META STERLE
GLAVNIKARSTVO OD SREDINE 18. STOLETJA DO SREDINE
20. STOLETJA NA LOŠKEM
(Škofja Loka, Puštal, Hosta, Stari dvor)
Ustno izročilo pravi, da so glavnikarstvo pred približno 230 leti prinesli
v Loko Tolminci (Kminci) in Vipavci. Tolminci so že v 17. stoletju kupovali
v Loki žito, Ločani pa so krošnjarili s svojimi izdelki po sejmih na Vipavskem.
V prvi polovici 18. stoletja se Ločani zlasti s platnom pojavljajo na sejmih
po primorskih mestih in ga tovori j o celo v Italijo, zlasti v Trst in Videm.'
Prav tako pa v Loko prihajajo furlanski in italijanski trgovci, ki kupujejo
platno in živino. Trgovske stike z njimi vzdržujejo tudi podeželski obrtniki
iz vrst kajžarjev in gostačev. Podatki o živahni trgovski izmenjavi lahko pritrdijo
ustnemu izročilu, za katerega so potrebni še pismeni dokazi o »importu«
glavnikarske obrti v Loko.
Starejši loški glavnikarji
Na podatke o glavnikarjih naletimo v januarskem dokumentu leta 1752,-
iz katerega je razvidno, kakšni so bili letni dohodki in s tem obdavčitve mestnih
obrtnikov. V obrazložitvi tega dokumenta je napisano, da je dohodek zelo
skromen in da v prikazanem dohodku ni obračunana niti hrana niti stanovanje.
Zaradi preskromnega dohodka se morajo obrtniki zadolževati. V seznamu
je šest glavnikarjev, ki bivajo v mestu in od katerih je eden hišni lastnik,
ostalih pet je gostačev. Letni dohodek in obrtniški davek je bil naslednji:
Jakob Loschan je lastnik hiše, ki ima letnega dohodka 15 goldinarjev in plačuje
17 krajcarjev davka;^ ostali plačujejo prav tako po 17 kr, kar znaša skupaj
1 gld in 25 kr, letnega dohodka pa imajo: Jernej Lostreck 36 gld. Urban
Solle 10 gld, Matija Loschan 12 gld, Jakob Kerlin 20 gld in Matevž Lostreck
14 gld.
V seznamu hišnih številk za leto 1825^ so trije Ločani, lastniki zidanih hiš,
ki se ukvarjajo z glavnikarstvom: Janez Lošan v Mestu 8 (r. 1770, u. 1848).
Jakob Kavčič v Mestu 10 v. Tminc (r. 1801, u. 1849), ki je leta 1826 že trgovec
in Jurij Potočnik iz Mesta 107.
Za sredino 18. stoletja' ni znan noben glavnikar med obrtnimi poklici za
vas Puštal. Puštalci so bili kajžarji, podložniki puštalskih gospodov, ki so se
preživljali z različnimi poklici od čevljarjev do številčno najmočneje zastopanih
tkalcev, usnjarjev in mesarjev. Kot glavnikarji so Puštalci omenjeni šele v
1. polovici 19. stoletja. V seznamu lastnikov hišnih parcel za leto 1826" imamo
tri glavnikarje: Franca Guzelja v. pri Mesari, Puštal 38, ki ima zidano hišo,
86
lastnika lesene hiše Jurija Fika v. Starman iz Puštala 40 in Jurija Eberla
v. pri Juri iz Puštala 19. Puštalski glavnikarji so nosilci obrti, ki ostaja v družini,
bodisi da prehaja na sinove in brate ali pa se s porokami njihovih hčera
prenaša na zete ali svake.
Janko Jovan leta 1905' v sestavku o glavnikarstvu v Puštalu pravi, da je
glavnikarsko obrt v Puštal prinesel praded znane Guzeljeve rodbine, ki se ]«.;
leta 1820 priženil v Puštal. Ta podatek ni točen. Praded je Franc Guzelj, rojen
leta 1779 v Puštalu, ki se je leta 1808 poročil s Puštalko Heleno Eberl, ki izhaja
iz glavnikarske družine: Helenina brata Jurij in Ignac sta bila glavnikarja.
Ze Guzeljev oče Jožef in njegov stari oče Janez sta živela vseskozi v Puštalu,
kakor tudi še več rodov te veje. Vsekakor je bil Franc Guzelj pomembna
osebnost v glavnikarstvu, precej premožen in verjetno tudi cenjen, saj je bil
po večkrat na leto boter puštalskim otrokom, in to ne samo sosedovim in sorodstvu.
Katerega leta se je začel ukvarjati z glavnikarstvom, ni znano. Prvi
podatek, da je bil glavnikar, je iz leta 1817,** ko je bil boter otroku usnjarja
Kalana iz Puštala 37. Leta 1826 je v seznamu hišnih lastnikov najprej omenjen
kot tkalec in nato vseskozi kot glavnikar. Verjetno se je do tega leta
ukvarjal z glavnikarstvom in tkalstvom, saj ga leta 1817 toži Jakob Starrn
zaradi poravnave dolga v zvezi s platnom. Umrl je leta 1842 zaradi diareje. Njegov
sin Jurij se je izučil glavnikarstva pri očetu in se je verjetno ukvarjal z
obrtjo do leta 1837, ko je začel trgovati z lanom.
Med tremi najstarejšimi puštalskimi glavnikarji iz leta 1826 je pomemben
Jurij Sever, rojen leta 1799, ki je ob poroki leta 1825 z Antonijo Fik, sestro
glavnikarja Primoža, stanoval kot gostač in glavnikarski pomočnik pri Francu
Guzelju v Puštalu 38. Po poroki je živel do leta 1833 v rojstni hiši svoje žene
v Puštalu 40, tega leta pa je kupil od Guzelja kajžo v Puštalu 19. (Po ustnem
izročilu njegovih potomcev izvira Severjev rod iz Vidma, od koder naj bi prišel
Jurij v Puštal že kot izučen glavnikar. Pismenih dokazov o tem zaenkrat
še nimamo, drži pa, da priimka Sever ne zasledimo v Loki in Puštalu v matičnih
knjigah, ki so nam na voljo od 17. stoletja do leta 1825.) Rod Severjev
je dal 7 glavnikarjev, od katerih so bili štirje glavnikarski mojstri.
Od sredine 19. stoletja do sredine 20. stoletja
Vajenci
Iz raznih arhivskih podatkov, ki so nam na voljo in na podlagi katerih
smo zaradi preglednosti sestavili za vsakega glavnikarja kartotečni list, je razvidno,
da je imel najmlajši vajenec 10 let, najstarejši pa že 19 let, ko je prišel
v uk k mojstru. Največ je bilo 13 do 15-letnih fantov, ki so se na željo ali
na pritisk staršev odločili za ta poklic. Med rojstnimi kraji vodi Puštal, sledijo
Škofja Loka, Stari dvor, Hosta in Stara Loka, medtem ko so ostali kraji na
Loškem številčno slabše zastopani in so dali po 1, 2 ali 3 bodoče glavnikarje.
Ti kraji so: Pungert, Lipica, Suha, Reteče, Godešič, Grenc, Virmaše, Sv. Duh,
Šutna, Bitnje, Sv. Andrej, Sv. Barbara, Črni vrh in Poljane. Kraji Kranj,
Brest v Istri in Trst pa so dali po enega glavnikarja, ki so se izučili v Puštalu
ali Loki.
Učna doba je bila tri leta. Mojstri so po potrebi tudi samovoljno skrajševali
ali podaljševali učno dobo; to je razvidno iz seznama mojstrov za leto
1888," kjer je v opombi zapisano, da mojster Jakob Štrekelj v. Matajc svojemu
vajencu skrajšuje učno dobo na 2 in pol leti pod pogojem, če bo vajenčeva
87
mati o sv. Uršuli 21. oktobra 1888 plačala mojstru 15 f., če pa ne, se bo moral
učenec učiti tri leta. Vajenci do leta 1889 niso obiskovali nobenih šol. Zato so
bili v glavnem čisto odvisni od mojstrove dt)bre in slabe volje, od njegovega
značaja. V večini primerov so prvi dve leti delali vsa druga dela (pomagali
gospodinji v kuhinji, sekali drva ipd.), ali pa so opravljali delo, ki je bilo
najbolj smrdljivo, umazano in težko (čiščenje rogov in izpiranje glavnikov).
Hrano in stanovanje jim je nudil mojster. Hrana je bila slaba, saj je gospodinja
že pri kosu kruha skoparila in odrezala še tanjšega kot mojster, drugod
pa je bil mojster tisti, ki je gledal, da vajenci niso bili preveč »požrti« pri
jedi; stanovanje je pomenilo: spanje na rcžnini v delavnici ali na senu v podstrešju.
Za svojo delo niso dobili nobenega denarja. Ob nedeljah in praznikih
so hodili domov. Mnogi vajenci so obupali in se k mojstru sploh niso več
vrnili; raje so se odločili za drug poklic, misleč, da bodo drugje imeli boljše
pogoje. Zelo radi so menjavali mojstre, ali pa so jih mojstri sami spodili.
Prvo vpisovanje v Obrtno nadaljevalno šolo se je začelo 2. in 3. februarja
1889.'° Učenci so pri vpisu plačali 50 kr. Obrtna šola je imela pripravljalni
tečaj ter prvi in drugi razred. V zvezi z ustanovitvijo Obrtno nadaljevalne
šole v Skofji Loki je ravnatelj csnovne šole in mestni odbornik Franc Papa
prosil za strokovno pomoč šolskega vodjo Burnika v Kamniku, kjer je bila
obrtno nadaljevalna šola ustanovljena že nekaj let prej. Med drugim ga sprašuje
tudi za glavnikarje. Burnik v dopisu, poslanem Papi 26. februarja 1889,"
pravi, da »češljarji« risanja ne potrebujejo, razen če »češalje« tudi okrašujejo.
V tem primeru bi ti potrebovali prostoročno risanje. Da bi bile za »češljarje«
potrebne kakšne posebne strokovne metode pouka, Burniku ni bilo znano.
Leta 1889'- je vodstvo Obrtno nadaljevalne šole poslalo vabila glavnikarskim
mojstrom Antonu Fiku, Luku Dagarinu, Blažu Notarju. Matevžu Ostercu,
Francu Severju in Lovrencu Štajerju, naj pošljejo svoje vajence v šolo. Tega
leta je imela šola pouk ob ponedeljkih in petkih od 19.30 do 21.30 ure zvečer
in vsako nedeljo od 10. do 12. ure.'-' Prijavljenih glavnikarskih učencev je v
tem letu bilo trinajst.
Mojstri so vajence neradi pošiljali v šolo, zato so učenci izoitajali od
pouka. Na mesečne opomine vodstva šole so mojstri pošiljali pritožbe, češ da
je vpisnina previsoka in da je pouk prepozno zvečer. Tako v dopisu, poslanem
glavnikarskemu mojstru Janezu Severju v. Klanfarju iz Puštala 17," sprašuje
predsednik Obrtno nadaljevalne šole Sušnik mojstra, zakaj je njegov učenec
Matevž Hartman zamudil 6 ur pouka. Mojster je odgovoril, da je vajenca
bolela roka. V dopisu, poslanem leta 1889 mojstru Antonu Fiku v. Starmanu iz
Puštala 38'^ zaradi zamujenih ur vajenca Franca Prezlja, pa mojster odgovarja,
da pošlje rajši vajenca stran, kot da bi ga pustil ponoči hoditi v šolo; pravi, da
pride domov ob enajstih ali cb polnoči in da toliko časa ne bo čakal nanj.
Glavnikarskemu mojstru Matevžu Ostrcu v. Ažmanu'" iz Puštala 8 se je zdela
vpisnina 50 kr očitno previsoka, zato je poslal 15. marca 1889 dopis vodji šole
Francu Papi in se med drugim takole hudoval: »Jest jih rajši vam dam in
tem zmiram pustim, da jih vgvantate in jesti dajete, jih ni treba necoj damu
izpustiti, le vi dejte nim postelja in vse, kar potrebujejo, tuki že tako teško
živimo, da se skoraj namore, zdej pa še vsaki dan plačevati, to ni prav . ..«
Mojstri so se ob sprejemu vajencev pismeno različno obvezali: Nekateri
mojstri bodo učencu dali hrano, stanovanje in obleko; drugi samo hrano in
stanovanje, z obleko pa ga bo preskrbel prvi dve leti oče ali mati, tretje leto
88
Šolsko opravičilo glavnikarskega mojstra Antona Fika iz leta 1889 za vajenca Franca Prezlja
(Po originalu v LoSkem muzeju v Skofji Loki.)
89
pa bo dal obleko mojster; ponekod pa ga bo skozi vsa tri leta »gvantal« oče;
del zneska za učenca v bolniško blagajno bo plačal oče, kakor tudi »donesek«
za Obrtno nadaljevalno šolo, preostali del pa mojster.''
Ker nekateri mojstri niso plačevali zneska v bolniško blagajno za svoje
vajence, kot so se zavezali, je prišlo tudi do dražb. Dne 24. avgusta ISgž'** so
zarubili glavnikarskemu mojstru Matevžu Ostrcu iz Puštala 8 majhen voz na
štiri kolesa, Antonu Fiku iz Puštala 38 voziček na dve kolesi in Luku Dagarinu
iz Puštala 46 eno senico. Ker so nato znesek poravnali, je bila dražba
ustavljena. Istim mojstrom je okrajno glavarstvo v Kranju 27. oktobra 1892'*'
poslalo obvestilo, da dolgujejo v bolniško blagajno 7 gld in 38 kr, zato so
Ostrcu zarubili voz, Fiku 1 klaftro drv in Dagarinu kravo.
V zvezi z volitvami v odbor obrtno nadaljevalne šole so januarja 1893-"
prejeli vabila trije puštalski mojstri: Luka Dagarin, Matevž Osterc in Janez
Sever. V odbor je bil izvoljen Luka Dagarin.
Pošiljanje šolskih opominov mojstrom v Puštal, ker ne pošiljajo svojih
učencev k pouku, je bilo vse pogostejše. Mojstri pa so bili prepričani, da
zadostuje, če pošljejo le enega svojega vajenca v šolo. Številčni seznam glavnikarskih
učencev, ki so obiskovali obrtno nadaljevalno šolo od leta 1890 do
1895, je bil pri posameznih glavnikarskih mojstrih naslednji:'-*
1890 1891 1892 1893 1894 1895
Matevž Osterc v. Ažman, Puštal 8
Jakob Štrekelj v. Matajc, Puštal 13
Franc Sever v. Kerenčk, Puštal 26
Anton Fik v. Starman, Puštal 38
Luka Dagarin v. Martanc, Puštal 46
Janez Sever v. Klanfar, Puštal 17
Jurij Osterc v. Šmec, Puštal 9
Andrej Perko v. Brinar, Mesto 62
3
2
1
1
2
—
—
3
3
1
—
1
1
—
4
2
2
2
2
2
1
2
1
2
2
2
2
—
2
2
—
—
2
1
2
2
1
—
—
2
1
15 11
Sledi nekaj zanimivih podatkov, ki osvetljujejo šolanje glavnikarskih vajencev:
— Dne 14. oktobra 189B-- je bilo v dopisu šole mojstrom sporočeno, da
mora vsak mojster pošiljati svoje učence v obrtno nadaljevalno šolo, kjer je
pripravljalni tečaj ob nedeljah od 9. do 12. ure dopoldne ter vsak ponedeljek
od 16. do 17. ure popoldne, I. in II. tečaj pa ob nedeljah od 9. do 12. ure dopoldne
in v ponedeljek od 16. do 19. ure zvečer.
— Šolsko leto 1905/6'-'^ se je na primer začelo z vpisovanjem učencev
1. septembra, drugega septembra pa je bil že redni pouk. Pouk je trajal do
27. aprila 1906 (pripravljalni tečaj, I. in II. letnik).
— V dopisu 1. oktobra 1907--' stoji zahteva, da morajo biti s pričetkom šole
seznanjeni vsi obrtniki. Vsak učenec plača 1 K vpisnine, znesek pa se porabi
za nabavo risalnih in pisalnih potrebščin.
— Vpisovanje v obrtno nadaljevalno šolo v letu 1935 je bilo v nedeljo
1. septembra. Pouk v I. razredu je trajal 9 mesecev, šolnina je bila 30 din;
v II. razredu je bil pouk 7 mesecev, šolnina pa je bila 23 dinarjev. Šolo so
morali obiskovati vsi vajenci v oddaljenosti 4 km od šole.-'' Dne 12. maja
90
1935-' je bila razstava šolskih spisov in risb, obenem pa tudi izdelkov »vajeniških
preizkušenj«.
•— Po letu 1935 večina vajencev ni bila več na hrani in stanovanju pri
mojstrih. Leta 1937 je trajala učna doba tri leta. Mojster je plačal prispevek
za bolniško blagajno in nezgodno zavarovanje.
— V knjižici, ki jo je izdala banovinska zaloga šolskih knjig in učil za
učence strokovno nadaljevalne šole leta 1938,-" so bila tudi naslednja navodila:
starši ali varuh mora skrbeti, da učenec, ki pri njih stanuje, točno obiskuje
šolo, da prihaja v šolo čist in urejen, obisk šole je obvezen za vajence
in pomočnike, ki so mlajši od 18 let. Leta 1939-^ sta bila v seznamu vajencev
pri združenju obrtnikov vpisana le dva vajenca, eden se je učil pri mojstru
Alojzu Hafnerju, drugi pa pri Alojzu Berniku.
— V letu okupacije je bilo vpisovanje v obrtno nadaljevalno oziroma
poklicno šolo, ki so jo morali obiskovati vsi vajenci do 18. leta starosti, šele
5. decembra 1941.-"
— V letih 1946—1948 je učna doba trajala 36 mesecev. Mojster je plačeval
šolnino in zavarovanje vajencu. Prav tako se je zavezal, da mu bo dajal
plačo, kot jo predvideva zakon. Oskrbo pa je vajenec imel pri starših.^"
— Leta 1953 je predlagal glavnikarski mojster Alojz Hafner, da je treba
učno dobo vajencev podaljšati namesto dveh let na tri leta, in sicer zaradi
zapletenosti pri pripravljanju in izdelovanju glavnikov.
Pomočniki pri mojstru in glavnikarji na domu
Pomočniki so postali glavnikarski vajenci v pretežni večini s 16. ali 18.
leti. Bili so samski ter na hrani in stanovanju pri mojstru (do okrog leta 1930).
Spali so na podstrešju kar na senu. Le redki mojstri so svojim pomočnikom
nudili posteljo kot npr. Luka Dagarin, ki je imel za svoje pomočnike podstrešno
sobo opremljeno s pogradi. Dopustov niso imeli. Prosti so bili ob nedeljah
in praznikih. Ce je pomočnik zbolel, je dobil delno plačilo iz bolniške
blagajne, kamor je mojster plačeval delež. Ob ponedeljkih so radi delali »plave
«. Odnosi med njimi so bili tovariški, čeprav so bile med njimi razlike
glede delovne sposobnosti, saj je bil prvi pomočnik, ki je nadomestoval mojstra
v njegovi odsotnosti, tudi bolje plačan kot ostali. Po 1. svetovni vojni, vse do
leta 1932, je združenje obrtnikov nadziralo pomočniške izpite, nato pa obrtna
zbornica v Ljubljani. Pomočniški izpit je glavnikar delal po dveh letih delovne
dobe. Tudi iz kolektivne pogodbe iz leta 1957 je razvidno, da je pomočnik I
tisti, ki opravlja vsa dela samostojno, pomočnik II pa tisti, ki teh sposobnosti
nima.^^
Poročeni pomočniki, imenovani glavnikarji, so delali za mojstra na svojem
domu, v kmečki »hiši«. »Robo«, rogove ali roževinaste »plate« so dobili pri
mojstru, za katerega so delali. Mojstre so zaradi zaslužka radi menjavali.
Njihovo delo je obsegalo vsa opravila od priprave do žaganja zob in nato
špičenja zob, posnemanja in poliranja (Kalani v. Šoštarčki, Lovro Šink v. Lešinčk
idr.). Nekateri glavnikarji pa so samo »palili in garbali« (Jamniki v.
Stefici, Franc Jesenovec v. Ratečnik). Zobe sta žagala Franc Bernik v. Ožbolt
iz Puštala 50, ki je leta 1923 zaprosil za strojno obdelavo žaganja zob na
električni pogon, in Gašper Zevnik iz Puštala.
Leta 1909 so bili v seznamu o stanju domače obrti trije glavnikarji: Jurij
Štajer, Jurij Hafner in Franc Hafner v. Šurk, Vsi so bili iz Karlovca in so
91
vse leto ročno na domu delali za mojstra, od katerega so dobivali »robo«.
Na dan so zaslužili 1,60 do 2 K,-'-
Glavnike so izročali mojstru ob tednu, v soboto. Tudi po osvoboditvi so
glavnikarji na domu izdelovali določene faze dela za mojstra, predvsem žaganje
zob.
Mojstri
Po pripovedovanju so imeli mojstri od 6 do 10 pomočnikov in do 5 vajencev
na hrani in stanovanju. Nekaj uradnih podatkov o glavnikarskih mojstrih
imamo iz konca 19. stoletja, ko so pošiljali svoje učence v šolo. Mojstri so v
letih 1892 in 1900 imeli naslednje število pomočnikov in vajencev:
1. Janez Sever
2. Jakob Strekelj
3. Franc Sever
4. Matevž Osterc
5. Luka Dagarin
6. Jurij Osterc
7. Andrej Perko
8. Anton Fik
9. Jakob Stajer
1892''
P
1
2
1
2
4
1
—
4
—
15
V
2
2
2
4
2
—
1
2
—
15
1900«
P V
— —
7 4
6 4
— —
12 3
1 2
— —
— —
5 1
31 14
Nekaj osnovnih podatkov o zgoraj navedenih in drugih mojstrih, ki so
bili nosilci glavnikarske obrti:
1. Janez Sever v. Klanfar, rojen 1834 v Puštalu 19. Obrti se je izučil pri
svojem očetu Juriju. Po poroki z Mico Rešek je živel v Puštalu 17, kjer je
imel delavnico. Pri njem se je izučilo veliko puštalskih glavnikarjev, saj je
imel na hrani in stanovanju tudi do šest pomočnikov in troje vajencev. Umrl
je leta 1906 zaradi raka. Njegov brat Jožef v. Juri, rojen 1837, je bil tudi
glavnikar, ki je vseskozi živel v Puštalu 19. Jožefova sinova Janez in Anton
sta se izučila obrti pri očetu. Janez, rojen 1869, je bil mojster, ki je imel dva
pomočnika. Eden od njiju je bil brat Anton, rojen 1871. Pri Janezu so ročno
izdelovali glavnike do leta 1925. Zadnji glavnikar tega rodu je bil sin Janez,
rojen 1911, ki je bil vajenec pri očetu in leta 1928 postal pomočnik. Delal je
pri mojstru Alojzu Berniku v letih 1931—1941 in pri Jakobu Žitniku v Hosti
od leta 1941 do upokojitve 1967. leta.
2. Jakob Strekelj v. Matajc, rojen 1847 v Hosti 4. Njegov oče Marko je bil
gostač in zidar. Ob poroki leta 1878 je vpisan kot glavnikar. V rojstni hiši
je stanoval do leta 1883, ko je kupil hišo od Urbana Lušine v Puštalu 13. Leta
1889 je zaprosil za podaljšanje in zvišanje hiše, da bi s tem razširil vežo,
kjer »pali rogove«. Leta 1906 se je vdrugič poročil. Umrl je leta 1909 za jetiko.
Nobeden njegovih otrok ni bil glavnikar, le njegov brat Andrej, rojen leta 1850.
3. Franc Sever v. Kerenčk, rojen leta 1853 v Puštalu 19. Njegova mati Marija
Sever, poročena Albrecht, je bila hčerka glavnikarja Jurija Severja. Izučil
se je obrti pri stricu Jožefu. Ob poroki leta 1879 je bil pomočnik pri Luku
Dagarinu. Istega leta je kupil hišo v Puštalu 26 (kasneje 28). Leta 1906 in 1911
92
je svetovalec na občinskih sejah občine Zminec; leta 1907, 1917 in 1918 odbornik
občine Zminec; leta 1910 odbornik krajevnega šolskega sveta v Skofji
Loki; leta 1914 namestnik zminškega župana Luke Dagarina. Velikokrat je bil
boter njegovim otrokom Luka Dagarin. Iz popisa prebivalcev leta 1900 je
razvidno, da je bil sin Janez, rojen 1882, pomočnik (leta 1911 postal bolniški
uradnik) in sin Matevž, rojen 1885, vajenec pri njem. Umrl je kot 70-letni
hišar za kapjo. Z njim je konec obrti pri tej hiši.
4. Matevž Osterc v. Ažman, rojen 1854 v Puštalu 8. Njegov oče Jurij je
bil hišar, brat Jurij, rojen 1857, pa glavnikar. Leta 1869 je bil še vajenec. Poročil
se je leta 1878. Leta 1887 je zaprosil občino za gradnjo »shrambe« na
svojem vrtu, kjer je nameraval postaviti »mašino za prešanje rogov«. Občina
je prošnji ugodila. Umrl je leta 1898 zaradi rane na želodcu.
5. Luka Dagarin v. Martanc, rojen 1856 v Puštalu 46. Kot trinajstletni
fant, leta 1869, je bil vajenec pri svojem očetu Simonu. Leta 1879 se je poročil
z Mico Miiller iz Virmaš. Med leti 1907—1917 je bil župan v občini Zminec,
sedež občine (pisarna) je bil v njegovi hiši v Puštalu 46; leta 1910 je bil odbornik
krajevnega šolskega odbora v Skofji Loki; leta 1918 in 1919 pa svetovalec
na občinskih sejah. Sin Janez, rojen 1886, je bil njegov pomočnik in
njemu je nameraval prepustiti obrt. Sin Peter, rojen 1888, pa je odšel kot
petnajstletni fant na Dunaj k privatnemu mojstru, kjer se je štiri leta učil glavnikarskih
veščin. Lukov brat Janez, rojen 1859, je bil prav tako glavnikar (po
poroki je živel na Suhi) kakor tudi brat Matevž, rojen 1862, ki je kasneje
odšel v Radovljico k železnici. Mojster Luka je umrl leta 1924 zaradi oslabelosti.
Delal je v kmečki »hiši« in v veži, kjer je bila črna kuhinja. Pomočniki
in vajenci, imel je do 10 »kselov«, so bili pri njem na hrani in stanovanju.
Tu st> delali od žaganja rogov do zarisovanja glavnikov. Delavnico s stroji na
vodni pogon pa je imel na Fužini (Pepetova žaga), kjer so žagali zobe in
»pufali«. V tej delavnici sta delala njegov sin Janez, ki je leta 1918 padel na
ruski fronti in Anton Polenc, rojen 1876. Sem so nosili »žagat« in »pufat«
glavnikarji, ki so delali zanj na svojih domovih. Luka Dagarin je nameraval
ustanoviti podjetje za izdelavo sprehajalnih palic in kljuk za dežnike, zato je
poslal sina Petra na Dunaj. S tem podjetjem naj bi začel po izteku Petrtjve
učne dobe, žal mu je prva svetovna vojna in smrt starejšega sina to preprečila;
Peter pa je spremenil poklic. Mojster je želel organizirati tudi zadrugo,
katere člani bi bili vsi puštalski glavnikarji, pa je ostalo le pri dogovarjanjih.
Leta 1914 je prenehal z obrtjo.
6. Jurij Osterc v. Smec, rojen leta 1857 v Puštalu 8. Njegov oče Jurij ni
bil glavnikar, medtem ko je bil brat Matevž mojster. S 35 leti se je poročil
s Katarino Kopač iz Karlovca. Od leta 1900 je živel v Puštalu 9.
7. Andrej Perko v. Brinar, glavnikar iz Mesta 62, se je rodil leta 1861. Njegov
oče Andrej je bil tudi glavnikar, sicer pa je bila to družina usnjarjev.
Leta 1880 in 1890 je pri popisu označen kot glavnikar, leta 1892 pa je iz seznama
vajencev razvidno, da je bil glavnikarski mojster.
8. Anton Fik v. Starman se je rodil leta 1866 v Puštalu 38 kot zadnji glavnikar
tega rodu. Njegov oče Valentin je bil glavnikar (r. 1836, u. 1879), prav
tako stari oče Primož (r. 1807), ki je leta 1846 kupil hišo v Puštalu 38; prej so
stanovali v Puštalu 40. Tudi Antonov stric Franc, stanujoč po poroki v Mestu
110, je bil glavnikar. Anton se je leta 1887 poročil z Mino Miiller iz Virmaš;
za poročni priči sta bila glavnikarska mojstra Luka Dagarin in Franc Sever.
Umrl je komaj 29 let star za kapjo.
93
Glavnikarski mojstri: Janez Sever (18*9
do 1944), Franc Sever (1853—1923), Luka
Dagarin (IKje—1924), Franc Hafner (1865
do 1918), Lovro Sink (1875 da 1948), Franc
Bernik (1862—1952), Alojz Bcrnik (1896 do
1962), Jakob ZUnik (1908), Franc Hafner
(1874—1937), Alojz Hafner (1913).
94
9. Jakob Štajer v. Jake, rojen 1869 v Puštalu 50. Oče Tomaž je bil gostač.
Leta 1892 se je poročil z Marijo Novak iz Karlovca. Pri popisu prebivalcev
leta 1890 je naveden kot pomočnik, leta 1900 pa kot mojster, ki stanuje v Karlovcu
2. Leta 1901 je odšel z družino v Ameriko zaradi boljšega zaslužka in se
ni vrnil. Brata Jurij, rojen 1873, in Lovro, rojen 1865, sta bila glavnikarja.
V šolskem seznamu vajencev sta poleg zgoraj naštetih mojstrov imenovana
še dva, ki imata v svoji hiši pomočnike in vajence. To sta (10.) Franc Hafner
v. Pujs in (11.) Franc Kokalj v. Strugar.
10. Franc Hafner v. Pujs je bil doma od Sv. Duha, rojen 1865. Njegov oče
je bil kmet. Okrog leta 1902 03 se je preselil v hrastniško grapo. Glavnikarske
obrti se je izučil pri Jakobu Štreklju v. Matajcu. Delal je vse do leta 1918, ko
je umrl za pljučnico. Imel je po 2 pomočnika in vajenca. Pri delu so mu pomagali
njegovi otroci, od katerih je bil sin Jože, rojen 1903, izučen glavnikar,
ki je umrl leta 1945 v Nemčiji. Zanimivo je, da je Franc Hafner med 1. svetovno
vojno, ko je bil poklican k vojakom, v Ptuju učil ruske ujetnike glavnikarskih
veščin.
11. Franc Kokalj v. Strugar, doma iz Pungerta, je kupil hišo v Puštalu.
Z glavnikarsko obrtjo se je ukvarjal do leta 1924, nakar se je preselil v Karlovec.
V Puštalu je imel do tri pomočnike in dva vajenca, ki so delali v »hiši«
in »palili« v veži ter nekaj glavnikarjev, ki so mu delali na domu. Izgotovljeno
»robo« je nosil ob tednu glavnikarskemu mojstru Francu Hafnerju v. Jernejčku
v Stari dvor.
Leta 1895 je okrajno glavarstvo v Kranju-'" poslalo vsem županstvom
dopis, v katerem je zahtevalo, da morajo mojstri voditi knjigo za svoje
»pomagače« in vajence in jo hraniti najmanj tri leta. Iz knjige mora biti
poleg priimkov, starosti in stanovanja tudi razvidno, pri katerem mojstru le-ti
delajo in koliko časa. Ponovno opozorilo iz leta 1898 pravi,^" da morajo knjige
pomočnikov in vajencev hraniti delodajalci; obrtniku, ki se teh zahtev ne bo
držal, preti kazen z globo 10 do 400 gld ali pa zapor od 2 do 80 dni. Leta 1913''
so izdali navodilo v zvezi z delavskimi »bukvicami«, ker so »posli« brez pravega
vzroka in brez odpovedi zapuščali službo, »bukvico« pa pustili pri mojstru
in ko so nastopili novo službo, so nastajale težave z duplikati. Zato so
pristojni organi morali poročati, ali hranijo bukvice delodajalci ali županstvo.
Praktični del izpita za glavnikarskega mojstra je npr. v letu 1938'"' trajal
tri dni po navodilih škofjeloškega glavnikarskega mojstra, medtem ko je bil
enodnevni teoretičeni izpit v zbornici v Ljubljani. Tega leta je bilo za opravljanje
glavnikarske obrti vpeljano tudi pooblastilo, ki ga je izdalo sresko
načelstvo v Škofji Loki.
Med leti od 1924 do sredine 20. stoletja so med vodilnimi glavnikarji mojstri
Berniki, Žitniki in Hafnerji. Po osvoboditvi so bili v Skofji Loki trije glavnikarski
mojstri, ki so imeli svoje delavnice, imenovane izdelovalnice glavnikov:
(12.) Alojz Bernik iz Škofje Loke, (13) Jakob Žitnik iz Hoste in (14.) Alojz
Hafner iz Starega dvora.'"" Ti trije glavnikarji so bili v stalnih medsebojnih
strokovnih stikih.
12. Alojz Bernik v. Kisovc, rojen leta 1896. Oče Franc je bil glavnikar,
njegova mati Marija roj. Sever pa hčerka glavnikarskega mojstra Janeza Severja
v. Klanfarja. Obrti se je izučil pri Luku Dagarinu v. Martancu. Pomočnik
je postal leta 1914, mojster pa leta 1924. Leta 1927 je pisal na mestno župan-
95
stvo, da namerava v Karlovcu 54 po načrtu zidarskega mojstra Valentina Kobala
prezidati šupo za glavnikarsko delavnico. Leta 1935 je zaprosil za odobritev
strojne glavnikarske obratovalnice v Fužinskem predmestju 18, kar mu je
bilo odobreno šele leta 1937. Leta 1938 je imel samostojno glavnikarsko delavnico
z enim pomočnikom, v sezoni z dvema in glavnikarje, ki so mu delali na
domu. Med leti 1936—1940 je bil član krajevnega šolskega odbora državne
osnove šole v Škofji Loki. Otroci Leopold (r. 1924), Vinko (r. 1927), Stane
(r. 1928), Valentin (r. 1932) in Janez (r. 1936) so se izučili obrti pri očetu in
naredili mojstrske izpite. Po očetovi smrti leta 1962 vodi delavnico najmlajši
sin Janez, ki mu pomagata brata Vinko in Valentin. Izdelujejo raznovrstne
glavnike iz umetnih mas. Leta 1974 so kupili nove stroje in uspešno vodijo
obrt.
13. Jakob Žitnik v. Tičk, rojen leta 1908 v Hosti 7. Oče Janez je bil glavnikar,
kakor tudi Jakobovi bratje Anton (r. 1890, u. 1950), Jernej (r. 1896, u. 1960)
in Gregor (r. 1900, u. 1961). Njegov oče se je izučil za glavnikarja pri Janezu
Severju v. Klanfarju v Puštalu 17. Med leti 1886—1891 je bil oče pomočnik
pri Jakobu Streklju in Antonu Fiku. Nato je delal do 1. svetovne vojne doma
za Luko Dagarina. Po vojni se je osamosvojil, imel naziv mojster, njegovi sinovi
pa so bili pri njem pomočniki. Delal je ročno do svoje smrti leta 1926.
Po očetovi smrti je postal mojster Gregor. Leta 1937 so dogradili zidano delavnico
kot samostojno stavbo, prej so delali v kmečki »hiši«. Tega leta je
prevzel obrt Jakob, ki je naredil mojstrski izpit leta 1938. Istega leta je kupil
na Dunaju stroj za žaganje zob, leta 1950 pa hidravlično »prešo«. V pokoju je
od leta 1970. Z njim je obrt prenehala, kajti od njegovih sinov ni nobeden
glavnikar.
14. Alojz Hafner v. Jernejčkov iz Starega dvora, rojen leta 1913, je sin
glavnikarskega mojstra Franca. Njegov oče se je izučil pri Francu Severju
v. Kerenčku in je umrl leta 1939. Sin se je izučil obrti pri očetu, kjer je bil
v uku od 12. februarja 1928 do 12. februarja 1931. Leta 1933 je naredil pomočniški
izpit, mojstrski izpit pa pri Alojzu Berniku leta 1938. Strojno so začeli
delati že leta 1922 pri njegovem očetu, ki je imel do 14 pomočnikov. Na svoje
je začel Alojz leta 1938, v pokoju pa je od 1973. leta. V njegovi delavnici je
bilo delo strojno in ročno. Leta 1939 je v delavnico postavil naslednje stroje:
gredo z gonilnimi jermeni, dva stroja za žaganje zob, 1 polirni stroj (boben),
1 stroj za poliranje na valjih in elektromotor. Leta 1952 je kupil hidravlično
»prešo«. Pri njem se je izučilo šest vajencev za pomočnike, ki so bili nekaj let
tudi pri njem v službi. Po 2. svetovni vojni, ko je povpraševanje po roženih
glavnikih bilo vedno manjše, so se pomočniki preusmerili v druge poklice.
Pri njem so delali kot pomočniki in vajenci njegova brata Vinko in Viktor
ter nečaka Franc in Marko.
Še nekaj značilnih podatkov iz povojnih let:
Leta 1951 so se mojstri pritoževali na poverjeništvo za finance v Škofji
Loki zaradi previsoke davčne odmere, češ da je zaslužka premalo, preživljajo
pa mladoletne otroke.''* Mojstrski izpiti so leta 1953 bili v Kranju, praktični
del pa je trajal tri dni v delavnicah mojstrov Žitnika in Hafnerja.^' Glavnikarski
mojstri Alojz Hafner, Jakob Žitnik in Alojz Bernik, ki so bili člani
Obrtne nabavne in prodajne zadruge v Kranju, so se leta 1956 pritožili zadrugi,
naj jim zmanjša maržo od 1,5 ° o na 1 " o."*-
96
Delovni dan, izplačila
Delovni dan v letih 1880—1918 je trajal za vajence (lerpobe) in pomočnike
(ksele), ki so delali pri mojstru, od 5. ali 6. ure zjutraj do 3. ali 10. ure zvečer.
Vmes je bila ena ura odmora za kosilo in ob 7. uri zvečer večerja. »Fruštka«
in »malce« ni bilo povsod. Od mize niso odšli skoraj nikoli siti (kruh, sok,
žganci). Jedli so skupaj z mojstrovo družino.
Delovni čas med obema vojnama je bil od 7. ure zjutraj do 19. ure zvečer.
Opoldne je bila ura odmora za kosilo ter od 16. do 16.30 ure »malca«. Ob sobotah
so delali do pol sedme ure zvečer. Ce je bilo delo prekourno. je mojster
plačeval uro kot navadno. Po osvoboditvi so prešli na csemurni delavnik.
V letu 1960 je bil npr. delovni dan »ksela« od 6. do 14. ure, vmes 30 minut
odmora za »malco«; dolžina dopusta od 15 do 30 dni, odvisno od službenih
let; odpovedni rok je bil do 5 let delovne dobe 1 mesec, nad 20 let pa 4 mesece.
Izplačila so bila do leta 1940 tedenska. Mojster je svoje pomočnike izplačal
v soboto, kakor tudi tiste, ki so mu delali doma. Tedenski zaslužek tistih, ki
so delali pri mojstru, je bil 3 do 7 K, zunanji pa so bili plačani od kosa in
so zaslužili 2 K na dan, če so bili pridni (za 12 ducatov glavnikov tj. 144 kosov
je dobil 10 K, tj. 1 finfar). Okrog leta 1935 je doseglo tedensko izplačilo najboljšega
pomočnika 350, ostalih pomočnikov pa 300 din. Med okupacijo in po
osvoboditvi so bila izplačila mesečna. Po vojni so bile ume tarife npr. nasiednje:"*-'
mojster pomočnik vajenec
leta 1948
leta 1950
leta 1960
50.—
120.—
15.—
45,—
95,— 10.-
Delovna obleka
Obleka »kampelmoherjev« je bila vsakdanja. »Cajgaste« hlače, »lajpč«,
>-plav fertah« iz platna ali kotenine, ki se je s trakom zavezal okrog pasu in
segal od pasu do tal. Na glavi so imeli klobuk, globoko na očeh, da »se jim
ni bleščalo«. Ko so bile ustanovljene delavnice, so vajenci in pomočniki nosili
svoja oblačila, le usnjen predpasnik, ki so ga imeli pomočniki pri »pufanju«,
je bil mojstrova last.
Izselitve, umrljivost
Med leti 1893—1914 ter leta 1934 se je izselilo osem glavnikarjev v Ameriko
zaradi boljšega zaslužka. Poiskali so si delo v rudnikih. Od njih se je le
eden vrnil, se poročil in se še naprej ukvarjal z glavnikarstvom, tako da je
delal za mojstra na svojem domu. Za ostalimi se je sled izgubila, velikokrat
kar namerno.
Leta 1901 je odšel en glavnikar v Nemčijo, drugi pa leta 1907 v Avstrijo,
prav tako zaradi boljšega zaslužka v tovarno. Po prvi svetovni vojni okrog
leta 1919—1920 in po letu 1930 do osvoboditve je odšlo 15 do 20 neporočenih
»puštalskih kampelmoherjev« v Zagreb in Karlovac zaradi boljšega zaslužka.
V Zagrebu so bili trije glavnikarski mojstri, ki so zaposlovali naše glavnikarje,
v Karlovcu pa so se zaposlili v tovarni gumbov, ki je do osvoboditve
izdelovala poleg gumbov tudi roževinaste glavnike. Od zagrebških glavnikarskih
mojstrov (Cvirn, Sima) so po osvoboditvi nekatere novitete prevzeli tudi
loški mojstri tako npr. »koruzni puf«.
7 Lo.^ki razgledi 97
Status animarum
Popis 1869
Popis 1880
Popis 1890
Popis 1900
Popis 1931
4
22
8
9
2
1
5
11
10
4
1
3
3
5
21
39
Po razpoložljivih podatkih o umrljivosti in vzrokih smrti je največ glavoikarjev
umrlo med 50. in 60. letom starosti. Najmlajši umrli glavnikar je
imel 17 let, najstarejšemu pa je bilo 92 let. Med vzroki smrti je najpogostejša
tuberkuloza, kap in rak na želodcu in jetrih, 18 glavnikarjev pa je padlo v prvi
svetovni vojni.
Statistični podatki o glavnikarjih
V volilnem imeniku leta 1922 za PuštaP^ so navedeni samo štirje glavnikarji,
vsi ostali znani aktivni glavnikarji so navedli kot poklic »posestnik«.
V puštalskem volilnem imeniku za leto 1926 je samo en glavnikar, ostali so
posestniki.•'•' V registru prijavljenih poslov za leta 1937—1941^" ni nobenega
glavnikarja. Sicer pa so uradni podatki o glavnikarjih naslednji:
Mesto Karlovec Studenec Puštal Trata Hosta Skupaj
11
3 46
2 6 21
23
2 54
6
Navedena statistična poročila ne dajejo dejanskega številčnega stanja
glavnikarjev. Mnogi glavnikarji, čeprav so se ukvarjali v letih popisovanja
prebivalstva ali ob sestavljanju drugih seznamov z glavnikarstvom, so se raje
izognili obrtniškemu poklicu in so navedli za poklic »posestnik« ali »kajžar«,
verjetno zaradi davkov, ki so jih pestili in so raje »šušmarili«. Za nekatere
kraje pa popisi sploh ne obstajajo in smo glavnikarje odkrili na podlagi pregleda
matičnih knjig. Tako je bilo od sredine 18. stoletja do sredine 20. stoletja
na Loškem 289 glavnikarjev.
Rogovi
Surovina za izdelavo roženih glavnikov so bili goveji, kravji in koštrunovi
rogovi. Najboljši so bili volovski, ki so zelo elastični in so pokali le, če so bili
predolgo na soncu ali če so bili nepravilno zažagani. Iz ogrskih rogov, ki so
bili dolgi tudi do 1 m, so v nadaljnjih fazah pripravljanja dobili večje tablice
(»plate«; ena takšna »plata« je dala 6 »ušivcev« ali tri »frizirje«), medtem ko
so hrvaški in domači rogovi dali manjše »plate« in s tem tudi primerno količino
glavnikov (3 ali 2 »ušivca«). Kravji rogovi so bili slabši, krajši in počeni
(plenasti). Iz kravjega roga so navadno naredili le en »ušivec«. Najslabši so
bili koštrunovi rogovi, ki so bili ukrivljeni in iz katerega so dobili le en »frizir
«. Po osvoboditvi so kupovali istrske rogove, ki so bili enako kvalitetni kot
ogrski.
Glavnikarski mojstri so med leti 1880—1918 dobivali rogove iz Italije,
Hrvaške in od slovenskih mesarjev-klavcev, zlasti iz Ljubljane, Po 1. in med
2. svetovno vojno so kupovali rogove v Celovcu, pri mesarjih in strojarjih v
Slovenjem Gradcu, Kamniku, Kranju, Ljubljani (Tovarna kleja) ter v manjših
količinah v Škofji Loki. Po osvoboditvi so bile odkupne postaje: Tovarna kleja
in Odpad v Ljubljani, Odpad v Puli in Koteks v Ljubljani in Splitu.
98
v začetku so pošiljali rogove s kostmi vred, kasneje pa brez kosti, očiščene.
Odkupovali so večje količine rogov, en voz ali vagon (4—5 ton). Nekako
do 1. svetovne vojne so neočiščene rogove shranjevali na dvorišču, kjer je
zlasti v poletnem času zelo smrdelo, saj sta se rogov držala meso in kri.
Čiščenje rogov je bilo zelo umazano delo, ponavadi so ležali po cel mesec
na prostem, da je kost postala črviva; z vsakim rogom so udarjali ob tnalo,
ds je odletela kost iz roga ali pa so rogove kuhali, da so kosti odstopile od
sveže kožice.
Po osvoboditvi so dobivali od Koteksa iz Ljubljane rogove brez kosti in
v vrečah. Od leta 1957 pa so kupovali tudi umetno maso, iz katere so izdelovali
glavnike. Za primerjavo: odkupna cena podjetja Odpad v Ljubljani je
bila leta 1961 za kg volovskih rogov 200 in za kravje 110 din (iz 1.000 kg
mešanih rogov so izdelali 777 kosov glavnikov različnih velikosti); leta 1960
je stal kg plexi stekla 1.000 dinarjev (iz 50 kg plexi stekla so izdelali 564 kosov
• frizirjev«).
Glavniki in ostali izdelki iz roženim
V začetku so izdelovali le »ušivce«. Od leta 1880 do osvoboditve so izdelovali
poleg »ušivcev« še »frizirje«, obojim so rekli največkrat kar »kampl«.
Nekateri so rekli glavnikom, ki so imeli na obeh straneh zobe, »topler«, dolgim
glavnikom pa »frizer«. Cena od leta 1880 do 1. svetovne vojne se je gibala
za ducat »ušivcev« od 0,72 do 1,80 K in za »frizirje« od 0,44 do 3.— K. Cena
»ušivca« okrog leta 1935 je bila za kos 2.— in za »frizir« 3.— din.
Vrste glavnikov so različne. »Ušivci« so pravokotne oblike in imajo na
obeh straneh goste zobe. »Prašniki« so po obliki podobni »ušivcem«, le da
imajo na eni strani goste, na drugi pa redke zobe. »Frizirji« in brivski glavniki
so podolgovate, ožje oblike, merjeni v colah. »Frizirji« so dolgi do 8 col
(20 cm) in imajo redke in goste zobe. Podobni so jim brivski glavniki, le da
Od leve proti desni: »kose«, prašnik, »frizir«
99
imajo krajše zobe. Glavniki »prima« (ušivci, prašniki, frizirji) so debeli in
močni. Te glavnike so zlasti izdelovali po 1. in 2. svetovni vojni za hrvaške
žene, ki so hotele debele glavnike z bolj gostimi zobmi. Glavniki »sekunda«
so tanjši in slabši. Glavniki »prima« in »sekunda« imajo oznako po rogovih
(kravji I so prima, kravji II pa sekunda). Poleg teh glavnikov so izdelovali
tudi konjske glavnike iz volovskih rogov, ki so imeli zelo dolge zobe, žlice,
koščene ročaje za vilice, sprehajalne palice (španslor) iz roževinastih obročkov,
ki so jih nosili uradniki, in »osunke«, ki so jih naročali kmetje; slednji so bili
narejeni iz zelo ravnih rogov.
Po osvoboditvi so izdelovali razne vrste glavnikov iz roženine in po letu
1957 tudi iz plastičnih mas (plexi steklo, polivinil, juvidur ipd.) ter nekatere
okrasne predmete (sponke in obročke) iz mase. Iz plastike so delali samo »frizirje
«, ker so dobili maso v obliki trakov.
V prodaji na drobno so bile za roževinaste glavnike postavljene naslednje
cene:
FRIZIRJI
leta 1946 za ducat
leta 1955 za kos
PRAŠNIKI
leta 1946 za ducat
leta 1955 za kos
BRIVSKI
leta 1946 za ducat
leta 1955 za kos
ŽENSKI REDKI
leta 1946 za ducat
leta 1955 za kos
VLASNIKI
leta 1946 za ducat
leta 1955 za kos
št.
št.
št.
št.
št.
7
245.—
235.—
6
173.—
160.—
7
214.—
150.—
5
143.—
135.—
3
87.—
55.—
6
184.—
170.—
5
153.—
140.—
6
173.—
100.—
4,5
122.—
110.—
2
78.—
45.—
5
112.—
120.—
4
138.—
120.—
1
62.—
35 —
4
62.—
65.—
3
122.—
100.—
2
107.—
80.—
1
92,
60
FRIZIR
l e t a 1957
leta 1960
št. 95
290.
320.
Cene glavnikov iz umetne mase (plexi stekla):
MOSKI, žepni št. 35
67.—
155.—
Odpadki
»Spice« (konice rogov) so mojstri prodali. Do 1. svetovne vojne so jih prodajali
ljubljanskim trgovcem (npr. Polaku) in nekemu Zidu v Zagreb, pred
2. svetovno vojnq pa na Dunaj, v Koln in Zagreb. Po osvoboditvi sta »špice«
kupovala Koteks in Tovarna kleja v Ljubljani. Kosti je odkupovala Tovarna
kleja v Ljubljani za lepilo, prav tako tudi rožene odpadke (za kg odpadkov
je leta 1961 plačala 60.—din).
Odpadlo roženino so dajali v »žaklje« in potem večje količine prodajali.
Odkupoval jih je ljubljanski trgovec Sever.
Roževinasti odpadki so bili odlično gnojilo. Kmetje so kupovali opilke,
ki so ostali od žaganja zob, za gnojenje rož, odpadke, ki so ostali od prešanja,
pa za gnojenje krompirja.
100
Priprava in izdelovanje glavnikov
Delo, ki je potrebno, da je glavnik izgotovljen, so imenovali faze dela;
bilo jih je osemnajst do dvajset. Delo so si razdelili. Mojster je predvsem žagal
rogove, »cahnal« in žagal redke zobe. Pomočniki so obdelovali vse ostale
faze, vajenci pa so jim bili v pomoč pri delih, ki niso bila tako zahtevna.
Dva ali tri tedne, lahko tudi več ali manj, so delali na eni fazi dela.
Žaganje rogov
Starejši način te faze je bil do leta 1923 ročen. V tnalo so poševno zasadili
koničast podaljšek žage. Mojster je sedel na stolu pred tnalom in rogovom
odžagDval konice (špiee). Rogu z odžagano konico so rekli »kose«; če je bil
rog večji, ga je žagal na več delov (koscev).
Žaganje na cirkularki je vsekakor hitrejše, zahteva pa prakso, kajti nepravilno
zažagan »kose« dela težave skozi vse faze dela in ga najraje odstranijo.
Palenje koscev
»Kosce« so »palili« v črni kuhinji. Pri tej fazi so sodelovali trije pomočniki,
včasih samo dva. Eden od njih je imel na skrbi ogenj, na katerega je
nalagal bukova polena. »Kosci« so se kuhali v dveh železnih loncih, ki sta
držala po 30 litrov. V enem takšnem loncu se je kuhalo 15—20 volovskih
koscev ali okrog 30 kravjih, dt) pol ali tri četrt ure. Na dvorogljaste »vilce« je
nataknil dva kuhana »kosca«, tanjšega spredaj, debelejšega bolj zadaj, na
drugi rogelj »vile«. Naenkrat so nad ognjem »palili« dva kosea, pol minute
ali minuto. Ce je bil »kose« preveč »prepalen«, se je rad zlomil. Ko je bil
sprednji »kose« dovolj opaljen, ga je drugi pomočnik snel s klobučevinasto
krpo z »vile« in ga nataknil na koničast lesen kol, ki je bil zabit v leseni
preši. »Kose« je zažagal po dolgem.
Raztegovanje kosca
Na »paleo« natakne drugi pomočnik zažagani »kose«, ga ogreje nad ognjem
in da tretjemu pomočniku. Ta pomočnik še vroči »kose« natakne na
spodnjo, široko šobo klešč. V desnici drži klešče, v levici pa klobučevinasto
krpo, s pomočjo katere »kose« raztegne. Tako nastane iz »kosca« tablica (plata).
Stiskanje v preši
Se precej neenakomerne, na več mestih dvignjene »plate«, da pomočnik
v leseno stiskalnico (prešo) med jeklene plošče. Nekatere »preše« so imele 15,
druge 20 jeklenih plošč. V »prešo« je dal med dve jekleni plošči po eno roževinasto
»plato«, in sicer v tisto s 15 ploščami 14 roževinastih »plat«, v drugo
z 20 ploščami pa 19 roževinastih »plat«. »Plata« je bila v »preši« 20—30 minut.
Ko je bila »plata sprešana«, so jo vzeli ven in na njeno mesto dali drugo.
Na tej fazi so delali 3 dni, lahko pa tudi 3—6 tednov, odvisno koliko »robe«
so imeli. »Plate« so po končanem postopku v preši namočili čez noč v mrzlo
vodo. Za ta namen so imeli »škafe« ali železne lonce. Debelejše »plate« so
bile namočene dva do tri dni.
101
Tesanje, krocanje
Ko še niso imeli nožne železne stiskalnice (kveče; dcbili so jo v začetku
20. stoletja), so osušene, neenakomerne »plate« potesali na tnalu s pomočjo
sekire, ki je bila nasajena na kratkem ročaju. Posamezno »plato« so tesali
20—30 sekund, odvisno od tega, ali je bila »plata« volovska, kravja ali koštrunova.
S tesanjem je »plata« postala bolj enakomerna. Pri »kveči« pa je
tesanje odpadlo, le s posebnim nožem »krocunkom« so ostrgali osmojene dele
»plat«. Tesane ali »krocane plate« so namočili za tri dni v mrzlo vodo in jih
posušili.
Kvečanje
Preden so »plate« dali v »kvečo«, so jih ogreli na posebni pečici, kjer so
namesto drv uporabljali oglje. S špricanjem vode po »plati« so ugotovili, če
je »plata« dovolj razgreta, jo prijeli z dvema kavljema (kljukama) in jo dali
v »kvečo«. Pred »kvečanjem« so »plate« sortirali, tako da so dali naenkrat v
»kvečo« samo kravje ali pa samo volovske »plate«. Med dve jekleni plošči
so dali 2—3 kravje ali pa 1—2 volovski »plati«, ki so jih pred »kvečanjem«
namazali s konjsko mastjo zaradi prožnosti. Na kravje »plate« so dali na
sredino le po eno žličko masti, na večje volovske pa po dve žlički na robeh.
Ko je bila »kveča« napolnjena s »platami«, sta jo dva pomočnika privila. Privita
je bila 10, 15 ali 20 minut, odvisno od tega, kakšne »plate« so bile v
»kveči«. Te »kvečane« plate so potem na podstrešju sušili 2 do 3 tedne.
Prepalovanje
Tesane »plate« v starejšem obdobju ali »krocane« in »kvečane« v kasnejšem
obdobju so »prepalili«. Ogenj je bil tu manjši kot pri paljenju »koscev
«, prav tako tudi klešče, s katerimi so »plate« držali. Z oslinjenim kazalcem
in palcem leve roke so ugotavljali, če so »plate« že dovolj mehke in jih
dali v isto leseno prešo kot pri paljenju, le s to razliko, da so bile jeklene
plošče oblazinjene, »plate« pa so bile tako lepše obdelane. »Prepaljene plate<:
so spet namočili v mrzlo vodo. »Mehkači« so bili suhi čez noč, ostale pa čez
dva dni.
Risanje
»Plate« je vedno zarisoval (cahnal) mojster, v njegovi odsotnosti pa najboljši
pomočnik. V najstarejšem obdobju so merili kar na oči, saj so delali
samo »ušivce«. Konec 19. stoletja so za »cahnanje ušivcev« in »frizirjev« začeli
uporabljati lesene ploščice pravokotne oblike (dunajske merce, prima in
sekunda). »Merca prima« je bila debelejša lesena ploščica, »merca sekunda«
pa tanjša; glavniki »prima« so bili debelejši in močnejši od glavnikov »sekunda
«, ki so bili tanki. »Merce« za »ušivce« in »prašnike« so bile od številke
1—6 (od anzerjev do zeksarjev), »merce« za »frizirje« pa so označevali
s colami od 3,5, 4, 4,5 do 8 col. Mojster je vzel »plato« v roke in glede na
velikost in kvaliteto ugotovil, kakšne vrste bo glavnik — »ušivec« ali »frizir«
— in koliko glavnikov bo prišlo iz ene »plate«. Leseno merico je položil na
»plato« in z »risounkom« (tanko ošiljeno palico) začel »cahnat«. »Risounk« je
držal v desnici, z levico pa je pritiskal na »merco« in »plato«.
102
Ohžagova-.ije _^ •-,
»Zacahnane plate« so bile pripravljene za obžagovanje. Pri ročnem obžagovanju
so uporabljali lesen stol s »prešo« in »rakom«. »Na raku« je glavnikar
z lahko žagico (požagivnico) odstranjeval odvečne dele z roževinaste tablice.
Strojno obžagovanje poteka na cirkularki in točno po »risih«, ki jih je začrtal
mojster.
Garhanje
Z nožem (garbonkom) »plate pogarbajo« na »kozi«, da je tablica lepo
izravnana in enake debeline. , •.
Posnemanje in štosanje - .
Pri ročni obdelavi je pomočnik obžagani glavnik »posnemal« v stolu na
»raku« s »škomfino«. »Škomfina« je nekakšna pila, dolga 33—40 cm, široka
3—4 cm, z zobmi, ki so oddaljeni drug od drugega 1 cm, ter z zavitim ročajem,
ki se prilega roki. »Škomfino« je ostril s »štrajharjem«; pravilno spiljene
»škomfine« SD uporabljali okrog 6 mesecev, potem pa so jih spet pilili. Glavnik
je pomočnik »posnemal« in »štcsal«, odstranjeval je sledove žage in noža
ter ga tanjšal proti zobem.
Pri strojni obdelavi »plate frezajo«. Pred »frezanjem« »plate« namočijo
za tri dni v mrzlo vodo. Železna »freza« v obliki koluta ima premer ca. 15 cm,
je široka 4—5 cm in ima zobe kot »škomfina«. Po končanem »frezanju« gre
»plata« na kolut, ki je oblepljen z grobim smirkovim papirjem, ker »freza«
na »plati« zapusti grobe sledove.
Žaganje zob
Pred žaganjem zob namočijo glavnike za čez noč v mrzlo vodo. Ročno
žaganje zob je bilo zelo natančno in zamudno delo. Glavnik so pritrdili v
»prešo«, ki je bila pribita v stolu, in začeli s »kompežem« žagati. »Kompeži«
so bili različni za redke in za goste zobe. Vsak »kompež« je imel dva žagina
lista, od katerih je bil eden pomaknjen nekoliko više od drugega. Z bolj na
ven pomaknjenim žaginim listom je žagal zobe, z drugim listom pa je napravil
zarezo za bodoči zob. Tako so žagali do leta 1923. Stroj za žaganje zob
so dobili z Dunaja; imel je dva koluta, od katerih je bil eden za žaganje
redkih, drugi za žaganje gostih zob. Naenkrat so žagali pet tankih glavnikov
ali dva debela. Zobe so žagali 14 dni, pa tudi do šest tednov. Dnevno so nažagali
do 300 kosov roževinastih glavnikov, plastičnih pa do 500 kosov.
Izdelovanje glavnikov
A. Posnemanje na grobo. — Nažagani glavnik je ročno posnel s »škomfino
« v stolu, da je bil pravilno debel, ali pa na stroju, kjer je bil kolut olep-
Ijen z grobim smirkovim papirjem.
B. Posnemanje na fino (reškanje). — Posnete glavnike je glavnikar »reškal
« z nožem »reškaunkom«, ki je moral biti dobro nabrušeh, da je zgladil vse
grobe sledove »škomfine«. Pri delu je sedel, držal glavnik v levici in z »reškaunkom
reškal« po zobeh. Pri strojni obdelavi pa so namesto »reškaunka«
uporabljali kolut, prelepljen s finim smirkovim papirjem. s,.'•
103
Nekatere delovne faze pri izdelovanju glavnikov:
žaganje roga, »garbanje plate«-, posnemanje
"plate« s »Skomfino« na »raku« v stolu,
žaganje zob s >'kompežem« v >^preši^-< stola,
»reškanje« glavnika. Obdelovalec glavnikarski
pomočnik Janez Bemlk (1913—1971).
104
Spičenje zob
Pri ročnem špičenju je glavnikar uporabljal pilo. Glavnik je pritrdil v
»prešo« stola in začel špičiti goste zobe s »špicfalom« (trioglata pila). Za spičenje
redkih zob je uporabljal »kerle«, ki ima »škomfini« podobne zobe.
Pri strojnem špičenju so sprva uporabljali »za špičt« lesene kolute, ki
so jih »polimali« in potresli s smirkovim prahom. Kasneje so uporabljali železne
nasekane kolute. V nekaj sekundah, največ v petih, so bili redki zobje
ošpičeni; goste pa so ošpičili tako, da so podrgnili z glavnikom po kolutu.
Piifanje in izpiranje
»Pufanje« pomeni grobo čiščenje glavnikov. Do prve svetovne vojne in
še malo po njej so »pufali« in izpirali glavnike na Fužini pri Martancu, kasneje
na Fužini pri Okornu, po letu 1932 pa v delavnicah. »Puf« v obliki koluta
je bil debel 4—5 cm, narejen iz vojaških cunj ali starih klobukov. Takšen
»puf« se je izrabil v 3—4 tednih. Glavnik je s »pufanjem« postal gladek, saj
je »puf« odstranil vse rise, ki so ostali od posnemanja. Izpirali so glavnike
v škafih, v katerih je bila poleg vode fino zdrobljena opeka, nazadnje pa še
v čisti vodi.
V delavnicah so imeli poleg »pufov« iz vojaških cunj, ki so jih uporabljali,
če so glavnike posnemali s »škomfino«, tudi »koruzne pufe«, ki so zdržali
le dva dni in so jih uporabljali pri glavnikih, ki so jih prej le »šmirglali«.
»Koruzne pufe« so dobivali iz Prekmurja in Slavonije. Po izpiranju so glavnike
zavili v vreče, da so se hitreje posušili.
Polivanje
Pri ročnem poliranju so glavnik pritrdili v »prešo« na stolu in ga začeli
ribati z »gožo« tj. zvitkom usnjenih trakov, ki so jih pcmakali v živo apno
ali bukov pepel. Na koncu so jih podrgnili še z žimnato krtačo. Takšen glavnik
je bil brez leska. Strojno »gloncanje« je potekalo na posebnem »pufu«, ki
je bil narejen iz kozjega usnja: delali so jih v Tržiču. Ta »puf« je trajal leta
in leta. Po »usnjenem pufu« so občasno podrgnili s posebno »žajfo«, ki so jo
dobivali iz Zagreba ali Nemčije. Takšni glavniki so bili očiščeni in so se hitro
posvetili.
Pakiranje in odpošiljanje glavnikov
V starejšem obdobju so zvezali po ducat glavnikov skupaj, jih zložili v
»kišto« in jih v krošnji ali v »korpci« nosili prodajat po sejmih v Skofjo Loko,
Kranj, k ljubljanskim trgovcem Polaku, Krisperju ali Samcu, v Zagreb in
Karlovac, v Trst ter na Dunaj. Po letu 1930 so zlagali skupaj po šest glavnikov;
v eni škatli jih je bilo ducat. Škatle so kupovali od Kartonažne tovarne
v Ljubljani. Glavnike so v glavnem odpremljali po pošti ljubljanskemu trgovcu
Krisperju, v Maribor, Zagreb, Leskovac, Varaždin in Cakovec. Ljubljanska
grosista Tržan in Baloh sta prevzemala glavnike in jih izvažala v Italijo. Po
osvoboditvi so oddajali glavnike Obrtno nabavno prodajni zadrugi v Kranju
in Skofji Loki ter Okrajnemu magazinu v Kranju.
Zanimiva je kalkulacija pripravljanja in izdelovanja glavnikov, ki jo je
leta 1949 naredil glavnikarski mojster Alojz Hafner iz Starega dvora. Nakupil
je 100 kg volovskih in 200 kravjih rogov. Iz tega materiala je dobil 140 kg
105
»koscev«, 118 kg »špic«, 40 kg odpadkov ter imel 2 kg izgube. Iz 140 kg
»koscev« je dobil 22 kg glavnikov, 89 kg odpadkov in imel 29 kg kala.
Zanimivo je, koliko ur porabijo za pripravo in izdelavo:
Žaganje rogov
Palenje
Krocanje
Kvečanje
Prepalovanje
Risanje
Obžagovanje
Stosanje
Posnemanje
Žaganje zob
Posnemanje na grobo
Posnemanje na fino
Piljenje zob
Stosanje na fino
Zaokroženje
Pufanje, izpiranje
Poliranje na fimo
Pakiranje in odprema
6
70
20
28
14
10
10
15
32
39
26
38
17
16
7
45
17
15
ur
ur
ur
ur
ur
ur
ur
ur
ur
ur
ur
ur
ui
ur
ur
ur
ur
ur
140 kg koscev
121 kg palenih plat
100 kg krocanih plat
99 kg kvečanih plat
96 kg prepalenih plat
isto stanje
61 kg glavnikov
53 kg glavnikov
isto stanje
35 kg glavnikov
24 kg glavnikov
22 kg glavnikov
Izdelovanje glavnikov iz roženine je z zadnjimi tremi mojstri Alojzem
Bernikom iz Škofje Loke, Jakobom Žitnikom iz Hoste in Alojzem Hafnerjem
iz Starega dvora popolnoma prenehalo. Tradicijo glavnikarske obrti z novitetami
pripravljanja in izdelovanja glavnikov iz umetnih mas nadaljujejo le
trije sinovi pokojnega glavnikarskega mojstra Alojza Bernika v škofji Loki.
O p o m b e
1. P. Blaznih, Skofja Loka in loško gospostvo, Skofja Loka 1973. str. 122. —
2. AS Lj., Laibacher Kreis Rectificirte Dominical Ac. N 2. IIL Th. N. 59. — 3. AS
Lj., Ibid., N. 60. — 4. AS Lj., Franciscejski kataster za Skofjo Loko. Seznam
hišnih številk za leto 1825, 1826. — 5. AS Lj., Bekanntnuss Tabellen N. 274—277. —
6. AS Lj., Franciscejski kataster za Puštal, Protocol der Bau Parcellen der Gemeinde
Burgstall 1826. — 7. J. Jovan, Domače obrti na Kranjskem. Glavnikarstvo,
Dom in svet 1905, str. 492. — 8. Zu Sk. L., Rojstna knjiga XXII 1816—1827. —
9. A. Sk. L., F. Ob. Sk. L., t. e. št. 134, Obrtne zadeve (Seznam mojstrov). — 10.
A. Sk. L.. Akc. 194, Obrtno nadaljevalna šola 1887—1942. — 11.-16. A Sk. L., Akc.
194. Obrtno nadaljevalna šola 1887—1942. — 17. A. Sk. L., F. Ob. Sk. L., t. e. št. 134,
Obrtne zadeve (Seznam mojstrov). — 18. A. Sk. L., F. Ob. Sk. L., t. e. št. 96, Dražbe
1889—1941. — 19. Ibid. — 20. A. Sk. L., F. Ob. Sk. L., t. e. št. 132, Obrtno nadaljevalna
šola 1873—1918. — 21. A. Sk. L., Akc. 194, Obrtno nadaljevalna šola 1887—
1942. — 22. A. Sk. L., F. Ob. Sk. L., t. e. št. 132, Obrtno nadaljevalna šola 1873—
1918. — 23. A. Sk. L., Akc. 194, Obrtno nadaljevalna šola 1887—1942. — 24. A. Sk.
L., F. Ob. Sk. L., t. e. št. 132, Obrtno nadaljevalna šola 1873—1918. — 25. A. Sk. L.,
F. Ob. Sk. L., t. e. št. 73, Spisi in razglasi. — 26. A. Sk. L., ibid. — 27. A. Sk. L.,
Akc. 199, Obrtno nadaljevalna šola. — 28. A. Sk. L., Akc. 194, Obrtno nadaljevalna
šola 1887—1942. — 29. A. Sk. L., F. Ob. Sk. L., t. e. št. 76. — 30. Privatni arhiv
glavnikarskega mojstra Alojza Hafnerja iz Škofje Loke. — 31. A. Sk. L., F. Ob.
Sk. L., t. e. št. 134. — 32. A. Sk. L., ibid. — 33. A. Sk. L., F. Ob. Sk. L.,
106
t. e. št. 132, Obrtno nadaljevalna šola 1873—1918. — 34. A. Sk. L., Popis prebivalcev
za mesto in Puštal 1900. — 35. A. Sk. L., F. Ob. Sk. L., t. e. št. 132, Obrtno nadaljevalna
šola 1873—1918. — 36. A. Sk. L., F. Ob. Sk. L., t. e. št. 133. — 37. A. Sk. L..
F. Ob. Sk. L., t. e. št. 133. — 38.-43. Privatni arhiv Alojza Hafnerja iz Škofje
Loke. — 44. A. Sk. L., F. Ob. Zminec, t. e. št. 23. — 45. A. Sk. L., F. Ob. Zminec,
ibid. — 46. A. Sk. L., F. Ob. Sk. Loka, t. e. št. 135. — Kratice: AS Lj. = Arhiv Slovenije
v Ljubljani, ZU. Sk. L. ^ Župnijski urad v Skofji Loki, A. Sk. L. = Zgodovinski
arhiv Ljubljana, oddelek v Skofji Loki.
L i t e r a t u r a in v i ri
1. P. Blaznih, Skofja Loka in loško gospostvo, Skofja Loka 1973. — 2. J. Jovan,
Domače obrti na Kranjskem. Glavnikarstvo, Dom in svet. XVIII, 1905, str. 492—495.
— 3. Nadškofijski arhiv, Ljubljana: Rojstna knjiga Skofja Loka 1623—1634, 1652—
1662, 1736—1748, 1764—1775, 1856—1867, 1835—1860, 1871—1915, poročna knjiga Skofja
Loka 1652—1680, 1683—1736, 1736—1771, 1771—1791, 1835—1890, 1891—1930, 1931—
1964; mrliška knjiga Skofja Loka 1835—1870, 1871—1895, 1896—1920, 1921—1964;
rojstna knjiga Stara Loka 1835—1870, 1872—1880, 1881—1920, 1921—1964; poročna
knjiga Stara Loka 1750—1808, 1835—1910, 1911—1964; mrliška knjiga Stara Loka
1835—1890, 1891—1964; Altlack Familienbuch 1839—1860, 1856—1867; Status animarum
Stara Loka cca 1870; Zgodovinski zapiski Sal/Zg. z. Pok fas. 8; Pokornov
arhiv Sk. Loka; Prepisi in regeste listin in neurejen Pokornov arhiv. — 4. Zupni
urad Skofja Loka: rojstna knjiga 1775—1792, 1784—1794, 1792—1804, 1794—1800,
1800—1804, 1804—1810, 1816—1827, 1828—1848, 1920—1924; poročna knjiga 1804—
1809, 1804—1815, 1816—1835; cerkveni ženitovanjski o'klici 1824—1852, 1852—1892;
mrliška knjiga 1804—1815; 1816—1833. — 5. Zupni urad. Stara Loka: rojstna knjiga
1790—1803, 1803—1808, 1808—1823, 1824—1842; poročna knjiga 1784—1815; mrliška
knjiga 1791—1808, 1800—1814, 1815—1837. — 6. Arhiv Slovenije, Ljubljana: Bekanntnuss
Tabellen, N. 274—277; Bekanntnuss Tabellen ober Krain N. 3 1757; Laibacher
Kreis Dominical 2. I. Th; Laibacher Kreis Rectificirte Dominical Ac. N. 2. II. Th.;
Laibacher Kreis Rectificirte Dominical Acten N. 277—281; Laibacher Kreis Rectificirte
Dominical Acten N. 3—5; Franciscejski 'kataster za Mesto in Puštal. —
7. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Oddelek v Skofji Loki: Zemljiške knjige; Fondi
občine Skofja Loka, Zminec, Stara Loka (Obrtne in šolske zadeve); Občina Stara
Loka (1909—1941) t. e. št. 2, 8, 7, 9; Občina Zminec t. e. št. 1—6, 22—24, 36—41;
Občina Skofja Loka t. e. št. 6—8, 11, 17. 53, 71, 73, 76, 79, 85, 90, 92, 95, 96,
98, 116, 127, 132, 133, 134, 135, 136, 141. — 8. Privatni arhiv Alojza Hafnerja, glavnikarskega
mojstra v pokoju, Skofja Loka, Kidričeva 39. — 9. Informatorji; Janez
Bemik, Jegorovo predmestje 29, Stane Božič, Novi svet 9, Rezka Dagarin, Puštal 2,
Alojz Hafner, Kidričeva 39, Cilka Jenko, Puštal 39, Jože Jesenko, Puštal 15, Tončka
Justin, Puštal 75, Antonija Kristan, Puštal 91, Helena Langerholc, Partizanska 7,
Lojze Pleško, Puštal 65, Janez Sever, Puštal 31, Ana Volčič, Poljanska 26 in Jakob
Žitnik, Hosta 10 ter Franc Kajzer, Križe 55. — 10. Biografski podatki o glavnikarjih
v karktotekah Loškega muzeja.
R e s u m e
LA PRODUCTION DES PEIGNES SUR LE TERRITOIRE DE SKOFJA LOKA
A PARTIR DE LA MOITlE DU 18e SIECLE JUSQU'A LA MOITlE DU 20^ SIECLE
D'apres la tradition orale, Tartisanat de peignes aurait-ete apporte a Skofja
Loka par les habitants de Tolmin et de Vipava, il y a 230 ans. Cette tradition orale
sur les rapports de commerce vivants entre les habitants de Skofja Loka et ceux
de Tolmin et de Vipava a besoin d'une confirmation ecrite.
Au milieu du 18^' siecle. il v avait dans la ville 6 peigniers, dans la premiere
moitie du 19° siecle, il n'y en avait que trois alors que dans le petit village typique
de Puštal, Tartisanat de peignes ne venait que de fleurir. Lapprentissage chez un
107
maitre peignier durait deux ou trois ans mais a partir de 1889, TEcole professionnelle
de perfectionnement devint obligatoire. Les apprentis et les ouvriers celibataires
etaient loges et nourris chez leurs maitres tandis que les ouvriers maries travaillaient
pour leurs maitres au domicile. Au milieu du 20^ siecle, il n'y avait a Skofja Loka
que trois maitres peigniers qui fagonnaient des peignes en corne. Actuellement,
la tradition de Tartisanat de peignes n'est conservee a Skofja Loka que par trois fils
dun maitre peignier decede qui fagonnent des peignes en matiere plastique.
Les materiaux des peignes en corne etaient les cornes de boeuf, de vache et de
mouton. Le procede de travail etait divise en phase de preparation et en phase
de fagonnage. Le devoir du preparateur etait de scier et de bruler les cornes, de
les comprimer et rebruler, de les dessiner, de les ciseler et de les planer. Le fagonnage
consistait a scier les dents, a limer, a laver et a lisser les peignes. On produisait
aussi des cuilleres, les manches de fourchette en os, des batons de promenade et
des coffins.
108