mu napišejo na grob: »Vendar enkrat sam«. — R a b e 1 a i s jc zaželel na smrtni postelji igrati s spovednikom »domino«. Spovednik sc je branil, češ, v takem trenutku ni to spodobno. Rabelais pa mu odvrne mirno »Saj je pisano: — bcati, qui in Domina moriun-tur«. (Blagor njim, ki umrjejo v Gospodu). — Beethoven se jc menda ločil od tega sveta z besedami: »Spustite zastor! Komedija je končana«. — F o n t c n c 11 e je jedci rad jagode. Pred smrtjo jc prišel k njemu učenjak Laplacc in ga poprašal po zdravju. Ta odgovori: »Zelo slabo; če bi včakal časa, ko bodo jagode zrele, se mi zdi, da bi živel šc eno leto naprej.« Bilo jc šc le v začetku zime, in Fontencllc ni včakal pomladi.	D-
Gustav Dore je znan po svojih izvrstnih ilustracijah »Dante-jeve Commedia« in Cervantesovega »Don Quijote«:Po značaju je bil pri-prost, pošten, dobrosrčen in poln veselosti. Ljubil je šale in nedolžne prevare in vsakovrstne norčije. Nekega dne improvizira sredi ceste neko norčavo igro. Po igri vzame krožnik in nabere toliko denarja, da ponudi svojim prijateljem prvovrstno kosilo. Gostil jih je vsako nedeljo; gostijam je predsedovala njegova mati, katero je tako ljubiLda radi nje ni stopil v zakon. Izmed gostov so bili: Rossini, Liszt, Dumas, Sardou tin drugi. Ob takih priložnostih jih je Dore kratkočasili z raznimi burkami. Tako povabi nekdaj glavnega poštnega direktorja; jedilno sobo spremeni za poštni urad, prtiče na mizi upogne kakor kuverte, da pecivu obliko posetnic, tortam obliko telegramov, sladoledu pa obliko pisem. Veliko je tudi anekdot o njem. Tukaj le eno: Dore gre nekdaj na Holandsko. Na meji pogreši potni list. Holandski finančni u-radnik bi ga rad rešil iz zadrege in mu da sledečo ponudbo: »Napravite mi risbo, da vem, , ali ste Vi res Gustav Dore.« Umetnik vzame iz žepa listnico, napravi hitro malo škico in uradnik mu z velikim spoštovanjem poskrbi drug potni list. Uradnik je pozneje prav ošabno kazal to škico vsem znancem.	D.
RABINDRANATH TAGORE
je izmed najboljših pisateljev pravliic. Pobudo za to mu ie dal njegov ožji prijatelj in rojak naravoslovec Bose; tega zanimive študije o an:~ maličnem življenju rastlin so pred letom vzbudile v znanstvenih krogih opravičeno zani manje. Ko je nekdaj Tagore novabil svojeRa nrijatclja k sebi na letovnšče ob Reki Padina. jo Bose sprejel povabilo z zahvalo ua tudi s pogojem da mu mora gostitelj vsaki dan napisati eno zgodbo, katero naj mu zvečer v znak pravega gostoliubia prebere. Tako so nekatera najlepša dela Tagorcva prišla med svet. D.
i	i m 1111111111111111111 n 111 murnu 111111 n 1111111111111111111111111111111
PRVI CVETI.
Naslov pove: »prvi cveti« so to, ki naj itu pa tam zagleda kateri beli dan v šolo in v iz-podbudo.
OD JUGA...
Od juga topli k nam drve vetrovi, vrte sc v strastnem plesu v vreč poldan, drhti njih dih v pomladni pesmi novi mehak, kot drage roke mehka dlan.
Zelene, polne prsi si razgalja po krašktih dolih radostna pomlad.
Nad mano žvrgoli vsa sinja dalja, iž njo dragulje siplje kelih zlat.
Nikova Jana-
ga®®®«$««*«tt®®S®®S®®«®®®®«®®««««
1 KRATKOČASNiCE. f
®	w
w®®®3B®*s«««*®x«®s®*«#®s®ee®**©®«®
Kritika.
Oče (ko je hči odpela pesem): »Ta. Klas ima po svoji ranjki materi.« — Gospod: »Ampak, slišite: O umitlih moramo le dobre reči govoriti.«
Pri zdravniku.
»Jeclja ta vaš otrok vedno?« —
»Ne, samo takrat, ko začne govoriti.«
Nadomestilo.
Soseda: »Kaj počenjate z otrokom?«
Mati: »Zdravnik je zavkazal grgranje, a otrok ne mor« tega. Zato sem mu ukazala spiti in ga sedaj tresem.«
Žuganje.
Mati: »In to ti še rečem, Marička, gospoda učitelja izbij si iz glave — sicer storim to jaz!«
Tudi tolažba.
Pesnik: »Povejte mi svoje mnenje: imam
li	prihodnjost?«
Ravnatelj: »Čeravno zdaj še ne. morda pozneje.«
Dobrodošel.
»Ali ste me naznanili gospej?«
Dekla: »Da, gospod.« '
»Ali sem dobrodošel?«
Dekla: »Gotovo, Milostljiva je dejala: Ravno itega mi ic bilo še treba!«
Kaj ic paradoksno?
Ura, ki visi, a vendar stoli.
Moderno.
Zelo lepo reč mi ic nevesta darovala. Samo Škoda, da ne vem, ali jc to cvetlična vaza ali pljuvalnik.
Prozaično. )
Učitelj: »Vaš eftrok ima talent; to se mu že na obrazu vidi.«
Kmet: »Meni se pa zdi. da ima — gliste.«
Vojno posojilo.
A: »Podpisal sem vojno posojilo; misliš, da je denar varen?«
B: »Dokler ti ga država‘ne izplača, — gotovo.«
Nikdar zadovoljen.
Gost: »V juhi piava muha.«
Krčmar: »Zadnjiič ste se pa pritožili, da ni ničesar notni.«
Orgljice.
»Oče, kupite mi orgljice!«
»Prav rad, moj sinko, samo obljubiti mi moraš, da jih ne boš rabil.«
Pomoč.
Teta: »Tu pni vas je tako mrzlo, da moratn z zobmi šklepetati.«
Nečakinja: »Teta, vzemite jih iz ust!«
Odbit.
Jutri torej smem govoriti z Vašo materjo, gospodična Cilka?
»Kakor želite, gospod; ampak ne verjamem, da bi se drugič poročila.«
Med gavnerji.
Pri urarju Kamenščku se je to noč izvršila tatvina.
—	No, hvala Bogu, imam mirno vest; jaz sem vlomil drugod.
Pravičnik.
Na Dunaju stopim v električno ;in izročim kondUktcirju bankovec za 100 K.
»Kaj nimate drobiža?« -vzdihne. »Vse me preganja le z debelim! Toda nič ne de — s*e bo že spotoma kaj nabralo1, če ne izstopite talko hitro.«
/ Ne, do Ringa grem.
Na četrti ali peti postaji oni mož res prinese 40 kron. »Ostane še -40 kron. Saj vidite, kako se mučim, da bi nabral!«
Na Ringu vstanem. — Eh, Ika/r obdržite, če nimate! V denarju moje države ju to itaik malenkost.
»Ne smoin, gospod. Toda peljite se no še malo, če vam ni preveč nerodno, saj bom gotovo že do prihodnje postaje imeli«
Tak sem, da mu nisem mogel odreči. Čeprav sem bil že mimo svojega namena. Toda na naslednji postaji le spet vstanem.
»Samo še do. tam, lepo prosim!« pokaže mož pred se, kjer se je res že videla prihodnja postaja.	v
Tam pa sftopi on k meni in pravi: »Zdaj pa že lahko greste, zdaj sva kvit!«
Kako kviit?
»I, v tretjo zono smo pravkar dospeli, in to stane ravno še tistih 40 kron,«
SLOVARČEK TUJK
E
edikt, razglas; efekt, učinek;
egalizacija, izenačenje; egalizirati, izenačiti; egoizem, sebičnost, samoljubje, samoljubnost; eklatanten, bleščeč, sijajen, blesteč; eklezijastik, Cerkvenik;
ekonom, gospodar, kmetovalec; ekonomija, gospodarstvo, varčevanje; eks, bivši;
eksakten, točen, določen, natančen; eksaminatoren. preizkuševalen; ekscelenca, vzvišenost; eksegeza, razlaganje; eksekutiven, izvršilen; eksekutor, izvrševalec;
eksemplar, izvod, izitis: eksemplaričen, zgleden ekscentričen, izsreden, raznosreden; ekscentričnost, izsrednost. prenapet, prenapetost; ekscerpirati. izpusaJbi; ekscerpt. izpisek; eksistenza. bivanje, bitje, bitnost, obstoj; eksistirati, biiti, bivaiti; eksotičen, tui; ekspedirati, odpraviti;
eksperiment, poskus, poizkus, izkus; eksperimentiranje, preizkuševanje; eksplicite, izrečno, izrekoma, razviito; eksploatirati, dzrabuti. izrabljati, izkoristiti; eksplodirati, počiti, razleteti se; eksplozija, razpok, razlet; eksploziven, razpočen, raz-leten;
eksport, izvoz; eksporten; ekspozicija, osnutek; ekspropriirati. razsvojiiti, razilastiti; ekstaza, zanos, navdušenje, vzhičenost; ekstemporirati, z mesta, nepripravljen govoriti eksteritorialen. dzdeželen; ekstremen, skrajen; ekvator, ravnik, polutnik; ekvinokcij, enakonočje; ekvivalenten, istovcljaven; ekvivokacija, enakorečje, istorečje; ekvipaža, oprava, oprema, prtljaga, kočija; ekvioolcmija, enakoveljavnost; ekvipolenten, enakoveljaveri; elan, ognjevitost, pogum; elastičen: prožen; elastičnost, prožnost; elefant, slon:
eleganca, ličnost; eleganten, zal, okusen, odličen, gosposki; elegičen, milotožen; elegija, milotežna pesem; element, prvina; elementarni pouk. začetni, osnovni pouk: eliminirati, izločiti;
eliptičen, izpusten, pakrožen; elipsa, izpust, pakrog; elizija, izpah;
emancipacija, osamosvoja, osamosvojitev; — cmancipirati se. osamosvojiti se;	*
emblem, znamenje, podoba, znak; emigrant, izselnik, izseljenec; eminenca, prevzvišenost; eminenten, izvrsten, odličen, izreden; emisar, ogleduh, oglednik; emocija, razburjenost, vznemirjenost; empiričen, izkustven; empirija. izkustvo; emporij, skladišče, tržišče; enciklika, papeževa okrožnica: enciklopedija, jedroznanstvo; enciklopedijski vseučni; eneagon, deveterokotnik; energija, krepkost, krepkovoljnost, moč; energičen, krepak, odločen; engažirati se. se uslužiti; enklava, osredek; enketa, razgovor, pretres, posvet; enorm. ogromen, neizmeren; ensemble. skupnost, celota; ententa, sporazum; entologija, nauk o bistvu; entuzijazem, navdušenje, navdušenost, odu-ševljenost;
epidemičen, nalezljiv, kužen; epidemija, kužna bolezen, nalezljiva bolezen, kuga; epigraf, napis; epigrafika, napisoznansivo; epigram, puščica, pesniški napis; epika, pripovedno pesništvo; epilepsija, božjast, padavica; epileptičen, božjasten, paidavičen; epilog, sklep, doslov; episkup, škof;
eoistola. poslanica, pismo, list; epitaf,.nagrobnica, nagrobni napis; epitom, vsebina, posnetek; epizoda, dogodek;	'	t
epoha. doba, razdobje; epoleta, naramnik, naramnica; epopeja, junaška pesem; era, doba:
erarij, državni zaklad, država; eremit, puščavnik, samotar; ergo, torej;
crotematski, vpraševalen, izpiten;
erotika, ljubezen (spolna); erotski, ljubezenski;
esej. razprava, leposloven članek;
ekskluziven, izključilen;
eskomptirati, odbitovati;
eskorta, spremstvo, straža;
estetičen, krasosloven; estetika, krasoslovje;
etika, nravoslovje:
etiketa, napis, običaj:
etimolog, besedoslovec; etimologija, besedoslovje ;
etnografičen, narodopisen; etnografija, narodo-pis, narodopisje; etnologija, narodoslovje; evangelij, blagovest; eventualen, morebiten;
evfemija, ublaženje; evfemlsten, ublaževalen; evfonija. lepoglasje, blagoglasje; evfoničen, lepoglasen;
Evharistija, sv. Rešuje Teflo; evidenca, razvid, uvddevanie. uvidevnost; evidenten, razviden, uvideven;
evolucija, razvoj, razviitek. •
F
fabrika, tvomica, tovarna;
fabrika. tvornica, tovarna; fabrikant, tvorničar
fabula, basen;
fakin, težak, postrešček;
faksimile, snitek;
fakt. dejanje, delo, čin, dogodek, zadeva, dejstvo; faktičen, dejanski; faktor, činitelj; faktotum, glavnii činitelj; faktura, račun;
fakulteta, vseučiliški oddelek; falanga, bojni red, množica; faliti, manjkati, nedostajati, napačno storiti, ponesrečiti se, končati se, pogrešiti; falsificirati, ponarediti;
familija, družina, obitelj; familjaren, domač, vljuden, zaupen; famozen, slaven, sloveč glasovit, znamenit; fanatičen, sanjarsko, prenapet, strastno navdušen; fanatik,'prenapetnež; fanatizem, prenapetost;
fantast, sanjar, sanjač; fantastičen, sanjarski; fantazija, domiselnost, izmišlj/ivost; farba. barva; farina, moka;
farmacija, lekarna; farmacevt, lekoslovec, lekarnar ; farsa, gluina, burka, šaloigra; fasija. napoved; fascikel, zvezek, snopič; fascinirati, očarati, omamiti; fasonirati. oblikovati, obrazjti, ličiti; fatalen, usoden, nesrečen, smrtnonosen; fatalizem. usodnost, vera v usodo; favna, živalstvo; faza. premena; februar, svečan; fedel, zvest, pošten;
federacija, zveza, zaveza; federalist, zaveznik;
federativen, zavezen; feljton, listek, podlistek; feljtonist, listkar; fenomen, prikaz, pojav: ferija, počitnice; ferijalen, počitniški, delaven; fidejkomis. neprodajno dedno posestvo; figura, podoba, slika, obraz, postava, prilika.
lik;	,
fldes; vera; fiksirati, motriti, zoriti; fila. vrsta;
filantrop, človekoljub; filantropija, človekoljubje; filialka. podružnica; filister, hinavec, svetohlinec; filolog, jezikoslovec: filologičen, jezikosloven, jezikoznanski; filologija, jezikoslovje; filozof, modroslovec, modroljubec, modrijan;
filozofija, modroslovje; filtrirati, precediti, presejati, očediti; fin, tenek, droben, rahel, nežen: finalen, končen, zaključen, završen; financa, denarstvo; finančen, denarstven; finesa, tenkoča, tenkost, nežnost; fingirati, izmisliti, pretvarjati sc;
Siniš, konec;
1 ZDRAVSTVO. i
# &
ŠKRLATINKA.
Škrlatinka, ošpice, koze, norice, pegavica spadajo med one bolezni, ki jim pravimo »akutni izousčaji« (eksantemi). Vsaka teh bolezni se pojavlja s posebnim kožnim izpuščajem, ki je značilen zanjo.
Provžročitelja škrlatinke še ne poznamo natančno; toliko pa je ugotovljeno, da je zelo infekciozne naravi in da jako dolgo časa, me-1 sece in mesece, ohrani svojo infekcioznost (o-kuževalno svojstvo). Okužitev se izvrši skoro gotovo vselej skozi usta. Okužimo se lahko z vsemi predmeti, s katerimi jc prišel bolnik v dotiko; z obleko, perilom, celo s pismom iz okužene hiše se lahko prenese kal bolezni v druge kraje. Bolnik je vir okuževanja takoj od pričetka škrlatinke do takrat, ko se popolnoma olušči.
Za škrlatinko obolevajo v prvi vrsti otroci med 3. in 15. letom; pa tudi starejših se po-gostoma loti ta bolezen. Dojenčki in ljudje nad 40 leti malokdaj zbole za to boleznijo. V večjih mestih se pojavlja škrlatinka skoraj stalno; odtod pa se potem prenaša na deželo.
Inkubacija pri škrlatinki traja do 10 dni. Med tem časom čutijo bolniki edinole splošno slabost.
Škrlatinka se skoro vedno pojavlja z bljuvanjem. To bljuvanje se ponovi enkrat do dvakrat. Obenem dobi bolnik kolikor toliko močne bolečine v grlu. ki so posledica nastale angine. Drugi dan bolezni se že pojavi za škrlatinko značilni izpuščaj. Najprej se pokaže ta izpuščaj nad ključnicami in deloma tudi v dimljah. Odtod se razproste po vsem životu; samo na dlani in na podplatu in okoli ust ga ni videti. V početku sestoji izpuščaj iz drobnih rdečih zrnc, ki sc združijo in tvorijo tipično šknlatnordeči izpuščaj. Jezik je zelo obložen in ob njegovem robu je barva podobna barvi malinovca. Ves čas ima bolnik visoko vročino, do 40". Pri navadnem poteku , škrlatinke pobledi izpuščaj koncem prvega tedna in bolnik se prične luščiti po vsem telesu, kar lahko traja tudi po 6 tednov. Za škrlatinko je to luščenje značilno zato, ker sc koža lušči v velikih krpah. Luskine so zelo infekciozne. Škrlatinka je posebno nevarna zaradi komplikacij, ki se pridružijo tekom bolezni, ki pa jih ne provzroča neznana bakterija te bolezni, nego infekcija po drugih bakterijah. IZIasti jc treba imenovati angino škrlatinke, ki se lahko razvije tako močno, da ima oblike obširne davice. To vnetje bezgavk se lahko razširi proti nosni duplini; le v požiralnik in vnetje skozi Evstahijevo trombo v srednje u-sapnik ne dospe nikoli. Iz nosne dupline preide Jio, kjer se razvije gnojno vnetje z vsemi po-
sledicami: predor bobniča, predor gnoja skozi kosti v možgansko duplino itd.
Nadaljnja komklikacija pri škrlatinki je vnetje ledvic, ki sč pojavi v 3. tednu bolezni. To vnetje je dostikrat zelo dolgotrajno.
Tudi vnetje prsne mrene, pljučnica, vnetje členkov itd. se lahko pojavi kot posledica škrlatinke.
Zoper škrlatinko imamo serum, o katerega vrednosti pa so mnenja jako različna. Kdor je prebolel škrlatinko, je postal imunen zoper njo.
Domača lekarna. Vsaka skrbna srospodinja bi si morala nabaviti domača zdravila za pomoč v prvi sili in za slučaje navadne bolezni. Zlasti v današnjih dneh, ko so zdravniki dragj, in je cena zdravillom poskočila 100% in še več, bi si morala gospodinia pripraviti skrinjico, v kateri zbere vsa čudodelna zeliišča.
Rastlinska veda je starejša od sedanje kemične vede. že naši pradedie so iskali pomoči in leka v zeliščih, treba ie le spoznati bolezen in zbrati pravo zdravilo. Ni treba, da si nabaviš cele Žaklje nepotrebne trave. ki ti jemlje samo prostor. Toda malo gomilic, brinievih jagod, borovnic, bezga, lipovega cveta, sladkesra ja-neža. troootca. vijolic, starega sala. sitarega platna, kakega mazilla. gabezovega prahu, medu. 'tega si pripravi lahko niaubožneiša srosno-dinia. Ona, ki zatnore. pa si lahko napravi bolj bogato lekarno in deli v ootrebd tudi drugim. — Imela bo doma različne kaplje in mezge, karbo-liziira.no vato za rane in obveze.
Mnogo denaria zavrže ženstvo za nepotrebna in neokusna leootila. a da bi si ohranilo zdravo kri. zato tudi sveža lica potom navadnih zdravil, vode in zelišč, zato ni časa. ni denaria. In koliko bolehni in koliko smrti bi sc preprečilo, ako se ima takoi pri rokah priprosto in potrebno pomoč. Preskrbi si torai, draga ffoc.nodinia in mati potrebne pripomočke sedai na snomlad. ko ie čas zato. Prihraniš sebi .in driurim zdravje in denar.	___
Sušenje zelišč Nekatere rastline si nabaviš spomladi, druge v jeseni. Sušiti pa ne smemo vse enako: ena mora v senco, druga na ^ohicc n. pr. lcpuh. tretia med n* mir ali v neč. Čai. ki se ie posušil na solncu. ie precej boli okusen in deluie močneje, kakor v senci sušen, ki zaple-snii rad. Solnce ne vzame moči. pač na io ve'lno deli. Korenine sc navadno spravljajo spomladi ali v Jeseni, lisitie proden požene cvet. in cvet. ko ie najbolj poln. Korenine se razrežeio. stebelca se zavežeio 'in obesiio. cvet se suši na pa-plriu ali med papirjem. Posušene rastline spra-
vi	na snh. zračen prostor; plesniva zeljišča so bolj škodljiva, kot koristna.
Unoralui. Zelišč, ki ne poznaš, ne rabi nikdar. ker ie mnogo strupenih med niimi. Sicer sc uporabilo 'tudi strupena zeliišča za zdravilo, a prepustiti moramo to veščim zdravnikom. Pa tudi nedolžne zeli morajo imeti svojo mero in svoj čas, sicor ti nc koristijo. Vsa zdravila
1 GOSPODINJSTVO, 1
$	Sl
®®® ® ® ® ® ® ® ® ® ® 3®®®®®®®®®$ *® ® ® ® ® ® ® ®
Jetrna juha.
Če imaš košček jeter poskusi sledečo juho:
Na razbeljeni masti zarumeni sesekljano čebulo. V tem opraži na drobno zrezana jetrca in malo zelenega petršilja. Ko niso jetrca več krvava odlij mast in sok, ki se je natekel od je-terc v drugo posodo ter zarumeni v tem malo moke. jetrca pa zalij z juho in pusti, da se pokuhajo. Končno pretlači jetrca k zarumeneli moki, zaliij še z juho ter pusti da juha počasi vre v pokriti posodi. Predno daš juho na mizo jo skisaj z limonovim sokom, 'ter jo vJij na opečene kruhove kočke. Juha ne sme biti prekisla, ampak le prijetno kislasta.
Špinačno praženje.
Naredi testo, ki se da vlivati iz moke, mleka, jaica, soli. K temu primešaj pest kuhane in drobno sesekane špinače. To zmes vlij na razbeljeno mast in speci itako kakor jajčino praženje (fortalio) na obeh straneh rumeno. Ko zvrneš praženje na krožnik potresi s parme-žanskim Sirom.
Fižol v prežganju.
Čez noč namočen fižol kuhaj nekaj časa. Potem mu odtliij prvo vodo »ter ga zalij s kropom. Ko je mehak, dodaj mu bledorjavo prežganje lavorjev liistič. strok strtega češnia. sese-kan petršilj in soli. To naj se kuha še nekaj časa. Da je fižol lažje prebaven ga nazadnje še okisaj s vinskim kisom.
Kuhan zdrobov štrukelj.
Umešai kos surovega masla in 2 rumenjaka z 2 žlicama sladkorja. K temu primešaj sneg
2 beljakov in na mleku kuhan in ohlajen zdrob. Ta nadev namaži na razvlečeno testo, potresi pest rozin in če lioč^š. da bo štrukelj slaiši, še nekoliko sladkorja. Štrukelj zvij v prtič in deni ca skuhafti v slani vodi. Kuhanega zreži na koščke ter zabeli s razbeljenim maslom in potrosi s sladkorjem. Zraven daj kompot.
Kromnirieve naštete. Skuhaj par krompirjev ter jih stlači skozii sito. Prideni krompirju sesekljanega peteršila. čebule, sesekljanega mesa (uporabi sc navadno skuhano meso od poldan ki itak malo zeleže) malo oonra. soli. stepeno celo jajce; dodaj tudi nrašek moke. Iz te zmesi napravi maihne naštete, okrorle ali ploščate ter jih ocvri na oliu ali masti. K paštetam dai solate ali kako drugo prikuho.
iii mazila se morajo kuhati v glinasti posodi, čaj, kuhaj tako, da deneš korenine,, listje ali cvetje v krop. Listi se kuhajo 2 do 10 minut, cvetic pa manj časa. Čaj pijemo navadno na tešče a le malo čašico.
i
KNJIGE. |
«®#©®®®®®©®® ®®®®®*®®©#®®s«®®®©
Dr. Lah Ivan: Češka antologija. I. Izdada Slovenska Matica, 1922. Izredno izdanje. Str. 322.
Fran Erjavec: Srbske pripovedke. V Ljubljani 1922. Tiskala, izdala in založila Učiteljska tiskarna. Str. 198. Cena vezani knjigi 18 Din. —
Nove šmarnice za jeto 1922 pod naslovom »Znamenje na nebu,« Šmarnice. Spisal dr. Josip Jerše, profesor v Ljubljani, so ravnokar izšle in se dobe v okusili vezavi za ceno 30 Din.
Ribičič Josio — Ivan Vouk: Šest mladinskih iger. Trst, 1922. Tržaška »Prosveta« je začela izdajati mladinsko knjižnico in v 1. zvezku so sledeče igre Ribičičeve: Vraže, vesela igra v 3. dej. Škrati, vesela igra v 2. dej., Čudodelna košulja: igra v 1. dej.. Mladje, slika v 1 dej. in Pri sv. Petru, slika v 1. dej. — Ivan Vouk pa je dodal še veseloigro v 3 slikali. »Trije snubci.«
—	Izdaja ie prav lepa in razkošna v papirju. Naslovno risbo je narisal Bucik. Str. 111. —
Slovenska Šolska Matica je izdala svoje knjige: Posebno ukoslovje pouka v elementarnem razredu osnovnih šol. Za učiteljišča priredil Fr. Fink. Str. 76. — Telovadba. Razlaga telovadne teoniie in navodilo k vodstvu telesnih vaj po Tvrševem sestavu 1. stroka. Proste vaie. redovne vaie. hoia (in tek, raialne vaie. (2. zvezek.) Od 97. 200. str. Sestavila dr. Lj. Pivko in Adolf Schauo. — XIX. zvezek: Pedagoški zbornik za leto 1921. Uredili dr. K. Ozvnld Obseea razprave dr. S. Dolarja, dr. Rih. 2u-nančiča. dr. J. Bezjaka, dr. K. Ozvalda in Fr. Zgeča. dalie poročila in ocene novih učbenikov (Jos. BrinarfPav. Flere, Sil. Kranjec. S. Dolar.)
France Ftevk: Faraon. (Novele in črtice.) Izdala In založila Naša založba v Trstu. Cena L. 5.20.
Krali z tete reke. '(črna brata.) Angleško snisal John Rnskin. Iz andeščine preložil Lj. Furlani. Založiiila Zvezna tiskarna v Liubliani.
Rabimlraoat Tagore: Vrtnar. Preložil Al. Gradnik. Založila Zvezna tiskarna v Liubliani.
Josln Ribičič: V kraltestvn nalčkov. 1/da'a in zailožila založbe Jug, v Ljubljani Opremil A. Černigoj.
Strlbrnv Dominik: Simon Gregorčič. V Liubliani 1922. Izdala in založila Tiskovna zadruga. 152 str. (Pata in cilii 10 zvezek.) Knjiga ie slovenski prevod češkega spisa mladega, za-libog že pokojnega učenjaka. Po kraitki bijo-grafiji Gregorčiča podaja podrobno, z vso znanstveno metodo a vendar poliudno napisano analizo Gregorčičevega pesniškega dela. Iz vpn<ra dela odseva ne samo temeljito znanie predmete, ki ga ie pisatelj vseskozi preštudral, ampak 'tudi velika pisateljeva ljubezen do Gregorčiča lin njegovega naroda. Odkar ie Čela-kovski pred devetdesetimi leti pisal o Prešer-
|	LISTI.	§
®#*©®®®»®®®®®®®®®®®®®®®®®®#a®®®®
Socialna Misel. št. 4, april. — Vsebina: Iv. Bukovnik: Nasprotstvo med krščanstvom in marksizmom. — Franc Terseglav :Od»-ovor.
— Dr. Anton Brecelj:	Socialno vprašanje z družinskega vidika. — H. Vodopivec: Socialna načela v davčni zakonodaji. — Dr. A. Korošec: Razred, stan, stroka. — Dr. A. Gosar: Kolektivizem—sindikalizem—cehovski socializem. — Pregled: Genovska konferenca in rusko-nem-ška pogodba. — Konferenca treh socialističnih initernaoional. — Načela itailijanske ljudske’ stranke glede šolstva. — Stavbne gilde v Nemčiji. — Prebivalstvena statistika Francije. — Revije (L’Europa orientale — Rivisita interna-zionale di scienze sociali — Rivista romana — Revue de deux mondes — La Revue de Franco
— Socialni preporodjaj — Jugoslavenska Njiva
— Nijva — kniige) — Mairksizem lin vera — Zenska v občinski upravi — Problem socialnega skrbstva v Nemčiji.
Mentor 3—4: Papež Benedikt XV. P. Ev-stahij: Sv. Očetu zvoni. Dr. Ivan Pregelj:	Iz
moderne. Fr. Omerza: Ajshilova: Orestija. — Ivan Dolenc: Skozi Dordao v Negotin. Dr. Fr. Trdan: Stara telegrafija. Fr. Omerza: Homerjeva Ilijada. Fr. Pengov: Kako nastane šivanka. Dr. Iv. Pregelj: Naša pesem. Amton Vodnik: Kralju moia pesem. T. J. Jereitiina: Materina ljubezen. Drobiž.
»Ljubljanskega Zvona« je izšla 3. številka s sledečo vsebino: J. Kellemina: Pogledi na sodobno pesništvo. — Mirko Pretnar: Samoten.
— Juš Kozak: Tehtnica. — Ivan Lah: Angelin Hidar. — Alojzij Gradnik: Tolminski punt. — Fran Traftnik: Aforizmi o umetnosti. — F. S. Copcland: O Župančičevih prevodih Shakespe-atia. — Marija Kmetova: Zima. — Fran Linah: Cvetje balam. — Književna poročila. — Kronika. — Nove kniige.
»Ljubljanski Zvnn«. aprilova številka prinaša rto-le vsebino: J. Kellemina: Pogled na sodobno pesništvo. — Juš Kozak: Tehtnica. — Iv,m Lah: Angelin Hiidar. — Igo Gruden: Kdo sliši moj krik? — Vida Jeraieva: Sanho. — Dr. Ivo Šorli: Vprašanje. — Dr. Joža Glonar: Nestor Memnonovič Petrovskij. — Ivan Albreht: Novela. — Tone Gaspari: Pesmi splavarjev. — Milan Fabjančič: Pod Kamnom. — Književna poročila. — Kronika. — Nove knjige.
nu, nismo dobili iz češkega peresa s takim znanjem in tako ljubeznijo pisane knjige o kakem slovenskem pesniku. Saj se skoiro lahko reče. da niti mi sami nimamo tako podrobno pisane razprave, kakor je ta češka. Tako je knjiga znamenit pojav tudi na polju naše znanstvene književnosti, prekrasen spomenik češkosiloven-ske vzajemnosti, ljubiteljem Gregorčičeve pesmi, posebno nam pa najlepši velikonočni dair.