poteku pa bi bilo n ajlaže slediti s čim preciznejšim i specialkam i, ki bi pa knjigi s tako obširnim področjem mogle biti le s težavo priložene. Ob stu d iju opisov tras priđe pom anjkanje pravilnih predstav do izraza tudi zaradi izostanka risb profilov, ki jih avtor tu in tam om enja. Zaradi tega je za terensko neorienti- ranega bralca med podrobnim i opisi n ajk o ristn ejša vrsta tistih drobnih podatkov, ki bi jih mogel p renašati na druga področja raziskav. P rva obravnavana tra sa vključuje k ra te k oris največjega obdonavskega legijskega taborišča L auriacum , ki je v povojnih letih stalni objekt arheoloških raziskav. Na vm esnem področju om enja itin e ra r dvoje (Ovilava, Laciaco), Tabula pa četvero (Ovilava, Tergolape, Laciacis, T arnantone) postaj, porazdeljenih na gornjeavstrijskem delu n a LXXXVI m. p. po itin e ra riju ozirom a LXXXV im p. po korigirani Tabuli dolge trase. Od teh sovpada civilna prestolnica O brežnega N orika po najdbah in m erah z današnjim Welsom. Tergolapo je lokaliziran pri z rim skim i najdbam i obdanem k ra ju Schw anenstadt, ki je za 3,5 km oddaljeno od po navedenih m iljah ugotovljene točke. A vtor misli, da je bila obcestna postaja na križišču, ime pa je prevzela od bližnjega rim skega n aselja v Schwa- nenstadtu. Postaja Laciacis nima ustreznih n ajd b na terenu, avtor pa p rip isu je n jen i bližini ostanke tre h m orebiti v tem eljih rim skih stražnih stolpov. Sovpa­ d anje podatkov T abule s terenskim i razm eram i n av aja av to rja, da lokalizira postajo T arnantone na križiščni k ra j Strassw alchen. Po av to rju n a teren u pro­ učevana cestna trasa teče po različnih teren ih in tvori osnovo poznejših, danes večinom a že opuščenih cest z najrazličnejšim i, v uvodu obravnavanim i imeni. D ruga cesta je vezala g ornjeavstrijski del N orika z Italijo in je vodila od O vilave prek o p relaza P h y rn v V irunum in d alje proti A quileji. O b dosedanjih sedem najstih obravnavah te ceste se avtor om ejuje n a njen gornjeavstrijski del severno od prelaza. Na najsevernejšem odseku je doživela cesta v zadnjih obdobjih spričo te ren sk ih in drugih razlogov mnogo izprem em b in prem estitev, tako da je njen potek teže slediti, dokler se av to r ne znajde pred trem i neopre­ deljivim i variantam i, ki jih uspe združiti šele p ri Welsu. N ajvečje težave je av to rju predstavljalo isk an je ceste m ed Ovilavo in Boiodurum (Passau), ki v Tabuli ni vrisana, v itin e ra riju navedena razd alja LXXXI m. p. pa močno odstopa od načela, da je bila zveza m ed k ra ji čim k rajša. Tega predela avtor tudi ini v celoti raziskoval na terenu in je tak o ostal pri začasnih ugotovitvah. V elike težave dela p ri tem tudi lokalizacija vm esnih postaj (Ovilatus, Joviacum , Stanacum). Zlasti p ri O vilatus so dosedanja m nenja močno deljena, av to r pa se p riključuje n aziran ju , da p red stav lja O vilatus po reki T raun (po M om m senu naj bi R im ljani T rau n označevali z O vilava) iz­ peljano ime, k ra j pa lokalizira v naselje H örsching z večjim številom rim skih najdb. Laže in soglasneje je lokalizirana p o staja Joviacum v Schlügen ob Donavi. N ad aljn ja zveza z Boiodurum po avtorjevem m nenju navzlic najdbi m iljnika p ri L ngelshartzellu ni mogla iti vzdolž Donave, tem več na ozem lju južno od nje, k je r p ri k ra ju Raab lokalizira postajo Stanacum in ta k o dopušča velik ovinek. V sekakor je ta del potreben še bodočih podrobnih terenskih raziskav. Sodeč po štirih n ajd en ih m iljnikih, ki izvirajo vsi iz začetka in prve po­ lovice 3. stoletja, so bile ceste v tem času še v skrbni negi. O njihovi usodi avtor, obravnavajoč jih le topografsko, ne pove ničesar. K njigo zak lju ču je seznam k rajev in 14 lepih fotografskih posnetkov ostankov starih cestnih tras, ki p red stav ljajo za tovrstno topografijo poleg uvoda dobro m etodično in prim erjalno gradivo. g^ ^ p Sevin H., Die Gebiden,im S elbstverlag des V erfassers, M ünchen 1955, str. 222 in 74 slik v tekstu, m ed temi 18 geogr. skic. Delo obsega poleg kratkega uvoda šest večjih poglavij, katerih naslovi nam že povedo, kako je pisatelj obdelal ves problem Gepidov in njihovo zgodovino. Naslovi posameznih oddelkov so: I. Gebidoios. II. V K arpatski deželi, III. Čas hunske vlade, IV. K ralj A rdarik, V. Gebidei, VI. Sledovi Gebidov. Na koncu je navedena litera­ tura, register oseb, narodov in geografskih imen. N ajprej m oram o ugotoviti, da je pisatelj v prvi v rsti zgodovinar, ki nam podaja izčrpno politično zgodovino Gepidov in kaže n jih o v velik pomen v času selitve ljudstev. V predzgodovinskem času so stanovali G epidi na d. bregu reke Visle ob njenem izlivu v B altiško m orje. Sem kaj so prišli, kakor tudi ostali G otje, iz Skandinavije. Ko so se sosedni G otje preselili k obali Č rnega m o rja in se kasn eje razširili po rim ski provinci D aciji, so jim okrog leta 250 po Kr. sledili tudi Gepidi, za katere pa tam ni bilo več prostora. Ostati so m orali v K arpatih in ob G ornji Tisi. K asneje, ko se je njihov položaj precej izboljšal, so razširili to svojo posest proti ju g u do reke Maroša, k je r jih najdem o okrog leta 360. P isatelj opisuje njihove borbe z Vizigoti in njihova skupna bolj ali m anj srečna podjetja, dokler niso prišli skupno z O strogoti pod hunsko oblast (prim erjaj geogr, skice št. 9—13). Sicer so sprem ljali Hune p ri vseh njihovih roparskih po­ hodih, vendar je bila največ ravno njihova zasluga, da so popolnoma uničili hunsko državo. Za vlade A tile se je posebno izkazal gepidski k ralj A rdarik, ki je pa po njegovi sm rti pričel z uporom proti njegovim sinovom. Z drugim i upornim i plem eni vred je prem agal Atilove naslednike pri reki Nedao. H uni so se po­ m ikali k obalam Č rnega m orja in s tem se je končala njihova oblast, ki je ogrožala vso Evropo. G epidi so pa zasedli še vse prejšnje hunsko ozem lje ob Tisi in k asneje vso nekdanjo rim sko provinco Dači jo (sl. 25 in 64). Ostrogoti, p re jšn ji hunski podložniki, so se um aknili v Panonijo, od koder so pa km alu odšli iin pod vodstvom T eoderika osvojili Italijo. G epidi so v n ad a ljn jih uspešnih b o jih z Bizantinci še p rec ej razširili m eje svoje države in si tudi osvojili mesti Sirm ium in Singidunum . Sirm ium je postal celo njihova prestolnica, a je bil tudi vzrok neprestanega spora z Bizantinci. Z aradi tega jim tudi ti niso p ri­ skočili na pomoč, ko so jih od zahoda napadli Langobardi, od vzhoda pa z n jim i zvezani Avari. Y borbi je poginil cvet gepidskega ljudstva z njihovim k raljem Kunim undom vred. Njihovo deželo so pa zasedli A vari, ki so še preostale G epide zdecim irali. Le m ajhni ostanki so se izselili in so počasi izginili m ed drugim i ljudstvi (sl. 69), n. pr. v Sev. Ita liji (sl. 74). V resnici se gepidski jezik le malo raz lik u je od gotskega. G otski nam je oh ran jen v m nogih fragm entih sv. pisma, ki ga je prevedel arija n sk i škof W ulfila. »Codex argenteus« je samo polovica tega prvotnega originala in je danes shranjen v U psali. G epidi in Goti so govorili isti jezik, kar je razum ljivo, k e r so istega rodu. To p o trju je še posebej Jordanes, ki im enuje Gepide, Vizigote in Ostrogote pripadnike istega naroda, nam reč gotskega. Za vzgled nam našteva p isatelj nekaj strani gepidskih besed in p odaja tudi prim er njihove pisave. Krščanstvo, in sicer arianizem so p reje li Gepidi prostovoljno iz Bizanca. V endar jih je še n e k a j vztrajalo v p rejšn ji poganski veri (str. 100) s starim i običaji, žrtvam i in starim i bogovi. V endar dokazujejo mnogi dragoceni najdeni predm eti s križem , da je bilo krščanstvo močno razširjeno (str. 105). Sevin črpa večino zgodovinskih podatkov iz antičnih pisateljev. D a bi bolje osvetlil posam ezne dogodke, citira prevode k a r celih poglavij. O bdelal jih je glede na njihovo verodostojnost in vsebino. V elikokrat izlušči iz dolgega p ri­ povedovanja bizantinskih pisateljev zgodovinsko jedro, ki ga je skušal pisatelj sk riti v množini besed in m isli (str. 169). P isatelj tudi pravilno ugotavlja, da so im ela druga germ anska plem ena, n. pr. O strogoti (Jordanes) ali L angobardi (P. Diaconus), pisatelje, ki so izčrpno in z ljubeznijo pisali o zgodovini svojih narodov. Oba om enjena pisatelja sta bila sovražna Gepidom. Zato om enjata za G epide važne dogodke le m im ogrede, nekako ob robu in v slabem sm islu (str. 33). Z aradi tega je Sevinovo kritično gledanje na te vire zelo umestno. Sevin nam podaja tudi zelo dobro sliko m aterialne k u ltu re pri Gepidih. N aslanja se na m nogoštevilne najdbe, ki jih ima naznačene po najdiščih na geografskih skicah (sl. 3, 25, 73). Na m nogih risbah imamo n ajrazličn ejše pred­ m ete od zgodnjega laten a do propada gepidske države. Vse to in še posebno poglavje (Bodenfunde in Gebidei) nam dobro p o trju jejo , da so bili Gepidi km ečko, poljedelsko ljudstvo, neokretni, počasni, defenzivnega in m iroljubnega duha. Im enovali so jih tudi srečne Gepide za razliko od bojevitih in k potovanju nagnjenih Gotov (str. 24). V posebnem poglavju obravnava pisatelj zlati zaklad iz Szilagy-Somlyója in ga pojasnjuje z m nogim i slikami (str. 38 sl.). Pisatelj sodi, da je bil ta zaklad zakopan okrog leta 500 po Kr. in da ta k ra t že dolgo ni b il v rabi. Iz vsake vrstice se vidi velika p isateljeva ljubezen in sim patija do ne­ srečnega gepidskega rodu. Lahko opravičeno trdim o, da nam je p isa te lj v tem delu podal sliko p rese lje v an ja ljudstev, gledano ne z bizantinskega ali lango­ bardskega stališča, am pak z g;epidskega. Glede tega, kako nam pisatelj podaja vse navedene misli in podatke, bi omenil, da bi delo neprim erno mnogo pridobilo, ako bi Sevin n av ajal vse citate pod črto in v originalnem tekstu. Z iskanjem po delih, ki^ so sicer v seznamu literatu re natančno navedena po številkah, izgubim o veliko časa, pa tudi citirana dela niso vsakom ur dostopna. J. Klemenc Jaro Sašel, Vodnik po Emoni, L ju b ljan a 1955, 98 str. francoski prevod (59—52), 4 slike v tekstu 11 slik v prilogi. P red nam i je knjižica, ki jo je založil in izdal M estni m uzej v L jubljani. Po obliki je zelo dobro oprem ljena, lahko rečemo, da celo bogato. T iskana je na dobrem p ap irju in glede na velikost in p ap ir odlično ilu striran a. K lišeji so izborni in tudi tisk je odličen. Tako je ta knjižica kak o r p o zunanji obliki, tako tudi po tisku in po ilu stracijah zelo p rik u p n a. V endar se m oram o pa z vso pravico vprašati, k a j je pravzaprav hotel izd aja te lj s to knjižico. P ublikacija ima nam reč naslov »Vodnik po Emoni«. K er pa imamo pod pojm om »vodnika« vedno neko določeno predstavo, je vsekakor upravičeno v p rašan je, ali »Vodnik po Emoni« zasluži to ime. Po vsebini p red sta v lja knjižica le k ratk o , poljudno­ znanstveno starejšo zgodovino L jubljane, niti ne Emone. Tako bi bil glede na širino, ki je bila om enjena »in glede na obravnavo veliko p rim ern ejši naslov »Nekaj iz n ajsta re jše zgodovine L jubljane«. K asneje sta b ila »Vodniku« dodana še dva lista, ki n a j bi nudila nekak vodnik po arheoloških zb irk ah M estnega m uzeja. V endar je to podano v zelo skopih besedah, tako da je le neka splošna registracija glavnega m ateriala. V sekakor je prem alo, da se v neki vitrini registrira m aterial na način, kot v tej knjižici, na pol drugi strani za vse zbirke. Tudi tu se p o jav lja vprašanje, čemu je sploh to natisnjeno, ko v resnici ne m ore nikom ur služiti. V prašanje je tudi, ali je na m estu, om enjati fragm ente keram ike kot »črepinje«, k er pod črepinjam i razum em o m arsik aj. Še resnejša opomba pa je, da bi bilo želeti, da bi naj bila registracija objektov točna. D oslej v L ju b ljan i slovanskih žar nam reč sploh ne poznamo. Ne glede na to, kakšen cilj je zasledovala pričujoča p ublikacija, je pa potrebno pokazati tudi n ek aj momentov, ki zadevajo predvsem av to rja in za­ devajo njegovo znanstveno podajanje. V celoti lahko rečemo, da je »Vodnik« pisan zelo lepo in tekoče. Avtor ima zelo lep slog. Razen tega je avtor uporabil tudi slog, ki je razum ljiv ne samo suhoparnim znanstvenikom , tem več tudi drugim . V endar je pa k lju b tem u treba paziti na znanstveno resnico in znan­ stvena dognanja. Ne gre si ustvariti n ekakšno svoje m nenje, ki še ni n ik jer dokazano, in ga p o d ajati javnosti kot zadnji k rik arheologije. Posam ezna m nenja avtorja, ako so tudi še tako zanim iva, ostanejo toliko časa osebna m nenja, dokler niso na d rugih m estih znanstveno dokum entirana in jih ne gre vsiljevati drugim, celo ne pod nekim splošnim videzom takšnega arheološkega stanja. Poleg tega je pa avtor zagrešil tudi še vrsto napak, ki jih v takšni publikaciji, še zlasti, k er je poljudno-znanstvena, ne bi n ik a k o r smel. D otaknili se bomo samo n ek aj n ajb o lj izrazitih prim erov, čeprav bi se o m nogih stvareh dalo razpravljati. Avtor postavlja prvo sled človeškega živ ljen ja na lju b ljan sk em ozem lju v t. i. kulturo L jubljanskega b arja. Čeprav je mogoče slediti živ lje n je tudi še v čas paleolitika, ko je lju b ljan sk o področje predstavljalo obširen areal tedanjih lovcev (najdba n a V rhniki), imamo prvo doslej ugotovljeno naselitev res v k ulturi L ju b ljan sk eg a b arja . Toda avtor p ostavlja to k u ltu ro v čas od 1900 do 1500, m edtem ko jo vse kronologije p o sta v lja jo v čas od 1900—1700, včasih pa tudi v čas od 1800—1600. Kje je avtor dobil svoje letnice, ni jasno, posebno k er v tekstu izrecno pravi, da je to ribiško lovska k u ltu ra n a prehodu m lajše kam ene v bronasto dobo. D alje deli avtor k u ltu ro L ju b ljan sk eg a b a rja na »starejšo« in »mlajšo« dobo. Res lahko bi m u bili hvaležni, ako bi mu uspelo dokazati to delitev (v Vodniku je žal le n ek a j splošnih fraz), k a r je doslej vsem raziskovalcem B a rja spodletelo. Zanim ivo je, da avtor šele v m lajšo fazo svoje k u ltu re L ju b ljan sk eg a b a rja postavlja uporabo »bakra in brona«. Toda, kolikor danes vemo, so se b ak re n i predm eti u p o rab ljali že na samem začetku nam znane kulture, o »bronastih« pa žal ni n ik je r sledu. V m lajši dobi, m eni avtor, so