IZ R A Z P R A V E OB R E F E R A T I H V dopoldanskem in popoldanskem delu posvetovanja se je po referatih razvila zelo razgibana razprava, ki jo je vodil in usmerjal Miran Hladnik. Izka- zalo se je, da je teoretična opredelitev mladinske književnosti osnovno in izho- diščno vprašanje, ki ga kot temeljnega čutijo tudi prevajalci, zato je popolnoma razumljivo, da je največ razmišljanj spodbudil referat Marjane Kobe. Po obse- gu in tehtnosti najpomembnejši sklop razprave o tem, ka j je mladinska knji- ževnost, podajamo strnjeno, vendar v zaporedju, v katerem so se razpravljalci oglašali k besedi, četudi se je vmes razprava preusmerila h kakšnemu drugemu vprašanju. Po ovinku se je vedno znova sprožilo razmišljanje o možnostih opre- delitve mladinske književnosti. Iz zaporedja, v katerem so si razpravljalci sle- dili, je razvidno, kako so se misli sukale, prepletale in dopolnjevale. Majda Stanovnik: Definicija mladinske književnosti je zapletena zadeva, lahko pa je vi- deti tudi preprosta in nedvoumna, zlasti, če je samo implicirana, kadar na primer termin uporabljamo em- pirično. Na to opozarjata konkretna prikaza mladinske književnosti na Slovenskem Tatjane Hojan in Dar- ke Tancer-Kajnih, ki sta trdno opr- ta na stvarne podatke o tem, ka j je v izbranem obdobju na našem jezi- kovnem območju glede na produk- cijo nekaterih specializiranih založb dejansko sodilo v to književnost. Iz njunih prispevkov je tudi očitno, kdo je o tem odločal in s tem opredelje- val obseg iin razumevanje termina .mladinska književnost'. Odločali so predvsem uredniki, vsak s svojim krogom sodelavcev in svetovalcev. Ti seveda neizogibno upoštevajo predvsem realne možnosti za izvaja- nje svojih programov, ob tem pa bolj ali manj uveljavljajo tudi svoje poglede. Upoštevanje realnih možno- sti pomeni izbiranje med že obstoje- čimi literarnimi deli, domačimi in tujimi, takimi, ki so jih avtorji izrec- no namenili za branje mladini, in ta- kimi, za katere se je kje — čeprav le na drugem jezikovnem območju — izkazalo, da mladim bralcem uga- jajo, ne glede na to, ali so jim bila posebej namenjena ali ne. Uveljavlja- n je svojih pogledov pomeni spodbu- janje novih izvirnikov in novih pre- vodov, pa tudi uvrščanje del, ki jih še nobena konvencija ni uvrstila v repertoar mladinske književnosti, v zbirke ali posamezne edicije, name- njene mlademu bralcu. Zbirka, ki je pri nas pojmovanje mladinske lite- rature v vseh treh pogledih poglobila in razširila, je Kondor, kreativna uredniška dejanja pa so se seveda pojavljala tudi že prej. Prav svo- bodnejše zamisli za izbor branja, na- menjenega predvsem odraščajoči 4* 51 mladini, torej za mejno področje med ,mladinsko' in ,ne več mladinsko' književnostjo, pa ob Kondorju in sicer še danes sprožajo šolniško vzgoj- stvene ugovore, češ, vsaki starostni stopnji svoje — mladinska književ- nost naj ne posega v nemladinsko, branje za mladino pa naj določa šola, se pravi sestavljala učnih načrtov. Pri tem je mimogrede pozabljeno dejstvo, da na primer Swiftov Gulli- ver in Defoejev Robinson nikakor nista bila napisana za mladino in da je zlasti Gulliver v celoti dostopen le redkim filozofsko izobraženim bral- cem, da Gogolj in Puškin svojih del nista namenjala otrokom in da to velja tudi za ljudske pravljice in pri- povedke. — Gre torej za vprašanje: ali je termin .mladinska literatura' izločevalen, alternativen termin ena- ke vrste kakor na primer ,nemška literatura' ali ne. Termin ,nemška li- teratura ' principialno nedvoumno zajema literaturo v nemškem jeziku, kar pomeni, da nobena literatura v kateremkoli nenemškem jeziku ni nemška literatura, in hkrati tudi li- teratura v nemškem jeziku ni niti an- gleška niti francoska niti katerakoli druga nacionalna literatura. Posa- mezno delo torej z jezikovnega vi- dika sodi bodisi v nemško literaturo bodisi v katero izmed nenemških li- teratur. Pri terminu .mladinska li- teratura ' je analogna polarizacija očitno veliko bolj problematična. Mladinska in nemladinska literatura se pač ne ločita strogo druga od dru- ge, posamezna dela ne pripadajo iz- ključno ali dokončno bodisi tej bo- disi oni. Pri mladinski literaturi gre za posebno namembnost neke lite- rarne selekcije, ki sama po sebi ne izključuje morebitnih drugih na- membnosti po drugih vidikih. Mla- dinska literatura v spremenljivih ča- sovnih in nacionalnih variantah izbi- ra iz celotnega območja literature za venomer spreminjajoče se kroge mla- dih bralcev tista dela, ki se zdijo za- nje ustrezna — vendar ne nujno z namenom, da bi si jih prilastila, jih izločila iz siceršnje rabe in jim odre- kla morebitne druge funkcije. Konkretni zgodovinski prikazi mla- dinske književnosti so torej svojevr- sten izziv za njeno teoretično opre- delitev, opozarjajo pa tudi, da zgo- dovina mladinske književnosti ne glede na to, ali zajema samo domača ali tudi prevedena dela, poteka po- dobno kakor zgodovina prevodne književnosti in ne tako, kakor zgodo- vina nacionalnih književnosti. Tej je namreč treba upoštevati samo na- ravno časovno zaporedje, linearno potekajoči kronološki čas, v katerem se drugo za drugim pojavljajo lite- rarna dela v posameznem jeziku. V prevodno in v mladinsko književnost pa poleg sproti nastajajočih del ne glede na čas nastanka stopajo pred jezikovno in starostno opredeljene kroge bralcev tudi starejša dela, ki dotlej še niso bila zajeta vanju. Line- arna kronologija nastanka del tu ni več edino odločilna, saj se že ob sprotnem nastajanju mladinske in prevodne literature prepletajo različ- ne časovne perspektive. Nastajanje in razvoj mladinske književnosti sta taka tudi v kulturnem krogu posa- meznega jezika, posameznega naro- da, ne samo v širšem, mednarodnem okviru. Ta proces pa nima nič skup- nega z umetno konstrukcijo, kakršna je na primer nekaj stoletij zajemajo- ča zgodovina vzhodnonemške knji- ževnosti. Dejstvo, da se je po drugi svetovni vojni ob razdelitvi Nemčije tudi nemška književnost sčasoma lo- čila na vzhodnonemško in zahodno- nemško, ne opravičuje retroaktivne selekcije nemških pisateljev iz obdo- bij pred nastankom Nemške demo- kratične republike za prikaz ,zgodo- vine' nečesa, kar v času te zgodovine ni obstajalo. Miran Hladnik: Kaže, da je osnovni problem ter- min. Mladinska literatura je že po imenu literatura, ki je določena s sprejemnikom. Težave se pojavijo, ko gledamo nanjo s stališča materi- ala, to se pravi, kadar hočemo defi- nicijo predmetno opisati. Iz teh te- žav se je literarna veda reševala na različne načine, v glavnem z diferen- ciacijo med otroškim berilom in otro- ško književnostjo. Možno pa je, da postavimo novo definicijo, ki je mo- goče manj natančna, vendar bolj veljavna: mladinska literatura je sa- mo aspekt na literaturo. Otroci nam- reč berejo vse mogoče, in ker vse to mogoče ni nekaj homogenega, ampak je izredno raznoliko po svoji naravi, se ta definicija pravzaprav izogiba problemom in postavlja problem bolj splošno; kljub temu bi lahko veljala kot ustrezna bližnjica ob veljavni definiciji mladinske literature. Že nekajkrat smo slišali izraz »•umetniški aspekt«, pa »vrednost« literature, ampak še preden se spu- stimo na to občutljivo področje, bi povedal nekaj o posebnem (mladin- skem, otroškem) aspektu na litera- turo. Otroško branje naj bi iz treh kategorij, ki pri literarnem spreje- manju nastopajo bolj ali manj ena- kovredno, to se pravi estetsko doje- manje, potem spoznavanje in etični sprejem, postavila estetsko dimenzi- jo v oklepaj in upoštevala v večji meri ostali dve kategoriji, ki ju po- splošeno imenujemo »koristnost« ali pa psihofizična in psihosocialna funk- cionalnost. Pri mladinski literaturi kot predmetnem področju bi torej veljalo, da se na poseben način prila- gaja psihofizičnim sposobnostim bral- ca. Podobne definicije ne veljajo sa- mo za mladinsko literaturo, ampak tudi za druga mejna področja litera- ture. So pa še drugačni pogledi na zadevo. Nekatere knjige o mladinski literaturi trdijo, da je najboljša li- teratura prav mladinska literatura, ker se tu srečujeta literat kot otrok in otrok kot najbolj svoboden ustvar- jalec. Kako nasprotujoči si tezi uskla- diti oziroma za katero možnost se odločiti, če se je sploh treba med njima odločati? Janez Gradišnik: Opredelitev, da bi bila mladinska literatura le aspekt literature, ne bo uspešna. Obstaja veliko del, ki so pi- sana za otroke in mlade ljudi, izha- jajo v posebnih založbah in so na- menjene krogu mladih ljudi. To je jedro mladinske oziroma otroške li- terature. Tega ni mogoče jemati kot vidik splošne literature, ampak je namenjeno mlademu človeku. Vse drugo pa je najbrže neka neoprede- Ijiva stvar, kjer so mejna področja. To so dela, ki so bila nekoč napisa- na za odrasle, pa jih danes berejo otroci. To pa je popolnoma razum- ljivo, ker imajo ta dela take lastnosti, da so posebej dojemljiva mladim ljudem in so postala s tem mladin- ska literatura, čeprav prvotno niso bila namenjena mladini. Po drugi strani pa obstojijo še dru- gačna dela. Naj vzamem za zgled Franceta Bevka, ki je napisal knjige, namenjene otrokom, v bistvu pa so to knjige o otrocih. Podaja zgodbe, ki po mojem mnenju niso tako za- nimive za otroka in imajo premalo tistega, kar je specifično, da bi otro- ka resnično pritegnilo J Morda je Bevk še med boljšimi. Imamo pa še mnogo drugih, ki mislijo, da pišejo za otroke, pišejo pa resnično o otro- cih. To pa ni prava mladinska lite- ratura. To je zadeva, ki se ne bo nikdar dala popolnoma opredeliti, ampaik bo vedno uhajala kam dru- gam. Verjetno bo ostalo neko jedro, potrebno pa bo dopuščati določene izjeme. Miran Hladnik: Težava je v tem, da je tisto, ki »nekam uhaja«, ponavadi najbolj prebiramo. Tu gre za pustolovsko li- teraturo, o kateri pravijo podatki, da je najbolj prebiranj žanr mladin- ske literature. Čeprav ta ne tvori kvalitetnega jedra mladinske litera- ture, pomeni verjetno jedro otroške- ga in mladinskega branja. Alenka Glazer: Leta 1969 je v Novem Sadu Ma- rijan Kramberger ob definiranju mladinske književnosti govoril o re- ducirani književnosti in o vrednostni neprimerljivosti literature za otroka s tradicionalno-umetniškim leposlov- jem. Tudi v prispevku, ki ga je tam podal France Forstnerič, je na svoj način poudarjena neke vrste reduk- cija, ki pogojuje nastanek mladinske- ga dela, namreč upoštevanje zmog- ljivosti mladega bralca, da sprejme to delo, njegova omejena količina življenjskega, socialnega izkustva, ki je pač nujno potrebno za asociaci- je ob normalnem aktivnem branju. Tako se srečujemo s pojmom reduk- cije, reduciranosti, z dveh vidikov, v obeh primerih torej z nečim, kar bi moglo mladinsko književnost opredeljevati kot nekaj ne samo dru- gačnega, temveč tudi manjvrednega ali vsaj vprašljivega v okviru celot- ne književnosti. Vse navedeno nam- reč pomeni omejitev v odnosu do književnosti nasploh. Sama pa bi rada opozorila na poj- movanje tega področja književnosti na prelomu stoletij. Ne bi izhajala s stališč, kakor so bila izoblikovana v krogih, ki so bili povezani s peda- goškim delovanjem, ampak iz vred- notenja in ustvarjalne prakse umet- niških krogov. Govorim o obdobju evropske moderne. V tem času je vrsta avtorjev, na primer Maeter- linck, Wilde in drugi, napisala bese- dila, ki jih po empirično uveljavlje- nih merilih uvrščamo v mladinsko književnost, sočasno pa sploh ne ču- timo potrebe, da bi to delali, ampak ta dela brez omejitev vključujemo v splošno evropsko književnost tega časa. To dokazuje, da obstajajo ne- sporna umetniška dela, ki jih bero hkrati odrasli in bralci na razvojni stopnji, ko jih še štejejo za otroke. Ob takih delih verjetno ni treba za izhodišče upoštevati kakršnihkoli re- dukcij ali reduciranj. Kot ilustrativen primer enakega vrednotenja v domači literaturi naj navedem še Zupančičevo Čašo opoj- nosti. Programatična zbirka, fci je izšla 1899 tudi z namenom, da po- dre dotlej veljavne kanone v naši li- teraturi oziroma poeziji sploh, prina- ša med drugimi cikel Jutro. Izmed osmih besedil tega cikla je avtor šest besedil naslednje leto sprejel v Pisanice, ki jih je podnaslovil Pe- smi za mladino. S podnaslovom jih je torej določno opredelil kot poseb- no vrsto literature. To je napravil vsaj deloma pod pritiskom takratne slovenske javnosti, predvsem Ašker- ca, ki je presojal moderne literarne pojave še s tradicionalnimi merili in je bilo zanj nesprejemljivo, da je nekaj, kar se mu je zdelo naivno, otroško, uvrščeno v okvir »-resne" književnosti. Zato v njegovi kritiki Cankarjeve Erotike in Zupančičeve čase opojnosti beremo dobrohoten opomin Zupančiču, ki ga sicer oce- njuje s priznavanjem, da te »otročje reči« v literaturo za odrasle pač ne spadajo in bi jih bilo bolje izdati v posebni knjižici za otroke. Zanimivo pa je, kaj se zgodi, če iz Čase opojnosti cikel Jutro izloči- mo in beremo zbirko brez njega. Ne- nadoma imajo druga besedila dru- gačne poudarke. Tako vidimo, da uvrstitev cikla Jutro tudi besedilom v drugih ciklih odpre dodatne, nove pomene. Hkrati pa prinaša cikel Jutro, ki je v estetskem pogledu ena- kovreden drugim ciklom, sam nove čustveno-miselne odtenke. Cikel po- meni torej bistveno dopolnitev in obogatitev zbirke, tako sam po sebi kakor s svojo funkcijo v strukturi zbirke kot celote. Tako se kaže resnična mladinska književnost (ne mladinsko branje ali mladinski tisk nasploh) kot enako- vreden sestavni del književnosti, brez posebnih omejevanj. In če je književno delo pisano tako, da hkra- ti govori otroškemu in odraslemu bralcu, je to pač njegova posebna kvaliteta. Marjana Kobe: Zelo problematično je govoriti o tej vrsti besedne tvornosti kot o reduci- rani literaturi, zlasti v času poetike naših sodobnih, najvidnejših pesni- kov: Nika Grafenauerja, Kajetana Kovica, Daneta Zajca in drugih. Nji- hova teoretična razmišljanja kažejo, da ustvarjalci sami v svojih pesni- ških postopkih ne vidijo te vrste te- žav. Za »status« mladinske književ- nosti v sodobnem času pa so zelo povedni na primer pogovori France- ta Pibernika s slovenskimi pesniki (Med tradicijo in modernizmom, 1978); (Med modernizmom in avant- gardo, 1981), ki kažejo, da pesniki govorijo o ustvarjalnem postopku za mladino in za odrasle povsem »ena- kovredno-«. Prav tako zelo povedno se mi zdi, da je Niko Grafenauer v svojo zadnjo teoretično knjigo Iz- ročenost pesmi (1982) enakovredno uvrstil dve interpretaciji oziroma teoretični razmišljanji o svoji poetiki pesnjenja za mladino in o poetiki Daneta Zajca (od A do Nič, Ta roža je zate). Miran Hladnik: Na vsak način ne smemo govoriti samo o redukciji, ker je nasproti te- mu še dopolnjevanje. Če je ena stran reducirana, so na drugi strani stvari toliko bolj poudarjene. Pri tem pa ne bi smeli gledati na redukcijo kot na vrednostno kategorijo, ker konč- no je tudi pri tako imenovani lepi literaturi očitna težnja k redukciji, vendar na ta način, da se postavlja v oklepaj funkcionalna plat literature in se izpostavlja zgolj njen estetski značaj. Zato mislim, da tu vredno- stne opozicije nimajo pravega mesta. Majda Stanovnik: Mislim, da je redukcija vsekakor vrednostni termin, saj pomeni pri- manjkljaj , zmanjšanje, okrnitev, to- rej vsaj v literaturi tudi poslabšanje. Sem za to, da predvsem ločimo med selekcijo in redukcijo. Zame je mla- dinska književnost posebna selekcija literarnih del, ki pa ni izključevalna, ker se v nekaterih sektorjih ujema z drugimi, drugačnimi selekcijami. Znotraj posameznih selekcij pa ima- mo lahko opraviti s oelo skalo reduk- cij, ki jih lahko opazujemo tako v mladinski književnosti kakor v kate- rikoli drugi literarni selekciji. Zaradi tega po mojem mnenju redukcija ne more biti osnovno določilo mladinske književnosti. Miran Hladnik: Mislim, da se s popravo izraza re- dukcija v selekcijo lahko strinjamo, morda bi lahko dodali še izraz struk- tura. Gre za različno strukturiranje elementov, za različno razmerje med temi elementi. France Forstnerič: Pri razpravi o pojmih oziroma pro- cesih redukcije, selekcije, in struk- ture v mladinski književnosti je tre- ba najprej razčistiti, kakšen je pri- stop k problematiki. Ali se zadeve lotevamo z vidika otroka-recipien- ta, ali z vidika avtorja-sporoeevalca, ali s stališča ocenjevalca-teoretika, ki mladinsko književnost preučuje, vrednoti. V Novem Sadu sem leta 1969 razmišljal o problemu z vidika otroka-recipienta. Otrok ne more biti redukcija, reduciran. Otrok ni geo- metrijsko ali aritmetično, še manj psihofizično zmanjšan (»odštet-«), re- duciran človek, ampak je celovita struktura. Strukture pa ni mogoče reducirati, saj je struktura ravno za- to, ker je čisto posebna, enkratna zrast delov in celote, predvsem raz- merij med njimi. Otrok torej kot re- cipient (mladinske književnosti) ne more biti pomanjšana oziroma redu- cirana struktura, ampak je kvečjemu posebna, drugačna struktura kot od- rasel. To drugačnost in posebnost sem leta 1969 videl v pojavu socialnega skustva kot (strukturalni) celoti psi- hofizičnih, pedagoških, družbenih in drugih sestavin otroškega sprejemal- ca mladinske književnosti. Pozneje, ko sem se srečal s komunikološkimi teorijami (ki interdisciplinarno vklju- čujejo psihologijo, sociologijo, teori- jo informacij, semiologijo itd.), pa sem spoznal, da je v mladinski knji- ževnosti kakor v književnosti sploh mogoče govoriti tudi o redukciji, vendar le v povezavi s pojmoma se- lekcija in struktura. V tem primeru se namreč lotevamo problema s sta- lišča preučevanja sporočevalca-av- torja, torej komunikološkega postop- ka, ki so zanj značilni tvorba znakov in simbolov, se pravi kodiranje. Ko- diranje pa je po komunikoloških teo- ri jah dejansko neka redukcija in se- lekcija (formalizacija, abstrahiranje, posploševanje, simbolizad j a) z name- nom ustvariti novo strukturo: infor- macijo (v našem primeru umetniško informacijo, ki se v postopku kodi- ranja močno razlikuje od sporočanja običajnih, uporabnih sporočil, saj je pri umetniških sporočilih simboliza- cija močna in konotativna, pri obi- čajnih sporočilih pa čim bolj deno- tativna, se pravi simbolična le toliko, kolikor je simboličen pravzaprav že sam sporazumevalni medij — jezik). Redukcija in selekcija sta pri umet- niškem kodiranju strukturalni, saj so tudi umetniške informacije v sim- bolih strukturirane. Najkrajša defi- nicija informacije (kot substance spo- ročila) je namreč (vnovično) struktu- r iranje sveta, resničnosti (v mediju, v primeru mladinske književnosti to- rej v jeziku). Miran Hladnik: Globalne narave je vprašanje vred- notenja mladinske literature. Gre za to, da večkrat srečamo izjave, po ka- terih je mladinska literatura umet- nost ali pa nasprotno sploh ni litera- tura. Zanima me, kam sodi vse tisto, kar je za mladino napisano v prepri- čanju, da sodi v literaturo, pa je kasneje zaradi umetniškovrednost- nih razlogov iz nje izločeno. Kako poimenovati to množico besedil, če ne sodi v besedno umetnino? Marjana Kobe: Književnost kot celota je večplast- na tudi v tem smislu, da sega od kiča, šunda, trivialne literature, dobre raz- vedrilne literature do vrhunske li- terature. Tako podobo odraža tudi sektor mladinske književnosti, če že govorimo o sektorjih književnosti. S tem postavljamo mladinsko književ- nost v čisto normalno optiko. Pogled v preteklost sicer kaže, da so na pri- mer v petdesetih letih v svetu in pri nas teoretično obravnavali samo kva- litetna mladinska dela. Potem pa se je počasi začelo že z drugačnih vidi- kov gledati na mladinsko literaturo in njeno funkcioniranje. Menim, da je potrebno danes vsekakor upošte- vati to njeno večplastnost. V historični optiki opažamo, da je za ta sektor besedne tvornosti v zgod- njih obdobjih, zlasti za 19. stoletje, predvsem v rabi izraz slovstvo, to je termin, ki sta ga v literarno vedo uvedla France Kidrič in Ivan Prija- telj kot najširšo kategorijo, v katero sodijo tudi nebeletristični spisi. Mi- slim, da pri rabi termina mladinsko slovstvo ne gre samo za starinski iz- raz, ampak da se je ta termin zavest- no uporabljal; v sodobnem času, ko se estetskim vrednotam literarnega dela daje vedno močnejši poudarek pa se pogosteje, skoraj sistematično uporablja izraz mladinska književ- nost. To zaporedje rabe termina kaže kartoteka slovenskih literarnoteore- tičnih terminov pri Inštitutu za slo- vensko literaturo in literarne ve- de znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in dokumentacija študijskega oddelka Pionirske knjižnice v Ljub- ljani. Janez Gradišnik: Slovenski izraz leposlovje je bolj jasen kot pa književnost, izraz knji- ževnost premalo pove. Brž ko ločimo leposlovje in slovstvo, imamo jasno razločevanje, eno je z umetniškimi kvalitetami, vse drugo pa je širše. Razprava ob drugih referatih je bila vsebinsko manj povezana, ker so se razpravljalci dotikali najrazličnejših vprašanj. Osredotočenost na teoretično opredeljevanje mladinske književnosti je razumljiva, saj je prevodna literatura, kot je poudarila Majda Stanovnik, po definiciji vedno vezana na neko že obsto- ječe besedilo, prevodna mladinska literatura je vezana na mladinsko literaturo, tako da takrat, ko govorimo o mladinski literaturi, implicitno govorimo o pre- vodni mladinski literaturi. Ob referatih, ki so obravnavali prevajalsko dejavnost, so udeleženci posveta v razpravi govorili o prirejanju besedil, zvestobi prevajanju, zastarevanju pre- vodov, najbolj pa jih je pritegnila problematika prevajanja besedil, v katerih se pojavljajo drugačnosti od jezikovnih norm v izvirniku (slengi, narečja). K referatoma Tatjane Hojan in Darke Tancer-Kajnih, ki sta podajala pregled pre- vajalske prakse na Slovenskem od 19. stoletja do našega časa, so dodali vrsto predlogov in dopolnitev. Tatjana Hojan se je v svojem referatu omejila pred- vsem na prevodno dejavnost Mladinske matice in na prevode, ki so jih izdajale učiteljske organizacije. Ob tem so udeleženci ugotavljali, da še nimamo popol- nega pregleda prevodov med obema vojnama, in da je revija Otrok in knjiga poklicana v bodoče vzpodbujati raziskave na tem področju. Razpravljalci so se zedinili, da bo treba natančno in kritično pregledati prevode pred 1. svetovno vojno in med vojnama ter zajeti tudi dela, pri katerih niso bili navedeni ne avtor ne ilustrator ne prevajalec. Pregled prevodov po letu 1945, v katerem se je Darka Tancer-Kajnih omejila le na izdaje založbe Mladinska knjiga, bo potrebno dopolniti s prevodi mladinskih del pri drugih založbah. Osnova za pregled je bila Bibliografija založbe Mladinska knjiga. Ali na j se bibliografija prevodov razlikuje od drugih bibliografij? Katere podatke na j vsebuje? Koliko naj bo izčrpna? Ta vprašanja si bo moral zastaviti sestavljalec bibliografije za založbo ali za revijo Otrok in knjiga, ta bo v bodoče objavljala tudi bibliografije, ki bodo z določenega vidika zajele prevodna dela. Med drugim so lahko zelo za- nimivi podatki o višini naklade, saj je iz n j ih mogoče razbrati miselnost ljudi, ki so v svojem času izdali kak prevod. Janez Gradišnik: Predvojni prevodi so pravzaprav vsi neuporabni, še tisto, kar se da- nes ponatiskuje, bi bilo potrebno na novo prevesti (na primer Otok za- kladov, Dečki Pavlove ulice). To so večinoma priredbe, ne prevodi. Sam sem popravljal prevode Kiplinga in Twaina. Menim, da bi bilo potrebno popraviti tudi marsikateri povojni prevod, saj so tudi ti zelo slabi. Takratnim prevajalcem zvestoba izvirniku ni bila glavno merilo, am- pak si je prevajalec mislil: za naše otroke mora biti tako in tako. Te- žavnostne dele je opustil, skrajšal ali predelal in se ni posebno trudil z njimi. V svetu se že slišijo resni glasovi, da otroštva kmalu mogoče sploh ne bo več, ker moderni svet z vsemi mogočimi mediji od televizije dalje vdira v otroški svet. Nekaj resnih raziskav dokazuje, kako kopni otro- ška domišljija in z njo otroški svet, ki se loči od sveta odraslih, tako da je razlik vedno manj, da se meja med obema svetovoma pomika ved- no nižje. Otrok, če nima več svoje domišljije, ne more dojemati knjig, ki so bile tako napisane. Kajti vsa klasična mladinska, zlasti pa otroška dela, so zrasla iz sveta, ki ga je pi- satelj še ujel iz svojega otroštva, iz svoje mladosti ali pa vsaj iz življenja svojih otrok in so pisana za tisti svet, ki ga poznamo v otroštvu z elementi od pravljičnosti do domišljije, pusto- lovščine itd. Alenka Glazer: V zvezi s pravljicami bi opozorila na načelno usmeritev mladinskega lista Zvonček, ustanovljenega 1900, ki je v začetku po premišljenem uredniškem konceptu nekaj let zapo- red objavljal tudi ljudske, oziroma po ljudskih prirejene slovanske prav- ljice. Tako se je takrat temu področ- ju mladinske književnosti, ki je hkra- ti tudi predmet ljudskega slovstva, oziroma oblikam, ki so povezane z ljudskim slovstvom, posvečala poseb- na pozornost. Neposredno po koncu druge sve- tovne vojne je bilo stališče do prav- ljic izrazito odklonilno. To se kaže tudi v uredniških usmeritvah vseh naših takratnih založb. Prva založba, ki je prebila to zanikovanje pravlji- ce kot ustrezne literarne oblike za mladega bralca, je bila Založba Ob- zorja s posebno, programatično na- slovljeno zbirko PRAVLJICA. V nje j je v petdesetih letih izšlo več kot se- demdeset zvezkov, med katerimi je bilo tudi veliko prevodov. Ustanovi- tev te zbirke pa je spodbudila tudi domače avtorje, da so začeli po ne- kajletnem premoru ali nekateri na novo pisati pravljična besedila, ka- terih sestavini sta tudi fantazij skost in fantastičnost. Med njimi so zamet- ki slovenske fantastične pripovedi in bi jih kazalo podrobneje pregledati. Zanimiva je bila tudi zbirka MLA- DA OBZORJA v šestdesetih letih, ki pa je žal kmalu prenehala izhajati. Zbirka je sicer dajala poudarek do- mačim avtorjem, a je vključevala tudi prevode. Matej Rode: Nekaj predlogov za bibliografijo prevodov: Prevod je besedilo, ki je objavlje- no ali v knjigi ali v periodiki. Bibli- ografija ga mora predstaviti v obeh primerih. Prevod ni izključno delo prevajalca, pri objavi sodeluje tudi urednik in včasih tudi lektor. Zato mora bibliografija nuditi podatke tu- di o teh sodelavcih. Prav tako je tre- ba navesti morebitno zbirko, v kateri je prevod objavljen. Posebno vpra- šanje so priredbe. Vesten bibliograf bi moral primerjati besedilo prevoda z izvirnikom in ugotoviti, ali gre za pravi prevod ali za priredbo. Prav tako bi moral navesti, ali je v novi izdaji prevajalec prevod popravil ali gre le za ponatis. Vsaka spremenje- na izdaja bi morala biti samostojna enota. Prav tako bi moral opis vsebo- vati naslov izvirnika ter po možnosti podatek, iz katerega jezika je prevod napravljen. Slednje je posebno po- membno, če je prevod opravljen ob pomoči jezika posrednika. Drago Bajt: Prevajanje nekonvencionalnih go- vorov, se pravi neknjižnega jezika, je bil že problem v slovenski tradiciji in morda se je začel malo bolj ustrez- no reševati šele po drugi svetovni vojni konec petdesetih let. Takrat so začela izhajati literarno pomembnej- ša, večja dela, ki so načenjala problem rabe govornega jezika. V začetku so skušali zapisovati govorjeno besedo z apostrofi, potem so šli na direk- ten zapis. Enako je bilo z zapisova- njem raznih dialektov, kolikor so bi- li v prevodu uporabljeni. Ta prob- lem pa je bil enako aktualen tudi v izvirni literaturi. Raba obscene lek- sike je pravzaprav socialni problem. Prvi prevajalci so se podpisovali sa- mo s psevdonimom ali pa se sploh niso podpisali. To je širši problem, ki ga je bilo mogoče ustrezno reše- vati v čisto določeni razvojni fazi jezika, kulture, civilizacije, ko smo bili pripravljeni sprejemati tudi te vrste dela. Alenka Glazer: Majhen dodatek k misli, da so še- le prevodi v petdesetih letih prine- sli obogatitev tistih plasti jezika, ki doslej niso bile vključene v literarni jezik, ker jih dotedanji knjižni jezik ni upošteval. Rada bi opozorila na Rada Murnika, slovenskega avtorja, ki je ustvarjal od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej in je vklju- čeval v svoj literarni jezik tudi pla- sti, ki niso pripadale knjižnemu je- ziku. Potrebno bi bilo napraviti po- drobno analizo njegovega jezika. Matej Rode: Za prodiranje obscenih izrazov, slenga in drugih neliterarnih prvin v literarno rabo se moramo verjetno zahvaliti prav prevajanju. Najprej so take prvine uporabili v prevodih besedil za gledališča. To je zanimiv pojav, ki ga kaže osvetliti tudi z li- terarnozgodovinskega stališča. Pri uporabi slenga in drugih ne- literarnih prvin pa kaže pri prevaja- nju biti nekoliko strpen. Misliti je treba tudi na bralca. Prevod vedno ima »nekoga«, ki mu je namenjen. Pravilno doziranje novosti v jezik šteje v ustvarjalnost prevajalca. Aleš Berger: Nisem zadovoljen s formulacijo, da je potrebno misliti na bralca. Mi- sliti je potrebno predvsem na prevod. Majda Stanovnik: Teorija literarnega prevoda, ki je danes že posebna disciplina, je raz- vila zelo natančna stališča do to- vrstnega prevajanja. Specifiki lite- rarnega prevoda ustreza široko gle- danje, ki zajema različne časovno in zvrstno, idejno in estetsko pogojene prevajalske postopke. Ravno v ob- močju literarnega prevoda nastajajo pri formuliran ju teksta v drugem je- ziku neizogibni, tudi čisto lingvi- stično pogojeni odmiki od izvirnika, ki v večji ali manjši meri vodijo tudi do substitucij, adaptacij in podobne- ga. Vprašanje je seveda, koliko ti po- stopki ohranjajo funkcionalno, če že ne dobesedno ekvivalentnost prevoda in izvirnika, in s tega, ne samo s for- malno lingvističnega vidika, je tre- ba uporabljati oznaki prevod in pri- redba. Preozko gledanje na prevod vodi k pretiranemu ukvarjanju s klasifikacijo, ki sama po sebi nikoli ne pove dovolj. Še pripomba k referatu tov. Ber- gerja: Ker je pri nas splošno razširjena sinonimna raba pojmov literatura — književnost — slovstvo in njihovih adjektivov, je prišlo analogno tudi do enačenja med knjižnim in literar- nim jezikom, ki pa opravljata raz- lični funkciji. Literarni jezik spre- jema in mora sprejemati vrsto leksi- kalnih, sintaktičnih in ortografskih novosti, to pa nikakor ne pomeni, da je vse to avtomatično sprejeto tudi v knjižni jezik. Knjižni jezik je normiran, zanj so obvezna sprejeta pravila in takega potrebujeta tako splošna kakor literarna raba, tudi takrat, kadar se v nj i ju pojavlja kr- šenje norme. Avtorji pri tem zavest- no računajo na učinke takega krše- nja, predpostavljajo pri bralcu po- znavanje normalnega, pravilnega, običajnega, šele ob tem lahko uve- ljavijo svojo drugačnost.