Pedagogični pogovori. (Spisuje Jos. Ciperle.) (3. del.) 8. Ženske so bolj občutljive kakor raožje, in sicer na telesu in na duhu. Konau ni znano, kako kmalu ae prehladd ženske, kako hitro oneinorejo pri težavnem delu, kako naglo se vtrudijo pri hoji, kako lehko padejo v omotico. Pravijo pa, da ženska pude v oinotico le takrat, kedar so že njene prošnje in zolze zastonj. Občutljivost njihove duše se pa pokaže v tem, da jih vsak žalosten dogodek tako lehko gane do solz. Ali solze so le solze. Ženska, ki prelaka v tetu trenotku britke solze, smeje se morda čez pet minut iz vsega gerla. Občutki odhajajo pri nji tako hitro, kakor pridejo. Za izverševanje dejanj take niso zmožne. Značaja ne išči pri njih: ako si ti Slovenec, je ona goreča Slovenka; si pa ti nemčur, je ona zagrizena nemčurka. — Lepo je za človeka, ako ga gane tuja nesreča in razveseli tuja sreča, ako občuti tuje gorje tako, kakor bi zadelo njega; ali se čisto pogrezniti v občutke, in le čutiti a ničesa storiti, to je pretirano, to je bolezen duše. Preobčutljiv človek ni za delo. Ženska, ki pretaka solze, ki si ruje lase za mertvim kanarčkom, ki objokuje umerlega pinča, je preobčutljiva, tedaj bolna na duši, in potrebuje zdravnika. Za tičem ali psom tako žalovati kakor za človekom, to je že najviša neumnost — občutljivost sem hotel reči. Da mi pa ne bode očital kdo, da sem enostransk,, in da le omeujam ženske napačnosti, moram omeniti, da tudi mnogi možje niso nič bolji. In le možje so izpridili tudi ženske. To so v pervi versti pesniki, ki opevajo ono zdihajočo, stokajočo, plakajočo, pekočo ljubezen. Če je treba, hodi tak pesnik v sanjah *) ob potoku, tam terga cvetice, ter jih vije v vence za svojo krasotico, zraven pa lije solzc, da jih potok kar odnesti ne more (to vse pri luninem svitu). Lehko noč s tako poezijo! Koliko Werterjev je naredil Gothejev VVerter s svojo serčno opeklino! In kaj bom našteval vse pesnike, ki so s svojira ,,Weltschmerz-om" zakrivili, da je toliko sentiinentalnih in mcsečnih Ijudi na svetu. Njihova poezija jih je napravila toliko nesrečnih, ktere najbolj robata proza ne more rešiti. — Zato pa je gerški pesnik Anakreon ves drug mož. On ni ljubil pri potoku, tudi ne v lopi; ainpak pri vinu je pel svoje pesni. Zato si pa ni že v mladosti čisto izbrusil serca, ainpak še kot siv starček je imel več ognja v njem, kakor 99 mladenčev. In nemški pesnik Lessing? Kako ta poje! To je mož, tega posnemajmo. Prevelika občutljivost se nahaja rada le v tako imenovanih omikanih krogih, ki nimajo opraviti druzega, nega prebirati pesni, romane in novele. Kmet, ki se trudi v potu svojega obraza ves dan, ima vse kaj boljšega premišljevati, kakor one poetične vence, ki jih vijo pesniki svojim devicain (?). Ali on je zdrav na duhu in telesu. Kako resničen je izrek rimskega pesnika: ,,Bcatus ille, — ki daleč od mestnih klobocij Z govedo rogato Orje zemljo robato". Tudi orijeDtalca moram postaviti v izgled. Menite, da on pozna kaj tacih jokov in stokov oraikanih zaljubljencev ? 0 ne! mesec pozna le na svoji mošcji, ne pa v Ijubezni. Saj je pa mesec tako nedolžen, da pride v pesui, kakor Pilat, da je prišel v vero. Iu jud? Njega tudi *) To se pravi: luna ga nosi. Opazka stavčeva. 8* bolj briga svoja krama in dobiček, kakor ljubezen; in če ga zaščiplje kedaj kaj okoli sercti, kar se imeuuje po naše ljubezen, vzame culo, ter gre po hišah vpit: nhandle, nix zu haiidle?", ter si misli: aAbraham Icig, moraš imeti prej kaj krajcarjev, potem se boš vergel svoji Sari pod noge". Preobčutljiv človek je bolnik, ki bi se moral zdraviti, kot oui, ki je bolan na pljučah ali na možganih. On je bolan na sercu; sercč je pa po žilah v zvezi z možgani in pljuči. Kako lebko se zgodi, da se ta serčna bolezen preseli na možgane ali pljuča! — človek, ki je pervič zaljubljen, je ves poln občutkov, ktere izrazuje s samimi Boh, ah, oj, joj" in tako naprej. Ako ga hočeš spraviti spet ua pot pameti, mu moraš izneveriti njegovo ljubo. S tem mu bodeš izkazal tudi največo dobroto. Potem bo izprevidel, da ni nikjer one čiste ljubezni, one večne zvestobe, ki se opeva v pesnih. Od začetka bo res nevtolažljiv, strašno nesrečen i. t. d. Ali čas zaceli vse rano, tudi one, ktere je usekala ljubezen. Nesrečni ljubimec se bo obesil — na drugo, in po pravici povem, pri drugi bo pametnejši. Pozneje bom pokazal, da je zaljubljenost tudi velicega pomena pri odgoji, ali prav za prav na škodo odgoji. Kaki so v življenji preobčutljivi ljudje? — Ako je zadela človeka kedaj kaka huda nesreča, je bil gotovo žalosten. In ta žalost ga morda še ni minula, ampak on še vedno žaluje in tuguju po izgubljenem blagu. Tak človek se takrat najlože izjoka, ako je v družbi veselih ljudi. On zna pa tudi s časom pozabiti na nesrečo, ki ga je zadela, ali žalosti se ne more iznebiti: ona se mu je vcepila globoko v njegovo dušo. človek take baže je občutljiv, in kakor snuo vkleli za družbo ni, ali vsaj za vsako družbo ne. Ako vidi vesele ljudi, takrat ga še le prav zaboli v serce in misli si: Glej, tak bi bil lehko tudi ti. In ker se ne more ž njirai radovati, je še bolj žalosten, in nasledek njegovi preveliki žalosti je jok. Žalost človekova ima pa še druge nasledke. V njegovem življenji so včasi trenotki, v kterih obupa nad vsem svetom, v kterih je sit življenja, morda si ga je že kedaj poskusil vzeti, in nekteri že si ga je vzel. Koliko vžitka ima človeštvo od tacega? On je tih, čmeren, bojazljiv, on vidi v vsakem človeku hudobneža, ki mu je zakrivil njegovo nesrečo, svet mu je solzna dolina, iz ktere ga zamore rešiti le smert. — Drugi taki nesrečneži so pa sanjači, ki si vse stvari napak predstavljajo. Sanjač more reči, da je bolha karaela, kertina gora, červ kača i. t. d. Med tem ko oni, ktererau je ostala žalost v njegovi duši, za zmiraj svet s černimi očali gleda, vidi ga sanjafi s povečalnimi očali. Oba nista za življeoje. Pervi vidi vse černo, drugi pa vse večje, kar pa ni res, kajti človek mora videti vse tako, kakor je. Kdor si hoče predstavljati prav velicega sanjača naj bere ,,Don Quixota". Ta jc najvikši sanjač, ki je deržal meh napolnjen z vinom za glavo uekega orjaka, čedo ovac za bojne trume, kteremu so dišale tri smerdljive kmetice, kot ambra i. t. d. Sanjač postane človek, ki je veliko bral, a malo skusil, kakor rDon Quixote". — A ves drugačen je človek, čegar dušo zavzhna veselost. Vesel človek živi lehko med veselimi, on zna tolažiti žalostne in berzda sanjače. BVeselost je nebo — pravi Jean Paul — pod kterim vse raste, samo strup ne". — Preobčutljivemu človeku manjka terdne volje, da bi kaj storil. On začne marsikaj, ali ne dokonča ničesa. Posebno občutljivi ljudje so slabotneži: ženske, otroci in oni, ki niraajo nobenega dela. Kmet ni tak, kakor sem že dejal, on pa zato tudi ni slab. Pervi pogoj, da se vnruje človek prevelike občutljivosti je zdravje in moč. — Zdravo telo, najboljše blago, — pravi pregovor. Zraven tega mu je pa še treba zdravega razuma in pameti. Z besedami: Bog nam daj um in ljubo pamet — prosimo ga za najviši blagor, ki ga ima človek. Zdravje Človekovo je pa odvisno od mnozih pogojev. Pervič od zdravja starišev, celo od zdravja pradedov. So bolezni, ki se ne pokažejo takoj na sinovih, ampak še le na vnukih. Dalje so tudi bolezni, kterim je posebno podveržen ta ali oni narod. Zdravi stariši imajo zdrave otroke. Zdravje rodi veselost, bolezen žalost. V zdravem telesu biva zdrava duša, to pravilo so izpoznali že Rimljani. Bolehno dete ne živi v nadlogo samo sebi, atnpak tudi v nadlogo starišev in cele okolice. Rousseau gre še dalje. On pravi, da bi bolohnega otroka po nobeni ceni ne sprejel v odgojevanje. Tu je zašel on predaleč. Bolehni otrok se mora še bolj gojiti, nego zdrav; on prizadene pač ranogo več truda, ali zanemariti se ne sme. Vpraša se: kaj pa potein, če stariši niso zdravi? Oj, potem pa ne more poraagati živ kerst. Naj gledajo ti sami, kako si ohranijo zdravje. — Ne sme se pa misliti, da je občutljivost otroku že prirojena, ako tudi vidimo, da imajo občutljivi stariši take otroke. Prirojenega ni nič, ampak te prevelike občutljivosti se je navzel otrok le po odgoji. (Dalje prih.)