671
DR. MARIJAN  ZADNIKAR,  UMETNOSTNI SPOMENIKI V POMURJU
Knjižica, ki je izšla lani pri Pomurski založbi v Murski Soboti, pomeni po vsebini, številnih ilustracijah in namenu razveseljiv dogodek v naši umetnostni in turistični literaturi, saj je prvi res kulturni vodič med umetnostnimi spomeniki nekega širšega geografskega prostora. Po želji založbe je v svoj okvir zajela ves murskosoboški okraj od madžarske meje do Apaške kotliiie in Ljutomera. Ta teritorij pa nima enotnega kulturnozgodovinskega diagrama, saj ni pogojen v zgodovinsko razvojnih momentih, ampak v moderni upravni
razdelitvi. Prekmurje je zajeto v celoti, ljutomerska okolica pa je izpadla kot torzo, ki mu manjka večjega zaledja. Seveda zaradi tega knjiga ne izgubi svoje vrednosti, ker nikakor ne želi biti izčrpna umetnostnozgodovinska topografija, ampak le zanesljiv spremljevalec kulturnega obiskovalca, ki želi spoznati umetnostne vrednote tega lepega dela slovenske domovine. Za topografske preglede teh in ostalih slovenskih pokrajin pa bomo morali nujno določiti posamezne kulturnogeografske enote, ki jim ne bo narekovala meja današnja upravna razdelitev, ampak njihova historično geografska priče-valnost; samo tako bomo lahko pravično zajeli in precenili kreativni delež posameznih umetnostnih središč in dežel, njihovo zaokroženost in prelivanje s soseščino, njihovo dialektološko diferenciacijo in podobne silnice. Tega se je pač tudi Zadnikar dobro zavedal, ko je v knjigi segel z enim primerom celo preko državne meje in prekmurskim spomenikom pridružil tudi bližnji — politično madžarski — Velemer; s tamošnjimi freskami je namreč pravilno dopolnil slikarski opus radgonskega mojstra Janeza Aquila iz konca 14 stoletja; vsaj v uvodu pa bi kazalo omeniti tudi Janezove freske v nemški Radgoni.
V obdelavi gradiva se je avtor naslonil na tip avstrijskih umetnostno-zgodovinskih vodičev, katerih program je že leta 1955 vzorno uresničil Walter Frodl v svojih »Karniner Kunststatten«. Po zgoščenem umetnostno-zgodovinskem uvodu, za katerega nam je kar žal, da ni nekoliko daljši, in ki povzema glavne ugotovitve o umetnostnem razvoju arhitekture, kiparstva in slikarstva obravnavanega prostora ter je preveden tudi v nemščino in angleščino, je avtor obdelal posamezne spomenike po abecedni vrsti; lahko rečemo, da ni izpustil nobenega pomembnejšega objekta. Opisi nekaterih spomenikov so se spremenili kar v drobne študije, ki jih bo vesel tudi strokovnjak (n. pr. stare cerkve v Turnišču, rotunde v Selu, Tišine, Domanjšev-cev). Ob prekmurski slikarski skupini poznega 14. stoletja se je vnovič pokazala potreba, da bi ta, ne samo lokalno pomembna »šola« čimprej doživela izčrpno znanstveno obdelavo. Zelo umestno je pisec upošteval tudi nekatere v kasnejšem času odtujene spomenike, ki so s tega ozemlja zašli v domače in madžarske galerije in muzeje: poznogotske slikane table in reliefe iz Gradu (Gornje Lendave); gotski oltar iz Sela (pri tem bi bili hvaležni za reprodukcijo in natančnejšo datacijo); gotski Marijin kip iz Roga-ševcev, ob katerem bi veljalo omeniti tudi kip sv. Ane iz Radgone, ki je istega dela, med umetnostnim inventarjem murskosoboškega gradu pa sliko Palma mlajšega »Eccc homo« v Narodni galeriji in severnorenesančno tablo sv. Sorodstva v ljubljanskem Narodnem muzeju.
Ker je avtor strokovnjak posebno za srednji vek, je razumljivo, da je v knjigi srednjeveško gradivo dobilo nekoliko močnejši poudarek kot baročno in novejše, čeprav je tudi res, da spomeniki zadnjih tri sto let po kvaliteti le redko dosegajo starejše. Nekoliko več poudarka bi zaslužila cerkvena oprema iz 17. stoletja na Stari gori nad Sčavnico; v Bučkovcih, v Ljutomeru in morda tudi v (izpuščenem) Podgradju bi bilo vredno omeniti delo kiparja Abrahama Schakerja, ob velikem oltarju ljutomerske župne cerkve pa avtorstvo mariborskega baročnega mojstra Holzingerja. V Beltincih pogrešam omembo Schifferjevih klasicističnih fresk. V začetku našega stoletja bi morda kazalo omeniti odmeve (madžarske) secesije v Soboti in na podeželju. V Bučkovcih hranijo tudi še neregistrirani poznogotski relief Poklona treh kraljev. Avtor
672
je v pomursko krajinsko podobo zelo poživljajoče vtkal tudi vrsto likovno kaj mikavnih poljskih znamenj, katerih najstarejša segajo še v poznogotski čas, žal pa nam je, da se ni dotaknil tudi problema naselij in ljudske arhitekture in da ni posvetil vsaj nekaj besed značilnemu prekmurskemu lončarstvu.
Vendar te obrobne pripombe nikakor nočejo zmanjšati pomena knjige, ki jo odlikuje prav dobro poznanje gradiva in topla zavzetost. Želimo le, da bi ta prvi vodič pobudil vrsto enakovrednih naslednikov tudi za ostale slovenske dežele in da bi izpolnil v rokah kulturnega turista tisto nalogo, ki sta mu jo namenila tako avtor kot prizadevna založba.
E. C e v C
673