Svoj korak, s katerim je povzročil dolgoletno pravdo o pisavi r-a, je utemeljil v posebnem članku1, kjer pravi med drugim, da je r po Miklošičevi trditvi samoglasnik in ga pišejo tako Čehi in Štokavci ter »se razun šolskih knjig že tudi  največi  del   knjig  v   Zagrebu  (tako)  tiska«,
Od kraja se je Bleiweisova pisava hitro širila, Sprejel jo je Janežič v Glasnik2 (1862, 1863) in po daljšem premisleku3 tudi že v 2, izdajo slovnice (1863) v 5, izdajo Slov, Sprach- und Lese-buch-a, ki ga je izdal tudi to leto. Leta 1862, jo je sprejel tudi Cegnar v prestavo Viljema Telia in 1, 1863, Levstik v časnik Naprej,
Toda stvar se je presukala, Marn je v Jezič-niku (1863, I, 8) iznova odrekal r-u samoglasnost in tudi Janežič se je premislil ter začel pisati z letom 1864, v Glasniku er zopet po stari navadi, kar je storil tudi v 3, izdaji slov, slovnice (1864), češ »da ne bode v tej zadevi razlike med slovnico in ostalimi šolskimi bukvami4,« Novice so vzdihnile; »Žal nam je, da je 3, iztis r-u vzel, kar mu gre,«5 Odvrženega r-a pa se je sedaj usmilil Levstik, ki se je v klasičnem, šaljivo pisanem sestavku »Zatoženi sosamoglasnik«6 potegnil nasproti Janežiču in Marnu za njegove pravice, V abecedni vasi se vname med črkami prepir, R noče več svoje dosedanje žene črke e, češ da je samoglasen in je ne potrebuje. Vsi soglasniki in vse samoglasnice se temu protivijo. Na predlog črke o se osnuje sodni zbor, kateremu naj r dokaže, da je samoglasen, R se temu podvrže, toda se upira predlagani prvosednici tega zbora, črki A, ter obema prisednikoma B in C, Prvosednico7 odklanja zato, ker »ni spodobno, da bi ženska prvosedovala v razpravi, kterej vsa slovenska dežela tako željno pričakuje razsodbe« (76), Pri-sednik  B,   pravi  r,   pa »vega na dve strani.   Pri
1  Nov. 1862, 34, Zakaj »Novice« izpuščajo tihi e in pišejo črko r kot samoglasnik?
2  Nekateri dopisniki so jo začeli uvajati že meseca svečana 1. 1862, v maju pa je r že prevladoval nad er-om; L 1863 je pisal Glasnik r brezizjemno,
3  Prim. oznanilo o novi slovnici, Glas. 1862, 199 si., kjer pravi: »Pisava r-a brez polglasnika ... po Novicah ... v slovenščino vpeljana, pridobiva si med Slovenci čedalje več prijateljev. Dolgo sem ugibal in pretehtaval predstva in ne-priličnosti te pisave; prepričal sem se, da je posneme vredna .. . Če vendar večina čast. gg. presojevavcev (katerim se je prvi del te slovnice v pretres poslal, op. pis.) te pisave ne potrdi, zavoljo sloge upiral se ne bom« (200).
i Glasn. 1864, 131, kjer je naznanil 3. izdajo te slovnice. s Marn, II, 74.
6  Sestavek se je bral najpreje v ljubljanski Čitalnici (Novice, 1. 1864, 63), nato pa je izšel v Novicah,  1864, 68 si,
7  Levstik je mislil tu na Danico, kakor je razvidno iz očitanja glede -»Abune Solimana« in Jeranovih nazorov o poeziji. Danica je bila r-u nasprotna.
nas mu namreč pravimo B, v cirilici ga pa izrekajo za V, da torej sam prav ne zna, česa naj bi se trdno poprijel, kakor Janežič, ki je v svojej zadnjej slovnici (t, j, 2, izdaja, op, pis,) mene hvalil, da imam samoglasne lastnosti, zdaj mi pa zopet sili na ramo neprijetno družico e, ktere se branim, kolikor morem , , , Prisednik C mi je tudi kaj posebno sumen, da je ud tiste skrivne družbe, ki se je osnovala, da bi se ohranile stare oblike v našej pisavi; ki nam je celo pokazila prestavo svetega pisma, držeč se okusne rabe:  »per tih pertih smo večkrat per deli« (Smeh
V ALJAŽEVEM STOLPU NA VRHU TRIGLAVA.
med črkami1). Znano pak je, da se jaz potezam le za napredek, torej za prave nove oblike, in zopet se mi je bati, da mi tudi C ne bode pravičen (76), R prosi za prvosednika Pravopis, za obe prisednici pa Resnico in Pravosodnost, »ki se ne da preslepiti krivim rabam dozdanje pisave, temuč , , , le po umu vedno mirno sodi, kako je prav, kako je napak« (76), Naposled se r s sodnim zborom zadovolji in mu dokazuje, da je »sam svoj« ali kakor sam pravi, samoglasen. Dokaza ni dovršil, ker Levstik spisa ni skončal,
1 Tu misli najbrže na Marna. ki je bil prijatelj »družbe starih oblik«, t. j. Jerana, Zamejca in drugih prirediteljev Wolfovega sv. Pisma.
349    —