3 Društva, vključena v Trdoživ, smo skupaj s še mnogimi drugi- mi posamezniki in organizacijami tudi v letu 2019 nadaljevala s svojimi prizadevanji k boljšemu ohranjanju, predvsem pa po- znavanju slovenske narave. Poleg izvajanja lastnih dejavnosti to vključuje še zagovorništvo, opozarjanje na pomanjkljivosti ter morebitne težave in napake, sodelovanje v procesih odločanja in upravljanja ter izvajanje s tem povezanih raznolikih aktivnosti. Tudi v te namene nevladne organizacije (NVO) sodelujemo v Svetu ministra za okolje in prostor za sodelovanje z NVO, čeprav je zadovoljstvo članov, vsaj iz vrst ohranjanja narave, v tem po- svetovalnem telesu v zadnjem letu čedalje manjše, saj se na ža- lost bolj vrtimo okoli »vroče kaše«, kot da bi bili opazni premiki na bolje. Žal. Še vedno nimamo vzpostavljene kakovostne komu- nikacije, ni želje po resnem dialogu. »Osnutek« Nacionalnega programa varstva narave (s tematiko katerega sem se pisec uvo- dnika začel ukvarjati že pred dobrima dvema letoma) še vedno ni kakovosten, kaj šele strateški. A ga je, navkljub drugačni na- povedi na Svetu, okoljski minister pred dnevi predal v potrditev Vladi. Dokončno ga bo sprejemal Državni zbor, katerega bomo (žal) morali s strokovnim nestrinjanjem še seznaniti. Tudi druga problematika iz narave je še vedno politično preslišana. Še vedno tudi ni izkazanega interesa, da bi resorno ministrstvo krepilo položaj nevladnih organizacij s področja ohranjanja narave – kot primer tega sta tudi »pozabljeni« razpis za sofinanciranje NVO s tega področja in izkazano nerazumevanje po potrebi mreže NVO tudi s področja ohranjanja narave, kot jo ministrstvo danes že vidi za področji varstva okolja ter prostora, za kateri je Eko sklad pred dnevi objavil javni poziv za štiri-letno sofinanciranje. Veseli pa me vsaj to, da NVO s področja ohranjanja narave med seboj danes več in bolje komuniciramo kot pred dvema letoma, več je sodelovanja, deljenja mnenj, podpiranja, pa tudi (najmanj minimalnega) zaupanja med okoljskimi in naravovarstvenimi organizacijami je danes več. A smo seveda tudi na tem področju, torej področju aktivnega sodelovanja in delovanja NVO, še daleč od želenega. Mimogrede, na spletni listi Natura.si so redno obja- vljeni tudi (najmanj) povzetki s posameznih sej Sveta. Bolj akcijska od omenjenega Sveta je sicer pred meseci ustano- vljena deležniška Skupina za spremljanje politike upravljanja z velikimi zvermi, katere predstavnik NVO s področja ohranjanja narave je postal Žan Kuralt iz društva Dinaricum. Ob tem mu že- lim veliko uspešnega dela pri reševanju vsebin, ki so v zadnjih mesecih zavrele tudi v širšem družbenem krogu. Z vsemi temi temami nerazumevanja (morda tudi načrtnega) potreb ohranjanja narave je povezanih tudi nekaj prispevkov tokratnega Trdoživa. Pripravili smo pregled predvsem tujih pri- spevkov o izumiranju žuželk, kar lahko hitro preslikamo tudi na slovensko stanje. Slednje se navezuje tudi na naslednjih straneh predstavljeni Opomin Evropske komisije, problematiko ohranja- nja barjanskega okarčka na Ljubljanskem barju ter na vrsto pri- zadevanj tudi Mladih za podnebno pravičnost, od katerih izposta- vljamo dva dogodka, eden je bil posvečen prav izumiranju vrst. Kot veste, si tudi v Trdoživu prizadevamo za opismenjevanje mla- dih, ki jih obenem spodbujamo k predstavitvi njihovih del. Tako lahko v tokratni številki preberete o tujerodnem okrasnem dre- vesu makluri izpod rok srednješolke, ki ji tudi sicer raziskovalne naloge niso tuje. Več je tudi študentskih avtorjev, ki so bodisi krojili prenekatere dejavnosti, o katerih poročamo v društvenih novicah, bodisi nam tokrat predstavljajo pajkojede pajke, kačje pastirje Maribora in nadaljnja prizadevanja za boljše poznava- nje gnezdenja močvirske sklednice na Ljubljanskem barju. Tako študente in člane društev kot tudi drugo javnost naslavlja pred- stavljeni projekt Še smo tu!, v katerem smo, med drugim, odona- tologi zabeležili za Slovenijo tretjo najdbo vrste kačjih pastirjev, ki je predstavljena v osebni izkaznici. Za intervju smo kot peto muzealko, ki jo predstavljamo v naši stalni rubriki, poprosili dr. Nado Praprotnik. Seveda je gospa Nada še mnogo več; priznana botaničarka, poznavalka zgodovine botanike, piska, predavate- ljica … in tudi društvenica. Več vsebin tokratne številke se navezuje na različna gozdna oko- lja, natančneje na njihove prebivalce. V osrednji temi nam avtor- ji z dvema prispevkoma predstavljajo biologijo osmerozobega smrekovega lubadarja in s fotografijami tudi njegovo »delo« v gozdu. Na gozd sta osredotočena tudi prispevka o širjenju inva- zivne navadne barvilnice v gozdovih in o poteku mednarodnega projekta, katerega aktivnosti so povezane tudi s ponovnim nase- ljevanjem evrazijskega risa v Slovenijo. Stran od osrčja gozda, na gozdnem robu, jasah in poteh ter na različnih tipih travnikov najdemo tokratno skupino, predsta- vljeno v določevalnem ključu. Le kdo ne pozna pesmi Metuljček cekinček, a vendar – ali cekinčke res znamo prepoznati in jih lo- čiti tako med seboj kot od drugih dnevnih metuljev? Za zaključek se ponovno vračam na društva s področja ohra- njanja narave in proučevanja biotske raznovrstnosti ter na tem mestu izrekam »rojstnodnevne« čestitke največjemu med njimi – 8. 12. 1979 je namreč v prostorih Fakultete za elektrotehniko potekala ustanovna skupščina Društva za opazovanje in prou- čevanje ptic Slovenije (DOPPS). Želim jim še obilo uspehov pri njihovem prizadevanju za boljšo ohranjenost narave Slovenije in varstvo njenih prebivalcev. Ponovno se beremo v naslednjem Trdoživu, v letu praznovanja 100 let Spomenice. Rok za oddajo prispevkov je 1. april. Do ta- krat vam želim prijetnega branja in obilo užitkov ter uspešno 2020. Uvodnik Damjan Vinko, urednik biltena TRDOŽIV Spreminjavi cekinček (Lycaena alciphron) na invazivni enoletni suholetnici (Erigeron annuus). Krila samcev tega cekinčka imajo na zgornji strani vijoli- čast pridih in črne pike. (foto: Barbara Zakšek)