Griša: Svetonočno hrepenenje.                                     55
oblika prizidke pri tleh : k sobi so prizidali čumnato, kamro ali pa so sobo predelih v dva ali več prostorov. Tudi na nasprotni strani sobe so hišo lahko podaljšali, tako da je ostala veža na sredi poslopja. Vežo samo (v širšem pomenu) so razdelili: en del so določili za kuhinjo, prostor za ognjišče, cesto z zidom predeljen od veže (v ožjem zmislu). V planinskih krajih, posebno na Gorenjskem, se je hiša razvila tudi v vertikalni smeri.
(Konec prihodnjič.)
Svetonočno  hrepenenje.
i.
jL^ bogastvi neizmernimi            O, to bo lep današnji večer,
prišel bom k tebi nocoj,         kot sveti božični čas,
prišel bom in objel te bom   kot pravljice polnočnih ur,
z rokami vernimi!                   kot zime srebrni obraz!
Okrog vratu, okrog pasu        O ljubica, opolnoči
te zvezal bom z rokami,         sam bežal bodem, sam —
in moja boš z mladostjo vso,   kot hladni, ledeni  božični čas
z ljubezni vročimi željami...     po mestu bogvekam! . . .
11.
f
rišel bo Božič, prišla bo noč in jaz bom šel na sladko pot, s svečico v roki čez beli sneg šel bom tiho polnočno pot . .
Pa nihče ne ve, kod,
in nihče ne ve, kam
šla bo moja pobožna pot
pozdravljat svečani, božji hram.
O tja čez Božič bogvekam, tja ,na toplo južno stran,     • šla bo daleč, daleč naprej čez mirni polnočni ocean
56
Vladimir Levstik: Bolest.
Šla bo v Italije topli dom
in z glasom prosečim tam molil bom
Pridi, pomlad, ah, pridi že,
pridi že enkrat čez morje! . . .
III.
f
otem pa pride lepši čas,
poln upanja in nad,
in pesmi pridejo z njim in ljubezen
in rože in pomlad . . .
Potem pa zbogom, bolni obraz in žalostne oči, zbogom, zbogom, ljubica, do tistih lepih dni! . . .
Griša.
3
Bolest.
adro belo sred morja, sivi sokol sred neba, duša sred bolesti sama čaka časa svojega.
I.
Beli brod čez val zdrči,: ptič utone v solnčno kri, a bolest nad dušo vzpolje in nad dušo obleži.
Preskrivnostna si kraljica, neizražena bolest; nimaš duše, nimaš lica, nimaš ciljev, nimaš cest.
II.
Brez bregov so tvoja morja in brez mej ti je oblast, brez mejnikov, brez obzorja, le nad njo — neba propast.
Človek te nad sabo nosi, in dokler bode živel in dokler ljubezni prosil, tvoje sile ni izpel . . .
Vladimir Levstik.