IZ NAŠE DNEVNE KULTURE.
Iz univerzalnega besednjaka »ljubljanskega« gledališkega kritika
(ki ga je Udruženje gledaliških igralcev molče aprobiralo in ga ljubljansko občinstvo z užitkom prebira).
M o 11 o : »Narodno gledališče mora paziti na vse, biti povsod na stališču izobrazbe in okusa.« (M. Z. Slov. Narod 1922. št. 90.)
Navadno dajejo Polonija s. častitljivo vnanjostjo, s sivo dolgo brado, kakor jo ima n. pr. Pašič. (Hamlet.)            :"-..;
To lice bi bilo na mestu v prelepi igri »Die Gigerln von Wien«. (Marija Stuart.)
Verska čuvstva.
Zdelo se mi je, da režija in igralstvo sploh niso prodrli v duševno jedro Preglove igre in so si nalogo olajšali s tem, da so jo enostavno igrali kakor igrajo pobožni kmetski diletanti kak sveti pasijon. Kaugumi, kadar je že docela razzvečen in razvlečen. (Azazel.)
Poleg »Francozov« I. in I. je stal še neki vitez žalostne postave, »spremstvo« menda; namesto da bi ga bili pošteno našminkali, mu je nekdo potegnil čez lice par rjavih madežev, da je izgledal, kakor bi se bil zaobljubil Mariji Pomagaj, da se sedem let ne bo umival. (Madame Sans Gene, 1922.)
Slovnica in tehnika.
Leicester (Dudleva) je Elizabeta enkrat nagovorila »Dudlej«. To pa ni velelnik glagola »dudlati . (Marija Stuart.)
Svetujem še več: Don Antonijo naj bi se iz kake luknje v stropu nad občinstvom s pajacovskim »talataitiii« spustil po vrvi dol. (Beneški trgovec),
S t an o v i.
Tiste rdeče roke so mu mahale iz dvorjanskega slabo vezenega fraka, kakor bi spadale h kovaškemu pomočniku. (Madame sans Gene, 1922.) Enako nevzgojeno se je vedla popivajoča družba plemiških gostov, če sede pri »Figovcu<c skupaj kočijaži in mešetarji, se ne vedejo nič slabeje. (Otok in Struga.)
Ti oficirji so še vedno taki, kakoršni bi ne smeli biti. So izgledali kakor mladi komiji, če gredo na kostimiran ples. Če bi jih \?saj gledališki frizer v roke vzel. (Madame sans Gene, 1923.) Med -obogatelimi primorskimi trgovci najdeš večkrat take zavaljene dedce, ki v basu prednašajo svoj nervozni dialekt. Po mastnih licih -linije prekajenosti, surovega egoizma in bahaštva, okrog ust nekaj, kakor spomin na poslednjo bržolo in kozarec vina. Tak animalski tip je tudi Marko-vicev poglavar. (Eevizor, 1923.)
Živa    -
Tale Elizabeta je glede obleke dišala malo po »šmiri«. Elizabeta je s svojim pahljači podobnim ovratnikom, s svojo frizuro, s preščipnjenim, ne-gibkim životom in umetno napihnjenim krilom v resnici morala izgledati kakor pav ali puran, kadar se vrti v ošabnem samodopadajenju. (Ma-
Precijoze (pravzaprav bi po naše morali reči »precijozniki in precijoznice«) so bili ljudje, ki so svoje »fine« manire in svojo izobrazbo razkazovali na poseben, zumetničen način. Po ljubljanski bi jim rekli »afne«... Takih moških in ženskih »afen« je večkopreveč; le oblika je druga... Danes so drugi na vrsti. Njih zrcala so razne modne revije, v katerih se nam kot idealni tip današnje elegantnosti predočujejo v nemogoče gliste zvaljana ženska in moška telesa, s histeričnim pogledom ter krempljem podobnimi prsti. (Smešne prečijoze.)
Kuhinja in klet.
Pravi Moliere seveda to ni bil. Razloček je bil morda podoben onemu, kakor če ti pariški zrezek pripravi poštena kranjska kuharica, ne pa izučen francoski kuharski umetnik. (Namišljeni bolnik.) Igra v sedanji obliki pa bi lahko rekli »Tavčar-kino« ... Naj bo že kakor hoče, v današnji obliki je spominjala igra na pristen kinematografski golaž. (Otok in Struga.)
Pravi rajželjček je naša I___(Gospa z morja.)
Vendar — zdaj 'prihaja majhen vendar — bi si bil, kakor že večkrat pri I. želel, da bi bila pred vsakim aktom izpila kozarček šampanjca. (Marija Stuart.)
Psihofiziologija (s koncem: naturalia nori sunt turpia).
Ta bavbav s svojim bramarbaziranjem bi realnega dr. Wangla utegnil požgečkati do homer-skega smeha in se samo še izgubiti z vidika, blamiran do kosti. (Gospa z morja.) Ni čuda, da je ta ljudožerski cepec (Holofernes) lahko in humoristično dunajsko dušo v osebi Nestrova brž zapeljal do pesnitve parodije na Hebblovo dramo ... Pojte no; ta Judita je vendarle histerična samica, ki jo po dolgi samoti spre-letavajo spomladanski občutki, da voha za samcem. (Judit.)
Madame Sans Gene je uloga, ki zahteva, da prihaja od igralke na občinstvo tudi neki lahko seksualni fluidum. (Madame Sans Gene, 1922.) In dvorne dame — nihče jim ni pokazal niti, kakšne so bile empire-frizure — v tistih revnih oblekah in ti pokloni kakor bi jih —. (Madame Sans Gene, 1923.)
O znanstveni in stilistični antitezi.
Ko smo v 1. štev. nekega našega mesečnika za književnost in prosveto pri označbi 16. stoletja brali: »Slovenski jezik dobi primerno upoštevanje pri protestantih Trubarju, Dalmatinu itd. Katoličan Ad.am Bohorič izda L 1584. prvo slovensko slovnico« — smo mislili, da stojimo pred novo znanstveno tezo. Zato nam ni bilo nič prav, ko smo pozneje brali popravek: »V prvem delu te razprave naj se bere na str. 48. namesto: Katoličan Bohorič — pravilno ,Krčan' Bohorič« ..., zato ne, ker nas je pisatelj pripravil ob znanstveno tezo in stilistično antitezo. — Mi smo vendar toliko maloverni, da nam ta popravek le ne gre gladko v glavo, in ne moremo približati protestantom »Krčana« in tudi ne moremo obojih stavi jati nasproti, saj je v tistem »itd.« tudi Bohorič primerno upošteval slov, jezik — če je bil že v L številki protestant, tedaj za »Krčana?   ne   bi   bilo  smelo   nič  ostati!   —  Hva-