Ljudmila: Spominom. — Narjan Pretko: Peričniku.
69
pa se takoj vzbudi mišljenje, primerjanje in presojanje, in s tem se čutni utisk in ugajanje ali okrepča ali zmanjša. Torej tudi ob čutnem predmetu ni ugajanje samo čutno, ampak ob jednem nadčutno. Zato je resnično, da je uživanje lepote duševno delo, ne pa telesni občutek. In razvidno je tudi, zakaj le človek spoznava lepoto in ne žival: zato, ker ima um, ker sodi, premišlja, umeva, česar žival ne more, čeprav ima čutila kakor človek. A ker nam um deluje vedno le na podlagi čutnega spoznavanja, zato je že v čutnosti podlaga za lepočutje.
Tretjič smo se prepričali,  da ugaja tudi nečutna lepota; zato je to ugajanje nečutno
in le v duševnosti, ne pa v kaki telesni zmožnosti.
Vse to ugajanje, vse lepočutje torej je v našem umu — tudi tedaj, kadar nam čuti sami pokažejo čutno lepoto. Lepočutje nikakor ni telesno delovanje, akotudi sodelujeta pri mnogih predmetih višja čuta. Žival potemtakem more občutiti v preprostih lepih predmetih neko prijetnost, ne pa lepote.
Po tem preiskovanju umevamo, kaj je neki to: „Lepoto občutiti, čut lepote, lepočutje" ; sedaj umevamo, katere naše moči ali zmožnosti delujejo pri spoznavanju lepote. Po tej poti bomo tudi raz videli, kaj je lepota sama.                                        (Dalje.)
L
oladkim spominom srce verjame, zvesto v življenje s sabo je vzame; s sabo na pota, kamor ne sije žarek ljubezni in poezije. Mine nam rano ljubav mladosti, enkrat se pije kupa sladkosti; zanjo pa druga nam je nalita, bridka usoda v njej nam prikrita. Sreče življenja mi se zavemo, ko čez mladosti grobe že gremo.
Sp
ommom.
Bog vas ohrani srečni spomini moje mladosti! Srce vas čuva duša vas ljubi, toda v bridkosti! Bog vas ohrani, srečni spomini!
II.
Ti pa, oj roža, s trnjem odeta, moja ljubezen — Bog te obvarij! Drugim premilo ti se razcvetaj, meni pa venec za na grob spletaj!
Ljudmila.
ene
niku.
x eričnik, dika zemlje naše, kako mogočno ti šumiš, kako mogočno ti bučiš, Peričnik, dika zemlje naše! Srebrno belo vodo svojo zaganjaš s silo ne vzdržljivo rje v skalo trdo, skalo sivo, ki hoče pot zapreti tvojo. A ti, Peričnik, nezmagljiv si in v moči svoji nesprosljiv si; z vso silo vdarjaš v skalo sivo, z vso silo svojo nevzdržljivo, da skala pod teboj se trese, in kosi njeni že drobč se . . . In ko srebrne gledam pene, ki brizgajo od skalne stene, in mavrico, ki v njih blesteče v sedmerih barvah se leskeče,
in v solnčnih žarkih se preminja, se prikazuje in izginja: budi se v srcu up mi nov. Ta mavrica, ta meni znači slovanskih sedem naj rodov, vseh Slave združenih sinov, ki jih sovražnik kruti tlači. Kot ti, Peričnik, bo privrela enkrat moč združena slovanska, vsa moč slovanska, velikanska; in kakor ti, Peričnik, skalo — zdrobila bode jarem tuji, ki je od jarmov vseh naj nuj i. Oh, naj zgodi že to se kmalo, le to želim, Peričnik krasni, ko dnes se divim tvoji vodi, da to se skoraj, skoraj zgodi, Slovanu vreme naj se zjasni!
Narjan Pretko.