Diane Setterfield: NEKOČ JE BILA REKA

	Naslov izvirnika: Once upon a river

	Prevod: Matejka Križan

	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Ovitek: EVING, Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Elektronska izdaja.

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2022

	©Diane Setterfield, 2018

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134476

	Cena: 17,99 €

	Vse pravice pridržane.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 105297411

ISBN 978-961-7134-47-6 (ePUB)





	Knjiga je izmišljena. Omembe zgodovinskih dogodkov, resničnih ljudi in krajev izvirajo iz domišljije. Ostala imena, liki, kraji in dogodki so plod avtoričine domišljije, kakršnakoli podobnost dejanskim dogodkom, krajem ali ljudem, živim ali mrtvim, je popolnoma naključna.





	Mojima sestrama, Mandy in Paoli

	Brez vaju ne bi bila jaz.





	Ob mejah tega sveta ležijo še drugi.

	Obstajajo kraji, kjer lahko prestopite.

	To je eden takšnih krajev.





	1

	Zgodba se začne …

	Nekoč je bila na bregu Temze pri Radcotu spokojno ugnezdena krčma, le dan hoje oddaljena od izvira. Takrat je bilo ob zgornjem toku Temze veliko krčem in človek se je lahko napil v vseh, a prav vsaka je zraven piva in jabolčnika ponujala še dodatno zabavo. Rdeči lev pri Kelmscottu je bil glasben: brodarji so ob večerih igrali na gosli, sirarji pa so otožno prepevali o izgubljeni ljubezni. Inglesham je imel Zelenega zmaja, po tobaku dišeče zatočišče za razmišljanje. Če si rad kockal, je bil zate pravi kraj Jelen v Eaton Hastingsu; če pa si imel raje ravsanje, ni bilo boljšega kraja od Pluga na obrobju Buscota. Tudi Labod pri Radcotu je imel svojo posebnost. Tja si šel, če si bil željan zgodb.

	Labod je bil zelo starinska krčma, morda najstarejša izmed vseh. Sestavljena je bila iz treh delov: starega, zelo starega in še starejšega. Te tri različne elemente so povezovali slamnata streha, lišaji, ki so preraščali stare kamne, in bršljan, ki se je vil po zidovih. Poleti so iz Londona z vlakom prihajali enodnevni izletniki in pri Labodu najeli čoln, da so popoldan preživeli v družbi piva na pikniku na reki, pozimi pa so bili vsi pivci domačini, zbirali so se v zimski sobi. To je bila preprosta soba v najstarejšem delu krčme in v debeli steni je imela eno samo okno. Podnevi se je skozi to okno videlo na most pri Radcotu in na reko, ki je tekla skozi tri oboke. Ponoči (in ta zgodba se začne ponoči) je bil most potopljen v temo in šele ko so ušesa zaznala tihi in brezmejni zvok tekoče vode, so oči razločile tekočo črnino, valečo se in vrtečo, mračno osvetljeno z neko njej lastno energijo.

	Nihče ne ve natančno, kdaj se je v Labodu začela tradicija pripovedovanja zgodb, je pa na neki način povezana z bitko pri Radcot Bridgeu. Leta 1387, petsto let pred začetkom te zgodbe, sta se pri Radcot Bridgeu srečali dve veliki vojski. Kateri sta bili in zakaj sta se srečali, je predolga zgodba, a končala se je s smrtjo treh mož – viteza, oprode in dečka, osemsto duš pa se je med begom utopilo v barju. Ja, prav ste slišali. Osemsto duš. Dolga zgodba. Njihove kosti ležijo pod polji vodne kreše. V okolici Radcota gojijo vodno krešo, požanjejo jo in jo v velikih zabojnikih natovorijo na barke in odpeljejo v mesta, vendar pa je ne jedo. Grenka je, se pritožujejo, tako grenka, kot bi grizla tudi sama; poleg tega pa – le kdo bi želel jesti liste, za katere skrbijo duhovi? Kadar se na tvojem pragu dogodi takšna bitka in mrtvi zastrupijo pitno vodo, je edino pričakovano, da boš pripovedoval zgodbo o tem, znova in znova. Z vsako ponovitvijo postaneš boljši pripovedovalec. In potem, ko kriza mine in usmeriš pozornost k drugim stvarem, je še kaj bolj naravnega, kot da to novo pridobljeno mojstrstvo preneseš tudi na druge zgodbe? Petsto let kasneje še vedno pripovedujejo zgodbo o bitki pri Radcot Bridgeu, pet- ali šestkrat letno ob posebnih priložnostih.

	Lastnica Laboda je bila Margot Ockwell. Labod je bil v lasti Ockwellov, odkar pomnijo ljudje, najbrž vse odkar Labod obstaja. Po zakonu ji je bilo ime Margot Bliss, kajti bila je poročena, ampak zakon je bil stvar mest in mestec; tukaj v Labodu je bila Ock-wellova. Margot je bila čedna ženska v poznih petdesetih. Sode je dvigala brez pomoči, noge pa je imela tako krepke, da ji ni bilo treba nikoli sesti. Šušljajo se je, da tudi spi na nogah, ampak rodila je trinajst otrok, tako da je kdaj pa kdaj morala leči. Bila je hči zadnje lastnice, še poprej sta krčmo vodili njena babica in prababica in nihče ni niti pomislil, da bi Laboda pri Radcotu vodil kdo drug kot ženska. Preprosto je pač bilo tako.

	Margotin mož je bil Joe Bliss. Rodil se je v Kemblu, slabih štirideset kilometrov gorvodno, nedaleč od izvira Temze, ki je komaj kaj več kot le lužica v blatu. Blissove je pestila naduha. Rodili so se majhni in bolehni in večina je umrla, še preden je odrasla. Blissovi dojenčki so z rastjo postajali še bolj suhceni in bledikavi, dokler niso povsem usahnili, še preden so bili stari deset let, pogosteje še pred drugim letom. Preživeli, vključno z Joejem, so v odraslo dobo vstopili manjši in vitkejši od povprečnih ljudi. Pozimi jim je v prsih hroplo in teklo iz nosu, oči so se jim solzile. Bili so prijazni in milega pogleda, radi so se igrivo nasmihali.

	Pri osemnajstih, bil je sirota in neprimeren za fizično delo, je Joe zapustil Kemble, da bi poskusil svojo srečo, čeprav ni vedel, kako. Iz Kembla je mogoče iti v vse smeri, kot iz vsakega drugega kraja na svetu, ampak reka ima svoj čar – človek mora biti izjemno trdoglav, da ji ne sledi. Prišel je v Radcot in ker je bil žejen, se je ustavil na pijači. Mladeniča krhkega videza z valovitimi črnimi lasmi, ki so bili pravo nasprotje bledici, ni opazil nihče, ko je praznil vrček piva, občudoval krčmaričino hčerko in poslušal zgodbe. Bil je očaran nad ljudmi, ki so glasno pripovedovali zgodbice, ki so v njegovi glavi živele še iz otroštva. Med kratko tišino je odprl usta in iz njih je prišlo Nekoč je …

	Tisti dan je Joe Bliss našel svojo usodo. Temza ga je pripeljala v Radcot in v Radcotu je ostal. Z malce vaje je ugotovil, da lahko iz sebe spravi vsakršno zgodbo ali obrekovanje, zgodovinsko, tradicionalno, ljudsko ali pravljico. S svojim obrazom je znal ponazoriti presenečenost, grozo, olajšanje, dvom, pa tudi vsa druga čustva, kot zna to vsak igralec. In potem so bile tukaj še njegove obrvi. Razkošno črne so pripovedovale zgodbo v enaki meri kot njegove besede. Zlezle so skupaj, ko se je napovedovalo kaj izjemnega, trzale, ko je kakšna podrobnost zahtevala natančno pozornost, in se bočile v loka, ko lik ni bil to, kar se je zdelo. Če si opazoval obrvi, pozorno spremljal njihov zapleteni ples, si opazil celo vrsto stvari, ki jih sicer ne bi. Po le nekaj tednih popivanja v Labodu je znal začarati poslušalce. Začaral je tudi Margot, ona pa je začarala njega.

	Konec tistega meseca je Joe prehodil pot do od reke osemdeset kilometrov oddaljenega kraja, kjer se je udeležil tekmovanja v pripovedovanju zgodb. Osvojil je prvo nagrado in seveda je denar potrošil za prstan. Domov se je vrnil siv od utrujenosti, za ves teden je obležal v postelji, in ko je končno vstal, je pokleknil pred Margot in jo zasnubil.

	»Ne vem …« je rekla njena mati. »Zna delati? Zna zaslužiti za preživetje? Kako bo skrbel za družino?«

	»Poglej, kako cveti posel,« je izpostavila Margot. »Poglej, ko-liko več strank imamo, odkar Joe pripoveduje svoje zgodbe. In če se ne poročim z njim, mama? Morda bo odšel. In kaj bo potem?«

	To je bilo res. Tiste dni so ljudje pogosteje zahajali v krčmo in prihajali so od daleč, pa tudi ostajali so dlje, da bi slišali Joejeve zgodbe. In vsi so kupovali pijačo. Labod je cvetel.

	»Kaj pa vsi tisti močni in čedni moški, ki prihajajo k nam in te občudujejo … ne bi bil kateri izmed njih boljši?«

	»Joeja hočem,« je odločno pribila Margot. »Njegove zgodbice so mi všeč.«

	In dosegla je svoje.

	To je bilo skoraj štirideset let pred dogodki te zgodbe in v tem času sta Margot in Joe ustvarila veliko družino. V dvajsetih letih sta na svet spravila dvanajst krepkih deklet. Vse so imele Margotine široke obrvi in močne noge. Odrasle so v vedre mlade ženske z bujnim oprsjem in srečnim nasmeškom. Zdaj so že vse poročene. Ena je bila nekoliko debelejša, ena malce vitkejša, ena malce višja in ena malce nižja, ena nekoliko temnejša in ena nekoliko svetlejša, v vseh drugih ozirih pa so bile tako zelo podobne materi, da jih pivci niso ločili med seboj in ko so prišle ob dnevih, ko je bila gneča še posebej velika, pomagat, so jih vsi poznali kot male Margot. Potem ko sta do kruha spravila vse te punce, se je Margotino in Joejevo življenje umirilo. Mislila sta, da je rodno obdobje mimo, potem pa je prišla še zadnja nosečnost in z njo Jonathan, njun edini sin.

	S kratkim vratom in kot luna okroglim obrazom, z mandljevimi očmi, pretirano poševnimi, ljubkimi ušesi in nosom in jezikom, prevelikim za usteca, Jonathan ni bil podoben drugim otro-kom. Med odraščanjem je postalo jasno, da se še v marsičem razlikuje od ostalih. Zdaj jih je imel že petnajst in drugi dečki njegovih let so nestrpno čakali, da postanejo moški, Jonathan pa je verjel, da bo z materjo in očetom vse življenje živel v krčmi in tudi želel si ni ničesar drugega.

	Margot je bila še vedno čedna in močna ženska, Joeju so lasje osiveli, a obrvi so ostale še vedno temne kot nekoč. Zdaj je bil star šestdeset let, kar je bilo za Blissa izjemno. Ljudje so njegova leta pripisovali neskončni Margotini skrbi zanj. Zadnjih nekaj let je bil občasno tako slaboten, da je z zaprtimi očmi dva ali tri dni skupaj preležal v postelji. Ni spal – ne, v teh obdobjih je bil nekje izven spanca. Margot je mirno prenašala te njegove uroke. Pazila je, da je bilo v sobi toplo in zrak suh, ga hranila z ohlajeno obaro, mu česala lase in poravnavala obrvi. Drugi so se bali zanj, a Margot se ni dala. »Nič ne skrbite, vse bo v redu z njim,« je imela navado reči. In bilo je res. Bil je pač Bliss. Reka ga je oškropila, zato se mu je v pljučih nabirala voda.

	Tisto noč je bil solsticij, najdaljša noč v letu. Več tednov so se dnevi krajšali, sprva postopno, potem preteče, da je bilo zdaj temno že sredi popoldneva. In dobro je poznano, da ko se mesečeve ure daljšajo, ljudi zanese iz običajnih časovnih tirnic. Opoldne kinkajo, budni sanjajo, v črni temi pa debelo gledajo. To je magičen čas. In tako kot se tanjšajo meje med dnevom in nočjo, tako se tanjšajo tudi meje med svetovi. Sanje in zgodbice se pomešajo z doživetimi izkušnjami, živi in mrtvi hodijo z ramo ob rami, prihajajo in odhajajo, preteklost in sedanjost se dotikata in preskakujeta druga drugo. Zgodijo se lahko nepričakovane stvari. Je bil sončev obrat povezan z nenavadnimi dogodki v Labodu? To boste morali presoditi sami.

	Sedaj veste vse, kar morate vedeti. Zgodba se lahko začne.

	*

	Pivci, ki so se to noč zbrali v Labodu, so bili redne stranke. Povečini so bili kopači grušča, pridelovalci kreše in brodarji, a tam sta bila tudi popravljalec čolnov Beszant in Owen Albright, ki je pred pol stoletja sledil reki do morja in se dve desetletji kasneje vrnil bogat. Albrighta je zdaj mučil artritis in le močno pivo in poslušanje zgodb sta mu blažila bolečine v kosteh. Tam sta bila, odkar se je zmračilo, polnila sta kozarce, praznila in z dišečim tobakom polnila pipi ter pripovedovala zgodbe.

	Albright je opisoval bitko pri Radcot Bridgeu. Po petsto letih se vsaka zgodba rahlo zlajna, a pripovedovalci zgodb so poznali načine, kako jih poživiti. Določeni deli so bili del tradicije – vojski, spopad, smrt viteza in njegovega oprode, osemsto utopljenih – a to ni veljalo za dečkov konec. O njem ni bilo znano prav nič, razen da je bil deček, da se je znašel v bitki pri Radcot Bridgeu in da je tam umrl. To praznino je zapolnila domišljija. Pri vsaki ponovitvi zgodbe so pivci v Labodu neznanega dečka oživili samo zato, da bi ponovno umrl. Skozi leta je umrl neštetokrat, na nadvse nenavadne in zabavne načine. Kot pripovedovalec imaš glede tega proste roke, a slabo se piše vsakemu gostu v Labodu, ki bi poskusil kaj takšnega. Kaj si je o vseh teh vstajenjih mislil deček, je nemogoče reči, toda bistvo je, da je bilo oživljanje mrtvih v Labodu zelo redko, in to je podrobnost, ki jo je vredno omeniti.

	Owen Albright ga je nocoj prikazal v oblačilih mladega zabavljača, ki je prišel krajšat čas vojakom, ki so čakali na ukaze. Med žongliranjem z noži mu je spodrsnilo v blatu in noži so kot dež popadali okrog njega v vlažno zemljo, vsi razen zadnjega, ki ga je zadel naravnost v oko in ga v trenutku ubil, še preden se je bitka začela. Ta novost je spodbudila odobravajoče mrmranje, ki se je hitro poleglo, da bi lahko prisluhnili nadaljevanju zgodbe, ki je bilo bolj ali manj enako kot vedno.

	Potem je sledil premor. Ni bilo v navadi začeti z novo zgodbo, dokler ni bila prejšnja primerno prebavljena.

	Jonathan je pozorno poslušal.

	»Želim si, da bi lahko jaz povedal zgodbo,« je rekel.

	Smehljal se je – deček Jonathan se je vedno smehljal – a zvenel je hrepeneče. Ni bil neumen, ampak šola ga je medla, drugi otroci so se smejali njegovemu posebnemu izrazu na obrazu in nenavadnemu vedenju, zato jo je po nekaj mesecih prenehal obiskovati. Znal ni ne brati ne pisati. Zimski gostje so bili Ockwellovega fanta vajeni, tudi njegove čudaškosti.

	»Poskusi,« je predlagal Albright, »povej nam zgodbo.«

	Jonathan se je zamislil. Odprl je usta in zevajoče čakal, kaj bo prišlo iz njih. Nič ni prišlo. Obraz se mu je razlezel v nasmešek in izbruhnil je v krohot, da so se mu tresla ramena.

	»Ne morem!« je vzkliknil, ko je prišel k sebi. »Ne morem!«

	»Potem pa kateri drugi večer. Malce vadi in ko boš pripravljen, ti bomo prisluhnili.«

	»Ti povej zgodbo, oče,« je rekel Jonathan. »Povej zgodbo.«

	Bil je Joejev prvi večer v zimski sobi po nekajdnevnem dre-majočem uroku. Bil je bled in že ves večer je molčal. Nihče ni pričakoval, da bo v tako slabotnem stanju pripovedoval zgodbe, a ob sinovem priganjanju se je medlo nasmehnil in pogledal od dima počrnel strop. Ko je Joe spet pogledal dol, je bil pripravljen.

	»Nekoč pred davnimi časi …« je začel.

	Odprla so se vrata.

	Za nove goste je bilo prepozno. Kdorkoli že je bil, ni prišel na pijačo. Zavel je hladen piš, da so plameni sveč zaplesali, s seboj je prinesel oster vonj po zimski reki. Vsi pivci so se obrnili.

	Vsi so videli, a dolgo se ni nihče odzval. Poskušali so dojeti, kaj gledajo.

	Moški – če je sploh bil moški – je bil visok in močan, a glavo je imel pošastno, da so vsi buljili vanjo. Je bil pošast iz ljudske pravljice? So spali in jih tlači mora? Nos je imel postrani in sploščen, pod njim pa zevajočo luknjo, polno krvi. Prizor je bil resnično grozljiv, ampak to strahotno bitje je v rokah nosilo veliko lutko z voščenim obrazom, rokami in nogami in gladkimi brezbarvnimi lasmi.

	Zganili so se ravno zaradi moškega. Najprej je zarenčal, popačeno iz popačenih ust, nato se je opotekel in se zazibal. Hlapca sta planila s stola, ga še pravočasno ujela pod roke in ublažila padec, da si ni na kamnitih tleh razbil glave. Hkrati je izpred ognjišča z iztegnjenimi rokami skočil Jonathan in vanje je z vso težo, ki je presenetila njegove sklepe in mišice, pristala lutka.

	Pivci, ki so si opomogli od šoka, so nezavestnega moža položili na mizo. Privleči so morali še eno mizo, da so mu nanjo položili noge. In potem ko je ležal tako zleknjen, so se zbrali okrog njega in nadenj dvigali sveče in oljenke. Možakarju se oči niso zaiskrile.

	»Je mrtev?« je vprašal Albright.

	Sledilo je mrmranje in veliko mrščenja.

	»Z dlanjo ga udari po licu,« je nekdo predlagal, »da vidimo, če bo prišel k sebi.«

	»Morda mu bo pomagal požirek žganja,« je menil nekdo drug.

	Margot se je zrinila mimo njih do vrha mize in si ogledala moškega.

	»Da ga ne bi kdo tepel. Ne po takšnem obrazu. Pa tudi v grlo mu ne bo nihče ničesar vlival. Samo minutko počakajte.«

	Margot se je obrnila k stolu pred ognjiščem, na njem je bila blazina. Odšla je ponjo in se vrnila. Ob svetlobi sveče je na beli tkanini poiskala luknjico in z nohti skoznjo potegnila pero. Možje so jo začudeno spremljali s pogledi.

	»Mislim, da mrtveca z žgečkanjem ne boš zbudila,« je rekel kopač grušča. »Pa tudi živega v njegovem stanju ne.«

	»Ne mislim ga žgečkati,« je odvrnila.

	Margot je pero položila na možakarjeve ustnice. Vsi so strmeli v pero. Nekaj trenutkov se ni zgodilo nič, potem pa so mehki in puhasti deli peresa zatrepetali.

	»Diha!«

	Ampak olajšanje je hitro nadomestila zmedenost.

	»Ja kdo pa je?« je vprašal brodar. »Ga kdo pozna?«

	Sledilo je nekaj minut vsesplošne debate, med katero so pretresali vprašanje. Nekdo je pripomnil, da pozna vse na reki od Castle Eatona do Duxforda, kar je bilo približno petnajst kilometrov dolgo območje, vendar je bil prepričan, da tega možakarja ne pozna. Nekdo drug je imel sestro v Lechladu in tam ga zagotovo ni še nikoli videl. Tretjemu se je zdelo, da ga je nekje že videl, a bolj kot je tuhtal, manj prepričan je bil. Četrti se je spraševal, če je morda rečni cigan, bil je namreč tisti čas v letu, ko so s svojimi čolni pluli tod mimo in so ljudje sumničavo strmeli vanje, prav vsi pa so ponoči zaklenili vrata in v hišo znosili vse, kar so lahko dvignili. Ampak s to imenitno volneno jakno in dragimi usnjenimi škornji – ne. To ni bil razcapani cigan. Peti je sprva samo strmel, potem pa je zmagoslavno izjavil, da je eden izmed visokih in krepkih Liddiardov z Whiteyjeve kmetije, mar nima tudi las enake barve? Šesti je izpostavil, da je Liddiard tukaj na drugem koncu mize, in peti, čeprav je bil jezen, temu ni mogel oporekati. Po tej in tudi nadaljnji razpravi so se prvi, drugi, tretji, četrti, peti in šesti, pa tudi vsi ostali prisotni strinjali, da moškega ne poznajo – vsaj tako se jim je zdelo – ampak le kdo bi lahko bil glede na nje-gov videz prepričan?

	Med tišino, ki je sledila temu zaključku, je spregovoril sedmi.

	»Kaj pa se mu je zgodilo?«

	Možakarjeva oblačila so bila premočena, zaudarjal je po zelenorjavi reki. Očitno je na njej doživel nesrečo. Razpravljati so začeli o nevarnostih, ki prežijo na reki, ki lahko izigra tudi najspretnejše brodarje.

	»Je prišel s čolnom? Naj grem preverit, če bom kakšnega opazil?« se je ponudil Beszant, popravljalec čolnov.

	Margot je moškemu vešče in nežno spirala kri z obraza. Ko je zagledala veliko razpoko, ki je delila zgornjo ustnico v dve mla-havi zaplati kože, skozi katero so se videli polomljeni zobje in okrvavljene dlesni, se je zdrznila.

	»Pustite čoln,« je velela. »Možakar je pomemben. Sama ne bom zmogla. Kdo bo šel po Rito?« Pogledala je naokrog in opazila kmeta, ki je bil prereven, da bi lahko veliko pil. »Neath, ti imaš hitre noge. Lahko stečeš v Rush Cottage po negovalko, ne da bi se spotaknil in padel? Za nocoj je ena nesreča več kot dovolj.«

	Mladenič je odšel.

	Jonathan se je medtem držal zase. Teža premočene lutke je bila zanj preveč, zato je z njo v naročju sedel. Razmišljal je o zmaju iz kaširanega papirja, ki ga je med zadnjimi božičnimi prazniki s seboj prinesla skupina igralcev. Bil je lahek in trd in če si z nohti potapkal po njem, je zvenelo tat-tat-tat. Ta lutka ni bila takšna. Pomislil je na lutke, ki jih je že videl, napolnjene z rižem. Bile so težke in mehke. Tako velike ni videl še nobene. Povohal je njeno glavo. Ni imela vonja po rižu – samo po reki. Lasuljo je imela iz pravih las in nikakor ni mogel pogruntati, kako so jih pritrdili na lobanjo. Tudi uho je imela tako resnično, kot bi bilo pravo. Občudujoče je opazoval popolne trepalnice. S konico prsta je ne-žno potipal mehke vlažne konice, veka se je rahlo zganila. Karseda nežno se je dotaknil veke, nekaj je bilo za njo. Bilo je gladko in okroglo, a hkrati mehko in čvrsto.

	Popadlo ga je nekaj temačnega, nepredstavljivega. Za hrbti staršev in gostov je podobo nežno stresel. Roka se je premaknila in zdrsnila, kot roka lutke ne bi smela zdrsniti. V hipu se je vznemiril.

	»Deklica je.«

	V vsesplošni razpravi okrog poškodovanega moškega ga ni nihče slišal.

	»Deklica je!« je glasno ponovil.

	Vsi so se obrnili.

	»Noče se zbuditi.« Privzdignil je mlahavo telo, da bi se lahko prepričali na lastne oči.

	Vso so odšli k Jonathanu. Ducat parov osuplih oči je počival na majhnem telesu.

	Dekličina koža se je lesketala kot voda. Bombažna obleka se ji je lepila na ude, glavo pa je nagibala na način, ki ga ne bi mogel posnemati noben lutkar. Bila je majhna deklica, pa ni tega prav nihče opazil, čeprav je bilo očitno. Le kateri izdelovalec lutk bi šel tako daleč in izdelal tako popolno lutko samo zato, da bi jo oblekel v preprosto platneno obleko, ki jo nosi hči vsakega siromaka? Kdo bi tako mrko in brez življenja poslikal obraz? Le kdo drug razen Stvarnika zna izdelati takšno krivuljo ličnic, zaobliti brado in podrobno ustvariti popolno stopalo z vsemi petimi prsti? Seveda je bila deklica! Le kako so lahko sploh pomislili na kaj drugega?

	V sobi, običajno prepolni besed, je zavladala tišina. Možje, ki so bili očetje svojim hčeram, so razmišljali o svojih otrocih, zakleli so se, da jim bodo do konca svojih dni izkazovali samo ljubezen. Tisti, ki so bili stari in niso nikoli imeli svojih otrok, so občutili bolečo praznino, tisti, ki pa so bili brez otrok, a še vedno mladi, so zahrepeneli, da bi v naročju držali lastni podmladek.

	Naposled je nekdo prelomil tišino.

	»Ljubi bog.«

	»Mrtva je, ubožica.«

	»Utopila se je!«

	»Mama, daj ji pero na usta.«

	»Oh, Jonathan, zanjo je prepozno.«

	»Ampak pri moškem je delovalo.«

	»Ne, sine, on je dihal, pero nam je samo pokazalo, da je življenje še vedno v njem.«

	»Morda je v njej tudi.«

	»Jasno je, da ga ni več, ubožec. Ne diha, poleg tega pa samo poglej barvo njene polti. Kdo bo odnesel nesrečno deklico v dolgo sobo? Ti jo nesi, Higgs.«

	»Ampak tam je mrzlo,« je ugovarjal Jonathan.

	Mati ga je potrepljala po rami. »Ne bo je motilo. V resnici ni več tukaj, tam, kamor je odšla, pa ni nikoli mrzlo.«

	»Jaz jo bom nesel.«

	»Ti nesi svetilko in gospodu Higgsu odkleni vrata. Zate je pretežka, ljubček.«

	Kopač gramoza je vzel deklico Jonathanu iz naročja in jo dvignil, kot bi ne bila težja od gosi. Jonathan je hodil pred njim in osvetljeval pot okrog vogala do majhne kamnite stavbe. Debela lesena vrata so vodila v ozko shrambo brez oken. Tla so bila iz zbite zemlje, stene brez ometa ali opaža. Poleti je bil prostor primeren za shranjevanje oskubljenih rac ali postrvi, v tej zimski noči pa je bilo v njem ledeno. Ob eni steni je stal kamnit pult in Higgs je nanj položil deklico. Jonathan, ki se je spomnil, kako krhek je bil papirni kaše, ji je nežno pridržal glavo – 'Da je ne bo bolelo' – preden jo je položil na kamen.

	Higgs je osvetlil dekličin obraz.

	»Mama pravi, da je mrtva,« je rekel Jonathan.

	»Tako je, poba.«

	»Mama pravi, da je na drugem kraju.«

	»Res je.«

	»Ampak meni se zdi, da je ta drugi kraj tukaj.«

	»V njeni glavi ni več misli. Njena duša je preminila.«

	»Kaj pa, če samo spi?«

	»Ne, poba. Do zdaj bi se že zbudila.«

	Svetilka je metala trepetajoče sence na negiben obraz, toplina svetlobe je poskušala zakriti smrtno bledico, a življenja v njej ni mogla obuditi.

	»Nekoč je živela deklica, ki je spala sto let. Zbudil jo je poljub.«

	Higgs je jezno trenil z očmi. »To je bila samo pravljica.«

	Krog svetlobe je zapustil dekličin obraz in Higgsu osvetlil pot pod nogami, ko je odhajal, pri vratih pa je ugotovil, da Jonathana ni ob njem. Obrnil se je in dvignil svetilko ravno v trenutku, ko se je fant sklonil in v temi poljubil čelo mrtve deklice.

	Jonathan jo je pozorno opazoval. Potem je pobesil ramena.

	Za seboj sta zaklenila vrata in odšla.

	Truplo brez zgodbe

	Tri kilometre iz Radcota je živel zdravnik, a nihče ni pomislil, da bi poslali ponj. Bil je star in drag, večina njegovih pacientov pa je umrla, kar ni bilo spodbudno. Namesto tega so ravnali razumno – poslali so po Rito.

	Pol ure zatem, ko so možakarja položili na mizo, so zaslišali korake in skozi vrata je vstopila ženska. Razen Margot in njenih hčera, ki so bile del Laboda v enaki meri kot lesena tla in zidovi, je ženska v krčmo vstopila zelo redko, zato so bile vse oči uperjene vanjo. Rita Sunday je bila srednje visoka, las pa ni imela ne temnih ne svetlih. V vseh ozirih ni bila povprečna. Moški so jo ocenjujoče gledali in prav vsak je na njej našel kakšen primanjkljaj. Ličnice je imela previsoke in preveč koščene, nos nekoliko prevelik, čeljust za spoznanje preširoko, brado pa malce preveč štrlečo naprej. Najlepše na njej so bile oči, sicer lepo oblikovane, a sive, in izpod simetričnih obrvi so pretirano buljile. Bila je prestara, da bi veljala za mlado, druge ženske njenih let so bile črtane s seznama primernih za poroko, pa vendar je bilo na Riti kljub preprostosti in tridesetim letom devištva nekaj posebnega. Je bila to njena preteklost? Lokalna negovalka in babica se je rodila v samostanu, kjer je tudi odrasla in se v samostanski bolnišnici naučila zdravilstva.

	Rita je vstopila v Labodovo zimsko sobo. Kot da se sploh ne zaveda vseh pogledov, si je odpela in slekla volnen plašč. Obleka pod njim je bila temna in brez vsakršnega okrasja.

	Odšla je naravnost k moškemu, ki je še vedno krvavel in nezavesten ležal na mizi.

	»Vodo sem zavrela, Rita,« je rekla Margot, »in tukaj so čiste krpe. Potrebuješ še kaj?«

	»Več svetlobe, če je mogoče.«

	»Jonathan je šel gor iskal dodatne svetilke in sveče.«

	»In najbrž tudi …« Rita si je umila roke in z občutkom pre-gledovala rano na možakarjevi ustnici. »… britvico in moškega z nežno in mirno roko za britje.«

	»Joe ti bo pomagal, kajne?«

	Joe je prikimal.

	»In žganje. Najmočnejše, kar ga imaš.«

	Margot je odklenila posebno omarico in iz nje vzela zeleno steklenico brez vsakršnih nalepk. Odložila jo je poleg Ritine torbe, vsi pivci so strmeli vanjo. Steklenica brez nalepke je pomenila, da je žganje pridelano nezakonito, močno pa dovolj, da človeka pahne v nezavest.

	Dva brodarja, ki sta nad neznančevo glavo držala svetilki, sta spremljala Rito, ki je potipala luknjo v možakarjevih ustih. Z dvema okrvavljenima prstoma je izvlekla odlomljen zob. Trenutek kasneje je izvlekla še dva. S preiskujočimi prsti se je lotila njegove še vedno mokre glave. Pretipala je vsak centimeter lasišča.

	»Poškodovan je le po obrazu. Lahko bi bilo huje. No, najprej mu slecimo te mokre cunje.«

	V sobi je završalo. Neporočena ženska ni mogla sleči mo-škega, ne da bi razburkala naravni red stvari.

	»Margot,« je takoj predlagala Rita, »jim boš ti dala napotke?«

	Hitro se je obrnila in se zamotila z jemanjem reči iz torbe, medtem ko je Margot usmerjala moške, kako naj možakarju odstranijo oblačila – opominjala jih je, naj bodo nežni: »Ne vemo, ali je poškodovan še kje. Da ne boste stanja še poslabšali.« – in z materinskimi prsti sama odpela gumbe in razvezala trakove, ker so bili možje preveč opiti ali preveč nerodni, da bi to storili sami. Kup oblačil na tleh je rasel: mornariški suknjič z mnogimi žepi, podoben brodarskemu, le da je bil narejen iz imenitnejšega blaga; čisto pravi pas, medtem ko bi bil čolnar zadovoljen z vrvjo; dolge hlače iz džersija, srajca in kvačkan telovnik.

	»Kdo je? Ga poznamo?« je vprašala Rita, medtem ko je umikala pogled.

	»Ne vem, ali smo ga že kdaj videli. Ampak v takšnem stanju, kot je, je težko reči.«

	»Jakno ste mu že slekli?«

	»Ja.«

	»Morda bi Jonathan lahko pregledal njegove žepe.«

	Ko se je spet obrnila k mizi, je bil bolnik gol, robec je prekrival njegovo moškost in ščitil Ritin sloves.

	Čutila je, da so jo vsi pogledali, potem pa so se obrnili proč.

	»Joe, nežno mu obrij zgornjo ustnico. Čisto do kože ga ne boš mogel obriti, a se potrudi. Okrog nosu bodi pazljiv, zlomljenega ima.«

	Začela je pregledovati neznanca. Najprej mu je roke položila na stopala, potem na gležnje, golenice in stegna … Njene bele roke so močno izstopale na porjaveli koži.

	»Veliko časa preživi zunaj,« je pripomnil kopač grušča.

	Rita je pretipala kost za kostjo, vezi, mišice, pogled pa je ves čas umikala od golote, kot bi njeni prsti videli bolje od oči. Delala je vešče in hitro je ugotovila, da je vsaj z nogami vse v redu.

	Ob možakarjevem boku so se Ritini prsti previdno ustavili ob robcu.

	»Luč, prosim.«

	Vzdolž boka je imel dolgo raztrganino. Rita je z vsebino ze-lene steklenice napojila krpo in tekočino nanesla na rano. Možje okrog mize so šobili ustnice in sočutno gledali, a bolnik se ni premaknil.

	Ob boku je ležala možakarjeva roka. Bila je otečena, da je bila dvakrat večja od normalne, okrvavljena in bleda. Rita je tekočino nanesla tudi na roko, a določenih znamenj ni mogla odstraniti, četudi je s krpo podrgnila večkrat. Madeži od črnila, ne pa modrice ali temne odrgnine. Z zanimanjem je dvignila roko in si jo pobliže ogledala.

	»Fotograf je,« je rekla.

	»Nemogoče! Kako pa to veš?«

	»Vidite madeže na njegovih prstih? Srebrov nitrat. Uporablja se za razvijanje fotografij.«

	Izkoristila je presenečenost ob tej novici in pregledala predel okrog belega robca. Nežno je pritiskala na trebuh, našla ni nobenih znakov notranjih poškodb, in nadaljevala navzgor, svetloba pa ji je sledila, dokler ni belega robca prekrila tema in so se možje lahko pomirili, ko se je Rita vrnila v kraljestvo spodobnosti.

	Zdaj ko mu je manjkal dobršen del brade, možakar ni bil videti nič manj pošasten. Izmaličen nos je le še bolj izstopal, rana, ki mu je razcepila ustnico in je tekla proti licu, se je sedaj, ko je bila vidna, zdela desetkrat hujša. Oči je imel tako močno otečene, da so bile tesno zaprte. Na čelu je imel veliko podplutbo, iz nje je potegnila več trsk temnega lesa in jo očistila, potem pa se je posvetila poškodbi ustnice.

	Margot ji je podala šivanko in nit, oboje je razkužila z žganjem. Rita je iglo zapičila v kožo, ob tem je zatrepetal plamen.

	»Če mora kdo sesti, naj to stori zdaj,« je zapovedala. »En pacient je dovolj.«

	Ampak nihče ni hotel priznati, da bi raje sedel.

	Naredila je tri čedne šive, s šivanko je vlekla nit, nekateri so se obrnili proč, drugi so jo opazovali, očarani nad prizorom, kako popravlja človeški obraz, kot bi bil ovratnik.

	Ko je končala, je sledilo slišno olajšanje.

	Rita je pogledala svoj izdelek.

	»Zdaj je videti malce bolje,« je pripomnil eden od brodarjev, »razen če smo se ga že privadili.«

	»Hmm,« je odvrnila Rita, kot bi se delno strinjala.

	Z roko je segla proti možakarjevemu nosu, s palcem in kazalcem ga je čvrsto prijela in zasukala. Razločno se je slišalo škrtanje in premikanje kosti – tudi cmoknilo je – plameni sveč so se pošteno zatresli.

	»Ujemi ga, hitro!« je vzkliknila Rita in to noč so kmečke roke še drugič preprečile, da bi nekdo zgrmel po tleh, ko so se kopaču grušča zašibile noge. Ob tem pa so vsem trem moškim sveče padle iz rok in ugasnile, prostor je napolnila tema.

	»Kakšna noč,« je rekla Margot, ko je ponovno prižigala sveče. »Najbolje, da damo tega nesrečnika v romarsko sobo.« V tistih dneh, ko je Redcot Bridge kilometre naokrog predstavljal edino prečkališče reke, so se mnogi popotniki ustavili v gostišču, in čeprav so danes most uporabljali le redki, je na koncu hodnika še vedno obstajal prostor, ki se je imenoval romarska soba. Rita je spremljala premestitev bolnika in ko je ležal v postelji, ga je pokrila z odejo.

	»Preden grem, bi rada videla še deklico,« je dejala.

	»Nad ubožico boš samo zmolila. Ampak seveda.« V očeh domačinov Rita ni veljala samo za zdravnico, temveč – glede na čas, ki ga je preživela v samostanu – tudi za dušno pastirico. »Izvoli ključ in vzemi laterno.«

	Rita si je na glavo poveznila klobuk, ogrnila plašč in okrog vratu zavezala ruto ter stopila iz krčme.

	Rita Sunday se ni bala trupel. Vajena jih je bila že iz otroštva – iz enega je prišla na svet. Zgodilo se je takole: pred triintridesetimi leti se je obupana visoko noseča ženska vrgla v reko. Ko jo je opazil brodar in jo potegnil iz vode, je bila že napol utopljena. Odpeljal jo je k nunam v Godstow, ki so nesrečnico oskrbele v samostanski bolnišnici. Živela je dovolj dolgo, da je donosila. Skorajšnja utopitev jo je zelo oslabila, za porod ni premogla moči in med močnimi popadki je umrla. Sestra Grace je zavihala rokave, vzela skalpel in plitvo zarezala v trebuh mrtve ženske, iz njega je potegnila živega otroka. Materinega imena ni poznal nihče, a četudi bi ga, ga otroku ne bi dali – preminula je imela na vesti tri grehe – nečistovanje, poskus samomora in poskus detomora – brezbožno bi bilo, če bi otroka spodbujali, da bi se je spominjal. Dojenčico so poimenovali Margareta, po sveti Margareti, klicali pa so jo Rita. Kar pa zadeva priimek, so jo poimenovali Sunday





1 , po Gospodovem dnevu, kot vse ostale sirote v samostanu.

	Mlada Rita se je pridno učila, kazala je veliko zanimanje za bolnišnico, spodbujali so jo, naj pomaga. Obstajala so dela, ki jih lahko opravlja tudi otrok: ob osmih je pospravljala postelje in prala okrvavljene rjuhe in oblačila, ob dvanajstih je pomagala nositi vedra vroče vode in odnašati mrtve. Ko je bila Rita stara petnajst let, je že čistila rane, naravnavala zlomljene kosti in šivala raztrganine, pri sedemnajstih pa v bolnišnici pravzaprav ni bilo dela, ki ga ne bi znala opraviti, vključno s pomočjo pri porodih. Brez težav bi lahko ostala v samostanu, postala nuna in posvetila svoje življenje bogu in bolnim, če je ne bi nekega dne, ko je ob reki nabirala zelišča, prešinilo spoznanje, da za tem življenjem ne obstaja nobeno več. V primerjavi z vsem, kar se je naučila, je bila ta misel zlobna, a namesto slabe vesti jo je preplavilo olajšanje. Če ne obstajajo nebesa, tudi pekel ne obstaja, in če ne obstaja pekel, potem njena neznana mati ni prestajala muk večnega trpljenja, temveč je zgolj umrla, ni je bilo več in trpljenje se je ni dotaknilo. Nunam je povedala, da se je njeno mišljenje spremenilo in še preden so si opomogle od šoka, je Rita v culo zvila spalno srajco in par spodnjic in odšla, niti krtače za lase ni vzela.

	»Kaj pa tvoje dolžnosti?« je za njo zaklicala sestra Grace. »Do Boga in bolnih?«

	»Bolni so povsod,« je v odgovor zavpila Rita, sestra Grace pa je odvrnila: »Tudi Bog je povsod,« toda spregovorila je tiho in Rita je ni slišala.

	Mlada negovalka je najprej delala v oxfordski bolnišnici, kasneje, ko so opazili njen talent, pa je postala splošna negovalka in pomočnica mladega zdravnika v Londonu. »Ko se boš poročila, bova jaz in ta poklic utrpela veliko izgubo,« ji je rekel ne samo enkrat, ko je bilo jasno, da je bolnikom všeč.

	»Poročila? Jaz že ne,« je vsakič odvrnila.

	»Zakaj pa ne?« je vprašal, ko je isti odgovor slišal že pol ducata krat.

	»Svetu bolj koristim kot negovalka kot žena in mati.«

	Odgovor je bil zgolj polovičen, druga polovica je prišla na plano nekaj dni kasneje.

	V bolnišnico so sprejeli mlado mamico Ritinih let. Bila je že tretjič noseča. Prejšnjič je vse potekalo gladko, zato ni bilo nobenega razloga za skrb. Otročiček ni bil v nenavadnem položaju, porod ni bil pretirano dolg, klešč niso potrebovali, posteljica se je izločila. Ampak krvavenja niso mogli ustaviti. Ženska je krvavela in krvavela, dokler ni izkrvavela in umrla.

	Medtem ko je Rita vešče odstranjevala okrvavljene rjuhe, se je zdravnik pogovoril z mladenkinim možem. Rita že dolgo ni več štela mrtvih mater.

	Ko se je zdravnik vrnil, je imela vse pripravljeno za odhod. Hišo sta zapustila molče. Po nekaj korakih je Rita rekla: »Nočem tako umreti.«

	»Ne zamerim ti.«

	Zdravnik je imel prijatelja, nekega gospoda, ki se je pogosto oglasil v času večerje, odšel pa je šele naslednje jutro. Rita ni tega nikoli omenjala, pa vendar se je zdravnik zavedal, da ve za čustva, ki jih je gojil do tega moškega. Zdelo se je, da je to niti malo ne moti, bila je popolnoma diskretna. Po nekajmesečnem premisleku jo je zdravnik presenetil s predlogom.

	»Zakaj se ne bi poročila z mano?« jo je vprašal nekega dne na poti od enega bolnika k drugemu. »Bilo ne bi … no, saj veš. Bi pa bilo prikladno zame, pa tudi tebi bi koristilo. Finančna varnost. V tej hiši bi imela svoje prostore. Bolnikom bi bilo to všeč.«

	Rita je razmislila in privolila. Zaročila sta se, a še pred poroko je zbolel za pljučnico in umrl, veliko premlad. V zadnjih dneh življenja je poslal po odvetnika in spremenil oporoko. Hišo in pohištvo v njej je zapustil gospodu, Riti pa zajetno vsoto denarja, dovolj, da je lahko skromno in samostojno živela, in priporočilno pismo, polno pohval. Zapustil ji je tudi svojo knjižnico. Knjige, ki niso bile zdravstvene ali znanstvene, je prodala, ostale je spakirala in jih vzela s seboj, ko se je odpravila ob reki navzgor. Ko je čoln priplul do Godstowa, je Rita pogledala samostan, mimo katerega sta plula, ob misli na izgubljenega Boga jo je stisnilo pri srcu in to jo je presenetilo.

	»Tukaj?« je vprašal čolnar, ki je napačno prebral njen obraz.

	»Še naprej,« je odvrnila.

	In plula sta naprej, še en dan in eno noč, dokler nista prišla do Radcota. Stari kraj ji je bil všeč.

	»Tukaj,« je rekla brodniku. »Tukaj bo v redu.«

	Kupila je kočo, knjige zložila na police in boljše hiše v soseščini obvestila, da ima priporočilno pismo enega najboljših londonskih zdravnikov. Potem ko je ozdravila nekaj bolnikov in opravila pol ducata porodov, so jo poznali vsi. Premožne družine so hotele, da izključno Rita pomaga njihovim članom na svet, pa tudi ob vseh drugih zdravstvenih tegobah. To je bilo dobro plačano delo in zagotavljalo ji je primeren dohodek, da je lahko svojo dediščino še povečala. Med njenimi bolniki jih je bilo kar nekaj, ki so si lahko privoščili hipohondrstvo, njej pa so omogočali, da je računala malo – ali sploh nič – tistim, ki si tega sicer ne bi mogli privoščiti. Kadar ni delala, je živela skromno in metodično prebirala zdravnikovo knjižnico (o njem ni ne razmišljala ne govorila kot o svojem zaročencu) in pripravljala zdravila.

	Zdaj je Rita v Radcotu živela že skoraj deset let. Smrt je ni plašila. V preteklih letih in desetletjih je skrbela za umirajoče, bila priča, ko so preminili, in jih uredila za pogreb. Smrt zaradi bolezni, smrt ob porodu, smrt po nesreči. Smrt iz zlobe, enkrat ali dvakrat. Smrt kot dobrodošla obiskovalka pri visoki starosti. Godstowska bolnišnica je stala ob reki, tako da je prepoznala tudi trupla utopljencev.

	In ravno o utopitvi je razmišljala Rita, ko je v mrzli zimski noči naglo hodila proti zunanji shrambi. Utopitve ni težko prepoznati. Reka si vsako leto vzame nekaj življenj – ena pijača preveč, en prenagljen korak, samo trenutek nepozornosti je vse, kar je potrebno. Ritino prvo srečanje z utopitvijo je bil dvanajstletni deček, takrat le leto mlajši od nje, ki mu je spodrsnilo med prepevanjem pred zaklenjenimi vrati. Naslednji je bil poletni hrupnež, ki je nerodno stopil in padel s čolna, ob tem se je udaril v senca, njegovi prijatelji pa so bili preveč opiti, da bi mu lahko učinkovito pomagali.

	Neki študent se je na zlat jesenski dan bahal in skočil z vrha mosta pri Wolvercotu, a presenetila sta ga globina reke in njen tok. Reka je reka, ne glede na letni čas. Bile so tudi mlade ženske, kakršna je bila njena mati, nesrečne duše, ki se niso mogle soočiti s sramotno in revno prihodnostjo, zapuščene od ljubimca in družine, ki so v reki poiskale svoj konec. In bili so tudi otročički, nezaželeni, na pragu življenja, a so se utopili, še preden so dobro zaživeli. Rita je videla vse to.

	Na pragu dolge sobe je Rita v ključavnici obrnila ključ. Znotraj se je zdelo še hladneje kot zunaj. Zrak ji je pošteno vzdražil nosnice, čutila ga je v glavi. Nosil je vonj po zemlji, kamenju, še najbolj je zaudarjal po reki. Rita je takoj postala pozorna.

	Slabotna svetloba laterne je zamrla že dolgo prej, preden je dosegla kote kamnite sobe, a osvetlila je majhno truplo. Siva koža se je lesketala. Učinek je bil poseben, izzvala ga je skrajna bledica, nekdo s prebujno domišljijo bi pomislil, da je svetloba prihajala iz udov.

	Rita se je ovedela nemira, ki je naraščal v njej, in se približala mizi. Ocenila je, da je deklica stara okrog štiri leta. Kožo je imela belo. Oblečena je bila v preprosto oblekico, roke in gležnje je imela gole, še vedno vlažna tkanina se je je oprijemala.

	Rita jo je začela rutinsko, kot se je naučila v samostanu, pregledovati. Preverila je dihanje. Na otroško zapestje je položila dva prsta, iskala je utrip. Privzdignila je veki in si ogledala zenici. Ob tem je v mislih slišala odmev molitve žensk, ki je običajno spremljala takšen pregled: Oče naš, ki si v nebesih … slišala jo je, a njene ustnice se tokrat niso premikale.

	Nobenega dihanja. Nobenega pulza. Zenici popolnoma neodzivni.

	Nenavadna čuječnost je bila še vedno v njej. Rita je stala ob majhnem telesu in se spraševala, kaj je tisto, kar je na robu držalo njeno zavest. Morda je bil zgolj mrzel zrak.

	Če si videl dovolj trupel, jih prepoznaš. Kdaj, kako in zakaj so bili tam, in Rita jih je znala poiskati. Truplo je začela pregledovati tako predano in podrobno, da je povsem pozabila na mraz. Ob trepetajoči svetlobi laterne je pregledala vsak centimeter otroške kože. Dvignila je roke in noge, sklepi so bili gladko gibljivi. Pogledala je v ušesi in nosnici. Pregledala je ustno votlino. Pregledala je vsak prst in noht na roki in nogi. Ko je končala, je stopila korak proč in namrščila čelo.

	Nekaj ni bilo prav.

	Glavo je nagnila na stran in zmedeno šobila ustnice, v mislih je preletela vse, kar je vedela. Vedela je, da utopljenci nabreknejo, koža, lasje in nohti razvodenijo. V tem primeru ni našla ničesar od tega, ampak to je pomenilo le to, da deklica ni bila dovolj dolgo v vodi. In potem je bila tukaj še sluz. Pri utopitvi se sluz steka iz nosu in ust, ampak na obrazu tega trupla je ni našla. Tudi za to je obstajalo pojasnilo. Deklica je bila že mrtva, ko je padla v vodo. Do sem je bilo vse v redu. Miru ji ni dalo vse ostalo. Če se ni utopila, kaj se ji je potem zgodilo? Lobanjo je imela nedotaknjeno. Na udih ni bilo modric ali udarnin. Nobene poškodbe vratu. Nobene zlomljene kosti. Našla ni nobenih znakov poškodb notranjih organov. Rita je vedela, kako daleč je zmožna iti človeška zlobnost – preverila je dekličino spolovilo in opazila ni nobenega nenaravnega vmešavanja.

	Je mogoče, da je deklica umrla naravne smrti? Pa vendar ni bilo nobenih vidnih znakov bolezni. Pravzaprav je bila glede na težo, stanje kože in las videti izjemno zdrava.

	Vse to je bilo že samo po sebi dovolj zaskrbljujoče, a bilo je še več. Tudi ob domnevi, da je deklica umrla naravne smrti in je bila – iz nepredstavljivega razloga – vržena v vodo, bi na telesu obstajali znaki posmrtnih poškodb. Pesek in grušč bi opraskala kožo, imela bi ureznine od skal in reči, odvrženih v reko. Tok vode je bil dovolj močan, da bi lahko zlomil človeško kost; če bi z glavo zadela v most, bi si jo poškodovala. Kamorkoli je Rita pogledala, na deklici ni bilo nobenega znamenja, praske, ureznine. Majhno telesce je bilo nedotaknjeno. »Kot lutka je,« jo je opisal Jonathan, ko je Riti razlagal, kako mu je deklica padla v naročje, in Rita je razumela, zakaj je tako mislil. S prsti je drsela okrog dekličinega stopala in palca, bila sta tako popolna, kot bi nikoli ne stopila na tla. Nohte je imela lepe, podobne biserom, kot novorojenček. Da smrt na njej ni pustila nobenega znamenja, je bilo čudno, nekaj unikatnega pa je po Ritinih izkušnjah bilo, da ga tudi življenje ni.

	Telo vedno pripoveduje zgodbo – ampak telo tega otroka je bilo prazen list papirja.

	Rita je s kavlja vzela laterno. Približala jo je otroškemu obrazu, ki je bil enako neodziven kot telo. Nemogoče je bilo reči, ali so te nežne in neizrazite poteze bile lepe, plašno čuječe ali rahlo navihane. Če so na njem kdaj obstajali radovednost, spokojnost ali nestrpnost, življenje ni imelo dovolj časa, da bi jih trajno izklesalo.

	Le kratek čas nazaj sta bila telo in duša te deklice varno združena. Ob tej misli je Rito kljub vsemu učenju in izkušnjam preplavil val močnih čustev. Ni bilo prvič, odkar sta se ločila, da si je zaželela Boga. Boga, ki je v njenem otroštvu videl vse, vedel vse, razumel vse. Kako preprosto je bilo, ko je lahko nevedna in zbegana zaupala v Njega, ki je užival privilegij vsevednosti. Neved-nost je lahko prenašala, ker je bila prepričana, da Bog ve, ampak zdaj …

	Deklico je prijela za roko – popolno dlan s popolnimi nohtki – položila jo je v svojo razprto dlan, drugo pa položila nanjo.

	To ni prav. Narobe je. Ne bi smelo biti tako.

	In takrat se je zgodilo.

	Čudež

	Preden je Margot vrgla oblačila poškodovanega moža v vedro čiste vode, je Jonathan pregledal žepe. Našel je premočeno denarnico, polno denarja, ki bi pokril vse nastale stroške in ostalo bi še dovolj, da bi moški, ko bi okreval, vsem plačal pijačo.

	Našel je tudi robec, premočen. Pipo, celo, in pločevinko tobaka. Snel je pokrov, tobak v njej je bil suh. »No, vsaj tega bo vesel,« je pripomnil Jonathan. Z Margot sta našla tudi obroč, na katerem je bilo pritrjeno drobno orodje, kar ju je zmedlo – je bil urar? Ključavničar? Vlomilec? Potem pa sta našla še nekaj.

	Fotografijo. Spomnila sta se temnih madežev na možakarjevih prstih in Ritine domneve, da je fotograf. Zdaj je zvenela verjetnejša. Očitno je bilo orodje nekako povezano z možakarjevim poklicem.

	Joe je vzel fotografijo sinu iz rok in jo z volneno krpo nežno obrisal. Pokazal se je delček polja in jesena, a to je bilo bolj ali manj vse.

	»Videl sem že lepše slike,« je nekdo rekel.

	»Manjka ji cerkveni zvonik ali pa s slamo prekrita koča,« je pripomnil nekdo drug.

	»Zdi se, da fotografija ne prikazuje ničesar določenega,« je rekel tretji in se zbegano popraskal po glavi.

	»Trewsbury Mead,« je rekel Joe, ki je edini prepoznal kraj.

	Niso vedeli, kaj naj rečejo, zato so samo skomignili z rameni in dali fotografijo na poličko, da bi se posušila, in si ogledali še zadnjo reč, ki so jo našli v možakarjevih žepih – kovinsko škatlico, v kateri je bil sveženj majhnih kartončkov. Vrhnjega so vzeli iz nje in ga podali Ownu, ki je znal najbolje brati. Owen je dvignil svečo in glasno prebral:

	Henry Daunt iz Oxforda

	Portreti, krajine, mestni in podeželski prizori.

	Prav tako: razglednice, vodiči in okvirji za slike.

	Specialiteta: prizori s Temzo.

	»Prav je imela,« so vzklikali. »Rekla je, da je fotograf, in tukaj imamo dokaz.«

	Nato je Owen glasno prebral naslov na High Streetu v Ox-fordu.

	»Kdo gre jutri v Oxford?« je vprašala Margot. »Kdo ve?«

	»Moj svak bo s čolnom peljal sir,« se je oglasil kopač grušča. »Lahko grem nocoj k sestri in vprašam.«

	»S čolnom bo potreboval dva dni do tja, kajne?«

	»Ne moremo dopustiti, da bi njegovo družino dva dni skrbelo zanj.«

	»Ampak tvoj svak zagotovo ne bo odplul jutri, ker se do božiča ne more pravočasno vrniti domov.«

	»Potem pa nam preostane samo še vlak.«

	Sklenili so, da bo šel Martins. Jutri ga na farmi niso potre-bovali in imel je sestro, ki je živela le pet minut hoda od železniške postaje v Lechladu. Takoj se bo odpravil k njej, da bo lahko ujel prvi jutranji vlak. Margot mu je dala popotnico, naslov je ponavljal, dokler ga ni znal na pamet, potem pa se je s šilingom v žepu in s čisto novo zgodbo na jeziku odpravil. Čakalo ga je devet kilometrov poti ob rečnem bregu, ko bo lahko svojo štorijo ponavljal, in ko bo prišel k sestri, bo izpiljena do potankosti.

	Ostali pivci so se še malo zadržali v krčmi. Za nocoj je bilo konec pripovedovanja zgodb, ampak le kdo bi pripovedoval zgo-dbo, če se je ena dejansko dogajala? In tako so napolnili kozarce in čaše, prižgali pipe in se posedli. Joe je pospravil svoje brivske reči in se vrnil na svoj stol, tu in tam je diskretno zakašljal. Jonathan je sedel na pručki ob oknu, pazil je, da je bilo v kaminu dovolj drv in da so gorele vse sveče. Margot je s starim veslom stlačila oblačila v vedro in jih dobro premešala, potem pa je na peč pristavila ponev z začinjenim pivom. Vonj po muškatnem oreščku in drugih dišavnicah se je pomešal z vonjem po tobaku in gorečem lesu. Rečni smrad je počasi izginjal.

	Pivci so se začeli pogovarjati, iskali so besede, s katerimi bi večerne dogodke spremenili v zgodbo.

	»Ko sem ga zagledal na pragu, sem bil začuden. Ne začuden, bil sem presenečen. Tako je, presenečen.«

	»Jaz sem ostal brez besed, čisto brez besed.«

	»Jaz tudi, bil sem osupel in ostal sem brez besed. Pa vi?«

	Bili so zbiralci besed, tako kot so mnogi kopači grušča zbiralci fosilov. Nenehno so na preži za redkimi, nenavadnimi, unikatnimi.

	»Jaz mislim, da sem bil presunjen.«

	Preizkušali so besedo, poslušali njen zven. Bila je dobra. Tovarišu so odobravajoče kimali.

	Nekdo je bil prvič v Labodu, prvič je poslušal zgodbe in še vedno je bil malce negotov. »Lahko rečem, da sem gledal kot bik v nova vrata?«

	»Zakaj pa ne?« so ga opogumljali. »Če želiš, reci, da si gledal kot bik v nova vrata.«

	Vrnil se je popravljalec čolnov. Tudi čoln je znal pripovedovati, zato si ga je ogledal. Vsi v krčmi so dvignili glavo in čakali, kaj bo povedal.

	»Našel sem ga,« je poročal. »Dno ima polomljeno. Zaradi nečesa je v njem nastala ogromna luknja, da je začela vanj vdirati voda. Bil je napol potopljen. Potegnil sem ga na breg in obrnil, ampak popraviti se ne da. Konec je z njim.«

	»Kaj misliš, da se je zgodilo? Je zadel v pomol?«

	Popravljalec čolnov je poznavalsko odkimal. »Nekaj je udarilo vanj, nekaj od zgoraj.« Z eno roko je močno udaril v drugo. »Ne, ni treščil v pomol, sicer bi imel poškodovan bok.«

	Zdaj so se pivci začeli pogovarjati o reki, o vsakem zavoju in vsakem mostu, tehtali so prav vsako nesrečo, ki bi lahko doletela moža in njegov čoln. Vsi so bili rečni ljudje, takšni ali drugačni, če že po poklicu ne, pa so vsi ob reki živeli, in prav vsak je prišel na vrsto, da je povedal, kaj se je po njegovem mnenju zgodilo. V njihovih mislih je čoln udaril v vsako prepreko in vsak pomol, vsak most in vsako mlinsko kolo navzgor in navzdol ob reki, a nihče ni imel prav. Potem pa so prišli do Hudičevega jeza.

	Jez je bil zgrajen iz stebrov iz čvrstega in pokončnega jesena, med njimi so bile lesene, zidovom podobne zapornice, ki se jih je dalo glede na pretok dvigniti ali spustiti. Navada je bila, da so čolnarji pred jezom čoln potegnili na suho in ga vlekli po pobočju, narejenem v ta namen, da so jez zaobšli in se pod njim vrnili na reko. Na obrežju je stala krčma, tako da je v zameno za pijačo lahko vsak našel pomoč. Ampak včasih, ko so bile zapornice dvignjene in čoln vodljiv, ko je bila reka mirna, čolnar pa izkušen, se je dalo z dobrim krmiljenjem jez prepluti. Brodnik je moral čoln zravnati, postrani ni smel pluti, vesla pa je moral dati v čoln, sicer bi se na stebrih polomila; če pa je bila gladina visoka, je moral leči na dno čolna, da ni z glavo udaril v leseno prečko.

	Z vsem tem so povezali poškodbe moškega. Poškodbe na čolnu.

	»Se je torej zgodilo to?« je vprašal Joe. »Je nesrečo doživel pri Hudičevem jezu?«

	Popravljalec čolnov je s kupčka trsk pobral delček lesa. Bil je črn in trd, največji, kar jih je Rita izvlekla iz možakarjevega ranjenega čela. S konico prsta je preveril trdoto lesa. Čeprav je bil dolgo v vodi, je bil čvrst. Najverjetneje je bil jêsen, tudi jez je bil zgrajen iz jesena.

	»Mislim, da.«

	»Tudi sam sem že plul čez Hudičev jez, in to ne samo enkrat,« je rekel hlapec. »Če se ne motim, ti tudi?«

	Popravljalec čolnov je prikimal. »Ja, če je bila reka dovolj dobre volje, da mi je to dovolila.«

	»Bi si upal po njem spustiti ponoči?«

	»Da bi zaradi nekaj sekund tvegal življenje? Tak bedak pa nisem.«

	Zavel je občutek olajšanja, ker jim je uspelo vsaj delno ugotoviti, kaj se je nocoj zgodilo.

	»Pa vendar,« se je po kratki tišini oglasil Joe, »če se mu je nesreča zgodila pri Hudičevem jezu, kako je od tam prišel sem?«

	Začeli so govoriti drug čez drugega, postavljali so različne teorije, jih preverjali in iskali nove. Morda pa je vso pot veslal … S temi poškodbami? Ne! Morda pa je drsel, medtem ko je na meji med življenjem in smrtjo ležal v čolnu, dokler se ni pri Radcotu ovedel in … Drsel? S čolnom v takšnem stanju? In da bi se izognil vsem oviram v temi, ki so pravi izziv tudi podnevi, in je v čoln ves čas drla voda? Ne!

	Razmišljali so in tuhtali, prihajali do pojasnil, ki so se ujemala z eno polovico dejstev, z drugo pa ne; ki so pojasnila, kaj se je zgodilo, ne pa tudi, kako se je zgodilo, a odgovoru niso prišli nič bliže. Kako to, da možakar ni utonil?

	Nekaj časa je bilo mogoče slišati le šumenje reke, potem pa je Joe rahlo zakašljal in vdihnil. »Najbrž je bil Tihi.«

	Vsi so pogledali proti oknu, tisti dovolj blizu so v temni noči videli sijoč, teman lesk reke. Tihi, vilin. Vsi so že slišali zanj. Tu in tam se je pojavil v zgodbah, ki so jih pripovedovali, in nekateri so prisegali, da so ga srečali. Prikazal se je, ko si se na reki znašel v težavah, sloka in podolgovata podoba, ki je svojo palico obračala tako mojstrsko, da se je zdelo, da po vodni gladini drsi z nezemeljsko močjo. Nikoli ni spregovoril niti besede, le varno te je privedel do obrežja, da si preživel. Če pa te je sreča zapustila – tako so govorili – te je odpeljal k drugemu bregu, od koder se v Laboda ni vrnila nobena živa duša na vrček piva, da bi povedala zgodbo o srečanju z njim.

	Tihi. No, to je predstavljalo povsem drugačen zasuk v zgodbi.

	Margot, njena mati in babica sta govorili o Tihem nekaj mesecev pred svojo smrtjo, se je namrgodila in zamenjala temo.

	»Tega nesrečnika mi bo hudo zbuditi. Izgubil je otroka – na svetu ni večje bolečine.«

	Zaslišalo se je odobravajoče mrmranje.

	»Ampak zakaj bi oče ponoči vzel otroka s seboj na reko? Pa še zima je,« je nadaljevala. »Že da bi šel sam, je nespametno, da pa je s seboj vzel hčerko …«

	Očetje v sobi so prikimavali, kar je še pridodalo nepremišljenemu početju moškega, ki je nezavesten ležal v sosednji sobi.

	Joe je zakašljal in rekel: »Zanimiva deklica je bila.«

	»Nenavadna.«

	»Posebna.«

	»Čudna,« se je zaslišal trio glasov.

	»Sploh nisem vedel, da je deklica,« je nekdo začudeno pripomnil.

	»Nisi edini.«

	Margot je o tem razmišljala ves čas, ko so se možje pogovarjali o čolnih in jezovih. Pomislila je na svojih dvanajst hčera in na vnukinje, potem pa se je strogo oštela. Otrok je otrok, živ ali mrtev.

	»Le kako nismo tega takoj videli?« je vprašala z glasom, da je vse postalo sram.

	Vsi so umikali pogled, vračali so se k spominom. Spet so gledali poškodovanega moškega na pragu. Podoživeli so šok, razmišljali so o tistem, o čemer niso, ko se je zgodilo. Bilo je podobno sanjam, nočni mori. Moški se jim je zdel kot prikazen iz ljudske pripovedke, pošast ali zli duh. Deklica jih je spominjala na lutko.

	Vrata so se odprla, kot so se odprla takrat.

	Moški so mežiknili in odgnali spomin na neznanca. Zdaj so gledali Rito. Stala je na pragu, enako kot prej moški.

	 V naročju je nosila deklico.

	Spet? Se je zgodila kakšna časovna napaka? So bili pijani? Jih je zapustila pamet? Preveč se je dogajalo, njihovi možgani so pregoreli. Čakali so, da se svet vrne v normalo.

	Truplo je odprlo oči.

	Deklica je dvignila glavo.

	Pogledala je naokrog po sobi, njen pogled je bil tako silen, da je vsakogar ganil.

	Čas je nezadržno tekel, naposled je tišino prelomila Rita. »Ne vem,« je izjavila.

	To je bil odgovor na vprašanje, ki ga zaradi prevelike osuplosti niso mogli postaviti – odgovor na vprašanje, ki si ga niti Rita sama ni upala zastaviti.

	*

	Ko so ugotovili, da imajo v ustih še vedno jezike in da še znajo govoriti, je Margot rekla: »Zavila jo bom v svoje ogrinjalo.«

	Rita je svareče dvignila roko. »Prehitro je ne smemo ogreti. Preživela je v mrazu. Morda bi jo morali počasi ogrevati.«

	Ženski sta deklico položili na sedež ob oknu. Bila je smrtno bleda. Ni se premaknila, le mežikala je in gledala.

	Brodniki, pridelovalci kreše in kopači grušča, mladi in stari, z usnjatimi rokami in pordelimi prsti, čokatimi vratovi in robatimi bradami, so se nagnili naprej in strmeli v deklico.

	»Oči je zaprla!«

	»Spet umira?«

	»Dviga prsni koš?«

	»Ah, vidim! In zdaj ga spušča.«

	»In spet dviga.«

	»Zaspala je.«

	»Ššš!«

	Začeli so šepetati.

	»Jo zbudimo?«

	»Umakni se, ne vidim, ali diha.«

	»Zdaj vidiš?«

	»Vdihnila je.«

	»In izdihnila.«

	»Vdih.«

	»Izdih.«

	Stali so na prstih in kukali izza ramen ter mežikali ob soju sveče, ki jo je Rita držala nad spečo deklico. Spremljali so vsak njen vdih in ne da bi se tega zavedali, so svoje dihanje uskladili z njenim, kot bi s svojimi velikimi pljuči podpihovali njena drobcena. Ves prostor se je širil in krčil v ritmu njenega dihanja.

	»Lepo je imeti otročička in skrbeti zanj.« Pridušeno, a hrepeneče je spregovoril koščeni krešar.

	»Nič ni bolj imenitnega,« so otožni pritrdili prijatelji.

	Jonathan ni umaknil pogleda z deklice. Po tleh se je plazil naprej, dokler ni stal poleg nje. Negotovo je iztegnil roko in ko je Rita prikimala, se je nežno dotaknil pramena dekličinih las.

	»Kako si to naredila?« je vprašal.

	»Nič nisem naredila.«

	»Kako pa je potem spet živa?«

	Rita je zmajala z glavo.

	»Sem bil jaz? Poljubil sem jo. Da bi jo zbudil, kot princ v pravljici.« V ponazoritev je ustnice približal lasem.

	»V resničnem življenju se to ne dogaja.«

	»Se je zgodil čudež?«

	Rita se je namrščila, odgovoriti ni znala.

	»Zdaj ne razmišljaj o tem,« se je oglasila njegova mati. »V temi si je težko predstavljati veliko stvari, ki so podnevi čisto preproste. Majhno bitjece potrebuje počitek, ne pa tvojega motoviljenja okrog sebe. Pridi, delo imam zate.«

	Spet je odklenila omarico in iz nje vzela steklenico in pladenj z ducatom majhnih kozarčkov. V vsakega je nalila žganje.

	Jonathan je vsem zbranim podal kozarček.

	»Enega daj očetu.« Joe pozimi običajno ni pil, ne kadar so ga mučila pljuča. »Rita, boš enega?«

	»Bom, hvala.«

	Kot eden so dvignili kozarčke in jih z enim požirkom izpraznili.

	Je bil čudež? Počutili so se, kot bi sanjali o skledi zlata, potem pa bi se zbudili in bi jih čakala na blazini. Kot bi pripovedovali zgodbico o lepi princeski, potem pa bi ugotovili, da sedi v kotu sobe in jih posluša.

	Skoraj eno uro so molče sedeli, opazovali spečo deklico in razmišljali o njej. Je bil nocoj v deželi še kak kraj zanimivejši od Laboda v Radcotu? In prav vsi bodo lahko dejali: bil sem tam.

	Na koncu je bila Margot tista, ki je vse po vrsti poslala domov. »Večer je bil dolg in prav nič nam ne bo koristilo bolj kot malo spanca.«

	Možje so izpraznili čaše in vrčke, počasi so segli po plašče in klobuke. Zaradi pijače in magije so negotovo stali na nogah, podrsavajoče so odšli k vratom. Drug drugemu so zaželeli lahko noč in eden za drugim, a ne brez oziranja, stopili skozi vrata in izginili v noč.

	Zgodba potuje

	Margot in Rita sta dvignili spečo deklico, oblekico brez rokavov sta ji potegnili čez glavo. S krpo, namočeno v toplo vodo, sta z nje sprali vonj po reki, čeprav se ji je še vedno zadrževal v laseh. Deklica je ob mokrem dotiku zadovoljno zagodla, a prebudila se ni.

	»Zanimiva stvarca si,« je zamrmrala Margot. »O čem sanjaš?«

	Iskat je šla spalno srajčko, ki jo je hranila za vnukinje, kadar so bile na obisku, in ženski sta skupaj vtaknili drobne ročice v rokave in ji jo oblekli. Deklica se ni zbudila.

	Medtem je Jonathan pomil in obrisal vrčke in čaše, Joe pa je na varno pospravil večerni izkupiček in pometel tla. Iz kota je pregnal mačko, ki je med večerom neopaženo smuknila v sobo. Vsa užaljena je prišla iz senčnega zavetja in se odpravila k ognjišču, v katerem je še vedno tlelo.

	»Kar pozabi, če misliš, da se boš namestila tukaj,« je Margot rekla mački.

	»Zunaj je ledeno za umret,« se je vmešal njen mož. »Pusti jo notri, vsaj tokrat.«

	Rita je deklico odnesla v posteljo, položila jo je ob spečega moškega. »Tukaj bom prespala in pazila nanju,« je rekla. Ko je Margot predlagala, da bi ji prinesla zložljiv pograd, je dodala: »Stol bo čisto v redu. Vajena sem ga.«

	V hiši je zavladala tišina.

	»Človeku da misliti,« je zamrmrala Margot, ko je ležala v postelji, Joe pa je zamomljal: »Ja, to pa res.«

	Misli sta si delila šepetaje. Le od kod sta prišla neznanca? In zakaj ravno sem, v Laboda, njuno krčmo? In kaj točno se je nocoj zgodilo? Čudež je bila beseda, ki jo je izrekel Jonathan, tudi sama sta jo izgovorila. Besede sta bila vajena iz Biblije, kjer je pomenila nekaj nemogočega, kar se je zgodilo nepredstavljivo daleč nazaj na tako zelo oddaljenem kraju, da je bilo čisto mogoče, da sploh ni obstajal. Tukaj v krčmi je za čudež veljala skrajno neverjetna možnost, da bo popravljalec čolnov kdaj poravnal svoj račun – to bi resnično bil čudež. Ampak nocoj ob zimskem solsticiju v Labodu pri Radcotu je beseda dobila drugačno težo.

	»Vse skupaj me tako zelo bega, da ne bom mogel niti očesa zatisniti,« je rekel Joe. Ampak čudež gor ali dol, bila sta utrujena. Polovica noči je že minila, zato sta upihnila svečo. Objela ju je tema in skoraj v trenutku je izginila tudi začudenost.

	*

	Spodaj v romarski sobi, kjer sta njena bolnika, moški in deklica, spala drug ob drugem, je Rita budna sedela v naslonjaču. Možakar je dihal počasi in hrupno. Zrak, ki mu je vstopal in izstopal iz pljuč, se je moral prebiti skozi otekle membrane, prehode polne posušene krvi, katere pot je bila pred kratkim preusmerjena. Nič čudnega ni bilo, da je dihanje zvenelo kot žaganje lesa. V premorih med vdihom in izdihom je lahko slišala dekličino dihanje. V ozadju vseh teh zvokov se je zaznalo neskončno vzdihovanje reke.

	Morala bi spati, a čakala je, da bo sama, da bi lahko razmislila. Metodično, razumno je šla ponovno skozi vse, kar se je zgodilo. Preverila je, ali je opravila temeljit rutinski pregled, ali je opazila vsa znamenja, ki se jih je naučila iskati. Kje je storila napako? Enkrat, dvakrat, trikrat je vse podrobno pretehtala. Napake ni našla nobene.

	Kaj se je potem zgodilo?

	Ker ji znanje ni koristilo, je začela pojasnilo iskati med svojimi bogatimi izkušnjami. Se je že kdaj zgodilo, četudi samo za hip, da ni bila prepričana, ali je bolnik živ ali mrtev? Velikokrat je slišala reči, da je smrt pred vrati, kot bi resnično obstajala neka črta med življenjem in smrtjo in bi človek dejansko lahko nekaj časa stal na njej. Ampak v takšnih okoliščinah je vedno brez težav vedela, na kateri strani je bolnik. Ni bilo važno, kako zelo je napredovala bolezen, ni bilo važno, kako zelo slabotna je bila ta oseba, do trenutka smrti je bila živa. Nobenega zadrževanja ni bilo. 'Vmes' ni obstajal.

	Margot jih je vse poslala v posteljo z opogumljajočo mislijo, da bo svit vse razsvetlil, te besede je pogosto uporabljala tudi Rita, a pri drugačnih tegobah. Tokrat je bilo drugače. Vprašanje, ki se ji je vrtelo po glavi, je zadevalo telo, telesu pa vladajo zakoni. Vse, kar je vedela, ji je govorilo, da se to, kar je doživela, ne bi smelo zgoditi. Mrtvi otroci ne oživijo. Možnosti sta bili dve: ali deklica ni živa – prisluhnila je, razločno je slišala njeno enakomerno dihanje – ali pa ni bila mrtva. Ponovno je razmislila o vseh znamenjih smrti, ki jih je opazila. Voščeno bela koža. Nobenega dihanja. Nobenega utripa. Neodzivni zenici. Po spominu se je vrnila v dolgo shrambo, prepričana je bila, da je vse naredila prav. Prisotni so bili vsi znaki smrti. Ona ni naredila napake. Kje se je potem zgodila?

	Rita je zaprla oči, da bi se bolje osredotočila. Za seboj je imela desetletja izkušenj, a tukaj se njeno znanje ni končalo. Dolge večere je proučevala knjige o kirurških posegih, se učila o delih telesa, se izpopolnjevala v pripravljanju zdravil. Praktične izkušnje so vse to znanje spreminjale v razumevanje. Večerne dogodke je postavila ob bok znanju, ki ga je imela. Ni iskala pojasnila, prav tako se ni trudila povezati misli. Preprosto je čakala, nemir v njej je naraščal, dokler se ni zaključek, ki je nastajal v globinah, dvignil na površje.

	Zakoni o življenju in smrti, ki se jih je naučila, niso bili popolni. Bilo je še nekaj več o življenju, več o smrti, kot je vedela medicina.

	Odprla so se vrata, vabila so jo, naj stopi novemu znanju naproti.

	Spet je pogrešala Boga. Z njim je delila vse. Vse od otroštva se je nanj obračala z vsakim vprašanjem, dvomom, veseljem in zmagoslavjem. Spremljal jo je med napredkom v razmišljanju, v dejanjih je bil njen sodelavec. Ampak Boga ni bilo več. To je bilo nekaj, s čimer se bo morala spoprijeti sama.

	Kaj naj naredi?

	Poslušala je. Dekličino dihanje. Možakarjevo. Dihanje reke.

	Reka … Začela bo pri njej.

	Rita si je znova zavezala škornje in oblekla plašč. Po torbi je pobrskala za nečim – za tanko kovinsko škatlico – in jo spustila v žep, preden je po prstih odšla iz hiše. Okrog plamena sveče se je razprostirala ledena tema, a razločila je obrise potke. Z nje je stopila na travo. Bolj po občutku kot po vidu je hodila proti reki. Mrzel zrak ji je vdiral skozi gumbnice in luknjice na šalu. Stopala je skozi toplo izdihano soparo lastnega dihanja, na licih je občutila njeno vlago.

	Tam je bil čoln, obrnjen je ležal na rečnem bregu. Snela je rokavico in previdno pretipala robove lesa. Našla je ravno podlago in nanjo odložila svečo.

	Iz žepa je potegnila škatlico, za trenutek jo je pridržala z zobmi – za mraz se ni menila – da si je privzdignila krilo, ga zbrala skupaj in potisnila v žep, da je lahko počepnila, ne da bi si zmočila obleko. Pred njo se je lesketala temačna reka. Roko je stegnila predse in jo spuščala, dokler se ni s konicami prstov dotaknila vode. Dobro. Odprla je kovinsko škatlico in iz nje vzela stekleno-kovinsko reč, v temi povsem nevidno. Potopila jo je v ledeno mrzlo vodo in štela. Potem je vstala in jo z otrplimi prsti nadvse skrbno pospravila v škatlico. Obleke si ni poravnala, tudi sveče ni vzela, pač se je naglo, kar so jo nesle noge, vrnila v krčmo.

	Notri je v romarski sobi še vedno gorela laterna. Stekleno stvarco je pridržala nad svetlobo, da je lahko odčitala podatek, potem pa je iz torbe vzela pisalo in beležko. Vanjo je zapisala temperaturo vode.

	Ni bilo veliko. Ampak bil je začetek.

	Rita je dvignila deklico s postelje in z njo v naročju previdno sedla na stol. Dekletce ji je majhno glavico položilo na prsi. Zdaj ne bom mogla zaspati, je pomislila, ko je z odejo pokrila sebe in otroka. Ne po vsem tem. Ne na tem stolu.

	Medtem ko se je pripravljala, da bo s srbečimi očmi in bolečim hrbtom prebedela vso noč, je pomislila na svoje ime. Dobila ga je po sveti Margareti, ki je svojo nedolžnost posvetila Bogu in bila tako zaverovana vase, da se ne bo poročila, da je trpela muke še prej, kot je postala žena. Bila je zavetnica nosečnic in poroda. Ko je še živela v samostanu in prala umazane, s krvjo prepojene rjuhe, na katerih so umrle porodnice, je Rita kot Božja nevesta z olajšanjem gledala na svojo prihodnost. Nikoli je ne bo ubil otrok, ki leze iz njenega trebuha. Bog jo je zapustil, a njena predanost nedolžnosti se ni nikoli omajala.

	Rita je zaprla oči. Objela je spečo deklico v naročju, njena teža je močno pritiskala nanjo. Čutila je dekličino dihanje, ob tem je spremljala tudi svoje – ko se je njen prsni koš spustil, se je dekličin razširil, ko je uplahnil dekličin, se je razširil Ritin. Preplavilo jo je neznano zadovoljstvo – zaspano je iskala pravo besedo, ni je našla.

	V temi jo je prešinila zamisel.

	Če ne pripada temu moškemu, če je nihče noče, potem lahko postane moja …

	A še preden se je sploh ovedela lastnih misli, jih je napolnil neskončen in pridušen zvok reke. Ukradel ji je budnost in jo na toku noči odvedel na kraj brez zavedanja in drsela in oddrsela je v temno morje sna.

	*

	Ampak vsi niso spali. Pivci in pripovedovalci zgodb so morali najprej prehoditi pot do postelje. Eden od njih je po odhodu iz Laboda zavil proč od reke in šel po bližnjici med polji do tri kilometre oddaljenega skednja, kjer je spal s konji. Obžaloval je, ker ga ni nihče čakal, nihče, ki bi ga lahko stresel in zbudil, da bi mu rekel: »Ne boš verjel, kaj se je pravkar zgodilo!« Predstavljal si je, kako zgodbo pripoveduje konjem, čemu je bil to noč priča, in lahko je celo videl njihove velike nejeverne oči. Ne, si je mislil, da bodo rekli, to je samo dobra šala. Zapomnil si jo bom. Toda zgodbe ni hotel povedati konjem, za živalska ušesa je bila preimenitna. Zavil je proti kočam ob Gartinovih poljih, kjer je živel njegov bratranec.

	Potrkal je. Nihče se ni odzval, a zgodba ga je silila, da je potrkal še enkrat. Tokrat je s pestjo močno zaropotal po vratih.

	V sosednji koči se je na stežaj odprlo okno, ženska je skozenj pomolila glavo z nočno čepico, da bi ga ozmerjala.

	»Počakaj,« je rekel, »ne jezi se, dokler ti ne povem, kar sem ti prišel povedat.«

	»Si to ti, Fred Heavins?« Gledala je v smer, od koder je prišel glas, in napenjala oči. »Ti in tvoje pijane zgodbice!« je zagodrnjala. »Kot da se jih še nisem naposlušala za vse življenje.«

	»Nisem pijan,« je užaljeno ugovarjal. »Poglej, lahko hodim v ravni črti. Vidiš?« Lahko je eno nogo prestavljal pred drugo.

	»Kot da to kaj dokazuje!« se je zasmejala v noč. »V temi vsak pijanec hodi ravno.«

	Prepir je zmotilo odpiranje vrat.

	»Frederick? Kaj za božjo voljo pa se dogaja?«

	Preprosto in brez olepšav mu je Frederick povedal, kaj se je zadnjih nekaj ur dogajalo v Labodu.

	Sosedo, ki je še vedno slonela na oknu, je zgodba pritegnila, čeprav jo je sprva poslušala nehote. »Pridi, Wilfred. Tole moraš slišati,« je zaklicala nekomu za seboj.

	Prav kmalu so bili pokonci vsi otroci Fredovega bratranca, pa tudi sosedje na vseh straneh.

	»Kakšna pa je ta deklica?«

	Opisal je njeno kožo, belo kot glaziran vrč na polici v babičini kuhinji; povedal mu je za njene lase, ki so spominjali na mrtvo ravno zaveso in so bili suhi enake barve kot mokri.

	»Kakšne barve so njene oči?«

	»Modre … modrikaste. Ali pa sive.«

	»Koliko je stara?«

	Skomignil je. Kako naj bi vedel? »Če bi stala ob meni, bi mi segala nekje do … sem.« Pokazal je z roko.

	»Torej približno štiri? Kaj mislite ve?«

	Ženske so se posvetovale in prišle do zaključka. Približno štiri.

	»In kako ji je ime, tej deklici?«

	Spet ni poznal odgovora. Kdo bi rekel, da zgodba potrebuje vse te podrobnosti, na katere med dogajanjem sploh ni pomislil?

	»Ne vem. Nihče je ni vprašal.«

	»Nihče je ni vprašal po imenu?!« Ženske so bile ogorčene.

	»Zaspana je bila. Margot in Rita sta jo pustili spati. Toda njen oče je Daunt. Henry Daunt. Ime smo našli v njegovem žepu. Fotograf je.«

	»On je njen oče?«

	»Mislim, da je … Vi ne? On jo je prinesel v krčmo. Skupaj sta prišla.«

	»Morda pa jo je samo fotografiral?«

	»In med fotografiranjem sta se oba skoraj utopila? Kako pa lahko to pojasniš?«

	Med okni je završalo, ko so razpravljali o zgodbi, iskali manjkajoče delčke in jih poskušali zapolniti … Fred se je počutil izrinjenega iz lastne zgodbe, čutil je, kako mu drsi iz rok in se spreminja na načine, kot ni pričakoval. Bila je kot živa stvar, ki jo je ujel, a ne tudi zdresiral; zdaj se je osvobodila z vajeti in postala last vseh.

	Ovedel se je vztrajnega šepeta: »Fred!«

	K sebi ga je klicala ženska s pritličnega okna sosednje hiše. Ko se ji je približal, se je s svečo v roki nagnila naprej, da so ji svetli lasje ušli izpod nočne čepice.

	»Kakšna je?«

	Spet je začel z belo kožo in brezbarvnimi lasmi, ampak ženska je odkimala.

	»Zanima me, komu je podobna? Je podobna moškemu?«

	»V takšnem stanju, kot je, si upam reči, da mu ni podoben nihče na svetu.«

	»Ima enake lase? Ravne in rjave?«

	»Njegovi so temni in žimasti.«

	»Ah!« Pomenljivo je prikimala. Dramatično je molčala in ga gledala. »Te na koga spominja?«

	»Smešno, ampak res sem imel občutek, da me na nekoga spominja … le da ne vem, na koga.«

	»Mogoče na …?« Pomignila mu je, naj pride bliže, in mu v uho šepnila ime.

	Ko se je spet odmaknil, je zeval in buljil.

	»Oh,« je izdavil.

	Pomenljivo ga je pogledala. »Zdaj bi bila stara okrog štiri leta, je tako?«

	»Ja, ampak …«

	»Tole obdrži zase,« je rekla. »Tam zgoraj delam. Jutri jim bom povedala.«

	Takrat so Freda k sebi poklicali ostali. Kako so se lahko moški, deklica in fotoaparat stisnili v čoln, dovolj majhen, da je lahko plul pod Hudičevim jezom? Pojasnil je, da v čolnu ni bilo nobenega fotoaparata. Kako pa so potem ugotovili, da je možakar fotograf, če ni imel fotoaparata? Na podlagi stvari, ki jih je imel v žepih. Kaj je že imel v žepih?

	Fred jim je ustregel, zgodbo je povedal še enkrat in še enkrat, drugič je vključil več podrobnosti, tretjič je že pričakoval vprašanja, še preden so jih postavili, četrtič pa je upošteval prav vse. Izpustil je le zamisel sosede s svetlimi lasmi. Naposled, dobro uro kasneje in prezebel do kosti, se je Frederick poslovil.

	V skednju je zgodbo ponovil še enkrat, sicer mrmrajoče, konjem. Odprli so oči in brez vsakršnega presenečenja poslušali začetek zgodbe. Ko je prišel na polovico, so že znova zaspali, še pred koncem je zaspal tudi on.

	Za bratrančevo kočo je bila stavba, delno jo je zakrivalo grmičevje. Kup starih cap s klobukom za njo se je izoblikoval v moškega, sicer zelo zanemarjenega, ki je mukoma vstal. Počakal je, dokler ni bil prepričan, da je Frederick Heavins res odšel, potem pa se je odpravil še sam. Proti reki.

	*

	Owen Albright sploh ni čutil mraza, ko je hodil nizvodno ob reki do udobne hiše, ki jo je kupil v Kelmscottu, ko se je vrnil z donosnih pomorskih pustolovščin. Ponavadi je bila pot iz Laboda domov čas obžalovanja – obžalovanja, ker so ga močno boleli sklepi, ker je preveč popil, ker so bila najboljša leta njegovega življenja mimo in so ga čakale samo še tegobe in bolečine, postopno pešanje, dokler se ne bo na koncu zvrnil v grob. Ampak zdaj, ko je bil priča čudežu, je čudeže videl povsod: temno nočno nebo, za katerega se njegove stare oči niso zmenile na tisočekrat, se je nocoj neskončno skrivnostno razprostiralo pred njim. Ustavil se je, zrl gor in se mu čudil. Reka je pljuskala in pozvanjala kot srebro na steklu. Zvok mu je polnil ušesa in odmeval v prostorčkih mo-žganov, za katere sploh ni vedel, da obstajajo. Spustil je glavo in pogledal reko. Prvič v vsem življenju ob reki je opazil – resnično opazil – da se v mesečini lesketa na nadvse svojstven način. Ustvarja svetlobo, ki je hkrati tema, temo, ki je hkrati svetloba.

	Prešinile so ga stvari – spomini, za katere je vedel, a jih je skozi življenje zakopal globoko v podzavest. Ovedel se je, da pogreša očeta, ki je umrl pred več kot šestdesetimi leti, ko je bil Owen samo še deček. Da je imel v življenju srečo in da mora biti hvaležen za veliko stvari. Da je ženska, ki ga doma čaka v postelji, prijazna in ljubeča duša. Še več: kolena ga niso bolela tako zelo kot ponavadi in lahko je globoko zajemal zrak, kar ga je spomnilo na mladost.

	Doma je stresel ramo gospe Connor, še preden se je slekel.

	»Kar izbij si iz glave to, o čemer razmišljaš,« je zagodrnjala, »in ne nosi mraza v posteljo.«

	»Poslušaj,« ji je rekel, »tole moraš slišati.« In iz njega je planila zgodba o deklici in o tujcu, o mrtvih in o živih.

	»Kaj pa si pil?« je zanimalo gospo Connor.

	»Komaj kaj.« In zgodbo ji je povedal še enkrat, očitno je ni dojela.

	V postelji je napol sedla, da ga je lahko bolje videla, moškega, za katerega je delala trideset let, devetindvajset let pa si je z njim delila posteljo. Oblečen je vzravnano stal pred njo, besede so kar tekle iz njega. Ničesar ni razumela. Tudi potem ko je končal s pripovedovanjem, je še naprej stal kot uročen.

	Vstala je in mu pomagala sleči oblačila. Neredko je prišel domov opit do mere, ko si ni mogel sam odpeti gumbov. Ampak ni ga zanašalo in tudi naslonil se ni nanjo, ko pa mu je odpela hlače, je odkrila, da je poln živahnosti, ki je opiti ne premorejo.

	»Ja poglej se, no,« ga je napol oštela, ko jo je objel in poljubil, kot sta se poljubljala pred mnogimi leti. Nekaj časa sta se kotalila po postelji, ko pa sta opravila, se nista le obrnila vsak na svojo stran in zaspala. Owen Albright jo je držal v objemu in ji poljubljal lase.

	»Poroči se z mano, gospa Connor.«

	Zasmejala se je. »Kaj pa te je pičilo, gospod Albright?«

	Poljubil jo je na lice, čutila je, da se smehlja.

	Skoraj je že zaspala, ko je spet spregovoril. »Na lastne oči sem videl, Bertha. Jaz sem držal svečo. Bila je mrtva. V tistem trenutku. Toda naslednji trenutek je bila – živa.«

	Zaduhala je njegovo sapo. Ni bil pijan. Zmešan, morda.

	Zaspala sta.

	*

	Jonathan je še vedno oblečen čakal, da v Labodu zavlada ti-šina. Stopil je iz sobice v zgornjem nadstropju in se spustil po zunanjih stopnicah. Glede na mraz je bil premalo oblečen, a za to mu ni bilo mar. Grela ga je zgodba, ki jo je nosil v srcu. Odpravil se je v nasprotno smer kot Owen Albright, hodil je ob reki navzgor. Glavo je imel polno idej in hodil je hitro, da bi jih čim prej delil z osebo, ki bo zagotovo hotela slišati vse, kar se je zgodilo. Prispel je do župnišča v Buscotu in glasno potolkel po vratih. Nihče se ni odzval, zato je zaropotal znova in znova, dokler ni trkal brez prestanka, ne da bi se menil, kako pozno je bilo.

	Vrata so se odprla.

	»Župnika!« je izbruhnil Jonathan. »Govoriti moram z župnikom!«

	»Ampak, Jonathan,« je spregovoril tisti, ki je odprl vrata, podoba v halji in z nočno čepico na glavi, ki si je mela oči. »To sem vendar jaz.«

	Moški je snel čepico in pokazal razmršene sive lase.

	»Oh, zdaj pa vas prepoznam.«

	»Je kdo umrl, Jonathan? Tvoj oče? Si me prišel iskat?«

	»Ne!« Jonathan, ki je hotel pojasniti, da je razlog za njegov prihod ravno nasproten, se je v naglici, da bi župniku čim prej povedal zgodbo, spotikal čez svoje besede, in župnik je iz povedanega razumel zgolj to, da ni nihče umrl.

	»Jonathan, brez tehtnega razloga ne smeš metati ljudi iz postelje,« ga je zaspano prekinil. »Noč ni primerna za takšne fante in veliko premrzlo je. V postelji bi moral biti. Pojdi domov spat.«

	»Ampak, župnik, zgodba je enaka. Spet se je zgodilo, kar se je zgodilo Jezusu.«

	Jonathanov obraz je bil bel od mraza. Iz povešenih oči so mu tekle solze, ki so mu zmrznile na ravnih licih. Vse obličje mu je razsvetljeval žar zadovoljstva, ker se je pogovarjal z župnikom, jezik – večno prevelik za njegova usta, zato mu je bil včasih v napoto med govorjenjem – pa mu je počival na spodnji ustnici. Ko si ga je župnik ogledal, se je spomnil, da Jonathan kljub vsej svoji dobrohotnosti ni bil sposoben skrbeti sam zase. Na široko je odprl vrata in dečka spustil v hišo.

	V kuhinji je pogrel mleko in pred gosta postavil kruh. Jonathan je jedel in pil – tega ne bi preprečil noben čudež – potem pa je znova povedal svojo zgodbo. O deklici, ki je bila mrtva in je spet oživela.

	Župnik ga je poslušal. Postavil mu je nekaj vprašanj. »Si bil v postelji in si spal, ko te je prešinilo, da prideš k meni? Ne? Je tvoj oče ali pa gospod Albright nocoj v krčmi pripovedoval zgodbo o tej deklici?« Ko se je prepričal, da dogodek – nenavaden in nemogoč, kot ga je opisal Jonathan – ni brez osnove in da se je nekaj dejansko zgodilo, da fant ni sanjal in da ni pripovedoval zgodbice, ki bi jo slišal v krčmi, je prikimal. »Torej, deklica sploh ni bila mrtva, temveč so vsi samo mislili, da je.«

	Jonathan je vehementno odkimal. »Jaz sem jo ujel. Držal sem jo v naročju. Dotaknil sem se njenega očesa.« Ponazoril je, kako je ujel težak sveženj, ga držal in se s konico prsta nežno dotaknil očesa.

	»Človek se lahko zdi mrtev, kadar doživi nekaj strašnega. To je mogoče. Videti je mrtev, v resnici pa … samo spi.«

	»Kot Trnuljčica? Poljubil sem jo. Jo je to zbudilo?«

	»To je samo pravljica, Jonathan.«

	Jonathan je pomislil. »Potem je tudi Jezus samo pravljica.«

	Župnik se je namrgodil, ostal je brez besed.

	»Mrtva je bila,« je pribil Jonathan. »Rita je tako mislila.«

	To je župnika presenetilo. Rita je bila najzanesljivejša oseba, kar jih je poznal.

	Jonathan je pobral krušne drobtinice in jih žvečil.

	Župnik je vstal. Potrpljenje ga je minevalo.

	»Mrzlo je in pozno. Kaj, ko bi prespal tukaj? Na tistem stolu je odeja. Izčrpan si.«

	Ampak Jonathana je zanimalo nekaj drugega. »Prav imam, kajne, župnik? Jezus se ponavlja?«

	Župnik je pomislil, da bo posteljo našel še malce toplo, če bo imel srečo. Prikimal je. »Če se je zgodilo tako, kot v tvoji zgodbi, potem ja, Jonathan. Podobnosti so očitne. Ampak nocoj si ne bova kravžljala možganov.«

	Jonathan se je zarežal. »Jaz sem tisti, ki vam je prvi povedal zgodbo.«

	»In tega ne bom pozabil. Najprej sem jo slišal od tebe.«

	Jonathan se je ves srečen namestil na kuhinjski stol. Oči so se mu začele zapirati.

	Župnik je utrujeno odšel po stopnicah navzgor v svojo sobo. Poleti je bil drugačen župnik, poskočen in okreten, in ljudje so ga imeli za deset let mlajšega, kot je bil v resnici. Ampak pozimi ga je energija zapustila z mrakom in decembra je bil že pošteno utrujen. Ko je legel v posteljo, je v hipu zaspal, ko pa se je zbudil in se privlekel iz pustih globin, je bil nenehno nenaspan.

	Ni vedel, kaj, ampak nocoj se je v Labodu pri Radcotu zgodilo nekaj čudnega. Jutri bo šel tja. Splezal je v posteljo, prešinilo ga je, da bi se junija že danilo. Pa vendar je bilo pred njim še kar nekaj uric zimske teme.

	»Naj bo z deklico – če deklica sploh obstaja – vse v redu,« je zmolil. »In naj kmalu pride pomlad.«

	In potem je zaspal.

	*

	Klatež si je tesneje ovil razcapan plašč, kot bi verjel, da ga bo zaščitil pred vremenom, in se odpravil proti reki. V zgodbi, ki jo je slišal, je vohal denar – in dobro je vedel, kdo jo bo morda kupil. Pot ni bila lepa – iz zemlje so štrlele skale, ki so ukanile tudi škornje treznega moža, kjer pa je bila pot ravna, je pretila nevarnost zdrsa. Kadar se je spotaknil, sem in tja se je, je razširil roke in lovil ravnotežje in ga kot po čudežu tudi ujel. Morda so bili v temi duhovi, ki so ga zgrabili za premrle roke in ga obvarovali. Ta misel se mu je zdela zabavna, zahihital se je. Še malce se je opotekal naprej, žejalo ga je. Jezik je imel lepljiv in iz ust mu je smrdelo po tri dni crknjeni miši, zato se je ustavil in srknil požirek iz steklenice, ki jo je nosil v žepu, potem pa se je še malo opotekal.

	Ko je prišel do reke, je zavil ob toku navzgor. V temi ni bilo nobenih označb, a po občutku je vedel, kdaj približno bo pri Otoku žganja in tam je prišel na znani kraj.

	Ime Otok žganja je bilo novo. V starih dneh je bil poznan zgolj kot 'otok' in nihče ni potreboval drugega imena, ker tja ni nihče zahajal in ker tam ni bilo ničesar za videti. Ko pa so v Radcot Lodge prišli novi ljudje, najprej gospod Vaughan in kasneje še njegova mlada žena, je bila na tem pasu kopnega ena izmed sprememb velika destilarna in žganjarna, ki je dala otoku ime. Akri polj gospoda Vaughana so se spremenili v gojišča sladkorne pese, zgradil pa je tudi lahko železnico, ki je na otok vozila peso, z njega pa brendi. Proizvodnja je ponujala veliko delovnih mest. Nekoč. Potem se je nekaj zgodilo. Žganje ni bilo dobro ali je bila destilarna neučinkovita ali pa je gospod Vaughan izgubil zanimanje … Toda ime se je obdržalo. Poslopja so še vedno stala, mašinerija je sicer molčala in tudi tiri so še vedno vodili do rečnega nabrežja, toda most je bil porušen, in če bi zdaj zaboji brendija priropotali po tirih, bi končali na dnu reke …

	Kaj pa zdaj? Pomislil je, da bi lahko z brega glasno vpil, a zdaj ko je bil tukaj, je spoznal, kako jalovo bi to bilo. Potem – si lahko mislite! – je opazil majhen čoln, privezan k nabrežini. Bil je majhen, kakršen bi bil primeren za žensko, in našel ga je točno v trenutku, ko ga je potreboval. Srečo ima, nocoj so bogovi na njegovi strani.

	Spustil se je v čoln in čeprav se je pod njim nevarno zazibal, je bil za paniko preveč pijan, pa tudi dovolj vešč reke, da se ni zvrnil vanjo. Namestil se je in roke so iz stare navade veslale, dokler ni čoln trčil ob otok. Splezal je iz čolna, zmočil se je do kolen. Povzpel se je čez nasip in odkorakal do destilarne, ki se je sredi otoka dvigala tri nadstropja visoko. Proti vzhodu je stala žganjarna. Za njo skladišče. Trudil se je biti karseda tih, pa vendar ne dovolj. S škornjem je ob nekaj zadel in se spotaknil, ko se je od nikoder pojavila roka, ga zgrabila za vrat in potisnila k tlom. Palec in štirje prsti so boleče pritiskali na tetive.

	»Jaz sem,« je zasopel. »Samo jaz.«

	Oprijem prstov je popustil. Spregovorila nista nobene druge besede. Možakarju je sledil, dokler nista prišla do skladišča.

	Prostor je bil brez oken, v njem je močno zaudarjalo. Po kvasu in sadju, zrak je bil sladkoben, a trpek, da si ga moral skoraj pogoltniti, da si ga lahko spravil vase. Ogenj v velikem pločevinastem sodu je osvetljeval nevarno nakopičene steklenice, bronaste posode in sodčke. Prostor ni bil niti malo podoben sodobnemu industrijskemu obratu, ki je obstajal nekoč, čeprav so bili v njem predmeti, ukradeni iz drugih modernih destilarn in z istim namenom: proizvodnji žganja.

	Možakar obiskovalcu ni namenil niti pogleda, pač pa se je namestil na pručko, da je oranžna svetloba osvetlila njegovo sloko telo. Ne da bi se obrnil, si je pod klobukom z ozkim robom prižgal pipo. Ko mu je uspelo, je močno potegnil iz nje. Šele ko je izdihnil in smrad začinil še z vonjem po ščepcu cenenega tobaka, je spregovoril.

	»Kdo te je videl?«

	»Nihče.«

	Tišina.

	»Nikogar ni nikjer. Premrzlo je,« je nadaljeval.

	Moški je prikimal. »Govori.«

	»Deklica,« je rekel pijanec. »V Labodu pri Radcotu.«

	»In?«

	»Nekdo jo je nocoj potegnil iz reke. Mrtvo, pravijo.«

	Spet tišina.

	»Živa je.«

	Ob tem se je možakar obrnil, a viden ni bil nič bolj kot prej. »Je živa? Ali mrtva? Oboje ne more biti.«

	»Bila je mrtva, zdaj pa je živa.«

	Sledilo je počasno zmajevanje glave, potem pa je možakar ravnodušno odvrnil: »Sanjalo se ti je. Ali pa si spil enega preveč.«

	»Tako se govori. Jaz sem ti prišel povedat samo to, kar pravijo drugi. Iz reke so potegnili mrtvo, zdaj pa je spet živa. V Labodu.«

	Možakar je strmel v ogenj. Sel je čakal, če bo povedal še kaj, čez kakšno minuto pa mu je postalo jasno, da ne bo.

	»Majhna zahvala … za napor. Noč je mrzla.«

	Moški je zagodrnjal. Vstal je, na steno je padla črna trepe-tajoča senca, in segel v temo. Izvlekel je majhno steklenico s čepom. Podal jo je klatežu, ki jo je spravil v žep, se dotaknil roba klobuka in odšel.

	*

	V Labodu je mačka spala, zvita v klobčič se je stiskala k dimniku, ki je bil še mlačen. Veki sta ji trzali zaradi sanj, ki bi se nam zdele še bolj nedojemljive kot zgodbice, ki jih v snu spletejo človeški možgani. Zvok – skoraj neslišen zvok trave pod čevljem – in mačka je bila v hipu na vseh štirih. Hitro je stekla čez sobo in skočila na okensko polico. V temi je videla brez težav.

	Izza krčme se je prikradla podoba v predolgem plašču, klobuk je imela poveznjen čez obraz. Hodila je tesno ob steni, šla mimo okna in se ustavila pred vrati. Zaslišal se je rahel ropot, ko je prijela za kljuko. Vrata so bila zaklenjena. Kakšna druga vrata so morda bila odklenjena, ampak vrata krčme, polne sodčkov skušnjave, so ponoči morala biti zaklenjena. Zdaj se je možakar odpravil k oknu. Da ga nekdo opazuje, se ni zavedal, s prsti je pretipal okenski okvir. Okno je bilo zapahnjeno. Margot ni bila neumna. Ni si zapomnila samo tega, da mora zvečer zakleniti vrata, temveč tudi, da je treba vsako poletje prepleskati okenski okvir, da le-ta ne bi začel gniti, in zamenjati počeno steklo. Izpod ozkega roba klobuka se je zaslišal obupan vzdih. Možakar je postal, razmišljal je. A ne dolgo. Premrzlo je bilo, da bi postopal tod okrog. Obrnil se je in preudarno odkorakal proč. Natanko je vedel, kam mora stopiti, da se je izognil kolesnicam in štrlečemu kamenju. Našel je most, po njem prečkal reko in izginil med drevesi na drugi strani.

	Še dolgo zatem, ko ji je izginil izpred oči, mu je mačka sledila s sluhom. Slišala je vejice, ki so se zatikale v volnen plašč, korake na kot kamen trdi prsti, premikanje vznemirjenih nočnih živalic … dokler ni sčasoma slišala ničesar več.

	Mačka je s police skočila na tla in se vrnila k ognjišču, kjer se je udobno namestila na topel kamen in zaspala.

	*

	Tako so torej po nemogočem dogodku in prvi urici zmedenosti in čudenja sledili odhodi iz Laboda, zgodba je zaokrožila med ljudmi. Naposled, noč je bila še vedno temna, pa so v posteljah vendarle bili vsi: priče, pripovedovalci, poslušalci. Edina nespeča je bila samo deklica, osrednji lik zgodbe, ki je umirjeno dihala, strmela v nič in posluša zvok brzeče reke.

	Pritoki

	Na zemljevidu je reka preprosta stvar. Naša reka izvira pri Trewsbury Meadu in teče približno tristo osemdeset kilometrov do Shoeburynessa, kjer se izliva v morje. Ampak kdorkoli se potrudi slediti njeni poti, s čolnom ali peš, si ne more pomagati, da ne bi opazil, da reka kilometer za kilometrom ne teče v isto smer. Zdi se, da se reki ne mudi, da bi čim prej prispela na cilj, temveč se vije, ustvarja zavoje in spreminja smer. Spremembe smeri so še posebej zanimive – med potovanjem v različnih trenutkih zavije proti severu, jugu in zahodu, kot bi pozabila, da teče proti vzhodu, ali vsaj za nekaj časa to odmislila. Pri Ashton Keynesu se razdeli v toliko potokov, da mora imeti vsaka hiša v vasi svoj most do vhodnih vrat; kasneje, v okolici Oxforda, si privošči počasen obvoz okrog mesta. V rokavu ima še en muhast trik – tu in tam se zelo upočasni in razširi v široka jezera, preden se spet hitreje odpravi naprej. Pri Buscotu se razdeli v enaka potoka in namaka obsežen del pokrajine, potem pa se spet združi.

	Če je to težko razumeti na zemljevidu, je vse ostalo še težje. Reka, ki nenehno teče naprej, kdaj pa kdaj tudi zavije s poti, napaja polja na eni in drugi strani. Pot si utre v vodnjake, od koder jo ljudje zajemajo za pranje perila in kuhanje čaja. Skozi membrano jo srkajo korenine, potem potuje od celice do celice do površja, kjer jo zadržijo listi vodne kreše, ki se znajdejo na mizi v obarah in ob narezanem siru. Iz čajnih skodelic ali jušnih krožnikov zaide v usta in namaka zapleteno biološko mrežo notranjosti človeškega telesa, ki predstavlja svet zase, preden se iz nočne posode spet vrne v zemljo. Drugod se rečna voda oklepa listov vrb žalujk, ki se sklanjajo, da bi se dotaknile njene gladine, potem ko vzide sonce, pa te kapljice izginejo, nevidne potujejo po zraku in se pridružijo oblaku, prostranem lebdečem jezeru, dokler kot dež ne padejo spet nazaj. To je potovanje Temze, ki ga ni mogoče razbrati z zemljevida.

	In to še ni vse: kar vidimo na zemljevidu, je le polovica. Reka se nič bolj ne začne pri izviru, kot se zgodba začne na prvi strani. Kot primer vzemimo Trewsbury Mead. Se spomnite fotografije? Tiste, ki je takoj postala nezanimiva, ker ni bila slikovita? Povsem vsakdanji jêsen na povsem vsakdanjem polju, so rekli, in na pogled se res zdi tako, zato si oglejmo pobliže. Vidite razpoko v tleh ob vznožju drevesa? Vidite, da je začetek zelo plitke in ozke in nič kaj posebne struge, ki teče stran od drevesa in s slike? Vidite svetle pikice, kako se nekaj srebrnkasto lesketa na blatni zemlji? Te pikice so voda, ki je prvič po zelo dolgem času uzrla svetlobo dneva. Prišla je iz podzemlja, prostranega prostora pod našimi nogami, prepredenega z jamami, votlinami, razpokami in skalami, kjer obstajajo številne vodne poti, zavite in ravne, čisto drugačne od tistih na površju. Začetek Temze ni njen resnični začetek – bolje rečeno, le nam se zdi tak.

	Pravzaprav pa Trewsbury Mead morda sploh ne velja za začetek. Obstajajo ljudje, ki trdijo, da je kraj napačen. Da začetek ni tukaj, pač pa v kraju Seven Springs, kjer izvira Churn, reka, ki se Temzi pridruži v Crickladu. In kdo bi vedel zagotovo? Temza, ki teče proti severu, jugu, vzhodu in zahodu, da bi naposled prišla na vzhod; ki zavija levo in desno, medtem ko se ves čas prebija naprej; ki teče hitro in počasi, ki med potovanjem proti morju izhlapeva, ve precej več o samem gibanju kot o začetku. Če sploh ima začetek, je ta v nekem temačnem in nedostopnem kraju. Bolje je proučevati, kam gre, kot pa od kod prihaja.

	Ah, pritoki! O njih sem hotela povedati kaj več. Churn, Key, Ray, Coln, Leach in Cole – in prav vsi so nastali iz potokov in pritokov od drugod, da bi pridodali obsegu in pretoku Temze. In tej zgodbi se bodo pridružili tudi pritoki. Lahko bi, v tihi urici pred svitom, zapustili to reko in poiskali pritoke, ne zato, da bi videli njihove začetke – skrivnostno neznane reči – temveč nekaj precej preprostejšega, in sicer kaj so počeli včeraj.

	In kaj si mislite vi?

	Okrog pol štirih popoldan, še pred prihodom deklice, je na kmetiji v Kelmscottu skozi kuhinjska vrata stopila ženska in precej naglo odšla v skedenj. Čedne kodre je imela skrbno spravljene pod klobuček, nosila pa je preprosto modro obleko, kot se za kmetovo ženo, ki ima polne roke dela, spodobi. V njej je bila lepa, izgledala je mlada po srcu. Hodila je pozibavajoče, z vsakim drugim korakom se je nagnila levo in se znova vzravnala. To je ni upočasnjevalo. Prav tako je ni ovirala preveza na desnem očesu. Narejena je bila iz iste modre tkanine kot obleka, na mestu pa jo je držal bel trak.

	Prišla je v skedenj. Smrdelo je po krvi in železu. V njem je stal moški, kazal ji je hrbet. Bil je krepak in neobičajno visok, hrbet je imel širok, lase pa črne in žimaste. Ko se je prijela za podboj vrat, je vrgel krpo s škrlatnimi madeži na tla in segel po brusu. Zaslišala je pozvanjajoč zvok, ko je začel brusiti nož. Za njim je ležala vrsta trupel, lepo urejenih od rilca do repa, v plitev jarek v tleh se je iz njih stekala kri.

	»Dragi …«

	Obrnil se je. Njegov temni obraz ni bil posledica zagorelosti, ker bi vse življenje preživel zunaj pod angleškim soncem, izviral je z drugega kontinenta. Nos je imel širok, ustnice debele. Ob pogledu na ženo so se mu zaiskrile oči, nasmehnil se je.

	»Pazi na svojo obleko, Bess.« Potoček krvi je tekel proti njej. »In tudi ta boljše čevlje nosiš. Skoraj bom gotov. Kmalu pridem v hišo.«

	Potem je zagledal izraz na njenem obrazu, duet noža in kamna se je končal.

	»Kaj pa je?«

	Čeprav sta bila njuna obraza zelo različna, se je na njima risalo enako čustvo.

	»Kateri od otrok?« je vprašal.

	Prikimala je. »Robin.«

	Prvorojenec. Obraz mu je upadel. »Kaj je tokrat?«

	»Tole pismo …«

	Pogledal je pismo v njeni roki. Ni držala enega papirja, pač pa kupček raztrganih koščkov.

	»Susie ga je našla. Nazadnje ko je bil doma, ji je odnesel jakno, da bi mu jo pokrpala. Saj veš, kako spretna je z iglo, čeprav ima komaj dvanajst let. In to zelo lepo jakno, kar groza me je pomisliti, koliko je stala. Pravi, da je imela na rokavu veliko luknjo, čeprav tega sedaj ne bi opazil. Morala je razparati žep, da je dobila nit enake barve, ob tem pa je našla tole pismo, raztrgano na koščke. Našla sem jo v salonu, ko ga je sestavljala, kot bi šlo za neko igro.«

	»Pokaži,« je rekel in ji privzdignil krilo, da si ga ne bi umazala s krvjo, ko sta odšla proti polici na steni. Koščke je položila nanjo.

	»Najemnina,« je glasno prebrala in se enega dotaknila. Roko je imela delovno, razen poročnega ni nosila nobenih prstanov, nohte je imela kratko pristrižene in čiste.

	»Ljubezen,« je prebral on, a papirčka se ni dotaknil, na prstih in pod nohti je namreč imel kri.

	»… in na koncu … Kaj misliš, da je na koncu, Robert?«

	»Ne vem … Ampak zakaj je pismo raztrgano?«

	»Ga je on? Je to pismo prejel in mu ni bilo všeč?«

	»Poskusi ta delček sestaviti s tem,« je predlagal. Ampak ne, nista se ujemala.

	»Pisava je ženska,« je pripomnil.

	»In to lepa. Jaz ne znam tako lepo pisati.«

	»Zelo lepo pišeš, draga moja.«

	»Ampak poglej, kako vešče ji teče pero. Nikjer ni niti ene packe. Piše skoraj tako dobro kot ti, ki si se veliko let šolal. Kaj misliš ti, Robert?«

	Nekaj trenutkov je molče gledal delčke pisma. »Nima smisla poskušati sestaviti ga. Imava le nekaj koščkov. Raje poskusiva nekaj drugega …«

	Delčke sta razporejala, njena nema roka je ubogala njegova navodila in naposled sta koščke uredila v tri segmente. V prvem so bili tisti, ki so bili premajhni, da bi lahko bili pomenljivi – na njih so bili le polovica besede, 'na' in 'od', in pa konček črte. Te sta dala na stran.

	Naslednji niz so sestavljali delčki z besedami in frazami, ki sta jih zdaj glasno prebrala.

	Ljubezen

	čisto brez

	otrok bo kmalu povsem

	pomoči od nikogar, razen od tebe

	najemnina

	ne morem več čakati

	oče mojega

	Na zadnjem kupčku so bili lističi, na katerih je bila zapisana enaka beseda.

	Alice.

	Alice.

	Alice.

	Robert Armstrong je pogledal svojo ženo in ona je pogledala njega. Z modrim očesom ga je gledala zaskrbljeno, njegove oči so bile resnobne.

	»Povej mi, ljubezen moja,« je rekel, »kaj si misliš ti?«

	»Ta Alice me bega. Sprva sem mislila, da je njej tako ime, ženski, ki je napisala pismo. Ampak pisec svojega imena ne omeni tolikokrat, pač pa napiše 'jaz'. Ta Alice je nekdo drug.«

	»Ja.«

	»Otrok,« je zamišljeno ponovila. »Oče …«

	»Ja.«

	»Ne razumem … Ima Robin otroka, Robert? Imava vnukinjo? Zakaj nama ni povedal? Kdo je ta ženska? In v kakšnih težavah je, da je napisala takšno pismo? In pismo je raztrgano … bojim se …«

	»Ne boj se, Bess. Kaj dobrega pa lahko naredi strah? Recimo, da obstaja otrok? Recimo, da obstaja ženska? Obstajajo veliko hujše napake, ki jih lahko stori mlad moški, kot da se zaljubi, in če se je iz tega rodil otrok, bova midva prva, ki ga bova dobrodošlo sprejela. Najini srci sta dovolj močni, je tako?«

	»Ampak zakaj je pismo napol uničeno?«

	»Recimo, da so nastopile težave … Obstaja nekaj stvari, ki jih ljubezen ne more popraviti, in tega tudi tukaj ne manjka. Kjer zataji ljubezen, je ponavadi uspešnejši denar.«

	Odločno jo je gledal v levo oko. Bilo je lepo modro oko in počakal je, dokler ni iz njega izginila zaskrbljenost in se vanj vrnila samozavest.

	»Prav imaš. Torej, kaj bova naredila? Se boš pogovoril z njim?«

	»Ne. No, vsaj ne še zdaj.« Spet se je obrnil h koščkom pisma. Pokazal je na enega v kupčku s polovičnimi besedami. »Kaj misliš, katera beseda je to?«

	Odkimala je. Beseda je bila natančno razpolovljena.

	»Mislim, da piše Bampton.«

	»Bampton? Pa saj to je le šest kilometrov od tod.«

	Pogledal je na uro. »Danes je že prepozno. Počistiti moram in opraviti s temi trupli. Če ne bom pohitel, se bo stemnilo in sploh ne bom videl, kaj počnem, ko bom hranil prašiče. Jutri zgodaj zjutraj bom vstal in šel naravnost v Bampton.«

	»Prav, Robert.«

	Obrnila se je, da bi odšla.

	»Pazi na obleko!«

	*

	Ko se je vrnila v hišo, je Bess Armstrong odšla k svoji pisalni mizi. Rahlo se je namučila, da je obrnil ključ v ključavnici. Tako je bilo, odkar so jo popravili. Spomnila se je dne, ko je bil Robin star osem let. Prišla je domov in našla ključavnico, ki je bila na silo odklenjena. Papirji so ležali povsod, manjkali so denar in dokumenti, Robin pa jo je prijel za roko in rekel: »Zasačil sem tatu, zelo grozen je bil, in poglej, mama, skozi to odprto okno je pobegnil.« Njen mož se je takoj odpravil iz hiše iskat lopova, ampak ona ni šla z njim. Namesto tega je zavrtela prevezo, z njo prekrila zdravo oko, razkrila pa škilavo, ki je videlo stvari, ki jih zdravo ni. Sina je prijela za ramena in ga pogledala. Ko se je Armstrong vrnil domov, ker ni našel nobenega sledu za strašnim lopovom, je rekla: »Ne, res ga nisi mogel najti, ker sploh ne obstaja. Robin je bil tat.«

	»Nemogoče!« je ugovarjal Armstrong.

	»Robin je bil. S svojo zgodbico je bil čisto preveč zadovoljen.«

	»Ne verjamem.«

	Nikakor nista mogla priti do istega zaključka in to je bila samo še ena nerešena stvar, na katero sta pozabila. Ampak vsakič, ko je v ključavnici obrnila ključ, se je spomnila.

	List papirja je preganila v ovojnico. Vanjo je spravila neberljive delčke pisma, pa tudi berljive. Pri zadnjih treh koščkih so njeni prsti negotovo oklevali, niso jih hoteli spraviti vanjo. Naposled jih je le spustila k ostalim, ob tem pa je pri vsakem zamrmrala, kot bi izgovarjala urok:

	»Alice.«

	»Alice.«

	»Alice.«

	Izvlekla je predalnik, a še preden je ovojnico odložila, jo je ustavil nekakšen instinkt. Ne pismo. Ne stara zgodba o vlomljeni ključavnici. Nekaj drugega. Občutek, kot bi se nekaj premikalo po zraku.

	Občutek je poskusila ujeti za rep, mu najti ime. Skoraj ji je ubežal, pa vendar ga je ulovila, vsaj za hip, v prazni hiši se je namreč slišala izreči: »Nekaj se bo zgodilo.«

	*

	Zunaj je Robert Armstrong zaključil z brušenjem noža. Poklical je svojega drugega in tretjega sina in skupaj so trupla prašičev obesili na kavlje nad jarkom, da bi se iz njih izcedila kri. V škafu deževnice so si umili roke, potem pa so vsebino zlili po tleh in sprali s tal, kjer se je klalo, kri. Fanta sta začela drgniti tla, sam pa se je lotil hranjenja prašičev. Ponavadi so to počeli skupaj, kadar pa je o čem razmišljal, je raje delal sam.

	Brez večjega truda si je Armstrong oprtal vreče in v korita nasipal zrnje. Enega še posebej živahnega prašiča je popraskal za ušesom, pujso po trebuhu, tako kot sta imela najraje. Prašiči so izjemne živali, a večina ljudi je preveč slepih, da bi to videla – pujsom se v očeh vidi, da so inteligentni. Armstrong je bil prepričan, da ima vsak prašič svoj značaj, svoje talente, in kadar je izbiral pujse za razplod, ni iskal samo telesnih značilnosti, temveč tudi inteligenco, dojemljivost in dober občutek – značilnosti, ki jih ima dobra mati. Imel je navado, da se je s prašiči pogovarjal, medtem ko jih je hranil, in tudi danes je vsakemu nekaj rekel. »Zakaj pa si sitna, Dora?«, »Te dajejo leta, Poll?« Vsi prašiči, ki jih je imel za vzrejo, so imeli ime. Tisti, ki jih je redil za na mizo, niso imeli imen, vsem je pravil 'pujsek'. Kadar je izbral novo pujso za razplod, jo je poimenoval na isto črko, kot se je začelo ime njene matere. Tako je lažje sledil rodovniku.

	V zadnji staji je bila Martha. Bila je breja in povrgla bo čez štiri dni. Korito ji je napolnil z zrnjem, nalil ji je svežo vodo. Dvignila se je s slamnate postelje in s težkimi koraki odtacala proti odprtini v ograji. Ni začela takoj jesti ali piti, pač pa je brado položila na prečko in se počehljala. Armstrong jo je pobožal med ušesi, ona pa je zadovoljno zakrulila.

	»Alice,« je zamišljeno rekel. Ves čas je razmišljal o pismu. »Kaj misliš ti, Martha?«

	Pujsa ga je pogledala, globoko zamišljeno.

	»Ne vem, kaj naj si mislim,« je priznal. »Da imam prvo vnukinjo? In Robin … Kaj se dogaja z Robinom?« Glasno je zavzdihnil.

	Martha je nekaj trenutkov strmela v njegove škornje, ko pa ga je spet pogledala, je bil njen pogled precej pomenljiv.

	Prikimal je. »Prav imaš. Maud bi vedela. Ampak Maud ni tukaj, kajne?«

	Marthina mama, Maud, je bila najboljša pujsa, kar jih je poznal. Na svet je spravila nešteto legel, ponesreči ali zaradi zanemarjanja ni nikoli izgubila niti enega mladička. In ne samo to, znala ga je poslušati kot nobena druga. Bila je potrpežljiva in nežna, vedno mu je pustila, da je povedal, kar ga je težilo, in ko je z njo delil veselje s svojimi otroki, so ji zadovoljno žarele oči. Kadar ji je pripovedoval o skrbeh, Robinovih – skoraj vedno ga je skrbelo zaradi Robina – so bile njene oči polne modrosti in sočutja, po pogovoru z njo pa se je vedno počutil bolje. Ker je bila prijazna in obzirna poslušalka, je lahko svoje misli izrekel na glas in včasih se jih je ovedel šele takrat, ko jih je slišal. Prav presenetljivo je, kako se lahko moški um napol skriva v senci, dokler se ne pojavi primeren zaupnik. In Maud je bila takšna zaupnica. Brez nje morda nikoli ne bi izvedel določenih stvari o sebi ali o svojem sinu. Pred nekaj leti ji je točno na tem mestu povedal, da sta se z ženo sporekla zaradi Robina in vloma v pisalno mizo. Ko je žalostno zgodbo povedal Maud, jo je videl z novimi očmi in opazil, kar je sicer zaznal, ni pa v tistem trenutku tega tudi registriral. Moškega sem videl! je rekel Robin. Videl sem njegov čevelj, kako je izginil skozi okno! Po naravi je Armstrong v ljudeh videl le najboljše in tudi njegovo zaupanje sinu je bilo spontano. Ampak potem, in k temu ga je spodbudil Maudin zmedeni pogled, se je spomnil, kako je deček poln pričakovanja čakal, kaj se bo zgodilo – posvetilo se mu je, da je fant čakal, da bi videl, ali se mu je uspelo izmazati. Armstrongu ni bilo lahko priznati, ampak tokrat je Bess imela prav.

	Ko sta se poročila, je bil Robin že na poti, ampak tja ga je dal drug moški. Robert se je odločil to dejstvo odmisliti. Kar ni bilo težko, dečka je imel rad z vsem srcem. Bil je odločen, da si bo z Bess ustvaril družino, ne takšno, ki bi se lomila na koščke, pač pa celostno, zato ni dovolil, da bi kateri član izostal. Ljubezni je bilo dovolj za vse. Ljubezen jih bo obdržala skupaj. Toda ko je spoznal, da je Robin tat, ki je zlomil ključavnico in razdejal vsebino pisalne mize, je zajokal. Maud ga je zbegano gledala. Kaj pa zdaj? In našel je odgovor. Če bo imel dečka še bolj rad, se bo vse postavilo na svoje mesto. Od tistega dne je Robina branil še bolj odločno kot prej.

	Maud ga je pogledala naravnost v oči. »Oh, a res?« se je zdelo, da pravi.

	Ob misli na Maud so mu v oči stopile solze. Ena je padla na Marthin debeli vrat, se za hip oklenila rdečkaste ščetine, ki je molela v zrak, potem pa se odvalila v blato.

	Armstrong si je z rokavom obrisal oči. »Ne bodi neumen,« se je oštel.

	Martha ga je nepremično gledala izpod rdečkastih trepalnic.

	»Tudi ti jo pogrešaš, kajne?«

	Zdelo se mu je, da so se tudi njej orosile oči.

	»Kako dolgo je že?« V mislih je preletel mesece. »Dve leti in tri mesece. Dolgo. Kdo jo je odpeljal, kaj? Tukaj si bila, Martha. Zakaj nisi krulila, ko so prišli in ukradli tvojo mater?«

	Martha mu je namenila dolg pozoren pogled. Ogledoval si je njen izraz, poskušal ga je razvozlati, a tokrat mu ni uspelo.

	Martho je še zadnjič popraskal, ona pa je dvignila brado in se obrnila proti reki.

	»Kaj pa je?«

	Tudi sam je pogledal tja. Videl ali slišal ni ničesar. Pa vendar, nekaj je moralo biti … S pujso sta se spogledala. Takšnega pogleda v njenih očeh ni videl še nikoli, pa vendar ga je moral samo primerjati z lastnim občutkom, da ga je razumel.

	»Mislim, da imaš prav, Martha. Nekaj se bo zgodilo.«

	Gospa Vaughan in rečni goblini

	V kotičku očesa se je izoblikoval vodni biser. Oko je pripadalo mladi ženski, ki je ležala na dnu čolna. Kapljica je počivala tam, kjer se rožnata notranjost veke odebeli v precej zapleteno solznico. Med zibanjem čolna je kapljica zatrepetala, a ob podpori trepalnic se ni odlepila ali padla.

	»Gospa Vaughan?«

	Mlada ženska je preveslala reko, potem je vesli spravila v čoln in pustila, da je majhen čoln zapeljal med ločje, kjer se je ustavil. Ko sta besedi z obrežja dosegli mladenkino uho, jima je bučna reka že odvzela zaskrbljenost. Besedi sta zapluli v uho. Bili sta le za spoznanje glasnejši od misli v njeni glavi.

	Gospa Vaughan … To sem jaz, je pomislila Helena. Ampak ime ji je zvenelo tuje. Lahko si je predstavljala gospo Vaughan, a ji ni bila niti malo podobna. Bila je starejša. Stara okrog trideset let, verjetno, njeno obličje pa podobno portretom, ki so viseli na hodniku moževe hiše. Čudno se ji je zdelo, da je bila pred samo nekaj leti Helena Greville. Njej se je zdelo, da je od takrat minilo veliko več časa. Ko je pomislila na tisto dekle, se ji je zdelo, da razmišlja o nekom, ki ga je nekoč poznala, in to zelo dobro, a ga ne bo nikoli več videla. Helena Greville je izginila za vedno.

	»Premrzlo je, da bi bili zunaj, gospa Vaughan.«

	Mraz, ja. Helena Vaughan je poznala več vrst mraza. Obstajal je mraz, ko je bil človek brez plašča, brez klobuka, brez rokavic. Poznala je hlad vlažnega zraka, ki je padal na njeno obleko in kožo, da so ji šle kocine pokonci. Poznala je hladen zrak, ki je vstopil vanjo skozi nosnice, jo bodel in silil na kašelj. Za vsemi temi je prišel na vrsto hlad reke. Ta je bil najpočasnejši, vzel si je čas, da je prodrl skozi deske čolna, ko pa mu je uspelo, jo je žgal do lopatic, skozi lobanjo in rebra, spodnji del hrbtenice, na vseh mestih, kjer se je njeno telo dotikalo čolna in ji med njegovim pozibavanjem jemal toploto. Zaprla je oči.

	»Ste tam? Oh, odgovorite mi, za božjo voljo!«

	Odgovori …

	Beseda je predramila spomin izpred nekaj let. Teta Eliza je govorila o odgovorih. »Premisli, preden odgovoriš,« je rekla, »kajti takšne priložnosti se ne pojavijo vsak dan.«

	Teta Eliza je bila mlajša sestra Heleninega očeta. Ovdovela je pri štiridesetih in bila je brez otrok, zato je prišla živet k bratu in otroku iz njegovega zadnjega zakona, da bi ju vznemirjala in spravljala v slabo voljo, kot je to videla Helena. Heleni je mati umrla, ko je bila še dojenčica in Eliza je menila, da potrebuje materinsko podobo, ki jo bo vzela v roke. Njen brat, lastnik delavnice, ki je izdelovala lepe čolne, prinašala pa malo denarja, je bil ekscentrik, ki je zanemarjal disciplino, deklica pa skorajda sploh ni hodila v šolo. Eliza se je trudila, a uspešna ni bila. Zelo hitro se je Helena potožila očetu čez Elizo, on pa ji je pomežiknil in rekel: »Nikamor drugam ni imela za iti, gusarka. Samo prikimaj in reci ja vsemu, kar ti bo naročila, potem pa stori, kot si sama želiš. Jaz vedno delam tako.« Strategija je delovala. Oče in hči sta še naprej živela kot velika prijatelja, nobeden od njiju pa ni dovolil Elizi, da bi se vmešavala v njune dni na reki in v čolnarni.

	Na vrtu, kjer jo je prepričevala, naj upočasni tempo, je teta Eliza Heleni povedala veliko stvari, ki jih je sama že dobro poznala, saj so se tikale nje. Heleno je opominjala – kot da bi to morda pozabila – da nima matere. Poudarjala je, da je njen oče že star in šibkega zdravja. Medtem ko jo je Helena le napol poslušala, je teto Elizo vodila v posebno smer, teta Eliza, ki je bila povsem zatopljena v to, kar je govorila, pa ji je sledila. Prišli sta do reke in hodili po nabrežju. Helena je globoko vdihovala mrzel, čist zrak in opazovala račke, ki so plavale po razburkani gladini. Ob misli na vesla so ji trznila ramena. V želodcu je čutila navdu-šenje tistega prvega zamaha, ko se je veslo uprlo rečnemu toku … »Po reki navzgor ali navzdol?« jo je vedno vprašal oče. »Če ne bo eno, bo drugo, v vsakem primeru pa bo pustolovščina.«

	Teta Eliza je Heleno opominjala tudi na stanje očetovih financ, ki so bile še bolj trhle od njegovega zdravja, potem pa – Helenine misli so odtavale k reki, zato je morda kaj preslišala – je začela teta Eliza govoriti o gospodu Vaughanu, njegovi prijaznosti in spodobnosti in dejstvu, da njegov posel cveti. »Ampak oče mi je naročil, da če si ti tega ne želiš, moraš samo reči in zadeva bo pozabljena. Nihče je ne bo nikoli več omenil,« je zaključila teta Eliza. Sprva se je Heleni vse skupaj zdelo skrivnostno, potem pa ji je v hipu postalo kristalno jasno.

	»Kateri pa je ta gospod Vaughan?«

	Teta Eliza je bila presenečena in zmedena. »Že večkrat si ga srečala … Zakaj nisi bolj pozorna?« Ampak za Heleno so bili očetovi prijatelji in družabniki le različice iste podobe: moški, star, dolgočasen. Nihče od njih ni bil niti približno tako zanimiv kot oče in presenečalo jo je, da se je sploh družil z njimi.

	»Je gospod Vaughan zdaj z očetom?«

	Planila je stran, za tetino ugovarjanje se ni zmenila, in stekla nazaj k hiši. V vrtu je preskočila praprot in splezala do okenske police v kabinetu. Stoje na velikem podstavku in oklepaje se police je lahko pokukala v sobo, kjer je njen oče kadil v družbi še enega moškega.

	Gospod Vaughan ni bil eden tistih z rdečim nosom in razmršenih las. Zdaj ko ga je videla, je prepoznala mladeniča, ki je ob večerih z očetom pogosto kadil cigaro in pil. Vesela je bila, da je imel oče nekoga, ki mu je razvedril večere. Obiskovalec je imel rjave lase, rjave oči in rjavo brado. Razen tega ga je od drugih razločeval glas. Večinoma je govoril kot vsak Anglež, a občasno je izustil besedo, ki je zvenela tuje. Rada ga je poslušala in čakala na te besede, potem pa ga je spraševala o njih.

	»Odraščal sem na Novi Zelandiji,« ji je povedal. »Moja družina ima tam rudnike.«

	Tega povsem vsakdanjega človeka je opazovala skozi okno, proti njemu ni imela ničesar.

	Helena je stopila s podstavka in se zazibala z okenske police, v raztegu rok in ramen je uživala. Ko je slišala, da se ji teta Eliza približuje, se je spustila na tla.

	»Če se poročim z gospodom Vaughanom, bom najbrž morala zapustiti dom, kajne?«

	»Zelo kmalu boš dom zapustil tako ali drugače. Tvojemu očetu zdravje resnično peša. Tvoja prihodnost je negotova. Seveda si želi, da bi bilo za tvojo prihodnost poskrbljeno. Če se boš poročila z gospodom Vaughanom, boš odšla živet k njemu v Buscot Lodge, če pa se ne boš …«

	»Buscot Lodge?« Helena se je sunkovito ustavila. Buscot Lodge je poznala. Velika hiša ob dolgem ravnem delu reke, kjer je voda tekla mirno in enakomerno, kjer se je razcepila in tekla okrog otočka in kjer se je zdelo, da je reka čisto pozabila, da je reka, postala je lenobna kot majhno jezero. Tam so bili mlinsko kolo in St. John's Bridge in čolnarna … Nekoč je že veslala do čolnarne, previdno vstala in pokukala vanjo. Bila je zelo prostorna.

	»Bom lahko vzela s sabo svoj čoln?«

	»Helena, zresni se. Poroka nima ničesar opraviti s čolni in reko. Gre za zvezo po zakonu in v božjih očeh …«

	Ampak Helene ni bilo več. Čez trato je brezglavo tekla proti vhodnim vratom.

	*

	Ko je Helena planila v kabinet, so njenemu očetu zažarele oči. »Kaj misliš o tem trapastem predlogu? Če se ti zdi bedast, le povej. Po drugi strani pa je kup nesmislov ravno pravšnji zate, če te vodi domišljija … Po reki navzgor ali navzdol, gusarka? Kaj praviš?«

	Gospod Vaughan je vstal.

	»Lahko vzamem s sabo svoj čoln?« ga je vprašala. »Bom lahko vsak dan na reki?«

	Gospod Vaughan je bil zmeden, odgovoril ni takoj.

	»Tvojemu čolnu so počasi šteti dnevi,« je pripomnil oče.

	»Sploh ni slab.«

	»Ko sem ga zadnjič pogledal, je bil naluknjan.«

	Skomignila je. »Jamčim zanj.«

	»Nepremišljeno. Čudi me, da z njim prideš tako daleč.«

	»Ko se preveč pogrezne, se vrnem na obrežje, ga obrnem, potem pa se vrnem na reko,« je pojasnila.

	O čolnu sta razpravljala kot dva nesmrtnika, ki se ne moreta utopiti.

	Gospod Vaughan je med tem pogovorom pogledoval od enega do drugega. Počasi se mu je posvetilo, da bo čoln v tej zadevi odločilen.

	»Lahko vam ga popravim,« je predlagal. »Ali pa naredim novega, če želite.«

	Pomislila je, nato je prikimala. »Zmenjeno.«

	Teta Eliza, ki je bistvo zamudila, je besno gledala Heleno. Oči-tno so sklenili dogovor, vendar kakšen? Gospod Vaughan se je je usmilil in jo razsvetlil.

	»Gospodična Greville je privolila, da ji lahko izdelam nov čoln. Zdaj ko je ta zadeva urejena, se lahko pogovorimo o manj pomembnih stvareh. Gospodična Greville, me boste počastili in se z menoj poročili?«

	V vsakem primeru bo sledila pustolovščina …

	»Zmenjeno.«

	Teti Elizi se je ta dogovor zdel daleč prekratek za snubitev in privoljenje. Že je odprla usta, da bi nekaj rekla, toda Helena jo je prehitela.

	»Ja, saj vem, zakon je pomembna zveza, v očeh boga in zakonov,« je zdrdrala. Videla je že, kako ljudje sklepajo pomembne dogovore, zato je iztegnila roko in jo ponudila gospodu Vaughanu.

	Gospod Vaughan jo je sprejel, jo obrnil, se sklonil in ji jo poljubil. Kar naenkrat je bila Helena tista, ki je bila zmedena.

	Helenin zaročenec je držal obljubo. Naročil je nov čoln, starega pa je 'začasno' popravil. Prav kmalu je imela dva čolna in tudi čolnarno, v katero ju je lahko spravila, del reke, ki je bil samo njen, in pa tudi novo ime. Minilo je nekaj časa in njen oče je umrl. Teta Eliza se je preselila k mlajšemu bratu v Wallingford. Potem pa se je zgodilo še veliko drugih stvari, Heleno Greville je odnesel tok, nanjo je pozabila celo gospa Vaughan.

	Pozneje je bil stari čoln, čoln Helene Greville, tisti, s katerim je šla na reko. Ni šla daleč. Po reki navzgor ali navzdol? Ne. Ni iskala pustolovščine. Samo odveslala je proti nasprotnemu bregu in pustila, da je čoln zapeljal v ločje.

	»Joj, kakšna megla. Le kaj poreče gospod Vaughan?« je spet zaslišala razvodeneli glas.

	Helena je odprla oči. Zrak je bil tako poln vlage, da je bil moten in gledala ga je skozi tekočino, ki se ji je nabirala v kotičkih oči. Sveta okoli sebe sploh ni videla – nobenega neba, nobenih dreves, celo ločje, ki je obdajalo čoln, je bilo nevidno. Zibala se je skupaj z reko, vdihovala vlažen zrak, opazovala meglo, ki se je vlekla počasi kot kak zaspan potok, kot reke iz njenih sanj. Ves svet je bil utopljen, ostala sta le premražena ona in čoln Helene Greville – pa tudi reka, ki se je kot živo bitje premikala in obračala pod njo.

	Pomežiknila je. Solza je postala večja, se spremenila v kapljico in se sploščila, a se ni premaknila.

	Kako neustrašno dekle je bila Helena Greville. Gusarka, kot ji je pravil oče, in res je bila gusarka. Teta Eliza je obupala nad njo.

	»Reka ima še drugo plat,« ji je govorila Eliza. »Nekoč pred davnimi časi je živela poredna deklica, ki se je igrala preblizu reke. Nekega dne, ko ni bila pozorna, se je iz reke dvignil goblin. Deklico je zgrabil za lase in jo odvlekel, brcala je in čofotala, v svoje goblinsko kraljestvo pod reko. In če mi ne verjameš,« – pa ji je verjela? Zdaj to težko vemo – »če mi ne verjameš, moraš samo prisluhniti. Pojdi, poslušaj. Slišiš pljuskanje reke?«

	Helena je prikimala. Zdelo se ji je čudovito. Pod reko živijo goblini, in to v povsem svojem svetu. Prekrasno!

	»Prisluhni zvokom med pljuski. Jih slišiš? Na površje se valijo majhni mehurčki in pokajo. Ti mehurčki nosijo sporočila vseh izginulih otrok. Če imaš dovolj oster sluh, boš slišala krike majhne deklice in vseh drugih otrok, ki se jim toži po domu in jokajo za svojimi materami in očeti.«

	Poslušala je. Jih je slišala? Zdaj se ni mogla spomniti. Ampak če bi goblini njo potegnili v vodo, bi jo njen oče preprosto prišel iskat in jo odpeljal domov. Heleni Greville se je zdelo to tako zelo očitno, da je z rahlim prezirom gledala teto, ker tega ni vedela.

	Leta in leta Helena Greville ni pomislila na zgodbo o goblinih in njihovem svetu na drugi, smrtonosni strani reke. Ampak zdaj se je je spomnila Helena Vaughan. Na reko je v svojem čolnu prihajala vsak dan, da bi se je spomnila. Zvoki vode so bili delno neenakomerni, reka je precej neodločno butala v čoln in pljuskala. Helena je poslušala pljuske in poslušala je zvoke med njimi. Zlahka je slišala izgubljene otroke. Slišala jih je kristalno jasno.

	»Gospa Vaughan! Smrt vas bo ulovila. Vrnite se v hišo, gospa Vaughan!«

	Reka je pljuskala, čoln pa se je pozibaval gor in dol. Iz daljave je zaslišala droban glasek, ki je iz globin goblinskega sveta klical starša.

	»Je že v redu,« je zašepetala z belimi ustnicami. Premaknila je otrple mišice in trepetajoče ude in vstala. »Mamica prihaja!«

	Nagnila se je čez čoln in ko je padlo veslo, ji je iz oči v veliko večjo vodo kanila solza. Še preden se je nagnila dovolj, da bi ji njena teža sledila, je nekaj poravnalo čoln, da se je zvrnila nazaj vanj. Pogledala je navzgor, nerazločno je videla sivo podobo, ki se je sklanjala nadnjo in nad čoln, držala ga je za prečko. Potem se je senca v megli vzravnala, spremenila se je v moškega, ki je stal v kanuju. Dvignil je roko, kot bi s palico iskal rečni breg, nato je začutila, kako jo nekaj vleče. Hitrega premikanja nikakor ni mo-gla povezati z lahkotnim premikanjem sence. Rečni oprijem je popustil in presenetljivo hitro je pristala na bregu.

	Ko jo je nekaj še zadnjič potegnilo, je uzrla jetiju podobno sivo podobo. Na bregu jo je čakala gospa Clare, ob njej je stal vrtnar. Segel je po vrv in privezal čoln. Helena je vstala, gospa Clare ji je ponudila roko, da je splezala iz čolna.

	»Premrzli ste do kosti! Ja ljubica, kaj pa vas je popadlo?«

	Helena se je ozrla k reki. »Ni ga več.«

	»Koga ni več?«

	»Vilina … potegnil me je na suho.«

	Gospa Clare je zbegano pogledala Helenin obraz.

	»Si ti videl koga?« je pridušeno vprašala vrtnarja.

	Odkimal je. »Razen … Misliš, da je bil Tihi?«

	Gospa Clare se je namrščila in zmajala z glavo. »Ne govori takšnih neumnosti. Kot da ni že dovolj hudo.«

	Nenadoma je začela Helena trepetati od mraza. Gospa Clare je slekla svoj plašč in ji ga ogrnila. »Na smrt ste nas prestrašili,« jo je oštela. »Gremo v hišo.«

	Gospa Clare jo je odločno prijela pod roko, vrtnar jo je prijel pod drugo, in ne da bi se ustavljala, sta jo čez vrt odpeljala naravnost v hišo.

	Na pragu je Helena zmedeno obstala, čez ramo se je ozrla proti vrtu in reki za njim. Bil je tisti del popoldneva, ko se svetloba naglo poslavlja od neba, meglica pa postaja vse mračnejša.

	»Kaj je to?« je zamrmrala bolj sama sebi.

	»Kaj je kaj? Ste kaj slišali?«

	Gospa Vaughan je odkimala. »Nisem slišala. Ne.«

	»Kaj pa potem?« Helena je glavo nagnila na stran in v očeh se ji je prikazal nov izraz, kot bi se razširil obseg njene dojemljivosti. Tudi gospodinja se je ozirala naokrog in tudi vrtnar je nagnil glavo in se čudil. Občutek – nekaj podobnega pričakovanju – je prevel vse tri in hkrati so spregovorili: »Nekaj se bo zgodilo.«

	Izpiljena zgodba

	Našel jo je. Gospod Vaughan se je obotavljaje ustavil na ox-fordski ulici mestnih hiš. Pogledal je levo in desno, toda zavese na oknih teh hiš spoštljivega videza so bile predebele, da bi vedel, ali kdo stoji ob oknu in gleda ven. Pa vendar, v klobuku in v rahli megli ga ne bi nihče prepoznal. Kakorkoli, vstopiti ni nameraval. Nekaj sekund se je ubadal z ročajem kovčka, kot bi hotel pojasniti, zakaj stoji, potem pa je izpod klobuka pogledal številko sedemnajst.

	Hiša je bila podobna sosednjim. To je bilo prvo presenečenje. Mislil je, da se bo po nečem razlikovala od ostalih. No, seveda je bila vsaka hiša v ulici nekoliko drugačna od sosednje, zidar se je namreč potrudil, da je bilo tako. Tista, pred katero se je ustavil, je imela nad vrati nadvse privlačne luči. Ampak v mislih ni imel takšne drugačnosti. Pričakoval je pisana vrata, morda, ali pa vsaj teatraličen vzorec na zavesah. A bilo ni nič takšnega. Niso bedaki, ti ljudje, je pomislil. Seveda hočejo, da bi bila hiša videti spoštljiva.

	Možakar, ki je to hišo omenil Vaughanu, je bil zgolj znanec in tudi sam je zanjo slišal od prijateljevega prijatelja. Od zgodbe iz tretje roke si je Vaughan zapomnil, da je ženo nekega moškega smrt njene matere tako pretresla, da je postala le senca nekdanje sebe; skorajda ni spala, ni mogla jesti in bila je povsem gluha za ljubeče besede moža in otrok. Zdravniki njenega pešanja niso mogli zajeziti in naposled – sicer dvomeče, a vse druge možnosti so že izčrpali – jo je mož odpeljal h gospe Constantine. Po nekaj obiskih pri tej skrivnostni osebi se je ženskino zdravje popravilo in h gospodinjskim in zakonskim obveznostim se je vrnila polna energije. Zgodba, ki jo je slišal Vaughan, je bila povedana že tolikokrat, da je v njej najbrž ostalo zelo malo resnice. Vaughanu se je zdela privlečena za lase in tudi v jasnovidce ni verjel, ampak – spominjal se je znančevih besed – karkoli že je tista ženska naredila, je delovalo, 'pa če ti verjameš ali ne'.

	Hiša je bila brezhibna. Tudi ograja in potka, ki je vodila do vrat, sta bili čedno urejeni. Nikjer se ni luščila barva, kljuke niso bile rjaste, na stopnicah ni bilo blatnih odtisov. Kdor je prišel sem, tako je domneval, ni našel ničesar, kar bi v njem porajalo odpor, nobenega razloga za oklevanje ali umik. Vse je bilo tipi-

	-topi, prostora za dvom ni bilo. Hiša ni bila ne preveč veličastna za vsakdanjega človeka ne preskromna za bogataša. Hiša je vendar vredna občudovanja, je povzel. Vse je tako, kot mora biti.

	Dotaknil se je ograje in se sklonil, da je prebral ime na medeninasti tablici ob vratih: Profesor Constantine.





Moral se je nasmehniti. Predstavljajo se kot akademiki!

	Vaughan je že hotel dvigniti roko z ograje, a tega še ni storil – pravzaprav je bila želja, da bi se obrnil in odšel, skrivnostno počasna – ko so se vrata številke sedemnajst odprla. Na pragu se je prikazala služkinja s cekarjem v roki. Bila je čista in urejena, običajna služkinja, ki bi jo z veseljem zaposlil v svoji hiši, in tudi spregovorila je s prijetnim in vljudnim glasom.

	»Dobro jutro, gospod. Iščete gospo Constantine?«

	Ne, ne, je rekel – le da besed ni slišal in posvetilo se mu je, da je tako zato, ker sploh nista dosegli njegovih ustnic. Njegov trud, da bi pojasnil, zakaj je prišel v to hišo, so še dodatno medle njegova roka, ki je dvignila zapah, in noge, ki so zakorakale na potko, ki je vodila k hiši. Služkinja je odložila cekar, on pa se je gledal, kako ji podaja kovček in klobuk, ki ju je odložila na hodniško mizico. Zavohal je čebelji vosek, opazil, kako se bleščijo stebri ograje, občutil toploto hiše, ki ga je obdala – ves ta čas pa se je čudil, kako to, da ni tam, kjer bi moral biti – hoditi bi moral po ulici, potem ko se je ustavil in preveril, ali je kovček dobro zaklenjen.

	»Bi želeli gospo Constantine počakati tukaj?« je vprašala služabnica in pokazala na vrata. Skoznje je videl žar ognja, izvezeno blazino na usnjenem fotelju, perzijsko preprogo. Vstopil je in takoj ga je preplavila želja, da bi tukaj tudi ostal. Sedel je na konec velike zofe, kar potopil se je vanjo. Na drugem koncu je ležal ogromen oranžen maček, ki se je predramil in začel presti. Gospod Vaughan je iztegnil roko, da bi ga pobožal.

	»Dober dan.«

	Glas je bil miren in melodičen. Eleganten. Obrnil se je in zagledal žensko srednjih let, rahlo posivele lase je imela počesane s širokega, a ravnega čela. Nosila je temnomodro obleko, ob kateri so bile tudi njene sive oči skoraj modre, ovratnik je imela bel in zelo preprost. Gospoda Vaughana je prebodel nenaden spomin na mater, kar ga je presenetilo, ta ženska ji namreč ni bila niti malo podobna. Ko je umrla, je bila njegova mama višja, vitkejša, mlajša, polt je imela temnejšo in nikoli ni bila tako preprosto urejena.

	Gospod Vaughan je vstal in se pričel opravičevati. »Zagotovo me imate za groznega tepca,« je začel. »V strašni zadregi sem, sploh ne vem, kako naj se lotim pojasnjevanja. Bil sem zunaj, ve-ste, nisem imel namena priti sem – vsekakor ne danes, ujeti moram vlak … Torej, hočem reči, da ne prenašam čakanja v čakalnici, zato sem pomislil, da bi prišel pogledat, kje živite, za kdaj drugič. Tak je bil moj namen, ampak točno v tistem trenutku je vaša služabnica odprla vrata in povsem logično je, da je pomislila – sploh je ne krivim, bil je zgolj slab trenutek, samo to, takšna napaka se zlahka zgodi …« In je razpredal in razpredal. Iskal je razloge, lovil logiko, a stavek za stavkom se mu je izmikal in zdelo se mu je, da se z vsako izrečeno besedo samo še bolj oddaljuje od bistva.

	Medtem ko je govoril, so ga njene sive oči potrpežljivo gledale in čeprav se ni smehljala, je v gubicah okrog njenih izjemno izraznih oči zaznal nežno spodbudo. Naposled mu je zmanjkalo besed.

	»Razumem,« je rekla in prikimala. »Danes me niste želeli motiti, le mimo ste šli in ste želeli preveriti naslov …«

	»Tako je!« Ob tako enostavnem pojasnilu si je močno oddahnil in čakal, da bo prva začela z besedami slovesa. Videl se je že, kako na hodniku jemlje klobuk in kovček in odhaja. Videl je svoje noge na šahovnici podobni potki pred hišo. Videl je, kako z roko sega po zapahu na prepleskani ograji. Potem pa je uzrl spokojno mirnost sivih oči.

	»No, po vsem tem ste vendarle tukaj.«

	Res je bil tukaj. Ja. Iznenada se je tega zelo dobro zavedal. Pravzaprav se mu je zdelo, da soba utripa z njegovim zavedanjem in on je utripal z njo.

	»Zakaj ne bi sedli, gospod …?«

	»Vaughan,« je odvrnil, njene oči pa niso z ničimer izdale, ali ime pozna ali ne, še naprej so ga samo sproščeno gledale. Sedel je.

	Gospa Constantine je iz izrezljanega vrča v kozarec nalila čisto bistro tekočino in ga odložila predenj, potem je še sama sedla v fotelj ob vogalu zofe. Pričakujoče se je nasmehnila.

	»Vašo pomoč potrebujem,« je priznal. »Za mojo ženo gre.«

	Njen obraz se je omehčal, bil je poln žalostnega sočutja. »Zelo mi je žal. Vam lahko izrečem sožalje?«

	»Ne! Nisem mislil tega!«

	Zvenel je razdraženo. Bil je razdražen.

	»Oprostite, gospod Vaughan, ampak ponavadi se tujec prikaže na mojih vratih, ker je nekdo umrl.« Izraz na njenem obrazu se ni spremenil, ostal je miren in naklonjen, pravzaprav je bil razločno prijazen, iz njega pa je žarela odločnost, naj pove bistvo.

	Zavzdihnil je. »Veste, otroka sva izgubila.«

	»Izgubila?«

	»Odvzeta nama je bila.«

	»Oprostite, gospod Vaughan, ampak Angleži uporabljamo mnogo evfemizmov, ko govorimo o mrtvih. Izgubljen, odvzet … Te besede nimajo samo enega pomena. Glede žene sem vas že narobe razumela in tega ne želim ponoviti.«

	Gospod Vaughan je pogoltnil in pogledal roko, ki mu je počivala na naslonjalu zelene žametne zofe. Z nohtom je potegnil po tkanini, pustil je vidno sled.

	»Zgodbo najbrž poznate. Prepričan sem, da berete časopise, in četudi jih ne, se je o tem veliko govorilo. Pred dvema letoma. V Buscotu.«

	Pogled je umaknila z njega in se zazrla v prazno, brskala je po spominu. S prstom je šel čez črto na žametu, da je izginila. Čakal je, da pove, da zgodbo pozna.

	Spet ga je pogledala. »Mislim, da bo bolje, da mi poveste s svojimi besedami.«

	Vaughanu so otrpnila ramena. »Česa več, kot je znano, vam ne morem povedati.«

	»Mhm.« Zvenelo je ravnodušno. Ni se ravno strinjala z njim, a tudi oporekala mu ni. Nakazala je, da je še vedno on na vrsti za govorjenje.

	Vaughan ni pričakoval, da bo moral zgodbo ponoviti. Domneval je, da jo po dveh letih poznajo vsi. Takšna zgodba se razširi presenetljivo daleč v presenetljivo kratkem času. Ob številnih priložnostih je vstopil v prostor – na poslovni sestanek, razgovor za novega konjušnika, družabni sosedski dogodek ali kak imeniten dogodek v Oxfordu ali Londonu – in videl v pogledih ljudi, ki jih ni še nikoli srečal, da ne poznajo samo njega, pač pa tudi zgodbo. In to je pričakoval tudi zdaj, čeprav se ni temu nikoli privadil. »Grozljivo,« bi ob stisku roke zamomljal kak tujec, on pa se je naučil to sprejeti tako, da je nakazal 'tega ne omenjajva več'.

	Ko se je zgodilo, je dogodek opisal neštetokrat. Prvič je zgodbo povedal služabnikom moškega spola: besno in podivjano, kot bi besede jezdile konje in tekmovale, katera bo prva ulovila zlikovce in njegovo pogrešano hčer. Povedal jo je sosedom, ki so se pridružili iskanju, a zasopihano, v prsih ga je boleče stiskalo. Ponavljal jo je znova in znova – vsakemu moškemu, ženski in otroku, ki ga je srečal v naslednjih urah, ko je potoval po podeželskih cestah. »Nekdo je ugrabil mojo hčer! Ste videli kakšnega tujca – kogarkoli – ki je hitel z dve leti staro deklico?« Naslednji dan je zgodbo povedal svojemu bankirju, ko je pod nujno dvignil denar za odkupnino, in potem še policistu, ki je prišel iz Cricklada. Njemu je zgodbo povedal točno tako, kot se je zgodila. Takrat sta bila še pod vplivom dogajanja, tudi Helena je širila zgodbo. Korakala sta sem in tja, sedela, pa spet vstala in hodila gor in dol; enkrat je govoril eden, drugič drugi, pogosto kar oba; včasih, ko nista več našla besed, pa sta zapadla v molk in strmela drug v drugega. En trenutek sta se še posebej trudila pozabiti. In sicer ko je Helena odkrila, kaj se je zgodilo. »Odprla sem vrata in vstopila, ampak nje ni bilo tam. Ni je bilo! Ni je bilo tam!« Vsa začudena je ponavljala besede. »Ni je bilo tam!« Oči so ji begale sem in tja, s pogledom je iskala kote stropa, kot da bi se njena hčerka lahko skrivala v katerem od njih ali za tramom, celo pod napuščem, a povsod je bila zgolj praznina. Zdelo se je, da je hčerkino izginotje poplavilo Heleno, poplavilo oba, in da sta se z besedami poskušala rešiti. Ampak besede so bile le jajčne skodelice in kar sta opisovala, je bil ocean praznine, preveč prostran za tako skromne posodice. Helena se je trudila in trudila rešiti se, a ni bilo važno, kolikokrat je besede ponovila, na konec ni prišla. »Ni je bilo tam,« je v neskončnost ponavljala z glasom, za katerega ni vedel, da ga je človeško bitje zmožno, in se utapljala v izgubi, medtem ko je bil on kot paraliziran. Narediti ali reči ni mogel ničesar, da bi jo rešil. Hvala bogu za policista. On je bil tisti, ki jo je pahnil s konca, ki se ga je oklenila; on jo je izvlekel iz utapljanja, ko je vprašal: »Je pa spala v posteljici?«

	Hrup besed jo je dosegel. Vsa omotična je prišla k sebi in prikimala. Z glasom, ki je bil spet podoben njenemu, čeprav slaboten in utrujen, je rekla: »Ruby jo je dala v posteljico. Njena varuška.«

	Potem je umolknila, nadaljnji pogovor je vodil policist.

	»Kar počasi, gospod, prosim,« je pripomnil možakar. S pisalom v roki se je sklanjal nad beležnico in si kot nadobudni šolarček vse zapisoval. »Lahko ponovite?« Vsake toliko ju je ustavil, prebral napisano, onadva pa sta ga popravila, se spomnila podrobnosti, ki sta jih prej izpustila, on pa je iskal odstopanja v njunih izjavah, dokler niso vsega razčistili. Prav vsaka malenkost bi lahko bila odločilna, pripeljala deklico nazaj. Potrebnih je bilo nekaj ur, da je zapisal vse, kar se je zgodilo v nekaj minutah.

	Vaughan je pisal svojemu očetu na Novo Zelandijo.

	»Ne piši mu,« je bila Helena proti. »Zakaj bi ga vznemirjal, jutri ali pojutrišnjem se bo vrnila.«

	Ampak pismo je napisal. Spominjal se je zgodbe, ki sta jo povedala policistu, zapisal jo je tudi v pismu. Zelo natančno. Navedel je vsa dejstva, povezana s hčerinim izginotjem. Ponoči so prišli neznani zlikovci, je pisalo, po lestvi so se povzpeli do okna v otroški sobi, odšli so z deklico. Naslednji odstavek: Naslednje jutro smo prejeli zahtevo za odkupnino in jo tudi plačali, ampak hčerke nisva dobila nazaj. Iščemo jo. Vsi se trudimo po najboljših močeh in ustavili se ne bomo, dokler je ne najdemo. Policija izsleduje rečne cigane in preiskuje njihove čolne. Takoj ko bo kaj novega, te bom obvestil.

	Nobene zasoplosti ni bilo. Nobenega bolečega hlastanja za zrakom. Odvzela ju je groza. Le oseminštirideset ur po dogodku je sedel za mizo in povedal zgodbo – črke so se spremenile v besede, lepo zapisane, le-te pa v stavke in odstavke, v katerih je bila zapisana izguba hčerke. Obsegala je dve strani.

	Ko je Anthony Vaughan pismo zaključil, ga je prebral. Je povedal vse? Vse, kar je lahko. Ko je bil prepričan, da ne more povedati ničesar več, je pismo zapečatil in pozvonil služabnici, da ga je odnesla na pošto.

	Kratko in jedrnato zgodbo, ki jo je svojim poslovnim kolegom ponovil neštetokrat, je povedal tudi zdaj. Čeprav je že več mesecev ni povedal nikomur, je ugotovil, da jo še vedno zna na pamet, besedo za besedo. In potreboval je manj kot minuto, da jo je povedal ženski s sivimi očmi.

	Prišel je na konec in naredil pošten požirek iz kozarca. Voda je imela nepričakovan in osvežilen okus po kumaricah.

	Gospa Constantine ga je še naprej prijazno gledala. Nekaj se mu je zdelo zelo narobe. Ponavadi je sledila osuplost, neroden poskus tolažbe, iskanja pravih besed ali pa molk v zadregi, ki jo je običajno zapolnil s kakšno pripombo in spremenil temo pogovora. Zgodilo se ni nič takšnega.

	»Razumem,« je dejala. In potem je prikimala – kot bi resni-čno videla, ampak le kaj bi lahko videla? »Ja. In vaša žena?«

	»Moja žena?«

	»Ko ste prišli, ste rekli, da iščete pomoč v zvezi s svojo ženo.«

	»Ah, res sem.«

	Zdelo se mu je, da je od takrat minila že cela večnost, pa vendar ni minilo več kot petnajst minut. Prebil se je skozi časovne in prostorske prepreke, si pomel oči in našel tisto, zaradi česar je prišel sem.

	»Torej, stvar je sledeča. Moja žena, kar je povsem normalno, je neutolažljiva. Glede na okoliščine je to razumljivo. Žaluje. Nikogar noče videti. Zavrača vsakršno pomoč. Apetit ima slab, ponoči pa jo tlačijo more, zato raje bedi. Njeno vedenje postaja vse bolj in bolj čudaško, prišla je do točke, ko predstavlja nevarnost celo sebi. Na primer: čisto sama se je s čolnom brezglavo podala na reko. V vsakem vremenu po več ur pomanjkljivo oblečena ostaja zunaj. Ne zna pojasniti, zakaj to počne, nikakor pa ji to ne koristi. Le škoduje ji. Predlagal sem, da bi nekam šla, da bi ji potovanje povrnilo zdravje. Pripravljen sem celo vse prodati in zapreti tovarno ter začeti na novo v nekem drugem kraju, nezaznamovanem z žalostjo.«

	»In kaj poreče ona?«

	»Pravi, da je ideja zelo dobra in da bova točno to storila, ko se bo deklica vrnila domov. Me razumete? Če se ne bo nič spremenilo, se bojim, da bo šlo samo še na slabše. Bojim se zanjo. Bojim se, če se ne bo nekaj spremenilo, da se bo njeno življenje končalo v neki strahotni nesreči ali v norišnici, jaz pa bi storil karkoli – resnično karkoli – da to preprečim.«

	Sive oči so ga nepremično gledale, zavedal se je opazovanja pod prijaznim pogledom. Ko je postalo jasno, da ne bo rekel ničesar več, da je na vrsti ona – je že kdaj srečal tako redkobesedno žensko? – je naposled odprla usta. »Zagotovo se počutite zelo osamljenega.«

	Anthony Vaughan skorajda ni mogel skriti razočaranja. »To sploh ni pomembno. Želim, da se pogovorite z njo.«

	»S kakšnim namenom?«

	»Da ji poveste, da je njena hčerka mrtva. Prepričan sem, da to potrebuje.«

	Gospa Constantine je dvakrat mežiknila. Pri vsaki drugi ženski to ne bi bilo nič posebnega, pri tako zadržani dami pa je pomenilo presenečenje.

	»Pojasnil bom.«

	»Mislim, da tudi morate.«

	»Rad bi, da moji ženi poveste, da je najina hčerka mrtva. Povejte ji, da je deklica srečna. Da je pri angelih. Uporabite sporočila, glasove. Počnite stvari z dimom in ogledali, če to znate.« Ob teh besedah se je spet ozrl po prostoru. Malo verjetno je bilo, da bi lahko ta okusno urejen dnevni prostor služil napravam in zastorom, ki so potrebni za takšno predstavo; morda pa je uporabljala še kak drug prostor. »Poslušajte, ne bom vam govoril, kako opravljajte svoj posel. Sami veste, kaj deluje. Lahko vam povem stvari, s katerimi boste Heleno prepričali, da vam bo verjela. Stvari, ki jih veva le jaz in ona. In potem …«

	»Potem?«

	»Potem bova lahko oba žalostna, žalovala bova in jokala, molila, potem pa …«

	»In potem, ko bo vaša žena odžalovala, bo spet našla pot v življenje – k vam?«

	»Točno!« Anthony Vaughan je bil neizmerno hvaležen, ker ga je tako dobro razumela.

	Gospa Constantine je glavo rahlo nagnila na stran. Nasmehnila se mu je. Prijazno. Razumevajoče. »Bojim se, da to ni mogoče,« je rekla.

	Anthony Vaughan je ostrmel. »In zakaj ne?«

	Odkimala je. »Kot prvo, napačno ste razumeli – morda pa ste bili zavedeni – kaj se tukaj dogaja. Se zgodi. Nadalje, kar predlagate, ne bi prineslo nič dobrega.«

	»Plačam vam. Plačal vam bom dvojno, če želite.«

	»Ne gre za denar.«

	»Ne razumem vas. Zgolj za preprosto nakazilo gre. Povejte, koliko želite, plačal bom!«

	»Iskreno mi je žal za vaše trpljenje, gospod Vaughan. Izguba otroka je za človeško bitje najtežje breme.« Rahlo se je namrščila. »Kaj pa vi, gospod Vaughan? Ali vi verjamete, da je vaša hčerka mrtva?«

	»Mora biti,« je odvrnil.

	Sive oči so ga pogledale. Nenadoma ga je prešinil občutek, da vidijo naravnost v njegovo dušo – da vidijo plati njegove biti, ki jih še sam ne pozna. Srce mu je začelo pospešeno biti.

	»Niste mi povedali njenega imena.«

	»Helena.«

	»Ne ženinega. Hčerinega.«

	Amelia. Ime je vzniknilo v njem in obtičalo v grlu. Vaughana je stisnilo v prsih. Zakašljal je, hlastnil za zrakom in segel po kozarcu vode, izpraznil ga je do polovice. Poskusno je vdihnil in preveril, ali lahko spet normalno diha.

	»Zakaj?« je vprašal. »Zakaj mi nočete pomagati?«

	»Rada bi vam pomagala. Pomoč potrebujete. Tako ne morete več dolgo nadaljevati. Ampak za kar me prosite, poleg tega, da je nemogoče, ne bo koristilo.«

	Vstal je in obupano zakrilil z rokami. Za hip je celo pomislil, da bi si z dlanmi pokril oči in zajokal. Zmajal je z glavo.

	»Če je tako, grem.«

	Tudi ona je vstala. »Če se boste kdaj želeli vrniti, prosim, pridite. Dobrodošli ste.«

	»Čemu bi se vrnil? Zame ne morete storiti ničesar. To ste zelo jasno povedali.«

	»Tega nisem rekla. Če želite, se osvežite. Tam ob strani sta voda in čista brisača.«

	Ko je odšla, si je splaknil obraz in ga zakopal v mehko bombažno brisačo. Takoj se je počutil bolje. Izvlekel je uro. Čez pol ure odpelje vlak, časa ima še ravno dovolj, da ga ujame.

	*

	Na postaji je bilo že veliko ljudi, ki so čakali vlak. Anthony Vaughan je stal nekoliko proč od njih. Ni hotel, da bi ga kdo opazil. Pomenkovanju z ljudmi, ki jih je poznal le na videz, se je ognil, kadar se je le lahko, radovednost tujcev, ki so poznali njegov obraz, on pa njihovega ne, ga je motila še bolj.

	Po uri na postaji sodeč bo vlak prispel čez minuto ali dve, in medtem ko je čakal, se je ošteval zaradi svojega bedastega početja. Za las mu je uspelo pobegniti. Kaj, če bi ženska zgrabila njegov predlog? Če bi Heleno res odpeljal k njej in bi se to razvedelo? Morda bi lahko pomagala ženi kakšnega moža, ampak Heleni … Helena ni bila kot druge žene.

	O nedavnem srečanju je razmišljal tako zatopljeno, da je potreboval kar nekaj časa, preden se je ovedel posebnega kljuvajočega občutka. Potem ga je sicer zaznal, a bil je še vedno tako zmeden zaradi čudaške hiše na številki sedemnajst, da je potreboval nekaj trenutkov, preden je ločil ta občutek od čudaškosti izpred nekaj minut. Prepoznal ga je: pričakovanje. Stresel je z glavo, da bi pregnal urok utrujenosti. Dolg dan je za njim. Čakal je vlak, ki bo vsak čas pripeljal. To je bilo vse.

	Vlak je prispel, Vaughan je vstopil in našel prazen kupe v prvem razredu. Sedel je k oknu. Občutek pričakovanja, ki ga je prevzel med čakanjem na postaji, ni pojenjal. Pravzaprav se je, ko je vlak odpeljal iz Oxforda in je skozi temačno meglo gledal proti nevidni reki, slutnja samo še krepila. Ritem vlaka na tirnicah je izvabljal besede iz njegovega izčrpanega uma, slišal jih je razločno, kot bi jih izrekla neka nevidna oseba: nekaj se bo zgodilo.

	Lilyjina mora

	Na drugi strani reke, nasproti Vaughanove veličastne hiše in približno kilometer nizvodno, je bil pas kopnega, preveč vodnatega celo za vodno krešo. Nekoliko proč od reke so rasli trije hrasti, njihove žejne korenine so pile iz vlažne prsti, a vsak želod, ki je padel na stran reke, kjer so rasli starši, je zgnil, še preden bi lahko vzklil. To je bil od boga pozabljen kraj, a nekoč je bila reka očitno prizanesljivejša, saj je nekdo med hrasti in reko zgradil kočo.

	Majhno kvadratno bivališče iz z lišaji prekritega kamna je imelo dva prostora, dve okni in vrata. Spalnice ni bilo, so pa iz kuhinje navzgor vodile stopnice v nišo, ravno dovolj široko za slamnato žimnico. Na eni strani se je niša dotikala dimnika in če je bilo zakurjeno, si je speči lahko prvih nekaj uric noči grel glavo ali noge. Hiša je bila skrajno siromašna in enako pogosto, kot je nekdo v njej živel, je bila tudi prazna, kajti bila je tako mrzla in vlažna, da so bili v njej pripravljeni bivati le najbolj obupani. Bila je skoraj premajhna, da bi imela ime, zato je še toliko bolj presenetljivo, da je imela dve. Uradno se je imenovala Močvirska koča, a kolikor daleč nazaj pomnijo ljudje, so ji rekli Košarjeva koča. Pred davnimi časi jo je imel v najemu košar, in sicer ducat ali pa trideset let, odvisno s kom ste se pogovarjali. Vse poletje je košar nabiral trstiko, pozimi pa izdeloval košare, in takrat so jih prav vsi, ki so košare potrebovali, kupili pri njem, bile so namreč dobro narejene in zanje ni zahteval veliko denarja. Ni imel otrok, ki bi ga razočarali, ali žene, ki bi mu najedala, prav tako nobene druge ženske, ki bi mu zlomila srce. Bil je tih, a ne zagrenjen, prijazno je pozdravil vsakogar in z nikomer se ni prepiral. Živel je brez dolgov. Grehov, za katere bi kdo vedel ali vsaj ugibal, ni imel. Nekega jutra je odkorakal v reko, žepe je imel polne kamenja. Ko je njegovo truplo zadelo ob trup neke barke, ki je v pristanu čakala na tovor, so ljudje odšli v njegovo kočo. V kamniti skledi so našli krompir, na polici sir. V pleteni steklenici je bil jabolčnik, na polički nad ognjiščem napol polna pločevinka tobaka. Njegova smrt je izzvala ogorčenje. Imel je delo, hrano in zadovoljstvo – kaj drugega bi si moški še želel? To je bila skrivnost in čez noč je Močvirska koča postala Košarjeva koča.

	Vse od košarjevega časa je reka spodjedala rečni breg in odnašal grušč. Ustvarila je nevarne previse, na videz sicer trdne, a človekove teže ne bi zdržali. Ko so se previsi sesedli, je ostalo le plitvo pobočje, prepredeno s krhkimi koreninami krvenke, močvirskega oslada in vrb, ki so se trudile zadržati vsaj nekaj prsti, a jo je narasla reka vsakič odplaknila. Po enakonočjih in močnem nalivu, po zmernem dežju, ki je sledil gorkemu soncu, ob taljenju snega, pa tudi v drugih trenutkih brez posebnega razloga, razen hudobne narave, je reka poplavila to plitvo nabrežje. Na polovici nabrežine je nekdo v tla zapičil kol. Čeprav je s časom osivel in popokal od pogoste mokrote, je bilo s pomočjo zarez, ki so označevale višino rečne gladine, in datumov razbrati, kdaj je reka poplavila. Poplavnih oznak je bilo veliko na spodnjem delu, pa tudi na srednjem in zgornjem. Nekoliko višje je stal še en steber, precej mlajši. Očitno je bila kdaj pa kdaj reka tako visoka, da je popolnoma preplavila prvega. Novejši steber je imel dve zarezi, eno izpred osmih let in eno izpred petih.

	Danes je ob nižjem stebru stala ženska, gledala je reko. Oklepala se je plašča, roke je imela pordele od mraza in brez rokavic. Izpod lasnih igel, imela jih je premalo, so ji na obraz padali kodri in se zibali v vetru. Lase je imel tako svetle, da so bili sivi, ki so se pojavljali med njimi, skoraj neopazni. Če so jih kazali manj od njenih čudaških štirideset, pa to ni veljalo za njen obraz. Zaznamovale so ga tegobe, v njenem čelu je bila izklesana večna zaskrbljenost.

	Reka je bila meter stran od stebra. Danes ne bo poplavljala, tudi jutri ne, pa vendar se je v ženskinih očeh risal strah. Voda, sijoča, ledena in brzeča, je šumela. Tu in tam je tudi pljusknila. Ko ji je oškropila tla pred nogami, se je za nekaj centimetrov premaknila nazaj.

	Medtem ko je stala ob reki, se je spomnila zgodbe o košarju in zatrepetala ob misli, kako pogumen je bil, da je v takšno reko zakorakal s polnimi žepi kamenja. Pomislila je na mrtve duše, ki živijo v reki, in se spraševala, katere v tem trenutku hitijo mimo nje, jo škropijo. Pomislila je – spet – da bo nekoč župnika povprašala o teh mrtvih dušah v reki. V Bibliji niso bile omenjene – vsaj kolikor je ona vedela – a to ni še ničesar pomenilo. Prav gotovo obstaja ogromno stvari, ki jih ni v Bibliji. Knjiga je zajetna, pa vendar je nemogoče, da bi vsebovala prav vsako resnično stvar, kajne?

	Obrnila se je in odšla po pobočju navzgor proti koči. Pozimi ni bil delovni dan nič krajši kot poleti. Ko je prišla domov, je bila že skoraj tema. Poskrbeti je morala še za živali.

	Lily je prišla živet v to hiško pred štirimi leti. Predstavila se je kot gospa White, vdova, in na začetku se je vsem zdela zelo nezaupljiva, ker je na vsa vprašanja odgovarjala izmikajoče in ker je nervozno zavrnila vsakršno prijateljsko povabilo. Se je pa vsako nedeljo brez razlike prikazala v cerkvi in iz denarnice naštela kovance za vsak skromen nakup, ne da bi kdajkoli prosila za odlog plačila, zato je sumničavost ljudi sčasoma zbledela. Kmalu je začela delati v župnišču, sprva kot perica, kasneje, ker je bila predana in hitra, je dobila vse več zadolžitev. Ko se je pred dvema letoma upokojila župnikova gospodinja, je Lily prevzela skrb za udobno gospodinjstvo župnišča. V župnišču sta bili dve prijetni sobici, namenjeni gospodinji, ampak Lily je še naprej živela v Košarjevi koči – zaradi živali, je rekla. Sedaj so je bili ljudje že vajeni, še vedno pa se je šušljalo, da v zvezi z Lily White nekaj ni v redu. Je bila resnično vdova? Zakaj je bila vedno, ko jo je kdo nepričakovano ogovoril, tako nervozna? In katera ženska pri zdravi pameti bi raje živela v vlažni in samotni Košarjevi koči, če bi lahko uživala v udobju s tapetami prekritih sten sobic v župnišču, zavoljo koze in dveh prašičev? Toda s časom in zaradi sodelovanja z župnikom je sumničavost splahnela, danes so nanjo gledali z usmiljenjem. Morda je res bila odlična gospodinja, a kljub temu se je šepetalo, da je Lily White v glavi rahlo premaknjena.

	A bilo je nekaj resnice v tem, kar so si ljudje domišljali o Lily White. Po zakonu in v božjih očeh ni bila nikogaršnja žena. Nekaj let je obstajal gospod White in zanj je opravljala vse dolžnosti, ki jih žena običajno opravlja za svojega moža: kuhala mu je, ribala tla, prala srajce, praznila nočno posodo in mu grela posteljo. V zameno je on opravljal dolžnosti moža: z denarjem jo je držal na kratko, pil pivo, vso noč ostajal zunaj, kadar se mu je to zahotelo, in jo pretepal. Njuna zveza je bila v Lilyjinih očeh na las podobna zakonu, in ko je pred petimi leti izginil v okoliščinah, o katerih ni niti poskušala razmišljati, ni oklevala. Ob vseh svojih krajah in popivanju in drugih slabih razvadah je imel dobro ime, čeprav si ga ni zaslužil. Tako dobrega imena si tudi ona ni zaslužila, pa vendar si je izmed vseh tega najbolj želela. Zato ga je prevzela. Zapustila je dom, sledila je reki in po naključju prišla v Buscot. Lily White sem, si je vso pot pridušeno mrmrala, jaz sem Lily White.

	Poskušala se je privaditi na ime.

	Lily je dala kozi nekaj nagnitega krompirja, potem pa je šla nahranit prašiča. Živela sta v stari drvarnici. Bila je kamnita, stala je med kočo in reko in na h koči obrnjeni strani je imela ozko visoko odprtino, da je lahko vanjo vstopil in izstopil človek, na drugi pa nizko, da sta lahko prašiča šla ven in hodila po blatni zagradi. Znotraj je bila razpolovljena z nizko steno. V prostoru bliže hiški so bila ob steni zložena nasekana drva, ob njih vreča zrnja in napol polna kovinska posoda pomij. Zraven sta bili še dve vedri, na polici pa jabolka, ki so počasi plesnela.

	Lily je dvignila vedri in ju odnesla ven in okrog do vratc za prašiče. Polno vedro napol gnilega zelja in druge zelenjave, preveč rjave, da bi bila razpoznavna, je stresla čez ograjo, nato pa je staro korito napolnila z vodo. Najprej je iz staje, tla so bila prekrita s slamo, prišel prašič. Lily ni niti pogledal, pač pa se je takoj lotil hrane. Za njim je ven prišla še pujsa.

	Samica se je s trebuhom podrgnila po ograji, takšno je imela navado, ko pa jo je Lily počohala za ušesi, jo je pogledala in mežiknila. Oči pod rdečkastimi trepalnicami so bile zaspane. Ali prašiči sanjajo? je pomislila Lily. Če ja, potem o nečem boljšem od resničnega življenja, kot se je zdelo. Pujsa se je dokončno predramila in ganjeno strmela v Lily. Prašiči so res zanimiva bitja. Včasih, ko te gledajo, se zdijo podobna ljudem. Ali se je pujsa ne-česa spomnila? Ja, je prešinilo Lily, to je to. Pujsa je bila videti točno tako, kot bi bila zaradi spomina manj srečna, kot bi žalost senčila veselje.

	Nekoč je bila Lily srečna, a ta spomin je bil boleč. Oče ji je umrl, ko je bila še premajhna, da bi se ga lahko spominjala, in do njenega enajstega leta sta z materjo živeli mirno in srečno. Denarja sta imeli malo, hrano pičlo, po juhi za večerjo pa sta se stisnili skupaj pod odejo, da sta privarčevali s kurjavo. Mati je glasno brala iz otroške Biblije in vedno ko je prikimala, je Lily obrnila list. Lily ni znala dobro brati. Črke b ni razločila od d, besede in stavki so ji poplesavali pred očmi, ko pa ji je s svojim nežnim glasom brala mama, so se vrstice umirile in je lahko sledila vsebini in molče ponavljala besede. Včasih ji je mama pripovedovala o očetu – kako rad je imel svojo hčerkico, jo neprestano gledal, ko pa mu je zdravje opešalo, je rekel: »Rose, to je najboljši del mene. Živi v otroku, ki sva ga ustvarila.« Čez čas sta Jezus in oče postala različna obraza istega človeka, prisotnost, ki jo je obdajala in ščitila in ni bila nič manj resnična, kot je bila nevidna. Odeja in ta knjiga, srečen materin glas, Jezus in oče, ki jo je imel rad – ti srečni spomini so jo samo opominjali, kako težak je njen obstoj zdaj. O tistih zlatih dneh ni mogla razmišljati, ne da bi jo prevzel obup, ko si je želela, da jih sploh ne bi doživela. V brezupnem hrepenenju za izgubljeno srečo v prašičjih očeh je prav gotovo odsev njenih oči, ko se spominja preteklosti. Edini bog, ki je zdaj bdel nad Lily, je bil strog in jezen, in če bi se njen oče v nebesih ozrl na svojo hčer, bi se zaradi mučnega razočaranja obrnil stran.

	Pujsa je še naprej strmela v Lily. Grobo ji je odrinila rilec in zamrmrala bedasta svinja, potem se je obrnila in odšla v kočo.

	V hiški je zakurila in pojedla košček sira in jabolko. Motrila je svečo, majhen delček doma narejenega voska na odlomljenem kosu ploščice, in sklenila, da bo še malce brez nje. Ob ognjišču je stal ugreznjen stol, blazina je bila na več mestih pošita z volno različnih barv, in vsa izčrpana je sedla nanj. Bila je utrujena, a zaradi nervoze se ni mogla sprostiti. Jo čaka ena tistih noči, ko pride on? Včeraj ga je videla, zato najbrž ne, ampak človek nikoli ne ve. Kakšno uro je tako sedela in napenjala ušesa, ali bo zaslišala korake, potem pa so se Lilyjine veke počasi zaprle, glava ji je omahnila in Lily je zaspala.

	Reka je izdihavala zapleten vonj, ki je vdiral skozi odprtino pod vrati hiške. Lilyjin nos je trznil. Smrdelo je po zemlji, a poživljeno z vonjem po travi, ločju in šašu. Zavonjala je tudi minerale. In še nekaj mračnejšega in rjavega, trohnobo.

	Z naslednjim izdihom je reka dahnila otroka. Prilebdel je v kočo, ledeno mrzel.

	Lily se je namrščila v spanju, dihala je težje.

	Dekličini brezbarvni lasje so se ji lepili na lobanjo in ramena, obleko je imela umazano od sluzi, ki se nabira ob robu reke. Z nje je tekla voda – z las ji je kapljala na plašč, s plašča na tla. Kapljanje ni prenehalo.

	Lily je od strahu stisnilo v grlu.

	Tap, tap, tap … Vodi ni bilo ne konca ne kraja – kapljala je v neskončnost, kapljala bi, dokler ne bi reki zmanjkalo vode. Lebdeča deklica je jezno pogledala spečo žensko na stolu in počasi počasi je dvignila roko in vanjo uperila prst.

	Lily se je nenadoma zdrznila in se prebudila.

	Rečna deklica se je razblinila.

	Lily je nekaj trenutkov osuplo strmela v zrak, kjer je bila deklica.

	»Oh!« je dahnila. »Oh! Oh!« Z dlanmi si je pokrila obraz, kot bi hotela pregnati prizor, hkrati pa je gledala skozi prste, da bi se prepričala, da je deklica resnično izginila.

	Toliko časa je že minilo, a niti malo ji ni bilo lažje. Majhna deklica je bila še vedno besna. Ko bi vsaj ostala malce dlje, da bi se Lily lahko pogovorila z njo. Ji povedala, da ji je žal. Da bo plačala, kakršnokoli ceno bo zahtevala, se odrekla čemurkoli, storila karkoli … Ampak deklica je vsakič izginila prej, preden je bila Lily sposobna spregovoriti.

	Lily se je še vedno prestrašena nagnila naprej in pogledala lesena tla, nad katerimi je lebdela deklica. Tam so bili temni madeži, v medli svetlobi jih je razločno videla. Mukoma je vstala in z odporom oddrsala tja. Iztegnila je roko in potipala.

	Tla so bila mokra.

	Lily je sklenila roke v molitvi. »Izvleci me iz globokega blata, da se ne pogreznem vanj, oh, osvobodi me iz globokih voda. Ne dopusti, da se utopim v poplavi, ne dovoli, da me pogoltne globoka reka.« Besede je izgovarjala hitro, dokler se ni njeno dihanje spet umirilo, potem je trudoma vstala in rekla: »Amen.«

	Bila je zaskrbljena, a ne samo zaradi obiska. Je reka naraščala? Odšla je k oknu. Teman lesk ni bil nič bliže koči kot prej.

	Torej je on. Ali prihaja? Gledala je ven, da bi videla, ali se kdo premika, in napenjala ušesa. Nič.

	Bilo ni nič od tega.

	Kaj pa potem?

	Odgovor je izrekel glas, tako podoben materinemu, da se je preplašila, potem pa je spoznala, da je slišala samo sebe reči: Nekaj se bo zgodilo.

	Gospod Armstrong v Bamptonu

	Nekaj se bo zgodilo, so si mislili vsi. In kmalu zatem se v Labodu pri Radcotu tudi je.

	Ampak kaj se je zgodilo?

	Naslednje jutro po najdaljši noči je pozvanjanje kopit na tlakovcih naznanilo obiskovalca v vasici Bampton. Peščica tistih, ki je bila ob tej zgodnji uri zunaj, je dvignila glavo in se namrščila. Kdo je ta bedak, ki galopira po ozki cesti? Ko so zagledali konja in jezdeca, so postali radovedni. Ni bil eden njihovih nezrelih prebivalcev, pač pa tujec, še več: bil je črnec. Obraz je imel resnoben, zaradi oblačkov vroče sape v mrzlem zraku se je zdel tudi jezen. Ko je konja upočasnil, so ga samo enkrat pogledali, hitro skočili v hiše in za seboj zaprli vrata.

	Robert Armstrong je bil vajen učinka, ki ga je imel na nepoznane ljudi. Na prvi pogled so se ga vsi prestrašili. Zaradi črne polti je veljal za izobčenca, ker pa je bil zelo visok in močan, kar bi pri vsakem belcu predstavljalo prednost, so se ga ljudje samo še bolj prestrašili. A po duši je bil zelo nežen, kar so druga bitja zelo dobro vedela. Na primer Fleet. Označili so ga kot predivjega, da bi se ga dalo udomačiti, on pa si ga je pridobil s pesmijo in ko je bil enkrat v sedlu, sta v manj kot pol ure postala najboljša prijatelja. In mačka, suhceno bitjece brez enega uhlja, ki se je nekega zimskega jutra prikazala v njegovem skednju. Besno je pihala in vse po vrsti jezno gledala. Zdaj pa z dvignjenim repom priteče k njemu na dvorišče in mijavka, da bi jo popraskal pod brado. Celo pikapolonice, ki so poleti pristale na njegovih laseh in mu plezale po obrazu, so vedele, da bo zgolj nagubal nos, da bi se jih znebil, ker so ga žgečkale. Nobena žival na polju ali dvorišču se ga ni bala, ne, ampak ljudje – ah! To je bilo nekaj povsem drugega.

	Nekdo je pred kratkim napisal knjigo – Armstrong je slišal zanjo – v kateri je postavil tezo, da je človek pametna opica. Knjiga je izzvala veliko smeha in ogorčenja, ampak Armstrong ni mislil tako. Ugotovil je, da je črta, ki ločuje ljudi od živalskega kraljestva, zelo tanka, in vse značilnosti, za katere so ljudje prepričani, da jih premorejo samo oni – razum, prijaznost, sporazumevanje – je videl pri prašičih, svojem konju, celo med petelini, ki so se sprehajali in kikirikali med njegovimi kravami. In potem je bilo še tole: metode, ki jih je uporabljal pri živalih, so na splošno obrodile sadove tudi pri ljudeh. Običajno si je naposled pridobil naklonjenost vseh.

	Ker so vsi ljudje, ki jih je videl le za hip ali dva, izginili, je njegova naloga postala težja. Bamptona ni poznal. Armstrong je prehodil nekaj metrov, prišel je do križišča in v travi okrog oz-načbe je zagledal dečka, nos je tiščal proti tlom. Bil je tako zelo zatopljen v proučevanje čudovitih frnikol, da se sploh ni menil za mraz – tudi za Armstronga ne.

	»Dober dan.«

	Dečkov obraz sta preletela dva izraza. Prvi, preplah, je izginil v trenutku, ko je kot po magiji Armstrong iz žepa izvlekel frnikolo. (Armstrongovi žepi so bili veliki in ojačani, da je lahko v njih nosil reči za udomačevanje in pomirjanje živali. Skoraj vedno je s seboj nosil želode za prašiče, frnikole za majhne dečke in stekleničko alkohola za starejše. Kar je zadevalo predstavnice ženskega spola, je bil odvisen od lepega vedenja, izbire pravih besed, brezhibno zloščenih čevljev in gumbov.) Frnikola, ki jo je pokazal dečku, ni bila vsakdanja. V njej sta se prepletali rumena in oranžna, spominjali sta na plamene ognja, da je človek pomislil, da bi se z njo lahko ogrel. Deček jo je gledal z zanimanjem.

	Začela se je igra, ki sta se je obe strani lotili zelo profesionalno. Deček je imel prednost poznavanja terena – kateri šopi trave se bodo upognili, ko bo frnikola tekla mimo, in katere imajo zapletene korenine in bodo spremenile njeno smer – in končala se je tako, kot si je Armstrong tudi želel, in sicer s frnikolo v dečkovem žepu.

	»Pravično in pošteno,« je priznal. »Zmagal je boljši.«

	Dečku je bilo nelagodno.

	»Je bila to vaša najboljša frnikola?«

	»Imam še druge, doma. Naj se predstavim. Sem gospod Armstrong in v Kelmscottu imam kmetijo. Zanima me, ali mi lahko pomagaš. Me lahko usmeriš k hiši, kjer živi majhna deklica po imenu Alice?«

	»V hiši gospe Eavis. Njena mama živi tam.«

	»In njeni mami je ime …«

	»Gospa Armstrong, gospod … Joj, enako kot vam, gospod!«

	Armstrongu je precej odleglo. Če se je ženska pisala Arm-strong, potem se je Robin z njo poročil. Morda pa stvari le niso tako slabe, kot se je bal.

	»Kje pa stoji hiša gospe Eavis? Me lahko usmeriš?«

	»Najbolje, da vam pokažem. Poznam bližnjico, ker ji dostavljam meso.«

	Odpravila sta se peš, Armstrong je vodil Fleeta.

	»Povedal sem ti svoje ime in povedal ti bom tudi, da je temu konju ime Fleet. Zdaj veš, kdo sva midva, kdo si pa ti?«

	»Ime mi je Ben, mesarjev sin sem.«

	Armstrong je opazil, da je imel Ben navado na dolgo vdihniti, potem pa je v eni sapi zdrdral odgovor.

	»Ben. Domnevam, da si najmlajši, kajti to Benjamin pomeni.«

	»Pomeni najmanjši in zadnji in ime mi je dal oče, ampak mama pravi, da samo ime ne zadostuje, da bi bilo res tako, za mano so se rodili še trije, eden pa je na poti, poleg petih, ki so se rodili že prej, čeprav moj oče za pomoč v prodajalni potrebuje samo enega, mojega najstarejšega brata, vsi ostali pa smo presežek, ker ne počnemo ničesar drugega, kot jemo dobiček.«

	»Kaj pa na vse to poreče tvoja mati?«

	»Povečini nič, ko pa spregovori, ponavadi pove, da je bolje dobiček pojesti kot ga zapiti, nakar jo oče udari in potem mama več tednov sploh ne spregovori.«

	Medtem ko je deček govoril, si ga je Armstrong od strani ogledoval. Na čelu in zapestju je imel modrice.

	»Gospod, hiša gospe Eavis ni dobra,« mu je povedal otrok. »Slaba je.«

	»Zakaj ni dobra?«

	Deček je napenjal možgane. »Slaba hiša je, gospod.«

	Nekaj minut kasneje sta prispela.

	»Najbolje, da počakam, gospod, in držim vašega konja.«

	Armstrong je dečku podal vajeti in tudi jabolko. »Če ga boš dal Fleetu, boš dobil prijatelja za vse življenje,« je pripomnil, potem pa se je obrnil in potrkal na vrata velike preproste hiše.

	Vrata so se rahlo odprla in zagledal je obraz, ki je bil skoraj tako ozek kot odprtina, skozi katero je kukal. Ženska je pogledala njegov črni obraz in že so ji ostre obrazne poteze zatrepetale.

	»Šu! Poberi se, hudič umazani! Tukaj nimaš kaj iskati! Spelji se!« Govorila je glasneje, kot bi bilo potrebno, pa tudi počasi, kot bi bila malo zaostala ali pa tujka.

	Vrata je hotela zapreti, a ji je konica Armstrongovega škornja to preprečila. Ali je bil kriv pogled na drago zloščeno usnje ali želja, da bi ga pošteno oštela, ampak vrata je znova odprla. Armstrong je spregovoril, še preden je sama lahko odprla usta. Govoril je prijazno in držal se je nadvse dostojanstveno, kot bi ga nikoli ne ozmerjala z umazanim hudičem, kot bi ji s čevljem ne stal v hiši.

	»Oprostite, ker vas nadlegujem, gospa. Vem, da imate najbrž polne roke dela in zadržal vas ne bom niti minute dlje, kot je potrebno.« Opazil je, da je v njegovem izražanju zaznala drago plačano izobrazbo, občudovala je njegov klobuk, lep plašč. Opazil je, da si je ustvarila mnenje, kajti pritisk vrat na čevelj je popustil.

	»Ja?«

	»Če se ne motim, pri vas stanuje mladenka, gospa Armstrong.«

	Kotički ust so ji zatrepetali ob zmagoslavnem nasmešku.

	»Dela tukaj. Nova je. Zato boste morali plačati dodatek.«

	To je torej mislil Ben, ko je govoril o slabi hiši.

	»Le govoril bi rad z njo.«

	»Gre za pismo? Pričakuje ga že tedne. Povsem je že obupala.«

	Osorna sloka ženska je iztegnila koščeno roko. Armstrong jo je pogledal in odkimal.

	»Zelo rad bi jo videl, če smem.«

	»Nimate pisma?«

	»Nimam pisma. Bi me, prosim, odpeljali k njej?«

	Odpeljala ga je navzgor po nizu stopnic in potem še po naslednjem, ves čas pa si je mrmrala: »Le zakaj ne bi mislila, da ima pismo, če ves zadnji mesec vsaj dvajsetkrat na dan slišim 'Sem dobila pismo, gospa Eavis?' in 'Gospa Eavis, je prišlo zame kakšno pismo?'«

	Armstrong ni rekel ničesar, le vsakič, ko se je obrnila in ga ošinila s pogledom, si je nadel prijazen in dobrohoten izraz. Stopnišče, v pritličju dokaj lepo in imenitno, je postajalo vse bolj majavo in hladno, višje kot sta šla. Med potjo je videl nekaj odprtih vrat. Armstrong je uzrl nepostlane postelje in oblačila na tleh. V eni sobi se je napol oblečena ženska sklanjala in si čez koleno oblačila nogavico. Ko je ujela njegov pogled, se je nasmehnila, a ne z očmi. Armstronga je stisnilo pri srcu. Je Robinova žena postala to?

	Čisto na vrhu stopnišča, kjer se je barva luščila, se je gospa Eavis ustavila in glasno potrkala.

	Nobenega odgovora.

	Spet je potrkala. »Gospa Armstrong, neki gospod vas išče.«

	Spet samo tišina.

	Gospa Eavis se je namrščila. »Ne vem … Zjutraj ni šla ven, sicer bi jo slišala.« Potem pa se je silovito vznemirila. »Pobegnila je, točno to je naredila, vlačuga mala!« Takoj naslednji hip je izvlekla ključ, odklenila vrata in planila v sobo.

	Armstrong je čez ramo gospe Eavis v trenutku videl vse. Umazano in pomečkano posteljnino na železni postelji in pod njo strahotno belino – iztegnjeno roko z otrdelimi prsti.

	»Ljubi bog, ne!« je vzkliknil in si z roko pokril oči, kot da ne bi bilo že prepozno, da je ne bi videl. Nekaj sekund je tako stal in stiskal oči, medtem ko se je gospa Eavis še naprej pritoževala.

	»Podlasica mala! Za dva tedna mi dolguje najemnino! 'Ko bom dobila pismo, gospa Eavis!' Oh, lisica lažniva! In kaj naj zdaj naredim? Jedla je mojo hrano, spala je v moji postelji. A bila je preponosna, da bi delala za denar. 'Vrgla te bom iz hiše, če mi ne boš plačala', sem ji rekla. 'Pri meni nihče ne stanuje zastonj. Če ne moreš plačati, boš morala delati.' In poskrbela sem, da je res. Ne bom trpela deklet, ki samo povečujejo dolgove in nočejo delati. Na koncu je klonila. Vedno je tako. In kaj bom zdaj? Bedasta tatica!«

	Ko je Armstrong umaknil roko z oči in jih odprl, je bil čisto drugačen na pogled. Užaloščeno se je oziral po zanikrni sobici. Lesena tla so bila gola in mrzla, skozi polomljeno okensko šipo je vel leden zrak. Omet se je luščil in odpadal. Prostor je bil brez barv, brez topline, nudil ni nobenega udobja. Na omarici ob postelji je stala rjava lekarniška steklenička. Prazna. Vzel jo je v roke in povohal. To je bilo torej to. Dekle si je vzelo življenje. Stekle-ničko je spravil v žep. Zakaj bi komurkoli povedal? Zanjo ni mogel storiti ničesar več, lahko je vsaj skril, kako je umrla.

	»No, torej, kdo ste?« je nadaljeval glas gospe Eavis, sedaj preračunljivo. In čeprav je bilo to skrajno neverjetno, je upajoče vprašala: »Sorodnik?«

	Odgovora ni dobila. Možakar je iztegnil roko in mrtvemu dekletu zaprl oči, potem je sklonil glavo in zmolil.

	Gospa Eavis je nestrpno čakala. Pri 'amenu' se mu ni pridružila, pač pa je takoj po koncu molitve nadaljevala, kjer je končala.

	»Le to je, da ste odgovorni, če ste njen sorodnik. Za dolg.«

	Armstrong se je zdrznil in segel za plašč, izvlekel je usnjeno denarnico. Na dlan ji je naštel kovanca, ko pa je hotel denarnico pospraviti, je rekla: »Za tri tedne!« Dal ji je dodatni kovanec, sicer užaljeno, ona pa ga je hitro stisnila v pest.

	Obiskovalec se je spet obrnil in pogledal mrtvo žensko v postelji.

	Njeni zobje so se zdeli preveliki in ličnice so ji tako močno izstopale, da je pomislil, da kljub besedam gospe Eavis dekle ni dovolj jedlo.

	»Je bila lepa?« je žalostno vprašal lastnico.

	Vprašanje je gospo Eavis presenetilo. Moški je bil dovolj star, da bi lahko bil mladenkin oče, a sodeč po njeni lepoti in njegovi črnosti to ni bilo verjetno. Nekaj ji je pravilo, da tudi njen ljubimec ni bil. Toda če ni bil ne eno ne drugo – če je ni videl še nikoli prej – kdo je potem plačal najemnino? Pomembno sicer ni bilo.

	Skomignila je. »Lep je, kdor se lepo obnaša. Bila je čedna. Presuha.«

	Gospa Eavis je stopila iz sobice. Armstrong je globoko vzdihnil, še zadnjič pogledal truplo na postelji in ji sledil.

	»Kje je deklica?« je vprašal.

	»Mislim, da se je utopila.« Zgolj skomignila je, a med potjo po stopnicah navzdol se ni ustavila. »Le en pogreb boste morali plačati,« je zlobno dodala. »Vsaj to srečo imate.«

	Utopila? Armstrong je obstal kot vkopan. Obrnil se je in ponovno odprl vrata. Pogledal je gor in dol, levo in desno, kot bi se kje, med špranjami v deskah, za razcapano zaveso – v samem ledenem zraku – nekje skrival kanček življenja. Odgrnil je odejo, če bi se pod njo skrivalo še drugo, majhno telo – živo? mrtvo? Tam so bile zgolj materine kosti, prevelike za meso na njih.

	*

	Zunaj je Ben gladil svojega novega prijatelja Fleeta. Ko je Fleetov gospodar prišel iz hiše, je bil spremenjen. Bolj siv. Starejši.

	»Hvala,« je zamišljeno rekel in vzel dečku vajeti.

	Deček je pomislil, da sploh ne pozna razloga, zakaj je na ulici srečal tega zanimivega tujca in osvojil čudovito frnikolo, zakaj je moški obiskal gospo Armstrong v slabi hiši gospe Eavis.

	Z eno nogo v ostrogah je moški postal in zadeva se je precej zjasnila. »Poznaš majhno deklico iz te hiše?«

	»Alice? Ven ne zahajata pogosto, Alice pa vedno hodi za materjo. Napol se skriva, ker je plašna in skriva obraz za materinim krilom, kot bi mislila, da jo kdo gleda. Ampak jaz sem jo enkrat ali dvakrat videl, kako je kukala ven.«

	»Kaj misliš, koliko je stara?«

	»Okrog štiri.«

	Armstrong je prikimal in žalostno nagubal čelo. Ben je v zraku občutil prisotnost nečesa pomembnega in zapletenega, česar ni mogel razumeti.

	»Kdaj si jo zadnjič videl?«

	»Včeraj pozno popoldan.«

	»Kje pa?«

	»Pri trgovini gospoda Gregoryja, z mamo sta prišli iz nje in odšli po poti navzgor.«

	»Kakšne vrste trgovino ima gospod Gregory?«

	»Lekarno.«

	»Je imela kaj v roki?«

	Ben je pomislil. »Nekaj zavitega v papir.«

	»Kako velika je bila reč?«

	Deček je pokazal in Armstrong je sprevidel, da je bila podobne velikosti kot steklenička, ki jo je našel v sobi in jo je zdaj imel v žepu.

	»In pot? Kam vodi?«

	»Pravzaprav nikamor.«

	»Zagotovo nekam pelje.«

	»Nikamor, le do reke.«

	Armstrong je molčal. Predstavljal si je revno mlado žensko, kako je vstopila v apoteko in kupila stekleničko strupa, potem pa odšla po poti, ki je vodila k reki.

	»Si videl, da sta se vrnili?«

	»Ne.«

	»Se … se je gospa Armstrong morda vrnila sama?«

	»Šel sem domov jest dobiček.«

	Ben je bil zbegan. Čutil je, da se dogaja nekaj zelo pomembnega, ni pa vedel, kaj bi to lahko bilo. Pogledal je Armstronga, da bi preveril, ali mu je kaj pomagal. Karkoli se je že dogajalo, si je želel, da bi bil del tega tudi sam, skupaj s tem moškim, ki je lepega konja hranil z jabolki in v žepu nosil frnikole, bil na videz zastrašujoč, a je imel prijazen glas. Ampak črni moški z imenitnim konjem ni bil videti niti malo srečen. Ben je bil razočaran.

	»Ben, me odpelješ do lekarne?«

	»Ja.« Medtem ko sta hodila, je bil možakar zamišljen, in tudi Ben je razmišljal, čeprav se tega ni zavedal, nekaj na resnobnem obrazu moškega mu je pravilo, da sta del žalostne drame.

	Prišla sta do majhne in nizke hiške iz opeke z majhnim umazanim oknom, nad katerega je nekdo napisal 'Apoteka', a že zdavnaj, kajti napis je zbledel. Vstopila sta, moški za pultom ju je pogledal. Bil je suhcen, brado je imel redko. Zaskrbljeno je pogledal prišleka, potem pa je zagledal še Bena in se pomiril.

	»Kako vam lahko pomagam?«

	»Tole me zanima.«

	Možakar je stekleničko zgolj ošinil s pogledom. »Želite, da jo napolnim?«

	»Ne, ne želim. Za vse bi bilo bolje, če tega sploh ne bi bilo.«

	Lekarnar je hitro in negotovo pogledal Armstronga, a na namig se ni odzval.

	Armstrong je odstranil čep in stekleničko možakarju podržal pod nos. Nekaj tekočine je še bilo v njej. Dovolj, da je zaduhal mo-čan vonj, ki ga je zarezal v možgane. Svareč vonj.

	Lekarnarju je postalo vidno nelagodno.

	»Se spomnite, da ste to prodali?«

	»Prodajam vse sorte reči. Ljudje kupijo to,« pokazal je na stekleničko, ki jo je Armstrong odložil na pult, »iz različnih razlogov.«

	»Na primer?«

	Možakar je skomignil. »Proti listnim ušem …«

	»Listnim ušem? Decembra?«

	Moški je zlagano nedolžno pogledal Armstronga. »Niste rekli decembra.«

	»Seveda govorim o decembru. Tole ste mladi ženski prodali včeraj.«

	Apotekarjevo adamovo jabolko je poskočilo gor in dol. »Ste mladenkin prijatelj? Saj ne, da se katere posebej spomnim. Mlade ženske prihajajo in odhajajo. Potrebujejo vse sorte reči. Iz različnih razlogov. Mislim, da njen oče niste …« Pomolčal je, ker pa Armstrong ni odgovoril, je rahlo poudarjeno dodal: »Torej ste njen varuh?«

	Armstrong je bil najnežnejši človek na svetu, a kadar mu je to prišlo prav, je znal pokazati tudi svojo drugo plat. Lekarnarju je namenil prav poseben pogled, da se je ta vidno preplašil.

	»Kaj želite?«

	»Informacijo.«

	»Vprašajte.«

	»Je bil z njo otrok?«

	»Majhna deklica?« Bil je presenečen. »Ja.«

	»Kam sta šli od tod?«

	Pokazal je.

	»Proti reki?«

	Možakar je skomignil. »Kako naj jaz vem, kam sta šli?«

	Armstrongov glas je zvenel blago, a preteče. »K vam pride ranljiva mlada mamica z otrokom, kupi strup, vi pa niste niti pomislili, da bi jo vprašali, kaj namerava? Kakšne načrte ima? Se nikoli ne zamislite nad tem, kakšne bodo posledice, ker boste s takšnim nakupom zaslužili nekaj penijev?«

	»Gospod, če se neka neznanka znajde v težavah, je moja dolžnost, da ji pomagam iz njih? Ali od tistega, ki jo je spravil vanje? Če vam kaj pomeni, gospod … gospod-kdorkoli-že-ste, bi morali vprašati tistega. Pojdite k onemu, ki jo je uničil in zapustil. Tam boste našli odgovornost za tisto, kar je sledilo! Jaz ne vem, kaj se ji je zgodilo. Sem le človek, ki mora preživeti, in to tudi počnem.«

	»Prodajate strup dekletom, ki nimajo nikogar na svetu, da bi jim pomagal, da lahko decembrske rože zaščitijo pred listnimi ušmi?«

	Lekarnarju je bilo neprijetno, ampak ali zaradi krivde ali zaradi strahu pred Armstrongom, je težko reči.

	»Noben zakon ne določa, da moram poznati sezonske škodljivce.«

	»Kam pa zdaj, gospod?« je vprašal Ben, ko sta bila spet zunaj.

	»Mislim, da sem tukaj zaključil. Vsaj za danes. Pojdiva k reki.«

	Odpravila sta se, a Benov korak je postajal vse počasnejši, tudi zanašalo ga je. Ko sta prišla do reke, ga je Armstrong pogledal, ves zelen v obraz se je naslanjal na deblo.

	»Kaj pa je, Ben?«

	Ben je zajokal.

	»Žal mi je, gospod, pojedel sem malo jabolka, ki ste mi ga dali za Fleeta, zdaj pa me boli trebuh in slabo mi je …«

	»Ta jabolka niso zrela. Nič čudnega, da ti je slabo. Kaj si jedel danes?«

	»Nič, gospod.«

	»Nisi zajtrkoval?«

	Deček je odkimal. Armstronga je preplavila jeza na mesarja, ki ni hranil svojih otrok.

	»Kislina na prazen želodec je kriva.« Armstrong je odvil zamašek na svoji steklenički. »Spij tole.«

	Deček je spil in se spačil. »Groznega okusa je, gospod, še bolj slabo mi bo.«

	»Takšen je tudi namen. Nič ni bolj zloveščega kot mrzel čaj. Vse popij.«

	Ben je nagnil stekleničko, se kremžil in izpil do zadnje kapljice. Potem je silovito bruhal v travo.

	»Dobro. Še? Dobro. Kar izbruhaj se.«

	Medtem ko je Ben na rečnem bregu stokal in sopel, Fleet pa ga je gledal, je Armstrong odšel nazaj na glavno ulico in v pekarni kupil tri štručke. Vrnil se je in dve štručki dal Benu – »Jej, napolni si želodec.« – eno pa je pojedel sam.

	Sedela sta na obrežju, Ben je jedel, Armstrong pa je gledal mogočno reko, ki je tekla mimo. Bila je mirna, kot da se ji nikamor ne mudi. Nobenega pljuskanja ni bilo, le tekla je svojo pot naprej, za visoko zvenečim rečnim šumom na ostrih skalah se je slišal še en zvok, podoben tistemu, ki še pozvanja v ušesih, ko zvonovi že odzvonijo. Imel je obliko zvoka, a manjkalo mu je zvena, kot skica brez barv. Armstrong ga je poslušal, misli mu je napolnila reka.

	Tam je bil most, preprost, zgrajen iz lesa. Reka pod njim je bila globoka, tok je imela močan in s seboj bi odnesla vse, kar bi padlo vanjo. Lahko je videl mlado žensko z otrokom tukaj v temi in mrazu. S prizorom, kako deklico vrže v vodo, si je prizanesel, si je pa predstavljal njeno stisko, od groze in žalosti mu je razbijalo lastno srce. Zamišljeno se je oziral gor in dol po reki. Ni vedel, kaj je pričakoval, da bo zagledal. Majhnega otroka zagotovo ne – ne zdaj.

	Ko se je spet ovedel okolice, je opazil, kako ostra je postala zima v primerjavi izpred nekaj ur. Njegovo telo se ni več zmoglo upirati mrazu, kljub volnenemu plašču in oblačilom pod njim ga je prezeblo do kože. Trava je bila vlažna. Rjave in temno zlate barve jeseni so že zdavnaj izginile, pomladi, ki bo vse omehčala, ne bo še nekaj mesecev. Veje so bile počrnele. Zdelo se je, da bi se lahko le po čudežu vanje vrnilo življenje, ki jih bo obleklo v mlado listje. Kakršne so bile danes, bi človek pomislil, da jih je življenje za vedno zapustilo.

	Te žalostne misli je poskušal odmisliti. Pogledal je Bena, zdaj si je že bil malo podoben.

	»Se boš pridružil očetu v mesnici, ko boš starejši?«

	Ben je odkimal. »Pobegnil bom.«

	»A tak je tvoj načrt?«

	»Takšna je družinska tradicija. Prvi jo je začel moj drugi najstarejši brat, za njim še tretji, jaz pa bom naslednji. Ker oče po-trebuje le enega sina in ker smo vsi drugi odveč, bom kmalu pobegnil – ko bo vreme lepše – in obogatel.«

	»Kako?«

	»To bom ugotovil takrat, ko bom to počel, najbrž.«

	»Ben, upam, da boš prišel k meni, ko bo napočil pravi čas za pobeg. V Kelmscottu imam kmetijo in za poštenega fanta, ki se ne boji dela, se vedno najde zadolžitev. Le v Kelmscott pridi in vprašaj za Armstronga.«

	Ben je bil tako osupel nad tem nepričakovanim srečnim zasukom, da je večkrat ponovil: »Hvala vam, gospod. Hvala vam, gospod. Hvala vam.«

	Nova prijatelja sta si segla v roke, da bi zapečatila dogovor, potem pa sta se razšla.

	Ben se je odpravil domov, bil je v sedmih nebesih. Ura ni bila še niti deset, a dan je bil že tako pustolovski kot še nobeden. Iznenada je njegov mladi um vznemirila Armstrongova žalost.

	»Gospod?« je zaklical in stekel nazaj k Armstrongu, ki je bil že v sedlu.

	»Ja?«

	»Alice … je mrtva, gospod?«

	Armstrong je pogledal reko, ki je nemo tekla dalje.

	Je bila mrtva?

	Pridržal je vajeti in namestil noge v ostroge.

	»Ne vem, Ben. Želim si, da bi. Njena mati je mrtva.«

	Ben ga je gledal, čakal je, ali bo povedal še kaj, ker pa ni, se je obrnil in odšel domov. Gospod Armstrong, kmet iz Kelmscotta. Ko bo prišel pravi čas, bo pobegnil – in postal del zgodbe.

	*

	Armstrong je spodbodel Fleeta, jezdila sta v lahnem drncu. Armstrongu so po licih tekle solze za izgubljeno vnukinjo, ki je ni nikoli poznal.

	Armstrongu so se smilila vsa trpeča bitja. Ni dovolil, da bi njegove živali trpele, zato jih je raje zaklal sam, kot pa prosil nekoga, da opravi nalogo. Poskrbel je, da je bil nož oster, prašiče je tolažil z besedami, jih zamotil z želodom, dovolj je bil le en spreten in vešč urez. Brez strahu in brez bolečin. Utopitev otroka? O njej ni mogel razmišljati brez solz. Poznal je kmete, ki so se na tak način znebili bolnih živali, in splošno znano je bilo utapljanje neželenih mačjih in pasjih mladičkov, zvezanih v vreče, a on ni tega nikoli storil. Na kmetiji je smrt neizogibna, ampak trpljenje? Nikoli.

	Armstrong je jokal in med potjo ga je prešinilo, da je ena izguba obudila druge. Pomislil je na svojo najljubšo pujso, najinteligentnejšo in najprijaznejšo, kar jih je srečal v tridesetih letih kmetovanja. Znova je tako silno občutil ganljivo žalost, kot tisto prvo jutro pred dvema letoma, ko je ugotovil, da je izginila. »Kaj se je zgodilo Maud, Fleet? Ker ne vem, ne morem najti miru. Nekdo jo je ukradel, Fleet, ampak kdo bi jo lahko odpeljal tako neslišno? Dobro veš, kakšna je bila. Krulila bi in cvilila, če bi jo poskušal odpeljati kak tujec. In zakaj bi jo nekdo ukradel? Meso za na mizo, to razumem, ljudje so lačni, ampak vzrejno pujso? Njeno meso je žilavo in grenko – ali ljudje tega ne vedo? Ni smiselno. Zakaj bi nekdo ukradel tako veliko pujso, kot je bila Maud, če so bili v sosednji staji prašiči, primerni za zakol?«

	Ob neznosni misli ga je zabolelo srce: vsakdo, ki ukrade največjo pujso namesto manjše in okusnejše, je zagotovo neroden z nožem.

	Armstrong se je zelo dobro zavedal svoje sreče: bil je zdrav, močan in bister; bil je nenavadnega stanu – oče je bil plemič, mama pa črnska služkinja – kar mu je v življenju prinašalo težave, pa tudi prednosti. Čeprav je bil v otroštvu osamljen, je bil deležen dobre izobrazbe, ko pa se je podal na svojo pot v življenju, je za lažji začetek prejel velikodušno vsoto. Bil je lastnik plodne zemlje, osvojil je Bessino ljubezen in skupaj sta ustvarila veliko in povečini srečno družino. Svojih blagoslovov se je zavedal in se jih veselil, a bil je tudi tisti, ki je najbolj čutil izgubo, zato je zdaj trpel.

	Otrok, ki se v reki bori za življenje … Maud, ki se otepa topega rezila v roki neizkušenega ubijalca …

	Temni prizori so rezali vanj. Ja, ena žalost porodi drugo, in ta druga, izguba Maud, je bila najbolj boleča izguba od vseh, zato so mu solze še močneje tekle po licih.

	»Oh, Robin. Kaj sem storil narobe, Fleet? Oh, Robin, sin moj.«

	Prvi sin je bil zdaj daleč proč, Armstrongovo srce pa je težila velika žalost. Dvaindvajset let ljubezni, pa zdaj? Že štiri leta njegov sin ni hotel živeti na kmetiji, živel je v Oxfordu, stran od bratov in sester. Po več mesecev skupaj ga niso videli, prikazal se je samo takrat, ko je kaj hotel. »Trudil sem se, Fleet – pa sem se trudil dovolj? Kaj še bi moral storiti? Je prepozno?«

	In razmišljanje o Robinu ga je odpeljalo nazaj k razmišljanju o otroku – Robinovi deklici – in spet se je vrtel v začaranem krogu.

	Čez nekaj časa je zagledal postaranega moža, naslanjal se je na palico. Armstrong si je v rokav obrisal obraz, ko pa se mu je približal, se je ustavil in ga ogovoril.

	»V Bamptonu pogrešajo deklico,« je rekel. »Štiri leta je stara. Boste povedali še drugim? Armstrong sem, v Kelmscottu imam kmetijo …«

	Takoj po prvih besedah se je starčev obraz spremenil.

	»Potem pa imam novico za vas, gospod Armstrong. Slišal sem jo včeraj zvečer na petelinjih bojih. Moški, ki je bil na poti v Lechlade, da bi ujel prvi jutranji vlak, nam jo je povedal. Reka je naplavila majhno deklico, utopljeno.«

	Torej je mrtva. Česa drugega ni mogel pričakovati.

	»Kje se je to zgodilo?«

	»V Labodu pri Radcotu.«

	Starec ni bil brezbrižen. Opazil je Armstrongovo žalost in dodal: »Ne pravim, da je tista, ki jo iščete. Obstaja možnost, da je povsem neka druga deklica.«

	Ko pa je Armstrong spodbodel Fleeta v galop in zdirjal proti Radcotu, je starec zmajal z glavo in stisnil ustnice. Sinoči je na petelinjih bojih izgubil pravo malo premoženje, pa vendar so obstajali ljudje, ki so izgubili veliko več.

	Tri zahteve

	Leach, Churn in Coln imajo svoje potovanje za seboj, preden se pridružijo Temzi in povečajo njen pretok, in na podoben način so imeli tudi Vaughanovi, Armstrongovi in Lily White svojo zgodbo v letih in dneh, preden so postali del nje. Pa vendar so se ji pridružili, tako da sedaj prihajamo do sotočja.

	Medtem ko je svet še vedno zagrinjala tema, je nekdo že bil pokonci in zunaj na rečnem bregu – majhna podoba, zavita v plašč, je hitela proti Radcot Bridgeu, da se ji je kar kadilo iz ust.

	Pri mostu se je ustavila.

	Običajno se vsakdo ustavi na mostu. To je tako naravno, da je večina mostov – tudi mlajših, ki so stari le nekaj stoletij – na vrhu sploščenih od nog, ki so se tam ustavile, postopale, razmišljale ali čakale. Ampak to je bilo nekaj, česar Lily ni razumela. Postala je na nabrežju ob kamnitem stebru, ogromni skali, ki je bila temelj mostu. Inženirstvo se je Lily zdelo kot čudo – njen um ni mogel dojeti, kako je lahko kamenje obstalo v zraku, kako je most stal v zraku; tega si ni znala predstavljati. Vsak hip bi se lahko pokazalo, da gre samo za privid in potem, če bi bila na mostu, bi štrbunknila v vodo in se pridružila mrtvim dušam. Mostovom se je izognila, kadar se jim je le lahko, a včasih je kakšnega morala prečkati. Privzdignila si je krilo, globoko vdihnila in zdirjala čez.

	Prva se je zbudila Margot, predramilo jo je razbijanje po vratih. Vstala je, si ogrnila haljo in odšla dol, da bi videla, kdo je tako neučakan. Medtem ko se je spuščala po stopnicah, se je spomnila na dogodke prejšnjega večera. Sprva se ji je zdelo, da je samo sanjala, a bili so še kako resnični. Nejeverno je stresla z glavo in odprla vrata.

	»Kje je?« je vprašala ženska pred vrati. »Je tukaj? Slišala sem, da je …«

	»Gospa White ste, kajne? Z druge strani reke?« Le kaj se je zgodilo? je pomislila Margot. »Vstopite, draga. Kaj se dogaja?«

	»Kje je?«

	»Mislim, da spi. Saj se nikamor ne mudi, kajne? Prižgala bom svečo.«

	»Jaz imam svečo,« se je zaslišal Ritin glas. Predramilo jo je razbijanje po vratih in zdaj je stala na pragu romarske sobe.

	»Kdo je to?« je nervozno vprašala Lily.

	»Samo jaz sem, Rita Sunday. Dobro jutro. Gospa White ste, a ne? Če se ne motim, delate za župnika Habgooda?«

	Ko je sveča zaplamenela, se je Lily ozrla po sobi, nemirno se je prestopala. »Majhna deklica …« je spet začela, a je negotovo pogledovala Margot in Rito. »Mislila sem … sem samo sanjala? Nisem … Morda bi morala iti.«

	Za Rito so se zaslišali drobni koraki. Bila je deklica, mela si je oči.

	»Oh!« je dahnila Lily s povsem spremenjenim glasom. »Oh!«

	Celo v soju sveče je postala smrtno bleda. Z dlanjo si je pokrila usta in presunjeno gledala dekličin obraz.

	»Ann!« je ganjeno vzkliknila. »Odpusti mi, Ann! Prosim, reci, da mi odpuščaš, ljuba sestrica!« Spustila se je na kolena in proti deklici iztegnila tresočo se roko, a dotakniti se je ni upala. »Vrnila si se! Hvala nebesom! Reci, da mi odpuščaš …« Hrepeneče je gledala brezbrižno deklico. »Ann?« je ponovila in roteče čakala odgovor.

	Ni ga dobila.

	»Ann?« Glas ji je trepetal od strahu.

	Rita in Margot sta se osuplo spogledali, potem pa je Rita opazila, da ženska joče. Na tresoča ramena ji je položila roke.

	»Gospa White?« je tolažeče rekla.

	»Kaj je ta vonj?« je kriknila Lily. »Reka je, vem, da je!«

	»Včeraj so jo potegnili iz reke. Las ji še nismo umili, bila je preslabotna.«

	Lily se je spet obrnila k deklici, izraz na njenem obrazu je bil izmenično ljubeč in zgrožen.

	»Stran grem,« je zašepetala. »Stran moram!«

	Vsa tresoča je vstala, a odločno. Odpravila se je proti vratom in opravičljivo momljala.

	»No,« je rahlo začudeno izjavila Margot, »predam se. Ničesar ne razumem. Pripravila bom skodelico čaja. To je najboljše, kar lahko naredim.«

	»Se strinjam.«

	Ampak Margot ni šla pripravljat čaja. Vsaj ne takoj. Pogledala je skozi okno, kjer je Lily v mrazu klečala, sklenjeni roki je stiskala na prsi. »Še vedno je tam. Zdi se, da moli. Moli in strmi. Kaj si misliš o vsem?«

	Rita je pomislila. »Je mogoče, da ima gospa White tako majhno sestro? Koliko misliš, da je stara? Štirideset?«

	Margot je prikimala. »Naša mala deklica pa jih ima – štiri?«

	»Približno.«

	Margot si je pomagala s prsti, kot je to počela pri vodenju krčme. »Šestintrideset let razlike. Recimo, da je mati gospo White rodila pri šestnajstih. Šestintrideset let kasneje bi bila stara dvainpetdeset let.« Odkimala je. »Nemogoče.«

	Rita je v romarski sobi držala možakarja za zapestje. Merila je utrip.

	»Bo z njim vse v redu?«

	»Znaki so dobri.«

	»Pa ona?«

	»Kaj v zvezi z njo?«

	»Ji bo … bolje? Z njo ni vse v redu, kajne? Spregovorila ni niti besede.« Margot se je obrnila k deklici. »Kako ti je ime, punčka? Kdo si? Reci živijo tetki Margot.«

	Deklica se ni odzvala.

	Margot je dvignila roko in jo materinsko spodbudila. »Daj no, malčica. Malo se nasmehni. Bi me vsaj pogledala?« Ampak deklica je ostala brezbrižna. »Me sploh sliši?«

	»To se sprašujem tudi sama.«

	»Mogoče pa je med nesrečo izgubila razum?«

	»Nobenega znaka nisem našla, da bi se udarila v glavo.«

	»Je zaostala?« je vprašala Margot. »Bog ve, da ni enostavno imeti drugačnega otroka.« Deklico je nežno pobožala po laseh. »Sem ti kdaj povedala, kako je bilo, ko se je rodil Jonathan?« Nisi mogel živeti v Labodu, da ne bi znal povedati zgodbe, še posebej če je to bilo v krvi mnogih generacij, in čeprav je bila ponavadi prezaposlena za pripovedovanje, je nenavaden začetek dneva prekinil njeno rutino. »Se spomniš Beattie Riddell, naše babice pred tabo?«

	»Umrla je, preden sem prišla.«

	»Na svet je spravila vse moje otroke. Z deklicami ni bilo nobenih težav, potem pa je prišel Jonathan in tudi starejša sem bila. Ni bilo preprosto. Po ducatu punčk sva z Joejem še vedno upala na sina in ko mi ga je Beattie naposled prinesla, sem videla le majhnega Johna Thomasa. Joe bo vesel, sem pomislila, in tudi jaz sem bila. Iztegnila sem roke, mislila sem, da mi ga bo dala v naročje, a ga je odložila na stran in se rahlo stresla.

	'Vem, kaj moram narediti,' je rekla. 'Ne skrbite, gospa Ock-well, zadeva je preprosta, ne more mi spodleteti. Takoj se bo spremenil, nič se ne bojte.'

	In takrat sem videla. Povešene oči in smešen okrogel obrazek ter ušeska, tako nenavadna. Čuden malček je bil, prikupna pojava, jaz pa sem pomislila: 'Je resnično moj? Je resnično prišel iz mojega trebuha? Kako je prišel tja?' Še nikoli nisem videla takšnega dojenčka. Ampak Beattie je vedela, kaj je.«

	Ves ta čas je Margot zibala deklico, kot bi bila lahka kot pero, kot veliko manjši otrok.

	»Naj ugibam,« je rekla Rita. »Vilinska zamenjava?«

	Margot je prikimala. »Beattie je šla dol v kuhinjo in zakurila. Najbrž veš, kaj je nameravala – dati ga nad ogenj in ko bi se malce ogrel in začel cviliti, bi ga vilinsko ljudstvo prišlo iskat, meni pa bi vrnilo mojega ukradenega otroka. 'Več polen bom potrebovala in velik lonec,' je Beattie zaklicala iz kuhinje. Slišala sem jo iti ven v drvarnico.

	Nisem mogla umakniti pogleda z njega, majcenega vilinskega bitjeca. Pomežiknil je, ampak saj veš, da njegove veke niso ravne kot moje in tvoje, zato jih ni mogel povsem zapreti kot normalen dojenček, a skoraj. 'Le kaj si misli o tem čudnem svetu, v katerega je prišel?' sem pomislila. 'Kaj si misli o meni, svoji mačehi?' Premaknil je ročici, a ne tako, kot so to počele moje deklice, pač pa bolj mlahavo, kot bi plaval. Skremžil je obrazek in pomislila sem, da bo vsak hip začel jokati, ker ga zebe. Beattie ga sploh ni zavila. 'Vilinski otroci ne morejo biti tako zelo drugačni od naših,' sem pomislila, 'ker točno vem, kdaj ga zebe.' Pobožala sem ga po ličku, on pa me je začudeno pogledal. Ko sem prst umaknila, je odprl majhna usteca in zamijavkal kot mucek, ki si želi še božanja. Začel je jokati, mene pa je tiščalo mleko. Beattie ni bila preveč jezna, ko se je vrnila in videla, da ga dojim. S človeškim mlekom! 'No, zdaj je prepozno,' je rekla. In to je bilo vse.«

	»Še hvala bogu,« je rekla Rita. »Slišala sem že zgodbice o izmenjavah, ampak to so samo zgodbice. Jonathan ni nikakršen vilinski otrok. Nekateri otroci se pač rodijo takšni. Beattie prej tega morda še ni videla, jaz pa sem. Na svetu so še drugi otroci, takšni, kot je Jonathan, s povešenimi očmi, velikim jezikom in mlahavimi udi. Nekateri zdravniki jim pravijo mongolski otroci, ker so podobni ljudem s tistega dela sveta.«

	Margot je prikimala. »Človeški otrok je, kajne? Zdaj to vem. Moj je in Joejev. Zaradi deklice sem pomislila na to. Ona ni kot Jonathan, kajne? Ni – kako si že rekla? – mongolski otrok? Druga-čnega otroka je težko vzgajati. Ampak meni je uspelo. Vem, kako je treba z njimi. Torej, četudi ne sliši, četudi ne govori …« Margot je deklico tesneje stisnila k sebi in globoko vdihnila, potem pa se je spomnila na moškega v postelji. »Ampak najbrž je njegova.«

	»Kmalu bova izvedeli. Ne bo več dolgo spal.«

	»Kaj pa Lily počne? Če je še vedno zunaj, jo bom morala pripeljati v hišo. Premrzlo je, da bi molila zunaj … saj bo še zmrznila.«

	Odšla je k oknu in pokukala ven, deklico je še vedno nosila v naročju.

	Deklica je oživela – Margot je to začutila, Rita pa videla. Dvignila je glavo. Zaspane oči so se zjasnile. Radovedno je gledala levo in desno.

	»Kaj pa je?« je hitro vprašala Rita in pohitela k oknu. »Se je kaj zgodilo gospe White?«

	»Odšla je,« je povedala Margot. »Nikogar ni zunaj. Le reka.«

	Rita se jima je pridružila. Pogledala je deklico, ki je žejno strmela v reko, kot da jo bo popila z očmi. »Ni bilo nobene ptice? Laboda? Česarkoli, kar bi zbudilo njeno pozornost?«

	Margot je odkimala.

	Rita je zavzdihnila. »Morda pa je bila svetloba,« se je čudila. Nekaj trenutkov je še gledala skozi okno, če bi tudi sama videla tisto, karkoli je že bilo, če je sploh kaj bilo. Toda Margot je imela prav. Bilo ni ničesar.

	Margot se je oblekla in zbudila moža. Opazila je, da je Jonathan že vstal in šel iz hiše. Zavzdihnila je – nikoli ni spoštoval ur počitka, potem pa je začela pripravljati čaj in kašo. Medtem ko je mešala v loncu, je nekdo potrkal. Za pivce je bilo še prezgodaj, pa vendar je bilo po sinočnjih dogodkih za pričakovati radovedneže. Odklenila je z dobro jutro na jeziku, ko pa je odprla vrata, je stopila korak nazaj. Na pragu je stal moški s črno kožo. Bil je za glavo večji od večine mož in bil je krepak. Bi jo moralo skrbeti? Odprla je usta, da bi poklicala moža, a še preden je spregovorila, je možakar snel klobuk in resnobno, a uglajeno prikimal v pozdrav.

	»Opravičujem se, ker vas tako zgodaj nadlegujem, gospa.«

	Iznenada in nehote so se mu na trepalnicah zalesketale solze, dvignil je roko in jih obrisal.

	»Nič za to. Kaj se je zgodilo?« je vzkliknila, misel na nevarnost je v hipu izginila. »Vstopite in sedite.«

	S palcem in kazalcem si je pritisnil na kotička oči, smrknil in pogoltnil. »Oprostite,« je rekel in Margot je bila presenečena, govoril je kot pravi gospod. »Slišal sem, da so sinoči k vam prinesli deklico. Deklico, ki je utonila v reki.«

	»Res je.«

	Na dolgo je izdihnil. »Mislim, da je moja vnukinja. Rad bi jo videl, če dovolite.«

	»V drugi sobi je, s svojim očetom.«

	»Z mojim sinom? Moj sin je tukaj?« Srce mu je kar poskočilo in on je poskočil z njim.

	Margot je bila pošteno zmedena. Prav gotovo ta črnec ni oče moža v postelji. »Z njima je zdravilka,« je še dodala, čeprav to ni bil odgovor na njegovo vprašanje. »Oba sta v precej klavrnem stanju.«

	Sledil ji je v romarsko sobo.

	»To ni moj sin,« je rekel. »Moj sin ni tako visok, tudi tako bradat ne. Vedno je gladko obrit. Lase ima svetle in nakodrane.«

	»Potemtakem gospod Daunt ni vaš sin?«

	»Moj sin se piše Armstrong, tako kot jaz.«

	»Gospod je prišel zaradi deklice. Mislil je, da je njegova vnukinja,« je Margot pojasnila Riti, ki je stala v kotu. Zdaj je Armstrong prvič uzrl deklico.

	»Marička!« je negotovo vzkliknil. »Ja kaj pa …«

	Ni našel besed. Pričakoval je, da bo deklica temnopolta kot on, potem pa je takoj sprevidel svojo zmoto. Seveda je deklica drugačna. Je vendar Robinova hčerka. Kljub zmedi, nedoločni barvi las in močni bledici je na dekličinem obrazu uzrl znane poteze. Ni jih mogel umestiti. Nosu ni imela Robinovega – no, morda malce … Zaobljena lobanja … Poskušal si je predstavljati obraz mlade mrtve ženske, ki jo je videl pred nekaj urami, a tistega je bilo težko primerjati s tem. Če bi bila živa, bi ju morda lahko, ampak smrt naglo spremeni človeka, pa tudi podrobnosti se ni mogel spomniti. Pa vendar, zdelo se mu je, da vidi neko povezavo med deklico in mrtvo žensko, a določiti je ni mogel.

	Armstrong se je ovedel, da ženski čakata njegov odziv.

	»Težava je, ker svoje vnukinje nisem videl še nikoli prej. Sinova hčerka je s svojo materjo živela v Bamptonu, ločena od moje družine. Živela ni udobno, daleč od tega, kar bi si zanjo želel, ampak tako je bilo.«

	»Družinsko življenje … ni vedno preprosto,« je velikodušno zamrmrala Margot. Po prvem preplahu ji je ta moški kar malce prirasel k srcu.

	Hvaležno je prikimal. »Za njeno stisko sem izvedel včeraj, danes zgodaj zjutraj pa, da je mlada ženska, njena mati ...«

	Glas ga je zapustil, zaskrbljeno je pogledal deklico. Vajen je bil otroškega strmenja, ampak ta deklica je pogledovala sem in tja in mimo njega, kot bi ga sploh ne videla. Morda pa je bila sramežljiva. Tudi mačke nočejo pogledati neznanega človeka – pogledajo v tvojo smer, potem pa spet proč. V žepu je imel vrvico in nanjo privezano pero; pri mačjih mladičkih je bila neverjetno učinkovita. Vzel jo je iz žepa in jo dal deklici v naročje. Občutila ga je in ga pogledala. Oklenila se je igračke. Rita in Margot sta jo enako kot moški pozorno opazovali in se spogledali.

	»Govorili ste o materi nesrečne deklice …« ga je šepetaje spodbudila Margot in medtem ko je bila deklica zatopljena v pero, je Armstrong mrmraje nadaljeval.

	»Mlada ženska je sinoči umrla. Nihče ni vedel, kje je otrok. Po njej sem vprašal prvega, ki sem ga srečal, povedal mi je, naj povprašam tukaj – povedal mi je drugačno zgodbo in sem sem prišel v prepričanju, da se je deklica utopila.«

	»Saj je tudi bila utopljena,« je rekla Margot, »dokler je ni Rita prinesla nazaj v hišo in potem je bila spet živa.« Ni važno, kolikokrat se je slišala ponoviti te besede, zvenele so narobe.

	Armstrong se je namrščil in pogledal Rito, iskal je pojasnilo. Njen obraz ni povedal veliko.

	»Videti je bilo tako, vendar ni bila mrtva,« je rekla. Drugače ni znala pojasniti. Z besedami je bila skopa, pa vendar je povedala resnico. Takoj ko bi začela dodajati besede, bi zvenela nerazumno.

	»Razumem,« je rekel Armstrong, čeprav ni razumel.

	Trojica je spet pogledala deklico. Igračka je negibno ležala ob njej, ona pa je spet otopela.

	»Res je nenavadno bitjece,« je nič kaj srečno pripomnila Margot. »Vsi mislijo tako. Pa vendar je na neki način, težko pojasnim, prikupna. Sinoči se je tudi kopačem grušča prikupila, pa so zelo znani po tem, da nimajo mehkega srca. Ni bilo tako, Rita? Če je ne bi nihče prišel iskat, bi jo Higgs vzel domov kot izgubljenega psička. In tudi jaz bi jo poleg vseh svojih otrok in vnukov obdržala, če ne bi imela kam iti. Tudi ti bi jo, Rita, kajne?«

	Rita ni odgovorila.

	»Mislili smo, da je njen oče ta moški, ki jo je prinesel sem,« je nadaljevala Margot. »Ampak ker vi pravite …«

	»Kako je z njim? S tem gospodom Dauntom?«

	»Opomogel si bo. Njegove poškodbe niso tako hude, kot se zdi na pogled. Diha brez težav, pa tudi barva se mu z vsako uro vrača v lica. Mislim, da se bo kmalu zbudil.«

	»Šel bom v Oxford in poiskal svojega sina. Do mraka se bova vrnila in še pred nočjo bo ta zadeva razjasnjena.«

	Nadel si je klobuk in se poslovil.

	*

	Margot se je lotila pripravljanja zimske sobe za nov delovni dan. Razvedelo se je, kaj se je zgodilo, zato je pričakovala gnečo. Morda bo morala celo odpreti veliko poletno sobo. Rita je bila izmenično pri deklici in moškem v postelji. Za kratek čas je prišel tudi Joe. Deklica ga je motrila, opazovala je vsak njegov gib, ko je Riti nalival čaj in poravnal zavese, da svetloba ne bi motila spečega. Ko je vse to opravil in prišel k deklici, je proti njemu iztegnila roke.

	»No,« je vzkliknil, »ti pa si res ena hecna stvarca. Kdo bi si mislil, da te bo zanimal stari Joe.«

	Rita je vstala in mu dala prostor, da je z otrokom v naročju sedel. Deklica ga je gledala v obraz.

	»Kakšne barve oči ima?« je vprašal. »Modre? Sive?«

	»Zelenomodre?« je predlagala Rita. »Odvisno od svetlobe.«

	Skupaj sta si ogledovala njene oči, ko se je še tretjič zaslišalo razbijanje po vratih. Oba sta se zdrznila.

	»In kdo je zdaj?« sta slišala reči Margot, ko je hitela k vratom.

	Zaslišalo se je odpiranje vrat, potem pa: »Oh!« je planilo iz Margot. »Oh!«

	Očka!

	Gospod Vaughan je bil na Otoku žganja pri destilarni, popisoval je stvari, ki so pripadale tovarni in se pripravljal na dražbo. Delo je bilo mukotrpno in lahko bi ga dodelil komu drugemu, a dolgočasna naloga mu je bila všeč. V drugačnih okoliščinah bi bila opustitev posla zelo boleča. Vanj je vložil ogromno: nakup Buscot Lodgea skupaj s posestvom in otokom, načrtovanje, raziskovanje, gradnja zbiralnika, sajenje akrov in akrov pese, postavitev železniškega tira za dovoz pese na otok, pa še vse tisto delo v destilarni in žganjarni na otoku … Bil je ambiciozen eksperiment, za katerega je našel energijo, ko je bil samski in nato mladoporočenec, potem še novopečeni oče. Iskreno rečeno ni bila težava v tem, da posel ne bi bil dovolj donosen, šlo je preprosto za to, da se mu z njim ni več dalo ubadati. Amelia je izginila, prav tako njegov zanos. Dobička je imel dovolj od drugih virov – kmetijam je šlo dobro, z delnicami v očetovih rudnikih pa je obogatel. Zakaj bi si razbijal glavo in reševal en problem za drugim, če je bilo veliko lažje zadeve izpustiti iz rok? V ločitvi od tovarne, v katero je vložil veliko energije in denarja, je našel neko posebno zadovoljstvo. Med izdelovanjem podrobnega popisa je dobil priložnost, da pozabi. Štel je, meril, zapisoval, dolgčas mu je prijal. Pomagal mu je pozabiti na Amelio.

	Danes se je zbudil iz morečih sanj in čeprav se jih ni mogel spomniti, je verjel, da so bile sanje – preveč grozne, da bi o njih lahko spregovoril – zaradi katerih je pogosto trpel v prvih dneh izgube. Vedno so v njem pustile občutek praznine. Kasneje, ko je hodil čez dvorišče, je veter od nekod prinesel otroški visoko zveneči glas. Seveda so si oddaljeni otroški glasovi vsi zelo podobni. Tako pač je. Ampak ti dve stvari sta ga zelo vznemirili, zato je še toliko bolj potreboval dolgočasno zaposlitev.

	Ko je stopil v skladišče, je opazil nekaj, kar je odprlo vrata prepada preteklosti. Zdrznil se je. V prašnem kotu je stal kozarec sladkornega trsa. Nenadoma je bila tam – s prsti je segla v kozarec in se izjemno razveselila, ko je iz njega potegnila dve palčki, ki sta se tako tesno držali skupaj, da ju ni mogla dati narazen in je lahko pojedla obe. Srce mu je divje bilo, kozarec mu je zdrsnil iz rok in se razbil na betonskih tleh. To je bilo preveč. Danes ne bo našel miru, ne zdaj, ko je bila prisotna v skladišču.

	Zaklical je, naj mu prinesejo metlo, ko je zaslišal nekoga teči. Vaughan je mislil, da sliši svojega pomočnika, zato je bil še toliko bolj presenečen, ko je zagledal svojega vrtnarja Newmana. Čeprav je bil možakar povsem brez sape, je začel govoriti. Govoril je nerazločno in poleg sopel, da ga je Vaughan le stežka razumel. Ujel je le besedo 'utopila'.

	»Počasi, Newman, vzemi si čas.«

	Vrtnar je začel znova in tokrat mu je vsaj približno uspelo povedati zgodbo o utopljeni deklici, ki je oživela. »Zgodilo se je v Labodu pri Radcotu,« je rekel in stisnil ustnice, kot bi ne hotel reči ničesar več, po čudaški tišini pa je oklevajoče dodal še: »Stara je okrog štiri leta.«

	»Kristus v nebesih!« Vaughan se je že skoraj prijel za glavo, potem se je zbral. »Moji ženi niti besedice o tem, si me slišal?« Še preden je možakar kaj odvrnil, je Vaughanu postalo jasno, da je za to prepozno.

	»Gospa Vaughan je že odšla tja, sama. Gospa Jellicou, perica, ji je povedala novico, včeraj jo je slišala od neke redne stranke v Labodu. Nismo mogli vedeti, kaj ji bo povedala – če bi, je ne bi spustili blizu nje – mislili smo, da ji bo predala pismo. Takoj naslednji hip je gospa Vaughan že hitela proti čolnarni in prav ničesar nismo mogli narediti, da bi jo ustavili. Še preden smo jo dohiteli, je vzela svoj stari čoln in nam izginila izpred oči.«

	Vaughan je stekel domov, kjer ga je konjušnik že pričakoval in pripravljal konja. »Leteti boste morali, da jo boste ujeli,« ga je posvaril. Vaughan je zajezdil konja in se pognal proti Radcotu. Prvih nekaj minut je galopiral, potem je upočasnil v drnec. Leteti? je pomislil. Nikoli je ne bom dohitel. Na začetku njunega zakona je večkrat veslal z njo in bila je izkušena kot marsikateri moški, ki ga je poznal. Bila je vitka in lahka, a zelo močna. V zahvalo svojemu očetu je bila v čolnu, še preden je shodila, veslala pa je učinkovito in brez nepotrebnega pljuskanja. Medtem ko so se drugi zaripli v obraz potili od napora, so se njena lica zgolj rožnato obarvala, oči pa so ji žarele od zadovoljstva. Nekatere ženske je žalost omehčala, v Heleni pa je uničila še tisto malo nežnosti, ki jo je razvila, odkar je postala mamica. Bila je vzdržljiva in mišičasta, gnala jo je goreča odločnost in imela je pol ure prednosti. Da bi letel in jo ujel? Nemogoče. Helena je bila nedosegljiva. Takšna je bila že dolgo.

	Upanje ji je omogočalo, da je bila vedno pred njim. Njega je zapustilo že davno. Če bi zapustilo tudi Heleno, bi se morda sreča postopoma vrnila, je razmišljal. A ona se je upanja oklepala, ga hranila z vsako drobtinico, ki jo je našla; ko pa ni bilo nobene, ga je hranila z lastno vero. Zaman se jo je trudil potolažiti, zaman ji je risal novo in drugačno prihodnost.

	»Lahko se preseliva v tujino,« ji je predlagal. O tem sta govorila že takoj po poroki, kot o načrtu za prihodnost. »Zakaj pa ne?« je rekla takrat, preden je izginila Amelia, še pred njenim rojstvom. In zdaj je to znova predlagal. Da bi za eno leto – morda celo dve – šla na Novo Zelandijo. In zakaj bi se sploh vrnila? Potrebe ni bilo nobene. In Nova Zelandija je prijetna za delo, za življenje …

	Helena je bila čisto iz sebe. »Kako pa naju bo tam našla Amelia?«

	Govoril je o drugih otrocih, ki sta jih vedno pričakovala. Ampak prihodnji otroci so bili nestvarni, za njegovo ženo neresnični. Le njemu so se prikazovali v sanjah in tudi ko je bil buden. Poročna intima se je končala tisto noč, ko je izginila njuna hčerka, in tako je bilo že dve leti. Pred Heleno je bil samski in bolj ali manj je živel v celibatu. Drugi moški so za ženske plačevali ali imeli dekleta, ki so jih lahko kasneje zapustili, on pa je hodil v posteljo sam in bil prepuščen samemu sebi. Nobene želje ni imel, da bi se vrnil v takšno življenje. Če ga ni mogla ljubiti žena, ni hotel nobene druge. Veselje ga je minilo. Užitkov svojega telesa ni več pričakoval, tudi njenega ne. Odrekal se je enemu upanju za drugim.

	Ona je krivila njega. Krivil se je sam. Očetova naloga je, da varuje svoje otroke, in njemu je spodletelo.

	Vaughan je sprevidel, da stoji na mestu. Konj je mulil po tleh, v zimskem rastju je iskal nekaj sladkega. »Tukaj ni ničesar zate. Pa tudi zame ne.« Prevela ga je velika žalost. Za hip je pomislil, da je bolan, podvomil, ali bo sploh lahko šel dalje. Spomnil se je besed, ki jih je nekdo nedavno izrekel … Tako ne morete nadaljevati. Oh, tista ženska v Oxfordu. Gospa Constantine. Kako bedasta izkušnja. Ampak glede tega je imela prav. Tako ni mogel več dalje.

	Šel je naprej.

	*

	V Labodu je neobičajno veliko ljudi, je pomislil, glede na dan in letni čas. Vsi so ga radovedno pogledali, kot bi o njem že nekaj vedeli in potihem pričakovali, da bodo izvedeli še kaj. Zanje se sploh ni zmenil, odšel je naravnost k točilnemu pultu, kjer ga je ženska samo pogledala in rekla: »Za menoj.«

	Odpeljala ga je po z lesom obitem hodniku do starih hrastovih vrat. Odprla jih je in stopila na stran, da je vstopil prvi.

	Pretresov je bilo preveč, da bi jih lahko razločil med seboj. Šele kasneje, ko je razmišljal o vtisih, ki so ga preplavili in jih je lahko ubesedil, jih je uredil. Najprej je bil osupel, ker ni uzrl ženinega upadlega obraza in velikih oči, potem se je zmedel, ker je zagledal obraz, ki ga ni videl že zelo dolgo. Mlado žensko, še skoraj dekle pravzaprav, ki jo je nekoč zaprosil in je smeje rekla: 'Ja, če lahko vzamem s seboj svoj čoln.' Z žarečim obrazom ga je pogledala in se mu nasmehnila, se široko in srečno smehljala, oči so se ji lesketale od ljubezni.

	Vaughan je obstal kot okamenel. Bila je njegova žena, drzna, radostna in čudovita, kakršna je bila nekoč. Prej.

	Zasmejala se je.

	»Oh, Anthony! Kaj ti pa je?«

	Pogledala je navzdol, nekaj prijela in z melodičnim in pojočim glasom, ki se ga je spominjal iz nekih drugih časov, zažvrgolela, a ne njemu: »Poglej! Poglej, kdo je prišel.«

	Tretji šok.

	Obrazek majhne osebice je obrnila proti njemu. »Očka je prišel!«

	Speči se prebudi

	Medtem je moški s počrnelimi prsti in obtolčenim obrazom spal v romarski sobi v Labodu pri Radcotu. Ležal je na hrbtu, glava mu je počivala na Margotini pernati blazini; razen dvigajočih in spuščajočih se prsi se ni zganil.

	Obstaja več načinov, kako si predstavljamo spanec, a nobeden ni ravno točen. Ne moremo vedeti, kako se počutimo, ko spimo, ker je spomin na sanje izgubljen, še preden se spet dodobra zavemo dogajanja okoli sebe. Vsi pa poznamo občutek rahlega pogrezanja v sen, preden zaspimo.

	Ko je bil Henry Daunt star deset let, je videl sliko jesena, katerega korenine so segale v podzemno reko, v kateri so živele nenavadne vodne deklice ali najade, imenovale so se mladenke usode. Kadar je tonil v sen, je videl nekaj zelo podobnega tej podzemni reki. Spanec ga je spominjal na dolgo plavanje, med katerim je počasi plul po reki, gostejši od navadne vode, a brez truda in brezciljno v eno ali drugo smer. Včasih je bila gladina vode tik nad njegovo glavo, tegobe in zadovoljstva resničnega sveta so bili še vedno tam, sledili so mu na drugo stran. Povečini se je zbudil spočit, spal je lahkotno, včasih ga je spremljal občutek sreče, ker je v snu srečal prijatelje ali svojo mrtvo mater, ki mu je povedala kaj lepega. Za vse to se ni menil. Ni ga motilo, da se je zbudil ravno sredi neke zanimive nočne pustolovščine.

	Nič od tega se ni zgodilo v Labodu pri Radcotu. Medtem ko je v njem še vedno bílo življenje, poganjalo kri po žilah in opravljalo zapleteno delo v njegovi glavi, ki je pri Hudičevem jezu staknila grdo poškodbo, se je Henry Daunt potapljal in potapljal v najtemnejše globine svoje prostrane podvodne votline, kjer ni bilo ničesar in je bilo vse temno in tiho kot v grobu. Tam je ostal neznano dolgo, potem pa se je njegov spomin predramil, razburkal globine in oživel.

	Takrat je pomislil na številna med seboj pomešana doživetja.

	Turoben občutek je predstavljal razočaranje nad njegovim zakonom. Zbodljaji v prstih so bili spomin na mraz, ki ga je včeraj izkusil pri Trewsbury Meadu, ko se je ustavil in pomočil kazalec v Temzo. Čakal je, da bo narasla, potem pa je narasla preveč in se je čoln prevrnil.

	Občutek drsenja in vrtenja – kot dvajsetletni mladenič je drsal na zamrznjeni Temzi, tisti dan je spoznal svojo ženo. Drsanje se je nadaljevalo še veliko tednov, vso preostalo zimo in do začetka pomladi, do poročnega dne.

	Nema osuplost, boj v možganih, ko je skozi prazen prostor, kjer je nekoč bila streha župnišča, uzrl nebo. Star je bil šest let in takrat je prvič spoznal, da je resnični svet podvržen takšnim spremembam.

	Postelja, ena stran – njegova – polna pomečkane posteljnine, druga – ženina – prazna in po njeni hitri bolezni in tihi smrti lepo poravnana.

	Lomljenje stekla – njegov oče, steklar, preklinja na dvorišču.

	Potemtakem so bili možgani zadovoljni, da so na svojem mestu, celi in nepoškodovani.

	Naposled je vendarle prišlo nekaj drugačnega od vsega ostalega. Nekaj, kar je sodilo v povsem svojo kategorijo. Ni bilo neznano, o tem je sanjal že prej, pogosteje, kot je vedel. Ni bil pozoren nanj, v resničnem svetu ga ni nikoli uzrl, bil je le plod njegove domišljije. To je bil otrok. Dauntov otrok. Tisti, ki ga z Miriam nista uspela spočeti in ki ga ni poskusil spočeti z nobeno drugo. Želel si je otroka. Svojega bodočega otroka. Podoba je švignila mimo, se tu in tam znova pojavila, speči pa se je zganil v spanju, poskusil je dvigniti kot svinec težko roko in jo ujeti. Izmuznila se mu je, a za seboj je pustila občutek, da mu tokrat sanjska podoba sporoča nekaj pomembnega. Je bila bolj živa? Majhna deklica je bila, kajne? Ampak trenutek je minil.

	Prizor v mislih Henryja Daunta se je še enkrat spremenil. Pokrajina, nepoznana in opustošena. Vsenaokrog uničenje. Kupi ru-ševin in skalovja. Ožgane luknje v tleh. Gomile. Je bila vojna? Potres?

	Zavest je rahlo osvetlila prizor, misli so se zganile. Ta pokrajina ni bila slika, bila je nekaj drugega … Ni šlo za podobe, ne, ampak za delčke podatkov, ki so mu jih pošiljali možgani … njegov jezik … Raztreščene skale so predstavljale polomljene zobe. Razrvana prst je pomenila razdejanje v njegovih ustih.

	Prebudil se je.

	Vznemirjeno se je premaknil. Ude mu je prebodla bolečina, presenetila ga je.

	Kaj se je zgodilo?

	Odprl je oči – tema. Tema? Ali … je oslepel?

	Z rokami je panično segel proti obrazu – še več bolečin – zatipal je nekaj nepoznanega. Nekakšno oblogo, ki jo je imel na obrazu. Iskal je rob, obupano si jo je želel odstraniti, ampak prste je imel preveč nerodne …

	Preplet zvokov. Glas – ženski.

	»Gospod Daunt!«

	Čutil je, kako so njegove roke prijele druge – presenetljivo močne, preprečile so, da bi si strgal prevezo čez oči.

	»Mirujte! Poškodovani ste. Najbrž se težko premikate. Na varnem ste. V Labodu pri Radcotu ste. Doživeli ste nesrečo. Se spomnite?«

	V možganih se je izoblikovala beseda in togo odpotovala k jeziku, se opotekla čez zmedo v ustih in ko jo je izustil, je ni prepoznal. Poskusil je znova, bolj goreče.

	»Oči!«

	»Oči imate otečene in udarili ste se v glavo. Ko bo oteklina splahnela, boste spet dobro videli.«

	Tuje roke so umaknile njegove z oči. Slišal je nalivanje teko-čine, ampak ušesa mu niso znala povedati, kakšne barve je, iz česa je bil vrč ali kako velika je posoda. Občutil je nagib, ki se zgodi, ko nekdo sede na rob postelje, a ni mogel vedeti, kdo je sedel k njemu. Nenadoma sveta okoli sebe ni več prepoznal. Bil je ujet.

	»Oči!«

	Spet ga je prijela za roke. »Samo oteklina je. Takoj ko bo minila, boste spet videli. Popijte tole. Občutek bo nenavaden, ker imate otopele ustnice. Pomagala vam bom.«

	Imela je prav. Z ustnicami ni čutil ničesar, nobenega roba skodelice, začutil je le mokroto v ustih. Grgraje je nakazal, da bo tekočino pogoltnil. »Več manjših požirkov,« ga je opozorila.

	»Se spomnite, da ste prišli sem?« je vprašala.

	Pomislil je. Spomin se mu je zdel tuj. Na površje so prišli delčki prizorov, a zdelo se mu je, da niso njegovi. Negotovo je nekaj zamomljal.

	»Prinesli ste majhno deklico – mi lahko poveste, kdo je?«

	Zaslišalo se je trkanje, nato odpiranje vrat.

	»Slišala sem glasove,« je rekel novi glas. »Tukaj je.«

	Žimnica se je poravnala, ko je ženska ob njem vstala.

	Spet je z roko segel k očem in tokrat, vedel je namreč, da tipa svojo neodzivno kožo, je zatipal vrsto bodic. Konice trepalnic, ki so bile do polovice pogreznjene v otekle veke. Nerodno je potipal pod vekami in nad njimi in veke razprl …

	»Ne!« je kriknila ženska, a bilo je prepozno. Svetloba je prodrla v oko in osuplo je vdihnil. Zabolelo ga je, a ni bilo samo to – svetlobni val je prinesel podobo, podobo, o kateri je sanjal. Lebdeča deklica, njegov bodoči otrok, otrok njegove domišljije.

	»Je to vaša deklica?« je vprašal prišlek.

	Deklica z brezizraznimi očmi v barvi Temze.

	Ja, je vpilo njegovo poskočno srce, ja, ja.

	»Ne,« je rekel.

	Tragična zgodba

	Ves dan so pivci razpravljali o dogodkih v Labodu. Vsi so vedeli, da sta gospod in gospa Vaughan v Margotini in Joejevi zasebni sobi v zadnjem delu hiše, kjer sta se ponovno združila z Amelio. Razširila se je tudi novica o premožnem črncu, Robertu Armstrongu iz Kelmscotta, ki je ob zori prišel v krčmo in so ga pričakovali ob mraku. Za ime Robina Armstronga so slišali vsi.

	Dvignil se je zastor na notranjem gledališču prav vsakega posameznika, njihovi pripovedovalski umi so zaživeli. Na vseh odrih so bili isti štirje igralci: gospod Vaughan, gospa Vaughan, Robin Armstrong in deklica. Prizori, ki so se odvili v mnogih glavah, so bili nadvse melodramatični. Veliko je bilo grdih, mrkih, priprtih in preračunljivih pogledov. Besede so bile izrečene skozi stisnjene zobe, zvenele so ostro, da so šle kocine pokonci. Osebe so vlekle deklico vsaksebi, kot to počnejo ljubosumni otroci z igračo. Neki preračunljivi hlapec je že pripravljal dražbo za deklico, medtem ko so se orači, ki so začasno zapustili plug, predajali fantazijam, v katerih je gospod Vaughan iz notranjega žepa potegnil orožje – pištolo? bodalo? – in se z očetovsko odločnostjo lotil gospoda Armstronga. Neki bistroumnež je deklici vrnil dar govora ravno v trenutku največje napetosti – 'Očka!' je zaklicala, dvignila roke in stekla v objem gospodu Armstrongu, da so se razblinili vsi upi Vaughanov, ki sta se jokaje oklepala drug drugega. V teh teatraličnih prizorih je bila gospe Vaughan pretežno dodeljena vloga jokajoče ženske, včasih je jokala v naslonjaču, pogosteje na tleh, na splošno pa se je na koncu vedno onesvestila. Neki mladi krešar, in na svojo pogruntavščino je bil zelo ponosen, se je domislil vloge nezavestnega možakarja v postelji – zbudil se je iz dolgega spanca in slišal prepir v sosednji sobi; vstal je, vstopil v salon (levi oder) in tam je kot Salomon izjavil, da je treba deklico prerezati na pol in dati eno polovico Vaughanovima, drugo pa Armstrongu. Tako bosta zadovoljni obe strani.

	Ko se je za tisti dan poslovil še zadnji sončni žarek in je bila ura že pet proč, reka pa se je lesketala v mraku, je prijezdil moški in se ustavil pred Labodom. Hrup v zimski sobi je bil oglušujoč in tako ni nihče slišal, kdaj so se odprla vrata in je možakar vstopil ter jih za seboj zaprl. Nekaj trenutkov je stal, v splošnem direndaju je večkrat slišal svoje ime, še preden ga je kdo zaznal, ko pa so ga končno opazili, niso vedeli, da čakajo prav njega. Tisti, ki so vedeli, kakšnega videza je starejši gospod Armstrong – krožila je namreč že zgodbica, da je pankrt princa in sužnje – so čakali visokega, močnega in temnopoltega moža, zato ni nič čudnega, da niso prepoznali tega mladeniča, bledoličnega in slokega, s svetlo rjavimi lasmi, ki so mu v kodrih segali do ovratnika. Na njem je bilo še nekaj deškega – oči je imel svetlomodre in zamišljene, kožo mehko kot dekle. Prva ga je opazila Margot in ni bila prepričana, ali se je ob pogledu nanj zganil njen materinski ali ženstveni čut, tako čeden je bil, pa če je bil samo mladenič ali moški.

	Odšel je k Margot. Ko ji je poltiho povedal svoje ime, ga je odpeljala iz nagnetene sobe na majhen hodnik, osvetljen le z eno svečo.

	»Ne vem, kaj naj vam rečem, gospod Armstrong. In tudi vi ste izgubili svojo nesrečno gospo. Veste, danes zjutraj je bil tukaj vaš oče …«

	Ustavil jo je. »Je že v redu. Na poti sem sem srečal vašega župnika. Ustavil me je, mudilo se mi je in najbrž je uganil, kam grem …« Umolknil je, zdelo se je, da si je na temačnem delu hodnika obrisal solzo in se pomiril. »Vse mi je pojasnil. Navsezadnje le ni Alice. Druga družina trdi, da je deklica njena.« Sklonil je glavo. »Pomislil sem, da bo kljub temu bolje, da pridem, ker sem bil v bližini in me pričakujete. Toda zdaj se bom poslovil. Prosim, povejte gospodu in gospe Vaughan, da sem zelo …« spet ga je zapustil glas »… da sem zanju zelo vesel.«

	»Oh, ampak kar tako ne morete oditi. Boste vsaj kozarec piva? Vročega punča? Dolga pot je za vami, sedite in si malce odpočijte. Gospod in gospa Vaughan sta v salonu, želita vam izreči sožalje …«

	Odprla je vrata in ga potisnila v sobo.

	Robin Armstrong je vstopil oklevajoče, držal se je opravičljivo. Gospoda Vaughana je to razorožilo, iztegnil je roko in mu segel v dlan, še preden je Armstrong dojel, kaj namerava storiti.

	»Žal mi je,« sta izrekla hkrati in čez hip še: »Situacija je zelo čudna,« tako da je bilo nemogoče reči, kateri je spregovoril prvi.

	Gospa Vaughan se je zbrala prej kot kateri od moških. »Zelo nama je žal, gospod Armstrong, za vašo izgubo.«

	Pogledal jo je.

	»Kaj?« je vprašala. »Kaj pa je?«

	Strmel je v deklico v njenem naročju.

	Mladi gospod Armstrong se je zamajal na nogah in omahnil, z vso težo se je naslonil na Margot, potem pa se je sesedel na stol, ki mu ga je gospod Vaughan še pravočasno pristavil, preden je zavil z očmi in padel v nezavest.

	»Sveta nebesa!« je vzkliknila Margot in planila iz sobe. V sobo spečega fotografa je šla po Rito.

	»Dolga pot je za njim,« je rekla Helena in se prijazno sklonila nad nezavestnega moškega. »Prišel je poln upanja … potem pa je izvedel, da je ni tukaj … Šok je kriv.«

	»Helena,« je rekel gospod Vaughan, zvenel je rahlo svareče.

	»Negovalka bo vedela, kako ga spraviti k sebi …«

	»Helena.«

	»Najbrž ima dišečo sol ali kakšno mešanico suhih dišavnic …«

	»Helena!«

	Pogledala je svojega moža. »Ja?«

	Čelo je imela gladko, oči jasne.

	»Najdražja,« je rekel s tresočim se glasom. »Si pomislila, da morda obstaja drugačen razlog, da se je mladenič onesvestil?«

	»Kakšen razlog?«

	Ob nedolžnem izrazu na njenem obrazu je okleval.

	»Morda …« Besed ni mogel izreči. Pomignil je proti deklici, ki je vsa zaspana sedela na stolu. »Morda pa konec koncev le ni …«

	Odprla so se vrata in prihitela je Margot, sledila ji je Rita, ki je čisto mirno pokleknila k mladeniču, ga z eno roko prijela za zapestje, v drugo pa vzela svojo uro.

	»K sebi prihaja,« je pripomnila Margot, opazila je, da se mu premikajo veke. Njegovo negibno roko je vzela v svojo in jo masirala.

	Rita je s pogledom ošinila mladeničev obraz. »Z njim bo vse v redu,« je prepričljivo oznanila in pospravila uro nazaj v žep.

	Mladenič je odprl oči. Nekajkrat je plitvo in drhteče vdihnil in si z dlanjo pokril zmedene oči. Ko je roko spet spustil, je bil znova pri močeh.

	S pogledom je poiskal deklico.

	»Razum mi pravi, da ni Alice.« Govoril je počasi. »Vajin otrok je. Župnik pravi tako. Vi pravite tako. Torej je tako.«

	Helena je prikimala in trepnila, da je zadržala sočutno solzo za mladega očeta.

	»Nedvomno se sprašujete, kako lahko tujega otroka tako zlahka zamenjam za svojega. Skoraj leto je že, odkar sem zadnjič videl svojo hčerko. Okoliščin, v katerih sem se znašel, ne poznate. Dolgujem vam pojasnilo.

	Poročil sem se skrivaj. Ko je ženina družina izvedela za najino zvezo in načrte za poroko, je bila proti. Bila sva mlada in nespametna. Nobeden od naju ni razumel, kaj sva s skrivno poroko povzročila sebi in najinima družinama, ampak to sva naredila. Moja žena je pobegnila od doma, da bi živela z mano, in čez manj kot leto dni se nama je rodila hčerka. Upala sva – v to sva celo verjela – da bo vnukinja omehčala nasprotovanje njenih staršev, a upala sva zaman, še naprej sta ostala neomajna. Čez čas je moja žena postala razdražljiva, pogrešala je udobje, ki ga je bila deležna v preteklosti. Brez pomoči služabnikov ji je bilo naporno skrbeti za otroka. Storil sem vse, kar sem lahko, da bi ohranila dobro voljo, opogumljal sem jo, naj zaupa v ljubezen, na koncu pa je postala prepričana, da je edina pot naprej, da se preselim v Oxford, kjer sem imel vplivne prijatelje, in poskusim svojo srečo tam. Če bi mi uspelo, bi zaslužil več in v letu ali dveh bi lahko zaživela lagodno življenje, po katerem je hrepenela. In tako sem s težkim srcem zapustil Bampton in se preselil v Oxford. Imel sem srečo. Našel sem delo in kmalu sem zaslužil več kot prej, in čeprav sem ženo in hčerko zelo pogrešal, sem se prepričeval, da je tako najbolje. Iz njenih pisem, bila so precej redka, sem razbral, da je tudi ona srečnejša. Kadarkoli je bilo mogoče, sem ju obiskal, in tako je minilo šest mesecev. Enkrat, približno pred enim letom, me je delo odpeljalo ob reki navzgor in pomislil sem, da bi ju presenetil z nenapovedanim obiskom.« Debelo je pogoltnil in se nemirno presedel na stolu. »Takrat sem odkril nekaj, kar je za vedno spremenilo zvezo z mojo ženo. Ni bila sama. Oseba, ki je bila z njo … manj kot o njej povem, bolje bo. Dekličino vedenje do nje mi je dalo vedeti, da jo redno videva, da je tesni član družine. Izrečenih je bilo veliko grdih besed, potem sem odšel.

	Malo kasneje, ko še vedno nisem vedel, kaj naj naredim, sem prejel ženino pismo, v katerem je predlagala, da bi s tistim moškim živela kot mož in žena. Napisala je, da z menoj noče imeti ničesar več. Seveda bi lahko nasprotoval. Lahko bi vztrajal, da mora spoštovati svoje zaobljube. Kot so se zadeve obrnile, si želim, da tudi bi. Za vse bi bilo bolje. V navalu jeze sem ji odpisal, da se strinjam z njenim predlogom, ker si to želi, da pa bom takoj, ko bom zaslužil dovolj, da bom Alice lahko nudil primeren dom, prišel ponjo. Napisal sem ji, da pričakujem, da mi bo uspelo še pred koncem leta, in od tistega dne sem se zakopal v delo, da bi mi uspelo.

	Vse od takrat nisem videl svoje žene, sem pa pred kratkim najel hišo in pripravljal vse nared, da bi hčerka prišla živet k meni. Pričakoval sem, da se nama bo pridružila ena izmed mojih sester in ji bila mama. Danes zjutraj, ravno ko sem uresničeval ta načrt, me je obiskal oče in me obvestil o ženini smrti. Istočasno mi je povedal, da je Alice pogrešana. Od drugih sem izvedel, da je pred nekaj meseci mojo ženo ljubimec zapustil, od takrat sta s hčerko živeli v pomanjkanju. Domnevam lahko zgolj to, da jo je bilo preveč sram, da bi stopila v stik z mano.«

	Ves čas pripovedovanja je Robin Armstrong nepremično gledal deklico. Ne samo enkrat je izgubil nit – moral je pogledati proč in se osredotočiti, da je nadaljeval, kjer je končal – a že po nekaj stavkih jo je spet poiskal.

	Globoko je zavzdihnil.

	»Ta zgodba mi gre težko z jezika, ker ne razkriva samo ženinega neumnega početja, pač pa meče slabo luč tudi name. Ne krivite je, mlada je bila. Jaz sem ji prigovarjal, da bi se poročila skrivaj, jaz sem bil prešibak in sem dovolil, da je padla na dno, da je umrla in da sva izgubila otroka. To je žalostna zgodba in neprimerna za ušesa dobrih ljudi, kakršni ste vi. Morda bi jo moral povedati obzirneje. Če ne bi bil tako pretresen, bi bolje izbiral besede, ampak človek potrebuje kar nekaj časa, da si po šoku opomore. Zato mi, prosim, oprostite, če sem bil preveč odkrit, in ne pozabite, da me je gnala želja, da bi vam podal razumno pojasnilo za svoj današnji odziv.

	Res je, da sem ob pogledu na vašo hčer mislil, da gledam svojo ljubljeno Alice. In čeprav je podobna Alice – nadvse osupljivo – se moram opomniti, da je nisem videl skoraj dvanajst mesecev, otroci pa se hitro spreminjajo, kajne?«

	Obrnil se je k Margot.

	»Nedvomno imate svoje otroke, gospa, in lahko potrdite, da imam prav?«

	Margot je kar poskočila, ko jo je ogovoril. Obrisala si je solzo, ki jo je izvabila Robinova zgodba, bila pa je tudi rahlo zmedena, zato ni takoj odgovorila.

	»Prav imam, kajne?« je ponovil. »Majhni otroci se v dvanajstih mesecih zelo spremenijo?«

	»No … ja, najbrž se res spremenijo …« je negotovo izjavila Margot.

	Robin Armstrong je vstal in nagovoril Vaughana.

	»Žalost je prehitela razum in v vašem otroku je prepoznala mojega. Opravičujem se, če sem vas vznemiril. Ničesar hudega nisem hotel.«

	Prste si je položil na ustnice in iztegnil roko. Ko je Helena s pogledom privolila, se je nežno dotaknil dekličinega lica. Oči so mu napolnile solze, a še preden so stekle, se je priklonil damam, se poslovil in odšel.

	V tišini, ki je sledila odhodu Robina Armstronga, je Vaughan strmel skozi okno. Veje hrastov so bile pod temnim nebom črne, njegove misli so bile tako prepletene, da so spominjale na drevesne krošnje.

	Margot je odprla usta, da bi nekaj rekla, a jih je pol ducata krat zaprla in samo zbegano mežikala.

	Helena Vaughan je deklico tesneje stisnila k sebi in jo zibala.

	»Ubogi nesrečnik,« je tiho rekla. »Moliti moramo, da bo spet našel Alice, kot sva midva našla najino Amelio.«

	Rita ni ne strmela ne mežikala ne spregovorila. Ves čas Robinovega pripovedovanja je sedela na pručki v kotu sobe, opazovala je in poslušala. Zdaj ko je odšel, je še naprej sedela tam, bila je zamišljena kot nekdo, ki nekaj na dolgo preračunava. Kakšen človek je to, je razmišljala, ki se onesvesti in se spet ovede, ne da bi se mu vsaj malo spremenil utrip?

	Čez nekaj časa se je očitno predramila iz zamišljenosti in vstala.

	»Pogledat grem, kako se počuti gospod Daunt,« je rekla in potiho odšla iz sobe.

	Brodarjeva zgodba

	Henry Daunt je spal in se zbudil, pa spet spal. Vsakič se je zbudil manj osupel, bolj podoben sebi. Ni izgledalo kot najhujši maček, ki ga je doživel, bolj je bilo podobno nečemu drugemu, česar ni izkusil še nikoli. Zaradi lastnih vek, ki so se čvrsto držale skupaj in pritiskale na oči, je bil slep.

	Do svojega četrtega leta je Henry Daunt vsako noč vztrajno jokal. Njegova mati, ki jo je za neutolažljivo hlipajočega sina skrbelo, je potrebovala dolgo, da je spoznala, da solze niso posledica strahu pred temo, temveč da leži razlog nekje drugje. »Ničesar ne vidim,« je naposled ganljivo potarnal, kar je naredilo konec njenemu nerazumevanju. »Seveda ničesar ne vidiš,« mu je rekla. »Noč je. Noč je namenjena spanju.« Ni se dal prepričati. Njegov oče je zavzdihnil. »Ta otrok se je rodil z odprtimi očmi in od takrat jih ni zatisnil.« Ampak rešitev je našel prav on. »Poglej vzorce na notranji strani vek. Lepe lebdeče oblike, kar poglej, in videl boš, kako barvite so.« Henry je previdno, bal se je, da gre za trik, zaprl oči in bil je očaran.

	Kasneje se je naučil priklicati si iz spomina podobe, ki jih je videl čez dan, bile so celo še bolj žive. Prišel je v leta, ko se je ponoči zabaval z mladenkami usode. Te podzemne deklice so se dvigale iz razburkane vode, trup so jim zakrivale zaokrožene linije, ki bi lahko bile valovi ali pa valoviti kodri, čeprav zavajajoči, če si fant pri štirinajstih, kajti čisto mogoče je, da niso zakrivali ničesar in je videl obrise dojk. Ob tej podobi se je zadrževal v dolgih nočnih urah. Bitje z valovitimi lasmi, napol ženska napol reka, ga je zapeljevalo in njena naklonjenost je bila tako opojna, da je imela nanj učinek, kot bi ga morda imela resnična ženska. Njegova roka se je ovila okrog njega, trd je bil kot veslo. Le nekaj potegov je bilo dovolj in že je ulovil tok, postal je tok, in se izgubil v blaženosti.

	Medtem ko je razmišljal o vsem tem, se spominjal mladenk usode, je bilo povsem naravno, da se je vprašal, kako izgleda negovalka Rita Sunday. Vedel je, da je tam, v sobi. Diagonalno levo od vznožja postelje je bil pod oknom stol. Toliko je lahko ugotovil. Da je bila sedaj tam, molčeča in negibna, prepričana, da nedvomno spi. Poskušal je zložiti delčke, da bi si ustvaril njeno sliko. Ko mu je preprečila, da bi si snel obvezo, je bil njen prijem močan. Torej je bila močna. Vedel je, da ni ne majhna ne visoka, ko je namreč stala ob njem, je njen glas prihajal iz sredine. Hodila je odločno, kar mu je povedalo, da ni zelo mlada, pa tudi zelo stara ne. Je bila svetlolasa ali temnolasa? Lepa ali pusta? Najbrž je pusta, je pomislil. Sicer bi bila poročena in če bi bila poročena, ne bi sama skrbela za neznanca v postelji. Verjetno je sedela na stolu in brala. Ali razmišljala. Zanimalo ga je, o čem je razmišljala. Najverjetneje o tej zadevi z deklico. Tudi on bi razmišljal o njej, če bi le vedel, kje začeti.

	»Kaj mislite vi?« je vprašala.

	Potem ko si je opomogel od šoka, da zna brati njegove misli, je odvrnil: »Kako ste vedeli, da sem buden?«

	»Vaše dihanje mi je povedalo. Povejte mi, kaj se je zgodilo sinoči. Začnite z nesrečo.«

	Kako se je zgodilo?

	Lepo je biti sam na reki. To je svoboda. Nisi ne na enem kraju ne na drugem, temveč večno v gibanju, nekje vmes. Ubežiš vsemu in ne pripadaš nikomur. Daunt se je spomnil občutka: čutil je zadovoljstvo v načinu, kako se je njegovo telo uskladilo z reko, se upiralo zraku; užitek v tisti tresoči, spreminjajoči se drži, ko je napenjal mišice in se zoperstavljal izzivom reke. Tako je bilo včeraj. Bil je izgubljen v samem sebi. Oči je imel samo za reko, um je imel popolnoma zaposlen s predvidevanjem njenih muh. Njegovi udi so bili stroj, ki se je odzval na vsak njen gib. Izkusil je trenutek zmagoslavja, ko so se telo, čoln in reka združili v baletu zadrževanja in dajanja, napetosti in sprostitve, upiranja in prepuščanja … Bilo je izjemno – izjemnemu pa ne gre zaupati.

	Ni bilo to, da ne bi vnaprej razmišljal o Hudičevem jezu – kako ga bo prevozil, ali bo tam kdo, ki mu bo pomagal izvleči čoln in ga prenesti naokrog. Tudi drugih možnosti se je zavedal. Bila je zima in padec je bil zanemarljiv … Vedel je, kaj mora narediti: potegniti vesla v čoln in biti pripravljen, da na drugi strani čim prej umiri čoln, hkrati – zelo hitro in z enim gibom – pa mora leči na dno. Če narediš napako, boš deležen udarca v glavo ali pa boš zlomil veslo ali obe. Vedel je. To je počel že prej.

	Kaj je šlo narobe? Reka ga je zapeljala, padel je v stanje zamaknjenosti, to je bila njegova napaka. Morda bi mu uspelo, ampak takrat – kot se je spominjal sedaj – so se istočasno zgodile tri stvari.

	Najprej se je zmračilo, česar sploh ni opazil.

	Potem je opazil neko čudno obliko – nejasno in nerazločno – ki ga je zmotila ravno v trenutku, ko bi moral biti najbolj zbran.

	Tretji je bil Hudičev jez. Tukaj in zdaj.

	Tok reke je prevzel vodenje čolna – Daunt se je vrgel na dno – reka je brzela, veliki tekoči udi so se dvigali pod njim, ga potiskali navzgor in z nosom je zadel v moker črn les, trden kot deblo, še preden bi lahko vzkliknil 'oh'.

	Vse to je poskušal pojasniti negovalki. Bilo je veliko za povedati, saj je bila vsaka beseda nova in se je morala izoblikovati iz črk abecede, usta pa so mu bila čisto tuja. Sprva je govoril počasi in nerodno, kjer ni našel besede, si je pomagal z rokami, da je zapolnil luknje. Včasih mu je Rita pomagala, bistroumno je uganila, katero besedo išče, on pa je godrnjaje pritrdil: »Ja, tako je.« Z vsako besedo mu je šlo bolje in počasi je začel govoriti bolj tekoče.

	»In tam ste jo našli? Pri Hudičevem jezu?«

	»Ne. Tukaj.«

	K zavesti je prišel pod nočnim nebom. Bilo je premrzlo, da bi čutil bolečino, a živalski nagon mu je pravil, da je poškodovan. Vedel je, da potrebuje toploto in zavetje, če hoče preživeti. Previdno je splezal iz čolna, bal se je, da bo v ledeni vodi izgubil zavest. Takrat je proti njemu priplavalo nekaj belega. V trenutku je vedel, da je telo, otroško telo. Iztegnil je roke in ga nežno ujel.

	»Mislili ste, da je mrtva?«

	Zamomljal je 'ja'.

	»Hm.« Rita je vdihnila, misel je odrinila na stran. »Ampak kako ste prišli od Hudičevega jeza do sem? S takšnimi poškodbami in v poškodovanem čolnu je nemogoče, da bi vam uspelo samemu.«

	Zmajal je z glavo. Niti sanjalo se mu ni.

	»Le kaj ste videli pri Hudičevem jezu? Tisto, kar je zmotilo vašo zbranost?«

	Dauntov spomin je bil sestavljen iz sličic. Eno je našel: bledo luno nad reko. Našel je še eno: lesketajoči se jez, v temi se je zdel ogromen. Tam je bilo še nekaj. Med mrščenjem ga je bolel obraz, trudil se je ugotoviti, kaj. Njegov um je ponavadi ujel sliko kot fotografski posnetek, vsak obris, odtenek in podrobnost. Tokrat je bilo vse megleno. Kot fotografija, ko se oseba premakne v tistih desetih sekundah, ki so potrebne za posnetek enega samega trenutka. Želel se je vrniti in podoživeti ta trenutek, vseh deset sekund, da bi videl, kaj je pustilo meglen obris na njegovi fotografski plošči.

	Negotovo je zmajal z glavo, ob tem se je zdrznil od bolečine.

	»Je bila oseba? Nekdo, ki je videl, kaj se je zgodilo in vam je pomagal?«

	Je bilo tako? Previdno je prikimal.

	»Na rečnem bregu?«

	»Na reki.« O tem je bil prepričan.

	»Ciganski čolni? V tem letnem času niso nikoli daleč.«

	»Le eno plovilo je bilo.«

	»Čoln na vesla?«

	»Ne.«

	»Barka?«

	Megleni obris ni bil barka. Bilo je nekaj ožjega, le nekaj črt … »Morda kanu?« Zdaj ko je besedo slišal, se je delček nejasne podobe zjasnil. Dolgo nizko plovilo, usmerjala ga je visoka, a sklonjena podoba …

	»Ja, mislim, da.«

	Negovalka se je kratko zasmejala. »Pazite, komu boste to povedali. Ljudje bodo mislili, da ste na reki srečali Tihega.«

	»Koga?«

	»Tihega. Brodarja. On poskrbi, da se tisti, ki na reki zaidejo v težave, varno vrnejo domov. Razen če ni napočil njihov čas. Potem jih pospremi na drugo stran reke.« Zadnje besede je izgovorila z napol zaigrano resnostjo.

	Zasmejal se je, ob tem pa ga je razklana ustnica tako zabolela, da je ostro vdihnil.

	Koraki. Odločen, a nežen pritisk blaga na obrazu, občutek hladu. »Dovolj govorjenja za nekaj časa,« je rekla.

	»Vi ste krivi. Spravili ste me v smeh.«

	Ni hotel, da bi se pogovor zaključil. »Pripovedujete mi o Tihem.«

	Njeni koraki so se vrnili k stolu, prestavljal si jo je na njem, preprosto in srednje visoko, močno, niti mlado niti staro.

	»Obstaja več kot ducat različic. Kar začela bom, pa bova videla, kam naju bo zgodba pripeljala.

	Pred mnogimi leti, ko je bilo mostov veliko manj kot danes, so na rečnem bregu nedaleč od tod živeli Tihi. Bili so družina z eno posebnostjo – vsi moški so bili nemi. Zato so se imenovali Tihi, nihče pa se ne spomni, kako jim je bilo v resnici ime. Preživljali so se z izdelovanjem kanujev in za zmerno ceno so vozili ljudi čez reko in jih prišli spet iskat, ko so jih poklicali. Njihov pristan je iz generacije v generacijo prehajal od očeta na sina, skupaj z nezmožnostjo govora.

	Morda mislite, da so bili zaradi nemosti prikrajšani za romance, ampak Tihi so bili zanesljivi in prijazni možje in obstajajo ženske, ki jim je tiho življenje všeč. In tako je naneslo, da se je za vsako generacijo našla ženska, ki je privolila v življenje brez govorjenja in je vzgojila naslednjo generacijo izdelovalcev kanujev. Deklice so znale govoriti vse, deček pa nobeden.

	V času te zgodbe je imel takratni Tihi hčer. Bila je punčica njegovega očesa, starša in stara starša so jo oboževali. Nekega dne je izginila. Iskali so jo povsod, obvestili so sosede in vse dokler ni na reko padla noč, je odmeval glas njene matere in ostalih ljudi, ki so jo klicali. Niso je našli, ne tisti dan ne naslednji. Čez tri dni so utopljeno našli malo naprej ob reki in jo pokopali.

	Čas je mineval. Preostanek zime, spomladi, poleti in jeseni je njen oče izdeloval kanuje, enako kot prej, po reki prevažal ljudi, ob večerih pa je sedel ob ognju in kadil, a njegova nemost se je spremenila. Tišina, ki je bila nekoč topla, dobrohotna in prijazna, je postala temačna in polna sivih senc. Leto se je obrnilo in prišla je obletnica hčerkinega izginotja.

	Tisti dan se je Tihijeva žena vrnila s tržnice in našla čakajočo stranko. 'Če bi radi prečkali reko, potrebujete mojega moža. Našli ga boste v pristanu,' mu je povedala. Ampak možakar, sedaj je opazila, kako zelo bled je, je odvrnil: 'Našel sem ga. Odpeljal me je na sredino reke, kjer je najgloblja, mi podal palico in stopil iz kanuja.'«

	Rita je nehala pripovedovati in srknila požirek čaja.

	»In še danes straši na reki?« je vprašal Daunt.

	»Zgodbe še ni konec. Čez tri dni je Tihijeva žena opolnoči jokala ob ognjišču, ko je nekdo potrkal na vrata. Ni se mogla domisliti, kdo bi jo lahko obiskal ob tej uri. Nekdo, ki je želel prečkati reko? Odšla je k vratom. Iz strahu jih ni odprla, le zaklicala je: 'Prepozno je. Počakajte do jutra, pa vas bo moj tast peljal čez.'

	'Mama, odpri, zunaj je mrzlo!' se je glasil odgovor.

	S tresočimi se rokami je odklenila vrata in na verandi našla svojo hčerko, ki jo je pokopala pred enim letom, živo in zdravo. Za njo je stal njen mož, Tihi. Deklico je silovito objela in ihtela od sreče, ker se je vrnila. Bila je tako radostna, da sprva sploh ni pomislila, kako je kaj takega mogoče. Potem je pomislila, da je to nemogoče in deklico odmaknila od sebe. Gledala jo je in nobenega dvoma ni bilo, da je to njena hči, ki jo je izgubila pred dvanajstimi meseci.

	'Od kod si se vzela?' je presenečeno vprašala, deklica pa je odvrnila: 'S tistega kraja na drugi strani reke. Očka je prišel pome.'

	Ženska je pogledala svojega moža. Tihi je stal nekoliko proč, ne na verandi, temveč na potki.

	'Vstopi, ljubi,' je rekla in na široko odprla vrata. V hiši je gorel ogenj in na polici ga je čakala pipa. Ampak Tihi ni vstopil. Takrat je opazila, da je spremenjen, čeprav bi težko pojasnila, kako. Morda je bil bolj bled in bolj suh kot prej, morda pa je imel temnejše oči.

	'Vstopi!' je ponovila, a Tihi je odkimal.

	Takrat je spoznala, da nikoli več ne bo mogel vstopiti v hišo.

	Dobra ženska je hčerko potegnila noter in zaprla vrata, in od tistega dne je veliko ljudi na reki srečalo Tihega. Za vrnitev hčerke je moral plačati ceno. Večno mora bdeti nad reko in čakati na tiste, ki bodo zašli v težave, in če še ni napočil njihov čas, jih varno spravi na rečni breg; če pa je njihov čas prišel, jih varno pospremi na drugo stran, kamor je šel iskat svojo deklico, in tam morajo ostati.«

	Kot se spodobi, sta po koncu zgodbe malce molčala, tišino je prelomil moški.

	»Torej moj čas še ni prišel in me je Tihi pospremil do Radcota.«

	»Če lahko verjamemo zgodbi.«

	»Ji vi verjamete?«

	»Seveda ne.«

	»A kljub temu je zgodba dobra. Predani oče za ceno svojega življenja reši hčerko.«

	»Cena je bila višja,« je rekla. »Ni plačal samo z življenjem, pač pa tudi s smrtjo. Tihi ne bo nikoli deležen večnega počitka – večno bo obstajal med življenjem in smrtjo in čuval meje vmesnega prostora.«

	»Tudi v to ne verjamete,« je pripomnil. »Tukajšnji ljudje verjamejo?«

	»Beszant, popravljalec čolnov, verjame. Prepričan je, da ga je videl, ko je bil mlad in mu je zdrsnilo na pomolu. Krešarji mislijo, da jih varuje, ko reka naraste in preplavi polja, ki postanejo močvirnata. Eden od kopačev grušča je dvomil do tistega dne, ko se je z nogo ujel v nekaj na dnu. Slepo prisega, da ga je osvobodil Tihi.«

	Ob tem pogovoru je spet pomislil na deklico. »Mislil sem, da je mrtva,« je povedal. »Reka jo je prinesla v moje naročje, belo in prezeblo, oči je imela zaprte … Prisegel bi, da je bila mrtva.«

	»Vsi so tako mislili.«

	»Ampak ne vi?«

	»Tudi jaz, prepričana sem bila.« V sobi je zavladala zamišljena tišina. Moškemu je na pamet že padlo vprašanje, a ga ni izrekel. Nekaj mu je pravilo, da bo slišal še nekaj. Imel je prav.

	»Fotograf ste, gospod Daunt, torej ste znanstvenik. Jaz sem negovalka, torej sem tudi jaz znanstvenica, pa vendar vam ne znam pojasniti, čemu sem bila sinoči priča.« Govorila je počasi in nadvse mirno, besede je skrbno izbirala. »Deklica ni dihala. Ni imela utripa. Njene zenice se niso odzivale na svetlobo. Bila je mrzla. Kožo je imela belo. Po vseh pravilih iz knjig je bila mrtva. O tem ni bilo nobenega dvoma. Potem ko sem preverila vse življenjske znake in nisem našla nobenega, bi lahko odšla. Ne vem, zakaj sem ostala, le da sem se počutila nelagodno, čeprav tega ne znam pojasniti. Kratek čas – dve ali tri minute – sem še stala ob njej. Njeno dlan sem držala v svoji, s prsti sem se dotikala njenega zapestja. Občutila sem, kot bi med njo in mano nekaj preskočilo. Podobno je bilo utripu. Ampak vedela sem, da je to nemogoče – bila je mrtva. Dejansko je mogoče, da svoj utrip zamenjaš za bolnikovega, ker kri utripa tudi v konicah prstov. Pokazala vam bom.« Zaslišal je šumenje obleke, ki je pospremilo njene korake, ko se je približala postelji. Prijela ga je za roko in jo položila na svojo razprto dlan, nanjo pa še svojo drugo dlan, s konicami prstov pa se je rahlo dotikala njegovega zapestja. »Čutim vaš utrip,« – njen dotik mu je po žilah pognal kri – »pa tudi svojega. Zelo rahel je, pa vendar je moj.«

	Grleno je zamomljal v pritrditev, vsi njegovi čuti so se izostrili, da bi ujel njen utrip. Bil je preslaboten.

	»Torej, da bi se izognila vsakršni negotovosti, sem naredila tole …« Hitro je umaknila roke, njegova je zapuščena padla na odejo, razočaranje pa je nadomestilo navdušenje, ko se je dotaknila mehkega delčka za njegovim ušesom.

	»To je odlično mesto za merjenje utripa. Močno sem pritisnila in čakala še eno minuto. Občutila nisem ničesar. Ničesar, ničesar in še več ničesar. Rekla sem si, da sem neumna, ker stojim v temi na mrazu in čakam, da bo začelo mrtvemu otroku biti srce. Potem pa sem spet občutila tisto.«

	»Kako počasi še lahko bije otrokovo srce?«

	»Otroška srca bijejo hitreje od odraslih. Sto udarcev na minuto je povsem normalen utrip. Šestdeset je že nevarno. Štirideset ogroža življenje. Pri štiridesetih se pričakuje najhujše.«

	Na notranjih straneh vek je videl modrim oblakom podobne oblike lastnih misli. Nad njimi je videl njene misli, temno zelene črte, ki so se po njegovem vidnem polju premikale vodoravno od leve proti desni, kot počasne strele.

	»En udarec na minuto … Pri otroku nisem še nikoli slišala za utrip, nižji od štirideset udarcev na minuto. Razen ko pade na ničlo.«

	S konico prsta se je še vedno dotikala njegove kože. Čez hip ali dva se bo predramila iz zamišljenosti in jo umaknila. V tem položaju jo je poskušal ohraniti čim dlje.

	»Če utrip pade pod štirideset, umrejo?«

	»Po mojih izkušnjah, ja.«

	»Ampak deklica ni bila mrtva.«

	»Ne, ni bila mrtva.«

	»Bila je živa.«

	»Ob enem udarcu na minuto? Nemogoče.«

	»Ampak če je nemogoče, da bi bila mrtva ali živa, kaj je potem bila?«

	Modri oblaki njegovih misli so se razblinili. Kot listi zelene in vijolične črte so postale debelejše in premaknile so se skrajno desno, da jih ni mogel več videti. Rita je mučno zavzdihnila in umaknila prste z njegovega vratu, njegov vid pa so napolnile iskre, kot bi se v ognjišču posedlo oglje.

	Tišino je prelomil on.

	»Bila je kot Tihi. Med dvema stanjema.«

	Zaslišal je, kako je naveličano prhnila in se kratko zasmejala.

	Tudi on se je zasmejal in kriknil od bolečine: »Au! Au!«

	Rita se mu je spet posvetila, s konicami prstov se je spet dotikala njegove kože. Medtem ko mu je z mokro krpo hladila obraz, je dojel, da se je njegova predstava o Riti Sunday med pogovorom spremenila. Sedaj je bila zelo podobna mladenkam usode.

	Je zgodbe konec?

	V zimski sobi je bilo živahno in glasno, polna je bila gostov, mnogi so stali, ker ni bilo dovolj stolov. Margot je stopila z mračnega hodnika in dregala najbližje hrbte. »Prosim, umaknite se, naredite prostor,« jim je prigovarjala. Stopili so na stran, da je lahko šla mimo, tik za petami ji je sledil gospod Vaughan, ki je v naročju nosil v odejo zavito deklico. Za njima je prišla gospa Vaughan, levo in desno je prikimavala v zahvalo.

	Ob pogledu na deklico so ti prvi pivci utihnili. Tisti, ki so stali dlje proč, so zaznali, da je hrup potihnil. Slišali so Margot, ki se je prebijala med njimi in tudi sami so utihnili. Dekličina glava je počivala na Vaughanovem ramenu, obraz je napol skrivala. Oči je imela zaprte. Njeno mlahavo telo jim je povedalo, da spi. Tišina je napredovala hitreje kot Vaughanova in še preden sta bila na pol poti do vrat, so molčali prav vsi. Množica se je nagibala in stopala na prste, v ozadju so se mnogi povzpeli na stol ali mizo, da bi videli deklico. Margot ni bilo več treba govoriti in odrivati ljudi, množica se je namreč razmaknila, brodar pa jim je pridržal odprta vrata.

	Vaughanova sta stopila čez prag.

	Margot je brodarju pomignila, naj zapre vrata. Nihče se ni premaknil. Kjer se je množica razmaknila, so bila še vedno vidna lesena tla. Sledil je trenutek negibnosti, ko ni nihče spregovoril. Potem je sledilo prestopanje, odhrkavanje in skoraj v sekundi je spet zavladal hrup, glasnejši kot kdajkoli prej.

	Govorili so eno uro. Prečesali so vsak dogodek dneva, tehtali in sestavljali dejstva, domnevali, prisluškovali in slepomišili, da so zgodbo začinili, prav tako so ji dodali dobro mero govoric, da bi jo izboljšali.

	Dobili so občutek, da se je zdaj dogajanje premaknilo drugam. Ni ga bilo več tukaj v Labodu pri Radcotu, pač pa zunaj v svetu. Pivci so pomislili na preostali svet, na svoje žene in otroke, sosede in prijatelje. Tam zunaj so bili ljudje, ki še niso poznali zgodbe o Vaughanovih in o mladem Armstrongu. Gostje so začeli odhajati posamično, v dvojicah in potem še v trojicah. Margot je poskrbela, da so treznejši pospremili tiste bolj opite in popazili, da se ne bi zvrnili v reko.

	Ko so se vrata zaprla in je bila zimska soba prazna, se je Joe lotil pometanja tal. Večkrat se je ustavil, se naslonil na metlo in lovil zrak. Jonathan je nosil drva. V povešenih očeh je imel nenavadno melanholičen pogled.

	»Kaj te muči, sine?«

	Fant je zavzdihnil. »Želel sem si, da bi ostala pri nas.«

	Oče se je nasmehnil in mu skuštral lase. »Vem, ampak ne sodi k nam.«

	Jonathan se je obrnil, da bi šel po novo naročje drv. Pri vratih se je ustavil in se obrnil. Ni bil potolažen.

	»Je zgodbe konec, oče?«

	»Konec?«

	Jonathan je gledal očeta, ki je glavo nagnil na stran in se zastrmel v teman kot, od koder so prihajale zgodbe. Potem je spet pogledal Jonathana in odkimal.

	»To je šele začetek, sin. Čaka nas še zelo dolga zgodba.«





2

	Nekaj se ne ujema

	Lily je sedela na zadnji stopnici in tiščala desno nogo v čevelj. Držala ga je za jezik, da se ne bi nagubal, a ob tem se ji je nogavica na peti nagnetla v ducat gub, da ji je čevelj pritiskal na prste. Zavzdihnila je. Njeni čevlji so se zarotili, da se bodo večno poigravali z njo. Nikoli jim ni bilo nič prav. Ali so ji pritiskali na nart ali so jo ožulili do krvi, in ni bilo važno, koliko slame je zvečer stlačila vanje, zjutraj so bili vedno rahlo vlažni, da jo je zeblo v noge. Čevelj je sezula, poravnala nogavico in poskusila znova.

	Ko si je obula oba čevlja, si je Lily zapela plašč in okrog vratu zamotala šal. Rokavic si ni nadela, ker jih ni imela. Zunaj je mraz rezal vanjo, za plašč se sploh ni zmenil, in zeblo jo je do kosti, a tega skorajda ni opazila. Bila je navajena.

	Njena jutranja rutina je bila vsak dan enaka. Najprej je odšla k reki. Nivo vode je bil takšen, kot je pričakovala, nič višji in nič nižji. Bilo ni nobene brezglave naglice, nobene lenobnosti. Reka ni pretirano šumela, ni se penila in ni pljuskala. Mirno je tekla, zatopljena v neki svoj miroljuben opravek, za Lily in njeno početje se ni menila. Lily se je obrnila in odšla nahranit pujsa.

	Eno vedro je napolnila z zrnjem, v drugem so bile pomije. Rahlo je zaudarjalo po topli gnilobi. Pujsa je prišla do pregrade, kot je imela navado. Rada je dvignila glavo in se z brado podrgnila ob nizek zid. Lily jo je hkrati popraskala za ušesi, pujsa pa je zadovoljno zakrulila in jo pogledala izpod oranžnih trepalnic. Lily je dvignila vedri, kar šibila se je pod njuno težo, in vsebino stresla v korito, potem pa je znova namestila desko, ki je zapirala odprtino. Ko je poskrbela za pujsa, je iz žepa potegnila svoj zajtrk – manj nagnito jabolko s police – in ga grizljala. Družba med zajtrkom ji je prijala. Prvi se je h koritu odpravil pujs – vedno je bil prvi, samci so prvi pri vsem – in začel jesti. Za njim je prišla pujsa, še vedno je opazovala Lily, ki je pomislila, le kakšen razlog ima, da tako vztrajno bulji vanjo. Gledala jo je čudno, skoraj kot človek, kot da bi nekaj hotela.

	Lily je pojedla jabolko, ogrizek pa vrgla v stajo, tako da ga pujs ni opazil. Pujsa jo je še enkrat pogledala – obžalujoče? žalostno? razočarano? – potem pa je sklonila rilec in ogrizek je izginil.

	Lily je očistila vedri in ju spravila nazaj v drvarnico. En pogled v nebo ji je povedal, da je čas, da se odpravi na delo, ampak najprej je morala narediti še nekaj. S kupa je dvignila nekaj polen in vzela enega v tretji vrsti. Na prvi pogled je bilo povsem podobno drugim, a na koncu je imelo duplino. Lily ga je nagnila in na dlan ji je padlo prgišče kovancev. Poleno je skrbno odložila na svoje mesto. V hiški je zrahljala opeko v kaminu. Čeprav je bila enaka kot druge, jo je zlahka odstranila in za njo se je razkrila majhna odprtina. Denar je položila vanjo in opeko pazljivo vrnila, da je bila poravnana z drugimi. Za seboj je zaprla vrata, a zaklenila jih ni iz preprostega razloga – na njih ni bilo ne ključavnice ne ključa. V koči, kjer je živela Lily White, ni bilo ničesar vrednega kraje, to so vedeli vsi. Potem je odšla.

	*

	Zunaj je bilo ledeno mrzlo, na rečnem bregu se je med rjavo--črno rastje prejšnjega leta vračalo zelenje. Lily je hodila hitro, bila je hvaležna, da so tla trda in da ji skozi luknje v čevljih ni silila mokrota. Ko se je približala Buscotu, se je ozrla čez reko k posesti, ki je pripadala Buscot Lodgeu in Vaughanovim. Tam ni bilo nikogar.

	Najbrž je v hiši, na toplem, je pomislila Lily. Prestavljala si je ognjišče, velik zaboj drv in ogenj, ki je veselo poplesaval. »Ne dotikaj se ga, Ann,« je tiho šepnila. »Vroč je.« Ampak saj imajo človeka, ki skrbi za ogenj, bogati so. Prikimala je. Ja, tako je. Ann nosi modro žametno obleko – ne, volneno, volna je toplejša, naj bo volnena. Lily se je živahno gibala po hiši, v katero ni vstopila še nikoli. Zgoraj je majhna sobica, kjer prav tako gori ogenj in jo prijetno greje. Tam je postelja z vzmetnico, ki ni narejena iz slame, pač pa iz prave ovčje volne. Odeje so debele in rdeče? Ja, rdeče, na blazini pa je lutka s kitami. Na tleh je turška preproga, da Ann zjutraj ne zebe. Hišna shramba je polna mesa in jabolk in sira, tam je kuharica, ki peče piškote in kolače. V omarici je polno kozarcev medu, v predalu pa je pol ducata belo-rumenih sladkornih paličic.

	Lily je z zadovoljstvom raziskovala Annin novi dom, podoba njene notranjosti Buscot Lodgea pa je zbledela šele, ko je stala pred vrati župnišča.

	Ja, je pomislila, ko je odprla kuhinjska vrata, Ann mora živeti pri Vaughanovih v Buscot Lodgeu. Morda bo celo srečna. Ostati mora tam.

	*

	Župnik je bil v svojem kabinetu. Lily je vedela, da je pozna, ko pa se je dotaknila kotlička, je ugotovila, da si župnik ni sam pripravil čaja. Sezula je čevlje in si nataknila sive copate, ki jih je hranila pod komodo v kuhinji. V njih je bilo njenim nogam vedno udobno. Za župnika je delala dva meseca, preden si je upala vprašati, ali lahko v hiši nosi copate. »Nikoli jih ne boste videli, pa tudi vaše preproge bodo ostale očuvane,« je pojasnila, in ko je privolil, je prosila za nekaj prihrankov, ki jih je hranil zanjo, šla kupit copate in jih prinesla naravnost v kuhinjo. Včasih jo je v hiški, ko jo je zeblo in se je bala duhov, tolažila misel na sive copate, varno spravljene pod omarico v župnikovi kuhinji.

	Zavrela je vodo in pripravila pladenj za čaj. Ko je bilo vse pripravljeno, je odšla in potrkala na vrata kabineta.

	»Naprej.«

	Župnik se je sklanjal nad dokumente, na temenu se mu je svetila pleša. Nekaj je osupljivo hitro pisal. Dokončal je stavek in dvignil pogled. »Ah, gospa White.«

	Ta pozdrav je bil eno od zadovoljstev v njenem življenju. Nikoli ni rekel 'dobro jutro' ali 'dober dan' – tako bi pozdravil kogarkoli – pač pa vedno: 'Ah, gospa White.' Zven imena White je bil za Lily blagoslov.

	Pladenj je odložila. »Pripravim popečen kruh, župnik?«

	»Ja, vendar kasneje.« Odhrkal se je. »Gospa White …« je nadaljeval s spremenjenim glasom.

	Lily se je zdrznila, on pa jo je gledal prijazno, a zmedeno, kar je samo še povečevalo njen strah pred tem, kaj bo sledilo.

	»Kaj slišim govoriti o vas in deklici v Labodu?«

	Srce ji je divje razbijalo. Kaj naj mu pove? Zakaj je tako preprosto stvar tako težko pojasniti, je bila zanjo uganka in več kot le enkrat je usta odprla in spet zaprla, a ven ni prišla nobena beseda.

	Spet je spregovoril župnik.

	»Če se ne motim, ste v Labodu rekli, da je deklica vaša sestra?«

	Govoril je milo, ampak Lily je od strahu stiskalo v pljučih. Komajda je lahko dihala. Uspelo ji je vdihniti, potem pa je planilo iz nje: »Nič slabega nisem hotela in, prosim, ne odslovite me, župnik Habgood, obljubim, da vam ne bom povzročala nobenih preglavic.«

	Župnik jo je še naprej zmedeno gledal. »Potemtakem deklica ni vaša sestra? Zgolj zmotili ste se, kajne?« Na obrazu se mu je pojavil oklevajoč nasmešek, ki se je razlezel v širok nasmeh, ko je prikimala.

	Lily ni marala laganja. Pogosto je bila prisiljena lagati, a se na to ni nikoli navadila. Le kaj dobrega bi to prineslo, zagotovo pa laži ni marala. Eno je bilo lagati v svojem domu, ampak tukaj, v župnišču – sicer ni bil pravi Božji hram, je pa bil župnikov, kar je zelo blizu – pa je laganje pomenilo veliko resnejšo stvar. Službe ni hotela izgubiti … Tehtala je med lažjo in resnico in na koncu, ker ni mogla izmeriti nevarnosti enega in drugega, je zmagal njen značaj.

	»Je moja sestra.«

	Pogledala je v tla. Izpod krila so ji gledali copati. V oči so ji stopile solze, s hrbtiščem dlani jih je obrisala. »Je moja edina sestra in ime ji je Ann. Vem, da je ona, župnik Habgood.« Solze, ki jih je obrisala, so nadomestile druge, bilo jih je preveč, da bi jih lahko ujela. Padle so in pristale na njenih mehkih sivih copatih.

	»No, torej, gospa White,« je rahlo razdraženo rekel župnik, »ne bi sedli?«

	Lily je odkimala. V vsem svojem življenju ni še nikoli sedla v župnišču. Tukaj je delala, na nogah in kolenih, prinašala, prenašala, drgnila in pomivala, to ji je dajalo občutek pripadnosti. Če bi sedla, bi bila samo že ena župljanka, ki potrebuje pomoč. »Ne,« je zamomljala, »ne, hvala.«

	»Potem pa bom jaz vstal.«

	Župnik je vstal in prišel izza svoje mize, zamišljeno jo je gledal.

	»Skupaj razmisliva o tem, prav? Dve glavi vesta več kot ena, pravijo. Za začetek, gospa White, koliko ste stari?«

	Lily je osuplo strmela vanj. »No, jaz … pravzaprav ne vem. Nekoč sem bila stara nekaj čez trideset, pred nekaj leti, tako da sem sedaj najbrž nekaj … nekaj čez štirideset.«

	»Hm. In koliko mislite, da je stara deklica v Labodu?«

	»Štiri.«

	»Zvenite prepričano.«

	»Zato ker je toliko stara.«

	Župnik se je zdrznil. »Reciva, da ste stari štiriinštirideset, gospa White. Zagotovo ne veva, vendar ste v štiridesetih in štiriinštirideset zveni dovolj verjetno. Se strinjate? Zgolj toliko, da se bova lahko pogovorila.«

	Prikimala je, a zakaj je to pomembno, ni vedela.

	»Razlika med štiri in štiriinštirideset je štirideset, gospa White.«

	Namrščila se je.

	»Koliko je bila stara vaša mati, ko vas je rodila?«

	Presenečeno ga je pogledala.

	»Še živi, vaša mati?«

	Lily je trepetala.

	»Poskusiva drugače: kdaj ste zadnjič videli svojo mater? Pred kratkim? Je že dolgo od tega?«

	»Dolgo,« je šepnila.

	Župnik, ki se je spet znašel v slepi ulici, je sklenil, da bo poskusil po drugi poti.

	»Recimo, da vas je mati rodila pri šestnajstih. Tole deklico je rodila čez štirideset let, torej ko je bila stara šestinpetdeset let. Ducat let starejša od vas.«

	Lily je mežikala, zaman je poskušala razumeti, kaj pomenijo vse te številke.

	»Vidite, kaj hočem pojasniti s številkami, gospa White? Maj-hna deklica ne more biti vaša sestra. Možnost, da bi vaša mati rodila dve hčerki toliko let narazen, je … no, praktično nemogoča.«

	Lily je strmela v svoje copate.

	»Pa vaš oče? Koliko je on star?«

	Lily se je stresla. »Mrtev je. Že zelo dolgo.«

	»A tako. Poglejva, kako stojijo stvari. Vaša mati ni mogla roditi te deklice. Bila bi prestara. Vaš oče je umrl že davno, zato ji tudi on ni mogel dati življenja. Zatorej ne more biti vaša sestra.«

	Lily je opazovala mokre packe na svojih copatih.

	»Moja sestra je.«

	Župnik je zavzdihnil in se ozrl po sobi, iskal je navdih. Videl je le nedokončano delo na svoji mizi.

	»Veste, da sta gospod in gospa Vaughan deklico odpeljala v Buscot Lodge, kjer bo živela z njima?«

	»Vem.«

	»Ljudje ne smejo misliti, da je deklica vaša sestra, gospa White. Še najmanj deklica. Razmislite.«

	Lily je pomislila na rdeče odeje in rumeno-bele sladkorne paličice. Končno je dvignila glavo. »To vem. Vesela sem, da je tam. Vaughanova bosta bolje skrbela za Ann kot lahko jaz.«

	»Ime ji je Amelia,« jo je obzirno popravil. »Je njuna hči, ki sta jo izgubila pred dvema letoma.«

	Lily je mežiknila. »Ni mi mar, kako jo imenujete,« je rekla. »In nobenih težav ne bom povzročala. Ne njima ne njej.«

	»Dobro,« je odvrnil župnik, a še vedno je gubal čelo. »Dobro.«

	»Sem odpuščena, župnik?«

	»Odpuščena? Sveta Marija, ne!«

	Sklenjeni roki si je pritisnila na srce in sklonila glavo, kolena je imela preveč trda, da bi pokleknila. »Hvala vam, župnik. Lotila se bom pranja perila, prav?«

	Sedel je za mizo in prijel pismo, ki ga je pisal.

	»Perilo … Prav, gospa White.«

	*

	Ko je oprala perilo – in zlikala rjuhe, pospravila posteljo, pometla tla in stresla preproge, zdrgnila ploščice in napolnila zaboj za drva, odstranila pepel z ognjišča in zloščila pohištvo, stresla zavese in poravnala blazine, obrisala prah s slik in ogledal, s kisom obrisala vse pipe, da so sijale, skuhala župniku kosilo in ga postregla na s prtom pogrnjeno mizo, pomila posodo in očistila peč ter kuhinjo pustila čisto in pospravljeno – je Lily spet potrkala na vrata kabineta.

	Župnik ji je v dlan odštel plačilo, nekaj kovancev je vzela, ostale pa mu vrnila kot ponavadi. Odprl je predalnik in iz njega vzel pločevinasto posodo, v kateri je hranil njene prihranke. Posodo je odprl in razganil listič v njem. Nanj je napisal številke, kot ji je pojasnil, ko je začela delati pri njem: današnji datum in znesek za gospodinjenje, potem je pripisal novo vsoto vsega denarja.

	»Čeden kupček denarja se je nabral, gospa White.«

	Prikimala je in se rahlo nervozno nasmehnila.

	»Ga ne bi nekaj potrošili? Za par rokavic? Zunaj je resnično zelo mrzlo.«

	Odkimala je.

	»No, če je tako, bom pa ene poiskal …« Odšel je iz sobe in se hitro vrnil z rokavicami v rokah. »Te so še dokaj dobre. Nobenega smisla ni, da jih nihče ne uporablja. Vzemite jih.«

	Vzela je rokavice in jih obračala v rokah. Bile so pletene in iz debele zelene volne, imele so le nekaj lukenj. Zlahka bi jih zakrpala. Bile so mehke in ob jutrih ob mrzli reki bi bile prav gotovo zelo tople.

	»Hvala, župnik. Zelo prijazno od vas. Ampak le izgubila bi jih.«

	Rokavice je odložila na vogal mize, se poslovila in odšla.

	*

	Ko se je vračala domov, se ji je reka zdela daljša kot običajno. Večkrat se je ustavila, da je nabrala zel za pujsa. Na vsakem koraku so jo skeleli žulji. Roke je imela otrple od mraza. Ko je bila deklica, je imela rokavice. Mama ji jih je spletla iz škrlatne volne in skozi rokave privezala na dolgo vrvico, da jih ni izgubila. A so kljub temu izginile. Ni jih izgubila – nekdo jih je vzel. Ko je prispela v kočo, je bilo že temno, zeblo jo je do kosti in bolel jo je prav vsak delček telesa, ki jo je lahko bolel. Ko je šla mimo stebra, ga je pogledala. V primerjavi z jutrom je reka narasla. Medtem ko je ni bilo, se je prikradla nekaj centimetrov bliže k hiški.

	Nahranila je pujsa, na sebi je čutil pujsin pogled, a je ni pogledala. Bila je preveč utrujena, da bi razmišljala o večernem pujsinem razpoloženju. Tudi za ušesi je ni počehljala, čeprav je bitje šnofalo in godrnjalo in iskalo pozornost.

	V lesenem zaboju v drvarnici – zjutraj je bil prazen – je bilo ducat steklenic.

	Lily se je nervozno približala hiški. Odprla je vrata in pokukala vanjo, preden je vstopila. Nikogar ni bilo tam. Preverila je luknjo za zrahljano opeko. Bila je prazna. Torej je bil tukaj in odšel.

	Pomislila je, da bi si za družbo prižgala svečo, ko pa je šla po svečnik, je ugotovila, da sveče ni več. Prav tako sta izginila košček sira, ki ga je nameravala pojesti za večerjo, in kruh, ostala je le trda skorja.

	Sedla je na stopnice, da bi si sezula čevlje. Mučno opravilo. V plašču in nogavicah je tako sedela in opazovala vlažen madež na tleh in razmišljala.

	Lily je šlo razmišljanje počasi od rok – vedno je bilo tako, odkar je bila otrok. Bila je ženska, ki je pustila življenju teči dalje, ne da bi se obremenjevala bolj, kot je to potrebno. Dogodki preteklosti, vsi pritoki in zavoji, niso bili na noben način posledica kakršnihkoli odločitev, pač pa zgolj naključja usode, ki ji jih je skrivnostno namenil Bog, ali so bili posledica dejanj drugih ljudi. Ob vsaki spremembi jo je zgrabila panika, a podredila se je brez vprašanj. Edino upanje, ki ga je gojila vrsto let, je bilo, da se stvari ne bi poslabšale – čeprav se na splošno so. O dogodkih preteklosti ni imela navade razmišljati. Ampak zdaj, ko se je polegel prvi šok po Annini vrnitvi, je sedela na stopnicah in čutila je, kako se vprašanje prebija na površje.

	Ann iz nočnih mor je bila strašljiva in maščevalna, žugala ji je s prstom in jo gledala s črnimi očmi. Ann iz Laboda pri Radcotu, Ann, ki je zdaj živela z Vaughanovima, je bila čisto drugačna. Bila je umirjena. Ni strmela ali kazala s prstom, niti je ni besno motrila. Ni bilo videti, da bi hotela komu škodovati, še najmanj Lily. Ta Ann, ki se je vrnila, je bila veliko bolj podobna Ann, kakršna je bila nekoč.

	Dve uri je Lily sedela v temi, skozi okno se je videlo le nočno nebo, slišala je le šumenje reke. Razmišljala je o Ann, ki se je vrnila iz reke, reka je kapljala z nje. Razmišljala je o Ann v modri volneni obleki pred kaminom v Buscot Lodgeu. Ko se je mokri madež na tleh posušil, se vprašanje v njenih mislih še vedno ni izoblikovalo in bila je še daleč od vsakršnega odgovora. Ko je mukoma vstala, slekla plašč in legla v posteljo, ji je ostala le globoka in nepojasnjena skrivnost.

	Materine oči

	Nekaj se zgodi in nato se pripeti nekaj drugega, potem pa se zgodi še kup drugih stvari, pričakovanih in nepričakovanih, običajnih in neobičajnih. Ena od običajnih stvari, ki so bile posledica dogodkov v Labodu tisto noč, je bila, da se je Rita spoprijateljila z gospo Vaughan. Začelo se je, ko je zaslišala trkanje na vratih in na pragu našla gospoda Vaughana.

	»Rad bi se vam zahvalil za vse, kar ste storili tisto noč. Če ne bi bilo vas in vaše odlične nege – no, na to raje ne pomislim.« Na mizo je odložil ovojnico. »V zahvalo,« je dodal in jo prosil, naj pride v Buscot Lodge znova preverit dekličino zdravje. »Peljala sva jo k zdravniku v Oxford. Pravi, da ni utrpela resnih posledic, pa vendar, tedenski pregled ji ne bo škodil, kajne? Tudi moja žena si to želi – tako bova mirnejša.«

	Z Rito sta določila dan in uro, ko pa je odšel, je odprla ovojnico. Vsebovala je radodarno vsoto, dovolj veliko, da se je zamislila nad premoženjem Vaughanovih in koliko jim pomeni hčerkino življenje, in dovolj skromna, da ni bila v zadregi. Bila je ravno pravšnja.

	Na dogovorjeni dan za Ritin obisk v Buscot Lodgeu je lilo kot iz škafa. Dež je razburkal gladino reke, ki se je prelevila v nenehno spreminjajoč se vzorčast trak. Rita je prispela v hišo in odpeljali so jo v prijeten salon – sijoče rumene tapete, okrog kamina so bili razporejeni udobni fotelji, veliko polkrožno okno je ponujalo razgled na vrt. Na preprogi pred kaminom je na trebuhu ležala gospa Vaughan in z deklico prebirala knjigo. Prevalila se je, z enim spretnim gibom je že bila na nogah in prijela Rito za roke.

	»Kako naj se vam zahvaliva? Zdravnik v Oxfordu je postavil enaka vprašanja kot vi in opravil je enak pregled. Svojemu možu sem rekla: 'Veš, kaj to pomeni? Da je Rita dobra kot vsak zdravnik! Morava jo prepričati, da bo vsak teden prišla k nam in preverila, ali je vse tako, kot mora biti.' In tukaj ste!«

	»Normalno je, da po vsem, kar se je zgodilo, nočete tvegati.«

	Odkar je bila odrasla, Helena Vaughan ni nikoli imela prijateljice. Omejeni stiki z odraslimi ženskami v salonih je niso prepričali, da bi se iz njih razvilo kaj več. Eleganca in umirjeno obnašanje, ki se pritičeta dami, sta bila za dekle, ki je odraščalo v čolnarni, povsem tuji in ravno zato je očarala gospoda Vaughana – s svojo vihravostjo in iskrenim uživanjem v naravi ga je spominjala na dekleta, s katerimi je odraščal v bližini rudnikov na Novi Zelandiji. Ampak v Riti je Helena prepoznala žensko, ki je ne zanimajo samo saloni. Sicer je bila dobrih ducat let starejša in v vseh ozirih zelo drugačna, pa vendar je bila Heleni všeč, in občutek je bil obojestranski.

	Majhna deklica, ki je bila sedaj v modri oblekici z belim ovratnikom in modrih čeveljcih z belo obrobo videti povsem drugačna, je pričakujoče dvignila glavo, ko so se odprla vrata. Ko je zagledala Rito, je iz radovednih oči izginilo zanimanje, spet se je posvetila knjigi.

	»Kar nadaljujta z listanjem knjige,« je rekla Rita, »jaz pa ji bom preverila utrip. No, sicer mi tega sploh ni treba – videti je zdrava.«

	Res je bilo tako. Dekličini lasje so se lesketali. Lička je imela rahlo, a razločno rožnata. Roke in noge je imela okretne, njeni gibi so bili uravnoteženi. Enako kot gospa Vaughan je ležala na trebuhu in se opirala na komolce, nogi pa je prekrižani molela v zrak. Brez besed, a nadvse dojemljivo je gledala slike, medtem ko je gospa Vaughan usmerjala njeno pozornost od ene do druge.

	Rita je sedla na najbližji fotelj in prijela deklico za zapestje. Deklica jo je za hip presenečeno pogledala, potem se je spet posvetila knjigi. Kožo je imela toplo na dotik, utrip dobro zaznaven. Rita je bila zaposlena s štetjem utripov in opazovanjem kazalcev na uri, a iz podzavesti je vzniknil spomin, kako je tisto noč v Labodu z deklico v naročju zaspala na stolu.

	»Vse je natanko tako, kot mora biti,« je rekla in izpustila toplo zapestje.

	»Ne odidite še,« je poprosila Helena. »Vsak trenutek nam bo kuharica postregla s popečenim kruhom in jajci. Saj boste ostali, kajne?«

	Med zajtrkom sta se še naprej pogovarjali o deklici in njenem zdravju. »Vaš mož mi je povedal, da še ni spregovorila.«

	»Ne še.« Gospa Vaughan ni bila videti zaskrbljena. »Oxford-ski zdravnik je rekel, da se ji bo glas povrnil. Morda bo trajalo šest mesecev, a bo znova govorila.«

	Rita je zelo dobro vedela, da zdravniki neradi priznajo, kadar ne poznajo odgovora na vprašanje. Če ne poznajo dobrega, neka-teri radi hitro izberejo slabo razlago, kot pa da ne bi odgovorili. Tega gospe Vaughan ni povedala.

	»Je Amelia prej normalno govorila?«

	»Oh, ja, blebetala je, kot to pač počnejo dveletni otroci. Drugi je niso vedno razumeli, medve pa sva se, kajne, Amelia?«

	Helena je imela deklico neprestano na očeh in prav vsako besedo, ne glede na vsebino, je izrekla z nasmeškom na ustih, kot bi jo osrečeval že sam pogled na hčerko. Popečeni kruhek ji je razrezala na kocke in jo spodbujala, naj jih pomoči v mehko jajčno sredico. Deklica se je hrane lotila nadvse zavzeto. Ko je rumenjaka zmanjkalo, ji je Helena dala v roko žlico, deklica jo je zgrabila in se lotila beljaka. Helena je zadovoljno opazovala hčerko in kadarkoli je pogledala Rito, ji je na ustih igral enak nasmešek. Svojo srečo je delila brez zadržkov, ko pa je s svojim žarečim obrazom pogledala Rito, je Rito prevel dvom. Ponavadi ji je bilo v veselje videti mlado žensko tako srečno, ampak Rita je nehote občutila bojazen. Helenine sreče ni želela oklestiti, a dolžnost ji je velevala, da mora biti previdna.

	»Je kaj novega v zvezi z gospodom Armstrongom in njegovo pogrešano hčerko?«

	»Ubogi gospod Armstrong.« Helenin lepi obraz se je namrščil. »Hudo mi je zanj. Nobenih novic ni.« Zavzdihnila je, bilo je očitno, da z njim globoko sočustvuje, pa vendar se je Riti zdelo, da svoje sreče sploh ne povezuje z bolečino gospoda Armstronga. »Mislite, da oče čuti enako kot mati? Izgubo, mislim. In ker ne ve, kje je njegova hčerka?«

	»To je odvisno od očeta, najbrž. In matere.«

	»Verjetno imate prav. Mojega očeta bi ubilo, če bi me izgubil. In gospod Armstrong se zdi zelo …« Zamišljeno je utihnila. »Zelo čustven moški. Vam ne?«

	Rita se je spomnila njegovega utripa. »Na prvi pogled je težko reči. Morda nihče od nas ni bil povsem pri sebi. Ste ga še videli od takrat?«

	»Obiskal nas je. Da bi jo znova videl, a bil je bolj umirjen.«

	Rita je v njenem glasu zaznala negotovost.

	»Pa je delovalo? Je prišel do zaključka?«

	»Ne bi mogla reči, da je,« je zamišljeno odvrnila Helena, potem pa je z očmi poblisnila proti Amelii in šepetaje dodala: »Govori se, da je njegova žena njuno hčerko utopila, potem pa je popila strup. Tako se govori.« Mučno je zavzdihnila. »Našli bodo truplo. To ponavljam Anthonyju – morajo ga najti – in potem bo gospod Armstrong prepričan.«

	»Minilo je že kar nekaj časa. Mislite, da jo še lahko najdejo?«

	»Morajo jo. Dokler je ne bodo, bo ta možakar v vicah. Malo verjetno je, da bi jo po tolikšnem času našli živo. Koliko tednov je minilo? Štirje?« Dneve je preštevala na prste kot otrok. »Skoraj pet. Do zdaj bi že morali nekaj najti … Vam povem, kaj mislim o tem?«

	Rita je prikimala.

	»Zdi se mi, da ne prenese misli, da se je Alice utopila, zato se oklepa možnosti, da je Amelia Alice, da bi si prizanesel muke. Oh, nesrečnik.«

	»Od takrat ga niste več videli?«

	»Še dvakrat smo se videli. Znova se je vrnil čez deset dni in potem spet čez deset dni.«

	Rita je polna pričakovanja čakala, da bo Helena nadaljevala, in tudi je.

	»Prišel je nepričakovano, kar odsloviti pa ga nisem mogla. Le kako bi ga lahko? Prišel je v hišo in z Anthonyjem sta spila kozarec portovca. Pogovarjali smo se o tem in onem, nič kaj posebnega, in Amelie ni omenil, ko pa je prišla v sobo, ni mogel odvrniti pogleda z nje … Vendar pa ni rekel, da je prišel zaradi nje. Oglasil se je, kot bi naključno šel mimo in ker smo znanci … Le kaj drugega nama je preostalo, kot da sva ga povabila naprej?«

	»A tako …«

	»In zdaj smo najbrž res znanci in … no, tako pač je.«

	»In Amelie sploh ne omenja? Ali Alice?«

	»Govori o kmetovanju in konjih in vremenu. Anthonyja spravlja ob pamet – ne mara pomenkovanja – a kaj lahko narediva? Zavrniti ga ne moreva, preveč je žalosten.«

	Rita je bila zamišljena. »To se mi zdi malce čudno.«

	»Saj tudi je čudno,« se je strinjala Helena, potem pa se je njen nasmešek vrnil. Spet je pogledala deklico in ji z lička obrisala marmelado. »Kaj pa zdaj?« je vprašala. »Gremo na sprehod?«

	»Vrniti se moram. Morda je kdo zbolel in me kdo išče …«

	»Potem pa vas bova del poti pospremili. Pot teče ob reki, reko pa imava radi, kajne, Amelia?«

	Ob omembi reke je deklica, ki je sproščeno in zasanjano sedela na stolu, kar poskočila. Njen pogled je postal zvedav in splezala je s stola na tla. Medtem ko so se spuščale po rožnatem nabrežju, je deklica stekla naprej.

	»Reko obožuje,« je pojasnila Helena. »Jaz sem bila takšna. Tudi moj oče. Veliko njega vidim v njej. Vsak dan prideva sem, ona pa vsakič steče naprej.«

	»Torej se je ne boji? Po nesreči?«

	»Niti najmanj. Živi zanjo. Sami boste videli.«

	In res, ko sta prišli do reke, je deklica stala pri samem robu, sicer na trdih tleh, a kolikor je bilo mogoče blizu vode. Rita se ni mogla upreti vzgibu, iztegnila je roko in deklico prijela za ovratnik, da bi jo zadržala, če bi ji spodrsnilo. Helena se je zasmejala. »Rojena je za reko. Na kožo ji je pisana.«

	Deklica je resnično živela za reko. Z rahlo privzdignjenimi očmi in odprtimi usti se je ozirala po njej navzgor. Rita jo je poskušala prebrati. Je šlo za pričakovanje? Deklica je obrnila glavo in pregledala drugo stran reke. Karkoli že je upala, da bo videla, tega ni bilo tam. Na otroškem obrazku se je naslikalo razočaranje, a le za hip, potem je spet postala vesela in z majhnimi nožicami stekla proti rečnemu zavoju.

	Gospa Vaughan jo je nenehno spremljala s pogledom. Ali je govorila o svojem možu ali o svojem očetu ali čemerkoli, ves čas je spremljala deklico in njen pogled se ni niti malo spremenil. Njene oči so bile polne ljubezni, nežnosti in radosti, in ko je tu in tam s pogledom ošinila Rito, je ta ljubezen vela iz njih, preplavila je Rito in vse drugo, kar so videle njene oči. V tem pogledu je bilo nekaj, kar je Rito spomnilo na pogled v očeh nekoga, ki mu je dala še posebej močan protibolečinski napitek, ali nekoga, ki je popil preveč doma narejenega alkohola, ki ga je bilo zadnje čase na pretek.

	Odpravili sta se proti koči, deklica je stekla naprej in ko ju ni mogla več slišati, je Helena rekla: »Ta zgodba, ki jo pripovedujejo v Labodu … da je bila mrtva in potem spet živa …«

	»Kaj je z njo?«

	»Anthony pravi, da imajo v Labodu bujno domišljijo … da napihnejo vsako malenkost, ki ni povsem običajna. Pravi, da se je bodo ljudje naveličali in nanjo pozabili. Meni zgodba ni všeč. Pa vam?«

	Rita je malce pomislila. Zakaj bi obremenjevala žensko, ki je že tako v skrbeh za svojega otroka? Po drugi strani pa svojim bolnikom ni nikoli lagala, da bi jih pomirila. Raje je poiskala način, da je bolniku povedala toliko resnice, kolikor je je lahko prenesel ali kolikor je sama želela. Tudi zdaj je uporabila enako strategijo. Resnico je sistematično razdelila na delčke. Razmišljala je pod pretvezo, da se posveča robu krila, ko so prečkale precej blaten del poti. Ko je imela odgovor, iskren in objektiven, pripravljen, je spregovorila.

	»Deklico so rešili iz vode v zelo nenavadnih okoliščinah. Vsi so mislili, da je mrtva. Kožo je imela voščeno belo. Zenici se nista odzivali na svetlobo – to pomeni, da je bila črna sredina razširjena. Utripa niso zaznali. Dihanja tudi ne. Ko sem prišla tja, sem vse to videla in opazila tudi jaz. Utripa sprva nisem čutila, kasneje pa. Bila je živa.«

	Rita je opazovala Heleno in ugibala, le kaj si misli o tem namerno kratkem pojasnilu. V njem so bile vrzeli, ki jih nekdo opazi, nekdo pa ne, in ki se jih da zapolniti na številne načine; vrzeli, ki porodijo številna nova vprašanja. Kakšnega dihanja se ne da zaznati? Kakšnega utripa se ne občuti? In beseda 'kasneje', s katero je nadomestila bolj izrazno 'sčasoma' – pulza nisem našla, kasneje pa sem ga. Če kasneje predstavlja nekaj sekund, nič hudega, kaj pa celo minuto? Kaj si človek misli o tem?

	Helena ni bila Rita in vrzeli je zapolnjevala drugače. Rita jo je opazovala, ko je hodila ob njej in oblikovala svoje zaključke, ves čas pa je gledala deklico, ki je bila nekaj metrov pred njima. Deklica je hodila samozavestno, za veter in občasne dežne kaplje se ni menila. Dejstvo, da je živa, je predstavljalo čudo in Rita je dobro razumela, zakaj je zasenčila vse drugo.

	»Torej so mislili, da je Amelia mrtva, pa ni bila. Zmotili so se. In iz tega napletli zgodbo.«

	Zdelo se je, da Helena ne potrebuje potrditve. Od Rite je ni dobila.

	»Če samo pomislim, da je bila tako blizu smrti. Če pomislim, da je bila najdena in skoraj takoj spet izgubljena.« Za hip je odtrgala pogled z deklice in pogledala Rito. »Hvala bogu, da ste bili tam vi!« Ko sta se približali Ritini koči, je rekla: »Ne smeva biti pozni. Popoldan pride možakar, ki bo na okna namestil ključavnice.«

	»Na okna?«

	»Občutek imam, da jo nekdo opazuje. Tako bo najbolje. Bolje ukrepati kot obžalovati.«

	»Ljudje se za deklico zelo zanimajo … To je neizbežno. Sčasoma se bo poleglo.«

	»V mislih nisem imela javnih krajev, ampak na vrtu in ob reki. Vohun.«

	»Ste koga videli?«

	»Ne, ampak vem, da je nekdo tam.«

	»Domnevam, da o ugrabitvi niste izvedeli nič novega? Njena vrnitev ni razvezala jezikov?«

	Helena je odkimala.

	»Imate kakšno idejo o tem, kje je bila pretekli dve leti? Nekaj se je govorilo, da so bili vpleteni rečni cigani, kajne? Mislim, da je policija enkrat preiskala njihove čolne.«

	»Ja, ko jih je dohitela. Ničesar niso našli.«

	»In znova se je prikazala, ko so bili cigani spet na reki …«

	»Ko jo gledam, kako uporablja nož in vilice, si lahko predstavljam, da je zadnji dve leti živela s cigani. Ampak iskreno rečeno te misli ne prenesem.«

	Močan sunek vetra je razpihal reko, valovi so v zrak ponesli pršec, kapljice so padle nazaj in na gladini risale svojstven vzorec. Medtem ko je Rita opazovala naključno spreminjanje reke, je zmedeno razmišljala o razlogu, ki bi ga cigani lahko imeli, da bi ukradli otroka, nato pa ga dve leti kasneje vrnili mrtvega. Odgovora ni našla nobenega.

	Tudi Helena je razmišljala, a po svoje. »Če bi lahko, bi ti dve leti izbrisala. Včasih se mi zdi, da sem si jo samo domišljala … ali jo je moje hrepenenje nekako pripeljalo nazaj s temnega kraja, kjer je bila. Ob vsej tisti bolečini bi prodala dušo, dala življenje, da bi jo dobila nazaj. Vse tiste muke … In zdaj se včasih vprašam, kaj, če sem res to storila? Kaj, če sploh ni resnična?«

	Obrnila se je k Riti in za hip se je v njenih očeh pokazal oris groze zadnjih dveh let. Pogled je bil tako pretresljiv, da se je Rita zdrznila.

	»In takrat jo moram samo pogledati!« Mlada mamica je me-žiknila in s pogledom poiskala hčerko. Spet je bil zaslepljen od ljubezni. »Amelia je. Je ona.«

	Prišli sta do točke, nedaleč od Ritine hiške. »Posloviti se morava, Rita, ampak saj boš spet prišla, kajne? Naslednji teden?«

	»Če želiš, vendar je zdrava. Brez potrebe te skrbi.«

	»Kljub temu pridi. Všeč si nama, kajne, Amelia?«

	Nasmehnila se ji je in Rita je spet občutila božljaj materine ljubezni, očarljive in žareče, a tudi zaskrbljene.

	*

	Rita je hodila naprej proti domu in prišla do mesta, kjer je na zavoju rasel ogromen glog in zakrival pogled na pot. Iz zamišljenosti jo je predramil nepričakovan vonj – po sadju? kvasu? – in preden je v temni senci, skriti za grmičevjem, prepoznala osebo, je bilo že prepozno. Šla je mimo, on je skočil iz skrivališča, niti krikniti ni uspela, že jo je s suhimi rokami zgrabil od zadaj in ji na vrat pritisnil nož.

	»Broško imam – vzemi jo. Denar imam v denarnici,« je mirno dejala, ne da bi se zganila. Broška je bila narejena iz žice in stekla, ampak on tega ni vedel. Četudi bi, ga bo denar pomiril.

	Ampak ni hotel tega.

	»Ali govori?« Zdaj ko je bil tako blizu, je bil vonj močnejši.

	»Kdo?«

	»Deklica. Govori?«

	Stresel jo je. Rita je občutila, da jo je nekaj dregnilo v hrbet, malo pod vratom. Rob klobuka? Ja, tudi njegov glas je prihajal nižje od njenega ušesa – čeprav je bil zelo močan, je bil nižji od nje.

	»Vaughanova deklica? Ne, ne govori.«

	»Obstaja zdravilo, ki bi ji vrnilo govor?«

	»Ne.«

	»Torej ne bo nikoli več govorila? Je to rekel zdravnik?«

	»Mogoče se ji bo govor povrnil po naravni poti. Zdravnik je rekel, da se bo zgodilo v šestih mesecih ali pa nikoli.«

	Čakala je na še več vprašanj, a jih ni bilo.

	»Denarnico vrzi na tla.«

	S tresočimi se rokami je iz žepa izvlekla mošnjo iz blaga – v njej je imela denar, ki sta ji ga dala Vaughanova – jo spustila na tla, naslednji trenutek pa jo je močno sunil v hrbet, da je kar poletela naprej in pristala na prodnatih tleh. Glavno, da nisem poškodovana, se je pomirila, ko pa je spet prišla k sebi in vstala, moškega in njene denarnice ni bilo več.

	Globoko zamišljena je pohitela domov.

	Kateri oče?

	Anthony Vaughan se je nagnil proti ogledalu in z britvico potegnil po namiljenem licu. V ogledalu je ujel svoj pogled, še enkrat je poskusil razvozlati svoje misli. Začel je tam kot vedno: ta deklica ni Amelia. To bi moral biti začetek in konec vprašanja, a ni bilo tako. Ena majhna gotovost ni vodila k naslednji stopnici, pač pa se je vedno znova pogreznil, ne glede na to, v katero smer je šel. Spoznanje je bledelo, z vsakim novim dnem ga je težje ohranjal. Helena je bila tista, ki ga je spodkopavala. Vsak nasmešek na ženinem obrazu, vsak izbruh smeha, vsaka radostna beseda je bila razlog, da je to spoznanje odrival na stran. V dveh mesecih, odkar je bila deklica pri njima, je žena z vsakim dnem postajala lepša, tudi izgubljena teža se ji je povrnila, lasje so ji spet sijali in lica je imela rožnata. Njeno obličje je kipelo od ljubezni, ne samo do deklice, temveč tudi do njega.

	Ampak ni bilo samo zaradi Helene tako, kaj? Temveč tudi zaradi deklice.

	Njegove oči so neprestano iskale dekličin obraz. Pri zajtrku, ko jo je hranil z marmelado, je opazoval obliko njene čeljusti; opoldan je kot začaran strmel v njene lase in zvečer, ko se je vrnil z dela na Otoku žganja, ni mogel odtegniti pogleda z njenega lepo oblikovanega ušesa. Njene poteze je poznal bolje kot ženine ali svoje. Nekaj v teh potezah ga je mučilo – nekaj v njej – nekaj pomenljivega, le da ni mogel doumeti, kaj. Videl jo je tudi, ko ni bil zraven nje. Na vlaku, ko je opazoval mimo brzečo pokrajino, je videl njen obraz vtkan v polja in nebo. V pisarni so se njene poteze pojavljale kot vodni žig na papirju, na katerega je zapisoval številke. Celo v sanjah ga je preganjala. Kup likov, resničnih in izmišljenih, je imelo dekličin obraz. Enkrat je sanjal o Amelii – o svoji Amelii – in tudi ona je imela dekličin obraz.

	Neprekinjeno opazovanje njenih potez, ki se je začelo, ker je hotel ugotoviti, kdo je, je postopno preraslo v poskus, da bi pojasnil lastno očaranost. Zdelo se mu je, da je njen obraz model, iz katerega so se razvila vsa druga obličja, tudi njegovo. Tako neskončno je strmel v njen obraz, da je sčasoma v njem prepoznal svojega. Tega ni mogel povedati Heleni. Ona bi slišala le tisto, česar ni hotel, in sicer da v svoji hčerki vidi sebe.

	Je na deklici dejansko videl nekaj poznanega? Poskušal si je dopovedati, da je občutek prepoznavnosti le naraven odmev trenutka, ko jo je uzrl prvič. Zagotovo se mu zdi znana samo zato, ker jo neprestano gleda. Preprosto je bila podobna sebi, zato jo je poznal. A iskrenost mu je velevala, da stvari niso tako preproste. Spomin se ni povsem ujemal z občutkom. Kot bi deklica v njem zbudila nekaj, kar je bilo veliko kot spomin in imelo enako obliko, a je bilo obrnjeno od znotraj navzven. Nekaj podobno spominu – kot dvojček, morda, ali njegovo nasprotje.

	Helena je vedela, da ne verjame, da je deklica njuna hči. To je vedela, ker ji je povedal prvi dan, takoj zatem, ko sta dala deklico spat. Nad njegovimi besedami je bila presenečena, a vsaj navzven niti malo zaskrbljena.

	»V dveh letih se obraz majhne punčke zelo spremeni,« mu je nežno dejala. »Potrpežljiv moraš biti. Čas bo naučil tvoje srce, da jo bo spet prepoznalo.« Dlan mu je položila na roko in to je bilo prvič po dveh letih, da se ga je dotaknila in ga ljubeče pogledala. »Do takrat pa mi zaupaj. Jaz jo poznam.«

	Kadar sta zdaj to omenila, je bila do njega prizanesljiva – zadeva je bila jasna, le njen ljubi, trapasti možek je še ni dojel. Prepričevala ga ni. Še vedno ima rada med, je enkrat pripomnila pri mizi, in pa No, to se ni spremenilo! ko ji je deklica odrinila roko, v kateri je držala krtačo za lase. Helena je slepo zaupala, da se bo čez čas spametoval. Iz njenega vedenja je bilo razvidno, da se z moževimi dvomi ne obremenjuje, prepričana je bila, da bodo izginili. On zadeve ni omenjal. Ni se bal, da bo postala zaskrbljena, ravno nasprotno: 'No, vidiš,' bi mu rekla, če bi ji kaj omenil. 'Sploh je ne poznaš in zdaj se ti vse vrača.'

	V glavi je imel zmešnjavo, ki bi postala samo še večja, če bi jo poskusil urediti, in ne samo enkrat je Vaughan pomislil na zelo preprosto rešitev. Zakaj ne bi enostavno verjel, da je njuna hči? Z dekličino vrnitvijo se je prelomilo prekletstvo, vrnila se jima je sreča. Leti bolečine, ko sta bila ujeta v žalost in obup, sta mimo. Deklica je Heleni vrnila radost, njemu pa nekaj neprecenljivega, čeprav tega ni znal poimenovati. Zelo kmalu ga je začelo skrbeti, kadar je deklica jedla manj kot ponavadi; kadar je ponoči jokala, se je bal zanjo, in se veselil, ko je proti njemu stegnila roke.

	Amelie ni bilo več, a prišla je ta deklica. Njegova žena je verjela, da resnično je Amelia. Tudi podobna ji je bila. Življenje, pred njenim prihodom nevzdržno, je spet postalo prijetno. Deklica mu je vrnila Heleno, še več, deklica si je utrla pot do njegovega srca. Ne bi pretiraval, če bi rekel, da jo ima rad. Si je želel, da bi bila Amelia? Ja. Na eni strani so bili ljubezen, lagodje, sreča. Na drugi je obstajala možnost, da stvari v hipu postanejo takšne, kot so bile … Torej? S kakšnim razlogom se tako trmasto oklepa svojega prepričanja, če ga tok tako močno vleče v drugo smer?

	Obstajal je le en razlog. Robin Armstrong.

	»Našli bodo truplo,« je vztrajala Helena. »Njegova žena je utopila njunega otroka – to vedo vsi – in ko bodo truplo našli, bo vedel.«

	Ampak minila sta že dva meseca in našli niso nobenega trupla.

	Do tega trenutka Vaughan ni storil ničesar. Bil je dobrega srca. Pošten in spodoben. In tudi sedaj je nameraval ostati pošten in spodoben. Bil je on in bil je Robin Armstrong, ampak bili sta tudi Helena in deklica. Nadvse pomembno je, da bo izid najboljši za vse. Tako ni moglo iti v nedogled, koristilo ni nikomur. Potrebno je najti rešitev in danes bo naredil prvi korak.

	Hitro se je obril, si z brisačo popivnal obraz in se oblekel. Moral je ujeti vlak.

	*

	Splošno znana kot Monty in Mitch – vsaka misel, da gre za nekakšen malomeščanski potujoči cirkus, je izginila ob pogledu na medeninasto ploščo poleg resne jurijevske oxfordske meščanske hiše – Montgomery & Mitchell, pravno in poslovno svetovanje. Temze skozi okna hiše ni bilo mogoče videti, pa vendar je bila njena prisotnost občutna v vsakem prostoru. Ne le v vsaki sobi, pač pa tudi v vsakem predalu in omarici v vseh prostorih, s to odvetniško pisarno so namreč sodelovali vsi, ki so imeli z reko povezan posel vse od Oxforda pa več kilometrov gorvodno. Gospod Montgomery osebno ni maral čolnov, tudi ribič ni bil ali slikar akvarelov; pravzaprav je živel iz leta v leto, ne da bi reko sploh pogledal, pa vendar lahko rečemo, da je živel in dihal z njo. Gospod Montgomery si Temze ni predstavljal kot rečni tok, temveč kot dotok denarja, suhega in papirnatega, velik del dohodka pa je vsako leto naložil na svoj osebni bančni račun, in za to je bil zelo hvaležen. Dneve je zadovoljno preživljal med pripravljanjem pogodb in pogajanji za posojila, kadar pa je naletel na redek, a zelo donosen posel, je kar žarel od zadovoljstva.

	Vaughan je stal na stopnicah, roko je držal na zvoncu, a pozvonil še ni.

	»Amelia,« si je zamrmral. In potem, morda preveč energično: »Amelia!«

	Izgovorjavo tega imena je nenehno vadil, nikoli ga namreč ni mogel izreči gladko in ker se je pretirano trudil, je celo njemu zvenelo prisiljeno.

	»Amelia,« je ponovil še tretjič v upanju, da zdaj že obvlada, in pozvonil.

	Vaughan jim je pisal, tako da so ga pričakovali. Fant, ki je odprl vrata in vzel njegov plašč, je bil isti kot vedno. Tam je bil tudi pred dvema letoma, ko je prišel Vaughan uredit zadeve v zvezi s hčerkino ugrabitvijo. Fant je bil takrat še mlajši in povsem izgubljen, ker ni vedel, kako naj se vede, ko se je soočil z očetovo žalostjo in velikim strahom. Kljub močnim čustvom ga je Vaughan miril, da ni sam kriv, če ne ve, kako naj pogleda v obraz gospe, ki je ostala brez svojega edinega otroka. Danes je fant – še vedno je bil samo fant, čeprav nekoliko višji – ostal mirno vljuden, ko je vzel plašč in ga obesil na kljuko; ko pa se je spet obrnil k Vaughanu, se ni mogel več zadrževati.

	»Oh, kako dobra novica, gospod! Kakšen preobrat! Zagotovo sta presrečna, vi in gospa Vaughan, gospod!«

	Med fantom, ki je obešal plašče, in Montyjevimi in Mitchevimi strankami rokovanje ni bilo v navadi, ampak trenutek je bil resnično tako pomemben – vsaj kar je zadevalo fanta – da mu je Vaughan dovolil seči v roko in jo pošteno stresti.

	»Hvala,« je zamrmral, in če je bil njegov odziv preskromen za tako srčne čestitke, je bil fant premlad, da bi to opazil. Ves sijoč je gospoda Vaughana pospremil v pisarno gospoda Montgomeryja.

	Ko je Vaughan vstopil, mu je gospod Montgomery veselo, a profesionalno ponudil roko.

	»Lepo vas je spet videti, gospod Vaughan. Moram reči, da odlično izgledate.«

	»Hvala. Ste dobili moje pismo?«

	»Seveda. Sedite in mi vse povejte. Ampak najprej kozarček portovca, prav?«

	»Hvala.«

	Vaughan je na Montgomeryjevi mizi uzrl svoje pismo. Pravzaprav je v njem povedal zelo malo, najmanj, kot je lahko, ampak ko ga je sedaj gledal razganjenega in pozorno prebranega, je pomislil, ali je morda napisal preveč. Vaughan je pisal tekoče in čitljivo, in medtem ko si je dal Montgomery opravka s kozarcema, je ujel nekaj stavkov, ki jih je včeraj napisal. »Deklico so našli … zdaj skrbiva zanjo … morda bom potreboval vaše usluge v zvezi …« To niso bili, ga je prešinilo zdaj, izrazi človeka, ki je presrečen, ker se je njegova edinka vrnila.

	Montgomery je predenj postavil kozarec. Vaughan je srknil požirek. Možakarja sta pokomentirala portovec, kot je to med poslovneži navada. Montgomery zadeve ni hotel prvi omeniti, je pa ustvaril trenutek tišine, ko je odkrito čakal, da ga bo Vaughan zapolnil.

	»Zavedam se, da v pismu nisem navedel, v kakšnem oziru potrebujem vaše usluge v zvezi z nedavnimi dogodki,« je začel. »O nekaterih stvareh se je bolje pogovoriti na štiri oči.«

	»Se popolnoma strinjam.«

	»Dejstvo je, da obstaja možnost – sicer zelo majhna, a vredna pozornosti – da bo otroka zahteval nekdo drug.«

	Montgomery je prikimal, a nič kaj presenečeno, kot bi kaj takega pričakoval. Čeprav jih je imel gospod Montgomery že čez šestdeset, je imel deški obraz. Po štiridesetih letih učenja poke-raškega obraza v pisarni so mišice, ki trznejo v odgovor na dvom, skrb ali sum, otopele do mere, da je bil njegov obraz nezmožen pokazati kaj drugega kot le naklonjeno prijaznost.

	»V Oxfordu živi mladenič, ki trdi – vsaj jaz tako mislim – da je oče te deklice. Njegova odtujena žena je umrla v Bamptonu, njegova hčerka pa je izginila. Alice, tako ji je ime, je bila istih let, izginila pa je približno takrat, ko so našli,« – Vaughan je začutil cmok, pričakoval ga je in bil nanj pripravljen – »Amelio. Nesrečno naključje je porodilo negotovost …«

	»Negotovost …«

	»V njegovih očeh.«

	»V njegovih očeh. Ja. Dobro.«

	Montgomery je poslušal, njegov obraz je bila ena sama dobrohotnost.

	»Mladenič – piše se Armstrong – že lep čas ni videl žene in hčerke. Zato ne more z gotovostjo reči, da je deklica njegova.«

	»Medtem ko ste vi po drugi strani popolnoma prepričani,« njegov pogled je ostal nespremenjen, »da je deklica vaša?«

	Vaughan je debelo pogoltnil. »Tako je.«

	Montgomery se je prijazno nasmehnil. Bil je preveč uglajen, da bi iz stranke izvlekel dvom. »Torej je deklica vaša hčerka.« V vseh ozirih so besede zvenele dokončno, ampak Vaughanova negotovost je v njih našla vprašanje.

	»Ime ji je,« – spet cmok – »Amelia.«

	Montgomery se je še naprej smehljal.

	»Nobenega dvoma ni,« je dodal Vaughan.

	Nasmešek ni zbledel.

	Vaughan je čutil, da mora nekako podkrepiti svoje besede. »Materin instinkt je močna reč,« je zaključil.

	»Materin instinkt!« je opogumljajoče vzkliknil Montgomery. »Kaj bi lahko bilo še bolj dokončno? Seveda,« – njegov obraz se ni niti malo spremenil – »skrbništvo za otroka pripada očetu, ampak materinski čut! Na svetu ni bolj prefinjene reči!«

	Vaughan je pogoltnil. Tvegal je. »Amelia je,« je rekel »Vem, da je.«

	Montgomery ga je pogledal, obraz je imel okrogel, čelo gla-dko. »Odlično.« Zadovoljno je prikimal. »Odlično. Torej, imam veliko izkušenj z zahtevki za določeno blago, ki iz tega ali onega razloga zaide. Ne zamerite, če bom uporabil te izkušnje – primerjava zna priti prav – da preverim, kako močan je primer tega Armstronga.«

	»Primer sploh še ne obstaja. Deklica pri nama živi dva meseca, možakar pa nas občasno obišče. Pride in jo opazuje, vendar pa niti ne trdi, da je njegova, niti ne prizna, da je najina. Vsakič ko se prikaže, sem pripravljen na pogovor, da zadevo razjasniva, on pa je sploh ne omeni. Nočem pritiskati nanj – še najmanj si želim spodbuditi nastanek primera – in vse dokler ne bo rekel 'moja je', je očitno, da tudi on ni povsem prepričan, da je res. Nočem drezati vanj, vendar pa sem negotov. Moja žena …«

	»Vaša žena?«

	»Moja ženi meni, da bo navzven zadeva trajala le, dokler ne najdejo njegove hčerke. Vsak dan pregledujeva novice o najdenih otrocih – o truplu, najdenem v reki – a čakava zaman, nobene takšne novice ni. Postajava nemirna, ker zadeva tako dolgo ostaja nerešena, ampak Heleni se možakar smili, sama še predobro ve, kako boli izguba otroka. Zato sprejema njegove obiske, čeprav je zadeva prešla mejo, da bi lahko bil prepričan. Njegov lastni otrok je izpuhtel in bojim se, da zaradi obupa in žalosti ne more dojeti, da Amelia,« – cmoka skorajda ni bilo več, vse bolje mu gre! – »ni njegov otrok. Žalost je mogočna sila, in kdo bi vedel, česa je zmožen človek, ki izgubi otroka? Lahko se domisli marsičesa, kot pa si prizna, da je za vedno izgubil otroka – edinega otroka.«

	»Zelo dobro razumete njegovo mišljenje in položaj, gospod Vaughan. Potemtakem moramo preveriti dejstva, v pravu so namreč pomembna samo dejstva, in ugotoviti, kako močan je ta primer v osnovi, za vsak slučaj, če bi možakar zahteval otroka, da bomo pripravljeni, če bo ta trenutek napočil. Zgolj mimogrede, kaj pa pravi deklica?«

	»Nič. Ni še spregovorila.«

	Gospod Montgomery je mirno prikimal, kot bi slišal nekaj povsem normalnega.

	»Preden so jo ugrabili, pa je imela moč govora?«

	Vaughan je prikimal.

	»In hčerka gospoda Armstronga – je ona znala govoriti?«

	»Ja.«

	»A tako. Torej, in prosim ne zamerite, če bo videti, kot da o vaši Amelii govorim kot o izgubljenem in ponovno najdenem tovoru, govorim namreč iz izkušenj. Se pravi, vemo naslednje: zelo pomembno je, kje so tovor nazadnje videli in kje so ga videli prvič, ko se je znova pojavil. To nam bo povedalo vse, kar lahko izvemo o tem, kje je bil tovor, ko ga ni videl nihče. Skupaj z opisom, kakšen je bil tovor, ko je izginil, in kakšen, ko se je znova prikazal, bi na splošno dovolj osvetlilo zadevo, da bi lahko z gotovostjo govorili o lastništvu.«

	Nadaljeval je s številnimi vprašanji. Spraševal je o Amelii pred ugrabitvijo. Spraševal je o okoliščinah izginotja Armstrongove deklice. Spraševal je o okoliščinah, v katerih so tovor – 'Amelia' je rekel večkrat, in to s poudarkom – našli. Vse si je zapisoval in prikimaval.

	»Armstrongova hčerka. To je jasno kot beli dan, je izginila v neznano. Takšne stvari se dogajajo. Vaša se je povsem nepričakovano vrnila – kar je zelo nenavadno. Kje je bila? Zakaj se je vrnila ravno zdaj – ali vam bila vrnjena? Na ta vprašanja ne poznamo odgovorov. Bolje bi bilo imeti odgovore, ker pa jih nimamo, se moramo opreti na druge dokaze. Imate fotografijo Amelie iz časa pred njenim izginotjem?«

	»Imam.«

	»In je podobna zdajšnji?«

	Vaughan je skomignil. »Mislim, da … kot je pač štiriletna deklica lahko podobna sebi pri dveh letih.«

	»Kar pomeni …?«

	»Materine oči v njej vidijo istega otroka.«

	»Kaj pa druge? Manj pristranske?«

	Vaughan je pomolčal, Montgomery pa je veselo jadral naprej, kot bi molka sploh ne opazil. »Glede otrok se z vami popolnoma strinjam. Spreminjajo se. Tovor sira, ki se je izgubil v sredo, se ne spremeni v enako količino tobaka, ko se v soboto znova prikaže, ampak otrok … ah! … to je pa čisto druga pesem. Pa vendar, da bomo pripravljeni, hranite fotografije na varnem in zabeležite si vsako podrobnost – vsak majhen detajl – ki pravi, da sta ta Amelia in Amelia izpred dveh let ena in ista oseba. Dobro je biti pripravljen.«

	Opazil je Vaughanov žalosten obraz. »Gospod Vaughan, svetujem vam, da glede mladega Armstronga ne skrbite in tudi gospe Vaughan povejte, naj je ne skrbi. Pisarno Montgomery in Mit-chell bo skrbelo namesto vaju. Poskrbeli bomo za vse – tudi za Amelio. Ena, in to zelo pomembna stvar, je na vaši strani.«

	»In to je?«

	»Če bo ta primer prišel na sodišče, bo zelo dolg in zelo počasen. Ste že kdaj slišali za velik primer v zvezi s Temzo med krono in neko londonsko korporacijo?«

	»Ne morem reči, da sem.«

	»Gre za spor glede lastništva Temze. Krona trdi, da po njej pluje kraljica in da je reka ključna za obrambo dežele, zatorej je reka njena last. Londonska korporacija ugovarja, ker na reki izvaja nadzor nad uvozom in izvozom blaga, in potemtakem mora biti Temza njena.«

	»In kako se je zadeva končala? Kdo je lastnik Temze?«

	»Prepirajo se že ducat let in vsaj ducat se jih še bodo! Kaj je reka? Voda. In kaj je voda? V osnovi je dež. Kaj pa je dež? Ja, vreme! In kdo je lastnik vremena? Kje bo deževalo iz oblaka, ki v tem trenutku plava nad našimi glavami? Na levi ali desni rečni breg ali neposredno v reko? Oblake nosi veter, ki si ga ne lasti nihče, in čez meje potujejo brez dovolilnic. Dež iz tega oblaka bo morda padel na Oxfordshire ali Berkshire, morda bo celo prečkal morje in padel na pariške dame. In tudi dež, ki pade neposredno v Temzo, lahko priplava od koderkoli! Iz Španije, Rusije ali … ali Zanzibarja! Če v Zanzibarju sploh imajo oblake. Ne, dež ne pripada nikomur, ne kraljici ne londonski carini nič bolj, kot se da ujeti strelo in jo shraniti v bančni trezor, a to še ne pomeni, da ne bodo poskušali.«

	Na Montgomeryjevem obrazu se je narisalo komaj opazno veselje. To je bilo prvič, da je Vaughan na njem opazil kakršenkoli izraz.

	»Tole vam pripovedujem v ponazoritev, kako počasni so lahko nekateri sodni postopki. Ko se bo ta Armstrong odločil – če se sploh bo – da je deklica njegova, se izognite sodišču. Plačajte mu, kolikor bo hotel, da zadevo uredite. Tako bo občutno ceneje. Če ne bo hotel sprejeti denarja, se tolažite s primerom 'krona proti carini'. Primer se bo vlekel, če ne celo večnost, pa dokler ne bo deklica odrasla. Tovor, o katerem govorimo, deklica Amelia, bo moževa lastnina veliko prej, kot pa se bo sodišče odločilo, kdo je njen pravi oče. Ne skrbite!«

	*

	Vaughan je stal na postaji Oxford in čakal vlak. Potem ko je počasi odmislil pogovor z Montgomeryjem, je pomislil, kdaj je na tej postaji zadnjič čakal kot potnik. V mesto je šel na sestanek s potencialnim kupcem ozkotirne železnice, ki jo je uporabljal za prevoz sladkorne pese s polja do destilarne, zatem pa je šel iskat hišo gospe Constantine. Našel jo je. Vstopil je. Čudil se je samemu sebi. To je bilo čisto pred kratkim – minila sta šele dva meseca – a od takrat se je ogromno zgodilo. Kaj mu je že rekla? Tako ne morete nadaljevati. Točno. In tudi on je čutil, da ima prav – čutil je v kosteh. Naj jo znova obišče, kot je predlagala? Prav gotovo ne. Pa vendar … Stvari so se obrnile tako, da ni čutil potrebe. Stvari so se same od sebe in povsem nepričakovano uredile – celo čudežno – končale so se srečno. Dve leti je bil nesrečen, zdaj pa – dokler bo držal Armstronga na vajetih – bo lahko srečen. »Ne skrbite!« je rekel Montgomery. Poslušal ga bo.

	Tisti trenutek, ko se je odločil, da bo pozabil na gospo Constantine, se je spomnil njenega obraza. Njenih oči, ki so se upirale toku njegovih besed in prodirale v njegove misli … Razumem, je rekla, kot bi ne razumela le tistega, kar je slišala, temveč tudi tisto, česar ni slišala.

	Kocine na vratu so se mu naježile in sunkovito se je obrnil, pričakoval je, da jo bo zagledal.

	Bilo ni nikogar.

	*

	»Gospa Vaughan spravlja Amelio v posteljo,« je izvedel, ko se je vrnil domov.

	Odšel je v rumeni salon, zavese so bile zagrnjene, v kaminu je veselo prasketal ogenj. Kasneje sta se na majhni mizici ob oknu pojavili dve Amelijini fotografiji. Prvih nekaj dni po izginotju je neprestano strmela izza zastekljenega okvirja. Prazen, od stekla lesketajoči pogled se mu je upiral, naposled, ko pogleda na fotografiji ni več prenesel, ju je z licem navzdol pospravil v predal in poskušal nanju pozabiti. Kasneje je ugotovil, da fotografij ni več tam, domneval je, da ju je Helena odnesla v svojo sobo. Takrat ni več zahajal tja. Nočno žalovanje je bila stvar, ki sta jo opravljala ločeno, vsak na svoj način, zelo jasno pa je bilo, da s kakšnim drugim namenom nima smisla vstopiti v njeno sobo. Zdaj ko je bila deklica spet doma, sta bili fotografiji spet na svojem mestu.

	Dovolil si ju je pogledati in uspelo mu ju je pogledati tako, da ni videl ničesar.

	Z drugega konca sobe sta bili zgolj obrisa: klasičen portret sedeče Amelie in družinski portret njega, ki stoji, in Helene, ki sedi z Amelio v naročju. Stopil je bliže. Fotografijo je vzel v roke, zaprl oči in se pripravljal, da jo bo pogledal.

	Odprla so se vrata.

	»Doma si že! Ljubček? Je kaj narobe?«

	Zbral se je. »Kaj? Oh, ne, nič. Danes sem bil pri Montgomeryju in čisto mimogrede sem mu omenil zadevo z gospodom Armstrongom.«

	Prazno ga je gledala.

	»Pogovarjala sva se o možnosti – skrajno neverjetni – da bi zahteval deklico.«

	»Nemogoče! Ko bodo našli …«

	»Truplo? Helena, kdaj boš prenehala gojiti to upanje? Če ga doslej ni nihče našel, le kako še lahko misliš, da ga bodo našli?«

	»Ampak deklica je utonila. Truplo otroka ne izgine kar tako.«

	Vaughan je silovito vdihnil. Zrak je zadržal. Tega pogovora si ni tako predstavljal. Ostati mora miren. Počasi je izdihnil.

	»Pa vendar niso našli nobenega trupla. S tem dejstvom se morava soočiti. In zelo verjetno – tudi ti moraš priznati, da možnost obstaja – nobenega trupla ne bodo našli.« V svojih besedah je zaslišal odrezavost, zato se je še bolj potrudil ostati miren. »Poslušaj, ljubica, hočem reči le, da je dobro biti pripravljen. Za vsak primer.«

	Zamišljeno ga je gledala. Da je bil oster z njo, mu ni bilo podobno. »Ne preneseš misli, da bi jo izgubil, kajne?« Odšla je k njemu, mu na prsi položila roko in se ljubeznivo nasmehnila. »Ne preneseš misli, da bi jo znova izgubil. Oh, Anthony!« V oči so ji stopile solze in ji stekle po licih. »Ti veš. Vsaj ti si jo prepoznal.«

	Fotografijo je hotel odložiti, da bi jo lahko objel, a gib je ujel njeno pozornost, zanimalo jo je, kaj ima v rokah.

	Sliko mu je vzela iz rok in jo obožujoče gledala. »Anthony, prosim, ne skrbi. Tukaj so vsi dokazi, ki jih potrebujeva.« Nasmehnila se mu je. Fotografijo je obrnila, da bi jo vrnila na njeno mesto na mizi, ko je iznenada kriknila.

	»Kaj pa je?«

	»Poglej!«

	 Pogledal je zadnjo stran okvirja, kjer je kazala s prstom.

	»Ljubi Jezus! 'Henry Daunt iz Oxforda, Portreti, krajine, mesta in podeželski prizori …'« je glasno bral z nalepke. »To je on! Moški, ki jo je našel!«

	»Težko bi jo prepoznal, vso obtolčeno in oteklo, kakršna je bila. Čudno … Povabiva ga sem. Se spomniš, da je naredil več po-snetkov? Vzela sva le dva najboljša, a bili so še drugi. Morda jih še vedno hrani.«

	»Če bi bili dobri, bi jih zagotovo imela.«

	»Ni nujno.« Sliko je odložila na mizo. »Najboljša fotografija morda ni bila najboljša fotografija njenega obraza. Morda pa sem se jaz premaknila …« – na mestu se je pretirano zvila – »ali pa si se ti pačil.« S prsti mu je kotičke ust potegnila navzdol. Na silo se je zasmejal njeni igrivosti. »Tako,« je zadovoljno zaključila, »pa se spet smehljaš. Torej se strinjaš, da bi bilo dobro imeti vse? Za vsak primer. Prepričana sem, da bi se tvoj gospod Montgomery strinjal.«

	Prikimal je.

	Objela ga je, dlani mu je položila na hrbet. Vaughan jih je lahko občutil skozi jakno, kot tudi vsak prst posebej. Njenega dotika še ni bil vajen – kljub plastem tvida in debelega bombaža ga je preplavilo vznemirjenje.

	»In medtem ko bo tukaj, lahko naredi nove fotografije.«

	Z eno roko ga je pobožala po vratu, čutil je palec, ki je zašel pod ovratnik.

	Poljubil jo je, usta je imela mehka in lahno razprta.

	»Tako sem vesela,« je zamrmrala in se tesneje privila k njemu. »Na tole sem čakala. Zdaj sva resnično spet skupaj.«

	Rahlo je zastokal v njene lase.

	»Najina deklica hitro zaspi,« je šepnila. »Morda bom tudi sama zgodaj legla.«

	Nos ji je zakopal v vrat in vdihnil. »Ja,« je rekel. »Ja,« je ponovil.

	Zgodba zacveti

	Še tedne potem, ko so iz Temze potegnili skrivnostno deklico, najprej mrtvo in potem živo, je v Labodu posel cvetel. Zgodba se je razširila po tržnici in med uličnimi vogali. Matere so jo ponavljale v pismih hčeram, sestrične sestričnam. Brez zadržkov so jo slišali tujci, ki so jih domačini srečali na železniški postaji, in naključni popotniki. Vsakdo, ki je zgodbo slišal, jo je ponovil tam, kamor je bil namenjen, in sčasoma v treh okrožjih ni bilo nikogar več, ki ne bi slišal take ali drugačne različice. Veliko teh ljudi ni bilo zadovoljnih, dokler niso obiskali krčme, kjer so se ti nenavadni dogodki pripetili, in dokler niso na lastne oči videli rečnega brega, kjer so deklico našli, in dolge sobe, v katero so jo položili.

	Margot je sklenila, da bo odprla poletno sobo. Obvestila je hčerke, da so v parih prišle domov in ji pomagale z dodatnim delom, redni gostje pa so bili vajeni, da sta prisotni tudi mali Margot. Jonathan je nenehno gnjavil mamo in sestre, naj mu prisluhnejo, ko se je vežbal v pripovedovanju zgodb, a le redko so se lahko ustavile in ga poslušale, ker obiskovalcem ni bilo ne konca ne kraja.

	»Nikoli ne bom nič boljši,« je tarnal in glasno vadil, a se je vse bolj in bolj zapletal – konec se je pojavil na začetku, začetek na koncu ali na sredini, no, sredine pravzaprav sploh ni bilo.

	Joe je v kaminu zakuril ob enajstih dopoldan in gorelo je do polnoči, ko so se začeli poslavljati še zadnji gostje.

	Domačini si več tednov niso sami kupili pijače, obiskovalci so stali v vrsti, da bi z rundo počastili vse. Prav kmalu so se naučili čuvati glas, kajti če bi sleherni obiskovalec dosegel svoje, bi moral vsak, ki je bil priča dogodkom tiste noči, krožiti med mizami in zgodbo nenehno ponavljati. Ampak, kot je izpostavil eden izmed starejših pivcev, potem ne bi imeli časa za popivanje. In tako so se dogovorili, da so domačini v parih hodili v poletno sobo, kjer so eno uro pripovedovali, potem pa so se vrnili na svoje stolčke v zimsko sobo in si pogasili žejo, medtem ko jih je zamenjal naslednji par.

	Fred Heavins se je domislil hudomušnega konca svoje pripovedi in vedno se je končala z: »Nemogoče!« je rekel konj. Njegova prirejena verzija je zaokrožila krepko po deseti zvečer, ko so vsi slišali že ducat različic in je bilo občinstvo pošteno opito. Z zgodbo si je prislužil veliko mačkov in na delo je zamudil tako pogosto, da so mu zagrozili z odpovedjo.

	Newman, Vaughanov vrtnar – nekoč stalni gost Rdečega leva, kjer je vsak petek zvečer prepeval, dokler ni postal hripav – je sedaj presedlal v Laboda, kjer se je preizkusil v pripovedovanju zgodb. Preden je poskusil srečo z obiskovalci poletne sobe, je vadil na domačinih, osredotočil pa se je predvsem na del zgodbe, ki mu je bil priča – na odhod gospe Vaughan iz Buscot Lodgea, ko je slišala novico, da so iz reke rešili deklico.

	»Na lastne oči sem jo videl, res sem jo. Hitro, kot je le mogoče, je stekla proti čolnarni, vzela svoj stari čoln in odzajcala po reki navzgor … Še nikoli nisem videl čolna, ki bi brzel kot njen.«

	»Odzajcala je po reki navzgor?« je vprašal hlapec.

	»Ja, pa še tako drobcena je. Nikoli si ne bi mislil, da ženska lahko tako hitro vesla.«

	»Ampak odzajcala?«

	»Tako je. To pomeni 'hitro kot zajec'.«

	»Pa si že kdaj videl zajca veslati?«

	Sledil je krohot, vrtnar pa se je znašel v zadregi in zardel. »Zajec v čolnu? Ne trosi neumnosti!«

	»In ravno zato ne moreš reči, da je 'odzajcala' po reki. Če zajec ne more zajcati po reki, kako bi lahko gospa Vaughan? Pomisli malo.«

	Vsi so združno prikimavali.

	»No, kaj pa naj potem rečem?«

	»Domisliti se boš moral bitja, ki hitro plava proti toku. Kajne?«

	Spet so vsi prikimali.

	»Kaj pa kot vidra?« je predlagal mladi čolnar. »One so hitre.«

	Newman se je skremžil. »Gospa Vaughan je odvidrala po reki navzgor …«

	Hlapec je odkimal. »Nič bolje ne zveni.«

	»Pravzaprav zveni še slabše …«

	»Ja kaj pa naj rečem? Odzajcala ni v redu, odvidrala ni v redu … Nekaj moram reči.«

	»Drži,« je rekel čolnar, trio kopačev grušča pa je prikimal. »Nekaj mora reči.«

	Obrnili so se k Ownu Albrightu, ki jih je razsvetlil. »Mislim, da moraš najti drugačen način. Lahko bi rekel: 'Odveslala je po reki navzgor, hitro, kot je le mogoče …«

	»Ampak to je že rekel,« je ugovarjal hlapec. »Hitro, kot je le mogoče, je stekla proti čolnarni. Ne more hitro, kot je le mogoče, teči k čolnarni in veslati po reki navzgor.«

	»Ampak je,« ga je popravil Newman.

	»Nemogoče!«

	»Res je! Tam sem bil! S svojimi lastnimi očmi sem jo videl!«

	»Ja, zgodilo se je mogoče res tako, ampak povedati pa ne moreš tako.«

	»Ne morem povedati tako, kot je bilo? Kako pa si prišel do tega zaključka? Počasi mi bo žal, da sem sploh kaj zinil. Nisem vedel, da je tako težko povedati zgodbo.«

	»To je umetnost,« ga je potolažil Albright. »Saj se boš naučil.«

	»Preživel sem sedemintrideset let, odpiral usta in pustil besedam, da so prišle iz njih, pa doslej nisem imel nobenih težav. Ne, dokler nisem prišel sem in sedel. Ne vem, če se hočem naučiti pripovedovati zgodbe. Ne, nadaljeval bom kar po starem – besede bodo takšne, kakršne bodo prišle iz mojih ust, in če bom rekel, da je odzajcala po reki navzgor, potem tako pač bo. Sicer bom raje molčal.«

	Možje za mizo so se zaskrbljeno spogledali, v imenu vseh je spregovoril eden od kopačev: »Pustimo mu, naj pove. Bil je tam.«

	In tako je lahko Newman nadaljeval in s samosvojimi besedami opisal, kako je gospa Vaughan zapustila hišo.

	Nista samo Newman in Heavins vadila in pilila svoje zgodbe, temveč so vsi znova in znova pripovedovali svoje različice drug drugemu in obiskovalcem in na dan so prišle nove podrobnosti. Spomine so primerjali in jih usklajevali. Bilo je več skupin. Nekateri so 'zagotovo vedeli', da so deklici na ustnice položili pero, še preden so jo odnesli v dolgo sobo, drugi so prisegali, da so tako preverili le možakarjevo dihanje. Nastale so zelo raznolike in dolge hipoteze o srečanju Henryja Daunta s Hudičevim jezom, medtem ko je bil zunaj mraz, čoln pa poškodovan. Zgodbo so izpilili in spolirali, določili trenutke, kjer bo primerna gesta izzvala solze v očeh poslušalcev, in premore, ko bo občinstvo zadrževalo sapo in negibno čakalo nadaljevanje. Ampak nikoli niso našli konca zgodbe. Prišli so do točke – deklica je z gospodom in gospo Vaughan zapustila Laboda – ko je zgodbe preprosto zmanjkalo. »Je deklica Amelia Vaughan ali tista druga?« je ponavadi nekdo vprašal. »Kako to, da je bila najprej mrtva, potem pa živa?«

	Odgovorov ni bilo.

	Kar zadeva prvo vprašanje – čigava je deklica? – je prevladovalo mnenje, da Vaughanova. Vrnitev dve leti pogrešanega otroka je bila neprimerno boljša zgodba kot vrnitev deklice, ki je ni nihče poznal in je bila pogrešana šele en dan. Bolj nedavna skrivnost je obudila prvo, o ugrabitvi pa so razpravljali, kot bi se zgodila včeraj.

	»In kje je bila teh, ti zadnji – koliko že? – dve leti?«

	»Moral se ji bo povrniti glas, potem pa nam bo sama povedala, kajne?«

	»In potem se bo tisti, kdorkoli jo je že ugrabil, znašel v težavah.«

	»Tedensko plačo stavim, da je bila kriva tista varuška. Se je spomnite?«

	»Ruby, ki trdi, da je bila ponoči zunaj?«

	»Tako pravi ona. Opolnoči se je sprehajala ob reki. Prosim vas lepo! Kakšno dekle pa se sredi noči sprehajal ob reki? In to v času solsticija.«

	»Ravno v tem času so na reki cigani. Spajdašili so se z njo, vam povem. Ruby in cigani, zapomnite si moje besede. Ko bo ta mala punčka začela govoriti, bo nekdo v težavah …«

	Zgodba o ugrabljeni deklici in zgodba o najdeni deklici sta bili obe brez pravega konca, a če bi nekdo te nedorečene konce prepletel, bi bili obe bliže zaključku, kar bi bilo zelo dobro.

	Kar pa zadeva drugo vprašanje, to pa je sprožilo daljše in bolj opite debate.

	Nekaterim ljudem se je zdel svet tako zapletena reč, da so ga občudovali brez želje po razvozlanju. Zmeda je bila temelj obstoja. Eden takih je bil Higgs, kopač grušča. Petkovo tedensko izplačilo je na splošno zadoščalo do torka zvečer, Labodu je večno dolgoval za več vrčkov piva, kot se je spomnil, da jih je popil, žena, ki jo je pretepal le ob sobotah zvečer – pa še to ne vedno – je brez vsakršnega razloga pobegnila s sirarjevim bratrancem. Obraz, ki ga je gledal, ko je sedel ob reki in mrko zrl vanjo, lačen in žejen in brez žene, ki bi ga grela, ni bil njegov, pač pa očetov. Življenje je bilo ena sama skrivnost – če si le rahlo pobrskal pod površjem – vzroki in posledice pa niso bili vedno povezani med seboj. Po vrhu vseh teh vsakodnevnih čudenj je v zgodbi o deklici, ki je umrla in spet oživela, našel tolažbo, dokazovala je namreč, da je življenje popolnoma nemogoče pojasniti, zato se ni imelo smisla truditi karkoli razumeti.

	Določeni pripovedovalci, domišljavi ali zgolj nenačelni, so izumili precej bolj zadovoljive odgovore na to vprašanje. Eden od čolnarjev je imel brata, ki je bil na večer pomembnega dogodka z neko žensko. Po začetnem razočaranju, ker ga je zamudil, je kasneje to obrnil v svoj prid in iznašel povsem svojo verzijo s poudarkom ravno na tem, da ga tisto noč ni bilo v krčmi, zvenela pa je precej razumno: »Sploh ni bila mrtva! Če bi jo videl, bi jim to tudi povedal. Vse je zapisano v očeh. Človeku moraš le pogledati v oči, pa veš, ali je živ ali mrtev. Pogled, veste, je tisti, ki zapusti človeka.«

	Ob teh besedah so zastrigla ušesa, glave so se sunkovito dvignile. Zvenelo je tako logično, pravi balzam za napetost, če si bil eden tistih, ki ne prenesejo bodeče vrzeli v zgodbi, še posebej skrajno neverjetne in resnično zablodele. Enega ali dva pripovedovalca je ta različica pritegnila in njuni zgodbi sta se razvili v to smer: »Ko so jo prinesli v krčmo, je komajda dihala,« je nekdo poznavalsko rekel, a deležen je bil tako ogorčenih pogledov in šobljenja, da se je moral umakniti in dati besedo drugemu. V Labodu so veljali standardi – pripovedovanje zgodb je bilo eno, laganje pa čisto nekaj drugega. In povrhu so bili vsi tam. Vedeli so.

	Po mesecih pripovedovanja in ponavljanja ni nič kazalo, da se bo zgodba ustalila. Ravno nasprotno, zgodba o utopljeni deklici, ki je oživela, je bila begajoča, nedokončana in sploh ne takšna, kot zgodba mora biti. V Labodu so razpravljali o Vaughanovih, razpravljali so o Armstrongovih, razpravljali so o smrti in razpravljali so o življenju. Pretresli so šibke in močne plati vsakega argumenta. Zgodbo so obračali sem in tja, gor in dol, in jo spet naravnali, na koncu pa niso bili nič dlje kot na začetku.

	»Kot kostna juha je,« je nekega večera pripomnil Beszant. »Diši, da se ti sline cedijo in ima okus po mozgu, a za žvečiti ni ničesar, in četudi izprazniš sedem krožnikov, si še vedno enako lačen, kot si bil, ko si sedel za mizo.«

	Z zgodbo bi se lahko prenehali ukvarjati. Lahko bi jo opustili kot eno izmed zgod, ki je prišla od nikoder in nima kam iti. Ampak na koncu stavkov in med besedami, kjer zamrejo glasovi in pogovor zastane, v tistem temeljnem premoru, ki je srčika pripovedovanja, je lebdela deklica. V tej sobi, v tej krčmi so jo videli mrtvo in potem spet živo. Ne da bi to vedeli, ne da bi to dojeli, nepojasnljivo, pa je nekaj držalo kot pribito: ona je bila njihova zgodba.

	Štetje

	Dobrih trideset kilometrov ob reki nizvodno v Oxfordu je najbolj znana izdelovalnica čolnov, glavni izdelovalec je s črnilom lastnoročno nakracal končni račun, prikimal in čez pult podal medeninaste ključe. Sprejela jih je dlan Henryja Daunta.

	Ko se je Henry Daunt po dogodivščin polnem sončevem obratu vrnil v mesto, je spravil stvari v tek. Hišo, v kateri je živel do ženine smrti, je dal v najem, sam pa se je preselil v podstrešno sobico nad svojo prodajalno na Broad Streetu. Tam je užival špartansko samski obstoj, imel je posteljo, nočno posodo in mizo z vrčem in lavorjem. Obedoval je v gostilni na vogalu. Ves denar od najema in vsak peni prihrankov je vložil v novo barko. Daunt je namreč imel načrt.

	V obdobju nezavesti med najdaljšim dnem in naslednjim se je njegov um prerodil. V postelji v Labodu ga je prešinila briljantna nova zamisel – zamisel, ki bo združila njegovi dve največji ljubezni: fotografiranje in reko. Izdelal bo knjigo fotografij, ki bo bralca popeljala na potovanje od izvira reke Temze vso pot do izliva – morda pa samo do Londona – pravzaprav bo morda izšla v več delih in bo prvi obsegal le del med Trewsbury Meadom in Oxfordom. Najpoglavitnejši je bil začetek. In za to je potreboval dvoje: prevozno sredstvo in prenosno temnico. To dvoje bi lahko bilo eno. Čeprav je bil v obraz še vedno zelen in mu je čez lice tekla škrlatna lisa, je takoj obiskal izdelovalca bark in mu pojasnil, kaj potrebuje. Naneslo je, da je bila ena že skoraj dokončana in na voljo, kajti naročnik ni mogel poravnati plačila. Bila je točno takšna, kot si je Daunt želel, potrebno jo je bilo le dokončati in preurediti, tako da bo ustrezala njegovim željam. Danes, skoraj tri mesece kasneje – modric ni več imel, le drobne rožnate pikice so bile vidne tam, kjer je imel šive – je v rokah držal ključe svoje nove investicije.

	Vso pot po reki navzgor sta bila Henry Daunt in njegova barka deležna radovednih pogledov. Lepa oblika, bela barva, dodatki iz medenine in češnjevega lesa so bili dovolj tehten razlog, ampak barka je imela tudi izvirne elemente, ki jih ljudje niso še nikoli videli.

	»Kolodij?« so spraševali tisti, ki so znali brati. »Kakšno ime pa je to?«

	Daunt je pokazal na rumeno-oranžno okrasje, ki je obdajalo njegovo ime in poklic na boku plovila. »Takšne barve je kolodij. Smrtonosen je. Videl sem že, kako se je brez vsakršnega opozorila vnel – celo eksplodiral. In slabo se ti piše, če ga preveč vdihneš! Kolodij je sestavina moje umetnosti, vse moje znanosti. Brez njega ne bi bilo fotografije.«

	»In kaj je vse to?« so vpili ljudje in kazali na košare in zaboje, ki so bili čedno zloženi v kabini; on pa jim je pojasnil, da je to njegova fotografska oprema.

	»In ta naprava?« jih je zanimalo. Na streho kabine je bil pritrjen štirikolesnik, enake barve kot barka.

	»Za prevoz po kopnem. Ta zaboj tukaj pa je lahko tudi prikolica, z njim lahko kamorkoli pripeljem svoje reči.«

	Tisti s sokoljim vidom so opazili notranje naoknice, pa tudi zavese.

	»To je temnica,« jim je pojasnil, »kajti že en sam svetlobni žarek lahko uniči fotografijo.«

	Tako pogosto se je ustavil in poklepetal, razdelil toliko vizitk in v beležko zapisal toliko naročil, še preden je priplul do Buscota in Radcota, da se je Kolodij že med potjo skorajda poplačal. Ampak preden bi se lahko lotil te nove faze svojega posla, je moral poplačati dolgove – sem je prišel, da bi se zahvalil ljudem, ki so mu rešili življenje. Namenjen je bil v Laboda, še prej pa se je ustavil na tem mestu.

	Bil je miren del reke, kjer je stala majhna in lepa koča. Vrt je bil urejen, vrata so bila pobarvana v zeleno, iz dimnika pa se je dvigal dim. Kakšnih dvajset metrov naprej je uzrl primerno mesto za privez. Barko je privezal in odšel k hiški. Orokavičeni roki je podrgnil med seboj, da bi ostali topli, in potrkal.

	Vrata so se odprla in zagledal je simetrično čelo nad močnim ravnim nosom med visokimi ličnicami in zašiljeno brado.

	»Gospodična Sunday?« Bil je presenečen … Nemirno se je prestopil in pod drugim kotom z zanimanjem opazoval igro senc na njenih licih. Občutil je vznemirjenje.

	»Gospod Daunt!«

	Rita je stopila naprej in svoj obraz približala njegovemu, kot bi ga želela poljubiti, a zanimala jo je zgolj brazgotina. Potem se je je še dotaknila, da bi preverila, koliko je izbočena. Prikimala je. »Dobro,« je odločno dejala in stopila nazaj.

	Misli je imel povsem prezaposlene z vidnimi rečmi, a naposled je le našel jezik.

	»Prišel sem se vam zahvalit.«

	»To ste že naredili.«

	Bilo je res. Poslal ji je plačilo, se ji zahvalil v pismu in povprašal o deklici, ki je umrla in oživela. Odgovorila mu je kratko in jedrnato – zahvalila se je za denar in napisala vse, kar je vedela o dekličinem napredovanju. S tem bi lahko bila zadeva končana, ampak ta ženska, vizualna skrivnost mu ni dala miru – njegov pomočnik ga je prišel iskat in ga odpeljal domov, ko je imel prevezo še vedno na očeh. Pomislil je, da bi ljudem v Labodu bila všeč brezplačna fotografija v zahvalo za njihovo gostoljubnost in da je povsem naravno, da hkrati obišče tudi negovalko.

	»Pomislil sem, da bi morda želeli fotografijo,« je rekel, »v zahvalo.«

	»Slab dan ste izbrali za obisk,« je odvrnila z mirnim glasom, ki se ga je spominjal. »Delo imam.«

	Pod njenim nosom je opazil senco in zatreti je moral željo, da bi jo prijel za glavo in jo rahlo obrnil, da bi senca še potemnela. »Svetloba je preveč dragocena za tratenje.«

	»Ampak čakala sem na primerno temperaturo,« je rekla. »Danes je napočil ta dan. Ne smem ga zamuditi.«

	»Kaj pa morate narediti?«

	»Eksperiment.«

	»Koliko časa vam bo vzel?«

	»Šestdeset sekund.«

	»Jaz jih potrebujem petnajst. Zagotovo lahko v celem dnevu najeva petinsedemdeset sekund, če se potrudiva?«

	»Domnevam, da petnajst sekund potrebujete za posnetek. Kaj pa priprave? In razvijanje?«

	»Vi pomagajte meni, jaz bom pa vam. Če bova dva, bo hitreje.«

	Glavo je nagnila na stran in ga ocenjujoče gledala.

	»Mi želite pomagati pri poskusu?«

	»Tako je. V zameno za fotografijo.« Fotografijo, sprva mišljeno kot darilo, si je zdaj želel zase.

	»Izvedljivo je. Celo zaželeno. Pa si to resnično želite …?«

	»Si.«

	Motrila ga je. Komaj opazne spremembe potez na njenem obrazu so mu povedale, da zadržuje nasmešek. »Torej boste vi predmet mojega poskusa, če privolim, da bom jaz predmet vaše fotografije?«

	»Tako je.«

	»Pogumen in nespameten moški ste, gospod Daunt. Zmenjeno. Najprej se lotiva fotografije, prav? Svetloba je bolj spremenljiva od temperature.«

	Ritina dnevna soba je bil belo popleskan zaboj z mnogimi knjižnimi policami in modrim foteljem. Na preprosti mizici ob oknu so stali kupi knjig in papirjev, popisanih s čitljivo pisavo. Dauntu je pomagala s Kolodija prinesti škatle, potem pa je z zanimanjem spremljala priprave. Ko je bilo vse nared, se je Rita posedla za mizo, za njo je bila gola stena.

	»Nagnite se proti meni … Brado naslonite na roko. Ja, točno tako.«

	Na voljo ni imel nobenih gizdalinskih dodatkov, ki so jih običajno nosile njegove stranke – nobenih srebrnih brošk, v katere bi se ulovila svetloba, nobenih belih ovratnikov ali čipk. Nobenih olepšav ni bilo in tudi potrebne niso bile. Tam so bili le simetrična linija lasišča na sencih, odločen čelni lok, rahla senčnost, ki je obdajala njen obraz, in globina zamišljenih oči.

	»Medtem ko bom štel, se ne premikajte.«

	Petnajst sekund je negibno sedela, on pa jo je opazoval skozi objektiv.

	Na njegovih najboljših portretih – najbolj življenjskih – so bili ljudje, ki so bili že po naravi umirjeni in so počasi prehajali iz enega stanja v drugo. Bolj živahne osebke je kamera ujela slabše, njihova bit je ubežala lečam, ujele so zgolj voščeno lutko brez vsakršne podobnosti z osebkom.

	Pri Riti ni bilo izbuljenega pogleda ali nervoznega mežikanja, ki je pogosto pri začetnikih. V kamero je gledala popolnoma zbrano. Izpod pregrinjala je opazoval, kako je ena živa misel zamenjala drugo, njen obraz pa je ostal nespremenjen. Po petnajstih sekundah je vedel, da ni posnel ene same fotografije. Bilo jih je tisoč.

	»Pridite,« je rekel po minulih sekundah, ko je odstranil čvrsto zaprto kolodijsko ploščo. »Rad bi vam pokazal, kako deluje.«

	Pohitela sta na Kolodij. On je pazljivo nosil ploščo, ona pa ni potrebovala pomoči, ko je plezala na čoln. Naoknice v kabini so bile zaprte, svetlobe niso prepuščale. Daunt je prižgal svečo in jo zasenčil z rdečim steklom, potem pa zaprl vrata. Majhen prostor je bil rdeče osvetljen. Stala sta drug ob drugem in se sklanjala nad raztegljivo razvijalno mizo, za njo je bila klop, na kateri je spal, kadar je prenočil na čolnu. Stropne deske so bile le nekaj centimetrov nad njunima glavama, pod nogami pa sta čutila enakomerno pozibavanje reke. Daunt je poskušal zanemariti, kako neznaten je prostor med njunima telesoma, ob boku sta si bila skoraj čisto blizu, ob njenem ozkem pasu je bilo prostora malce več, s komolci sta se malodane dotikala.

	V nizki posodi, visoki le slabe tri centimetre, je Daunt zmešal tekočino iz treh stekleničk in prostor je napolnil vonj po jabolčnem kisu in starem železju.

	»Železov sulfat?« je vprašala in poduhala zrak.

	»Z ocetno kislino in vodo. Mešanica je dejansko rdeča, ni samo zaradi svetlobe takšne barve.«

	Ploščo je potegnil iz zaščitnega ovoja. Previdno jo je držal v levici in nanjo kanil natančno odmerjeno količino rdečkaste tekočine, tako da je mešanica enakomerno prekrila celotno površino. Njegovi gibi so bili graciozni, prelivajoči se in ekonomični.

	»Opazujte, podoba se začne izoblikovati skoraj v hipu – najprej kot svetle lise, ki kasneje postanejo temne linije … Ta črta tukaj je vaša ličnica, osvetljena s svetlobo okna … Zdaj se prikazuje še ostalo, sprva motno, nato pa …«

	Med opazovanjem nastajanja podobe na steklu mu je glas zamrl. V rdeči svetlobi sta stala skupaj, opazovala sta sence in linije, ki so se spajale na steklu, in Daunta je stisnilo v želodcu. Kot bi se potopil v veliko globino. Občutek ga je spominjal na trenutek, ko je kot deček z mosta skočil v reko. Svojo ženo je spoznal neko zimo med drsanjem na zaledeneli Temzi. Skupaj z njo je zadrsal v ljubezen – če je res bila ljubezen in ne neka njena manj pomembna sestrična. Tokrat je padal globoko – o tem ni dvomil.

	In potem se je na steklu prikazala njena celotna podoba. Obraz sta ji obdajali svetloba in tema, poudarjene linije, oči polne skrivnosti. Daunt je čutil, da bi lahko zajokal. To je bil morda njegov najboljši portret vseh časov.

	»Znova vas bom moral fotografirati,« je rekel in splaknil ploščo.

	»Kaj pa je narobe s tole?«

	Nič. Fotografirati jo je hotel pod vsakim kotom, ob vsaki svetlobi, v vseh razpoloženjih in položajih. Hotel jo je fotografirati z razpuščenimi lasmi in počesanimi nazaj, skritimi pod klobukom; hotel jo je posneti v razprti beli spalni srajci, odeto s temnim ogrinjalom; hotel jo je slikati v vodi in ob drevesnem deblu, na travi … Želel si je posneti na tisoče fotografij. Prav vse mora imeti.

	»Nič ni narobe z njo. In zato jih potrebujem še več.« Ploščo je potopil v kalijev cianid. »S tem bom očistil modri odtenek. Vidite? Postaja črno-bela in takšna bo ostala.«

	Tik ob njem je Rita v rdeči svetlobi z zanimanjem opazovala spremembe, njene vse bolj bistre oči na plošči pa so zrle zamišljeno, kot bi se bale za življenje plošče.

	»O čem razmišljate?«

	Namenila mu je hiter pogled, pri sebi je nekaj tehtala.

	»Tam ste bili na začetku,« je začela. »Če ne bi bilo vas, je ne bi bilo …« Mirno in podrobno mu je opisala srečanje z moškim na obrečni potki izpred nekaj tednov.

	Daunt jo je pozorno poslušal. Ugotovil je, da mu ni niti malo všeč, da je Rito napadel neki nepridiprav in takoj je začutil vzgib, da bi jo pomiril, ampak takšna kavalirska gesta ni bila na mestu, kajti Rita je pripovedovala izjemno jedrnato.

	»Vas je poškodoval?«

	»Le na nadlahti sem imela modrico in opraskane roke. Minimalno.«

	»Pa ste domačine obvestili, da se naokrog sprehaja baraba?«

	»Povedala sem v Labodu in tudi Vaughanova sem obvestila, da se zanima za deklico. Razmišljala sta že, da bi na okna namestila ključavnice in to ju je prepričalo.«

	Ker je imel tako malo priložnosti za galantnost, je Riti dovolil, da mu predstavi svoje razmišljanje.

	»Kvas in sadje ...«

	»Zmikavt? Malo verjetno. Morda je povezano z destilarno?«

	»Ja, tudi o tem sem razmišljala.«

	»Kdo pa destilira v bližini?«

	Nasmehnila se je. »Na to vprašanje pa ne boste zlahka našli odgovora. Vsi in nihče, bi rekla.«

	»Je na voljo veliko nezakonitega alkohola?«

	Prikimala je. »Več kot nekoč, pravi Margot. Ampak nihče ne ve, od kod prihaja. Ali pa tega nihče noče povedati.«

	»In v obraz ga niste videli …« Daunt, zanj je bil vidni čut vse, se je namrščil.

	»Imel je neobičajno majhne roke in bil je za glavo nižji od mene.«

	Zmedeno jo je pogledal.

	»Rane od nohtov, ki mi jih je zarinil v roko, so bile manjše od pričakovanih, njegov glas pa je prihajal izpod mojega ušesa, prav tako sem na vratu čutila rob njegovega klobuka.« Pokazala je, kje.

	»Pa je res majhen za moža.«

	»Je pa močan.«

	»Kaj si mislite o njegovih vprašanjih?«

	Rita je pogledala svojo zamišljeno podobo na fotografiji. »Ravno to me muči. Če želi vedeti, ali deklica govori, to namiguje, da ga skrbi, kaj bo povedala. Morda se boji tega, kaj lahko pove, kar bi lahko pomenilo, da nekaj v zvezi z deklico skriva. Morda je odgovoren, da se je znašla v reki.«

	Daunt je imel občutek, da ni povedala vsega. Čakal je. Nadaljevala je, počasi in premišljeno, kot bi se še vedno odločala. »Hkrati pa ga je še posebej zanimalo, kdaj bo spet govorila. In to morda namiguje, da ga bolj zanima, kaj se bo še zgodilo, kot pa, kar se je zgodilo. Mogoče ima nekakšen načrt, ki je odvisen od njenega nadaljnjega molka.«

	Daunt je čakal, medtem ko je ona sledila toku misli.

	»Kaj torej? Morda je prvo, a jaz se bolj nagibam k slednjemu. Počakati moramo do poletnega sončevega obrata, morda bomo takrat vedeli več.«

	»Zakaj do poletnega sončevega obrata?«

	»Zato ker naj bi bilo takrat znano, ali bo deklica še govorila ali ne. Oxfordski zdravnik pravi, da se bo takrat njena nemost končala ali pa bo ostala trajna. To je seveda nesmisel, ampak moj napadalec me ni prosil za nasvet, sama mu ga pa nisem dala. Povedala sem mu samo, kaj je rekel zdravnik. Šest mesecev po utopitvi – če jo lahko tako imenujemo – bo poletni sončev obrat. Ali bo takrat govorila ali ne, je morda dejavnik, ki bo odločilno vplival na njegova dejanja.«

	V utripajoči rdečkasti svetlobi sta se njuna pogleda srečala.

	»Nočem, da bi se ji zgodilo kaj slabega,« je rekel. »Ko sem jo prvič videl, sem pomislil … želel sem si …«

	»Želeli ste jo obdržati.«

	»Kako veste?«

	»Ker si to želijo vsi. Vaughanova si jo želita, Armstrong, Lily White. Jonathan je jokal, ko je odšla iz Laboda, pa tudi Margot jo je bila takoj pripravljena obdržati. Še več, celo krešar jo je bil pripravljen odpeljati domov, če je ne bi vzel nihče drug. Celo jaz …« Nekaj se ji je zaiskrilo v očeh, a je že naslednji hip izginilo. Tole si še posebej želim, je pomislil Daunt. »No, seveda ste si jo želeli obdržati,« je nadaljevala. »Vsi so si jo.«

	»Naj vas znova fotografiram. Svetlobe je še dovolj.«

	Dvignil je rdeče stekleno senčilo in upihnil svečo, Rita pa je odprla naoknice. Zunaj je bilo vlažno, hladno in sivo, reka je bila ledena.

	»Privolili ste, da mi boste pomagali pri poskusu.«

	»Kaj želite, da naredim?«

	»Ko boste izvedeli, si boste morda premislili.«

	Povedala mu je, kaj namerava storiti, on pa je strmel vanjo.

	»Zakaj, hudiča, pa bi radi, da to naredim?«

	»Ne morete uganiti?«

	Seveda je lahko. »Zanjo gre, kajne? Za njeno upočasnjeno bitje srca. Hočete vedeti, kaj se je zgodilo.«

	»Mi boste pomagali?«

	*

	Prvi del je bil preprost. Medtem ko je nad ognjem grela vodo, sta sedela za mizo v njeni kuhinji. Z eno roko ga je držala za zapestje, v drugi je imela žepno uro. Šestdeset sekund sta tako molče sedela, ona pa je štela utripe. Ko je minuta minila, je s svinčnikom, ki ga je nosila na vrvici okrog vratu, podatek zabeležila.

	»Sedemdeset udarcev na minuto. Malce veliko. Morda je krivo razburjenje.«

	Vodo je zlila v železno kad ob ognjišču.

	»Sploh ni zelo vroča,« je rekla, ko je preverila s prstom. »Prijetno topla je. Zdaj pa … ste pripravljeni? Obrnila se bom proč.«

	Medtem ko je Rita gledala skozi okno, se je slekel do srajce in spodnjic ter si ogrnil plašč. »Pripravljen sem.«

	Zunaj je bilo neprizanesljivo mrzlo in mraz je prodiral skozi Henryjeve bose noge. Reka pred njim se je zdela mirna, občasni vrtinci so izdajali močne tokove v globini. Rita je zlezla v svoj majhen čoln in nekajkrat zamahnila z vesli. S sprednjim delom čolna je zapeljala v ločje, potem pa v vodo pomočila termometer in si zabeležila podatek.

	»Perfektno!« je zaklicala. »Pripravljena sem.«

	»Kako dolgo bo trajalo?«

	»Le eno minuto.«

	Na obrežju je Daunt najprej slekel plašč, potem še srajco. V dolgih spodnjicah je stal, zamišljen. Pomislil je na zgodnje vdovske dni, ko je razmišljal o možnosti, da bi se še kdaj znašel skoraj gol v družbi ženske, vsekakor pa si ni predstavljal tega.

	»Vse je pripravljeno,« je rekla s svojim mirnim, nespremenjenim glasom, pogled pa je odvračala in gledala na uro.

	Zabredel je v vodo.

	Ob prvem stiku z ledeno reko so ga zabolele kosti. Stisnil je čeljusti in naredil še tri korake. Ledena zmrzal mu je zagrizla v noge in ker ni prenesel, da se plazi proti njegovemu mednožju, je pokrčil kolena in se pripravil na šok ob potopitvi na mah. Do vratu je bil v vodi in hlastal, presenečen, da v tem ledenem primežu reke sploh lahko diha.

	»Zapestje,« je velela.

	Dvignil je roko. Prijela jo je z desnico, v levi je držala uro.

	Muke je trpel več kot minuto, kot se je zdelo njemu. Rita je še vedno gledala na uro in vsake toliko mirno trepnila z očmi. Njemu se je zdelo, da je minila še ena minuta.

	»Ljubi bog! Kako dolgo še?«

	»Če se bom zmotila pri štetju, bova morala spet od začetka,« je zamrmrala, motiti se ni dala.

	Zdržal je celo večnost.

	In še eno.

	Pretrpel je tisoč večnosti – potem pa je le spustila njegovo zapestje, vzela svinčnik in nekaj lepo pripisala v svojo beležko, medtem ko je on zajel sapo in vstal ter s sebe stresel rečno vodo. Odbredel je na rečni breg in stekel v kočo, kjer ga je čakala vnaprej pripravljena topla kopel – zdela se mu je vroča, kot bi gorel.

	Ko je vstopila v kuhinjo, je bil do vratu v vodi.

	»Ste v redu?« je vprašala.

	Prikimal je. Zobje so mu šklepetali, počasi si je njegovo telo vendarle opomoglo od šoka. Ko je bil spet pri sebi, je pogledal čez mizo. Rita je stala ob oknu, svetloba je pojemala, in gubala čelo. Svinčnika ni več nosila okrog vratu, pač pa za ušesom, da ji je vrvica bingljala čez ramo. Tega si želim, je pomislil.

	»Torej?«

	»Štiriinsedemdeset.« Dvignila je listič s številko. »Vaš srčni utrip se je v ledeno mrzli vodi povišal.«

	»Povišal?«

	»Ja.«

	»Ampak dekličin utrip je padel … Odkrila sva ravno nasprotno od tega, kar naj bi se zgodilo.«

	»Ja.«

	»Potemtakem sva to počela zaman.«

	Počasi je odkimala. »Ne zaman. Izločila sem eno hipotezo. To je napredek.«

	»In kakšna je naslednja?«

	Glavo je nagnila vznak in pogledala v strop, dvignila je roke in zavzdihnila. »Ne vem.«

	Lilyjin obiskovalec

	Lily White ni spala, pa tudi budna ni bila. Bila je na tistem mejnem območju, kjer se sence premikajo kot valovi, svetloba – medla in begajoča – prihaja in odhaja, kot slabotni sončni žarki skozi globoko vodo. Potem je bila čisto iznenada spet budna, ležala je v svoji postelji v Košarjevi koči.

	Kaj je bilo tole?

	Premikal se je pritajeno tiho kot mačka, vrata je odprl neslišno in neslišno je tudi vstopil. Ampak poznala ga je po vonju gorečega lesa, sladkobi in kvasu, ki ga je vedno nosil s seboj, in to je vznemirilo njene čute. Razločila ga je kljub koči lastnemu močnemu vonju. Nato ga je tudi slišala – drgnjenje kamna ob kamen. Iz skrivališča je jemal denar.

	Iznenada je zagorela vžigalica. S postelje na visoki polici je zagledala soj svetlobe in roko, polno modric in odrgnin, ki je nagnila svečnik. Stenj je zagorel, svetloba je postala močnejša.

	»Kaj imaš zame?« se je oglasil.

	»Tam sta sir in košček mesa, ki ga imaš rad. Kruh je v košari.«

	»Današnji?«

	»Včerajšnji.«

	Svetloba se je premaknila na drugo stran, zaslišala je brskanje.

	»Rahlo plesniv je. Današnjega bi mi morala prinesti.«

	»Nisem vedela, da boš prišel.«

	Krog svetlobe je odlebdel nazaj k mizi, kamor je odložil svečnik. Nekaj časa je bilo slišati samo goltanje. Lily je ležala v temi, molče in negibno, srce ji je trepetalo.

	»Kaj še imaš?«

	»Jabolka, če jih želiš.«

	»Jabolka! Kaj pa naj z jabolki?«

	Žar svetlobe se je spet dvignil in postal najprej pred eno prazno polico, potem še pred drugo. Odšel je k omarici, pregledal prazno notranjost, posvetil celo v temačne kote, a našel ni ničesar.

	»Koliko te plača, ta tvoj župnik?«

	»Ne dovolj, to si mi že povedal.«

	Trudila se je ne misliti na prihranke v predalu župnikove mize, bala se je, da mu jih bo pritajena svetloba razkrila.

	Iz teme se je zaslišal naveličan vzdih.

	»Zakaj mi nisi prinesla česa sladkega? Kaj mu pečeš, tam v župnišču? Jabolčno pito? Sladek kruh z marmelado? Stavim, da vse sorte sladic.«

	»Naslednjič ti bom prinesla, obljubim.«

	»Ne pozabi.«

	»Ne bom.«

	Zdaj ko so se ji oči privadile teme, je lahko razločila obris njegove podobe. S hrbtom obrnjen proti njej je sedel za mizo, plašč je bil v ramenih širši od telesa pod njim. Na glavi je nosil klobuk s širokimi krajci. Po zvoku sodeč je prešteval denar. Lily je zadrževala sapo.

	Kadar denarja ni bilo dovolj, je krivil njo. Koliko je vzela? Kam je skrila denar? Kakšen sebičen načrt je imela za bregom? Temu pravi zvestoba? Na ta vprašanja mu ni mogla ponuditi zadovoljivih odgovorov. Karkoli je rekla, je na njene besede odgovoril s pestmi. Resnica je, da njegovega denarja ni vzela nikoli – morda je res neumna, a ne tako neumna. Ampak denar je begal tudi njo. Tudi sama je želela postaviti nekaj vprašanj, a si ni upala. Je pa doumela, kdaj prihaja. Ponoči in sovpada z njegovimi obiski in steklenicami in sodčki močne nezakonite alkoholne pijače, shranjene v njeni lopi. Tam so bile podnevi, že naslednjo noč pa so izginile, vzeli so jih prekupčevalci in pustili denar za naslednjo pošiljko. Kaj pa se je zgodilo z denarjem, ko ga je dobil on? V eni sami noči je iz skrivališča vzel več denarja, kot ga je ona zaslužila v enem mesecu v župnišču, in prepričana je bila, da so obstajala še druga podobna skrivališča, ki so delovala na enak način. Skrival se je tam, kjer ni bilo treba plačevati najemnine, kockal ni in nikoli ni plačal za žensko. Tudi pijače se ni niti dotaknil – nikoli; le druge je opogumljal, da so v zameno praznili svoje denarnice in se uničevali. Zneske je poskusila sešteti, denar, ki ga je dobil v enem letu, je podvojila ali potrojila, celo množila s sedem, ampak zaradi visokih številk se ji je vrtelo. Četudi vsote ni uspela izračunati, je vedela, da bi s tem denarjem lahko obogatel, pa vendar je prihajal sem, enkrat ali dvakrat tedensko, v starinskem plašču, ki je zaudarjal po destilarni, bila ga je sama kost in koža in bil je sestradan. Jedel je njeno hrano in trošil njene sveče. V koči ni upala hraniti niti ene lepe reči, odnesel bi vse in prodal, denar bi pa izginil. Tudi par naluknjanih zelenih volnenih rokavic bi izginil v njegovem žepu. V Victorjevem življenju je obstajala skrivnost, ki je posrkala ves njegov denar, pa tudi njen. Razen tistega, ki ga je hranil župnik. Vse to ni imelo nobenega smisla.

	Zadovoljno je zagodrnjal, ona pa je spet zadihala. Znesek je bil pravilen. Nato se je na stolu naslonil nazaj in vdihnil. Po štetju denarja se je vedno sprostil. Ona se ni.

	»Zate sem vedno vse storil prav, kajne, Lil?«

	»Vedno,« je odvrnila in se molče opravičila Bogu, še preden se je zlagala. Bog razume, da so trenutki, ko človek preprosto ne more biti iskren.

	»Zate sem skrbel bolje kot tvoja stara mati kdajkoli, kaj?«

	»Ja, res si.«

	Od ugodja je kar zagrulil.

	»Zakaj pa se imaš potem še vedno za Lily White?«

	Lily je stisnilo v grlu. »Ti si mi rekel, naj ne uporabljam tvojega imena, ko sem prišla sem. Nič naju ne sme povezovati, si rekel, zato …«

	»Ampak ne bi ti bilo treba biti ravno White. Izbrala bi lahko katerokoli ime. In ta Whitek sploh ni bil tvoj mož. Ne v Gospodovih očeh. On to ve, župnik?«

	»Ne.«

	»Ne,« je zadovoljno ponovil. »Sem si mislil.« V zraku je obvisela grožnja. »Nisem bedak, Lil. Ti povem, zakaj si izbrala to ime?«

	»Povej.«

	»Tega imena se oklepaš bolj, kot si se kdajkoli kateregakoli moškega. Lily White. Nedolžna in brez vsakršne krivde, kot so lilije na travniku. To ti je všeč, kajne?«

	Pogoltnila je.

	»Govori glasneje, Lil! Sploh te ne slišim. Ampak če prevzameš ime, še ne pomeni, da je res tako. Pričakuješ, da te bo ime očistilo, kot čistiš tole mizo, kot čistiš za župnika. Kot da te bo ime odrešilo … Imam prav, Lil?«

	Njen molk je razumel kot potrditev.

	»Vidiš, jaz te poznam, Lily. Ampak je, kar je. Poti naokrog ni in nekaterih stvari se ne da očistiti.«

	Na vso moč se je trudila zadržati solze, ampak kar je preveč, je preveč. Prostor je napolnilo hlipanje.

	»Nič se ne vznemirjaj,« je mirno rekel. »Stvari bi lahko bile slabše. Imaš mene, je tako?«

	Prikimala je.

	»No?«

	»Ja, Vic.«

	»Včasih se sprašujem, ali si me sploh zaslužiš. Že nekajkrat si me razočarala, Lil.«

	»Oprosti, Vic.«

	»Tako praviš. Ne samo enkrat si me razočarala. Pobegnila si z Whitekom. Leta sem potreboval, da sem te našel. Vsak drugi bi obupal nad tabo, jaz pa nisem.«

	»Hvala ti, Vic.«

	»Pa si res hvaležna, Lil?«

	»Seveda sem!«

	»Resnično?«

	»Resnično!«

	»In zakaj si me potem spet razočarala? Tista deklica v Labodu …«

	»Niso mi je dovolili odpeljati, Vic. Poskušala sem, po najboljših močem sem poskušala, ampak bila sta dva in …«

	Ni je poslušal. »Na sejmih bi z zgodbo lahko zaslužil pravo bogastvo. Mrtva deklica spet živi. Predstavljaj si vrste ljudi. Ne bi ti bilo treba več garati za župnika in ob tvojem iskrenem obrazu bi bila vrsta ljudi dolga kilometer. Vendar pa slišim, da je namesto tega odšla k Vaughanovima.«

	Lily je prikimala. On se je zamislil in Lily je upala, da je zadeva zaključena. Morda bo odšel tja, kjer sanja, ko se naje in ima nekaj denarja v žepu, kjer kuje svoje skrivne načrte. Potem pa je znova spregovoril.

	»Midva drživa skupaj, kajne, jaz in ti?«

	»Ja, Vic.«

	»Kot bi obstajala nit, ki naju povezuje. Ni važno, kako daleč greš ali kako dolgo te ni, nit je večno tam. To veš, ker včasih občutiš poteg … Saj poznaš ta občutek, kaj, Lily? Le da ni samo poteg, bolj je podobno sunku boksarjeve pesti v prsi, od katerega ti zastane srce.«

	Ta občutek je poznala. Občutila ga je velikokrat. »Ja, Vic.«

	»In midva veva, kaj predstavlja, kajne?«

	»Ja, Vic.«

	»Družino!« Globoko, a zadovoljno je izdihnil.

	Nato je vstal in prinesel soj svetlobe po stopnicah navzgor k njeni postelji. Svečo ji je približal k obrazu. Skremžila se je. Za sijem je bil Victor, a od slepeče svetlobe ni mogla razločiti izraza na njegovem obličju. Čutila je, kako je odmaknil odejo, nekaj časa se ji je svetloba poigravala po gubah spalne srajce na oprsju.

	»Rad mislim, da si dekle, kakršna si bila nekoč. Zapustila si se. Vsa mršava si. Včasih si bila čedna stvarca, nekoč, preden si pobegnila.« Zleknil se je na vzmetnico. Odmaknila se je, on pa je zapolnil prostor med njima in jo objel. Roka v rokavu plašča je bila suhcena, a njeno moč je poznala.

	Njegovo dihanje je postalo globoko, začel je smrčati. Rešena je bila – vsaj za zdaj – a srce ji je v prsih še vedno divje razbijalo.

	Lily se ni premaknila. V temi je ležala budna, dihala je plitvo, kolikor je lahko, ker se je bala, da ga bo zbudila.

	Slabo uro zatem, ko je dogorela sveča, je začela prostor polniti šibka svetloba. Ni se zganil in pretegnil kot večina ljudi, ko se zbudijo. Premaknil se ni niti za centimeter, le oči je odprl in vprašal: »Koliko zaslužiš pri župniku?«

	»Ne veliko.« Odgovorila je karseda ponižno.

	Segel je po denarnico, ki jo je hranila pod blazino, vstal in stresel vsebino na dlan.

	»Sir ti moram kupiti. In meso,« je pojasnila. »Nekaj mi pusti, boš? Vsaj malo?«

	Zagodrnjal je. »Ne vem, kaj počneš s svojim denarjem. Kaj pa je, mi ne zaupaš?«

	»Seveda ti.«

	»Dobro. To je za tvoje dobro, in to veš.«

	Krotko je prikimala.

	»Vse to,« vehementno je zakrilil, ona pa ni vedela, ali misli kočo ali pijačo v drvarnici ali kaj drugega, večjega in manj vidnega, »vse to ni zame, Lil, ampak zate.«

	Gledala ga je. Morala ga je. Kadar je bila z Vicom, si ni mogla privoščiti, da bi zamudila karkoli.

	»To je za naju. Za družino. Nekega dne ti ne bo več treba garati za tega župnika. Živela boš v veliki beli hiši, desetkrat imenitnejši od te. Ti in jaz in …«

	Iznenada je utihnil, a njegove misli se niso ustavile. Nosile so ga naprej, videla je, kako se mu je omehčal pogled, ko je razmišljal o prihodnosti, ki jo je tako skrbno hranil le zase.

	»Tole,« z zaprto dlanjo je pomahal, da so kovanci zažvenketali, »je naložba. Saj si me slišala govoriti o mojem načrtu, kajne?«

	»Ja, zadnjih pet let.« To je bila večna tema. Ali je bil dobre volje ali slabe, ali je bilo denarja dovolj ali premalo, ob omembi načrta je vedno postal zasanjan. Postal je molčeč, njegov pogled je izgubil ostrino. Včasih je ukrivil ustnice – če bi pripadale komu drugemu, bi se razlezle v nasmešek. Ampak o svojem načrtu je bil zelo skrivnosten, kot tudi o vsem drugem, kar je počel, ona pa o njem ni vedela nič več kot takrat, ko je prvič slišala zanj.

	»Več kot pet let je že.« Zvenel je nostalgično, celo melodično. »Takrat sem ti povedal zanj. Mislim, da sem ga začel kovati pred dvajsetimi leti. Lahko bi se reklo, da celo še prej!« Zdrznil se je, tako zelo zadovoljen je bil sam s sabo. »In zelo kmalu bo čas obrodil sadove. Zato le nič ne skrbi glede denarja, Lil, tvoji peniji so pri meni na varnem. Vse ostane,« usta so mu trznila, »vse ostane v družini!«

	Nekaj kovancev je vrnil v njeno denarnico in se po stopnicah spustil v kuhinjo.

	»V drvarnico sem dal zaboj,« ji je povedal s čisto novim tonom. »Nekdo ga bo prišel iskat. Tisti kot zmeraj. Pa tudi dva sodčka sta na običajnem mestu. Nikogar ne boš videla priti in nikogar oditi.«

	»Ja, Vic.«

	Potem si je postregel z njenimi tremi svečami, odprl vrata in odšel.

	Lily je ležala v postelji in razmišljala o njegovem načrtu. Ne bo ji treba več delati za župnika? Skupaj z Vicom bo živela v veliki beli hiši? Namrščila se je. Ta koča je bila mrzla in vlažna, a vsaj čez dan je bila v župnišču, ponoči pa je bila pogosto sama. In – kdo bo še tam? Besede so ji odmevale v glavi: »Ti in jaz in …«

	In kdo?

	Je mislil Ann? Za družino, je rekel. Zagotovo je mislil Ann. Navsezadnje je bil on tisti, ki je tisto noč prišel k njej in jo poslal čez reko v Laboda, da bi nazaj pripeljala deklico, ki je umrla in spet oživela.

	Pomislila je na svojo sestro, ki je z gospodom in gospo Vaughan živela v sobici z rdečimi odejami in polnim zabojem drv, s slikami na stenah.

	Ne, je sklenila. Ne sme je dobiti.

	Odšla je!

	Oziroma gospod Armstrong gre v Bampton

	»Kaj naj naredim?« je že stotič vprašal Armstrong, medtem ko je nemirno korakal sem in tja pred ognjiščem v domačem salonu. Bess je sedela ob ognju in pletla. Že stotič je skimala z glavo in rekla, da ne ve.

	»V Oxford bom šel. Razčistil bom z njim.«

	Zavzdihnila je. »Ne bo ti hvaležen, stvari boš samo še poslabšal.«

	»Ampak nekaj moram narediti. Deklica živi pri Vaughanovih, ki sta z vsakim dnem bolj navezana nanjo, Robin pa ne ukrene ničesar! Zakaj se ne odloči? Čemu vse to odlašanje?«

	Bess ga je dvomeče pogledala. »Dokler ne bo pripravljen, ti ne bo povedal ničesar, morda še celo takrat ne.«

	»To je drugače. Za otroka gre.«

	Spet je vzdihnila. »Alice. Najina prva vnukinja.« V očeh se ji je zaiskrilo hrepenenje, potem je zmajala z glavo. »Ne bo se dobro končalo, če se boš soočil z njim. Dobro veš, kakšen je.«

	»Potem pa bom šel nazaj v Bampton.«

	Pogledala ga je. Bil je odločen.

	»In kaj boš tam?«

	»Poiskal bom nekoga, ki je poznal Alice. Odpeljal ga bom v Buscot, ga postavil pred deklico in enkrat za vselej izvedel, kdo je.«

	Bess se je namrščila. »In ti misliš, da ti bosta Vaughanova to dovolila?«

	Armstrong je odprl usta in jih spet zaprl. »Prav imaš,« je priznal in nemočno zamahnil z roko. Toda zadeve ni mogel odmisliti. »Pa vendar, če grem, bom vsaj našel nekoga, ki bo vedel, in ko bom to naredil, se bom lahko pogovoril z Robinom in izvedel, ali se želi pogovoriti z Vaughanovima in … Oh! Ne vem. Bess, ali lahko naredim še kaj? Ničesar ne morem ukreniti.«

	Ljubeznivo ga je pogledala. »Ne. To ti nikoli ni šlo dobro od rok.«

	*

	Najemniška hiša v Bamptonu ni bila nič spoštljivejšega videza kot prvič, a vzdušje je bilo vedrejše. Skozi odprto okno v nadstropju je slišal gosli in neritmično topotanje po lesenih tleh, ki ga lahko slišite, ko opiti ljudje umaknejo preproge in plešejo. Ploskanje se je mešalo z izbruhi ženskega smeha, hrup pa je bil tolikšen, da moral dvakrat pozvoniti, preden ga je kdo slišal.

	»Vstopi, raček moj!« je vzkliknila ženska, ki je odprla vrata. Bila je bosa in vsa zaripla v obraz od veseljačenja ali pa pijače, in ne da bi počakala na njegov odziv, se je vrnila po stopnicah navzgor in mu pomignila, naj ji sledi. Vzpenjal se je po stopnicah in prešinil ga je spomin na mrtvo žensko v vrhnji sobici. Takrat ko je prvič hodil po teh stopnicah, je bila zgolj avtorica pisma, Alice pa zgolj ime. Ženska ga je odpeljala v prvo nadstropje, kjer so moški in ženske plesali, goslač pa jih je z vse hitrejšim tempom tiščal na rob zmogljivosti. V roko mu je potisnila kozarec kristalno bistre tekočine in ko jo je zavrnil, ga je povabila na plesišče.

	»Ne, a vseeno hvala. Pravzaprav sem prišel h gospe Eavis.«

	»Ni je tu, hvala bogu. Brez nje se boš imel veliko bolje, ljubček!« Zgrabila ga je za roke in ga vlekla na plesišče, ob tem pa se še sama poskušala obdržati na nogah.

	»Potem pa vas ne bom več dolgo zadrževal, gospodična, le povejte mi, kje jo lahko najdem.«

	»Odšla je.«

	»Kam?«

	Spačila se je, kot bi šlo za veliko skrivnost. »Nihče ne ve.« Potem pa je zaploskala, da bi pritegnila pozornost drugih, in zavpila: »Gospod išče gospo Eavis!«

	»Odšla je!« je nekaj plesalcev hkrati zavpilo v odgovor in zdelo se je, da so zato samo še srečnejši.

	»Kdaj se je to zgodilo?« Iz žepa je potegnil denarnico in jo držal na vidnem mestu. Pogled nanjo jo je streznil in odgovorila je karseda gostobesedno. »Pred šestimi ali sedmimi tedni, če se ne motim. Obiskal jo je neki moški – tako sem slišala – in odpeljala ga je v svoj salon, kjer sta ostala ves večer, ko pa je odšel, je nekaj dni vsa skrivnostna tekala sem in tja. Kmalu zatem se je pred vrata pripeljala vprega in odpeljala njo in njene kovčke.«

	»Ste bivali tukaj že pred božičem? Zanimam se za gospo Armstrong, ki je tukaj živela s svojo hčerko Alice.«

	»Za tisto, ki je umrla?« Odkimala je. »Od takrat smo vse nove. Dokler je bila tukaj gospa Eavis, ni nobena ostala dolgo, ker je nobena ni marala, ko pa je odšla, so tiste, ki so ji dolgovale denar, zbežale.«

	»Kaj veste o gospe Armstrong?«

	»Ni bila pravšnja za ta kraj. Tako sem slišala. Kuhala je in čistila. Bila je čedna in zelo vitka – nekaterim je to zelo všeč, nekaterim je všeč vse – in ko so jo stranke enkrat videle, so si jo nekatere poželele. Ampak ona ni bila za stvar. Zato je bila stara Eavisova jezna nanjo. Rekla je, da ne bo trpela nobene neumne trape in nekemu gospodu je dala ključ od njene sobice. Naslednji dan je storila, kar je pač storila.«

	»Mislim, da je imela ljubimca. Jo je zapustil?«

	»Slišala sem, da je imela moža. Ljubimca, moža, saj je vseeno, kajne? Ženski gre bolje, če je sama. Daš jim, kar želijo, vzameš denar in pa-pa. Ampak ne ona. Ni bila iz pravega testa.«

	Armstrong je nagubal čelo. »Kdaj se bo gospa Eavis vrnila?«

	»Nihče ne ve, upam, da še dolgo ne. Vem, da bom odšla takoj, ko se vrne.«

	»Kam je torej odšla?«

	Ženska je zmajala z glavo. »Dobila je nepričakovan denar in odpotovala. To je vse, kar sem slišala.«

	Armstrong ji je dal nekaj kovancev, ona pa mu je znova po-nudila pijačo ali ples ali 'karkoli si želiš, raček moj'. Vljudno jo je zavrnil in se poslovil.

	Dobila je nepričakovani denar? Ni nemogoče, je razmišljal med spuščanjem po stopnicah, ampak po slabem prvem vtisu, ki ga je dobil med svojim prvim obiskom v tej hiši, je dvomil o vsem v zvezi z gospo Eavis.

	Ko je bil spet zunaj na ulici, je obžaloval pot, le čas je tratil in naprezal konja; ker pa je že bil tukaj, ga je prešinila še neka misel, o kateri je že razmišljal in jo opustil. Ko je zdaj znova pomislil nanjo, se mu je zdela celo boljša od pomenka z gospo Eavis. Poiskal bo Bena, mesarjevega sina. On se je spominjal Alice in en sam pogled na deklico pri Vaughanovih bo dovolj, da jo bo prepoznal. Dečkova beseda ne bo odločilno vplivala na razplet zadeve pred zakonom, ampak to sploh ni bilo važno – Armstrong ni razmišljal o sodišču. Hotel se je prepričati. Če bi Ben v deklici prepoznal Alice, bi dobil tehten razlog, da razčisti zadevo s svojim sinom. Če pa je ne bi, bi to informacijo delil z Vaughanovima in ju tako pomiril, česar Robin očitno ni bil sposoben narediti.

	Armstrong je korakal po glavni ulici, napol je upal, da bo Bena srečal naključno kot prejšnjič. Ampak dečka ni bilo na blatnih tleh, kjer sta se igrala s frnikolami, tudi v očetovi prodajalni ga ni videl, prav tako ni postopal po ulici. Potem ko je pokukal v vsako stransko uličico in v vsako izložbeno okno, je ustavil fanta približno Benove starosti in ga vprašal po njem.

	»Pobegnil je,« mu je povedal fant.

	Armstrong ga je zmedeno gledal.

	»Kdaj pa?«

	»Pred nekaj tedni. Oče ga je pošteno premlatil, da je bil ves moder in črn. Potem pa ga ni bilo več.«

	»Pa veš, kam je šel?«

	Fant je odkimal.

	»Je kdaj omenil, kam bi rad šel?«

	»Na neko kmetijo v Kelmscottu. Rekel je, da mu bo tam neki imeniten gospod dal službo. Da bo imel kruha in medu, posteljo in plačo vsak petek.« Iz dečkovega glasu je velo hrepenenje, tudi sam si je želel biti na takšnem kraju. »Ampak jaz mu nisem verjel.«

	Armstrong mu je dal kovanec in odšel v mesnico. Pri pultu je stal mladenič s težkim nožem, potemnjenim od krvi. Ledja je rezal na zrezke. Ob cingljanju zvončka je dvignil glavo. Njegove obrazne poteze so bile zelo podobne Benovim, a mrki izraz je bil popolnoma drugačen.

	»Kaj bi radi?«

	Armstrong je bil vajen sovražnosti, zelo natančno je lahko ocenil, kako globoka je bila pri vsakem posamezniku. Ljudje so bili najpogosteje grobi z neznanci, kar je bil tudi on. Razlika je bila vznemirjujoča, ljudje pa so se ob srečanju z njim oborožili z napadalnostjo. Čeprav so njihove oči sporočale, da se ga bojijo, so si ušesa želela pomirjujočih besed. Toda nekateri ljudje vsakodnevno hodijo naokrog v oklepu in vsem kažejo svoj meč. Zanje je ves svet sovražnik. Glede takšne antipatije ni mogel ukreniti ničesar in z njo se je srečal zdaj, zato se ni trudil ugajati in je zgolj rekel: »Vašega brata iščem, Bena. Kje je?«

	»Zakaj? Kaj pa je ušpičil?«

	»Nič. Delo imam zanj.«

	Izza oboka v zadnjem delu prodajalne se je zaslišal starejši glas: »Ta fant ni dober za nič, le dobiček odžira.« Besede so zvenele, kot bi prihajale iz ust, polnih hrane.

	Armstrong je pomolil glavo skozi obok. V umazanem fotelju je sedel možakar njegovih let. Na mizici ob njem sta bili štruca kruha in velika šunka, nekaj rezin je bilo narezanih. Mesarjeve ličnice so bile rožnate in debele, sijale so kot šunka. V pepelniku je počivala pipa. Na okroglem trebuhu je držal napol poln kozarec, steklenico je držal v roki.

	»Morda veste, kam je šel?« je vprašal Armstrong.

	Možakar je odkimal. »Ni mi mar. Podlasica lena.« Z vilicami je napičil rezino šunke in si celo stlačil v usta.

	Armstrong se je obrnil, da bi odšel, ko je v prostor pridrsala ženska z metlo v rokah. Stopil je korak nazaj in jo spustil mimo, takoj se je lotila pometanja. Glavo je obračala stran, da je ni mogel videti v obraz.

	»Oprostite, gospa …«

	Obrnila se je. Bila je mlajša, kot je pričakoval na podlagi njenih počasnih gibov, pogled je imela nervozen.

	»Bena iščem. Je vaš sin?«

	Njene oči se niso niti malo zaiskrile.

	»Morda veste, kje je?«

	Nemirno je stresla z glavo, zdelo se je, da ne premore energije, da bi tudi spregovorila.

	Armstrong je zavzdihnil. »No … potem pa hvala.«

	Naravnost odleglo mu je, ko je bil spet zunaj.

	Armstrong je Fleetu priskrbel vodo, potem pa sta se s konjem odpravila proti reki. Tukaj je bila reka široka in ravna, na trenutke pa je tako mirna, da se je zdela njena gladina trdna, dokler nisi česa vrgel vanjo – veje ali jabolčnega ogrizka – in videl, kako hitro ga odnaša tok. Armstrong je sedel na podrto deblo nedaleč proč, odvil malico in začel jesti. Meso je bilo dobro, kruh tudi, ampak ob spominu na mesarjevo pogoltnost ga je minil tek. Kruh je nalomil na majhne koščke in ga raztresel, majhne ptičice so takoj priletele in ga začele kljuvati. Potem je sedel čisto pri miru in zrl na reko. Obkrožen s taščicami in drozgi je razmišljal o dnevu, polnem razočaranja.

	Neuspešen obisk pri gospe Eavis je bil že sam po sebi slab, ker pa je odkril, da je Ben pogrešan, je bil še bolj na dnu. Spomnil se je, s kakšnim apetitom je pojedel štručki, ki mu ju je dal. Razmišljal je o dečkovi dobrovoljnosti. Razmišljal je o mrakobnem vzdu-šju v mesarjevi prodajalni, o pošastnem očetu, izžeti materi in prvorojencu, mrtvem v srcu, in se čudil Benovemu optimizmu. Le kje je deček zdaj? Če se je res odpravil v Kelmscott na Armstrongovo kmetijo, kot je povedal špeceristov sin, zakaj ni tja tudi prispel? Do tja je bilo le slabih deset kilometrov – deček bi takšno razdaljo premagal v nekaj urah. Kaj se je zgodilo z njim?

	In potem je bila tukaj še deklica. Kaj še bi lahko storil? Ob misli na otroka, razpetega med dve družini, in ker se ni mogel prepričati, ali je na pravem kraju, ga je zabolelo srce. Od deklice so njegove misli odvandrale k Robinu, srce mu je skoraj počilo. Spomnil se je trenutka, ko ga je prvič držal v naročju. Dojenček je bil tako majhen in lahek, a v negotovih gibih ročic in nožic je bilo nakopičeno življenje. Med Bessino nosečnostjo se je Armstrong veselil, da bo lahko skrbel za otročička in ga imel rad – poln navdušenja in nepotrpežljivo je čakal tisti dan – pa ga je kljub temu trenutek napolnil s še močnejšimi čustvi. Dojenček v njegovih rokah je izbrisal vse drugo in prisegel si je, da ta otrok ne bo nikoli lačen ali sam ali v kakršnikoli nevarnosti. Ljubil in ščitil bo tega otroka, ki bo odrastel, ne da bi spoznal žalost ali osamljenost. Enak občutek je zdaj vznikal v njegovem srcu.

	Armstrong si je obrisal oči. Z nenadnim gibom je preplašil taščice in drozge. Vstal je in prijazno potrepljal Fleeta.

	»Pridi. Prestara sva, da bi jezdila do Oxforda, pa tudi časa nimam dovolj. Pojdiva v Lechlade. Pustil te bom blizu postaje, sam pa bom šel naprej z vlakom. Ko bosta fanta videla, da me ni doma, bosta nahranila prašiče.«

	Fleet je mehko zahrzal.

	»Nespametno?« je vprašal. Z eno nogo v ostrogah je postal. »Čisto mogoče. Kaj drugega pa lahko storim? Nič.« Zavihtel se je v sedlo in obrnila sta se ob reki navzgor.

	*

	Armstrong se je pozanimal, kje stanuje njegov sin. Prebil se je v del mesta, kjer so bile ulice širše, hiše večje in lepo vzdrževane. Ko je prišel na ulico in naslov, kamor je zadnji dve leti pošiljal pisma, je upočasnil korak. Postalo mu je nelagodno. Pred številko osem – ogromno, veličastno in belo prepleskano – se je ustavil pred ograjnimi vratci in se namrščil. Hiša je bila daleč prerazkošna. Njegov dom, kmetija, ni bila poceni – nikoli ni varčeval pri udobju in dobrem počutju svoje družine – ampak ta veličina je bila na povsem drugem nivoju. Armstrongu imenitne vile niso bile tuje – v preteklosti mu je poreklo odprlo marsikatera vrata – in ob pogledu na razkošje ni občutil strahu, pa vendar ga je mu-čila misel, da njegov sin biva v takšni hiši. Le kje je dobil denar? Morda pa je imel v najemu le majhno sobico na podstrešju? Ali pa – je to mogoče? – je v mestu obstajala še ena ulica z enakim imenom?

	Armstrong je vstopil skozi druga, manjša vratca, od koder je ozka potka vodila k zadnjemu delu hiše, in potrkal na kuhinjska vrata. Odprla jih je enajst- ali dvanajstletna deklica z dolgo kito in ga plaho pogledala. Povprašal jo je, ali v mestu obstajata dve ulici z istim imenom, a deklica je odkimala.

	»Če je tako, je gospod Robin Armstrong doma?«

	Deklica je oklevala. Zdelo se je, da je v trenutku zlezla vase, ogledovala si ga je še natančneje. Ime je očitno poznala in Armstrong jo je ravno hotel spodbuditi h govorjenju, ko se je za njo prikazala ženska, stara okrog trideset let.

	»Kaj želite?« Zvenela je strogo. Stala je rigidno pokončno, roki je prekrižala, obraz pa je imela tiste sorte, ki se ne zna smejati. Potem pa se je nekaj v njej spremenilo. Ramena so se ji nalahno sprostila, oči so se ji zalesketale. Ustnice je še naprej odločno stiskala, a dobil je vtis, da jo lahko omehča, če bo pravilno odigral. Večina ljudi je bila ob pogledu na gospoda Armstronga tako presenečena nad barvo njegove kože, da česa drugega sploh ni videla, ampak nekateri – predvsem ženske – so opazili zelo če-dne poteze na njegovem obrazu.

	Armstrong se ni nasmehnil, tudi ponudil ji ni ničesar. Jabolka je nosil za konje in frnikole za majhne otroke, kar pa zadeva ženske, je skrbno pazil, da ni ponujal ničesar.

	»Ste vi lastnica te hiše?«

	»Malo verjetno.«

	»Gospodinja?«

	Odrezavo je prikimala.

	»Iščem gospoda Armstronga,« je rekel nevtralno.

	Izzivalno ga je gledala, čakala je, ali se bo ta čedni tujec kako potrudil, da bi ji ustregel, ko pa je srečala njegov ravnodušni pogled, je skomignila.

	»Tukaj ni nobenega gospoda Armstronga.«

	Zaloputnila je vrata.

	V imenitni soseski Oxforda se ni pametno predolgo zadrževati in Armstrong, ki ni hotel pritegniti pozornosti, se je raje umaknil na vzporedne ulice. Na vsakem križišču je pogledal levo in desno, zavedal se je tveganja, da bo najverjetneje zgrešil osebo, ki jo je iskal. Kazalci na njegovi uri so odšteli šestdeset minut in začeli šteti naslednjo uro, ko je na polovici naslednje ulice zagledal vitko podobo z dolgo kito, ki je prišla iz hiše številka osem. Pospešil je korak in jo dohitel.

	»Gospodična! Oprostite, gospodična!«

	Dekle se je ustavilo in se zasukalo na petah.

	»Oh! Vi ste.«

	Zunaj se mu je zdela še manjša in še bolj žalostna.

	»Ne bom te zadrževal,« je rekel, ko je opazil, da trepeta. »Pojdiva, pospremil te bom.«

	»Ne vem, zakaj vam ni povedala,« je reklo dekle, še preden ji je zastavil vprašanje. »Vi mu pošiljate pisma?«

	»Ja, jaz mu pišem na ta naslov.«

	»Ampak on ne živi tukaj.«

	»Da ne?«

	Zdaj je bil Armstrong resnično zbegan. Sin mu je odpisoval. Kratko in jedrnato – večinoma ga je prosil za denar – a omenjal je tudi stvari iz očetovih pisem. Očitno jih je dobil. Armstrong se je namrgodil.

	Dekle je globoko zajelo hladen zrak in zavilo za vogal. Za tako majhno osebico je hodila izjemno hitro.

	»Gospod Fisher pravi, naj se ne brigamo za pisma, in jih spravi v svoj žep,« je dodala.

	»Ah.« No, to je bilo nekaj. Si drzne iti nazaj, pozvoniti na sprednjih vratih in vprašati po gospodu Fisherju?

	»Gospod Fisher še več ur ne bo pokonci,« je rekla, kot bi mu brala misli. »Pred poldnevom le redko vstane, ker je do poznih ur pri Zelenem zmaju.«

	Prikimal je. »Kdo pa je ta gospod Fisher?«

	»Baraba. Plačal mi ni že sedem tednov. Zakaj pa ga iščete? Vam dolguje denar? Ne boste ga videli.«

	»Gospoda Fisherja nisem še nikoli srečal. Sem oče gospoda Armstronga. Domnevam, da sta družabnika.«

	Njen pogled mu je povedal vse, kar je moral vedeti o gospodu Fisherju in njegovi družbi. Potem pa je v njenih očeh prepoznal nekaj drugega. Če ni marala gospoda Fisherja in njegovih prijateljev, le kaj si bo mislila o očetu enega izmed njih?

	»Torej,« jo je poskušal pomiriti, »bojim se, da se je moj fant zapletel z gospodom Fisherjem. Rad bi mu pomagal, če lahko. Si videla kakšnega prijatelja gospoda Fisherja, mladeniča, starega štiriindvajset let in s svetlimi kodrastimi lasmi, ki mu segajo do ramen, včasih pa nosi moder suknjič?«

	Dekle se je ustavilo. Korak ali dva kasneje se je ustavil še Armstrong, se obrnil in uzrl njen obraz. Če je bilo to sploh možno, je bila še bolj bleda kot prej.

	»Rekli ste, da ste oče gospoda Armstronga!« je zasikala skozi zobe.

	»In tudi sem. No, res je, da mi ni podoben.«

	»Ampak moški … moški, ki ste ga opisali …«

	»Ja?«

	»To je gospod Fisher!« Besede je izgovorila ihtavo in besno kot otrok, ki so ga potegnili za nos. Nato pa se je njen obraz hipoma iz jeznega spremenil v prestrašenega. »Ne izdajte mu, da sem vam povedala. Nikoli nisem niti črhnila. Nikoli!« Glas je imela roteč, v očeh solze.

	Videl je, da bo vsak čas pobegnila, zato je iz žepa potegnil nekaj kovancev. »Koliko ti dolguje?« je prijazno vprašal. »Je tole dovolj?«

	Večkrat je pogledala od kovancev spet njega. Bila je oprezna, kot bi bil nekakšna pošast, denar pa zgolj vabljiv trik. Naslednji hip je zgrabila kovance, tega ni pričakoval. Denar je v trenutku izginil, z njim pa tudi ona. Kita in trakovi predpasnika so plapolali za njo, ko je hitro, kolikor so jo nesle noge, zavila v prvo stransko ulico in izginila.

	Armstrong je odšel iz premožnega dela mesta. Ko se je znašel na nagnetenih ulicah s prodajalnami in delavnicami, je zavil v prvo gostilno, ki jo je srečal. Pijačo je naročil sebi in slepemu možakarju, ki je sedel blizu ognja. Tod se je lahko brez težav na splošno pogovarjal še o drugih krčmah v mestu in potem še o Zelenem zmaju.

	»Med majem in septembrom je dokaj spodoben,« mu je povedal možakar. »Na ulico postavijo lesene mize in najamejo dekleta, ki strežejo pijačo. Pivo redčijo z vodo in preveč računajo, ampak tako se vsaj ne vidi, kako razpadajoča je stavba, ker jo poleti v celoti prekrivajo vzpenjajoče se vrtnice.«

	»Pa pozimi?«

	»Je grozen. Les je nagnit. Slamnata streha je bila potrebna obnove že, ko sem še videl, pa je bilo to pred dvajsetimi leti. Pravijo, da so tudi okna polomljena in da samo še umazanija drži hišo skupaj.«

	»Kakšni pa so ljudje?«

	»Pokvarjeni. V Zelenem zmaju lahko prodaš in kupiš karkoli – rubine, ženske, duše. Če te pesti težava, pojdi v Zelenega zmaja med začetkom septembra in sredino aprila in zagotovo boš našel nekoga, ki ti bo pomagal. Za pravi denar. Tako pravijo in ne dvomim, da je res.«

	»Kaj pa lahko narediš, če imaš težavo spomladi ali poleti?«

	»Počakati moraš. Ali pa jo rešiti sam.«

	»In kje je ta Zeleni zmaj?« je vprašal, ko je izpraznil kozarec.

	»Tja si ne želite iti. Niste take sorte. Morda ne vidim, a vas slišim. To ni kraj za takšnega gospoda, kot ste vi.«

	»Moram tja. Nekdo je tam in moram ga najti.«

	»Pa si želi biti najden?«

	»Ne želi si, da ga najdem jaz.«

	»Vam dolguje denar? Ni vredno.«

	»Ne gre za denar. Gre za … družino.«

	»Družino?« Možakar je postal otožen.

	»Za mojega sina. Bojim se, da je zašel na slaba pota.«

	Slepec je iztegnil roko in ko jo je Armstrong sprejel, ga je z drugo roko prijel za nadlaket, potipal je mišice.

	»Rekel bi, da znate poskrbeti zase.«

	»Če moram.«

	»Potem pa vam bom povedal, kje najdete Zelenega zmaja. Zavoljo vašega sina.«

	Možakarjevi napotki so Armstronga spet odpeljali čez mesto in na drugo stran. Med hojo je začelo deževati. Ko je prišel do travnika, je bilo nebo rožnato-marelično. Na drugi strani travnika je bila reka. Šel je čez most in zavil ob reki navzgor. Pot so obdajali robidovje in vrbe žalujke, s katerih mu je kapljalo na klobuk, hojo pa so mu oteževale razraščene korenine starinskih dreves. Mračilo se je, tudi njegove misli so postajale mračne, potem pa je skozi goste veje tis, bodik in bezga zagledal obris stavbe in osvetljene kvadrate, ki so predstavljali okna. Vedel je, da je prišel na pravi kraj, bil je namreč točno takšen, kot bi ga izbrali ljudje, ki želijo svoje početje skriti pred očmi drugih. Armstrong se je ustavil pred oknom in pokukal skozi debelo steklo.

	Zagledal je nizek prostor, zdel se je še toliko nižji, ker je imel na sredini izbočen strop. Podprt je bil z debelim, kot bi trije možje stali skupaj, hrastovim stebrom. Plinske svetilke so le za silo premagovale temo, sveče na mizah so jim le malo pomagale. Bil je šele konec popoldneva, a v hiši je že bila noč. Ob zasenčenih stenah je sedelo nekaj pivcev, še najbolj pa je bilo svetlo okrog kamina, v katerem je gorelo, blizu njega pa je stala miza, za katero so sedeli možje. Štirje od petih so se sklonjenih glav posvečali kartam, preostali pa se je skupaj s stolom naslanjal na steno in jih opazoval. V njem je Armstrong prepoznal svojega sina, Robina.

	Armstrong je šel mimo okna in odprl vrata. Ko je vstopil, se je vseh pet igralcev obrnilo proti njemu, ker pa je bil prostor zadimljen in je Armstronga delno zakrival steber, ga niso takoj prepoznali. Robin je spustil stol na tla in pomignil nekomu v temnem kotu, sam pa je napenjal oči, da bi bolje videl prišleka. Naslednji hip je Armstrong začutil, kako ga je nekdo od zadaj zgrabil za roko. Napadalec je bil za glavo manjši in roke je imel suhcene, pa vendar izredno močne. Armstrong ni bil vajen občutka prisile in ni bil prepričan, da se ga lahko osvobodi, med lopaticami pa je čutil tudi krajec njegovega klobuka. Približal se mu je še drugi možakar, s košatimi obrvmi, ki so mu zakrivale oči, in si ga pozorno ogledoval.

	»Zanimiv osebek. Ne poznam ga,« je izjavil.

	»Potem pa se ga znebi,« je rekel Robin.

	Moška sta ga potisnila proti vratom, a se jima je uprl.

	»Dober večer, gospodje,« je spregovoril, vedoč, da bo že njegov glas dodobra pretresel stvari.

	Robin je vstal. Pomignil je stražarjema, ki sta Armstronga izpustila.

	Moška sta se vrnila v temo, približal se je Robin. Na obrazu je imel enak izraz, kot ga je Armstrong videl že tisočkrat vse od zgodnjega otroštva do odraslosti. Bil je izraz užaljene jeze otroka, ki se mora ukloniti volji staršev. Armstronga je presenetilo, kako ustrahovalen je bil videti ta izraz na obličju odraslega moškega. Če ne bi bil Robinov oče, če ne bi bil tako krepak, bi se ga celo bal.

	»Pojdiva ven,« je zamrmral Robin. Stopila sta iz hiše in stala slab meter narazen v poltemi na prodnatih tleh med reko in krčmo.

	»Tukaj zapravljaš denar? In za najemnino v razkošni hiši? Na preveliki nogi živiš.«

	Sin je nečimrno prhnil skozi nos. »Kako si me našel?« je brezbrižno vprašal.

	Armstrong je bil presenečen nad svojim sinom. Od njega je vedno pričakoval nekaj boljšega. »Ne znaš bolje pozdraviti svojega očeta?«

	»Kaj bi rad?«

	»In tvoja mama … niti vprašal nisi po njej.«

	»Verjetno bi mi že povedal, če bi bilo kaj narobe.«

	»Nekaj tudi je narobe. A ne s tvojo materjo.«

	»Dežuje. Povej, kaj hočeš, da se lahko vrnem noter.«

	»Kaj nameravaš ukreniti glede deklice?«

	»Ha! Je to vse?«

	»Če je to vse? Robin, o otroku govoriva. Ogrožena je sreča dveh družin, in teh stvari ne gre jemati zlahka. Zakaj odlašaš?«

	V hitro pojemajočem somraku se mu je zdelo, da so se sinove ustnice ukrivile v ciničen nasmešek.

	»Je deklica tvoja? Če je, kaj boš ukrenil? In če ni …«

	»To ni tvoja stvar.«

	Armstrong je zavzdihnil. Zmajal je z glavo in poskusil drugače.

	»Bil sem v Bamptonu.«

	Robin je pozorneje pogledal očeta, a ni spregovoril.

	»Obiskal sem hišo, v kateri je bivala tvoja žena. Kjer je umrla.«

	Robin še vedno ni rekel ničesar, tudi njegova sovražna nastrojenost ni popustila.

	»O tem ljubimcu, ki naj bi ga imela … o njem ne vedo ničesar.«

	Še vedno nič.

	»Komu si to povedal?« je končno rekel, a preteče.

	»Lastnico sem hotel odpeljati v Buscot k deklici, vendar je …«

	»Kako si drzneš? To je moja stvar – samo moja. Svarim te, ne vmešavaj se v moje zadeve.«

	Armstrong je potreboval trenutek, da si je opomogel od šoka. »Tvoja stvar? Robin, o dekličini prihodnosti govorim. Če je tvoja hčerka, je moja vnukinja. Če ni tvoja, potem je Vaughanova. V nobenem primeru ni stvar samo tvoja. Tako ali drugače je stvar družine.«

	»Družine!« je zaničljivo revsknil Robin.

	»Kdo je njen oče, Robin? Otrok potrebuje očeta.«

	»Jaz sem se dobro znašel brez njega.«

	Robin se je zasukal na petah, da je grušč pod njegovimi nogami zahreščal, in se odpravil nazaj v Zelenega zmaja, ko ga je Armstrong zgrabil za ramo. Armstronga je le napol presenetilo, da se je njegov sin divje obrnil in je proti njemu poletela pest. Nagonsko je dvignil roko v bran, a še preden se ga je sinova pest dotaknila, se je sprožila njegova in Robin je zaklel.

	»Oprosti,« je planil Armstrong. »Robin, žal mi je. Te boli?«

	Ampak Robin je še naprej suval in brcal, medtem ko ga je Armstrong držal za ramena in dovolj proč, da ga njegovi udarci, vedno šibkejši, niso dosegli. Ko je bil Robin otrok, ga je tako držal neštetokrat, takrat si je želel samo to, da bi bes zapustil sina. Zdaj pa so bili sinovi zamahi bolj vešči in v njih je bila velika sila, pa vendar se ni mogla kosati z njegovo močjo in velikostjo. Kamenčki in psovke so leteli naokrog in Armstrong se je dobro zavedal, da bo hrušč privabil radovedneže k oknu.

	Ravs je prekinil zvok odpiranja vrat.

	»Je vse v redu?« se je zaslišalo skozi dež.

	Robin se je v trenutku prenehal upirati. »Vse je v redu,« je odvrnil.

	Vrata krčme so ostala odprta – očitno ju je nekdo še vedno opazoval.

	Robin se je obrnil in odšel, ne da bi očetu ponudil roko.

	»Robin!« je za njim pridušeno zavpil Armstrong in še tišje: »Sine!«

	Robin se je nekaj metrov stran obrnil. Tudi on je govoril zelo tiho, v dežju komaj slišno, a besede so dosegle cilj in prizadele bolj, kot bi pesti lahko kdajkoli: »Ti nisi moj oče in jaz nisem tvoj sin!«

	Prišel je do vrat, si s pajdašem izmenjal nekaj besed, potem pa sta skupaj vstopila in za seboj zaprla vrata, ne da bi se kateri ozrl. Armstrong se je odpravil nazaj proti reki. S klobukom se je zapletal v vrbe, se spotikal čez zverižene korenine, po vratu so mu polzele dežne kaplje. Členki so ga boleli. Poškodba, ki je prej sploh ni čutil, je bila sedaj zelo boleča. Robina je udaril po ustih in zobeh. Roko je ponesel k ustom, okusil je kri. Svojo ali Robinovo?

	Mimo njega je tekla reka, razburkana od dežja in močnega toka, Armstrong pa je negibno in molče stal na dežju, izgubljen v lastnih mislih. Ti nisi moj oče in jaz nisem tvoj sin. Dal bi vse na svetu, da bi izbrisal ta trenutek. Kaj bi lahko storil drugače? Kaj bi lahko rekel, da bi stanje izboljšal? Odzval se je nepremišljeno in morda je ta nepremišljenost poškodovala vezi, ki bi sicer – čez nekaj tednov ali mesecev ali let – spet prerasle v toplino in naklonjenost. Kar se je pravkar zgodilo, je končalo vse. Izgubil je svojega sina, z njim pa ves svet.

	Dežne kaplje so tekle skupaj s solzami, besede so mu ves čas odmevale v glavi. Ti nisi moj oče in jaz nisem tvoj sin.

	Naposled, premočen in prezebel, je zmajal z glavo. »Robin,« je rekel, a slišala ga je morda le reka, »morda si ne želiš biti moj sin, jaz pa si ne morem pomagati, da ne bi bil tvoj oče.«

	Obrnil se je ob reki nizvodno in se odpravil na dolgo pot proti domu.

	Nekaterih zgodb se ne pripoveduje

	Obstajajo zgodbe, ki jih lahko pripovedujemo na glas, in zgodbe, ki jih povemo šepetaje, pa tudi zgodbe, ki jih ne povemo nikoli. Zgodba o poroki gospoda in gospe Armstrong sodi med slednje, poznali sta jo le dotični osebi in reka. Toda kot skritim obiskovalcem tega sveta, ki smo prečkali mejo med tem in drugim svetom, nam nič ne brani, da ne bi sedeli ob reki in napenjali ušes; tako smo zanjo izvedeli tudi mi.

	Ko je gospod Armstrong dopolnil enaindvajset let, mu je oče podaril kmetijo. Zemljiški posrednik je predlagal več posesti in Robert je obiskal prav vse. Tista, ki je v največji meri obetala izpolnitev njegovih upov in pričakovanj, je pripadala možakarju po imenu Frederick May. Gospod May je bil dober kmetovalec, a imel je le hčere, te hčere pa so se poročile z moškimi, ki so imeli dovolj svoje zemlje; razen ene, ki je bila invalidna, se ni poročila in je ostala doma. Ko pa je gospod May ostarel, sta z ženo sklenila, da bosta kmetijo prodala, razen zaplate okrog majhne koče nedaleč od kmetije, ki sta jo prav tako imela v lasti. V tej hiški sta hotela živeti, gojiti zelenjavo in rože, skrb za zemljo in veliko hišo pa sta hotela prepustiti nekomu drugemu. Z dohodkom od prodaje bi bila dobro preskrbljena in če dobra dota ne bi bila dovolj, da bi omožila svojo najmlajšo hčer, no, vsaj denar bi ji ostal, da bi lahko živela naprej, ko bi onadva umrla.

	Robert Armstrong si je ogledal posestvo in opazil, da ga napaja reka. Rečni breg je bil utrjen, potoki pa brez ločja in smeti. Tudi žive meje so bile dobro vzdrževane, živina pa se je pasla na ravnih travnikih.

	»Kmetije ne moreš prodati njemu, ne temu tujcu,« so govorili ljudje. Ampak vsi drugi potencialni kupci so poskušali zbiti ceno in drug drugega izigrati, črnec pa je ponudil zahtevani znesek in od tega ni odstopal. Še več, gospod May ga je spremljal med ogledom kmetije in opazil je, da zna ceniti ravna polja ter njegov odnos do ovac in goveda. Zelo kmalu je pozabil na barvo njegove kože, kajti spoznal je, da je gospod Armstrong pravi človek, če je hotel najboljše za posestvo in živino.

	»Kaj pa ljudje, ki so tako dolgo delali zame?« je vprašal gospod May.

	»Tisti, ki želijo ostati, bodo ostali, in če bodo delali dobro, bodo videli svojo plačo, sicer bodo po prvi žetvi morali oditi,« je rekel gospod Armstrong in tako sta sklenila dogovor.

	Peščica delavcev ni hotel delati za črnuha, toda ostali so ostali, čeprav so sprva mrmraje negodovali. Čez čas, ko so bolje spoznali novega gospodarja, so ugotovili, da je enak kot vsi drugi, celo nekoliko boljši. Nekaj – mlajših, kot je bil sam – ga ni prenehalo prezirati, posmehovali so se mu v obraz in se norčevali za njegovim hrbtom. Prezir do njega so navajali kot razlog za slabo opravljeno delo – le zakaj bi delali za takšnega človeka? – še vedno pa so vsak petek sprejeli plačilo, potem ko so ga zapravili v krčmah v okolici Kelmscotta, pa so slabo govorili o njem. Zdelo se je, da se tega ne zaveda, v resnici pa jih je budno spremljal in čakal, ali se bodo unesli.

	Medtem pa si je moral Robert Armstrong najti prijatelje. Najbolje je poznal možakarja, od katerega je kupil kmetijo, in enkrat tedensko je obiskal gospoda Maya v bližnji koči. S starcem, ki je rad obujal spomine, je eno uro sedel in se pogovarjal o delu in življenju. Gospa May je sedela v kotu in pletla in bolj ko je poslušala obiskovalca, ki je bil bolje izobražen od večine, in poslušala njegov smeh, ki je bil prijeten in je v smeh spravil tudi njenega moža, bolj ji je postajal všeč. Tu in tam se jim je pridružila tudi njuna hči in postregla s čajem in piškoti.

	Bessie May je zbolela v otroštvu, dolgotrajne posledice pa so se kazale v zibajoči hoji. Vselej ko je stopila z levo nogo, se je opazno zazibala. Tujci so strmeli vanjo, tudi ljudje, ki so poznali njo in njeno družino, so pravili, da bi morala ostati v hiši, ne pa 'takšna' hoditi naokrog. Če bi bila samo hoja, bi se morda manj mrščili, ampak tukaj je bilo še oko. Čez desno oko je nosila prevezo – ne venomer iste, pač pa tisto, ki se je ujemala z njeno obleko. Videti je bilo, da ima prevez ravno toliko kot oblek, nekatere so bile narejene iz ostankov blaga, imele pa so trakove, ki so prevezo držali na mestu in se izgubili v lepih laseh. Bila je zelo urejena, lepo je skrbela za svoj videz, ljudi pa je to begalo. Bilo je, kot bi bila enaka drugim dekletom, kot bi si obetala prihodnost. Ljudje so menili, da bi se morala zapreti med štiri stene in dati vsem jasno vedeti, kar so vsi že vedeli: da se ne more poročiti in da bo ostala samska. Namesto tega pa je prikrevsala v osrčje cerkve in sedla na sredinsko klop, čeprav bi lahko sedela čisto zadaj, tiho in neopaženo. V lepem vremenu je odšepala do klopi na zelenici in brala knjigo ali vezla, pozimi pa je nosila rokavice in hodila po dovolj ravnih tleh. Kadar je bila zmrzal, je zavistno pogledovala tiste, ki so jim noge dovolj dobro služile, da so lahko drsali. Za njenim hrbtom so hudobni fantje – pravzaprav isti, ki so se zahrbtno norčevali iz Roberta Armstronga – posnemali njeno zibajočo se hojo. Ljudje, ki so jo poznali že kot deklico, so se spominjali, da je eno oko kazalo preveč beline, medtem ko je imela šarenico obrnjeno navzgor in stran. Nemogoče je bilo reči, ali gleda, ali sploh vidi. Nekoč je imela Bessie May prijateljice, nekaj deklic, s katerimi je skupaj hodila v šolo in domov. Obiskovale so se in se med sprehodi držale pod roko. Toda ko so te deklice postale mladenke, je njihovo prijateljstvo zamrlo. Druga dekleta so se bala, da je Bessiejina nepravilnost morda nalezljiva ali da se jih bodo fantje izogibali, če bo Bessie z njimi. Ko je kmetijo kupil Armstrong, je bila Bessie osamljena. Glavo je dvigala visoko in se smehljala, navzven je bila nespremenjena, a vedela je, da se je spremenil odnos sveta do nje.

	Ena od teh sprememb je bilo obnašanje vaških fantov. Pri šestnajstih, z lepimi kodri, čednim nasmeškom in ozkim pasom je bila privlačna. Če si jo videl nekje sedeti in nisi opazil preveze, bi pomislil, da je najbolj ljubko dekle v vasi. In to ni ušlo fantom, ki so imeli slabe namene. Kadar v istem srcu drug ob drugem živita sla in prezir, kujeta hudičeve načrte. Če so jo mladi fantje samo srečali na poti, so se ji režali in se zapodili proti njej, vedeli so namreč, da se jim ne bo mogla zlahka umakniti in se ubraniti njihovih rok. Ne samo enkrat se je Bessie z opravka vrnila domov z blatnim krilom in opraskanimi rokami, ker so ji nastavili 'past'.

	Robert Armstrong je vedel, kaj si tolpa mladcev na kmetiji misli o njem. Med diskretnim opazovanjem je ugotovil tudi, kaj si mislijo o Bessie May. Nekega večera, ko je obiskal Mayeve, je gospod May zmajal z glavo. »Ne nocoj, Armstrong.« Prijatelju so se tresle roke in oči je imel solzne, zato je vedel, da se je nekaj zgodilo. Še naprej je opazoval mlade moške na kmetiji, tu in tam je ujel delčke bahavih pogovorov, enega fanta pa je med hvalisanjem slišal izreči Bessiejino ime. Po gibih, ki so spremljali bahanje, se je zbal, da ve, kaj se je zgodilo.

	Naslednjih nekaj dni Bessie ni videl. Ni je bilo v cerkvi in ni je bilo na klopi na zelenici. Ni šla v vas po opravkih, tudi vrtu se ni posvečala. Ko se je spet prikazala, je bila spremenjena. Ni bila urejena in živahna kot prej, preprostost in naravnost je zamenjalo nekaj temačnejšega. Bila je odločena, da je ne bodo porazili.

	Armstrong se je zamislil. Sprejel je odločitev in jo prespal, ko pa se je zbudil, se mu je še vedno zdela dobra. Bessie je prestregel na poti ob reki, kjer se je glog vdal leski, ko je očetu nesla kosilo. Vidno se je zdrznila in že je hotela pobegniti, ko je opazila, da je sam. Roki je dal za hrbet in gledal v tla, ko jo je ogovoril. »Gospodična May. Doslej nisva veliko govorila, vendar veste, kdo sem. Veste, da sem prijatelj vašega očeta in lastnik te kmetije. Veste, da nikomur ne dolgujem. Imam nekaj prijateljev, a sovražnik nisem nikomur. Če si boste kdajkoli želeli koga ob sebi, vas prosim, da pridete k meni. Ničesar si ne želim bolj, kot vam olajšati življenje. Ali kot prijatelj ali kot mož, je vaša odločitev. Prosim, vedite, da sem vam na razpolago.« Dvignil je glavo, jo pogledal v osuplo oko, se kratko priklonil in odšel.

	Naslednji dan je prišel ob isti uri na isto mesto, Bessie je že bila tam. »Gospod Armstrong,« je začela, »ne znam govoriti tako kot vi. Veliko imenitneje se izražate kot jaz. Preden lahko na vaše včerajšnje besede karkoli odgovorim, moram nekaj storiti. To bom storila zdaj in potem si boste morda premislili.«

	Prikimal je.

	Sklonila je glavo, segla z roko k prevezi in jo zasukala, da je prekrila zdravo oko in razkrila bolno. Potem ga je pogledala.

	Armstrong si je ogledal Bessiejino oko. Zdelo se je, da ga preveva samosvoje življenje. Šarenica, sicer izven centra, je bila enako modra kot njena dvojčica, le ozadje je imela temnejše. Zenica, tako domačna reč, imamo jo namreč vsi in jo vsak dan videvamo pri vseh, pa je bila čudna. Iznenada se je predramil iz strmenja, prešinilo ga je, da si oko natančno ogleduje njega. Kar naenkrat se je počutil golega. Preplavil ga je deški sram in spomnil se je trenutkov, ko se je vedel manj spodobno, kot bi se lahko. Trenutkov zanemarjanja in nehvaležnosti. Obenem je čutil olajšanje, ker so bili ti drobni trenutki vse, kar je v svojem življenju obžaloval.

	Ta njun trenutek ni trajal dolgo. Ko je opravila, je Bessie spet sklonila glavo in s prevezo pokrila drugačno oko. Pogledala ga je s svojim vsakdanjim obrazom, toda bil je spremenjen. Na njem je bila presenečenost, občutil je toplino in srce mu je zatrepetalo. Pogled v njenem zdravem očesu se je omehčal, v njem je zaznal naklonjenost – celo občudovanje. Bilo je čustvo, ki bi lahko nekega dne – lahko temu verjame? – preraslo v ljubezen.

	»Obstaja nekaj v zvezi mano, kar morate vedeti, gospod Armstrong.«

	»Že vem.«

	»Ne mislim tega.« Pokazala je prevezo.

	»Tudi jaz ne. Prav tako ne šepanja.«

	Ostrmela je. »Kako veste?«

	»Uganil sem.«

	»Pa se kljub temu želite z menoj poročiti?«

	»Ja.«

	»Kaj pa, če …«

	»Če obstaja otrok?«

	Prikimala je. Zardela je in od sramu pogledala v tla.

	»Ne zardevaj, Bess, zate ni v tem nič sramotnega. Sramota leži na drugih ramenih. In če obstaja otrok, ga bova vzgajala in ljubila kot svojega lastnega.«

	Dvignila je glavo in pogledala njegove mirne oči. »Potem pa ja, gospod Armstrong. Ja, postala bom tvoja žena.«

	Nista se poljubila ali dotaknila. Preprosto jo je prosil, naj obvesti svojega očeta, sam pa se bo oglasil naslednji dan.

	»Povedala mu bom.«

	Armstrong je obiskal gospoda Maya in se dogovoril o poroki.

	Ko je naslednje jutro mladenič, ki je bil problematičen na kmetiji in še več kot samo problematičen za Bessie, prišel na delo, ga je Armstrong čakal. Plačal mu je, kar mu je dolgoval, in ga odslovil. »Če v radiju petnajstih kilometrov še kdaj slišim zate, se ti bo slabo pisalo,« mu je rekel s tako blagim glasom, da ga je mladenič presenečeno pogledal. Ni bil prepričan, da je slišal prav. Ampak pogled v Armstrongovih očeh mu je dal vedeti, da misli prav vsako besedo in namesto žaljivega odgovora, ki ga je že imel na jeziku, je molče odšel in pri sebi preklinjal.

	Oznanili so zaroko, kmalu je sledila tudi poroka. Ljudje so obrekovali. Ljudje vedno obrekujejo. Na poročni dan temnopoltega kmeta in njegove šepave blede neveste je bila cerkev polna radovednežev. Za denar je šlo – oh, v tem oziru si je lepo postlala – in s temi modrimi očmi, svetlimi lasmi in vitko postavo si je postlala bolje, kot so kdajkoli pričakovali. Pa vendar je bilo v čestitkah kanček obžalovanja, prav nihče pa jima ni zavidal. Na splošno je prevladalo mnenje, da sta se združila dva neporočljiva, vsak neporočeni svat pa si je oddahnil: hvala bogu, da njemu ni treba sklepati tako uničujočih kompromisov. Bolje je biti siromašen delavec kot zemljiški posestnik s črnsko materjo; bolje je biti robata perica kot škilava in šepava kmetova hči.

	Nekaj mesecev po poroki, ko je Bessie začel rasti trebuh, je izbruhnil pravcati škandal. Kakšen bo otrok? Pošasten, zagotovo. Na ulici so otroci zmerjali Bessie, zato ni več hodila s kmetije. Nestrpno je čakala porod, Armstrong pa jo je tolažeče miril. Zven njegovega glasu ji je prijal in ko ji je na ogromen trebuh položil roko in rekel »Vse bo redu,« si ni mogla kaj, da ne bi tudi sama tako mislila.

	Babica, ki je pomagala spraviti otroka na svet, je po porodu odšla naravnost k svojim prijateljicam, te pa so novico hitro razširile še vsem drugim. Kakšna pošast je prišla izmed nog škilave Bessie, kamor ga je vtaknil njen črni mož? Tisti, ki so pričakovali tri oči, volnene lase in zverižene ude, so bili razočarani. Dojenček je bil normalen. In ne samo to. »Čudovit je!« se je radostila babica. »Kdo bi si mislil? Tako lepega otročička nisem videla še nikoli.« In ni minilo dolgo, ko so ga videli tudi ostali. Armstrong je na konjskem hrbtu jezdil sem in tja, v njegovem naročju pa so vsi videli otroka: svetli kodri, suhcen, smehljal pa se je tako očarljivo, da si mu nasmešek moral vrniti.

	»Robert mu bo ime,« je rekel Armstrong, »tako kot je meni.« In tako so ga tudi krstili, ker pa so ga klicali Robin, se je to ime ohranilo tudi kasneje, ko je odrasel. Čez čas so prišli še drugi otroci, deklice in fantki, vsi pa so bili zdravi in srečni. Eni so bili temni, drugi svetlejši, nekateri so bili skoraj čedni, a nobeden tako kot Robin.

	Armstrong in Bessie sta bila srečna. Ustvarila sta srečno družino.

	Fotografiranje Amelie

	Na začetku zadnjega tedna v marcu je prišel dan pomladnega enakonočja. Dan je bil enak noči, bila sta popolnoma uravnotežena, in tudi ljudje so uživali v trenutku ravnovesja. Reka je bila visoka, ob enakonočju mora biti.

	Vaughan se je zbudil prvi. Bilo je že pozno, ptičje petje so prespali, tema je bledela, za zavesami pa se je skrivala svetloba.

	Helena je še vedno spala ob njem, ena roka ji je počivala nad glavo na blazini. Poljubil jo je na mehko meso na notranji strani roke. Ne da bi odprla oči, se je nasmehnila in se premaknila bliže k njegovemu toplemu telesu. Še vedno je bila gola. Te dni sta zaspala v užitku, predala sta se mu tudi, ko sta se zbudila. Njegova roka je pod odejo poiskala njen prsni koš, prepotovala gladko krivuljo do pasu in čez bok. Prsti na njenih nogah so pobožali njegove.

	»Zaspi še za kakšno urico, če želiš,« je rekel potem. »Jaz ji bom pripravil zajtrk.« Prikimala je, se nasmehnila in zaprla oči. Zdaj sta lahko oba dolgo spala, včasih celo devet ali deset ur skupaj, nadoknadila sta vse ure nespečnosti. Zasluga je šla deklici. Popravila je njune noči. Popravila je tudi njun zakon.

	Z deklico sta v tovariški tišini sedela v jedilnici. Kadar je bila prisotna Helena, je neprestano kramljala s punčko, on pa je ni silil h govorjenju ali se trudil pridobiti njene pozornosti. Namesto tega ji je z maslom in marmelado namazal toast in ga razrezal na rezine, ona pa ga je zatopljeno opazovala. Jedla je zelo osredotočeno in zamišljeno, dokler ni nekaj dobršne mere marmelade z roba opečenega kruhka padlo na prt, ona pa ga je pogledala, da bi videla, ali je to opazil. Njene oči – Helena je trdila, da so zelene, on pa, da so modre, a resnobne – so srečale njegove in nasmehnil se ji je, bežno, prijazno in prizanesljivo. V odgovor na njegov nasmešek so trznili še njeni kotički ust in čeprav se je to zgodilo že vsaj ducatkrat, mu je še vedno poskočilo srce.

	Enako poskočnost v prsih je občutil tudi, kadar je v njem poiskala oslombo. Čeprav je bila na reki neustrašna, je bila plašna in nervozna glede mnogih drugih stvari – konjev, ki so se približevali po tlakovanih tleh, loputajočih vrat, preveč domačnih tujcev, ki so jo ščipali za nos, stepanja preprog z metlami – in kadar je bila preplašena, je poiskala njega. V neznanih situacijah je njega prijela za roko, proti njemu je dvignila ročice, da bi jo rešil iz nevarnosti. Ganilo ga je, da si je za svojega zaščitnika izbrala njega. Pred dvema letoma ni uspel zaščititi Amelie, sedaj je dobil drugo priložnost. Z vsako preprečeno nevarnostjo se mu je vračala vera vase.

	Deklica še vedno ni spregovorila; pogosto je bila zamišljena, včasih brezbrižna, a njena prisotnost ga je razveseljevala. Njegove misli so stokrat na dan odtavale od Amelie pa do te deklice in od te deklice nazaj k Amelii. Pot med njima je bila zdaj že tako utrjena, da je bilo nemogoče razmišljati samo o eni in ne tudi o drugi. Postali sta dva vidika iste misli.

	Prišla je služabnica, da bi pospravila stvari od zajtrka.

	»Ob pol enajstih pride fotograf,« jo je opomnil. »Najprej bomo popili kavo.«

	»Danes pride tudi varuška. Bo tudi ona pila kavo?«

	»Ja, vsi bomo pili kavo.«

	Služabnica je zaskrbljeno pogledala dekličine lase, razmršene od spanja.

	»Naj uredim gospodični Amelii lase za fotografiranje?« se je ponudila in dvomeče gledala skuštrano glavo.

	»Gospa Vaughan jih bo uredila, ko bo vstala.«

	Služkinji je vidno odleglo.

	Pred Dauntovim prihodom je moral Vaughan še nekaj storiti, se pripraviti.

	»Pridi, mala,« je rekel.

	Deklico je dvignil v naročje in jo odnesel v salon. Sedel je za mizo, deklico pa si je posadil na kolena, da je lahko gledala na vrt.

	Vzel je Amelijino fotografijo.

	Z dekličinim prihodom je strah pred spominom, tako mogočnim, ko je poskušal popolnoma pozabiti hčerkin obraz, oslabel. Imel je občutek – nerazumen, to je vedel – da ga Amelia išče in da ji dolguje, da jo pogleda v oči čez to grozljivo ločnico. Zdaj, ko je ta trenutek napočil, je ugotovil, da ta naloga sploh ni tako težka, kot se je bal.

	Sliko je obrnil proti sebi in jo pogledal skozi dekličine nepočesane lase.

	Postavitev je bila tradicionalna. Helena je sedela z Amelio na kolenih. Za njima je stal Vaughan. Ker se je zavedal, da bo vsak še tako rahel premik pomenil tratenje časa, denarja in energije, je pretirano strmel, zato je deloval ustrahovalno za tiste, ki ga niso poznali, smešen pa se je zdel tistim, ki so ga. Helena se nikakor ni mogla nehati nasmihati, pa vendar je tako mirno zrla v objektiv, da je njeno lepoto ujel v vseh podrobnostih. Na njenih kolenih: Amelia.

	Na fotografiji, veliki osem krat trinajst centimetrov, je bil obraz njegove hčerke majhen, manjši celo od nohta na palcu deklice v njegovem naročju. Pri dveh letih je obdržala nedoločljivo lastnost svojega obraza, ki se je ohranil, odkar je bila dojenčica. Še več, nikakor ni mogla biti popolnoma pri miru. Nerazločne poteze so imele v sebi nekaj univerzalnega – pripadale bi lahko deklici v njegovem naročju kot tudi hčerki, katere obraz se je tako močno trudil pozabiti. Najbrž je pomigala tudi z nožicami, kajti bile so meglene, kot duh brez kosti. Drobno telesce je imela oblečeno v majčko in krilo, na robovih prosojno. Njene ročice so bile izgubljene v gubah krila.

	Deklica na njegovih kolenih se je premaknila, pogledal jo je. Na dlani je imela kapljico. Ponesla jo je k ustom in jo polizala, potem pa ga je radovedno pogledala.

	Jokal je.

	»Trapasti očka,« je rekel in se sklonil, da bi jo poljubil na glavo, a se je skremžila in smuknila na tla. Odšla je k vratom, kjer se je ustavila in obrnila ter proti njemu iztegnila roko. Šel je za njo, prijel njeno dlan in ji dovolil, da ga je odpeljala iz hiše na vrt in čez prodnato nabrežje proti reki.

	»Mi bo tole pomagalo?« je glasno razmišljal. »Se bom bolje počutil?«

	Deklica je gledala po reki navzgor in navzdol, potem pa, ker ni videla ničesar, se je ozrla naokrog za palico, da bi z njo dregala kamenje ob rečnem robu. Nato je palico podala Vaughanu, da bi nadaljeval, ona pa je na rečnem bregu poiskala nekaj kamnov in jih očistila v reki. Zdelo se je, da kamenje umiva brez posebnega razloga, Vaughana pa je nenadoma prešinil spomin izpred nekaj let, kako je stal ob reki in opazoval Amelio med umivanjem kamnov. Nista nekoč stala ob reki, s palico dregala v mehko blato in v reki splakovala kamenja? Dvignil je glavo in poskusil ugotoviti, ali je spomin pristen ali zgolj odmev preteklosti.

	Deklica je prenehala čistiti kamenje. Spustila se je na vse štiri in obraz približala gladini, kot bi se gledala v ogledalo. V odsevu je prepoznal obraz iz preteklosti.

	»Amelia!«

	Segel je proti podobi, ko pa se je s prsti dotaknil gladine, je izginila, prste je imel mokre.

	Deklica je sedla in ga pogledala s svojimi večno spreminjajočimi se očmi, a rahlo zaskrbljenimi.

	»Kdo si? Vem, da nisi ona, toda če si … če si … Se mi meša?«

	Podala mu je palico in živahno nakazala, naj izkoplje jarek. Obložila ga je s kamni. Bila je zelo natančna in kar nekaj časa je trajalo, da je bila zadovoljna. In potem je razumel – pomenili so stražo. Gledala sta vodo, ki je počasi pronicala vanj, kako hitro je uničevala delo moškega in deklice.

	*

	Naposled so se odločili, da bodo kavo popili zunaj pri čolnarni. Vsi so se strinjali, da bo fotografija z reko v ozadju veliko zanimivejša kot posnetek v hiši in zato so želeli čim bolje izkoristiti suho vreme, dokler je še trajalo.

	Daunt je namestil kamero, potem pa odšel pripravit prvo ploščo. »Tukaj sta posnetka od prejšnjič,« je rekel in jima podal lesen zaboj.

	Helena je odstranila pokrov lesene škatle. V njej sta bili lepo zloženi stekleni plošči.

	»Oh!« je dahnila Helena, ko je prvo ploščo pridržala proti svetlobi. »Kako nenavadno!«

	»Presenetljivo, kaj?« je pripomnila Rita. »Osvetljeni in senčni deli so zamenjani.« Ogledala si je ploščo. »Bojim se, da ima gospod Daunt prav in že imate najboljši posnetek. Tale je precej zamegljena.«

	»Kaj misliš ti, dragi?« je Helena vprašala Vaughana in mu podala ploščo.

	Pogledal jo je, videl zmazek in pogledal proč.

	»Ste v redu?« je vprašala Rita.

	Prikimal je. »Preveč kave.«

	Helena je iz zaboja vzela drugo stekleno ploščo in si jo ogledala. »Res sta zamegljeni, a ne toliko, da se ne bi dalo razločiti pomembnih stvari. Amelia je. To je popolnoma jasno.« V njenem glasu ni bilo negotovosti, tudi histerije ne. Govorila je mirno, celo blago. »Dvomi gospoda Armstronga so neupravičeni, ampak odvetnik meni, da morava biti pripravljena, za vsak primer.«

	»Vas še vedno obiskuje?«

	Helena je prikimala, a brez vsakršne nejevolje. »Ja.«

	Rita je opazila, kako se je ob omembi drugega moškega Vaughanu zdrznil obraz.

	Potem pa se je vrnil Daunt. Helena je plošči pospravila nazaj v zaboj, obrnila deklico v naročju in se široko nasmehnila. »Kje nas želite fotografirati?«

	Daunt je pogledal v nebo in ocenil svetlobo.

	»Tam,« je rekel in pokazal z roko.

	*

	Deklica se je nemirno presedala, obračala glavo in migala z nogami in ena dragocena plošča za drugo je šla v nič, ker je ni bilo vredno razvijati.

	Že so hoteli obupati, ko je Rita nekaj predlagala.

	»Dajte jo v čoln. Tam se bo umirila, pa tudi reka je povsem mirna.«

	Daunt je pogledal proti reki, da bi preveril, koliko gibanja je v njej. Tok ni povzročal težav. Skomignil je in prikimal. Vredno je poskusiti.

	Kamero so odnesli na obrežje. Helena je pripeljala majhen čoln na vesla iz svojih dekliških dni in ga privezala.

	Reka je enakomerno vlekla čoln in napenjala vrv. Deklica je vstopila. Zibanja ni bilo, tudi ravnotežja ni lovila. Stala je in pozirala na reki.

	Daunt je že odprl usta, da bi ji rekel, naj sede, potem pa je prišel eden od trenutkov, ki ga čakajo vsi fotografi, zato si je premislil. Veter je odpihnil velik oblak, ki je zakrival sonce, na njegovo mesto pa pripeljal kopreno, ki je omehčala svetlobo in zameglila sence. Reka je dobila biserni odsev natanko v hipu, ko je deklica pogledala po gladini navzgor in proti kameri. Popolno.

	Daunt je odkril objektiv, vse je obmolknilo, kot bi hotelo k negibnosti prisiliti tudi sonce, veter in reko. Ena. Dve. Tri. Štiri. Pet. Šest. Sedem. Osem. Devet. Deset. Enajst. Dvanajst. Trinajst. Štirinajst. Petnajst.

	Bravo!

	»Ste že bili kdaj priča razvijanju fotografije?« je Daunt vprašal Vaughana, ko je plošči zaščitil pred svetlobo in ju vzel iz kamere. »Ne? Pridite in si oglejte. Videli boste temnico in kako nastane fotografija.«

	*

	»Spet se oblači,« je rekla Helena in upognila vrat, ko sta moška odšla. »Misliš, da bo vreme zdržalo?«

	»Nekaj časa še.«

	Majhen veslaški čoln so vrnili v čolnarno, ven pa pripeljali večjega, primernejšega za dve ženski in otroka. Ko je Rita lezla vanj, se je pošteno zazibal, da je morala loviti ravnotežje. Helena je vstopila spretno, čoln se sploh ni premaknil, deklica pa ji je sledila, še preden se je obrnila, da bi ji pomagala. Stopila je vanj, kot bi počela nekaj najbolj vsakdanjega.

	Posedle so se. Deklica zraven Helene, Rita pa za njima, že naslednji trenutek je občutila močan poteg vesel.

	»Amelia! Sedi,« je smeje zavpila Helena. »Vedno hoče stati. Dobiti bo morala splav ali gondolo, če bo s tem nadaljevala.«

	Majhna deklica se je prestopila, ko se je ozrla po reki, ampak reka je bila prazna – njihov čoln je bil edino plovilo na njej – potem pa se je sesedla, razočarano, kot je opazila Rita. »Le kaj išče?« je glasno vprašala.

	Helena je skomignila. »Reka jo večno zanima. Če bi lahko, bi na njej preživela vse dni. Ko sem bila njenih let, sem bila ista. To imava v krvi.«

	To sicer ni bil odgovor na vprašanje, prav tako ni šlo za namerno izogibanje. Čeprav je Helena intenzivno in neprestano opazovala deklico, je Rita dobila vtis, da je pravzaprav ne vidi. Videla je Amelio – svojo Amelio – to je namreč hotela videti. Ampak v tem otroku je bilo še nekaj več. Rita je ob pogledu nanjo začutila željo, da bi jo dvignila v naročje in potolažila. Ta vzgib jo je medel, zbeganost pa je poskusila zakriti z vprašanjem.

	»Še vedno nobenega namiga, kje je bila?«

	»Vrnila se je. Zdaj je pomembno samo to.«

	Rita je poskusila drugače.

	»Nobenih novic o ugrabiteljih?«

	»Nobenih.«

	»In ključavnice na oknih – se zdaj počutite varnejše?«

	»Še vedno imam občutek, da nas nekdo opazuje.«

	»Se spomniš moškega, o katerem sem ti pripovedovala? Ti-stega, ki me je vprašal, ali govori in kaj je rekel zdravnik?«

	»Saj ga nisi znova srečala?«

	»Ne, se pa sprašujem, ali se bo po preteku šestih mesecev znova prikazal.«

	»Poletni sončev obrat.«

	»Tako je. Pripoveduj mi o nekdanji Amelijini varuški … Kaj se je zgodilo z njo?«

	»Za Ruby je dobro, da se je Amelia vrnila. Po njenem izginotju je težko našla delo. Veliko je bilo zlobnih govoric.«

	»Ljudje so mislili, da je bila Ruby povezana s tem, kajne? Ker je ni bilo v hiši?«

	»Ja, ampak …« Helena je prenehala veslati. Rita je bila od napora čisto zasopihana, zato so se prepustile toku reke. Helena je veslala le toliko, da je ohranjala smer. »Ruby je bila najboljša, k nam je prišla, ko jih je imela šestnajst. Imela je veliko mlajših bratov in sester, tako da je imela z malčki veliko izkušenj. In Amelio je imela rada. Videti bi ju morala skupaj.«

	»Zakaj je potem ni bilo v hiši tisto noč, ko je izginila?«

	»Tega ni mogla pojasniti. In zato so ljudje mislili, da je imela prste vmes, kar je bilo neumno od njih. Jaz vem, da Amelii ne bi škodovala.«

	»Je imela kakšnega oboževalca?«

	»Takrat še ne. Imela je enake sanje kot večina deklet. Da bo srečala prijetnega mladeniča, ki ji bo dvoril, da se bo poročila in si ustvarila družino. Ampak vse to je bilo nekje v prihodnosti. To si je želela in kot razumna punca je pridno varčevala za prihodnost, ampak takrat se še ni zgodilo.«

	»Je imela morda skritega oboževalca? Kakšnega očarljivega barabina, za katerega vam ni povedala?«

	»Ni bila takšna.«

	»Povej mi, kako se je zgodilo.«

	Rita je poslušala Helenino pripoved o noči ugrabitve. Njen glas je postal napet, ko je obujala dogodke, vsake toliko je pomolčala – da je pogledala deklico, je ugibala Rita – ko pa je spet nadaljevala, je bil njen glas mehkejši. Pomirjala jo je deklica, ki se je tako nepričakovano vzela od nikoder.

	Ko je prišla do Rubyjine vrnitve, jo je Rita prekinila.

	»Torej se je v hišo vrnila z vrta? Kako je pojasnila, kje je bila?«

	»Da je šla na sprehod. Policisti so jo odvedli v Anthonyjev kabinet in jo več ur zasliševali. Zakaj je šla na sprehod v mrazu? Zakaj ponoči? Zakaj je šla ven, če so bili v bližini rečni cigani? Pritiskali in pritiskali so nanjo. Jokala je, oni pa so vpili, a drugačnega odgovora niso dobili. Bila je na sprehodu. To je bilo vse, kar je povedala. Brez posebnega razloga je šla na sprehod.«

	»In vi ste ji verjeli?«

	»Ali tu in tam ne naredimo vsi česa nepričakovanega? Ali ne prelomimo navade vsi in se ne pozabavamo s čim novim? Pri šestnajstih smo premladi, da bi vedeli, kdo smo – in če si dekle kar tako zaželi iti na sprehod, zakaj ne bi šla? Pri njenih letih sem bila zunaj na reki ob vseh mogočih urah, poleti in pozimi. V tem ni bilo nič slabega. Morda bi bilo drugače, če bi bila Ruby hudobna, ampak v njej ni bilo nič zlobnega. Jaz sem Amelijina mama in menim tako, zakaj drugi temu nočejo verjeti?«

	Zato ker manjka pojasnilo, je pomislila Rita.

	»Ko si je policija enkrat vtepla v glavo, da so krivi rečni cigani, je pozabila na Ruby in njen nočni izlet. Želim si, da bi pozabili tudi drugi. Ubožica.«

	Gladino reke so razburkale dežne kapljice, obe ženski sta pogledali v nebo. Zbirali so se dežni oblaki.

	»Se raje vrnemo?«

	Oklevali sta, a nova, obilnejša pošiljka dežja ju je prepričala, da sta obrnili čoln.

	Proti toku je bilo težko veslati. Hitro je začelo enakomerno deževati in Rita je kmalu občutila premočena ramena. Tudi lase je imela mokre in dež ji je silil v oči. Mokre roke so jo bolele in morala se je potruditi, da je ohranjala Helenin tempo.

	Naposled je Helenin vzklik naznanil, da so na cilju. Rita je končno imela proste roke, da si je obrisala oči, takrat pa je na obrežju nekaj zagledala.

	»Nekdo nas opazuje,« je povedala Heleni. »Ne obračaj se, ampak nekdo se skriva v grmovju. Že vem, kaj bova naredili.«

	V čolnarni je Helena dvignila deklico iz čolna in jo postavila na kopno, potem pa sta skupaj napol stekli v zavetje Kolodija. Rita je ostala v čolnu, poprijela za vesla in prečkala reko. Bila je utrujena in veslala ni hitro, a če bi kdo hotel pobegniti, bi moral priti iz skrivališča.

	Na drugi strani ni bilo nobenega priveza, le ločje, ki je ustavilo čoln. Rita je zlezla na rečni breg. Za blato, s katerim si je umazala rob krila, se ni menila, pravzaprav je bila mokra do kolen in tudi z ramen ji je teklo, pač pa se je odpravila naravnost proti grmičevju. Ko se je približala, so se veje premaknile – kdorkoli je že bil tam, se je poskušal skriti še globlje. Pogledala je skozi labirint vej, kjer je s hrbtom obrnjena proti njej čepela premočena in sključena podoba.

	»Pridi ven,« je rekla.

	Podoba se ni zganila, a ramena so se ji tresla, kot bi jokala.

	»Lily, pridi ven. Le jaz sem, Rita.«

	Lily se je začela ritensko premikati, veje in trni so se ji zatikali v obleko in lase. Ko se je nekoliko približala Riti, ob tem pa pustila na grmovju nekaj svojih las, ji je Rita pomagala zlesti ven in ji s premočene obleke pobrala trne.

	»Dragica, oh, dragica …« je mrmrala Rita, medtem ko je Lily gladila lase. Roke je imela opraskane, nekaj ranic je imela tudi na obrazu, spominjale so na zrele jagode, dokler ji niso kapljice krvi spolzele po licu.

	Rita je iz žepa potegnila čist robec in ga zelo nežno prislonila na Lilyjino lice. Lily so oči nervozne begale od Rite k reki in do nasprotnega brega, kjer so Daunt, Vaughan in Helena kljub dežju stali na palubi. Zraven njih je stala deklica in se sklanjala k reki, Vaughan pa jo je držal za obleko.

	»Pridi z mano na drugo stran,« jo je tolažila Rita. »Izmila ti bom rane.«

	»Ne morem!« je prestrašeno odvrnila Lily.

	»Ne bosta jezna,« ji je prijazno prigovarjala. »Mislila sta, da je nekdo, ki bi rad škodoval deklici.«

	»Jaz ji ne bom ničesar storila! Nikoli ji nisem hotela nič slabega. Nikoli!«

	Nenadoma se je zbrala, obrnila se je in hotela naglo oditi.

	»Lily!« Rita je stegnila roko, da bi jo zadržala, ampak Lily se ni dalo ustaviti. Stekla je po potki in se ozrla. »Povej jima, da nisem hotela nič slabega! Nič slabega!« je zavpila, potem pa izginila.

	*

	Ko si je Rita očistila obleko in dala čevljem možnost, da se posušijo, se je že mračilo. Henry Daunt ji je ponudil, da bi jo s Kolodijem odpeljal domov, da ne bi bila znova premočena. Skupaj sta se odpravila čez vrt in kjer je bila pot neravna, ji je ponudil roko, a je ni sprejela, zato se je moral zadovoljiti z umikanjem vej. Ko sta prišla na barko, sta v mesečini odplula proti njeni hiški. Deževalo je ves popoldan in tudi zdaj, ko sta prišla do njenega doma, je lilo kot iz škafa.

	»Ponehalo bo,« je zavpil, da bi preglasil hrup dežnih kapelj na strehi. »Nima smisla takoj oditi, še preden boš prišla do vrat, boš spet premočena do kože.«

	Daunt si je prižgal pipo. V kabini je bilo zelo utesnjeno za dva človeka, poleg vse fotografske opreme. Zaradi njene bližine in pozne ure se je še toliko bolj zavedal njenih zapestij in dlani, linije vratu, ki se je v soju sveče bledikavo lesketal. Rita je vlekla rokave, kot bi se zavedala svojih golih rok, razmišljala je, da bi se vendarle vrnila v hišo, ko ji je Daunt postavil vprašanje.

	»Je Lily še vedno prepričana, da je deklica njena sestra?«

	»Mislim, da. Župnik je v zvezi s tem nedavno govoril z njo, in pri tem vztraja.«

	»To ni mogoče.«

	»Res je neverjetno. Želim si, da bi jo lahko prepričala, da bi prišla čez reko. Z njo bi se rada pogovorila.«

	»O deklici?«

	»In o njej.«

	Dež je ponehal. Še preden je Rita to opazila, ji je postavil novo vprašanje.

	»Kaj pa tisti moški, ki te je nadlegoval? Si ga spet videla?«

	»Ne.«

	Rita si je ovratnik obleke zavihala navzgor in zakrila vrat. Ravno je hotela oditi, ko je ropotanje na strehi oznanilo nov naliv. Zavzdihnila je in se v zadregi nasmehnila, roki sta ji znova omahnili ob telo.

	»Te moti dim? Če želiš, bom pipo ugasnil.«

	»Ne, je že v redu.«

	Kljub temu je ugasnil pipo.

	Spet je sledila tišina in ovedel se je klopi za njima. Nobeden od njiju ni nakazal, da bi rad sedel, kajti klop je bila tudi postelja. Iznenada se je zdelo, da zavzema ogromno prostora. Prižgal je svečo in se odhrkal.

	»Svetloba med fotografiranjem je bila naravnost čudežna,« je rekel, da bi prelomil tišino.

	»Čudežna?« Gledala ga je rahlo porogljivo.

	»No, ne ravno čudežna. Ne po tvojih natančnih standardih.«

	»Lepa fotografija je,« je pripomnila.

	Odvil je škatlo, v kateri je imel plošči, pazil je, da ju ni preveč približal plamenu. Plamen je zagorel, Rita pa je stopila za droben korak, pazila je, da se ga ni dotaknila, bliže in se sklonila k steklu.

	»Katera je izpred dveh let?« je vprašala.

	Ploščo je vzel iz škatle in ji jo pridržal, da si jo je lahko ogledala. V njenih laseh je opazil kapljice.

	Bilo je pretemno, da bi lahko razločila podrobnosti, a že sam preblisk na primerjavo je v njegovih mislih porajal vprašanje. Prepričan je bil, da tudi v njenih.

	»Pred dvema letoma sem fotografiral dveletno deklico, danes sem fotografiral štiriletnico, pa ne vem, ali je ista. Je ona, Rita? Je Amelia?«

	»Helena verjame, da je.«

	»Pa Vaughan?«

	»On ni tako zelo gotov. V nekem trenutku sem bila prepričana, da misli, da gre za tujega otroka. Sedaj pa omahuje.«

	»Kaj pa misliš ti?«

	»Otrok izpred dveh let in zdajšnji sta si lahko zelo podobna, a ne tako zelo, da bi lahko bili prepričani.«

	Z rokami se je naslonila na razvijalno mizo. »Poglej jo z drugega zornega kota. Današnjo fotografijo.«

	»Ja?«

	»Kakšna se ti zdi? Ne mislim, ali je slika jasna in kakšna je postavitev, običajnega presojanja fotografije, ampak deklico. Kakšna je?«

	Pogledal je sliko, a v svetlobi sveče je težko razbral izraz na dekličinem obrazu. »Polna pričakovanja? Ne, pravzaprav ne. Tudi upajoča ni.«

	Pogledal je Rito, da bi ga razsvetlila.

	»Žalostna je, Daunt.«

	»Žalostna …?« Spet je pogledal fotografijo, ona pa je nadaljevala: »Ves čas pogleduje po reki navzgor in navzdol, nekaj išče. Nekaj, po čemer hrepeni. Vsak dan nekaj pričakuje in vsak dan tega ni, ona pa še naprej išče in hrepeni, a upanje počasi zamira. Zdaj brezupno čaka.«

	Pogledal je sliko. Res je bilo tako. »Kaj pa čaka?« Še isti hip ga je prešinil odgovor. »Svojega očeta,« je rekel, ravno ko je Rita odprla usta in rekla: »Svojo mater.«

	»Ali navsezadnje vendarle pripada gospodu Armstrongu?«

	Rita se je namrščila. »Helena pravi, da je do njega povsem brezbrižna. Ampak če ga že zelo dolgo ni videla – in to je v Labodu priznal – potem se ga ne more spomniti.«

	»Torej je morda njegova.«

	Rita je molčala in gubala čelo.

	»Robert Armstrong ni to, kar se zdi, Daunt.« Videl je, da tehta, koliko naj mu pove. Odločila se je. »V Labodu je lažno omedlel. Srčni utrip je imel daleč preveč umirjen. Vse skupaj je bilo zaigrano.«

	»Zakaj?«

	Držala se je mrko in vedoželjno kot vedno, kadar nečesa ni vedela. »Ne vem.«

	Dež je ponehal. Segla je po rokavici in si jo nadela in ko je hotela vzeti še drugo, jo je opazila v Dauntovih rokah.

	»Kdaj te bom lahko spet fotografiral?«

	»Nimaš za početi nič pametnejšega od fotografiranja podeželske bolničarke? Do zdaj bi že moral imeti veliko dela.«

	Stena njegove prodajalne v Oxfordu je bila prekrita z Ritinimi fotografijami – smejoča se Rita, namrgodena Rita, Rita na reki, Rita na mostu, sedeča Rita, stoječa Rita, Rita, ki bere, Rita z zaprtimi očmi, Rita s klobukom in brez njega, nestrpna Rita, Rita, ki misli – no, vsaj on se je bal, da misli – le kdaj bo ta fotograf odšel in mi dal mir?

	»Niti približno.«

	»Lahko dobim rokavico?« Ni se pustila zmesti in zavesti, ne z eno rokavico. Za medvrstično galantnost ji ni bilo mar. Neposrednost je bil edini način, ki ga je priznavala.

	Dal ji je rokavico, ona pa se je obrnila, da bi odšla.

	»Ko te vidim z deklico …«

	Ustavila se je, opazil je, da ji je telo togo otrpnilo.

	»Zanima me, ali si si kdaj želela …«

	»Otroka?« Nekaj v njenem glasu je odpiralo vrata upanju. Obrnila se je in ga pogledala naravnost v obraz. »Petintrideset let sem stara. Za otroka sem občutno prestara.«

	Bila je zelo odločna.

	V tišini, ki je sledila, je spet začelo rahlo deževati. Rita je kriknila in si tesneje ovila obleko. Daunt se je zrinil mimo nje in ji pridržal vrata – bil je ples, med katerim sta se oba trudila biti čim dlje narazen.

	»Te pospremim do vrat?«

	»Le nekaj metrov je. Ostani na suhem.«

	In je odšla.

	Petintrideset, je razmišljal. Še dovolj mlada je bila. Je v njenem glasu zaznal neodločnost? V mislih si je znova zavrtel njun pogovor, hotel je ujeti vsak namig, a njegov slišni spomin se ni mogel primerjati z vizualnim, prav tako pa se ni hotel predajati lažnemu upanju in otožnemu hrepenenju.

	Zaprl je vrata in se naslonil nanje. Ženske si želijo otrok, kajne? Njegove sestre so jih imele in Marion, njegova žena, je bila razočarana, ker ni mogla postati mati.

	Pobral je zaboj, da bi pospravil plošče, še enkrat je pogledal posnetek današnjega dne. Z njega je strmela deklica, hrepeneče je gledala proti reki. Ovedel se je, da se tudi sam hrepeneče ozira nazaj.

	Ploščo je pospravil, potem pa si je s členki otrl solzo hrepenenja.

	Duhec

	Nivo gladine se je bližal vrhu prvega stebra, kot je po tolikšnem dežju Lily tudi pričakovala. Vsako leto je bilo tako za dan ali dva ali ves teden. Vendar pa reka ni brzela ali grozila s poplavljanjem. Voda ni preteče šumela in ni bilo brzic. Tekla je lagodno počasi, povsem zatopljena v neko lastno mirnost, za Lily in njeno početje se sploh ni menila.

	Kaj poreče župnik? Lily je stresla pomije v korito in vedro odložila na tla, ob tem pa pomislila, da bi se še sama najraje sesedla. Ni še bilo dolgo nazaj, ko se je bala, da jo bo odpustil, ker je takrat, ko se je vrnila Ann, ni bilo v službo. Potem pa je sledil tisti grozni dan, ko je hotel vedeti, koliko je stara in kdaj je zadnjič videla svojo mater. Zatem se je lotila temeljitega čiščenja za težkim pohištvom. V dodatni spalnici, ki je ni nihče uporabljal, je prhala težke zavese, drgnila stene, očistila spodnji del mize, kjer so v kotih gnezdili pajki, a umiriti se ni mogla, in kar nekaj četrtkov zapored jo je preplavilo olajšanje, ker plače ni pospremila odpoved. Sedaj je bilo še huje. Bo župnik izvedel, da se je skrivala v grmovju nasproti Vaughanove čolnarne?

	»Kaj naj naredim?« je glasno zavzdihnila, ko je odložila vedro, pujs pa je začel takoj brskati za priboljški. »Ne vem.«

	Pujsa je privzdignila ušesa. Kljub zaskrbljenosti se je Lily napol nasmehnila.

	»Smešno bitje si – zdi se, kot bi me poslušala!«

	Pujsa se je stresla. Najprej so se ji zatresle nosnice, potem se ji je naježila oranžna dlaka, kot bi ji po hrbtenici zavel mrzel veter, pa tudi z repom je potresla. Ko je val minil, je mirno stala, kot da je pripravljena.

	Lily je ostrmela. Zdolgočasenost, ki je prej polnila pujsin pogled, je izginila. Majhne oči z velikimi zenicami so se iskrile.

	In potem je nekaj doživela tudi Lily. Ni več samo gledala pujsinih oči, temveč je dejansko videla vanje. In tam je zagledala …

	»Oh!« je kriknila, srce pa ji je začelo divje razbijati od osuplosti. V pujsinih očeh je prepoznala živo bitje, ki jo je gledalo nazaj. Lily ne bi bila bolj osupla, če bi jo pozdravil duhec iz čajnika.

	»Nikoli!« je vzkliknila in nekajkrat silovito vdihnila.

	Pujsa se je nestrpno prestopila in slišno prhnila, tudi ona je bila vznemirjena.

	»Kaj je? Kaj hočeš?«

	Pujsa je obmirovala, a z Lily ni umaknila pogleda. Lily je samo strmela vanjo, kot bi ne verjela svojim očem.

	»Bi rada, da se s tabo pogovorim? To hočeš?«

	Pujso je počehljala po ušesu, da je zadovoljno zagodla.

	»Osamljena si, kajne? Imaš zato tako žalosten pogled? Mislim, da on ni ravno prijetna družba. Grobijan. Dobri ne obstajajo, lju-dje. Ne gospod White in prav gotovo ne Victor, ki te je pripeljal sem; in pred njim njegov oče. Nobeden od njih. No, župnik je v redu …«

	S pujso je kramljala o župniku, kako prijazen in dober je, medtem pa so se njene misli vrnile k lastnim težavam.

	»Ne vem, kaj naj naredim,« je nežno priznala. »Nekdo bi mu moral povedati. Ne tisti fotograf – njega nisem še nikoli videla v cerkvi – ampak Vaughanova ali pa varuška. Ničesar slabega nisem počela, pa vendar je videti slabo … Če še nihče ni rekel ničesar, pa zagotovo še bo. Kaj bom naredila? Če bom izgubila delo v župnišču …«

	Po licu ji je stekla solza in prenehala je božati pujso, da jo je obrisala.

	Pujsa je sočutno mežiknila.

	»Naj mu sama povem? No, morda … Najbrž bo res najbolje, da najprej izve od mene. Lahko pojasnim. Lahko mu povem, da nisem hotela nič slabega. Ja, to bom naredila.«

	Je bilo neumno, da se je pogovarjala s pujso? Seveda, ampak nikogar ni bilo tam, ki bi ji prisluhnil, poleg tega pa se je pujsa modro domislila, naj sama pove župniku. Lily si je z rokavom obrisala obraz.

	Še malo je stala in čohljala pujso, potem je odnesla vedro in spravila na varno Victorjev denar iz polena ter se odpravila na delo.

	*

	Lily je hodila ob reki navzgor. Zaradi domislice, v zahvalo pujsi, je bila samozavestna. Pogled je odvrnila od reke in opazila, kako lep dan je. Ko je šla mimo Vaughanovega vrta, se ni zadržala, zgolj pogledala je na drugo stran reke, a tam ni bilo nikogar. Ob pogledu na bezeg in grmovje, kjer se je skrivala, se je njena dobra volja nekoliko skalila, zato je v mislih raje obiskala Ann.

	Tam na varnem v Vaughanovi hiši je njena sestra živela življenje, ki ga ni Lily nikoli poznala. Udobno in razkošno, na voljo je imela stvari, o katerih je Lily lahko samo ugibala. Videla je velik ogenj v kaminu, dobro založenem s poleni, mizo z različnimi toplimi jedmi, hrane je bilo dovolj za vse, še ostala je. V drugi sobi je bila postelja, prava postelja, z mehko žimnico in toplima odejama.

	Drugega razkošja se ni mogla domisliti – to je bilo zanjo več kot zadostno in že nekaj tednov je sanjarila o teh stvareh. Ampak zdaj, ko se je začela prebujati pomlad, jo je prešinila nova zamisel. Sta Vaughanova pomislila, da bi Ann kupila psička?

	Beagle bi bil potrpežljiv in nežen z njo. Ampak španjeli imajo čudovita svilnata ušesa. Ann bi ga rada božala po ušesih, o tem je bila prepričana. Ali pa terier? Majhen terierček bi bil nadvse zabaven. Mladičke je postavila v vrsto in na koncu je bil odločilen rep – zagotovo je imel terier najboljši rep za mahanje.

	Izbrala je terierja. Psička je dodala k Anninim odejam, zaboju za drva, s krznom podloženim škornjem, in novega dodatka je bila zelo vesela. Postal je njen vedri mali tovariš, ki je bevskal od zadovoljstva, ko mu je Ann metala rdečo žogico, on pa jo je lovil in prinašal nazaj, kasneje pa je spal v njenem naročju. Tudi Lily se je pridružila tem fantazijam kot nevidna podoba, ki je z vrtnic odganjala ose, da jih je Ann lahko poduhala; ki je z grmovnic odstranjevala trne, kadar je v njih pristala rdeča žogica, gasila iskrice, ki so z ognja padale na preprogo pred ognjiščem. Preprečila je vse nevarnosti, premagala vsa tveganja, zaščitila jo je pred vsem slabim.

	Dokler je Ann živela v Vaughanovi hiši in je Lily od daleč bdela nad njo, se ji ni moglo zgoditi nič hudega – dekličino življenje je bilo udobno, varno in zadovoljno.

	*

	»Naprej! Ah, gospa White!«

	Njeno ime je iz njegovih ust zvenelo kot blagoslov, vlivalo ji je pogum. Pladenj s čajem je odložila na njegovo mizo. »Vam nalijem skodelico?«

	»Ne,« je zamišljeno zamrmral, ne da bi dvignil glavo. »Bom sam.«

	»Župnik …«

	S pisalom se je dotaknil papirja in na rob hitro pripisal nekaj besed. Lily se je spet čudila, kako naglo piše.

	»Ja, kaj pa je?«

	Pogledal jo je. Stisnilo jo je v grlu.

	»Včeraj ko sem se ob reki vračala domov … sem se slučajno ustavila. Stala sem ravno nasproti vrta Buscot Lodgea. Gospa Vaughan in Ann sta bili zunaj.«

	Župnik se je namrščil.

	»Gospa White …«

	»Nič slabega nisem hotela,« je hitro nadaljevala, »ampak videli sta me, da ju opazujem. Negovalka je priveslala k meni, potem ko sta gospa Vaughan in Ann izstopili iz čolna …«

	»Ste se poškodovali, gospa White?«

	»Ne, kje pa! Torej, zgolj opraskala sem se … v grmičevju ob reki.«

	S prsti si je šla skozi lase, kot bi se bala, da so dokazi še vedno tam.

	»Nisem namenoma šla tja,« je spet začela. »Slučajno sem šla mimo, ker po tej poti pač hodim domov. Nisem šla s posebnim razlogom tja … a zdi se mi, da ne bi smela gledati. Nisem se je dotaknila, niti približala se ji nisem, ves čas sem bila na drugem bregu reke. Sploh me ni videla.«

	»Zdi se, da se je, če že komu, le vam zgodilo nekaj slabega, gospa White. Vaughanovima bom povedal, da niste hoteli nič slabega, ko ste včeraj opazovali Amelio. Ime ji je Amelia, gospa White. Saj to veste, kajne? Rekli ste Ann.«

	Lily ni odgovorila.

	Župnik je nadvse prijazno nadaljeval:

	»Prepričan sem, da nihče ne misli, da ste ji hoteli kaj slabega. Vendar pa pomislite na Vaughanova. Pomislite, kaj vse sta prestala. Enkrat sta jo že izgubila. Morda sta v skrbeh, ker deklico opazuje nekdo, ki ni član družine. Četudi je – morda – podobna vaši sestri Ann.«

	Lily spet ni odgovorila.

	»No, gospa White, s tem pogovorom sva za danes zaključila.«

	Za zdaj je bilo tega pogovora konec. Lily je kradoma odšla k vratom. Na pragu se je plaho obrnila.

	Župnik se je znova posvečal dokumentom, v roki je držal skodelico.

	»Župnik?« je komaj kaj več kot zašepetala kot otrok, ki misli, da s tihim govorjenjem odraslega ne bo zmotil pri delu.

	»Ja?«

	»Ima psička?«

	Začudeno jo je pogledal.

	»Majhna deklica pri Vaughanovih … tista, ki ji pravijo Amelia. Ima majhnega psička, s katerim se lahko igra?«

	»Ne vem. Niti sanja se mi ne.«

	»Le to je, da mislim, da si ga želi. Majhnega terierja. Ko boste videli gospoda Vaughana, ko mu boste povedali, da jih ne bom več opazovala čez reko, ga boste vprašali?«

	Župnik je ostal brez besed.





3

	Najdaljši dan

	Poleti je bil Labod pri Radcotu nadvse ljubek kraj. Travnata nabrežina se je od krčme spuščala proti reki, reka pa je tekla lenobno, da je bila prava paša za oči. Na voljo so bili splavi in čolni za najem, kanuji za ribolov in za zabavo. V jutranjem soncu je Margot ven znosila mize in stole, če se je čez dan preveč ogrelo, so v senci dreves razgrnili tudi odeje. Na pomoč je poklicala hčere, po tri naenkrat, Labod pa je ob malih Margot v kuhinji in za pultom cvetel. S pladnji hrane, limonade in jabolčnika so tekale sem in tja, vsakemu so poklonile nasmešek in nikoli se niso utrudile. Iskreno lahko rečem, da je le malo krajev bolj idiličnih kot Labod poleti.

	Letos je bilo drugače. Zaradi vremena. Spomladi je redno deževalo v zmernih količinah in kmetje so se veselili dobre letine. Ko so se tedni prevesili v poletje in so se kmetje nadejali sonca, je dež še vedno vztrajal, bil je še pogostejši in obilnejši. Lenobni dopustniki so se v rahlem pršcu s čolni odpravili na reko v upanju, da se bo dan razjasnil, ko pa je začelo pošteno deževati, kar se je dogajalo vedno, so hitro pospravili svoje reči in odšli domov.

	Margot je vsak dan pogledala v nebo in pred krčmo postavila mize, a le redki so bili dnevi, ko ji jih ni bilo treba pospraviti nazaj v hišo, poletna soba pa je samevala. »Še dobro, da smo imeli tako dobro zimo,« je rada pripomnila, ko se je spomnila na gnečo ljudi, ki je prišla poslušat zgodbo o znova oživeli utopljeni deklici. Dve Margot je poslala nazaj k njunim otrokom in možema, s pomočjo ene hčerke in Jonathana je zmogla vse.

	Joe je bil slabotnega zdravja, njegova pljuča si v poletnih meglicah in vlažnem toplem zraku niso opomogla. V tem delu leta so se njegova pljuča ponavadi osušila, a tokrat mu menjava letnega časa ni veliko pomagala, zato je še naprej zapadal v svoja uročena obdobja, ko je bled in molčeč sedel ob kaminu, medtem ko so redni gostje pili in se pogovarjali.

	»Ne skrbite zame,« je vedno odgovoril. »V redu sem. Z novo zgodbo se ukvarjam.«

	»Najbrž bo bolje po poletnem sončevem obratu,« je pravila Margot, čeprav niti sama ni resnično verjela, da bo tako. A potem so se stvari v tretjem tednu junija dejansko izboljšale. Najprej so ljudje opazili, da je manj nalivov, in res jih je bilo manj. Med sivino neba so se pojavile zaplate modrine, dvakrat zapored popoldan ni deževalo. V zraku se je čutilo pričakovanje najdaljšega dne v letu.

	Na poletni solsticij je bil tradicionalni sejem, letos pa je bil tudi poročni dan Owna Albrighta in njegove gospodinje Berthe. S poročnim zajtrkom in žejnimi obiskovalci sejma se je Labodu obetal dober dan.

	*

	In nato je prišel dolgo pričakovani dan – sijalo je sonce.

	Pravzaprav, je med postavljanjem kamere pred cerkvijo pomislil Henry Daunt, si bom moral poiskati zavetje pred bleščavo.

	Svatje so prišli iz cerkve. Župnik je naravnost žarel – zjutraj je odprl okno in gol do pasu soncu nastavljal bele prsi in bledikav obraz, rekoč: slava, slava, slava! To je sicer vedel le on, a prav vsi so opazili njegov živahni nasmešek in uživali v radostnem stisku roke, ko so se mimo njega spuščali po stopnicah.

	Daunt je postavil Owna in Bertho ravno na pravšnje mesto. Roko gospe Albright je namestil pod roko gospoda Albrighta. Owen je vedel, kako poteka fotografiranje, pred nekaj leti je to že dal skozi, Bertha pa je videla že veliko fotografij, zato sta oba vedela, kaj morata storiti – držala sta se togo vzravnano, resnobno in ponosno sta zrla naravnost v objektiv. Njune resnobnosti niso mogli omajati niti opiti pivski prijatelji iz Laboda, njuno novopečeno poročno dostojanstvo se je tako s pomočjo svetlobe preneslo na stekleno ploščo in v tej obliki ju bo preživelo za zelo dolgo časa.

	Ko je bilo fotografiranje za njima, so se svatje odpravili na sprehod ob reki. »Kakšen dan!« so vzklikali in se ozirali v nebo. »Kako čudovit dan!« In tako je vesela procesija prispela v Laboda pri Radcotu, kjer je Margot z belimi prti prekrite mize ob reki okrasila s cvetjem, male Margot pa so jih obložile z vrči osvežilnih pijač.

	Dogodki izpred šestih mesecev so se zdeli že davni, kajti poleti se je zima zdela kot nekaj, o čemer si sanjal ali slišal govoriti, nisi je pa še doživel. Zaradi nepričakovano močnega sonca jih je ščemela koža, na vratu so čutili pot, kurja polt je bila v takšnih trenutkih nepredstavljiva. Toda najdaljši dan poletja je dvojček zimske najdaljše noči in zato en solsticij neobhodno prikliče še drugega – če so obstajali taki, ki teh dveh dni niso povezali, jim je Owen osvežil spomin.

	»Pred šestimi meseci,« je povedal poročni skupinici, »sem sklenil, da bom Bertho naredil za svojo ženo. Navdihnil me je čudež, ki se je zgodil tukaj v Labodu in za katerega ste slišali vsi – rešitev male Amelie Vaughan, ki so jo našli mrtvo, potem pa je spet oživela. Počutil sem se kot prerojen in za roko sem zaprosil svojo gospodinjo, Bertha pa me je počastila in mojo snubitev sprejela …«

	Po govoru se je spet obudil pogovor o deklici. O dogodkih, ki so se zgodili točno tukaj na tem obrežju v temi in mrazu, so znova govorili pod azurnim nebom. Morda je bil tak vpliv sonca, a temačni elementi so izginili, zgodba je postala preprostejša in srečnejša. Ugrabljena deklica se je vrnila k svojim staršem in osrečila Vaughanova in vso sosesko. Krivica je bila popravljena, družina je bila spet skupaj. Teta enega izmed kopačev grušča je poskušala povedati, da je videla deklico na obrežju, da pa ni imela odseva, a so jo utišali; danes si nihče ni želel zgodb o duhovih. Kozarce so znova napolnili z jabolčnikom, male Margot so prihajale ena za drugo s pladnji mesa, sira in redkvic, svatje pa so se v zadostni meri prepustili veselju, da so utopili vse dvome, vso mračnost. Pred šestimi meseci je zgodba o čudežu divje izbruhnila in povzročila pravo zmedo v Labodu, danes je bila olepšana in potisnjena na stran.

	Gospod Albright je poljubil gospo Albright, ki je zardela kot redkvica, točno opoldne pa so vsi hkrati vstali in slavje nadaljevali na sejmišču.

	*

	Med Radcotovimi čedno ograjenimi polji je bil kos čudno oblikovanega zemljišča, ki so ga uporabljali vsi. Danes je bil poln stojnic vseh vrst in velikosti. Nekatere so imele profesionalen videz in tende, ki so stvari ščitile pred sončno pripeko, druge so bile zgolj ponjave na tleh. Ponujale so reči, ki jih marsikdo dejansko potrebuje – vrče, sklede in pekače, nože in orodje, usnje – so pa bile tam tudi drobnarije, oblikovane tako, da so zbujale hrepenenje. Trakovi, slaščice, okraski in spominki. Nekateri prodajalci so svoje blago nosili naokrog v košarah. Ti so tavali med ljudmi in svarili pred drugimi goljufi, ki so prodajali ponaredke ali imeli pretirano zasoljene cene, vsak pa je zase trdil, da ima najboljšo robo. Ožigosani šarlatani so morali svoje reči pospraviti in oditi. Tam so bili dudarji in bobnarji, pa tudi pevci, in tako so obiskovalci sejma uživali v ljubezenskih pesmih, napitnicah ter žalostinkah o izgubi in trpljenju. Včasih so poslušali dve naenkrat, melodiji pa sta se jim prepletali v ušesih.

	Gospod in gospa Vaughan sta se odpravila iz Buscot Lodgea peš ob reki do sejmišča. Deklica je hodila med njima, vsak od njiju pa jo je držal za eno roko. Helena je bila rahlo razdražena – Vaughan je razmišljal, da je razočarana, ker se dekličin govor po pričakovanjih zdravnika ni vrnil – pa vendar je njegova slaba volja bolj senčila dan kot njena.

	»Si prepričana, da je prav, da gremo na sejem?« je Anthony Vaughan vprašal svojo ženo.

	»In zakaj ne bi bila?«

	»Pa bo varna?«

	»Zdaj veva, da nas je opazovala le Lily White – nesrečno in neškodljivo bitje. Zakaj bi naju skrbelo?«

	Vaughan se je namrščil. »Kaj pa tisti možakar, ki je napadel Rito …«

	»Od tega je že več mesecev. Kdorkoli že je, težko bo poskusil karkoli, če bo obdan s toliko ljudmi, ki naju poznajo. Najini lastni kmetje in služabniki so tukaj. Vsi iz Laboda. Nikomur ne bodo dovolili, da bi ji skrivil las na glavi.«

	»Jo resnično želiš izpostavljati, da bodo s prstom kazali nanjo in obrekovali?«

	»Najdražji, večno je ne moreva skrivati pred svetom. Za otroka je sejem izjemno zabaven. Nad tekmovanjem s čolni bo navdušena. Kruto bi bilo, če bi jo za to prikrajšala.«

	Življenje se je po dekličinem prihodu obrnilo občutno na bolje. Helenina sreča je za Vaughana pomenila pravo olajšanje, tudi v njegovem srcu je znova predramila radost. Njuna ponovno obujena ljubezen je bila podobna tisti v prvih letih zakona, zato sta lahko pozabila na dolgo obdobje hladu in obupa. Preteklost sta pokopala, da bi živela srečno in zadovoljno. Pa vendar, zdaj ko se je njuna na novo najdena zakonska sreča ohladila, se ni mogel več pretvarjati, da so njeni temelji trhli. Deklica je hodila med njima, molčeča, z brezbarvnimi lasmi in večno spreminjajočimi se očmi je bila razlog za njuno srečo, a hkrati jo je tudi ogrožala.

	Čez dan je bil Vaughan zaposlen in se je lažje otresel neskončnega razmišljanja in vrtenja v začaranem krogu, ponoči pa se je vrnila nespečnost. Nenehno so ga mučile iste sanje. Hodil je po pokrajini – gozdu, plaži, polju ali jami, teren je bil vsakič drugačen – in nekaj iskal. Potem pa je prišel do jase ali zavil za drevo ali prišel do oboka in tam je bila njegova hčerka. Stala je nanj, kot bi bila tam ves čas in preprosto čakala, da bo prišel očka in jo našel. Proti njemu je iztegnila roke in kriknila: 'Očka!', on pa jo je dvignil v naročje in srce mu je napolnila sreča – potem pa se je zbudil v kruto spoznanje, da ni bila Amelia. Bila je deklica. Ta druga deklica se je prikradla v njegove sanje in prikovala svoj obraz na spomin na njegovo lastno izgubljeno hčer.

	Helena sploh ni pomislila, da bi lahko karkoli ogrozilo njihovo blagostanje – skrbelo je samo njega. Posledično sta se s Heleno odtujila, a ona se tudi tega ni zavedala. V prepričanju, da je deklica Amelia in da je o tem prepričan tudi on, se je obdala z občutkom varnosti, ki je spominjal na mogočen grad. Samo on se je zavedal, kako krhek je v resnici.

	Ko so mu lastne sanje pokazale, kako zlahka lahko obraz te deklice pristane na Amelijinih ramenih, ga je mikalo, da bi se v njeni gotovosti pridružil Heleni. Včasih se je zdelo to tako očitno, tako preprosto, da ga je pekla slaba vest, ker se je z vsemi štirimi upiral. Deklici je pred ženo že zmogel reči Amelia. Na pol poti je že bil. Ampak zmeraj je bilo še nekaj drugega. Védenje. Pod vsem tem je tičal obraz majhne deklice, ki se ga niti spomniti ni mogel, pa vendar ga tudi pozabil ni.

	In bilo je še nekaj. Ko je ponoči ležal v postelji, ali buden ali je spal, in brez konca in kraja v namišljenih deželah iskal svojo hčerko, je čas tu in tam preskočil in občasno je zagledal obraz, ki mu je težil srce. Obraz Robina Armstronga. Vse lepo in prav, če se je poigraval z idejo o sreči in je dovolil majhni deklici, da v njegovem srcu in umu nadomesti izgubljeno hčerko, a to je pomenilo, da je drugega očeta prikrajšal za otroka. Vaughan si je želel, da bi bila Helena srečna; kaj pa, če je z njeno srečo drugega moškega pahnil v muke izgube, ki sta jih onadva pravkar pustila za seboj? Bolj kot deklica, bolj kot Amelia, je Vaughanu noči kvaril Robin Armstrong. Preganjal ga je v snu, da se je zbujal kot okamnel.

	Približali so se sejmišču, kjer je bila gneča. Vaughan je opazil, da jih veliko ljudi opazuje, pogleduje proti njim, da šepetajo in kažejo s prstom. Žene kmetov so deklici tiščale cvetlice v roke, mnogi so jo pobožali po laseh, majhni otroci so pritekli k njej in jo poljubljali.

	Helena je kratko, a zelo naveličano, kar ji sploh ni bilo podobno, izdihnila. »Tista trapasta zgodba je kriva. Mislijo, da lahko dela čudeže – da jih lahko zaščiti ali kaj podobnega. To je le vraževerje, minilo jih bo. Kakorkoli, tekmovanje s čolni se začne ob dveh. Zate ni nobene potrebe, da ostaneš, če se ti ne ljubi. Midve si bova tekmovanje ogledali,« je odločno zaključila, deklici pa rekla: »Pridi.«

	Deklica je spustila njegovo dlan. Ko se je Helena obrnila proč, ji njegove noge niso nagonsko sledile, v tem trenutku oklevanja pa je k njemu pristopil eden od njegovih kmetov in ga ogovoril. Ko je bil spet prost, sta žena in hčerka že izginili. Vaughan se je obrnil stran od središča dogajanja, kjer se je množica zelo počasi premikala. Odpravil se je proti stojnicam in ponjavam, iskal ju je. Za vpitje prodajalcev se ni menil. Ni hotel rubinastih prstanov za svojo ljubico. Z roko je odmahoval ponudbam makronov, zdravilnih napitkov proti protinu in za lajšanje prebavnih težav, žepnih nožev (najbrž ukradenih), čarobnih napojev, ki krepijo moš-kost, in pisal. Pisala so bila sicer videti nadvse spodobna in kak drug dan bi morda kakšno tudi kupil, a bil je žejen in tudi glava ga je začela boleti. Lahko bi se ustavil pri kakšni stojnici, ki je prodajala napitke, a pred njimi so bile dolge vrste, najprej je hotel najti ženo in hčer. Prerival se je skozi gnečo, napredoval je skrajno počasi. Zakaj je moralo sonce ravno danes, ko je bilo tukaj toliko zbranih, tako močno sijati? Masa ljudi se je še bolj zgostila, prisiljen se je bil ustaviti, potem pa je vendarle našel kolono, ki se je po polžje premikala, in on z njo. Na čelo so mu stopile kapljice znoja. Sol mu je dražila oči. Le kje za vraga sta?

	Od bleščanja se mu je zavrtelo. Sicer le za hip, a še preden si je opomogel, je na rami začutil roko.

	»Vas zanima prihodnost, gospod? Pridite z mano.«

	Poskusil se je otresti oprijema, a njegovi gibi so bili težki in naporni, kot bi plaval pod vodo. »Ne,« je odvrnil, a morda je to samo hotel reči, besedice namreč ni izgovoril. Namesto tega je občutil, kako ga je nevidna roka potegnila za obleko na stran. Opotekel se je v temo, noge je komajda premikal.

	»Sedite.« Blago vedeževalkine obleke je bilo tako zelo podo-bno pisani notranjosti šotora, da se je kar zlila z njo, nosila je tudi tančico.

	Nekdo je pristavil stol, z robom ga je zadel v zadnji del kolen, tako da mu ni preostalo drugega, kot da sede. Obrnil se je, da bi videl, kdo mu je dal stol. Nikogar ni bilo, videl je le izboklino na svilnatem zastoru, podobna je bila obrisu ramen. Nekdo se je skrival, pripravljen, da ne bi stranke ubežale brez plačila.

	Želel si je le kozarec nečesa mrzlega.

	»Poslušajte,« je rekel in vstal, a je z glavo udaril v nizko prečko pod stropom. Pred očmi so mu zaplesale zvezdice, ženska pa ga je zgrabila za zapestje močneje, kot bi pričakoval od tako majhne roke. Roke je začutil tudi na ramenih, posedle so ga.

	»Naj vam berem z dlani,« je spregovorila ženska. Njen glas, vreščeč in neuk, je zvenel čudaško, a tega ni takoj opazil.

	Vdal se je. Verjetno se je bo tako prej znebil, kot pa če bi jo hotel pregovoriti.

	»Pod srečno zvezdo ste rojeni,« je začela. »Srečo in nadarjenost ste dobili od starih staršev. In dobro vam gre. Vidim žensko.« Zazrla se mu je v dlan. »Žensko …«

	Pomislil je na gospo Constantine. Njej je šlo tole veliko bolje od rok! Spomnil se je prijetnega vonja jasmina, njenega umirjenega obraza, lepe obleke s čistim ovratnikom, predeče mačke. Po tistem prostoru se mu je tožilo. Toda bil je tukaj.

	»Svetlo- ali temnolaso?« je vprašal lažno navdušeno.

	Vedeževalka se ni zmenila za njegovo vprašanje. »Srečno žensko. Nedavno je bila še nesrečna. In otroka.«

	Naveličano je zavzdihnil. »Ne bi me presenetilo, če veste, kdo sem,« jo je dal na preizkušnjo. »Slab poskus. Poslušajte, dal vam bom nekaj denarja za vaš čas in zaključiva.« Poskusil se je otresti njenega prijema, da bi iz žepa vzel denarnico.

	A vedeževalka ga je samo še močneje prijela za roko. Čudilo ga je, da je lahko ženska tako močna. »Vidim otroka,« je nadaljevala, »ki ni vaš.«

	Vaughan je otrpnil.

	»Takole. Nikamor ne greste, a ne?« Spustila je njegovo roko in se prenehala pretvarjati, da mu bere z dlani. Zvenela je zmagoslavno, nenadoma ga je prešinilo, od kod tako čuden zven in od kod takšna moč. Sploh ni bila ženska.

	»Zdaj pa imam vašo pozornost, kaj? Deklica v vaši hiši – tista, ki je osrečila vašo ženo – ni vaša hčerka.«

	»Kako to veste?«

	»To je moja stvar. Torej, lahko bi vam postavil natanko enako vprašanje: Kako to veste vi? Vendar vam ga nisem. In zakaj ne? Odgovor je preprost, ker mi ni treba. Zato ker odgovor že poznam.«

	Vaughanu so se zamajala tla pod nogami, bilo ni ničesar, česar bi se lahko oklenil. Spreletel ga je leden srh.

	»Kaj hočete?« Glas je imel slaboten, zdelo se mu je, da prihaja od daleč.

	»Za vedeževanje? Nič. Preveč iskren sem, da bi zaračunal mo-škemu, ki že pozna odgovore. Kaj pa vaša žena? Si tudi ona želi napoved usode?«

	»Ne!« je planilo iz Vaughana.

	»Sem si mislil, da ne.«

	»Kaj hočete? Koliko?«

	»Marička, vam pa se res mudi. Vse posle sklepate tako naglo? Ne, vzemiva si čas za razmislek. Razumeti morava stvari, ki so resnično pomembne. Na primer, dogodke, ki se bodo zgodili danes popoldan …«

	»Kakšne dogodke?«

	»Recimo, da se bo danes popoldan nekaj zgodilo … Moj nasvet – in dajem vam ga brezplačno, gospod Vaughan – se glasi, da se ne vmešavate.«

	»Kaj nameravate narediti?«

	»Jaz?« je užaljeno vprašal. »Jaz ne bom storil popolnoma ničesar, gospod Vaughan. Pa tudi vi ne, če želite, da vaša žena ne izve za najino majhno skrivnost.«

	Nenadoma je v šotoru postalo zadušljivo.

	»Kasneje bo dovolj časa, da se pogovoriva o podrobnostih najinega dogovora,« je rekel možakar pod tančico, kot bi bila zadeva zanj zaključena. »Oglasil se bom.«

	Vaughan je vstal, moral je na zrak. Tokrat ga ni nihče poskušal zadržati.

	Zunaj je Vaughan vznemirjeno hodil, ne da bi sploh vedel, kam je namenjen. V glavi je imel takšen kaos, da ni mogel izluščiti niti dveh povezanih misli, kaj šele, da bi prišel do kakšnega zaključka. Gneče okoli sebe se je zavedal le megleno. Ni pa slišal glasbenikov in prodajalcev. Pogovori so zamrli. Celo Vaughan se je v svojem razburjenem stanju ovedel, da se nekaj dogaja. Ozrl se je naokrog in opazil, da so vsi obmirovali. Vsi so gledali v isto smer.

	»Proč! Umaknite se!« je vpil ženski glas.

	Bila je Helena.

	Vaughan je na vso moč stekel.

	*

	Medtem se je tudi Armstrongova družina odločila iti na sejem. Robert Armstrong je bil še posebej dobrovoljen, ko je hodil z Bess ob sebi, skupaj s svojimi šestimi otroki. V žepu je nosil Robinovo pismo, pismo svojega prvorojenca. Bilo je polno obžalovanja. V njem ga je Robin prosil odpuščanja. Ducatkrat se je opravičil, ker je nad svojega očeta dvignil roko. Obljubil je, da se bo poboljšal. Želel si je živeti boljše življenje, odpovedal se bo kockanju in popivanju ter svojim ničevim pajdašem v Zelenem zmaju. Prišel bo domov, srečali se bodo na sejmu in svojemu očetu bo pokazal, da mu je iskreno žal.

	»Alice sploh ni omenil,« je pripomnila Bess, ko je znova in znova prebirala sinovo pismo in gubala čelo.

	»Če je sklenil, da bo uredil vse drugo, potem bo zagotovo uredil tudi zadevo z otrokom,« je odvrnil njen mož.

	S svoje mogočne višine je Armstrong s pogledom prečesaval množico, iskal je sina. Našli ga še niso, a najbrž je že bil tam in jih iskal: slej ko prej se morajo srečati.

	Armstrong je drugemu in tretjemu sinu kupil nož, večjima hčerama trakove za lase, najmlajšima otrokoma pa iz hrastovine izrezljane živalce: kravo, ovco in pujsa. Jedli so vroče pleskavice iz svinjine. Meso ni bilo niti približno tako dobro kot Armstrongovo, pa vendar je bilo prijetnega okusa, ker je bilo pečeno na prostem.

	Armstrong je pustil ženo in otroke, ki so ploskali nekemu glasbeniku, same in odtaval proti fotografski stojnici, kjer je našel Rito. Sejma ob poletnem solsticiju se je vedno udeležila. Pogosti so bili piki žuželk, vročinski udari in izgube zavesti zaradi pre-velikih količin alkohola, a medtem ko je čakala, ali bo kdo potreboval njeno pomoč, je pomagala pri najbolje obiskanih stojnicah, da bi jo videlo čim več ljudi in da bi izvedeli, kje jo lahko najdejo, če bi potrebovali njeno pomoč. Danes je pomagala Dauntu, v vrsto je razporejala stranke, ki so čakale na fotografiranje, ter beležila naročila.

	»Če se ne motim, je to gospod Daunt?« jo je ogovoril. »Veliko bolje izgleda kot takrat, ko sem ga zadnjič videl.«

	»Pozdravil se je, le brazgotina mu je ostala pod brki. Gospod Armstrong ste, kajne?«

	»Tako je.«

	Armstrong si je ogledoval slike, ki so bile naprodaj: posnetki reke, skupin čolnov, okoliške cerkve in slikovite pokrajine. Izrazil je željo, da bi imel družinski portret.

	»Lahko se danes fotografirate, če želite. Dodala vas bom na seznam in vam povedala, od kateri uri se vrnite.«

	Obžalujoče je zamahnil z roko. »Mojega najstarejšega sina še ni in želim si, da bi nas gospod Daunt fotografiral doma, na kmetiji.«

	»Potem pa vas lahko gospod Daunt obišče in naredi niz posnetkov, zunaj in znotraj. Preverila bom, kdaj je prost, in se bova dogovorila.«

	Medtem ko je Rita govorila, je Armstrong s pogledom preletel vrsto fotografij s prejšnjih sejmov. Plesalci morisa, skupine veslačev, prodajalci, tekmovalci v vlečenju vrvi …

	Začela sta se dogovarjati za datum, potem pa je Armstrong tako nenadoma osuplo dahnil 'oh', da ga je Rita presenečeno pogledala.

	Strmel je v določeno fotografijo. Bil je skrajno pretresen.

	»Ste v redu, gospod Armstrong?«

	Ni je slišal.

	»Gospod Armstrong?«

	Posedla ga je na svoj stol in mu v roke potisnila kozarec vode.

	»V redu sem! V redu sem! Kdaj je bila posneta ta fotografija? Koliko časa nazaj?«

	Rita je številko fotografije poiskala na Dauntovem seznamu.

	»Pred tremi leti na sejmu v Lechladu.«

	»Kdo jo je posnel? Gospod Daunt osebno?«

	»Ja.«

	»Govoriti moram z njim.«

	»Trenutno je v temnici. Ne smem ga motiti, svetloba bi uničila posnetek, ki ga razvija.«

	»Potem pa bom to fotografijo kupil, kasneje pa se bom vrnil in govoril z njim.«

	V Ritino dlan je potisnil nekaj kovancev in vzel fotografijo, sploh ni počakal, da bi mu jo zavila, temveč je takoj pohitel proč in jo krčevito držal z obema rokama.

	Armstrong ni mogel umakniti pogleda s posnetka, ko pa se je spotaknil ob vrv šotora in skoraj padel, je vendarle spoznal, da jo mora spraviti in poiskati ženo in otroke. Posnetek je vtaknil v žep, globoko zajel sapo in se razgledal naokrog. In sledilo je še drugo presenečenje dneva.

	Ravno se je obrnil od šotora, kjer se je nadejal, da bo našel Bess, vendar ni zagledal svoje žene, pač pa gospo Eavis iz 'slabe hiše', kjer je svoj konec dočakala Robinova žena. Sprva jo je videl od strani – krivine njenega nosu ni mogel spregledati. Vrnila se je s počitnic! Lahko bi prisegel, da je tudi ona opazila njega, kajti pogledala je v njegovo smer in zdelo se mu je, da so se ji zaiskrile oči. Ampak očitno ni bilo tako. Zaklical je njeno ime, ona pa se je obrnila in hitro odšla drugam.

	Armstrong je spotoma odrival ljudi in hitel za njo. Kmalu jo je dohitel. Skoraj se je že lahko dotaknil njenega ramena, ko je glasbenik točno pred njim raztegnil harmoniko. Moral ga je zaobiti, a takrat jo je že izgubil izpred oči. Pogledoval je levo in desno med stojnicami in mizami, presenetljivo hitro jo je spet našel. Prišel jo do sejemskega razpotja, kjer je gospa Eavis negibno stala in se ozirala naokrog, kot bi nekoga čakala. Dvignil je roko, da bi ji pomahal, a takoj ko ga je zagledala, se je spet odpravila naprej.

	Hotel je že odnehati, ko je množica pred njim nenadoma obnemela. Nihče se ni premaknil. Potem je zadonel krik – ženski krik, paničen – »Proč! Umaknite se!«

	Armstrong je stekel.

	*

	Vaughan je pritekel do množice, kjer je bil dren še posebej gost, in moral se je preriniti v ospredje. V osrčju gneče je našel Heleno, klečala je na tleh, obleko je imela blatno. Divje je ihtela. Ob njej je stala visoka temnolaska z dolgim ukrivljenim nosom in bujnimi razprtimi ustnicami. Stala je med njo in deklico, Helena pa se je v spolzkem blatu mrzlično poskušala okleniti otroka.

	»Ne vem,« je pojasnjevala ženska. »Le pozdravila sem jo. Komu pa to škodi? Ne vem, zakaj zganja tak cirkus, rekla sem zgolj: 'Živijo, Alice'.« Govorila je glasno, glasneje, kot bi bilo potrebno. Opazila je Vaughana, nato pa se je obrnil k množici in jo nagovorila, kot bi bila eno. »Slišali ste me, kajne? Ste videli?« Nekaj ljudi je prikimalo. »Pozdravila sem hčerko moje nekdanje najemnice, ker je nisem videla že zelo dolgo – je še kaj bolj naravnega?«

	Visoka ženska je deklici na rame položila roke.

	Iz množice se je zaslišalo mrmranje. Osuplo, zmedeno, ampak ja, potrjevalo je, da je rekla natanko to. Ženska je zadovoljno prikimala.

	Vaughan je počepnil, da bi objel ženo, ona pa je samo nemo in z izbuljenimi očmi strmela in mu nakazovala, naj vzame deklico. Potem pa se je množica mrmraje razmaknila, prišel je še nekdo, ki so ga poznali.

	Robin Armstrong.

	Ko ga je visoka ženska zagledala, ji je obraz zasijal, kot bi se vse dogajalo naravnost po nekakšnem skrivnem načrtu. Povsem nepričakovano se je zasukala, prijela deklico in jo dvignila. »Poglej, Alice,« je izjavila, »očka je prišel!«

	Helenin krik bolečine so pospremili osupli vdihi, ki so zveneli kot en sam, ogromen, potem je sledila tišina. Presunjeno in zbegano so vsi gledali žensko, ki je deklico dala Robinu v roke.

	Vaughan je vstal in pogledal Robina Armstronga.

	Robin je pogledal deklico, hripavo ji je nekaj prišepnil v lase.

	»Kaj je rekel?« se je spraševala množica in hitro se je razširila vest: »Rekel je: 'Oh, ljubica moja! Deklica moja! Alice, ljubezen moja!'«

	Občinstvo je čakalo, da se bo predstava nadaljevala. Gospa Vaughan je omedlela, videti je bilo, da se je gospod Vaughan spremenil v kamen, medtem ko je imel Robin Armstrong oči le za svojo hčerko.

	Njegov oče, Robert Armstrong, je strmel, kot da ne more verjeti svojim očem. Še nekaj se bo moralo zgoditi, a ozračje je bilo polno negotovosti. Igralci so pozabili besedilo, drug drugega so čakali, kdo bo nadaljeval zgodbo. Zdelo se je, da je trenutku usojena neskončnost, ljudje so spet začeli mrmrati, ko je zmedo prekinil glas.

	»Lahko kako pomagam?«

	Bila je Rita. Vstopila je v krog in pokleknila k Heleni.

	»Domov jo moramo spraviti,« je rekla in vprašujoče pogledala Vaughana. Ta je nepremično gledal deklico v naročju Robina Armstronga, premakniti se ni bil sposoben.

	»Kaj boste naredili?« ga je priganjala Rita.

	Prikazal se je Newman, Vaughanov vrtnar, in še z enim služabnikom sta s skupnimi močmi dvignila Heleno.

	»No?«

	Rita je Vaughana prijela za roko in jo stresla, da bi ga predramila iz otopelosti, a je samo rahlo stresel z glavo, preden se je obrnil in služabnikoma pomignil, naj nezavestno Heleno odneseta v Buscot Lodge.

	Oči vseh so pospremile Helenin odhod, potem pa so vse hkrati spet pogledale preostale igralce. Deklica je odprla usta in vsi so čakali, da bo zajokala. A je samo zazehala, zaprla oči in glavo naslonila na Robinovo ramo. Bilo je očitno, da je v hipu zaspala. Mladi moški je brezmejno ljubeče gledal obraz speče deklice.

	Množica se je začela nemirno prestopati, zaslišali so se glasovi.

	»Kaj se dogaja, mama?«

	In: »Zakaj so vsi tako tiho?«

	Od nekod se je s svojo zibajočo hojo in prevezanim očesom prikazala Bess, sledila ji je procesija otrok. Bili so prepozni, da bi bili priča dogodkom.

	»Glej, tam je očka!« je zaklical eden od Armstrongovih otrok.

	»In Robin!« je zavpil drugi.

	»Kdo pa je majhna deklica?« je vprašal najmlajši član družine.

	»Ja,« je zadonel globok Armstrongov glas, čeprav je govoril tiho, da ga drugi ne bi slišali. »Kdo je majhna deklica, Robin?«

	Robin si je na ustnice položil prst.

	»Pšt!« je rekel svojim bratom in sestram. »Vaša nečakinja spi.«

	Otroci so se nagnetli okrog svojega polbrata, obrazi so jim žareli ob pogledu na deklico, ki je množica zdaj ni mogla videti.

	»Dežuje!« se je oglasil nekdo.

	Povsem iznenada se je iz nekaj kapljic razvil naliv. Voda je tekla z obrazov, mokra oblačila so se oprijemala teles, lasje so bili premočeni. Skupaj z dežjem je prišlo spoznanje, da ne gledajo predstave, pač pa so priča nesreči drugih ljudi. V zadregi so si poiskali zavetje. Nekateri so stekli k drevesom, drugi k šotorom s pijačo – lepo število pa jih je steklo v Laboda.

	Labodja filozofija

	O zgodbi, ki so jo tako prepričljivo pripovedovali med poročnim zajtrkom, so zdaj vsi ponovno razmišljali in strinjali so se, da je zavila v čisto novo smer. Popoldanske dogodke so premlevali znova in znova, v spomin so si priklicali vsako še najmanjšo podrobnost: da je imela ženska kljukast nos, da je Helena Vaughan dramatično omedlela, da je gospod Vaughan osuplo strmel in kako ljubeče nežen je bil Robin Armstrong. Potem ko so se spomnili vsega, česar so se lahko, jih je alkohol spodbudil, da so se spomnili tudi stvari, ki so se jih spominjali le napol, in celo stvari, ki se jih sploh niso spominjali. Mučila so jih vprašanja: Kaj bosta Vaughanova storila zdaj? Kako bo to prenesla gospa Vaughan? Lahko Vaughanova prepričata Robina Armstronga, da se odpove otroku? Zakaj ni prišlo do pretepa? Bo do njega prišlo morda jutri ali pojutrišnjem?

	Mnenja pivcev so bila deljena: eni so vztrajali, da je deklica Amelia Vaughan in so zagovarjali prepričanje gospe Vaughan, drugi so zmajevali z glavo in izpostavljali, da so dekličini mehki kodri nadvse podobni tistim na glavi Robina Armstronga. Vračali so se k dogajanju in svoja nova dognanja tehtali v luči nedavnih razkritij, težkali te in druge dokaze. Iznenada je na površje priplavala noč ugrabitve, kajti če je ta deklica resnično bila Alice Armstrong, kaj hudiča se je potem zgodilo z Amelio Vaughan? Potem ko se je znova prikazala, so zgodbo o ugrabitvi potisnili na stran, zdaj pa je znova prišla v ospredje in na vrsto za globok pretres.

	Henry Daunt si je po dolgem dnevu fotografiranja privoščil oddih. Sedel je v kotu zimske sobe in jedel meso in paradižnik z vodno krešo.

	»Varuška je bila,« je pripomnil krešar, ki je slonel ob oknu. »Vedno sem trdil, da je povezana z ugrabitvijo. Le kaj razen porednosti drži dekle zunaj sredi noči?«

	»Ja, vendar pa obstaja več vrst porednosti … morda ni bila zunaj zaradi ugrabitve, ampak zaradi neke druge nagajivosti …« je pripomnil njegov pajdaš.

	Krešar je odkimal. »Tudi jaz bi bil poreden z njo, če bi mi pustila. Ni bila takšna. Si kdaj slišal, da bi bila s kom poredna?« Vodili so zelo natančno evidenco o tem, katera dekleta so bila poredna in katera ne, zato so imeli podatek takoj pri roki. Ne, ni bila takšna.

	»Kaj se je potem zgodilo z njo?« ju je vprašal Daunt.

	Spogledala sta se.

	»Druge službe ni mogla dobiti. Nihče ni hotel, da bi skrbela za njegove otroke. Odšla je v Cricklade, kjer živi njena babica.«

	»Cricklade? Zmajeva dežela.« Cricklade je bilo nekaj kilometrov oddaljeno mestece, poznano po večni zalegi zmajev. Daunt je pomislil, da bi tam lahko posnel nekaj fotografij za svoj album.

	Daunt je jedel in poslušal pripovedovanje o dogodkih izpred dveh let, ki so jih zdaj znova premlevali. Izbirali so nejasne zaključke stare zgodbe in današnjih dogodkov, trudili so se vse povezati in iz dveh narediti eno zgodbo. Ampak vrzeli so bile prevelike, da bi jih lahko zakrpali.

	Ena od malih Margot je Dauntu prinesla jabolčno pito in jo prelila z gosto smetano. Jonathan je na njegovi mizi prižgal novo svečo in se malce zadržal.

	»Vam lahko povem zgodbo?«

	»Sama ušesa so me. Povej mi zgodbo.«

	Jonathan je pogledal v teman kot, od koder so prihajale zgo-dbe, njegove oči so izdajale, da se osredotoča. Ko je bil pripravljen, je odprl usta in besede so iz njih pritekle kot poplava.

	»Nekoč pred davnimi časi je moški s konjsko vprego zapeljal v reko – in nikoli več ga niso videli! Joj, ne!« Spačil se je in se lop-nil po glavi. »To ni prav,« se je dobrovoljno oštel. »Izpustil sem osrednji del!«

	Jonathan je šel vadit drugam, Daunt pa je jedel Margotino slaščico in poslušal pogovore drugih. O tragični zgodbi Robina Armstronga, o podobnosti dekličinih in njegovih las, o rečnih ciganih, o materinskem čutu …

	Beszant, popravljalec čolnov, je samo sedel, medtem ko so drugi zgodbo razstavili na koščke in jo na sto različnih načinov spet sestavili skupaj. Ali je bila deklica podobna Vaughanu ali Armstrongu? Kako je bila najprej mrtva, potem pa živa? Ob teh skrivnostih so zmajevali z glavo in tudi Beszant ni poznal odgovora. Kadar pa je nekaj vedel, je to tudi povedal. »Deklica ni Alice Armstrong,« je odločno rekel.

	Ostali so zahtevali pojasnilo.

	»Njeno mater so nazadnje videli v Bamptonu, namenjena je bila proti reki, deklico je vodila s seboj. Je tako?«

	Prikimali so.

	»No, torej, v vsem svojem življenju – pa sem star sedemin-sedemdeset let – še nikoli nisem videl trupla – ali sodčka ali vsaj skodelice – ki bi plulo proti toku. Ste vi? Kdorkoli?«

	Odkimali so, in to prav vsi.

	»Tako je.«

	Besedi je izgovoril s pridihom dokončnosti in vsaj za droben hip se je zdelo, da je v zgodbi vsaj nekaj dorečenega. Potem pa je spregovoril krešar.

	»Si pred zadnjo najdaljšo nočjo kdaj pričakoval, da boš videl oživeti utopljeno deklico?«

	»Ne,« je odvrnil Beszant, »ne morem reči, da sem.«

	»No, torej,« je odrezavo zaključil krešar, »če je nekaj nemogoče, še ne pomeni, da se ni zgodilo.«

	Filozofi v Labodu so se predali razmišljanju, zelo kmalu pa tudi prerekanju. Ali pojav ene nemogoče stvari poveča verjetnost druge? S tako zapleteno rečjo niso imeli opravka še nikoli in lotili so se je nadvse temeljito, preobrnili so prav vsak kamen. Iz njihovega truda, da bi prišli problemu do dna, je po grlih steklo veliko steklenic piva in porodilo se je veliko glavobolov. Pili so in tuhtali, razpravljali in pili ter se prepirali. Njihove misli so ubirale bližnjice, odkrivale nove domislice in na trenutke so imeli občutek, da so odkritju čisto blizu, pa vendar na koncu kljub zagnanemu debatiranju niso bili nič modrejši.

	Nekje na sredi je Daunt, ki je ostal trezen, vstal in se izmuznil iz krčme. Vrnil se je na Kolodij, privezan za staro vrbo žalujko nekaj metrov ob reki navzgor.

	Še nekaj je moral opraviti.

	Najkrajša noč

	V Buscot Lodgeu so služabniki svojo gospodarico odnesli gor v njeno spalnico ter jo prepustili Riti in gospodinji, da sta poskrbeli zanjo. Zdelo se je, da se Helena sploh ne zaveda rok, ki so ji slekle obleko s trepetajočega telesa in ji oblekle nočno srajco. Kožo je imela sivkasto, odsotno je strmela v prazno in čeprav so ji ustnice trzale, ni spregovorila. Položili sta jo v posteljo, a ni zaspala, pač pa se je vsake toliko privzdignila in iztegnila roke, kot jih je proti deklici iztegovala na sejmišču, kot bi znova in znova podoživljala tisti prizor. Potem pa jo je zgrabilo krčevito ihtenje, od groze in bolečin je kričala, da je odmevalo po vsej hiši.

	Naposled je Riti le uspelo, da je Helena zaužila uspavalni napitek, a bil je blag in učinkoval je počasi.

	»Ji ne morete dati česa močnejšega? Zelo trpi …«

	»Ne,« je namrgodeno odvrnila Rita. »Ne morem.«

	Končno je napoj začel delovati in Helenin upirajoči se um se je počasi umiril. Celo takrat, v zadnjih trenutkih pred spancem, je hotela vstati. »Kje …?« je omotično momljala. »Amelia …« Ampak naposled ji je glava vendarle obmirovala na blazini in muke dneva so izginile iz njenih potez.

	»Gospodu Vaughanu grem povedat, da je zaspala,« je rekla gospodinja, toda Rita jo je za nekaj minut zadržala. Zanimalo jo je Helenino nedavno zdravje.

	Ko se je Helena zbudila, se je takoj spomnila, kaj se je zgodilo, in žalost in razburjenje sta se vrnila.

	»Kje je?« je prestrašeno jokala. »Kje je? Jo je Anthony pripeljal domov? Sama grem ponjo. Kdo jo ima? Kje je?« Ampak njeno telo je bilo preveč izčrpano, da bi uslišalo njene obupane želje. Ni imela moči, da bi odgrnila odejo in vstala. Da bi odveslala v Kelmscott ali se z vlakom odpeljala v Oxford, je popolnoma presegalo njene zmogljivosti.

	Njena žalost je bila tako brezmejna, da jo je izčrpala, ko pa jo je premagala utrujenost, je molče in negibno ležala in strmela v prazno.

	Med enim od teh umirjenih vmesnih stanj jo je Rita prijela za roko. »Helena, ali veš, da pričakuješ otroka?«

	Helena jo je počasi pogledala, kot da njenih besed ne bi dojela.

	»Ko smo te prinesli domov in te preoblekli v pižamo, sem opazila, da pridobivaš težo. In tvoja gospodinja mi je povedala, da poješ toliko redkvic, da ti je zaradi njih slabo in da ti mora pripravljati ingverjev čaj. Ampak ni ti slabo zaradi redkvic. Noseča si.«

	»To ni mogoče,« je rekla Helena in odkimala. »Mesečno perilo sem izgubila, ko sva izgubila Amelio. Nikoli se ni vrnilo. Zato ni mogoče.«

	»Plodnost ni pogojena s pojavom mesečnega perila, nastopi nekaj tednov prej. Če v tistem času zanosiš, perila sploh ne moreš dobiti. Tako se je zgodilo v tvojem primeru. Čez približno šest mesecev boš spet postala mama.«

	Helena je mežiknila. Potrebovala je kar nekaj časa, da je novica prodrla skozi od žalosti ohromel um, a vendarle ji je uspelo. »Oh!« je razneženo vzkliknila in si na trebuh položila roko. Na ustnicah ji je zaigral slaboten nasmešek, solza, ki jo je potočila, pa ni bila taka kot prejšnje. Rahlo se je namrdnila, ko je zbegano še drugič dejala: »Oh!«, kot bi začetni presenečenosti sledila osvetlitev nekega temačnega in daljnega delčka misli.

	Potem je zaprla oči in zaspala.

	Spodaj je v svojem kabinetu Vaughan stal v mraku in gledal skozi okno. Luči ni prižgal. Tudi suknjiča ni slekel. Videti je bil, kot bi se ne premaknil več ur.

	Rita je potrkala na vrata in vstopila. Poiskala je Vaughanov napol odsoten pogled, bil je izgubljen v lastnih mislih.

	»Ja,« je rekel, ko mu je povedala, da Helena spi; in »Ne,« ko ga je vprašala, ali tudi sam potrebuje spanec. In spet: »Ja,« ko ga je Rita opomnila, da mora Heleno obvarovati pred novimi šoki.

	»To je še posebej pomembno sedaj,« je poudarila, »ko je na poti nov dojenček.«

	»Prav,« je otopelo rekel, Rita pa je podvomila, ali je sploh dojel, kaj mu je pravkar povedala.

	Očitno je menil, da je pogovor zaključen, kajti znova se je obrnil k oknu in se vrnil k tistemu, kar je okupiralo njegove možgane.

	*

	Rita je sama odšla iz hiše na vrt skozi vrata, na katerih so bile zdaj nove ključavnice popolnoma odveč, in navzdol proti reki. Debele tople kaplje poletnega dežja so ji padale na ramena, zdele so se dvakrat težje od običajnih. Čeprav je bil že večer, še ni bilo temno. Sončni žarki so sijali na mokro listje in razmočene potke, da se je vse naokrog srebrnkasto lesketalo. Rečno gladino so burkale kapljice dežja.

	Rito je stiskalo v grlu. Več ur je bila zaposlena z zdravstvenimi zadevami, v izzivih svojega dela je našla zatočišče. Zdaj ko je bila sama, je na plano prišla žalost. Poleg dežja so ji obraz močile solze.

	Niti enkrat ni bila v Buscot Lodgeu, ne da bi videla tudi deklico. Med vsakim obiskom si jo je posadila na kolena ali sta skupaj metali kamenje v reko in opazovali račke in labode, ki so plavali mimo, na gladini pa so odsevale njihove podobe. Deklica jo je včasih prijela za roko, Rita pa se je pretvarjala, da je ta gesta zaupanja zgolj nepomembna malenkost. Ko pa je videla visoko žensko s kljukastim nosom, kako je deklico iztrgala Vaughanovima in jo položila v roke Robina Armstronga, je tudi v njenih prsih utripal nagon, zaradi katerega je Helena roteče stegovala roke proti otroku.

	Rita ni še nikoli tako ihtela. Poskusila se je pomiriti. »Trapasta si,« se je oštela. »To ti ni podobno.« Stroge besede niso imele nobenega učinka. »Saj vendar ni tvoj otrok,« je nadaljevala, a te besede so količino solz le še podvojile.

	Rita se je naslonila na deblo in dala duška svojim čustvom, toda po desetih minutah grenkega jokanja njeni žalosti še vedno ni bilo videti konca. Spomnila se je tolažbe, ki ji jo je nekoč nudil Bog, takrat ko je še verjela. »Vidiš, zakaj ne verjamem vate?« ga je nagovorila. »Ker sem v takšnih trenutkih vedno sama. Vem, da sem.«

	Njeno samopomilovanje ni trajalo dolgo. »To ničemur ne ko-risti,« se je spet okregala. »Kaj ti pa je?« Silovito si je pomela oči, z besedami, ki bi osupnile nune, preklela dež, potem pa pohitela naprej. Hodila je hitro, kolikor je lahko, dokler ni zasoplost zamenjala občutkov v njenih prsih.

	Ko se je približala Labodu, je zaslišala glasove. Kmetje, krešarji in kopači grušča so bili polni navdušenja prazničnega dne po dolgem in napornem garanju, pa tudi opiti. Neskončno dolg dan je dal zagona raznoraznim izgredom, redni gostje in obiskovalci pa so ga hoteli karseda izkoristiti. Kljub dežju jih je nekaj odšlo k reki. Premočeni do kože – dežja niti opazili niso – so si pripovedovali vsak svojo verzijo popoldanskih dogodkov.

	Rita si njihove družbe ni želela. Ljudje so videli, da je s sejma odšla skupaj z Vaughanovimi, in če bi jo opazili, bi jo zagotovo ustavili in hoteli slišati zgodbo. Drugim ni imela niti najmanjšega namena govoriti o osebnih zadevah Vaughanovih, a srečanje z gručo opitih moških nikakor ne bi bilo preprosto. Ovratnik je privihala visoko navzgor, za kapljice, ki so ji stekle po vratu, ji ni bilo mar, in si zakrila obraz. Zanesti se bo morala na lastno hitrost in njihovo opitost, da jim bo pobegnila.

	Ker je glavo sklanjala, ni opazila hlapca, ki se je lajšal v reko. Ravno se je obrnil in si nerodno zapenjal gumbe, ona pa se je skoraj zaletela vanj. Bil je pijan, a ne preveč pijan, da se ji ne bi opravičil: »Pardon, gospodična Sunday,« in se odmajal k svojim pivskim tovarišem. Vedela je, da jim bo povedal za njuno srečanje, in možnosti, da bi neopažena prišla mimo krčme, so postale še manjše.

	»Rita!« je zaslišala in zavzdihnila, neizogibnemu ni mogla po-begniti. »Rita!« je spet zazvenelo, pridušeno in priganjajoče, in zdaj se ji je posvetilo, da glas ne prihaja od miz ob reki. Prihajal je z reke. Tam je bil napol skrit za vrbo privezan Kolodij. In tam je bil Daunt, ki ji je mahal, naj pride na barko. Prispela je do lestve, prestopila prvih nekaj klinov, on pa se je sklonil k njej in ji ponudil roko. Potegnil jo je navzgor in v hipu je pristala na krovu.

	*

	V podpalubju so bile vse škatle, stekleničke in fotografske plošče pospravljene. Edini znak današnjega dela so bili papirji na mizi, Daunt je pisal seznam fotografij, ki jih je posnel. Tam je bil tudi kozarec belega vina; iz omarice je vzel še enega, ga napolnil in postavil pred Rito.

	Zadnjič sta se videla v gneči, ki se je zbrala okrog Vaughanovih in Robina Armstronga. Razšla sta se, ko je Daunt videl visoko žensko, ki se je ločila od množice in odšla, on pa ji je sledil.

	»Si jo dohitel?«

	»Bila je tako hitra, da je nisem mogel ujeti. Tovoril sem še dodatno težo.« Pokazal je na težak zaboj, v katerem je nosil dodatne plošče. »Govorila ni z nikomer in ni se ustavljala. Hodila je naravnost proti oddaljenemu travniku, ko pa je prišla do vratc, jo je tam čakala konjska vprega. Splezala je gor in sta se odpeljala.«

	»Nazaj v svoj bordel v Bamptonu.«

	»Verjetno. Najbolj spodobni ljudje ji pravijo najemniška hiša. Za neporočeno žensko, ki je odraščala v samostanu, se izražaš presenetljivo neposredno.«

	»Daunt, velik del svojega poklicnega življenja se ukvarjam s posledicami tovrstnih aktivnosti, ki se godijo med moškimi in ženskami in se jih spodoben jezik otepa. Če bi poznal polovico vsega, kar obsega moje delo, bi razumel, da zgolj beseda nima moči, da bi me šokirala. Prihod otroka na svet je preveč krvava stvar, da bi jo fotografiral in ti tega ne boš nikoli videl, ampak jaz … jaz to gledam ves čas.«

	Rita sicer ni pila vina, a zdaj je vzela kozarec in ga izpraznila na dušek. Ob tem je zaprla oči, Daunt pa je opazil, da so zabuhle in pordele.

	»Dober oče boš, Henry Daunt. Nekega dne boš dober oče. Za kri ti ne bodo povedali. Poslali te bodo proč, ničesar ne boš videl, ničesar ne boš slišal. Takrat ko se ti bo dovoljeno vrniti, bo že vse očiščeno. Tvoja žena bo bleda, a ti boš mislil, da je samo utrujena. Ne boš vedel, da so krvave rjuhe oprane. Gospodinja jih bo drgnila tako dolgo, dokler ne bodo madeži zbledeli do mere, da boš mislil, da je pred petimi leti nekdo razlil čaj po njih. V sobi bo suho cvetje in olupki pomaranč, da ne boš zaduhal vonja po železu. Če bo prisoten tudi zdravnik, ti bo kot moški moškemu svetoval, da se za nekaj časa vzdržiš zakonskih dolžnosti, a v podrobnosti se ne bo spuščal, zato ne boš vedel za raztrganine in šive. Ne boš vedel za kri. Vedela bo tvoja žena. Če bo preživela. Ampak ona ti ne bo povedala.«

	Znova ji je napolnil kozarec. Izpraznila ga je.

	Daunt je molčal.

	Izpil je svoj kozarec.

	»Sedaj vem,« je brezskrbno rekel. »Sedaj ko si mi povedala.«

	Ni ji napolnil kozarca, ki ga je molila proti njemu. Odložil ga je na mizo in vzel njene roke v svoje. »Zato nočeš imeti otrok? Zakaj nočeš imeti otrok? Draga …«

	»Nehaj!«

	Iz žepa je potegnila robec in se useknila.

	»Ko bo tvoja žena rojevala, pošlji pome. Ne pozabi, da sem ime dobila po sveti Margareti, zavetnici poroda. Potrudila se bom po najboljših močeh. Zanjo in za otroka. In zate.«

	Sama si je napolnila kozarec, a tokrat ga ni izpraznila na mah. Vino je srkala po požirkih, ko pa ga je znova pogledala, ni bila več besna.

	»Helena Vaughan je noseča,« mu je povedala.

	»Ah,« je nervozno pripomnil. »Ah.«

	»Bolj ali manj je ona povedala isto: 'Oh' in 'Oh'.

	»Pa sta … vesela?«

	»Vesela? Ne vem.« Namrgodeno je pogledala v mizo. »Daunt, kaj se dogaja? Se je danes popoldan resnično zgodilo, kar se je zgodilo?«

	Pogledala ga je.

	»Zdelo se je neresnično,« je rekel.

	Prikimala je. »Kako je gospa Eavis govorila … kot bi bila naučena.«

	»In poskrbela je, da so jo vsi slišali.«

	»Robin Armstrong se je pojavil točno tisti trenutek – niti sekunde ali dve kasneje; točno ob pravem trenutku, da je dvignila deklico in jo dala njemu.«

	»Si opazila, kako ga je pogledala, ko je prišel?«

	»Ja, kot bi ga pričakovala …«

	»… odleglo ji je, da ga vidi …«

	»… v zadnjem hipu …«

	»… in odšla je, še preden bi se lahko kdo dobro zmenil zanjo.«

	»Podobno je bilo gledališki predstavi.«

	»Premišljeni.«

	»Načrtovani. Vse do odhoda gospe Eavis, kajti čakal jo je prevoz.«

	»Potem ko si ti odšel za gospo Eavis, je Robin Armstrong pokazal obilico čustev. Čisto raznežil se je. 'Alice, oh, Alice,' je ponavljal tako tiho, da so ga slišali le tisti tik ob njem.«

	Daunt je pomislil. »Misliš, da so njegova čustva pristna? Pa vendar, če je govoril tiho in ne na ves glas kot gospa Eavis …?«

	»Zaradi tega mu ljudje bolj verjamejo in zagotovo je bil prepričan, da ga bo nekdo slišal in povedal vsem drugim. Veliko bolj nadarjen igralec je od gospe Eavis.«

	»Druge ljudi sem slišal govoriti o njem. Verjamejo mu.«

	»Oni niso bili zraven, ko se je pretvarjal, da je omedlel, ko jo je prvič videl. Igra je bila. Utrip je imel enakomeren in umirjen, normalen.«

	Daunt je razmišljal, a do zaključka ni prišel. »Kaj pa Vaughan? Zakaj ni ukrepal?«

	Rita se je namrščila in zmajala z glavo. »V čudnem stanju je, kot ne bi bil priseben. Povedala sem mu, da je Helena noseča, pa je komajda odgovoril. Kot da ni sposoben dojemati. Zdi se poražen.«

	Molče sta sedela, reka pa je zibala barko. Ozračje je polnil hrup iz Laboda.

	»Tole bova izpraznila, kajne?« je vprašal Daunt in dvignil steklenico.

	Rita je prikimala in zazehala. Stemnilo se je. Rita je bila po napornem dnevu izčrpana. Čutila je, kako alkohol počasi prevzema vajeti. Še en kozarec in morda bo povsem izgubila nadzor. Hrepenela je po deklici. Počutila se je oropano. Tam je bil Dauntov kavč, zamišljala si je sebe na njem. In kje bi bil Daunt v tej fantaziji? Še preden bi ji domišljija lahko odgovorila, je Daunt odčepil steklenico in ravno je hotel še zadnjič napolniti kozarca, ko se je Kolodij nagnil in zazibal.

	Rita in Daunt sta presenečeno strmela drug v drugega. Nekdo je prišel na krov.

	Zaslišalo se je trkanje na vratih kabine. »Halo?« je rekel ženski glas.

	Daunt je odprl vrata.

	»Gospodično Sunday iščem,« je rekla. »Opazila sem, da ste šli sem in ker se je atu stanje poslabšalo, sem pomislila … Oprostite, gospod Daunt.«

	Daunt se je obrnil k Riti, mala Margot pa je vztrajno umikala pogled. Rita je vstala.

	»Lahko jaz kaj storim?«

	Rita je odkimala in se mu utrujeno nasmehnila. »Žal mi je. Za besede. Nisi ti kriv.«

	Prijel jo je za roko, lahko bi si jo ponesel k ustnicam, namesto tega pa jo je stisnil, in že je ni bilo več.

	*

	Vsi so vedeli, da se Joe ne počuti dobro in nihče ni Rite poskušal zadržati, ko je mali Margot sledila ob reki in skozi prostore za goste v Joejev in Margotin zasebni del hiše.

	Krčmar je ležal v zasilni postelji v sobi, ki je bila najbolj oddaljena od reke. Dihal je šibko, a pogled je imel miren, tako miren, da bi lahko glasno hropenje pripadalo nekomu drugemu. Ležal je potrpežljivo negibno. S trzljajem obrvi je hčerki namignil, da se lahko vrne k materi, in ko sta z Rito ostala sama, se ji je blago nasmehnil.

	»Koliko … kako dolgo … še imam?« je vprašal med hropečimi vdihi.

	Rita mu ni takoj odgovorila. Pravzaprav sploh ni šlo za pravo vprašanje. Uho je prislonila k njegovim prsim in poslušala. Izmerila mu je utrip in ocenila njegovo bledico.

	Sedla je. Ni rekla: »Ničesar ne morem narediti,« ker je bil to Joe. Že pol stoletja je hodil le korak pred smrtjo. O umiranju ni mogel izvedeti več ničesar novega.

	»Rekel bi … da nekaj … mesecev,« je zapiskal. Obmolknil je in se osredotočil na dihanje in kisik v močvirnatem zraku. »Pol leta … morda.«

	»Nekaj takšnega.«

	Rita ni odvrnila pogleda. Njena naloga je bila tudi to, da je ljudem pomagala razumeti, kaj prihaja. Umiranje je lahko osamljeno. Pogosto se je z negovalko lažje pogovoriti kot z družino. Gledala ga je v oči.

	»Želim si …« spet je mučno vdihnil, »da bi bilo poletje lepše.«

	»Vem.«

	»Pogrešal bom … Margot. Družino. Svet ponuja … čudovite stvari … pogrešal bom …«

	»Reko?«

	Odkimal je. »Reka bo ostala … za zmeraj.«

	Zaprl je oči, Rita pa je opazovala dviganje in spuščanje slabotnih prsi. V mislih je že načrtovala, katere napitke bo jutri prinesla Margot, da mu bodo olajšali trpljenje, ne da bi še bolj oslabel. Zadremal je. Enkrat ali dvakrat je nekaj zamrmral, Riti se je zdelo, da sliši 'reka', 'Tihi', 'zgodba'.

	Čez nekaj časa je odprl oči in zamežikal.

	»Si povedal Margot?« ga je vprašala.

	Njegove obrvi so ji povedale, da ni.

	»Ne bi bilo bolje? Jo malce posvariti?«

	Obrvi so pritrdile.

	Oči je spet zaprl in znova zadremal. Rita je pomislila, da bo tokrat spal dlje, ko pa je vstala in se hotela izmuzniti iz sobe, je ponovno pogledal. V očeh je imel zasanjan izraz.

	»Na drugi strani reke obstajajo zgodbe, ki jih nisi še nikoli slišala … Ko sem na tej strani, se jih spomnim le pol … Kakšne zgodbe …«

	*

	»Zelo slaboten je,« je Rita povedala Margot. »Jutri ti bom prinesla nekaj, da mu bo lažje.«

	»Ta dež je kriv. Dokler se ne bo vreme izboljšalo, mu ne bo bolje.«

	Ravno takrat je stranka naročila jabolčnik, zato Riti ni bilo treba odgovoriti. Ko se je Margot vrnila, je rekla: »Tudi sama si videti utrujena. Počasi se bo začelo daniti in stavim, da od kosila nisi pojedla ničesar. Usedi se tukaj, kjer te nihče ne vidi, in nekaj pojej. Nihče te ne bo motil, ven pa se lahko izmuzneš skozi zadnja vrata.«

	Rita je hvaležno sedla in si postregla s sirom in kruhom. Vrata so bila priprta. Slišala je pivce, ki so se vsepovprek pogovarjali, večkrat je slišala omembo Vaughanovega in Armstrongovega imena. O tem ni mogla več razmišljati. Hvala bogu za kopače grušča.

	»Obstaja možakar,« je slišala enega reči, »ki verjame – prepričan je – da smo ljudje, takšni kot vi in jaz, vrsta opice!« je po najboljših močeh pojasnil Darwinove besede in požel krohot prijateljev.

	»In jaz sem slišal še nekaj!« je zavpil drugi. »Da smo ljudje nekoč imeli repe in plavuti in smo živeli v vodi!«

	»Kaj? V vodi? Česa takega pa nisem še nikoli slišal!«

	O zadevi so se prerekali naprej in nazaj, tisti, ki je to rekel, je vztrajal, da je slišal o tem govoriti v krčmi deset kilometrov višje ob reki, drugi pa so trdili, da si je vse skupaj izmislil.

	»Nemogoče,« se je oglasil tretji. »Če bi ti Margot pod vodo napolnila čašo, bi dobil le …« Stavek je dokončal s posnemanjem govorjenja pod vodo, kar se je ostalim zdelo tako smešno, da so ga takoj posnemali. Bili so zelo iznajdljivi, mehurčke so poustvarjali s pijačo v svojih kozarcih. Bilo je veliko smeha in polivanja, naposled pa je nekdo od smeha padel s stola in kot riba pristal na kamnitih tleh.

	Rita je krožnik odnesla mali Margot v kuhinjo in krčmo zapustila pri zadnjih vratih. Po prstih se je odplazila proč. Skoraj se je že danilo. Morda bo za eno urico vendarle lahko zaspala.

	Velika podzemna jezera

	Lily je popoldanske dogodke opazovala iz ozadja, vendar so ji široka ramena delavcev in poletni klobuki v tolikšni meri zakrivali pogled, da je le s pomočjo sosedov lahko spremljala, kaj se dogaja.

	Najvišji gledalci so govorili, kaj vidijo, tisti z ostrim sluhom pa so z drugimi delili slišano, ampak ko se je nesrečna Lily naposled le prebila do osrčja dogajanja, je tam našla le prazno areno, ki jo je močil dež.

	Odšla je v župnišče in planila v župnikovo pisarno, solze in besede so kar drle iz nje.

	»Vzemite si čas, gospa White,« jo je miril župnik, toda Lily ga ni poslušala. Čez čas je uspel ujeti bistvo, Lily pa je počasi utihnila in znova zadihala.

	»Prepoznala jo je gospodinja preminule gospe Armstrong, imam prav? In deklica je sedaj pri mladem gospodu Armstrongu?« Zmajal je z glavo in se namrščil. »Če je to, kar pravite, res … ne vem, kako bo to sprejela gospa Vaughan. Ste prepričani o vsem tem, gospa White?«

	»Seveda sem! Videla sem na lastne oči. Slišala sem. Ali kot da bi. Ampak povejte mi, župnik, kako lahko tako mlad moški skrbi za majhno deklico? Ne more vedeti. In če ji ne bo znal zapeti uspavanke, ko se bo ponoči zbudila? Ima varnostno ograjo na ognjišču? Sami veste, da je veliko mladeničev nima. Pa njena punčka? Jo je vzela s seboj?«

	Župnik se je trudil po najboljših močeh, ampak takšne zaskrbljenosti ni mogel docela pomiriti noben smrtnik in ko je Lily odšla iz župnišča, je bila še vedno razburjena. Ko je ob reki hodila proti domu, je bila plen najslabših misli in spominov. Ves čas, ko je bila Ann pri Vaughanovih, se je Lily vsakič, ko se je bala, zatekla k prepričanju, da deklici nič ne manjka, saj je bila z gospo Vaughan, a zdaj je ostala brez te tolažbe. Sedaj se je Ann znašla v rokah mladca – vdovca, brez žene – in kdo bo zdaj skrbel zanjo? Materam gre zaupati, toda … Spomini so se vračali še siloviteje, kajti šest mesecev jih je odrivala na stran. Spomnila se je začetka vsega.

	»Si osamljena, ker živiš brez očeta?« jo je nekega dne vprašala mati. »Misliš, da bi bilo lepo spet imeti očka?« Odrasli včasih postavljajo vprašanja, na katera že poznajo odgovor, ki ga želijo slišati, in Lily je rada odgovorila tako, da se je njena mama nasmehnila. Mama se je smehljala tudi, ko ji je vprašanje postavila, a Lily je prepoznala skrito zaskrbljenost. Čutila je, da jo mati pozorno opazuje.

	»Ne vem,« je odvrnila. »Saj je lepo, da sva samo midve, kaj?«

	Materi je vidno odleglo. Toda nekoliko kasneje se je vprašanje spet pojavilo in Lily je pomislila, da je prvič najbrž narobe odgovorila. Mater je gledala v obraz, njej si je želela ustreči najbolj, zato je poskusila z drugačnim odgovorom. »Ja, rada bi imela očka.«

	Izraz na materinem obrazu se ni spremenil, tako da Lily spet ni vedela, ali je odgovorila pravilno.

	Kmalu zatem je v njun dom prišel moški. »Ti si torej mala Lily,« je rekel in buljil vanjo. Zobe je imel rahlo ukrivljene nazaj, Lily pa je že na prvi pogled ugotovila, da ji pogled v njegovih očeh ni všeč.

	»To je gospod Nash,« je nervozno pojasnila njena mama. Moški jo je pogledal in hitro je nadaljevala: »On bo tvoj novi očka.« V želji po potrditvi ga je pogledala, on pa ji je brez nasmeška zgolj prikimal.

	Novi oče je stopil na stran.

	»To,« je rekel, »je Victor.«

	Zagledala je dečka, nižjega od sebe, a starejšega. Nos je imel potlačen, ustnice pa tako mesnate, da so naravnost izstopale. Obrvi je imel svetle kot polt, oči pa ozke in dolge.

	Na dečkovem obrazu je zazevala luknja. Pojedel me bo, je prešinilo Lily.

	»Nasmehni se svojemu novemu bratu,« jo je spodbudila mama.

	Lily je v njenem glasu zaznala strah. Hitro je dvignila glavo in opazila zapleteno spogledovanje med materjo in novim očetom. Mama se je zdela ujeta. Sem jaz kriva? se je spraševala Lily. Kaj sem naredila narobe? Ničesar ni hotela narediti narobe. Želela si je, da bi bila njena mama srečna.

	Lily je pogledala Victorja in se prisiljeno nervozno, a ubogljivo nasmehnila.

	*

	Ko se je Lily vrnila v Košarjevo kočo, je vedela, še preden je odprla vrata. Vonj reke ni bil nikoli tako močan, da bi prekril sladkoben smrad po kvasu, pa tudi dež ga ni mogel sprati.

	»Morala sem v župnišče,« je začela, a prvi udarec jo je doletel prej, kot je besede izrekla. Drugi jo je zadel v mehak trebuh, ko pa se je obrnila proč od njegovih pesti, so ji udarci deževali po hrbtu in ramenih. Tudi gospod White jo je pretepal, ampak bil je pijanec in čeprav je bil visok, ni bil niti polovico tako spreten ali močan kot Victor. Njegovi udarci so bili težki, a v primerjavi s temi mehki in neboleči. Slabo odmerjenim udarcem starega Whiteyja se je izmikala, kadar pa je kateri dosegel cilj, so modrice izginile v tednu dni.

	Ampak Victor jo je pretepal že trideset let. Poznal je njen celoten repertoar gibov in umikov in točno je vedel, kako mora zamahniti, da jo bo zadel na želeno mesto. Rotenje in solze ga niso ganili. Lily ni preostalo drugega, kot da je počakala, da bo prenehal.

	Njenega obraza se ni nikoli dotaknil.

	Ko je bilo končano, je ležala na tleh, dokler ga ni slišala pristaviti si stola in sesti.

	Potem je vstala in si poravnala obleko.

	»Si lačen?« Trudila se je zveneti karseda vsakdanje. Pritoževanja ni maral.

	»Sem že jedel.«

	To je pomenilo, da zanjo ni ostalo nič.

	Sede za kuhinjsko mizo je zadovoljno izdihnil, to zadovoljstvo je poznala.

	»Si imel dober dan, Victor?« je plaho vprašala.

	»Dober dan? Dober dan? Mislim, da res.« Skrivnostno je prikimal. »Svari se lepo razvijajo.« Lily je še vedno stala. Sedla ne bo, dokler ji ne bo tega velel, vendar pa ni bilo nobene hrane, s pripravljanjem katere bi se lahko zamotila.

	Pogledal je proti oknu.

	Bo zdaj odšel? je upajoče pomislila.

	Ampak bil je najdaljši dan v letu. Celo v tem dežju so bili ljudje ob vseh urah zunaj. Bo hotel ostati vso noč?

	»Reka je visoka. Verjetno te je na smrt strah, kaj? Povzroča ti nočne more, kajne?«

	Pravzaprav je bilo z nočnimi morami konec, odkar je v Laboda prišla Ann. Moja sestra ni mogla biti na dveh krajih hkrati, je razmišljala Lily. Ampak tega ji ni bilo treba povedati Victorju. Srečnejši bo, če bo mislil, da jo trpinčijo obiski, ki jo mučijo že tako dolgo. Prikimala je.

	»Zanimivo, da se bojiš vode. Povsod je. Ponekod jo vidiš, drugod ne. Na znanih in neznanih krajih. Smešna reč, ta voda.«

	Victor je rad imel v vsem prav. Najlažje se je izognila njegovemu mučenju, če je ostala nevedna in mu pustila govoriti. Zdaj je užival v tej svoji spretnosti, razlagal je na dolgo in široko.

	»Pod zemljo je skrite ravno toliko vode, kot je je na površju,« ji je povedal. »Globoko spodaj so ogromne kotanje vode, velike kot katedrale. Pomisli, Lily. Pomisli na cerkev, ki jo tako obožuješ, do roba polno vode, globoke, temačne in negibne. Predstavljaj si takšno količino vode pod zemljo, kot jezero. Tam spodaj je voda vseh vrst, ti povem.«

	Lily je ostrmela. To ne more biti res! Voda pod površjem? Le kdo je že slišal za kaj takšnega?

	»Vodnjaki in izviri,« je nadaljeval in jo motril z ozkimi očmi. Lily je pospešeno bilo srce. Grlo je imela suho. »In ribniki. Pa reke, potoki in močvirja.« Kolena so se ji šibila. »In jezera. Ampak za jezera nisi slišala še nikoli, kaj, Lily?« Odkimala je in si predstavljala grozna zmajem podobna bitja, ki so bruhala vodo namesto ognja. »Narava je občudovanja vredna, Lily. Živimo tukaj, na površju, toda pod našimi nogami, tam spodaj,« pokazal je z nogo, »tam spodaj so velika jezera.«

	»Kje točno?« Zvenela je preplašeno, trepetala je.

	»Ja kjerkoli. Morda tukaj. Točno pod tvojo kočo.«

	Lily je drhtela od strahu.

	Pogled mu je potoval gor in dol po njej.

	Morda pa še ni konec, je pomislila. Morda bo hotel še tisto drugo reč.

	In res je bilo tako.

	Dve nenavadni stvari

	In kako se je večer končal v Kelmscottu, na Armstrongovi kmetiji? Bili so dolgo pokonci, otroci niso še nikoli tako dolgo bedeli. Na mizi so sijale sveče in vsi razen Armstronga so bili v pižamah, a nihče ni pomislil na posteljo. Deklica je sedela v naročju najstarejše Armstrongove hčere, ostali otroci pa so ju obkrožali, božali deklico in ji ponujali svoje najljubše igrače. Bess in Armstrong sta se nadejala, da bo tako. Fantje in punce so bili očarani, vzklikali so ob vsakem njenem gibu, vsakič ko je trepnila z utrujenimi očmi. Najmlajši, le dve leti starejši od nje, ji je ponudil novo leseno igračko, ki jo je dobil na današnjem sejmu, in ko se je je deklica oklenila, je radostno dahnil: »Vzela jo je!« Najstarejši dekleti sta jo počesali in ji spletli kito, umili obraz in roke ter ji oblekli eno izmed svojih spalnih srajc.

	»Bo ostala?« sta vprašali ducatkrat. »Bo zdaj živela z nami?«

	»Bo Robin prišel domov in bil njen očka?« se je oglasil drugi droban glasek, a rahlo zaskrbljen.

	»Bomo videli,« je rekel Armstrong, žena pa ga je od strani ošinila s pogledom.

	Ko so odhajali s sejma, takoj ko so se oddaljili od množice, je Robin deklico potisnil materi v naročje in se vrnil v Oxford, ne da bi kakorkoli pojasnil svoje namene ali kdaj ga lahko pričakujejo na kmetiji. Armstrong in Bess se še nista utegnila na samem pogovoriti o dogodkih dneva.

	Deklici so se začele zapirati oči, otroci okoli nje so potihnili. Ko je bila že čisto na robu spanca, so njeni prstki spustili igračo, ki je s treskom padla na tla in jo zdramila. Zmedeno je pogledala naokrog in se utrujeno skremžila, a še preden bi začela jokati, jo je Bess dvignila in rekla: »Gremo v posteljo, vsi!«

	Sledilo je otroško prepiranje, prav vsak si je želel, da bi deklica spala v njegovi postelji, toda Bess je bila odločna: »Nocoj bo spala pri meni. Če bo pri katerem od vas, nihče ne bo zatisnil očesa.«

	Starejši hčerki je zadolžila, naj poskrbita, da bodo mlajši zaspali, sama pa je deklico odnesla v svojo spalnico. Nežno ji je prepevala in jo pokrila. Deklici so zatrepetale oči in pogreznila se je v sen.

	Bess se je zadržala ob postelji, na dekličinem obrazu je iskala svoje poteze. V spečem obličju je iskala Robina. Iskala je podobnost s svojimi drugimi otroki. Nanj, na Robinovega pravega očeta, ni pomislila. Njegov obraz je pokopala že davno in si ga ni želela priklicati v spomin.

	Pomislila je na pismo, začetek vsega tega, na strgane koščke v žepu Robinovega suknjiča, ki jih je Armstrong nič kaj uspešno sestavil. »Alice, Alice, Alice,« je takrat ponavljala ime. Tudi zdaj ga je imela na konici jezika, a ga ni izrekla.

	Ko ji je dekličino dihanje povedalo, da globoko spi, se je Bess po prstih odplazila iz sobe.

	Armstrong je sedel v fotelju pred ugaslim ognjiščem. Prizor je imel pridih neresničnosti: ona v pižami, on pa v jakni, gorele so sveče, ne pa tudi ogenj, zrak je bil še vedno soparen. Njen mož se je držal resnobno, med prsti je zamišljeno vrtel majhno leseno figurico.

	Bess je čakala, toda ni spregovoril, preveč je bil zatopljen v lastne misli.

	»Je ona?« je vprašala čez nekaj časa. »Je Alice?«

	»Mislil sem, da boš ti vedela. Da ti bo povedal ženski čut ali tvoje vsevidno oko.«

	Dotaknila se je preveze in skomignila.

	»Želim si, da bi bila. Tako ljubka je. Otroci so jo takoj vzljubili.«

	»Ja, res je. Kaj pa Robin? Ima kaj za bregom?«

	»Kolikor ga poznam, verjetno. Ampak ti ga ponavadi zagovarjaš – zakaj tako misliš?«

	»Tista ženska. Gospa Eavis. Vodila me je tja, na tisti kraj, Bess. O tem sem popolnoma prepričan. Poskrbela je, da sem jo opazil, potem pa me je vodila okrog po sejmu, dokler ni našla Vaugha-novih. Poskrbela je, da sem prišel tja pravočasno, da sem bil priča celotni predstavi.«

	Spet se je zamislil, Bess pa je čakala. Vedela je, da bo misli delil z njo, takoj ko jih bo spravil v red.

	»Le kaj je s tem pridobila? Njej je vseeno, čigav je otrok. Tej ženski vlada denar in nekdo jo plačuje. Nekdo ji je plačal, da je skrivnostno odpotovala in ni mogla identificirati deklice, in tudi zdaj ji je nekdo plačal, da se je prikazala.«

	»In ti misliš, da je to Robin? Ampak … rekel si, da si otroka sploh ne želi.«

	Zmedeno je odkimal. »Res sem to rekel. Tako sem mislil takrat.«

	»Pa zdaj?«

	»Zdaj pa ne vem, kaj naj si mislim.«

	Še dolgo je premleval in Bess je že hotela reči, da je pozno in da bi morala vsaj nekaj uric odspati, ko je znova spregovoril. »Danes se je zgodilo še nekaj nenavadnega.«

	Strmel je v Freddyjevo leseno igračko, izrezljano figurico pujsa.

	»Na sejmu sem obiskal fotografovo stojnico. Pomislil sem, da bi nas fotografiral, vse skupaj tukaj na kmetiji. Ogledoval sem si fotografije, ki so bile naprodaj – nekatere je posnel na prejšnjih sejmih – in poglej, kaj sem našel.«

	Segel je v prostoren žep in izvlekel majhno uokvirjeno fotografijo. Podal jo je Bess.

	»Pujs! Ja kdo bi si mislil. In tudi čas lahko napove!« Fotografijo je pogledala pobliže, da bi razločila črke na letaku ob živali. »In ve tudi, koliko si star! Zanimivo!«

	»Dobro jo poglej. Pujso.«

	»Pasme tamworth je, tako kot naše.«

	»Je ne prepoznaš?«

	Znova si jo je ogledala. Bess je poznala prašiče, ampak njej se je en prašič zdel podoben drugemu.

	»Saj vendar ni …? Ni mogoče …«

	»Pa je,« je rekel. »Maud je.«





4

	Kar se je zgodilo potem

	 Dva dni po poletnem sejmu se je Daunt vrnil v Oxford, ampak delu se ni mogel popolnoma posvetiti, ker ga je nenehno begal čudaški preobrat v zvezi z deklico. Nelagodno se je počutil zaradi več razlogov. Kot prvo je spoznal, da jo pogreša. To je bilo nekaj nezaslišanega. V času, ko je bila pri Vaughanovih, jo je videl le enkrat, ko jih je fotografiral. Pa vendar je med njima obstajala povezava: Dauntova vloga rešitelja deklice je skovala vez med njim in Vaughanovima. Lahko je računal, da mu bodo njihova vrata kadarkoli odprta. Deklico je fotografiral skupaj s staršema, počutil se je že skoraj kot družinski prijatelj. Za kratek čas je užival v misli, da bo videl otroka odraščati, kako se iz majhne deklice spreminja v veliko in potem v žensko. Zdaj pa je vse to izginilo, počutil se je oropanega. V svoji žalosti se je spomnil trenutka v Labodu, ko je nespametno in boleče odprl otečene veke, da bi jo videl, jo prepoznal. Spomnil se je nezadržne želje, da bi rekel, da je njegova. Takrat je zmagal razum, ampak razum ni ublažil občutka izgube.

	Kadar ni razmišljal o deklici, je razmišljal o Riti, in počutil se ni nič bolje. Če kaj drugega ne, je deklica v njem prebudila željo po otroku. V njunem zakonu je bila žena razočarana, ker jih ni mogla imeti, njegovo hrepenenje je prišlo pozno, a zdaj ga je občutil.

	Na steni svoje sobe nad pisarno je imel zbirko svojih najljubših fotografij. Niso bile uokvirjene, temveč zgolj prilepljene. Z bolečino v srcu jih je zbegano gledal. So obstajali načini za preprečitev nosečnosti? Zdelo se mu je, da ja, vendar pa niso bili povsem zanesljivi. In kakorkoli, otrok si je želel … Ona svojih občutkov ne bi mogla izraziti jasneje, in čeprav je bil presenečen – na lastne oči je videl, kako ljubezniva je bila z deklico – se je zavedal, da bi bil krivičen, če bi jo hotel prepričati v nasprotno. Občudoval je odločnost v njej. Če bi pričakoval, da se bo uklonila njegovim željam, potem to ne bi bila ona. Ne, ona si ne bo premislila, zato si mora on.

	Eno za drugo je snel Ritine fotografije, jih oštevilčil in pospravil v predal. Ne bo je zlahka pozabil– njen obraz je gledal predolgo, vtisnil se mu je v spomin. Prav tako se je ne bo mogel v nedogled izogibati v živo – ni se mogel iztrgati iz zgodbe o deklici, v katero je bila vključena tudi Rita. Lahko pa poskrbi, da ne bosta nikoli sama. Sklenil je, da je ne bo več fotografiral. Naučil se bo ne je ljubiti.

	Posledica te modre odločitve je bila, da je takoj naslednje jutro pustil svojega pomočnika samega in s Kolodijem in fotoaparatom odplul po reki navzgor in potrkal na njena vrata.

	Pozdravila ga je s slabotnim nasmeškom.

	»Je kaj novega v zvezi z njo?«

	»Ne. Si ti kaj slišala?«

	»Ne.«

	Rita je bila bleda in imela je podočnjake. Posedel jo je za standardni portret s profila, potem pa je šel pripravit ploščo. Ko se je vrnil, je na hitro ocenil svetlobo, ki mu je povedala, da bo potreboval točno dvanajst sekund.

	Rita se je namestila in kameri nastavila obraz. Sedela je čisto mirno. V očeh je imela žalost. To bo čudovit portret, portret njenih občutkov, ki so bili hkrati tudi njegovi, a običajnega veselega pričakovanja ni čutil.

	»Ne morem te gledati tako nesrečne,« je rekel, ko je vstavil ploščo.

	»Tudi ti se ne počutiš nič bolje,« je odvrnila. Prekril se je s pregrinjalom, očistil lečo in steklo izpostavil svetlobi. Še nikoli ni bil tako nesrečen za objektivom.

	Ena … hitro in ne da bi dodatno osvetlil objektiv, je počepnil …

	Dve … in smuknil izpod črne plahte …

	Tri … stekel je okrog fotoaparata …

	Štiri … objel Rito …

	Pet … in rekel: »Ne joči, ljubica …«

	Šest … čeprav so bila mokra tudi njegova lica …

	Sedem … in ona ga je pogledala …

	Osem … njune ustnice so se našle …

	Devet … potem pa se je spomnil na fotografijo in stekel …

	Deset … nazaj k fotoaparatu …

	Enajst … in smuknil pod črno plahto, ob tem pa pazil na svetlobo in …

	Dvanajst … prekril ploščo.

	Ploščo sta odnesla na barko in v temnico, kjer sta razvila ta večplastni posnetek. Oba sta resnobno strmela v Ritino podobo, zamegljeno s svetlobo in sivino, ki je spominjala na nekaj prozornega in brez vsebine.

	»Je to najslabša fotografija, kar si jih kdaj posnel?«

	»Ja.«

	V rdeči svetlobi sta se nekako našla v objemu drug drugega, oklepala sta se tako silovito, kot bi v dotiku iskala tolažbo. Nista se veliko poljubljala, bolj sta ustnice tiščala ob kožo in lase; nista se božala, pač pa grabila. In potem sta se kar naenkrat ločila.

	»Tega ne prenesem,« je rekla.

	»Tudi jaz ne.«

	»Bo kaj lažje, če se ne bova videvala?«

	Gledal jo je, da bi se prepričal, ali govori iskreno. »Mislim, da bo. Na koncu.«

	»No, potem pa …«

	»Bova to naredila.«

	Ničesar več ni bilo za reči.

	Obrnila se je, da bi odšla, on pa ji je odprl vrata. Na pragu je postala.

	»Kaj pa obisk pri Armstrongovih?«

	»Kakšen obisk pri Armstrongovih?«

	»Fotografiranje na njihovi kmetiji.«

	»Fotografiranje?«

	»V beležki je zapisano. Jaz sem zabeležila na sejmu.«

	»Deklica je pri njih.«

	Prikimala je. »Daunt, vzemi me s sabo. Prosim. Moram jo videti.«

	»Kaj pa tvoje delo?«

	»Na vrata bom dala obvestilo. Če me bo kdo potreboval, bo moral priti tja.«

	Deklica. Mislil je, da je ne bo videl nikoli več, toda v svoji beležki ima termin … Nenadoma je svet postal bolj znosen.

	»Prav, z mano greš.«

	Nekaj centov

	»Kasneje bo dovolj časa, da se vse dogovoriva,« je rekel vedeževalec. »Oglasil se bom.« Šest tednov se ni zgodilo nič, a Vaughan se je zavedal, da mu ne bo prizaneseno. Udarec je moral priti in ko se je na pladnju pri zajtrku pojavilo pismo z nepoznano pisavo, mu je pravzaprav odleglo. Pismo ga je pozivalo na samoten kraj ob reki zgodaj zjutraj. Ko je prispel, je mislil, da je prišel prvi, a takoj ko je razjahal in stopil na blatna tla, se je poleg njega pojavila podoba v prevelikem plašču. Klobuk s širokimi krajci ji je zakrival obraz.

	»Dobro jutro, gospod Vaughan.« Bil je glas vedeževalca.

	»Kaj hočete?« je vprašal Vaughan.

	»Bolj gre za to, kaj hočete vi. Želite si njo, kajne? Vi in gospa Vaughan?«

	Te dni je bila Helena zelo tiha. Veselila se je dojenčka, občasno je govorila o načrtih za prihodnost, a živahna ni bila več. Prihodnost in preteklost sta sobivali v njej, v sebi je tlačila žalost in upanje.

	Ni žalovala samo Helena. Tudi sam je pogrešal deklico.

	»Pravite, da jo lahko dobim nazaj? Robin Armstrong ima pričo,« je poudaril. »Sicer ne najboljšo, to drži, a če bi šel na sodišče, ne dvomim, da bi izgubil.«

	»Nanj se da vplivati.«

	»Na kaj namigujete? Da lahko prepričate človeka, da proda svojega lastnega otroka?«

	»Svojega lastnega otroka … No, morda je njegova, morda ni. Mar mu ni ne za eno ne za drugo.«

	Vaughan ni odgovoril. Zaradi tega srečanja je postajal vse bolj zaskrbljen.

	»Pojasnil vam bom,« je začel možakar. »Kadar je nekomu figo mar za nekaj, kar ima, si pa to želi nekdo drug, običajno zadošča že zmerna ponudba.«

	»Tako torej. Če bom gospodu Armstrongu ponudil zmerno ponudbo, se bo odpovedal deklici. To mi želite povedati?«

	»Zmerna ponudba služi zgolj kot ponazoritev.«

	»Razumem. Torej, koliko zahteva vaš gospodar?«

	Možakov glas se je v hipu spremenil. »Gospodar? Ha! On ni moj gospodar.« Pod krajcem klobuka so trznile tanke ustnice, kot bi se pogovor nepričakovano komično zasukal.

	»Mu pa s tem pogovorom delate uslugo?«

	Moški je komaj opazno skomignil. »Morda pa jo delam vam.«

	»Hm. Domnevam, da boste zahtevali odstotek zase?«

	»Od dogovora bom imel profit – to je normalno.«

	»Povejte mu, da mu bom dal petdeset funtov, če se odpove deklici.« Vaughan je imel dovolj, obrnil se je in hotel oditi.

	Roka, ki ga je prijela za ramo, je spominjala na primež. Zgrabila ga je in obrnila. Opotekel se je, skoraj je padel, a tokrat je uzrl možakarjev obraz: potlačen nos in ustnice ter oči, ki so se zožile takoj, ko jih je uzrl.

	»Močno dvomim, da bo to dovolj,« je rekel možakar. »Če želite moj nasvet, bi bil znesek blizu tisoč funtov primernejši. Premislite. Pomislite na majhno deklico, ki jo gospa Vaughan tako zelo pogreša. Pomislite na novo življenje, ki prihaja – nobenih skrivnosti nimate, gospod Vaughan, ne pred mano. Informacije se ujamejo v moja ušesa kot riba v mrežo – in moliva, da bo z gospo Vaughan vse v redu in da ne bo utrpela novih neprijetnih presenečenj. Pomislite na svojo družino! Nekatere stvari nimajo cene, gospod Vaughan, družina pa je najpomembnejša. Premislite o tem.«

	Možak se je zasukal na petah in odšel. Vaughan je gledal za njim, vendar mu je izginil izpred oči. Zavil je čez polje.

	Tisoč funtov. Točno toliko je znašala odkupnina. V mislih je preletel vrednost hiše, posesti in druge lastnine, na hitro je ocenil, koliko denarja lahko zbere. Za nakup laži. Laži, ki je ostajala laž in se lahko vsak trenutek razkrije. Laži, ki jo bo kupoval na obroke, to je šele prvi.

	Njegove misli so se spreminjale prehitro, da bi jih lahko izluščil, zaključek se mu je nenehno izmikal.

	Vaughan se je domov vrnil po drugi poti. Ko je prišel do čolnarne, je odkorakal na konec pomola.

	Nekoč je videl skozi vse to, lahko je prišel do jasnega sklepa – ko je bil zbran, ko je bil boljši človek, ko je bil oče. Toda zdaj ni mogel več usmerjati toka svojega življenja nič bolj, kot lahko delčki, ki jih nosi reka, usmerjajo njo.

	Vaughan je strmel v reko, spomnil se je na legendo o Tihem. Čolnarju, ki te odpelje na drugo stran reke, če napoči tvoj čas, sicer pa te varno pripelje do obrežja. Koliko časa, je razmišljal, potrebuje človek, da se utopi?

	Pod njim je tekla reka, črna in neskončna, brez misli in čustev. Spomnil se je, kako se je brezobličen obraz na fotografski plošči v tekočini v Dauntovi temnici izostril in je v črnem ogledalu vode uzrl Amelio.

	Vaughan je počepnil na robu pomola, med ihtenjem se je zibal naprej in nazaj.

	Amelia.

	Amelia.

	Amelia.

	Z vsako ponovitvijo imena se je zibal močneje. Se bo tako končalo? se je spraševal. Zavedal se je nadzora nad gibanjem svojega telesa. Vsakemu gibu naprej je sledil gib nazaj. Toda obstajal je navor. Navor. Če ne bo storil ničesar, bo oscilacija ušla nadzoru. Zakaj pa ne? je pomislil. Ničesar mi ni treba storiti, le prepustiti se moram. Naprej in nazaj. Naprej in nazaj. Naprej in nazaj. Bližal se je točki, ko se sila teže vda gravitaciji. A ne še. Še nekaj zibov. Naprej in nazaj. Naprej – še malo – in nazaj. Naprej in …

	Zaobjela ga je praznina in nevarno se je nagnil, ko je v glavi zaslišal glas: Tako ne morete nadaljevati.

	Ob tem je sunkoma iztegnil roko. Gravitacija je zahtevala njegovo telo, njegova roka pa je iskala nekaj – karkoli – in se oklenila vrvi na stebru. Padel je, srce mu je obstalo, v rami je čutil močan poteg. Visel je z vrvi, z drugo roko in nogami je divje krilil, zaman je iskal oporo. Mukoma se je z rokami potegnil na pomol in obležal. Sopel je, rama ga je grozljivo bolela.

	Tako ne morete nadaljevati, je rekla gospa Constantine. Imela je prav.

	Ponavljanje zgodbe

	Olajšano se je obrnil k cesti. Turbulenca, ki je tako dolgo burila njegove misli, se je usmerila na en sam cilj. Tja ga nista pripeljala ne namera ne načrt. Tudi odločitev ni bila njegova, kajti že davno je obupal nad sprejemanjem odločitev in se odpovedal lastni volji; bil je preveč izčrpan, da bi lahko storil karkoli drugega kot sledil neizogibnemu. Tukaj je bil zaradi nečesa ključnega. Vaughan ni bil človek, ki bi se ustavljal ob besedi 'usoda', ni pa zanikal, da ga je nekaj podobnega vleklo k ograjnim vratcem in vhodnim vratom gospe Constantine.

	»Rekli ste, da se lahko vrnem. Da mi lahko pomagate.«

	»Ja,« je rekla in pogledala njegovo povito roko.

	Tokrat je sobo odišavljal šopek vrtnic v vazi, kjer je bil prejšnjič jasmin, toda mačka je bila na istem mestu. Sedla sta.

	»V reki so našli utopljeno deklico,« je začel Vaughan. »Ob zimskem solsticiju. Pri nas je živela šest mesecev. Morda ste kaj slišali.«

	Z obraza gospe Constantine ni razbral odgovora. »Nadaljujte.«

	Povedal ji je zgodbo. Kako je za ženo odjezdil v Laboda, kjer jo je našel z deklico. O Helenini gotovosti, da je njuna hčerka, in o svoji prepričanosti, da ni. O drugem očetu. Kako je deklico odpeljal domov. O minevanju časa in vztrajnem krhanju njegove gotovosti.

	»Torej ste začeli verjeti, da navsezadnje je vaša hčerka?«

	Namrščil se je. »Skoraj … ja … nisem prepričan. Ko sem vas prvič obiskal, sem omenil, da se ne morem spomniti Amelijinega obraza.«

	»Ja, res je.«

	»Ko sem se ga trudil spomniti, sem videl obraz te deklice. Ne živi več pri nas. Živi pri drugi družini. Na poletnem sejmu se je pojavila ženska, ki je izjavila, da deklica ni Amelia. Rekla je, da je Alice Armstrong. In zdaj ljudje to verjamejo.«

	Čakala je. Želela je slišati več.

	Gledal jo je naravnost v oči.

	»Prav imajo. Vem.«

	Bil je tukaj. Končno je prišel na kraj, ki se ga je tako dolgo izogibal. Z njim je bila gospa Constantine. Srknil je požirek vode in začel pripovedovati.

	Govoril je jedrnato in enakomerno. Zgodba se je začela bolj ali manj enako kot prejšnjič, kako ga je iz spanja prebudil ženin krik, ampak njegove besede niso bile več dvoumne kot prvič. Bile so sveže skovane, pomenljive in odnesle so ga nazaj v noč ugrabitve, ko je naglo stekel v otroško sobo, zagledal odprto okno in prazno posteljico. Kako je zbudil vso hišo in so hčerko vso noč iskali. Povedal ji je za sporočilo, ki ga je dobil ob zori. Kako počasi je mineval čas do določene ure.

	Naredil je nov požirek in nadaljeval.

	»Na dogovorjeni kraj sem odjezdil sam. Ježa ni bila enostavna. Na nebu ni bilo niti ene zvezde, ki bi mi osvetljevala pot, polno lukenj. Nekajkrat sem razjahal in hodil ob konju. Na trenutke nisem vedel, ali sem na pravi poti, ker ponoči nisem videl znamenj, po katerih se lahko človek orientira čez dan. Prepuščen sem bil občutku za čas in za teren pod nogami – in reki, seveda. Reka odseva lastno svetlobo, tudi ponoči. Reko poznam in vsake toliko sem prepoznal zavoj, ki mi je povedal, kje sem. Ko sem na lesketajoči se gladini uzrl temno liso, sem vedel, da je to most. Razjahal sem. Videl nisem ničesar in nikogar. Četudi bi le nekaj metrov proč negibno stalo ducat ljudi, tega ne bi vedel. Zaklical sem: 'Hej!' Nihče ni odgovoril. Nato sem zaklical: 'Amelia!' Pomislil sem, da jo bo pomirilo, če bo vedela, da sem blizu. Upal sem, da so ji povedali, da prihajam, da jo bom odpeljal domov.

	Napenjal sem ušesa, da bi slišal karkoli – če že odgovora ne, vsaj kakšen zvok, premikanje ali dihanje. Slišal sem le šumenje reke, pa tudi njen globlji, podzemni zvok, ki ga običajno ne zaznamo.

	Stopil sem na most in prečkal reko. Na drugi strani sem denar za odkupnino dal v vrečo ob stebru v skladu z navodili v pismu. Potem se mi je zdelo, da sem nekaj zaslišal. Ne glasov ali korakov, nekaj veliko manj razločnega.

	Tudi moj konj je slišal isto, saj je rahlo zahrzal. Nekaj trenutkov sem negibno stal, čakal sem, kaj bo sledilo, potem pa me je prešinilo, da se moram odmakniti od stebra, da bodo lahko vzeli denar. Najbrž ga bodo hoteli prijeti v roke in prešteti, preden bodo izpustili Amelio. Hitro sem stekel nazaj na drugo stran …

	Naslednje, česar se spominjam, je, da sem v temi z obrazom navzdol ležal na tleh.«

	Vaughan je govoril spontano. Ni se zatekal k frazam, ni iskal besed. Njegova pripoved je imela svojo energijo in hitrost, skupaj z njo je prostor napolnila preteklost, temačna in srhljiva. Zatrepetal je, oči so mu posteklenele kot tistim, ki zrejo v spomine.

	»Od padca sem bil omotičen. Potreboval sem nekaj trenutkov, da sem se zbral. Obrnil sem se in preveril, ali sem poškodovan, in se spraševal, ali me je kdo čakal v zasedi. Privzdignil sem se na kolena, pričakoval sem nov udarec, toda zgodilo se ni nič. Torej sem samo padel. Poskušal sem si zbistriti misli. Vstal sem, ob tem pa sem z nogo ob nekaj zadel. Takoj sem dojel, da je mehak, a čvrst sveženj tisto, čez kar sem se spotaknil. Potipal sem ga, a skozi rokavice nisem mogel ugotoviti, kaj je. Snel sem jih in ponovno potipal. Bilo je mokro. Mrzlo. Čvrsto.

	Postalo me je strah. Že tedaj, še preden sem zanetil vžigalico, sem se bal, da vem, kaj bom zagledal.

	Ko je plamen zasvetil, mi je odleglo, ker ni gledala vame. Obrnjena je bila proč, nepremično je strmela proti reki. Njene oči so imele obliko Amelijinih. Nosila je Amelijino obleko in obute je imela Amelijine čevlje. Tudi njene poteze so bile podobne Amelijinim. Pa vendar se mi je zdelo, in to zelo jasno, takrat in še nekaj časa za tem, da ni bila Amelia. Da ni moja hčerka. Le kako bi lahko bila? Svojo hčerko vendar poznam. Vem, kako se ji zaiskrijo oči, ko me zagleda, kako zacepeta z nogami in proti meni iztegne ročice, se me oklene s prstki. Tisto deklico sem prijel za roko, toda njeni prsti se niso oklenili mojih, kot so se Amelijini. Nekaj se je zalesketalo. Okrog vratu je nosila Amelijino verižico s srebrnim sidrom.

	Dvignil sem jo, to deklico, ki ni bila – ne sme biti – Amelia. Poiskal sem ne preveč strmo mesto na nabrežju in se spustil k reki. Odnesel sem jo v vodo. Ko sem bil do pasu v reki, sem čutil, kako jo je reka dvignila iz mojega naročja.«

	Vaughan je utihnil.

	»To je bila nočna mora, druge razlage ne morem najti. Moja hčerka, moja Amelia, je živa. Saj me razumete, kajne?«

	»Razumem vas.« Gospa Constantine svojega žalostnega pogleda ni umaknila z njegovih oči.

	»Ampak zdaj vem – in to vem že dolgo – da je bila Amelia. Moja nesrečna hčerka je umrla.«

	»Ja,« je rekla gospa Constantine.

	Reka je planila čez bregove in Vaughan je začutil, kako mu po licih tečejo solze. Stresal je ramena, se zibal naprej in nazaj, njegovemu ihtenju ni bilo ne konca ne kraja. Solze so mu z lic tekle po bradi in padale na ovratnik in kolena. Z dlanmi si je pokril obraz in solze so mu omočile prste, potem še zapestja in rokave. Jokal je in jokal, dokler ni iztočil vseh solza.

	Gospa Constantine je bila tam, spremljala ga je s svojim neskončno prijaznim pogledom.

	»Ko je deklica iz reke prišla k nam, sem imel čudne misli. Včasih sem se spraševal,« v zadregi je zmajal z glavo, ampak gospe Constantine je vsakdo lahko povedal vse brez bojazni, da bo izpadel trapast, »včasih sem se spraševal. Kaj pa, če ni mrtva? Kaj, če sem jo položil v reko in je odplavala stran in se potem ovedla? Kaj, če jo je tok odnesel nekam – k nekomu – kjer je bila dve leti, potem pa je – ne vem, kako ali zakaj – spet plavala po reki in se vrnila k nama? To je nemogoče, vem, ampak takšne misli … Kadar človek išče pojasnilo …«

	»Pripovedujte mi o Amelii,« je rekla po kratkem premoru. »Kakšna je bila, ko je bila še živa?«

	»Kaj vas zanima?«

	»Karkoli.«

	Pomislil je. »Nikoli ni bila pri miru. Že v trebuhu se je nenehno obračala – tako je rekla babica – ko pa se je rodila in smo jo položili v zibko, je migala z ročicami in nožicami, kot bi hotela plavati po zraku, in bila presenečena, ker ni mogla. Nenehno je odpirala in zapirala dlan. Ko je prvič zagledala pest, je bila naravnost osupla. Plaziti se je začela zelo hitro, tako pravi moja žena, in imela je močne noge. Rada se je oklenila mojih prstov, jaz pa sem ji pomagal postaviti se na noge. Ampak vedno ji nisva mogla nuditi opore, ko se je plazila naokrog. Nekega dne sem v salonu prebiral neke dokumente, ona pa se je priplazila k mojim nogam, hotela je, da jo dvignem k sebi, jaz pa sem bil prezaposlen. In potem, kar naenkrat, me je potegnila za rokav in se postavila na nožice. Prijela se je za nogo stola in bila navdušena, ker ji je uspelo povsem sami. Oh, morali bi jo videti! Tisočkrat se je prevrnila, a zajokala ni nikoli, le znova je poskusila. In ko je enkrat znala hoditi, ni nikoli več zadovoljno sedela.«

	Ob tem spominu se je nasmehnil.

	»Jo lahko vidite zdaj?« Gospa Constantine je spregovorila zelo tiho, komaj slišno.

	Vaughan je videl Amelio. Videl je štrleč pramen las, razločno je videl trepalnice in popolno krivuljo oči in pordelih lic, rahlo nabreklo spodnjo ustnico, debelušne prstke in lepe nohte. Ni je videl v tej sobi in v tem trenutku, pač pa v neskončnosti spomina. Za življenje je bila izgubljena, ampak v njegovem spominu je obstajala, bila prisotna, on pa jo je gledal in njuna pogleda sta se srečala. Oče in hči. Vedel je, da je mrtva, da je ni več, pa vendar jo je videl. Do te mere – in samo do te mere – se je vrnila k njemu.

	»Vidim jo,« je odvrnil, prikimal in se nasmehnil skozi solze.

	Spet je lahko polno zadihal, zaradi težke glave ga niso več bolela ramena. Bitje srca se mu je umirilo. Ni vedel, kakšna prihodnost ga čaka, a čakala ga je. Zanimalo ga je, kakšna.

	»Dojenčka bova dobila,« je povedal gospe Constantine. »Proti koncu leta.«

	»Čestitam! To je dobra novica.« Znova in znova je podoživljal zadovoljstvo v njenem glasu.

	Globoko je vdihnil in izdihnil, položil roke na kolena. Hotel je vstati.

	»Oh,« je blago vzkliknila gospa Constantine, »a sva že končala?«

	Vaughan je postal in pomislil. Je bilo še kaj? Vsega se je spomnil. Kako je sploh lahko pozabil?

	Povedal ji je za vedeževalko na sejmu, možnost, da deklico kupi od Robina Armstronga, o grožnji, da bo sicer njegova žena izvedela, da je Amelia mrtva.

	Pozorno ga je poslušala. Ko je zaključil, je prikimala.

	»Tega nisem pričakovala, ko sem vas vprašala, ali sva za-ključila. Spomnim se, da je obstajala neka posebna težava, ko ste prvič prišli k meni …«

	Pomislil je na njuno prvo srečanje. Veliko časa je že minilo. Kaj ga je takrat gnalo sem?

	»Povezana z vašo ženo,« ga je spodbudila.

	»Prosil sem vas, da povejte Heleni, da je Amelia mrtva.«

	»Tako je. Povabili ste me, naj vam povem svojo ceno, če se ne motim. In zdaj razmišljate o tem, da bi popolnemu tujcu plačali ogromno vsoto denarja, da bi ga ustavili, da ne bi Heleni povedal točno tega.«

	Oh. Na stolu se je naslonil nazaj. S te plati na zadevo ni pogledal.

	»Sprašujem se, gospod Vaughan … Koliko bi stalo, da bi vi povedali svoji ženi, kaj se je zgodilo tisto noč?«

	*

	Kasneje, ko je pil bistro tekočino z okusom po kumaricah in si splaknil obraz z vodo, ki ni bila ne hladna ne topla, ter si ga osušil, se je poslovil od gospe Constantine. »To počnete, kajne? Sedaj razumem. Mislil sem, da so vse skupaj le prazne marnje. Prevara. Da oživljate mrtve, a ne na tak način.«

	Skomignila je. »Smrt in spomin morata delovati skupaj. Včasih se kje zatakne in takrat ljudje potrebujejo vodnika ali tovariša v žalosti. Z možem sva skupaj študirala v Ameriki. Tam obstaja nova znanost. Pojasniti se jo da na zapletene načine, ampak če boste o njej razmišljali kot o znanosti o človeških čustvih, ne boste prišli daleč. Moj mož je dobil službo tukaj, na Univerzi v Oxfordu, jaz pa svoje znanje prakticiram. Pomagam, kjer lahko.«

	Plačilo ji je pustil na hodniški mizici.

	Ko je Vaughan odhajal iz hiše, je občutil neverjetno lahkotnost v nogah in okrog ovratnika. Tudi v zapestjih. Oblačila je imel še vedno vlažna od solz. Neverjetno, je pomislil. Le kdo bi si mislil, da je v človeškem telesu toliko vode.

	Fotografiranje Alice

	Kolodij je Rito in Daunta nosil nizvodno do kmetije v Kelmscottu. Med potjo sta se pogovarjala o Vaughanovih in o Armstrongovih, predvsem pa o deklici, ob tem pa sta se učinkovito izmikala pogovoru o sebi. Kadar sta bila prepričana, da drugi gleda drugam, sta se kradoma ljubeznivo pogledovala, svojih čustev sta se bala.

	Na obrežju v Kelmscottu so ju čakali mlajši Armstrongovi otroci. Takoj ko so zagledali čedno modro-belo barko z rumeno--oranžnim okrasjem, so jima začeli mahati. Rita je navdušeno napenjala oči, deklico je hitro opazila. Mahala je skupaj z drugimi otroki. Deček, najmlajši in najbliže njeni starosti, jo je prijel za roko in skupaj sta stekla nazaj na kmetijo.

	»Kam pa je šla?« je vprašal Daunt, ki je privezoval barko in je ni videl oditi.

	»Vrnila se je v hišo,« je zaskrbljeno odvrnila Rita. »Tamle je! Le druge je šla iskat.«

	Vsi Armstrongovi otroci so se izkazali za zelo koristne, od velikih fantov, ki sta pozorno poslušala Dauntova navodila, kako naj dvigneta in nosita težko opremo, do najmlajših, ki so od Rite vsi dobili v roke nekaj majhnega in nelomljivega, kar so nadvse ponosno odnesli v hišo. Raztovarjanje je bilo končano v rekordnem času.

	Rita je s pogledom nenehno spremljala deklico. Karkoli je počela, ves čas jo je opazovala. Opazila je, da so ji drugi otroci naklonjeni, da so starejši z njo potrpežljivi, mlajši pa so hodili počasneje, da ne bi preveč zaostala. Rito je prešinilo, da je pri Vaughanovih najbrž pogrešala družbo vrstnikov, nedvomno pa ji bo prijaznost teh otrok dobro dela.

	Bess jih je odpeljala v jedilnico, kjer je sledilo živahno premikanje mize in stolov po Dauntovih navodilih.

	»Mene ni treba fotografirati,« je ugovarjala Bess. »Saj sem vendar ves čas tukaj in pogledat me lahko pride vsak, ki ga zanima, kakšna sem!«

	Ampak Armstrong je vztrajal in tudi otroci so se mu pridružili. Kmalu je bilo vse nared za fotografiranje: najprej se bosta slikala Bess in Armstrong, potem še vsa družina.

	»Kje je Robin?« je negodoval Armstrong. »Že pred pol ure bi moral biti tukaj.«

	»Saj veš, kakšni so mladi moški. Sem ti rekla, da nanj ne računaj,« je zamrmrala njegova žena.

	Robinovo kesanje je globoko ganilo Armstronga, ni pa pregnalo materinih dvomov. »Njegove besede so vedno boljše od dejanj,« ga je pogosto opominjala, vendar ko se je Armstrong odločil odpustiti – kar je bilo zmeraj – ni pritiskala nanj. In potem ko ga je na sejmu videla z deklico v naročju, jo je presenetilo, da je tudi v njenem srcu tlelo upanje. To upanje je pazljivo spremljala, kot vrtnar, ki opazuje ranljivo rastlino, ki ne raste v svojem okolju, zato nikakor ne more uspevati. Ni ji ušlo, da sin le redko obišče deklico. Armstrong je v pismu Robinu sporočil dan in uro fotografiranja, kot bi bila njegova prisotnost zdaj nekaj samoumevnega, ampak odgovora ni dobil, in vsaj Bess ni bila presenečena, ker se ni prikazal.

	»Najprej bom fotografiral vas in gospo Armstrong,« je rekel Daunt. »Dovolj časa še ima, da pride, če ga je kaj zadržalo.«

	Bess je posedel na stol, Armstrong pa je stal za njo. Namestil je ploščo in jima pojasnil, da morata biti čisto pri miru. Ko je bilo vse pripravljeno, je smuknil pod črno pregrinjalo in odkril objektiv, Rita pa je stala za njim in Armstrongovima prigovarjala, naj gledata ves čas v isto smer. Armstronga sta v desetih sekundah občutila vse, kar občutijo ljudje, ki se prvič fotografirajo: zadrego, nervozo, togost, počutila sta se pomembno, pa tudi trapasto. Toda eno uro kasneje, ko sta si ogledovala končano umetnino, razvito in umito, osušeno in uokvirjeno, sta se videla takšna, kot še nikoli – večna.

	»Kdo bi si mislil …« je začudeno pripomnila Bess in zdelo se je, da bo rekla še nekaj, vendar je molčala in si ogledovala urejeno žensko srednjih let s prevezo na očesu in temnopoltega strogega moškega za seboj, z eno roko na njenem ramenu.

	Armstrong si je fotografijo ogledoval čez njeno ramo. Povedal ji je, da je zelo lepa, a pogled mu je ves čas uhajal k svojemu resnemu obrazu. Njegovo razpoloženje se je spremenilo.

	Vsi so si z zanimanjem ogledovali sliko, a počasi je napočil trenutek za skupinski portret, Robina pa še vedno ni bilo od nikoder. Na tlakovcih ni bilo nobenega zvena konjskih kopit, nihče ni odprl vhodnih vrat. Kljub temu je Armstrong poiskal služabnico in preveril, če je morda vstopil skozi zadnja vrata. Ampak ne. Ni ga bilo.

	»Pridi,« je odločno rekla Bess. »Če ga ni, ga ni, in glede tega ne moremo narediti ničesar. Živi v Oxfordu, tako da se lahko kadarkoli oglasi v studiu gospoda Daunta in se fotografira tam. Zanj bo to stokrat lažje.«

	»Ampak čudovito bi bilo imeti vse otroke na eni fotografiji! In tukaj je še Alice!«

	Pa res, tukaj je bila še Alice.

	Bess je zavzdihnila in opogumljajoče prijela moževo roko. »Robin je odrasel moški in ne otrok, da bi mu starša govorila, kaj naj počne. Pridi, potrudiva se. Ostali otroci, vseh šest, so tukaj, navdušeni in srečni, da se bodo slikali z nama in Alice. Pridi.«

	Armstronga je pregovorila, da je zavzel svoje mesto v skupini, otroci pa so se premaknili malo levo in desno, da so zapolnili prostor manjkajočega brata.

	»Ste pripravljeni?« je vprašal Daunt, gospod Armstrong pa je še zadnjič pogledal proti oknu. Za vsak slučaj.

	»Smo,« je rekel in zavzdihnil.

	Deset sekund so Armstrong, njegova žena in šest mlajših otrok zrli v oko kamere – predali so se nesmrtnosti. Rita, ki jih je opazovala iz kota sobe, je opazila, da je Alice nepremično gledala neko točko dlje od fotoaparata, za stenami, za Kelmscottom, nekje daleč stran od večnosti.

	Medtem ko je Daunt razvijal fotografijo, so gospa Armstrong in hčerke pripravile mizo za čaj, dečki pa so se preoblekli v delovna oblačila in šli nahranit živali. Rita je ostala sama z gospodom Armstrongom, ravno ko je prenehalo deževati in je posijalo sonce.

	»Si želite ogledati kmetijo?« jo je povabil.

	»Ja.«

	Deklico je vzel v naročje, kot bi bila pero, in odšla sta ven.

	»Kako je z njo?« je vprašala Rita. »Se dobro počuti?«

	»Pravzaprav vam ne znam povedati. Ponavadi se zelo dobro znajdem z živimi bitji, tako ljudmi kot živalmi. Znati je treba opazovati. Pri piščancih se nemirnost kaže na perju. Mačka lahko veliko pove z dihanjem. Konji – no, oni so vsega po malem. Pujsi sporočajo z očmi. Deklico pa je težko razvozlati. Prava skrivnost si, kaj, pujsika?« Ljubeče jo je pogledal in jo pobožal po laseh.

	Deklica ga je pogledala, nato še Rito, toda z ničimer ni pokazala, da jo prepozna, kot bi jo videla prvič. Rita se je opomnila, da je bilo vedno tako, tudi ko jo je redno obiskovala pri Vaughanovih.

	Sprehajala sta se, Armstrong pa je Riti kazal stvari, ki bi jo utegnile zanimati. Tudi deklica je kaj pogledala, ko jo je ogovoril, sicer pa mu je glavico naslanjala na široko ramo in strmela v daljavo. Bila je v svojem notranjem svetu. Med kmetovim govorjenjem je Rita zaznala, da je nesrečen, po vsej verjetnosti zato, ker se jim ni pridružil sin. Ni poskušala kramljati, le hodila je ob njem, dokler ga ni njena tiha prisotnost opogumila, da si je olajšal dušo.

	»Sebe poznam od znotraj, poznam, kar nosim v sebi. Prav tako nimam navade stati pred ogledalom in se opazovati v njem. Nadvse zanimivo je na fotografiji videti sebe. Kot bi notranji jaz srečal zunanjega.«

	»To pa drži.«

	Ko je Armstrong znova spregovoril, ji je postavil vprašanje.

	»Če se ne motim, vi nimate svojih otrok?«

	»Nisem poročena.«

	»Privoščim vam, da bi bili. Ne poznam sreče, ki bi se lahko primerjala z mojo ženo in otroki. Nič na svetu mi ne pomeni toliko kot družina. Domnevam, da ste del moje zgodbe uganili?«

	»Ugibanja ne maram, vem pa, kar sem slišala v Labodu. Da sta vaša starša princ in sužnja.«

	»To je izmišljeno, pa vendar je v tem nekaj resnice. Moj oče je bil premožen, mati pa črnska služabnica. Ko sta bila mlada, komaj kaj več kot otroka, sta živela v isti hiši, jaz pa sem bil spočet iz ljubezni in nevednosti. Lahko bi rekli, da sem imel srečo – moja mama tudi. Večina družin bi ji pokazala vrata, ampak moj oče me je priznal. Mislim, da se je hotel z njo poročiti, to pa je bilo seveda nemogoče. Toda družina je bila sočutna in je naredila, kar je lahko. Za mojo mamo je skrbela med nosečnostjo in dokler me je dojila, potem pa jo je preselila v drugo mesto in ji poiskala primerno delo, da je lahko spodobno skrbela zase, dokler se ni nekaj let kasneje poročila z moškim svoje rase. Mene so poslali v dom za otroke, ki iz takšnega ali drugačnega razloga niso mogli živeti s svojimi družinami, ki pa so imele denar, da so si to lahko privoščile; kasneje pa v šolo. In to precej dobro. Tako sem odraščal na robu dveh družin, bogate in revne, bele in črnske, a v srcu nobene. Večino otroštva sem preživel stran od družine. Največ spominov imam na šolo, toda očeta in mater sem poznal oba. Dvakrat letno me je oče obiskal in me za ves dan vzel iz šole. Enkrat sem splezal v njegovo kočijo, v kateri me je čakal, in bil sem zelo presenečen, ko sem tam zagledal še enega dečka, manjšega od sebe. 'Kakšen se ti zdi tale pobič, Robert?' me je vprašal oče. 'Podaj svojemu bratu roko!' Kakšen dan je bil to! Spomnim se kraja – niti sanja se mi ne, kje leži – s tratami. Neumorno sem bratcu metal žogo in enkrat ali dvakrat, ko mu jo je uspelo ujeti, je zaplesal od veselja. Tega ne bom nikoli pozabil. Kasneje sem mu pokazal, kako mora stopiti, da je lahko splezal na drevo, oče pa je stal pod nama, če bi kateri padel. Drevo ni bilo visoko, no, ampak tudi on ni bil velik deček. Oba sva bila premajhna, da bi se zavedala razlike med nama, a se mi je začelo svitati, ko smo se vrnili in sem jaz izstopil iz kočije, onadva pa sta se skupaj odpeljala v kraj, ki sta mu pravila dom. Kaj se je zgodilo potem, ne vem. Fantka nisem videl nikoli več, čeprav poznam njegovo ime in vem, da je dobil še druge brate in sestre. Morda so mojemu očetu prepovedali, da bi se družili. Morda je sam mislil, da bo tako bolje. Kakorkoli, svojega brata nisem več videl. Najbrž se me sploh ne spomni. Morda niti ne ve, da obstajam. Toliko o družini mojega očeta.

	V materini hiši pa nisem bil tujec. Med počitnicami sem lahko šel za nekaj dni na obisk. Na tisti čas me vežejo lepi spomini. Njen dom je bil poln govorjenja in gibanja, smeha in ljubezni. Bila mi je dobra mati, kolikor si je upala biti – ne le enkrat me je objela in mi povedala, da me ima rada, jaz pa sem bil tako zelo nevajen takšnega obnašanja, da ji objema nisem znal vrniti. Tudi njen mož ni bil neprijazen, je pa mojim bratom in sestram vedno ponavljal, naj v moji prisotnosti pazijo na svoje besede. 'Robert ni vajen vašega razbojništva,' jim je govoril, kadar so postali preglasni. Iz tiste hiše nisem hotel nikoli oditi. Vedno sem mislil, da mi bo naslednjič dovoljeno ostati, zato je bilo vsako slovo razočaranje. Sčasoma sem opazil, da sem z vsakim obiskom manj podoben svojim bratom in sestram. In prišel je čas, ko so se ti počitniški obiski končali. Toda to se ni zgodilo nenadoma. Nihče ni rekel, da ne bom več prišel, le nekaj počitnic zapored nisem šel tja in potem se mi je posvetilo. Meja med mano in mojimi brati in sestrami se je spremenila v trden zid.«

	Deklica je v Armstrongovem naročju postala nemirna, zato jo je postavil na tla.

	»Ko sem bil star sedemnajst let, je mama poslala pome. Umirala je. Vrnil sem se v njeno hišo, zdela se mi je veliko manjša, kot sem se je spominjal. Vstopil sem v njeno spalnico, bila je polna ljudi. Moji bratje in sestre so seveda že bili tam, sedeli so ob njeni postelji ali klečali na tleh, da bi ji bili blizu. Lahko bi stopil k njej in jo prijel za roko, in če bi bila pri zavesti in bi se moje prisotnosti zavedala, bi to tudi storil, a bilo je prepozno. Stal sem na pragu in ko je izdihnila, me je ena od sester prepoznala. Rekla je, da bi Robert lahko bral – 'bere čudovito' – in tako sem s svojim belskim glasom prebral nekaj verzov iz Biblije. Ko sem z branjem zaključil, nisem več imel razloga, da bi še ostal. Ko sem odhajal, sem očima vprašal, ali mu lahko kako pomagam, on pa je odvrnil: 'Za svoje otroke lahko skrbim sam, hvala, gospod Armstrong.' Prej mi je vedno pravil Robert, a zdaj sem bil odrasel moški, zato me je najbrž raje imenoval tako. To ime ni ne očetovo ne materino, zgolj moje.

	Šel sem na pogreb. Skupaj s svojim očetom. Neopaženo je prišel med zadnjimi in se izmuznil, še preden so začeli drugi pogrebci odhajati.«

	Armstrong je pomolčal. Iz skednja je prišla mačka. Ko je zagledala kmeta, je pritekla k njemu, počepnila, se odrinila in mu skočila na rame.

	»Kakšen prizor,« je vzkliknila Rita, ko se je mačka s smrčkom podrgnila ob Armstrongovo brado.

	»Zelo prijazno in ljubeče bitje je.« Armstrong se je smehljal, ko so se odpravili naprej, mačka pa je na njegovi rami lovila ravnotežje.

	»Nisem pripadal, veste, gospodična Sunday. Ne k enim ne k drugim. Nisem bil v njihovih srcih. Tako je pač bilo. Vem, kaj pomeni biti izrinjen. Ne razumite me narobe – ne pritožujem se, le pojasnjujem, čeprav preveč gostobesedno prihajam do bistva. Oprostite, ampak o teh stvareh govorim zelo redko, je pa v tem tudi nekakšno … zadovoljstvo? Olajšanje, ko si človek razbremeni dušo.«

	Rita je ujela njegov pogled in prikimala.

	»Moja starša sta bila dobra človeka, imela sta dobro srce, gospodična Sunday, oba, in v to sem prepričan. Rada sta me imela, kolikor jima je bilo to dovoljeno. Dejstvo je, da me nista smela svobodno ljubiti, kot bi si želela. Premoženje me je ločilo od sorodnikov po materini strani, barva polti pa od bratov in sester na drugi. Nedvomno sem bil mačehi in očimu nadloga, spravljal sem ju v zadrego. A kljub temu sem se vedno in se še zdaj zavedam svoje sreče. Že preden sem se poročil z Bess, sem vedel, da sem rojen pod srečno zvezdo.

	Torej, vem, kaj pomeni, če človek ne pripada nikomur, in ko se je rodil Robin, sem v njem videl sebe. Iskreno rečeno sem se v njem videl bolj kot v katerem od drugih otrok, čeprav to zveni nenavadno. Drugi so moji v smislu, ki ga svet razume. So del mojega mesa in krvi in imam jih rad. Svoje fante in punce imam rad bolj kot življenje samo. Ko jih vidim skupaj, vidim otroke svoje matere, kako uživajo v družbi drug drugega in svojih staršev. V veselje mi je, da sem jim lahko omogočil takšno življenje. Toda ko vidim Robina – ki ni moj lastni sin, ne na isti način, pač pa Bessina nesreča, za katero ni sama kriva – no, vidim otroka na robu. Vidim otroka, ki bi lahko zlahka padel v razpoke med dvema družinama. Ki bi se lahko izgubil. Sklenil sem – ne tisti dan, ko se je rodil, pač pa že dolgo prej – da bo imel prostor v mojem srcu. Da ga bom imel predano rad. Da ga bom ljubil, kot si zasluži biti ljubljen vsak otrok. Želel sem, da vsak trenutek ve, da pripada mojemu srcu. Otroškega trpljenja namreč ne prenesem.«

	Armstrong je utihnil. Rita ga je pogledala in uzrla od solz mokra lica.

	»Lahko ste ponosni na svoja čustva,« je rekla. »Ste najboljši oče, kar jih je. Videla sem vašo družino, zato vem.«

	Armstrong je strmel v daljavo. »Ta fant mi je že stokrat zlomil srce. In preden bom umrl, mi ga bo zlomil še stokrat.«

	Prišla sta do ograd s prašiči. Armstrong je pobrskal po žepu in izvlekel nekaj želodov. Manjši pujski so pritekli k njemu in veselo zakrulili, on pa jim je vrgel želode in jih popraskal za ušesi.

	Potem pa ju je poklical Daunt. Z dokončano in uokvirjeno fotografijo Armstrongove družine se je vračal s Kolodija. Pokazal jo je Armstrongu, ki je prikimal in se mu zahvalil.

	»Gospod Daunt,« je rekel, »še o eni vaši fotografiji bi se rad pogovoril.«

	Iz žepa je potegnil majhno sliko, pokazal jo je Riti in Dauntu.

	»Vedeževalska pujsa! Na sejmu ste jo kupili.«

	»Tako je, gospodična Sunday.« Armstrong je bil zelo resen. »Spomnili se boste tudi, da so me ob pogledu na to pujso preplavila močna čustva. Gospod Daunt, poznam jo. Ime ji je Maud. Moja pujsa je bila. Ta …« pokazal je na pujso, ki je pridno jedla želod, »je njena hči Mabel, tamala pa je njena vnukinja Matilda. Pred približno tremi leti je Maud brez sledu izginila iz točno te ograde in od takrat je nisem videl nikoli več, dokler je nisem zagledal med vašimi fotografijami.«

	»Ukradli so vam jo?«

	»Ukradli … ugrabili … kakorkoli.«

	»Pa je to preprosto, ukrasti prašiča? Jaz ne bi hotel poskusiti.«

	»Ne vem, zakaj se ni pritoževala. Prašiči znajo biti zelo glasni, celo hišo lahko vržejo pokonci. Med ogrado in cesto sem našel rdeče madeže. Najprej sem pomislil na kri, a se je izkazalo, da je bil malinov sok. Maline je oboževala. Verjetno so jo tako zvabili proč.«

	Mučno je zavzdihnil in pokazal na rob fotografije.

	»Kaj vidite tukaj? Mislim, da je senca. Gledal sem in gledal in zdi se mi, da senca pripada osebi, ki je stala blizu pujse, ko ste jo fotografirali.«

	Daunt je prikimal.

	»Fotografija je stara tri leta in razumem, da se ne morete spomniti človeka, ki je stal ob njej. In morda sploh ni bil tisti, ki mu je pripadala, pač pa nekdo povsem drug. Pa vendar sem razmišljal, da bi mi lahko, če bi se osebe spomnili, o njej povedali kaj več.«

	Med govorjenjem je Armstrong gledal Daunta bolj razočarano kot upajoče. Daunt je zaprl oči. Preletel je prizore v svojem spominu.

	»Bil je majhen možakar. Petnajst centimetrov nižji od gospodične Sunday. Suhcen. Najbolj nenavadna reč na njem je bil plašč. Bil mu je prevelik in predolg, visel mu je z ramen. Zdelo se mi je nenavadno, da na tako vroč dan nosi plašč, vsi ostali so namreč imeli kratke rokave. Pomislil sem, da se morda sramuje svojega telesa in da je s plaščem hotel narediti vtis, da ga je skupaj več kot v resnici.«

	»Toda kakšen je bil videti? Je bil mlad ali star? Svetel ali temen? Je imel brado?«

	»Bil je gladko obrit in imel je ozko brado. Več od tega vam ne morem povedati, ker je nosil širok klobuk, ki mu je zakrival pretežni del obraza.«

	Armstrong je strmel v fotografijo, kot bi se trudil videti čez rob in poiskati tujca nizke rasti. »In spremljal je pujso?«

	»Ja. Še nekaj, kar bi lahko bilo pomembno, vam lahko povem. Rekel sem mu, naj se postavi zraven pujse, da ju bom skupaj fotografiral, pa ni hotel. Prosil sem ga ponovno, a me je spet zavrnil. Ko zdaj pomislim nazaj, mislim, da ni hotel, da bi ga slikal.«

	Proti njim sta pritekli najmlajši Armstrongovi hčerki in klicali, da je čaj pripravljen. Nečakinja in mala teta sta z roko v roki stekli nazaj v hišo, starejša pa je tekla nekoliko počasneje, da jo je mlajša lahko dohajala.

	»Se opravičujem,« je rekel Armstrong, »ampak čaj pijemo v kuhinji. Tako prihranimo čas in lahko pomalicamo v delovnih oblačilih.«

	V hiši je bila velika miza obložena s kruhom in mesom ter pecivom. Prijetno je dišalo po peki. Večji otroci so mlajšim z maslom namazali kruh, najmlajša pa je sedela na kolenih največjega strica in ponujali so ji le najboljše. Armstrong je osebno poskrbel, da so imeli vsi, otroci in gostje, vse, kar so potrebovali. Pladnje je podajal naokrog in na koncu je bil prazen samo še njegov krožnik.

	»Postrezi si, dragi moj,« ga je spodbudila gospa Armstrong.

	»Takoj bom, le Pip dam slive, ker jih ne doseže …«

	»Raje bo stradal, kot da bi otrokom karkoli manjkalo,« je rekla Riti in potisnila skledo sliv bliže sinu, z drugo roko pa možu dala na krožnik sir in kruh, čeprav je odšel iz kuhinje in mački nalival mleko.

	Ena od Armstrongovih deklet je Riti postavljala vprašanja o medicini in zdravilih, dojemala pa je tako hitro, da se je Rita obrnila k materi in pripomnila: »Zagotovo bo postala negovalka.« Na drugem koncu mize so otroci Dauntu postavljali vprašanja o fotografiranju, barki in štirikolesniku.

	Ko so na mizi ostale samo drobtine, je Daunt skozi vrata pomolil glavo.

	»Bi izkoristili svetlobo in naredili še kakšen posnetek? Gospod Armstrong, morda kmeta pri delu? Bo vaš konj stal deset sekund pri miru?«

	»Bo, če bom ob njem.«

	Na dvorišče so pripeljali Fleeta in ga osedlali. Daunt je budno spremljal, kaj se dogaja na nebu, Armstrong pa se je povzpel na konja.

	»Kje pa je mala mucka?« je vprašala Rita. »Kam je šla?«

	Mačko so našli in jo dali na gospodarjevo ramo, kjer je zadovoljno predla.

	Ob tem so Armstrongovi otroci, ki so takoj doumeli bistvo fotografije, odhiteli iskat psa. Starejši pes jim je prijazno sledil na prostor ob Fleetovih nogah. Pokončno je sedel in gledal naravnost v kamero. Vse je bilo pripravljeno, potem pa je Armstrong vzkliknil: »Matilda! Matilde ne smemo izpustiti!«

	Drugi najstarejši sin je hitro stekel proč.

	Oblak, ki je že nekaj časa negibno lebdel, se je začel premikati. Daunt je opazoval njegovo počasno gibanje in zaskrbljeno pogledoval proti smeri, v kateri je izginil deček. Oblak se je premikal vse hitreje. »Mislim, da bomo morali …«

	Ampak fant se je vrnil, nekaj je nosil pod roko.

	Oblak je zajadral še hitreje.

	Fant je brcajoči sveženj podal očetu.

	Daunt se je spačil. »Ne sme se premikati.«

	»Ne bo se,« je rekel Armstrong. »Ne, če ji bom tako naročil.« Pujsko je dvignil k sebi in ji nekaj šepnil v uho, mačka pa je glavo nagnila na stran in jima prisluškovala. Pujsko si je dal pod roko, potem pa so vsi – moški, konj, pes, mačka in pujska obmirovali za natanko petnajst sekund.

	*

	Rita je z Bess čakala v kuhinji, medtem ko so Armstrongovi fantje pomagali Dauntu znositi opremo nazaj na Kolodij. Bess si je znova in znova ogledovala fotografije, Rita je stala za njo in si slike ogledovala čez njeno ramo. Deklica je sedela v naročju ene od Armstrongovih starejših deklet. Okoli nje je stalo ostalih šest otrok, široko nasmejani so zrli v kamero. Tudi deklica je gledala v objektiv. Njene oči, v živo tako begajoče in neskončno spreminjajoče se iz zelenih v sivo modre, so bile zdaj preprostejše. Njena podoba Riti ni dala miru. Kot ji na barki ni dala miru Amelijina fotografija. Na fotografiji je bila deklica videti še bolj zadržana.

	»Je srečna, Bess?« je dvomeče vprašala. »Ti si mama. Kaj misliš?«

	»No, igra se rada, pa tudi teka veliko naokrog. Všeč ji je reka in starejši otroci jo vsak dan odpeljejo na sprehod do nje, da se je nagleda in malo počofota.« Bessine besede so sporočale eno, a njihov ton je namigoval na nekaj drugega. »Toda ob popoldnevih postane zelo utrujena. Veliko bolj, kot bi smela biti, kot bi jo vse utrudilo dvakrat bolj kot druge otroke. Iz nje izgine svetloba, postane povsem izčrpana in namesto da bi ubožica zaspala, lahko samo joče. Z ničimer je ne morem potolažiti.«

	Bess je s prsti nemirno mečkala rob očesne preveze.

	»Kakšno je stanje tvojega očesa? Ti lahko kako pomagam? Negovalka sem, z veseljem si ga ogledam.«

	»Hvala, Rita, vendar ne. Svoje oko sem že davno odmislila. Dokler z njim ne gledam ljudi, mi ne povzroča nobenih skrbi.«

	»Kako to?«

	»Včasih mi tisto, kar vidim, ni všeč.«

	»Kaj pa vidiš?«

	»Kakšni so ljudje v resnici. Ko sem bila mlada, sem mislila, da lahko vsi vidijo v srce drugih ljudi. Nisem vedela, da je drugim skrito, kar vidim jaz. Ljudem ni bilo všeč, če so izvedeli, kakšni so v resnici, in zaradi tega sem se večkrat znašla v težavah. Razumela sem le toliko, kot sem pri svojih letih lahko, in ker sem bila mlada, da sem bila do neke mere zaščitena. A bolj ko sem odraščala, vse manj mi je bilo všeč, kar sem videla. Preveliko védenje je breme. Ko sem bila stara petnajst let, sem si zašila prvo prevezo in nosim jih vse od takrat. Seveda vsi mislijo, da se svojega očesa sramujem. Mislijo, da ga skrivam, ker je grdo, v resnici pa skrivam njihovo grdoto.«

	»Kako nenavadna sposobnost,« je rekla Rita. »Zelo me zanima. Si nedavno kdaj snela prevezo?«

	»Dvakrat. Odkar imamo novo družinsko članico, sem na to večkrat pomislila. Pomislila sem, da bi jo snela in pogledala njo.«

	»Da bi izvedela, kdo je?«

	»Tega mi oko ne bi povedalo. Povedalo bi mi le, kako je biti ona.«

	»Bi ti povedalo, ali je srečna?«

	»Bi.« Bess je negotovo pogledala Rito. »Naj to storim?«

	Gledali sta skozi okno, deklice so se zunaj igrale z mačko. Armstrongovi punčki sta se veselo smejali, ko sta delček vrvice vlekli sem in tja, mačka pa jo je lovila. Dekličine oči so nemirno švigale sem in tja. Vsake toliko se je poskusila nasmehniti, a zdelo se je, da je preutrujena in mela si je oči.

	»Ja.«

	Bess je odšla na dvorišče in se vrnila z deklico. Rita si jo je posadil na kolena, Bess je sedla nasproti nje. Prevezo je obrnila, tako da je z njo zakrila zdravo oko, deklico je pogledala šele, ko je bila popolnoma pripravljena. Nagnila je glavo in se z daljnovidnim očesom zazrla vanjo.

	Bess si je sunkovito položila dlan na usta in obupano zajela sapo.

	»Ne! Nesrečna deklica je čisto izgubljena! Rada bi šla domov k svojemu očku. Oh, deklica nesrečna!« Bess jo je objela in jo začela zibati, tolažila jo je po svojih najboljših močeh. Nad njeno glavo je Riti dejala: »Ne sodi k nam. Moraš jo odpeljati nazaj k Vaughanovima. Še danes jo odpelji domov!«

	Resnica, laži in reka

	»Kaj si ob svojem medicinskem znanju misliš o vsevidnem očesu gospe Armstrong?« je stoje ob krmilu Daunt vprašal Rito.

	»Ti si optični znanstvenik. Kaj ti porečeš?«

	»Da ne obstaja oko, ne človeško ne mehanično, ki lahko vidi v dušo otroka.«

	»Pa vendar sva tukaj in vodiva deklico nazaj k Vaughanovima, ker je tako hotela Bess. In ker ji zaupava.«

	»Zakaj zaupava nečemu, v kar ne verjameva?«

	»Nisem rekla, da ne verjamem.«

	»Rita!«

	»Morda pa je takole: Bess je kot deklica zbolela, šepavost in oko sta jo ločila od drugih otrok. Veliko več je opazovala in imela je veliko časa za razmislek o tem, kar je opazila. Postala je izjemno dobra v presojanju značajev in naučila se je, kaj pomeni živeti poleg drugih ljudi, o katerih je vedela več od njih samih. Ampak tako dobro razumevanje žalosti, želja, občutkov in namer drugih ljudi je lahko izčrpljivo. Dar ji je postal preveliko breme, zato se je prepričala, da je nadarjeno samo njeno oko in ga zakrila. Že prej, še preden jo je pogledala, je čutila, da deklica ni srečna. Če se ne motim, si to vedel tudi ti?«

	Daunt je prikimal.

	»Bess je z otroki zelo izkušena. Ko je snela prevezo, si je dovolila videti, kar je že vedela.«

	»In midva zaupava njeni presoji,« je povzel Daunt, »in zato peljeva deklico nazaj v Buscot Lodge.«

	Deklica je bila na palubi, držala se je za ograjo in gledala valove. Pri vsakem rečnem zavoju je pričakujoče pogledala naprej. Potem ko je z očmi preiskala vsako plovilo na vidiku, se je spet zazrla v vodo. Ni se zdelo, da opazuje gladino, temveč da strmi skozi vodo in za njo.

	Prispeli so do čolnarne v Buscotu in privezali barko. Daunt je dvignil deklico z barke, ona pa jih je povsem mirno in brez presenečenosti odpeljala k hiši.

	Služabnica je z odprtimi usti stekla naravnost v salon. Ko je vstopila, sta Vaughanova tesno skupaj sedela na kavču, Vaughan je imel roko na ženinem trebuhu. Hkrati sta jo pogledala. Vaughanov obraz je še vedno kazal znake močnih čustev in joka, Helenine velike oči so bile bledikave. Rita in Daunt sta čutila, da sta del zelo pomembnega dogajanja, ker sta s Kolodijem deklico pripeljala nazaj v Buscot Lodge, nista pa se zavedala, da se tudi v hiši dogaja nekaj nadvse pomembnega. V ta prostor je nekaj prišlo in odšlo, nekaj tako resnobnega, da je ozračje vibriralo ob spoznanju, da nič več ne bo, kot je bilo.

	Ko je Vaughan zagledal deklico, je vstal. Naredil je korak proti njej, nato še enega, potem pa je stekel k njej in jo dvignil. Držal jo je in gledal, kot bi ne verjel svojim očem, potem pa jo je dal ženi v naročje. Helena ji je dala sto poljubčkov, ji tisočkrat rekla 'ljubica', Vaughanova sta se hkrati smejala in jokala.

	Daunt je odgovoril na vprašanje, ki ga od pretiranega navdušenja nista spravila iz sebe. »Popoldan sem fotografiral Armstrongove. Prepričani so, da deklica ni Alice. Konec koncev vendarle sodi sem.«

	Vaughan in Helena sta se spogledala in se molče o nečem sporazumela. Pogledala sta Rito in Daunta in hkrati rekla:

	»Ni Amelia.«

	*

	Sedeli so na rečnem bregu. Takšne zgodbe je bolje pripovedovati blizu reke kot pa v salonu. V zaprtih prostorih se besede kopičijo, ujete so med stene in strope. Teža že izrečenih besed pritiska in lahko zaduši še neizrečene. Ob reki pa zrak popelje besede na potovanje – posamezni stavek oddrsi proč in naredi prostor naslednjemu.

	Deklica si je sezula čevlje in stala v plitvini. Razgledovala se je po reki in se kot ponavadi igrala s kamenčki in paličicami. Vsake toliko se je ozrla po reki navzgor in navzdol, Vaughan pa je Riti in Dauntu pripovedoval zgodbo, ki jo je poprej povedal Heleni, še prej pa gospe Constantine.

	Ko je s pripovedjo zaključil in umolknil, je spregovorila Helena. »Vedela sem, da je mrtva. Vedela sem tisto noč, ko se je brez nje vrnil domov. Pisalo mu je na obrazu. Ampak tega si nisem mogla priznati, on pa je molčal, in tako sva se pretvarjala, da ni res. Potihem sva sodelovala. Ustvarila sva laž. In ta laž naju je skoraj pogubila. Brez resnice nisva mogla žalovati. Brez resnice nisva mogla tolažiti drug drugega. Na koncu sem zaradi lažnega upanja tako trpela, da sem se hotela utopiti. Potem pa je prišla deklica in jaz sem jo prepoznala.«

	»Bila sva srečna, ali bolje rečeno, Helena je bila srečna, jaz pa sem bil srečen, da je srečna.«

	»Laž nesrečnega Anthonyja je bila večja, a ni bila tako vzdržljiva kot moja. Moja duša se je hranila ob pogledu na deklico. Vso bolečo resnico sem zakopala, oči sem imela le zanjo.«

	»In potem je gospa Eavis v njej prepoznala Alice!«

	»Ni gospa Eavis spremenila stvari. Ti si jih, Rita.«

	»Jaz?«

	»Ko si mi povedala, da pričakujem otroka.«

	Rita se je spomnila tistega trenutka. »Rekla si 'oh' in 'oh'.«

	»Prvi 'oh' je bil za novega dojenčka, drugi je spremljal spo-znanje, da ta mala deklica ni nikoli brcala v moji maternici. Takrat sem spoznala, da ni Amelia, ampak pogrešala sem jo tako močno, kot bi bila. Vrnila me je v življenje, vrnila me je k An-thonyju in preprosto jo moram imeti rada, najino skrivnostno deklico, kdorkoli že je.«

	»Spremenila naju je. Za Amelio sva jokala in bova še jokala. Oceani solz čakajo, da jih izjočeva, ampak to malo deklico bova imela rada, kot bi bila najina lastna hči, in postala bo sestra otročičku, ki je na poti.«

	Odšli so nazaj v hišo. Vaughanova sta z deklico, ne Amelio in ne Alice, hodila spredaj. Zdelo se je, da je deklica vrnitev v Buscot Lodge sprejela enako ravnodušno kot odhod.

	Rita in Daunt sta jim sledila, a sta nekoliko zaostajala.

	»Ne more biti Lilyjina sestra,« je tiho pripomnil Daunt. »To nima nobenega smisla.«

	»Čigava potem je?«

	»Nikogaršnja. Zakaj ne bi ostala pri Vaughanovih? Rada jo imata. Omogočila ji bosta dobro življenje.« Rita je v njegovem glasu prepoznala obžalovanje in hrepenenje, ki ga je sama čutila v prsih. Spomnila se je noči, ko je s spečo deklico v naročju in ob Dauntovem enakomernem dihanju zaspala na stolu v Labodu in sta z deklico usklajeno dihali. Lahko bi jo obdržala, je takrat pomislila in na to misel ni nikoli povsem pozabila. Ampak to ne bi bilo dobro. Bila je zaposlena neporočena ženska. Vaughanova bosta veliko bolje skrbela zanjo. Zadovoljiti se bo morala, da bo imela deklico rada na daljavo.

	Rita je kratko vdihnila in izdihnila, misel je odločno potisnila na stran. Pomislila je na zgodbo, ki jo je povedal Vaughan. Svoje misli je mrmraje delila z Dauntom. »Kdor je Amelio ugrabil …« je začela.

	»Jo je tudi ubil,« je enako tiho namesto nje stavek dokončal Daunt.

	»Kazni se ne sme izmuzniti. Nekdo zagotovo nekaj ve.«

	»Vedno se najde kdo, ki nekaj ve. Ampak kdo? In kaj ve? Se sploh zaveda, kako pomembno je to, kar ve?« Daunt je obstal, dobil je zamisel. »Morda pa obstaja način …« Nejeverno se je popraskal po glavi.

	Dohitela sta Vaughanova, Daunt jima je predstavil svojo zamisel.

	»Ampak … bo delovalo?« je vprašala Helena.

	»Tega ne moremo vedeti.«

	»Razen če poskusimo,« je rekel Vaughan.

	Vsi štirje so stali pred hišo. Gospodinja jih je slišala in odprla vrata, ker pa se ni nobeden zganil, jih je spet zaprla.

	»Bomo?« je vprašala Rita.

	»Ničesar drugega se ne domislim,« je odvrnila Helena.

	»Torej,« je Vaughan ogovoril Daunta, »kako boste začeli?«

	»Z zmaji iz Cricklada.«

	»Z zmaji?« Vaughan ga je zmedeno gledal, toda Helena je vedela, o čem govori. »Rubyjina babica!« je vzkliknila. »In Ruby!«

	Zmaji iz Cricklada

	Mestece Cricklade je do roba polno zgodb. Ko sta se s štirikolesnikom peljala mimo cerkve, jih je Daunt Riti nekaj omenil.

	»Legenda pravi,« je pripovedoval, ko sta se natovorjena s fotografsko opremo vozila skozi mesto, »če ima oseba takšno smolo, da pade s cerkvenega stolpa, bo njeni družini in prijateljem prizanesena žalost, saj bodo uzrli kamniti spomenik, ki bo vzniknil z mesta, kamor je padla. Naravnost obžalujem, da tega ne morem fotografirati.«

	Pri cerkvi se nista ustavila, takoj sta zavila proti severu na cesto, ki je vodila v Down Ampney. Iskala sta hiško s slamnato streho in čebelnjaki.

	Z njim pojdi, prosim, je Helena rotila Rito. Dauntu ne bo uspelo ničesar izvleči iz Ruby. Tebi bo zaupala. Vsi ti.

	In tako je bila tukaj. Skupaj z zaboji je poskakovala, ko sta po-tovala po luknjastih podeželskih cestah in napenjala oči. »Tam,« je pokazala z roko, ko je nad živo mejo razločila značilne strehe čebelnjakov.

	Na vrtu je bila belolasa ženska, negotovo je hodila proti panjem. Ko je zaslišala Ritin pozdrav, se je obrnila in jo pogledala z razvodenelimi očmi. »Kdo je to? Vas poznam?«

	»Rita Sunday sem, prišla sem kupit med. Ste vi gospa Wheeler? Z mano je gospod Daunt, fotograf. Z vami želi govoriti o zmajih, rad bi jih vključil v svojo knjigo.«

	»Knjigo? No, ne vem … Ampak o zmajih vama lahko kaj povem. Devetdesetih jih imam, ampak spomnim se, kot bi bilo včeraj. Pridita in sedita. Privoščili si bomo kruh z medom, vidva pa vprašajta, kar vaju zanima.«

	Sedla sta na klop v senčnem kotu, ženska pa je odšla v hišo in nekomu hitro nekaj rekla. Ko se je vrnila, jima je povedala o zmajih. Tri ali štiri leta je bila stara, ko so prišli v to vasico. Skoraj sto let je minilo, odkar so bili zadnjič v Crickladu, pa tudi poslej jih ni videl nihče več. Danes je bila še edina živa oseba, ki je zmaje videla. Zbudil jo je kašelj, v grlu jo je žgalo, in v slamnatem stropu je zagledala plamene.

	»Zlezla sem iz postelje in šla k vratom, a na hodniku so rjoveli zmaji, zato vrat nisem upala odpreti. Odšla sem k oknu in tam je bil moj oče, gledal je v sobo. Splezal je na drevo, čeprav se je z vej valil dim in se je zdelo, da bodo vsak čas zagorele. Z nogo je razbil šipo in me dvignil v naročje. Otepala sem se z vsemi štirimi, da bi me čim prej odložil na tla in res me je, ko je splezal z drevesa. Pritekli so sosedje in me povaljali po travi. Ni mi bilo jasno, kaj počnejo! Moja pižama je gorela, veste, ampak tega takrat nisem vedela. Valjali so me, da bi jo pogasili.«

	Ženska je pripovedovala zelo mirno, kot bi bilo od takrat že tako dolgo, da je zgodba pripadala nekomu drugemu. Tu in tam, ko sta ji postavila vprašanje, je svoje blede, a dobrohotne oči obrnila k tistemu, ki je govoril, čeprav je bilo jasno, da ne vidi. Prikazalo se je suhceno dekle z zaskrbljenimi očmi in s pladnjem v rokah. Odložila ga je na mizo in prednje postavila maslo, kozarec medu z žlico in narezan kruh. Gostoma je prikimala v pozdrav, a brez nasmeška, in se vrnila v hišo.

	»Vam namažem kruh?« se je ponudila Rita, babica Wheeler pa se ji je zahvalila.

	»Moja babica je med hranila tam,« je rekla in pomignila proti kamniti stavbi, »v veliki kadi. Snela je pokrov in me povsem golo pomočila vanj, kjer sem ostala vso noč. Tisto leto ni prodala nič medu, ker ga potem, ko sem jaz do vratu globoko sedela v njem, ni hotel nihče kupiti.«

	»Pa ste videli zmaje? Tiste, ki ste jih slišali za vrati? Joj, kaj bi dal, da bi lahko fotografiral zmaja … Postal bi bogataš!«

	Zasmejala se je. »Če bi jih videli, bi počeli vse kaj drugega, kot pa jih fotografirali! Ja, videla sem jih. Sedela sem v kadi medu, ko so odleteli. Sto jih je bilo.« Ozrla se je v nebo, kot bi jih gledala tudi sedaj. »Predstavljajte si velike leteče jegulje. Brez ušes in brez oči, nobenih lusk, tudi krila čisto drobcena. Le dolgi, temni, sluzavi in hitri. Zvijali so se in vrtinčili, nebo pa jih je bilo tako polno, kot bi gledala posodo, polno vrelega črnila. In, kako vama je všeč med?«

	Pojedli so, starka pa se je znova vrnila k spominom na zmajsko noč.

	»Poglejta!« Pokazala je proti strehi. »Jaz ne vidim več, oči so mi opešale, a vidva jih bosta videla. Temne lise nad oknom.«

	In res, nad oknom pod streho so bili ognjeni madeži.

	»To bi bila imenitna podrobnost na fotografiji,« je pripomnil Daunt. »Vas bi posadil k panjem, v ozadju osmojena hiška. Na sliki bi bilo tudi nebo, kjer ste videli zmaje.«

	Babica Wheeler se ni upirala in medtem ko je Daunt nameščal kamero, se je Rita z njo pogovarjala.

	»Najbrž ste bili hudo opečeni?«

	Babica Wheeler je zavihala rokav in pokazala roko. »Takšna sem od vratu do pasa.« Velik del kože je bil brez tena in povsem gladek.

	»Zanimivo,« je rekla Rita. »Opekline so bile zelo obsežne. Ste imeli kasneje kakšne težave?«

	»Ah, ne.«

	»Zaradi medu? Tudi sama uporabim med, kadar imajo moji bolniki opekline.«

	»Ste negovalka?«

	»Ja, in babica. Delam nekaj kilometrov nizvodno. V Buscotu.«

	Ženska se je zdrznila. »V Buscotu?«

	Sledila je tišina. Rita je zagrizla v kos kruha z medom in previdno čakala, dokler ni ženica nadaljevala.

	»Morda kaj veste o deklici, ki je pred dvema letoma izginila …«

	»Amelia Vaughan?«

	»Tako je. Slišala sem, da se je vrnila, in slišala sem tudi, da morda le ni ona … Kaj vi mislite? Je Amelia?«

	»Pojavila se je ženska, ki je v njej prepoznala drugo deklico, a druga družina misli, da ni njihova, zato je spet pri Vaughanovih. Nihče ne ve, kdo je v resnici, vendar ni Amelia.«

	»Ni Amelia! Pa tako zelo sem upala … zavoljo Vaughanovih, pa tudi za dobro moje družine. Moja vnukinja je bila varuška pri Vaughanovih. Odkar je izginila njihova deklica, svojim težavam ne vidi konca. O njej so govorili marsikaj. Kdor jo pozna, ne verjame niti besede, toda veliko je ljudi, ki zgodbo slišijo prvič in ji verjamejo. V življenju si je želela le prijetnega mladega moškega in si ustvariti lastno družino, a le redki so pripravljeni omožiti dekle, ki je vpleteno v kaj takega. Bila je na smrt prestrašena. Ni mogla spati, pa tudi pojedla je komaj kaj. Sploh ni hotela iz hiše, da je ne bi kdo zmerjal, včasih niti iz svoje sobe ni prišla. Več mesecev nisem slišala njenega smeha … Potem pa se je razvedelo, da se je deklica vrnila! Da jo je reka vrnila. Tisti, ki so obrekovali Ruby, so se ugriznili v jezik. Stvari so se obrnile in Ruby je prišla iz svoje lupine. Tudi delo je dobila, v šoli, ki jo je nekoč obiskovala. Barva se ji je vrnila v obraz in spet se je veselila življenja. Včasih je šla zvečer skupaj z drugimi dekleti iz šole na sprehod in le kako bi jih lahko prepričala po vsem tem, kar je pretrpela? Zakaj se ne bi vsaj malce zabavala, kot so se njene druge vrstnice? Spoznala je Ernesta. Zaročila sta se. Julija sta načrtovala poroko. Toda na dan poletnega sončevega obrata ji je neko ljubosumno dekle prišepnilo, da deklica, ki so jo našli v Buscotu, ni Amelia. Ljudje so spet začeli obrekovati. Spet so sumničili Ruby. Naslednji dan je odpovedala poroko. 'Kako naj se poročim in imam otroke, če ljudje tako govorijo o meni? Niti lastnih otrok mi ne bo nihče zaupal. Ni pošteno do Ernesta. Zasluži si boljšo od mene.' Ernest jo je pregovarjal, govoricam ni verjel. Pravi, da je poroka samo prestavljena in da sta še vedno zaročena, ampak ona ga noče videti, čeprav jo obišče vsak dan. V šoli so ji rekli, naj ne hodi na delo in zadnje dni ne hodi nikamor.« Slepa ženica je zavzdihnila. »Upala sem, da bom izvedela kaj boljšega, a ste samo potrdili, kar že vem.« Počasi je vstala. »Medtem ko čakava, vam bom prinesla med.«

	»Malce še posedite,« je rekla Rita. »Vaughanove poznam in Ruby zaupajo. Vedo, da deklici ne bi storila nič žalega.«

	»To je že nekaj,« je prikimala ženska in spet sedla. »Dobri ljudje so. O Ruby niso nikoli rekli nič slabega.«

	»Gospod in gospa Vaughan si najbolj na svetu želita priti do dna ugrabitve njune deklice. Če vaša vnukinja ni bila povezana z njo, je bil nekdo drug, in to osebo je treba ujeti in pripeljati pred roko pravice. To bi tudi Ruby ogromno pomagalo.«

	Starka, ki je videla zmaje, je odkimala. »Takrat so zadevo preiskali, pa niso ničesar našli. Najbrž so bili rečni cigani, njih pa ne bodo nikoli ujeli.«

	»Kaj pa, če bi lahko poskusili nekaj novega …?«

	Ženska je vanjo uperila zmedene slepe oči.

	»Verjamem vsemu, kar ste mi povedali o Rubi in o tem, kako dobro dekle je, ker sem vse to slišala že prej od Vaughanovih. Ni pošteno, da se ne bi poročila. Ni pošteno, da ne bi imela svojih otrok, ki si jih želi in bi jim bila dobra mama. Nekaj mi povejte. Če bi obstajal način, da najdemo resnico, odkrijemo prave krivce in očistimo Rubyjino ime, bi nam pomagala? Bi sodelovala?«

	Ženski so zatrepetale oči.

	Iznenada so se odprla vrata in spet se je prikazalo suhceno dekle, ki jim je postreglo s kruhom in medom.

	»Kaj moram storiti?«

	*

	Medtem ko je Daunt nameščal babico Wheeler zraven čebelnjakov pod osmojenim napuščem, sta Rita in Ruby stikali glave. Rita ji je pojasnjevala načrt.

	Ko je končala, je Ruby osuplo strmela vanjo. »Pa saj to je vendar magija!«

	»Ni, a tako bo videti.«

	»In potem bodo ljudje povedali resnico?«

	»Morda. Če kdo ve kaj, česar še ni povedal. Nekaj, kar se mu prej ni zdelo pomembno. Če bo ta oseba tam in bomo imeli srečo, potem ja.«

	Ruby je spet umaknila pogled. Gledala je pobeljene členke in pogrizene nohte na sklenjenih rokah, ki jih je držala v naročju. Rita je ni več prepričevala, prepustila jo je njenim mislim. Ruby je še nekaj časa zvijala prste, potem so ji roke obmirovale.

	»Kaj moram narediti jaz? Čarati ne znam.«

	»Ne bo ti treba čarati. Povedati mi moraš le to, kdo te je prepričal, da si tisto noč šla iz Buscot Lodgea.«

	V Rubyjinih očeh je tlelo rahlo upanje, a zdaj so ji ustnice zatrepetale in upanje je ugasnilo. Glavo je zakopala med dlani.

	»Nihče! To ponavljam in ponavljam že ves čas, pa mi nihče ne verjame! Nihče!«

	Rita jo je prijela za roke in ji jih nežno umaknila z obraza. Držala jih je v svojih rokah in se Ruby zazrla v objokane oči.

	»Zakaj pa si potem šla ven?«

	»Ne bi mi verjeli! Nihče mi ne bi. Imeli bi me za prismojeno lažnivko.«

	»Ruby, vem, da si iskreno dekle. Če je na dnu te zgodbe kaj neverjetnega, meni lahko poveš. Dve glavi vesta več in morda bova skupaj ugotovili še kaj.«

	Dve leti po ugrabitvi sta Ruby izčrpali. Obraz je imela upadel, pod očmi temne kolobarje. Težko je bilo verjeti, da jih nima še niti dvajset. Prihodnost, ki se je zdela mogoča, ko se je Amelia vrnila in se je Ruby zaročila, se je spet sesula v prah. Z ničimer ni pokazala, da verjame, da ji Rita lahko pomaga. Še vedno je bila brez kančka upanja, da ji razkritje lahko kako pomaga, a prišla je do točke, ko preprosto ni mogla več molčati. S pobešenimi rameni, malodušnim glasom in na koncu moči je Ruby končno spregovorila.

	Vodnjak želja

	V Kelmscottu je bil vodnjak želja. Znan je bil po mnogih čarobnih močeh, vključno s sposobnostjo zdravljena vseh vrst telesnih tegob, pomagal pa je tudi pri reševanju raznoraznih zakonskih in poročnih dilem. Vero v njegovo moči je krepilo preverjeno in unikatno dejstvo: ne glede na vreme in letni čas je bila voda v vodnjaku v Kelmscottu ledeno mrzla.

	Preprosto zgrajen iz kamna in z lesenim nadstreškom je bil nadvse slikovit in Daunt ga je kar nekajkrat fotografiral. Spomladi je obdan z glogovimi cvetovi predstavljal čudovito ozadje. Pozno poleti so ga obdajale plazeče se vrtnice. Pozimi je bil izjemno čudovit pod snežno kapo. Da bi imel popoln kvartet, mu je manjkala le še jesenska fotografija.

	»Ustaviva se,« je predlagal in pokazal na vodnjak, obdan z zimzelenom, ki so ga vaščani okrasili s trakovi in slamo. »Svetloba je pravšnja.«

	Daunt je namestil kamero in odšel na Kolodij, da bi pripravil ploščo, medtem pa je Rita ostala pri vodnjaku. Izvlekla je vedro vode in izmerila njeno temperaturo. Bilo je, kot je trdila legenda: voda je bila ledeno mrzla.

	Daunt se je vrnil in vstavil ploščo v fotoaparat. Rite ni fotografiral že nekaj časa in menila je, da pozna razlog. Njune fotografske seanse so bile intimne. Kolikokrat jo je prijel za glavo, da je našel pravi položaj, ji jo nagibal levo ali desno in opazoval, kako pada svetloba na njeno obličje? Sprostila je vratne mišice in se prepustila njegovim rokam, tu in tam so se njune oči srečale in molče sta si izpovedala čustva, o katerih nista spregovorila. In tudi ko je bila plošča izpostavljena svetlobi, on pa skrit pod črnim ogrinjalom – ko je vse molčalo in obstalo – je čutila moč sporazumevanja in s pogledom mu je povedala vse, česar ni mogla izgovoriti. Seveda jo je prenehal fotografirati. Bilo je nujno.

	Današnje fotografiranje je bilo nenaden preobrat, ki je Rito zmedel. Morda je pomenilo, da je uspel osvoboditi svoje srce in je bila zanj zgolj običajna stranka. In zato si ni mogla pomagati, da ne bi bila žalostna, saj so bila njena čustva še vedno izjemno močna.

	»Kam naj se postavim?« je negotovo vprašala.

	»Za kamero,« je rekel in pokazal na črno ogrinjalo.

	»Želiš, da jaz fotografiram?«

	»Videla si, kako odkrijem ploščo in odprem objektiv. Pazi le, da ti ne bo svetloba ušla pod ogrinjalo. Štej do petnajst, potem pa lečo spet pokrij. Začni šele, ko bom dvignil vodo in se potopil.«

	»Prosim?«

	»Ti si potopila obraz v vodo in pravijo, da ti pove, ali se ti bo želja uresničila.«

	Izpod ogrinjala je Rita skozi objektiv opazovala, kako je Daunt pomočil prste v vodo in z njih stresel mrzle kapljice. Spomnil jo je na tisti dan, ko se je skoraj gol do vratu potopil v ledeno reko in ji pomagal pri eksperimentu, ki je dal čisto drugačne rezultate od pričakovanih. Tisti dan je imel obraz otrpel od mraza, a pri-toževal se ni in ostal je potopljen do adamovega jabolka, dokler ni preštela do šestdeset.

	»Kaj pa si boš zaželel?« je zaklicala.

	»Ali ne bi uničil čarovnije, če bi ti povedal?«

	»Verjetno bi.«

	»No, potem pa ti ne bom povedal.«

	Ona je imela toliko želja, da sploh ni vedela, s katero bi začela. Želela si je, da bi bili Amelijini ugrabitelji kaznovani za zločin. Da bi našla pot med večnim nihanjem med Dauntovo ljubeznijo in strahom pred nosečnostjo. Da bi razumela, kaj se je med zimskim sončevm obratom zgodilo z dekličinim srčnim utripom.

	»Pripravljen sem.« Daunt je zajel sapo in potopil obraz v ledeno vodo.

	Ena, Rita je razkrila ploščo in dvignila pokrov objektiva.

	Dve, ovedela se je misli, ki se je dvignila iz globin njene zavesti.

	Tri, misel je prišla na plano in Rita je v trenutku vedela, da je nedvomno zelo pomembna.

	Štiri, razmišljala je tako hitro, da se je komaj dohajala. Zapustila je fotoaparat, za uhajajočo svetlobo ji ni bilo mar, in stekla k vodnjaku. Iz žepa je potegnila uro.

	Pet, bila je pri vodnjaku in prijela Daunta za zapestje. Z drugo roko je odprla uro.

	Na šest je pozabila. Zdaj je štela svoje številke.

	Pod konicami prstov je čutila utrip in ko je veliki kazalec zaokrožil popoln krog, v njenih mislih ni bilo ničesar več, razen dveh setov številk in razmerja med njima. In to kakšnega raz-merja. Četudi je sledil šok, njene misli niso brezglavo odvihrale, pač pa so se samo še bolj osredotočile na štetje. Čas in prostor nista bila pomembna, ona ni bila pomembna, ne Daunt, celotno vesolje se je skrčilo na bitje Dauntovega srca v dotični minuti, njen um pa je štel in dojemal.

	Po osemnajstih sekundah je Daunt dvignil glavo, obraz je imel otrpel in brezbarven, spominjal je na negibno masko in bil bolj podoben truplu kot pa živemu bitju. Hlastal je za zrakom, se opotekel in sedel.

	Rita ga je še naprej držala za zapestje, niti pogledala ga ni, le štela je dalje.

	Po pretečeni minuti je odložila uro. Iz žepa je potegnila papir in svinčnik, s tresočimi se prsti zapisala številke, potem pa se je kratko, a presenečeno zasmejala in ga pogledala. Nejeverno je zmajevala z glavo in ga debelo gledala.

	»Kaj pa je?« je vprašal. »Si v redu?«

	»Če sem jaz v redu? Daunt – si ti v redu?«

	»V obraz me zebe. Mislim, da bom …« Obrnil se je, kot bi ga preplavila nenadna slabost. Rita ga je zaskrbljeno gledala, a že čez nekaj trenutkov se je spet obrnil k njej. »Ne. V redu je.«

	Njegove roke je vzela v svoje in si jih podrobno ogledovala.

	»Ja, ampak … Daunt, kako se počutiš?«

	Zmedeno jo je pogledal. »Pravzaprav se počutim drugače. Verjetno zaradi mraza. Vendar sem v redu.«

	Dvignila je listič.

	»Tvoje srce je prenehalo biti.«

	»Prosim?«

	Pogledala je številke. »K tebi sem prišla, ko si imel obraz potopljen približno šest sekund. Tvoj utrip je bil normalen, okrog sedemdeset udarcev na minuto. Po enajstih sekundah je za tri sekunde prenehalo biti, potem pa je bílo trideset udarcev na minuto. Ko si dal obraz iz vode, je ta tempo ohranilo še sedem sekund, nato je utrip hitro narasel.«

	Spet ga je prijela za roko in poiskala pulz. »Normalno bije. Sedemdesetkrat na minuto.«

	 Daunt je občutil bitje srca, še nikoli ga ni spremljal tako pozorno. Z roko si je segel za suknjič in si jo položil na prsi.

	»V redu sem,« je ponovil. »Si prepričana?«

	Vprašanje je bilo neumno. To je bila Rita. O takšnih stvareh se ni motila. »Kako to, da si prišla na to idejo?«

	»Mrzla voda me je spomnila na prvi poskus na reki in prešinilo me je, da tisti dan nisi bil potopljen ves, temveč le do vratu in da imaš danes potopljen samo tisti del telesa, ki ga prejšnjič nisi imel. In najbrž sem to povezala s poškodbami glave, ki sem jih zdravila, in z védenjem, da je v glavi večina tega, zaradi česar smo ljudje … Vse se je postavilo na svoje mesto, zato sem pritekla k tebi in …«

	To je bilo odkritje. Prevevalo jo je veselje. Nagonsko je hotela seči po Dauntovi roki, pa tega ni storila. Kristalno jasno je bilo, da veselje ni obojestransko. Vstal je, videti je bil utrujen in poklapan. »Odstranil bom uničeno ploščo,« je brezbrižno rekel in odšel k fotoaparatu.

	V napeti tišini sta pospravila reči in ko sta končala, je Daunt obstal.

	»Ničesar si nisem zaželel,« je nepričakovano rekel. »V vodnjake želja ne verjamem. Se pa zdi, da se je želja izpolnila tebi. Če bi verjel v uresničevanje želja, bi si zaželel tebe in otroka. Oboje. Skupaj. Ampak ne vem, če bi se lahko primoral, da bi si zaželel nekaj, česar si ne želiš ti. Vse to sem si že predstavljal, Rita. Kako slediva najinim občutkom, se prepustiva toku narave, izveva, da je na poti otrok … Le kakšen pomen ima sreča, če je mogoča le za ceno nesreče nekoga drugega?«

	Mrko se je obrnil proč in sedel za krmilo. Kolodij ju je odpeljal po reki navzgor do Ritine hiške. Barka je drsela po gladini in za seboj puščala penečo se sled. Plula sta molče. Ko sta prispela do Ritine koče, sta si zamrmrala lahko noč, on pa je odšel v Laboda.

	Rita je odklenila vrata in vstopila v hiško. Beležko je odložila na mizico in jo odprla na strani z današnjimi zapiski. Srce ji je kar poskočilo. Kakšno odkritje! Veselju je sledila žalost. Le kakšen vodnjak želja je to, ki ti izpolni eno največjih želja, ne da bi si jo sploh zaželel, v istem trenutku pa se boleče zaveš vsega, česar ne moreš imeti?

	Predstava s čarobno svetilko

	V Labodu se je poletje prevesilo v jesen, neprestano je deževalo. Nič več ni bilo mrkih pogovorov o preteči nevarnosti, da bo letina slaba, zdaj so bili o tem prepričani. Pridelek je črnel na preveč razmočenih poljih, da bi ga lahko pobrali. Brezdelni hlapci so iskali delo v gramoznih jamah in drugod.

	Čeprav so vsi še vedno redno zahajali v Laboda, se je vzdušje v zimski sobi občutno spremenilo. In v takšnem ozračju se je razvedelo, da se je deklica vrnila od Armstrongovih in da spet živi pri Vaughanovih.

	Kaj naj si mislijo o tem? Potemtakem le ni bila Alice. Torej je vendarle Amelia. Nove različice zgodbe niso sprejeli z navdušenjem. Zgodba bi morala slediti eni smeri, potem, v nekem določenem trenutku, pa se mora zgoditi preobrat. Da je tako potihem zdrsnila nazaj v izvirnik, je zgodbi jemalo dramatičnost. Kasneje so izvedeli, da sta jo Vaughanova imenovala Milly. Nekaj časa so debatirali, ali gre le za različico imena Amelia ali za povsem novo ime, a ne tako zagreto, kot so poprej debatirali o barvi njenih oči in o nemogočih stvareh, ki se zgodijo. Neumorni dež je razmočil tudi njihovo navdušenje. Pravzaprav je zgodba tako oslabela kot pridelek na polju. Včasih so pivci pili celo molče. Kadar se je Jonathan preizkusil v pripovedovanju zgodbe o kmetu, ki je s konjsko vprego zapeljal v jezero in se je zgodilo še nekaj, česar se ni mogel spomniti, končalo pa z 'in nikoli več ga niso videli', ni bil deležen bodrenja.

	Tudi Joe je oslabel. Vse pogosteje je ves dan preležal v zadnji sobi. Ob redkih priložnostih, ko se je prikazal v zimski sobi, je bil šibak in bled kot še nikoli prej. Čeprav je lovil sapo, je povedal zgodbo ali dve, dokaj čudni in kratki, konec pa se je raztezal v neskončnost. Nihče ga ni znal pojasniti ali ponoviti.

	V takšnem vzdušju in v spremstvu negotovosti o dekličini identiteti je pognalo pred več meseci posejano seme. Stara teta enega od kopačev grušča je takrat pripomnila, da je videla deklico, da pa ni imela odseva v reki. Zdaj pa je krešarjev bratranec trdil, da je bil priča skrivnostnemu pojavu: deklica je imela dva odseva, ki sta si bila na las podobna. To je spodbudilo nastanek novih zgodbic. Da deklica nima sence, da ima njena senca podobo starinske krone, da ti bo od podplatov odrezala senco in jo pojedla, če ji boš predolgo zrl v tiste njene posebne oči

	»Meni se je zgodilo prav to!« je postarana vdova z resničnimi in namišljenimi tegobami povedala Riti in s prstom kazala proti svojim nogam. »Čarovniška deklica mi je pojedla senco.«

	»Raje se ozrite v nebo,« je odvrnila Rita. »Kje je sonce?«

	Vdova je gledala v nebo.

	»Utopilo se je.«

	»Ja, danes sonce ne sije, zato nimate sence. Nič drugega ni za tem.«

	Zdelo se je, da je ta reč urejena, vendar ni trajalo dolgo. Kmalu je Rita od nekega bolnika slišala, da je deklica pojedla sonce in pripeljala dež, da bi uničil letino.

	Tudi v Labodu so to slišali, a so samo skomignili z rameni. Bi bilo mogoče? Spomnili so se, da je bila mrtva in potem spet živa, česar ni zmoglo nobeno človeško bitje, kaj pa čarovniška deklica? Tuhtali so, a postavljanja teorij so se vzdržali.

	Potem pa se je v začetku septembra zgodilo nekaj novega, ki je vse drugo odrinilo na stran. Na enem od tramov v Labodu se je pojavil plakat in na jesensko enakonočje oznanil predstavo s čarobno svetilko. Pripravil jo bo gospod Daunt iz Oxforda v zahvalo ljudem, ki so mu pomagali, ko se je pred devetimi meseci poškodoval.

	»Zgodbo bo povedal s slikami,« je Margot pojasnila Jona-thanu. »S podobami na steklu, obsijanem s svetlobo. Ne vem, kako to deluje. Vprašati boš moral gospoda Daunta.«

	»Kakšno zgodbo pa?«

	Ampak to je bila skrivnost.

	*

	Na dan enakonočja je bila krčma do sedmih zvečer zaprta za stranke – tudi za redne. Nekaj rednih gostov nikakor ni moglo verjeti, da to velja tudi zanje in so se kljub temu prikazali. Ker niso mogli vstopiti, so bili ogorčeni. V krčmi je bilo hrupno in nenehno so se odpirala in zapirala vrata, da so močni mladeniči lahko prinašali velike zaboje in škatle. Razočarani pivci so odšli in ljudem pripovedovali, da ne smejo noter in da se dogaja nekaj zelo nenavadnega.

	Daunt se je zgodaj lotil opravkov. Pot med Kolodijem in krčmo je prehodil vsaj stokrat, pomagali so mu njegovi pomočniki in Armstrongova fanta. Kateri zaboj in v kakšnem zaporedju, v kateri prostor … Enkrat je potreboval šest ljudi naenkrat, da so prinesli veliko in ovito štirikotno reč. Nosili so jo nadvse previdno in medtem ko so jo prepoteni po centimetrih in zaskrbljenih obrazov previdno premikali po nabrežju navzgor, ni Daunt niti trenil, tako pozorno jih je spremljal s pogledom. Ko so reč uspešno prinesli v gostišče, so si vsi oddahnili in si privoščili osvežilno pijačo, potem pa so nadaljevali z nošenjem običajnejših stvari. Šele ko so Daunt in Ockwellovi ostali sami, so odstranili prevleko in skrivnostna reč se je izkazala za veliko steklo.

	»Tukaj ga bom postavil, za zaveso ne sme priti nihče. V temi bo steklo nevidno in nočemo, da bi se kdo poškodoval. Zdaj pa, se je v glavnem prostoru za čarobno svetilko že posušila barva?«

	Popoldan se jim je pridružila Rita skupaj z žensko, ki je bila tako ovita s šalom, da ni bilo mogoče videti njenega obraza. Večina malih Margot je prišla pomagat, ena je s seboj pripeljala najmlajšo hčerko, staro le tri leta, ki je imela v predstavi pomem-bno vlogo.

	Ob pol sedmih je Jonathanu pripadla čast, da je odklenil vrata in jih držal odprta, da so radovedneži lahko vstopili. Vse so napotili v veliko poletno sobo. Labod je bil popolnoma spremenjen. Eno steno je prekrivala žametna draperija, zakrivala je obok, ki je vodil v zimsko sobo, druga stena pa je bila sveže popleskana v belo. Mize so odstranili, stole pa razporedili v vrste – vsi so gledali proti steni. Za sedeži na majhnem privzdignjenem odru je stal Henry Daunt z nenavadno napravo in s škatlico stekelc.

	Prišlo je veliko ljudi, ki so kramljali med seboj – hlapci in kopači grušča, vse redne stranke s svojimi ženami in otroki, pa tudi številni ljudje iz sosednjih vasi, ki so izvedeli za predstavo. Tudi Armstrong je bil tam z Bess in starejšimi otroki. Bil je nemiren, držal se je resnobno. Vsebino šova je delno poznal, pomagal je namreč pri pripravah. Tudi Robin je bil povabljen, a se ni prikazal, kar ni nikogar presenečalo. Vaughanova nista prišla. Zgodbo sta poznala in strinjala sta se, da se predstave ne bosta udeležila. Konec koncev niso bili prepričani, da bo obrodila želene sadove. Vse nujno sta prispevala, njuna prisotnost pa ni bila najbolj zaželena. Male Margot so vsem postregle z jabolčnikom, točno ob sedmih pa je imel Daunt kratek govor, v katerem se je zahvalil Ockwellovim. Jonathan je ravno hotel zapreti vrata, ko se je vsa zasopla in s pokrito košaro v rokah prikazala Lily White.

	Lily je sedla na pručko čisto zadaj, vsi sedeži so bili zasedeni. Na kolenih je držala košaro, prekrito z rdečim platnom, pod njim se je nekaj premikalo. Na platno je položila roko in pomirila kužka, ki ga je danes popoldan kupila kot darilo za Ann. Kje pa je Ann? Gledala je čez glave občinstva, a prečesala je šele nekaj vrst, ko je svetilka ugasnila in je prostor napolnila tema.

	Zaslišalo se je nemirno presedanje, podrsavanje nog po tleh, šumenje kril, odhrkavanje, potem pa je vse to preglasil klik in sledil je: »Oh!«

	Na beli steni se je prikazal Buscot Lodge, dom Vaughanovih – svetlo kamnito pročelje s sedemnajstimi okni, tako skladno razporejenimi, da so pod sivo streho predstavljala pravo harmonijo. Nekaj ljudi se je ozrlo, da bi videli, kako je slika priletela iz Dauntove naprave na steno, a večina je začarano obsedela.

	Klik. Buscot Lodge je izginil, njegovo mesto sta zavzela Vaughanova. Med njima je bila nemirna podoba – Amelia, stara dve leti. Zaslišalo se je sočutno mrmranje žensk.

	Klik. Smeh – tega pa niso pričakovali. Bil je oglas, napisan z velikimi sijočimi črkami. Ker vsi niso znali hitro brati, je Daunt glasno prebral vsebino, tisti, ki so že prebrali, pa so šepetaje komentirali.

	Stella

	Inteligentna pujsa

	To izjemno nenavadno bitje

	zna črkovati in brati, računati,

	igrati karte in s pomočjo svoje lastne ure

	vsakomur do minute natančno povedati, koliko je ura.

	In tudi

	ve, koliko ste stari.

	In kar je še osupljivejše:

	brati zna misli.

	ŠE VEČ

	Na štiri oči vam bo razkrila prihodnost,

	vključno s finančnim in zakonskim uspehom.



	»To je pujsa s sejma!«

	»Inteligentna? Kaj pa to pomeni?«

	»To je pametna beseda, ki pomeni, da je pametna. Kar bi ti vedel, če bi bil inteligenten.«

	»Brati zna bolje kot jaz!«

	»Ko vsaj ne bi bila tako dobra pri kartah, izgubil sem.«

	»Rekla je, da sem star triinsedemdeset let. Mater, sem bil jezen!«

	»Odšel sem, še preden je začela odkrivati moje misli. Ne dovolim, da bi po mojih mislih brskala pujsa. Nikoli, nikoli, nikoli!«

	»Za zasebni posvet so hoteli cel šiling! Nezaslišano! Le kdo bo potrošil cel šiling za sprejem pri pujsi?«

	Spet se je zaslišal klik, namesto oglasa se je prikazala pujsa. Pravzaprav ni bila Maud, temveč njena hči Mabel, ki se je vsem zdela natanko enaka, razen Armstrongu. Nasproti pujse je sedela mladenka, ki so jo vsi prepoznali.

	»Ruby!«

	Med ljudmi je završalo.

	Na sliki Ruby ponuja šiling, iztegnjena roka v temnem rokavu pa ga hoče vzeti. Ruby gleda pujso naravnost v oči.

	In zdaj se v temi zasliši glas – Rubyjin glas.

	»Napovej mi prihodnost, Stella. S kom se bom poročila? Kje bom srečala tistega, ki bo osvojil mojo roko?«

	Občinstvo je osuplo zajelo sapo, ljudje so se ozirali levo in desno, da bi videli, od kod prihaja glas. Ampak v temi niso mogli videti nikogar in z druge strani sobe se je zaslišala ena od malih Margot, ki je glas posodila pujsi: »Ob zimskem sončevem obratu ob polnoči pojdi v St. John's Lock in poglej v reko. Tam boš videla obraz tistega, ki te bo zaprosil.«

	Klik. V temi se je zalesketala ura. Kazala je polnoč.

	Klik. St. John's Lock – vsi ga poznajo. In tam je Ruby, na vseh štirih strmi v reko.

	»Pa saj ne morem verjeti,« je nekdo pripomnil, vsi drugi pa: »Ššš!«

	Klik. Spet St. John's Lock. Ruby stoji, jezno upira roke v boke.

	»Nič!« se spet zasliši Rubyjin glas. »Čisto nič! Le zloben trik je bil!«

	Tokrat nihče ne išče vira glasu. Preveč zatopljeni so v zgodbo, ki se v čarobni temoti razkriva pred njihovimi očmi.

	Klik. Spet Buscot Lodge.

	Klik. Notranjost otroške sobe. Pod odejo leži majhna deklica.

	Klik. Prostor je še vedno isti, a nad posteljo se sklanja temna podoba, s hrbtom obrnjena proti občinstvu.

	Nihče se niti ne premakne niti ne pisne. Labod zadržuje sapo.

	Klik. Še vedno isti prostor, a tokrat je posteljica prazna. Okno je na stežaj odprto.

	Labod se zdrzne.

	Klik. Pogled na hišo s strani. Do odprtega okna sega lestev.

	Labod zmajuje s svojimi mnogimi glavami.

	Klik. Prizor dveh ljudi od zadaj. On objema njo okrog ramen. Glavo žalostno nagibata drug k drugemu. Nobenega dvoma ni, kdo sta. Gospod in gospa Vaughan.

	Klik. Košček papirja, nekoč pomečkanega, zdaj spet zglajenega.

	Gospod Vaughan,

	1000 funtov za varno vrnitev vaše hčerke.

	Labod ogorčeno prhne.

	»Tiho!«

	Klik. Miza z vrečo denarja.

	Klik. Ista vreča denarja, a tokrat na drugem koncu Radcot Bridgea, le lučaj proč od Laboda.

	Osuplo mrmranje.

	Klik. Gospod in gospa Vaughan čakata pred kaminom. Ura kaže šest.

	Klik. Enaka fotografija, le da je zdaj ura osem.

	Klik. Enajst. Gospa Vaughan naslanja glavo na moževo ramo, obupana je.

	Labod smrka in sočutno hlipa.

	Klik. Osuplost! Spet vznožje Radcot Bridgea – ampak denar je izginil!

	Klik. Od zadaj, gospod in gospa Vaughan sta se zgrudila v objemu drug drugega.

	Labod je na nogah. Zasliši se odkrito jokanje, vzkliki ogorčenosti in zgroženosti. Zaslišijo se grožnje: lomljenje vratu, obešenje, padec z mosta.

	Klik. KDO JE UGRABIL MALO AMELIO?

	Labod obmolkne.

	Klik. Spet zagledajo pujso. Daunt vzame paličico in s snopom svetlobe pokaže na tisto, kar je Labod spregledal – na senco.

	Zasliši se pridušen 'oh'.

	Klik. Prizor se zdi enak. Pujsa Mabel v vlogi svoje mame. A tokrat je slika prirezana, viden je le pujsin rep, v osrednjem delu slike pa je viden dolg plašč, nekaj centimetrov hlač in par konic škornjev.

	Osuplo zajemanje zraka. »Ni pujsa preslepila Ruby! Temveč on!«

	Nekdo je vstal, pokazal s prstom in zavpil: »Torej je on ugrabil Amelio?«

	Laboda je preplavilo razsvetljenje in oglasilo se je sto glasov.

	»Majhen je bil!«

	»In suh kot štil od metle!«

	»Kost in koža!«

	»Ta plašč – v ramenih mu je bil preširok.«

	»In predolg.«

	»Vedno nosi klobuk.«

	»Nikoli ga ne sname.«

	Dobro, spomnili so se ga. Vsi se ga spomnijo. Toda nihče ga ne zna bolje opisati.

	In kdaj so ga nazadnje videli?

	»Pred dvema letoma.«

	»Pred dvema? Prej pred tremi.«

	»Ja, najbrž res.«

	Torej so se sporazumeli. Moški s pujso je bil nizke rasti, nosil je prevelik plašč in širok klobuk in nihče ga ni videl že skoraj tri leta.

	Daunt in Rita sta jih pozorno poslušala, a nič ni kazalo, da bo kdorkoli razkril kaj novega.

	»Bojim se, da smo le tratili čas,« je Daunt zašepetal Riti v uho.

	»Ni še konec. Sledi še drugi del.«

	Medtem ko je prostor polnil hrup ogorčenega občinstva, sta Rita in Daunt smuknila za zastor. Rita je preverila, ali mala Margot in njena hčerka razumeta svojo nalogo, medtem ko je Daunt pregledal naprave, skrite drugod in ki s svojim videzom niso pojasnjevale svoje vloge, bi pa njihov učinek poznal vsak gledališki upravnik ali spiritualist. »Pomignil ti bom, ko bo vse pripravljeno, da odgrneš zaveso, prav?«

	Čisto zadaj v temnem kotu sobe je sedela Lily. Še nikoli ni videla takšnih slik na steni, tako živih in tako nemogočih. Ko je slišala, da bodo zgodbo pripovedovali s pomočjo podob, je pomislila na ilustrirano otroško Biblijo, katere strani je obračala, ko ji je mama brala iz nje. Ni vedela, da bodo slike črno-bele in čisto sploščene kot stisnjeni cvetovi, da bodo prikazane na steni in bile na neki način žive. Z roko se je prijela za vrat, samo strmela je. Srce ji je divje razbijalo, potila se je in trepetala, bila je tako prestrašena, da je izgubljala tla pod nogami. Bila je sredi budne nočne more.

	Ob pozvanjanju vilice po steklu je kar poskočila. Množica je utihnila. Spet so se posvetili prizorišču – ni še bilo konec.

	Namesto klika so zaslišali šumenje zavese, njej najbližji so spremljali premikanje žametnega blaga. Zagledali so obok zimske sobe, od nekod se je pojavila svetloba.

	Ljudje so obračali glave, se vprašujoče spogledovali.

	V zimski sobi je bila deklica. Vendar ni bila običajna deklica. In ni bila fotografija. Dekličini lasje so se premikali, kot bi valovali, tudi bela spalna srajčka je plapolala okoli nje, in kar je bilo še najbolj nenavadno, z nogami se ni dotikala tal, kot bi zrak bil voda, ona pa povsem breztežna.

	»Deklica,« se je zaslišal Rubyjin glas, »me poznaš?«

	Deklica prikima.

	»Veš, da sem Ruby, tvoja nekdanja varuška, ki te je imela rada in lepo skrbela zate?«

	Deklica je spet prikimala.

	Nihče se ni zganil. Zaradi strahu ali pa bojazni, da bodo nekaj zamudili, če se bodo samo premaknili.

	»Sem te jaz odnesla iz posteljice?«

	Deklica je odkimala.

	»Torej te je nekdo drug?«

	Deklica prikima, počasi, kot bi vprašanja prihajala od daleč, z nekega drugega sveta.

	»Kdo je bil? Kdo te je odnesel k reki in te utopil?«

	»Ja, povej nam!« je nekdo zavpil. »Povej nam, kdo je bil!«

	In deklica, njen obraz je bil tako prozoren, da bi lahko pripadal katerikoli punčki, je dvignila roko in s prstom pokazala na občinstvo …

	Kaos. Vik in zmedeni kriki. Ljudje so od osuplosti vstajali in prevračali stole. V medli svetlobi so gledali sem in tja, iskali so tistega, na katerega je kazal prst. Povsod so videli le blede, objokane in prestrašene obraze. Nekdo je omedlel, nekdo je hlipal, nekdo je stokal.

	»Nisem hotela!« je zašepetala Lily, a je zaradi hrupa nihče ni slišal. S tresočimi se rokami in s solzami v očeh je odprla vrata in pobegnila, kot bi ji bila optična iluzija tik za petami.

	*

	Ko so vsi odšli, so se Ockwellovi in Armstrongovi otroci lotili spravljanja krčme v red. Majhen duhec, sicer dokaj robustna Margotina vnukinja, je zazehala, ko so ji slekli belo prosojno oblačilo, potem pa je v coklah skakljala naokrog po sobi. Veliko ogledalo so pospravili v ogromen zaboj, pazljivo in godrnjaje so ga odnesli ven. Sneli so žametno zaveso, jo zložili in spravili v vrečo. Plinsko svetilko so sneli s tropa in element za elementom je izginjala iluzija duha, pospravili so jo in odstranili. Ko so končali in se spogledali, je bil Labod tak kot vsak večer. Z rečmi je izginilo tudi njihovo upanje.

	Robert Armstrong je pobešal ramena, Margot je bila neobičajno tiho. Daunt je prihajal in odhajal, na Kolodij je nosil zaboje in škatle, a bil je tako poklapan, da si ga nihče ni drznil ogovoriti. Rita je obiskala Joeja, bil je v postelji. Pričakujoče jo je pogledal in samo žalostno zamežikal, ko je odkimala.

	Le Jonathan je bil veder kot zmeraj, splošno razpoloženje se ga ni dotaknilo. »Skoraj sem mislil, da je vse resnično,« je po-navljal, »čeprav sem vedel za ogledalo, oblekico in svetilko. Četudi sem vedel, da je Polly. Skoraj sem verjel!«

	Skupaj z ostalimi je razporejal stole, ko pa se je odpravil v temačen kot še po pručko, je vzkliknil. »Ježešna, kdo pa je tebe pustil samega?«

	Pod pručko se je skrival psiček.

	Robert Armstrong je prišel tja in vzel kužka s tal. »Premajhen si, da bi bil sam na tem svetu,« ga je ogovoril, mladiček pa se je stisnil k njemu.

	»Kužek je od tiste ženske, ki je prišla zadnja,« je rekel Daunt. Pobrskal je po spominu, da bi se podrobno spomnil njenega videza.

	»Lily White,« je rekla Margot. »Živi v Košarjevi koči. Sploh nisem vedela, da je prišla.«

	Armstrong je prikimal. »Tega malčka bom odnesel domov. Ni daleč, moja fanta pa še tako ali tako nista pripravljena za odhod.«

	Margot se je obrnila k svoji vnukinji. »No, mala gospodična. Mislim, da je bilo za danes dovolj. Čas je za posteljo.« In deklica je stekla iz sobe.

	»Zgolj iluzija je bila,« je rekel Daunt, »a rezultat ni kaj prida.« Obrnil se je k Ruby, sedela je na zaboju v kotu, komajda je zadrževala solze. »Žal mi je. Upal sem na boljši konec. Razočaral sem te.«

	»Poskusili ste,« je rekla, a solze so ji kljub temu stekle po licih. »Najhuje bo Vaughanovim.«

	O pujsih in kužkih

	Armstrong je dal kužka za plašč, enega gumba ni zapel, da je psiček lahko smrček pomolil ven in dihal nočni zrak. Zadovoljno se je namestil.

	»S teboj grem,« je rekla Rita. »Gospa White se lahko vznemiri ob pogledu na tujca ob tako pozni uri in po tako razburljivem večeru.«

	Molče sta se odpravila proti mostu, vsak po svoje sta razmišljala o razočaranja polnem večeru, ki je stal toliko časa in truda. Prečkala sta reko, polno zvezd, na drugi strani sta morala hoditi zelo previdno, kajti del rečnega brega se je sesul, reka pa je razširila svojo strugo. V temi sta morala paziti na korenine in prepreden bršljan. Skozi šumenje reke sta zaslišala glas.

	»Ve, da sem bila jaz! Nikoli ji nisem hotela nič slabega. Prisežem. Niti lasu na glavi ji ne bi skrivila. Jezna je, ker sem jo odnesla in utopila – s prstom je pokazala name. Pokazala je točno name. Ve, da sem bila jaz.«

	Prisluškovalca sta osuplo strmela v temo, napenjala sta ušesa, da bi bolje slišala. Čakala sta glas druge osebe, s katero se je pogovarjala, vendar glasu ni bilo. Rita je naredila korak naprej, ampak Armstrong je iztegnil roko in jo ustavil. Nekaj sta zaslišala. Pridušeno šnofanje. Glas je pripadal živali. Prašiču.

	Armstrong se je vznemiril.

	»Nikoli mi ne bo odpustila. Kaj naj naredim? Moje hudodelstvo je tako grozno, da mi ne bo nikoli odpuščeno. Sam Bog jo je poslal, da bi me kaznovala. Moram storiti, kar je storil košar, čeprav se bojim. Oh! Ampak moram to narediti in trpeti večne muke, na tem svetu si ne zaslužim niti dneva življenja več …«

	Glas se je zlomil v hlipajoče ihtenje.

	Armstrong je pozorno poslušal žival, ki je odgovarjala Lily. Je to …? Nemogoče. Pa vendar …

	Psiček je bevsknil in ju razkril. Stopila sta iz sence topolov in odšla po pobočju navzgor.

	»Prijatelja sva, gospa White,« je zaklicala Rita. »Kužka sva vam prinesla nazaj, pozabili ste ga v Labodu.« Zagledala je Lilyjino obleko. »Nič hudega mu ni, lepo sva poskrbela zanj.«

	Medtem ko se je Rita približevala Lily, je Armstrong planil naprej in stekel mimo Lily do staje, kjer je padel na kolena v blato, se oklenil rešetke in kriknil: »Maud!«

	Armstrongov obraz sta preplavili ljubezen in nejevera, ni si mislil, da jo bo še kdaj videl. Čeprav je bila starejša in potrta, bolj suha in žalostna – čeprav je njena koža izgubila rožnat sijaj in so njene dlake dobile bakren odtenek – jo je prepoznal. In tudi pujsa ni umaknila pogleda z njega. Če bi obstajala vsaj senca dvoma, ga ne bi dobrodošlo pozdravila, toda v hipu je skočila na noge in veselo zacepetala. Rilec je potisnil skozi rešetko, da jo je lahko počehljal za ušesi. Tako močno je pritiskala ob ogrado, kot bi jo hotela porušiti, da bi prišla čim bliže k svojemu staremu ljubljenemu prijatelju. Maud so se od čustev ob ponovnem snidenju omehčale oči, Armstronga je dušil cmok v grlu.

	»Kaj se ti je zgodilo, ljubezen moja? Kako si pristala tukaj?«

	Iz žepa je potegnil želod in Maud ga je nežno vzela z dlani. To so znali le redki pujsi. Armstrongovo srce je preplavila radost.

	Medtem si je Lily še naprej mela oči in ponavljala: »Nisem hotela! Nisem vedela.«

	Rita je pogledovala od Lily k Armstrongu in pujsu, pa spet k Lily. Kje naj začne?

	»Lily, kaj ste govorili, ko sva prišla? Česa niste hoteli storiti?«

	Kot da je ne bi slišala, je Lily ponavljala: »Nisem vedela!« Rita ji je morala večkrat ponoviti vprašanje, da ga je dojela.

	»Pujsi sem vse povedala,« je smrknila. »Pravi, da moram zdaj vse povedati še župniku.«

	O sestrah in pujskih

	Župnik je v nočni srajci in halji svoje pozne obiskovalce povabil, naj sedejo.

	»V župnišču nisem še nikoli sedela,« je rekla Lily. »Ampak sem prišla priznat, kaj sem naredila, in ker nikoli več ne bom prišla sem, najbrž lahko sedem.« Nervozno se je usedla poleg Rite.

	»Torej, kaj želite priznati?« je vprašal župnik in s pogledom ošinil Rito.

	»Jaz sem bila,« je povedala Lily. Ihtela je vso pot ob reki, zdaj ko je bila v župnišču, ni več premogla solza. »Jaz sem bila. Prišla je iz reke in s prstom pokazala name. Ve, da sem bila jaz.«

	»Kdo je pokazal s prstom?«

	Rita je župniku pojasnila iluzijo, ki so jo pripravili v Labodu, in kaj so z njo hoteli doseči. Potem se je obrnila k Lily. »Ni bilo resnično, Lily. Nismo vas hoteli prestrašiti.«

	»Prej je prihajala v Košarjevo kočo. Prišla je iz reke in s prstom kazala name – bila je resnična, vem, da je bila. Z nje je kapljala voda, deske na tleh so bile mokre. Ker svojega hudodelstva nisem priznala, je prišla v Laboda in zdaj je tudi tam pokazala name. Ve, da sem bila jaz.«

	»Lily, kaj ste storili?« Rita je pokleknila pred Lily, njene roke je vzel v svoje. »Povejte nam.«

	»Utopila sem jo.«

	»Utopili ste Amelio Vaughan?«

	»Ni Amelia, ime ji je Ann!«

	»Utopili ste svojo sestro?«

	Lily je prikimala. »Utopila sem jo! In ne bo mi dala miru, dokler tega ne priznam.«

	»A tako,« je rekel župnik, »potem pa se morate izpovedati. Povejte mi, kaj se je zgodilo.«

	Zdaj ko je ta trenutek dejansko napočil, je bila Lily povsem mirna. Njene solze so se posušile, spregovorila je z jasnim glasom. Lase je imela skuštrane, modre oči na suhem obrazu široko razprte. Ko je v soju sveče pripovedovala svojo zgodbo, je bila videti veliko mlajša.

	»Stara sem bila približno dvanajst let, morda trinajst. Z materjo sem živela v Oxfordu, skupaj z očimom in polbratom. Imela sem mlajšo sestrico, Ann. Na dvorišču smo redili pujske za prodajo, ker pa moj očim zanje ni primerno skrbel, so zboleli. Moja sestrica je bila slabotna. Bila je majhna in čeprav sva jo z mamo imeli radi, je bil očim nad njo razočaran. Želel si je še enega fanta. V njegovih očeh so bili pomembni le sinovi. S sestro nama je očital hrano, ki sva jo pojedli, in bali sva se ga – tudi mama se ga je bala. Sama sem jedla manj, da bi lahko moja sestrica, ki je bila tako krhkega zdravja, pojedla več. Ampak njeno stanje se ni izboljšalo. Nekega dne, ko je moja sestrica bolna ležala v postelji, mi je mama naročila, naj pazim nanjo, medtem ko ji je šla kupit zdravilo. Šla sem nama pripravit hrano, ves čas pa sem poslušala, ali bo sestrica dobila napad kašlja. Moj očim bi se zelo razjezil, če bi vedel, da ji je mama šla kupit zdravilo, bilo je namreč zelo drago in deklice tega resnično niso bile vredne. Bila sem zelo nervozna, tudi mama je bila. Medtem ko mame ni bilo, je v kuhinjo prišel očim. V roki je nosil vrečo, zavezano z vrvico. Povedal mi je, da je en pujsek umrl. Očim mi je naročil, naj grem in vrečo vržem v reko, da ne bo treba kopati luknje in ga zakopati. Bratu sem rekla, da moram pripraviti kosilo in da naj on odnese pujska do reke, a mi je rekel, da me bo očim na smrt pretepel, če ga ne bom ubogala. In sem šla. Sveženj je bil težak. Ko sem prišla do reke, sem ga odložila na strmi rečni breg in ga potisnila, da se je skotalil v reko. Potem sem odšla nazaj domov. Ko sem prišla na našo ulico, so bili vsi sosedje zunaj, vladal je pravi direndaj. Mama je pritekla k meni. 'Kje je Ann?' me je vprašala. 'Kje je tvoja sestrica?'

	'V naši spalnici,' sem odvrnila, ona pa je planila v jok in ponavljala: 'Kje je Ann? Zakaj te ni bilo tukaj? Zakaj nisi pazila nanjo?'

	'Pujsek je poginil,' sem rekla.

	Ko pa so me začeli spraševati, kam sem ga odnesla in kaj sem storila, jim nisem mogla odgovoriti. Od zmedenosti nisem mogla odgovoriti.

	Nato je nekaj sosedov steklo k reki. Jaz sem hotela ostati ob materi, ampak bila je tako jezna name, ker nisem pazila na sestrico, da pri njej nisem našla tolažbe, zato sem se skrila.

	Moj polbrat je znal dobro opazovati. Poznal je moja skrivališča, kamor sem se zatekla, ko je bil očim slabe volje. Našel me je. 'Veš, kaj je bilo v tisti vreči, kajne?'

	'Pujsek,' sem odvrnila, kot sem bila prepričana.

	In potem mi je povedal, kaj sem v resnici naredila. 'V vreči je bila Ann. Utopila si jo.'

	Tisti dan sem pobegnila in vse do tega dne nisem nikomur povedala resnice o svoji sestri.«

	*

	Rita je predlagala, in župnik se je strinjal, da naj Lily to noč prespi v župnijski sobi za goste. Lily je privolila kot majhna deklica.

	Ko je postelja pripravljena čakala in se je Lily namenila gor, Rita pa se je poslavljala od župnika, je s svojim vedrim glasom prvič spregovoril Armstrong.

	»Zanima me … preden se poslovimo …«

	Vsi so ga pogledali.

	»Večer je bil dolg in naporen, še posebej izčrpljiv je bil za gospo White, ampak ali vam lahko postavim eno vprašanje, preden greva?«

	Župnik je prikimal.

	»Lily, kako je moja pujsa Maud prišla v Košarjevo kočo?«

	Zdaj ko je priznala svoj največji zločin, je druge skrivnosti niso več težile. »Victor jo je pripeljal.«

	»Victor?«

	»Moj polbrat.«

	»In kako se piše, vaš polbrat?«

	»Nash. Ime mu je Victor Nash.«

	Ko je zaslišal ime, se je Armstrong silovito zdrznil, kot bi se z lastnim nožem urezal v prst.

	Druga stran reke

	»Nemogoče je, da bi bil v tovarni,« je rekel Vaughan. »Stvari so naprodaj in ljudje prihajajo in odhajajo že več mesecev. Če bi se kdo tam skrival, bi to opazil. Žganjarna ima zelo visoka okna, svetloba bi se videla več kilometrov naokrog. Ne, edini dovolj velik kraj, kjer bi se lahko nekdo nemoteno skrival, je staro skladišče.«

	S kazalcem je pokazal na zgradbo na starem načrtu Otoka žganja.

	»Kje je pristan?« je vprašal Daunt.

	»Na to mesto bo pozoren, če straži. Je pa mogoče na otoku pristati tudi na drugi strani, proč od tovarne in drugih poslopij. Tam bi ga presenetili.«

	»Koliko ljudi imamo?« je vprašal Armstrong.

	»S kmetije in hiše jih lahko zagotovim osem. Lahko jih zberem še več, ampak potem bomo potrebovali več čolnov in bomo sumljivi.«

	»Kolodij lahko sprejme veliko ljudi, vendar bo hrupen in zelo opazen. Edini način je, da nas je malo in da gremo s čolni na vesla.«

	»Torej osem plus mi trije …« Spogledali so se in prikimali. Enajst. Dovolj bo.

	»Kdaj?« je vprašal Vaughan.

	*

	Sredi črne noči je majhna flota čolnov zapustila pristan pri Buscot Lodgeu. Nihče ni spregovoril. Vesla skorajda niso burkala kot črnilo črne reke, ko so se potapljala vanjo. Vesla so ječala in voda je pljuskala v boke čolnov, a te zvoke je pridušilo šumenje reke. Veslači so neopaženo zdrsnili s kopnega v vodo in spet na kopno.

	Na drugem koncu otoka so čolne potegnili iz reke in po strmem pobočju navzgor, kjer so jih skrili pod viseče veje vrb žalujk. Drug drugega so prepoznali po obrisu telesa, kimanje je bilo vse, kar so potrebovali za sporazumevanje, kajti vsak je imel svoja navodila.

	Razdelili so se v dvojice in se razporedili po pobočju, skozi nizko rastje so se odpravili proti tovarni. Daunt in Armstrong edina nista poznala otoka. Armstrong je bil skupaj z Newmanom, Vaughanovim človekom. Odrivala sta veje, se spotikala čez korenine, na slepo sta tavala v temi.

	Ko se je rastlinje zredčilo in sta prišla do potke, sta vedela, da sta blizu tovarne. Držala sta se zidov, odprta dvorišča sta prečkala hitro in neslišno.

	Daunt in Vaughan sta prišla do skladišča. Na eni strani ga je zakrivala visoka tovarna, na drugi gosta drevesa, osvetljenih oken ne bi videl nihče na obeh bregovih reke. Možakarja sta se spo-gledala v temi. Daunt je pokazal na drugo stran. Nekaj se je pre-mikalo med drevesi.

	Ostali so prispeli.

	Armstrong je krenil prvi. Z vso težo se je zapodil v vrata, da so se na stežaj odprla in le napol obvisela na tečajih. Za njim sta vstopila Vaughan in Daunt. Ogledali so si prostor. Povsod je bilo polno steklenic in sodčkov. Smrdelo je po kvasu in sladkorju. Majhen kotel, v katerem je še nedavno gorelo. Stol – prazen. Daunt je potipal blazino.

	»Topla je.«

	»Prekleto!« je vzkliknil Vaughan.

	Zvok. Zunaj. Med drevesi.

	»Tukaj!« so zaslišali krik. Daunt, Vaughan in Armstrong so se pridružili ostalim. Slišalo se je pokanje vejic in šumenje listja, ko so se možje podali na lov, sledili so smeri zvoka. Prerivali so se skozi veje in psovali, ko so se spotikali ob korenine, dokler niso več vedeli, ali sledijo zvoku ali ga povzročajo sami.

	Razporedili so se. Bili so razočarani, a vdali se ne bodo. Prečesali so otok. Pogledali so v vsak grm, med veje vsakega drevesa, preiskali vsak prostor in hodnik vsake stavbe.

	Dva Vaughanova moža sta se približala trnatemu grmu in začela udarjati s palico po njem. Nedaleč proč se je nekaj premaknilo – sklonjena podoba. Iznenada je skočila in s pljuskom izginila.

	»Hej!« sta zavpila, da bi opozorila druge. »V reko je skočil!«

	Ostali so se jima takoj pridružili.

	»Blizu je. Zbezala sva ga iz skrivališča in slišala sva štrbunk.«

	Lovci so opazovali temno reko. Voda se je lesketala, a o njihovem plenu ni bilo ne duha ne sluha.

	*

	Ko se je potopil v reko, je mislil, da ga bo mraz ubil, ko pa je priplaval na površje in ugotovil, da ni mrtev, niti približno, je spoznal, da reka vendarle ni smrtonosna. Znašel se je na kraju, ki je imel svoje prednosti. Kot bi mu bila reka zaveznica.

	Nad gladino se je sklanjala velika veja, lahko se je je oklenil in razmislil. Na otok se ni mogel vrniti. Priti mora na drugo stran. Ampak ko bi se enkrat znašel v osrednjem rečnem toku, bi ga odnesel s seboj, a če bo ves čas plaval proti obrežju, bo nekje našel kraj, kjer bo lahko prišel na kopno.

	Potem …

	Potem bo razmislil, kako naprej.

	Spustil je vejo in se prepustil toku, plaval je proti nasprotnemu bregu.

	Z otoka je zavel krik – opazili so ga. Potopil se je. Ozrl se je navzgor in presenečeno opazoval plešočo svetlobo zvezd. Nebo je bilo posejano z njimi. Mimo njega je plulo na tisoče lunic, podolgovatih kot mlade ribice. Bil je velikan med vilami.

	Iznenada ga je prešinilo, da se mu pravzaprav nikamor ne mudi. Sploh ne drgetam, je pomislil. Skoraj toplo mi je.

	Njegove roke so postale težke. Ni bil prepričan, ali plava ali ne.

	Kadar se mrzla reka ne zdi mrzla, potem vedi, da si v težavah. To je nekje slišal. Kdaj? Že davno.

	Misel mu ni dala miru, obšla ga je zla slutnja. V paniki je hotel zakriliti z rokami, a udi ga niso ubogali.

	Zdaj je predramil reko, zgrabil ga je tok. Voda mu je vdrla v usta. Nad seboj je videl svetleče pikice. Prišlo je spoznanje – na-paka. Planil je proti površju in zatipal plavajoče rastline. Grabil jih je, da bi se potegnil iz reke, a prsti so grabili le prod in blato. Padel je, reka ga je vrtinčila, spet ga je nosila s seboj. Vdihnil je več vode kot zraka in ko je zaklical na pomoč – mu je že kdaj kdo pomagal? Ni bil najbolj izdan človek na svetu? – ko je zaklical na pomoč, so ustnice reke pritisnile ob njegove, s prsti pa ga je zgrabila za nos.

	Večno bo tako …

	Dokler ni začutil, potem ko se ni več mogel upirati, kako ga je nekdo dvignil iz vode, kot bi ne bil težji od vrbinega lista, in ga položil na dno kanuja.

	Tihi? Zgodbe je poznal. Čolnar, ki je tiste, ki se jim je iztekel čas, odpeljal na drugo stran, ostale pa varno rešil iz reke.

	Visoka sklonjena podoba je palico dvignila proti nebu in pu-stila, da ji je zdrsela med prsti, dokler ni zadela rečnega dna, potem pa se z izjemno močjo in elegantno odrinila, da je kanu odbrzel po reki. Victor je začutil silo in se nasmehnil. Rešen sem …

	*

	Polovica mož je bila razporejena na otoku ob točkah, kjer bi lahko splezal iz reke. Ostali so vzeli čolne in se lotili iskanja na reki.

	»Vražje mrzlo je,« je zamrmral Daunt.

	Armstrong je pomočil roko v vodo in jo hitro izvlekel.

	»Iščemo živega človeka ali truplo?« je vprašal.

	»Dolgo ne more preživeti,« je mrko pripomnil Vaughan.

	Zaveslali so okoli otoka, enkrat, dvakrat, trikrat.

	»Dobil je svoje,« je izjavil eden od Vaughanovih mož.

	Ostali so prikimali.

	Lov je bil končan.

	Čolni so zapluli proti pristanu pri Buscot Lodgeu.

	*

	Župnik je pisal vikarju župnije, v katerem je Lily živela z mamo in očimom. Odgovor je prejel zelo hitro. Neki član kongregacije se je živo spominjal dogodkov izpred tridesetih let. Ko je Ann izginila, je zavladal vik in krik. Razširile so se govorice, da je starejše dekle iz zavisti utopilo svojo sestrico. Sosedje so pohiteli k reki, a vreče niso takoj našli. Tudi mati se je pridružila iskanju, takrat pa je prvorojenka pobegnila.

	Nekaj ur kasneje so naleteli na deklico, živo. Našli so jo precej stran od hiše, tako daleč sama ni mogla priti. Bila je vročična. Pomagalo ji ni nobeno zdravilo in nekaj dni kasneje je umrla.

	Tudi vrečo so našli. V njej je bil mrtev pujsek.

	Lily niso našli nikoli. Njena mati je z zlomljenim srcem umrla nekaj let pozneje. Njenega očima so obesili zaradi zločinov, ki niso bili povezani s to družino, polbrat pa je bil pridanič, ki ni mogel obdržati nobene službe. Zanj že nekaj let niso slišali.

	»Ničesar niste zakrivili,« je župnik rekel Lily.

	Rita je objela skesano žensko. »Polbrat vas je pretental, iz ljubosumja, ker je zlobnega srca. Vedel je, da ste nedolžni, a je hotel, da vsa ta leta verjamete, da ste krivi za sestrino smrt. Niste utopili svoje sestrice.«

	»Zakaj pa je potem prišla Ann iz reke v Laboda?«

	»To ni bila Ann. Ann je mrtva. Ni jezna na vas, počiva v miru. V Košarjevi koči vas je tlačila mora, kar ste videli v Labodu, je bila iluzija. Utvara z ogledalom.«

	»In zdaj, ko se je vaš polbrat utopil,« je župnik rekel Lily, »se vam ni treba bati ničesar več. Lahko imate svoj denar in se preselite sem na toplo, v župnišče.«

	Ampak Lily je o rekah vedela več kot drugi – vedela je, da je utopitev veliko zapletenejša stvar, kot pa so menili ljudje. Utopljeni Victor zanjo ni bil nič manj pošasten od živečega. Jezen bo nanjo, ker ga je izdala, in s tem, da bi odšla od tam, kjer jo bo lahko našel, ga ni hotela še bolj razbesneti. Morala se je samo spomniti, kako je bilo, ko jo je Victor našel pri gospodu Whitu in kaj se je zgodilo takrat. Gospoda Whita so našli mrtvega, njo pa je tako silno pretepel, da je bil čudež, da ni umrla še sama. Ne, ni si ga drznila razjeziti.

	»Raje bom ostala v Košarjevi koči,« je odvrnila. Župnik jo je poskušal prepričati, pridružila se mu je tudi Rita, a z vztrajnostjo ponižnih je dosegla svoje.

	*

	Ko je Armstrong prišel v Košarjevo kočo, da bi odpeljal Maud, je ugotovil, da je breja. V tako občutljivem stanju je ni hotel premikati. Vedel je, da bo zanjo dobro poskrbljeno.

	»Boste pazili nanjo, gospa White, dokler ne povrže?«

	»Seveda. Pa Maud? Si sploh želi ostati?«

	Maud ni imela nič proti in tako je ostala.

	»Ko jo bom odpeljal domov, vam bom v zameno dal pujska.«





5

	Nož

	Kokoši so zmedeno tekale sem in tja, mačka se mu je izognila, ko jo je hotel pobožati in se vsa nesrečna vlekla ob zidu, prašiči pa so zlovešče buljili vanj. Armstrong se je namrščil. Kaj se dogaja? Le dve uri ga ni bilo, ogledati si je šel krave, ki so bile naprodaj.

	Druga najstarejša hči je pritekla iz hiše in se mu vrgla v naročje, zdaj je bil prepričan, da se je zgodilo nekaj slabega. Bila je preveč zadihana, da bi lahko govorila.

	»Robin?« je vprašal.

	Prikimala je.

	»Kje je tvoja mama?«

	Pokazala je proti kuhinjskim vratom.

	Kuhinja je bila v razsulu. Na štedilniku je silovito vrela juha, na marmorni plošči je ležalo testo. Bess je stala za gugalnikom in se ga krčevito oklepala. Zdela se je zaščitniška. V gugalniku je sedela najstarejša hči, sključena in bleda. Roke je imela prekrižane na prsih in držala se je za vrat. Okoli nje so čepeli trije najmlajši otroci in jo vlekli za krilo.

	Ko je Armstrong vstopil, je Bess olajšano spustila gugalnik in ga zaskrbljeno pogledala. S kretnjo ga je opozorila, naj molči.

	»Nate,« je rekla najmlajšim, ki so se držali sestrinega krila, »tole odnesite prašičem.« Olupke je dala v skledo in jo podala najstarejšemu otroku. Otroci so še zadnjič sočutno pobožali sestro po kolenu, potem pa so storili, kot jim je bilo naročeno.

	»Kaj je hotel?« je vprašal, takoj ko so se zaprla vrata.

	»Kot ponavadi.«

	»Koliko?«

	Povedala mu je znesek, Robert se je zdrznil. Močno je prekašal običajno vsoto.

	»V kakšnih težavah pa je, da potrebuje toliko denarja?«

	Bess je zamahnila z roko. »Saj veš, kakšen je. Nenehno laže. Dobra naložba, enkratna priložnost v življenju, posojilo do naslednjega tedna … Mene ne more preslepiti, to ve. Lepo besedičenje pri meni že dolgo ne deluje več.« Namrgodila se je. »Ampak danes ne bi mogel zavesti nikogar. Bil je čisto brez sape. Sploh ni mogel biti pri miru, čim prej je hotel dobiti denar in oditi. Nenehno je hodil k oknu, bil je ves na trnih. Svojega brata je hotel poslati k ograji, da bi stražil, a mu nisem pustila iti. Kmalu je prenehal lagati in začel vpiti: 'Daj mi že enkrat denar, si me slišala? Ali pa je po meni!' Po mizi je tolkel s pestmi, rekel je, da sva za vse kriva midva in če ne bi deklice vrnila Vaughanovima, ne bi bil stisnjen v kot. Glas se mu je tresel. Nečesa se boji.

	'Kaj za božjo voljo se ti je zgodilo, da si takšen?' sem ga vprašala in rekel je, da ima nekoga za petami. Nekoga, ki se ne bo ustavil, dokler ne bo dobil, kar hoče.«

	»'Grozijo mi',« je iz gugalnika dodala Susan. »'Če mi ne boš dala denarja, sem mrtev.'«

	Armstrong se je podrgnil po čelu. »Susan, ta pogovor ni primeren zate. Pojdi v salon, z materjo pa se bova pogovorila.«

	Hči je pogledala mater.

	»Povej mu, mama,« je rekla.

	»Denarja mu nisem hotela dati. Izrekel mi je grde besede.«

	»Rekel ji je, da je bila vedno proti njemu. Rekel ji je, da je nenaravna. Govoril je o stvareh pred vajino poroko …«

	»Susan je vse slišala. Takrat je prišla v kuhinjo.«

	»Hotela sem mu povedati, naj se ne jezi na mamo. Hotela sem …« Zajokala je.

	Bess je hčerki na rame položila roke.

	»V hipu se je obrnil. Zgrabil je tvoj nož na stojalu za vrati. Zgrabil je Susan …«

	Armstrong je okamnel. Nož za vrati je bil namenjen klanju in nikoli ga ni pospravil, če ni bil oster kot britev. Pogledal je hčer in šele sedaj je doumel, da se drži sključeno in da je prestrašena.

	»Rešila bi se,« je rekla Susan, »bi, ampak …«

	Robert je prečkal kuhinjo in prijel hčerino roko, odmaknil ji jo je z vratu. Na vrat si je pritiskala robec, bil je krvav. Na koži je imela živo rdečo črto, dovolj globoko, da je krvavela, le centimeter proč od glavne žile. Armstrongu je zastal dih.

	»Mama je zakričala in pritekla sta fanta. Ko ju je zagledal, se je ustavil – velika sta kot on in močna, in bila sta dva. Njegov prijem je popustil in izvila sem se …«

	»Kje je zdaj?«

	»Odšel je k staremu hrastu, nizvodno, blizu Otoka žganja. Rekel je, naj ti povem, da ga boš našel tam,« je mrko odvrnila Bess.

	Susan se je oklenila njegove roke, drhtela je. »Moraš prinesti denar, sicer bo pogubljen. Tako sporočilo je pustil.«

	Armstrong je odšel iz kuhinje. Slišali sta odpiranje in zapiranje vrat kabineta. Ko se je vrnil, si je zapenjal plašč.

	»Oče, prosim, ne hodi!«

	Hčeri je na glavo položil roko, poljubil ženo na sence in brez besed odšel. Komaj so se vrata zaprla, že so se spet odprla. Segel je za vrata. Etui je bil tam, a bil je prazen.

	»Še vedno ga ima,« je rekla Bess.

	V odgovor so se samo zaprla vrata.

	*

	Občasne plohe čez dan so se vdale enakomernemu in vztrajnemu dežju. Vsaka kapljica vode, najsi je padla v reko, na polje ali streho, na list ali moža, je imela zven, vsak pa je bil drugačen od drugega. Skupaj so tvorili odejo mokrih zvokov, ki je obdajala Armstronga in Fleeta in ju osamila od vsega drugega.

	»Saj vem,« je jezdec rekel konju in ga potrepljal. »Tudi jaz bi bil raje na suhem, a kar se mora, se mora.«

	Potke so bile luknjaste in posute s kamni. Fleet je pazil, kod je stopal in se izogibal oviram. Tu in tam je dvignil glavo in povohal zrak, od vznemirjenosti je imel našpičena ušesa.

	Armstrong je bil globoko zamišljen.

	»Le zakaj potrebuje toliko denarja?« je glasno razmišljal. »In zakaj zdaj?«

	Kjer so bile potke razmočene, je skozi dež brizgalo tudi blato.

	»Svojo sestro! Svojo lastno sestro!« je vzkliknil Armstrong in zmajeval z glavo, Fleet pa je sočutno zahrzal. »Včasih pomislim, da ne morem storiti ničesar več. Otrok ni prazna posoda, Fleet, ki bi jo starši lahko napolnili po lastnih željah. Rodijo se z lastnim srcem in ni jih mogoče spremeniti, ni važno, s koliko ljubezni jih zasipljemo.«

	Dirjala sta naprej.

	»Kaj še bi lahko storil? Kaj sem spregledal? Kaj?«

	Fleet je stresel glavo, da so kapljice poletele z vajeti.

	»Rada sva ga imela. A ni tako? Jemal sem ga s seboj in mu razkazoval svet. Naučil sem ga vsega, kar znam … naučil sem ga ločiti, kaj je prav in kaj narobe. To sem ga jaz naučil, Fleet. Ne more reči, da ni vedel.«

	Fleet se je v temi prebijal naprej, Armstrong je zavzdihnil.

	»Ti ga nisi nikoli sprejel, kaj? Namerno tega nisem hotel opaziti. Kako si potisnil ušesa nazaj in trznil, ko se ti je približal. Kaj ti je storil? O njem nisem hotel slabo razmišljati in tega tudi sedaj nočem, ampak niti oče ne more večno mižati na eno oko.«

	Armstrong si je obrisal mokre oči.

	»Le dež je,« si je rekel, čeprav je stiskanje v grlu trdilo drugače. »In potem je tukaj še ta deklica. Ne vem, kaj naj si mislim, Fleet. V kaj se je zapletel? Noben oče se ne bi obiral tako dolgo. Kakšen oče ne prepozna svojega otroka? Deklica ni njegova in to je vedel od vsega začetka. Za kaj je torej šlo? Misliš, da mi bo povedal, kaj ga muči? Kako naj popravim stvari, če jih ne poznam? Zveže mi roke za hrbet, potem pa se pritožuje, da mu ne pomagam.«

	Občutil je težo v žepih. Denarnico je napolnil z denarjem iz sefa, bila je težka.

	Fleet se je ustavil. Nervozno se je prestopal na mestu in se preplašeno stresal.

	Armstrong je pogledal naokrog, iskal je pojasnilo. Ampak videl je le temo. Dež je spral vse vonje in pridušil ostale zvoke. Človeški čuti mu niso razkrili ničesar.

	V sedlu se je nagnil naprej. »Kaj je, Fleet?«

	Konj se je spet nemirno prestopil, tokrat je uzrl vodo pod njegovimi nogami. Armstrong se je spustil s konja, voda mu je segala čez rob škornjev.

	»Poplava. Zgodilo se je.«

	Začelo in končalo se je v Labodu

	Deževalo je več tednov skupaj. Ljudje so imeli dela vrh glave, da bi se zaščitili pred poplavo, prav tako so se morali pripraviti na rečne cigane. To je bil namreč njihov čas, ko so prišli po reki navzgor in majcena poplava jih ne bi ustavila. Pravzaprav bi jim samo še pomagala, da pridejo bliže njihovi lastnini, hišam in kočam, poslopjem, skednjem in hlevom. Vsak stroj in napravo so morali pospraviti v notranjost, zakleniti vsaka vrata. Cigani so si postregli z vsem, kar ni bilo zavarovano, četudi se je zdelo, da jim reč ne more koristiti. Cvetlični lonec na okenski polici ni bil varen pred njimi in slabo se je pisalo vrtnarju, ki ni pospravil motike ali grabelj. Še več, bil je zimski sončev preobrat, obletnica, ko se je pojavila deklica. Najpomembnejša od vsega pa je bila Helena – zadnje dni nosečnosti se je komaj premikala. Ampak Vaughanovi možje so naredili vse, kar je bilo mogoče. Vaughan se jim je zahvalil in odšel k ženi.

	»Tako sem utrujena,« je rekla, »toda pridi z nama na vrt, preden slečeš plašč. Radi bi videli reko.«

	»Deset metrov vrta je že poplavljenega, za deklico je v temi nevarno.«

	»Povedala sem ji, da bo reka morda prišla na vrt in čisto navdušena je. Rada bi jo videla.«

	»Prav. Kje pa je?«

	»Zaspala sem na kavču. Verjetno je odšla v kuhinjo h kuharici.«

	Odšla sta v kuhinjo, ampak tam je ni bilo.

	»Mislila sem, da je z vami,« je rekla kuharica.

	Vaughan in Helena sta se zaskrbljeno spogledala.

	»Reko je šla gledat. Tam jo bova našla.« Čeprav je Helena besede izrekla prepričljivo, se ji je glas nekoliko tresel in razkrival dvom.

	»Ti ostani tukaj, sam bom hitrejši,« je rekel njen mož in stekel iz sobe, toda Helena mu je sledila.

	Napredovala je počasi. Trata je bila razmočena, obilen dež je s potk spral prod. Pelerine si zaradi prevelikega trebuha ni mogla zapeti in mrzel dež jo je premočil do kože. Pomislila je, da je morda precenila svoje moči. Za nekaj trenutkov se je ustavila in počivala, potem je šla naprej. Predstavljala si je, kaj bo zagledala – deklico, ki kot začarana stoji ob robu vode, ki se vztrajno dviga. Ko je prišla do odprtine v živi meji, od koder se je videla reka, je obstala. Zagledala je svojega moža, ki je stresal z glavo, krilil z rokami in nekaj hitro govoril vrtnarju in še dvema možakoma, ki so resnobnih obrazov prikimavali, potem pa hitro stekli proč.

	Heleno je preplavila vročina, srce ji je divje razbijalo. Stekla je in klicala moža. Obrnil se je in razširil oči, ko ji je spodrsnilo v blatu, do nje pa je prišel še ravno pravi čas, da je ublažil padec, Helena pa je zakričala od bolečine.

	»V redu je, obvestil sem jih. Iščejo jo. Našli jo bomo.«

	Vsa zasopla je prikimala. Bila je bleda kot stena.

	»Kaj je? Gleženj?«

	Odkimala je. »Otročiček.«

	Vaughan je s pogledom ošinil vrt, preklinjal se je, ker je vse može poslal iskat deklico. Premeril je razdaljo do hiše, spolzke potke, temo. Bo zmogel? Druge poti ni. Naprtal si jo je v naročje in se pripravil.

	»Hej!« se je zaslišalo, in potem še glasneje: »Heeej!«

	Po prostrani vodi je spokojno plul Kolodij.

	Ko je bila Helena varno na krovu in so spet pluli, mu je Daunt povedal: »Rita je v Labodu. Heleno bom odpeljal tja, potem pa se bova vrnila in šla iskat deklico.«

	»Je Ritina koča poplavljena?«

	»Ja, ampak ni samo to … Za Joeja gre.«

	*

	V Labodu je bilo zelo malo pivcev. Že res, da je bil zimski sončev obrat, ampak poplava je vendarle poplava in vsake mlade roke so prišle prav: vrata je bilo treba obiti z deskami, lahko in premično pohištvo znositi v zgornje nadstropje, odpeljati živino na griče … V krčmi so bili le tisti, ki niso zmogli omejiti rečne škode – stari in šibki in tisti, ki so bili že opiti, ko je prišla povodenj. Zgodb niso pripovedovali. Joe, pripovedovalec zgodb, je umiral.

	V svoji postelji v majhni sobici na varnem pred poplavo, a še vedno v Labodu, se je Joe utapljal. Med silovitim hlastanjem za zrakom je spuščal mrmrajoče zvoke. Ustnice je premikal brez prestanka, a podvodni zvoki so ostali nerazločni. Kremžil se je in izrazito grbančil obrvi. Zgodba je bila napeta, a slišati je ni mogel nihče.

	Joejeve hčerke so izmenično hodile k njemu in nazaj v zimsko sobo. Danes so bile male Margot brez svojih vedrih nasmeškov, bile so enako žalostne kot njihova mati, ki je sedela ob postelji in držala Joejeve roke v svojih.

	Bil je trenutek, ko se je zdelo, da je Joeju uspelo priplavati na površje. Napol je odprl oči in izrekel nekaj zlogov, preden se je znova potopil.

	»Kaj je rekel?« je osuplo vprašal Jonathan.

	»Poklical je Tihega,« je hitro in mirno odvrnila njegova ma-ma, hčere pa so prikimale. Tudi one so slišale.

	»Naj grem ponj?«

	»Ne, Jonathan, ni treba,« je rekla Margot. »Prihaja.«

	Vse to je slišala tudi Rita, ki je stala ob oknu in gledala veliko jezero, ki je obdajalo Laboda – voda je bila oddaljena le nekaj metrov, Laboda je spremenila v otok.

	Zagledala je Kolodij. Videla je Daunta, ki je z barke spustil čoln. Heleni je pomagal vanj in odveslal proti vhodu. Rita je ves čas skrbno spremljala Helenino stanje, vedela je, koliko je ura.

	»Margot, gospa Vaughan je prišla. Očitno bo rodila.«

	»Še dobro, da nas je veliko v hiši. Moje punce so matere. Pomagale ti bodo.«

	Ob Heleninem prihodu je kar završalo, Daunt pa je Rito potegnil na stran.

	»Deklica je pogrešana.«

	»Ne!« V želodcu je začutila takšen pritisk, da se je prijela za trebuh.

	»Rita, si v redu?«

	Napela je vse sile in se zbrala. Joe je umiral, na poti je bil dojenček.

	»Od kdaj? Kje so jo nazadnje videli?« Daunt ji je povedal tisto malo, kar je vedel.

	Ena od malih Margot je poklicala Rito, potrebovala je napotke.

	Rita je bila bela v obraz. Na njem je bilo toliko groze, da si ga Daunt vsaj enkrat ni želel fotografirati.

	»Iti moram, Joe in Helena me potrebujeta. Ampak, Daunt …« Obrnil se je in ujel njene zadnje, a pomenljive besede: »Moraš jo najti!«

	Naslednje ure so bile zelo dolge, a tudi zelo kratke. Medtem ko je vsenaokrog brezbrižno ležala voda, so imele ženske v Labodu polne roke dela z umiranjem in rojevanjem. Na eni strani stene se je Helena borila, da bi na svet spravila otroka, na drugi strani se je Joe boril, da bi se od sveta poslovil.

	Male Margot so storile vse potrebno, da bi se življenje lahko začelo in končalo. Nosile so vodo in čiste rjuhe, nosile drva in kurile, prižigale sveče in nosile pladnje hrane, čeprav ni nihče imel teka, ob vsem tem pa so jokale in tolažile, mirile in skrbele za udobje.

	Rita je hodila sem in tja, naredila je vse potrebno. Na hodniku med dvema sobama je bil Jonathan, nemiren in prestrašen.

	»So jo našli, Rita? Kje je?« je hotel vedeti vsakič, ko je odšla od Helene.

	Predali so se času. Minile so ure, ki bi lahko bile minute, in potem je Rita slišala Margot reči: »Tihi prihaja, Joe. Zbogom, ljubezen moja.«

	Rita se je spomnila besed, ki jih je pred skoraj letom dni slišala v Labodu: »Človeku moram samo pogledati v oči, da se prepričam, da jih je zapustil vid.« Vid je zapustil Joeja.

	»Moli za nas, Rita, boš?« jo je prosila Margot.

	Rita je zmolila in ko je končala, je Margot spustila Joejevo roko. Sklenila je roki in si jih položila v naročje. Dvema solzama je dovolila steči, iz vsakega očesa eni.

	»Ne meni se zame,« je rekla Riti. »Nadaljuj svoje delo.«

	Sledile so minute, ki bi lahko bile ure, in na drugi strani zidu je naposled napočil popadek, ki je na svet pripeljal otroka, ki je pristal v Ritinih rokah.

	»Oh!« so presunjeno šepnile male Margot. »Kaj pa je tole?«

	Rita je presenečeno mežikala.

	»Za to sem že slišala, a videla nisem še nikoli. Plodovnica ni odtekla. Še vedno ga obdaja.«

	Popolni dojenček je bil v podvodnem svetu. Majhne oči je imel zaprte, z ročicami je bredel po tekočini in zasanjano odpiral in zapiral drobcene pesti. V membrani, polni vode, je plaval v snu.

	Rita se je s konico noža dotaknila prozorne membrane, voda se je razlila.

	Dojenček, fantek, je hkrati odprl oči in usteca, ves presenečen je odkril zrak.

	Očetje in sinovi

	Fleetova kopita so pljuskala po vodi. V temini noči se je kot dimno steklo lesketala vodna gladina, ki ju je obdajala z vseh strani. Armstrong je pomislil na vsa majhna bitja – miši, voluharje in podlasice – upal je, da so se zatekla na varno. Pomislil je na ptice, nočne lovce, ki so ostale brez hrane. Pomislil je na ribe, ki so odtavale od glavnega toka in so se zdaj prebijale skozi potopljene trave v le nekaj centimetrov globoki vodi, ki so si jo delile z njim in konjem. Upal je, da ne bosta poteptala nobene izgubljene živalce. Upal je, da bo z vsemi vse v redu.

	Prispela sta do hrasta blizu Otoka žganja.

	Zaslišal je zvok. Obrnil se je in ob deblu se je prikazala temna silhueta.

	»Robin!«

	»Dolgo je trajalo!«

	Armstrong je razjahal.

	V poltemi je njegov sin sključeno stal, treslo ga je od mraza, suknjič si je stiskal tesno skupaj. Besede je izrekel predrzno, a glas mu je rahlo trepetal.

	Armstronga je takoj preplavilo sočutje, a spomnil se je okrvavljene črte na hčerinem vratu. »Svojo lastno sestro,« je mrko rekel in zmajal z glavo. »Ne morem verjeti …«

	»Mama je kriva,« je odvrnil Robin. »Če bi me poslušala, se to ne bi nikoli zgodilo.«

	»Svojo mater kriviš?«

	»Krivim jo za veliko stvari in, ja, tudi za tole.«

	»Kako lahko kriviš njo? Tvoja mati je najboljša ženska na svetu. Čigava roka je držala nož na Susaninem vratu? Čigava roka ga še vedno drži?«

	Tišina. Potem pa: »Si prinesel denar?«

	»Kasneje bo čas za pogovor o denarju. Najprej se bova pogovorila o drugih stvareh.«

	»Ni časa. Daj mi denar, da lahko grem. Niti minute ne smem izgubiti.«

	»Čemu ta naglica, Robin? Kdo te lovi? Kaj si storil?«

	»Dolgovi.«

	»Sam poplačaj svoje dolgove. Vrni se na kmetijo in delaj kot tvoja brata.«

	»Na kmetijo? Ti lahko vstajaš ob petih zjutraj, da v mrazu in temi nahraniš prašiče. Jaz sem ustvarjen za boljše življenje.«

	»Kdorkoli ti je že posodil denar, nekako se boš moral z njim dogovoriti. Toliko denarja nimam.«

	»Ne govorim o gosposkem posojilu. Ne gre za bankirja, ki se je pripravljen pogajati.« Zaslišal se je zvok, lahko bi bil stok ali smeh. »Denar mi posoja že nekaj mesecev in če mu ga nocoj ne bom vrnil, me bo poslal rakom žvižgat. Pšt!«

	V temi sta napenjala ušesa. Nič.

	»Daj mi denar. Če ne bom nocoj odšel …«

	»Odšel kam?«

	»Proč. Kamorkoli. Kjer me nihče ne pozna.«

	»In za seboj boš pustil toliko odprtih vprašanj?«

	»Ni časa!«

	»Robin, povej mi resnico o svoji ženi. Povej mi resnico o Alice.«

	»Je sploh važno? Mrtvi sta! Konec je. Ni ju več.«

	»Ti ni niti malo žal? Ničesar ne obžaluješ?«

	»Mislil sem, da ima denar. Rekla je, da si bosta njena starša premislila. Da bosta poskrbela za naju. Namesto tega pa se je spremenila v mlinski kamen okrog mojega vratu. Mrtva je in utopila je najino hčerko. Večni mir obema.«

	»Kako lahko tako govoriš?«

	Suhcena, drhteča podoba je otrpnila.

	»Si slišal?« je zelo tiho zamrmral Robin.

	»Ne.«

	Njegov sin je nekaj trenutkov pozorno poslušal, potem je spet pogledal Armstronga. »Če še ni tukaj, bo kmalu prišel. Daj mi denar in mi pusti oditi.«

	»Kaj pa deklica iz Laboda? Tista, ki je ne priznaš za svojo in se ji tudi ne odpoveš? In šarada na sejmu? Pojasni vse to.«

	»Enako kot vedno! Me še ne poznaš? Tista stvar, ki ti visi za pasom.«

	»Si hotel zaslužiti z njo?«

	»Od Vaughanovih. Od trenutka, ko sem tisto noč vstopil v Laboda, je bilo jasno, da Vaughan ve, da ni njegova hči. Bilo bi nemogoče. To je vedel on in to sem vedel jaz. S tem bi se lahko okoristil, potreboval sem le čas za razmislek, zato sem omedlel – vsaj oni so tako mislili. Hotela sta deklico in imela sta denar. Jaz sem hotel denar in lahko bi zahteval deklico.«

	»Hočeš reči, da bi jo zahteval le pod pretvezo, da bi jo lahko prodal?«

	»Vaughan je že hotel plačati, ker pa je mama deklico poslala nazaj, po tem ni bilo nobene potrebe več. In v zahvalo njej sem se znašel v dolgovih.«

	»Ne govori grdo o svoji materi. Učila te je, kaj je prav in kaj narobe. Če bi ji bolje prisluhnil, bi bil danes boljši človek.«

	»Toda sama ni ravnala prav, kaj? O tem je samo govorila. Bil bi boljši človek, če bi bila ona boljša ženska. V mojih očeh je ona odgovorna.«

	»Pazi na svoje besede, Robin.«

	»Poglej nas tri! Ona je tako bela in ti si tako črn. Poglej mene! Vem, da nisi moj oče. Že kot deček sem vedel, da nisem tvoj otrok.«

	Armstrong je za hip ostal brez besed.

	»Rad sem te imel kot svojega otroka.«

	»Pretentala te je, kajne? Noseča je bila z drugim moškim in obupano se je hotela poročiti, ampak le kdo bi hotel šepavo in škilavo žensko za ženo? Otrokov oče prav gotovo ne. Potem pa si prišel ti. Črn kmet. Zapeljala te je, kajne? Kakšna kupčija! Bela nevesta za črnega kmeta – jaz pa sem prišel osem mesecev kas-neje.«

	»Motiš se.«

	»Nisi moj oče! To sem vedno vedel. In vem, kdo je v resnici moj oče.«

	Armstrong se je zdrznil. »Veš?«

	»Se spomniš, ko sem zlomil ključavnico na predalniku in ukradel denar?«

	»Želim si, da bi lahko pozabil.«

	»Takrat sem videl pismo.«

	Armstrong ga je zmedeno gledal, a se je hitro ovedel. »Pismo lorda Emburyja?«

	»Pismo mojega očeta. V katerem piše, kaj naj dobi njegov sin. Denar, za katerega sta me z materjo prikrajšala, jaz pa sem vama ga ukradel.«

	»Tvoj oče …«

	»Tako je. Vem, da je lord Embury moj oče. To vem, odkar sem bil star osem let.«

	Armstrong je odkimaval. »On ni tvoj oče.«

	»Prebral sem pismo.«

	Armstrong je spet odkimal. »On ni tvoj oče.«

	»Pa saj imam vendar pismo!«

	Armstrong je še tretjič odkimal in odprl usta, da bi ponovil besede, ko so v mokrem zraku zazvenele iz drugih ust: »On ni tvoj oče!«

	Robert Armstrong se je zdrznil, glas je od nekod poznal.

	Robin se je obupano spačil.

	»Tukaj je!« je pridušeno zastokal.

	Ozirala sta se naokrog, a v temi nista razločila ničesar. Za vsakim deblom in grmovjem bi se lahko nekdo skrival, v črni mokroti bi se lahko skrivala množica prikazni. Naposled so njune strmeče oči le zagledale obris. Napol voden, napol črn, ki je bredel proti njima. Na gladini je plaval velik plašč, obraz mu je zakrival širok klobuk.

	Pljusk za pljuskom se je približeval Robinu.

	Mladenič je stopil korak nazaj, a z zastrašujoče podobe ni mogel umakniti pogleda.

	Ko je bil moški – kajti bil je moški – le še meter proč od Robina, se je ustavil, obsijala ga je mesečina.

	»Jaz sem tvoj oče.«

	Robin je odkimal.

	»Sin, me ne prepoznaš?«

	»Poznam te.« Robinu se je tresel glas. »Si nizkotna baraba, ki se preživlja z nožem in zločini. Vem, da si šarlatan in zmikavt, lažnivec in še kaj hujšega.«

	Možakarjeve ustnice so se razlezle v ponosen nasmešek.

	»Pa me resnično pozna!« je rekel Armstrongu. »In vidim, da si me prepoznal tudi ti.«

	»Victor Nash,« je mukoma izustil Armstrong. »Ko sem te pred tolikimi leti nagnal s svoje kmetije, sem upal, da te ne bom nikoli več videl. Si kot smola, ki se nenehno vrača, in niti malo mi ni bilo žal, ko sem mislil, da si utonil.«

	Victor je nagnil glavo. »Utonil? Ni še moj čas. Živim za to, da zahtevam, kar je moje. Dolgujem ti zahvalo, Armstrong, ker si vzgojil in izobrazil mojega sina. Ali ne zna po vseh teh šolah imenitno govoriti? Le prisluhni mu, sam ga včasih sploh ne razumem, ko začne razpredati po latinsko in grško in z dolgimi besedami, ki jih nihče ne pozna. Pa tudi pisati zna zelo lepo. Le opazuj ga s pisalom v roki in videl boš, kako hitro zna zapisati svoje misli, in to brez vsake packe! Poglej si te čudovite kodre in imenitna oblačila – kot slika je. In kako se zna vesti! Nihče mu ne more oporeči prav ničesar – je najimenitnejši med najimenitnejšimi gospodi. Ponosen sem na svojega sina, resnično sem! V njem se prepleta vsa moja dediščina – vse moje prevare in zločini – a ni lep? Dobro si odigral svojo vlogo, Armstrong. Iz njega si naredil prefinjenega gospoda.«

	Robin je zadrhtel.

	»Ni res!« je zavpil možu in se obrnil k Armstrongu. »Povej mu, da ni res. Povej mu, kdo je moj oče.«

	Moški se je zarežal.

	»Res je,« je Armstrong rekel Robinu. »Ta možakar je tvoj oče.«

	Robin je samo strmel. »Ampak lord Embury …«

	»Lord Embury!« je posmehljivo ponovil moški. »Lord Em-bury. Sicer je res nekomu oče, kaj, Armstrong? Zakaj mu ne poveš?«

	»Lord Embury je moj oče, Robin. Ko je bil zelo mlad, se je zaljubil v mojo mater, bila je služkinja. O tem govori pismo, ki si ga našel v predalu. Gre za dogovor, ki ga je sklenil, da bi poskrbel za mojo prihodnost. Jaz sem Rob Armstrong, ki ga omenja pismo.«

	Robin je osuplo strmel v Armstronga.

	»Potem moja mati …«

	»Nedolžnost ji je vzela najnizkotnejša baraba in jaz sem storil vse, da sem popravil krivico, ki jo je utrpela. In po najboljših mo-čeh sem poskrbel zate.«

	»Ja, ja, dovolj o tem. Prišel sem ponj. Čas je, da gre z mano. Ti si ga imel petindvajset let, zdaj pa je čas, da se pridruži svojemu pravemu očetu. Je tako, Rob?«

	»Da bi šel s tabo? Misliš, da bom šel s tabo?« Robin se je zasmejal. »Zmešan si.«

	»Ah, fant, vendar moraš. Družina je družina. Ti in jaz sva sorodnika. Z mojimi spletkarskimi sposobnostmi in tvojim sijajnim videzom, z mojo podlostjo in tvojo imenitnostjo lahko storiva karkoli! Šele začela sva. In kar sva začela, morava nadaljevati. Skupaj, fant moj, lahko delava čudeže. Po vsem tem čakanju je končno napočil čas!«

	»S teboj nočem imeti nobenega opravka!« je bevsknil Robin. »Pusti me pri miru! Nikoli te ne bom priznal za svojega očeta in nikoli ne bom izrekel, da sem tvoj sin. Če boš to povedal komurkoli, bom … bom …«

	»Kaj boš, Robin, fant moj? No, kaj?«

	Robin je sopel.

	»Kaj vem, Robin? Povej. Kaj vem o tebi, česar ne ve nihče drug?«

	Robin je otrpnil. »Če bo po meni, bo tudi po tebi!«

	Možakar je počasi prikimal. »Tako je.«

	»Sebe ne boš ogrozil.«

	Moški se je zazrl v vodo. »Kdo ve, kaj bo ali ne bo nekdo naredil, če ga zataji lastni sin? Za družino gre, fant moj. Svojo mater sem izgubil tako zgodaj, da se je sploh ne spominjam. Moj oče me je naučil vsega, kar vem – kako krasti, se tepsti in se izmuzniti z umorom – a obesili so ga, še preden sem odrastel. Nekoč sem imel sestro – no, vsaj pravil sem ji sestra – pa me je tudi ona izdala. Tebi, Armstrong, izmed vseh ljudi, in še to samo zaradi ukradene pujse. Zame ne obstaja več. Ti si vse, kar imam, Robin z mehkimi lasmi, svilnatimi besedami in gosposkim obnašanjem … Ti si ves moj svet, Robin, in če ne morem imeti tebe, v čem je smisel mojega življenja? Ne, Robin, čaka naju skupna prihodnost, a kakšna bo, je odvisno od tebe. Lahko se skupaj lotiva posla, kot sva sodelovala že prej, lahko pa se mi odrečeš, jaz pa te bom naznanil in skupaj bova vklenjena v celici – skupaj bova šla na vislice, oče in sin, kot je tudi prav.«

	Robin je zajokal.

	»S čim te ta človek drži v pesti?« je vprašal Armstrong. »Kakšna zarota te veže nanj?«

	»Naj mu povem?« se je oglasil možak.

	»Ne!«

	»Vendar mislim, da mu bom. Zaprl bom vrata enemu zavetju in ko ga ne bo več, se boš lahko zatekel le k meni.« Obrnil se je k Armstrongu. »Vedel sem, da ta prefinjeni mladenič rad popiva v neki krčmi na obrobju Oxforda, tam sem ga počasi spoznaval. Skoval sem načrt, a pustil sem, da je mislil, da je zamisel njegova. Mislil je, da mu sledim na vsakem koraku, čeprav je bila pot v resnici moja. Armstrong, midva sva ukradla tvojo pujso – to je bila prva stvar. Kako sem se smejal v rokav tisto noč, ko sem se spomnil, da si mi pred dvajsetimi leti rekel, naj se kmetiji in Bess ne približam na petnajst kilometrov, pa vendar sem bil tam na tvojem dvorišču in ukradel sem tvojo pujso, moj sin pa je bil tisti, ki je odpahnil ogrado in jo z malinami zvabil ven. Pridružil se mi je in nekaj časa je najin posel cvetel. Domislil sem se preroko-valske pujse. Sejmi so nama prinašali lepe denarce in lepo sva živela, ampak tvoj sin ni bil zadovoljen. Hotel je več. Izkoristila sva, kar sva imela – pujso in sejme – potem pa sva se lotila večjih stvari. Je tako, Robin, sin moj?«

	Robin je drhtel.

	»Vaughanova deklica …« je presunjeno zamrmral Armstrong. »Ugrabila sta jo …«

	»Čestitam! Rob je uporabil ves svoj domiselni besednjak, da je trapasto Ruby poslal iz hiše. Tvoja oranžna pujsa je nežno zrla v dekletove okrogle oči, za zaveso pa ji je Robin s sladkim prašičjim glasom povedal, kje bo videla obraz svoje prave ljubezni. Je tako, sin moj?«

	Robin je obraz zakopal v dlani in se obrnil k Armstrongu, ki ga je zgrabil za zapestja in ga prisilil, da ga je pogledal v oči.

	»Je to res?«

	Robin se je kremžil in umikal pogled.

	»In to še ni vse, kaj, Robin, fant moj?«

	»Ne poslušaj ga!«

	»Ja, to je bil zgolj začetek. Čigava je bila ideja, Robin, čisto na začetku? Kdo se je domislil, da bi ugrabil Vaughanovo deklico, in kako?«

	»Zamisel je bila tvoja!«

	»Ja, tudi moja, čigava pa je bila navzven?«

	Robin se je obrnil stran.

	»Kdo se je bahal z lastno bistroumnostjo? Kdo je dal napotke možem v čolnu, kdo je napisal sporočilo z zahtevo za odkupnino? Kdo je bil tisto noč osebno tam in preverjal, ali vsi razumejo navodila? Takrat sem bil ponosen nate! Ko sem te gledal še vsega zelenega, pa že tako samozavestnega in podlega. 'To je moj fant,' sem pomislil, 'po žilah mu teče moja kri in v srcu nosi mojo zlobnost, Armstrong pa je ne more z ničimer očistiti. Moj je, moja kri in moja duša.'«

	»Daj mu denar,« je Robin prišepnil Armstrongu, a ne dovolj tiho. Nash ga je slišal in se zasmejal. »Denar? Ja, denar bova vzela, kajne, sin moj? In pravično si ga bova razdelila. S teboj, Robin, sin moj, ga bom delil pol-pol.«

	Reka je narasla, trem možem je segala do kolen, deževalo je. Dež je razmočil njihove klobuke, voda jim je tekla po vratu in za srajce, prav kmalu so bili premočeni do kože, tako da sploh ni bilo važno, ali stojijo v vodi ali ne.

	»In ostalo, Robin?« je nadaljeval možakar. »Ostalo!«

	»Nehaj …« je zastokal Robin, a glas mu je pridušil zvok padanja dežnih kapelj.

	»Ja, ostalo … Imela sva deklico, kajne, Robin? Dokopala sva se do nje. Skozi okno in po lestvi navzdol, potem pa sva tekla k reki, kjer naju je čakal čoln.«

	Obrnil se je k Armstrongu. »Kako pretkan je bil! Je on stopil na vrt? Je splezal po lestvi? Je vlomil? On ne! Nevarno delo so opravili drugi. On je čakal v čolnu. Je preveč domiselnega uma, da bi tvegal. Na ramah nosiš pametno glavo, kaj?« je rekel Robinu. »Torej, deklico sva omamila s kloroformom in jo spravila v vrečo. Jaz sem jo prinesel – morda sem res droban, sem pa zavidljivo močan – in jo kot vrečo kreše vrgel v roke tega Roba tukaj.«

	Robin je zahlipal.

	»Vrgel sem jo svojemu sinu, ki je čakal v čolnu. In kaj se je zgodilo, Rob?«

	Robin je zmajeval z glavo, ramena so se mu tresla.

	»Ne!« je kriknil Armstrong.

	»Ja!« je vzkliknil moški. »Čoln se je zazibal in padla mu je iz rok. Z glavo je udarila v rob čolna in padla v vodo. Potopila se je kot vreča kamenja. Možje so začeli takoj z vesli bresti po vodi in kako jim je uspelo, ne vem, vendar so jo našli. Kako dolgo je trajalo, Robin? Pet minut? Deset?«

	Robin, v temi bel kot stena, ni odgovoril.

	»No, v glavnem, našli smo jo in smo odpluli. Nazaj na Otok žganja. Tam smo jo položili na tla in razvezali vrečo, kajne, Rob, sine? Vse bi lahko bilo izgubljeno,« resnobno je zmajeval z glavo, »skorajda bi bilo vsega konec, ampak Rob, tako treznega uma, nas je rešil. 'Ni važno, ali je živa ali mrtva,' je rekel, 'dokler ne dobimo denarja, Vaughanova tega ne bosta vedela!' In napisal je sporočilo – čedno sporočilce, ki ga jaz nisem videl nikoli – in čeprav nismo imeli blaga, vsaj ne v dobrem stanju, smo poslali račun. 'Zakaj pa ga ne bi,' je rekel, 'saj smo vendar delali in tvegali.' In spet sem vedel, da je to moj sin.«

	Armstrong se je ves ta čas ritensko umikal po pobočju navzgor, Robin pa je stal na mestu. Voda mu je segala vse više, a zdelo se je, da tega sploh ne opazi.

	»In tako smo od Vaughanovih dobili odkupnino. Dobili smo jo, pa tudi deklico smo vrnili, kajne, čeprav je trdil, da mu je nismo. Tisti denar je zadoščal za precej dolgo časa. Rob je najel imenitno hišo. Videl sem jo. Srce mi je kar igralo od ponosa, ker je moj sin živel v tako imenitni hiši v Oxfordu. Ampak tja me ni nikoli povabil. Niti enkrat. Po vsem tem, kar sva storila skupaj. Kraja pujse, sejemske potegavščine, ugrabitev in umor – človek bi pomislil, da bodo takšne dogodivščine skovale prijateljsko vez. In to me je bolelo, Rob, zelo. In potem, ko je zmanjkalo denarja – si vedel, da je ta tvoj otrok kockar, Armstrong? – ko mu je zmanjkalo denarja, sem ga jaz ohranjal nad gladino. Vsak peni, ki sem ga imel, je šel v njegov žep. Garal sem in garal, da je ta moj fant lahko imenitno živel.

	Zdaj ko veš, da sem tvoj oče, ne boš več tako neprijazen z mano, kajne? Tvoja imenitna hiša je sedaj moja, ampak vse, kar je moje, je tudi tvoje – s tabo, sin moj, bom delil vse.«

	Rob ga je pogledal. Pogled je imel mračen, ni se več tresel.

	»Poglej ga,« je zavzdihnil Victor. »Poglej, kako čeden je – to je moj fant. Torej, vzela bova denar, Armstrong, in odšla. Si pripravljen, Rob?«

	Z iztegnjeno roko se mu je približal, Robin pa je zamahnil po zraku. Možakar se je opotekel in presenečeno gledal roko. Z nje je tekla temna tekočina.

	»Sine?« je negotovo vprašal.

	Robin je stopil korak proti njemu. Spet je dvignil roko in tokrat je svetloba osvetlila rezilo Armstrongovega noža.

	»Ne!« je zagrmel Armstrong, ampak Robin je zamahnil še enkrat in možakar se je umaknil, a tokrat tla pod nogami niso bila trdna. Spodrsnilo mu je in zgrabil je za plašč sina, ki je z nožem zamahnil še enkrat, dvakrat, trikrat. Stala sta na robu rečnega brega in skupaj sta padla v deročo reko.

	»Oče!« je zavpil Robin in v trenutku, preden ga je rečni tok odnesel s seboj, je obupano iztegnil roko proti Armstrongu in znova zavpil: »Oče, reši me!«

	»Robin!« Armstrong je odbredel tja, kjer je njegov sin padel v reko. Čutil je, kako mu tok spodnaša noge. Videl je, kako je Robin izginil pod gladino in napenjal je oči, da bi ga opazil, ko bo spet priplaval na površje. Ko je naposled zagledal krileče roke, je bil osupel, kako daleč ga je reka že odnesla. Da bi se vrgel v vodo, bi bilo nepremišljeno – mora se vrniti na breg in steči nizvodno, poiskati čoln in pomoč; a še preden bi storil karkoli od naštetega, je obstal in strmel.

	Skozi dež je zagledal kanu. Visoka podoba je dvignila palico v zrak, jo spustila v vodo, ko je dosegla dno, pa močno odrinila. Ozko plovilo je z izjemno močjo rezalo gladino, elegantno in brez vsakršnega napora. Čolnar je s suhceno roko segel v vodo in zlahka dvignil moškega v dolgem plašču. Truplo je položil na dno kanuja.

	»Moj sin!« je zavpil Armstrong. »Za božjo voljo, kje je moj sin?«

	Moški je spet segel v vodo in lahkotno izvlekel še drugo telo. Ko ga je položil v kanu, je Armstrong uzrl sinov obraz – negiben in povsem brez življenja, kakršen je bil obraz drugega moškega.

	Zatulil je od bolečine, spoznal je, kaj pomeni imeti počeno srce. Čolnar je palico znova dvignil v zrak, nato mu je zdrsela skozi prste.

	»Tihi!« je za njim zaklical Armstrong. »Vrni mi ga! Prosim!«

	A čolnar ga ni slišal. Kanu je izginil v dežju.

	*

	Armstrong in Fleet, človek in žival, sta v močnem nalivu skupaj bredla po vodi proti zavetju Laboda. Večji del poti sta prehodila molče, Armstronga je težila neznosna bolečina. Tu in tam je vendarle spregovoril nekaj besed, Fleet pa mu je sočutno zahrzal v odgovor.

	»Kdo bi si mislil?« je mrmral Armstrong. »Zgodbe o Tihem poznam, toda verjel jim nisem nikoli. Da je človeški um zmožen takšnih vizij. Ampak zdelo se je resnično, tebi ne?«

	In kasneje: »Te zgodbe niso samo zgodbe.«

	In še veliko kasneje, ko sta bila že skoraj na cilju: »Lahko bi prisegel, da sem videl še nekaj … v kanuju za čolnarjem … Se mi meša? Kaj si videl ti, Fleet?«

	Fleet je nemirno zahrzal.

	»Nemogoče!« Armstrong je stresel z glavo, da bi se znebil podobe. »Um se poigrava z mano. Privid je prav gotovo posledica obupa.«

	Lily in reka

	Mrzlo. Bilo je mrzlo. In če se je mraza zavedala, potem je bila budna. Tema se je počasi poslavljala, prihajala je zora – in še nekaj. Odprla je oči, od mraza so jo zabolele oči. Kaj ni bilo prav?

	Je on? Se je vrnil z reke?

	»Victor?«

	Nobenega odgovora.

	To je pomenilo samo eno. Stisnilo jo je v grlu.

	Popoldan je opazila, da ena izmed talnih desk v kuhinji moli kvišku. Robovi desk so pogosto štrleli s tal, in vajena je bila, da so se premikali, ko je hodila po hiši. Ampak ta deska se je zdela bolj neporavnana kot prej. S palcem je potisnila rob navzdol, ob tem pa se je pokazal srebrnkast rob vode. Hotela je pozabiti. Zdaj se je spet spomnila.

	Lily se je privzdignila na komolec in pogledala dol v kuhinjo.

	V medli svetlobi se ji je najprej zdelo vse pomanjšano. Miza je bila krajša, pomivalno korito je bilo bliže tlom. Stol je imel krajše noge. Potem pa je zaznala premikanje – pločevinasta posoda se je rahlo zibala. Rjava tla so izginila, prekrivala jih je enakomerna lesketajoča se plast.

	Čeprav ni mogla videti naraščanja vode, le-ta je naraščala – sprva je segala do prvega klina lestve, zdaj pa ga je že pogoltnila. Počasi, a vztrajno se je plazila proti stenam in vratom.

	Lily je prešinilo, da voda morda sploh ne išče nje. Izhod išče, je pomislila. Ko se je bližala drugemu klinu, je Lily vedela, da mora nekaj narediti.

	Nič drugače ne bo, kot če bi stala v kadi, si je dopovedovala, ko se je spuščala po lestvi, le voda bo hladnejša.

	Na tri četrt poti je privzdignila spalno srajco in si jo stlačila pod roko. Še en korak in potem – bila je v vodi!

	Segala ji je čez kolena, čutila je njeno moč. Bredla je naprej in okrog sebe ustvarjala vrtince.

	Vrata se niso hotela odpreti. Od vode napiti les se je zagozdil med tečaje. Z vso silo je pritiskala ob vrata, a zgodilo se ni nič. V paniki je obnje tiščala ramena in nekoliko so se premaknila, a premalo. Lily je spustila spalno srajco in z obema rokama odrinila vrata. Vdala so se in pred njo se je razprostrl nov svet.

	Nebo je padlo na Lilyjino dvorišče. Z zvezdami obsijana črnina je ležala na zemlji, prekrivala je travo, skale, poti in rastje. V višini kolen je plaval mesec. Lily je osuplo strmela. Kje je stari vodni steber? In kje je novi? Avtomatično je pogledala proti reki, ampak reke ni bilo več. Vsenaokrog se je razprostirala srebrna gladina. Tu in tam je iz nje molelo drevo in odsevalo na gladini. Vsak griček in vzpetina je bila poravnana, vsaka podrobnost skrita, vsaka nepravilnost izbrisana. Vse je bilo preprosto golo in ravno, zrak pa bleščeč.

	Lily je debelo pogoltnila. Šlo ji je na jok. Ni si mislila, da bo tako. Pričakovala je deročo reko z divjimi vrtinci in morilskimi valovi, ne tega. Neskončne spokojnosti. Lily je negibno stala med vrati in strmela v strašljivo ljubkost. Skorajda se ni premaknila, le tu in tam se je zalesketala, kot bi bila živa. Med oblaki je priplaval labod in za seboj puščal sled, ki se je zlila z oblaki.

	So tukaj tudi ribe? je pomislila.

	Previdno je stopila korak naprej, trudila se je čim manj vznemirjati vodo. Nočno srajco je imela premočeno, voda ji je segala do stegen.

	Šla je naprej po pobočju navzdol, voda ji je segala že do pasu.

	Pod gladino je videla oblike, hitre premike živih podob. Ko so oči enkrat vedele, kaj morajo iskati, so premikanje zaznale povsod, Lily pa je vznemirjenje občutila v žilah. Še en korak. In še eden. Prišla je do mesta, kjer je stal stari steber. Lahko ga je videla pod gladino. Neverjetno se ji je zdelo, da stoji tukaj na obrežju in jo obdaja visoka reka, visoka, kot ni bila še nikoli, odkar tukaj stoji steber. Ali je bil to strah? Bila je v primežu mnogih občutkov, veliko močnejših od strahu, ampak bala se ni.

	Kako stara sem videti.

	Glava in trup nad vodo sta se zrcalila v njej.

	V svojem novem svetu so pod gladino zasanjano plapolale trave. Malo naprej se je srebrna gladina spremenila v temnejši, bolj senčen kraj. Tam, kjer se je rečni breg strmo spuščal. Tam, kjer je pod gladino skriti tok močan. Naprej ne grem, je pomislila, ostala bom tukaj.

	Tu je bilo rib veliko več, pa tudi – oh! – še nekaj večjega, rožnato mesenega. Počasi je plavalo proti njej, a tik izven dosega.

	Lily je iztegnila roko. Če bi tisto dosegla z roko, bi potegnila k sebi …

	Je bilo predaleč? Majhno truplo je prineslo bliže. Vsak trenutek se bo popolnoma približalo, a doseči ga še vedno ne bo mogla.

	Ne da bi pomislila in brez strahu se je Lily pognala naprej.

	Njeni prsti so se oklenili rožnatega uda.

	Pod nogami ni imela ničesar, le vodo.

	Jonathan pove zgodbo

	»Moj lastni sin!« je tarnal Armstrong in nejeverno zmajeval z glavo, ko je zaključil s pripovedovanjem svoje zgodbe.

	»Ni tvoj sin, čeprav …« ga je opomnila Margot. »Žal mi je, da moram to reči, ampak v sebi je imel svojega pravega očeta.«

	»Krivico moram popraviti. Kako, ne vem, a moram najti način. Še prej pa me čaka naloga, ki me je je groza, a odlašati ne smem. Vaughanovima moram povedati, kaj se je zgodilo njuni hčerki in kakšno vlogo je imel pri tem moj sin.«

	»Zdaj ni pravi čas, da bi to povedali gospe Vaughan,« je prizanesljivo dejala Rita. »Ko se bo vrnil gospod Vaughan, jima bomo skupaj povedali.«

	»In zakaj ga ni tukaj?«

	»Zunaj je z drugimi možmi, iščejo deklico. Pogrešana je.«

	»Pogrešana? Potem jo grem še sam iskat.«

	Roke so se mu tresle in zbegano je gledal, zato sta ga ženski poskusili odvrniti od namere, a ustaviti se ga ni dalo. »V tem trenutku lahko storim le to, da jima pomagam. Moram jima pomagati.«

	Rita se je vrnila k Heleni, ki je dojila otročička.

	»Je kaj novega?« je vprašala.

	»Ne še. Gospod Armstrong se je pridružil iskanju. Ne skrbi, Helena.«

	Mlada mamica je pogledala novorojenčka in nekaj skrbi se je stopilo z njenega obraza, ko je z mezinčkom pobožala otročička po ličku. Nasmehnila se je. »Svojega ljubega očeta prepoznam v njem, Rita. A ni to dar?«

	Ker ni bilo nobenega odgovora, je Helena dvignila glavo. »Rita! Kaj pa je narobe?«

	»Ne vem, kakšen je bil moj oče. Ali moja mama.«

	»Ne joči, Rita, najdražja!«

	Rita je sedla na posteljo k prijateljici.

	»Ne preneseš, da je izginila, kajne?«

	»Ne. Preden si prišla ti in rekla, da je tvoja – na to noč pred letom dni – in preden se je pojavil Armstrong in še pred njim Lily, tisto dolgo noč, ko je točno v tej postelji nezavesten ležal Daunt, jaz pa sem sedela na tem stolu – sem jo vzela v naročje. Skupaj sva zaspali. Takrat sem razmišljala, če se bo izkazalo, da ni Dauntova in da nima nikogar na svetu, jo bom …«

	»Vem.«

	»Veš? Kako?«

	»Videla sem te z njo. Čutila si, kar čutimo vsi. Tudi Daunt.«

	»A res? Rada bi samo vedela, kje je. Ne prenesem, da je ni tukaj.«

	»Tudi jaz ne. A zate je težje.«

	»Da je zame težje? Ampak ti …«

	»Sem mislila, da sem njena mati? Mislila sem tudi, da je izmišljena. Se spomniš, ko sem ti rekla, da se včasih sprašujem, ali je sploh resnična?«

	»Se. Toda zakaj bi bilo meni težje?«

	»Zato ker imam jaz njega.« Pomignila je proti dojenčku. »Svojega resničnega otroka. Na, primi ga.«

	Rita je razmaknila roke, Helena pa ji je dala dojenčka.

	»Ne tako, ne kot negovalka. Primi ga, kot ga primem jaz. Kot mati.«

	Rita si je dojenčka namestila v naročje. Zaspal je.

	»No,« je po kratki tišini zašepetala Helena, »kakšen je občutek?«

	*

	Poplavna voda je pljuskala okoli Laboda. Prišla je vse do vrat, a ne dlje.

	Ko se je vrnil Kolodij in kmalu za njim še Armstrong, so možje samo odkimavali, držali so se mrko. Vaughan je takoj odšel k ženi in otročičku. Oba sta spala. Tam je našel Rito.

	»Karkoli?« je šepetaje vprašala.

	Odkimal je.

	Potem ko je v skrbni tišini, da ga ne bi zbudil, izmenično poljubil sina in spečo ženo na glavo, se je v zimski sobi pridružil Riti. Možje so sezuli mokre čevlje in nogavice, noge pa iztegnili proti ognjišču. Z nogavic se je dvigala para. Male Margot so naložile še več polen na ogenj in vsem postregle z vročo pijačo.

	»Joe?« je vprašal Vaughan, čeprav je odgovor uganil.

	»Umrl je,« so mu povedale Joejeve hčerke.

	Potem nekaj časa ni spregovoril nihče, minute so minevale, dokler ni minila cela ura.

	Vrata so se odprla.

	Kdorkoli je že bil, noter ni planil. V prostor je vdrl leden zrak, plameni sveč so zaplapolali, in prinesel vonj po reki. Vsi so se ozrli.

	Vsi so videli, a odzval se ni nihče. Trudili so se razumeti, kaj vidijo pod podbojem odprtih vrat.

	»Lily!« je vzkliknila Rita. Bila je podoba iz sanj. Bela nočna srajca ji je lebdela na vodi, lase je imela premočene, oči široko razprte. V naročju je stiskala telesce.

	Vsi, ki so bili tukaj na zimski sončev obrat pred enim letom, so bili ob pogledu nanjo presunjeni. Takrat se je na vratih s telescem v rokah najprej prikazal Daunt. Kasneje tisto noč je skoznje stopila Rita z deklico v naročju. Tokrat so gledali prizor tretjič.

	Lily se je zamajala, veke so ji zatrepetale. Daunt in Vaughan sta skočila k njej in jo ujela med padcem, Armstrong pa je bil tisti, ki je še pravočasno iztegnil roke in ujel brcajoče telesce napol utopljenega pujska.

	»Ljubi Jezus!« je kriknil. »Pa saj to je Maise!«

	In res je bila – najbolj ljubka pujska iz Maudinega legla, tista, ki jo je podaril Lily, kot ji je obljubil, ko je prišel po Maud in jo odpeljal nazaj na kmetijo.

	Male Margot so prijazno poskrbele za Lily. Pomagale so ji obleči suha oblačila in ji dale piti vroč napitek, da je nehala drgetati. Ko se je vrnila v zimsko sobo, jo je Armstrong pohvalil, kako pogumna je bila, da je pujsko rešila iz poplave.

	V Armstrongovem naročju se je živalca ogrela, cvilila je in se živahno zvijala.

	Iz zamišljenosti jih je predramil Jonathan, ki je dotlej bdel ob svojem očetu. Ena izmed sestric je vsa zehajoča prišla za njim.

	Daunt se je sesedel na stol in si pomel utrujene oči.

	»Je niste našli?« je vprašala mala Margot.

	Daunt je odkimal.

	»Našli koga?« je vprašal Jonathan.

	»Pogrešano deklico,« ga je opomnila Rita. Pozno je, je pomislila. Preutrujen je, da bi se spomnil. V posteljo mora.

	»Ni več pogrešana,« je presenečeno rekel. »Ali ne veste?«

	»Ni več pogrešana?« Zmedeno so se spogledali. »Ne, Jonathan, ne vemo.«

	»Videl sem jo.« Zelo prepričano je prikimal.

	Strmeli so vanj.

	»Pravkar.«

	»Tukaj?«

	»Skozi okno.«

	Rita je skočila pokonci in stekla v sobo, iz katere je prišel, in k oknu. Vsa vznemirjena je pogledovala sem in tja. »Kje, Jonathan? Kje si jo videl?«

	»V kanuju. Tistem, ki je prišel po očeta.«

	»Oh, Jonathan.« Razočarana ga je odpeljala nazaj v zimsko sobo. »Povej nam, kaj misliš, da si videl – lepo od začetka.«

	»Torej, oče je umrl in čakal na Tihega in Tihi je prišel. Mama je rekla, da bo. S svojim kanujem je prišel čisto do okna, da bi očeta odpeljal na drugo stran, in ko sem pogledal ven, je bila tam, v kanuju. 'Vsi te iščejo,' sem ji rekel, ona pa je odvrnila: 'Povej jim, da je moj oče prišel pome.' In sta odšla. Njen oče je zelo močan, še nikoli nisem videl nobenega kanuja pluti tako hitro.«

	Sledila je dolga tišina.

	»Deklica ne govori, Jonathan, si pozabil?«

	»Zdaj govori,« je odvrnil Jonathan. »Ko sta odhajala, sem zaklical za njima: 'Ne hodi še,' ona pa je odvrnila: 'Vrnila se bom, Jonathan. Dolgo časa ne, a prišla bom nazaj in takrat se bova videla.' In sta odšla.«

	»Morda pa si zaspal … morda se ti je sanjalo.«

	Za hip se je močno zamislil, potem pa odločno odkimal.

	»Ona je spala,« pokazal je na sestrico, »jaz pa nisem spal.«

	»Deček ne bi smel pripovedovati tako resnih zgodbic,« je pripomnil Daunt.

	Vsi prisotni so odprli usta in hkrati rekli: »Ampak Jonathan ne zna pripovedovati zgodb.«

	*

	V kotu je v nemi osuplosti Armstrong zmajeval z glavo. Tudi on jo je videl. Sedela je za očetom čolnarjem, ki je tako naglo plul med svetom živih in svetom mrtvih, med resničnostjo in zgodbo.

	Zgodba o dveh otrocih

	V hiši na kmetiji v Kelmscottu so v kaminu veselo plapolali plameni, a njihova moč je bila vsej vročini navkljub prešibka, da bi ogreli par, ki je sedel vsak na svoji strani ognjišča.

	Solz jima je zmanjkalo, zdaj sta samo žalostno strmela v ogenj.

	»Poskusil si,« je rekla Bess. »Ničesar več nisi mogel storiti.«

	»Misliš pri reki? Ali v vsem življenju?«

	»Oboje.«

	Armstrong je strmel v ogenj, kamor je strmela njegova žena. »Bi bilo drugače, če bi bil že od vsega začetka strožji z njim? Bi ga moral premlatiti, ko nama je prvič kradel?«

	»Morda bi bilo drugače. Morda ne bi bilo drugače. Človek nikoli ne more vedeti. In četudi bi bilo drugače, je nemogoče reči, ali bi bilo boljše ali slabše.«

	»Kako so lahko stvari še slabše?«

	Zazrla se je vanj, obraz ji je zakrivala senca.

	»Pogledala sem ga, veš.«

	Umaknil je oči z ognja in se začudeno zastrmel vanjo.

	»Po tistem, ko je vlomil v predal. Vem, da sva se dogovorila, da tega ne bom storila, a si nisem mogla pomagati. Takrat sem že imel druga dva sinova in že na pogled z normalnim očesom sem vedela, kakšna sta. Njuna otroška obraza sta bila iskrena – bilo je jasno, kdo sta. Robin pa je bil drugačen. Ni bil kot drugi otroci. Svoj jaz je vedno skrival. Z malčki ni bil prijazen. Spomni se, kako jih je ščipal in ustrahoval. Kadar je bil zraven Robin, so vedno jokali, brez njega pa so bili pridni in zlati. Zato sem pogosto pomislila na to, toda sklenila sem, da s svojim očesom ne bom gledala in tega sem se držala. Do tistega dne. Vedela sem, da je bil on – takrat še ni bil tako dober lažnivec, kot je postal kasneje – in nisem mu verjela, ko je trdil, da je videl nekoga pobegniti skozi okno, predal pa našel odprt. Snela sem prevezo, ga prijela za ramena in se zazrla vanj. Videla sem ga.«

	»Kaj si videla?«

	»Nič več ali manj, kot si ti videl nocoj. Da je lažnivec in goljuf. Da mu na tem svetu ni mar za nikogar drugega kot le zase. Da bo najprej in zadnjič pomislil na svoje dobro, da bo prizadel kogarkoli, svoje brate, sestre ali očeta, če mu bo to prineslo korist.«

	»Zato te njegova dejanja niso nikoli presenečala?«

	»Tako je.«

	»Rekla si, da je nemogoče vedeti, ali bi bilo boljše ali slabše … Nič ni slabše od tega.«

	»Da si šel nocoj za njim, mi ni bilo všeč. Vedela sem, da ima nož in po tem, kar je storil Susan, sem se bala, kaj je morda sposoben narediti tebi. Čeprav je moja lastna kri in sem ga zavezana imeti rada ne glede na vse, ti iskreno povem, da bi mi bilo huje izgubiti tebe.«

	Nekaj časa sta molče sedela. Vsak je bil zatopljen v lastne misli, pa vendar se njune misli niso zelo razlikovale med seboj. Zaslišala sta rahel hrup, nalahno tapkanje nedaleč proč. Vsa zatopljena se sprva nista zmenila za zvok, vendar se je ponovil. Bess je pogledala moža.

	»Je kdo pred vrati?«

	Skomignil je. »Nihče ne bi trkal sredi noči.«

	Spet sta se predala razglabljanju, ko se je zvok ponovil. Ni bil glasnejši, le trajal je dlje.

	»Pa je res nekdo pred vrati,« je rekel in vstal. »Si pa najde čas za obisk. Odslovil ga bom, kdorkoli že je.«

	Vzel je svečo, po hodniku odšel do velikih hrastovih vrat in dvignil zapah. Odprl je vrata, a videl ni nikogar. Že jih je hotel zapreti, ko je zaslišal droban glasek.

	»Gospod Armstrong, prosim …«

	Pogledal je navzdol in zagledal dečka, segala sta mu do pasu.

	»Ne nocoj, otrok,« je začel. »Žalujemo …« Potem pa si ju je ogledal pobliže. Dvignil je svečo in se zazrl višjemu dečku v obraz. Oblečen je bil v cape, bil je ves suhcen in drhteč od mraza, a ga je prepoznal. »Ben? Si ti Ben, mesarjev fant?«

	»Ja, gospod …«

	»Vstopita.« Na široko je odprl vrata. »Nocoj sicer ni najboljši čas za obiske, vendar vstopita, v takšnem mrazu vaju ne morem pustiti zunaj.«

	Ben je drugega dečka skrbno spustil predse in ko je šel mimo soja sveče, je Armstrong osuplo zajel sapo.

	»Robin!« je dahnil.

	Sklonil se je in svečo pridržal pred dečkovim obličjem. Obraz je imel lepo oblikovan, od lakote sicer preveč koščen, a bil je izrezan Robin.

	»Robin?« Armstrongu se je tresel glas.

	Pa saj to ni mogoče! Robin je bil odrasel moški. Robin je nocoj umrl, videl je na lastne oči. Ta otrok ne more biti Robin, pa vendar …

	Oči so trepnile in Armstrong je le spregledal, da ne gleda Robina, temveč nekega drugega dečka. Oči je imel nežne in plašne – in sive. Sredi osuplosti je Armstrong slišal Bena nekaj mrmrati, obrnil se je ravno v trenutku, ko se je deček zazibal in omahnil. Armstrong ga je ujel in poklical Bessie.

	»Mesarjev fant je, tisti, ki je pogrešan v Bamptonu,« ji je pojasnil. »Premagala ga je toplota.«

	»Pa tudi jedel ni veliko zadnje čase,« je pripomnila Bess in pokleknila k otroku, ki je počasi prihajal k sebi.

	Armstrong je stopil proč, da je Bessie lahko videla dečkovega tovariša. Z roko je pokazal nanj. »Tega malčka je pripeljal s seboj.«

	»Robin! Ampak …« Bessie je strmela v otroka. Oči ni mogla umakniti z njega, ko pa jih je, je pogledala svojega moža. »Kako …?«

	»Ni Robin,« je slabotno spregovoril Ben, še vedno pa je imel navado vse povedati v eni sapi. »Gospod, to je deklica, ki ste jo iskali. Alice je, le lase sem ji ostrigel. Oprostite, tega nisem hotel, ampak tako dolgo sva bila na poti in mislil sem, da bova kot dva fanta varnejša kot pa kot fant in deklica. Žal mi je, če sem narobe ravnal.«

	Armstrong je ostal brez besed. Na otroškem obrazu je spet videl Robina. Iztegnil je roko in jo previdno položil na dekličino glavo.

	»Alice,« je dahnil.

	Bessie se jima je pridružila. »Alice?«

	Deklica je pogledala Bena. Prikimal je. »V redu je. Tukaj si lahko Alice.«

	Deklica se je zazrla v Armstronga. Rahlo se je nasmehnila, potem pa široko zazehala. Dedek jo je dvignil v naročje.

	*

	Kasneje, po polnočni pojedini iz juhe, sira in jabolčne pite, so sedeli v kuhinji. Alice je spala v babičinem naročju, tetke in strici, ki jih je zbudil kraval, pa so se v pižamah nagnetli okrog kamina in poslušali Benovo pripoved o tem, kako je našel deklico.

	»Kmalu zatem, ko sem srečal gospoda Armstronga, me je oče tako silno pretepel, da je svet postal črn in ko sem se spet ovedel, sem bil prepričan, da sem v nebesih. Toda nisem bil. Ležal sem na tleh v kuhinji, bolele so me vse kosti. Mama se je priplazila k meni in se čudila, kako to, da nisem mrtev. Naslednjič bi zagotovo bil, zato sem sklenil, da je čas za pobeg. Načrt sem začel kovati že davno, ker je bolje biti pripravljen, in vse sem storil tako, kot sem načrtoval. Odšel sem na most in splezal na ograjo, čakal sem čoln, čeprav v temi čoln težko opaziš, ga pa slišiš. Da ne bi zaspal, sem ves čas stal. Tresel sem se – po takšnem tepežu sem vedno drhtel – naposled pa je nizvodno le priplula barka. Spustil sem se z ograje, visel sem na rokah. Rame in roke sem imel polne modric in strašno so me bolele, bal sem se, da bom padel v vodo, vendar nisem. Držal sem se, dokler ni bila barka tik pod mano, takrat pa sem se spustil in upal, da bom padel na kaj mehkega, na primer na ovčjo volno, ne pa na sodčke pijače, in na koncu ni bilo niti slabo niti dobro, padel sem namreč na sir, ki ni ne mehak ne trd, ampak padel sem na razbolele kosti, ki so me potem še dodatno bolele. Toda zakričal nisem, ker sem se bal, da se bom izdal. Le potiho sem jokal in se skril, trudil sem se, da ne bi zaspal, ampak sem. Prebudilo me je grobo tresenje in nad mano je stal brodar. Bil je besen in nenehno je ponavljal iste besed: 'Sirotišnica! Za koga me pa imajo? Nisem prekleta sirotišnica!' Sprva sploh nisem razumel, kaj govori, ker sem bil tako omotičen od spanja, potem pa so njegove besede začele pozvanjati jasno kot zvon. Povezal sem jih z drugimi besedami o Alice, ki je izginila v reki, zato sem moškega vprašal, ali je prejšnjič v njegovo barko padla majhna deklica in kaj se ji je zgodilo, toda bil je tako jezen, da mi ni hotel odgovoriti ali prisluhniti mojim vprašanjem, pač pa mi je zagrozil, da me bo vrgel čez krov in naj si sam rešim življenje, jaz pa sem pomislil: 'Se je to zgodilo Alice?' Vprašal sem ga, on pa je še nekaj časa bentil, potem pa je iznenada postal lačen. Odprl je kolut sira, ampak meni ga ni ponudil. Medtem ko je jedel, sem ga znova spraševal in tokrat mi je povedal, da je zadnjič na svoji barki res našel deklico, da pa je ni vrgel v reko, temveč jo je pustil v sirotišnici v Londonu, kjer so skrbeli za nezaželene otroke. 'Kako se imenuje tisti kraj?' sem ga vprašal, a ni vedel, mi je pa povedal, v katerem delu mesta je. Ostal sem z njim in mu pomagal pri natovarjanju in raztovarjanju, on pa mi je dal sir, a ne veliko, ko pa sva prispela v London, sem ga zapustil in povprašal vsaj ducat ljudi, ki so me pošiljali sem in tja, kje je sirotišnica. Sčasoma mi jo je le uspelo najti in povprašal sem o Alice. Povedali so mi, da pri njih ni nobene Alice in da razen sirot ne sprejemajo nikogar, potem pa so mi pred nosom zaprli vrata. Naslednji dan ob drugačni uri sem znova potrkal na njihova vrata, rekel sem, da sem lačen in brez doma, da nimam ne matere ne očeta. Sprejeli so me in mi naložili delo, jaz pa sem se ves čas oziral za Alice. Tudi druge fante sem vprašal po njej, ampak dečki smo bili ločeni od deklic, zato je nisem mogel videti vse do tistega dne, ko so me poslali prepleskat pisarno direktorja sirotišnice. Skozi okno se je videlo na dvorišče, kjer so bile deklice, in takrat sem jo zagledal, zato sem vedel, da sem na pravem kraju. Bil sem vesel, da nisem zgolj tratil časa in ni mi bilo žal, da sem odpotoval tako daleč. Razmišljal sem in razmišljal, kako bi prišel do nje in na koncu je bilo zelo preprosto, ko se je neka imenitna dama domislila, da bo naredila nekaj dobrega za sirotišnico. Poslala je velik zaboj hrane, da jo razdelijo med otroke, a okusili so jo le direktor in njegovi prijatelji, mi pa nismo dobili ničesar, na koncu pa so nas vse odpeljali v cerkev, da bi se zahvalili za dobroto. Ko smo vsi vstali in sedli, pa spet vstali in molili za krepostno gospo, smo odkorakali iz cerkve – dečki z ene strani, deklice pa z druge – in takrat se je znašla ob meni. 'Se me spomniš?' sem ji prišepnil, ona pa je prikimala. 'Ko bom rekel teci, teci, prav?' Prijel sem jo za roko in ko sem stekel, je stekla z mano, a tekla nisva dolgo, ker sva se skrila za kip in nihče ni opazil, da naju ni. Potem ko so vsi odšli iz cerkve, sva se podala na svojo pot. Vsak dan sva hodila, sledila sva reki. Kadar sem lahko, sem pomagal natovarjati in raztovarjati in kadar sva imela kaj za jesti, sva jedla. Neka slaba ženska mi jo je poskusila ukrasti, zato sem Alice ostrigel lase, mislil sem, da bova dva fanta varnejša. Dolgo časa sva potrebovala, da sva prišla sem, saj naju noben brodar ni hotel vzeti na krov, ker sem bil le jaz dovolj velik za delo, hraniti pa je bilo treba dvoje ust. In tako sva pešačila, včasih so naju bolele noge, včasih sva bila lačna ali naju je zeblo, včasih sva bila lačna in naju je hkrati zeblo … ampak zdaj …« Utihnil je in zazehal in Armstrongova sta šele sedaj opazila, kako utrujene oči ima in da je še komaj buden.

	Gospod Armstrong si je otrl solzo.

	»Dobro si opravil, Ben. Bolje ne bi mogel.«

	»Hvala vam, gospod, in hvala za juho, sir in jabolčno pito, bila je naravnost odlična.«

	Zdrsnil je s stola in dvignil roko v pozdrav. »Zdaj pa moram naprej.«

	»Ja kam boš pa šel?« je vprašala gospa Armstrong. »Kje si doma?«

	»Pobegnil sem, zato moram bežati.«

	Robert je položil obe roki na mizo. »Tega ne moreva dopustiti, Ben. Ostal boš tukaj, postal boš del naše družine.«

	Ben se je ozrl po deklicah in fantih okrog ognjišča. »Ampak že tako jih imate veliko, ki vam odžirajo dobiček, gospod. In zdaj ste dobili še Alice. Dobiček ne raste na drevesu, veste.«

	»Vem. Ampak če bomo delali skupaj, bomo ustvarili dodaten dobiček in vidim, da si priden fant, ki zna poskrbeti zase. Bess, imamo posteljo za fanta?«

	»Spal bo z drugima dvema. Približno istih let je, kot sta Joe in Nelson.«

	»No, si videl? In pomagal nam boš skrbeti za prašiče. Zmenjeno?«

	To je bilo torej urejeno.

	Nekoč pred davnimi časi

	Pozneje, a preden se je poplava povsem umaknila, je Daunt s Kolodijem odpeljal Rito v njeno poplavljeno hiško. Do vrat sta prišla z majhnim čolnom na vesla. Ko je Daunt izstopil iz čolna, da bi odprl napita vrata, mu je voda segala do kolen. Na notranjih stenah je bila črta, ki je sporočala, da se je voda dvignila meter visoko, s sten se je luščil omet. Nekaj umikajoče se vode je ostalo na Ritinem stolu za pisalno mizo, kot bi se v tem skrival neki pomen.

	Nekaj ji je reklo, naj stol dvigne na zaboje – noge so se zmočile, blazina pa je ostala suha. Rdeča preproga se ni mogla odločiti, ali bi plavala ali se potopila, vsak premik vode jo je zganil. V hiški je zaudarjalo.

	Daunt je stopil na stran, da je Rita lahko vstopila. Odbredla je v dnevni prostor. Daunt jo je opazoval, ko si je ogledovala svoj dom. Občudoval je njeno mirnost, ko je razmišljala o nastali škodi.

	»Več tednov bo trajalo, da se vse posuši. Morda celo mesecev.«

	»Res je,« je odvrnila Rita.

	»Kam boš šla? V Laboda? Margot in Jonathan bosta morda vesela tvoje družbe, ko se bodo dekleta vrnila domov. Ali k Vaughanovima? Z veseljem te bosta vzela k sebi.«

	Skomignila je. Z mislimi je bila pri drugih pomembnih rečeh. To opustošenje je bila le zanemarljiva podrobnost.

	»Najprej knjige,« je rekla.

	Premaknila se je h knjižnim policam. Spodnje so bile prazne, zgornje dvakrat bolj polne.

	»Pripravljena si bila.«

	Spet je skomignila. »Če živiš ob reki …«

	Podajal ji je po nekaj knjig naenkrat, ona pa jih je skozi okno odlagala v čoln, ki se je zibal tik pod okensko polico. Delala sta molče. Eno knjigo je dala na stran, na blazino modrega stola.

	Ko sta izpraznila prvo polico in je bil čoln že precej poln, je Daunt odveslal do Kolodija in knjige raztovoril. Ko se je vrnil v hiško, je Rito našel na modrem stolu, ki je še vedno stal na zabojih. Voda z njenega krila je močila blazino.

	»Vedno sem te hotel fotografirati na tem modrem stolu.«

	Pogledala ga je. »Prenehali so jo iskati, kajne?«

	»Ja.«

	»Ne bo se vrnila.«

	»Ne.« Vedel je, da je tako. Imel je občutek, da bi se brez deklice svet lahko prenehal vrteti. Vsaka ura je bila mukotrpna, ko pa je minila, se je začela nova, nič boljša. Daunt se je spraševal, kako dolgo bo zmogel.

	»No, poglej,« je rekel, »tako si se namučila, da si rešila modri stol, zdaj pa ga močiš z obleko.«

	»Ni važno. Bistvo je, da se je svet zdel popoln, preden je prišla. In bila je tukaj. Zdaj ko je ni več, nekaj manjka.«

	»Jaz sem jo našel v reki. Mislim, da bi jo lahko ponovno našel.«

	Rita je prikimala. »Ko sem mislila, da je mrtva, sem si tako zelo želela, da bi bila živa. Nisem je hotela pustiti same, ostala sem pri njej. Držala sem jo za zapestje. In oživela je. Enako bi rada storila zdaj. Nenehno razmišljam o zgodbi o Tihem in kaj je storil, da bi rešil svojo hčerko. Zdaj razumem. Daunt, šla bi kamorkoli, trpela bi vsakršno bolečino, da bi deklico spet držala v rokah.«

	V mokrem krilu je nad vodo sedela na modrem stolu, on pa je negibno stal v vodi. Nista vedela, kako naj se spopadeta s svojo žalostjo. Brez besed sta se spet lotila natovarjanja knjig.

	Izpraznila sta še drugo polico in Daunt je spet odveslal do Kolodija in knjige preložil nanj.

	Ko se je vrnil, je Rita brala knjigo, ki jo je izločila.

	Čeprav je bilo nebo turobno in svetloba medla, je sivino poživljal lesk neskončne vode, ki je osvetljeval tudi Ritin obraz med branjem. Daunt je opazoval, kako so njene poteze v spreminjajoči se svetlobi svetlele in temnele, še več, opazoval je mirnost njenega izraza. Vedel je, da njegov fotoaparat tega ne bi posnel – nekatere stvari resnično vidi le človeško oko. In to je bila ena izmed podob njegovega življenja. Odprl je svoje srce in pustil ljubezni, da mu je v dušo vžgala njen lesketajoči se zamišljeni obraz.

	Počasi je Rita odložila knjigo. Še naprej je strmela v mesto, kjer je bila prej, kot bi se besedilo nadaljevalo, bilo napisano na vodni gladini.

	»Kaj pa je?« je vprašal. »O čem razmišljaš?«

	Ni se zganila. »Krešar.« Še vedno je strmela v prazno.

	Zmedeno jo je gledal. Ni si mislil, da lahko krešar v njej navdihne tako zamaknjenost. »Iz Laboda?«

	»Ja.« Pogledala ga je. »Spomnila sem se noči zimskega preobrata. Vaughanov otrok se je rodil v plodniku.«

	»Plodniku?«

	»V ovoju, polnem vode. Dojenček med nosečnostjo raste v njem. Med porodom se praviloma strga, ampak včasih – zelo redko – se otrok rodi s celim, nedotaknjenim. Sinoči sem plodnik v Labodu prerezala, dojenček pa je priplaval iz njega.«

	»Ampak … kako je to povezano s krešarjem?«

	»Zaradi nečesa nenavadnega, kar je izrekel v Labodu. Pogovarjali so se o Darwinu in da je človek nastal iz opic, eden od krešarjev pa je pripomnil, da je slišal zgodbo, da smo bili ljudje nekoč vodna bitja.«

	»Neumnost.«

	Odkimala je, dvignila knjigo in potapkala po njej. »Tukaj piše. Nekoč pred davnimi časi se je opica spremenila v človeka. Nekoč, a še veliko dlje nazaj, je prišlo vodno bitje na kopno in začelo dihati zrak.«

	»Res?«

	»Res.«

	»In?«

	»In nekoč, pred dvanajstimi meseci, se majhna deklica ni utopila, čeprav bi se morala. Vstopila je v vodo in zdelo se je, da je v njej umrla. Ti si jo izvlekel, jaz nisem našla utripa, dihala ni in zenici je imela razširjeni. Vsi znaki so sporočali, da je mrtva. Izkazalo se je, da ni. Kako je to mogoče? Mrtvi se ne vrnejo v življenje.

	Potopitev obraza v ledeno vodo dramatično upočasni bitje srca, je mogoče, da nenadna potopitev celega telesa v ledeno vodo tako upočasni srce, da je človek videti mrtev?

	Zveni preveč nenavadno, da bi bilo nično. Ampak če pomisliš, da je vsak od nas prvih devet mesecev obstoja preživel v membrani, polni tekočine, to ne zveni tako zelo neverjetno. Ne pozabi tudi, da se je dihanje na kopnem razvilo iz dihanja pod vodo – da smo nekoč živeli pod gladino, kot sedaj živimo na kopnem. Upoštevaje vse to, se ti ne zdi, da se nemogoče prevesi v verjetno?«

	Knjigo je vtaknila v žep in iztegnila roko, da ji je Daunt pomagal splezati s stola. »Mislim, da dlje ne bom prišla. Dlje ne morem. Ideje, domneve, teorije.«

	*

	Rita je spakirala svoja zdravila, sveženj oblačil in perilo, nedeljske čevlje, potem pa sta odšla. Vrat nista zaprla. Odveslala sta do Kolodija.

	»Kam pa zdaj?« je vprašal.

	»Nikamor.« Legla je na klop in zaprla oči.

	»Na kateri strani reke sva?«

	»Na pravi, Daunt. Rada bi ostala tukaj.«

	*

	Kasneje sta se Daunt in Rita ob pozibavanju barke ljubila na Kolodijevi ozki postelji. V temi so njegove roke videle, česar niso mogle videti oči – pramen razpuščenih las, krivuljo njenih prsi, nizko vdolbino na zatilju, žar njenih ustnic. Videle so gladka stegna in zapleteno mesenost med njimi. Dotikal se je je in ona se je dotikala njega. Ko je prodrl vanjo, je začutil naraščanje reke v sebi. Nekaj časa jo je obvladoval, potem je še narasla in prepustil se ji je. Takrat je bila samo reka in reka je bila vse – dokler ni tok naposled priplaval na površje, se razlil in poniknil.

	Potem sta skupaj ležala in se potiho pogovarjala o skrivnostnih stvareh – spraševala sta se, kako je Dauntu uspelo priti od Hudičevega jeza do Laboda in zakaj so vsi mislili, da je deklica lutka, ko so jo prvič zagledali. Zanimalo ju je, zakaj je imela tako popolna stopala, kot da ne bi nikoli stopila na zemljo; kako je lahko oče prečkal druge svetove in pripeljal svojo hčerko domov. Prešinilo ju je, da ni nobenih zgodb o otrocih, ki bi odšli na drugi svet iskat svoje starše; zanimalo ju je, zakaj ne. Zmedeno sta ugotavljala, kaj je Jonathan v resnici videl skozi okno sobe, v kateri je ležal njegov mrtvi oče.

	Govorila sta o čudaških zgodbicah, ki jih je Joe prinesel s seboj, ko se je vrnil iz svojih uročenih stanj, in o vseh drugih zgodbicah v Labodu. Spraševala sta se, ali je z vsem skupaj povezan solsticij, ali ni povezan z ničimer.

	Ne samo enkrat sta se ustavila pri dveh vprašanjih: Od kod je deklica prišla? In kam je odšla? Do zaključka nista prišla. Razmišljala sta še o drugih stvareh, a nepomembnih. Reka se je spokojno dvigala in spuščala.

	Ves ta čas je Dauntova roka počivala na Ritinem trebuhu, njena pa na njegovi podlakti. Pod njunima rokama v mokri posodi abdomna je življenje živahno plavalo gorvodno.

	Nekaj, to sta vedela oba, se bo zgodilo.

	Srečno do konca dni

	V naslednjih mesecih se je Ruby Wheeler poročila z Ernestom – v cerkvi je njena babica prijela Daunta in Rito za roko in rekla: »Blagoslovljena bodita. Želim vama vso srečo.«

	Na kmetiji v Kelmscottu so Alice spet zrasli lasje. Vse manj je postajala podobna svojemu očetu, ko je bil še deček, in vse bolj deklici.

	Bess je snela prevezo in naznanila: »V njej sploh ni veliko Robina. Ženska, s katero se je poročil, je bila zagotovo dobra. Deklica je ljubka.« In Armstrong je rekel: »Najdražja, mislim, da je še najbolj podobna tebi.«

	Košarjeva koča po poplavi ni bila več primerna za bivanje in takšna bo ostala za zmeraj. Lily se je preselila v župnišče. Očarano se je ozirala po gospodinjini sobi, občudovala predalnik iz mahagonija in se opominjala na dni, ko ni imela niti malenkosti in je govorila 'le izgubila jo bom'. V košari v kuhinji je spal psiček in tudi župnik ga je vzljubil. Pravzaprav, ko je dobro premislila, je bila morda ona tista, ki si je kot deklica tako zelo želela psička – morda sta si ga s sestrico želeli obe.

	Ko se je voda sčasoma umaknila, je za seboj pustila naplavljeno majhno okostje. Okrog vratu je imelo tanko verižico, med rebri pa je viselo srebrno sidro. Vaughanova sta žalovala za hčerko in se veselila ob sinu. Skupaj sta odšla v hišo v Oxfordu, kjer sta gospe Constantine povedala vse, kar se je zgodilo. V njeni spokojni sobi sta jokala in si potem umila obraz. Kmalu zatem so bili Buscot Lodge in posestvo skupaj z Otokom žganja naprodaj. Helena in Anthony sta se poslovila od svojih prijateljev in se s sinkom odpravila na Novo Zelandijo novim rekam naproti.

	Ker Joeja ni bilo več, se je Margot odločila, da bo vajeti Laboda predala naslednji generaciji. Njena najstarejša hči se je z možem in otroki preselila v krčmo, vodili so jo zelo uspešno.

	Margot je bila še vedno tam, varila je jabolčnik, je pa svojemu krepkemu in močnemu zetu dovolila sekati drva in prenašati sodčke.

	Jonathan je pomagal svoji sestri, kot je prej pomagal materi, pogosto je pripovedoval zgodbo o deklici, ki so jo našli v reki na zimski sončev obrat, sprva utopljeno, nato spet živo, spregovorila pa ni niti besede, dokler ni reka preplavila bregov in jo zahtevala nazaj, natanko eno leto kasneje, ko se je deklica spet združila s svojim očetom čolnarjem. Če pa je kdo prosil, naj pove kakšno drugo zgodbo, je ni mogel.

	Joeja, pripovedovalca zgodb, so se v Labodu spominjali še zelo dolgo. In čeprav je nekoč napočil dan, ko je možakar utonil v pozabo, so njegove zgodbe živele naprej.

	Daunt je dokončal svojo knjigo fotografij in požela je skromen uspeh. Hotel je ustvariti imenitno zbirko, ki bo vsebovala vsako mesto in vsako vas, vsak mit in ljudsko pravljico, vsak pristan in vodni mlin, vsak zavoj reke, a neizogibno je bilo, da bo zbirka precej krajša. Pa vendar, uspelo mu je prodati prvih sto izvodov, dovolj, da je naročil ponatis, knjiga pa je bila všeč mnogim, tudi Riti.

	Ko je Daunt stal za krmilom Kolodija, je moral priznati, da je reka preveč prostrana, da bi jo lahko spravil v kakršnokoli knjigo. Veličastna, mogočna, nepredvidljiva posega ali pa ne v dejanja ljudi, posledično pa se lahko zgodi karkoli. En dan prijazno poganja kolo, ki melje tvoje žito, že naslednji pa utopi pridelek. Daunt je opazoval vodo, ki je mamljivo drsela mimo barke, zdelo se mu je, da v iskrivih odsevih nosi delčke preteklosti in prihodnosti. V mnogih letih je mnogim ljudem veliko pomenila, v svoji knjigi je o tem napisal esej.

	Daunt je razmišljal, ali obstaja način, kako bi pomiril rečnega duha. Kako bi ga spodbudil, da bi bil človeku ob strani in ne bi predstavljal nevarnosti. Ob mrtvih psih, nezakonitem žganju, prenaglo zavrženih poročnih prstanih in ukradenih rečeh, ki smetijo rečno dno, so tam tudi srebrne in zlate daritve. Ritualne daritve, ki si jih toliko stoletij kasneje težko predstavljamo. Morda bi lahko še sam kaj vrgel vanjo. Svojo knjigo? Pomislil je. Knjiga je vredna pet šilingov in zdaj je bila z njim še Rita. Moral je skrbeti za dom, za barko, za posel in tudi otroško sobico je moral urediti. Pet šilingov je bilo preveč, da bi jih žrtvoval za pomiritev božanstva, v katerega ni resnično verjel. Ga bo pa fotografiral. Koliko fotografij lahko človek posname v svojem življenju? Sto tisoč? Približno. Sto tisoč žarkov življenja, dolgih deset ali petnajst sekund, s pomočjo svetlobe ujetih na steklo. Med vsem tem fotografiranjem mu bo nekako že uspelo ugotoviti, kako ujeti reko.

	Meseci so minevali, Rita pa je postajala vse bolj okrogla, otročiček v njej je rasel. Z Dauntom sta se že pogovarjala o imenih. Obema je bilo všeč Iris, po cvetlici, ki raste na rečnih bregovih.

	»Kaj pa, če bo deček?« je vprašala Margot.

	Odkimala sta. Deklica bo. Vedela sta.

	Rita je včasih pomislila na vse tiste ženske, ki so umrle med porodom, pogosto je razmišljala o svoji materi. Ko je občutila, kako se otročiček premika v svojem vodnem svetu, je pomislila na Tihega. Prihodnosti ni poznala, a z vsakim udarcem srca je svojo hčerko vodila bliže k njej.

	In deklica? Kaj se je zgodilo z njo? Pojavile so se zgodbice, da živi z rečnimi cigani. Zdelo se je, da se tam dobro počuti. Na prvo noč zimskega sončevega obrata naj bi padla čez krov, njeni starši pa so šele naslednji dan opazili, da je ni. Mislili so, da je mrtva, dokler niso izvedeli, da za deklico skrbijo premožni ljudje v Buscotu. Zvenelo je, kot da deklici nič ne manjka. Zatorej se jim ni mudilo nazaj. Naslednje leto ob istem času bodo spet pluli mimo. Videti je bilo, da je srečna, ker se je vrnila v svoje cigansko življenje, vsaj tako se je govorilo, potem ko je bila eno leto izgubljena.

	Te zgodbice so prihajale pozno in od daleč – bil je le stavek ali dva, brez podrobnosti, brez barvitosti. Redni gostje v Labodu se niso veliko menili zanje. Slišali so jih in odmislili. Sploh ni šlo za pravo zgodbo, no, ampak saj nikoli niso marali drugih. Jonathanova verzija jim je bila ljubša.

	Nekateri ljudje deklico še vedno videvajo na reki v dobrem in slabem vremenu, kadar brzi ali se vali počasi, ko megla zakriva pogled ali pa se gladina lesketa. Pivci jo videvajo, ko se spotak-nejo, ker so popili kozarček preveč. Drzni fantje jo videvajo, ko v toplih poletnih dneh z mosta skačejo v reko in spoznavajo, kako se pod mirno gladino skriva močan tok. Videvajo jo, ko zvečer pozno ostajajo zunaj in ne najdejo boljšega izgovora. Nekaj časa so ljudje poročali, da videvajo moškega in deklico v kanuju. Z leti je deklica odrasla, dokler ni nekega dne sama vozila kanuja in potem je prišel čas – nihče se ne spominja natanko, kdaj – ko niso več videvali obeh, temveč samo njo. Govorilo se je, da je veličastna, da je močna za tri može. Kanu usmerja elegantno in je gospodarica reke, kot je bil pred njo njen oče. Če jih boste vprašali, kje živi, bodo ljudje samo prhnili in zbegano zmajali z glavo. »V Radcotu, morda,« so ugibali v Buscotu, a v Radcotu so skomigali z rameni in se spraševali, ali ni morda v Buscotu.

	Če boste zelo vztrajni, vam bodo Ockwellovi v Labodu povedali, da živi na drugi strani reke, čeprav ne vedo točno, kje. Ampak kjerkoli že živi – če sploh kje živi, v kar pa dvomim – ni nikoli zelo daleč in kadar se kdo znajde v nevarnosti, je zmeraj tam. Če še ni čas, da prečkaš mejo, bo poskrbela, da ostaneš na pravi strani. Kadar pa čas napoči, bo v enaki meri poskrbela, da prideš na tisto drugo stran, za katero sploh nisi vedel, da si tja namenjen – vsaj ne še danes.

	In zdaj, dragi moj bralec, je zgodba končana. Čas je, da še enkrat prečkaš most in se vrneš v svoj svet. Ta reka, ki je in ni Temza, mora teči naprej brez tebe. Dovolj dolgo si se zadržal ob njej, poleg tega pa zagotovo imaš svoje reke, ki se jim lahko posvetiš.





	Avtoričina opomba

	Reka Temza ne napaja samo pokrajine, temveč tudi domišljijo in med tem svojim početjem se spreminja. Občasno je zgodba zahtevala od mene, da sem se pozabavala s časom potovanja in premikala kraje za nekaj sto metrov ob toku navzgor ali navzdol. Če vas branje moje knjige navdihuje, da bi šli na sprehod ob reki (kar vam z vsem srcem priporočam), jo vsekakor vzemite s seboj – ampak morda boste želeli vzeti še zemljevid ali vodiča.

	Lik Henryja Daunta je navdihnil čudovit resnični fotograf Temze Henry Taunt, ki je imel v barko s temnico. V svojem življenju je posnel okrog 53.000 fotografij in jih razvil z mokrim kolodijskim procesom. Njegovo življenjsko delo so zamalo uničili, ko so po njegovi smrti njegovo hišo prodali in podrli vrtno lopo. Potem ko je izvedel, da so že več tisoč steklenih plošč, ki so bile tam shranjene, razbili ali očistili in uporabili za rastlinjake, je lokalni zgodovinar Harry Paintin obvestil E. E. Skusa, oxfordskega mestnega knjižničarja. Skuse je uspel ustaviti uničenje in je poskrbel, da so preživele plošče spravili na varno. Njuni imeni omenjam iz hvaležnosti, ker sta hitro ukrepala. Njima v zahvalo sem lahko nazorno raziskovala viktorijansko Temzo in okrog Tauntovih podob stkala to zgodbo.

	Se ljudje lahko utopijo in spet oživijo? No, ne v resnici, se pa zdi, da lahko. Sesalski refleks potapljanja se sproži, ko se oseba nenadno z glavo in telesom potopi v zelo mrzlo vodo. Telesni metabolizem se upočasni, saj refleks preusmeri kri iz udov v žile med srcem, možgani in pljuči. Srce bije počasneje in telo hrani kisik zgolj za nujne telesne procese, da lahko čim dlje ohranja življenje. Ko takšno osebo potegnemo iz vode, se bo skoraj utopljeni zdel mrtev. O tem fiziološkem fenomenu so prvič pisali v zdravstvenih časopisih sredi dvajsetega stoletja. Domneva se, da se refleks potapljanja pojavi pri vseh sesalcih, kopenskih in vodnih. Proučevali so ga pri odraslih ljudeh, a najbolj dramatičen naj bi bil pri majhnih otrocih.





ZAHVALE

	So trenutki, ko prijatelji pomenijo največ. Helen Potts, s to knjigo ti dolgujem ogromno zahvalo. Julie Summers, najini pisateljski sprehodi ob Temzi so bili neprecenljivi. Hvala obema.

	Graham Diprose mi je zagotovil veliko nasvetov v zvezi z zgodovino fotografiranja, John Brewer pa mi je potrpežljivo pojasnil mokri kolodijski proces razvijanja.

	Nick Reynard s Centra za ekologijo in hidrologijo v Walling-fordu je popravil moje izrazoslovje o poplavah, kar dokazuje, kako blizu poeziji je ta znanost.

	Kapitan Cliff Colborne iz Temzinega tradicionalnega čolnarskega društva mi je pomagal ugotoviti, kako bi se lahko pripetila Dauntova nesreča.

	Dr. Susan Hawkins z Univerze v Kingstonu mi je zagotovila dragocene podatke o negovalkah in uporabi termometrov v devetnajstem stoletju.

	Profesor Joshua Getzler in profesorica Rebecca Probert sta mi pomagala v zvezi s pravniškimi zahtevki o pogrešanih otrocih v devetnajstem stoletju.

	Simon Steele mi je pojasnil proces destiliranja.

	Nathan Franklin ve vse, kar je mogoče vedeti o prašičih.

	Veliko ljudi mi je pojasnilo različne vidike veslanja in čeprav sem se trudila po najboljših močeh, ga še vedno ne razumem. Simon, Will, Julie in Naomi, vseeno hvala.

	Zahvala gre tudi: Mary in Johnu Actonu, Jo Anson, Miku Ansonu, Margot Arendse, Jane Bailey, Gaii Banks, Alison Barrow, Toppen Bech, Emily Bestler, Kari Bolin, Valerie Borchardt, Willu Bourne Taylorju, Maggie Budden; Erin, Fergus, Pauli in Rossu Catleyju; Marku Cockerju, Emmi Darwin, Jane Darwin, Philipu del Nevu, Margaret Denman, Assly Elvins, Lucy Fawcett, Anni Franklin, Vivien Green, Douglasu Gurru, Claudii Hammer-Hew-stone, Christine Harland-Lang, Ursuli Harrison, Petru Hawkinsu, Philipu Hullu, Jenny Jacobs, Maggie Ju, Mary in Robertu Julierju, Híkonu Langballu, Eunice Martin, Garyju McGibbonu, Mary Muir, Sally Read, Mandy Setterfield, Jeffreyju in Pauline Setterfield, Jo Smith, Bernadete Soares de Andrade, Caroline Stüwe Lemarechal, Rachel Phipps iz knjigarne Woodstock, Chrisu Steelu, Gregu Thomasu, Marianne Velmans, Anni Withers.

	Viri:

	Peter Ackroyd, Thames: Sacred River

	Alfred Williams, Round About the Upper Thames

	Robert Gibbings, Sweet Thames Run Softly

	Henry Taunt, A New Map of the Thames

	Susan Read, The Thames of Henry Taunt

	Graham Diprose in Jeff Robins, The Thames Revisited

	Malcolm Graham, Henry Taunt of Oxford: a Victorian Photographer

	Obstaja spletna stran, ki sem jo med pisanjem te knjige obiskala tisočkrat in ki je zame neprecenljiva. Popelje vas na potovanje skozi čas in prostor ob reki. Where Thames smooth water glades (www.thames.me.uk) je ustvaril John Eade, ki predano skrbi zanjo. Če ne morete k Temzi osebno, obiščite to spletno stran.





O AVTORICI



	Diane Setterfield je na lestvici New York Timesa najbolje prodajana avtorica romanov Trinajsta zgodba ter Bellman & Black. Nekdanja akademičarka, specializirana za francosko literaturo dvajsetega stoletja, živi v Oxfordu v Angliji.





Priporočamo:

	Diane Setterfield

	BELLMAN & BLACK

	Catherine Cooper

	KOČA

	Michelle Frances

	FANT

	SINOVA PUNCA

	NOVINKA

	HČERKA

	SESTRI

	Neil White

	Trilogija o Danu Grantu: Sence, Tema okoli nje in Nedolžni

	SKRAJNO ZLO

	Cate Quinn / C. S. Quinn

	ČRNE VDOVE

	LOVEC NA TATOVE, SMRTNA MAGIJA

	Ethel Lina White

	V PRECEPU

	KORAK V NEZNANO

	Susan Hill

	ŽENSKA V ČRNEM

	MAJHNA ROKA

	MOŽ NA SLIKI





Notes


	[←1]

Angl. nedelja.