Rade Krstic
Sledovi ostrine
V komi
Srce stiska belo kri.
Pod ostrim očesom skalpela
v kapljah spustili so roke kirurgi.
O, umirajoče telo. V ponorelih krčih sta se razdvojila mati in plod. Ob hladni postelji stoji študent s svojimi beležkami.
Čez zidove v operacijski sobi se je spustila tišina
pozabljenih porodov; netopir praznine iz sive skorje zleti.
Tolažba
Sled mlade krvi, kosti in lobanjo drži strto srce, hladna, prazna dolina, temna slutnja pobegov, predsmrtni dih -bolečina!
Iz žuljave dlani vstaja
jasna starost;
pod spuščenimi vekami
nemoč in obup,
da z otrplega telesa
smrt na trda tla kaplja -
brezumno!
O, včerajšnji vosek, taleč se pod plameni sveče!
Raskave podobe riše modra svetloba, samoto in prezir! Razbeljeni spanec, lahko noč!
Pesem umorjenega psa
Temna beseda v zaprtih ustih. Preletavajo zlate peruti podobo morilca in zaspano vejevje, ki visi v zraku.
Roka plane s preciznim zamahom. Počasi se odpre smrtnost, rana, ki tiho molči na konici noža. Krvave kaplje ponižno objamejo leseni držaj.
Dragotina
Zjutraj drhti mehanika stroja na mizi. Tišje minevajo ure, nihala časa.
Živa blaznost nori čez črke.
Mlado telo nemira v premolke pada.
Ne dvigne se zastor svetlobe. Na spolzkih tleh tvoja stopala molčijo.
Počasi luč ugaša v tesni sobi; križev pot jo je izmučil;
brezbožnost, puščava brez vode.
Pesem časa
Umrljive oči imajo obešenci, zadrgnjeni, viseči. V čudovitem snu se srebrno leskečejo prazne lobanje.
Trdo se je prelomil vrat obupanega. Votle igle
odpirajo ognjeno grivo iskrega vranca,
topot in roževino kopit, bele podobe v gozdu;
mogoče nerazpadel kačji lev, pobitega križ
ob pustih zaselkih, odmaknjenih vasicah,
in iz globokega vodnjaka se včasih pojavi škrat noči.
Neverno molči na zvonu zadnja ura. Smrt je hitra in previdno slepi palico polaga, drage kamne premika zlatar.
Trdo se vrata zaprejo zvečer; krojaške škarje ležijo na razcefranem platnu; pridušen je molk in otožno momljanje v kletnih prostorih. Globlje zrejo strašne zenice; mirno poslušajo nemi, brokat in zlato na starih podobah; v bleščečem se krogu perut in tožba ujetega kosa.
V tihem
Smrt v dnevni svetlobi. Modro se rišejo barve v mrzlem sozvočju očesa pradavnega; dežele na koncu sveta.
Z vrha bela podoba osvetljuje zapriseženo pesem in od napora trajnega dela umira
bled čarovnik.
Slovensko je zlato runa. Podoba in sanjsko mesto sta zbolela v tihem. Zloba, tvoja drhteča senca se dviga nad temo.
Otip
Potok se rdeče in modro prevrača. Tros je prekrit in tih. Nad zvezdami galaksije preletavajo sonca in črne luknje iz niča vstajajo.
Vejevja odprte rane kriče. Iz sredine zemlje žar svinca tolče. Nekoč iz višav golobica priprhuta in polna luna morje dvigne.
Z grozo pelod s krošnje pada, v nesmrtnih čašah se kaplje ljubijo. Zlati baker se krči na suhem. Solze, oči in misli na uri resnice.
Era
Z zvoki. S tihimi notami dviguješ, glasbilo, svetle oblake, zlati grad -
z breztežnimi stopinjami čebelic,
z vodami ovenčanih rek in morij žlahtne dišave navzgor; tako visoko
se obrača proti zvezdam, kjer lačno in sito prebivata v varnem zavetju, ki molčečim očem tiplje dragoceno žalost. O, v zlatu počivajoča srebro in bron, oblikujoča v nežnih dlaneh tople objeme.
Hindu
So sive, v katerih mladost prezimuje. So tihe, ki zavračajo vednost. So zlate, ko jih spanec pomiri -tako hipno za kri.
Pred svilo
polagajo tla svoje ponižne oči. Njihov mah se neviden in mehko deli dihu dveh nedotaknjenih zevov.
Višino lete,
ros ni nanesel trud pogledov, ki sna da ,vici' jeziku.
Pribežališče sem daleč od težkih senc.
Kaplje molčanje
sem približal duhovom iz žare.
Na mojo dlan se spušča zlato let.
Avatare, Odin celine!
So čiste, ki v mojih ušesih zvenijo.
Zjutraj sem se zbudil na prostem, izvirajoč iz kroga in srpa lune. Izza zelenega listja je spet vzhajalo cvetno steblo.