GOSPODARSKO ŽIVLJENJE CELJE - OKOLICA Dne 7. avgusta 1935. so kraljevi namestniki pod pisali odlok, ki je bivšo občino Celje okolica združil z občino mesto Celje v enotno samoupravno telo. S tem je bilo zaključeno 85 let trajajoče življenje sa moupravne edinice, ki je imela v naši narodni pre teklosti pomembno vlogo: borba, ki so jo celjski Slo venci vodili s svojim narodnim nasprotnikom, se je v odločilnih trenutkih v znatni meri naslanjala ne samo na ozemlje, ampak tudi na ljudske sile okoliške občine. Bivša celjska okoliška občina je izšla iz stare celj ske občine na osnovi občinskega zakona, izdanega leta 1849. Stara celjska občina je izza svoje uteme ljitve kot mesto (1451.) poleg neposrednega mestnega ozemlja in treh predmestij (Vodnega — ob Savinji pred Vodnimi vrati, Ljubljanskega — pred Ljubljan skimi vrati in Graškega — pred Graškimi vrati) ob segala tudi mestoma ožji, mestoma širši okolni pas, v katerem je pravomoč mestnega magistrata omeje- BIVŠE OBČINE J. OROŽEN valo pravo raznih gospoščin, posvetnih in cerkvenih, ki so jim bili podložni v njem naseljeni kmetje in hišni posestniki; vendar pa je mestni magistrat sam bil med temi gospoščinami. Leta 1782. je vlada področje mestnega magistrata — v davčnih in vojnih zadevah — še razširila. Usta novila je poseben okraj, imenovan »okraj magistrata Celjskega« (Bezirk Magistrat Cilli), čigar področje je razdelila v celo vrsto davčnih ali katastrskih občin: mesto, Zagrad, Lisce, Spodnjo Hudinjo, Ostrožno, Medlog, Košnico, Bukovžlak, Teharje in Kresniko. Davčne ali katastrske občine so pa tvorile podlago za krajevno razmejitev na temelju zakona iz leta 1849. ustanovljenih, tako zvanih krajevnih občin. Katastr ske občine Zagrad, Lisce, Spodnja Hudinja, Ostrožno, Medlog in Košnico, ki so oklepale davčno ali kata strsko občino Celje, so združili v posebni krajevni občini, imenovani izprva krajevna občina Breg pri Celju. To ime je dobila po svoji tedaj najbolj skle- 214 njeni naselbini Bregu, pripadajočem davčni občini Liscam in zavzemajočem razmeroma ozek dolinski prostor med Miklavževim hribom in Savinjo, ki tvori tu svoj prosluli ovinek, niže Kapucinskega mosta ob tedaj tako zvani laški okrajni cesti. Šele po petnajstletnem obstoju je okoliška občina dobila svoje poznejše, dejanskemu stanju bolj odgo varjajoče ime: krajevna občina Celje okolica (kratko: celjska okoliška občina). Občinski odbor je prosil za izpremembo imena leta 1865. in 26. junija tega leta jo je namestništvo dovolilo. Ozemlje bivše okoliške občine je ostalo neokrnjeno do leta 1894. Tedaj se je mestni občini priključil bivši pašnik, ležeč nad Kapucinskim mostom na des nem bregu Savinje, kjer se je med tem razvil mestni park, s sosednim gozdnatim pobočjem Miklavževega hriba in Lise. Nadaljnji kos ozemlja je okoliška občina odstopila mestni leta 1898. Mestna občina je dve leti poprej sklenila zgraditi moderno klavnico na svetu Maksa Zime na levem bregu Voglajne in je hotela imeti do- tični svet v lastnem samoupravnem okviru. Okoliška občina je na to pristala, mestna občina se je pa mo rala za to obvezati, da ji bo »na večne čase« plačevala za odpadle doklade 100 fl. (200 K) na mesec. Svet, ki ga je mestna občina tedaj prejela, je zavzemal levi breg Voglajne in je segal više mosta od obrežja do okrajne ceste, to je bil severni del nekdaj velikega Zimovega posestva (z mlinom), služnega Novemu Celju. V istem času se je začela mestna občina potegovati za priključitev Gaberja in Zavodne (ki ju loči Vo- glajna) k mestu. Občinski odbor okoliške občine in prebivalstvo sta temu vztrajno nasprotovala. Opirala sta se v svoji borbi predvsem na razloge gospodar skega značaja, saj so bile v mestu znatno višje do klade nego v okolici. Toda pomemben je bil tudi na cionalni razlog, ki je jasno prišel do veljave leta 1906., ko so mestni očetje hoteli iztrgati okoliški občini vsaj južni del Gaberij s tedanjim dijaškim domom (nji hovim), Maksimilijanovo cerkvijo in cerkvenim zem ljiščem ter Jarmerjevim (zdaj Sodinovim) posestvom. Tudi tokrat so se občinski odborniki sklicevali na gospodarske momente (ne samo na davčne), ali iz njihovih besed in sklepov se odraža tudi zavest, da je treba braniti posest slovenskih ljudi pred ponem- čevalnimi namerami mestnih gospodov in mestnega urada. Namere mestnih očetov se radi slovenske od ločnosti, ki ji iz razlogov gospodarske uvidevnosti tudi višje oblasti niso nasprotovale, niso uresničile. Povečalo pa se je ozemlje okoliške občine leta 1906., in sicer na severozapadu; tedaj se ji je priključila dotlej k Veliki Pirešici spadajoča Lopata, ki je itak pripadala celjski župniji in je bila všolana v celjsko okoliško šolo. Po številu prebivalstva je bila celjska okoliška ob čina dokaj močna. Leta 1869. je štela n. pr 1373 mo ških in 1494 žensk, skupaj 2867 duš; število prebi valstva se je pa hitro množilo; 31. decembra 1880. je živelo v občini 1551 moških in 1733 žensk, skupaj 3284 ljudi. Po gospodarskem značaju je bila občina ob svojem postanku v pretežni meri kmetijska. Celo Breg, ki je bil sklenjena naselbina, je imel še po večini kmetiško prebivalstvo. Kar je bilo obrti v občini, so imele večinoma vaški značaj. Ob postanku občine je bilo nekoliko večjih, le majhno število podjetij. Med nje bi mogli šteti velik mlin ob spodnji Ložnici, ki je imel skupnega lastnika z Gozdnim dvorcem, in starodavni mlin ob Spodnji Hudinji; ta mlin se je nekoč imenoval »hrvatski mlin«, očividno po lastniku - Hrvatu, ob postanku ob čine se je njegov lastnik imenoval Naeff, ki je hotel peči tudi kruh, pa mu je oblast to zabranila. Naeffov solastnik in naslednik je bil nemški Švicar Lutz; od Lutza je leta 1890. kupil mlin iz Kranja izhajajoči Peter Majdič, mož nacionalnega kova in velike gospo darske podjetnosti, saj je bil v letih pred svetovno vojno — največji davkoplačevalec tedaj že več indu strijskih podjetij imajoče okoliške občine. Pomemben je bil tudi Kalvarijski (ali Zimov) mlin, ki se je na hajal ob posebnem rokavu na vznožju Jožefovega hriba ter je obratoval do 1. 1880. Večji podjetji, ob stoječi ob postanku občine, sta bili tudi dve usnjarni: Herzmannova na Bregu, prva stavba niže Kapucin skega mosta na rečni strani ceste, in Lassnikova v Gaberju, ob glavni cesti in tik ob Koprivnici, sedanja rudarska šola. V Spodnji Hudinji je bila na severo vzhodni strani Golovca iz gmajne zrasla starodavna Celjska opekarna, ki je dokaj hitro menjavala last nike. Na drugi strani občine je bila ob vhodu v pe- čovniško dolino stara apnenica in globlje v notranjo sti doline se je nahajal rudnik rjavega premoga, ki je izprva sestajal iz dveh ločenih manjših rudnikov, eraričnega in Hausmannovega, pozneje se je pa zdru žil, menjaval lastnike in končno leta 1867. nehal obratovati. Nekdanja zvonarna na zapadnem vrhu Jožefovega hriba, ki so ji bili poslednji lastniki Steinmetzi, ob postanku okoliške občine že ni več obratovala. Pola goma pa so nastajala nova podjetja, ki so prej kme tijskemu Gaberju dala mestni značaj. Ta kraj, ležeč med Voglajno in državno cesto severno od celjskega mostu, je bil s svojim nadaljevanjem, Spodnjo Hu- dinjo, najbolj pripraven za sprejem industrijskih podjetij. Prvo novo podjetje, ki je bilo v neki meri indu strijskega značaja, tovarna za izdelovanje kisa, je nastalo že v petdesetih letih ter se je naselilo v sosedni Zavodni. Tik ob Spodnji Hudinji je nastala bežigraj ska pivovarna (v graščini), dočim so si celjski pivo- varnarji Tappeinerji otvorili v okolici samo pivnico: Grajsko klet pod Starim gradom, ki se ji je pozneje (pod Mathesi) pridružila sedanja Gozdna restavracija ob Savinji tik nad parkom. Prvo industrijsko podjetje velikega stila je bila cinkarna, ki jo je država leta 1875. ustanovila v Ga berju ter je bila pod vodstvom kmetijskega ministr stva; nanjo se je pozneje naslonila sicer privatna ke mična tovarna (posestna podružnica hrastniške). V početku devetdesetih let je v Spodnji Hudinji na stala tovarna emajlirane posode, katere lastnik, bivši delavec Westen, priseljenec iz Nemčije, je za Petrom Majdičem postal največji davkoplačevalec okoliške občine. Po vsej občini so bile že od početka raztresene po samezne gostilne, največ jih je bilo na Bregu, razvoj industrije v Gaberju je rodil tudi v tem kraju mnoge nove gostilne, ki se jim je pridružilo še večje število trgovin. 215 Pretežni značaj občine je vendar ostal kmetijski. V severnem in zapadnem delu občine so prevladovale srednje kmetije, v južnem, bolj hribovitem delu pa je bilo več manjših kmetij in kočarij, zlasti Za gradom in v Pečovniku; od tod so kmetje skoraj vse svoje skromne pridelke s koši spravljali v mesto. Med kmečkimi posestvi je bilo tudi nekaj srednje velikih veleposestev z manjšimi graščinami: Spodnji in Gornji Lanovž, Freienberg ali Kristinin dvor (ob državni cesti proti Petrovčam — sedanja mestna ubožnica), dr. Cippla zemljiška posest v Zavodni in Za gradom. V poedinih delih občine so imeli manjšo posest tudi celjski meščani; tako posest so tvorili vinogradi Za gradom in na Miklavževem hribu ter njive in travniki za dolnjo Ložnico, nastali po parcelaciji nekdanje gmajne. Največji tuji posestnik pa je bila mestna občina sama, poleg velikega gozda v Pečovniku je po sedovala Jožefov hrib, zemljišče z mestnim parkom in vzhodni del Golovca, kasneje je postala posestnica še v Zavodni, kjer si je na prejšnjem Zimovem zem ljišču zgradila mestno klavnico. Niti o prebivalstvu mesta se ne da reči, da bi bilo nemško, čeprav je bilo v svoji večini nemškega miš ljenja — saj je izviralo največ iz priseljencev iz bliž nje in bolj oddaljene okolice; nemški priseljenci so bili večinoma malo stalni uradniki, učitelji, profe sorji in oficirji. Glede okoliške občine je pa treba reči, da je bila tako po poreklu kakor po čustveni pri padnosti prebivalstva popolnoma slovenska; Nemci so bili samo posamezniki in niti potem, ko se je v Gaberju in Spodnji Hudinji razvila industrija, niso tvorili znatnejšega dela tamkajšnjega prebivalstva. Toda spričo vladajočega sistema in spričo volilnega reda je bil nemški vpliv v občini večji nego bi pri čakovali. Tja do sedemdesetih let je bilo vodstvo ob čine po svojem duhu nemško oziroma nemčursko. V sedemdesetih letih je pod županom Karlom šahom, posestnikom v Liscah, dobivalo slovenski duh, potem pa je zopet sledila reakcija. Od leta 1883. do 1890. se je končno vodila ostra borba za posest tako važne občine, zmagali so Slovenci, ki je poslej že niso več dali iz rok. Okoliškim kmetom so v borbi vneto po magali celjski Slovenci, ne samo z nasveti, ampak tudi z dejanji. V 3. razredu so imeli poslej Slovenci prevladujočo večino, tudi 2. razred je bil do svetovne vojne redno v njihovih rokah, 1. razred je pa ostal Nemcem, ki mu je dajala volilcev nova industrija; tudi mnogi gostilničarji in nekateri kmetje, volilci 2. in 1. raz reda, so redno volili nemško stranko, ki se je rada posluževala raznih volilnih trikov, n. pr. delitve po sestev, s katerimi so ustvarjali nove volilce, predvsem v 2. razredu, čigar posest je bila odločilna za nacio nalni značaj občinskega vodstva. Tak bi bil v kratkem splošni značaj okoliške ob čine glede na ozemlje, prebivalstvo in ljudsko posest no stanje. Čim je bila okoliška občina ustanovljena, so jo čakale mnoge po zakonu in običaju predpisane na loge. Morala se jih je lotiti, opirajoč se samo na donos predpisanih doklad, ne pa na kako stvarno premo ženje. Tega ni imela, kajti mestna občina ji ob ce pitvi ni odstopila nič. V resnici je imela stara celjska občina znatno pre moženje v zemljiščih in stavbah, že izza dobe celjskih grofov ji je pripadal več tisoč oralov obsegajoči gozd v Pečovniku, ki ni služil samo potrebam mestne uprave in njenih nameščencev, uboznice in šol, ampak je tudi od časa do časa donašal lepe dohodke. Zem ljišče, kjer se je nekdaj nahajal mestni jarek in ob dajajoči ga pas je sicer mestna občina že v XVIII. sto letju razdelila med svoje občane. Toda imela je še vzhodni del Golovca, kamor se je iz hiše cerkve sv. Andreja preselila vojaška smodnišnica; ves Jožefov hrib, izvzemši vrh, ki ga je v 2. polovici XVII. sto letja odstopila tedaj zgrajeni cerkvi sv. Jožefa — od stopljeno zemljišče se je ob ustanovitvi samostana oo. lazaristov kmalu po razcepitvi stare občine še razširilo, kar se ni zgodilo brez sporov, pašnik, iz katerega se je razvil mestni park, in svet ob Ljub ljanski cesti, na katerem je že bil zasajen drevored »Glazije« in kjer je nastalo vojaško skladišče. Gmajno ob Ložnici je bila mestna občina razdelila med svoje meščane in deloma tudi med kmete že koncem XVIII. stoletja. Poleg mestne hiše je pripadalo stari celjski občini še nekoliko različnih stavb. Pri razdelitvi ni dobila okoliška občina nič, ne zemljišč ne poslopij. Res so si posamezne naselbine očuvale svoje gmajne — zlasti velika je bila gornje- hudinjska gmajna, ki je merila blizu 60 oralov ter je segala od dolnjega konca vasi preko griča, kjer se je začenjal dobravski svet — toda to se občine kot celote ni tikalo, kvečjemu ji je ustvarjala pripravljajoča se razdelitev gmajn delo in sitnosti. Gornjehudinjska gmajna se je razdelila po odločitvi novo ustanovlje nega deželnega odbora leta 1869., s čimer je bil za ključen prepir med kmeti in kočarji, ki se je pričel že v fevdalni dobi. Kmalu je sledila razdelitev manjše dolnjehudinjske in gaberske gmajne. Ostale še manjše gmajne, dobravska, zagraško - pečovniška, polulska in šmiklavška, so deloma pričakale svetovno vojno. Ob Ložnici ležeča, znatnejša levška gmajna, ki še danes ni razdeljena, je deloma tudi bila v okoliški občini, čeprav je Leveč sam pripadal petrovški občini. Okoliška občina je bila torej ob svojem postanku brez vsake stvarne posesti. Ko so se občani dne 30. av gusta 1850. sestali k prvi volitvi odbornikov, so se zbrali v mestnem gledališču, istotam so odborniki sle dečega dne izvolili prvega župana, doktorja Viktorja Andreeja. Občinska pisarna, v kateri je sicer poleg sluge po sloval samo 1 občinski tajnik, je bila 14 let na tujem, šele 22. novembra 1864. je občinski odbor poskrbel za stalni občinski dom. V ta namen je kupil od Uršule Brandenburgerjeve dvonadstropno hišo na Bregu tik pri Kapucinskem mostu za 8000 goldinarjev. K hiši je spadala pritlična hišica, v kateri je bila tedaj go stilna. Hkrati je občinski odbor kupil od Brandenbur gerjeve še majhno posestvece, ležeče na breški strani niže Savinjskega kolena in sestoječe iz njive in paš nika. Staro ledinsko ime za obe parceli je bilo »Na brodu« in je tu nekdaj stal kozolec s skednjem. Uršula Brandenburger je bila vdova po Francu, nekdanjem podoficirju in poznejšem lončarju, kup ljeno posestvo pa je bilo v fevdalni dobi služno opa- tijski gospoščini mestnega župnišča ter se je od nje plačevalo 28 kr. 2 beliča dominikalnega denarja in 216 36 kr. za ročno roboto, skupaj 1 gld. 4 kr. 2 beliča, in dajala desetina od vseh njej podvrženih plodov. že v petdesetih letih se je bila pojavila nevarnost kuge, v osemdesetih in v devetdesetih letih se je ta nevarnost ponovila. Tedaj je oblast zahtevala od ob čine, naj poskrbi za primer, ko bi morda bolezen res nično nastopila. Posebna komisija občinskega odbora (tedaj še nemškutarskega) je v ta namen predlagala romarsko hišo pod cerkvijo sv. Jožefa, češ da je okrog nje velik smrekov gozd. Toda oo. lazaristi so temu nasprotovali in občinski odbor je leta 1892. postavil na svojem posestvu ob Savinji majhno hišo, imeno vano kolera-bolnico, ki so jo leta 1933., ko jo je po škodovala povodenj, podrli. Na hiši gospe Brandenburgerjeve je občina pre vzela nekaj dolga pri štajerski hranilnici v Gradcu, ki ga je polagoma odplačala. Isto velja za intabulirane zneske Roefslerjevih, Kodilovih in Brandenburger- jevih otrok. Preostanek kupne vsote je občina v obro kih izplačala gospe Brandenburgerjevi, ki je še dalje stanovala v hiši, v eni sami sobi. Občinska pisarna je bila v prvem nadstropju, v predsobi je spal sluga, od katerega se je zahtevalo, da je bil neoženjen, poleg pa je bilo tajnikovo stanova nje. Ko se je v devetdesetih letih razširilo poslovanje in pomnožilo osebje, je bilo potrebno povečanje ob činske pisarne. Tedaj se je tajnik preselil v drugo nadstropje, ki so ga zapustile privatne stranke, dočim je pisarna zavzela vse prvo nadstropje. Nujna potreba je prisilila občinski odbor, da je kmalu pomnožil neposredno nepremično posest. Že dolgo je bilo aktualno vprašanje pokopališča za župnijo sv. Danijela v Celju. Odkar je bilo koncem XVIII. stoletja v notranji zvezi z izpremembo starega mosta srednjeveškega tipa opuščeno pokopališče pri župni cerkvi v notranjosti mesta, so mrliče polagali k večnemu počitku poleg cerkve sv. Duha in sv. Maksi milijana na severni strani mesta, kjer so bila urejena tri manjša pokopališča. Pri sv. Duhu je imel svojo hišico cerkvenik, ki je bil hkrati grobar. Okrog leta 1873. so odstranili njegovo staro in razpadajočo hi šico. Poslej so mnogo razpravljali o zgraditvi nove. Iniciativo je imel v svojih rokah opat Wretschko. Leta 1873. je pozval obe občini, naj prispevata potrebne stroške. Leto dni pozneje je predložil še načrt, ki ga je izdelal zidarski mojster Anton Dimec: cerkvenikove hišice naj bi se držala mrtvašnica. S tem bi občinama odpadlo plačevanje za stanarino cerkveniku-grobarju. Okoliška občina se je izjavila pripravljeno, da pre vzame svoj delež, mestna občina je odgovorila, da ne prispeva nič, ker bo itak treba opustiti vsa tri poko pališča. Do tega je v resnici kmalu prišlo. Dočim si je mestna občina uredila pokopališče na položni pla noti v čretu (desno od ceste, ki vodi mimo Teharja proti Rogaški Slatini), si je okoliška občina v isti namen izbrala zapadni del lepega, blizu njene severne meje ležečega terciarnega grička Golovca. Od Ivana in Marije Tofant je kupila majhno posestvo, obstoječe iz pritlične hišice in hleva ter travnika v obsegu lila 21 m2. To zemljišče je uredila kot okoliško po kopališče, le poslopje in majhen del zemljišča je dobil v rabo grobokop. Na zemljišču je občina zgradila tudi mrtvašnico. Pokopališče je pa bilo kmalu premajhno. Zato je občina že leta 1892. dokupila od Petra Majdiča 4 par cele. Občina je naročila zidarskemu mojstru Golo- grancu, da je predrl zid med starim in novim poko pališčem ter zgradil 10 kapelic; križ za pokopališče je napravil celjski podobar Oblak. S tem se je prejš nje pokopališče razširilo v severni smeri. Toda tudi to povečanje ni zadoščalo. Zato je občinski odbor 1. 1908. kupil od Janeza in Ane Brečko Permozerjevo po sestvo. Tako je lahko razširil pokopališče v zapadni smeri. Veliko hišo, ležečo v lepem dolu na zapadni strani griča, je prvotno nameraval urediti za občin sko ubožnico. Vendar ni do tega prišlo in jo je po vojni z ostankom posestva prodal. Na severu je kupila občina nekoliko sveta od podpolkovnika Faningerja. Tu je med drugimi našel posmrtno počivališče dr. Ivan Dečko. Nakup občinske hiše in zemljišč je zahteval znatnih finančnih žrtev. Ker denarja ni bilo vedno pri rokah, si je občina pomagala s posojili pri denarnih zavodih. Novih žrtev je od občine zahteval po industriji po vzročeni razvoj Gaberja. Tu je naraslo število prebi valstva in treba je bilo misliti na policijsko zaščito. Prvotno zamisel, da v to svrho predela Svetel j evo go spodarsko poslopje, je občinski odbor opustil in se je odločil za zgraditev večje hiše. V ta namen je od za druge »Lastni dom« kupil zemljišče, sestoječe iz,vrta in travnika, in je na njem postavil enonadstropno hišo, ki ji je dodal še pritlični dvoriščni trakt. V hiši je na občinsko željo državna oblast namestila žandar- merijo, občina je imela v njej stražnika (hkrati slu go) za Gaber je in ostali severni del občine. V prvem nadstropju hiše so bila stanovanja, v pritličnem dvo riščnem traktu je pa občinski odbor namestil za vzgojo gabrske dece tako potreben otroški vrtec, ki ga je vzdrževal sam. To poslopje je občina zgradila leta 1907.—1908. Zanimiv je način, kako je občinski odbor realiziral posojilo, potrebno za dograditev te hiše. V ta namen je stopil v stik z Mestno hranilnico v Kranju, ki je bila pripravljena posoditi 20.000 K proti zastavi ob činskih doklad in brez kakršne koli vknjižbe na ob činsko posest. Deželna vlada v Ljubljani je brez pri držka posojilo dovolila. Drugačno stališče je zavzelo namestništvo v Gradcu. Nameravana zastava občin skih doklad ga je presenetila in je akt poslalo notra njemu ministrstvu. Med potekom te procedure je občina hišo dozidala. Da pride do denarja, se je po- služila običajne osnove. Proti vknjižbi na novo hišo v Gaberju ji je posodila 20.000 K Ljubljanska kre ditna banka, ki je podpisala pogodbo 3. februarja 1909. i Mnogo teže je bilo reševanje šolskega stavbnega vprašanja, ki ni bilo samo gospodarsko, ampak je zgodaj postalo narodno-politično. Po delitvi obeh občin se je prvič pojavilo vprašanje posebne trivialne šole za okoliško občino. Bolj pereče je postalo to vprašanje po uvedbi novega zakona o osnovnih šolah, izdanega leta 1869. Tedaj je mestna občina uredila popolnoma nemško osnovno šolstvo. Med občani okoliške občine se je pojavila zahteva po slovenski osnovni šoli. Občinski odbor, ki je plaval v tujih vodah, je temu nasprotoval. Šele v sedem desetih letih je pod županovanjem Karla šaha nasto pila izprememba. Tudi višja oblast je jela pritiskati. Tedaj je bilo treba misliti na šolsko poslopje. Občin ski odbor je smatral, da je okoliška občina solastnik 217 starega šolskega poslopja na Slomškovem trgu pred župno cerkvijo, saj so tudi okoličani v XVIII. stoleju in pozneje z delom pripomogli, da se je zgradilo ozi roma preuredilo. Mestni svet pa je bil nasprotnega mnenja in okoliška občina se je morala potegniti za svoje pravice s tožbo. Sodišče ji je priznalo manjšo denarno odškodnino. Poslopja mestna občina ni več rabila v šolske svrhe, kljub temu pa okoliški občini ni dovolila, da bi bila v njej nastanila svojo osnovno šolo. Tako se je bilo obrniti drugam. Občinski odbor se je spomnil na tako zvani Kopunov dvor nad mest nim parkom, ki je bil že dolga desetletja cerkvena last. Toda opat mu je na stavljeno vprašanje odgo voril, da je baš v dogovoru s profesorjem Oreškom glede prodaje omenjenega poslopja. Nato je odbor mislil na staro poslopje bivšega mestnega »špitala«. Ta načrt je bil neprimeren in bi tudi mestna občina ne bila poslopja odstopila. Občinski odbor je rešil vprašanje šele s tem, da je leta 1876. od Jožefa in Jožefe Tappeiner kupil v se danji Razlagovi ulici hišo za 14.500 goldinarjev, ki jo je na primeren način prezidal ter potrošil za to 3000 goldinarjev. Del potrebne vsote si je občina iz posodila pri Mestni hranilnici. Kupljena hiša je v fevdalni dobi pripadala cerkveni gospoščini sv. Da- niela. V njej je občina namestila samo deško šolo. Celjski Sokol je kmalu po svoji ustanovitvi (1890.) uredil pri šoli primerno telovadnico, ki se je je poslu ževala tudi leta 1895. ustanovljena tako zvana sloven ska nižja gimnazija. Vprašanje dekliške osnovne šole je bilo rešeno na drug način. Leta 1872. je knezoškofijski ordinariat v Mariboru dovolil trem sestram iz mariborske ma tične hiše, da prevzamejo dvorazredno osnovno šolo za celjsko okolico. Toda šele leta 1878. je deželni šolski svet dovolil, da osnujejo šolske sestre v Celju dvorazredno dekliško osnovno šolo. Prostorov pa tudi zanjo ni bilo. šolske sestre so zato računale na drugo nadstropje občinske hiše. Vendar se ta načrt ni iz vedel in se je dekliška šola začasno namestila v po slopju deške. Leta 1881. je pa dobila svoj lastni dom v Vodnikovi ulici. Dekliška šola se je lepo razvijala; leta 1886. je dobila otroški vrtec in leta 1906. inter nat. Leta 1918. se je razdelila v osnovno in v triraz- redno meščansko šolo, ki je leta 1924. dobila še 4. raz red. Leta 1906. in 1923. so šolske sestre močno raz širile svoje prostore. Privatna darežljivost jim je v znatni meri omogočila delovanje. Ko so gradile svoj dom, jih je z darilom 10.000 goldinarjev podprl, sicer slovenskim narodnim težnjam nenaklonjeni, iz celjske ponemčene obrtniške rodbine izhajajoči mariborski knezoškof dr. Maksimilijan Stepišnik. Poprej je skrbelo za njihove gmotne potrebe Katoliško podporno društvo v Celju, ki mu je bil predsednik opat Ogradi, podpredsednik odvetnik dr. Sernec in blagajnik vikar Gorišek. Katoliškemu podpornemu društvu je okoliški občinski odbor redno naklanjal svojo pomoč. Vendar je šla šolskim sestram včasih prav trda in so v težkih prilikah morale misliti na uvedbo šolnine. Po vojni se je stanje izboljšalo. Država je dovolila plačo sestram učiteljicam in razširjenje internata v dom, v katerega so sestre začele sprejemati tudi gimnazijke, je prav tako ugodno vplivalo. Celjska nemška in ponemčena javnost šolskim se stram ni bila naklonjena, ali bile so kolikor toliko za vetrom, mnogo težjim napadom in nasprotovanjem je bila izložena deška okoliška šola. Poslopje v Razla govi ulici kmalu ni več odgovarjalo svoji svrhi, treba je bilo misliti na večji in modernejši šolski dom. Za radi velike razsežnosti občine se je občinski odbor moral odločiti o tem, ali naj se osnuje v poedinih okolicah več niže organiziranih osnovnih šol, ali naj ostane ena, više organizirana šola. Odbor se je odločil za drugo možnost. Ker je okoliška občina obkroževala mestno, je bilo najprirodneje, da bi se šola zgradila v mestu. Leta 1900. je v tem smislu vprašanje dozo relo. Občinski odbor je kupil za šolo Kupljenovo stav- bišče v Karolinški (sedanji Gregorčičevi) ulici v Celju. Toda celjski Nemci in ponemčenci so se odločno pro- tivili temu, da bi stala šola v mestu, in akoravno je krajni šolski svet pošiljal sklepe, prošnje in pritožbe na deželni šolski svet, na namestništvo in ministrstvo, se je zidanje zavleklo za mnogo let. Končno se je krajni šolski svet odločil, da se ogne mestu in zgradi šolo v Gaberju. Deželni šolski svet je na to pristal. Tudi občinski odbor se je s tem sklepom strinjal. V poštev je prihajalo več stavbišč: Gologrančevo, Dečko vo, Skobrnetovo in Grahovo. Krajni šolski svet, ob činski odbor in uradna komisija so se izprva izrekli za Gologrančev prostor. Toda proti temu je nastal odpor: navajala se je kot protirazlog nemirna oko lica s tovarnami in državno žrebčarno, predvsem so se pa protesti opirali na dejstvo, da bi nova šola stala ob vzhodnem robu severnega dela občine. Zato je končno zmagalo stališče, naj bi šola stala na Skobr- netovem prostoru južno od okoliškega pokopališča. Tu bi bilo treba odkupiti več sveta in dražji bi bil fundament, toda dal bi se bil urediti večji vrt in kar je bilo glavno: za Ostrožno, Lopato in Ložnico bi bila nepotrebna posebna šola. Krajni šolski svet, ki mu je bil načelnik dr. Juro Hrašovec, je začel poizvedovati, kje bi se dobilo potrebno posojilo. S posredovanjem cesarskega namestnika grofa Clarvja je bila končno sklenjena pogodba za posojilo 180.000 K. Svetovna vojna pa je izvedbo načrta preprečila in posojilo je občina odpovedala. V novih razmerah je občina kon čno leta 1927. zgradila lepo in moderno šolsko po slopje na Dolgem polju ob periferiji sklenjenega mest nega naselja, in sicer na tleh tedanje mestne občine. Sličen potek je imelo tudi vprašanje stavbe novega poslopja za slovensko gimnazijo, za katero so se celj ski Slovenci ob podpori širše slovenske javnosti in okoliške občine trajno potegovali. Nemci in ponem čenci so jo še manj hoteli imeti v mestu ko slovensko osnovno šolo. Zato so bili končno Slovenci priprav ljeni, da jo sprejmejo v bližnjo okolico: Zimov svet pod sv. Jožefom, Maksimilijanov cerkveni in Dečkov svet v Gaberju so prihajali v poštev. Toda Nemci so se vztrajno upirali sami ustanovitvi slovenske gimna zije, ne glede na kraj. Pričakala je rešitve šele v svo bodni državi. Velik del materialnih brig občinskega odbora je bil posvečen cestam. Skrb za nje je imela še mnogo let po ustanovitvi občine iz fevdalne dobe prevzet značaj. Izprva se je morala občina v večji ali manjši meri brigati za vse na svojem teritoriju potekajoče ceste. Najprej se je iznebila skrbi za državno cesto, del proge Trst—Dunaj, ki je bila na podlagi prejšnje deloma iz rimske dobe izvirajoče ceste zgrajena v dobi cesarja Karla VI. Na svojem teritoriju, t. j. od meje 218 petrovske občine do Celja in od Celja do meje škofje loške občine pod Vojnikom so morali občani okoliške občine pozimi orati sneg. Tega bremena so bili rešeni leta 1861., ko je tudi to delo prevzel že obstoječi državni cestni urad. Mnogo bolj mučna je bila skrb za okrajne ceste, ki jih je bilo večje število. Od juga je prihajala na njeno ozemlje laška okrajna cesta, ki so jo s pomočjo tlake in s podporo nadvojvode Ivana okrajne gosposke zgradile v prvi tretjini XIX. stoletja. Nadomestila je slabo, deloma ob Savinji in deloma preko slemen ob reki potekajočo starejšo cesto. V severovzhodni smeri je križala občinsko ozemlje šmarska (rogaško-slatin- ska) okrajna cesta, ki je imela ob svojem početku dva kraka; prvi je potekal od državne ceste na Spod nji Hudinji mimo starodavnega hrvatskega mlina, drugi, mlajši, pa je bil zgrajen v letih 1775.—1777. ter je zapuščal Celje ob mostu preko Voglajne niže izliva Koprivnice vanjo. Oba kraka sta se združevala na Teharju. V severni smeri je potekala prešniška in v severozapadni zaloška okrajna cesta, prva imeno vana tako po graščini Prešniku, nahajajoči se južno od Šmartna v Rožni dolini, in druga po graščini Za logu nad Petrovčami. Za okrajne ceste je morala občina skrbeti do leta 1868., ko so bili uvedeni novi samoupravni okrajni zastopi, razpolagajoči z lastnimi dokladami. Razdelitev cestnih odsekov, ki jih je bilo treba po pravljati, je za daljšo dobo vršil okrajni urad. Po sebno krivo je bilo občanom, da glede popravljanja okrajnih cest niso bili vezani samo na teritorij svoje občine. Cesto so se radi tega pritoževali. Tako je leta 1858. župan Matevž Gmajner, prvi lastnik pozneje tako sloveče narodne gostilne »Pri grenadirju«, pred ložil okrajnemu uradu tozadevno pritožbo nekaterih posestnikov iz Gaberja, Spodnje Hudinje in Zagrada. Posestniki niso bili zadovoljni s tem, da jim je bil v popravilo rogaškoslatinske ceste dodeljen tudi Čret v teharski občini. Toda pritožba je ostala brez uspeha. Okrajni urad jo je zavrnil z utemeljitvijo, da je po prava okrajnih cest odvisna tako od davčne kvote občin kakor od cestne dolgosti in oddaljenosti proda, ki ga imajo občani okoliške občine zelo blizu, v Sa vinji. Samo v nekem pogledu je okrajni urad pritožbi lahko ugodil; omejil je delo na večja popravila, kajti za čiščenje jarkov, strganje blata in tolčenje proda na spornem odseku ter na laški okrajni cesti je med tem namestil posebnega cestarja. Vendar čujemo še pet let pozneje o nalogu, da se spravlja s cest blato in tolče na njih kamenje. Zahteva občanov in občinskega odbora po tem, da bi se popravljale okrajne ceste samo na lastnem teri toriju, niti pozneje ni utihnila. Sicer v tem pogledu niso bili prizadeti samo občani okoliške občine, kajti 20 Petrovčanov je z 2 Celjanoma moralo popravljati na teritoriju okoliške občine ležeči del laške okrajne ceste. Med drugimi cestami so nekatere polagoma postale občinske. Zanje je moralo skrbeti občinsko vodstvo. Večje število cest je pa ostalo v oskrbi posameznih sosesk (krajev, okolic), in skupin posestnikov in po sameznikov. To so bila poljska in gozdna pota. Vendar v praksi ni bilo stroge meje med občinskimi cestami in poljskimi oziroma gozdnimi poti. Občinski odbor je delo na okrajnih in občinskih cestah razdeljeval med posestnike, ozirajoč se na njihovo uporabo in odgovarjajočo davčno moč (na tako zvani »davčni goldinar«). Razdeljevanje se je vršilo za daljšo dobo. Občinski odbor je pazil na to, da se je delo resnično opravljalo. Cesto je bilo treba opominov in groženj. Za izvajanje svoje volje se je občinski odbor v prvi dobi najčešče posluževal soseskinih županov, tako zvanih rihtarjev, ki so se ohranili iz fevdalne dobe mestoma do današnjih dni kot upravniki eventual nega soseskinega premoženja: fondov, zemljišč, češče in češče pa je izvajal svojo voljo neposredno, po žu panu in občinskih svetovalcih, po določenih odbor nikih, po občinskem tajniku in slugi ali redarju. Okrajni urad je budno nadziral delovanje občin skega predstojništva, pozneje je to vlogo prevzelo okrajno glavarstvo. Nadzorstveno vlogo je imel tudi okrajni zastop, njega prvi načelnik, ponemčeni notar Sajovitz, je bil v tej svoji vlogi vprav nadležen. Lepa sloga je pa vladala med občinskim vodstvom in okraj nim zastopom izza devetdesetih let, ko sta bila oba v slovenskih rokah: župan Matevž Glinšek, pozneje Anton Fazarinc, načelnik okrajnega zastopa dr. Josip Sernec, pozneje dr. Juro Hrašovec. V prvih letih obstoja občine je bilo najvažnejše prisilno sredstvo, ki ga je okrajni urad dajal občin skemu vodstvu na razpolago, vojaška eksekucija. Iz navodil, ki jih je župan dajal rihtarju, izvemo, kako se je vršila. Navodilo na eksekucijskem seznamu iz I. 1852. se glasi: Občinskemu (soseskinemu) rihtarju se ukazuje, da moža v polni opremi nastani pri vsaki stranki in zahteva zanj ne samo pripadajočo hrano, ampak tudi 6 krajcarjev avstrijske veljave dnevno. Navodilo, ki ga je 1. 1856. dal župan Matevž Gmajner soseskinemu rihtarju na Savi, pa odreja: S tem na vodilom došlega eksekucijskega moža morate za toliko časa nastaniti pri vsakem občanu, dokler v redu ne popravi dodeljenega mu dela okrajne ceste. V tem primeru je šlo za prešniško okrajno cesto. Toda že leta 1863. se je na rogaško-slatinski cesti delo vršilo na modernejši način: poverilo se je pod jetniku in občina je potem stroške razdelila na po sestnike, ki so imeli obveznost, cesto popravljati. V zvezi s tem sistemom se je opustila tudi vojaška ekse kucija. V primeru, da direktni poziv ni imel uspeha, je občina odgovarjajoči del ceste popravila sama na stroške prizadetega obveznika. To načelo je polagoma postajalo redno za delo na vseh občinskih cestah: tako sta obstojali vzporedno dve delovni metodi: razdelitev ali reparticija del in razdelitev ali reparticija stro škov. Ko je občina prešla v narodne roke, se je jelo uveljavljati še modernejše načelo: občina je skrbela za občinske ceste iz dohodkov svojega proračuna. To je bila tretja delovna metoda, ki se je uveljavljala poleg obeh prejšnjih. Prav poučna je zgodovina zagrajsko - pečovniške ceste, ki jo lahko precej točno zasledujemo. Stara cesta, ki so jo uporabljali Zagrajčani in Pečovničani, je vodila preko Grajskega hriba in je služila tudi za dohod k vinogradom. V početku XVIII. stoletja pa so niže Pristave v pečovniški dolini jeli kopati premog, izprva sicer v majhnih količinah. Pred sredo XIX. sto letja sta bila v Pečovniku dva rudnika, lastnik enega je bil erar, drugi pa je pripadal Jožefu Ludoviku Haussmannu, graščaku v Novem Celju, in očetu prve slovenske pesnice Fanice Haussmannove. Rudnika se 219 nista mogla prav razviti, ker je bila pot ob Savinji navzgor, tako zvana pečovniška pot, k mostu preko Voglajne in v Celje, zelo slaba. Z rudniške strani je zato prišla pobuda, da se ta cesta popravi in uredi. Okrog leta 1845. je bil sklenjen med interesenti do govor, ki je brigo za cesto med nje porazdelil. Hauss- mann je prevzel del ceste od mosta preko Voglajne do Zimovega mlina pod Kalvarijo na Jožefovem hribu, Karel Zima je dobil delež od mlina do križa ob brvi preko Voglajne, del ceste od križa do drugega mosta je prevzel erarični premogovnik, dočim naj bi zadnji del ceste do rudnika vzdrževali Pristovčani proti ob ljubi, da bodo vozili premog. V resnici pa je bilo tako, da je v sledečih letih vso cesto od križa do rudnika popravljal Jožef Jezernik iz Spodnje Hudinje, ki je vozil premog in ga je erarični premogovnik za po pravilo ceste tudi nagrajeval. Kmetje in mnogi drugi interesenti, mestni lastniki vinogradov Za gradom so bili torej izločeni iz vrste skrbnikov za cesto. Zato se je pozanimal za zadevo rudarski urad, ki mu je bilo na tem, da razbremeni erarični premogovnik in cesto tudi izboljša. Na nje govo iniciativo se je aprila 1851. leta sestala komisija radi rešitve te zadeve: Kmete iz Zagrada in Pečovnika so pozvali, naj zagrajsko cesto prelože s hriba na za- grajsko-pečovniško gmajno in pod Stari grad k Sa vinji. Kmetje so kazali interes za to preložitev. Mesec dni kasneje je bil sestanek na rudarskem uradu; ob udeležbi okrajnega urada je bilo sklenjeno, naj kmetje zgrade dobro vozno pot na južni strani Grajskega hriba — od Belaja mimo Jurija Ejnzidlerja na vrh hriba, in sicer naj začno z delom, čim bo erar od kupil svet in začel graditi dobre temelje od Belaja ob potoku Pristavi navzdol do pečovniške poti preko gmajne. Glede skrbi za to pot nam sklep ne pove nič, očividno velja prejšnji dogovor. Po novi ureditvi se je produkcija premoga znatno dvignila, kajti novi, skupni lastnik obeh rudnikov Karel Winter je zaposloval 90 do 100 delavcev in bi bil po lastni izjavi lahko spravil mesečno na kolodvor po 10.000 centov premoga, ako bi bila cesta v redu. Vrh tega je v tisti dobi ob vhodu v pečovniško dolino nastala večja apnenica. Cesta se je pa zanemarjala. Okrajni urad je po novno pozval župana, naj pritisne na občane, da se lotijo dela. Končno je na Winterjevo prošnjo zagrozil z vojaško eksekucijo in proglasil cesto za občinsko. Jasno je, da je Winter breme vzdrževanja hotel zvaliti na občino, da bi se rešil bremena, ki ga je prej že nosil erar. Občinski odbor se je v imenu občanov branil, poseči je moral vmes celo okrožni urad v Ma riboru, ki je zadevo rešil tako, da morajo cesto vzdr ževati tisti, ki jo rabijo. Tako je padlo glavno breme na rudnik, ki je bil obvezan, da gradi ob Savinji pod gradom nujne oporne zidove. Rudnik, ki mu je za Winterjem bil lastnik Tappei- ner, je pa leta 1867. nehal poslovati, in leta 1868. ga je kupil na dražbi I. Biirgl. Cesta je kmalu prišla v slabo stanje. Okrajni zastop je jel pritiskati na ob čino, naj jo popravi; občinski odbor je pa upravičeno opozarjal na to, da jo kmetje razmeroma malo rabijo: Zagrajčanom je še vedno ljubša cesta preko Graj skega hriba in revni Pečovničani nosijo oglje in druge skromne produkte s košem v Celje. Na drugi strani pa opozarja občinski odbor, da je tu mesto Celje, ki ima v Pečovniku 338 oralov in 520 kvadratnih sežnjev obsegajoč gozd, da spravi letno v Celje preko 1000 centov lesa in vozijo po cesti vozovi, obloženi s sež- njem in pol ali s 40 centi, da so na Grajskem hribu vinogradi celjskih gospodov, da ima pivovarnar Mathes, kot Tappeinerjev naslednik, pod gradom svojo pivnico, sedanjo Grajsko klet. Po dolgem nate- zanju je leta 1873. okrajno glavarstvo potrdilo novo konkurenčno razdelitev cest, ki je v večji meri upo števala dejansko uporabo in je k vzdrževanju v znatni meri pritegnila tudi mestno občino. V osemdesetih letih so v gornjem delu spremenili traso te ceste, o čemer so pričeli razpravljati že dvaj set let poprej. Prvotno je cesta potekala od Zimovega mlina navzdol do Zimovega križa ob brvi preko Vo glajne, in sicer vzporedno z mlinščico, nato pa je sle dila bregu Voglajne do njenega izliva. Ker pa je bil svet ob Voglajni preveč moker, so novo traso uredili tako, da je pri križu napravila pravokotni obrat proti vzhodu, nato pa se je pri Zimovem marofu pravokotno obrnila proti Savinji, ki se ji je bližala ob starodav nem, v petdesetih letih obnovljenem mestnem stre lišču. Ali teren za Savinjo pod gradom je bil tako težek, da je bila cesta i v bodoče cesto v slabem stanju. Spomladi leta 1876. jo je pod gradom v večji dolžini uničil plaz in okrajni zastop je predlagal, naj bi se pod gradom ležeči del ceste opustil, ostanek pa naj bi se preko mosta pod Grenadirjem združil z laško okrajno cesto. Pod Grenadirjem se je torej že nahajala brv. Po sestniki iz Zagrada in Pečovnika so jo v letih 1861. in 1862. naredili deloma z lastnimi žrtvami in deloma z nabranim denarjem. Brv so sami vzdrževali, po po sredovanju občine so določili v ta namen poseben od bor. Kakor cesta je tudi brv mnogo trpela vsled ve likih voda* v jeseni 1867. jo je voda deloma odnesla in so jo šele po enem letu popravili. To brv je torej okrajni zastop hotel nadomestiti z mostom in se je v tej zadevi obrnil na okoliškega župana. Ta je sklical na posvetovanje pečovniške in zagrajske zaupnike, ki so izjavili, da sicer radi sprej mejo most, toda stroške bi morale nositi tudi sosedne občine ne samo celjskega, ampak tudi laškega okraja. Zaupniki opozarjajo na stroške, ki bi bili veliki, in na riziko, ki bi ga povzročale poplave. Okrajni zastop v takih prilikah svojega načrta ni mogel izvesti. Ostalo je pri starem. Zadovoljiti se je moral s skromnim vzdrževanjem ceste. Ker je Savinja kvarila i brv i cesto, zato so bila izza početkov osem desetih let izvršena neka dela, ki so služila obema: pod Grenadirjem so ob bregu razstrelili skale, ki so ovirale odtok vode, pa so s kamenjem utrdili levi breg nad brvjo in pod njo. Nekoliko pozneje so utrdili obrežje nekoliko niže, pri vojaški plavalnici. Nekoliko boljši dnevi so nastopili za cesto, ko se je v početku XX. stoletja v Pečovniku obnovilo ko panje premoga. Podjetje »Bohemia«, ki mu je pre mogovnik sedaj pripadal, je v znatni meri prispevalo k vzdrževanju ceste. Brv pa je tedaj zadela katastrofa. Velika povodenj leta 1901. jo je popolnoma uničila. Zdaj so Celjani hoteli, da se zgradi most, in sicer mnogo niže, tako da bi naravnost vodil v mestni gozd. Mesto je podpiralo okrajno glavarstvo in je obnovitev brvi prepovedalo, češ da bi ovirala odtok. Toda ob- 220 činski odbor ter prizadeti Pečovničani in Zagrajčani so izprevideli, da bi se misel mosta ne dala ustvariti. Namestnija v Gradcu jim je dala prav. Začeli so zbi rati denar in stavbenik Gologranc jim je malo niže od prejšnje brvi zgradil novo in lepšo. Pod brvjo je bilo že tedaj veliko prodišče. To pro- dišče in breg niže njega je okrajni urad leta 1858. določil za pristajanje splavov in odredil majhno pri stojbino 5 krajcarjev, ki jo je poslej občina pobirala od splava, in sicer po mestnem mitničarju ob Kapu cinskem mostu. Na levem bregu splavi niso smeli pri stajati, med posestniki je bil v tem pogledu občutljiv zlasti bogati vojaški zdravnik dr. Adalbert Cippl. Občina je morala prispevati tudi za regulacijo Sa vinje, ki so jo na progi Prihova—Kristinin dvor s prispevanjem države, dežele, okrajev in občin izvršili v dobi od 1876. do 1894., in za ohranitev izvršenih del. Polovico prispevka je dajala občina iz proračuna, drugo polovico je pa razdeljevala med prizadete po sestnike v Ložnici in na Liscah. Posestniki so ne- voljno in težko prispevali, saj jim regulacija ni nič koristila, nasprotno, donašala je v večji količini prod, ker je poglobitev in skrajšanje struge pospešilo odtok vode in okrepilo jakost struje. Leta 1902. je plače vanje prispevkov sploh zastalo in okrajno glavarstvo je občini zaprlo doklade. Tedaj je občina sama pre vzela plačevanje vseh prispevkov. Potrebna so bila dela tudi pri pritokih, ki so se iz vrševala na slični osnovi kot vzdrževanje cest. še iz fevdalne dobe sem se je vleklo vprašanje čiščenja Ložnice; tu je zlasti nebrižnost celjskih posestnikov povzročala županu in okrajnemu uradu sto križev in težav. Hudinjčani (Spodnji in Gornji) so kakor v sta rih časih morali skrbeti za nasipe ob Hudinji in na Gaberčane in Zavodnjane je bilo treba včasih pri tisniti, da so se pobrigali za bregove Voglajne. Veliko tu izvršeno delo je bila odstranitev Zimovega jeza više izliva Koprivnice v Voglajno. Zadrževal je odtok in leta 1880. so ga odkupili in odstranili. K znatnim stroškom je prispevala tudi okoliška občina, vendar tako, da je svoj delež kljub njihovim protestom raz delila med prizadete Gaberčane in Zavodnjane. Paralelo k vzdrževanju cest bi pri vodah lahko še razširili. Na obeh Hudinjah, v Gaberju, na Dobravi in Ložnici je bilo iz prejšnjih časov mnogo jarkov, ki so služili za osuševanje zemljišč, zlasti travnikov. Ker so posestniki jarke cesto zanemarjali, je morala občinska uprava gledati na to, da so čistili. V ta na men je opozarjala, grozila, opravljala delo na račun posestnikov. Posebno dolg jarek je spremljal občin sko cesto, vodečo iz Gaberja v Dobravo. Občine se je tikala tudi skrb za varnost proti po žaru in proti tatvini ter vlomom — vsaj posredno. V petdesetih letih so višje oblasti ukazale, da se mora v vsaki naselbini vršiti ponočno straženje. Ta ukaz se je dal le težko izvesti. Za Breg imamo nekaj poročil. V svrho straženja je občinski odbor združil z Bregom sosedni del Miklavževega hriba. Izprva se je obveznost straženja noč za nočjo vrstila med pri zadetimi hišami. Konec šestdesetih let je pa odbor odredil posebnega čuvaja, ki je bil oborožen z hele- bardo ter je večkrat ponoči napravil predpisano pot, pri tem je moral na določenih mestih klicati, da je s tem izpričal svojo budnost. Toda bilo je vse polno pritožb. Po nekaj letih so to straženje opustili. Ver jamemo lahko, da se je po drugih naselbinah jedva moglo izvesti. V zvezi s ponočno varnostjo je občina postavila luči na Bregu in v Gaberju, kasneje je pe trolejke nadomestila s plinastimi svetilkami, elektriko je pa začela uvajati šele med svetovno vojno, vaške naselbine so jo dobivale po vojni, nekatere so pa še danes brez nje. Po ukazu višjih oblasti, ki segajo še v fevdalno do bo, so imele posamezne naselbine sicer skromne ga silske priprave. Večjega pomena za okoliško občino je bilo v mestu ustanovljeno gasilno društvo, ki ga je tudi okoliški občinski odbor podprl, ko je uredilo na Miklavževem hribu opazovalno postajo in jo telefon sko zvezalo z mestom. Okrog leta 1910. je začel odbor razmotrivati vpra šanje kanalizacije Gaberja in Brega, ki jo je polagoma izvedel. Enako važna je bila preskrba Gaberja, Za- vodne in Brega s pitno vodo. Izprva je odbor mislil na lastni vodovod, ki bi zajel izvir v Hudičevem grabnu (v ozadju Pečovniške doline), kasneje se je odločil za priključek na mestni vodovod, čeprav so bile v takih stvareh vedno težave, kajti mesto je po stavljalo visoke cene. Prej so dajali vodo vodnjaki (kakor tudi v mestu). Zlasti nerodno je bilo na Bre gu. Na dolnjem koncu Brega je bil en vodnjak in na gornjem drugi (ob občinski hiši). Res se je tik nad središčem Brega nahajalo več lepih izvirov, ki so bili pred sto leti po žlebeh napeljani v korito ob cesti, in sicer preko travnika, ki je bil tam, kjer je zdaj di jaški konvikt sv. Cirila in Metoda. Travnik je bil tedaj last posestnika Gospodarica. Pozneje je prišel v roke posestnika Neunerja, ki je na tistem mestu zgradil hišo in napravil nad njo bazen, vendar je pod hišo izpeljal vodo k obzidanem koritu niže nje. Druga pod zemeljska cev je pa bila speljana v više ob cesti sto ječo sosedno Radejevo hišo. Ko pa je v devetdesetih letih na dražbi kupila Neunerjevo hišo žena ponem- čenega odvetnika dr. Schurbija, je uporabo vode pod hišo — iz estetskih razlogov prepovedala in je tudi pred sodiščem uspela. Priključitev na vodovod je bila torej za Breg zelo koristna. Neposredno na razvoj kmetijstva je občina manj vplivala. Imela je na Jožefovem hribu že v šestdesetih letih pomološki vrt (drevesnico), ki ga je prevzela od mestne občine, posredovala je tudi preskrbo s ple mensko živino, ki jo je zdaj pa zdaj dajala na raz polago oblast — v občini je bila (v Gaberju) državna žrebčarna. V zvezi s podpiranjem kmetijstva je bila ureditev izvoza fekalij na okoliška polja. Ker privatno izvoz- ništvo ni dobro funkcioniralo, si je občina leta 1912. sama nabavila potrebne vozove in je dajala izvozni- štvo prevzemnikom. Toda mestna občina je pri tem izvozu s svojimi užitninskimi postajami nagajala, ko likor je mogla. Redna skrb občinskega odbora je bila posvečena preskrbi siromakov. Izprva jih je cesto odpravljal s tem, da jih je pošiljal od hiše do hiše. Kmalu pa je uvedel mesečno podpiranje. Ob pričetku XX. stoletja je imela občina v smislu zakona ubožni svet, ki mu je predsedoval župan. V daljni zvezi z gospodarskimi funkcijami je bila skrb za zdravje ljudi in živine: mrliški ogled, zdrav stvene komisije, kolera-bolnica, nastavitev posebnega občinskega zdravnika že pred vojno (to funkcijo je opravljal dr. Schvvab, znani slovenski komponist); pregled zaklane in na sejem prignane živine. Brigo in stroške so napravljali občini tudi drugi posli: nastanitev vojaštva ob času vežb in za vojne, sestava spiskov vojnih obveznikov, ljudsko štetje itd. Občinski odbor je podpiral tudi razna društva: po leg že omenjenih še delavsko stavbno zadrugo Lastni dom, ki jo je v Gaberju 1. 1901. ustanovil dr. Ivan Dečko, čebelarsko društvo, Godbeno društvo v Celju, Bralno društvo na Bregu. O vseh zadevah je sklepal občinski odbor, ki je imel izprva dvajset, kasneje pa štiri in dvajset članov, med njimi župana in pet svetovalcev. Župan in svetovalci so tvorili občinsko predstojništvo, ki mu je bil duša župan. Ko je v zadnjem desetletju preteklega stoletja delo naraslo, je bila ustvarjena potreba za odseke v občinskem odboru: poleg ubožnega sveta se pojav ljajo stavbni, pokopališki, šolski odseki. Tekoče posle je vršila občinska pisarna. Kdo je bil prvi tajnik, ni znano. Leta 1863. je bil tajnik Gorjanc, slovenski človek, ki se je nato v isti lastnosti preselil v Konjice. Nato pa je zavzemal tajniško mesto do konca osemdesetih let Franc Hoffmann, Nemec po imenu in dejanjih. Za njim sta kratko dobo opravljala tajniške posle Wach in Kosem. Kosmu je sledil Andrej Pere, ki je ostal na tem mestu preko svetovne vojne, ko je stopil v pokoj in mu je sledil Vltavsky. Pere je že v začetku imel pomočnika v Vajdi, ki mu je leta 1906. sledil Andrej Presker. Po vojni se je število rednega pisar niškega osebja še pomnožilo. Leta 1910. je bila dav čnemu uradniku Watteju poverjena naloga, da uredi in začasno vodi občinsko blagajno, kajti promet je bil zelo velik. Pozneje je ta posel prevzel Gaberšek. Pomožna osebnost je bil sluga, ki je hkrati vršil službo redarja. Leta 1890. je občina namestila dru gega redarja in enajst let pozneje še tretjega. Tako da je eden izmed njih imel južni, eden severni in eden severozapadni del občine. Po zgraditvi občinske hiše v Gaberju je bil en sluga (redar) službeno vezan na ta del občine. Svoje finančne potrebe je občina krila iz doklad na davke; doklade na direktne davke so znašale izprva 10 %, na indirektne pa 25 %; radi velikih šolskih stroškov so leta 1871. povišali doklade na direktne davke na 12 %. Dvajset let je bilo občinsko gospodarstvo precej te žavno. Izgleda, da ga dolgoletni župan Karel Frohlik ni mogel spraviti v red in je zastajalo zlasti odplače vanje dolgov. Frohlik je leta 1871. odšel v Gradec in je odložil mesto župana, pri tem se je odpovedal leta 1868. zanj določeni nagradi. Zdaj se je takoj pokazal viden napredek. Dohodki so znatno presegali izdatke, tako da se je odplačevanje dolgov uspešno vršilo. Poznejša posojila, povzročena po nakupih nepremič nin, občinskega gospodarstva niso nikdar spravila v nered. Pač pa so se dvignile doklade, vendar ne preko znosne mere. Doklade na neposredne davke je pobi rala občina po davkariji, posredne davke (užitnino) pa po svojih organih, oziroma po zakupnikih; med užitnino je bil izza leta 1914. poseben davek na po- užito pivo. Vojna je pospešila dvig doklad: leta 1918. se je plačevalo na neposrednih davkih 75 % in na užitnini 20 %. Poseben dohodek sta tvorili splavarina in najemni na lova. v Opomba: Ta pregled je sestavljen na osnovi sicer nepopolnoma ohranjenih zapisnikov in drugih spisov ukinjene mestne občine, še zanimivejšo stran bi tvo rila zgodovina borbe za nacionalni obraz celjske oko lice. Tudi o tem govorijo akti, vendar bi bilo iz njih pridobljeno sliko treba dopolniti z drugimi podatki, zlasti še zato, ker je ta borba v tesni zvezi z našim nacionalnim prizadevanjem v vsej pokrajini. 222