Štev. 13. Y Trstu, 10. julija 1891. Letnik IY. Avstrijski Poljaki pa slavizem. V državnem zboru je rekel poljski poslanec Po-povski med drugim, da slavizem ni Poljakom vreden pipe tobaka. Poljski klub se je te izjave na zunaj sramoval nekoliko in je silil Popovskega, da bi popravil svoj izrek, v smislu, kakor da bi bil on menil „pansla-vizem". Ali Popovski je ostal pri svoji trditvi; prav je storil, ker jedino tako je ostal odkritosrčen, v tem ko so njegovi tovariši jednakega mišljenja, pa se hočejo nasproti drugim Slovanom kazati boljši, nego so. V resnici, še nikdar niso poljski poslanci v državnem zboru govorili tako odkrito, tako naravnost in brezobzirno proti Rusiji, ruskemu narodu, slovanski politiki, slovanski kulturi, sovražno proti vsemu temu, kar je zares slovansko, kakor pri letošnji proračunski debati v državnem zboru Dunajskem. Izjave Javorskega, Bilinskega, Madejskega, Popovskega in Pininskega ostanejo zgodovinsko zabeležene, in bodo pozni rodovi ostalih Slovanov, kolikor se jih reši potopa v zapadni kulturi, strmeli nad kratkovidnostjo in protislovanskim napravljenjem današnje poljske frakcije v Avstriji, frakcije, katera koplje avstrijskemu odlomku poljskega naroda, kakor drugim avstrijskim Slovanom grob. Kar cinično je mišljenje poljske frakcije o tem, kar bi moglo jedino rešiti Poljake in ostale zapadne Slovane. In vendar kaka britka ironija je v vsem tem vedenju! Avstrijski Poljaki so pomagali vstvariti duvalizem in ga podpirajo z vso svojo močjo tudi sedaj. Z duva-lizmom so postali oni poleg Madjarov orožje, ki se uporablja proti avstro-ogerskim Slovanom. Poljaki sami so se izjavili v zadnjih sejah državnega zbora, da so orodje vladno, da jim je torej postopati, kakor zahteva vlada. Oni delajo in delujejo proti Slovanom v Cislitaviji ravno tako, kakor v ogerski polovini Madjari. Oba ta naroda sta klin ali zagvozda proti Slovanom. Oba sta s stališča obče politike orodje te politike, ki v poslednjem cilju služi pangermanizmu. Da bi germanizujoča politika ne imela teh dveh na-rodnostij za svoje orožje in orodje, iskati bi jej bilo treba drugih sredstev, a vprašanje je, ali bi dobila tako pripravna sredstva za svoje namere. Poljaki po takem so, v nesrečo Slovanov, v stoletjih prirejevano in sedaj utrjeno ostro orožje, katero seče rane v telo Slovanstva. Kljubu temu, da so oni orožje in orodje tujstvu, vedejo se kot samostalen, samoobla-sten narod. Oni menijo, da odločujejo sami sebi osodo, da zadoščujejo sami sebi, da jim je možno ostati in ohraniti se brez pomoči drugih Slovanov, sosebno pa ruskega naroda: da, njim „ni slavizem vreden lule ali pipe tobaka" ! V tem ravno je največa ironija. Poljaki in specijalno gospodovalna poljska frakcija v Avstriji se vzdržujejo jedino s tem, da se izrabljajo proti slavizmu. Da bi ne bilo slavizma, bi slovanski nasprotniki ne potrebovali poljske frakcije kot orožje in orodje proti slavizmu. Jedino vsled tega, da živi slavizem. da žive poleg Poljakov še drugi Slovani in sosebno Rusi, so Poljaki pangermanizmu in dosledno kot orodje raznih germanizujočih činiteljev potrebni. Ohranjenje Poljakov avstrijskih, dozdevno samo-stalno gospodstvo poljske frakcije avstrijske je torej za-visno od življenja slavizma, in moč teh Poljakov, te gospodovalne frakcije se bo slabšala in krčila po razmerah oslabljevanja in onemoglosti ostalih avstrijskih Slovanov, sosebno pa Čehov, Slovencev in nekoliko Srbohrvatov. A s širšega pogleda bi niti Poljakov več ne bilo, niti teh Slovanov, proti katerim se rabijo Poljaki kot orodje in orožje, ako bi ne bilo onega slovanskega naroda, katerega najbolj sovražijo in črnijo Poljaki: — ako bi ne bilo vseskupnega ruskega naroda. Jedino to, da je ruski narod velik in močen, varuje Poljake in m ostale Slovane, da jih ne tujčijo tako naglo in brutal-niše, nego se je godilo in se godi. Kaj pomenjajo dandanes pojedini narodiči slovanski, naj si šteje kak tudi 9 ali 10 milijonov nasproti raznarodujočim agresivnim narodom, ki štejejo v poj edinih državah 30, 40 in celo 50 milijonov duš? In kaj naj rečemo še le o taki frakciji, kakoršna je poljska, ki zastopa v Avstriji po največ 3 milijone poljskega naseljenja? Strah pred Slovanstvom kot takim, sosebno pa pred velikim ruskim narodom, kroti vsaj nekoliko agresivne narode, sosebno pa napravljenje pangermanizma, da postopajo nekoliko položniše proti pojedinim slovanskim narodom. In kjer so nacijonalne države, katere se ne bojč slovanskih svojih odlomkov, ne poštevajo dovolj niti skupnega Slovanstva in zunanje politike ter naravnost tujčijo z odbranimi sredstvi te slovanske osta-line. To vidimo v Italiji, kjer se je na stoletja branil slovenski narod na Benečanskem, in kjer ga je ostalo doslej kakih 50.000 duš; a odslej ta odlomek kar na-gloma potapljajo v latinski kulturi. Se očitniše pa je germanizovanje Poljakov, ki so pod Prusijo. Tu so kar sklenili zakon, vsled katerega se s pomočjo 100 milijonov mark pokupujejo poljska zemljišča, da se razseli in raznarodi poljski narod, pa razširi nemško pleme na doslej poljskih zemljah. Nemška Pru-sija se je čutila tako mogočna, da ni poštevala niti sosedne Rusije in skupnega Slovanstva, še manj pa ostale civilizovane Evrope, katera, ako bi ne bila pristranska nasproti Slovanstvu, bi bila utegnila protestovati proti raznarodovanju poljskega, drugače toliko hvaljenega kot plemenitega, za zapadno kulturo toliko ne samo vnetega, ampak v tej kulturi tudi živečega naroda. Ali se je kdo zmenil za ta plemeniti narod, ko je Bismarck dosegel sto milijonov mark za njegovo raznarodovanje in razposedovanje ? A zakaj molče nemške stranke v obče o raznarodovanju Poljakov na Poznanjskem, v tem ko se jim do-brikajo v Avstriji ? V Nemčiji ni poleg onemoglih lu-žiških Srbov drugih slovanskih bolj ali manj močnih odlomkov, da bi bili potrebni Poljaki za njih razdvoje-jevanje in oslabljevanje. Da bi živeli v Prusiji še drugi Slovani, ki bi šteli po 2, 3 ali več milijonov duš, bi takoj porabljali poljsko plemstvo proti tem 2, 3 ali več-milijonnim Slovanom, in na Poznanjskem bi Poljaki še vzdrževali se kot orodje proti njim, dokler bi ne izvršili te svoje, za germanizovanje vsekakor povoljne za-dače. Poljaki poznanjski nimajo torej sreče, da bi se jim dovolilo — podaljšanje naravnega narodnega življenja, kakoršno vživajo v polni meri avstrijski Poljaki. Ti posljednji bodo torej še nekaj časa mirno živeli; ko odigrajo svojo ulogo, pride vrsta pa tudi na nje, kakor na pruske Poljake. Razvidno je iz različnega postopanja nasproti Poljakom v istih dobah, da je življenje avstrijskih Polja- kov zavisno od tega, kako dolgo se vzdrže drugi Slovani avstrijski. Z vstvarjenjem duvalizma je določeno Poljakom avstrijskim krajše narodno življenje, ako ga je še kaj sainostalno-slovanskega v njih; kajti duvalizem pospešuje raznarodovanje slovanskih narodov, in ravno zaradi tega ugaja duvalizem ne samo avstrijskim nemškim strankam, ampak tudi velikor emškim politikom. S tem, da avstrijski Poljaki še nadalje podpirajo duvalizem, izpodkopujejo tla tudi odlomku poljskega naroda, kije v Avstriji. V Oislitaviji hočeti nemška liberalna in nacijoualna stranka ponemčiti Čehoslovane, Slovence in nekoliko Srbohrvatov. Nemški nacijonalci imajo v svojem programu točko, da se Galicija izloči iz cislitavskih kraljevin in dežel. Sedaj, kakor menijo nemške stranke, ni še čas za tako odcepljenje: potrebujejo še udeležbe Poljakov v državnem zboru za razne zakone, ki bi imeli namen po-nemčevati v še veči meri imenovane Slovane. Torej tudi v državnem zboru kažejo dozdevno moč in oblast členi poljske frakcije jedino vsled tega, ker so potrebni za protislovansko politiko. Ko jih ne bodo potrebovali več v državnem zboru, pošljejo jih domu, in tu ostanejo gospodje in gospodarji samo nad avtohtonnim ruskim narodom. Po načrtu nemških strank utegnejo Čehoslovani, Slovenci in neki odlomki srbohrvaški ponemčiti se prav kmalu, ko se napravijo še zakoni za neposredno ponem-čevanje. Ako in kedar se uresničijo te namere, potrkajo iste stranke na vrata poljske frakcije. Ta v tem času dozori za zapadno kulturo še bolj, nego doslej, prvič s tem, da se bodo zakoni ponemčevanja obračali tudi proti Poljakom, s pomočjo katerih se sklenejo ti zakoni; drugič bodo Poljaki z vsem svojim protislovanskim postopanjem in življenjem v zapadni kulturi oslabljeni tako, da jim ostane še samo jezikova lupina. Nemške stranke pa bodo imele toliko sredstev na razpolaganje, da jim poberejo tudi to lupino kot zadnji ostanek, ki je še spominjal na to, da je bil nekdaj tudi odlomek avstrijskih Poljakov slovanskega pokolenja. Po vsem tem je zadača in osoda avstrijskih Poljakov jako jasna. Oni so potrebni za podpiranje duvalizma in torej poleg Madjarov kot druga zagvozda proti ostalim Slovanom skupnega cesarstva. V Oislitaviji so sedaj še potrebni kot pomočniki nemške liberalne in nacijonalne stranke, da tlačijo stremljenje teh Slovanov za dosezanjem narodnih, narodnopolitiških in zgodovinskih državnih prav, in da omogočijo zakone za neposredno pospeševanje germanizovanja. Po odigrani ti ulogi bodo potrebni samo za nadaljnje oslabljevanje ruske narodnosti v Galiciji in za samosvoje popolno potopljenje v latinsko-nemški kulturi. Kolikor marljiveje se bodo Poljaki bratili s tujce- valnimi in agresivnimi nemškimi strankami, tem prej se potujčijo slovanski narodi, a zajedno s tem prikrajša poljska frakcija gospodstvo tudi sebi, poljskemu narodu pa življenje. Po vsem tem ni res, da slavizem ni za poljsko frakcijo in poljski narod niti pipe tobaka vreden; vreden je temveč toliko, da je gospodstvo te frakcije za-visno jedino od slavizma in podaljšanje življenja avstrijskega odlomka poljskega naroda jedino od daljnjega življenja ostalih zapadnih slovanskih narodov. Ti ostali slovanski narodi, s Poljaki vred, imajo pa ravno v sla-vizmu ono moč in oni vpliv, ki zabranjuje, da se ne rabijo okrutniša sredstva za njih raznarodovanje, nego bi se rabila, ko bi slavizma — ne bilo. Slavizem utegne morda vplivati še toliko, da se ne bodo ponavljala taka sredstva drugod, kakor so se izsledila na Poznanjskem. Slavizem utegne vplivati, da pangermanizem ne doseže svojih namenov v Avstro-Ogerski po svojem uže davno napravljenem računu in tako naglo, kakor je tudi ozua-čeno v tem računu. Slavizem, toliko razvpiti slavizem, utegne kouečno rešiti zapadne Slovane, kakor Avstro-Ogersko, od agresivnih držav in narodov; ako se rešijo s tem tudi Poljaki, — ne bode zasluga sedaj gospodovalne in kot orožje in orodje proti Slovanom in Poljakom samim rabljene frakcije! Jubilejna razstava in vsesokolski shod v Pragi. Z Dunajskimi punktacijami si je staročeška stranka izpodkopala tla, načelnik nje pa si je podpisal politiško smrt. Nasprotniki češkega naroda so menili, da bodo delali ž njim, kakor njim drago. Osamiti so hoteli nove zastopnike češkega naroda, in delali so na to, da bi ostal ves češki narod osamljen. V svet so trobili, da je češki narod popuščen od vseh stranij, da nima nikake veljave, a gospoda niso pomislili, da uprav s takimi neprestanimi ekspektoracijami so sami najbolj in najevidentneje dokazali in predočujejo vsemu svetu veliko važnost naroda češkega v naši državi in priznavajo s tem, da se vse naše položenje suče okolu tega naroda. Pravo za pravo ne bi trebalo drugega dokaza o visoki ceni naroda češkega. Ali previdnost božja je hotela, da se je temu narodu v istem trenutku, ko so z vseh stranij skušali prezirati in smešiti njegove sedanje zastopnike, posrečil nov dokaz, kakove sile tiče v njem, sile, ob katerih se utegne razbiti vsako bodisi še tako besno nasprotstvo. S svojo jubilejno razstavo dokazal je narod češki, da je kulturen narod v polnem pomenu te besede; dokazal je, da sme po vsej pravici zahtevati, da ga drugi kulturni narodi evropski vsprej-mejo v svojo sredo. Vsi mi, ki smo doslej videli jubilejno razstavo Praško, divili smo se velikanskemu napredku tega naroda na političnem, kulturnem, znanstvenem in narodnogospodarskem polju; ta napredek nam jasno dokumentuje ravno ta jubilejna razstava. Okolo 700.000 ljudij obiskalo je doslej to razstavo, in vsa ta množica, rezšedša se na vse vetrove, kliče glasno vsemu svetu: da so vse psovke na narod češki le nesramna klevetanja, da je narod ta čil in jak, da njegova intelektuvalna svojstva značijo ogromno silo, in da to silo gotovo ne bode možno zrušiti z lehka nikakor, in da mora ta narod poštevati vsakdo, ki vodi krmilo vladne naše politike. O tem so uverjeni vsi oni, ki so doslej videli jubilejno razstavo Praško, in to je narodu češkemu v posebeu ponos, vsemu avstrijskemu Slovanstvu v veliko tolažbo. Dne 27., 28. in 29 junija praznoval je narod češki še drugo velikansko narodno slavnost: 11 vsesokolski sestanek. Kakor nam je jubilejna razstava svedoštvo o velikanskem napredku naroda češkega in o njegovih kulturnih zmožnostih, tako nam je sokolski sestanek manifestoval izborno njegovo organizacijo, in malone idejalno disciplino, kojej se pokore vsi njegovi sinovi! Nam Slovencem, ki smo videli vse to, bili so ti pojavi v pouk, da je naše sokolstvo še v povojih, in da imamo o zadači sokolstva le nejasne in meglene pojme. Ogromna množica 7-8000 Sokolov, izborni red, ki je vladal med to množico, in pa idejalno oduševljenje, o kojem smo se osvedočili pri vsakem koraku, klicali so nam, da se imamo mi Slovenci še mnogo mnogo učiti. O tem predmetu dala bi se napisati cela vrsta člankov. To pa tu ni naš namen. Pouk pa, ki smo ga prinesli iz Prage domov, je ta-le: vsi oni, ki deklamujejo o onemoglosti naroda češkega, varajo brezvestno sebe in druge. — č. 0 kritiki dra. Mahniča. m. K razširjanju poganstva, z nasprotniške strani nam namišljenemu. (Dalje). d) Glede na bogosluženje, specijalno liturgijo ali mašo. (Nadaljevanje). Po takem imamo pač pravo, v svetem Hilariju Piktavskem častiti jednega največih svetih očetov cerkvenih učiteljev in čudodelnikov in dosledno njegovo veliko avtoriteto tudi pri njegovih vrstnikih poštevati kot merodavno. Taka avtoriteta svetega Hilarija pa je zadoščevala v IV. in V. stoletju uže sama po sebi, ko so imeli vse vzroke, bati se rastočega arijanizma, da je nameram Hilarija v skupni Praefectura Galliarum prijazno in rad pomagal vsak orto-doksni škof. Da je bilo to dejanski tak<5, zato imamo tudi pozitivnih dokazov, in nam je v ta namen treba pokazati samo na znano delovanje svetega škofa Evzebija Vereelli-škega v Italiji (izvoljenega od klera in naroda 1. 340), spomin katerega praznuje cerkev v dan 1. avgusta, kakor tudi 15. in 16. decembra.1) Radostno vsprejemanje in naglo razširjanje liturgije svetega Hilarija v ozemlju Praefectura Galliarum bilo je torej zagotovljeno uže po imenu njenega velikega sestavitelja; državno-politiška skupnost diecez ali dežel, ki so sestavljale to prefekturo, kakor tudi nacijonalne simpatije sojo pospeševale, in se je priporočala ne samo zaradi tega, ker je bila prikladna, v teh deželah zadovoljiti, kakor rečeno, dolgo čutjeno potrebo, ampak tudi za tega del, ker so to potrebo še posebe čutili, v pogledu razsajajočega arijanizma. Mi sicer nimamo natančnih vestij o celi bitnosti, glede na časne in krajne potrebe različnega arijanskega bogo-služenja; no mi poznamo boje ortodoksnih z arijanci zaradi posamičnih izrazov nicejsko-konstantinopolitanskega veroizpo-vedanja, in jo torej jedva zagazimo, ako denemo, da je bila grška liturgija, katero jih je v Praefectura Galliarum umelo le malo več, in katera je omogočevala tje prodirajočim arijan-skim škofom in svečenikom, da so svojemu varstvu pripadle vernike, ne da bi bili ti verniki niti zapazili, privajali k arijanski krivi veri, jedino s premembo nekoliko izrazov, na primer „0^063;os" (consubstantialis) v veroizpovedanju in v liturgiji v obče.2) ') Sveti Evzebij, ki mimogrede rečeno, je bil poleg Ambrozija prvi škof, kateri je na zapadu samostansko življenje, na vstoku uže običajno, združil s svečeniškim stanom in je skupno živel s svojim katedralnim klerom, udeležil se je leta 355 v Milanu vršene sinode, odlikoval se je na njej kot predbojevnik ortodoksije proti ari-jancem ter je bil zaradi tega od cesarja Konstancija prognan v Scitopol (Scytopolis) v Palestini, od ondot pa so ga spravili v Ka-podocijo in potem v gornji Egipet. Ko je zasedel prestol Julijan Odpadnik (361), bil je osvobojen ter je šel k svetemu Atanaziju v Aleksandrijo, kjer je bil prisoten pri koncilju (362); od ondot tekel je v Antijohijo in druga vstočna središča, na kar se je vrnil v svojo škofijo preko Ilirije. Tukaj mu je bila prva skrb, da bi se obrnil do svetega Hilarija 1'iktacskega in se £ njim ozko združil v pobijanje arijanstm : na to pa je šel v Milan, da osebno nastopi proti tamošnjemu škofu Avksenciju, kije bil razglašen kot arijanec. Na ukaz cesarjev se je vrnil v svojo škofijo in je umrl 1. 371. Njegovo blaženo delovanje svedoči pač dovolj o veliki avtoriteti svetega Hilarija, katerega niso samo v pravi Galiji, ampak tudi v sosednih deželah častili kot voditelja ortodoksnih. 2) V prvih stoletjih krščanskega štetja so bile stvari pač popolnoma drugačne cel6 v pravi Galiji, ki je bila jedro Praefec-turae Galliarum. Kakor povsod ob severnih bregovih egejskegu, jo-niškega in jadranskega moija (Illyricum), tako so imeli Grki tudi ob obrežjih sredozemskega morja svoje naselbine, in je bila med poslednjimi sosebno Marseljska naselbina v Galiji izrednega pomena. Jednakovrstna nadarjenost, kakor tudi sorodnost jezikov Galcev in Grkov, sosebno pa to, da poslednji niso hodili osvajat si zemlj z mečem, temveč so samo posredovali trgovino, je naprvilo iz Galcev, kakor poroča Strabon, take prijatelje Grkov, njih kulture in jezika, da so pisali grški celo svoje pogodbe, in grški učitelji jezikov ali Za zaprečenje tega je bila latinska liturgija popolnoma primerna, in ravno zaradi tega so utegnili svetemu Hilariju skušeni škofje vstoka, s katerimi se je bil sprijaznil za svojega prognanstva, toplo priporočati, da naj sestavi latinsko liturgijo. Ljudskim množicam je bila latinščina se ve da tudi tuja, vsekakor nerazumljiva; no tako imenovana inteligencija je govorila ali vsaj razumela bolj ali manj latinski, ker latinski jezik je bil jezik gosposk. Šlo je zato, naobražene sloje privaditi k njim umevni strogo ortodOksni liturgiji, katera bi izražala od arijancev in pelagijancev pobijane verske dogmate, da bi s pomočjo take liturgije zaprečili vsakatero svojevoljno spremembo izrazov, katera bi bila takoj očitna. Po sreči nam je jeden del od Hilarija sestavljene prve latinske maše znan, kajti palimpsest, ki ga je Niebuhr zasledil v Sanktgalski biblioteki, pripisuje učeni Bunsen, ki ga je priobčil in kritiški pojasnil, s pravom svetemu Hilariju3), ker po pisavi in vsebini, katera poslednja ima po svojem oratorskem vzletu znak vstočne liturgije, pripada nesporno IV. stoletju, torej oni dobi, v kateri je Hilarij in sicer jedini Hilarij spisal svojo latinsko liturgijo, vrhu tega govori za to kraj (Sanct Gallen), kjer se je našel palimpsest, Ta odlomek je velike važnost', ker prihaja iz predgotske dobe in sicer od naj odločnejšega nasprotnika arijanskega krivoverja, vrhu tega obseza ravno najbistveniši del liturgije, namreč molitev po serafskem slavospevu, potem verba institutionis in po teh, kakor je to pri vseli vstočnih liturgijah, 'E (Invocatio, klicanje), dasi ne popolnoma, ampak samo njen začetek.4) Takisto važen pa je tudi kodik (kodeks), kateri je Mone zasledil v Reichenauer-ski opatiji nekdanje Avstrazije,5) da malone še važnejši zaradi tega, ko kaže isti jednajst starih galikanskih liturgij vernikov, katere se razločujejo samo toliko, kolikor so se imele ob mnogoterih prilikah rabiti, sedaj ta, sedaj druga, oziroma so imele odgovarjati namenom vernikov. Mone, ki je zasledil svoj kodik še le po odstranjenju pozneje, VIII stoletju pripadajoče maše, katera je bila pisana vrhu najdenega kodika, bil je takt) zamaknen zdravniki niso bili redki niti v severni Galiji. Isto poroča Julij Cezar (Bell. gall. VI: 14), ko navaja, da ob njegovem prihodu v Galijo je bil ondi uradni jezik grški. Galija je bila torej ob času podjarmljenja po Rimljanih dežela, napojena z grško kulturo, in tej kulturi so mogli rimski zmagovalci s svojimi legijami samo škodovati. Ako pa to zgodovinsko dejstvo z jedne strani pojasnjuje zasnovanje prvih krščanskih cerkev Galije prek in prek po Grkih: ni prezirati z druge strani, da za rimskega gospodstva je grščino polagoma izpodrinil latinski jezik, in jedva se motimo, ako si mislimo, da je bilo to uže v IV. stoletju. 3) Bunsen v svojem delu »Hippolvt und seine Zeit" priob-čuje palimpsest pod naslovom: „Preces in missa pro defunctis auctore, ut videtur, S. Hilario episcopo Pictaviensi (ex codice palimpsesto bibliothecae Sangalensis secundum Niebulirii apographum)". 4) Ta začetek se glasi doslovno: »Fiat nune quaesmnus indul-gentissime Pater per invocationem nominis Tui atque infusionem Spiritus Tui Saneti creaturis omnibus haec matura". Nadaljevanje se ni dalo razložiti. s) Hrani se sedaj v knjižnici velikega vojvode v Karlsruhe (N. 253). ' vanj, da ga je prvotno pošteval kot II stoletju pripadajočega. No ta kodik pripada po pisavi IV., po vsebini pa V. stoletju, in Bunsen ga pripisuje svetemu škofu Pirminiju.6) Vsekakor se vsebina teh liturgij po svoji obliki z zgorej omenjenim odlomkom liturgije svetega Hilarija in z vstočnimi liturgijami v obče tudi glede na razvrščenje molitev vjema tak<5, da bistvena sprememba prve latinske gali-kanske liturgije IV. stoletja je izključena daleč do V. stoletja, in prav za prav v pogledu na VI. stoletju pripadajoči prepis, ki ga kaže kodik Mone-jev, do VII. stoletja. V resnici, tudi nam ohranjeni mnogo pozneji, ker koncu VII. in prvi polovini VIII. stoletja pripadajoči kodiki galikanske liturgije se ne razločujejo mnogo od kodika Mo-nejevega. Vpliv gregorijanskega rimskega sakramentarja (misale) se ne kaže močno niti pri pač nekoliko pozneje redigovanem kodiku, ki so ga našli v Vatikanskej knjižnici (N. 493) in mu napačno prideli napis ,.Missa romanain ki gaje imenoval Tomasini „Missale gallicanum", Mabillon pa „vetus missale gallicanum", in je še sedaj v obče znan kot , Missale gallicanum", ker izraža v celoti rezko tip vstočnih liturgij in dosledno verske dogmate ter se obrača proti krivini naukom pelagijancey in arijancev, kateri nauki so katoliško cerkev vznemirjali zlasti od IV. stoletja. Še manj se kaže vpliv rimske liturgije pri starejšem kodiku, ki ga je kardinal Bona zasledil v knjižnici švedske kraljice Kristine (N. 626), ki ga je imenoval Tomasini »Missale gothi-cum seu gallicanumMabillon pa „. Bn,[nri. nacb ,iwmi, 3B'fe»^oaCHHCa, Meni cnara He nyCTA. Me cpne, noBbii, a.it »e ? Huni cl HHSt npomuTB moii coHt. jliooiraib h.1h illlt'1, m6hh. Th ch KpiiBa, HH mil BS^HTHH, Th BHHOBHa, Jaii jioCoBHHii ."iKioeaiiHBa P« KO H MHTHH, CipacTL aioCoBHa! 3naK'b ycaoBHHH, JI+.K.iiina HeBCMMJLCHa. TIe ooHm ca roBopHT ! — JI,t>BHHa acecTOKaa, Kojib ooiiuiLca roBopiiTb ! Th me paHHm, >rpa Gine, Th TepsaemL, jehb noftxo«HT-b, Th mh upamiui, K okhv ni le, 3aB.ieKaeuib, He bhio^HTb JI,a ne MopeM cnai romb. Kaii cnpoTa iex CTopiiT? Ha TBoii cy,i,'t abh.ica h. M h t oHa :sapeii CBtTiiTb. Oopa3 mhjihh B spaM norjiAHTe, Jo Morn.ui Bi ,|0m'b BarjaHiiie, Tboh no citat MH HOBiiiTe Oopa.TB, MH-IHli Mni CKaarHTe, Mh ic B'1vt,ho npe,t oimh. 3Bi33,e, pte jiii ona CBE ? TBoii npeov^err, irpe^o MHoii. 3B'h3ju, upaBja-JiH, ™ cnHib ? B3£HxyHiie A.it noc.ivnia, IIO^IICBO-ILHO A.ib BHHnaerb, Cpu,e Bp^ie Me jnr CKyma, Cep,xne 6ojibho, HeKviuaeTb BijHO x tco-I; ipenenir. A.tb 3a ;ipyaera ropn ? Bt,K't TOCKvert 3a Tofioii. 3a conepmiKa ropiirt V Ako cnaBa, Cininn,-.™ c.iajKO Haii 6« ajipaBa, Bt npoK'b, KocaTKa! Me Me CKjrna, iikM He jii ; Ko jih ycKyci,, He ponmv. no Hie arjfrk, Ho nory6Hmi,, Ako jik>6h Ecjih 3x)6HHIL ,Hpy3ra, n«KHe mh cpne, Th ji,pyraro, »kshe moki. *) Tu imajo čitatelji priliko primerjati na cirilico prepisani izvirnik z ruskim prevodom. — Op. ur. 4>PAHII,T> JIEBCTIIKTJ. M a p t h h "b K e p n a h "b. Hapojpmii pa3CKa3i>. IIepcBo,;'i> ct c.ioBencKaro M. XocTHMHa. ni. Btfesaa b t cto.ntnv, Kepnain, aajrisTion,, hto tvtt. Rcii bt> Tpavpt, irohvpiibti roaoBV, xo;ihtt> no y.ihii,1s, tohiio mvpabbif, Kor,i;a paaHecjur hxt> MvpaBefiHirKT,. — O MeMi, ropioeTe, fločptie .tk>,t,ii ? — cnpocmrt y hhxt> KepnaHT.. — O, Bep,i;ayc'f., Bepnajcb! Kpima.ui Bet bi o^iiht. rojioct. Ceroji,hk o hi. y6it.ii uecapcKaro cuiia. B ume.Tr., d't;i,Hara, Ha iioe.iithokt, kt> mvaobiiihv n iioitiot,, Kam, MHorie jpvrie CoraTHpii. i»,rxo;uiRiuie bt, 6oi1 Ha sanjhtj pOftHOlI aeM.in. KepnaHT. iie.rb.Tf, taati. KaKT, hosko CKopte. Bt. o,T,nht> »itn, oht. OHjTirjica iiepe.ti, necapcKuari. ,ibopn,ojn., bmh- uiHa ir KpacoTa KOToparo nopasiuiii Kepnana. ITepe^i Bopo-Tamii CToa.it, Kapay.iT>, KOTopuft totiac/b npoKpnia.iT., hto irpirfaa.tf, KepiraHT. llepe^t :mm yace jpi hejj-fcjih hh-Koro He BiTvcKajrir bo j,Bopen,t. — Kpomt caMtrxT. 6.th3khxt> .1IIHT,. Hecapi,, n0BH,a;nK0Jify, oaar^ajrb KepnaHa; e^Ba 3ac.m-maBT. KpitKT, Kapav.ia, oht. ceHiact-ace BMotaca.iT, Ha Bcrptnv Kepnany n noBejT. ero bo BHVTpeme noKoii. llyjiH0 noKaaa-JiocT. TaMT. Bce KepnaHV, JVHiue mIsmt, bt, n,epKBir, — rjiasa ero pasStacajiHct. IJecapi, enpocH.iT. v Hero: — KepnaHT., y3Haenih .th T M JieHfT ? — K aKt He y:3HaTt! Bk^b to.tlko aBa ro.ia npoiuao, Kant mu iiiirT,'t.iii ;ipyn. apyra, Bh, cJiaBa Bory, xopoino nosiiBaeTe, ec.m cyri,im, no BanreMy jnmy! B33,oxhy.ti. n,ecapi, n 11p0M0.iBH.rf.: — Ha hto 3,t;o-poBbe, Korji,a Bce jrour.ro npaxoMT! Bt^r. rn.r yace car.ixa.Tr. npo BejiHKaHa? 1Ito ov^en. ct HaMir, ecjiir rr ftajibiiie Tatri. iioitrT,en. ? Bf.;i,r. ci.nra oht. y6n.ii y Mena. no;i,yxaii ! —• xIto 6y;r,eTi. ? A Cv^eri, to, 1ito roaoBy chiimcmi. 3t0my bejirikahy. Bo ti. xito 6y;i,ett>! — rT,a, rpjCTHO nporoBopitJiT uecapb, — ec.inou sto c6bi.iocb ! Ho, KaaceTca, h-kri, ho ciitrl; 6oraTbipa, K0T0pi.nl cpa3rr:n. 6 m Bep.iavca. —- IIoieM}- se hI.t'1. ? ToBopaTT, hto na cb'krl; Bce ecTL. ^apojri, hto a 61;rinfira, a teki, HaMHy ejiy (Iona, mto bt. spyroii paai. h rte iioriyMaeri. (Iviiieiian. tjti. bt, ctojihuI;, eir-efi! — Tarna CMisjraa pinn noHpaniuiici. u,ecapio, ho oht. hc coBcttiT. em,e Btpn.ii. bt, Kepiiarra. — 11to ti.i cii.iein,, cKa3a.1T uecapi,, bt stomt. a he coMHibBarocT., ho bott mto mciih CMvmaen.: Eep;i,aycT ct ,t,1it(Tiia npriBUKT. kt. opyaciK>, a t 1,1 to.ilko 6pycKii rT,a ry6r:u pa3B03ir,iT no tipan tri;: KOiir.fr ir Mena tu, rre6ocr>, rr He BHsajiT, pasBt tostko Ha itK0Haxt. bt. n,epKBH. KaKT se t h ,nyMaeuir. oopoii.ca ct hhmt? — He 6ofiTecr,, rocy,T,api,! CKaaa-it Kopirani.: — KaKT a b hrfi.tj h c t£mt. npoTHBT BejuncaHa — sto ya;t, moe ;i,t..io! He 6oroci. Hir rtoma, hh moib, hh spvroro opvacia! IIoBece.rkn, n,ecapt h kpiikhv.ti,: — 9h, bh ! no3,aBariTe cio ,a,a iio.it, - KiiapiH Bima, xjrt6a h ci.ipv! T>mi>, ri,ecKaTi>, n ireit, a hotomt iroit^eui, Bu6npaTi. opyacie. Ho KepnaHT HaxMypinca. no,iT-KBapTH Biraa TaKoaiy >10.10,1,uy! no;i,y>ta.ii, oht. Ho, nponinv BcaKaro ojkirsama, miuero He CKa3a;n.: eMV, bi.pofniio, npiixo,i,ii.ioci, e.ibinraTb, mto 6.iaropo,i,HHe .iki;i,ii na.ro t^arh 11 nbioTT, hotomv hto Bce t^aTT h nbroTT, Kor^a n mto yr0«H0. IIpiiHec.nr iniTi. 11 T,cti. : aa.riro.mi, bkihii.it Kepnafft no.iT-KBapTM Bima, cvLit xjrtbT 11 crjpT h bctajii). IJ,ecapi. tytt cpa:iv CMeKHy,it, hto takomj-^e cn.iahv hjtkho Bcero no6o.ir.ure, h ct tt,xi. nopT KepnaHV ri,aBa.in ea;eji,HeBHO: ,T,p.a okopoka, rro.rr, 6apaHa, Tpn vtkh h KopKH ct MeTtipexT x.it6oBT, nciieieHHbixT Ha >1 ao.it, rr afin,axT — MflKiniia oht. he jiio6h.it; BirHa xe Bcerjja no;i,aBa.iii cto.ii.ko, ckojibko OHT MOrT BLIIlUTb. IT. Ilpiri^a ct n,ecapeMT bt apcena.11,, KepnaHT vbiijikn. TaMT ca6.nr, MeiiH, 6poHii, uiieMbi 11 tomv norT,o6iioe. rl,o.iro oht bi.l6llpa.Tb ; ho 4TO hh CXBaTIITT, BCe .lOMaOTCH BT pvK'h. Bjecapa ^a;i;e bt rjpoxh 6pociLio, i;or;(a oht dto vbii-rT,a.it. Bt k0hii,'b kohh,obt oht orT,Hat;o ocMijinjrca cnpocriTb: — Hy, CKopo-.iir Bbioepemi. ? — xIto tytt Bu6npaTi,-t0, OTBliia.n. KepnaHT. 3to Bce nrpviHKH; He ro^aTca ont. hh ;i,.ih Eepji,ayca, hh 3,.ih Kepnana. HtT'L-.ni y BacT Hero-Hii6y,T;i. nojyiine ? IJ,ecapb ct y;r,iib.ieiiie5iT 3aMtTir.1t: — Ec.111 sto jyia KepnaHa He rori;aTca, to yacT rr ne 3Haio, KaKT 6ijtl. Ha a to KepuaHT csaaajit: —Smere hto? noKaanTe m nI; KaKyro-Hii6y3,i, Ky3Hiiny. Iljecapi. hobejit ero bt ky3hnny, K0T0paa Haxo;r,n;racb tvtt ace na ^Bopt — y takiixt rocnoflT Bce nori,t pyKoii. KoHb-.nr pacKyeTCa, iiohiihiiti, jih lurn nepeKOBaTr, htxho lit0-lIIl6yr1,h, bott tytt H Ky3HHll,a, H mojiott, H HaKOBa.lbHa. KepnaHT b.ia.11, KycoKT a;ejifea 11 cajibiit Taaiejrtrit mo-jroTT, KOTopuii Ky3Hen,T iio;unnia.iT Bcerji,a oolaniii pyKaMii : j Kepnana-ace oht, 3a3behfctt bt o,wii pvK-t, totho KOcy 0T6iiBaeTT. — Hy y;i:'i. M0.i0,i'iTiHa! roBopn.in ,i,pyri, apvtv irprr-cycTByroiii,ie ; ria»:e n,ecapb pari,oria.icfi, hto bt ero napcTBt j;a iramejica TaKofi crr.iaiiT. (IIposo.i»:eHie 6y^erL). Bog hrani svoje pomazance. a ' r Iz Rusije. Po povoda bezbožnega i bezumnega atentata japonskega dragega, vsakemu ruskemu človeku življenja naslednika pre- fanatika na ruskega carjeviča „Nov. Vr.« piše: stola od roke fanatika, koji se je našel med blagodušnim „Danes je den gorečega sočutja k nasledniku carjeviču japonskim naseljenjem. Podrobnosti tega strašnega dogodka vseli, koji so zvedeli o strašni nevarnosti, pretivši njegovemu še niso znane, pa menda bo gotovo, da je to delo divjega življenju; danes je den molitve i zahvale Gospodu za ohrano fanatizma, sovraštva k Evropejcem, kojega žrtva postal je gospodar naslednik. Naj mu bo v tolažbo globoko i jedno-dušno sočutje, katero mu izjavlja vsa Rusija, i goreče molitve za njegovo zdravje i rešenje, katere pošilja vsa Rusija Vsevišnjemu. Vsa Rusija bo trepetno pričakovala podrobnostij o stanju njegovega zdravja i bo še z večim sočutjem sledila za njegovim vzvratom domov, pod streho njegovih svetlejših roditeljev, o bezpokojnem čuvstvu kojih nam pač ni treba govoriti. To čuvstvo je pač vsakemu preumevno, i ni moči izraziti ga z besedami. Čuvstva očeta i matere k vzljubljenemu sinu, kdo bi jih neki izrazil, kdo vzel si bi to nalogo, posebno pri tacih izključnih okolščinah, ko jih je usilila dolga razloka, ko je nesreča pripetila se tako daleko, v tuji deželi, ko ni samo nemožno uvideti skoro sina, podvrgšega se strašni nevarnosti, no ko je težavno polno i skoro zvedeti vse, kar bi želelo očetovo i materinsko srce, i kar bi vspo-kojilo i utolažilo to bolno, prebolno srce..." Ta v vseh obzirih primerni izraz globoke skrbi i žalosti o nesreči, katera je pretila ruskemu carjeviču, priredil je vaš prepokorni sluga o svojem času; pa po mnogih poslih koncem šolskega leta mu ni bilo možno odposlati ga po naznačenju. V 10. št. je »Slov. Sv." zabeležil ta strašni dogodek v predalu novic iz vsega slovanskega sveta, zabeležil ga je kratko, more biti zato, ker je pričakoval bolj obširnega poročila od kacega dopisnika svojega iz same Rusije. Ker se doslej ni oglasil nikdo iz družili vaših prijateljev, pošiljam vam, kar je vam bilo namenjeno, i sedaj, da si uže nekako pust festum, da bi nikdo ne mogel očitati nam, obrusevšim Slovencem, da smo v svojih poročilih slovanskemu listu prepustili take reči, o kojih so pisali povsod, celo neprijatelji slovanskega gibanja i življenja. Pribavljam (pristavljam) samo, da podrobnostij o atentatu na življenje carjevica, krome (razno) teh, koje ste kratko uže sami priobčili na rečenem mestu, tudi v ruskih listih ni bilo. Pač pa je ruska žurnalistika jednodušno negodovala, i. sicer negodovala silno, negodovalo je občinstvo, negodoval ji narod, negodovala je vsa pravoslavna Rusija, katera se je le križala, ko so jej brali manifest o novi veliki milosti božji k ruskemu carskemu domu i k ruskemu pravoslavnemu narodu ... Začetkom si je vsak po svojem razlagal zločinstvo: nekateri so mislili o sibirskih, političnih begunih, drugi o Poljakih, tretji o Židih, četvrti o Nemcih, dokler se splošni glas ni ostanovil (ustavil) na Kitajcih i Angležih. Poslednja slutnja našla si je svoj izraz celo v novinah. Antagonizem med Rusijo i Anglijo-Kitajem v Aziji se zares ne manjša, pač pa se od dne do dne veča. Sibirska železna proga je za vse m zmešala možgane angleškim i kitajskim trgašem. Anglija kliče si na podmogo (pomoč) ves svet, a s Kitajci igra i se miluje podobno stari kurtizanki. Ko je carjevič potoval po Indiji, so spretni politiki i domoljubi kar strmeli i majali z glavami... Menili so, da angleška zavidnost i oholost moreti pridrzniti se na veliki zločin... Pa črez Indijo mu je osoda bila mila, i nesreča ga je skoro dognala ravno tam, kjer je nikdo ni čakal. Se ve da točni i natančni kritiki se taki i jednaki razgovori ne podajajo; pa naj bi bilo to kakor koli, nekaj resnice pa se vselej skriva za podobnimi prapori, i vsi Boga hvalijo, da se je ta strašna groza predvidenja božjega zvršila tako rano, tako srečno. Tukaj je božji prst naravno pokazal tem, kojim gre, da bi bili previdni, kolikor je največ možno, da bi po daljnji Sibiriji, posebno v blizosti kitajskih mej, hranili upanje Rusije, kakor zenico oka... Da, veliko je navdušenje, s kojim sibirsko naseljenje srečava i sprejema svojega bodočega vladarja i dobrotnika; pa hudoba si nikoli ne zna pokoja ,,. ergo videant consules !.. . Božidar Tvorcov. 0 srbski narodni pojeziji nekaj. Po predavanjih Adama Mickieiricza v Parizu leta 1811. ^ Pripomenek.2) Najzanimiveja v povestnici južnih Slavjanov je dogodivščina Srbije, a posebe vladajoče njej dinastije Nemanjičev. Ta vladarska rodbina ohranjala je v onih pokrajinah od konca XII. pa vse XIII. in še v XIV. stoletje jedino to slavjansko državo ob doljnjem Podunavju nezavisno; da pač njej so se zaverjavale i mnoge sosednje dežele. Srbska nadoblast se je raztegala uže od Jadranskega morja do Grških gor in blizu do reke Dunava. ') Vorlesungen iiber slavische Literatur und Zustiinde. I. Theil. Leipzig 1849. s) Naslovi pojedinim oddelkom v tem spisu so od prevoditelja. Ali skoro navalijo azijski Turki na komaj ostalo carstvo srbsko, in države nezavisnost bila je s političnim nje bitjem vred pokopana v ljutem boju na Kosovu. Poginili so knezi in vojvode; a boljarji in svečeniki in v obče vse, kar je bilo boljšega v narodu in je grozno propast preživelo, moralo je zapustiti zemljo in zavičaj, pa je s seboj neslo vse blago in kniiževne spomenike, da vso moč in cel<5 sam spomin na narodnostno predanje. Ostalo je le preprosto ljudstvo, odsekano od svoje prošlosti, ker ni znalo čitati ter ni moglo doznati za dela svojih prednikov; a oddeljeno tudi od bodočnosti svoje, ker ni imelo več političnega življenja. Razven tega je neoporečni poraz na Kosovu tako po-tresel dušo srbskega naroda, da mu je izbrisal vse druge 27 spomine iz pameti, in vsakolika narodna pojezija njegova tožno blodi samo okolo jednega jedinega groba na Kosovem polju. Povest davnh tukajšnjih dogodkov bojnih je čudovito živa in v spominu naroda. Srbu še i danes, gredočemu po tem polju, solzi se oko, a on ti govori o tem boju, kakor da se je ovršil šele včeraj. Kosovo zavzemlje v srbski pojeziji isto mesto, katero ima v španjolskoj Xeres de la Frontera: le na nesrečo nimajo Srbi svoje Toloze. To pa velja vendar samo za višo pojezijo, za narodni epos; lirika ni prejenjala cvesti v teh pokrajinah. Srbi sestavljajo nabožne hvalnice in pesme ljubavne, da opevajo cel<5 slavna dela prednikov svojih in svoje čine; a pojezija, katera se bavi le s slavo tega ali onega plemena, te ali one obitelji, ne zaslužuje vzvišenega imena narodnega pesništva, kajti ne omenja stvarij, tičočih se niti vsega kristijanskega sveta niti vsega naroda slavjanskega. Zatorej je srbska literatura ostala samo v ljudstvu, in more se reči s Kolarjem da, ako v drugih deželah pisatelji zlagajo pesme za narod," peva na jugu Dunava narod za pesnike.3) Povestnica pa pesma junaška. ! Življenje in dela pojedinih članov iz hiše Nemanjičev vse do smrti poslednjega nje potomka, predmet so torej narodnemu pesništvu srbskemu, mnogo in raznovrstno opevana po narodnih pevcih v takozvanih junaških pesmah. No, primerjamo li ta pripovedanja narodnih pesnikov srbskih s poročili bizantskih in drugih letopiscev: nahajamo za XIV. in tudi uže koncem XIII. veka mnoge različnosti, da naravnost protuslovja med njimi. Narod si v pesmah svojih domišlja prošlost svoje zemlje dosta drugače,, nego li nam jo prikazuje povestnica. Kralji in vojskovodje imajo druga imena pri Grkih in druga pri Srbih. Gasili je težko, dotične dvojake vesti o istih činih dovesti v sklad, in katero li da je verojetneje, tudi se ne daje tako lahko določiti. I tu i tam se stvar pripoveda po svoje, pa vendar govori pravo. Pisatelji črtajo, tako rekoč, sliki samo osnovo a pesniki jo rišejo z živimi barvami. Tuji po vestni čarji uničujejo poseb-nostni značaj, ker odvajajo obče nazore od notranjih narodnih čuvstev; narod pa je ohranil le glavne lastnosti svojih junakov, povzdignil jih do idejalne veličine in izrazil v njih osebah narodne čute: pesniki ločijo povest domovine od vsake postranske misli, zožujejo s tem obzorje, a to da ga tem laglje pregledujo z umišljavo. Prilično bi se mogli tuji pi-salci srbske povestnice prispodobiti z onimi zemljepisci, kateri na zemljevidu zlasti rišejo reke in gore kake dežele; narodni pesniki pa s slikarji, kateri nam predočujejo živ prizor krajine in podobo nje obnebja 4) Na ta način je povestnica povse prešla v pojezijo, kedar posle propasti carstva v Srbiji ni bilo ne kraljev ne političnih strank in knjig. Kristijanska vera dobila je najpreje nekakšno mitologijsko obliko, iz njenih legend, čudežev in svetcev vzobrazili so pesniki nekaj Olimpu podobnega. Iz dogodivščine vzete osebe vzrasle so zatem v izmišljenem blišču. Car Dnšan 11. pr. oni otcemorec, ošabnež, okrutnik, velja za vzor slave in veličastva. Pesma ne omenja nič o njegovih zločinih v rodbini, kakor je tudi Homer zamolčal domače pregrehe Atrejičev, prepustivši to stvar poznejšim pisateljem žaloiger. V povestnici malo znani Jug Bogdan je srbskim pesnikom čestit starec, z devetimi vrlimi sinovi, kakor nekak Ajmon otec mnogih slavnih vitezov. Knez Vukašin se pokazuje premetenega politika in bojnika, nekako kot slav-janski Odisej. Kralj Lazar predstavlja dovršen primer viteza in pravega junaka ; v njem vidimo idejal tedanjih kristijanskih čuvstev. Čist, pobožen in hraber liki Godfried Boullionski, je pri tem še naravi slavjanske ter ljubi gosti, petje in sijaj, uprav tako kakor i njegov narod. Vse je v njegovi pesenski povesti čudovito: i rojstvo njegovo i proslava njegova i njegova smrt. Po ljudskem mnenju je bil 011 postranski sin carja Dušana, od žene plemenitega roda, ki je vzgojen gospo-dičič na kraljevem dvoru, oženil se s hčerjo slavnega Juga* Milico, katero mu je ta le dal, ker je tako namembo čital bil v knjigah starostavnih. Lazar je pozneje kot mučenik za svoj narod pridobil si obče veleštovanje. Pesniki ne znajo ničesar o tem, da so ga bili ujeli Turki; pa vsejednako mislijo, da je pal na bojišču, in pripovedujejo čudesa o njegovem junaštvu. 5) Da se pojedini pesenski, ulomki sestavljajoči n&rodno epopejo srbsko, zvrste v neki določen red, moralo bi se začeti s pobožno legendo o zidanju cerkve v Ravanici po carju Lazarju. Za to povestjo, ki uže daje slutiti prihodnjo nesrečo, bila bi pesma, v kateri sultan Amurat pade na Kosovo ter piše Lazarju naveščajoč mu vojno. Tu bi se moglo dodati, kako Lazar, vprašan od Bogorodice, izvoli si carstvo nebeško. Sedaj napravi Lazar v Krnševcu vsej gospodi sijajno gostbo, pri kateri se uže svadita vojvodi Miloš Obilič in Vuk Bran-kovič. Obilič gre v turški tabor, da umori Amurata. Lazar makne vojsko na Kosovo. Prva javljata o bitki — ki se različno pripoveduje — dva sokola carici Milici; a nato dospe še sluga Milutin, ves ranjen, z žalostnim glasom, kako vsled izdajstva Brankovičevega „i pogibe srbski knez Lazare, i njegova vsa izgibe vojska." Končuje pa ves epos s Kosovko devojko na bojišču, s katero pripovestjo bi se tudi završevala Srbov doba junaška.6) Po propadu srbske samostojnosti in prema koncu skup. nega junakovanja pa dogodjaji vsega naroda niso več glavni predmet pesništvu; nego ljudska domišljija si izbira kakega posamičnega moža, skuplja v njem svoja mnenja ter ga na-reja za zastopnika dotične dobe. Tako se med osebami v tem pesniškem krogu posebno iztiče Kraljevič Marko, t. j kralja Vukašina st sin. S to prečudno osebo Kraljeviča Marka predstavlja nam ») Str. 34. 35. *) Str. 181. 5) Str. 182. ") Str. 194. si. se v srbski narodni pojeziji usoda in stanje Srbov, kateri Grke črtijo, Latinov se boje a Turkom robujejo. Marko se poturči, in pesma ga opeva kot poturčenca; in zgodovinski je res ta kraljevič bil prestopil k Turkom, da pobit celo je bil v neki bitki s kristijani. Vidimo ga torej kot slavjano-muhamedovskega junaka; a to je povestnica pofcurčenih slav-janskih pokrajin, kakor Arbanije, turške Bosne itd., katerih prebivalci, dasi čislajo koran, Turkov ne morejo trpeti, in pri vsaki priliki vstajajo na padiša-ja. Sultan sam se boji Marka, pa ga bogato obdarja, in to je prispodoba razmerju med sultanom in janičarji. Marko je pozneje jadral na vstok, boril se v Egiptu, potoval po zemljah azijskih; to so pa čini slavjankih vojsk, poslanih v Malo Azijo, in čini marae-lukov, med katerimi je bilo jako mnogo Slavjanov. Tudi pesenski in bajeslovni konec tega junaka more se prilikovati dogodbam povestnice in pa bodočnosti v njem poosebljenega naroda. Kakor trde pesniki, živel jo Marko tristo let, torej blizu do začetka XVIII. veka: upravo v tem času pa je tudi izginil poslednji ostanek samostojnosti podunavskih Slavjanov, celo naslov srbskega despota je bil odpravljen.7) Vendar poleg narodne pesme Marko ni bil ubit od turške roke, umrl je odločene mu od Boga smrti, katero Srbi imenujejo staro morilko junakov. Preminil je pod jelo na neki gori blizu morja, in menih Vasilij je pokopal truplo mu v Hilandaru na gori Atoški. Druge priče pa trde, da Marko živi še dandanašnji ter se še prikaže kedaj. Povse tako je tudi z narodnostjo Srbov, ona je obmrla ali bolje zaspala v gorah. Ko je bilo srbsko carstvo uničeno v ravninah, zatekle so se povestniške in pesniške tradicije onih srbskih krajev k Črnogorcem in prebivalcem nekaterih strani j primorskih.8) Narodna pcsma srbska še peva tudi o grškem cesarstvu in o deželah Latinov. Pa tudi tukaj se pojezija razločuje od povestnice v marsičem. ') Str. 216. 225. si. 8) Str. 227. Pesniki ne poznajo cesarstva grškega kot takega; oni znajo le za carja, kateri se jim kaže osebo častito, modro. O vitezih grških ne govore, nego se pečajo samo z grškim verstvom. Grška kot cerkev se dostakrat pojavlja v srbski pesmi. Atoška ali Sveta gora, sredi oblasti turške, posvečen je kraj, kakor n. pr. Delfi ali Lezbos slavjanske Grecije. Ta predel, v katerem žive sami menihi — kakih 6000 njih — ima mnogo cerkev in samostanov, katerih so več pozidali srbski vladarji, čuvali jih in branili, ter so nekateri tudi v njih umrli kot redovniki. Zapadni svet mislijo si Srbi kot torišče romatiških dogodkov in viteštva; kajti kristijanski duh junaški, ki ga tako obilo nahajajo v svoj povestnici, nehote jih spominja Latinov. Gotovo se je zapadni vpliv na Slavjane pokazal za njih bojev s Turki; provzročili so jih bili tedaj križarji razbijajoči na potu skoz njihove dežele. Prva križarska vojska je šla skoz Srbijo, in nemški vojvode so spotoma privzeli za boj proti nevernikom slavjanske prebivalce. Slavjani so kazali sočutje za vojake križarje, akopram so se spoprijemali njihovi gorjani v posamičnih bitkah z neurejenimi tolpami evropskih vojsk. V dobi pa, o kateri tu govorimo, ni bilo videti v teh krajih nikakih takih oboroženih vojakov na prehodu, in nazori Srbov so se povse izpremenili. Preje se jim je zapad predočeval v cesarjih in vitezih frankovskih ; sedaj so postale Slavjanom Benetke predstaviteljica bogatstva, umetnostij in moči zapadnih dežel. Benetke so jim država bojevita; dože vlada v njih. Njegovi sinovi, bratje in vsi sorodniki so za nje najimenitneje osobe. Dože ima zmerom neizmerno blago, drži si veliko brodovje in mnogobrojne vojske za plačo, služijo mu celo polki, nabrani iz Slavjanov. O vsem tem nam pripoveduje dolga pesma: »Ženitba Mak-sima Canojeviča", sina srbskega kneza na Žabljaku, s hčerjo beneškega dožeja, kakor tudi o raznih nesrečah, ki jih je provzročilo tako petje.9) __(Konec pride.) ') Str. 236. 237, Dodatek k „Pismu uredniku". Moje odkrito pismo k uredniku tega lista1) dobilo je dva odgovora, ki sta mi jednako draga, pa imata razno ceno. Odgovoru mojih somišljenikov, ki se zaključuje v nekoliko pismih, jedno cel<5 iz Rusije, pa ne od Slovenca — ne pri-dajem velikega pomena, kajti inače ni moglo biti. Veliko draži mi je odgovor, ki sem ga dobil z dveh drugih stranij, to je, od glašatajev dveh slovenskih strank, kajti ta odgovor je polno priznanje vsega, kar sem razlagal v svojem »odkritem pismu" in zaključuje se v polnem molčanju. To molčanje, ki ni karakteristična črta ni jedne ni druge stranke v njiju vzajemnem odnošenju, pomenja popolno kapitulacijo, ') Glej 6. št. „81. Sveta" t. 1. Op. ur. popolno nevzmožnost protivorečiti mi. Istina bila je torej povedana v svojej najpopolnejšej obliki, ki ne dovoljuje nobenega objasnjenja, nobenega napada. Celo ljudje, ki se borijo z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi, možnimi in nemožnimi sredstvi, občutili so se pred to absolutno ist;no brez vsakega orožja. To molčanje dokazuje, da, ako , Slovenija" vedno še ni zjedinjena, in ako je celo zdaj bolj razjedinjena, nego kedar koli si bodi poprej, vendar ona ni še popolnoma izgubljena, kajti v jednej ali drugej obliki ima istina k njej vendar še dostop. Sledovateljno (dosledno), ostalo bi tudi meni le jedno: molčati. Da pa narušujem to molčanje, k temu me sili oči- tanje, da-si jako skromno, jednega iz svojih Ljubljanskih prijateljev, da sem zadel tudi »liberalno stranko", katera, češ, pričakovala bi tega najmanj od mene. To me sili, da razvijam svoje misli dalje in da na osnovanju točnih dat napravim karakteristiko strank, ki v sedanji čas, vsaka po svojem, želi osrečiti i sebe i mili slovenski narod. Jaz sam bi najraji Slovencev ne delil na stranke, kajti vsi vkupe, nerazdeljeni, so le „eine imaginare Grosse". No kakor otroci v vsem posnemajo velike ljudi, tako tudi majhni narodci bego ali teko za velikimi narodi in se drobe na razne stranke in frakcije, ne da bi najprej mislili o tem, da bi rasli v modrosti in kulturi in bi tako dostojno zavjemali skromno mesto, ki jim ga je odločila božja previdnost. Tako so se tudi Slovenci razbili na konservativno in na liberalno stranko. Prva se zove še klerikalna, druga pa narodna.2) No vsa ta imena rabijo se ne v pravem njih pomenu. Tako klerikalna stranka v sebi ne zaključuje, razen kanonične obleke večine svojih pristašev, čisto ničesar, kar bi spominjalo na klerika, človeka, ki ima poklic svojim čistim in nravstvenim življenjem in pedantičnim izpolnjevanjem vseh božjih in cerkvenih zapovedij služiti primerom nam grešnim posvetnjakom. Zakaj si prisvaja zvanje konservativne, meni tudi ni umevno; ako ne konservuje zelenega graha in pariških kornišonov, ne vem, kaj ona konservuje, ko s takim estrve-njenjem zametava in izpečava na debelo in drobno najstarše in najsvetejše pravice slovenskega naroda. Tudi mi ni umevno, zakaj se liberali zovejo za narodno stranko; niti liberalizem ni proizšel iz bistva slovenskega naroda, nego je importo-vano nemško zeljišče, niti narod jih ni izbral za svojo stranko, kar vsaj nekoliko dokazujejo poslednje volitve v Dunajski parlament. Slovenski liberali niso tovarišči ni srbskim liberalom, kajti k tem pripada kot jeden iz najvidnejših členov sam mitropolit Mihail, človek v najvišej stopinji pobožni in goreči zaščitnik vere svojih pradedov. Tudi se ne dajo primerjati slovenski liberalci z angleškimi; vsaj moža, ki bi mogel podati roko Gladstonu, oni v svoji sredi nimajo. Slovenski liberalizem je zmes slovenskega narodnega duha z nemškim verskim ravnodušjem, da-si oni ne. priznavajo tega, odkar so jim spodletele prve poskušnje pred dobrimi 15 leti. Slovenski narod je udan veri sploh, t. j. udan bi bil vsakemu veroizpovedanjn; religijozno njegovo čuvstvo dokazuje, da je ta narod dober, neizprijen in da bi zavzemal častno mesto med drugimi slavjanskimi plemeni, ko bi imel voditelja, ki bi ga umeli ali hoteli umeti. Religijoznost slovenskega naroda dokazuje najbolje fakt, da ga celo nedostojni služitelji vere, ki to vero kompromitujejo in sramote na vsakem koraku, in katerih število se je poslednja leta jako umnožilo, ne mogo zbiti z nog. No v vsakem slučaju liberalna stranka glede naroda na svojej vesti nima nobenega greha. Ona morda naroda ne razumeva prav, no s pastirskimi listi, dopisi v židovsko-nemške novine, z denuncijacijami vsakega roda dozdaj ona -) Na Kranjskem sedaj: „narodno-napredna". Op. ar. ni blatila ni naroda, ni sebe; konservativna stranka pa ima davno vse te grehe na svojej duši. Slovenski narod, ko bi on vse to mogel in umel ceniti, nima nobenega povoda, ne spoštovati liberalno stranko ali spoštovati konservativno. Ravno tako je povedenje liberalne stranke skromno, prilično, pisava zmerna, dočim je slog nasprotne stranke ulično razuzdan, ton — neotesanih dvornikov; to so oni ljudje, katere bi Ščedrin, ko bi jih poznal, uvrstil med one, katere je zval »razbojniki pera, mošenniki pečati". Glede »vere", te svetinje slovenskega naroda, imati obe stranki razne pojme. Liberalna stranka je preverjena, da vera v p litiki nima značenja, kajti resnično je, da bi ga ne smela imeti No dokler ste posvetna in duhovna oblast zvezani tako tesno, da se duhovna ne more ganiti brez posvetne, treba je vero jemati v poštev. Mi vidimo, da ima politika vpliv na vsa dejanja više duhovne oblasti, ki zato postopa, očividno, nelogično in nepravično in na ljubo državam na jednem mestu z največo gotovnOstjo daje to, kar na drugem mestu preganja z največo brezobzirnostjo in krutostjo po svojih podčinjenih organih. Glede »vere" ravno tako slovenski liberalci nimajo na duši greha, ki bi škodil narodu. Oni naroda ne odvračajo od nje, in ako to tvrdijo konservativci, to odlično znajo, da temu protivorečijo fakti, in da oni greše mala fide. Pač pa imajo konservativci glede vere grehov mnogo množestvo na svojej duši; naj tisti iz njih, ki more dokazati, da ga je vodila vselej v njegovih javnih postopkih, to je, v strankarske) borbi, ljubezen k bližnjemu, da je govoril vselej to, kar je mislil, da je tvrdil to, kar je videl in čital s svojimi očmi — naj tak pravednik vzdigne kamen in ga vrže v me. Liberalci imajo glede vere morda negativne grehe na duši, konservativci pa gotovo pozitivne, mnogokratne in krajno gnjusne. Oni znajo „zakon in preroke" od besede do besede; no zgodovina Cerkve uči, da so se k Spasitelju zbirali grešniki in mitarji; knjižniki in farizeji pa, ki so v jedno grlo kričali, da je „vera v nevarnosti", križali so Spasitelja, da-si on ni prišel odpravit zakon in proroke, no potvrdit jih. Slovenski liberalci so, po priznanju konservativcev, »mladi*; lehko jih torej osveti luč spoznanja. Konservativci pa so »stari", za-kosteneli grešniki, ki se ne ozirajo ni na pravo ni na levo, ni vniz ni vvrh, no na same sebe in v svojej kristalizovanej strasti ne pomnijo, ali, najbrže ne verujejo, da bodo za vsako »odveč besedo" dajali odgovor. Oni so otci liberalov; ko bi oni z vero postopali inače, ne rodili bi se liberali. Svojimi brezvernimi postopki diskreditovali so vero v očeh mislečih ljudij, inde liberalizem slovenski. Konservativci so sedaj brez dvombe »gospodje položaja". Narod jim zaupa, »vera" jim je pomagala nedavno tje, kjer pada nebeška mana v podobi desetgoldinarskih dijet v njih žepe. Ta mana tvori čudeže in daje se, kakor nekdaj izvoljenemu narodu židovskemu samo zato, ker je bil izvoljen, tudi sedaj samo zato, ker so gospodje izvoljeni. Delati za njo ni treba iz dveh vzrokov: narod prvič je vselej zadovoljen, da le sliši samobvalstvo na volilnih shodih, vlada pa delati ne daje. Brezdelnost pa, pri dobrej piči, slabo vpliva na organizem: jednemu razduje lice, da je kakor popotnik na sv. treh kraljev dan, drugega pa izsuši v maka-ronijevo piščalko; narodu pa je tako „treba mož, ubogemu, zatiranemu, milemu narodu". Naslednja resnična dogodba, slučivša se nedavno, je točna alegorija slovenskih konservativcev, ki vrše sedaj osode slovenskega naroda. Rabin v Berdičevi prazdnoval je 25 letnico svoje službe. Njegovi „verni", berdičevski židovi, hoteli so k temu svečanemu dnevu dokazati, kako iskreno ljubijo in kako globoko spoštujejo svojega učitelja in pastirja. Ves židovski kahal se je zbral, in sovetovali so se, kak dar naj bi dali rabinu, da bi ga osrečili v ta dan, in da bi jih ne pozabil on nikoli. »Vino veseli človeka, vina mu podarimo", sklenili so naposled. Da bi pa rabin s svojimi očmi videl ljubezen in spoštovanje vsakega svojega Zida posebe, določili so, da kupijo velik sod, postavijo ga k rabinu, in vsak Žid posebe naj prinese čotaro vina in ga vlije v sod in pri tem čestita rabinu. Tako bode rabin znal, koliko vina je prinesel kdo, kdo ga je prinesel in da ga je prinesel, in ginjen bo tem bolj. Pritrkljali ali pritačali so sod, poklicali rabina in začeli po vrsti vlivati iz čotar v sod: vlije, čestita in gre; vlije, čestita in gre, tako od prvega do poslednjega. Rabin je ginjen do solz! Odvrne pipo in si natoči v kozarec, pokuša: — voda! Nahje drug kozarec: — voda! Pokliče ženo svojo Rohlo, da jej pokusiti: — voda! »Aj waj, ra-ines vvossar"! Čudo! čisto čudo! in to čudo je Ellochim otvoril ravno danes, v ta svečeni dan v kazen za kak velikanski greh, toži rabin. V resnici pa je bila stvar naslednja: vsak Zid si je mislil za-se: »Ako vlijem v sod jedno čotaro vode, namesto vina, rabin te-le čotare vode, zmešane s sto čotarami vina, ne more zapaziti". Nesreča pa je bila to, da je ravno ta misel prišla v glavo vsakemu Židu posebe, in vsak je dumal (mislil) za-se, kako je naplahtal rabina .in druge Žide, ki stoje okolo njega s svojimi čotarami. Tako je rabin od vsakega Žida dobil znak ljubezni in spoštovanja, vsak Žid pa je dal rabinu vode, vino pa je sebi ostavil. Rabin — slovenski narod; sod Dunajska govorilnica. Kdo pa so Židovi? Kdo narodu vliva vodo v sod in mu tvrdi, da mu vliva vina? Ali bode narod večno mislil in veroval, da je to — čudo ? Razbila se je tudi slovenska literatura na dotične stranke; vsi pišejo na vse kriplje, pa vendar imamo le »gazet mnogo, knigi ni odnoj". Organi konservativcev imajo nekoliko prospektov, kla-vijatur, pedalov in registrov, igrajo vsi „unisono" ali pa „solo", vselej allegro in fortissimo in vselej jedno in isto „vižo" („vera je v nevarnosti") v raznih varijacijah. Mehove goni goriški doktor bogoslovja, ravno tisti, ki schisinatikov ne more ločiti od heretikov: on daje vsem vkup in vsakemu posebe sapo ali pa jo zapira in na pamet ve, koliko je zato ali ono varicijo glavne „viže" treba sape. Organi so oklejeni z anatemati slovenskih pisateljev, prokletji liberalcev, „carte blanchami" Belzebubu glede liberalcev in raznimi historičnimi pomotami; tako n. pr. objavljenje, da je „Slov. Svet" pod-gotavljal Poddrago dve leti prej, nego je začel izhajati itd. Ker mehogon oslabeva na rokah in na nogah, željno pričakuje dviženja vode betsajidske kopeli v Ljubljani, ki mu daje perijodično nove sile, in vrhu tega še premije za druge namene. Imajo svoja glasila tudi liberali, no napeve svojih pesmij často (pogostoma) izmenjavajo in delajo transkripcije tujih napevov s sposobnostjo muziknlnega diletanta. Originalnih kompozicij uže davno ni, tempo pa se ravna po raznih okoliščinah. Pesmi so sestavljene večidel v moll-akordih in se sučejo med piuforte in pianissimo; zato jih slišijo le bližnji slušatelji, k bolj oddaljenim pa se donašajo le zvoki konservativnih orgelj. Vsa ta liberalna godba je ,musique a dormir debout" brez vsake »ferve" in brez vsakega efekta. Iz vsake note gleda strah, da bi ne odleteli slušatelji, ki so, po mnenju kolovodij te stranke, popolnoma zavisni od klerikalov: dokler ti hote, in kolikor ti hote, češ, dotle in toliko naročnikov bode. Dočim vidimo v konservativne] stranki eminentno pojavljenje duha tovariščestva, dočim tam specifično „verski" organi direktno ali indirektno stoje kakor jeden mož celo za zaščito pornografičnih izsledovanij na po-dobje traktata »o spolnej ljubezni", pljujočega v lice javnej nravstvenosti, vidimo v drugem taboru pečalno (tužno) jav-ljenje, da urednik tega ali drugega lista mora sam sestavljati pohvalne recenzije svojemu listu in jih s ponižno prošnjo pošiljati svojim liberalnim kolegam, ki jih čitatelju podajo kot svoje recenzije. Nedavno sem imel srečo dobiti eksem-plarček takega samohvalstva, napisan z dobro znano mi roko v slogu z jedne strani Cicerona, z druge pa naravnost spo-minjajoč na apostola Pavla Priložen je k zbirki mojih avtografov, kot demonstratio od oculos, da se ,,dobro blago samo hvali" — in celo ,in verfuhrend srboner Form". Tak6 vidimo v konservativnej stranki mnogo črt, katere v liberalnej pogrešamo; glavno dostojinstvo njeno je disciplina in energija, spremenivša se uže v frivolnost; večno se dviže vse, večno snuje semtertje, upotrebujejo stara sredstva in iščejo nova; z obetan jem denarnih nagrad, dasi dovolj suhih, začeli so agitacijo celo med slovensko mladino. Bog da, tudi na to limanico kdo sede! Mladino pridobiti za-se, to je res važna pridobitev; škoda da so oni ženske tako nastrašili, in da jih odvračajo od sebe z raznimi umazanimi podlistki in pornografičnimi traktati, pri čitanju katerih oni lokavo napol zamiže na jednem očesu, in se tolkajo pod mizo. ponavljaje, da »nitimur in vetitum semper cupimusque negata". S krasnorečjem, dostojnim boljše reči, razhvaljujejo urno proizvode svojih amis-cochonov in pišejo jim mnogoštevilne zaupnice jia raznih quasi-konferencijah, kjer se med drugim obligatno ponavlja zdravica onemu učenemu bogoslovu, ki jim je razodel o pravem času, da, ako se uvede grški obred, to po kanoničnem postanovljenju oni vsi, začenši od „očeta" kuče-gazde doli do najmlajšega ,,borca za vero" ostanejo v nekem odnošaju in statu quo ante, ali, kakor bi rekla ga-dalka na kartah: pri svojem interesu, ki bi bil v tem slučaju po našem mnenju „pikovi". (Hinc illae lacrimae). Kaka stranka, konservativna ali liberalna, ima bodočnost na Slovenskem, o tem se zdaj soditi ne da; gotovo pa je, da sedanje je v rokah prve. Da pa ni jedna, ni druga, ako ostane vsa, kakor je, ne prinese slovenskemu narodu mnogo koristij, ker ni jedna iz njiju ne stoji na čisto narodne'} podlagi, in da ni jedna iz njiju ne pribori narodu njegovih pravic, to je več kot gotovo. Ko človek pogleda na Slovensko s ptičje perspektive, vidi tam popolnoma drugo podobo nego n. pr. ob času slovenskih taborov. Da-si ti časi niso tako daleč, zdi se nam vendar, da so to „dela davno minuvših dnej, predanja starini glubokoj". Takrat ni bilo ni klerikalcev ni liberalcev, ni „starihni „mladih", bili so le — Slovenci. Program takratnih dejateljev slovenskega naroda nam je izvesten še vsem: zjedinjena Slovenija in pridobitev pravic slovenskega naroda. Zjedinjena Slovenija bila je od točke do točke to, kar zdaj zovemo narodna avtonomija. Le jedna historična pravica ni se takrat poudarjala, namreč pravica naša k cerkvi naših pradedov. Ni se poudarjalo, ker ni bilo potrebe. Takrat bili so vsi Slovenci svetskega in duhovnega stanu — jedno celo. Pozneje je greh nekaterih služiteljev vere spočel liberalno stranko, katera lehko reče: v grehu me je spočela moja mati. Vera se je kompromitovala in diskreditovala, zato je v Slovenijo našel vhod nemški religijozni indiferen-tizem, ki je nahajal piščo v vedno rastočih protivorečjih med besedo in delom verskih manijakov, katere je rodila posebna, sedaj v obče znana politika. Delovali so v tej rodečej se klerikalnej stranki tudi »Strehmajerjevi groši", sramota, kakoršne liberalna slovenska stranka nima v svojej historiji. No kako omrženje, kako složno obsodbo teh grošev vidimo takrat na strani duhovnega in svetnega stanu! Ljudje, sinovi slovenskega preprostega naroda, ljudje vsecelo izvrstno preskrbljeni, ljudje, ki so govorili o sebi »ne bčere ne sina po meni ne bo", stegovali so roko proti liberalnemu Strehma-jerju in peli v vseuslišanje: »Podaj Gospod"! Posledujoči časi rodili so mnogo vsake vrste »grošev", rodili so liste, subsidovane to z jednega, ta z drugega, sovražnega narodu vira, v jednej ali v drugej obliki. Svečeniki so se podjarmili tujemu vplivu dobrovoljno ali nasilno, večidel pa dobrovoljno in le nemnogi so ostali zvesti veri in slovenskemu duhu. Nasilno podjarmljene in trpeče vsaka preganjanja zaradi zvestobe pravilom krščanskega življenja in ljubezni k rodu ima osvoboditi cirilometodijevska, narodna avtonomna cerkev. Taborski program moral se je razširiti, njegove točke vse objaviti glasno vsemu slovenskemu svetu. Da žive zdaj hrabri borci za svobodo naroda, za nezavisnost in čast njgovih stanov, najbolj pa stanu najlepšega, najvažnejšega, to stali bi ko jeden mož za staro cerkev, in na njih strani bili bi vsi, ne izgubivši človeško dostojinstvo svečeniki. No ucelili so iz taborskih časov še nekateri možje, katere bi sedanji voditelji Bleiweis, Toman, Zamik, Razlag in drugi spoznali za »plot ot ploti svojega", ko bi vstali iz groba; sami pa bi, vsaj ne per acclamationem, ne bili sprejeti ni v jedno, ni v drugo iz osrečujočih sedaj slovenski narod dveh strank. Dokaz imamo pred očmi: ucelevši iz onih časov narodni junak položenje »ad acta", in ne ostaje mu drugega, nego odpraviti se v svoje štajerske vinograde in vzdihovati: „o nationem venalem et mature perituram, si emptorem invenerit". Programa starih Slovencev, Slovencev taborskih časov, ni v delih ni v celem nima ni klerikalna ni liberalna stranka, ako ima sploh ta ali druga kak jasen, določen program. Staremu programu ostala je zvesta peščica massreglovanih in prognanih v nepristopne hribe svečenikov in nekaj svetskih, popolnoma nezavisnih in ne iščočih »svoja si" svetskih ljudij, ki s prvimi žive v idealnej slogi, kot pravi sinovi naroda. Jedva se je pojavila na svet božji peščica teh ljudij in zagovorila o starodavnih, božjih in človeških pravicah slovenskega naroda v njih polnej celosti, ko se je uže pokazalo, da je našla energičen odpor in solidarno borbo obeli strank proti sebi. Obe ste uvideli, da ona, kot prava narodna, ko čista »stranka prava", ima in mora imeti široko bodočnost med narodom, kedar ta narod vrže mreno z očij. In tako je klerikalna stranka objavila javno in tajno vojno stranki »cirilometodijevcev", izobražaje ali opisujoč jo narodu kot stranko, želečo pehniti narod v luterstvo, grško krivo-verije (sic!) in celč v poganstvo! Vidno je, da je slovenski preprosti narod še jako temen, da se mu trije, ko nebo in zemlja daleki drug od drugega pojmi, mogo navezovati kot eden in isti pojem. »Vlast imajočim" pa klerikalna stranka riše ljudi s starim narodnim programom kot rusofile kot ljudi dobivajoče »rublje" izza meje, in to govori stranka, ki je z nenasitno pogrešnostjo lovila Strehmajerjeve groše! Predpolaga se, da slovenski narod nima nobenega spomina, in da se on zadovolji s takimi absurdnimi tvrditvami, kakor patroni klerikalne stranke, katerim ona izkazuje lakejske usluge. Liberalci pa delajo inače, kajti treba je obstreljati staro narodno stranko na korist slovenskega naroda z vseh pozicij. Tako je muto consensu sklenil sinedrijon klerikalno-liberalni: liberalci hočejo ubiti »cirilometodijevce" s prezi-ralnem ignorovanjem na sceni, za sceno pa z malenkostnimi intrižkami, dohajajočih do osobnega prezrenja,..... . . . . 1) vrhogledstva in fiktivnih faktorskih računov za usluge, ki so se delale le zato, da bi svojej stranki pokazali prilično lice, in ki so skromnemu glasilu cirilometodijevcev potrebna kakor psu peta noga. Za to pa se brezplačno tiskajo recenz;je, ki jili redakcije drugih listov pišejo same o svojem blaga in pošiljajo s ponižno prošnjo o uvrstiti v redakcijskem oddelu. Nedavno mi je slučajno, ali morda in ') Tu smo izpustili epitheta omantia, dasi smo slišali jih tudi od druge strani in so po našem opravičeni. Op. ur. ne slučajno popala v roke taka samohvalna recenzija, pisana zares ,in verfiihrend schoner Form", kakor da se hoče reči: ti tiskaj in slovi za literaturnega kritika in za človeka, ki res kaj čita, samo denarjev ne jemlji. Roka roko umiva: tebi slava, meni denarje. Sic vos non vobis vellera fertis oves! Tako vidimo na Slovenskem tretjo stranko, ki pa ob-staje le teoretično, ako se sodi po tem, da se ne poganja za poslanske sedeže, ki v sedanji čas ne dajo in ne mogo dati ničesar narodu. S točke zrenja vidnih dveh strank je imenovana oži-vevša in po idejah okrepljena nekdanja stranka, krajna njima obema, krajno opasna, in zato se vlečete obe iz žil ven, da bi ugonobili njeno skromno glasilo, jedna z jednimi, druga z drugimi sredstvi. To solidarno stremljenje popolnoma karak-terizuje nravstveni objem in pravo ceno obeh: more žiti klerikalna stranka, more žiti liberalna, no nekdanjo stranko treba je pokopati „a tout prix". Ljudje, ki ne mogo v teku tolikih let ničesar doseč;, žele žeti lavorike vsaj v tej de-struktivnej raboti in v njej si podajo roko v vzajemno delovanje. „Oh le naprej, pa le naprej, dokler je še vetra kej". Samo da — apres nous le deluge! Kdor si obeta inače, temu dokaže bodočnost, da je „glup i tup", slep in gluh. Roščin. Ruske drobtinice. Ct. sdpy no KiiTKi, roaoMV p_vGaxa. V 138 „Mock. Biji". t. 1. trdi samarski dopisnik, da v poljskem društvu so brez sumnje neprijateljska čuvstva proti Rusiji, da jo pa le fantazija poljskih noviu, če govore, da so Rusi Poljakom neprijateljski. Dopisnik navaja fakte: v Varšavi Poljaki Ruse oblivajo z žvepleno kisloto, če obiskujejo svoje nisko gledišče, v Sa-mari pa Rusi mnogoštevilni obiskujejo poljski koncert, dohod od katerega gre na to, da se uredi katoliško pokopališče. V isti št. pa govori drug dopisnik (iz Londona) o pomenu poljske ustave od 1. maja 1891. „da je le uzakonila brezmejno gospodstvo poljske szlachte in utrdila oligarhijo v kraju. Narodu ta ustava ni dala pravic: ostalo je torej vse po starem, le samovolja szlahte da je bila uzakonjena". A 1. 1861. navel je Przeglad Powszechny mnenje lorda Broughama o tej ustavi, „da je najsla-beja in najzadnja iz vseh ustav". Vrla braniteljica ruskih in slovanskih interesov, Olga Novi-kova, oglasila se je o židovskem vprašanju v Rusiji. Pobija tu ne- sramne laži, katere trosijo dobro plačani »prijatelji Židov". Ona j gotovo vplivala tudi na Gladstona, da je sovetoval svojim Angliča-nom, da naj pazijo v tem rusko-židovskem vprašanju, da jih ne bodo vodili za nos, da treba dobro preudariti, je-li res, kar se piše, ter je nazadnje odobril namen, da se Zidje selč v Palestino. A to bi gotovo dobro bilo za nje in za nas, da bi tu brezdomovinski, brez sumnje daroviti narod nazadnje dobil svojo — domovino in bi mogel pokazati, kaj more on sam na kulturnem polju V In to bi bilo gotovo tudi zanj dobro. Zanimivo pa je, da tudi velika braniteljica Židov, »Times", v uvodnem članku od 10. dec. 1890 pravi, „da Židje v Angliji niso bolj priljubljeni, nego v kateri koli drugi deželi". ' Izvoz ruskega žita je bil od 1. 1884-1889 precej nejednak: največ (500 mil. pudov) so ga izvozili od 1. okt. 1887, 31 sept. 1888, najmenj pa (247 mil. pudov) od 1. okt. 1885, 31 sept. 1886. C. Ogled po slovanskem svetu. a) Slovenske dežele. Cirilo-metodijski dar. Načelništvi Tržaške ženske in moške poddružnice družbe sv. Cirila in Metoda ste Slovence vseh stanov in razlik s posebnim pozivom, priobčenim najprej v »Edinosti", povabili, da bi v dan sv. Cirila in Metoda, odločili dar slovenski šolski družbi sv. Cirila in Metoda, ter de bi v tem posnemali Čehoslovane, ki takisto v dan sv. Vaclava žrtvujejo darove svoji Osrednji šolski Matici. Poziv, tudi in posebno širšemu narodu namenjen, pravi: Sveta brata sta hotela našim prednikom podati ono veliko bla-ženstvo, katero je prinesel Božji sin vsem narodom na svet. To pa sta hotela doseči s tem, da sta jih učila spoznavati pravega Boga ter ga moliti in slaviti v istem jeziku, ki jim je bil od Boga dan, to je v njih maternem jeziku! Dala sta jim krščansko vero ter povzdignila njih jezik v število kulturnih jezikov, puslužujoč se staroslovenščine v vseh cerkvenih obredih. Po vsej pravici slave torej slovanski narodi sv. Ci- rila in Metoda kot svoja narodna svetnika in največa dobrotnika. Ideje, katere sta sveta brata pred tisoč leti širila med našimi pradedi, so tudi nam, poznim njih potomcem, isto tako svete, kakor njim; mi Slovenci pa se moramo še danes, po tolikih stoletjih z vsemi svojimi silami boriti, da si ohranimo duševno dedščino po naših blagovestnikih: svojo cerkev in narodni jezik! Vstvarili smo si v ta namen družbo sv. Cirila in Metoda; ona je nadaljevanje kulturnega dela svetih bratov. Priporočamo torej vsem rodoljubom, društvom in denarnim zavodom in bogatejšim občinam, da odločijo naši družbi cirilo-metodijski dar ter ga pod tem naslovom pošljejo poddružnicam ali glavnemu vodstui v Ljubljano, Ta lepi in primerni poziv našel je in gotovo še najde zaželeni odziv. Mnogo rodoljubov je v dan sv. Cirila in Metoda v naznačeni namen odposlalo cirilo-metodijski dar. Običajen bodi odslej dan sv. Cirila in Metoda, običajni dan narodnega požrtvovanja, naj bode posvečen cirilo-metodij-skemu darovanju! Sv. Cirilu in Metodu na čast so v predvečer njunega praznika Slovenci zažigali kresove, prirejali svečanosti in slovesnosti jednako, kakor drugi Slovani, sosebno tudi Hrvati in Čehoslovani. Na Koroškem je gorelo isti večer nad 200 kresov, kar kaže, da se narod prebuja in zaveda bolj in bolj. Nemški Schulverein, ki je letos zboroval v Celovcu, potem tudi proti koroškim Slovencem zasnovana »Siidrnark", nestrpnost nemških liberalcev na Koroškem, ki ne dovoljujejo niti slovenskih spisov na Celovški magistrat, hujskanje priseljenih nemških tujcev, vzbuja koroške Slovence še posebe. Dr. Jan Peter Jordan, slavni lužiški Srb in pisatelj, je umrl na Dunaju v 74. letu življenja. On spada med prvake „noweho Serbstwa". Pisal je uže kot dijak v „Ost u. "VVestS nabiral je srbske narodne pesmi, katerih je nekoliko izdal 1. 1841 pod imenom »"VVičazec Petr." Priobčil je tudi »Grammatik der wendisch-serbischen Sprache in der Ober-lausitz". Pisal in zakladal je razne časopise in knjige. b) Ostali slovanski svet. Trojna zveza ali tako zvana „zveza miru" se je sedaj ponovila za 6 let. V pogodbah so neki spremembe samo v formalnostih, v bistvenosti pa je ostalo pri starem. Razni pojavi in razne izjave kažejo, da hoče z ligo miru soglasno postopati tudi Anglija. Nemški cesar je ravno sedaj na An gleškem, kjer ga proslavljajo posebe. Na Italijanskem je velik del naroda proti obnovitvi zveze srednjeevropskih velevlastij. Celo stranke v državni zbornici na „Monte Citorio" v Rimu so se sprle tako, da so si trgali obleko in se tepli do prelitja krvi v zbornici sami. Nemčiji je pa posebno do tega, da ostane Italija v dosedanji zvezi, in sosebno, da se ne združi s Francijo. Vsled ponovitve lige miru boje se, da bi se tudi formalno ne zavezali Francija in Rusija. Angleške velike vojne ladije so bile prišle v luke avstrijske v Trst, Reko, Pulje; odplule so potem v Benetke. Tu in tam so kazale, da je Angliji za soglasno postopanje s trojnozvezo. Nasprotno pripluje pa tudi francosko brodovje v baltiško morje, kjer se bodo vršile zdravice in odzdravice med tem in ruskim brodovjem. V Avstro-Ogerski so vesele obnovitve trojne zveze gospodovalne stranke, namreč madjarska, poljska in nemško-liberalna. Te stranke hočejo zadušiti vsak nasproten glas in vidijo rajše, da se prikriva resnica in širi hinavstvo. V tem pogledu so se okužile celo slovanske stranke v državnem zboru, tudi če preziramo Poljake. Poljska frakcija je dospela letos na vrhunec, [s katerega je brezobzirno razkrila svoje protislovansko mišljenje. Kako pa so potuhnene druge slovanske stranke, razvidno je iz tega, kak6 so postopale proti državnemu poslancu dr. Vašatemu, ki jedini je imel pogum, stvarno in mirno kritikovati sedanjo zunanjo politiko. Celo Mladočehi so se izjavili, da dr. Vašaty je govoril sam za se. Najžalostneje je pa to, da se gospodovalne stranke vedejo takd, kakor da bi bilo vse to, kar odobrujejo one, vzvišeno nad vsako kritiko, in da je svet, ki ugaja njim, najboljši. Leibnitz, ako bi vedel za tako postopanje in vedenje, bi od veselja poskakoval, da je dobil njegov znani argument pri avstrijskih politiških strankah zopet popolno veljavo. Drugi, ki se ne morejo vjemati s stanjem stvarij, menijo, da bodočnost razkrije, koliko je vredno to, kar je sedaj »najboljše". Aleksander, mladi kralj srbski, odide ta mesec s spremstvom v Petrograd obiskat carja in carsko obitelj. Car je njegov kum. Kralj se vrne menda preko Dunaja. — Slovanskim nasprotnikom se ve da tudi to ni po misli, da mladi kralj odpotuje najprej v Rusijo. „C/iaBflaHCKifl M3BtcTifl" v 24. številu tega leta pišejo a) o našem listu naslednje:— »Slovanski Svetil, acypHa.it. r. 'I'p. IloAropuirica noMajit Ha cboest. crpaHiinavi, noMkm;aTL caoBHHCKia CTaTLii, HaneHaTaHHHS KiipiuJinneio Ha hhcto pvcckomt H3HKt. pekomehsvcmt, cbohmt. hhtatejiflmt 3to ohchb HHTepecHoe ir xopomee ni^ame; b) o našem poskusu: »npimkHeHifl Kiipiu.mnu bt> CJiOBeHCKOMt mu hi" pa to le : »IIprakneHeme 9to bum.ro oieHB yaaiHO h bt, no.TB3y cjiOBeiicKaro H3BiKa". Književnost. „Petar Krešmir IVPesem iz hrvaške prošlosti. Zložil Franjo Sudarevič. Osiek. Tiskara Pfeiffera C. 25 kr. Patenj kniliij plodu bdsnieJci/ch. Vybor z novoveke poesie češke. Uspofadal a literarne-historiekymi dati opa-tril Fraut. Bily. Sešit. 1. Cena 20 kr. V Telči. Nakladem českeho knihkupectvf Emila Šolce. 1891. To je novo podjetje, katero hoče priobčiti najdraže tvorbe novovekih pesnikov čeških, pri čemur se bode gledalo najbolj na tvorbe epiške. Ta cvetnik bode razdeljen na pet dob: na dobo priprave in prvih poskusov do (1. 1820), 2. na domoljubno pesniško šolo (do 1. 1855), 3. na dobo novih gibanj in oblik, 7. na dobo epigonov (poslednje desefetje). Peta knjiga bode obsezala izbor iz narodnih pesnij čeških, moravskih in slovenskih (slovaških). Priložene bodo tudi črtice o pojedinih pesnikih in razvoju češkega pesništva. Vseh snopičev bode 7. Ta kritična zbirka bo ugajala tudi drugim Slovanom, ki ne morejo citati celotnih leposlovnih del vsakega pojedinega slovanskega naroda. Politickd abeceda pro Čehy. V Praze. Nakladatelj A. Storch syn. Dobra knjiga, ki kaže, kaj Je vse spadalo pod češko korono, in na kaj se omejujejo Čehi sedaj ; govori o fideikomisu, o tak<5 imenovanih fundamentalkah Holienwartovih itd. Poučna je tudi za Slovence, katerih osoda je tesno združena z osodo Cehoslovanov. „SLOYANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. n za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. — Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44 Tisk tiskarne Dolenc — Izdajatelj, lastnik in urednik: Fran Podgornik.