UDK 316.343: '6.6i .7
Wil Arts*
SOCIOLOŠKA TEORIJA IN PROBLEM PRA-
VIČNOSTI NA ZAHODU:
k pojasnjevanju dojemanja distributivne pra-
vičnosti
1 . Uvod
Družbena neenakost je že od nekdaj eden od osrednjih problemov v po-
lju sociologije . Številni sociologi gredo celo tako daleč, da sociologijo opre-
deljujejo kot znanost o družbeni neenakosti . Ta definicija je nepravilna in do-
sti točneje je reči, da sociologija kot veda preučevanju družbene neenakosti
mnogo dolguje, morda celo svoj nastanek. Z besedami laika bi lahko pro-
blem izrazili s temle vprašanjem : »Kdo dobi kaj in zakaj?« Normativna para-
lela tega je po navadi imenovana problem distributivne pravičnosti in s pre-
prostimi besedami povedano se vprašanje glasi : »Kdo bi moral dobiti kaj in
zakaj?« To vprašanje ni le izhodišče preučevanj pravnikov in filozofov, mar-
več so nanj skušali najti odgovor tudi klasični sociologi kot so Durkheim,
Mosca, Pareto in Weber (Berting, 1970) .
Čeprav so ti klasični sociologi izjavljali, da preučujejo celoto družbenih
fenomenov, kakršna sta družbena neenakost in distributivna pravičnost v ce-
lotnem spektru družb, so se dejansko osredotočili na tako imenovano mo-
derno oziroma industrijsko oziroma demokratično zahodno družbo . Razisko-
vali so, kako so nastale sodobne družbe v Zahodni Evropi in Severni Ameriki
kot rezultat vseobsegajočega procesa racionalizacije, ki se je izražal v seku-
larnih trendih industrializacije, demokratizacije in modernizacije . Poleg tega
so preučevali učinke teh trendov na funkcioniranje družbe, na družbene vezi
in v primeru družbene stratifikacije na njeno legitimizacijo . Njihovo vse ve-
čje zanimanje za vprašanje distributivne pravičnosti je mogoče pripisati raz-
voju obsežnejših konceptov pravičnosti v 19 . stoletju. Kot pravi Hayek (1976 :
197), so ljudje na Zahodu šele od okrog sredine 19 stoletja dalje bolj sistema-
tično sledili misli, da je družbeno neenakost mogoče podvreči celovitemu
ovrednotenju v smislu pravičnosti in nepravičnosti .
Najpomembnejši od klasičnih sociologov, ki je uspel producirati enako-
vredne študije o družbeni stratifikaciji in o distributivni pravičnosti je bil
Emil Durkheim (1858-1917) . Naše obravnavanje problema pravičnosti na Za-
hodu bomo začeli s pregledom njegovega prispevka . Potem bomo ocenili
reakcije na njegove teorije v polju sociologije, ko bomo pregledali dela tistih,
ki so ga podpirali ter njegovih kritikov . Pri tem bomo dobili vpogled v dve
sociološki topiki, ki sta povezani s temo distributivne pravičnosti :
1) norme in vrednote kot družbeni mehanizmi, ki usmerjajo distribucijo
omejenih dobrin ter status v družbi,
" Oddelek gospodarske sociologije in psihologije, Erasmus University, Rotterdam
** Referat, ki je bil predstavljen na dubrovniškem srečanju Dojemanje pra-
vičnosti na Vzhodu in Zahodu, 26.-28. 10. 1989
157
2) pojmovanje distributivne pravičnosti, ki je lastno širši družbi ali pa poseb-
nim družbenim skupinam v zahodnih družbah .
Na koncu bomo pogledali napovedi v zvezi s podobnostjo ali različnostjo
dojemanja distributivne pravičnosti med in znotraj posameznih zahodnih
družb, ki jih je mogoče izpeljati iz teh teorij .
2. Distributivna pravičnost in sociologija stratifikacije
Najpomembnejša zakladnica Durkheimove razlage družbene stratifikaci-
je in distributivne pravičnosti je njegovo delo De la division du travail soci-
al (1893). V tej knjigi povezuje vrste zakonodaje z vrstami družbene solidar-
nosti. Zanj je pravičnost tako moralni občutek kot institucija . Forma občut-
kov in institucij pravičnosti je odvisna od specifične vrste solidarnosti, ki jo
ustvarjajo pogoji v določeni družbi . Funkcija občutka pravičnosti in pravnih
ustanov je po njegovem mnenju najprej in predvsem ta, da postavlja meje
ravnanju članov družbe .
V kasnejši knjigi Le Suicide (1897), zlasti v poglavju o anomičnem samo-
moru, je Durkheim razvil te ideje z le bežnim sklicevanjem na svojo teorijo o
družbeni stratifikaciji in distributivni pravičnosti. Njegova izhodiščna točka
je misel, da je človeška narava v svojih bistvenih značilnostih v osnovi enaka
pri vseh ljudeh. Za človeško stanje je značilno to, da so želje človeka brezmej-
ne, viri pa omejeni . Takšno stanje stvari bi prav lahko imelo za posledico ob-
čutek bolnega nezadovoljstva . Da bi bili torej ljudje zadovoljni s svojim življe-
njem nasploh, je potrebno doseči uravnotežen modus vivendi, ki temelji na
obrzdanju človekovih želja . Vendar ljudem ni dana zmožnost, da bi brzdali
svoje lastne želje, zato si morajo pomagati s silo, ki je zunaj njih; namreč
družba. Družba želja ne more omejevati samodejno, omiliti jih je mogoče le
do meje, ki je prepoznana kot pravična . Ljudje se nikoli ne bi sprijaznili z
omejevanjem svojih želja, če bi se čutili upravičene prestopiti predpisano
mejo. Ker si, kot že rečeno, sami ne morejo predpisati takšnih zakonov, jih
mora ljudem predpisati avtoriteta, ki jo spoštujejo in ki se ji spontano ukla-
njajo. Družba lahko opravlja to vlogo uravnavanja bodisi neposredno in kot
celota ali pa skozi delovanje enega od svojih organov ; kajti edina moralna
sila je, ki je hkrati superiorna nad posameznikom in katere avtoriteta je spre-
jeta. Edino družba ima moč, ki je potrebna, da določi zakon in določi točko,
prek katere »strasti« ne smejo in le družba lahko določi nagrado, ki je ponu-
jena vsakemu razredu ljudi, ki opravljajo določen poklic v imenu skupnega
splošnega interesa .
Durkeim meni, da vsaka družba goji moralne ideje (vrednote, norme, za-
kone, pravila), ki določajo v kakšni meri so poklici dojemani kot manj ali več
vredni za družbo in s tem za te posameznike predpisuje pravično življenjsko
raven. Takšne moralne ideje so povezane tudi z minimalnimi zahtevami za ti-
sto na dnu družbene hierarhije in z maksimalnimi zahtevami za tiste na vrhu .
Poleg tega pa lahko v vsaki družbi razpoznamo moralne ideje o tem, kateri
posamezniki naj bi opravljali določene poklice in zasedali določena mesta .
Durkheim opozarja na dejstvo, da se podrobna vsebina teh idej razlikuje od
družbe do družbe, vendar ne naključno. Moralne ideje se razlikujejo glede na
družbene razmere in vrsto solidarnosti, ki je značilna za določeno družbo .
158
2 .1 . Funkcionalizem
Ne da bi se vedno izrecno sklicevali nanj, večina modernih sociologov
funkcionalistov, ki se ukvarja z družbeno stratifikacijo, sledi smeri, ki jo je za-
črtal Durkheim . Družbenemu vrednotenju poklicev dajejo še več poudarka
kot sam Durkheim . Menijo, da temeljijo razlike v družbenem nagrajevanju, ki
jih vidimo v družbi in za katere se zdi, da jih upravičuje vrednostni sistem te
družbe, na razlikah v pomembnosti poklicev za funkcioniranje te družbe kot
celote .
Zlasti Parsons (1940, 1953, 1970) ter Davis in Moore (1945, 1953) so pri-
meri avtorjev, ki so razvili funkcionalistične teorije stratifikacije na podoben
način kot Durkheim . Izhodišče takšnih teorij je trditev, da je družbena ne-
enakost navzoča povsod. Neenakost ni le neizogiben družben fenomen, mar-
več je nujna tudi za preživetje in uravnoteženo funkcioniranje družb, za kar
je funkcionalen pogoj . Vsaka družba mora razdeliti vloge svojim članom da
bi preživela, z drugimi besedami, zagotoviti mora, da pravi ljudje zasedajo
prave položaje in jih motivirati, se pravi zagotoviti, da njeni člani svoje vloge
ustrezno opravljajo . Poklici niso enako pomembni ; razvrstiti jih je mogoče v
hierarhijo . V njenih vlogah, ki so za preživetje in blaginjo družbe najpomem-
bnejše, zasedajo najvišje stopnje .
Vsaka družba potrebuje usklajevalne mehanizme za razdelitev vlog med
svoje člane in za motiviranje le-teh s pomočjo diferencirane distribucije na-
grad. Med takšne mehanizme sodita naprimer trg in politika. Vendar pa di-
stributivni učinki le-teh niso zadosti stabilni, da bi zagotavljali uspeh . Zaradi
tega nad tema mehanizmoma deluje tretji (institucionalni) mehanizem . Delo-
vanje le-tega je bolj učinkovito. Zakon in tradicija sta poglavitni sestavini
tega mehanizma, delovanje le-tega zagotavlja, kot bi lahko rekli, da so v raz-
lične poklicne vloge vgrajene primerne družbene nagrade . Nagrade so insti-
tucionalno transformirane v pravice, torej v legitimne zahteve po nagradi, in
te pravice so del poklicev . Kadar so v družbi legitimne zahteve po primarnih
virih - kot so moč in vpliv, dohodek in bogastvo, status in prestiž - razporeje-
ne na specifičen način, pride do urejenosti družbe po slojih, pri čemer vsak
sloj vključuje posameznike v enako nagrajevanih poklicih . Z drugimi beseda-
mi: sistem družbene stratifikacije .
Funkcionalisti menijo, da obstaja glede funkcionalne pomembnosti raz-
ličnih poklicnih vlog in legitimnosti neenake distribucije primarnih resursov
skoraj popoln konsenz med vsemi segmenti družbene populacije ; konsenz, ki
je utelešen v samem moralnem redu družbe in ki so ga ponotranjili skoraj vsi
njeni člani. Moralno ovrednotenje pa naj bi vplivalo bolj na distribucijo pre-
stiža kot na distribucijo moči in dohodka . Trg in politika imata pri distribuci-
ji teh dveh resursov torej pomembnejšo vlogo . Zaradi tega funkcionalisti po-
leg ekonomskega povračila poudarjajo tudi pomen prestiža oziroma moral-
ne nagrade, ki je neločljivo povezana z različnimi poklici ali funkcijami . Ryti-
na (1986 : 129) je opozoril, da ima to bistvene posledice za koncept pravično-
sti. Če diferencirano nagrajevanje v smislu prestiža obstaja, po funkcionali-
stičnih teorijah temelji na sorodnih ovrednotenjih moralne veljave različnih
položajev v delitvi dela . Diferencirane nagrade v smislu prestiža torej impli-
cirajo, da neenakost, ki izhaja iz delitve dela, pri vseh velja za pravično . Funk-
cionalisti tudi menijo, da obstaja neposredna zveza med institucionalnim
družbenim redom in tem, kaj ljudje mislijo o pravičnosti . V zahodnem svetu
so se institucionalni družbeni red, zlasti pa delitev dela in narava družbene
159
stratifikacije, v zadnjih nekaj stoletjih močno spremenili . Torej so se spreme-
nile tudi ideje o pravičnosti.
Če hočemo opisati značilnosti transformacije tradicionalnih zahodnih
družb v moderne, lahko to storimo po eni strani z izpostavljanjem ekspanzije
pravnih ustanov, birokratizacije prava in povečanja števila proceduralnih
pravil in po drugi strani z izpostavljanjem premika vrednostne usmerjenosti
od partikularnih k univerzalnim vrednotam . Tipični koncept pravičnosti v
tradicionalni družbi je bil v glavnem partikularistične narave . Legitimne za-
hteve po družbenih nagradah so temeljile na družinskem in krvnem sorod-
stvu. V moderni družbi je tipični koncept pravičnosti predvsem in zlasti uni-
verzalističen po svoji naravi . Legitimnost zahtev po družbenih nagradah se
sedaj presoja z neosebnimi standardi, zlasti pa s standardi osebne uspešno-
sti, (Sampson, 1981 : 113). V modernih družbah vidimo, da ne le da razporedi-
tev poklicnih vlog in diferencirana distribucija primarnih resursov vse bolj
temelji na uspešnosti in vse manj in manj na z rojstvom pridobljenem statu-
su (ascription), temveč tudi to, da so postale pomembnejše egalitaristične
ideje. Na ravni vrednot je postala moderna družbena skupnost egalitaristič-
na v tem smislu, da morajo biti neenakosti pozitivno upravičene glede na nji-
hov pomen za določeno družbo .
Razlago za sistematični prehod od askripcije k osebni uspešnosti v mo-
dernih zahodnih družbah bi lahko našli v hipotezi, ki povezuje vrednostne
vzorce s tehnološkim razvojem . Ena takšnih hipotez pravi, da ima tehnološki
razvoj, ki so ga dosegle moderne družbe, za posledico povečano potrebo po
višje kvalificiranih izvajalcih poklicnih vlog . Moderne družbe si ne morejo
več privoščiti, da bi zapravljale človeške resurse, da bi se šle razsipnost, zna-
čilno za tradicionalne družbe z njihovimi togimi kastnimi ali razrednimi
strukturami . Da bi testirali to hipotezo, je bilo opravljenih veliko raziskav, in
eno od klasičnih študij sta napisala Blau in Duncan : The American Occupa-
tional Structure (1967) . Avtorja menita, da so objektivni, splošno sprejeti
kriteriji vrednotenja vse bolj razširjeni v vseh sferah življenja in da izrinjajo
partikularne standarde različnih zaključenih skupin (ingroups), prav tako pa
tudi intuitivne sodbe in humanistične vrednote, ki niso empirično preverlji-
ve . Njuna empirična odkritja kažejo, da, vsaj v ZDA, pridobljeni status člove-
ka, torej tisto, kar je dosegel sam, postaja kot objektivni kriterij pomembnej-
še kot njegov status po rojstvu (ascribed status), se pravi človekova identite-
ta glede na družinski izvor. Po njunem mnenju to pomeni, da visok status ne
more biti več neposredno podedovan, marveč ga morajo upravičevati dejan-
ski, družbeno priznani uspehi. V Ameriki so raziskave, ki sta jih začela Blau
in Duncan, nadaljevali: Duncan, Featherman in Duncan (1973) ter Hauser in
Featherman (1977) . Vendar pa v teh raziskovalnih projektih niso prišli prav
nič bližje odgovoru na osrednje vprašanje, namreč, ali obstaja konsenz o kri-
terijih, ki vladajo razdelitvi poklicnih vlog in deležu družbenih nagrad kot pri
raziskavi Blau in Duncan . Hauser in Featherman (1977 : 49) pravita samo, da
so vprašanja, ali so sociološka dejstva neenakosti in stratifikacije v določeni
skupnosti soglasno veljavna ali ne in ali občutek posameznika glede distribu-
tivne pravičnosti ustreza tem dejstvom ali ne, zanimive teme za raziskave, ki
se ukvarjajo z mehanizmi družbene menjave, vendar se sama s temi temami
ne ukvarjata .
2.2. Marksizem
Prej omenjene makrosociološke analize družbene stratifikacije in distri-
butivne pravičnosti na Zahodu je Anthony Giddens (1982) poimenoval teori-
160
ja industrijske družbe . Ta tradicija ni nastala iz Durkheimovega dela, marveč
ji je mogoče slediti k sociologom zgodnjega i 9 . stoletja kot so Saint-Simon in
Comte. Giddens vidi tudi drugo pomembno makrosociološko analizo moder-
ne zahodne družbe : marksizem. To teoretsko tradicijo imenuje teorija kapita-
listične družbe . Zagovorniki te teorije so bili v sporu s funkcionalisti med
drugim glede domnevnih sprememb sistemov vrednot . Kot trdijo marksisti,
moderne kapitalistične družbe drži skupaj bolj prisila kot konsenz glede
vrednot. Oporekajo funkcionalistični ideji, da so vrednote in moralni ideali
najpomembnejši vzročni dejavniki družbenega razvoja. Prav tako ne spreje-
majo tega, da bi koncepti pravičnosti in prava imeli pomembno vlogo pri
prelomnih fazah družbene evolucije, ki jih imenujemo revolucije . Da bi lahko
razumeli, kaj se dogaja v družbi, moramo naprej pogledati proizvodni način,
ki je značilen za to družbo. To ne pomeni, da po njihovem mnenju vrednote
in vrednostne usmeritve ne igrajo nikakršne vloge . Trdijo, da moralna načela
in moralni občutki, tako kot druga nadgradnja, temeljijo na materialnih pod-
lagah družbe na način, ki ni vselej uniformen in enosmiseln (Lukes, 1982 :
187/ 188). Vseeno pa so vrednote in vrednostne usmeritve lahko pomembni
kazalci, ki kažejo, kaj se dogaja in spreminja v družbi . Razlog je ta, da so so-
glasno sprejemane vrednote, v obliki ideologij, odvisne od razrednih intere-
sov in so bolj ali manj funkcionalne ali disfunkcionalne za določene proiz-
vodne načine.
Nekateri marksisti se strinjajo s funkcionalistično idejo, da obstaja v mo-
dernih kapitalističnih družbah visoka stopnja konsenza o vrednotah, celo
glede vse bolj splošno sprejetih kriterijev uspešnosti. Dejstvo, da večina mo-
dernih kapitalističnih družb ne razpade zaradi notranjih protislovij, je mogo-
če pripisati vlogi, ki jo ima nadgradnja in zlasti ideologija v zvezi z legitim-
nostjo prisile (Abercrombie in drugi, 1980: 29). Vladajoči razred kapitalistov
uspeva z indoktrinacijo ideološko usmerjati delavski razred . Ko sprejmejo
interes in se sami identificirajo s kapitalističnim proizvodnim načinom, de-
lavci prevzamejo dominantni vrednostni sistem . V tem primeru moramo em-
pirično odkriti konsenz glede vrednot znotraj delavskega razreda pripisati
tako imenovani napačni razredni zavesti .
Drugi marksisti trdijo, da obstaja konsenz glede vrednot le v zgornjem in
zgornjem srednjem družbenem sloju . Ti teoretiki menijo, da razlaga, daje de-
lavski razred sistematično in uspešno indoktriniran z vrednotami dominan-
tnega razreda, ne drži . Revolucionarnega potenciala, ki dremlje v delavskem
razredu, je vselej dovolj, in proletariat se s pozivanjem k svoji lastni ideologiji
solidarnosti lahko kadarkoli zave svoje zgodovinske vloge in poskuša doseči
prevlado nad drugimi razredi (Larrain, 1983 : 82). Če si bomo torej temeljito
pogledali vrednostne usmerjenosti članov delavskega razreda, bomo v zvezi
z distributivno pravičnostjo odkrili, ne le vzorec uspešnosti, marveč nad tem
tudi solidarnostna načela enakosti in potreb (glej: Malewski, 1959) .
Poskus sinteze teh dveh marksističnih konceptov je tako imenovana hi-
poteza o dominantni ideologiji (Abercrombie in drugi, 1980) . V Parkinovi raz-
ličici te hipoteze sta izpostavljena dva vrednostna sistema : dominantni in po-
drejeni sistem (Parkin, 1972 : 92/93). Poleg teh dveh je mogoče ločiti še »prila-
gojeno« verzijo dominantnega sistema, se pravi verzijo, v kateri dominantne
vrednote niso odklonjene ali sporne, marveč nekako modificirane s strani
dominantnega razreda glede na in kot posledica družbenih razmer in umet-
nosti mogočega. Kateri posebni vrednostni sistem je uporabljen, je odvisno
od narave situacije . Jasneje povedano, hipoteza trdi, da ljudje takrat, kadar
jih prosimo, naj ocenijo neenako razdelitev poklicnih vlog in delež družbenih
nagrad na abstraktni ravni težijo k temu, da za referenčni okvir izberejo do-
161
minantni vrednostni sistem . Nasprotno pa se v primerih, ko se odločajo v
konkretnih družbenih razmerah in se neizogibno ravnajo v skladu s temi od-
ločitvami, člani vladanega razreda bodisi vrnejo k podrejenemu vrednostne-
mu sistemu ali pa k »prilagojeni« različici dominantnega sistema .
2.3. Konsenz ali nestrinjanje
Spora med funkcionalisti in marksisti, o katerem smo govorili prej, ni
mogoče rešiti preprosto s sklicevanjem na sociološke raziskave . Nemogoče
je napraviti nedvoumen sklep, da obstaja visoka stopnja soglasja glede zaže-
lenosti osebne uspešnosti kot vrednote . Dejstvo je, da so rezultati socioloških
raziskav v različnih državah dobljeni s pomočjo različnih merilnih instru-
mentov in da po svoji naravi niso enaki . Kadar na primer primerjamo po-
dobne raziskovalne projekte v ZR Nemčiji in v Združenih državah, pridemo
do sklepov, ki so povsem neprimerljivi . V nemškem mestu Konstanz ugota-
vlja Mayer (1975) visoko stopnjo konsenza glede vrednotenja osebne uspeš-
nosti, ki je in mora biti temelj razdelitve poklicnih vlog in deleža družbenih
nagrad. Raziskava, ki so jo opravili Rytina, Form in Pease (1970) v ameriškem
mestu podobne velikosti (Muskegon, Michigan), daje drugačne rezultate . Od-
krili so, da je sprejemanje dominantne ameriške ideologije (»enake možno-
sti«,»meritokracija«, itd.) vse p ej kot univerzalno celo v primeru, kadar je
doktrina te ideologije formulirana na zelo abstrakten in nedoločen način .
Stopnja konsenza se je še zmanjšala, kadar je bila doktrina opredeljena s
konkretnejšimi besedami. Odobravanje dominantne ideologije je bilo najbolj
izrazito pri tistih, ki so lahko z realizacijo te ideologije največ pridobili . Ryti-
na in drugi so napravili sklep, da vse tako kaže, da obstaja manj »napačne
razredne zavesti« kot pogosto domnevajo drugi družboslovci .
Če temeljito pregledamo veliko količino raziskav o vrednotenju pravič-
nosti distribucije dohodka, naletimo na enak problem (za ZDA : Jasso in Ros-
si, 1971 ; Alves in Rossi, 1978 ; Tallman in Ihinger-Tallman, 1979; Hochschild,
1981 ; Kluegel in Smith, 1986 ; za Veliko Britanijo in ZDA ; Bell in Robinson,
1978 ; Robinson in Bell, 1978 ; za Nizozemsko : Hermkens, 1983 ; Szirmai, 1986 ;
za Belgijo: Lagrou in drugi, 1981 ; Overlaet in Lagrou, 1981 ; Schokkaert in
drugi, 1982). Rezultati raziskav niso zadosti konkluzivni, da bi bilo mogoče
razpravo končati . Kadar gre za distribucijo dohodka, se anketiranci strinjajo,
da bi morala biti pomembnejša osebna uspešnost kot z rojstvom pridobljeni
status. Kadar pa gre za praktično uporabo načel potreb in enakosti, se mne-
nja razlikujejo . V ZDA sta Alves in Rossi (1978) odkrila, da anketiranci z viso-
kim položajem poudarjajo osebno uspešnost, medtem ko tisti z nizkim polo-
žajem menijo, da je upoštevanje potreb in enakosti enako pomembno . Tall-
man in Ihinger-Tallman (1979) sta poročala, da ameriški anketiranci spodnje-
ga razreda bolj zagovarjajo merilo enakosti kot pa tisti iz zgornjega razreda .
Robinson in Bell (1987) poročata o podobnih rezultatih v Veliki Britaniji . Do
enakih sklepov pridejo Hermkens (1978) za Nizozemsko in Schokkaert in
drugi (1982) za Belgijo . Čeprav se ne strinjajo v vsem, so vendarle vsi mnenja,
da je ljudem v modernih zahodnih družbah skupno to, da presojajo pravič-
nost distribucije dohodka na podlagi soglasno sprejete norme o osebni us-
pešnosti (a consensually held achievement oriented normative basis) .
Ta empirična odkritja niso prepričala vseh teoretikov enako . Za nekate-
re, zlasti za marksiste, je navidezni konsenz mogoče pripisati temu, da so bila
vprašanja formulirana z abstraktnimi besedami. Mnenja so, da je ugotovljeno
soglasje artefakt uporabljenih merilnih instrumentov . Raziskava, ki se ukvar-
162
ja s konkretnimi distributivnimi problemi vsakodnevnega življenja, pride o
rezultatov, ki kažejo, da obstajajo precej različna mnenja zlasti v spodnjem
družbenem sloju (Mann, 1970, 1973 ; Hyman in Brough, 1975 ; Willman, 1982 :
Tanner in Cockerill, 1986) . Približen sklep bi lahko bil ta, da obstaja dokajšen
konsenz v zvezi z abstraktnimi in splošnimi problemi, da pa bi morali glede
vprašanja distributivne pravičnosti v vsakdanjem življenju govoriti o nečem
takšnem kot -omejeno nestrinjanje« .
2.4. Teorija menjave
Nov frontalni napad na funkcionalistično razlago družbene stratifikacije
je začel George Homans (1964), utemeljitelj teorije menjave . Funkcionaliste
je obtožil, da so uporabili zmotno holistično sklepanje . Njihova napaka je v
poskusu, da bi pojasnili družbeno stratifikacijo in koncept pravičnosti s skli-
cevanjem na potrebe družbe namesto na potrebe ljudi . Namesto da se ukvar-
jajo s funkcijami in disfunkcijami statusnih sistemov, bi morali sociologi po-
jasniti, zakaj in kako statusni sistemi nastanejo . Razlaga bi morala temeljiti
na hipotezi o vedenju ljudi, ne pa o vedenju družb . Eden od dosežkov razi-
skovanja majhnih skupin je razlaga, kako nastane v interakciji med člani sku-
pine - sicer v majhnem obsegu - statusni sistem . Homans (1974: 299-318) je
mnenja, da je fenomen stratifikacije majhne skupine tako zelo podoben feno-
menu družbene stratifikacije, da ga v obeh poljih gotovo proizvedejo enaki
procesi. Člani pridobijo v majhni skupini status v javni sferi dejavnosti . Dife-
rencirajo se po statusu v sferi, v kateri se izmenjujejo storitve različnih vrst
in vrednosti v mrežah, ki vključujejo velik del članov skupine . V javni sferi so
člani pogosto v interakciji ter izražajo pohvalo ali spoštovanje do drugih, ki
so »boljši« kot so sami, glede na storitve, ki jih boljše opravljajo . V zasebni
sferi, se pravi v sferi prostega časa in »družabnih« odnosov v ozkem pomenu
besede, je bolj verjetno, da bodo imeli stalne stike in da bodo izražali bolj in-
timno naklonjenost do članov, ki so jim približno enaki v javni sferi . Pripad-
niki iste skupine (social peers) so si verjetno podobni po vrednotah in spo-
sobnostih . Zaradi interakcije bo njihovo vedenje postajalo še bolj podobno,
celo do te mere, da razvijejo način življenja, ki se loči od načina življenja ti-
stih, ki so po statusu višji ali nižji. Do stratifikacije v širši družbi pride na po-
doben način. V vseh razslojenih družbah se status posameznika določa zlasti
v javni sferi, s poklicem in z dohodkom, ki ga poklic zagotavlja. Večja kot je
stopnja enakosti med člani skupine z istim javnim statusom, bolj verjetno je,
da bodo imeli osebne stike v polju zasebnega, torej v sferi prostega časa, v
nedelovnih okoljih. Pri ljudeh, ki so približno enaki po javnem statusu, se
kaže tendenca, da si postajajo podobni tudi v drugih pogledih, ne le po pokli-
cu in dohodku, ki jim v osnovi določata status . Plod tega je razvoj družbene-
ga sloja z razmeroma homogenimi elementi poklicnega prestiža, dohodkov
in načina življenja. Na tak način nastane družbena razslojenost v širši družbi .
Mehanizem skupine (peer group mechanism) lahko pojasni nastanek druž-
bene stratifikacije v vseh tipih družb, prav tako pa tudi v majhni skupini .
Homansovo obravnavanje družbene stratifikacije in pravičnosti predsta-
vlja del teorije o družbenem vedenju, ki temelji na idejah, prevzetih iz ekono-
mije in psihologije (Homans 1961 ; 1974) . Trditev, da je družbeno interakcijo
mogoče interpretirati kot izmenjavo nagrad in kazni, je orientacijska . Takšna
izmenjava je predvidoma podvržena istim zakonom kot so tisti, ki vladajo
ekonomskim transakcijam. Človeška bitja motivira pričakovani dobiček (na-
grada minus investicija in stroški), ki je v zvezi z izmenjujočimi se dejanji .
163
Vendar pa imajo svojo vlogo tudi moralni pomisleki in občutki, ki posebej
zadevajo distributivno pravičnost . Takšni občutki ljudi ne le motivirajo, mar-
več so tudi pomembni dejavniki pri stabiliziranju družbenih odnosov .
Že na prvi pogled opazimo, da Homans jemlje za svoje izhodišče durkhe-
imski koncept . Osrednja ideja Marcela Maussa v Essai sur le don je, da je
ključni mehanizem pravičnosti recipročnost . Homans pravi, da imamo ta-
krat, kadar veliko vložimo v neko podjetje, ponavadi občutek, da smo upravi-
čeni do precejšnje nagrade. Naravna posledica je, da nasprotujemo, kadar
dobijo veliko nagrado tisti, ki so vložili le malo . Če smo v interakciji s posa-
mezniki, katerih vložek je skromen v primerjavi s tem, kako so nagrajeni,
ponavadi sklepamo, da je bila prekršena distributivna pravičnost . To velja še
zlasti takrat, kadar imamo občutek, da smo sami veliko prispevali . Homans
napravi sklep, da ljudje pri ocenjevanju rezultatov interakcij med posamezni-
ki uporabljajo različico Aristotelovega pravila sorazmernosti . Obstaja splo-
šen občutek, da mora biti povračilo sorazmerno s stroški in vložki . Čeprav je
pravilo sorazmernosti splošno sprejeto kot najbolj obči koncept distributiv-
ne pravičnosti, pogosto obstajajo različna mnenja glede vprašanja, do kakšne
mere je distribucija družbenih nagrad pravična v konkretnih okoliščinah .
Razlago za tako različna mnenja moramo iskati v dejstvu, da akterji ne dajejo
iste teže nagradi, stroškom in vložku . Ideje o distributivni pravičnosti se to-
rej razlikujejo od družbe do družbe, od skupine do skupine, in v vsaki družbi
od enega zgodovinskega obdobja do drugega . Pri članih skupine oziroma pri
članih družbe ne bomo opazili tendence strinjanja v njihovem presojanju
pravičnosti konkretne distribucije nagrad, razen kadar delijo isto družbeno
okolje, imajo podobne izkušnje iz preteklosti in podoben način življenja (Ho-
mans, 1982: XV). Takšna homogenost rojeva enaka pričakovanja glede tega,
kakšne koristi bi moral imeti vsak član od interakcije znotraj določene sku-
pine ali družbe . Z drugimi besedami, članom je skupen določen vrednostni
sistem. Kadar ni ravnotežja med vlaganji (kot so starost, spol, položaj, rasa,
izobraženost, izkušenost, itd .) po eni strani in nagrado (dohodek, prestiž, po-
pularnost, itd.) minus stroški (delovne ure, izčrpanost, slabe delovne razme-
re itd.) na drugi strani, pride do problemov in frustracij . Kadar ljudje ne le
opazijo, temveč tudi izkusijo nepravičnost, sta posledica tega jeza in agresija .
Blau (1964) je naprej razvijal Homansove ideje, ko jih je apliciral na in-
stitucionalno ravnanje in trajnejše družbene interakcije, se pravi na družbe-
ne odnose . Vpeljal je koncept poštenosti (fairness) in rekel, da je bolj ali
manj identičen s Homansovim konceptom distributivne pravičnosti . Pošte-
nost se torej nanaša na pravičnost nagrad, v skladu z normami skupine (ali
družbe), za opravljene storitve . Vendar pa ima razlaga močan pridih funkcio-
nalizma, saj Blau meni, da izvir idej o družbeni pravičnosti lahko iščemo v
razmerju med družbenimi potrebami po opravljanju določenih nalog po eni
strani in vlaganji Ljudi in skupin, ki je potrebno za uspešno opravljanje teh
družbenih funkcij po drugi strani . Pravila poštenosti delujejo kot mehani-
zem, ki prilagaja povpraševanje potrošnikov proizvodnim kapacitetam, saj
zagotavlja diferencirane pobude, ki opogumljajo ljudi, da vlagajo čas in na-
por za doseganje različnih družbenih ciljev . Poštenost temelji na tem, da bi
morali tisti, ki veliko investirajo v to, da dajejo storitve, po katerih je veliko
povpraševanje, dobiti zato ustrezno družbeno nagrado . Nepošteno ravnanje
lahko vodi k ostremu neodobravanju, s čimer postane »nefair« okoriščanje
na račun tistih, ki so v slabšem položaju, predrago .
Po zgodnjih delih Thibauta in Kelleya (1959), Homansa (1961 ; 1974) in
Blaua (1964), sociološka teorija menjave ni razvijala najprej ideje, da občutki
pravičnosti motivirajo vedenje ljudi in stabilizirajo družbene odnose . Skoraj
164
takoj pa so prevzeli te ideje socialni psihologi . V zadnjih nekaj desetletjih
smo bili priča razcvetu izgradnje in raziskovanj socialno-psihološke teorije,
tako imenovane tradicije enakosti, v kateri so sledili idejam Homansa in dru-
gih (glej: Tornblom, 1989). Vse večje vedenje socialne psihologije o distribu-
tivni pravičnosti je kasneje vplivalo na sociološkim delo . Aplikacija teorije me-
njave na problem distributivne pravičnost se je tako razvijala po ovinkih .
Zgodilo se je to, da so si sociologi izposodili ideje iz teorije enakosti in
drugih socialnopsiholoških teorij, da bi se znova lotili vprašanj v osrčju so-
ciološkega spora med funkcionalisti in marksisti o družbeni stratifikaciji in
družbeni pravičnosti. Ti teoretiki so upali, da bodo našli bližnjico za znan-
stveni napredek s tem, da so se izogibali problema iz tradicionalnega holi-
stičnega stališča (funkcionalizem in marksizem), in namesto tega zavzeli indi-
vidualistično perspektivo . Pogled na staro vprašanje z drugega zornega kota
lahko vodi k boljšemu formuliranju teh vprašanj in k bolj informativnim re-
šitvam, se pravi k verjetnejšim teorijam . Za te teoretike sta za rešitev proble-
ma, za katerega gre, pomembni zlasti dve vprašanji. Prvo vprašanje se glasi,
kako ljudje izberejo določena načela pravičnosti oz . pridobijo prednosti za
določena pravila distribucije . Drugo vprašanje zadeva moralno presojanje
oziroma ocenjevanje pravičnosti dejanske odmere in distribucije družbenih
nagrad .
2.4 .1. Načela pravičnosti
Več avtorjev (Rescher, 1966; Eckhoff, 1974; Deutsch, 1975 ; Sampson,
1975; Miller, 1976 ; Leventhal, 1976 ; Schwinger, 1983) je skušalo odgovoriti na
vprašanje o izbiri načel pravičnosti. Vsi se strinjajo, da se zdi, da je izbor od-
visen zlasti od narave situacije . V nekaterih primerih, odvisno od narave do-
ločene situacije, bo izbrano načelo uspešnosti ali prispevka, v drugih bo pre-
vladalo načelo potrebe, in v tretji situaciji bo dobilo glavno mesto načelo
enakosti . Dejavnik, za katerega se predvideva, da je odločilen, je cilj, na kate-
rem temelji interakcija v določeni situaciji . V situacijah, ko je primarni cilj iz-
popolnitev in izboljšanje produktivnosti, prevladuje načelo prispevka . Kadar
je najpomembnejše ohranjanje ubranosti v skupini, prevladuje načelo enako-
sti. Načelo potrebe vlada, kadar izstopa blaginja posameznika . Podatki, pri-
dobljeni z raziskavami, ki so jih pregledali Cook in Hegtvedt (1983) ter De-
utsch (1985), v veliki meri podpirajo misel, da pogoji različnih situacij vpliva-
jo na izbor načel pravičnosti . Hochschild (1981), na primer, poroča, da v
Združenih državah egalitaristična načela podpirajo zlasti v družinskem življe-
nju in politiki, medtem ko so na področju gospodarstva bolj cenjena načela
uspešnosti oziroma prispevka . Zdi se, da so znotraj teh področij relativne
preference za tekmujoča načela pravičnosti odvisne tudi od drugih struktu-
ralnih pogojev . Kellerhans in drugi (1987) so na primer pokazali, da so v Švi-
ci cilji, na katerih temelji interakcija znotraj družine, s tem pa izbira načel
pravičnosti, odvisni ne le od narave situacije, se pravi od značilnosti družine,
temveč tudi od drugih strukturalnih dejavnikov, kot so kohezivnost skupine,
socialna integracija in način, kako je regulirano vedenje družinskih članov .
2.4.2. Evalviranje pravičnosti
Teoretiki menjave domnevajo, da ljudje uporabljajo načela pravičnosti
kot standarde za presojanje poštenosti odmere dohodkov in njihove distri-
bucije v določenih situacijah . Vendar pa soglašanje ljudi o izboru abstraktnih
165
načel pravičnosti, ki veljajo v določeni situaciji, ne implicira nujno konsenza
pri konkretnem presojanju o pravičnosti in nasprotno (Hamilton in Rytina,
1980: 1119) . To velja zlasti zaradi treh dejavnikov, ki si jih bomo drugega za
drugim ogledali :
a) subjektivna percepcija in vrednotenje ;
b) družbeno primerjanje ;
c) družbena atribucija (prisojanje pomena) .
a) Celo kadar ljudje aplicirajo ista načela pravičnosti, so lahko njihova
različna percepcija in vrednotenje vlaganj in dobitkov vir nesoglasja . Vendar
pa teorija menjave ne izreče ničesar nedvoumnega o okoliščinah, zaradi ka-
terih bodo ljudje (ne)podobno dojemali in vrednotili . Večina teoretikov pra-
vi le, da je pomembno vedeti, ali ljudje živijo in delajo v enakih razmerah, ali
imajo enake potrebe in enake vrednote. Homans (1974) na primer pravi, da
bodo zaradi tega, ker so potrebe in vrednote posameznika rezultat procesov
učenja, ljudje, ki imajo enake izkušnje, torej enak socialni izvor, podobno
presojali o poštenosti . Adams (1965) prav tako trdi, da ima proces socializa-
cijskih iger pomembno vlogo pri doseganju konsenza. Predstavi hipotezo, ki
pravi, da kolikor večja je kulturna skupnost, v kateri ljudje živijo in delajo, to-
liko več je posameznikov s podobnim načinom percipiranja in vrednotenja
vlaganj in dobitkov . Ta hipoteza ni nič kaj informativna, saj pravi le, da lju-
dje, ki imajo enake vrednote in podoben pogled, dajejo enake sodbe . Vemo
namreč, da je percipiranje socialnega statusa in hierarhija nagrajevanja od-
visna od mesta, ki ga opazovalec zaseda znotraj teh hierarhij . To zlahka pri-
pelje ljudi do tega, da verjamejo, da so nagrade, ki jih dobivajo, približno pra-
vične. Družba, v kateri večina posameznikov verjame, da je družba organizi-
rana v skladu s standardi pravičnosti, bo izražala skupen vrednostni sistem
(Wegener, 1987) . Tako lahko tudi neenake percepcije vodijo do konsenza .
b) Nestrinjanje in soglasje lahko izvirata tudi iz razlik v načinu, kako lju-
dje sami sebe primerjajo z drugimi . Ljudje se ponavadi izogibajo temu, da bi
se primerjali s tistimi, ki so zelo drugačni ali pa daleč stran, zlasti če so rezul-
tati primerjanja lahko negativni ; bistvena dejavnika v procesu primerjanja
sta torej bližina in podobnost (Merton, 1968) . Zaradi tega, ker izkušnja nepra-
vičnosti poraja neprijetne občutke, so ljudje nagnjeni k temu, da se izogibajo
primerjavam, ki bi jih lahko spravile v dvome. Vendar pa so v nekaterih situ-
acijah ljudje prisiljeni, da napravijo »realističnep imerjave in se torej ne
morejo izogniti doživetju občutka nepravičnosti . V drugih situacijah je mno-
go preprosteje, če se izognejo »realističnim«p imerjavam in spremljajočih
občutkov nepravičnosti . Zaradi tega je pomembno odkriti, s kom oziroma s
čim se ljudje primerjajo, v kakšni meri in pod kakšnimi pogoji . Čeprav se zdi,
da je to povsem jasno vprašanje, v literaturi teorije menjave ni mogoče najti
jasnega odgovora. Iskanje odgovora očitno predstavlja zelo kompleksen pro-
blem. Goodman (1974), na primer, je pokazal, da ljudje uporabljajo različne
načine primerjave hkrati, kadar jih zaprosimo, da dajo svojo sodbo o pošte-
nosti razlik v dohodkih. Ko je Austin (1977) zgradil tipologijo procesov druž-
bene primerjave, je upal, da bo ustvaril določeno mero reda v kaosu, ironija
pa je, daje pri tem pokazal, kako kompleksni so lahko procesi primerjanja .
c) Različne sodbe o poštenosti so lahko rezultat ne le različne percepci-
je, vrednotenja in primerjave, ampak so lahko tudi posledica različne atribu-
cije (pripisovanja pomena, teže) . Pri analiziranju atribucije je pomembno ve-
deti, kaj so po mnenju ljudi razlogi za določene vrste družbene neenakosti in
kdo je odgovoren (oziroma kaj) za te neenakosti . Cohen (1982 : 120) meni, da
velik del nestrinjanj in mnogi od konfliktov v zvezi z distributivno (ne)pravič-
nostjo koreninijo v različnosti atribucij . Ta teorija pravi, da v procesu atribu-
166
cije prihaja do zmot (Kelley, 1973 : 123). Takšne zmote so .nagnjenost k prece-
njevanju bodisi vpliva dispozicijskih (notranjih) dejavnikov bodisi vpliva si-
tuacijskih (zunanjih) dejavnikov. Atribucija praviloma služi sama sebi . Dispo-
zicijska atribucija je v rabi, kadar gre za dober izid za posameznika oziroma
znotraj skupine, situacijska atribucija pa takrat, kadar gre za dober izid za ti-
ste zunaj skupine . Tudi družbeni položaj in ideologija imata svojo vlogo . Kon-
zervativni srednji razred in starejši ljudje takrat, kadar gre slab izid za druge,
težijo k dispozicijski atribuciji, medtem ko progresivni spodnji razred in
mlajši ljudje za takšen izid raje pripisujejo odgovornost situaciji (Howard in
Pike, 1986: 155-156). Konsenz pa je vendarle lahko tudi rezultat določenega
atribucijskega stila . Vsekakor Shepelak in Alwin (1986: 44) domnevata, da
posamezniki pripisujejo višino družbene nagrade, ki jo sami dobivajo, tistim
situacijskim in dispozicijskim dejavnikom, ki po eni strani ohranjajo in varu-
jejo njihov občutek časti in ki po drugi strani ohranjajo in varujejo sistem le-
gitimizirane neenakosti v distribuciji družbenih nagrad . Že spet smo sezna-
njeni s tem, kako malo vemo o družbenih razmerah, v katerih se pojavljajo
diferencirane tendence atribucije . (Crittenden, 1983 : 442) .
Da bi premagala te probleme, je Jassova (1980) zgradila »novo« teorijo
distributivne pravičnosti . Probleme je rešila na posreden način, tako da je
neposredno ocenjevala pravično količino dobrin. Pri oblikovanju svoje teori-
je se je lahko naslanjala na svoje zgodnejše delo, specifikacijo funkcije vred-
notenja pravičnosti (Jasso, 1978) . Na kratko povedano je funkcija vrednote-
nja pravičnosti, ki je poglavitni del njene teorije, naravni logaritem razmerja
med dejansko in pravično količino dobrine. Kritike so jo pozneje pripeljale
do tega, da je na novo formulirala nekatere dele svoje teorije (Jasso, 1981 ;
1983; 1986) . Tudi Markowsky (1985) je skušal v vseobsegajoči teoriji v celoto
združiti vrsto povzročilnih in motečih dejavnikov . Njegov cilj je bila kon-
strukcija večplastne teorije družbene pravičnosti . Doseči je hotel zlasti to, da
njegova teorija ne bi bila le razlaga, kako ljudje ocenjujejo pravičnost glede
na dobrine, ki jih sami prejemajo, ampak tudi glede na dobrine, ki jih dobiva-
jo drugi posamezniki in skupine . Jedro njegove teorije je funkcija družbene
reference. Tako kot Jassova je tudi Markowsky rešil probleme, ki jih je načel,
posredno. V svoji teoriji pojasnjuje, v kakšnih razmerah je verjetno, da bodo
ljudje doživljali odmero in razdelitev omejenih in zaželenih dobrin kot pra-
vično, ne pove pa natanko, kakšen je proces, v katerem ljudje tako presodijo .
2.4.3. Družbene konsekvence vrednotenja pravičnosti
Teorija Jassove je zanimiva zlasti zaradi tega, ker upošteva tudi družbe-
ne konsekvence vrednotenja pravičnosti . Meni, da je družbene fenomene, ki
so kazalci stopnje kohezije oziroma integracije družb in družbenih skupin,
mogoče razložiti in napovedovati tako, da si ogledamo določene parametre
distribucije ovrednotenj pravičnosti v določeni skupini ali družbi . Po njenem
mnenju je dinamika družbenega življenja rezultat sprememb v distribuciji
vrednotenj pravičnosti . Formulirala je več hipotez, v katerih so neodvisne
spremenljivke statistične mere distribucije vrednotenj pravičnosti, odvisne
spremenljivke pa primeri prej omenjenih družbenih fenomenov, se pravi ka-
zalci kot so tendenca k razkrajanju družbenega agregata, stopnja nezadovolj-
stva znotraj njega, verjetnost izbruha silovitih revolucionarnih konfliktov,
obseg in narava kriminala in pojavljanje psihiatričnih motenj v tem agregatu,
itd. Vendar te hipoteze iz njene teorije niso logično izpeljane . Zdi se namreč,
da so bolj rezultat uporabe te teorije kot hevrističnega pripomočka .
167
2.5 . Mavericks
Funkcionalizem, marksizem in teorija menjave niso edine pomembne
tradicije analize zahodnih družb . Hermenevtična tradicija, na primer, ki se
začenja z Webrom, prinese nekaj zanimivih idej o pravičnosti . Weber je, dru-
gače kot Durkheim, uporabljal besedo pravičnost ne v pomenu distributivne
pravičnosti, temveč predvsem za poimenovanje proceduralne pravičnosti,
zlasti za sojenje in problem legitimnosti . Osrednje vprašanje pri preučevanju
pravičnosti je bila zanj birokratizacija izvajanja prava . V njegovem delu
Wirtschaft und Gesellschaft (1922), ki je bilo izdano po njegovi smrti, vidi-
mo, da dojema pravičnost kot del obsežnejšega procesa racionalizacije .
V tem referatu pa se bomo omejili le na vprašanje distributivne pravič-
nosti. V hermenevtični tradiciji je bilo opravljenega le malo teoretskega in
raziskovalnega dela v zvezi s temi vprašanji. Številne pomembne študije o
problemu distributivne pravičnosti pa so napisali samotni volkovi kot sta na
primer W. G. Runciman in Barrington Moore idr . Njihovo delo ne sodi v prej
omenjene teoretske tradicije. V tem razdelku bomo skušali povzeti njihove
ideje kolikor se le da na kratko in zgoščeno .
V svojem delu Relative Deprivation and Social Justice (1966) se je
Runciman lotil analize zveze med neenakostjo in občutkom relativne prikraj-
šanosti, ki ga neenakost rojeva . Bolj določno, skušal je analizirati odnos do
družbene neenakosti v Angliji 20. stoletja . Kot izhodišče je najprej zastavil
empirično-teoretsko vprašanje : -Kakšna je relacija med institucionalizirani-
mi neenakostmi in zavedanjem nezadovoljstva s tem?«, za tem pa normativ-
no vprašanje: »Katere od teh neenakosti, če sploh katere, bi morali dojemati
in zavračati - če to so ali ne - s standardi družbene pravičnosti?«.
Pri iskanju odgovora na prvo vprašanje je izhajal iz teorije referenčne
skupine in iz pojma relativne prikrajšanosti . Osrednja misel, ki jo je izpeljal iz
teh teoretskih konceptov je, da občutki prikrajšanosti, ki jih ljudje doživljajo,
niso preprosto funkcija njihovega objektivnega položaja, marveč so moc'no
odvisni od referenčnega okvira, s katerim ocenjujejo svoj položaj . Družbene
neenakosti, ki rojevajo občutke relativne prikrajšanosti, moramo obravnava-
ti kot neenakosti med primerjalnimi referenčnimi skupinami in članskimi
skupinami. Na podlagi svojega empiričnega raziskovanja pride Runciman do
sklepa, da je izbira primerjalnih referenčnih skupin v zvezi z ekonomskimi
neenakostmi omejena . Ljudje so nagnjeni k temu, da se primerjajo s tistimi iz
svoje skupine, ki živijo in delajo v soseščini . Runciman je odkril, da se ljudje
zdijo sami sebi dosti manj relativno prikrajšani, kot bi bilo mogoče pričako-
vati glede na njihovo objektivno situacijo . To pripisuje njihovi kratkovidno-
sti .
Ko odgovarja na drugo vprašanje, si Runciman pomaga z delom Rawlsa
- Theory of Justice (1972). Pokazati skuša, da modificirana različica tega po-
godbenega koncepta pravičnosti načeloma lahko kaže, katere vrste krivic bi
lahko zagovarjali kot legitimne in katere izbore referenčne skupine bi torej
na podlagi tega standarda imenovali »pravilne« . To je pomemben dosežek
zaradi dveh razlogov . Najprej zato, ker je pojem družbene pravičnosti navzoč
v vsaki razlagi tega, kako ljudje čutijo v zvezi z družbeno neenakostjo . In dru-
gič zato, ker takšna teorija omogoča razločevanje med občutki relativne pri-
krajšanosti, ki jih lahko opišemo tudi kot občutek zavisti ne pa kot zaznava-
nje neuresničenih pravic .
Kot pravi Runciman (1967), je ideja družbene pogodbe zlasti pomembna
za analizo družbene stratifikacije in distributivne pravičnosti v širši družbi .
168
Individualistična načela distributivne pravičnosti, kakršna je Homansova
ideja o sorazmernosti, so dokazana le v majhnih skupinah, kjer so vsi v nepo-
srednih stikih. To je tudi stališče Barringrona Moorea, čeprav jemlje za izho-
dišče Homansov pojem. V njegovi makrosuciološki študiji Injustice . The so-
cial bases of obedience and revolt (1978) mu je potreben še dodaten pripo-
moček, to je misel, da ljudje ustvarjajo skozi zgodovino implicitno, včasih pa
tudi eksplicitno družbeno pogodbo . Del te nenehno se spreminjajoče pogod-
be so načela distributivne pravičnosti .
Mooreova knjiga ima dva dela . V prvem delu se ukvarja z obstojem im-
plicitne pogodbe med vladajočimi in vladanimi, ki je povezana z univerzalni-
mi problemi družbene usklajenosti . Ta pogodba vključuje norme pravičnosti
in implicite, kriterije za identificiranje nepravičnosti . V drugem delu, ki je v
tesni zvezi s prvim, se posveti okoliščinam, v katerih si družbeni redi, katerih
očitni učinek je ta, da proizvedejo neupravičeno prikrajšanje, pridobijo mo-
ralno avtoriteto. V tem kontekstu obravnava tudi dejavnike - psihološke,
družbene in kulturne - ki omogočajo, da se izrazijo moralni izlivi jeze proti
nepravičnosti in omogočijo dejanja za odpravo nepravične uporabe avtorite-
te .
V zvezi z družbeno diferenciacijo in družbeno stratifikacijo loči Moore
dvoje protislovnih načel pravičnosti . Eno je splošni pojem enakosti, ki teme-
lji na tem, kaj potrebujejo potrošniške enote : mnenje, da bi moral vsak člo-
vek oziroma vsako gospodinjstvo dobiti »dovolj«. Drugo načelo je načelo ne-
enakosti, temelji pa na razvrščanju vrednosti različnih del in družbenih funk-
cij. Rezultat prizadevanj, da bi jih uskladili, je takšna razlaga distributivne
pravičnosti, po kateri so izjemne družbene nagrade upravičuje izjemno vla-
ganje naporov, znanja ali česa drugega, kar opravljanje določenega dela za-
hteva. Prekršitev katerega koli od teh načel je lahko in tudi je vir moralnega
zgražanja in občutka družbene nepravičnosti ter lahko in tudi dejansko po-
vzroči prekinitev družbene pogodbe .
3. zaključek
Oba, funkcionalizem kot teorija industrijske družbe in marksizem kot
teorija kapitalistične družbe, sta po svoji naravi predvsem holistična in de-
terministična . Družbeni razvoj, izražen bodisi kot funkcionalistična logika in-
dustrializacije, bodisi kot marksistična logika zgodovine, odloča, za kakšno
razumevanje distributivne pravičnosti bo šlo in v kateri zahodni družbi bo
dominiralo. Poglavitni vzročni dejavnik je po obeh teorijah tehno-
loška stopnja, na kateri je določena družba . To ne pomeni, da ob-
staja povratno enolična zveza med materialnimi pogoji družbe in _vred-
nostnim vzorcem oziroma ideologijo . Pomeni pa, da na dolgi rok ekonomske
in tehnološke omejitve ljudi prisilijo, da prevzamejo določena načela distri-
butivne pravičnosti. Kadar so na zelo podobni tehnološki in ekonomski stop-
nji, se v zahodnih družbah pojavljajo podobna načela pravičnosti in podobno
presojanje o poštenosti. Oba, funkcionalizem in marksizem, bi na-
povedovala, da bo dojemanje pravičnosti v teh družbah enako . Razlikujeta
pa se v svojih napovedih glede tega, kakšna je v teh družbah stopnja konsen-
za. Funkcionalizem napoveduje visoko stopnjo konsenza, medtem ko marksi-
zem prerokuje, da bosta konsenz in nestrinjanje odvisna med drugim od rav-
ni razredne zavesti v teh družbah .
Po drugi strani pa se teoretiki teorije menjave nagibajo bolj
k individualističnemu in voluntarističnemu . Po njihovem mnenju bedo pri
169
presojanju poštenosti družbene razporeditve in distribucije omejenih resur-
sov vsi ljudje vedno in povsod uporabljali enako načelo sorazmernosti . Lju-
dje bodo specificirali to načelo različno od družbe do družbe, od skupine do
skupine, in znotraj teh družb in skupin različno v različnem času . Na vpraša-
nje, katero od načel bo izbrano in kako se bo glasila presoja, je
mogoče odgovoriti s sklicevanjem na trditev, da so načela in pre-
soje najprej in predvsem proizvod spleta okoliščin . Zaradi tega je zelo težko
napovedovati, katera specifična načela bodo izbrana in kakšno specifično
presojo bodo določeni ljudje v določenih okoliščinah sprejeli. Potrebnega
je še veliko dodatnega znanja o izhodiščnih in mejnih pogojih, da bi bile mo-
goče točne napovedi. Vendar pa teorija menjave napoveduje, da bomo odkri-
li manj konsenza med in znotraj zahodnih družb, kot pa domneva-
jo funkcionalisti in celo marksisti . Glede distributivne pravičnosti bo obsta-
jala široka pahljača partikularnih izborov in specifičnih presoj . V nasprotju s
funkcionalističnim in marksističnim verovanjem, monokavzalna razlaga ozi-
roma preprost kavzalni model dojemanj distributivne pravičnosti ni mogoč .
Po njihovem mnenju je pravičnost, tako kot lepota, stvar presoje posamezni-
ka.
VIRI
1 . Abercrombie, N ., S. Hill and B . S . Turner, (1980), The dominant Ideology thesis, London
2. Adams, J. S . (1965), »Inequity in social exchange«, V : L Berkowitz (ed.). Advances in experi-
mental social psychology, 2, New York, 267-299.
3. Alves, W . M. en P. H . Rossi, (1978), »Who should get what? Fairness judgements of the distri-
bution of eatnings ., American Journal of Sociology, 84, 541-564.
4. Austin, W., (1977), »Equity Theory and Social Comparison Processes ., V: J . M . Suls and R L.
Millers (eds .), Social Comparison Processes, Washington, 279-305 .
5. Berting, J., (1970), Reciprociteit en gelijkheid. Sociologen over sociale rechtvaardigheid, Meppel .
6. Blau, P. M ., (1964) . Exchange and Power in Social Life, New York.
7 . Blau, P. M . and O . D . Duncan, (1967), The American occupational structure, New York.
8. Cohen, R. L., (1982), »Perceiving Justice: An Attributional Perspective., V: J. Greenberg and R.
L. Cohen (eds .), Equity and Justice in Social Behavior, New York, 110-160 .
9. Cook, K. S. and K . A . Hegtvedt, (1983), »Distributive Justice, Equity, and Equality., Annual Re-
view of Sociology, 9, 217-241.
10. Crittenden, K. S. (1983), »Sociological Aspects of Attribution«, Annual Review of Sociology, 9,
425-446 .
11 . Davis, K. and W. E. Moore, (1945), .Some principles of stratification ., American Sociological
Review, 10, 242-249 .
12 . Davis, K, and W . E . Moore, (1953), »Reply and comment«, American Sociological Review, 18,
394-397 .
13 . Deutsch, M., (1975), .Equity, equality and need : what determines which value will be used as
the basis of distributive justice? ., Journal of Social Issues, 31, 137-150.
14. Deutsch, M ., (1985), Distributive Justice: A Social Psychological Perspective, New Haven .
15. Duncan, O. D., B . L Featherman and B . Duncan, (1973), Socioeconomic background and achie-
vement,New York .
16 . Eckhoff, T., (1974), Justice: Its Determinants in Social Interaction, Rotterdam.
17 . Giddens, A . (1982), Sociology. A Brief but Critical Introduction, London .
18. Gunsberg, M., (1965), On justice in society, New York.
19. Goodman, P. S., (1974), .An examination of referents used in the evaluation of pay ., Organiza-
tional Behavior and Human Performance, 12, 170-195 .
20. Hamilton, V . L. and S . Rytina, (1980), »Social Consensus on Norms of Justice : should pu-
nishment fir the crime? ., American Journal of Sociology, 1117-1144.
21. Hauser, R. M . and D. L. Featherman, (1977), The process of stratification . Trends and analysis,
New York.
22. Hayek, F. A ., (1976), The Mirage of Social Justice, London .
23. Hermkens, P. L . J., (1983), Oordelen over de rechtvaardigheid van inkomen, Amsterdam.
24. Hobhouse, L . T., (1922), The elements of social justice, London .
25. Hochschild, J., (1981), Whats Fair? American Beliefs About Distributive Justice, Cambridge,
Mass.
170
26. Humans, C . C ., (1961), Social Behavior, I;, clementary forms New Y»rk
27. Homans, G . C ., (1964), »Bringing men back« V American Sociological Revterm, 29, 8U7 -.518.
28. Homans, G . C ., (1974), Social Behavior. Its elemeniarv form:, New York, rev . ed .
29. Homans, G . C ., (1976), »Commentary«, V : L. Berkowitz and E. Walster (eds.), Advances in Ex-
perimental Social Psychology, 9, 231-244 .
30. Howard, J. A . and K. C . Pike, (1986), »Ideological Investment in Cognitive Prucessing : The In-
fluence of Social Statuses on Attribution«, Social Psychology Quarterly. 49, 154-107 .
31 . Huaco, G . A ., (1966), »The functionalist theory of stratification : two decades of controversy«,
Inquiry, 9, 215-240.
32. Hyman, R. and I . Brough, (1975), Social values and industrial relations, Oxford .
33 . Jasso, G . and P. M . Rossi, (1977), »Distributive justice and earned income« American Sociolo-
gical Review, 42, 639-65 1 .
34 . Tasso, G ., (1978), »On the justice of earnings: A new specification of the justice evaluation fun-
ction« . American Journal of Sociology, 83, 1898-1419 .
35 . Jasso, G ., (1980), »A new theory of distributive justice«, American Sociological Review, 45,
3-32 .
36. Jasso, G ., (1981), »Further notes on the theory of distributive justice«, American Sociological
Review, 46, 352-360 .
37 . Jasso, G ., (1983), »Fairness of individual rewards and fairness of the reward distribution : Spe-
cifying the inconsistency between mitro and macro principles of justice«, Social Psychology
Quarterly, 46, 185-199 .
38 . Jasso, G ., (1986), »A new representation of the just term in distributive-justice theory : its pro-
perties and operation in theoretical derivation and empirical estimation«, Journal of Mathe-
matical Sociology, 12, 251-274 .
39. Kelley, H . H ., (1973), »The process of causal attribution«, American Psychologist, 28, 107-128 .
40. Kellerhans, J ., J. Coenen-Huther and M. Modak, (1987), »Stratification sociale, types d'inte-
ractions dans la famille et justice, distributive', Revue Francaise de Sociologie, 28, 217-240.
41 . Kluegel, J. R and E. R Smith, (1986), Beliefs about Inequality. Americans' Views of What Is and
What Ought to Be, New York .
42. Lagrou, L ., B . Overlaet and E. Schokkaert, (1981), »Beoordeling van indomensverdelingu,
Psyhcologica Belgica, 123-147 .
43 . Larrain, J., (1983), Marxism and ideology, London .
44. Leventhal, G . S ., (1976), »Fairness in social relations» V : J . Thibaut, J . T . Spence and R . C . Car-
son (eds .), Contemporary topics in social psychology, Morristown, 211-239 .
45. Lukes, S ., (1982), »Marxism, morality and justice»» V : G. H. R. Parkinson (ed.), Marx and mar-
xisms, Cambridge, 177-205 .
46. Malewski, A ., (1959), »Der empirische Gehalt der Theorie des historischen Materialismus»»
KolnerZeitschrift fiirSvzialogie und Sozialpsvchologie, 281-305.
47. Mann, M ., (1970), »The social cohesion of liberal democracy«, American Sociological Reviex,
423-439 .
48. Mann, M ., (1973), Consrinusrzess and action arnong the Westertr workings class, London .
49. Markovsky, B ., (1985), »Toward a multilevel distributive justice theory«, American Sociologi-
cal Review, 50, 822-839.
50. Mayer, K. U ., (1975), Ungleichheit und Mobilitat in socialen Bewusstsein, Opladen .
51. Merton, R. K., (1968), Social Theory and Social structure, New York.
52. Miller, D., (1976), Social Justice, Oxford .
53 . Overlaet, B . and L. Lagrou, (1981), »Attitudes towards a redistribution of incomen, Journal of
Economic Psychology, 197-215.
54. Parkin, F., (1972), Class inequality and political order, London .
55 . Persons, T ., (1940), »An analytical approach to the theory of social stratification«, American
Journal of Sociologu, 45, 841-862.
56. Persons, T ., (1953), »A revised analytical approach to the theory of social stratification«, V: R.
Bendix and S . M . Lipset (eds .), Class, Status, andPower, New York .
57. Persons, T ., (1970), »Equality and inequality in modern society or social stratification revisi-
ted» Sociological Ittquiry, 40, 13-27.
58. Rescher, N., (1966), Distributive lunice, Indianapolis .
59. Robinston, R . V . and W. Bell, (1978), »Equality, success and social justice in England and the
United Statesa, American Sociological Review, 43, 125-143 .
60. Rytina, S., (1986), »Sociology and justice»» V : R. L. Cohen (ed.), Justice. Views from the social
sciences, New York/London, 117-151 .
61 . Rutina, J. H ., H . W. Form and J. Pease, (1970), »Income and stratification ideology : Beliefs
about the American opportunity structure«, American Journal of Sociologu, 703-716 .
62. Sampson, E. E., (1975), »On Justice as Equality«, Journal of Social Issues, 31 . 45-64 .
63. Sampson, E. E ., (1981), »New perspectives on the social dimension of justice,,, in : M . J . Lerner
and S. C. Lerner (eds.), The justice motive in social behavior adaping to times ofsarcityand
change, New York/ London, 97-124 .
171
I
64. Schokkaert, E . and L . Lagrou, (1981 , An empirical approach to distributive justice-, Journal
oj Puhlic Economics, 33-52 .
65 . Schokkaert, E ., L. Lagrou and B . Overlaet, (1982), »De houding tegenover inkomensverdeling
en crisispolitiek«, Tijdschrift voor Econornie en Munagement, 197-223 .
66. Schwinger, T., (1980), »Just allocation of goods, dccisions amung three principles«, V : G . Mi-
kula (ed .), .lustice and Social Interaction, Bern, 95-125 .
67. Shepelak, N . J . and D . F . Alwin, (1986), »Beliefs about Inequality and Perceptions of Distribu-
tive Justice«, American Sociological Review, 51, 30-46.
68 . Szirmai, E., (1986), Inequality observed, Groningen .
69 . Tallman I. and M. Ihinger-Tallman, (1979), -Values, distributive justice and social change«,
American Sociological Review, 44, 216-235 .
70 . Tanner, J. and R. Cockerill, (1986), »In search of working-class ideology: A test of two pers-
pectives«, The Sociological Quarterly, 389-402 .
71 . Thibaut, J. W . and H . H . Kelley (1959), The Social Psychology of Groups, New York .
72. Tiirnblom, K. (1989), The Social Psychology of Distributive Justice, Strasbourg .
73. Wegener, B., (1987), »The illusion of distributive justice«, European Sociological Review, 3,
1-13 .
74. Willman, P ., (1982), Fairness, Collective Bargeining and Ineome Policy, Oxford .
1 72