Podučne st\ari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. 86.
Kako so potovali starodavni Grki
(Dalje.)
Platon ae opira v svojih zakonih na starodavno navado, ko dovoljuje tujcu ali potniku, da more natrgati grozdja, smokev, hrušek, jabolk in margaran, če je lačen. Tudi so šli Grki radi na roko slebarne^LU tujcu, če je zašel, ali če ni vedel ne kodi ne kamo. Pozneje so postavljali Grki miljne kamue ali stebriče, in kazala. Tudi po potnih listih so začeli pupraševati potnike, ter jim preiskovati prtljago. Ali vselej ni bilo treba potnega lista, kedar je šel kdo na tuje. Za časa vojske so zahtevali od dotičnih potnikov izkaznico, na katerej je bil vtisnjen državni grb. Na Spartanskem pa je bilo potovanje na tuje brez izrecnega dovoljenja eforov stroga prepovedano. Tudi Platon je grajal preveliko prijen-Ijivost, ki je bila v navadi po drugih državah, da je smel vsak na tuje, keJor je hotel. Odrejil je toraj v svojih zakonih, da nima nikdo hoaiti na tuje, kdor še ni spolnil štiridesetega leta. Vendar nimamo nobenega do^ kaza o posebnej kontroli potnikov, niti o posebnem zaviranju potovanja. Pač pa so smatrali izveiavost pa tujih običajih in napravah kot znak nezadovoljnosti z. domačimi napravami. Na colih so preiskovali prtljaga potnikom, kajti uže undaj je bilo obdačljivu ra/nu biago^ Plutarh veli: „Colnarji nam preseijajo, ne zato, ker robo in blago prebirajo, temveč zato, ker »tiKajo po skritej robi, in tako vso prtljago prtrrijejo in premečejo.*^
Tudi v toplice so hodili in ^e vodili starodavni Grki. Bilo je vtč takih toplic na glusu, nekatere zaradi zabave, nekatere zaradi izredne pjmuči v raznih boleznih. Take toplico so bile na Evbeji, o katerih nam Plutarh sporoča to le: „V Evdepsu na Evbeji je toplih vrelcev^ raznih poslopij in stanovanj, zato je postal stekališče vse Grške. Ondi imaš v izobilju perotnine, divjačine ia morskih rib. Najživahnejše življenje ondi je spomladi^ mnogi gostje prihajajo edino le zato, da se zabavajo"*. Tudi Sula je šel v toplice, da se je odpočil od truda ia sitnosti, pa Plutarh ga graja, ker je občeval skoro edino le z gledališkimi  igralci.
In koliko je stalo potovanje v starodavnem času? Tudi o tem imamo malo podatkov, prav za prav imamo le   par   beležk.    Za   časa   Demostenovega   postavim   »a
294
295
prejeli trije poslanci 1000 drahem potnine za tri mesce. V istem času je bilo potovanje dosta draže, kakor 180 let pozneje na Italijanskem. Polibij nam pripoveda, da je potniK gostilniku za vse vkup plačal  V* obola.
Mnogo 80 potovali Grki Solon, Pitagora, Herodot, Likurg, Platon in Polibij. Za časa Solonovega je potoval po Grškem tudi skitski princ Anaharz, da zadovolji vedoželjnosti, in to je napravilo tako izgledovanje, kakor je napravlja dandanes pri nas kakov indijski JS^abob. Naj dodamo še to, da so potnika, kedar se je povrnil domov, prijatelji sijajno pogostili.
87. Kako so potovali starodavni Rimci.
Rimcem je bilo gostoljubje prav tako sveto kakor Grkom. Tudi oni so verovali, da potnika čuvajo bogovi, osobito Jupiter, prvak bogovom. V Rimu je užival tujec popolno varnost, če tudi ni imel nikake pravice do državnega varstva. Kdor je žalil tujca, pokazal je neotesanost svojo ter je prišel ob veljavo. V nekem spisu Plavtovem stoji to-le: „Kdo si ti? Pred kot ne si rob, malovreden, hudoben človek, ker greš tujca zasmehovat". Vkljub temu je pognala državna oblast z Rima tujce, kedar jej je kazalo. Ko je bil Grak predlagal, da se podeli meščanstvo vsem Italijanom, in je vsied tega zabelo vreti ljudstvo z vseh krajev v Rim, pregovoril je senat konzula Fanija, da je dal vse nemeščane izgnati. Tndi 65, 1. pr. Kr. so vsled papiŠKega zakona pregnali vse one, kateri se niso mogli z meščansko pravico izkazati.
Kakor Grki tako so tudi Rimci radi ostajali pri prijateljih in znancih, kedar so potovali. Osobito radi fio zahajali potniki v one letne dvorce, ki so stali blizu velikih cest. Toraj je svetoval Kolumela svojim rojakom, naj ne stavijo dvorcev blizu cest, ker potniki hišo preveč izmolzejo. Kdor ni imel prijateljev ali znancev ob cestah, koder je potoval, moral se je zatekati v javne gostilnice, naj bi bile na dobrem ali slabem glasu. Odlični in premožni potniki 80 se ogibali taiiih gostilnic dokler so mogli, ker jim gostilniki niso mogli postreči z lepim in snažnim pusodjem, s posteljo in z drugim Romfortom, pa tudi za tu so se ogibali takih gostilnic, ker niso radi občevali s plebejci. Samo znani Vitelij je rad zahajal v javne gostilnice, da se je zabaval s preprostimi potniki in živinskimi poganjači.
Videti.pa je, da so večino takih gostilnic ob cestah zgradili posestniki dotične okolice, da so laglje in preje spravili v denar pridelke. Kako so si pomagali Rimci, kedar so potovali, to nam je prav jasno popisal Plutarh v življenjepisu mlajšega Katcna. V Azijo je potoval tako-le. Zjutraj zarana Je poslal peka in kuharja v tisto mesto ali kraj, v katerem se je bil namenil ostati. Pek in kuhar ' šta koj poiskala prijatelja gospodarjevega očeta, ali znanca, a če teh ni bilo, šla sta v gostilnice, kjer sta prigotovila naročene jedi. Ako tudi gostilnice ni bilo dobiti; šla sta prosit, naj jima odkaže primernih prostorov. Ker jima niso povsodi verjeli, toraj tudi ne šli na
roko, pripetilo se je več potov, da ju je Katon uže došel, pa mu nista še nič prigotovila. Tudi njega samega so preko rame pogledovali, češ, daje boječ mož in nizkega stanu, ker v takih okolnostih ni kričal in razsajal, temveč mirno in udano sedel na prtljago ter čakal. Kedaj pa kedaj je vendar na pete stopil. Pozval je dotičuo gosposko k sebi ter jej omenil: ^Kako da ste tako nepriljudni? Bodite vendar priljudni in postrežljivi tujcem. Nikari ne mislite, da pride vsak pot takov mož, kakoršen sem jaz."
(Dalje prihodnjič.)