Štev. 2. V Ljubljani 1. febrnvarja 1882. Leto XJL
Domovina.
domovini je lepó, Da na svétu ne takó ; Bistreje teko vode. Ptice slaje žvrgolć..
V	domovini «Srni grob Materi je dal pokop,
V	jamo oča je dejan ; Tam je bratov mojih stàn •
CédnejSa je vsaka v&s, Bolj ubràn zvonovom glàs ; Lés drugače zeleni, Vsako žito več rodi.
V domovini je lepo : Bolj je solnce v njej topló, Belo tam so bolj ceste, Lepše pólje in gore.
Bratov dragih in sestra, Jaz pa konci sem svctà 1 Zemlja blaga, ljubi kràj! Al' te videl bom 8e kdaj ?
Vidim uaj te, ali nè, Vender ne pozabim tè, Dòkler nösil vrh zemljé V prsih bodem to srce.
Vedno prosim in želim, Kadar v smrti zamižim, Da bi domovina gròb Dala tudi v moj pokòp,
Itraslovče. meseca Jan u »rja 1882.
_	Plemenito delo uboge sužnje.
je 1640. leta. Na Peruvanskem v južnej Ameriki, vladal je takrat kraljev namestnik grof Ci neh on. V tej dòbi, to je ved kakor pred T. 200 leti, hila je Pernvanska dežela še španska naselbina, kajti Se le I 1852. leta seje otresla tujega jarma. Grof Cinchon kot kraljev namestnik je stotoval v Limi, glavnem mestu Pernvanskein. ki je tri ure oddaljeno od morja. Tu je strahovita morilka mrzlica domi, kar nam kaže na tisoče spomenikov na ondotnem pokopališči.
Tudi lfUO. leta je divjala v Limi zgoraj omenjena bolezen z največjo grozovitostjo. Pa kakor je nekdaj šel smrtni angel v Egiptu mimo hiš Izraelcev ter ni storil nikomur nič žalega, a pomoril je vse prvorojeuo od Faraonovega ljudstva, takó je tudi tukaj mrzlica prizanašala rojakom, a toliko bolj je zato morila tujce, ki so se bili tu sèm naselili. Naseljeni Španci so umirali v tolikem številu. da prihajajoče ladije uiti v primeri niso toliko Evropljanov prinesle, kolikor bi jih bilo treba, da bi bili pomrie ljudi uado-mestili.
Zna se, da je bilo vsled tega veliko veselje med Indijanci. „H4, nagi trinogi izumirajo! česar ni premoglo naše orožje, to dela za nas podnebje." Takó so si na uho šepetali v sužnosti Živeči Peruvanci, kadar so čutili, da njih grozovitih gospodarjev nI blizu.
A vse drugače je bilo med naseljenci. Tu med njimi je bila velika žalost in britkost. Niti kraljev namestnik ni bil izvzet te velike britkosti, ki se je širila po vseh hišah neusmiljenih Spancev. Njegova soproga, angel po dubrósti in pohlevnosti, ležala je umirajoča na postelji. Dolgo že je mrzlica glodala na mozgu njenega življenja, a zdaj je stala smrt že na pragu štejoč še nekoliko malo ur, ki jo ločijo od njenega dolgo zaželjenega pièna. To jo kraljevega namestnika globoko v srce bolelo. Izgubiti dobro in mlado soprugo, ki mu je bila največja sreča na svetu, to je pač velika in britka izguba. S pretirano ostrostjo in grozovitostjo je mnogo grešil kraljev namestnik, ali njegova plemenita sopruga je marsikatero po nedolžnem vsekano rauo na skrivnem zacelila s svojo k rot kostjo in dobrotljivostjo. In zdaj mu je pred dušo stopalo spoznanje, da se njegov dobri angel — njegova plemenita sopruga — za vselej loči od njega. To mu je delalo strah in britkost, ki se ne dà popisati, kdor zna, kako nam je pri srci tedaj, kadar se nam je za zmirom ločiti od ónih. ki jih prisrčno ljubimo.
V prekrasnoj kraljevoj palači pa je ngaševalo tudi še drugo mlado človeško življenje. V tihej, samotnoj čumuati, ondu v nekem oddaljenem oddelku ponosne kraljeve palače, ležala je od vseh zapuščena in pozabljena mlada sužnja. Obsojena, da živi med sovražniki svojega ljudstva, morala je tndi njih osodo ž njimi deliti ; grozovita morilka mrzlica namreč tudi njej ni prizanesla. Dboga sužnja je bila z vso dušo naklonjena svojej dobrej gospéj ; niti barva, niti rod. niti kaka druga misel ni mogla uničiti te gorke ljubezni, ki se je sama o sebi porodila v njenem srci. In kar se je v življenji takó zvesto skupaj držalo, tega si tudi smrt ne upa pretrgati, zatorej hoče dve življenji ob jednem ugasniti.
V tem se je čez kraljevo palačo, ne brigajoč se za žalost niti jók, ki biva tu notri v prekrasnih sobah, ulegla črna noč. Sveče v lepo okinfanej sobi bolne grofice prigorele so že malo ne do tal in videti je bilo, da bode trpečima skoraj njiju poslednja ura odbila.
A zunaj okoli palače se je plazil človek, kateremu se je po njegovej vnanjej postavi takdj poznalo, da je Indijanec. Tihe in počasne so bile njegove stopinje, a tem ostrejše je bilo njegovo okó, ki se je srpo oziralo na okrog, je-li ga kdo vidi. Niso ga hudobni nameni pripeljali o tako nenavadnej nri na ta kraj, le očetovska ljubezen do svojega otroka ga je gnala v poznej noči v toliko nevarno obližje grofa Cinchona. Umirajoča sužnja je bila njegova hči.
Oče in otrok — kdo je, ki more ločiti tako tesno zvezani srci? Kmalu je bil Indijanec pri postelji umirajoče hčerke. Naglo, vsacega trenotka se boječ, da bi ga kdo ne ugledal in ne napadel, potisne hčerki posušeno, votlo kumaro v roke. V kumari je bila skrita drobno zmleta drevesna skorja, ki jo je oče prinesel iz bližnjega gorovja. „Nä, vzemi ta prah," reče jej oče potihoma, zavžij ga iu živela bodeš. A ne povedi nikomur ničesa o tem, kar sem ti dejal, ker naši trinogi morajo umreti." Oče je znal, da mu je hčerka oteta. Tiho in naglo, kakor je bil prišel, tako je zopet otišel.
Sužnja zbere vse svoje moči, sklone se v postelji ter misli — na svojo gospć. Zdajci se vzdigne iz postelje ter tava proti sobi bolne grofice. Debelo in neverjetno jo gleda zdravnik ter jej vzame čudni prah iz róke. Ali grof Cinchon pristane na to, da se še to poslednje sredstvo poskusi. Grofica zavžije prah, in — oteta je smrti. A plemenita sužnja ? kako je ž njo ? Tudi njej je pomagano, ker prah zadostuje, da se reši dvema življenje.
Zdaj se je jelo preiskovati, od kod ta prah in kmalu je bila znana skrivnost, ki je čuvala Indijance pred grozovito morilko mrzlico. Našli so čudovito drevo z velikim, svitlim listjem in z lepim cvetjem, katerega lubje (skorja) daje čni zdravilni prah, ki je danes znan vsacemu zdravniku. To drevo so imenovali po grofici Cincboni „Cinchona-drevo." Mi to drevo imeuujemo kinovec (Fieberrindeubaum, Cinchona) in ga po pravici smemo imenovati blagoslov božji za ves človeški rod; kajti kamor koli seže umeteljnost zdravniška, povsod se premaga mrzlica s kiuovim lubjem, ki je dandanes najboljši pomoček zoper to bolezen. Prineseno je bilo to lubje prvič v Evropo 17. stoletja in navagovali so ga iz začetka zaradi velike redkosti skoraj z zlatom. Iz kinovega lubja se dobiva tako imenovani kinin, ki je najmočnejše zdravilo zoper mrzlico in se v vsakej lekarni dobiva. Strah, da bi se kdaj pokončali kinovi gozdi v južnej Ameriki, ker se vsacega leta toliko kinovega lubja izvozi, je vsled opazovanja sedanjih popotnikov le prazen strah.
„Trinogi morajo umreti!" Čudno, ravno (Sni. ki so stregli po življenju svojih sovražnikov, morali so zoper svojo voljo najti pomoček, da se sovražnikom ohrani življenje. Kako čudna so pač pota božja!	; TlMlii
Strah ie v sredi votel, a okoli kraja ga pa nič ni.
- tobak sem Sel k Rčparji," dejal je Razvozov Tine, ko smo pri Trpinu ■ za javorjevo mizo sedeli. Takrat so tam imeli opalto. „DM dvajset ali ; trideset let bo tega ; óno kopno zimo je bilo, ko smo Žirovniku njegov „Vrh" do čistega ogolili. Tobak sem imel na mizi pred seboj in si basal pipo. Domóv se mi ni mudilo ; a vender bi bil kmalu odšel iz Keparjeve hiše, da ni Lovriček prikresal v krčmo, 6ni tesar iz Butanjeve, ki je predlanj-skim na osépnicah umrl. Za polič vina dà in mi napije ; prisédem in se pogovarjava. Do jedne po pčlu noči sva čumela takisto: n že zdavna Vi "bil jaz odšel, pa me je Lovre pridržaval. Videč pa, da tesar kima z glavo naslonjen ob dlan desne roke, poslovim se in pod zidom pri „malej" cerkvi plazim domčv. Prej čiste glave, da je bilo kaj, jame mi se tožiti po spanji. Kar samo o sebi se mi je hotelo mižati, a pot je bil kamenit in räzkav in trebalo je gledati, da se ne pobijem v mračnej noči.
Zavil sem se okolo Smodinovega plota in do Nartnikovega hleva, kamor sem mislil iti spat (tisto leto sem namreč služil pri Nartniku), ni bilo črez štirideset korakov. Nekak ropot mi udari na uho. Goveda bijó ob jarem z rogovi, mislim si in grem proti hlevu uaprej. Zopet čujem škrobotanje in šumenje. Pogledam okolo sebe. Videti ni bilo žive duše. Nebó je bilo sicer oblačno, vender je mračna mesečina na lahno blestela med listjem na bližnjem vrtu. In sova je časih prho ila mi nad glavo.
Ni bila stvar Bog si ga vedi kako strašna, a vender ine je nekaj obdajalo kakor strah, in dremota me je popustila. Ko poneha ropot, primaknem se zopet za nekoliko korakov bliže k hlevu, kar zopet zaslišim nemir. Vlečem na ušesi, da bi natanko slišal, od kodi prav za prav prihaja. Kakor da bi po skednji robänilo, dozdeva se mi, in kakor da bi plesalo po podu. Terek, terek, šlo je naglo v krogu. A Sez malo časa, kakor da bi nekdo po steni praskal in krempal ali s komolcem suval. Zdaj je šum pouehaval, zdaj je bil zopet večji. Sapa mi je postajala težka in srcé mi je močneje tolklo. Strah se me politi, (ioredo ne ropoče takó in kako bi tudi prišlo v skedenj ? Pes tudi ne, in o človeku tudi ne gre misliti, da bi se tako vrtil. Kaj. ko bi bil zlddcj sam, pravim sam v sebi. Ta misel mi pride v glavo in mraz me izpreletava po hrbtu, kakor da bi mi kdo mravljincev vsul za vrat. Mesec ni nič kaj posebno svetil ; razločiti nisem mogel ničesa. Truden sem bil ; pozno v noči je bilo in ni mi torej kazalo stati na planem ; äe celò rositi je začelo. Zberem ves svoj pogum in napotim se k Tonetu, ki je na drugem konci hleva v plevnici spal, kamor smo dan poprej nametali konjskega send. „Tone," stivila, „vihu<U sa '. Nekaj rotjqäe ; pogledala bova, kaj je. Mene samega je strah. " — Potresem ga prvič, potresem drugič ; potem se še le prebudi, obrne se na stran, pogodrnja in hoče zopet zaspati. „Tone," pravim glasneje kakor poprej in glas se mi je od strahu tresel, „dvigni se, sam zlódej straši na hlevu." Te besede predramijo Toneta. Otare si oči pa se obrne proti meni. „Kdo je ?" pravi trdó. Morda me v temi in na pólu še v spanji ni mogel spoznati. „Tone, straši!" rečem mu. „N6ri, no, nčri,"
odgovori, „kuj neki bo strašilo, jaz nisem nobene stvari slišal" „Ker si spal, to se zna, da nisi slišal," pravim mu ; ali poglédi, tam je nekaj črnega, kosmatega, in videti je, da ima rogove."
V	tem trenotku se je pred skednjevimi vrati na tramu prikazala pošist. Ves sem bil prestrašen. In Tone nič manj. Niti jedne besedice, nt golsoil ; ir»y)}s je pebra), ij ßfr zreiera satii is pastipi} y iti, fa je sitai Usa na „véliki" pod splezal. Strašilo je v malem.
Druzega mi ni kazalo, nego posnemati ga. Ko sva oba osupéla pritekla pred hišna vrata in je nama stari hišni hlapec odprl duri. zlezla sva na peč in se ondu potegnila đo belega dné. — Starec je naju osupel vprašal, čimu sva pribežala v hišo. Nisva mu rada povedala resnice, ali laži, da bi bila le količkaj verjetna, nisva imela pripravljene. To je bilo v soboto popiSludne.
V	nedeljo zjutraj smo sedeli za mizo pri zajutreku. S Tonetom sva poparjena bila in molčala o celem dogodku, češ, čc povéva, kar sva prestala, bodo se nama nekateri smijali in ne bodo verjeli, a drugi bodo zlSbno klepetali, da pri Nartniku straši in kmalu bodo povedali zakaj, rekoč: To in to je storil rajuki Nartnik itd.
Okolo mize smo sedeli in zajemali iz sklede. Sprva smo vsi molčali. Potlej pride gospodinja ter vpraša rezajoč nam kruha, kaj da so imeli zjutraj tam za hlevom. „Ej," pravj dekla, oblizavajoč žlico, „kozličev ni bilo v kočnrji, ko jih je imela pastirica gnati past ; na hlevu so bili tam v malem skednji. Kočur so te žabe blezo preskočile in pod hlevnimi vrati se zmuzale na piano."
Toneta sem pogledal, slišavši to, ko je ravno v mizo gledal, kakor da bi ga bilo sram. A on se je zopet name ozrl ; posmijala sva se drug drugemu. To je zapazil stari hlapec in se zakrohotal. A posli so hoteli vedeti, čimu se smejemo. la ai óifo tftugače, povedati sva morafa vso tfogotflio in družina je bila vesela pri jedi."	gradaan.
Izkušnja.
(Poslovenjeno.)
tihej izbici se deček pridno uči. A solnce posije veselo skozi okno ter ga jame vabiti pod milo nebo, rekoč : „deček moj ljubi ! kaj to delaš? Pojdi ven, pojdi, ter poigraj se z menój." A deček se ne di premotiti, in solncu odgovori: „nikakor ne, dokler dela ne zvršlm." Deček piše zopet, kakor je poprej. Zdaj prileti pisan ptiček, pokljuje na okno ter glasovito zapoje : „pojdi z menój ! Drevje zeleni, solnce sije in povsod j« radost." Ne di se défiek preprositi, in ptiča odpravi, govoreč: „poprej ne, dokler delo ne bode v kraji." Deček zdaj piše zopet, kakor je poprej. Kar pogleda jiblaua skozi okno ter mu pošepeti na ilio: „ali še nijsi truden? Pogledi mojih jibolk ! Sinoči so ti dozoréla." Deček se zopet ne di prevariti, in reče : „ne poslušam te, dokler ne utegnem." A napiisled je bilo vse dodelano. Deček naglo spravi knjige ter vesel steče v zeleni vrt. Oj, kako izprelepč solnce sije I Jiblana mu z vej moli rudeča jabolka in jptički j)r$. pevajo, da se razlega. Deček zavpije od vsega srca : „z d a j se oiorem veseliti brez nobene skrbi 1"	j. t,
Naslednje leto, ko je naš presvitli cesar sklenil z Ogri 6no pogodbo, s katero je dobilo Ogersko svojo lastDO vlado, rekši svoje ministerstvo in svoj državni zbor, ter se je vez med vladarjem in podložnimi po ogerskib deželah novič utrdila, porodila se je v Budapešti na Ogerskem v dan 22. aprila 1868. 1. nadvojvodinja Marija Valerija. Po vseh deželah avstrijsko-ogerske monarhije so se zvesti podložniki njenega rojstva zelò razveselili. Nje vzvišena mati, presvitla cesarica sama je nežno ljubečo hčerko vzela v svojo skrb in vzrejo. V prtih letih jo je negovala gospi Margarita Teebay (18G9. in 1870. 1.) in gospi Leopoldina Niseher pi. Falkenhof kot kimoma gospi. Leta 1870. je prevzela dvorska gospi Marija Throckmorton njeno nadzorovanje in 1876. I. je bila poklicana Lujiza Šerak za odgojiteljico vrlo se razvijajočej nadvojvodinji. Službo kimorne gospé je opravljala gospodična Ana pi. Czabr od 1871. do I8TC. leta. Z naslednjim letom 1877 pričelo se je redno podučevanje, katero je vodil P. Hiacint Ivan Ronav, nislovni škof Skadarski in prošt Požunskega kapiteljua (od 1873. 1. vitez Štefanovega reda, od 1879. 1. škof Szodirski in prošt Št. Martinski v Požunu). Za učiteljico v angleškem jeziku jej je bila gospi Šarlota Wackerow.
O tihem domačem življenji cesaričine je, kakor se samo o sebi umeje, le malo javno znanega. Samo toliko je prišlo v javnost, da nadvojvodinja v vseh naukih izvrstno napreduje ter posebno bistroumje in gorečnost razodeva. Tudi se slišijo posamezna dejanja njene milosrčnosti in dobrósti. Takó se je nedavno čitalo po javnih časopisih, da si je nadvojvodinja Marija Valerija od svojih starišev izprosila poseben dar za božič. Prosila je namreč, da bi smela skrbeti za siroto, ki je izgubila stariše vsled ónega strašnega požara, ki je bil 8. decembra pretečenega leta v „Ringtheatru" na Dunaji. Nje presvitli starisi so z veseljem uslišali to njeno prošnjo, iz katere se razodeva nje plemenito srcé. Nadvojvodinja Marija Valerija je zdaj v 14. letu svoje döbe ter živi v najprijetniših, zlatih dnevih svoje mladosti. Znano je tudi to, da jo prisrčna prijaznost veže z najmlajšo hčerjo kneza Adolfa Auersperga. Prisrčna in priprosta v vsem svojem vedenji, prijazna in ljubeznjiva vsa, oblagodarjena z vsemi gospéjnimi krepostmi: to je nadvojvodinja Marija Valerija.
Nanki za življenje.
enoba človeka bolj utrudi nego li delo. Ključ, ki se vedno rabi, vodno se svéti. Ako ti je življenje Ijubó in drago, ne zametuj časa; 0 čas je stvar, iz katero se dela življenje. Mnogo si izgubil, ako dljé ležiš nego ti je treba, ter ne pomisliš, da lisica, ako spi, ne vjame kok®. Ako je resnica, da je čas najdraža stvar na svetu, nu potlej je gotovo, da je potrateni čas ludi največja potrata. Lenoba takó počasi léze, da jo siromaštvo, prej nego si mislimo, dohiti. Podvizaj se z delom ter ne čakaj, da bi te delo gonilo. Zgodaj v posteljo in zopet zgodaj na nóge, to je, kar stori človeka zdravega, imovitega in modrega. — Pač je nenmno, ako se boljših časov veseliš in nadejaš; le ti Se izpreobrni, in tudi časi se bodo izpreobruili s teboj.
Delavnost ne potrebuje nobenili fcelji; kdor si i željami pomagati hoče, v nevarnosti je, gladi umreti. Zaslužka ni brez dela in trnda; ako nimaš premoženja, pomagaj si z rokami. Delavnost je sreče mati; pridnemu di Gog vse. Delaj uže danes, ker ne veš, kaj te jutri od dela zadržuje. Prigovor pravi : Jeden danes je bolji, nego li dva jutri; zatorej ne odlagaj ničesar na jatri, kar uže danes Iehko storiš. Delo napravlja človeku veselje, premoženje in spoštovanje. Bčži pred veseljem, in veselje bo hitelo za teboj. Pridna predica inia dvoje srajc. A v delavnosti moraš biti stanoviten; gostači, ki se pogostoma sélijo, drevesca, ki se vedno presijajo, ne rasti) nikoli takò veselo, kakor takrat, če bi na jednem mestn ostala. Trikrat seliti se, to je toliko, kakor jedenkrat pogoréti. Hočeš svoja opravila imeti dobro opravljena, opravi je sam; hočeš je imeti slabo oskrbljena, daj je opraviti drugim. — Majhen pregrešek večkrat mnogo kvare napravi. Zaradi jeduega izgubljenega žreblja časi konj podkev izgubi; ko mu podkve izmanjka, pokvari ae ves, a s konjem tudi jčzdec. Vse to bi se ne bilo zgodilo, ako bi bil jézdeo o pravem času pazil na podkve.
Konečno si še to zapiimni: Skušnja je zelò draga učilnica. Dober svfct je lahko dajati, ali treba je, da se izpolni. Komur nf svetovati, temu ni pomagati. Kdor poslušati neče, mora trpeti.
f	Blaznik v cerkvi.
irovnik od sv. Duha pri Loki neko nedeljo do polu dne, ogrnen, kakor (, po navadi, s črnim plaščem rudeče pCdlake in klobuček s ptičjim perjem t lepò v toči držeč, tam zadaj v cerkvi stoji pri včlikih vratih pod orgliščem, I prislonjen s hrbtom na zid, a desno koleno preloživši preko levega, čakije, kedaj se začne péta maša. Mnogo Ijudij je drlo v cerkev, a vsak se je pokròpil kolikor toliko z blagoslovljeno vodo, ki je bila ondukaj blizu vrit v posebuej posodi, podobnej prostornemu kebln. Mej drugimi ljudmi pride tndi blazen človek v sveti hram božij, ter se jame zelò onditi, kakò li je to, da ljndjé sami sebe po nepotrebi močijo. Za tega delj povpraša naslonjenega Zirovuika; „ali so neumni kili?" Žirovnik odgovori: „zakij? Ne vidiš li, da so pobožni ?" Blaznik mu reče : „domi kri® nime, da sem jaz neumen ; a zdaj vidim, koliko sem razumnejši od vseh, kar jih v cerkev hiti! Kadar gre dež, naglo bežč pod streho, a zdaj se tukaj sami kropč in močijo. Kdo jih sili?" Žirovnik mu veli: „neumal to je blagoslovljena voda, véS, in kdor se z njo pokropi, izpira svoje vsakdanje grehe." Jedva blaznik to začnje, mahoma steče, vzdigne posodo in vso izlije niše. Ljndjé so se zasmejali ter ga vprašali, če se misli utopiti. On jim odgovori : „Žirovnik mi je dejil, da se s to vodo izpirajo vsakdanji grehi ; a jaz ménim, kar je dobro, tega nikoli ni preobilo. Če priduje, samò kropiti se, koliko večja korist bode, ako me opere vsa pssóda !" Žirovnik mu je odgovoril : „tak si, kakor òn, ki je v žeji namesto kozarca vode hotel izpiti vse jezero."
C erkev Jezusovega Srca v Ljubljani.
Ljubljana, giamo mesto Kranjske de. žele, olepšala se bode ? kratkem z novo cerkvijo, posvečeno Jezusovemu presv. Srcu. Bilo je dnè 10. maja, da se je blizu hiralnice sv. Jožefa v Ljubljani položil temeljni kamen, na katerem bode stala nova prijazna cerkev v gotiškem slogu v veseli spomin slavne poroke cesarjeviča Rudolfa s princezo Štefanijo. Blagoslovljenje temeljnega kamna se je vršilo 14. dnè omenjenega meseca, ko so se naš milostivi knez in škof Janez Kri-zostom povrnili iz Dunaja, kjer so bili pri slovesnosti imenovano poroke. Ta cerkev, katere natančen načrt imate danes pred seboj, povzdignila bode lepoto ljubljanskega mesta. Prizidalo se bode poleg cerkve tudi lepo poslopje za mašnike iz družbe sv. Vin-cencija Pavljanskega, ki bodo v cerkvi opravljali slnžho hožjo. Pri blagoslovljenji so milostivi gospod knez in škof prav lep6 ogovorili nazoče ljudstvo ter svoj govor sklenili z besedami : „Vse maše in molitvs, ki se bodo opravljale v tej cerkvi, naj vne-majo ljubezen do presv. Srca Jezusovega, ki naj podeli ves blagoslov cesarjeviču Rudolfu in njegovej prevzvišenej nevesti in vsej'cesarskej rodovini, ter naj razlije obilo blagost nad vse včrne ljubljanskega mesta in vse Kranjske dežele."
Zidanje te cerkve prav dobro napreduje in darovi od vseh strani dohajajo, da bi se izvršilo to plemenito delo. Tudi ti, slovenska mladina, lehko se udeležiš pri tem podjetji, ako položiš kakoršen koli dar v denarjih v ta namén, da se sezida ta lepa cerkev, ki bode gotovo v lepoto in čast Ljubljani, glavnemu mestu naše Kranjske dežele. V ta namen se ti ponuja povsod lepa priložnost, kajti svoj dar lehko oddaš svojemu gosp. duhovnemu pastirju ali ga pa lehko položiš v puščice, ki so nalašč zato nastavljene po cerkvah.
Konečno naj tukaj še omenimo tretjo točko društvene postave za zidanje cerkve Jezusovega Srca v Ljubljani, ki se glasi tako-le: „Društvo ima družabnike in dobrotnike. Družabnik more biti vsak, kateri za imenovani namen na teden vsaj po jeden sold podari. Dobrotnik društva pa je slehern, ki se ne veže na redne sklade, ampak jedenkrat, ali, če ga je volja, tudi po večkrat v različnih dòbah društvu v sklad pripomore. — Dokler društvo obstoji, bere se za družabnike iu dobrotnike vsak teden po jedna sv. maša."
lv<i n T.
. Zgodovinsko - mestopisni obrazci.
(Bpiinje P. F. H.)
j jj^joristno in dobro je znati zgodovino narodov, mnogo bolj nego to pa '^Mp^äe domačega naroda, materine dežele, rodnega kraja. Slehernega ve-"^gy" seli in mika zvedeti, kaj se je godilo v davno preteklih časih po krajih, kjer živi in hodi, in kateri imajo znahitj zdaj čisto drugo lice nego so ga imeli v davno preteklih časih. Vsak, še tako malo važen dogodek iz preteklosti zanima potomce.
Zategadel ti bode donašal, ljuba slovenska mladina, „Vrtec" med drugim poučnim gradivom tudi kratke zgodovinske obrazce kranjskih mest.
J. Xämenik.
Dragi deček, ki se Šolaš v meglenej Ljubljani, stopi o jasnem dnevu proti večera ua grad, ne ogleduj pustega ljubljanskega barja (močirja), pusti rujavi Golovec, ter pogledi proti severu; tam gori daleč vidiš ob robu velikanske snežnike, ki jim zahajajoče solnce rumeni glave. Tam vidiš od daleč razpoke, temne jarke, in za temi si misli še družili. Po teh jarkih žubore in tekó studenčki in studenci ; preko sto jih je, in oni se lepo strinjajo v dolini in naredé bistro reko, Bistrico, čisto kakor ribje oki5, krepilno kakor planinska zeljid in mrzlo, da ti vse ude prešine. Bistrica reka hiti kakor planinska srna skozi lepe dobrave do svoje sestre Save.
Ob znožji teh velikanov in ob tej reki stoji staroslavno, ne veliko a prijazno mesto K dm eni k.
Na kraji, kjer stoji zdaj mesto, stalo je bajS v davno preteklih časih jezero, in koder se zdaj sprehajajo meščani in se igri šolska mladina, plavale so takrat ribe. Razprostiralo se je jezero po Neveljskej ravnini ob Mekin-skem bregu tjà do Stranj. Holmec sredi mesta — „.Maligrad" — kjer stoji na robu cerkvica, držal seje 6ni čas soseda velikana — kriške ali Bergao-tove gore ter je zaviral ondu Bistrico, kjer zdaj teče. Voda se je odtekala na kraji, kjer je danes cesta na Šutno. A silna Bistrica, narasla po hudournikih iz utrganih oblakov, predrla mu je jéz ter ga ločila od hriba.
Kakor govorica pripoveduje, razlilo se je bilo jezero po razprostrtem Menguštan polji, ter s sabo odneslo tudi nek samostan, ki je stal med Holmcem in Mengušem.
Koliko je na tem resnice, ne dä se določiti. A če se primčrja kotličasti svet nad Kànjenikom iu pa peščeni nasdd po polji od Kämenika do Menguša, skoraj bi človek pritrdil tej pripovedki.
Tudi so se še pred nekoliko leti, kakor piše Valvazor, videli ob zidovji okoli Malega gradit železni obroči, na katere so se pripenjali čolni.
Med narodom se sliši še dandaues pripovedovati, da zvoni v Nevljah vsak dan ob treh popoludne zato, ker je bilo o tej uri odteklo jezero.
Na vrhunci kriške gore — tudi „Bergantov hrib" imenovane — ki stoji, kakor hi bila na tri ogle odsekana, vidijo so razvaline starega gradü. Ondu gori, kjer so nekdaj bivali vitezi, raste zdaj košat jésen, line mu ovija bršljan, za čuvaje čukajo sove, mesto gospode švigajo kuäoerji in jaščerico ter se solnčijo pred pragom.
Sezidali so na tej strmej gori grad, Kar nek imenovan, mogočni grofi Ortenburški. A že v davnih časih je bil prišel v last mogočnej grofovskej rodovini Galenbergov. Kajti že 1297. leta je potrdil Manfred della Torre, župnik kamniški, vitezu Sigfridu Galenberškemu, svojemu faranu, ustanovljenega duhovnika pri kapeli sv. Janeza Krstnika na Karnekn. Oglejski patrijarh Rajmund je potrdil to listino 1298. leta.
Ko sta se brata Friderik, poznejši rimsko-nemški cesar, in pa Albreht sprla zaradi razdelitve dežel, pristopil je bil Janez Galenberg k Albrehtovej stranki. Cesar Friderik mu je zavoljo tega vzel več posestev, med njimi tudi grad Karnek. Tako je prišel grad v last avstrijskim vojvodom. Imeli 90 tu svoje oskrbnike.
Okoli 1572. leta kopi tedanji oskrbnik grof Ahacij Thum grad od avstrijskih vojvodov. A ker mu je 1570. leta strela ubila hčer, ni hotel več bivati tu gori v gradu, nego preselil se je v mesto, kjer je bival doflej, da je bila sezidana graščina Križ. Okoli lt>70. leta se je bila na starem gradu streha že udrla, a vender so še hodili frančiškani maševat v kapelico v dan sv. Janeza Krstnika.
Tudi na malem holmci sredi mesta je stal v starih časih grad „Mali grad" imenovan. Dandanes se vidi le še malo nekaj ostankov od Malega gradu, ker se je bajč kamenje porabilo v zidanje mesta. Samo obzidje se še vidi, ki je nekdaj služilo grddu in hribu v utrjeuje. Na vrhu je lepa ravnica, od koder je prekrasen razgled po širokem ravnem polji tjà do bele Ljubljane. Ob robu na strmej pečini stoji še cerkvica, ki je res znamenita; kajti pod jedno streho stojé tri cerkvice jedna vrhu druge.
Pripoveduje se, daje za časa poganov stal na tem mestu tempelj, v katerem je bil velik rnalik, ki je mnogo prerokoval ljudém. ki so od daleč iioiffi Vü ssm vau taswitó.
Na Malem gradu luži, kakor pravijo, še dandanes zakopan velik zaklad. Necega due so se bajè otroci igrali ondu. Neka deklica otide od njih, ugleda podzemeljsko votb'no ter zrè vanjo. Ali kaj vidi? Polno votlino samih rumenih zlatnikov (cekinov). Naglo si jih nagrabi v zastor. Ali strah jo izpreleti in grčza; zatorej vrže zlatnike od sebe in beži k tovarišicam. Ko so pozneje iskali 6ne podzemeljske votline, ni je bilo več nikjer najti.
To je bilo menda povód, da jo nek stari Martin, prišedši okoli 1665.1-iz Nemčije in čuvši o tem zakladu pripovedovati, lotil se po dovoljenji kamniških gospodov iskati zakopauega zaklada, ter je kopal po malograškem holmci. Ali pri tem poslu ga vseka skšlina škrbina tako hudo po lici, da oslepi in kmalu potem umrje.
Ta zaklad bajè straži zaklela ajdovska deklica, Veronika po imenu. Pred časom se je, kakor ljudje govoré, ta ajdovska deklica še prikazovala na vodi pod Malim gradom vilasti zjutraj in zvečer nekaterim ljudém v jako lepej dekli-škej podobi. Pripovedovala jim je, da je potomka stare poganske rodovfne, ki je nekdaj bivala na Malem gradu. Ali zdaj mora zakleta tukaj trpeti bajè do sodnega dnè, ako je s tremi poljubi ne reši nedolžni mladeneč, kateremu rada daruje vse svoje zaklade in tudi samo sebe v zakon.
Po dolgem iskanji se je bil našel tak mladeneč. Njegova mati, katerej je bila zakleta deklica večkrat pokazala svoje dragocene stvari, prigovarja mu
dotlej, da sklene resiti zakleto deklico. Ali, ko jo drugič poljulii, postane mu deklica jako zoprna in dirja, in pri tej priči se jej spodnji del života izpre-meni v kačji rep. Mladeneč se te grde pošasti zeld nstraäi in zbeži. Zakleta deklica zdaj strašno zarujové in toži, da bi bila odslej vsaka rešilna poskušnja zamin, ter da bode ostala zakleta do sodnega dne. Potem izgine in od tistih d5b je ni nihče več videl. Toliko ljudska pripovedka.
Kdaj se je sozidalo mesto in kdaj jo dobilo mestne pravice, o tem nam zgodovina ne pové ničesar. Gotovo je, da je bil tukaj trg že v srednjem veku. Imé je dobilo mesto od svojih kamenitih tal. £e 1205. leta se v starih listinah imennje Kàmenik. Tega leta je namreč potrdil Istrski vojvoda Bertold Zajc-kloštrn pravico, da sme blagč prevažati svobodno skozi njegov trg Kdmenik.
A nekaj let pozneje (1222) je zastavil Istrski vojvoda Bertold oglejskemu patrijarhu dva gradova v Kimeniku, menda Karnek in Mali grad.
V mestu je 1228. leta ustanovil oglejski patrijarh Bertold s svojima bratoma sirotnico. Bil je za tega časa v Kimeniku župnik Henrik. Ko je 1804. leta pogorelo v mestu nad 90 hiš, vpepelil je požar tudi sirotnico, ki se pozneje ni več sozidala.
Da je bil Kimenik že v srednjem veku znamenit kraj, kaže naui tudi to, ker so se vladarji po večkrat tu mudili in bivali na Malem gradu. Tako 1241. leta slednji Babenberški vojvoda Friderik. Ko si je pozneje češki kralj Otokar prisvojil Kranjsko, bival je 1271. leta tudi nekoliko časa v Kimeniku. V prvej polovici 15. stoletja (1444) se je mudil tudi cesar Friderik na Malem gradu ter je podaril mestu 1489. leta raznih pravic.
Mesto je bilo obdano z močnim obzidjem, ter je jako cvetelo za časa prvih turških vojska. Od vseh strani so namreč ljudje iskali zavetja v tem skritem mesteci. Pozueje je pričelo blagostanje pešati. Vender je imelo v 17. stoletji še obzidje s čveterimi vrati, proti Sutni „šutenska vrata", zadej za trgom pri mesnicah „bričevska vrata", tretja proti Grabnu in četrta proti mostu. Znnaj mestnega obzidja so bila tudi tri predmestja: Šutna, Graben in Novi trg.
Tudi je imelo mesto pravico pregnanstva in krvave sodbe. Pravico je sodil sodnik s starešinstvom, ki je bilo dvojno: „Dvanajst mož", piše Vai-vazor, „in mestni sodnik njim na čelu, to je notranji svèt kamniški. Seje ima V6ak petek zjutraj in razsojéva vse težje pritožbe. Sodnik poravnava samo manjše pritožbe. Vnanje zadeve reššva vnanji svèt, deset meščanov in mestna občina, štiri in dvajset odbornikov, in to v jednej vsakoletnej seji o binkoštih."
Mesto je imelo glas tudi pri stanovskih zborih.
Tekom časa so mesto zadeli razni dogodki, žalostni in veseli. Med drugimi je bilo prišlo tudi v last Celjskim grofom. Leta 1363. je avstrijski vojvoda Rudolf zastavil Celjskemu grofu Hermanu mesto, mitnico in sodnijo, da mu pomaga v boji proti Bavarcem, segajočim po Tiroiskej ; a štiri leta pozneje je vojvoda Albreht zastavil Kimenik Celjskima grofoma Ulliku in Hermanu za 3000 gold., da ga spremita na Laško.
Požar je napravil mestu veliko kvare v letih 1511, 1660, 1804 in 1845.
Tudi šolo so že imeli Kameničanje o času, ko se je o druzih šolah po Kranjskem še jako malo slišalo. Leta 1491. se tu že nahaja učitelj Friderik; a 1495. leta je kameniški župnik Oton volil vrt poleg šole za vsakega učitelja, ki naj zato vsak dan opravlja večeruice.
Proti zapadu na brdovem viška, na Žalah, stala je že 1675.1. sv. Jožefu posvečena cerkev; okoli nje je lepo pokopališče. Nekaj višje odtod se navkreber hodi mimo pasijonskih znamenj hriba na vrh, kjer iz vednozelehih smrek moli ter nas k sebi vabi manjša cerkvica Kalvarija. Ix tega kraja ei oglejmo sedanje mesto in okolico!
Na spodnjem delu mesta se vidi župljanska (farna) cerkev na Šutni. V njenih podzemeljskih grobnicah se dobi mnogo grobnih napisov vzlasti Lam-berške rodovine. Poleg nje stoji 53 metrov visok zvonik.
Koj pred Suino, na mičnem holmci je gradiček Zitpiice. Sezidal je gradiček Jurij Laniberg 1550. 1. Meščani so se sicer temu protivili, češ, ako sovražnik Turčin dobi grad v pest, nadvladal bode od tod mesto. Ali ker mu niso mogli zabrauiti, postavili so stolp na Žalah. Tekom časa so imele prijazne Zäprice razue gospodarje.
V podnožji Žalskega holmca se vidi frančiškanski samostan. Ustanovili so ga grofi iz rodovine Tburaov in. Hoheuwartov. Ker je bil samostan tekom časa malo ne ves razpadel, popravil ga je 1705. i. Jakob pl. Schellenburg. Leta 1804 je malo ne do tal pogorel, a radodarni meščani so ga zopet sozidali.
Kavno pred nami v prijaznej planjavi se vidijo Ne vi je ; tudi tu sem je segalo jezero; cerkvica je stala na otoku. Pripeljali so neko noč novi zvon, "ali ravno pred otokom se je ladjica potopila in zvon še dandanes leži v globini a poje še vsako leto jedenkrat — na Božični večer — pripoveduje narod.
Na levo od Nevelj pod zeleno hosto zdihuje obširno poslopje, in cerkev z lepim zvonikom kliče starih časov nazaj — to si ti Mekinje. Bil je tukaj poprej nunski samostan, katerega je "ustanovila 1300. leta mogočna rodovina Galeubergov, a zdaj je vojašnica. Malo nazaj se lepo kažo krasno poslopje g. Prašnikarjevo in pa tovarne za cement. Malo niže ob vodi se vidi novo poslopje — to so toplice.
Dalje gori na levo od Mekinj je ua prijaznej ravnini gradič Zduše. Precej zadaj ob hribu se razprostira vas Godič, rodni kraj slavnega misijonarja Pirca. Kavnim pßtem proti severu, v Bistriškej nižavi, so Stranje. Na levem bregu Bistrice ua holmci stoji prijazna župljanska cerkvica.
Ravno pred nami na levo so državne tovarne za smodnik, največje na Avstrijskem. T prejšnih časih je stal ondu, kjer je zdaj vojašnica, gradiček Kacenberg. V 1(1. stoletji je v gradu živela rodbina Kacenbergerjev. Ob Bistrici so bile pred nekaj ieti še kovačnice za ireblje; bilo je jako živahno in prijetno življenje.
Najprijetnejše je na tem kraji poslušati lepo kameniško zvouenje ob pred-pr&znicili. Izza smrečevja se čujejo prijetno doneči glasovi zvonov iz Tunjic, Kako veličastno odmevata samostanski in Žalski, in kako votlo, zateglo buči Šutenski, a vender delajo vsi skupaj lepo harmonijo. V tako malem okrožji tako lepih in krepkih glasov zvonov ni kmalu kje slišati, kakor v Kimeniku.
Sedanje mesto ima okoli 2000 prebivalcev, ki se večinoma živč ob rokodelstvu, obrtu in trgovini; sploh so precej imoviti. Tudi je v mestu sedež c. kr. okrajnega glavirja In okrajnega sodišča. K&inenik sluje sosebno zaradi zdravega, čistega gorskega zraka, ki leto ua leto po več ptujcev privabi na vedrenje v ta prekrasen kraj naše lepe kranjske dežele.
Prirodopisno - natoroznansko polje.
fLov na gazele.
sak kraj naše zemlje ima po katero domačo žival, brez katere bi ljudjé ali ne mogli biti, ali bi pa zelò težavno živeli brez nje. Taki bi v J krajih, po katerih mi živimo, ljudjé zelò tfžavno izhajali, ako bi ne imeli I konja in krave. V severnih mrzlih krajih ob bregovih ledenega morja, kjer naše domače živali ne moreje živeti, ondu je Bog Laponcem ustvaril severnega jelena, ki jim nadomestuje konja in govedo, kozo in ovco.
Iu ako se v mislih prestavimo iz mrzlih sneženih poljAn v žarečo puščavo, ki se enako peščenemu morju razprostira po velikem delu Afrike in po sosednjih azijanskih zemljah, našli bomo kamelo, ki ondotniin prebivalcem nadomestuje našo tovorno in vprežno živino. Brez te močne, trpežne in hitre
živali bi ljudjé nikakor ne mogli živeti po onih vročih pustinjah, katerih ne oživlja nobena živa voda, in po katerih žareče sape sežgd vsako bilko, ki bi morda hotela poganjati v jalovem pesku, Tem deželam je kamela ali velblod neprecenljive vrednosti. Kaj je kamela Arabcem in Egipčanom, o tem vam je „Vrtec" nU mnogo povedal, takisto tudi o njenem življenji in njenih lastnostih. Danes naj vam povem samo toliko, da se s kamelami hodi tudi na lov. Znano je, da je kamela jako hitra žival ter zna še bolje dirjati kakor naš konj. Arabci razlikujejo dve vrsti kamel, namreč pustinjsko ia poljsko kamelo. Pustinjska kamela je laža, šibkejša in hitrejša, a poljska, ki živi na obdeianej zemlji, je teža, okórnejSa in počasnejša. Prva je izvrstna
za ježo, a draga je močen tovornik. Pravijo, da dobra pustinjska kamela preteče za 12 ur 25 milj (čez 18 Mirijametrov) daljave. Sonini celd pripoveduje, da je neki Bednin na svojej kameli jezdil iz Kabire v Egipt do arabske Meke, to je 200 naših milj (151 Mirijametrov), ter da ni več potreboval nego 5 dni, kar pa skoraj ni, da bi verjeli.
Nu ako je kamela res tako hitra, potlej je gotovo pripravna, da se ž njo hodi tudi na iov. Ali paziti je treba, da se kam ne zazrè, ker je kamela jako plašljiva, ter se časi tudi najmanjše stvari ustraši. Denašuja podoba vam kaže lov s kamelo na gazele ali antilope. Gazele so najbližje sorodnice naše divje koze; nekoliko manjše so od srne, pa so mnogo tanjše in gibkejše od nje. Zivé v severnej in notranjej Afriki, največ po planinah. Paso se samo po dnevi, najrajše zjutraj za hlada in proti večeru. Ako je njih bistro okó ugledalo, tenko uho zaslišalo ali dober nos zavohal kako nevarnost, hitro jo pobrišejo, kakor bi jih nesel vihar, najrajše na kak grič, od koder imajo razgled na vse strani. Bežeče gazele je kaj prijetno gledati ; človeku se zdi, kakor bi po zraku letele, ker vedno z vsemi štirimi nogami olj jednem od-skakujejo od zemlje. Arabci jih zelò radi preganjajo na svojih hitrih kamelah, in ko se približajo spehanej živali, vržejo jej med noge težek krepelec, da jej prebije tenke kosti. Gazelino meso je jako okusno, koža se potrebuje za različne stvari, posebno za obleko. Vjeta mlada gazela se (i i udomačiti, ter je krotka, kakor kaka druga domača žival. Zato jih lovijo vsi od najmanjšega siromaka do največjega bogatina.
Pazzie st-vsui.
Drobtine.
Umrl je v dan 21. ja-nuvarja preč. gospod mousig. J u r i j Križaj, dekan in župnik v Kàmeniku. Bajnki , je bil obče spoštovan in velik prijatelj slo-vepskej mladini. Ž njim je izgubil tudi „Vrtec" svojega večletnega in zvestega naročnika. Bil je rajnki rojen na Godešiči blizu 8koQe-loke 2. aprila 1809. 1., posvečen v mašnika 2. avgusta 1835. 1., ter je služil preko 45 let zvesto v vinogradu Gospodovem. Njegova velika dobrodelnost in gorečnost za vse dobre naprave znana je obče. Bodi mu zemlja lahka in v miru naj počiva!
(Avstrijsko-ogerEke dežele po
.r , . .. : i ..	- ,
številu prebivalcev.)		
Ogersko	šteje	11,530.000 preb.
Galicija	„	5.953.000 „
Češko	„	5,557.000 u
Dolenje Avstrijsko	„	2,329.000 „
Erdeljsko	„	2,125.000 ji
Moravsko	„	2,151.000 r
Štajersko	„	1.212.300 „
Hrvatsko in Slavonija	„	1.169.000 „
Tirolsko in Predarelsko „		912.700 „
Gorenje Avstrijsko		760.800 i,
Vojaška krajina	„	ti95.000 „
Primorsko	„	650.500 „
Bukovina	„	569.000 „
Šlezija	„	565.700 n
Kranjsko	„	481.000 „
Dalmacija	„	474.500 „
Koroško	„	348.600 n
Salcburško	„	163.500 „
Zasedena (okupiran		a) dežela:
Bosni ja	Šteje 1.280.000 preb.	
Eratkoòasnici.
*	Nek stražuik zapnsti stražo, na katerej mu je bilo top stražiti. Ko ga zaradi tega na odgovor pokličejo, reče: „Jeden sam ne more topa odnesti, ako jih pa več pride, tudi jaz ga ne ubranim."
*	Potujoč dijak pride v neko vas in vidi, kako neusmiljeno ondotni krčmar lepo oblečenega dečka pretepava. Na dijakovo vprašanje, ali je to njegov sin, ki ga je ravnokar tako neusmiljeno na-šeškal, odgovori krčmar: „Ni moj sin ne, jaz mu sem strijc, in deček je le k meni prišel na dva dni za kratek čas."
Bešitev čudnega števila v 1. „Vrtče-vem številu.
Omilio Število je: 271-1.
Dokiu: a) 2+7+1 + 4 = 14, 2 X 7=14 t) 2 + 1 + 4=7, 7=Ja4 c; 2x1 = 8, 7 + 1=8 ,ij 7 — 2 = 5, 1 + 4 = 5.
Prav so je rešili: Gg.Fraujo Safran, cerkvenik v Ljubljani ; Loop Kuiint. organist v tiomilski ; Maks Jeglič, dijak v Gorici; Feliks Kovačič, učenec v Gorici; Franc Spes in Dragotin Korošec, učenca v Vojniku; Felička Šavnifc, góspica v Biljab pri Gorici.
Uganka.
1)	Govorim, pa nimam jezika; kličem, Vft nimam pljuč, veselim se in žalujem z ljudmi, pa nimam nobenega srca. Kdo sem P
2)	V katerem mesecu sneS najmanj kruha ?
3)	Katera iival ima kosti od zunaj, a meso od znotraj ?
4)	Kdo gre preko vode in se ne r-iuoči, gre preko trnja in kopinja in se ne zbóde V
5)	Na našem vrtu stoje možički, ako jim vzameš klobuk, jokal se boš.
(Odgonetke ngwek v prihodnjem Hitu.)
Slovstvene stvari.
I • „Učiteljski TovàrU.-list za šolo in ! dom je stopil z novim letom v svoje d vein-dvajseto leto. Gotovo lepa Btaroat slo-venskemu listu. Uredništvo je pre.*T.el njegov 1 ustanovnik, občeznani gospod And. Pra-protnik, česar so si nekateri učitelji že I davno želeli. Nu, zdaj je na tem, da slovenski učitelji tudi pokažejo z obilim naro-I čavanjein, da jim je resnica za obstanek „Učit. Tovariša". Kolikor več naročnikov in podpirateljev, toliko bolje bo , To vàri š* i tudi napredoval. Cenà mu je za vse leto i' s gold., r.a polu leta 1 gold. 50 kr. Mi želimo „Učit. Tovàrièu" najboljši UBpeh. Bog!
Opomiija. V zadnjem „Vrtčevem" številu od 1. januvarja smo prinesli tudi sestavek pod naslovom: „Na prosto." — Ta sestavek nam je bil uže 1876. leta poslan za „Vrtec," a bil je nekam založčn in še 1« letos uaiu je. prišel zopet v ruke. Ker bi bilo škoda za lepe misli, izražene v njem, priobčili smo ga v letošnjem „Vrtci," kar je gotovo po godu našej slovenskej mladini, ter nam tudi pisatelj omenjenega sestavka zameril ne bode.
Popravek. V zadnjem „Vrtčevem" lintu naj se čita an zadnjej strani r 7. vrsti od zgoraj: v južne j Ameriki, namesto: v Ameriki. A to zategadel, ker je Novi York največje mesto v severnej, a Rio de Janeiro je največje mesto v južnej Ameriki, ki je pa vender manjše od Novega Yorka.
Vred. „VrtieV*.
l.lMulrn. Goipod Fr.* WalSel ▼ Hružicl j „Vrte«- Jo plačan do 1. JnUJa 1882 1.
gC Denašnje ..Vrtčevo" število pošljemo nekaterim gospodom na ògled, proseč je, da nam jo bi zopet vrnili, ako jih ni volja, da bi se na „Vrtec- naročili. Tu ni treba druzega. nego da se na ovitek zapiše beseda ,.XazMj !" in list se odda na dotično pošto. — S prvim številom letošnjega .,Vrtca lehko postrežemo še vsacemu novemu naročniku.
Vred. „Vrtéevo,** 7)1 caini trg itev. 9 v Ljufjljani
„Vrt«c" Itb^Ja 1. dnó vsacega meseca , in stoji la T«e leto 3 gl. 60 kr. t »a pol leu 1 gl. 30 kr. Napis: Uredulltvo „VrlJevo," mestni trg, itev. 9 v Ljubljani (Lalbach).
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.