Sch~dler 1 j , I. del Fizika, Astronomija Kemija in . S 361 podobami in 2 mapama. Založila in na svetlo dala Matica Slovenska v Ljubljani . 1869. 1870. Xatisnil Jožef Blaznik v Ljubljani : Kazalo. Stran Zgodovinski pregled . Vvod. 7 Fizika. Vvod v fiziko §. 1 5 . . 15 Razdelitev fizike § . 6 . . 1 7 Občne lastnosti teles § . 7—21 . 17 Prostornost 18. — Neprodirnost 20. — Stanovitost 20 . (Lenjivost) 21 . — Deljivost 21 . — Luknjičavost 12 . — Stisnost in razteznost 22. — Teža 23. — Težkota 25. — Gostota 26. — Poraba 28 . II. Zunanja različnost teles §. 22— 32 . . . . 28 Zveznost 29. — Kristalovanje 29. — Prožnost 30. -- Trdnota 30. — Sprijemnost 32. — Vpoj (endozmoza) 33. — Vpojnost plinov 34 . III. Ravnotežje in gibanje §. 33—113 35 A. Ravnotežje in gibanje trdnih teles 3 5 a. O ravnotežji sil 3 7 O silah 35 . — Sostavljanje sil 37 . — Vzpóredne sile 37 . — Težišče 39. — Vzpórednik sil 41. — Vod (vodka) 43 . — Škrpec 46 . — Strinina, 48 . — Vijak 51 . b. O gibu 53 Pad 54. — Srednja hitrost 56. — Nihalo 56. — Sredobežnost 59. O udarcu 60. — Trenje 62. c. O mehaniki 6 3 Kolo na vratilu 63. — Mlin 68. — Ura 71. B. Ravnotežje in gibanje kapljivih teles 7 7 Hidravlično tiskalo 78 . — Gostomer z lestvico 84 . C. Ravnotežje in gibanje plinavih teles . . 8 5 Tlakomer (barometer) 89 . — Zračna sesalka 91 . ---- Sesalni smok (pumpa sesalka) 94, — Gasilna brizglja. 96. — Natega (lever) 97, Stran IV. Zvok §. 114—127 . • . 98 Tres (vibratio) 100. — Valovanje 100. — Križanje (interferencija) 101 . — Odboj in ogib 102 . — Zvok , toplota in svetloba 104 . V. Toplota §. 128—156 108 Razteg teles po toploti 109 . — Toplomer (thermoraeter ) 109. — Vrenje, parenje 115. — O parah (soparih) 118. — Parna mašina 120 . — Kotel parnik 121 . —Mašina na mali pritisek 122. — Mašina na véliki pritisek 123 . — Razširjanje toplote 126. — Vtajena ali zvezana toplota 129. — Teorija toplote 130. — Primerna (spe ciična) toplota 130. VI. Svetloba § . 157—183 . . 13 1 Razmetavanje ali razpršivanje svetlobe 132 . — Zrcala 133. — Ravno zrcalo 133. — Vdrto, vboklo ali pove čalno zrcalo 134 . — Lota svetlobe 136 . — Leče 138. Gledila 141. — O vidu 144. — Oko 145. — Vidni - kot ; prividna in prava velikost 148. — Papodobe 150 . — Zračno zrcalovanje, fata morgana 150 . — Barve 152 . -Polarizacija svetlobe 155 . VII. Magnetizem §. 184—192 156 • Igla magnetnica ; kompas 157 . VIII. Elektrika §. 193—220 • . . . . . 160 Elektrika vzbujena z drgnjenjem 161. — Elektrizovanje po razdelitvi 163 . — Elektrofor (elektro nos) 165.— Lej denska ali Kleistova steklenica 165 . — Kondensator ali gostilnik 167 . — Električni kolovrati 168. — Elektrika vzbujena z dotikanje m (g a Iv a n i z e m) 170 . — Voltov steber (slop) ali Galvanijev lanec 171. — Stanovitni lanci 173. — Učinki električnega toka 174 . —Elektromagnetizem 176. — Električni telegraf 179 . — T h e r mo -elektrika, 182. 41 8 IX. Meteorologija § . 221—239 18 3 • Razdelitev toplote. 184. — Srednja toplota 188 . — O zračnem tlaku in o vetrovih 191 . — O vlažnosti zrakú 193. — Svitlobne prikazni v obsegu atmosfére 197. — Mavrica ali doga 197. — Veše 200. — Blisek in grom 200. — Strelovod 201. — Severni sij ali žar (burjava) 202 . Kazalo in terminologija po abecedi od . . 205—227 Astronomija. Stran Vvod §. 1—7 . . 229 PoTnočki astronomijskega opazovanja § . 8—22 . . 23 3 Koti 233. — Krog 237. — Obla (krogla) 238 . — Pakrog (elipsa) 239. — Parabola 240. — Merstvo 240 . — Trigonometrijsko merjenje 244. — Daljava in velikost nebeskih teles 245 . II. Vsespldne astronomijske prikazni §. 23 - 50 24 7 A. Zemlja . 24 7 Podoba zemlje 247. — Velikost zemlje 248 . Raz delitev zemlje 249 . B . Razdelitev neba . 251 Dozdevni in pravi obzor 252 . — Dozdevno pomikovanj e nebeskih teles 253 . — Prikazni po dnevi 255 . — Soln čanlca (ekliptika) 257. — Prikazni po noči 257. --- Tečajna visokost 259 . — Poldnevnik 261 . — Polutni k 262. — Nebeski globus 263 . C . Razdelitev nebeskih teles 26 6 Stalnice 267. — Zvezdnato nebo v Evropi vidno 268. -Sozvezdja v ekliptiki 271 . M. Posebne astronomijske prikazni §. 51—88 273 Solnce pa zemlja 273 Položaj zemeljske osi proti ravni zemeljske drage 277 . — Letni časi 279. — Zverinski krog 283. lzprava časa 285. Zemlja in mesec 28 7 Solnce, zemlja, mesec . . . . . . 29 1 Mesečeve spremembe 291. — Koledar 293. — Oseka in plima 295 . — Mrkovi 296 . — Mesečevi mrkovi 297 . — Solnčni mrkovi 298 . Premičnice 29 9 Sostava premičnic 306. Zvezde repatice 30 9 Utrinki, spodnebniki in ognjene kepe 311 . Osvetje 31 2 Dvozvezdja 312 . Megldnice 313 . Dostavki . . . 315 Kazalo in terminologija po abecedi od 831—839 Kemija. Stran Vvod §. 1—22 341 Kemična spojina 343. — Kemični razkroj 343. — Enoterc tvari 244 . — Kemična sorodnost 346 . — Kemičn a ravnomočja (ekvivalenti) 348 . -- Poraba ravnomočij 351 . — Zakon višekratnosti (multipla) 352 . — Razne vrste kemičnih spojin 353 . — Kemična znamenja ali formul e 353. — Splošnje lastnosti kemičnih spojin 354. — Delitev kemijskega nauka 356 . Neorganska kemija §. 23 -127 35 7 Nekovine §. 26 68 358 1. Kislec 358. — 2. Vodenec 364. — 3. Voda 336 . — Dušec 369. — 5 . Žveplo 372. 6. Klor 376. -7. Brom 378. 8. Fluvor 379. — 9. Fosfor 380. — 10. Arzen 382. — 11. Ogljenec 383. — 12. Kako se plin dela 392. — 13. Cijan 396. — 14. Kremenec 397. — 15. Bor 398. 2. Kovine §. 69—127 . . . 398 a. Lahke kovine §. 71—98 402 14. Kalijum 402 .. — 15. Natrijem. — Steklo 409 . — Amonijak 412. — 16. Kalcijem 413. — 17. Barijem 416. — 18. Stroncijem 416. — 19. Magnezijem 416 . — 20. Aluminij um 417. — Porcelan 419. b. Težke kovine § . 99—127 42 1 21. Železo 421. — 22. Mangart 426. — 23. Krom. 427. — 24. Kobalt 428. — 25. Nikelj 429. — 26. Cinek 429. — 27. Kositar ali cin 429. — 28. Svinec 430. — 29. Bizmut 432. — 30. Antimon 432. — 31 . Baker 432. — 32. Živo srebro 434. — 33. Srebro 435. — 34. Zlato 438. — 35. Platina 439. Elektro-kemične prikazni . 43 9 Galvanoplastika 441 . Kako svetloba kemično deluje 443 Daguerotipija 444. — Fotografija 445. II. Organska kemija §. 128—218 . 44 6 Organski razkroj ali analiza 447 Izomerna (ravnodelna) telesa 450 . — Atom, molekul, ekvivalent 451 . — Primerna ali specifična toplina in ekvivalenti 455 . — Zamena ali substitucija 457 . — So stavljene korenike 457 . — Podobne ali sorodne vrste 459. — Nauk o tipih 460. — Razdelitev organske kemije 461. Stran I. Organske kisline . 461 Sčavna kislina 461 . — 2 . Mravska kislina 462 . 3. Ocetna kislina 462 . — 4. Maslena kislina 463. - 5 . Valerijanova kislina 463 . — 6. Margarinova kislina 463. — 7. Stearinova kislina 463. — 8. Oljna kislina 464. Tolšče 464. — Mila 465. — Stearinske sveče 466. — Glicerin ali oljni slaj 466. — Vosek 466. — 9. Benzojeva kislina 467. — 10. Mlečna kislina 467 . — 11 . Jabelčna kislina 468. — 12. Vinska kislina 468. — 13. Jantarova kislina 468. — 14. Citronova kislina 468. — 15 . Čreslena kislina 469. — 16. Hipurova kislina 470. — 17. Scalna kislina 470. — 18. Pokalna kislina 470 . TI. Alkoholi in njihove prostornine . 47 1 • l . Etilov alkohol 471. - Eter 473. — Sostavljeni éteri ali ésteri 474. — 2. Metilov alkohol 474. — Kloroform 475. — 3. Amilov alkohol 475. III. Organske osnove . 47 5 Rastlinski alkaloidi 47 6 Kinin. — Morfin. — Strihnin 476. — Kafejin. -- Tejin. — Tejobromin. — Konijin. — Nikotin 477. Alkaloidi iz živalstva 47 7 Krejatin. Scanina. — Glikokol. Levcin 477. Umetne organske osnove . . 47 8 Anilin. — Trojni stilov amin 478. IV. Indiferentne organske spojine . 47 8 • Ogljenčevi hidrati. 47 9 Moševina (~esna vlaknina) 479 . — Skrob 480. - 3. Guma 482. — 4. Slador ali cuker 483 . 2. Barvila . . 485 3. Eterska olja 487 4. Smole . 488 5. Klejevine . . 490 Rogovina 492 . 6 . Beljakovine . 49 2 l. Beljak (albumin). — 2. Vlaknovec ali fibrin 494. — 3. Sirnina ali kazejin . — Sladovni beljak ali dijastaza 495. Beljakovnata hraniva . 49 5 Jajce. — Mleko 495. — Meso 496, — Kruh 497 . Razkoline organskih spojin . . 49 8 Prostovoljni razpad 49 9 Vrvež 499 . — Žestinske ali opojne pijače 501 . — Kisli ali ocetni vrvež 502. — Gnjiloba 503 . — Počasna zoglje nitev 505 . 2 . Destilovanje na suhem 50 8 Izvodi prirednega destilovanja 510 . Kazalo in terminologija po abecedi od . 514—53 5 S . o+ Poslovenil [vari Tšek, profesor na vffiki realki v Zagrebu . Založila in na svetlo dal a MATICA SLOVENSKA. Z 216 podobami . 1869. Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani . je od starodavnosti odprta človeškim očem. Pisana je z velikimi in prekrasnimi črkami, v njej stoji zapisano, kar je čudnega in koristnega, in zraven blišČečéga ima tudi neznatno svoj pomen in svoje mesto . Vselej in povsod je človek gledal, da bi razumel jezik prirode. Zato jo je na tisuče ljudi pregledovalo in premišljevalo n e le na hitrico in površno, ampak resno in globoko, in najostroumniji ljudje so se trudili, da bi storili obseg te knjige vsem razumljiv in pristopen. Pa vender je bil vspeh, tega truda le nepopolen, vender je v tej knjigi še mnogo znamenj in strani„ kterih ne razumemo, kter e nam niso jasne in o kterih zamoremo samo meniti, ali o kterih se nam samo dozdeva, v kakej zvezi da so z drugimi. Pa kakor postaja bolj in bolj vidno, kaj je napisanega v starem napisu, ako se nam usreči, da spoznamo počasi posamna znamenja, tako je človeštvo tudi v spoznanji prirode napredovalo le korak za korakom. Knjiga prirode. .Pa kakor zgo(lej so ljudje premišljevali prirodo, vender nis o tega delali vselej z enako pazljivostjo . Tako skrivnostno in čudovito delo zahteva, da je bralec miren in potrpežljiv . Takih pak najdemo le malo, ako pogledamo v povestnico narodov, ki so živeli v starodavnih Časih. Takrat je bilo toliko treba pridobiti in vrecliti, da je le malokdaj kteri posamezni imel toliko časa, da je malo pogledal v .prirodo. Takrat so se morale pred vsem države osnovati, urediti in ohraniti, in komaj so se te začele opomagati in vtrjati, večidel po neštetih vojskah in drugih nadlogah , bilo je najsilnije, pečati se s zakoni, ki so pravici in imetk u podstava, in potrebi pobožnega Čutja zadovoliti, čemur so pripomagale vesele umetnosti. Zato nahajamo skoz in skoz verstvo in obrazilne umetnost i kakor prve kali kulturnega življenja narodov, kterim se zatem pridružijo umetnost vojskovanja in znanstvo o državi in o pravici , in ki se pokažejo mnogo poprej in popolnije razvite, kakor znanstvo prirode . Hodimo tedaj po poti, ktero je prehodilo poslednje . Naj starij i Čas. - bližje preiskavali. Morali so se vsega še učiti in zato vidimo pr i njih najpoprej le lov in ribarstvo, pozneje pa tudi živinorejo in poljedelstvo kakor tiste opravke, ki so edino morali zadovoljevat i človeškim potrebam po ŽiveŽu, in po obleki. Vender so, ravno zavolj tega, ker so vedno občili s prirodo, opazovali marsikaj pri pri ložnosti in nabrali si skušenj, ki so bile koristne njihovim nasled nikom. Ki t a j c i in E g ip č a n j e, ki so že zgodej imeli precej dobro vredjene države, so prvi, pri kterih nahajamo veliko število umetnij in več naprav, ktere pokazujejo, da sta ta dva na roda še precej zvedena bila v prirodi. Vender sta oba zapopadla le posamne besede one knjige, razumela pa nista notranje zveze tega, kar je v njej, in še takih izrek ne, ki niso ravno posebn o temne. Najstariji narodi so prirodo le rabili in vživali, pa ne po Srednji čas. Grki, najbolj izobražen narod starih Časov, živeli s o vsred krasne prirode, ki jim je obilno dajala vsega za življenje potrebnega. Tedaj jim ni bila tolika sila, z delom in preiskavanjem izvijati prirodi njene zaklade, in zatorej so se spoznal i ž njo manje, kakor bi bilo pričakovati. Ker pa vidimo, da so sicer Grki spretni bili v marsikterih obrtih in umetnijah, mogl e bi jih bile té spodbosti k preiskavanju prirode . Saj vidimo, kako se je še v novejem času marsiktera mnogo vredna opazba in iz najdba povzdignola iz delalnice v krog znanstva. Toda vse, kar se imenuje delo in obrt, storilo se je pri Grkih edino le z rokami sužnjih in nevédnega dela prebivalcev . Visoko izobraženi Grki niso delali, ne pečali, se z izdelki, in marali so le za tist e umetne izdelke, ki so bili primerni razvitemu lepoČutju teg a naroda. Tim bogateje in rodovitneje pak se je razvijala vsa duševn a moč izobraženega Grka na tisto stran, ki ni potrebovala trud a polnih poskušenj in naveličalnega dela. Filososfijo in matematiko, državno znanstvo in z obéma zvezano govorništvo, pesništvo in lepe umetnije nahajamo v starej GrŠkej v resnici že tako visoko razvite, da so deloma še zdaj nepresežene. Temu nasproti je na nerazmérno nizkej stopinji razvitka prirodoznanstvo, izmed kterega so Grki le v popisnem prirodopisu , v zvezdarstvu in v mehaniki toliko hvale vrednega storili, koliko r jim je bilo mogoče storiti se svojimi slabimi pripomočki. Mogočni narod Rimij a n o v hotel je le prisvojevati in gospodovati. Poglavitno delo mu je bilo vojskovati se in premaganim zakone dajati. Pri Rimljanih se ni nikdar razvil tisti čut za znanosti, ki ga je treba, da se z veseljem in mirno goje'. in obdelavajo. In tako vidmo, da ta narod, ki je premagal vse drkave, ni vedel nič o prirodi, in da se mu med tem, ko je vse m narodom zakone dajal, še dozdevalo ni nič o večnih nepremenljivih zakonih, kteri vladajo v prirodi nad minljivimi zakoni človeškimi. Po razpadu velike rimske države prišli so v Evropo burn i časi. Neizmerne so trume narodov zapustile svoje domóve, in , novih prebivališč iskaje, prinesle so vojsko in zmešnjavo tje, kamorkoli so privršale kakor pogubna reka. Ti niso cvetele umetnosti, in znanstvo se je izselilo in poiskalo si v mirnejih deželah A z ijatskih, bolj pritožnih prebivališč. Tam se je marsikaj ohranilo, opravljalo in razvijalo, med tem ko je Evropa bila p o divjih bojih razrovana, in mnogo dragocenih znanosti iz obsega prirode prinesli so nam od ondod spet A r a b i in kri Žarsk e v o j s k e. Noveji čas. Počasi so se tudi v Evropi okolnosti zboljšale. KrŠča nstv o , ojačano po borbah mučenikov , zedinilo je narode proti navalom tujih surovcev in stvarjale so se spet velike držav e v obrambo ljudi. In akoravno je bilo tudi, zdaj še mnogo vojská, pa vender vidimo, da so v tihih samostanih in v zidovju mogočnih mest znanost in umetnot, trgovina in obrt našle pribežališče in se hitro razcvetale . Ljudje so zdaj bolj gosto skup prebivali, njih so potrebe se povečale, in že iz tega razloga se je obračala na prirodo veča pazljivost in mislilo se na pripomočke, kako bi se jej izvili ?jeni zakladi v bolj obilne] množini. Pa tudi drugi vzroki so pospeŠévali prirodoznanstvo. Iznajdba tiskarstva dala je pripomoček, da se je mogla lahko vsaka misel, vsaka iznajdba in opazba zadržati in na vs e strane razširjati, in odkritje Amerike, ki je začudenim Evrop0'cem pokazalo mnogo novih in čudnih stvari, izbujalo je, ne le radovednost, ampak tudi veselje za bolj natanko preiskavo. Razun tega so se v Italiji, na Francozkem, na Nemškem i n na Angleškem počasi narejale visoke šole in vseučilišča — učilnice, v kterih so učili najizvrstneji možje svojega časa vse znanosti. preiskavanjem prirode so se pečali doslej veči del le zdravniki, ker ti so bili že zavolj svojega stanu poklicani, da so že od nekdaj preiskavali prirodo . Odslej ni bilo več mogoče, da bi bila vednost nazadovala ali saj zaostdjala. Vsakega leta se je pomnožil zaklad vednosti, odkritve in iznajdbe so se hitro vrstile druga za drugo, in med tem, ko so poprej mnogi preiskávali prirodo le zato, da bi od tega imeli dobička in koristi, se je zdaj s tem úkom pečalo na tisoče ljudi zato, ker so našli v branji te čudovite knjige vir najčistejega in najlepšega veselja. Naj n o v ej i čas. Tako se približavamo sedanjosti: Oboróžena -z vsemi iz kustvi preteklih časov, blagoslóvYena z mnogolétnim mirom, bila je vednostim bolj ugodna, kakor kteri koli prejšnjih časov. Najbolj omikani narodi Evrope so se skušali na polju znanstva , umetnosti in obrtnije. Posebno pa je bila ,priroda, s ktero so se počeli pečati naj bolj izvrstni duhovi. Zivo so jeli spoznavati, kolike je imenitnosti preiskavanje prirode za jlosojjo, zdravništvo, za gozdnarstvo in poljedeljstvo, za umetnost in obrt. Vkupni upliv tako pritožnih okolnosti in tako mnogoštevilnih moči bil je vzrok ogromnemu napredku . Po cele,' se Evropi zdruŽújejo prirodoslovci v družbe, vsakeg a se leta zbirajo na različnih mestih vsi tisti, ki z veseljem in navdušenjem preiskujejo in premišljujejo prirodo. Pogovori o vednosti in pripovedovanje svojih misli širi znanje in ljubezen do prirode, budi drúgove in jim dela veselje do uka. Saj vednost nema nikakoršnih skrivnosti več, ktere bi boječno in zavidno skrivala, ampak veselo in svobodno vri njen vir za vsacega, kteri se jej približa žejen lepega znanja . Tebi pa, srečna mladina sedanjosti, ktere zibel je stala v , senci miru in pokoja, tebi kliČem : Uživaj lepi ta čas in sprijazni se s prirodo ! Saj, kakor po mislih ljudi, ki so živeli v starodavnih časih , dobi človek, ki se novega jezika nauči, novo dušo, tako on tudi z vsakim oddelkom prirodoznanstva dob?, nov čut. In z besedami Goethe .-j evim i : „Tako govori priroda znanim, neznanim , ',necenjenim čutom, tako govori sama seboj „in nam s tisočerimi prikaznimi; pazlji vemu ni nikjer ne mrtva, ne nema — " priporočam Tebi : ,Xnjigo prirode”. Priroda (natura) imenuje se vse skup, kar zamoremo se svojimi čuti spoznati . C u t i.m o tisto, ki se dotakne nam kože, vidimo, kar se v bližini ali v daljini pokaže očem, s l š i m o raznovrstne glasove okrog nas, vonjamo prijeten duh cvetlic in okušam o IastnQsti raznih jedi in pijač. Cuti so tedaj pravi posredniki med duhom in prirodo . Oni edini duhu naznanjajo, da je res to, kar je zunaj njega, tak o da zamore le s pomočjo čutov spoznati zunanji svet . Ni mogoče, da bi si duh mogel misliti kakov del prirode, kterega mu čuti predstaviti ne morejo. Slepec n. pr. zamore s tipanjem spoznati podobo stvari, nikakor si pa ne more misliti, trakove barve da so. Tudi ni mogoče, da bi on zadobil spoznanje različnih barv, če se mu popisujejo še tako živo. Modra, rdeča barva se ravno tako malo dá popisati, kakor glas ali okus . Ako tedaj duh hoče v spoznanju prirode napredovati, mor a pred vsem opazovati jo se čuti, mora tako rekoč poslati svoj e sluge v njemu neznano državo in po njihovih sporočilih narejati si misli . Zastonj bi tudi največi človeški duh skušal, d a bi iztuhtal in razjasnil samo z razmišlj avanj em, kaj da je pri roda v celem in v posebnem . Vsakikrat bi bil zavrnjen na čute, in povestnica uči, da so ravno tisti, ki so svoje voditelj e zaničevaje preveč drzno edino z duhom hoteli razumeti prirodo , najbolj dalječ zašli . 2. Če tedaj tudi po pravici čutnosti pripisujemo največ() vrednost za spoznanje prirode, pa vender ona edina ni dovoljna za to. Otrok in bebec sta ravno tako kakor divjak podvržena čutnim vtiskom. Pa oba prav malo razumeta prirodo, ker ne mata dovoljno razvitega duha, ki bi to, kar začuti, prav spoznal, se zavedal tega, to vredil in primerjal. Duh edino more spoznati, v kakej zvezi da je vse to, kar začuti ; on edino zamore pod vodstvom čutov priti do boljega spoznanja prirode . Pazljivo pregledavati in premišljevati prirodo imenujemo : opazovati jo, in opazovati j o zato, da bi j o spoznali, imenu jemo : preiskovati jo. Ako sami kaj tacega storimo, da se ponavlja to, kar sm o začutili, ali pa, da zamoremo bolje opazovati to, kar začutimo, naredili smo poskus (experiment) . Priroda se razodeva v stvaréh in v prikaznih. Stvari ali predmeti so vse tiste očitne reči, ki so okrognas, kakor kamenje, rastline in živali . Našo pazljivost vabijo ná-se že sa me po sebi se svojo bit nostjo, se svojo prostornostjo in se svojo podobo ; spodbadaj o nas, da bi jih bolj na tanko preiskavali in spoznavali . Vse, kar tako napolnuje prostor, da v njem v ravno tiste m času nič druzega biti ne more, imenuje se t v a r, tvarina, (materija) ; vsaka v prostoru omejena tvar imenuje se telo . Stvari so tedaj telesa. Telesa pak napolnujejo prostor, in z njimi se zamorejo prostori primérjati in mériti. Ako ktero stvar bolj pazljivo ogledujemo, ne pokazuje s e nam vedno na ravno tisti način . Vidijo se nekake premembe , ali najdemo, da je stvar premenila svoje mesto, ali pa svoj o podobo, ali pa svojo barvo ; na kratko : na stvaréh se : vedno po kazujejo prikazni, ktere za nas niso nič manj važne, kakor stvari same. Prikazni napolnujejo in razdelujejo čas s tem, kako dolg o trpe, kako se vrsté in kdaj se ponavljajo . 4. Ako praŠarao po vzroku prikazni, dobimo odgovor najlaglje s sledečim primerom : Na tléh leži kamen . Primem ga in vzdignem k višku . Očitno je, da se premakne. Kamen je stvar ali telo, gibanje je prikazen. Kaj je bil tedaj najbliž'i vzrok te prikazni gibanja? Nobe den ne bo dvomil, da je bila moja volja, moje lastno delo, k i le s tem, da sem kamen prijel in vzdignil, spravilo ga v gi banj e in ga iz mesta premaknilo . Pa kaj se zgodi, ako prizdignjen kamen zdaj samemu seb i prepustim s tem, da pest odprem? Ali ostane kamen. tam, kjer je ravno zdaj? Nikakor ne — ne obvisi v zraku, ampak pade na tla v tistem trenutku, ko odmaknem roko od njega. TU imamo spet prikazen gibanja in sicer popolnoma neodvisno od volje naše. Saj če tudi tistega trenutka, ko prepustimo kamen samemu sebi, izgovorimo najtrdnejo voljo, d a mora ostati na mestu, kjer je, vender bo padel na tla, in ta prikazen se bo ponavljala vselej, kadar koli bomo ravno tako delali. Kakor uči skušnja, je pri tem vse eno, kako visoko prizdignemo kamen — da, skorej na vseh drugih stvaréh pokazuj e se v takih okolnostih ravno tista prikazen. Ni drugače kakor da mora biti kaki vzrok, ki pri najraznovrstnijih stvaréh enako naréja prikazen padanja ; vzrok, ki je popolnoma zunaj volje človeške, ki je nevidno zvezan z vsako stvarjo in ki spada v njeno bitnost. Tak od človeške volje neodvisen vzrok prikazni imenujem o silo ali p r i r o d n o sil o. Tako n. pr. tisto silo, ktero imamo za vzrok, da telesa padajo, imenujemo p r i v l a č n o s t ali t e ž n o s t. Ker je pak število najraznovrstnijih prikazni jako veliko, mogli bi si misliti, da je velika množina raznovrstnih sil vedn o delavna, da jih naréja . Temu pa ni tako . Pazljivo opazovanje je učilo, da en a ter ista sila zamore napraviti celo množino najraznovrstniji h prikazni. Verjétno je, da vse skup vzeto je le nekoliko malo poslednjih vzrokov ali sil, ki napravljajo vse prikazni okrog nas. Pri opazovanji prirode moramo tedaj pred vsem drugim paziti na stvari , ki se nam kažejo, in pa na prikazni , ki se na njih razodevajo. Potem pa moramo tudi odgovor da jati o vzrokih ali silah, ki napravljajo one prikazni . Vse to znanje in spoznanje skup imenujemo prirod o znanstvo ali nauk o prirodi. 5. Opazujmo tedaj prirodo ! . Najbolje, da gremo v ta namen na sprehod in da dobr o pazimo na vse, kar se nam pokazuje. Kol zagledamo najraznovrstnije stvari . Polja in tratine pokrivajo trave in zelišč/ a in po bregu se spenja iz grmovja in drevja sestavljen gozd , pod bregom po dolini pak blišči se reka, med tem ko visok o v zraku plavajo oblaki. Tudi ni nikjer miru in obstanka, listje in veje šumé in s e vi.ié, valovi reke se valé in vrté, in povsod léta, leze in go=zija vse polno najmnogovrstnijih živali. Kolika množina stvari, kolika raznovrstnost prikazni! Kj e bi začeli preiskovati, kako bi pazili na posamno v vesoljne m gibanju? Resnično, množina zmeša — lahko se izgubi pogum i n véra, da bi mogoče bilo se v njej spoznati, in malo podučen i se vrnemo domu. Pa tudi tukaj, med našimi štirimi stenami, je tega mnogo , ki je, da se opazuje. Iz peči žaréča toplota, in to, kako gloda ogenj drva v peči, da izginejo, potem šum vrele vode, vse t o so prikazni, ki mikajo našo pazljivost. Kako čudno dela n a dalje raznovrstno steklo, ki je po sobi . Med tem ko steklen e plošče v oknu dopuščajo nepremenjeni pogled stvari, kažej o nam očáli povečano vsako stvar, ktero skoz nje pogledamo, i n iz zrcala gleda prava podoba lastne naše osebe. To vse, se vé da, so stvari, ki jih vsak dan vidimo, ki ji h vsak vé, pa ako se poprašamo, zakaj in odkod vse te pri kazni, ni lahko kar prvikrat najti odgovor. Tedaj stvari za opazovanje ne manjka nikoli in nikjer. Samo na tem, je ležeče, da pokažemo, kako se mora začeti, d a se njih množina pregleda in premága. Vse na enkrat razumeti, bilo bi nemogoče. Tedaj bomo pobirali stvari eno za drugo , samo porazumeti se moramo, po kterem redu. Prišli smo tedaj zdaj tako dalječ, da vidimo potrebo, da se razdeli celi obseg prirodoznanstva. Kako se mora to storiti, najde se lahko, samo ne sme se vse preveč na drobno cepiti, ker v prirodi je vsaka stvar v bolj ali manj ozkej zvez i z drugimi. Težava je pak, tistemu, ki ob obsegu prirodoznanstva ni č ali le malo ve, pred oči postaviti njegovo razdelitev ; saj vsak zamore le to jasno pregledati, kar dobro tudi na drobno pozna. .oko vse eno tukaj poskusimo, da bi veliko deželo raz delili na razne okraje, storimo to le zavolj tega, da pokažemo pot, kterega se mislimo držati, ko bomo hodili skoz njo. Povedali smo že poprej, da se priroda razodéva v s t v a- r é h in v prikaznih, in po tem se cela skúpina znanosti razdeli na dva glavna oddelka, namreč : na znanost stvar i in na znanost pri kazni. 7. Znanost stvar i deli se na tri oddelke, in to po tem , kakošne so stvari, s kterimi se pečamo. Vsi trije oddelki skupejimenujejo se p r i r o d o p i s. Kako se dobé ti oddelki, dá se razjasniti najbolje na primerih . ll Izmed na tisoče stvari, ki nas obdajajo, izberem najpoprejkos pešč'énjaka, krede in granita, potem kos Ž'eplja, premoga , navadne lončarske ilovice in pa bele gline, iz ktere se žgó lule . Te stvari so med sabo prav različne,.. vse se pa vender v tem bitno vjémajo, da je vsaka izmed nh skoz in skoz enakašna. Ako odkrhnemo od kosa peščenjaka, krede ali premog a košček, imamo v poslednjem ravno tisti peščénjak, ravno tisto kredo in ravno tisti premog, samo da je kos manj l. Tedaj zamorem svojemu učencu bitne lastnosti kterega koli teh tele s ravno tako na drobcu dokazati, kakor če bi mu predložil celo peč takega kamenja. Na nobeni teh stvari ne vidimo dela, ki bi bil od drugi h bitno različen, in si tedaj tudi ne moremo misliti, da je kteri drobec za obstanek celega peščenjakovega kosa potrebneji kakor je kteri drugi, da ima a ekteri njegov drobec poseben cilj i n konec, ali drugi namen, kakor kteri drug. Najdrobneji prah krede, ki nam obvisi na prstu, je ravno tako kreda, kako r ogror9ne gruče kredo, ki cele gore napolnujejo . Se celo granit, ki je res zmes različnih tvarin, je le pri vidni izjemek, ker v celera je vender le nekaj enakošnega. Kakor bomo namreč pozneje spoznali, imenuje se granit enakošna zmes Živčevih in kvarčevih zrn, pa tinjčevih lusk, in to vse eno, ali je kos samo tako velik, kakor črešnjeva koščica , ali pa taka strašanska skala, kakor je tista, na kterej stoji spomenik Petra Velikega . Tedaj je takih stvari, ki so enakošne tvarine, in na kterih se ne razločijo posebni deli za posebn e namene. Take stvari imenujemo rudnine, in del prirodopisa, ki se ž njimi peča : rndninoslovje (mineralogijo). Kako drugače je vse, ako opazujem drevo ali steblo, ali l e sam cvet, list ali koren ! Kako različni so tú posamni deli po podobi, barvi in gostoti. Lahko se spozna, da imajo posebni deli drevesa, ki s o osebnih podob, tudi posebni namen, saj, naj se vzemó dreves utorenine ali lubje ali listje, vidi se kmalu, da bo vsahnilo. Tudi si iz kterega drevesnega dela ne zamoremo prav misliti, kakšno je celo drevo, ako nam je to poprej bilo popolnoma ne znano. Se bolj posebno je pa to, kar se vidi v notranjem drevesne korenine, loba, lista, ako se pazljivo ogleduje ; posebno če se gleda skoz tako steklo, ki vsako stvar poveča. Vidimo, da se v njih notranjem gibajo sokóvi gori in doli, da se tekočine iz njih izparivajo, ali pa, da jih oni jemljejo v sé . Le od zunajne vidimo na drevesih, grmih in bilih nikakoršnega gibanja , ktero bi sami napravljali, ali ktero bi i z njih izhajalo. Veter otresa in vije sicer hrastove veje in vrhove, hrast pa sani od 12 sebe ne listka ganiti ne more. Veter in sovec trosita seme po zemlji; bil pa sama za-se stoji nepremakljivo na mestu., kjer je korenine poganjala. Stvari, ki imajo dele posebnih podob za posebne namene, ki se pa svojevoljno gibati ne morejo, imenujemo rastline, njih znanost p a : rastlino slovje (botaniko). Pa mnogo stvari je še, ktere niso, kakor rastline ne, i z enakošne tvarine, ki imajo, kakor te, posebne dele posebnih podob za posebne opravke, in v kterih notrini se vidijo posebna gibanja, kterih pa vender ne prištevamo rastlinam . Od. rastlin pako razločujejo se po tem, da se zamorejo svoje voljno gibati, da zamorejo ne le premeniti lego in mesto svojih posamnih delov, ampak tudi same premakniti se iz eneg a mesta na drugo . Stvari, ki imajo dele posebnih podob za posebne opravke, in ki se zamorejo po svojej volj i gibati, imenujejo se živali, njih znanost pa iivaloslovje (zoologija). Vse stvari so tedaj ali skoz in skoz enako'áno sestavljen e kakor rudnine, ali pa različno sestavljene kakor rastline in živali. Poslednje imajo dele posebnih podob za posebne opravke , ki se imenujejo organi. Skupna delavnost vseh organov rastline ali živali imenujemo življenje, zato se tudi rastline in živali imenujejo žive stvari, nasproti n e ž i v i m rudninam . 8. Tudi znanost p r i k á z n i deli se na več oddelkov. Opazbe učé, da delajo vse prirodne prikazni tri glavne skupine, vsak a sé svojimi posebnostimi, ktere bomo razjasnili na primérih . Ako udarim s kládivom ob zvon, čujem zvok ali zvok . Ravno to se dogodi, ako potegnem z lokom ob napeto struno. Steklo, v lečo brušeno, kaže povečano vsako stvar, ki se skózenjpogleda, in z ravno tisto stekleno lečo zamoremo sončne trak e ujeti, na enem mestu zbrati in tako zažgati gorljive stvari . Na vsakej prizdignjenej in samej sebi prepu'čenej stvari vidimo pri kazen páda ; z močno napeto tetivo loka podelimo streli (pici ) gib velike hitrosti ; voda, ki jo ogrejemo, spremeni se v paro, in če se ta ohladi, spremeni se spet v vodo. Tukaj imamo tedaj prav raznovrstnih prikazni : Z v ok , povečavo, zažig, pad, gib in izparevanje. Pa kakor različne so te prikazni, vender imajo vse neka jvkupnega ; to namreč, da se bitno ne spremeni nobena vseh te h stvari, na kterih te prikazni vidimo, ali s kterih pomočjo ji h napravimo . Donéei zvon in zvenéča struna, vnetilno steklo, padajoč i kamen, tetiva na loku, vse te stvari ostanejo nepremenjene . Se celo voda, ktera se ogreta spremeni v paro, dobi spet poprejšnj o podobo, ako se para ohladi, in pri tem ne spremeni prav ni č svojih lastnosti. Ravno tako so nebeška telesa sama na sebi in njih gibanj a za nas prikazni, ktere ne spremlja nikakoršna prememba, ki b i se dala na njih dokazati; zatorej se prištevajo tudi zgorel imenovanim prikaznim. Prikazni brez bitne premembe pri tem udeleženih stvari imenujejo se fizikalne in znanost o njih fizika. Vse drugače je pa to pri celej vrsti prikazni, o kterih bomo zdaj govorili . Ako požgem ogelj, leseno trsko ali kos žepla, izginej o ogelj, les in žeplo popolnoma nam izpred oči. Spremené se tako, da so popolnoma izgubili svoje poprejšnje lastnosti . Ako se zmešata pesek in pepeljika, ter zmes dolgo časa in močno žgé, stopi, se v steklg, v kterem gotovo nobeden ne more spoznati onih dveh stvari. Se bolj posebna je prikazen, ako se žeplo in živo srebro skup grejeta. Oba nam izgineta popolnoma izpred oči, in namesto rumenega žepla in namesto živega srebra leskečega se kakor srebro, dobi se živo - rdeči cinober . In takih primerov" je še na tisoče, kjer se vselej stvari, s kterira i napravljamo prikazni) bitno spremené, in kjer se namesto njih dobé stvari vse drugačnih lastnosti . Prikazni z bitno premembo pri tem udeleženi h stvari imenujejo se kemijske prikazni in znanost o njih kemija. Zadnjič imamo še tretjo skupino posebnih prikazni, ki se imenujejo prikazni življenja, ker se godé le na živih stvaréh, tedaj na rastlinah in na živalih. Take prikazni so n. pr. rást teh stvari, gibanje raznih te kočin v njihovej notrini, vžitje in poraba živeža itd . Te prikazni na živih stvaréh imenujejo se fizio. Jogijske in znanost o njih imenuje se fiziologija. Ako sestavimo vse v poprejšnjem omenjene posebne del e skupne znanosti o prirodi, dobimo sledeči pregled : A. Znanost prikazni B. Znanost stvari 1.2. 3. 4. 5. 6. brez s pre-na Živih ki so ki so ki so premembe membo stvaréh, enakošne raznovrstne raznovrstn e stvari ? stvari, tvarine, tvarine in tvarin e brez svoje-s e svojevolj voljnega gi -nim banja, gibanjem. Fizika Kemija Fiziologi ja ineralogija Botanika Zoologija, tJ . Ni vse eno, po kterem se redu obdelujejo ti razni oddelk i prirodoslovja. Za zreliji um je najpripravneje, da se najpoprej spozna s tistimi najbolj .splošmmi prikaznimi in z njihovimi zakoni, ki se pri opazovanji skorej vsake stvari ponavljajo . Razvitemu umu je laže in priložneje, da poprej pregleda veče očrte i splošneje resnice, preden se spušča v opazovanje in premišljevanje mnogih posameznosti. Tedaj je najbolje, da se nauk začne s fiziko in astronomu o, za tem pa da s e uči k ena i j a. Tej se pridruži kot potrebna dopolnitev m i n eralog i j a. V teh štirih znanostih se tudi uči, kar je najboljpotrebnega, da se dobro razumejo dogodki rastlinskega in živalskega življenja. Zdaj pridejo na vrsto botanika in z o o1 o g i j a, med ktere se navadno vzame tudi fiziologija, če ni na tem ležeče, da se ta obdeluje na bolj visokoučeni način . Te uredbe smo se držali v knjigi prirode, in sicer tako, da je vsaki prejšnji oddelek bolj ali manj vvod sle dečemu . Drugač pa treba stvar urediti, ako hočemo že zgoda jseznaniti mladino s prirodo. Otrok namreč" mnogo lože spozna stvari po njihovej podobi in po njihovih drugih lastnostih, kakor pa razume sile in zakone, iz kterih izvirajo v prirodi pri kazni, in o kterih se težko doseže, da bi jih mladež dobro poj mila in jasno si jih mislila. Z otroci sprehajajmo se počasi in na široko po kraljestvuŽivali, izmed teh pa dajejo posebno žuželke vse polno tistega , ki dela veselje otrokom do tega uka, in s kterim zamorem o izhajati celo leto. Žuželke so, tudi povsod žive.pri rokah. Ko so otroci že stareji in bolj vaeni v opazovanji n bolj razumni , takrat naj se de njimi skoz kraljestvo rastlin k rudninam. Se le s petnajstim letom življenja se sploh zamore početi nauk o fiziki in kemiji. Na koncu se še enkrat pregleda celi obraz prirode, ki se zdaj pokaže v tistej notranjej zveznosti , ktero vselej le deloma razvezati zamoremo. Vsak voditelj naj si pa sicer izbere svoj pot, samo da j e v stanu varno stopati, da zna izbuditi veselje do stvari in ohraniti pridnost v uku. Potem vodijo vsi poti do cilj in konca ; toda, kdor hoče doseči svoj cilj, ne sme se bat i težavnega pota! FIZIKA. „Vse si vredil z mero, s številom i n z vago, ker velika moč je vedno pri Tebi .” Knjiga modrosti Salomon. 11, 21. 22. Pomorki. Robida K. Naravoslovje ali fizika. V Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik. 1849. Piska F. J. Lehrbuch der Physik fiir Unterrealschulen. Vierte, verbesserte u14d vermehrte Auflage . Mit 403 in den Text aufgenommenen Holzschnitten . (Mit slovenischer Terminologie.) Briinn bei Carl Winiker. 1859 . V v o d. F i z i k a je znanost, ki preiskuje vzroke in zakone tistih 1. prikazni v prirodi, ki niso zvezane z bitno p r e m e m b o tiste stvari, ktera služi na to, da se prikazen pokaže. Pad kamena, donenje zvona, z očali storjeno povečanje so take fizikalne prikazni, ker se pri tem rabljene stvari nič ne spremené. Ravno tako steklene plošče v oknu nič ne spremeni svetloba, ki gre skoz njo, in celo toplota spremeni le za nekoliko časa stan stvari. Fizikalne prikazni razločevati se nam zdi težko samo ta krat, kader jih spremljajo tudi drugačne prikazni . Toplota, ki se razvija, ko ogelj gori, je fizikalna prikazen , p r e m e m b a na oglju pako, ki se pri tem dogodi, je kemijsk a prikazen. Za rane mladosti pride človek s tem, da gleda z očmi, d a tipa se svojimi udi, še bolje pa s tem, da se sé svojim teleso m premika od mesta do mesta, do spoznanja, da so vse stvari zunaj njega ena zraven druge, ali s drugimi besedami, on prid edo svznanja prostornosti. Vid sam mu tega spoznanja ne podeli. Mlado dete grabi f)o daljnih stvaréh n. pr. po mésecu, ravno takoj kakor po ližnjih. Slep rojen, ki je v starijih letih še le po operaciji spet vid zadobil, ne more v tistem trenutku, ko se je to dogo dilo, prav nič soditi z očmi o daljavi in o prostornosti stvari . Vse stvari se mu zdé enako dalječ, in ravno tako ne zna raz ločevati njih velikosti. Se le ko hodi okrog in tipa vidne mu stvari, uči se spoznavati, kaj je blizo in kaj je dalječ, kaj je veliko in kaj je malo . Le zato, ker smo od mladosti navajeni z obema čutoma opazovati, smo v stanu z očmi soditi o velikost i in daljavi. dSkušnja nam nadalje dá prepričanje, da se prostornost d á meriti na tri strani, ktere imenujemo v i š avo, širjavo in alj avo. To, kar je raztegneno na tri strani. (na tri méri), je p r o s t o r. Ker si vsako teh méri zamoremo misliti brez konca in -kraja podaljšano, zato se more prostor tudi označiti kakor brezkončnost zunaj nas, kar imenujemo brezkončni prosto r svet a. Pa mnogo laže si je misliti kteri omejeni del prostora, kakor pa ono brezkončnost. Ravno tako postane v vsakem človeku, da sam ne vé kako, zapopadek (pojem) števila, in to zavolj raznovrstnosti in zavali ponavljanja stvari, ki ga obdajajo. Zato pa, ker se prikazni, vrsté ena za drugo, pridemo do pojma č a s a . Za razsojevanj e števila in časa potrebujemo posebnih zunanjih opór in privajen e urnosti, drugač ne bi bili v stanu, da bi si zamogli jih misliti . ravno tako ne, kakor tudi prostora ne . Naši dihljeji, tolčenj e žile, menjava dneva in noči in letnih časov so take prikazni , ki nam pomagajo čas meriti in ga deliti. Prostor, število in čas so tedaj občni pojmovi, ktere dobivamo z vsakim čutnim názorom vred in kteri so tedaj prav posebne važnosti skoraj za vse prirodne nazore . Bliže premišljevanje prostora in števila je predmet posebne znanosti — 4 namreč matematike . Tisto, ki napolnuje prostor, je tvarina. Ko bi bil ves prostor napolnjen s tvarino, bila bi ta tudi brezkončna, in prostor in tvarina bi bila eno in tisto. Temu pa ni tako. Tvarina je le na nekterih mestih prostora, ona je vedno omejena. Kteri 17 omején del tvarine, vse eno kako velik ali kako majhe n je, imenuje se telo ali stvar. Sonce, mesec, zvezde so taki v prostoru nahajajoči se, omejeni deli tvarine ali telesa. Njih velikost je v primeri s prostorom neizmerno majhna. Ako si mislimo tvarino samo na sebi, kakor smo jo gori 5 označili, nema v sebi nikakoršnega nagiba k premembi. Kakor a bila bi vedno enaka, v nepremenj enem stanu, vedno na steni mestu. Bila bi tedaj popolnoma nepremenljlva, krepn a n negibna, in ne bi mikala in vabila naše pazljivosti z menjav o prikazni na sebi . Tedaj si moramo misliti, da je zunaj tvarina posebni vzrok tistih prikazni, ki se na nji pokazujejo , kteri vzrok se sila imenuje . Tako pripisujemo znano prikazen, da na zemljo padej o !tvari, ki se ne drže, ali ki niso podprte, posebne] privlačnejki se težnost imenuje. Med prebiranj ena fizikalnih prikazni spoznali se bomo s e ki imajo svojo moč v neznano velike daljave, -potem pa s takimi silami, ktere pokazujejo svojo delavnost le v naj bližini. 4 primér prve vrste sil imenujemo medsebojno privlačnos t ~ca in zemlje, in pa magnetičnost zemlje, ktera povso d magne ičnej igli podeli posebno mer. najmanjo daljavo delajoče sile so pa tiste, od kteri' h odvisna zveza teles, njih bolj ali manj pravilna podoba, njih e Tika premem.ba in več drugih prikazni. Sile te vrste menujejo se posebej molekularne sile. Taka molekularna sila je tista, ki uvrstuje zmrzujoče vodene kapljice v mične zvezdice, ktere občudujemo na vjetih snežinkah . Celi obseg prav mnogobrojnih fizikalnih prikazni razdelu-6 jemo na sledečih devet oddelkov : l) Občne lastnosti teles. 2) Zunanja različnost teles. 3) Ravnotežje in gibanje. 4) Zvok. 5) Toplota. 6) Svetloba. 7) IVIagnet i.' z e m. 8) Elektrika. 9) Meteorologija. I. Občne lastnosti teles . Ker se fizika peča s prikaznimi telesnega sveta, zato je pred 7 vsem drugim potrebno, da si zadobimo pravo misel, kaj da s o telesa, in ta se zadobi najpoprej s premišljevanjem njihovi h o b čilih lastnosti to se pravi, tistih lastnosti, ki jih opazu - Knjiga prirode, 18 jenio na vseh telesih, naj bodo sicer telesa kakor koli različna. Xe- lastnosti so sledeče : 1) Prostornost ; 2) n e p r o d i r- n o st ; 3) stanovitost (lenjivost) ; 4) deljivost ; 5) luknjičavost; B} ` `° o` iost in razteznost ; 7) teža. 8 Prostornost. Ker tvarina posebne dele prostora napolnuje , mora biti prostorna, mora imeti lastnost prostornosti ; ker nam bo pri popisovanji fizikalnih prikazni tolikokrati treba s e na to lastnost ozirati, zato je že zdaj potrebno, da se pové, kako s e pride do jasne pomisli prostornosti, in kako se ona méri. Raztego v enej nepremenjenej méri imenujemo r a v n o črto, in pripomoček, s kterim se ona méri, imenuje se m é r a dolgost i. Jasno je, da je kakor za znanstveno preiskava* , tako tudi za trgovino velike imenitnosti, da se ima občna, neprem.enljiva mera dolgosti . Posebno treba, da se edinica dolgosti tako označi, da, ako bi se kdaj izgubila ali izkrivila, bi jo vselej lahko spet napravili. Na Francoskem so bili učenjaki dobili nalogo iskati edinice dolgosti. Merili so četrti del, skoz zemeljska dva tečaja (pola) idočega, največega kroga tako natanko, kolikor je to mogoč'e ; razdelili so ga na deset miijonov enakih delov in eden taki de l vzeli za edinico dolgosti in imenovali ga meter . Meter deli se na sledeči način na nanje dele : Meter M. Decimeter DM. Centimeter C . Millimeter mm. 10 100 1000 1 10 100 1 10 Pod. 1. je decimeter, razdeljen na centimetre in n a metre. Pod. t. o 1 2345678910 Millimeter je tedaj tukaj najmanja mera, 'II zdaj, ko sm o jo odredili, zamore prav dobro služiti v to, 'da iiri'm-éi'~á-mo razne mere. Po drugih deželah je mérna edinca č e v e 1 j , kteri se del i ali na 10 ali na 12 p a 1 c e v. Palec ima 10 ali pa 12 delov, ki se črte imenujejo . Primerjanje mér raznih dežel. Čevelj palcev črt millimetrov Avstrija . 12 144 316 Badenska 1 10 100 300 Ig čevelj palcev črt millimetrov Bavarska . 1 12 144 = 291 Englezka .. . . .. . 12 144 304 Francezke (stara parižka mera) 12 144 324 Hesenska . . 1 10 100 250 Pruska (renska mera) 1 12 144 313. Povečanje metra zaznamova se z grškimi besedami, do danimi metru, tako, da dekameter znamenuje 10, hektometer100, kilometer 1000 metrov . Desetinske mere imenujejo se tiste mere, ki se delé na 10 enakih delov, kakor n. pr. meter d v a n a j s t i n s k e mere so pa tiste, ki se delé na 12 enakih delov, kakor n . pr. stari parižki, renski in avstrijski čevelj . V dve meri raztegnjena ravna ploskev meri se s č etvorno (štirjaško, kvadratno) mero. Posebni deli prostora, in pa prostori, ki jih zavzamej o telesa, merijo se s kock ovn o (kubično) mero, in z njo izrazimo t e l e s n i n o ali prostornino (volumen) teles. Razdelitev in zaznamba mer. l. Desetinske mere. znamen znamen 1 čevelj (II) 10 palcev (10") 100 črt (IOWI 1 palec (l") = 10 črt (10'") 1 kvadratni čevelj (10') 100 kvadr. palc. (1000") — 10000 kvadr . črt (10000[]"') 1 kvadr. palec (1fJ) — 100 kvadr. črt (1000'") 1 kubični čevelj (lk') - 1000 kub. palcev-(1000k") = 1000000 kub. črt (1000000 km) 1 kubični palec (1k") = 1000 kub. Črt (1000k"') 2. Dvanajstinske mere. znamen zname n 1 čevelj (1') 12 palcev (12") = 144 črt (144'1') 1 palec (V') 12 črt (121") l kvadratni čevelj (1 E]') 144 kvadr. palc. (1440") 20736 kvadr. črt (2073609 l kvadr. palec (10") = 144 kvadr. črt (144E19 1 kubični čevelj (l k') 1728 kub. palc. (1728k") 2985984 kub . črt (2985984k''') l kub. palec (lk) = 1728 kub, črt (1728k'"). 2* 20 Ravno tako lahka kakor koristna fizikalna predvadba je, da se na tanko izmerijo znane ploskve in prostori, n . pr. šolske sobe in nektere reči v njih, in pa to, da se tako dobljena kevila dobro vtisnejo v glavo. Pod. 2. je na kvadratne črte razdeljen kvadratni pale c hesenske desetinske mere. Pod. 3. je na kubične črte razdeljen kubični palec . Pod. 2. Pod. 3. Po zgorej danih omérih se ta razdelitev lahko izpelje tud i na kterej koli drugej m.eri . 9 Da tvarina prostor napolnuje, razodeva se nam po njenej neprodirnosti. V tistem prostoru, ki ga zemlja napolnuje, n e more v ravno tistem času biti kako drugo nebeško telo, in ravn o tako nas uči vsakdanja skušnja, da v tistem prostoru, v kterem je gora, kamen ali naše lastno telo, ravno takrat nobeno drugo telo biti ne more . Zadržki, na ktere se kmali zadenemo, ako hočemo vedno le ravno naprej iti, niso nič druzega, kakor posledki neprodirnosti teles, ki so nam na poti. Zrak tudi napolnuje prostor,, je neprodiren, zato si g a mislimo kot del tvarine, kot telo . To treba bolje dokazati. Ako kupico v vodo poveznem, ne stopi v njo nič vode, če j o še tako globoko pod vodo potisnem . To pride od todi, ker j e zrak v kupici neprodiren, ker tedaj voda njegovega prostora zavzeti ne more. Da je mogoče podati se v pot ap a], skem zvonu na dno morja, pride od todi, ker je v nje m zaprti zrak neprodiren. Lahko se pokaže, kako da se zamore potapljalec podati na dno morja. Nad košček plute, ki plava v stekleni posodi n a vodi, povezne se kupica in počasi potopi (Pod . 4.). Pri tem se vidi, da pluta gre do dna pod vodo in spet navzgor, ako se kupica prizdigne, da se pa njeno površje kar nič ne zmoči . Potapljalstvo je po napredku v mehaniki in kemiji zadobi'lo veliko popolnost, ker se je našlo, kako da se z dihanjem po Pod. 4. kvarjen zrak odpravi iz zvona in nadomesti sé čistim. Po navadnem pomenu prazn a posoda je vender le napolnjena s tvarino, namreč sé zrakom, in le če zrak odpravimo, odrinemo, zamoremo kako drugo tvarino, n. pr. vodo, spraviti na tisto mesto, kjer je bil poprejzrak. V eelej prirodi se ne dogodi nobena prememba na telesih, ktere ne bi napravile posebne sile. Telesa se tedaj prizade vajo, da bi nepremenj eno pridržale stanje, v kterem ravn o so, in ta njih lastnost se imenuje stanovitost (lenjivost). Zavolj stanovitosti vsako telo, ki je mirno, ostane tudi mirno, dokle r ga zunanja sila ne gane ; temu nasproti pa telo, ki se giba, ostane po zakonu stanovitosti v stanju gibanja dotle, dokle r ga ne ustavijo zunanje sile . Moč stanovitosti na prikazni gibanja bomo niže doli premišljevali. Deljivost. S pravimi pripomočki se dá vsako telo na manj e dele razdeliti. Najtrdneje kamnje na cesti razdrobé v pra h čéz-nj drdrajoči vozovi, in mlinska kamna zméljejo žitna zrn a v drobno moko ; kovine spremeni pila v drobne trščice, kladivo jih stolče v tanke listke, dajo se tudi raztegniti v nitke , ki so tanje od lasu. Voda v posodi se lahko razdeli na posamne kaplje, in vsaka kaplja se dá sprostréti precej na široko . Čez nekaj časa se zmočena stvar spet posuši, ker se voda iz pari ; pri tem se spremeni v tako neznano drobne delke, da ji h posamnih se videti ne zamoremo več. Deljivost je tedaj občna lastnost teles ; telesa se razdelé ali z orodjem, in takrat se delitev imenuje mehanična , ali pa s prirodni.ml silami , potem se delitev imenuje fizikalna. Kako na drobno se telesa dajo razdeliti, naj pokažejo posebni primeri. Kratka med zaporkatna tukaj stoječa črta (-) znamenuje dolgost mere, ki se millimeter imenuje (glej § . 8.). Svilni prejet prede niti, kterih se mora st o ena pokraj druge položiti, da se dobi širokost enega millimetra . A.Ii pláfino so razvlekli v tako strašansko tanke niti, da njih sto i n š tir deset skup še le dá povezek od debelosti ene svilne niti . Dvanajst takih platinovih niti ena poleg druge položenih niso 'siri od svilne niti • tedaj gre 1 200 takih tankih kovinskih niti na millimeter . 22 Na fizikalni način se dajo telesa še mnogo bolj razdeliti. Ako se n. pr. zrno soli raztopi v kupici vode, je potem nekaj soli v vsakej kapljici osoljene vode, ki jo z iglo zajamemo. Dokler je košček pižma v hiši, je vsa polna močnega duha, in pižem le za spoznanje ne izgubi na težkoti . Kakor neizmerno majhni so taki delki, na ktere se tvárina razdeliti dá, vender mnogo prikazni govori prav gotovo za to , da še tvarina ne da v brezkončno deliti, ampak da je vsako tel o sestavljeno iz nedeljivih naj manjih delov, ki se atomi imenujejo . Imamo povečalna stekla, ki povečajo dvanajst- do šestnajst stokrat. Kakor kemija uči, morajo oni atomi biti manji, kako r skoz tako steklo še vidna stvar. Ako si stvari tako mislimo, vidimo, da je t v ar i n a nekakega telesa le odvisna od števila njegovih atomov, in da so lastnost i telesa odvisne od tega, kakšni so njegovi atomi in kako so poredani. Imeli borno priložnost videti, da posledki prirodoslovja bolj ali manj potrjujejo take sklepe. 12 Luknji&wost. Telesna tvarina ne napolnuje popolnoma vseh mest prostora, ki ga telesa zavzamejo, ampak pušča me d deli, teles veče ali manje luk n j i c e (p are), v kterih p a zamore biti kaka druga tvarina, n. pr. zrak, voda. Koža naša, n. pr. ima luknjice, skoz ktere stopa pot. Telesa, skoz ktere zamore iti voda ali zrak, imenujejo se l juknjičave, in ke r se to opazuje skorej na vseh telesih, prišteva se luk nj ičavos t tudi občnim lastnostim: teles. Jako luknjičava telesa so n. pr. goba, les, oglje, kruh ; l ijih mnogoštevilne in velike luknjice vidimo na prvi pogled. Na drugih telesih se pa luknjičavost zamore opazovati le v posebnih okolnostih. Ako se napravijo n. pr. votle krogle iz železa, zlata ali iz kake druge goste kovine, z vodo napolnijo , dobro zamaše in tlačijo, stopi voda v drobnih kapljicah iz njih skoz luknjice v kovini . Steklo in nektera druga telesa nikakor in nikdar ne pu ščajo vode ali zraku skoz se . úe ravno imamo razlogov zato , da so tudi taka telesa luknjičava, vender je navada le tista imenovati luknjičava, ktera, pokazujejo povedane lastnosti v navadnih okolnostih . 13 Razteznost stisnost. Eno in tisto telo ne zavzame vselej enako velikega prostora ; poveča se, ako se raztegne ali ogreje, pomanjša se, ako se stlači ali ohladi. S t i s n o s t sledi iz luknjičavosti. Saj ako so med tvarino kakega telesa praznine, mor a mogoče biti stlačiti ga, ako zamoremo dovolj veliko moč porabiti . In res, ni se našlo še telo, kterega ne bi s tlačenjem bil o mogoče spraviti v rnanji prostor . Očevidno je, da telo postaja tem gosteje, čim bolj se tlači, in upor, s kterim se protivi daljnemu tlačenju, je tem veči, čim dalje se tlači. Zrak je gotovo izmed vseh teles tisti, ki se najbolj dá stlačiti, med tem ko se, kar je imenitno, voda in druge kapljine prav malo dadó stlačiti. Ako bi rt. pr. hoteli v cevi kanove, tri palce debelih sten, dvadešet kubičnih palcev vode tak o stlačiti, da bi zavzela prostor le še devetnajst kubičnih palce v velik, bi se kanova poprej razletela, kakor bi to dosegli. Prav luknjičava telesa, se vé, dajo se jako stlačiti, pa tud i kovine zavzamejo po kovanju in tiskanju manji prostor kako r poprej, in še celo steklo se da nekoliko stlačiti, zavolj česa mora v notrini imeti praznine, ki so, se vé da, nevidno majhne. Razteznost teles imenuje se tista njih lastnost, vsle d ktere svoj prostor povečajo, ako se ogrejejo, ali, ako se manjem u tisku podvržejo. More se reči, da prostor, ki ga telo zavzame, je tem veče , čim bolj se telo ogreje . Najbolj jasno se vidi razteznost na takih telesih, kterih tudi naj veča vročina ne razkroji, kakoršna sta voda in zrak . En kubični čevelj vode, tako dolgo gret, da se popolnoma v paro spremeni, zavzame potem prostor 1700 kubičnih čevljev velik. Teža. Vsa telesa se privlačijo medsebojno se silo, ki je primerna njihovej tvarini. Ta sila imenuj e se teža ali gravitacija. Mislimo si obe tvarini A in B (pod. 5), kteri ste si popol noma enaki in kteri se tedaj medsebojno enako močno privlačite, pa ne da bi ktera druga sila to privlačenje zavirala al i motila ; jasno je, da se obe tvarini, slede svojej privlačnosti , druga drugej približavate z enako hitrino, dokler se ne dotaknete v točki M, ki je ravno sredina njihove prvotne dálje . Ako je pa, kakor v pod. 6, tvarina 13 še enkrat tolika, kolikoršna Pod. 6. je A, je privlačnost, s ktero dela B na A, tudi še enkrat to lika, kolikoršna je privlačnost od A na B delajoča, in ko se druga drugej bližate, ima A dvakratno hitrino od.B in tedaj dvakrat toliki pot prihodi . Dotikati se tedaj morate obe v točki D, ki leži v tretjini cele dálje. Kakor se vidi, je manja tvarina dalji pot prehodila, kar se še bolj očitno vidi, ako je razloče kmed obema tvarinama še veči, kakor v pod. 7., kjer naj bo Pod. 7. A enaka 1, B pa enaka 100. Tu je gibanje tvarine .B tako majhno, da se vidi, kakor da bi stala popolnoma na miru, med tem ko Pod. 8 . manje telo A z veliko hitrino leti k velikemu. V tem imamo razjasnjenje ene najbolj vsakdanjih pri kazni, namreč p á d a teles, ker v primeri se zemljo so vsa telesa, ki so na njenem površji, neskončn o majhna, tako da jih ona privlači sé znatno močjo. Teža je tedaj vzrok padanju teles, in opazba uči, da pade telo, če pada eno sekundo dolgo, 15 parižki h čevljev ali 4 metre globoko. ° Ako se kako telo, p. svinčena krogla, obesi na nit, ne more sicer pasti, ali vsled zemeljske privlačnosti podeli niti lego, ki kaže mér težnosti (pod . 8). Ta mér se imenuje navpična (vertikalna), in enostavna priprava, ki nam jo kaže, imenuje se svinčnica (kalariiér, plajba) . Tista mér, ki z navpično dela kot 90° velik (pravi kot), imenuje se vodoravna ali horizontalna. Vodoravna se imenuje zato , ker površje mirno stoječe vode v posodi ima vedno to mér. Zakon težnosti. Ako si mislimo mér, kter o kaže svinčnica, podaljšano, dobimo črto, ki gre sko z središče zemeljsko, in ker je temu tako na vsakem mestu povrh zemlje, vidi se nam skupna privlačnost zemlje (pod. 9) .1 zedinjena v njenem središču c. Vsako telo Pod. 9. 25 na njenem površju je tedaj od središča privlačnosti toliko oddaljeno, kolik je polomér zemlje r in se tam privlači z močjo , ki jo zaznamovano z visino pada od 15 čevljev za sekundo. V večej daljini privlaka ni več tolika, ampak tem znanja, čim boljse oddaljimo od zemeljskega središča. To mati** teže godi se po posebnem zakonu, ki se tako-le dá izgovoriti : Ako se moč težnosti v daljini 1 od zemeljskega središča zaznamova z 15,. 15 . visinom pada od 15 čvevljev, je v 2 enaka -4-v 3 enaka 9 v 15 4 enaka 16 ' itd . Tedaj zamoremo v vsakej dálji velikost te žine zaznamovati z vlomkom, kterega številni .k je 15 in kterega imenovalnik se dobi iz dálje same seboj pomnožene, ali kraj e izgovorjeno : ' Teža se manjša ,p o oméru kvadrat a dalj ine. Moglo bi se tedaj misliti, da je na prav visokih gorah vi sokost pada v enej sekundi manta od 15 čevljev . Ali najvi.sokeje gore na zemlji so v primeri se zemeljsko tvarino tak o neznatne pičice, da ne zamorejo prav nič delati na ,hitro.st padanja. Pad v praznem prostoru. Ker teža na posamne tvarinine delke ravno tako dela, kakor na njih več, ki se sku pdrže', morajo tedaj vsa telesa enako hitro padati, vse eno, kak o so velika, ali kako so majhna. Vidimo pa, da list papirja, pero, slamka bolj počasi padajo , kakor pa pade iz enake visočine kamen ali kos svinca. Temu je pa vzrok edino le veči upor zraka pri onih, in ako se tedaj imenovane stvari spuste v brezzračnem prostoru, da pa d ajo, padejo ravno tako hitro kakor poslednje . O vidnem pospehu, ki ga hitrina padajočega telesa vedn o dobiva, govorili bomo pozneje v posebnem oddelku . Tdkóta. Ker zemlja vsaki delek telesa k sebi privlači, mora vsako telo, na kakej podlogi ležeče, na to bolj ali, manjpritiskati. Vkupni pritisek vseh delov telesa na njegovo v o d o ravno podlogo imenuje se njegova težkot a. Tedaj, koliko r več delkov, kolikor več tvarine ima telo, toliko veča je njegova težkota. Tvarine ali težkote dveh teles zamorejo se primerjati, ak o telesi obesimo na konce enakoramnega vóda. Ako ta ostane v ravnotežji, ste težkoti obeh teles enaki. Ako pa dve telesi nemate enakih težkot, nakloni se vód na stran težega telesa. Taka priprava za pri.mérjanje težkot dveh teles imenuj e se v a g a (tehtnica). Tiste posebne edinice tvarin, ki jih po raznih deželah imajo za vaganje, t. j. za to, da tvarine teles primérjajo in izrazujejo, imenujejo se uteži . 16 17 26 Pri znanstvenih preiskavah je g r am utežna edinica z a primérjanje. Dobi se, ako se kockasta posoda, ktere vsaka stran je, kakar v pod. 10, 1 centimeter dolga, kter e Pod. 10. prostornina je tedaj 1 kockovni (kubični) centimete r velika, do dobrega napolni z vodo, 4 stopnje toplo. Ako tedaj rečem, neko telo je 80 gramov težko , sledi iz tega, da, ako v eno skledico na vagi položi m to telo, moram v drugo skledico deti. 80 kubičnih centimetrov vode, da bo vaga v ravnotežji. Jasno je pa tudi, da ako napravim kepice iz kovine, kterih vsaka im a ravno toliko težkoto, kolikor eden kubični centimeter vode, d a je še bolj pripravno vagati. Stevilo gramov ali funtov, ki jih ktero telo vaga, imenuje se njegova n a s e b n a t e ž k o t a . V trgovini je funt najbolj navadna utežna edinica za pri mérjanje. Prav priložno bi bilo, ako bi po vseh deželah bi l funt enako težak temu pa ni tako, kakor se vidi iz sledeč e sostave : 1 1 funt ima 560 gramov v Avstriji in na Bavarskem. >I 500 I> na Pruskem in po drugih državah coln e (carinske) zveze .*) 484 v Hamburgu . 1 ,, ;, 467 v -Kurhessenskej (kolonjski funt) . 453 na Anglež/kem . kilogram ali kilo ima 1000 gramov na Francoskem . 19 Gostota. V eno skledico vage položim kubični palec vode , v drugo pa kubični palec svinca. Ker so tu na obeh stranéh tvarine enake prostornosti, bilo bi misliti, da se vzdržé v ravno težji. Ali temu ni nikakor tako, ampak da se drži onem u enemu kubičnemu palcu svinca ravnotežje, mora se v drug o skledico deti e n a j s t kubičnih palcev vode . Ako bi bili vzel i namesto svinca živo srebro, bili bi trebali 13 kubičnih palcev vode, in pri enem kubičnem palcu zlata bi jih trebali 19, da bi dobili ravnotežje. Ako naredimo ravno tisti poskus s kubičnim palcem vod e s kubičnim palcem vinskega cveta, morala se bo gornjem u nasproti množina vinskega cveta povečati ali pa množina vode pomanjšati, da se dobi ravnotežje . Podobno se imajo proti vodi terpentinovo olje, makovo olje in druga olja. Iz tega se vidi prav jasno, da imajo razna telesa v enakem prostoru neenako število delkov. Ako si mislimo te delke bolj ali manj blizo enega poleg drugega, razumevamo lahko, da s e v enakih prostorninah raznih teles zamore nahajati razno mnog o tvarine, da imajo tedaj telesa neenako g o sto t o . 'I') Ta funt, na kteri se računa tudi po vseh naših 'eleznicah, ime nuje se colni funt ali carinski funt* 27 Kubični palec svinca ima enajstkrat toliko tvarine kolikor kubični palec vode, in naga tedaj enajstkrat toliko, kolikor ta . Vinski cvet in olja so pa manj gosta od vode . V navadnem življenji se imenujejo tista telesa l a h k a, k i imajo v razmerno velikem prostoru le malo tvarine, kakor n . pr. pluta, perje, itd. Gostota večidel vseh kapljivih in trdnih teles je primérjen a z gostoto vode, in, število, ki izgovarja, kolikokrat i je kubični palec kterega telesa teži ali laži od kubičnega palca vode, imenuje se gostota ali prim é r n a t e ž k ót a teles a. Tukaj dodajamo ta števila, nekterih najbolj znanih teles : Telo gostota telo gostota Pluta Topolovina (suha) Lipovina » Jelovina 0. 240 0. 383 0. 439 0. 555 žeploP&áč'énjak . . Bazált . . . Steklo buteljino 2.033 2.350 2. 600 2.660 Bukovina Orehovina 0. 590 0. 677 Aluminij (kovan) Mramor 2. 67 0 2-71 7 Eter . . . O . 713 Granit . 2. 800 Vinski cvet (brezvoden) Kalium . . Terpentinovo olje Led . 0. 793 0. 865 0. 872 0. 916 Démant Barit (težec) Krom . Antimom 3. 520 4.426 5. 900 6°71 2 Makovo olje Natrium . Vino rensko 0. 929 0. 972 0. 999 Cinek . . . Železo (kovano) Jeklo . . . 7 . 037 7.78 8 7 . 81 6 Voda . . Voda morska l. 000 1 . 026 Baker (kovan) Bizmut . . 8. 87 8 9. 822 Mleko . . 1 .030 Srebro .. 10 . 47 4 Hrastovina 1 . 170 Svinec . . 11 .352 Fosfor 1 . 826 živo srebro 13 .598 Hudičevo olje (žepléna kislina) Slonova kost 1 . 848 1 .917 Zlato Platina . 19 .325 22 . 100 Kako se najde gostota teles . Iz prejšnjega se vidi, da treba 20 dve reči najti, ako hočemo gostoto kterega telesa določiti, namreč : l) njegovo nasebno težkoto in 2) težkoto vode enake prostornine. Ako se potem prva z drugo razdeli, dobi se primérna težkota (gostota) telesa. Pri kapljinah ni to posebno težko . Če bi n. pr. hoteli primérne težkote žeplene kisline iskati, zvagali bi najpoprej v steklenici ozkega vratu 1000 granov vode prav na tanko, n a steklenici zaznamovali, kako visoko je voda stala,, in jo pote m spet izlili. Potem se steklenica napolni prav do onega znamenja se žvepleno kislino, in najde se, ako se vaga, da je njena 1848 težkota 1848 granov. Tedaj je_oo = 1 . 848 primerna tež kota žeplene kisline. Da bi našli primérno težkoto t r d n i h teles, mogli bi, kakor je bilo v §. 18. povedano, napraviti enako velike kocke iz svinca, iz lesa, iz žepla, iz železa, iz zlata, itd ., potem pa primérjati njih težkoto s težkoto enako velike vodene kocke. Velika težava je pa napraviti take kocke, da bi se natank o mogla najti primerna težkota, in razun tega se more še dru gače ravnati, da se dobi prostornina vsacega telesa kakoršne koli podobe in velikosti ; s tem ravnanjem se bomo pozneje seznanili in tedaj se enkrat govorili o teni, kako da se naj e primerna težkota teles . Tudi se more še le pozneje razlagati, kako se ravná, da se najde gostota p l i. n a v i h teles. Poraba. Ako se vpraša, ktero korist imamo od tega, č e21 vemo ta števila, dá se dokazati ta korist na več strani : Ker ima n. pr. vsako telo v sicer enakih okolnostih vselej ravno tisto gostoto, zato je ta eno izmed najimenitnejših znamenj za razločevanje različnih teles. Ako bi mi kdo prodal najčisteje srebro, mora kubični palec njega na tanko 10 .474 lotov težak biti. Ako je njegova gostota maja, morem si misliti, da mu je primešanega bakra ; ako je pa njegova gostota veča, morem- si misliti, da mu je svinca primešanega. Ako si dam napraviti hrastovo gredjo, ki je 1170 funtov težko, bilo bi jelovo gredjo, ki bi ravno toliko prostora zavzelo, le 555 funto v težko. Steklenica, v ktero gre 10 funtov vode, drži 17 funto v žeplene kisline, ker je ta skorej še enkrat gosteja od vode, itd . II. Zunanja različnost teles. V §. 11 . bilo ie rečeno, da nam ie misliti tvarino sostav 22 ljeno iz prav majhnih delkov, iz tako imenovanih atomov . Ko bi bili vsi atomi teles med sabo popolnoma enakošni, imeli b i v obče le enovrstno tvarino. V resnici so pa prav raznovrstni atomi, s kterimi nas kemija seznanja, koliko sé samimi zá-s e toliko tudi v medsebojnem delovanji . Razun razločka, ki sledi iz raznovrstnosti atomov, opazujemo na telesih tudi razločke stanja, ki izhaja iz načina, kak o so biki kakega telesa med sabo zvezani, in prav znan primer, 29 voda, nam kaže, da eno in tisto telo zamore biti ali trdno , ali kapljivo, ali pa plinov-o. Ta posebna stanja tvarine, ki se skupnost imenujejo, so odvisna od molekularnih sil, ki delajo med njenimi delki, in o d moči toplote. Zveznost. Ako skué'amo Belke kakega telesa razdeliti, 23 skusimo vselej veči ali oranji upor. Da se ti delki z nekako močjo skup drže in da narazen ne padejo, to pripisujemo posebnej mole k ularnej sili, ki jo imenujemo zveznost (cohaesio). Pri bolj natan.kem opazovanji najdemo to poSebnost te sile , da dela le v neizmérno male daljave. Kajti ako prelomimo les, kovino ali steklo, je na mestih loma pretrgana zveza, in ostane tudi pretrgana, ako razlomljena kosa še tako dobro spet skup zložimo . Samo pri takih telesih, ki so lahko gib ljivi, kakor pri kapljinah, je mogoče njih odločene dele spe t tako približati, da zadobé spet svojo zvezo . Sila, s ktero se delki teles skup držé, je skoz in skoz odvisna od toplote. Ako si mislimo celo tvarino, iz ktere je zem lja sostavljena, nekoliko tisočkrat toplejo od vrele vode, bila b i zveza med posamnimi delki tvarine popolnoma pretrgana. Ako bi pa nasprot toplota zemlje bila nekoliko tisočkrat manja, b i se vsi delki tvarine tako trdno skup držali, da bi jih ne mogli ločiti z nikakoršnim orodjem. Pri toploti pa, kakoršna je navadno na zemlji, je pa to drugače. Nahajamo namreč telesa, ki imajo stanovito podobo , kterih drobci se le snoma dado drug od drugega odločiti, i n ktere imenujemo trdna telesa ; drobci drugih teles se pa lahko premaknejo ali odločijo, in ta so kap lj i v a telesa, k i nemalo stanovite podobe, ampak podobo posode, v kterej so. Zadnjič so tudi taka telesa, kterih drobci so po toploti tako odmaknjeni drug od drugega, da se nam zdi njih zveza popolnoma pretrgana, in ta se imenujejo plinava telesa ali p 11 n i. Ti zadnji nemajo stanovite podobe, ne stanovite prostornine, ker se ta poslednja po tlaku od zunaj delaj očem, zamore kakor koli povečati ali pomanjšati. Razun toplote dela tudi p o r e d a n j e drobcev na moč zveze. Znano je, da se les laže cepi kakor lomi. Kaljeno železo- se laže lomi kakor kovano . Besede, ktere zaznamovajo razne stopinje zveznosti, kako r trd, krhek, vléčen, mehak, raztézen, gnjéten, gosto tekóčen, lahko tekóčen ne potrebujejo nikakoršnega potrebnega razjasnjevanja. Kristalovanje. Posebna lastnost tiste sile, ki je vzrok zvez-24 nosti teles, je ta , da vedno hoče najmanje tvarinine del e enega poleg drugega porédati po nekej stanovitej pravilnosti, tako da postanejo telesa, ki jih mejé ploskve, robovi in ogli, 30 in ki se kristali imenujejo. Sneg, sol, tisti slador, ki se ime nuje kandis, so znani primeri. Mnogo vzrokov in po imenu nektere druge prirodne sile zavirajo pa narejanje kristalov, in pozneje se bomo še le učil i bolje razumevati pogodbe, pod kterimi se narejajo . 25 Prožnost. Ako se ktero telo stlači s ktero zunanjo silo, pokazujejo njegovi delki večo ali manjo voljo, da bi prišli spe t v prejšnjo lego. Ta lastnost imenuje se p r o ž no s t (elastičnost) in teles a imenujejo se tedaj p r ó n a (elastična) . 'o lastnost imajo pa telesa v prav- neenake] meri .. Tako n. pr. zavzame posebna množina zraku vselej spe t poprejšnji prostor, ako ga še tako močno in kolikorkoli' krati tlačimo. Zrak je tedaj popolnoma prožen. Jako prožna telesa so dalje kavčuk (prožna smola), peresa in lasje, ribja kost, nektere lesenine in kovine, posebno jeklo . Na nekterih telesih, kakor n. pr. na kapljinah, na ilovici, itd. se dá prožnost komaj videti in to le v posebnih okolnostih , zato se imenujejo ta unim nasproti neprožna telesa. Ako se na mramorno ploščo, ki je namazana se sajami od lampe, polahko položi krogla iz slonove kosti, dobi krogla l e črno pičico na mestu, s kterim leži na plošči. Ako se pa krogla spusti, da pade na ploščo, dobi okroglo, črno marogo, ki j e toliko veča, iz kolikor veče visočine je krogla padla. To dokazuje, da se krogla splošči v tem trenutku, ko prileti n a ploščo, da pa koj zavolj svoje prožnosti zadobi prejšnjo okrogl o podobo. Lok, samostrel in metala starodavnih narodov so priprave, kterih učinki imajo vzrok v prožnosti. Največo porabo ima prožnost v mehaniki, in poimence je prožnost médnih in jeklenih dratov in próg, tako imenovanih z m é t i ali peres, ki se v obče rabi kakor gibna sila . Take zméti zapirajo ključavnice na vratih in na Puši, žepne noževe ; z avite z m é t i dajejo oblazinjenim stolom njih prožnost in vozé m lastnost, da se lahko gujajo in zibljejo. Najbolj bo pa povzdignilo imenitnost prožnosti, ko bomo pozneje pokazali, da on a goni vse žepne ure in tiste viseče ure, ki nemajo uteži . 26 Trdnota. Sila, s ktero se telo ustavlja razdelitvi svoji h delov, imenuje se njegova t r d n o t a . T r g o p ó r n a (absolutna) t r dno t a imenuje se tista sila, s ktero se telo vpira pretrgu, ako se podolgoma napénja . Kakor je lahko prevideti, je ona tem veča, čim debeleje je telo, ki ga hočemo pretrgati. Djanska potreba je bila, iznajti to silo, in našlo se je, da je utež, od 120 funtov potrebna, da se pretrga okrogel želézni drat, debel en millimeter. Za ravno tisto debelost je treba colnih funtov, da se pretrgajo sledeča 31 telesa: za kovano železo 90, za jeklo 60 do 80, za lito železo 28, za médni drat 60 do 120, za bakreni drat 42, za steklen e palice ali cevi 5, za svinčeniPod. 11 . drat 2 1/9, za hrastovo šibko 36, za gabrovo šibko 28, za jelovo kbico 18 , za konopno vrvco 12. Takrat, kader ye treba to, kar smo tukaj povedali, djansk o porabiti, se pa smé vzeti zavolj varnosti le tretji del ngznanjen e nosne moči. L omopórna (relativna) 27 trdnota se imenuje sila, s kter o se telo ustavlja lomu. Ko se je iskala relativna trdnota raznih teles, vzela so se ta v posku'njo v raznih okolščinah . Ali je Pod. 12. telo, ki ga hočemo raztrgati, vtaknjeno v steno, kakor v pod . 11 . , med tem ko sila dela na koncu njegove podolžne osi, ali je pa palica Pod. 13. lllil(111(illlli[ 11 11111lIII I I 11 i ~i~ ~i 11 ?i i 11'i 1,11111111 1, 32 ali bruno podprto v središči, med tem ko so na njegovih obeh konceh obešene enaki bremeni, pod. 12. Tretji slučaj je slednjič ta, da je na bruno, podprto na obéh koncéh, breme obešeno v središči, pod. 13. Iz sklepov, ki jih bomo razkladali poznej e pri pretresovanji zakonov vóda, dobi se, da za prelomitev v pod. 11. potrebna sila raste v ravnem oméru brunove širokosti in v ravnem omeru kvadrata njegove visokosti, ¦ :Ia je pa z njegovo dolgostjo obratno razmerna. Veliko moč pokazuje pri teh poskusih gibkost . Da se, kakor v pod. 13., prosto ležeče bruno prelomi, potrebno j e samo pol tistega bremena, ki ga je treba, da se bruno prelomi , ako je na obéh koncéh tako pritrjeno, da se nikakor ne more vdati. 28 Sprú'emnost (adhiesio). Ako se dve ravni in gladki plošči , n. pr. stekleni ali kovinski, položite ena na drugo, sprimete s e z nekako močjo, tako da je mogoče, z eno ploščo vred tud i drugo prizdigniti. Sploh uči skušnja) da se kteri koli dve telesi, ako pridete medsebojno, v dotiko, bolj ali manj močno sprimete . To se razlaga iz tega, da na površju enega telesa ležeč i delki privlačijo delke drugega telesa. Koliko več delkov se tedaj medsebojno dotika, toliko močneja je privlačnost . V resnici ne pokazujete nikakoršne privlačnosti dve krogli, ki se do tikate samo v enej točki, med tem ko se plošče tem močnej e skup držé, čim so one veče in čim ravnijo je njih površje . Ta med površji različnih teles delajoča privlačnost imenuje še s p rij e m n o s t (adhaesio), in dela tudi le v neizmérno male daljave . Sicer se pa ne nahaja samo med trdnimi telesi, ampak tudi medsebojno med trdnimi, kapljivimi in plinavimi telesi, in poimence visi zrak z veliko trdovratnostjo na površju trdnih teles . Kader se kapljevine primejo trdnega telesa, se reče, da ga z m ó č i j o. Djanska uporaba' sprijemnosti ie malanje, belitev, lepitev, 'dojitev, itd. 29 Čudno je pa, da se nektere kapljine ne sprimejo ne s trdnimi telesi, ne z drugimi kapljinami. Ako se n. pr. steklena palica vtakne v vodo ali olje, obvisi od obeh nékoliko na njej , ar se pa ne zgodi, ako se vtakne v živo srebro. Ako se steklo poprej s tolščo namaže, potem ga ne zmoči voda . Olje in voda se ne zmešata. Da, podoba je, kakor da bi med delki stekla in živega srebra in med delki olja in vode -ne vladala nikakoršna privlaka, ampak še celó odboj. Ali, ako si mislimo, da zamore zveznos t delkov ktere kapljine med sabo veča biti, kakor njih spri j emnost na druga kapljiva ali trdna telesa, razjasné se na m gornje prikazni tako, da ni treba pripisivati jih posebnej od boj n e j sili. 33 Ako se tedaj steklena cev vtakne v vodo, druga pa v 3 O živo srebro, ne bo ne prva ne druga teh kapljin stala v cevki popolnoma vodoravno, ampak voda stopi s pomočjo svoj e sprijemnosti, sé steklom na . njegovih stenah k višku, in njeno površje zadobi zavolj tega globino, kakor v pod. 14., med tem ko živo srebro, ki se sé steklom ne sprijema, naréja polkroglasto povišbo (pod. 15.). Pod. 14. Pod. 15. Pod. 16 . Pod. 17. Ako se a vzemóa za to poskus prav ozke cevke, tedaj se voda ne priz igne samo pri kraji, ampak stopi v steklenej cevk i k višku tako, da stoji v cevki bolj visoko kakor zunaj nje, med tem ko živo srebro v cevki m.nogo niže stoji, kakor zunaj nje. (Pod. 16. in 17.) Prav ozke cevke imenuj ej o ,se la s o vit e cevke, in sila , s ktero se kapljine v njih k višku dvigujejo, imenuje se tedaj las ovito s t (kapilarnost) . Kapljine se v lasovitih cevkah vzdigavajo tem bolj vi soko, čem ože so cevke, in vse eno je, iz kakošne da so tvarine, samo da jih m ó č i) o kapljine. Zato vidimo, da luknjičava telesa z veliko silo upijajo tekočine in da jih v sebi drže, ker luknjice niso nič druzega, kakor brezštevilna množina nepravilno nakupičenih lasovitih cevk. Beli slador, les, pešč'érijak, da, kup peska ali pepela pokazujejo tedaj take prikazni. Zidovje iz luknjičavega kamenj a ki stoji na mokrotnih tleh, je vedno vlažno, in kup suhega peska se v ravno tistih okoliščinah hitro napije vode prav d o vrha. Lastnost sténja v lampi in pijočega papira, olje in vod o vsrkavati in mnogo drugih prikazni razlagajo se iz te vrst i privlake. Vpj (endosmoza). Ako dve raznovrstni kapljini del i 3 drugo od druge kaka luknjičava pregraja, n. pr. mehur ali nepaljena glina, premočijo jo počasi obe kapljini. Pri tem je posebno to, da- take pregraje ne puščajo vsake kapljine enako lahko skoz se. Ako se n. pr. steklenica brez dna b, pod. 18., zaveže z mehurjem, sé zmesjo iz beljaka in vode napolni, zgoraj steklena cev aa nastavi, in cela ta priprava -v posodo z vodo nn vtakne, opazuje se, da se čez nekaj časa kapljina vzdign e Knjiga prirode. 3 do r in dalje, in da se nazadnje še celó zgorej iztika, popolnoma zoper zakon teže! Enaka bila bi prikazen, ako bi notranjo posodo napolnili z vinskim cvetom, Pod. 18. zunanjo pa z vodo, ali prvo z raztopljeno mo dro bakreno galico (vitrijoloin), poslednjo pa z vodo. Ta zadnji krat se že na barvi pozna, da gre tudi nekaj raztopljenega bakrenega vitrijola iz notranje posode v zunajno vodo . Spozna se, da se ta posebna prevpójna sila luknjičavih teles, ki se e n d o s m o z a ime nuje, navrstuje prikaznim lasovitih cevk . Kako se vpoj godi, odvisno je ne le od lastnosti. kapljin , ampak tudi od pregráje. Skoz pregrájo iz kavčuka gre vinski cvet laže kakor voda : skoz mehúr je pa ravno narobe . Te prikazni so jako mikale pazljivos t prirodoslovcev, ker té vrste so tisti do godki, ki so največe moči pri gibanju sokov v telesih živalskih in rastlinskih, gibanja , ktera se drugač ne dadó razložiti, kakor , n. pr. vzdigovanje mezge v drevesih, ktero se godi z vednim vpójem iz ene tanke rastlinske stance v drugo. Vp«nost plinov. Da tudi med zraku podobnimi telesi, med plini, in med trd nimi telesi vlada medsebojna privlačnost, to se dá dokazati iz več prikazni. Ako se n. pr. vlije vode v stekleno posodo, izrin e se zares zrak iz nje. Ali če se postavi ta steklena posoda na toplo peč, vidi se koj vse njeno notranje dno pokrito z drob Pod. 19. nimi zračnimi mehurčiči, kakor z biseri. Ti mehuréiči pridejo od zraka, ki ga je privlačnost steklene stene pridržala v posodi , in ki se zdaj pokaže, ker ga je toplota raztegnila. Se bolj znamenit je sledeči poskus . ogljenčevej kislini, ki je v steklenem valju, pod. 19., se živim srebrom zaprta, se dá košček ravno izžganega drevnega oglja. To poslednje tako privlači. plinavo ogljenčevo kislino, da jo zgosti in tako rekoč požre, kar se koj spozna na tem, da j e plina vedno manj in manj v valju, in da se živ o srebro k višku dviguje. En kubični palec oglja vsrka dvadeset kubičnih palcev ogljenčeve kisline. Moramo si misliti, da je površje vseh trdnih teles pokrito z lego zgdče. 35 nega zraki . V kemiji bomo še bolj znamenite, sem spadajoč e primére spoznali in opazili, da je vpojnost kisleca vzrok temu , da se po fabrikah za strelni prah včasih samo vžgé drobno zmléto oglje. Kapljine vpijajo pline še v večej meri . Vender se glede tega ne ravnajo vsi plinovi enako . Med tem ko voda posrka navadnega zraku le 18 tisučin svoje lastne prostornine, zamore vsrkati vodenčenega klorca 500krat toliko in amonijakovega plina 700krat toliko prostornino kolikor je sam a zavzame. iiI, Ravnotežje in gibanje. V tem oddelku bomo premišljevali celo vrsto prikazni, k i so najvsakdanjije in najnavad nije in ki so ravno zavolj teg a vredne naše posebne pazljivosti . &m prištevamo pred vsem drugim gibanje, ki oživlja celo prirodo od bučečega viharj a do tripanja naše žile, in za čegar napravljanje zbiramo vs o znanost in umetnost, od parovoza kakor blisk hitrega, do po časnega kazálea na Ako pa začnemo ktero gibanje pobliže premišljevati, se nam narinejo koj tri vprašanja: Kaj je vzrok gibanja — kajse giblje — in kako se giblje? Iz tega sledi vredba nauka . Najpoprej bomo govorili o vzrokih gibanja, o, sil a h. Potem bom o razlagali, da so prikazni gibanja prav raznovrstne, in to po teni kakoršna so telesa, tako da nam bo treba trdna, kapljiva in plfnava telesa v tem pogledu posebej pretresovati . Ravnotežje in gibanje trdnih teles . O silah. že v §. 5. bilo je dokazano, da je vsaka prikazen, ki jo opazujemo na kterem telesu, posledek neke nanj de lajoče sile. Pravo bistvo v prirodi delajočih sil nam je popolnoma neznano . Kar o njih verno in učimo, je le po mogočnosti natanki izraz njih djanja, kakor se pokazuje našim čutom . Vender se moramo varovati misli, da so sile kaj za se obstoječega, da tako delajo na tvarino, kakor na primér človešk a volja na gibanje lastnega telesa . Sila je s tvarino zvezana nerazločljivo. Kjer je tvarina, tam se ona razodeva ob enem kakor sila, in narobe, kjer se moč kake sile čuti, tam je tud i telo, od kterega izvira, in drugo telo, na ktero dela ; brez tega ne bi nič vedeli ne o silah ne o tvarini . Pa vse eno zamoremo za naš namen sile posebej premišljevati, — in to bomo storili tukaj s tistimi silami ki jih imamo za vzroke raznih prikazni gibanja. 33 34 3* Teh je pa mnogo. Tako je n. pr. težnost (§. 14.) največkrat edini ali saj sodelajoči vzrok prikazni gibanja. Dalje poznamo kot gibne sile magnetično in električno privlačnost, raz tezno silo topline, kakor tudi tisto silo, s ktero ljudje in živali zamorejo ne le svoje lastno telo, ampak tudi druga telesa spraviti v gib, in ktera v notrini rastlinskih in živalskih tele s napravlja posebne prikazni življenja. Za občne zakone giba je pa prav vse eno, ktera sila da je vzrok gibanju. 36 Velikost sile spozna se na njenem djanju, ki pa nikakor ni vselej gibanje. Kamen, ki na stolu leži ali ki je na niti obešen, tlači stol ali vleče nit z nekako močjo zavolj težnosti, ná-nj delajoče, in imamo vee pripomočkov, to moč meriti . Mislimo si precej debelo š'ino iz prožnega jekla, kakoršne s e rabijo za loke in samostrele, in sila je tim veča, čim bolj pregnjeno drži ona š'ino . Že v starej povesti pripoveduje nam Homer, da je juna k Ulises imel več moči, kakor snubači, ker ti niso zamogli njegovega loka napeti . V pod. 20. in 21, vidimo take kljukasto zavite jeklene zméti, tako imenovane silo Pod. 20. Pod. 21. mére (dynanionieter), s kterimi se zamorejo razne sile med seboj primérjati, n. pr. človeške ali konjske moči z utež'imi . Takrat, kader se djanje kake sile pokazuje kot gibanje, mora se v račun vzeti tako kakor tvarina, t. j. težkota, tako tudi hitrost gibanega telesa, da se dob i velikost sile. Sile so enake, ako enakim tvarinam dajo enake hitrosti, ali ako so tvarine obratno razmérne z njim danimi hitro stimi. To je takrat, kader so enaka tista Števila) ki se dobijo, ako se vsaka tvarina pomnoži se svojo hitrostjo. N. pr. tvarina 4 ima hitrost 2 ; in tvarina 2 'ima hitrost 4 . Obakrat je pomnož'ek množ'itbe = 8, tedaj ste delali enaki gibni sili . Pomnožek iz tvarine gibanega telesa in iz njegove hitrosti imenuje se mehanični učinek sil e (mehanični moment sile). Jakost mašin se meri navadno se števili, ki kažejo, kak o veliko utež da zamore mašina v stanovitnem času v stanovitn o visino vzdigniti. Edinica te mere je čeveljski funt (Fusspfund, naznačuje se se čf), namreč sila, ki v enej sekundi vzdigne. en funt en čevelj visoko. Tako pr.je delavna moč moža enaka 62 čeveljskim funtom, ena konjska sila je enaka 37 430 čf. t. j. enaka naporu, ki je potreben, da se 430 funtov v enej sekundi vzdigne en čevelj visoko . a. O ravnotežji sil. Ako več sil na enkrat dela na kako telo , pa se ne 37 pokaže kaka prememba v njegovem stanju, morajo se njih moči medsebojno mič'evati in reče se takrat : Sile s i drž é rav n o t e ž je, ali, telo je v ravnotežji. Vse eno je, ali je pri tem telo v stanju počitka ali v stanju giba. Ako n. pr. z enakošno hitrostjo tekoči lokomotiv pride do mesta, kjer je železnica nekoliko navkreber napeta, in ak o mu se takrat dá tej zapreki ravno primérna parna sila, teče naprej s dosedanjo hitrostjo — ravno tako je, kakor da ne bi bilo obéh teh sil, ker so si v ravnotežji . O ravnotežji teles bomo govorili v oddelku .o težišču. Sostcevljanje sil . Lahko se sprevidi, da se zamore skorej 38 vselej nadomestiti z eno samo silo učinek, ki ga napravi več na enkrat na kako telo delajočih sil skupej . Poteznost več ljudi zamore se nadomestiti s poteznostjo enega konja, in poteznost mnogo* konj s parno mašino. Pri istočasnem delovanji več sil zamore se vender razločevati več slučajev. N. več sil zamore v enako mér in v enakem zmislu delati na te o , takrat je, kakor se vidi, njih učinek enak njihovej vsoti (soštevku, sumi). Ako pa sile vlečejo sicer v enako raér, ali v protivnem zmislu, mora njih učinek enak biti njihovej razliki . Dalje so prav važni tisti slučaji, kader več sil dela na telo ali v vsporednej méri, ali pa tako, da narejajo med sab o kot. V sledečem bomo te slučaje bolj na široko pretreso Pod. 22 . vali : za zdaj naj bo samo to omenjeno, da se sila, ki več dru gih sil natanko nadomestu je, ime nuje p o sle d n j i c a (resulti rende), med tem ko se une nadomeščene sile imenujejo s o s t a v l j a č e (coinponenten).' Vzporedne sile. Leseni drog 39 (žrd) AB, pod. 22., ima v sre dišči jekleno os, ktere rez na pripravnem stojá,lu CD tako leži, da se drog zamore prosto okrogosi vrtéti. Razdeljen je na več enakih delov in natanko po d vsakim deffie'em ima po eno malo kljukico. Sam sebi prepuščen visi drog v popolnom a vodoravnej legi. Kot vzporedno delajoči sili služite nam utež' , ki ste popolnoma enaki in ki imate zdolej in zgorej male kljukice. Začnimo tedaj s poskusi . Dve uteži obesimo kjerkoli na drog, samo tako, da so enak o dalječ od središča, n. pr. na desno in levo četrto kljukico, pod. 23., in vidimo, da ostane vodoravna lega drogova nepremenjena. Ravno tisto se zgodi, ako obesimo obe utežI eno pod drugo v središči, pod .24. Pod. 23. Pod. 24. Tudi zamoremo sé silomérom (gl. §. 36.) pókazati, da obe ti dv e sili enako močno tlačite na podlogo, ako ste obešeni v središč i ali pa kje koli v e-nakih daljavah od njega , Iz tega sklepamo : da dve enaki vspóredni sili nadomesti sila posledniiea, ki je enaka njihovej vsčti in ki grabi v središči vezoče jih črte : da dve enaki in vzporedni sili stojite v razno težji, ako prijemate (grabite) v enakih daljavah od p o d p or a ali vrt i š č a ravnega droga. Ta zakon bomo tudi našli potrjen, kakor v pod. 25., ako Pod. 25. obesimo več uteži na drog, in sicer vedno po dve in dve enako Po dalječ od podporišča o ; in ako !1!11!11,M.i potem po dve in dve, v enakih ,n 1111,1 ¦t; ' daljavah se nalazeči, obešamo v drogovem središči o, pod . 26. Ako si pa mislimo drog s črto pri min v pod. 25 razdeljen na dva razna (neenaka) dela, mora mogoče biti, za vsaki de l najti poslednjico sil, v njem delajočih . Tri uteži krajšega dela, Pod. 26. Pod. 27. združene v njegovem središču q (pod . 27.) bodo tistega učinka kakor poprej ; ravno tako je mogoče osem uteži daljega dela v njih pri p ležečem središču združiti brez premembe učinka . Zdaj vidimo na drogu dve neenaki sili v delu, ki si držé po polno ravnotežje. Pri tem nam pa vdarja v oči kakor posebn o imenitna ta okolnost, da manta poslednjiea 3 grabi za 8 delov poslednjica 8 pa le za 3 dele dalječ od o proč, Iz tega sledi važni zakon : Ako ste dve vzpóredno delajoč i sili neenaki (razni), daste se nadomestiti se silo poslednjico , ki je enaka njihovej vsoti (sumi) ; njeno prijemališče (grabišče) pa deli daljavo med obema sostavljačama na dva neenaka dela , ki sta obrat no razmerna s pripadajočima sostavljačama . Z uporabo na gornji poskus rečemo tudi : neenake sile, ki prije majo na drogu, stojé v ravnotežji, ako so obratno razmerne z njihovimi (Mijami od njegovega podporiš'ča. Pozneje bomo imeli priložnost govoriti o praktičnih posled ki se iz tega dobivajo pri uporabi voda (gl. §. 45. in 48). 40 Teli če . Kakor je bilo že v §. 11. razloženo, mislimo si v fiziki, da je vsako telo iz mnogo najmanjih delkov ali atomo v sostavljeno, ktere zveznost skup drži . Ker težnost dela na vsak i Pod. 28. Pod. 29. 00 d ba d lll l l .1 i l posamni teh atomov z enako močjo in v vzporednih mérih , mora mogoče biti za vsako telo najti točko, v kterej se vsót a onih vzporednih sil kakor sila poslednjica delavna pokazuje , in ktera se imenuje t e ž i š č e telesno . Ako na to točko dela primérna sila v protivnem zmislu, kar se godi, ako se telo v svojem težišču podpre ali obesi, nahaja se telo v ravnotežji. Naj pod. 28. predstavlja iz treh atomov, abb, sostavljeno telo, med tem ko strele zaznamovajo mer težnosti, delajoče n a vsaki izmed njih ; jasno je, da bo tukaj ravnotežje sil, ako telo v a podpremo ali obesimo . Ravno tisto velja o sledečem teles u (pod. 29), ktero je iz več atomov sostavljeno . Ako je težišče telesa podprto, kaže se uničena moč težnosti na njega, in ta sila n e more napraviti ne gibanja njegovih delov, n. pr. kakšno guganje, ne gibanja telesa samega, n. pr. njegovega padanja. Tedaj je v mnogovrstnem pogledu od velike vrednosti, da se iznajde lega težišča danih teles . Kakor se iz opazovanja pod. 28. in 29. vidi, ne bi to bilo od nikakorŠne težave pri telesih , ki bi bila sostavljena le iz ene vrste atomov. Pri takih telesih leži težišče v njihovem središči. Na tej podlagi' se da doka zati, da je pri vseh pravilnih te- Pod. 30. lesih, kakor pri krogli, kocki, P valju, pri prizmah, itd. težišče vselej v njihovem matematične m središči. Težišče trikota se najde s tem, da se iz razpolovišé D in E (pod. 30.) dveh njegovih strani potegnejo črte DA in EB v nasprot ležeči kot. Njih presecišče G e težišče trikota, ki leži vedno tako, da je .DG tretjina črte A.D. Ako si mislimo ta trikot vzporedno se 'stranjo BC razceplje nna same ozke proge, morajo vsa njih težišča ležati v črti DA, ker ta vse proge razpolovi. In res, ako se trikot po meri t e črte težiščnice DA položi na oster rob PQ, leži on v ravno težji. Ravno tako se, začenši od strani AC, dobi črta težiščnic a EB, iz česar zatira sledi, da je G, kakor vkupno mesto obeh težiščnic, težišče celega trikota. Pri- nepravilnih telesih leži težišče blizo tistega dela, v' kterem je največ tvarine. V piramidi in' koželju (keglju) je očitno več tvarine v tistem delu, ki je blizo podlage, kakor pa v vrhu. V teh telesih leži' res težišče v četvrtem delu njihove visine. Ako je stvar iz tvarine razne gostote narejena, kakor n. pr. kladivo iz lesa in železa, išče se najpoprej težišče vsakeg a posamnega dela zá-se, in dobljena težišča se zvežeta z ravno črto, na kterej' se potem vkupno težišče najde po zakonu, raz vitem v §. 39. Ker leži težišče notri v telesih, ne moremo ga, se vé, ne 41 posredno podpreti ; ali podprto je vselej, dokler iz njega spu ščena navpična črta gre Pod . 31 notri podlage, s ktero s e ---- telo tál dotika, ali notri ploskve, omejene z nje govimi podpotišči, kako r pri mizi, stolu, konju, itd. Napošev stoječi kamen ali bruno, pri kterem, kakor v pod. 31., iz težišča spuščena navpičnica še gre skoz podlago, ne more opasti . Ako bi pa bruno bil o tako dolgo, kakor je t o s točkami zaznamovano, imelo bi svoje težišče pri b, moralo bi potlej opasti . Telo stoji trdneje, čim večo podlago ima in čim bliže nj e leži njegova poglavitna tvarina. Prej ko ne zavolj tega so bili Egipe'anje podobo piramide izbrali za svoja velikanska z danja, ki jih tisučletja niso še porušila . Senčni voz se laž e zvrne kakor s kamenjem obloženi. Živali in ljudje, ki gibajo z udi, premenjajo zatorej vsa k trenutek lego svojega težišča. Kdor breme nosi na hrbtu, ta j e pripognjen naprej, kdor je nosi v desnej roki, stegne levo o d sebe, kdor z obema rokama kamen nosi, hodi kolikor mogoče nazaj pripognjen, in kdor je v nevarnosti na ktero' stran pasti , hoče ogniti se tej nevarnosti nehoté s tem, da stegne roke n a drugo stran. 41 Po tem) ali je težišče kakega telesa, ki se dá vrteti okro gvodoravne osi, v osi satnej, ali pod njo, ali nad njo, se tel o vselej drugač obnaša, ako dregnemo vanj. Ako sta n. pr. kotačevo težišče in vrtišče (pod. P d. 32. 32.) oba v a, ostaja kotač v ravnotežji v vsakej legi, ki se n3.0 ,podeli. Tako ravnotežje imenuje se n era zlo čeno (in differentes Gleichgewieht). Ako a pak napravimo os v b, leži te žišče kotačevo pod njegovo osjo . Ako sedaj in kader koli začne._-.-.. . .-.-mo vrteti kotač, vrne se vselej sam spet v svojo poprejšnjo lego. Tako ravnotežje imenuje se stojno (stabil). Ako pa gre kotačeva os skoz c, med tem ko je njegovo težišče pri a , tedaj nad osjo, se vselej, če se ga še tako malo dotaknemo, na pol zavrti, dokler namreč težišče a spet ravno pod os ne pride . Tako ravnotežje se tedaj po pravici imenuje pádno r a v n o t e.ž j e (labil). Ako se tedaj telesa zamorejo prosto vrteti okrog svoje osi , kar se n. pr. godi pri tistih, ki plavajo po zraku ali po vodi, obrnejo se vselej sama od sebe tako, da leži težišče ravno po d osjo, okrog ktere se obračajo, ali kakor se navadno reče, težišče skuša vselej, da pride na najniže mesto, kolikor mogoče . Vzloóreclnik sil. Mnogokrat se dogodi, da delajo na telo 43 istočasno dve sili, kterih meri narejate kot med sabo . Lahko se sprevidi, da takrat telo ne more slediti ne samo prvej, ne samo drugej sili, ampak da je njegovo gibanje sostavljeno ; Lepprimer tega daje nam la,dja, ktero žene veter prek reke in kter o nese tudi reka navzdol . Pri premišljevanju teh dogodkov ne bomo več delavnih si l predstavljali. z utežimi, ampak sé črtami, ktere ne zaznamovaj o samo meri, ampak tudi dolgost pota, ki ga telo prehodi v odločenem času,. Crte dajejo terjaj prav dobro podobo sil. Enake sile zaznamovajo se z enakimi črtami, neenake sile, n. pr. l, 2, 3, zaznamovajo se s črtami enójne, dvojne in trojne dolgosti . Da se tedaj najde pot, ki ga prehodi ladja, v isti čas gnána od vetra in od reke v razni meri (pod. 33.) , hočemo s i misliti, da dela na-njo naj poprej le tók reke, in da ladja v enejuri pride od a do b dalje, da od tega mesta neha tok in da dela le vetrova sila, ki . žene v enej uri ladjo prek reke do d. Ako pa obe sili delate ne ena za drugo, ampak na enkrat, ali ni verjetno, da boste v polovici časa storili ravno tisto, da bost e namreč ladjo v enej uri prignali do d, in sicer po krajšem potu ? I n temu je res tako. Ker mislimo si kakor poprej, da delate oni sili ena za drugo v manjih oddelkih časa, n. pr. vsaka četvrt ali pol ure, prišla bo ladja na mesti d' in d", ki ležite na črti , naravnánej od a do d. Ako to dalje premišljujemo za vedno krajše in krajše čase, za minute in sekunde, pridemo do posledka, da se dve na kako telo delajoči sili, kterih meri med sabo narejate kot, prizadevate gibati to telo po dvokotnic i (diagonali)-ad se sostavljaéama ab in ac načrtanega vzporednika (parallelogramma) abcd. Pod. 33. r- Iz tega smo dobili sledeči zakon vzporednik a s : Če delate dve sili na telo pod kotom, je njihov a poslednjiea zaznamovana glede velikosti in gled e meri z diagonalo vzporednika, načrtanega na sila h sostavljaéah. .Na ločko a (pod. 34.) delate sostavljači ab in ac v merili ax in ay. Njih poslednica je po prejšnjem tedaj ar. Ni težavno najti poslednjieo, ak o Pod. 34. je danih več kakor dve seli, ki vs e na enkrat delajo v razne meri na isto točko. Kader smo našli tako, kakor je bilo povedano, posiednjic o dveh izmed teh sil, treba samo s to in s tretjo silo načrtati vzporednik, kterega diagonala je poslednjica danih treh sil. Dalje se lahko previdi, da se more vsaka dana sila nadomestiti. ali razložiti, če se namreč namesto njej dá dvema drugima silama, da delate kakor treba. Saj ako se n. pr. po po - dobi 34. namesto obeh sil ab in ac zamore staviti njih poslednjica ar, mora narobe, ako je sila ar dana, mogoče biti, da se njena moč nadomesti z obema silama ab in ac. V mehaniki je mnogokrat koristno skladanje in razkladanje sil. Uporaba. Raven negibčen drog ali ž ki se dá okrog 45 nepremičnega náslona vrteti, imenuje se v d. Daljave pa, v kterih dve sili pravokotno prijemate, ter vód v protivnih merih obračati hočete, imenujete se v o d o v i rami. Iz onega, kar je bilo v §. 39. o ravnotežji vzpórednih sil rečeno, sledi, da j e na vodu ravnotežje sil, ako ste vódovi rami obratno razmérni se silama, na njih delajočih. Pomnožek, ki se dobi, ako se na vódu delavna sila ,pomnoži s tisto vódovo ramo, na kterej on a prijema, imenuje se statični moment sile . Na vódu je tedaj ravnotežje, ako sta statična momenta n a njem med sabo enaka . Razločujejo se enakoramni vód, raznoramni vó d in enoramni v6 d . Malo kedaj ima pa vód prosto podobo droga . Res komaj bi bilo pričakovati, da se po zakonih vód a ravnajo dela vsake vage, škarij in klešč, mlinskega kolesa i n kolotúrnika, ključa in tačke, itd. Ali pri teh napravah se vse lej dá dokazati ravna Črta, ktero si -moramo misliti preko vrtišča položeno in na kterej grabijo sile. Ako poslednje ne bi bile pravokotne in vzporedne meri, dá se to doseči -s po močjo vzporednika sil. Več silam, ki grabijo na enej vódovej rami, odgovarja moč vsóte njihovih statičnih momentov. Enakoramen vód je v ravnotežji, ako ste na njem gra-46 beči sili med sabo enaki. Dva enako težka dečka, n. pr. e hočeta na deski gugati, podložila jo bosta v sredi, da bo na r~jala enakoramen vod. Najimenitnejša uporaba vóda pak je vaga (tehtnica). Na vadna vaga sostavljena je iz prečke (gredelnice) in iz obeh skledic ; os z ostrim ali malo tumpastim robom deli prečko n a dve enako dolgi rami in dopušča, da se vód kolikor mogoč e lahko vrti okrog nje. Jeziček v sredi vóda je pa zato, da kaže natanko, za koliko da se je vód uklonil iz vodoravne lege . Prečkino težišče mora ležati nekoliko niže od njene osi, okro g ktere se vrti. Tu imamo tedaj primer stojnega ravnotežj a (§. 42.) in prečka zamore viseti le vodoravno, bodi sama za-se , bodi pri enakih bremenih, v skledice položenih . Vrne se tudi vselej v to lego nazaj, ako jo premaknemo iz nje. Ako bi pak ležalo prečkino težišče v osi, okrog ktere se prečka vrti, imeli bi primer nerazločenega ravnotežja in pri enakih bremenih v skledicah bila bi vaga v ravnotežji ne le v vodoravnej legi, am pak v kterej koli prečkinej legi. Ravno tako ne sme prečkin o težišče biti nad vrtiščem ,. ker potem bi imeli primer pádnega , ravnotežja in pri najmanj' preteži na enej skledici bi se vag a prevrnila, t. j . prečka bi se podala v navpično lego, ker šlo b i njeno težišče pod vrtišče. Vaga je samo takrat pravična, ako ste obe rami enak o dolgi in ako ležó točke, v kterih so skledice obešene, z vrtišče m v istej ravnej črti. Občutljivost vage je tim veča, čim dalji ste njeni rami, čim oranja je težkota prečke in čim bliže vrtišča 44 leži njeno težišče. Da se prepričamo o pravičnosti ,vage, moramo tako-IQ delati : V eno skledico se dene kolika koli utež, v drugo skledico se potem naklada kar koli toliko časa, da j e vaga v ravnotežji ; ako se potem uteži med sabo premestijo, i nse ravnotežje ne podére, pravična je vaga. Kader je treba največe natankosti v vagartju, vaga se stva r dvakrat na sledeči način. V eno skledico 'položim stvar, ki jo hočem zvagati ; v drugo skledico devam kamenčke, grahova zrna, itd. tako dolgo, da pride vaga v ravnotežje . Potem vzamem stvar iz skledice in pokladam namesto nje toliko čas a uteži v skledico, dokler ne pride vaga spet v ravnotežje . Očevidno kažejo zato potrebne uteži prav natanko težkoto one stvari in to sicer tudi takrat, če vaga ne bi bila popolnom a pravična. 47 Ne gib n i š k r i p e (pod. 35.) je kotač, ki ima no; okolo žleb, da se vrv va-nj dene ; njegova os, okrog ktere se vrti,- mu gre skoz središče, in je vtrjenaPod. 35, Pod. 36. v škarjah tako, da se Škripe c ne more drugač makniti, kakor E edino le vrteti se. Ako si mislimo takemu škripcu (pod . 36.) v meri AB vodoravno črto skoz njegovo središče položeno, predstavlja nam ta enakoramni vód ; ako na njegovih koncéh vlečet e enaki sili, mora biti ravnotežje . S pomočjo gibnega škripca s e tedaj jakost sile , ne more pre meniti, ali pač na mer, zato rej se imenuje tudi nam érn i škripec, in v tej lastnosti je mnogokrat jako koristen . Ravno tako pripomore mnogo, da se lahko pregibne narede viseč e stvari, n. pr. veliki svetilniki in lampe po cerkvah, gazometri (plinoniéri), itd . in to s tem, da jih na nasprotnej strani škripc a obešena protutéž drži v ravnotežji . 48 R a z n o-r a m n i v ó d. ima 'oč, da se moramo čuditi. Breme 6 (pod. 37.) delajoče na rami velikosti 5, drži ravnotežje sili 10,-ki prijema na vódovej ram i Pod, 37. 3, ker so po zakonu razloženem v § . 39. in 45., sile o r In bratno razmerne s svojima ra mama, ali ker sta statična momenta obeh strani enaka, saj j e 5 6 = 10 >< 3. V obče so male, na prav dolgih ramah delajoče sile dovoljne, da prizdignejo prav velika bremena, 45 česar nam pod. 38. kaže eden izmed najnavadnijih primerov, in pravijo, da je grški méree Arhimed, ki je prvi spoznal zakone vóda, navdušeno zaklical : ,,Dajte mi podporišče in vzdignil bom zemljo iz njenih tečajev . Raznoramni vód rabi se brezštevilno mnogokrat, n . pr. ka kor navor, vržel, zavóra, vitel, motovilo, ročica sveder, ključ , Pod, 38. klešče, škarje!, itd. Pod. 39. kaže nam vag o s k e m b l j iali rimsko v a g o, pri kterej je breme P obešeno na krajš o ramo vodovo, med tem ko se kembelj Q dá premikati po daljejrami BC; poslednja je se zarezami razdeljena na enake dele , in lahko je prevideti, da se . Q mora tim dalje od vrtišča po . makniti, čim več'e je breme . Pod. 39. k.'noramni vod predstavlja ravna, negibna &ta, ki je na 49 enem koncu trdno podprta, in ki jo hočete dve v protivnem 46 zxnislu delajoči sili okrog podporišča verteti . Opomnimo najpoprej, da naredi na enakoravnem vodu b c d (pod . 40.) sila 4 ravno tisti učinek, ako vleče na rami cb navzdol, ali pa če vleče s pomočjo pri d obešenega škripca na rami cd navzgor. Obakrat se bo vod vrtel okrog točke c z enako silo v eno i n Pod. 40. Pod. 41. a isto mér, ki je se strelama zaznamovana . Poglejmo zdaj raznorampi vód acb (pod. 41.), ki je v ravnotežji, ker ste njegovi rami. 2 in 4 obratno razmerni z delajočima silama 4 in 2 . V sled rečenega bo sila 4 storila očevidno ravno tisti učinek (t. j. držala bo sili 2 ravnotežje), ako jo od b proč vzamemo in jo zato pustimo, da v d navzgor vleče, kakor je to v podobi 42. načrtano. Ker se na ta način rama cb ne rabi več, dobimo pa enoramni vód, adc, kterega Pod. 42. vrtišče je v c in kterega hoče sila 4 navzgor, sila 2 pak nav il Zdol vrteti. Dokazali smo pa ravno poprej, da se v dani h okolnostih morajo moči obeh sil ena drugo uničiti, in tedaj tudi za enoramni vód velja zakon, da je potrebna enakost statičnih momentov, ako hoče biti ravno , težje. Uporaba tega vóda so tačka, nož, slamorezna kosa, podložnik statev , podložnik kolovrata in slamoreznice, luskač orehov, rezilnik, itd . 50 Gibni š k r i p e c (pod. 43.) zamoremo si tudi misliti kot enoramni vód, ki ga predstavlja njegov vodoravni premer bed, pod. 44. Vrtišče je pr`i b, med tem ko vleče na rami bc breme q navzdol, na rami bd pak sila navzgor. Ker se tukaj rame vódove imajo med sabo kakor polomér proti preméru, tedaj kakor l proti 2, zato je dovolj samo pol sile, da drži bremenu q ravnotežje. In res ako se obesi na kljuko f štiri fante težk a utež, treba pri e samo se silo od dveh funtov navzgor vleči, d a 47 se drži onim štirim funtom ravnotežje, in najznanji presežek sile zadosti, da se breme spravi v gib . Pod. 43. Pod. 44. Pod. 45. Pod. 46. Ako se tedaj združ'i, kakor ri v zmnoži nem kolotúrniku (pod. 45.) več gibnih škripcev, dajejo to veliko korist, da se z malo silo zamore vzdigniti veliko breme. Ako je breme q 8 funtov težko, treba pri uporabi treh gibnih škripce v samo en funt, da je drži v ravnotežji . Kakor se vidi iz tega, kar je bilo o pod. 44. rečenega, pomanjša se sila pri vsakem sledečem škripcu za polovino. Naj priložnij a priprava, da se z gibnimi škripci vzdigujejo bremena, je navadni kol otúr nik (pod. 46.), ki je sostavljen iz treh negibnih in iz treh gibnih škripcev . Jasno je, da breme q nosi šest vrvi, ki ve žejo gornje in dolnje škripce med sabo , breme se tedaj razdeli enakomérno na šes t vrvi, tako da vsako izmed njih napenj a % bremena q. Ako je n. pr. q = 60 toastov, je vsaka izmed šest vrvi toliko na-_ eta, kakor da bi nosila sama zá-se deset Lntov. Ako pak na enej strani nad gor njega škripca vrv ca napenja sila od de- set fantov, mora se, da je ravnotežje, tud i vrv dp druge strani ravno tako močno napeti, kar se dogodi, ako se pri p obesi utež od deset funtov. Pri tej pripravi 48 drži tedaj bremenu q ravnotežje 1/b njegove težkate, vlé čeč'a pri p. Misliti bilo bi tedaj, da se z uporabo prav mnogo škripce v lahko vzdignejo grozno velika. bremena. Ali takrat niso več od tolike koristi, kakor bi bilo želeti, ipn sicer prvič zavolj teg a ne, ker se z vsakim novim škripcem pomanjša pot, ki ga 'brem e prehodi, drugič pa tudi zavolj toga ne, ker se poveča trjenje, ki j e velik zadržek gibanja, kakor bomo skorej videli. Opomniti se vender mora, da se način delanja škripce v tudi da izpeljati iz zakonov vzporednika sil . 5 1 Ker smo na koncu §. 44, rekli, 4( je v mehaniki koristn o razkladanje sil, hočemo si tú, kakor tega primer, izbrati kolen o, (pod. 47.) in razložiti njegovo -moč s pomočjo .vzporednika. sil. Koleno je sostavljeno iz dveh železnih ko Pod. 47. lov, ki jih veže zgib M; gornji je s po močjo zgiba A pribit na trdno opóro, me d tem ko e dolnji upira na ploščo, ktera s e zamore umikati tlaku, na-njo delajočemu. Ako pograbi v toSki M sila MD, ktera se prizadeva poravnati železne kole MA in MB, razdeli se njena moč na dve sil i sostavljači ME in MF, ki jih ,dobimo, ako načrtamo vzporednik. .DE, kterega diagonala je M.D . Moč navzgor tlačeče sile ME vniči trdna opora, med tem ko navzdol tlačeča sostavljača MF pri .B pritiska na ploščo, spodej ležečo . S to pripravo se dá prihraniti sile, ker je očevidno MF veča kakor MD, da, MF je fini veča, čim bolj tumpast je kot pri M. Koleno se z veliko koristjo rabi pri tiskalih in prešah , pri kterih se dela o tein, da 'se na kratke daljave kratki čas, ali prav močno pritisne. 52 Strmina je tudi primer razkladanja sile na dve sostavljači. Ali preden o njej govorimo, moramo še nekaj opomniti . Po §. 17. imenuje se tlak, s kterim neko telo tlači vsled težnosti na vodoravno podlaga, težkota tega telesa . Ako tako ležeče telo premaknemo, nam ni nikakor ne premagati njegova težkota, ker to vso nosi vodoravna podlaga, ampak le trenje (drganje) telesa ob ravnino, ktero je tim manje, čim gladkej e ste obe površini. Pri sledečem premišljevanju se pa ne bomo prav nič ozirali na trenje ampak misliti hočemo, da je enak o ničli, kar se, se vé da, v resnici nikdar doseči ne more. Ako si stvar tako mislimo, mora že prav majhna sila dovoljna biti , da premakne telo, čegar težkoto nosi njegova podloga . Tako naj bo mala utež G ravno dovoljna, da vleče telo L (pod. 48.) po plošči AB, pri čemer črta ab predstavlja velikost tiska, ki ga AB trpi od L. Ako pa to ploščo naklonimo, (pod. 49.) ni G več dovoljna, da bi telo L premikala v méri AB ; tim več telo se bo v nasprotno nlér proti A drsalo, ravno tako, kako r 49 da bi ga pri. . neka sila vlekla v vsporednej meri sé strmino . Iz tega sledi, da pl.h AB ne nosi več vse telesne težkote, da Pod. 48. Pod. 49. tedaj tisek, ki ga on trpi, ne predstavlja več črta ab, (pod . 48.), ampak da se mora zaznamovati s krajšo črto. Sila ab namreč, s ktero je telo L (pod. 48.) tlačilo ravnico razloži se pri strmini AB (pod. 50.) na dve sili : na silo ae, ktera dela kakor navpičen tisek na AB, in na silo ob, ktera j e umérjena vzporedno s AB navzdol. Ako AB imenujemo dolgost Pod . 50. BC visokost strmine AB, s e B dá po naukih .merstva iz podobnosti trikotov abe in ABC dokazati, da se navzdol vlečeé a sila be ima proti težkoti ab te - lesa L, kakor visokost BC str - le mine proti njenej dolgosti ,AB. Ako je tedaj visokost BCčetvrti peti ali šesti del dolgosti AB, je sila be enaka č'etvrt'ini, petini, šestini telesne težkote . Kar se tiče uporabe. strmine, služi nam ona sploh v to, da 53nam olajša vzdigovanje bremen v dano visokost, tedaj pri pre_ valih bregov, pri zidariji, itd. in polajšanje je pri tem tim veče čim je mana njena visokost BC v razmeru z njeno dolgostjo' AC, ali, kakor se navadno reče, čim manj je s tr mina na _ p e ta, to pri navadnih cestah ne bi smelo iznašati čez 5 odstotkov in pri železnicah ne čez % odstotka . Tudi postava naših nog doprinaša k temu, da nam je po hudih strminah pra v težavno ali še celo nemogoče svoje telo gori in doli premikati . Zato so stopnice, da se gibanje napošev razloži v navpično p ri_ zdigovanje in v vodoravne stopinje. Prikazni gibanja se dado prav dobro razjasniti z nekterimi pripravami, kterih podobe tukaj pokazujemo. Tako naša roka koj čuti, da je druge moč i treba, če se mora breme L (pod. 51.) vleči po vodoravnemplohu AB, ali če je pomikamo po naklonjenem plohu AC, ali če ga vlečemo po navpičnem plohu AD navzgor. Še bolj na - tanki poskusi se dado napraviti s pomočjo strmine RS (pod . 52,) . Da bremenu a, narejenemu iz likanega rnédnega valja, držim o Knjiga prirode. 4 ravnotežje, moramo v skledico P tira več uteži položiti, čir u veča je visokost TS v razmeru z dolgostjo .R$. Na obeh priprava zamore se strffiina po volji bolj ali manj nakloniti s pomočjo naravnalnega vijáka . Pod. 51. Pod. 52. 51 Razun tega rabi se strmina pri mnogih naših pripravah in orodjih. Tako réz noža, dleta in sekire nareja dve v oster rob spahuj eni strmini, kakor je to tudi pri klinu, pri tem ednostavnem orodji, ki nam dobro služi za cepenje drvá, z a Pod. 53. vzdigovanje bremen, pri tiskalih s klinom in kakor zagojzda . Kakor se vidi v pod. 53., zamore se s pomoqo male uteži Q, ki vleče klin k med valjarji a in -b skozi, prizdigniti razmern o veliko breme P, in, sicer tim veče breme, čim oži je hrbe t klina v razmeru z njegovo dolgostjo . Vijá'k (ravf). Naj se izreže iz papira raznokrhki, pravokoten trikot ao (pod. 54.), in naj se zaznamova dalji krak af 54 Pod. 54. 4* z debelo črno č'rto, potem naj se krajši krak ao prilepi na kak valjar. Ako se trikot zdaj ovije okrog valjarja, nareja črna črta af okrog njega zavito v z v oj n i c o. Ako je cc' enaka ob- Pod. 55. Pod. 56. x II~iI;R~lI~~~~~>l~~«l!c!lr,~l,~''lllll~~l : jlf~~ III II I iC~ . E}1 ;I~~tuw~~~~~WJI . . '' —"'; lllil i , ,j. A' D Ill~i~~i~~.~~~!~if~ili~ii~~iE~ ._II~~~~~,, ;,~J Illll~lfilil~h~l~~~~ x Pod. 57. ' r ' •~~!. ~ segu valjarja, nareja črta ac pri ovijanju popolni v z v o j, ker pride c v cl, navpično pod a. Visokost od c' do a imenuje se visokost v z v o j a. Po tem, ako si mislimo na tako črto vzvojnico položeno ali trirobato ali štirobato prizmo in okrog valjarja zavito, dobimo oster vijak (pod. 55.) ali t u m p a st vija k (pod. 56.). Ako si mislimo enake vzvóje napeljane po notranje jsteni votlega valjarja, dobimo tako imenovano vijakovo matic o (pod. 57.), v ktero pride tak vijak (tudi vreteno imenovan), ki se z njo popolnoma vjéma . Korist, ki jo nam daje uporaba vijákov, leži v tem, da se ž njimi zavolj silnega trenja, ki s e pri njih godi, zamorejo stvari jako pritrditi, med teni, ko n a drugo stran spet dopuščajo nekako gibnost in to kakor strmini , ena ob drugej gori in doli se drséči . Gibnost vijákov je. tem veča, čim panja je visokost vzvojev. Razun navadnega vijaka, svedra in mačka, s kterim se zamaški iz steklenic vlečejo, treb a oméniti sledeče uporabe vjjáka : tiskalo z vijakom, ladja z vijaki, znamenita iznajdba Ceha Josipa Ressla (rojen 1793 v Hrudimu, živel dalj časa na Dolénskem, umrl v Ljubljani 10 . ok tobra 1857) Arhimedov polž in drobnomerov (mikrometrov ) vijak. 53 b. O gibu. Telo s e gib a, ako je vidimo zaporedoma na raznih mestih 55 prostora. Takrat menja vedno svojo lego glede lege stvari, ki je obdajajo, in na tem spoznamo sploh gibanje . Kazalec na uri se pomika od številke do številke, ladja plava mimo doline in hriba, vlak drči po železnici skoz dežele in mesta — ta telesa se gibajo, ker vidimo, da se od bližnjih stvari oddaljivajo in daljnim približavajo. Negibna je pa temu nasproti visoka gora, nepomična j e hiša, trdno vkoreninjeno je drevo. To ostajanje telesa in njegovih delov v vedno e1akej daljavi od stvari njegove okolic e imenuje se pokoj, Da zamoremo opaziti gibanje, je tedaj potreba, da se na m nektera telesa vidijo , kakor da bi bila vedno na istem mestu. Saj ako bi se vsa enakomerno gibala, zdelo bi se nam , kakor da so vsa v pokoju, ker bi ostajala njih medsebojna lega nepremenj ena, kakor se to vidi pri pogledu sé zvezdami nasejanega nebeza, gorá,, gozdov in mest na zemeljskem površji . Ali natanko opazovanje nas uči, da so v vednem gibanji vs a nebeška telesa in še celo zvezde nepomičnice, ki so le zavoljneizmerne oddaljenosti prividno stalne ; in prav za gotovo moremo reči, da ni ne najmanji košček vesoljnega sveta v popolnem pokoju. Znano nam je, da se pri vsakdanjem vrtenju zem eljskem tega gibanja udeléž'ijo gore, gozdi in mesta . Ni ga tedaj popolnega (n a s e b n e g a) pokoja, ampak l e p ri moren (relativen) je pokoj stvari, ktere se nam zde, d a se nikakor ne gibajo. Ako selu na ladji, zamore moje telo z ozironi na stvari najbliže okolice, kakor ozirom na jambor, stol in klop, biti v pokoju, med tem ko me pogled na stvari, ginoče na bregu prepriča, da se ladja z vsem, kar je na njej, prav hitro premika. Prvi in poglavitni zakon za prikazni giba je sledeči : 56 l. V pokoju ležeče telo se ne more samo o d sebe začeti gibati. 2. Gibajoče telo se ne more samo od sebe stanj e giba preceniti ali vstaviti se. Obe izreki ste natanki izraz v §. 10. že omenjene brez voljnosti tvarinske. Ako tedaj kako telo spravimo v gib, bi ono, po drugej iz reki, podeljeno mu gibanje neoslabljeno nadaljevalo v brez končno, kakor se to v resnici godi pri nebeških telesih. Na zemlji pa ne zamorem.o nobenemu telesu podeliti tako večn o gibanje. Ako se izstreli n . pr. krogla v zrak, ali ako se kotaklja po ledu, gladkem kakor zrcalo, postaja njeno gibanje vedno bolj počasno in na zadnje preneha popolnoma . Obakrat 54 57 58 59 fi0 krogla ne pride sama od tebe k pokoju, ampak upor zraka in privlačnost zemlje sta, ki jo vstavita . Pri daljnem premišljevanju giba nam je najpoprej paziti n a njegov omér k prostoru. in, k času, namreč na njegovo raér i n na nl:govo hitrost. aljava od mesta, kjer se gib začne, do mesta, kjer preneha, imenuje se njegov p o t, in črta, ktera kaže ta pot, ime nuje se m ér. Ta je ali vedno ista, ravnočrtna, ali pakrivočrtna. Krono gibanje telesa samega okrog sebe ime n uje se vrtenje. S primerjanjem dolgosti pota se časom, v kterem se potpreteče, dobi se h i tr o s t giba. Neizmerno razna je hitrostna velikost. Tako rt . pr. minutni, kazalec na uri prehodi v enoj uri tisti pot, za kteri treb a d v a n a j s t ur tisti kazalec, ki kaže ure . Polž preleze v enej sekundi eno črto, človek preteče v hitrem teku 25 čevljev, vlak na železnici 44 čevljev, brzonogi konj 50 čevljev, vihar 12 4 čevljev, glas 1050 čevljev, 24funtna kanonska krogla 2400 čev ljev in svetloba celo 42000 milj za sekundo. Daljne preiskavanje nas uči, da je hitrost ali e n a k o š n aali raz li 'čna. Pri enakošnej hitrosti pretekó se v enakih delih časa tud i enaki poti, še celo' takrat, če so delki časa še tako majhni . Ako tedaj telo v enej uri preteče eno miljo, mora v enej minuti preteči šestdeseti del milje, v enej sekundi pa 1/3600 milje. -Enako š n i gib predpostavlja, daje gibano telo pod mocj o stanovitno delajoče sile, ktera natanko izravna zoper gib delajoče zadržke, tako da ostaja začetna hitrost nepremenjena . Različna je hitrost, ako se ona na gibanem telesu za vsak i sledeči oddelek časa ali veča ali manjša. Ako se veča) imenuje se pospeševana hitrost, ako se pak manjša, reče se jejpoj é m a l n a hitrost . :i nako šno pospeševana hitrost postane, ako na gibajoč e se telo dela vedno ista sila v isto mer, kar se godi: pri pada jočem telesu. Pri pojemalnei hitrosti dela gibanemu telesu vedno sila nasproti, n. pr. težnost na kamen vržen v vise Pad. Vsled gori omenjenega zakona brezvoljnosti ne mor e telo, ktererctu je bil podeljen gib, samo od sebe priti k pokoju , da, pridržalo bo ta gib z nepremenjeno hitrostjo in z nepre menjeno mérjo, dokler ga ne vstavlja ali moti ktera druga sila . Tedaj mora telo, kterega zalučim in kteremu s tem podelim neko hitrost n. pr. 30 čevljev v enej sekundi, to hitrost pridržati nepremenjeno v vseh sledečih sekundah, tako da v vsakejizmed' njih proteče pot, 30 čevljev dolg. Ako bi pa jaz to telo na početku druge sekunde spet ravno tako močno sunil, j e jasno, da mora zdaj dobiti dvakrat toliko hitrost, in ako je n a početku vsake sledeče sekunde enako močno sune; dobilo bo 3 tretjej, četvrtej, pete] sekundi trikrat, štirikrat,-petkrat toliko hitrost, njegova hitrost bo enak o š n o pospeševana . Zamoremo si pa tudi misliti, da se ti udarci godé boli hitro eden za drugim, tako da med dvema in dvema preteče le -neizmerno majhen oddelek časa. To si vse smemo misliti pri padu teles, in tukaj j e težnost tista sila, ki dela pospeševalno v vsakem oddelku časa . Natanki poskusi so pokazali, da telo, ki pada le eno se kundo dolgo, v tem času preteče pot od 15' parižkih čevljev = 4.9 metra. Ker pa v drugej sekundi težnost ravno tako dela na telo kakor v prvej, zato raste njegova hitrost ravno tako , kakor čas padanja, in tedaj je na koncu prve druge tretje četvrte- nte sekunde hitrost 30 60 90 120 n30 čevljev. Preiskujmo zdaj dalje višino pada, t. j. pot, ki ga pre teče prosto padajoče telo vsled te vedno rastoče končne hitrosti 3 določenem času. Na koncu prve sekunde je prehodilo že 15 čevljev, ima na dalje končno hitrost od M čevljev, ki dela ravno tako, kakor da bi telo ni, početku druge sekunde tako sunili, da bi ga sila 30 čevljev dalječ gnala. Popolnoma neodvisno od tega dela pa tudi na to telo težnost, zavoljo ktere same na sebi mora 3 drugej sekundi ravno tako 15 čevljev globoko pasti, kakor v prvej. Ako bi v resnici jaz tla koncu prve sekunde telo en hip vstavil, tedaj njegovo konč'no hitrost 30 uničil, bi spet spuščeno v drugej sekundi 15 čevljev globoče , padlo ; ako je pa n e vstavim, mora očevidno 15 30 =- 45 čevljev globoko pasti 3 drugej sekundi. Ako k tema prištejem v prvej sekundi že prehojen pot od 15 čevljev, dobim, da je telo, ki je dve sekundi dolgo padalo, prehodilo pot od 15 l- 15 4- 30 = 60 čevljev. Ako ravno tako preiskovanje ponavljamo, izide, da se za vsako sledeče število sekund najde visina pada, ako se sošteje : 1) visina pada telesa samega na sebi za sekundo ; 2) končna hitrost poprejšnje sekunde ; 3) že prehojeni pot, n . pr. Časi padanja = 5 2 3 4 5 itd. sekund 1 . Visina pada za se- kundo . . . 15 15 15 15 1 5 2. dobljene končne hitrosti . 30 60 '90 120 3. že prehóje-ni poti O 15 60 135 24 0 Visine páda — 15 60 135 240 375 itd. čevljev. Ako dobljene vsbte med seboj primerjamo, dobimo, koj, d a se imajo med sabo kakor števila l : 4 : 9 : 16 : 25 ali kakor 56 1: 22: 32 :42 :52 in iz tega izide sledeči zakon pada : V i- sine páda se imajo kakor četveri (kvadrati) časo v padanja. Resničnost tega zakona se dá potrditi s poskusi na G ali lej evej strmini in pa naPod. 58. Atwoodovem padalu, in časi padanja visine páda pod. 58. nam kaže omér visin páda za 4 sekunde. 15 Čevljev 61 Srednja hitrost. Telo , ki pada eno sekundo dolgo, pre hodi pot od 15 čevljev ; njegov a hitrost, ki je bila' na početku sekunde enaka O, raste v vsa9 kem sledečem delu sekunde in je na njenem koncu enaka 30 . To telo bilo bi natanko isti pot prehodilo , ako bi bilo 4C=240 imelo koj s početka sekunde hi trost od 15 čevljev in ako se bilo s to hitrostjo enakomerno gibalo eno sekundo dolgo . Taka enakomerna hitrost, ki v odlo čenem času ravno tisto stor i kakor pospeševana , imenuje s e njena srednja hitrost ; ona je tista, ktero je telo zadobilo v polovini časa, v kterem se je gibalo. Srednja hitrost je enaka 30 polovini končne hitrosti, -2– = 15. Zgorej smo videli, da pospeševano padajoče telo v 4 sekun dah pade 240 čevljev globoko ; dalje da je njegova hitrost v polovini tega časa, na koncu druge sekunde, enaka 50 ; ako bi se bilo telo koj s početka gibalo s to srednjo hitrostjo 4 sekunde dolgo, bil bi njegov pot ravno tisti, namreč 4 60 = 240 . Nihalo (p e n d e l). Težko telo, n. pr. železna krogla ali kotaé,, obešeno na niti, dela nihalo. Ce se nihalo iz navpične ali ravnotežne lege fc (pod. 59.) premakne, tako da je krogla po priliki pri b, in ako se zatim sama sebi prepusti, pada proti točki c in se potem vzdiguje na nasprotnej strani do a, ktero mesto -komaj za spoznanje niže leži kakor b. Do a prišla krogla pade spet in se vzdigne na nasprotnej strani, pa ne da bi natanko spet dosegla visino od b, i n tako trpe dalje ta gibanja, ktera se imenujejo nihanja ali koleba nja, in sicer tako, da je vsako sledeče komaj za spoznanje manje , dokler nihalo ne pride spet k pokoju! Bolj natanko opazovanj e kaže, da je nihanje od teže odvisna, nekoliko predrugačena 57 prikazen padanja. Pri b z ene strani privlači, zemlja kroglo, ktero z druge strani nit v nepremenjenej daljavi drži od mesta, kjer je obešena. Iz teh dveh sil postane krogast pot, po kterem pada nihalo proti najniže ležečej točki c, in : to po zakonu pada, povedanem v §. 60., zPod. 59. vedno rastočo hitrostjo, v tejlegi fc, primernej težnej méri, ostalo bi nihalo pri pokoju, da ni s-tem, da je od b do c padlo, zadobilo nekako hitrost. S to hitrostjo ki jo teža vedno manjša, prizdiguje se na nasprotno stran dotle, dokler j e teža ne vniči popolnoma : potem pa nihalo spet pada od a proti točki c. Tako bi ta nihanja večno trpela, ako ne bi trčnje tam, kjer je obešeno in upor zraku njemu nasprotovala in na zadnje pokoj napravila . O nihanju našli so nektere zakone, izmed kterih so pogla i vitni sledeči : l. Posamni nihaji enega in istega nihala enako dolg o t r p e, naj se nihalo bolj ali manj zamahuje, s tem pogojem , da lok ab ni čez pet stopinj dolg. 2. Dve nihali enake dolgosti napravite v enakem čas u enako mnogo nihajev. 3. Dve nihali razne dolgosti napravite v enakem času razno mnogo nihajev, in sicer jih napravi dalje nihalo manj kakor krajše. 4. Ravno tisto nihalo napravi povsod, kjer dela teža na ravno tisti način in z ravno tisto 'nočjo, v določenem čas u enako mnogo nihajev . Ako bi mogli tisto nihalo, ktero na zemlji v določenem času neko število nihajev , napravi, prenesti na mesec ali na solnce in tam je opazovati, napravilo bi na mesecu manj, na solneu pa mnogo več nihajev, ker mesec 50krat slab*, solnce pa štiristotisučkrat močneje privlači kako r zemlja. Iz tega slede nektere uporabe, ktere tej tako ednostavnej 63 pripravi dajejo veliko imenitnost. Nihalo služi prvič za to, da se pri urah izravna različno gibanje, kakoršno je vselej, na jse napravi že to gibanje s pomočjo uteži ali s pomočjo zméti , potem pa nam daje tudi mero dolgosti določene in nepremenljive velikosti. Sekundno nihalo imenuje se tako nihalo, ktero v enej mi-64 nuti napravi natanko 60 nihajev, tako da tedaj vsaki nihaj en o sekundo trpi. Iz tega, kar je bilo zgorej povedano, se ' raz ume, da mora sekundno nihalo imeti popolnoma določeno dol gost. Kajti ako bi bilo krajše, napravilo bi v enoj minuti več kakor 60 nihajev, ako bi pak bilo daljše, napravilo bi ji h m anj. Zatorej se zamore, sekundno nihalo kakega kraja rabiti kakor določena, nepremenljiva mera dolgosti. -V Parizu mora tako nihalo biti natanko 3 parižke čevlje 8 črt dolgo, tedaj j e le 2% črte ,,krajše od metra. Na Angležkem so dolgostmi meri dali nepremenljivo velikost s tem, da so vstanovili, koliki de l Londonskega sekundnega nihala da naj je angležki čevelj . 5 Za:čudili so se pa fizikarji, ko so temu nasproti zapazili, da isto nihalo ne napravi na vseh mestih . zemeljskega površja enako mnogo nihajev na minuto. Ce se n. pr. 3 čevlje 8 črt dolgo Parižko sekundno nihalo prenese na polutni k (ekvator), nareja na minuto manj, na severnem tečaju (polu) pa k več kakor 60 nihajev. Ker je pa gibanje nihala odvisno od teže, in ker moč teže pojema ( . 15.) tim bolj, čim bolj se udaljimo od zemeljskeg a središča, sklepali so iz opazovanja nihala, da so kraji na ekva toru bolj oddaljeni od zemeljskega središča, kakor kraji na te čajih. Zemlja tedaj ni popolna Pod. 60. krogla, ampak je (pod. 60.) na A TI: tečajih nekoliko splošnj ena. Pre- mer zemlje na ekvatorju je 1719 lj dolg, od tečaja da tečaja pa le 171.3 1/2 milj . Sredobežnost, ktero ima zemlja zato, ker se vrti, pa sicer tudi pripomore, da je nihanje na ekvatorju počasneje . Krivočrtni poti postanejo vsled posebnega skupnega delo vanja več sil na telo. Tako ni pr. delate na telo, kteremu se v vodoravnej meri neka hitrost podeli, istočasna sila, ki ga vodoravno dalje žene, in pa teža, ki ga navpično na zemlj o vleče. Iz tega sledeči pot je z a k 1.1vije n, ki je po razmeru, 4 v kterem stoje obe sili med seboj, bolj ali manj od vodorav nega pota različen. Znano je, da strelec, ki hoče v daljino zadeti, nekolik o bolj visoko meri, kakor kamor hoče zadeti, in to zavolj tega , ker teža tek krogle nekoliko zniža . Ako se udari ob kroglo m, visečo na niti (pod, 61 .) gibala bi se ona vodoravno dalje, da je ne bi držala nit in vlekla proti e. Iz tega sledi krožno gibanje . Jasno je, da bi se godilo enako krožno gibanje, ako bi namesto niti vlekla sploh ktera sila kroglo m vedno proti e . Ako imenujemo silo, vedno proti središči vlečečo, s r e do t e ž n o s t, in drugo, na to pravokotno namerjeno, s r e d o b e ž- n o st, je popolnoma jasno, da je pot, ki ga mu skupno delo vanje o eh sil podeli; odvisen od medsebojnega oméra teh dveh sil. Pri k r o n e m gibanji vladaPod. 61. sledeči omér : Sredobežna hitrost, sama seboj pomnožena, mora enaka biti krogovemu. preméru, pomnoženemu sé sredotežno hitrostjo. Ako bi bil prvi pomnožek veči od drugega, bi postavša kriva črta ne bila krog, ampak p a k r o g (ellipsa); ako bi prvi pomnožek bil ravno še enkrat tolik, kolik drugi., postala bi Ys~ p a r a b o l a (metnica), in ako bi prvi pomnož'ek bil še veči, dobila bi se hiperbola (kosática) , same krive črte, ktere bomo pri druge] priložnosti bolj natank o popisali. Pota nebeških teles nam dajejo prevelikanske primere taki h gibanj. Tako delajo na mesec vedno dve ,sili, namreč privlačnost zemeljska, in druga na -njeno mér pravokotno umerjena sila, ktera ga vsake minute po priliki 200000 čevljev daleč žene . Ako bi v tistem času privlačnost zemeljska bila sam a delavna, bi mesec 15 čevljev globoko v navpične] méri prot i zemlji padel. Iz o b eh sil pa sledi njegov pakrožen pot . Sredobežnost. Ako se na niti držana krogla m (pod. 62.) 68 hitro v krogu okoli središča c zavrti, potem pa na enkrat nit izpusti, oddalji se krogla od središča, okoli kterega smo jo vrteli . Mér, v ktero gre krogla, zazna Pod. 62. muje črta, ki je navpična na nitno mér v te . trenutku, krogl ko se nit izpusti. m Ako je n. pr a takrat, ko smo jo izpustili, ravno v točki m, leti v mér mx dalje. Hitrost bežeče krogle je tim veča, čim veča je bila hitrost, s ktero je bila vrtena okrogstalne točke. Otroci delajo mnogokrat tako, ko mečejo svoje na vrvici držane žoge visoko v zrak . Ta prikazen je a še veče~obsežnosti, če opazujemo sploh telesa, ki se sama o rog sebe vr t é . Takrat opisujejo vsi ta kega telesa deli, ki ne ležé v črti, okrog ktere se telo vrti (v osi), kroge krog nje in dobé prizadetje, oddaljiti se od osi . To prizadetje imenuje se s r e d o b e n o st. Ker pri takem vr tenji vsi delki enako dolgi čas potrebujejo, da se okrog o zavre, morajo od nje bolj udaljeni delki imeti več() hitrost , tedaj tudi večo sredobežnost,, kakor bolj blizo osi ležeči . Zemlja je tako telo, ki se vrti okrog svoje osi ; konci njene osi se t e čaji (poli) imenujejo . Iz poprejšnjega sledi , da morajo deli zemeljski, ki na polutniku ležé, imeti velik o sredobežnost, med tem ko je ona oranja za tiste dele, ki so bliže tečajev. Moč sredobežnosti se zavore samo takrat djansko pokazati, kader je veča od zveznosti vrtečega se telesa, tedaj po sebno na takih telesih, kterih tvarina je mehka ali kterih deli so premični. S pomočjo odsrednj e mastne (pod. 63.) se -dá cela vrsta lepih posku-Pod . 63. sov narediti, da se razjasni zgorej povedano, i n poimence se s prožnim mednim obročem ab dá do kazati vzrok, zakaj da j e zemlja oplošnjena (primerjaj §. 65.). Sredobežna sila se mnogovrstno rabi v mehanik i in v tehniki, kakor n. pr. pri odsrednjem ravnaru par nih mašin in za čistenje trsténega sladora. Poslednji je sostavljen iz malih belih kristalov, ki so rujavo pobarvani sé sirupom, na njih vi sečim. Spravi se vlažna tvarina v bobnu podobne posode, ki imajo kakor sito luknjaste stene, in potem se te posode prav hitro vrte okrog svojih osi. Skorej ves sirup pobrizga sko z luknjice zavolj dobljéne sredobežnosti . O udá'ru. Ako se telo, ki se giba, zadene ob drugo .telo, dogodi se udar . Pri tem zamorejo se dogoditi prav razno vrstne prikazni po tem, kaka je tvarina, velikost, mér in hitrost udeleženih. teles. Sploh naj bo omenjeno, da se pri udaru mehka, neprožna telesa za vselej oplošnjajo, prožna p a le začasno, dalje, da ima udar le takrat celo svojo moč, kaderje osréden, t. j. kader je namérjen na težišče zadetega telesa. Kako da se imajo trda telesa pri udaru, dá se prav lep o dokazati s kroglami iz slonove kosti, ki so na vrvcah obešen e in ki dajo sledeči posledek : Ako gibajoče se telo udari ob mirno telo enake tvarine , neha gibanje prvega popolnoma, med tem ko se poslednje dalj e giba s tisto hitrostjo, ktero je imelo prvo telo, ki je udarilo o b drugo. Ako je bila tvarina mirnega telesa veča od tvarine onega telesa, ki se je v njega zadelo, je njemu podeljena hitros t o omeru tvarin manta od hitrosti. gibanega telesa,_ in narobe. a more se tedaj z veliko tvarino male hitrosti podeliti male jtvarini velika hitrost, narobe pa zamore prav majhna krogla, ki z jako veliko hitrostjo zadene ob veliko kroglo, njo spraviti v gibanje. Padajoča toča in šprih (šrete1jn) imata svojo pogubno mo č le od svoje hitrosti . Ako telo- prileti navpično na ploh ss', (pod . 64.) odleti, v ravno tisto mér nazaj vsled prožnosti obeh ; ako pa-udar do godi pod ostrim kotom dns', odleti priletélo telo pod enaki m Pod. 64. Pod. 65. ---' kotom v mer To se da lahko dokazati s pomočjo mal e priprave (pod. 65.). Djanska uporaba tega godi se mnogokrat na Bilj aru in pri tako imenova-Pod. 66. nih ricochet-strelih (izgovori ri košé) artiljerije . Gib se ne podeli vsem de -70 lom telesa v isti čas, ampak najpoprej le tistim, na ktere sila, n. pr. udar neposrednje dela. Od teh delov se širi še le na druge. Slab udar zamore stekleno ploščo v oknu raztreti na vse strani, med tem ko krogla, iz puške izstreljena, le malo, o kroglo luknjo v njo naredi, ke r se takrat neposrednje zadeti del i stekla tako hitro od drugih odtrgajo, da njim podeljeni gib nima časa, dalje širiti se. Nekoliko na to nekoliko na brez 62 voljnost opira se to, da se sekira nasadi na toporišče, ako se s tem ob tla udarja ; na dalje znana prikazen (pod . 66.), da majhen denar, položen na kvarto ravno nad grlo steklenice, v nj o pade, če se kvarta hitro izpodbije, itd . 71 Trenje. Glavni zadržek gibanja je trenje. Ono pride od tod, ker ga ni telesa, čegar površje bi popolnoma gLadkobilo. Ako se gleda najgladkeje telo, n. pr. ugláj eno jeklo, vidi se, da je njegovo površje sostavljeno iz samih povišeb in globinic. Ako se tedaj kako telo poriva po drugem, morajo se grba vice enega prizdigniti čez grbavioe drugega, ,kakor je to pokazano v pod. 67. Kolikor niži so ti hribčeki, tedaj kolikor glad keje je telo, toliko oranje j e Pod. 67. trenje. Pri kapljinah, kterih deli so lahko premakljivi, je trenje razmerno prav malo . Ako se globinice površja napolnijo s kapljinami , n. pr. z oljem, z mastjo, s e smolnjakom, ali s e stvar mi, v prah zmletimi, n. pr. z v prah zmletim grafitom, se s tem trenje jako pomanjša. S takimi stvarmi se tedaj _mažejo podvozi in drugi deli mašin . Velikost trenja je dalje odvisna od težkote telesa, ki s e ima gibati . Cim veča je težkota, tira' veče je trenje . Na tem pa ni nič ležeče, kako veliki da ste površji, ki se drgnete eno ob drugo, kajti da se n. pr. 100 funtov železa po železnici poriva, treba je sile od 27 7/,, funtov, vse eno, ali se ta že leznatvarina dotika šin v podobi plošče ali v podobi valjarja, ki se dá okrog svoje osi vrteti . Upor proti gibanju, ki izhaja od trenja, je v mehaniki imenitna stvar, na ktero treba vselej dobro paziti . Se skrbnostj o so se tedaj določili v s ó t n i k e tre n j a (Rei'bungseobffieient), t. j. števila, ktera kažejo, koliki del je ta upor od tlaka, s kteri m telo tlači svojo podlogo. Kakor je bilo že v §. 52. razloženo, je pri premikanju bremena po vodoravnem potu potrebna le tista sila, ki je primérna uporu, izhajočemu od trenja. Naj je n. pr. neko breme 500 funtov težko, njegov po skušnji naj deni vsótnik trenja pa naj je % , tedaj je potrebnih samo 20 0 funtov, da to breme premaknejo. V pod. 51. obrazovana pri rava služi tudi za primerjajoče poskuse o drsnem trenju . Potazuje se, da se telesa z drugačnim površjem tudi na drugač naklonjenej podlagi začenajo drsati. Sicer je trenje mnogokrat od velike koristi. Ako n. pr. na ledu ali na gladkem podu izpodrsnerao, pride to od premajhnega trenja ; konj včasih v posebnih okolnostih zamore ve č vleči, ako se voznik vsede na voz, in s tem trenje poveča. Pri 63 uporabi vijaka, klina, zagojde, vrvce na kolovratu in širokeg a jermena, ki pri Iilašinah vrtenje prenaša s kolesa' na kolo, dalj e pri vseh zavornicah do zavornie pri vlakih na železnicah, vsele j je trénje, ki nam korist daje. c. O mehaniki. Mehanika uči o silah in o gibanju. Naloga mehani-72 karjeva je, da napravi zahtevano gibanje z najmanjimi pripomočki. To nalogo reši z uporabo pripravnih orodij, kter a se imenujejo mašine (stroji). Ne more biti namen te knjige, široko polje mašinstva do dobrega obdelati. Pa vendar je prav, da se pečamo kolikor mogoče z mašinami, ki so postale tak o rekoč pozemeljska moči . Mašine so ednostavne in zložene. S prvimi smo se že v poprejšnjem večidel spoznali, in te so n . .pr. : vod, strmina, škripec in , njih razne podobe, in vse naše navadne priprave in orodja so take ednostavne mašilne. Da, anatomija uči, da se skorej vsa gibanja naših udov godé po zakonih vóda. . Iz skupnega delovanja' več ednostavnih mašim postanejo zložene, in kakor zamršene in težko razumljive se nam na prv i pogled časih dozdevajo, vendar se vselej dado razložiti na on e ednostavne mašine. Kolo na vratilu, (pod. 68.), sostavljeno je iz 'valjal v meha-73 niki v r a til, o imenovanega, in iz kolesa, ki je na-nj tako nabito, da stoji navpično na vratilov o Pod. 68. os, in da je njegovo središče v njej. Kader koli se kolo zavrti, mora se tudi vratno zavrteti, in narobe. Na obodu kolesnem vleče na vrvi ep sila, da bi držala ravnotežje bremenu r na obsegu vratilovem. Sila in breme delate tukaj po zakonih vóda, razvitih v §. 48. ; rama silina je polomer cd kolesa, rama bremen na je pa polomer ab vratna. Sila se ima tedaj proti bremenu obratno kakor polomér kolesa proti poloméru vratna. Ako je n. pr. ab samo petina od cd zamore se na vrvi ep se 100 funti držati v ravnotežji breme r, 500 funtov težko. Namesto kolesa so mnogokrat na koncu vratna skoz njeg a navskriž vtaknjene motaroge, na kterih dela sila, in priprava se takrat imenuje m o t ovilo z m ot ar o g ami. Na njej je rama silina tisti del motaroge, ki je med točko, na kterej dela -sila, in med vratilovo osjo.- Ako dela sila na ročici, imenuje se priprava mot ovilo z ročico (pod. 69.). Pri vretenu s Pod. 69. palci (Spiellrad) so po kolesnem obodu Ulici ali palci, na kterih sila prijema. Vitel (vinta) razločuje se od do zdaj omenjenih pripra v v tem, da njegovo vratilo stoji navpično, kakor nam pod . 70. kaže pritlični vitel. Pod. 70. Iz vseh tukaj povedanih primerov se vidi, da sila zamor e pri kolesu na vratilu. delati na najmnogovrstniji način . Kolo na vratilu, se pokazuje v podobi zobatih koles, v podobi va ljarja nú'ih oknenih zastorov (rulet) in v podobi mlinskega kolesa . P r e n aš ane giba (transrnissij a). Vsaka ma?a'ina je so-74 stavljena iz tre glavnih- delov ; namreč iz prvega, na kterem gibajoča sila dela, potem iz drugega, na kterein dela upor, ki se ima premagati, in zadnjič iz tretjega, med onima dvema ležečega, ki prenaša silo iz- prvega dela na drugi . Pri ednostavnih mašinah, n. pr. pri vrželi, so vsi ti deli večidel iz enega kosa in ne ležé' daleč narazen. Temu -nasproti je pa pri sostavljenib maŠinah mnogokrat potrebna velika priprava, da vodi silo do tistega oddelka mašine, kjer se delo opravlja, n. pr. od zunanjega mlinskega kolesa do kamna, ki žito melje . Za prenos giba se imajo najbolj p r en o s n a vratila, vrvca brez konca, -posámn.a zobata kolesa i n zobato kolesje sploh. .Ako stopimo v mehanično predilnico ali v maŠinsko delalnico, vidimo na, desnej in na levej strani hódnika po dolgejsobi celo vrsto mašin pridno delati, med tém ko nikjer ne vidimo take mašine, na kterej bi gibajoča sila neposredno prijemala. Ako pa pogledamo k stropu sobe, zagledaino -vratno, vrteče se, ki sega podolgama skoz celo sobo; in ki pride skoz lino v steni, in ki mnogokrat tudi gre skoz nasprotno steno š e v drugo sobo, da tudi tje vodi gib . S tem prenosnim vr a :til o m so zvezani na pripravni način posamni stoli, na kterihse ,dela. ' Tista sila pa, ki to prenosno vratilo vrti,' dela zunajposlopja, in je ali voda, ki goni kolo, ali pa, parna 'mašilna. Vrvca brez konca se rabi, kader treba gib prenesti iz 75 vratna, vrtečega se, na drugo s prvim vzporedno vratilo, ki j e pa nekoliko oddaljenó Pod. 71 . od njega, n. pr. iz zgQiej popisanega prenosnega vratna na vratila stolov, na kterih se dela. Zato so na vratilo na nekterih mestih nataknjena vretena, ki se z njim vred vrté in ki jim gre okrog ali vrvca ali pa jermen, ki tečeta sama v sebe nazaj, ki sta tedaj brez konca. Taka vrvca gre tedaj okrog pripravnega vretena na mašini,in tako na-nj o prenaša gib. Pod. 71. nam: kaže vratilo , ki vrti brus. Ako hočemo Knjiga prirode. 5 delo prenehati, potisnemo s pomočjo vóda CDE goneči jermen na drugo vreteno, ki je prav blizo zraven, ki pa ni- trdno nataknjeno Brusovo os, ampak ki se da okrog nje vrteti, tak o da se zdaj le vreteno vrti, brus pa ne. Taka priprava imenuje se snemalo. Vrvca brez konca je ali premo, kakor v pod . 71., ali pa navzkriž napeljana, kakor na navadnem kolovratu in na odsrednjej raašlm (pod. 63.). Glede vinjenega delovanja je opom niti, da je ena njena polo-vina, ki se- imenuje goneča stran, bol jnapeta, kakor druga, kajti vreteno se ne bi moglo vrteti, ak o bi bila vrvca na obeh straneh enako napeta. Ako imate dve kolesi A in B, okrog kterih teče vrvca brez konca, enaka premera in ako se A zavrti, dobi B ravn o tisto hitrost vrtenja kakor jo ima 4. Ako je pak zavrteno kolo A, veče od kolesa B, dobi poslednje več() hitrost, kakor jo ima A, in namreČ po omeru premerov koles, tako da je na ta nači n mogoče napriwiti prav hitro vrtenje koles, kakor rt. pr. vretena na kolovratu, odsrednje mašin'e, itd. Mislimo si dalje dve kolesi A in B, zvezani z vrvco bre z konca, in da -na vratih', manjšega kolesa A, čegar premer mor e biti 1/2, % , %, od -premera drugega kolesa B, dela dana sila s pomočjo ročice, stori ta sila ravno tisto, kakor da bi z ročico 2-, S-, 4-, ali nkratne dolgosti 'vrtela neposredno vratilo večega kolesa B. -Z o b a ta k o l e-s a delajo tista kole s j a, ki,. se v mehaniki tako mnogovrstno rabijo, in ki prenašajo 'gib od enega vratila rta drugo, ki je blizo in ki je s prvim ali vzporedno ali p a proti njemu naklonjeno. Na :obsegu se zobovi vrsté se škrbami, Pod. 73. ki se tako vjemajo, da se ne more eno kolo vrteti, da ne bi s e vrtelo drugo kolo v nasprotno mer. Sicer pa velja o zobatih kolesih to, -kar , je bilo rečeno o vrvci brez konca, namreč da kolesa enakih premerov prenašaj o gib nepremenjen od valja na valj ; ako je pa prvo kolo veče, 67 dobi drugo tolikokrat več() hitrost, kolikokrat je število njegovih. zobov preseženo od števila zobov prvega kolesa . Drugo kolo zamore pa tretje, in to spet četvrto, itd ., vedno znanje in manj& kolo vrteti in s tem se zamorejo dobiti zavrti (obračaji) povoljne in v posebnih okolnostih neznansko velike hitrosti . úavno tako se mora omeniti, da ako na vratilu manj ega kolesa C dela dana moč F z ročico B (pod . 72.), in ako je premer ,manj ega kolesa C, kakor tukaj, tretjina, ali. 1/4 , , 1/n od premera večega kolesa, da stori sila ravno tisto, kakor ko bi neposrednje na vratilu A večega kolesa, D delala z 3-, 4-, 5- ali nkrat daljo ročico ,(tukaj Bi), Ker so pa take dolge ročice zlo nevkretne ali nikakor ne za rabo, zato se jemlje zvez a več zobatih koles, kterih se najmanjše, ki ga,' sila neposrednj e vrti (C, pod. 72.) g o n j eni k imenuj e . Lahko se razvidi, da se vse te prikazni gode narobe, ak o se prenaša gib iz večega na 'nanje zobato kolo, kakor tudi to , da trenje (drganje) jako slabi ,moč kolesja. P r e s li,c e prenašajo gib iz vodoravnega vratih, na navpično 77vratilo (pod. 73. in 74.), in narobe, in o njihovem delovanju Pod. 73. Pod. 74. velja vse tisto, kar je bilo rečeno o zobatih kolesih sploh. Zobovi na kolesu z vodoravnim vratilom v pod. 74. imenujejo se p alci. Pravilni tek nlašine bi se prav lahko skazil, ker gibajoča 78sila ne dela vedno v enakošnej meri, in skorej nobeno delo n e , bi se dalo z -maši'nami delati, ako ne bi imeli pripomočkov, razn e hitrosti poravnavati. _ ta namen natakne se v večih delavnicah na gibno vratilo veliko, težko kolo ,iz litega železa, (pod. 75.) ktero se ž njim vred vrti in' ktero se zamašnjak, 'ali g o n (Schwungrad) imenuje.- Ako ,se goneča sila naglo poveča, po deli se ta presežek sile tudi težkemu zamášnjaku, in njena moč 5* 68 tek cele mašine se manj čuti ; ako pa nasprotno gibajoč a sila pojema, ali celo za kratek čas preneha, ne gre zavolj tega raaši.na počasneje ali da bi celo ostala, ker po zakonih stanovitosti (§. 56.) zamašnjak pridrži saj nekoliko časa svojo hi- Pod. 75. trost in z n eno pomočjo tudi druge mašinske dele v prave m teku dotle, dokler gibajoča sila spet ne začne delati, kako r treba. Zamašnjak se rabi v valjarnah, v kovačnicah, pri stoječej parnej mašini, pri tokarni, *pri žepnej uri in brusilec je od paz ljivosti svojega pomagača tim neodvisniji, čim veče je kolo, n a kterem ga pusti vrteti. 79 Izmed brezštevilnih mašin, namenjenih v raznovrstne svrhe , zdite se nam dve najbolj vredni bolj natankega popisa, ker j e njuna naloga našim najailnijim potre'koam tako bližna, da je mi kavno in koristno izvedeti, kako da ste narejeni . Te ste mlin, ki nam melje moko za vsakdanji kruh, in pa u r a, ktere mali železni prst ravná in določuje dela in ravnanja celega širokega sveta. 8 Mlin. V naših krajih skorej vse mline voda goni. Pri tem ali teče, pod mlinskim kolesom, in bije ob njegove lopat e (kolo n a lopate), ali pa "teče po žlebu v korce, ki so n a obsegu mlinskega kolesa (kolo n a kore e), ali pa bije o b žlice, ki so namesto kolesa zasajene v navpično stoječe vratilo (mlin n a ž l i ce) na ktero je na gornjem koncu nasaje n mlinski kamen . Kolo z lopatami vrti voda se svojo hitrostjo, kolo s korci in mlin na klice pa vrti voda z udarom in sč svojo težkoto . Od množine in od pada vode je odvisno ktero teh treh vrsti mlin skih koles je koristneje postaviti . Mlin na žlice je najbolj navaden po goratih krajih Hrvaškega. V pod. 76. imamo kolo na kome, ki obrača vratilo A. vratilo drži v mlin, kjer je nanj nasajeno notranje kolo, čega rpalci se vjemaj o sé zobovi (z na-vlakami) preslice, tako da se vrtenj e zunanjega kolesa prenaša na navpično preslično vratilo B, n a Pod. 76. ,1«$«t f KB ,\‘‘.‘‘‘‘‘,‘,,‘‘,\‘‘‘\‘‘‘\ ‘ ,\\\\\\ :‘‘\,.‘.. \\\\N\ . ktero je nasajen gornji mlinski kamen . Med tem . ko se v tej podobi vidi le zveza mlina z vodno silo, kaže nam sledeča pod . 77. daljno sostavo mlina. Kolo C ima nalogo, da žene dva kamna, kterih prvi s e tukaj vidi v prerezu, drugi pa v svojej zunanjej podobi . Zatega voljo ste na navpičnih vratnih F in N zobati kolesi E in D tako pritrjeni, da se daste premikati in tako nastaviti, da s e vjemate s palčnim kolesom C, in kader je to, začne talin mleti . V naŠej podobi desni kamen melje, levi pa stoji . Na levem tečaju mlina hočemo pregledovati notranjo sostavo . Koželj F stoji s tečajem v šiški, in -gre zgorej skoz mlinsko mizo P in skoz spodnji kamen (spodnjak). Na svojem zgornjem koželjaatom (kegljastem) koncu nosi to vratilo še zgornji mlinski kamen (vršnjak), ki je na-nj pritrjen se železno nasado, poprie a imenovano, in se tedaj s koželjem vred vrti. Med obema mlinskima kamnoma je prav malo prostora, in skrbno se pazi na to , da je zgornji kamen prav v svojem težišču nasajen, da je tedajmed kamnoma povsod enako mnogo prostora. - Poprica ne za pira popolnoma žrela, ki je v sredi gornjega kamna, ampak v njej je nekoliko luknjic, skoz ktere pada žito doli med kamna , kjer se vsled vrtenja gornjega kamna smelje v otrobe in moko. Zato pa mlinar drugo proti druge] obrnjeni plati obeh kamnov skleplje z oskrvi, da dobite male grčice, ktere pri mlévi delaj o podobno škarjera . Sredobežno gibanje spravi smletev počas i Pod. 77. izpod kamnov v krog, iz kterega pada skoz zarezo v sito ( Mikec, naprava v mlinskem kosu za razločitev otrob i od moke, ni načrtan v gornje] podobi, da ni cela stvar preveč šostavljena in tedaj teže razumljiva. Giblje ga podaljšano vratilo B. Žito se vsúj v lijasto Mcrinjo, grot imenovano, ktero zdolej iapošev postavljena 'katlji.ca L, klepetec imenóvana, skorej popolnoma Zapira.. Na podaljšanem vratilu, ki nosi zgornji men, je več palcev K, ki se med vrtenjem malo zadevajo ob klepetec, tedaj ga -stresajo, da zrna počasi doli zdrčé in -v žrelo gornjega kamna popadajo . Zvonček C naznani mlinarju, kdaj da grot I nima skorejnič več žita v sebi.- Pri zvončku je namreč" kladivec, od kterega gre vrvca do klinca b, in od tod preko škripca v grot . Na njenem koncu privezano le veliko ali lahko poleno, kter o mlinar, kádar, žito vsipa, pod to pritisne, tako da je Unec b tako visoko, da ga palec a med vrtenjem vratna ne dosega . Žita je pa počasi na zadnje tako malo v grotu, da ne more ve č onega polena k dnu pritiskati, poleúo se vzdigne, klinec b pad e tako globoko, da se palec a vanj zadene vsakikrat, ko s e vratilo zavrti, in tako bije kladivec na zvonček c .- Preraer mlinskega kamna, je navadno 4 čevlje. Zgornji kamen zavrti se po priliki vsake minute 70krat, in na en kame n se smelje v 24 urah 500 clo 600 funtov rži, 71 Ura. Ako je mogoče kakemu telesu podeliti popolnoma 8 1 enakošno gibanje, tako da v enakih oddelkih časa prehodi enake prostore, zamore nam to gibanje opravljati imenitno službo, da nam čas meri, in to je tista naloga, ki jo dajem o dobrej uri. Lahko bi bilo re-Pod. 7 8 . šiti to nalogo, ako bi-nam bile na službo sile, ki bi delale po lnoma enakošno . ,Temu pa nirakor ni tako, ker ne delat e vselej enakošno ne, utež in ne zmot (pero), kteri ste se pokazali, da ste najbolji za gibanja naših ur. Ako navijemo (pod. 78.) vrvco, na kterej visi utež, na vratilo, ki je združeno sé zobatim kolesom zavolj prenosa giba, bod e to naprao utež, ki vleče na y vzdol, od začetka počási, pote m pa vedno hitreje in hitreje vrtela, ker utež kakor paa.ajoče telo ( . 60.) zadobi b'rzo pospevaseno' hitrost . Ako pa rabimo pero ali z mét, ki ni- druzega , kakor prožni jekleni trak (pod. 79.), čegar zunanji konec je pribit na negibno mesto, notranji ko nec pa na os,, ki je samo okrogsebe vrtilna, je pa stvar tako-le : Ako se zmet navije, mora potem ta naprava, sam-a sebi prepuščena, zavolj prožnosti zmeti vr teti os v nasprotno mer (pod. 80.). Od zač'etka, dokler je zmot Pod. 79. i ~,,,.-.^ t>it' ~ffltlf~llll~I~11~1tI1ll~lil~!li~~i'~'~I IIf~~~j ~~~ I HI IIIIIII :~~~~~~i~lll~~l~~~~ 1) ll" illffi III 1111 ; I'~4ll~,~..,; ' IIH 1, , nočno napeta, je vrtenje hitro, kmali pa počasneje in preneh a popolnoma, kader zadobi zoret spet svojo prvotno podobo . Kolesja; ki jih tam z utež jo, tukaj se zmetjo v gib spra vimo, dobivala bi prerazlično hitrost v vrtenju, tako da njih gnani kazalec na cifrenici ne bi mogel uro za uro prehajati enakih prostorov . Pod. 80. ,o III ,I! O\IiiiiiM11M1111111111111111101 1 Ako pa odvij artje vrvce, ki je dela padajoča utež, ustav ljamo z oviro, ki se hitro eden Pod. 81. za drugim zatika med zobe vr tečega se kolesa, je jasno, d a utež ne more dobiti pospeševane -hitrosti, da se tedaj vrvca po časi in pr-avilno odvija in da vratilu, na ktero je privezana, kakor tudi s ten), zvezanemu kolesju podeli primerno gibanje. Ako je nadalje navita in tedajnapeta zmet s pomočjo svoj e osi zvezana s kolesjem, in ako se kolesje tudi zavira prav hitro eden za drugim vsakikrat le z a trenutek, ne more se zmet na enkrat razviti, ampak njena moč se razdeli na dalj časa. To premišljevanje vodi nas do primerne naprave na vseh naših urah, ki se imenuje ravnalo (echappement) . Naj bolje se da napraviti ravnalo, akt) se nihalo vzame n a pomoč, o kterem smo v §. 62. slišali, da vsi njegovi nihaji trp e enako dolgo, ako niso preveč široki. V pod. 81. je zobato kolo, zvezano z osjo, na kterej utež vleče in nad njem je obeaeno nihalo, čegar gornji del, si d r o imenovan, ima dve kljuki a in b , ki ste zato, da se zatikate mecl 73 zobe kolesne, Lahko se sprevidi, da se, ako se to nihalo niše , njegovi kljuki zdaj na levej, zdaj na desne] strani zatikate med zobe kolesne, in da tako morate vsakikrat za kratek čas zavreti kolo v gibu, s Timur se pospeševana hitrost padajoče utež i spremeni v enakošno. Ako sidro leži vodoravno, ste obe kljuki zataknjeni za zob in ovirate vrtenje zobatega kolesa popolnoma , tako da se, kakor je znano, ura z nihalom more ustaviti, ako se nihalo zadrži nekoliko trenutkov v navpičnej legi, in da se spet zažene, 4o se v nihalo malo dregne . Zepne ure uravnati je pa že bolj težko, ker se v nje ne 83 da vdelati nihalo. Najpoprej so poskušali uravnati moč zoreti s pomočjo polžastega kolesa C, (pod. 82.) z napravo, ki Pod. 82. se največkrat nab,aja„ na starejih urah, na tako imenovanih ura h na vretence. S ključkom zavrti se čunjasto kolo C, &gar gornji de l ima polžasto zavite zavóje. Verižica veže to kolo sé zmétnico A, na ktero je verižica prikovana in navita. Na znotranjejstrani znxétnice je pritrjen en konec zméti (peresa), njen drugi konec je pa pripét v negiben klinček. Ako se tedaj' pri navijanju ure verižica zmetnice na zavóje polžastega kolesa navije, se zmetnica večkrat zavrti in tedaj napne zmot, ki se pozneje, ko se mašina sama sebi prepusti, spet razvija in zmetnico A v nasprotno mer vrti. Pri tem vrtenju mora pa zmotnica s pomočjo verižice tudi polžasto kolesce C vrteti, čegar zobovi zadnjič tudi drugo kolesje v uri v tek spravijo. Rojpotem, ko smo uro navili, ko je tedaj zoret najbolj napeta, vleče z verižico nanajgornjem zavoju polžastega kolesca, kter i zavoj ima n a j m a nj i premer, in v tej meri, kakor se zoret razvija, tedaj kakor njena napetost pojema, se zavoji večajo, tako da vedno slabeja sila prijema na vedno večej vódovej rami in da se različnost giba tako uravna, da je prav koristno za naše namene. Za popolno uravnavo pa tukaj popisana naprava ni do voljna, da, pri novejih urah, ki. imajo bol. popolna ravnala, so jo odpravili popolnoma. V sledečej po obščini (pod . 83.) vi dieto vso kolesje navadne žepne ure, v kterej smo pa zavolj veče razločnosti izpustili polžasto kolo, in vse osi, kolesca poseéel so bol' dolgo kakor so v resnici. Že tukaj naj bb Pod. 83. rečeno, da so kolesa P, Q, R, kazalo (kazalo kolesje) vs a ostala kolesa pa da so hodilo ure (kolesje za hod). S pomočjo vratila za navijanje T napne se zmot A, ali kakor se reče, ura se navije, in zatem zmot sé svojo prožnostjo vrti v nasprotno mer svojo lastno os in tudi na njo nataknjeno zobato kolo C;. ki se spodnje kolo imenuje . Spodnje kolo se ujema najpoprej z gonjenikom D, in sprav i s omočjo tega kazalo v gib. ,Napetost zraeti .,in delovanje ravna a, ktero bomo 3'e le pozneje popisali, morate biti tako uravnani, da se os manjega kolesa minutno kolo imenovanega, obrne enkrat vsako uro . Na konec te osi, nad cifrenico je nataknjen kazalec, ki kaže minute, ki tedaj v 12 urah na redi 12 obhodov. Znano je pa, ka mora kazalec, ki kaže ure, v ravno tiste m času narediti samo en obhod. Naj poprej omenimo, da je o s kazalčeva, ki ure kaže, votla, da se v podobi cevi vrti okoli os i minutnega kazalca, in da na svojem koncu nosi zobato kolo S. Pregledujmo dalje, kako se z uporabo več zobatih koles (primerjaj §.. 76.) dvanajst obra'čajev' minutnega kolesa P spre meni v eden obračaj kolesa S, ki ure kaže. V ta namen ima minutno kolo osem zobov in se ujema s kolesom men j a č em kteri ima 24 zobov, zavolj česar se os poslednjega, z na-njo nataknjenim gonjen'ikom R vred, v 12 urah samo t i.r ikrat zavrti . Gonjenik R ima 8 zobov, ki se' vjemajo z 32 zobmi. 1'14. 1 h e g a kolesa 8, ki se tedaj samo en krat obrne med tem k o se_ R štirikrat in minutno kolo dvanajstkrat obrne. Ako pregledujemo dalje hodilo (kolesje za hQd ure), vidimo , da srednje kolo E, gonjenik F, menjač G, gonje-ni k prenašalo gib in da vrte ,p al č n o kolo K, ktero s gonjeni kom L svoj gib podeluje vodoravno ,lež'eeej osi sé stop nj a t i m kolesom M. Pred stopnjatim kolesom vidimo postavljen o navpično os, vretence, ktera nosi prav zgorel zamašnjak N, (primerjaj §. 78.) ki m a v i c a ali ravnotežnica (balansier) imenovani, bolj zdolej pa dve medni p ero ti i iI, kterih medsebojna u aljenost je enaka premeru stopnjatega kolesa M, in ktere ste na vretencu postavljeni med seboj navpično (pravokotno). Ti deli se stopujatim kolesom vred so ravnalo kolesja v uri. Ako se namreč sreča zob na gornjem, delu stopnjatega ko lesa M s perotko i, sune zob perotko nazaj . Kol potem sreča se pa spodnja perotka i z enim izmed spodnjih zobov od M, ki jo sune naprej, tako da ste dotle, dokler se stopnjato kol o vrti, perotki i premenjema naprej in nazaj sovani. Iz tega se vidi, da zavolj tega mora vretence s kimavico vred naprej i n nazaj kimati in to vselej za četvrt obhoda . Vselej pa, kader se perotka zadene ob zob stopnjatega kolesa, dobi tudi to kol o od kimavice udarec proti nazaj, ker kimavica takrat še ni bila izgubila vse svoje hitrosti, s čimur je tedaj stopnjato Jolo nekoliko zadržano ali zavrto. Ako bi popisani nihaji kimavice, kakor nihaji nihala; vsi enako dolgo trpeli, bi tudi opovire, ki iz tega izhajajo, vse enako dolgo trpele in bil bi tedaj hod ure pravilen. Temu ,pa i tako; ker je zoret sama tista gibna moč, ki od začetka vzrokuje nihaje kimavke in je vedno nareja, tako da se raznosti njene gibne moči prenašajo tj e. do kimavice. Bitno poravnajo se pa te 'nepravilnosti, ako se na kima vico pripne prav ozka zmet, s p i r alk a (pod . 84.) Ako se v to pripravo, n e p oko j imeno Pod. 84. vano, le malo zadene, začne se nihati tako, da njeni nihaji vsi skorej enako dolgo trpé kakor na nihalu, samo da nepokoj niše v vodoravnej -ravnici, nihalo p a v navpičnej, in da prožnost spi ralke vzdrži nepokoj v nihanju, nihalo pa težnost zemeljska. Tako je bilo mogoče, tek žepnih ur uravnati, in res, ka r se rabi spiralka pri njih, mogoče jim je dati najpravilnejši tek . Ker po tem, kar je bilo ravno rečeno, tek ure uravnavajo nihaji nepokoja, morajo biti ti prav določenega trpeža . Ura gre prehitro , ako nepokoj prehitro niše, prepočasi pa, ako so nihaji nepokoja prepočasni . Zato mora biti pripomoček? 76 da se dá nihajem nepokoja natanko tisti trpež, ki ga je, treba. To se zgodi s tem, da se sp ir alka po potrebi podaljša ali prikrajša, a-j ,je razumljivo, da bo sp'iralka bolj napeta, ako s e prikrajša, in da manj, ako se podaljša, in da se v enakej meri s tem tudi število nihajev v nekem določenem času poveča al i pomanjša. V' to služi p o prava (korrekcija, pod. 85.). Spirala, ki jo držé kleščice C, gre pri B skoz zarezo ročice A, ki je sé zobatim krogovim krajcem iz enega Pod. 85. kosa delana. Tega je posledek ta, da je prožnost spiialke de lavna še le od mesta B dalje . Ako se tedaj kazalec D na eno ali na drugo stran zavrti, pre makne se primerno tudi ročica A zavolj tega, ker se gonj epik vjema sé zobovjem krogovega krajca, in s tem se spiralkini nedelavni kos BC ali podaljša ali prikrajša, in tedaj dá ajem potrebni trpež. 84 --,., Ure na valj razločujejo se od popisanih ur na vretence v tem, da se pri poslednjih tek ravná s p o koncu stoječi m stopnjatim kolesom (M, pod. 83.), med tem ko se pri urah na valj zobovi ež e č e g a kolesa vjemajo sé zarezami votle nepokojeve osi, ktera os se valj imenuje . Ta naprava je od te koristi, da se ure na valj zamorejo narediti prav ploščnate, za volj česar so lože nositi in zavolj česar se že od Zunaj ločijo o d drugih. 85 Glede na zgodovino je omeniti, da v starih časih ni bilo ur s kolesjem, in da se ne vé za gotovo, kdo in kdaj jih je iz umil. 'Umetna kolesja, posebno v zveždarske namene, nahajajo se najpoprej po samostanih, in tam je skorej gotovo tudi živel tisti, ki je iznašel ure z utežmi . Iznajdba žepne ure pripisuje se navadno Norinberščan u Petru e I e - tu (1500), in njegove ure imenovali so zavolj njihove podobe Norinberška jajca . Gotovo je pa, da je potrebno-natančnost v teku ur dosegel še le slavni holandski fizikar II u y g e n s (1657), ki, je prvi izpeljal misel, rabiti nihalo in spiralko za ravnala pri ura 77 B. Ravnotežje in gibanje kapljivih teles. Posamni delki kapljin se sicer za spoznanje privlačijo, 86 ali vender tako slabo, da se lahko dajo premikati in, drug o d drugega odločiti. Iz tega postane tista znana velika gibljivost kapljin, ker vsak njihovih delov zamore slediti privlačnost i zemeljskej. Vse prikazni, ki jih bomo tu premišljevali, se daj o razložiti iz teh poglavitnih lastnosti kapljin. Kapljina je v ravnotežji, ako so vsi na njene] prostejpovršini ležeči delki enako udaljeni od zemeljskega središča . Tedaj mora površje vsake mirne kapljine biti del kroglin e ploskve. In temu je res tako, in na večih vodah, n. pr. na površji morja, jasno očevidno. Manjše ploskve kapljin se pa kažejo v ravnotežji kakor popolne ravnice, tako imenovane gladine ali lica, ki ležé pravokotno proti meri teže . In res ako se kteri del kapljine prizdigne nad druge, na stane zavolj lahke premakljivosti delkov gibanje dotle, dokle r ne pridejo vsi spet v svojo ravnotežno lego . Reke tečejo proti morju zato, ker se hoče vsa voda na zemeljskem površji spraviti v ravnotežje. Iz omerov ravnotežja pri kapljinah sledi, da v posodah, kterih eden del je širji kakor drugi, ali v različnih posodah , ki so med sabo v zvezi in se tedaj s t a k n j e n e ali občevalne posode imenujejo, da v vseh stoji kapljina enako visoko na d dnom. To nahajamo potrjeno pri škropilnicah, pri čajniku, pr i oljenki, v kterih na pravah stoji kapljina v ožema delu ravn o tako visoko, kakor v širjem . Ako se studenec, izvirajoč na vi's''avi, napelje po cevih v ravnino, narejajo cevi z vodnjako m občevalno posodo, v kterej se v vseh njenih delih, voda enako visoko vzdiguje, tako da se iz tega razloii naprava v o domeio v . Velikost tlaka, s kterim tlači kapljina na dno posode, 87 nikakor odvisna od tega, koliko kapljine je v posodi, ampak edino le od tega, kako visoko stoji kapljina v posodi in kakšino je dno ,posode. Z najravnovrstnejŠimi poskusi je dokazano, da ako sta dno in visokost različnih posod enaka, kakor je to v podob~činah 86., 87., 88. in 89., da je tlak kapljine na dno pri vseh ravno tisti! Množina kapljined v teh posodah je pa, Pod. 86, Pod. 87. Pod. 88. Pod. 89. 78 kakor se vidi, prav različna. Tedaj se zamore z malo kapi jin e napraviti velik tlak, ako se kapljina vlije v ozko cev, ki j e prav visoka in ki se spodej precej razširja. Učinek je pote m ravno tisti, kakor da bi cev do vrha imela ravno tisto širokost, kakor pri dnu. Ako je kubični palec vode 1 lot težak, in ako meri dn o posode 32 kvadratnih, palcev, in ako stoji v posodi voda 1 palec visoko, je tlak na dno enak 1 >< 32 kubičnih palcev vode, ki so skup 32 lotov ali en funt ,težki . Ako je pa vodni steber (slop) 100 palcev visok, je tlak na dno enak 100 ><. 32 kubičnih palcev vode ali enak 100 funtov . Kapljina tlači tudi na str a n s k e stene posodine, in na enak o velike dele stranskih sten je tlak tim veči, čim bliže dna so ti deli. Da se ta tlak da porabiti za gibno silo, lahko se pokaže na prikladnih pripravah, kakoršne so S e g n e r - jevo kolo i n turbina. 88 Ako je en del površja trakove kapljina podvrže n nekemu tlaku, širi se ta tlak enakošno na vse strani. V posodo, od vseh strani zaprto, izrežem zgorej in na stran i luknjo, vsako kvadratni palec veliko . Stransko luknjo zamašim se zamaškom, napolnim posodo do vrha z vodo, in pritiskam zdaj s pahom skoz gornjo luknjo na vodo se silo od 100 funtov. Vsaki del sten te posode, ki je en kvadratni palec ve lik, mora zdaj zdržati tlak od 100 funtov, delajoče Od znotrajproti zunaj. Ako je površina posode 60 kvadrataih palcev veika, je vkupni tlak na stene 60 )< 100 = 6000 funtov . V stransko luknjo zataknjen zama'E';ek mora zdržati tlak od 10 0 funtov, Ako ga ne more zdržati, izžene ga tlak iz luknje . Ako bi bila stranska luknja 2 kvadratna palca velika in s ploščo zaprta, morala bi se plošča od zunaj z močjo od 200 funtov pritiskati , da bi držala notranjemu tlaku ravnotežje. Iz tega se.,razloži,.. zakaj da morajo stene tistih posod, v kterih se kapine tlačo, imeti primerno debelost. Ako steklenico napolnimo zvrhoma z vodo, potem zamašek na vrat nastavimo in na-nj malo udarimo, da bi ga v vrat potisnili, bot gotovo razletela se steklenica. Da se to ne dogodi, zato se pri napolnovanji z vinom steklenice, ki jih treba dobro zamašiti., nikdar ne napolnijo zvrham, z ,vinom, ampak pusti se v vratu vselej palec, visoka lega zraku, ki„zavolj svoje lahke stisnosti odpravi ono nevarnost. S9 Hidravlično tiskalo (vodno tiskalo) opira se na uporab o gornjega zakona . To tiskalo obstoji iz tlačilnega smrka, čegar zunanjo podobo kaže podobščina 90., njegov prerez in zvezo s tiskalnico pa podobščini 91. in 92. To zveza dela cev tt. Vidimo tukaj, da je v votli valj cc spuščen bat IT, kteri nosi zgorej ploščo nn in se da gori in doli premikati. Prizdigovanje bata godi se s pomočjo vodnega tlaka. 79 Ako se goni bat s tlačilnega smrka gori in doli, Žene se voda skoz cev tt v votlino valja cc in potiska se tedaj bat pp navzgor. Kolikokrat je dolnja ploskev tiskal n-ličnega bata pp veča, kakor je prerez bata s v smrku, toli.kokrati je tudi' sila, s ktero se tiskalnični bat žene navzgor, veča od sile, s ktero se navzdol pritiska bat s v tlačilnem smrku. Naj je prerez od s Pod. 91. enak I kvadratnemu palcu ; prerez od pp pa `enak 100 kva4 dratnim palcem. Akt? se zdaj' s se silo od.-600 fantov navzdo l itisha, kar se s pomočjo vóda l zamore storiti sé silo le 100Lrntov veliko, tlači se tiskalnični bat pp sč silo od 60000 fun tov navzgor in tedaj se z ravno tisto silo stiska stvar, ki je 84 denemo med ploščo nn in med trdno oporo e. Majhen prostor, ki ga zavzame vodno tiskalo in njegova priložnost mu mnogo krat dajejo predstvo pred tiskali z vádom in z vijakom. 90 Ako skušamo ktero-koli prazno posodo, n. pr. kupico ali vedro z dnom naprej v vodo potopiti, čutimo vselej znate n upor potrebna je neka sila, da se na ta način spravi posoda pod vodo. Koj ko ona sila popusti, se potopljena stvar spe t vzdigne na vrh. Očevidno je, da dela na potopljeno stvar nek Pod. 90 . MIII l I1, ! II tlak od spodej gori, ki je vzrok tej prikazni, in ki se v z g o n Imenuje. Tlak je enak težkoti vodnega stebra (slopa), ki ima tisti premer kakor potopljena stvar, in kterega visina sega od dna potopljene stvari do vrli vode. Ako- n. pr. dno vedra meri 1 kva dratni čevelj, in ako smo vedro en čevelj globoko potisnili v vodo, je vzgon enak težkati kubičnega čevlja vode ali enak 81 56 funtov 13 lotov . In res ako se vlije v vedro k'ubič'ni čeveljvode, drži se zdaj vzgonu. ravnotežje, tedaj se on ne čuti več , akoravno je še vedno delaven. Iz povedanega se dá sklepati, da- trpé vse v vodo potopljene stvari tak vzgon, čegar mo č se pa po različnej gostoti potopljenih stvari tudi različno pokazuje, kar bomo v sledečem preiskovali . Pod. 92. V pod. 93. vidimo v vodo potopljeni valj . Voda, ki ga ob daja, tlači na vso njegovo površino . Vsaki od strani na-nj dela j oči tlak uniči enaki tlak od nasprotne strani. Tudi na dolnjejploskvi, valja srečate se dve v nasprotno mér tlačeči sili . Navzdol tlači valjeva teŽkota z vodnim stebrom h vred ki je na d Knjiga prirode. 6 82 njim. Temu nasproti pa dela na dolnjo ploskev vzgon, kter i je po zgorej povedanem enak težkoti vodnega stebra, ki ima tolik prerez, kolikoršnega ima valj, in toliko visokost, kolikor je o d Pod. 93. dolnje valjeve ploskve do vrh vode, tedaj enako h'. Ako smo za ta poskus izbrali telo, ki ima toliko gostoto, kolikoršno ima vo da, je vsóta iz valjeve težkote in i z vodnega stebra h, tedaj navzdol tlačeča sila, enaka težkoti vodnega stebra hi, ki predstavlja vzgon. Oba na valj delajoča tlaka držita si tedaj ravnotežje ; valj se tedaj ne vzdiguje, p a se tudi ne potaplja bolj globoko. Dá se dokazati, da vzgon popol noma uniči težkoto tega telesa, in to s tem) da obesimo valj z nitjo na prečko nage. Vaga ne izgubi ravnotežja ravno tako ne, kakor ne, ko bi na stolu ležeč kamen z nitjo privezali na njeno prečko. Ali kako je pa stvar, ako je potopljeno telo veče ali manj e gostote, tako da ima sicer ravno tisto prostornino, pa več() al i manjo težkoto kakor ta valj ? Takrat je tlak vode na valj ravno tisti . Ali, ako je valj laži, ne znore držati ravnotežja tlaku vode, prizdigne se tedaj k višku in plava po vodi; ako je pa valj teži od gori imenovanega valja, zamore sicer voda nositi nekoliko njegove težkote, ali vse ne, in valj se potopi na dno. 91 Iz prejšnjega razviti in po njegovem najdecuArhimedovi imenovani zakon se glasi : „Vsako telo, v kapljino potopljeno, izgubi toliko od svoje težkote, kolikor vaga kapljina, kter e mesto zavzame telo.” Nekteri prav navadni primeri služijo za dokaz rečenega . Lahko se z vodo napolnjeno vedro prizdigne, sem ter tje giba , dokler je pod vodo, ker ta nosi vso njegovo -težkoto . Zun.ajvode je pa za to potrebna moč, ki je primérna eelej težkot i bremena. Ravno tako zamremo človeka v vodi z enim prsto m prizdigniti in premikati. Za plavajoča telesa, ki so le nekoliko potopljena v kap Mine, velja sledeči zakon : Težkota plavaj oč ega teles a je enaka težkoti vode, ki zavzame tisti prostor, kakor njegov potopljeni del. 92 Na Arhimedov zakon se opirajo sledeči načini, s kterim i se natanko določi gostota trdnih in tekočih teles . Kubični pa lec vode n. pr. naj vaga l lot. Nekako telo, n. pr. kos svinca, se zvaga, kakor navadno, najpoprej na prostem zraku, in najd e se, da je 22 lotov težko ; zdaj se zvaga telo, kakor v pod. 94. v vodo potopljeno, in najde se, da je izgubilo 2 lota od svoj e Pod. 94. težkote. Iz tega pokusa izvemo, da 22 lotov svinca zavzam e tisti prostor kakor 2 lota vode (namreč 2 kubična palca), ali Pod. 95. kar je ravno to, da 11 lotov svinca ravn o tisti prostor zavzame kakor 1 lot vode . A Iz tega sklepamo, -da je svinec enajstkrat gosteji od vode. Druga, prav ednostavna priprava z a določbo gostote je Niehols ono v gosto m. é r (areometer), (pod. 95.). Sostavljen je iz mednega valja ki nosi zgorel na tenkem držalcu skledico A, spodej je pa ná-nj obešena majhna, kakor sito luk njastakošarica C. Priprava ta je tako narejena , da valj .B še nekoliko iz vode gleda, ako se v njo potopi. Na držalcu je zareza O. Telo, čegar gostoto hočemo odrediti, po loži se v skledico A ; priprava se zdaj zavolj tega nekoliko globokeje potopi, in z (lokladanjem uteži v skledico se pripravi, da je potopljena do zareze O v vodo . Ako se potem telo iz skledice vzame, in namesto njega v njo položi toliko uteži, kolikor jih je potrebnih, da je gostomér spet d o zareze potopljen, je očevidno ta nadomestil na utež enaka nasebnej težkoti onega telesa . 4 Zdaj se nadomestilna utež vzame spet iz skledice, in tel o se položi v košarico C; zdaj se gostomér ne more potopiti do zareze O, kajti telo, v vodo potopljeno, izgubi nekaj od svoj e tež'kote, in sicer toliko, kolikor vaga voda, ki jo odrine ; n'egova težkota se pa najde, ako se v skledico spet položi toli o uteži, kolikor jih je potrebnih, da se gostomér spet do za reze potopi v vodo. Iz teh števil izračuna se gostota telesna , kakor je bilo že pokazano v § . 20. 93 Gostomer z lestvico . Ako vzamem stekleno cev, po prilik i te podobe, kakoršne je v pod. 96. in ako je v njej na dnu toliko živega srebra, da leži njeno težišče tako glo- Pod. 96. boko, da cev, v vodo potopljena, v njej po koncu plava, gotovo se bo ta priprava v kapljinah različne gostote tudi različno globoko potapljala. Iz naše tablice na strani 27 . že vemo, da se gostote vinskega cveta, vode in žepljene kisline imajo med sabo, kakor števila 0.79 : l : 1-84. Ako se cev, v vodo po topljena, potopi n. pr. do točke pc, vaga izrinjena voda toliko, kolikor cela priprava ; v vinski cvet po topljena priprava mora ga gotovo več izriniti, teda jse va-nj globokeje potopiti, ker je vinski cvet manjgost od vode. Temu nasproti potopi se ta priprava v žepljeno kislino mnogo manj, ker ta je skorej dvakrat gosteja od vode. Ako se tedaj taka cev potaplja povrstoma v kapljine znanih gostot in ako se na cevi se za rezami zaznamova, kako globoko se potopi v vsak o kapljino, dobi se lestvica, ki ta gostomer dela z a najpriložnijo pripravo, da se gostote raznih kaplji n hitro med sabo primerjajo . Te cevi rabijo se tudi kaj mnogovrstno v tehniki, da se odredi gostota žganja, vina, luga, slane vode in kislin . Opomniti se pa mora, da na lestvicah gostomérov mnogokra t niso zaznamovane gostote, ampak njim primerni po stotki ali stopnje, ki kažejo, koliko delov vinskega cveta, soli, itd. je v 100 delih dotične kapljine . 94 Ako tečejo kapljine iz lukenj v dnu ali v stranskih stenah posode in ako kapljina vedno enak o visoko v posodi stoji, t. j. ako ostane visokost tlaka vedno ravno tista, je hitrost, s ktero se kapljine iztakajo, tolika, kolikoršna hitrost, ki bi jo dobilo prost o padajoče telo, ktero bi padlo od vrha kapljine d oLaknje, iz ktere kapljina teče. Hitrost iztakanja je tedaj odvisna edino od tega, kako globoko pod pov rŠjem leži luknja , nikakor pa ne od kakovosti kapljine, tako da se pri enakej visokosti tlaka enak o hitro iztaka voda in živo srebro . Hitrosti iztakanja se imajo 85 med sabo, kakor Četvorni (kvadratni) koreni iz visokosti tlaka. Ako ste n. pr. poslednji bili 100 in 16, imajo se dotiene hitrosti med sabo kakor 10 proti 4 . Množina iztekajoče vode je pa razun visokosti tlaka tud i odvisna od velikosti in od podobe luknje, iz ktere teče, in kakor prav posebna prikazen se mora omeniti, da se iz luknje v tenkej steni tekoči curek pri iztoku znatno stisne, skorej za tretjino, tako da se v resnici pomanjša množina iztekajoče vode . Ako se pa v luknjo nastavijo valjaste koželjaste cevi, se po veča množina iztekajoče vode . Iz stranskih sten tekoči curek dela krivo črto, ktere podoba se dá izračunati iz visokost i tlaka in iz zakona o padu in ki se pokaže, da je porabola (métnica) . Voda, ki je po cevih napeljana, dobi zavolj trenja ob stene, osebno tam, kjer so cevi zakrivljene, znatno pomanjšanje svoj e itrosti. Pa tudi prosto po žlebih, prekopih in strugah tekoča voda je podvržena temu poj émanju ; reka teče zavolj tega boljhitro, kader je voda velika, kakor pa, kader je majhna . Udár tekoče vode rabi se, kakor je znano, mnogovrstno kot gibna sila. C. Ravnotežje in gibanje plinavih teles. V § . 22. in 23. smo dokazali lastnosti, zavolj kterih se 95 tako vidno ločijo plinava telesa od trdnih in kapljivih teles . Pri bližem opazovanji plinov bomo navadno zrak, ki na s obdaja, jemali za primér, ker je vse, kar se gledé občnih lastnosti na njem pokazuje, veljavno tudi za druge pline . Toplota drži zračne delke tako daleč narazen, da se nam njihova medsebojna privlačnost dozdeva popolnoma uničena. Mislimo si tedaj o določenem prostoru (pod. 97.) štiri delke a ; Pod. 97. Pod . 98. ti delki nemajo nikakoršnega prizadevanja, ,v méri strel s e TC) eden drugemu približavati, do- kler bi se dotikali. Tem več pokazuj ej o prizadevanje, se vedno 0.1 dalje udaliti eden od drugega, kakor to zaznamujejo strele v pod. 98. Plini so tedaj taka telesa, kterih delki si prizadevajo vedno bolj dalječ udaliti se eden od drugega . Ta njihova lastnost pripisuje se posebnej, med njihovimi delki delajočej sili, ki s e o d b o j n o s t (repulsio) imenuje . Ta razteznost plinov, ki se imenuje prožnost, raz-96 e n j a v o s t ali š i r i v o s t (ekspansivnost), je njih bitna in glavna fastnost, iz ktere izpeljujemo najimenitneje posledke . Te posledke zamoremo razjasniti na prav ednostavnej pri pravi, v kterej vsak koj spozna otročjo igračo. V cev pp' 86 (pod. 99.) potisnemo pah 8, ki se v njo tesno prilega, ' tak o daleč, da preostane še prostor A, kteri potem z zamaško m K zapremo. Ta prostor ima neko število zračnih delkov, n. pr. 16, ki se medsebojno odbijajo, ki si prizadevajo, udaliti se dru g Pod. 99. P' od drugega, ki tedaj tlačijo na stene, jih obdajajoče, in- to s é silo, ki je pri'méma njihovemu številu . Notranja površina prostora A trpi tedaj tlak, enak 16 . Ako pah do 2 nazaj potegnem, postane prostor, ki je oče vidno še enkrat tolikšen, kolikšen je A. Medsebojno odbijajoči se zračni Belki napolnijo koj ta celi prostor in se po njem porazdelé enakomérno. Mislimo si zdaj pri 1 pregrajo vtaknjen o v cev, ki prvotni prostor A zapira, imeli bi zdaj v njem sam o pol toliko zračnih delkov kakor poprej, njihov ukupni tlak na stene od A zamore tedaj tudi biti samo na pol tolik, nam reč 8. Ako se pah še dalje nazaj potegne, po priliki do 4, postane prostor štirikrat veči ; istočasno porazdeli se pa števil o zračnih delov tako, da jih je v prvotnem prostoru A samo še 4 , tedaj da je tlak samo še 1/4 tolik, kolikoršen je bil s početka. Ako bi pa narobe pah dalje notri potiskali, tedaj prostor A umanjili, bi se zračni Belki bolj in bolj eden k drugemu stiskali. Ako se n. pr. prostor pomanjša na četvrtino od A, s e potem razteza tlak zaprtih zračnih delkov na štirikrat man o površino, in je tedaj štirikrat močn.eji. Mislimo si, da pritiskajo štirje možje, enako daleč narazen drug od druga, na steno, ki vender zamore tlak zdrž'avati ; ako se zdaj ti štirje možje tak o skupej pomaknejo, da vsa njihova moč, dela le na četvrtin o stene, mora očevidno ta četvrtina zdržavati štirkrat veči tlak, kakor poprej , tu bi tedaj možje mogli steno poprej predreti . In res, saj vemo Že zdavnej, da se zamašek K povečanem u tlaku na zadnje ne more več ustavljati, da se s potiskanjem páh a v cev izžene z glasnim pokom. 97 V poprejšnjem primeru imeli smo tedaj eno in tisto množino zraka v različnej razširnosti. Prav jasno smo videli, da čim bolj smo razširili eno in tisto množino zrakú, tim manja j e postajala njena napetost, med tem ko je razpenjavost rasna, v čim manji prostor smo zrak stlačili. Po Mari.ott e- u o tem najden zakon se glasi : ',Raz enjavost plina je obratno razmérna s prostorom ]. ga zavzame." 87 Za eno in isto množino zrakú je tedaj : za prostor 1 1/Q /3 ~/4 1/5 316 . 100 /n razpenjavost l 2 3 4 ,5 6 . . 100 n Ako tedaj zrak s pritožno pripravo stisnemo v prav maj-98 hen prostor, poveča se njegova razpenjavost tako, da zadob i silno moč, kakor vidimo to na puški v e t r o v ki. Zavolj prizadevanja zračnih delov, vedno bolj daleč uda liti se drug od drugega, raztrosil bi se zrak v brezkončni prostor, ako ne bi privlačnost zemeljska temu nasprotovala . Zemlja je zatorej z zrakom kakor z lupino obdana, ki se v z d u š- n i ali o z r a čj e (atmosfera) imenuje in ktere visokost je po priliki 10 do 12 zemlj opisnih milj velika . Drugi posledek privlačnosti je ta, da zrak na vsako pod- logo tlači. Ta tlak zamoremo meriti ali, z drugimi besedami , težkota zraku zamore se odréditi. Za to se vzame velika votla steklena krogla, (pod . 100.), in zvaga se, z zrakom napolnjena, prav natanko. Potem se izsesa Pod. 100. zrak z zračno sesaljko iz krogle in ta poslednja se spet zvaga . To, kar krogla zdaj manj vaga, je težkota zrakú, ki je bil v njej. Tako se je našlo, da je zrak 770krat manj gost kakor voda. Recimo, da je v krogli bilo natanko 1 lot zrakú, šlo bi v to kroglo ravno 770 lotov vode. Tedaj 770 kubičnih palcev zrakú vaga toliko, kolikor l kubični palec vode . Razun zrakú poznamo šle 99 več drugih plinov, ki imajo p a drugo gostoto kakor on. Tako n, pr. je v odene c 14krat manj gost od zrakú ; svetilni plin ima polovino zrakove gostote ; klorov plin nasprot pa je 2 1/2krat, ogljenčeva kislina 1 1/2krat gost* kakor zrak. uporabi manj gostih plinov za v o ž njo po zraku bomo pozneje pobliže govorili . Pa tudi če se zrak ne 100 Pod. 101. vaga z vago, se dá dokazati in odréditi tlak, s kterim on tlači . V dvokrakej steklenej cevi A (pod: 101.) je živo srebro. Vsléd v §. 86. rečenega stoji ono v obeh krakih enako visoko, iz česar izhaja, da steber (slop) žive ga srebra ab stebru «l popolnoma ravnotežje drži. Krak ab se pri a z zamaškom tako zamaši, da 88 ne propušča zrakú, in polovina živega srebra se iztoči iz cevi . Začudeni gledamo, da zdaj živo srebro ne stoji v obeh krhki h enako visoko, ampak ono o s t a n e v enem kraku, kakor kaže v pod . 101 . cev B. Kaj drži tedaj ravnotežje temu stebru živeg a srebra? Nič druzega kakor zračni steber, tlačeč v drugem kraku, kteri steber si moramo misliti podaljšan zunaj steklen e cevi do meje vzdúšnice (atrnosfčre) . Ako se zamášek. vzame iz vratú a', pade v tistem trenutku živo srebro, in se postavi, kakor v pod . 101. C, v obeh krakih enako visoko . Zakaj? Zato, ker zdaj zrak enako močno tlač i v obeh krakih na živo srebro, in tedaj tako napravi spet ravnotežje. 101 Nekoliko drugačen je pa nasledek tega poskusa, ako vza memo precej dolgo stekleno cev, tako, da je vsak njen krte k po priliki 36 palcev dolg. Ako se zdaj naredi kakor zgo- P d. 102. rej, se najde, da živo srebro v zaprtem kraku ne ostane popolnoma do a, ampak da se nekoliko zniža d o c, kakor se vidi v pod. 102. Ako se meri, kako visoko še stoji živo srebro v zaprtej cevi od b do c , se najde, da je ta visokost 28 parižkih palcev al i 760 millimetrov velika. 102 Iz tega vidimo prav jasno, da zrak ne more v ravnotežji držati vsakega, kakor koli visokega slop a (stebra) živega srebra . Vzemimo, da je prerez naše cevi l parižki kva dratni palec velik, pa imamo sledeče tlačilne sile, ki si držé ravnotežje : Na enej strani slop živega srebra , ki je en kvadratni palec debel in 28 palcev visok , ki ima tedaj 28 kubičnih palcev živega srebra, na druge] strani pa zračni slop, ki je tudi tiste debelo sti enega kvadratnega palca, ali ki je tako visok, kakor visoko se zrak razširja, ki ima tedaj visokost atmosfére (vzdušnice, ozračja.) Tak slop živega srebra je pa 7439 grammov ali 144/5 fun tov težak ; tedaj je tudi. 144 5 funtov težak tisti zračni slop , kterega prerez meri l kvadratni Pod. 103. palec, in kteri je tolike visokosti, kolike atmosfera. Ker pa zrak obdaja našo zemljo in vsako stvar na njej, in ker se zračni tlak ravno tako kakor vodni tlak (§. 88.) na vse strani raz širja, mora vsaki parižki kva dratni palec (pod. 103.) površine tistega telesa, ki je v zraku , vedno izclržavati tlak od 144/ funtov. Ako n. pr. površina mizje plošče meri 1 kvadratni 89 meter 1378 kvadratnih palcev, mora ta plošča izdržavati zračni tlak od 1378 )< 14.8 = 20392 funtov. Površina telesa doraslega človeka meri po priliki 1 kva dratni meter. Tedaj iznese zračni tlak, ki ga človeško truplo mora prenašati, silno težkoto od 20000 funtov . Ali tega tlaku ne čutimo, deloma zato ne, ker nas tlači o d vseh strani, in se tako poravnava in uničuje sam, deloma p a zato ne, ker razpenjavost zraku noter v našem telesu ravno težje drži zunanjemu zrakú. Ako bi mogli na enej strani člo veka na enkrat popolnoma odpraviti zračni tlak, občutil bi on na drugej strani udar od 10000 funtov, takemu tlaku pa ne b i se mogla ustavljati moč nobenega človeka . r Najednostavneja priprava za to, da se meri zračni tlak , 103tla o m é r (barometer), (pod. 104. in 105.). Tlakom& ni Pod. 105. druzega kakor steklena cev, nekoliko črt ;široka in 36 do 4 0 palcev dolga, ki ima na enem koncu dno. Pod. 104 . Dno se jej, naredi s tem, da se konec cev i drži v hud plamen , ki raztopi steklo tako , da se zlije skup in ce v zapre. V njo natoči se zdaj živega srebra toliko, da stoji v njejzvrhoma, potem se cev začepi s palcem, prekucne, in potem, k o srno jo v živo srebro potopili (pod. 104.), vzamemo palec spet proč. Živo srebro s e v cevi zniža do nek e posebne točke, ki lež i 28 palcev ali 76 centimetrov visoko nad površjem živega srebra v posodi nn. Ta daljava imenuje se tlakomérnavisina . Oč'evidno je, da tudi tukaj edino le zrak, ki tlači na površje živega srebra v posodi, ga drži v cevi v ravnotežji. 90 Zdaj je pa vprašanje, kaj je nad živim srebrom v cevi tlakomera? Nič druzega, kakor popolnoma prazen prostor , kteri se po nájdecu tega poskusa imenuje T o r i c e l li -jev a praznina. Da bo tlakomér dober, ne sme se vzeti preozka cev, am pak mora biti saj 3 do 4 črte široka, steklo in živo srebro morata biti popolnoma čista, in v praznem prostoru tlakomera ne sme biti prav nič zraku, ker bi sicer ta zavolj svoj e širivosti uničil nekoliko tlakú atmosferinega . Da se zrak popolnoma odpravi, kuha se nekoliko časa živo srebro v cevi po tem , ko smo jo bili napolnili. 10 Skušnja uči, da živo srebro v enem in istem tlakoméru ne stoji' vselej in povsod enako visoko, iz česar sledi, da zračni tla k ni vselej in povsod enako velik . Te premembe v tlakomérnej visini izgovoré se, da se reče : tlakomer gre k v iš k u in tlakomér p a d a . Ako je n. pr. tlakomer kraj morja kazal 28 palcev, in ako ga nesemo na kak hrib, ne bo več stal tako visoko. Padel bo tim bolj, čim visokeji je kraj, kamor smo ga prinesli . Vzrok temu je lahko najti. Od vrh hriba do kanca atmos fére gotovo ni tako daleč, kakor je od niže ležečega morskega obrežja. Zračni slop, ki tlači na tlakomer, je tedaj tim krajši , čim visokeje nad morjem je tlakomér ; in zavolj tega tedaj tudi njegov tlak tim manji . Tlakomer je tedaj prav imenitna priprava za merjenje visokosti gora. Naredili so ga tako, da je pripraven za nošnjo , in prirodoslovci so ga nesli že na najvisokoje vrhove Alp, kakor tudi Kordilj'erskih in Andskih gorá . 105 Razun visokosti kraja delajo na tlakomer tudi drugi vzroki, ki mnogokrat kar na enkrat naredé premembe v njegove m stanji. Močne piše, viharje in potrese, ktere spremljajo ve like premembe v ravnotežji atmosfere, naznanja navadno močno padanje tlakomera .. Ako je v zraku mnogo vode v podobi pare, kar je v to plem in jasnem vremenu, poveča se zračni tlak se po razpenjavosti vodne pare, zavolj česar barometer v takih časih posebn o visoko stoji. Ako se pa zrak ohladi in tedaj vodne pare svoj o razpenjavost izgubé, pomanjša se s tim zračni tlak in tlakomér pade. Zgoščene vodne pare pokažejo se kmalu v podob i oblakov in dežja . Ker pa tlakomér take premembe že mnogo poprej naznanuje, preden se pokažejo oblaki in dež, zato je on v resnici pravi vremenski prerok, in zavolj tega ga imajo po mnogih hišah . Navadno se mu dá podoba taka, kakoršna se vidi v pod. 106. Tlakomérna visiva računa se tu od površja živega srebra v ce vinem kraku, razširjenem kakor hruška . 91 Atmosfera ni v vsakej visokosti enako gosta. Blizo ze-106 meljskega površja je najgosteja, ker morajo tu dolnje lege iz,. drž'avati tlak gornjih . Pod. 106. Na prav visokih hribih se opazuje že j ako, da je zrak manj gost. Ako se nese z zrakom napolnjena in dobro začepljena steklenica na prav visoko goro, izžene gosteji zrak v steklenici zamašek iz njeneg a vratú. Srce goni kri z nekako silo v jak o tenke in drobne žilice zunanjih delov našega telesa, ki 1)a, pri navadnem zračne m tlaku prav dobro prenašajo to silo. Ali v visokosti od 24000 do 26000 čevljev, kjer je zračni tlak na površino teles a mnogo slabeli,.,počijo te tenke žilice, in kri teče iz nh. Tudi za dihanje tam zrak več dovolj gost . ni. Sirivost ali razpenjavost zraku daj e 107 nam pripomoček, v zaprtih prostorih zrak tako izredno zredčiti, da si jih smem o misliti skorej popolnoma prazne zrakú . Priprave zato imenujejo se zračne s o s al ej k e. Da razjasnimo, kako so narejene zračne sesaljke, zato bomo še enkrat govorili o ednostavnej valjastej pripravi (pod . 107.). Lahko se vidi, da se v prostoru A zaprti zrak razširi dva-, tri- in štirikratno, ak o se páh do 2, 3 in 4 nazaj potegne . Mislim o si ktero posodo, napolnjeno z zrakom , tako, da jo cev veže s prostorom A. Ce páh nazaj potegnemo, se bo zrak iz te po sode razširil tudi po cevi in se tedaj razredčil . Dela se zdaj samo o tem, da se zabrani, d a zrak ne more spet nazaj v posodo, če se páh spet notri potisne, ker sicer bi zrak v njej zadobil spet prejšnjo gostoto . Poglejmo kako se to naredi . Pod, 107 . PP Pod. 108 . kaže nam zračno sesaljko. Vidimo steklen zvon , ki se p o v e z n i k (recipient) imenuje ; rob se mu z lojem na maže, in povezne se na ploščo .R, na tako imenovani sesal.fkin talj e r, tako, da ne propušča zraku. Plošča ima v sredi luknjo, tako da je zvon s pomočjo cevi v zvezi z obema valjema D in S, kterih bat se vrstoma gori in doli premika s pomočjo dveh Pod. 108 . zobatih drogov, kolesa in dvoramnega vóda, s tem je tedaj mogoče razredčiti zrak v zvonu. Za to so pa vender potrebn e tudi še pipe, na posebni način prevrtane, in zaklopnic e (Ventil). Zaklopnice so priprave, ki se same od sebe odprt , če zrak od ene strani na-nje tlači, ki se pa spet same od sebe zapró, če tlači zrak od nasprotne strani . Zatorej se imenuj e zračna sesaljka po tem, kako da je narejena, ali s e s al j k a s pipo ali pa sesaljka z zaklopnicami. V pod. 109. vidimo prerez valja, ali kakor se tudi imenuje , škornje zračne sesaljke s pipo . Pipa g je dvakrat prevrtana. Bat se pomika doli in izganja zrak, ki je pod njim, iz škornje skoz sapnik, ki vodi skoz pipo na stran . Ce se zdaj pipa 93 za četrtino zavrti in tedaj tako postavi, da se luknja vjem a z dolnjim koncem škornje, je postranski sapnik zaprt, naspro t pa zveza storjena se cevjo l, ki vodi do zvona. Ako se zdajbat navzgor potegne, se zamorePod. 109. zrak razširiti po škornji, tedajrazredčiti se v zvonu ; predense pa zdaj bat spet navdol potisne, dá se pipi poprejšnja lega, tako da gre zrak spet na strani ven iz škornje. S ponavljanje m tega dela skuša se, kolikor mo goče, razredčiti zrak v zvonu . Koliko se je razredčil zrak, pozna se na tako zvanem r e d- k o m éru g (pod. 108.), ki je v zvezi se cevjo. Zračne sesaljke so prav raznovrstne, in to po uporabi, kterej so namenjene. Velike in majhne so, z eno ali z dvema škornjama, s pipami ali z za klopnicami, z mednimi ali s e steklenimi valji. V pod. 108. naslikana mašina je zračna sesaljka se zaklopnicami, z dvema škornjama. Vsakako mora bit i zračna sesalla prav natanko delana in kdor ima zanjo opra viti, mora delati varno in poznati 'o skoz in skoz . Potem 'e pa ona tudi ona izmed najbolj imenitnih fizikalnih priprav, s ktero se dá> napraviti cela vrsta najpodučnijih in najzanimiviji h oskusov ; poskusov, ki v gledalcu izbujajo začudenje tim bolj,ter služijo v to, da se prav očevidno prepričamo o bitnosti ne vidnega zrak. in o njegovem 'povsod razširjenem in mogočnem delovanji. Kakor nepričakovana sila pokaže se na enkrat mogočni zračni tlak, kader le delovanje sesaljkino kjer koli podrč ravnotežje, ktero ga po navadno drži v skrivnostjej ne opaznosti. Izmed mnogo znamenitih poskusov, ki se dado napraviti s 108 pomočjo zračne sesaljke, naj omenimo posebno enega, ki je zadobil zgodovinsko imenitnost . Otto Guerike v Saskem Devinu (Magdeburgu), najde c zračne sesaljke, je napravil iz bakra dve votli polkroglji, kterih robova sta se natanko vjemala (pod . 110.) Robova .sta se namazala z lojem, tako drug na drugi pritisnila, da nista propuščala zraku, in skoz pipo izsesal se je zrak iz kroglje. Te polkroglji, ki ste poprej same od sebe narazen padli, tiščal je zdaj tlak tako drugo k drugej, da jih šest parov konj, zapre Ženih z vsake otrani v obroča, ni moglo narazen raztrgati(pod. 111 .). Ta lepi poskus napravili so Pod. 110. leta 1650 na državnem zboru v Ratisboni (Regensburg) pred cesarjem Ferdinandom I. in pred mnogimi knezi in gospodi v naj veče začudenje vseh gledalcev. S pomočjo zračne sesaljke s e dalj ed dá okazati: Težkota zrakú ; zračni tlak kakor oziroma n a tlakomer, kakor tudi s tem, da se ž njim potró steklene plošče in raztrgajo mehurji; dalje, da so v zrakú prazneM prostoru vs a telesa enako težka, da v take m praznem prostoru ne morejo ži veti živali, da goreče stvari v njem vgasnejo in da se zvok v njem ne razvodi dalje ; zadnjič, da se kapljive tem hitreje paré in pri tem niže' toploti vrb, če m manji je zračni tlak, ki tišči na-nje . Pod. 111 . 109 Od zračnega tlaka in od tega, da je mogoče zrak v ktere m danem prostoru razredčiti, pride mnogo prikazni, kakor po imen u d i h a n j o, sesanje in, več koristnih priprav, kakor s esalni s mrk (pumpa sesaljka) in gasilna br izglj a (trca1jka). Ako s pomočjo posebnih mišic razširimo prostor v prsih , postane zrak v njih bolj redek, kakor je zunanji, in zavolj teg a teče gosteji zunanji zrak v prsa, t. j. m i dihnemo v s é. Ako se pa temu nasproti skrčijo prsne stene, stlačijo zrak, ki je v prsnej votlini, tako da teče iz njih ven, t. j. m i di hnemo iz sebe. Ako se steklena cev, ali cev od nule, ali slanika z eni m koncem v vodo potopi, in se sesanjem na drugem koncu zrak 95 v njej razredči, stopi v takoj cevi voda k višku ; in to zato, ker zunanji zrak na njo bolj tlači, kakor razredčeni zrak notri v cevi. Ako ne sesamo z ustmi, ampak ako ta opravek naložimo 11 0 druge] pripravi, ki je za to, imamo s. e s a l n i s m r k (pump.o sesaljko). On je sestavljen iz vodnjaka A (pod. 112.), ki je navadno rupa (štérna), izkopana Pod. 112. v zemljo; v njo moli sesalna cev ali š k o r n j i c a B, ktera se zgorej zapira se zaklopnico C. Nad njo dviguje se stoječa cev (dedec) D s cevjo z a iztok (roka) E. V dedcu giba se gori in doli na drogu . prevrtan bat z zaklopnico (čepalj) Ce gre bat navzgor, raz redči se zrak pod njim, zavoljtega se zaklopnica H, zapre, zaklopnica C se pa odpré in vodastopi po Škornjici k višku gori v dedca. Ce gre bat navzdol, zapre se zaklopnica C, a voda, ki je nad njo, prizdigne čepaljH in stopi skoz bat v gornji del dedca. To se ponavlja vsakikrat, kader gre bat gori in doli, in voda stopa k višku, dokler ne doseže cevi za iztok, in se ne iztaka. Ali se s tako sesalno pumpo M zamore voda dvigavati tako vi soko, kakorkoli hočemo ? Nikakor ne. Že zavolj tega ne, ker zračni tlak ne zamore vode vzdigniti visokeje od 32 čevljev. lz §. 102 namreč vemo, da zamore on ravnotežje držati slopu živega srebra, 28 parižkih palcev visokemu. Ker je pa voda 13krat manj gosta od živega srebra, moram 13 7< 28 palcev visok vodni slop imeti, da drži ravnotežje tlaku 28 palcev visokega slopa živega srebra , ali da drži ravnotežje tlaku atmosfere . 13 >.< 28 = 364 palcev pa dá 30 parižkih čevljev. Prva zaklopnica C sraé tedaj k večemu 28 čevljev visok o nad površjem vode v vodnjaku biti . Zdaj se, se vé da, zamore še vzdigovati voda v gornjej cevi (v dedcu), toda ravno ne visoko, ker bi sicer delo pretežavno bilo. Ako tedaj treba vodo vzdigovati iz velikih globočin ali v ravno tolike visočine, rabi se zato tlačilni s m r k (pump a t isk a l j k a), ki se razločuje od onega posebno v tein da ba t 96 tlači vodo v postransko cev, in v njej 'k višku ; pri dovolj sil nem tlaku na bat zamore se postranska cev napeljati kakor koli visoko. Bat v tej pumpi ni zavrtan, ampak je cel, zat o je pa zaklopnica v postranskej cevi ; ostali deli niso drugačn i od onih pri pumpi sesaljki . 112 Gasilna briz glj a (pod. 113.) ima svojo moč bitno v povečanej- razpenljivosti stlačenega zrakú. Njeni deli stoje v čebru, ki je vedno z vodo napolnjen . V sredi je močan kotelj Pod. 113. a, vetrenik imenovan, v kteri skorej do dn'á, sega brizgljin a cev h. Ta cev se pri porabi brizglje od začetka pri g zapré s pipo. Z obema pumpama ee žene se voda v kotel vetrenik, in ker zrak ne more iz njega bežati, ga voda, ki stopa v kotel , bolj in bolj tlači. Ko je to do , posebne mere storjeno, odpre se pipa pri g, in zrak, stlačen v gornji del kotla vetrenika, žene zdaj na enkrat z veliko silo vodeni curek skoz cev iz kotla. Ker pa gasilniki neprenehoma gonijo vodo v kotel, zat o teče tudi iz cevi v nepretrganem curku . O tem, kako da dela kotel vetrenik, prepričamo se lahko, ako napolnimo malo steklenico na pol z vodo, jo zamašimo in skoz zamašek leseno ali stekleno cev v njo skorej do dna tak o vtaknemo, da zamašek nikjer ne prepušča zrakú . Ako se zdajz ustmi v cev močno piha, zgosti se zrak v steklenici, in žene, kader se preneha pihati, vodni curek precej silno iz posode, (pod. 114.). 113 Ako se kupica zvrhoma napolni z vodo, s papirčkom po krije in potem prekucne, ne teče voda iz nje ; zračni tlak, ki tlači na dolnjo plat papirja, brani vodi, da ne more iz kupice asti. Papir je samo zato potreben, da se zamore kupica pretueniti, sicer bi voda pri strani izcurila iz kupice, in na mesto nje bi šli zračni mehurčki v posodo. Pod. 114. Ako je doljna odprtina dovolj majhna, d a se ni treba bati, da bi pri straneh, izcurila ka ljina, kakor je to pri nategi, pa ni tre a več papirja. Natega ali le v er je cevi podobna posoda, (pod . 115. in 116.) , ki je zgorej in spodej nekoliko oža in n a obéh koncéh odprta. Ako jo potopimo v kapljino, napolni se z njo, in ako zda j zgornjo luknjo s palcem začepimo, zamo rento natego prizdigniti k višku, tako da n e teče iz nje kapljiva, s ktero je napolnjena . Kriva natega (pod.117.) je zakrivljena cev asb, ktera ima rame razne dolgosti. Ako je krajša njena rama potopljena v kako kapljino, in cela cev z njo napolnjena, iztaka s e kapljina vedno na koncu a daljše rame, kteri konec bolj glo- Pod. 115. Pod. 116. Pod. 117. boko kakor leži b, tako da se s pomočjo krive natege lahko zamore posoda izprazniti . Učinek natege je lahko razjasniti. Na enej strani imamo vodni slop sa, na drugej strani pa vodni slop od s do površja kapljine v posodi, ki oba zavolj svoje tež e hočeta, da bi padla teži vodnih slopov v obeh cevinih ramah opira se na obeh straneh zračni tlak, kteri na enej strani tlač i na odprtino a, na drugej strani pa na površje vode v posodi , in ki s tem brani, da se ne naredi brezzračen prostor znotrej v cevi, ki bi se vsakako moral narediti pri s, ako bi voda na obeh straneh tekla iz cevi. Ker zrak na enej strani ravno tak o Knjiga prirode. 7 98 močno tlači, kakor na drugej, vladalo bi popolno ravnotežje, ako bi bila vodna slopa v obeh ramah enako visoka, ako bi tedaj bila luknja a tako visoko, kakor je površje vode v posodi ; ker pa a bolj nizko leži, zadobi vodni slop v rami sa pretežnost, in v tistej meri, v kterej se tú voda iztaka, jo na drugej strani zračni tlak z novega potiska v cev, tako da teče voda neprenehoma iz cevi pri a dotle, dokler se kapljina v posodi n e zniža toliko, da stoji tako nizko, kakor odprtina a, ali dokler odprtina b ne pride nad vodo . Natege se navadno spravijo v delovanje s tem, da se krajš a rama potopi v kapljino, in da se na daljšej rami se sesanje m z ostmi zrak odpravi iz cevi. Delovanje, natege razjasnuje nam znano prikazen padanj a vode po leti v Cirkniškem jezeru, itd . V. Z v o k. 114 Vsakdanja skušnja nas uči, da se vse tisto, kar slišimo, in kar imenujemo z v o k, glas, zvenk, pok ali šum, naredi s tem, da se delom nekega telesa po kakem vzroku podeli posebno trepetajoče gibanje, ki se imenuje t r e s (vibratio). In res, koj na prvi pogled se vidi., da se trese zvočeča struna ; ako udarimo ob zvon in ako potem rahlo položimo prst n a njegov rob, čutimo prav dobro, da nek notranji trepet spremlj a zvonenje zvona, ki je sicer po zunanje popolnoma miren . Se bolj očeviden je sledeči poskus. V precep z vijákom (pod . 118.), ki je nalašč v ta namen narejen, pritrdi se steklena plošča, in se potrese s prav drobnim peskom ; potem se pa potegne ob njen rob z lokom tako, da se dobi čist glas. Ako ravno tačas gledamo po plošči, vidimo, da peščena zrnca poskakujejo k višku, iz tega se jasno vidi, da ni morebiti kako zunanje gibanje steklene plošče krivo, da zrnca mnogokrat z a palec visoko poskakujejo, ampak da jih meče k višku nekak i notranji trepet ploščinih delov. Tedaj po vsej pravici smemo leči, da leži vzrok zvoku v tem, da se stresajo tvarni delki zvočeče stvari . 115 Temu dodajmo še sledeč poskus: V pod. 119. vidimo tako imenovano budil o, pri kterem bije kladivo pet do dese t minut dolgo ob notranjo zvončevo plat . To budilo se postavi na taljer zračne sesaljke in se sproži. Glasno zvonenje se čuje kaj slabeje, če se nad budilo povezne stekleni zvon. Ako se pa s pomočjo zračne sesaljke začne zrak odpravljati izpod steklenega zvona, se sliši zvonenje vedno slabeje in slabeje, dokler ne. sliši uho nikakoršnega glasu več, med tem ko oko vender vidi, da kladivo vedno še enako hitro bije ob zvon . Ako se potem zrak spet spušča počasi v stekleni zvon, se spet zasliši zvone nje, ki postaja tira močneje, čim gosteji postaja zrak pod zvo Pod. 118. nom, tako da se na zadnje sliši ravno tako jasno, kakor o d začetka. To nas uči, da se zrak bitno vdeležuje pri razširjanj i zvoka, da ga on res vodi od zvočečega telesa do naših uše s Pod. 119. med tem ko se v prostoru, zrakú praznem, zvok ne razširuje dalje . .obliže opazovanje uči nadalje, da se pri tem tudi zrak po zvoeečem telesu pripravi, da se trese , in da njegovi tresaji, ki se va lovito razširjajo nam do ušes, obstoje v tem, da se njegove plasti vrstoma zgostujejo in zredéujejo. Močan pok nam je naj bolj jasen primér takega stresanja zrakú, ki je mnogokra t toliko , da steklene plošče v oknih zašklepetajo, ali da s e celo razdrobe . Preden bomo opazovali prikazni zvoka, bomo tedaj govoril i o tresu in o valovanju. 7* 100 116 Tres (vibratio). Že v nauku o nihalu smo govorili o gibanju, tresu nekako podobnem. Ono gibanje imenovali smo nihanje. Pri nihanju nihala Pod. 120. ostane medsebojna lega njegovih posamnih delkov nepremenjena. Ali če jekleni prot z enim koncem trdno uklenemo (pod. 120.), drugi njegov konec pa iz prvobitne ravnotežn e lege pregnemo proti l in ga potem samega sebi prepustimo, začne se gibanje, drugačn o kakor pri nihalu. Ravno to se godi se struno, ki je z obema koncema trdno zapeta (pod. 121.). Vsi delki jeklenega prota in strune, ki se trese, začnejo se vsi na enkrat gibati, gredó vsi v ravno tisti čas preko ravno težne lege, pridejo vsi v ravno tisti čas vsak do kraja svojega pota in se vsi v ravno tisti čas spet nazaj vrnejo . Tako gibanje imenuje se stoj eč tros. Pod. 121 . Če je pa gibanje posamnih delkov takošno, da tresi prestopajo iz enega delka na drugi, tako da se vsaki delek tak o trese kakor poprejšnji, le s tem razločkom, da se pozneje začn e tresti, je tako gibanje postopni (pomikajoči) t r e s, iz kterega se narejajo valovi . Stresanje te vrste napravi se, če s e udari ob vrv, močno napeto, ali če se narede v mirno stoječej vodi valovi, od kterih ravno je imenovanje tega gibanj a vzeto. 117 Valovanje. Zvočnih valov, ki se po zraku razširjajo, n e moremo videti, ker je zrak tako popolnoma prozorno telo, d a ni mogoče v njem zapaziti, ali je tu ali tam zgoščeno ali razredčeno. Kar vemo o pravilnosti tega valovanja, ni nasledek neposrednjega opazovanja, ampak le sklep, izpeljan iz tega, d a se je domenjalo o pravilnosti tega gibanja, in potrjen pozneje š e le s primernimi prikaznimi . 101 Nasproti temu so pa valovi vode izvrsten pripomoček, d a se razjasni valovanje . Kakor vsak ve, širijo se valovi vode od tistega mesta, kjer so se začeli, v vedno večih in večih kolobarih enakomerno povrh vode, ker se sčasoma bolj in bolj oddaljeni delki vode začnejo gibati . Valovi imajo povišbe, hribi imenovane, ki se menjajo z globinami, ktere imenujemo d o lin e valov. Vse valove skup, ki se naredé, če se vrže kamen v vodo, imenujemo s o stav o valov . Na prvi pogled se nam dozdeva, kakor da bi se voda o d središča válovega začetja prav hitro odtekala na vse strani v podobi kolobarjastega obronka. Pobližje opazovanje pa uči, da temu ni tako. Saj, ako n. pr. poleno ali list na, mirnej vod i plavata, in ako se zdaj v njej napravijo valovi, teh plavajočih teles valovi nikakor ne odnesejo proč, kar bi se vende r zgoditi moralo, če bi se res vsa voda, kar je je v valu, odtekala narazen od središča. Tem več se vidi, da plavajoči list ostane vedno na ravno tistem mestu, in da se samo gori in doli ziblje, med tem ko valovi kolobarji pod njim drug za drugi m narazen bežé. Prava lastnost valovanja je namreč to, da vsaki delek vode prehodi majhen krogast pot in da se spet na prejšnje mesto povrne, med tem ko njegovi obliž'nji, drugi, tretji in sledeči delki, tako gibanje začenajo in da vsi skup naredé to , da se gibljiva kapljina vrstoma vzdiguje in znižuje, kar se na m pokazuje kot valovanje. Da bomo še bolje razumeli, kako da se valovi pomikajo dalje, med tem ko delki vode ostajajo vsak na svojem mestu, pomislimo le na njivo, obsejano z ržjo. Ako pri enakomernem vetru gledamo po malo večen:t polju, z žito m zaraščenim, vidimo valove, ki se po njem valé, in ki so valovom vode prav podobni. Ko je veter klasje prvih leh priklonil, se to zavolj prožnosti bili spet vzdigne, med tem ko se sledeče klasje prikloni in tako dalje. Vsak klas predstavlja nam tu delek vode, ki se na svojem mestu v krogu giblje . Križanje (interferencija). Posebne prikazni se gode, ak o 118 se dve sostavi valov srečate, n. pr. če dva kamena nekoliko na razen eden od druzega v vodo padeta. Ko pridete obe sostavi valov druga v drugo, naleté ali hribi ene sostave na hribe druge, in ravno tako doline, tako da postanejo viši hribi in globokeje doline valov, ali pa naleti hrib ene sostave na dolino druge . Ako ste bili obe sostavi enaki, se na tistih mestih, na kterih se poslednje dogodi, ne more, se ve da, narediti povišba in ne globina, ker se oba vala poravnata ; valovanje tedaj preneha. Take po gibanju ali po tako imenovanem križ a n j u raznih sostav v mir spravljene točke imenujejo se v o zli. Več vozlov, ki ležé eden pokraj druzega, narejajo vedno mirno črt o vozlovko. Treba pa opaziti, da se dve sostavi valov, ki se križate , na posamnih mestih sicer tako predrugačite, kakor je bilo re 102 čeno, v vsem pa da gre vsaka svojo pot dalje in da se razširja, kakor da druge sostave ne bi ni bilo. Da, ravno tisto se dogodi, ako pridejo tri ali. še več valovnih sostav skupej, če tud i takrat oko le težko zamore razločevati posamezne sostave. Iz tega se dá razložiti, kako da zamoremo ravno tisti čas slišati najraznovrstnije glasove, kterih zvočni valovi narti pridejo d o ušes in kako da jih zamoremo dobro razločevati . 119 Odboj in ogib. Ako se valovi, dalje se premikajoči, zadenejo ob trdno stvar, n. pr. ob steno, se ne ustavi s tem samo njih daljno pomikanje, ampak stena jih vrže nazaj, ali odbije jih, in sicer tako, kakor da bi valovi, vračaj oči se, prišl i od središča, ki leži ravno tako daleč z a steno, kakor točka, od ktere so prišli začetni valovi, leži pred steno. Ako tedajvalovi, ki se n. pr. po vrvi, dalje pomikajo, pridejo skup z od. bitimi, se tudi tu lahko narede vozli, ki razdelé vrv na več sto ječih valov. Postavimo, da je voda, ki smo io izbrali za opazovanje valovanja, na dva dela razdeljena se steno, ki ima vender nekje luknjo, tako da je vsa voda med sabo v (zvezi . Ako se zdaj v prvem oddelku napravijo valovi, razširijo se ti, se ve, do stene, ktera jih na to odbija, razen tistega del a pri.hajočih valov, ki gre skoz luknjo v drugi oddelek. Pri tem se pa vender dogodi ta posebnost, da se pri vsakem rob u luknje napravi nova, če ravno slabeja, sostava valov, ki s e razširja na vse strani . Ta prikazen, ki se imenuje o g i b valov, raza'asnuje nam, kako da je mogoče, tudi takrat slišati glasove , kader njihovi valovi ne zamorejo priti na ravnost do ušes . 120 Gibanje valov je najmočneje v tistem trenutku, kader so se valovi začeli. deliti, in na tistem mestu, kjer so se začeli delati. Valovi so v vsakem sledečem oddelku časa manjši in so tim slabeji, čim dalje so se razširili od mesta svojega začetka. Zvok je tedaj tim slabeji, čim bolj se udaljimo od tistega me sta, kjer je postal, in sicer se moč zvoka manjša po oméru kvadrata daljave. Valovi. tresoče se vrvi širijo se le po méri njene osi podolgoma ; valovi vode širijo se pa v podobi vedno večih krogov od mesta svojega začetka povrh vode na vse strani. Da si bomo pa zamogli misliti tros zraku, moramo izbrati si drugo podobo. Tisto mesto, na kterem se zvok začne, mislimo si v sred i brezštevilno mnogih zračnih plasti, ki obdajajo mesto v podobi vedno večih votlih krogelj. Zvok se zdaj širi dalje s tem, d a se vse te oble plasti po redu ena za drugo od znotraj prot i zunaj zaénó tresti. Ti tresaii obstojé v tem, da se posamne zračne plasti vrstoma druga k drugi približavajo in druga od drug e oddaljivajo, s čemur se na dotičnih mestih zrak zgosti in zredči. Zatorej se zvok od mesta svojega začetka širi na vse stran i. Tak dogodek, ki se v prostoru godi, ni nikakor mogoče narisati, i . moramo si tedaj podob'čino 122. misliti le kakor pripomoček , da si laže mislimo, kako se narejajo taki valovi s tem., da se zgostuje in redčuje zrak, in kako se razširjajo dalje . Ta naris kaže nam odprto cev ; v njenej odprtini je pah P, ki se več Pod. 122 . 6 9 12 1 s 24 3 6 1111 P 12 18 24 6 ~IM 2 18 24 * 3 6 krat notri potisne in spet nazaj potegne, kakor se to vidi pri L , n III. Črte kažejo nam zračne plasti, ki so od začetka vs e pri miru in vse enako oddaljene druga od druge, kakor pri I . Ako se pah prvikrat v cev potisne, kakor nam to kaže II . , zgosti se pred njim zrak ; če se pa pah nazaj potegne, razredč i se za njim zrak zavolj svoje prožnosti, kakor se to vidi pri lil . Tako nam dalje kaže IV. tisti trenutek, ko sta se po dvakratnem premiku paha sem ter tje naredila dva vala, in pri V . naredil je trikratni premik tri valove. Strele nam kažejo, v ktero mér da se gibajo zračne plasti. Vidimo, da so te strele na mestih, na kterih je zrak zgoščen, obrnjene ven od pah a proč ; da so pa na mestih, na kterih je zrak zredčen, obrnjen e proti pahu. Tiste ravne črte, ki gredo skoz kroge vodnih valov od njih središča, ali ki gredó skoz votlim krogljam podobne plasti tresočega se zraká od njih središča, imenujejo se trakovi valov, in govori se zatorej o zvočn'h trakovih, ki gredó vedno v ravno tisto mér dalje . Raz č n'i zamorejo biti tresáji gledé dolgosti in visokosti valov, in gledé svoje hitrosti, t. j. gledé števila, ki kaže koliko se jih naredi teh, koliko onih ravno tisti čas. Zavolj velike imenitnosti, ktere je valovanje za najbolj posebne fizikalne prikazni, napravili so fizikarji prav umno narejena orodja, da se s poskusi na njih olajša razumljenje teh tako posebnih prikazni gibanja. Da ne govorimo o drugih pripravah, izmed kterih je Fes sel - ova m ašina valovnica naj 104 popolnija , priporočamo najb olj Mti l l e r - ov o ploščo v alovnico.*) 121 Zvok, toplota in, svetloba. Kakor različno delajo imenovanetri prirodne prikazni na naša čutila, pa vender pokazujejo n a več strani tako nenavadno skladnost, da moramo sklepati, d a je nekaj vsem vkupnega vzrok njihovemu izvirku . Enako pravilno širijo se trakovi zvočni, toplotni in svetlobni na vse strani, vsi se slabe po oméru kvadratov daljave , in se vsi na isti način odbijajo in ogibajo . Že iz tega bi se tedaj moglo soditi, da je valovanje tudi vzrok toploti in svet lobi. Pa med tem, ko se pri zvoku lahko dá dokazati, da s e res trdna telesa tresejo in da prenašajo svoj trés na zrak, pokazujete toplota in svetloba to posebnost, da se razširjate sko z prostore popolnoma zrakú prazne. Kakor je znano, pošilja solnce svoje dobrodelne trakove skoz neizmerni, prazni prosto r sveta — kaj bi tu zamoglo biti nosilec valovnega gibanja ? Fizikarji mislijo, daje povsod po celem svetskem prostoru raz širjena neizmerno redka in tanka tvarina, ki se imenuje é t e r . Te éterove tvarine same na sebi nikakor ne zamoremo doznat i se svojimi čutili, ker še celo ni podvržena zakonom teže, k i tedaj nima nikakoršne težkQte in ki. ne dela nikjer nikakoršnega upora. Ali če se ta 'eter trese, je nosilec in razširjalec svetlobe in toplote. 122 Kar se tiče posebej prikazni zvoka, so pri strunah, pri zvonovih in glasbenih vilicah (zvenulje, Stimmgabel), te stvari same , ki doné, zrak pa le raznaša glas . Pri piskalih in pri človeškem glasu so pa temu. nasprotno tresoči se zračni slopi, ki sami doné . V obče veljajo sledeče opazke : Visokost in globokost glas u odvisni ste od števila tresájev, ki jih telo naredi v določenem času. Cern manje je to število, (postavim na sekundo), tem globokeji je glas, in narobe. S tem v naj ožej zvezi je dolgost različnih zvočnih valov. Globokeji glas se prenaša in se širi vedno z daljnim, viši pa s krajšim. zvočnim valom . Najglobokeji glas izmed vseh, v godbi navadnih, naredi 16 tresájev na sekundo . Ta glas je tisti glas, ki ga dá šest najst čevljev dolga, zgorej zaprta piščal v orglah ; on dale v zraku zvočne valove 64 čevljev dolge . Temu nasproti so pa tudi visoki glasovi, ki narejajo do 8000 tresájev na sekundo . Dolgost vala najvišega glasú v godbi je 18 črt . Viših in globokejih glasov, kakor tu imenovanih, uho ne zamore več dovoljčisto razločevati, zato se pa tudi ne imenujejo več glasovi. Trés strun se najlaže preiskuje s pomočjo strune, ktera se123 zamore, kakor v pod. 123. s pomočjo gibljive podstavke (kobilice) podaljšati in prikrajšati in z utežmi pri h bolj ali man j ) Pri I. V. Albert-u, v Frankfurtu n . M., cena 4 for . 15 novč, 105 močno napeti. Ta priprava imenuje se sámo strun ali m onoehord. Na njem se lahko dokaže, da je število tresajev strun e tilu veči, čim krajša, čim tanjša in čim močnej e Pod. 123. napeta je struna, in zadnjič, čim m a n j a je njena gostota. Take„strune dajejo tedaj tudi najviše glasove . Cim veča je pa dolgost, debelost in gostota strune, in či m slabeje je napeta, tim globokeji glas daje. Strune na klaviru, na harfi so nam tega primeri . Na goslih in na basu so tiste strune, ktere imajo dajati najglobokeji glas, omotane s kovinskim dratom. Strune enake dolgosti zamorejo se tedaj razn o ubrati, ako se jim dá razna napetost in razna debelost. Nektera doneča telesa, kakor ravno strune, ne podelujejo lahko svojih tresajev zraku, in dajejo same za-se le slab glas. Zatorej se pa navežejo na telesa, ki imajo veliko površino. Ko se ta telesa tudi začnó tresti, prenaša se s tens glas laže v zrak in postan e zatorej močneji. Takošna priprava imenuje se d o n i 'č e al i resonančno dno. Ako si zaznamovano glas, ki naredi neko posebno število 12 4 tresajev na sekundo, in ako ga n . pr. imenujemo C, imenuj e se tisti glas, ki naredi na sekundo ravno dvakrat toliko tresajev, viša oktava (osmima), in tisti, ki naredi na sekundo le pol toliko tresajev, imenuje se niža oktava od C. Med vsacem glasom (tonom) in med njegovo oktavo je še šest drugih glasov ; red vseh teh glasov imenuje se stopnica ali š k al a, in njihova imena in števila tresajev so sledeča : Glavni glas, sekunda, terca, kvarta, kvinta, seksta, septima, oktáva. C d efga h 9/s %% % ls/8 2 Ta števila, ki kažejo, kolikokrat kteri glas več tresaje v na sekundo nareja kakor glavni glas, imenujejo se njegova r el a t i v n a visoko s t, in njihovi tu napisani oméri imajo ve ljavo v vseh oktavah in za vse glasove, naj se napravijo s kte rimkoli inštrumentom (godbinim orodjem) . Ako globoki C 106 šestnajst čevljev dolge piščali naredi na sekundo 32 enojnih al i 16 dvojnih tresajev, ima njegova viša oktava 64, njegova terca 40, njegova kvinta 48 tresajev, itd. Oméri med števili za dva in dva glasa tega reda, sledeča eden za drugim, niso enaki . Sledečimi črkami pridjani ulomki kažejo, za koliki del da je število tresajev za vsaki glas veči od števila prejšnjega glasu. fga h /l5 /S 1/9 1~8 % 5 To je tako razumeti, da tedaj d v ravno tistem časa 1%kra t toliko tresajev umaha kolikor c, e l 1/9krat toliko, kolikor d;f 1 t/,5krat toliko, kolikor e , itd. Interval ali presledek med c in d, med d in e, med in g, med g in a, med a in h imenuje se celi glas (celi ton), in iznaša ali 1/8 ali pa 1/9 . Temu nasprot so pa presledki med e in f in med h in c skorej le pólovina gornjih, namreč %5, in imenujejo se zatorej p o lo g l a sovi (polotoni) . Ako pa hočemo v intervalih, kakor so zaznamenovani v gornjem redu, postopat i do kteregakoli glasú, moramo še uložiti pologlase med c in d, f in g, g in h, kteri se imenujejo cis, es, fis, gis in b. Glavni glas se svojo oktavo, ali se svojo terco ali se svoj o kvinto daje z g l a s j e (k o n.s o n a n c o), in s terco in s kvinto daje s oglas ali akord, se sekundo ali se septimo daje n ezglasje (dissonanco) . 125 Ako se napeta struna podpre na sredi s podstavko (s kobilico) in ako se z lokom potegne ob eno polovico, trese s e tudi druga polovica strune, o čemur se zamoremo prepričati, č e se na-njo obesijo mali zavihani papirčeki ; takrat opadejo vsi doli, zato ker se struna trese. Ako se struna podpre v tretjini svoje dolgosti, in ako s e ostali dve tretjini obložé s papirčeki, ter ako se z lokom potegne ob prvo tretjino, odskočijo vsi papirčeki, razun tistega , ki sedi ravno v sredi teh dveh drugih tretjin strune . Ta točka se tedaj ne trese z ostalo struno vred, in imenuje se voze I. Ako se struna podpre v četvrtini svoje dolgosti, razdeli se n a štiri tresoče se dele s dvema vozloma, ki se ne treseta, itd. Ravno tako se na donečih ploščah in zvonovih tudi ne tre sejo vsi deli. To se dobro vidi, ako se n. pr. steklene plošče pospó z drobnim peskom, na enem mestu trdno primejo in ak o se potem od njih rob potegne z lokom (glej pod. 118.). Tresoči se deli vržejo takrat pesek proč na mirna mesta tako, da se narede črte razne medsebojne lege, ktere črte se imenujej o črte vozlovke. Po tem, ali je steklena plošča štirivogljasta ali pa okrogla , in po tem, na kterezn je mestu pritisnjena, in po tem, kje i n kako močno se z lokom ob njo potegne, naredé se najrazno 107 vrstneje z v o č n e p od o b š čin e, kakoršne se vidijo v pod . 124. in 125. Zvok se širi na vse strani, ker delki, tresoči se, podela- 126 jejo sosednjim delkom svoj gib. To se godi prav hitro, ker Pod. 124. Pod. 125. opazovalo se je, da v navadnem zraku prehodi zvok v enej sekundi pot od 1050 čevljev. Vender se pa svetloba še boljhitro širi, o tem se lahko prepričamo, če se nekoliko dale č od nas proč ustreli iz puške. Vidimo plamen in dim, in še l e nekoliko časa pozneje zaslišimo pok . Blisk vidimo poprej, kakor slišimo grom, ki se z unim v ravno tisti čas dogodi, in sodimo po pravici iz časa, ki med obema preteče, kako daleč da tje hudourni oblak. Cudno je to, da se zvok hitreje širi skoz gosta telesa, kakor pa skoz bolj redka. Znano je, da se streljava s kanonami , peket konjskih, kopit, itd. sliši iz mnogo veče dálje, ako se z uhom na tla vležemo, kakor pa skoz prosti zrak . Tudi voda vódi zvok prav daleč, in ribe slišijo zvon ali piščal, ki jih vab i h krmljenju . Na visokih gorah, na kterih je zrak manj gost, je čiloveški glas slabeji in pok puške se ne sliši več ravno daleč'. Povedano je že bilo, ako doni kako telo o prostoru, zrak ú praznem, da se glas ne vodi dalje, in tedaj tudi ne č'uje . Ako se zvočni valovi, ki se širijo po zraku v ravno mer, 127zadenejo ob gosteje stvari, premeni se njihova mér bolj ali manj. Da, zamore se dogoditi, če se zadenejo ob trdno uporo, da jih ta kar na ravnost nazaj vrže, odbije, enako kakor se krogi valov na bregu lomijo. Prikazen odbitega zvoka imenuje s e jeka (echo), kakor je znano. Uho naše zamote v enej sekundi razločevati le 9 glasov , tedaj trpi vsak vtisek glasu 1/9 sekunde, v kterem času uho ne more razločevati. nobeden drug glas ; ako sledé glasovi boljhitro drug za drugim, jih uho ne more dobro razločevati . V času od '/9 sekunde prehodi pa zvok pot o d 1050 — 116% čevljev. 9 108 Ako je tedaj tista stena, ki naš glas odbija, tako dalječ od nas, da glas do nje in nazaj od nje do nas potrebuje najmanj j/ sekunde, tedaj ako je ta stena saj polovino od 116 113 čevljev, t. j. saj 58 1/3 čevljev daleč proč od nas, nam pride odbiti glas '/9 sekunde pozneje v uho kakor izgovorjeni, in zamogli g a bomo tedaj slišati. Da tedaj zamoremo slišati jeko enega zloga , mora stena, ki glas odbija, biti po priliki saj 60 čevljev daleč , da pa slišimo jeko več izgovorjenih zlogov, mora pa stena biti 2, 3, 4, . . . krat tako daleč od nas. Ce je stena, ki glas odbija, bliže od 60 čevljev, se sliši samo odmev govorice, kakoršen se n. pr. sliši po cerkvah. Da se vodi zvok, posebno glas človeški, v veče daljave, zato se imajo občevalne cevi . Te so plehnate cevi, po priliki en palec široke, ki vodijo n. pr. od enega nadstropja do druzega, ali pa od vršela (Mastkorb) na jadrani doli v ladjo. Ako se govori na enem koncu v tako cev, gredó zvočni valovi , ker se ne morejo narazen širiti, do uha, ki ga pritisnemo n a drugi konec. Govoril o (legat) je kegljasto in tudi drži zvočne valov e bolj skupej, in jih meče posebno močno na eno stran . Podobno orodje je slušalo, čegar široka odprtina nabira zvočn e valove in jih v uho vodi. V. Toplota. 128 Različni so vzroki, ki spravijo tvarino v posebna stanja, ktera srno navajeni imenovati z besedami : v r o č'e, toplo , hladno ali m r z l o, in ktera niso kaj med sabo nasprotnega , ampak le različne stopinje splošne (občne) prikazni, ki jo toploto imenujemo. Toplota ima, ne govoreč o onih znanih njenih vtiskih na naš čut, vselej tudi moč na raztezanje teles . Ako prašamo, kaj je vzrok toplote, 'najdemo, da jih je ve č teh vzrokov. Toplota se pokaže, če se telo ob telo drgne, ali če se s kako stvarjo tolče ali bije druga stvar. Znano je, da si divjaki narejajo ogenj s tem, da drgnej o suho poleno ob suh panj, da zamorec kovač razbeliti žebelj, če ga dolgo kuje. Ravno tako se razvija toplota pri struganj in pri vrtanji, posebno mnogo se je razvija pri vrtanji kovin. Ce se telesa prav hitro zgosté, se pri tem razvije kaj mnogo toplote . Najbolj očevidno se to pokazuje pri p n e v m a t i č nem k r o s u. To kresilo je ozka steklena cev, v ktero se zrak s pomočjo paha, dobro se prilegajočega, stlači kolikor mogoče hitro in močno, s tem se razvije toliko toplote, da se vžge goba na koncu paha. Enako se ima, če se zmeša voda se žepleno kis lino ali z vinskim cvetom, ker se pri tem zgosté te tekočine , zavolj česar se razvije mnogo toplote, 109 Velika množina znamenitih prikazni toplote se zgodi vsle d kemijskega spajanja, ki se vedno godi v obsegu prirode . Najbolj znana prikazen kemijskega spajenja je g o r é n j e, saj si z njegovo pomočjo mnogokrat priskrbimo toplote . Pa tudi kemijski razkroj jedil, ki se vedno godi v človeškem truplu , je mogočen vir toplote. Elektrika izbuja tudi mnogo toplote, kar nam v največej meri blisk kaže. Razun tega ima zemlja sama na sebi tudi nekako toploto , ktero na površju zemeljskem sicer malo čutimo, ki se pa v globokih jamah prav dobro čuti, tako da imamo razloga, mislit i si, da je v sredi zemlje prav velika vročina . Zadnjič imamo kakor glavni vzrok vse toplote na površj i zemeljskem s olnce, ki nam pošilja vsaki dan razun svetlih trakov tudi tople žarke, brez kterih bi bila naša zemlja bitn o drugačnih lastnosti. Pa naj bo karkoli vir toplote, ona nam kaže v svoji m obnašanji proti drugim predmetom vselej enake prikazni . Razteg teles po toploti. Ena izmed najbolj očevidnih pri-129 kazni, ktere napravi toplota, je raztezanje teles . Poprej smo že videli (§. 23.), da je trdno, kapljivo in plinavo stanje tvarine pripisovati edino le moči toplote na-njo. Priméri takega raztega so lahko najti. Naj se vzame ko vinska krogla in kovinski obroč, kteri je tolik, da ravno za more še kroglja skoz njega. Ako potem ogrejemo krogljo, zamoremo jo položiti na obroč, pa ne pade skoz njega, ker jo j e toplota raztegnila . Ce jo pa pustimo dalj časa ležati, se manjša n jen obseg s tem, da se ohladi, in na zadnje pade spet skoz obroč . Ako se posoda napolni prav zvrhoma s kterokoli kapljin o in ako se ta počasi greje, začne se kmalu čez rob cediti zavoljtega, ker jo toplota razteza. Naj se stisnjeni mehur, v kterem jo še nekoliko zraku in ki. je dobro zavezan, nese na toplo mesto, kmalu bo zadobil zavolj raztezanja zaprtega zrakú tako podobo, kakor da bi g a bili z ustmi napihnili. Raztezanje teles je tedaj prav dober pripomoček, da s e primerjajo učinki toplote in tedaj tudi njeno povečavanje i n 130 manjšanje . Temperatura ali toplina imenuje se velikost sogretja teles, in orodje, s kterim se meri, imenuje se topi om é r ali thermometer. Tudi toplomér ima v svojej napravi z drugimi imenit nimi orodji vred, post . z nihalom in s tlakomérom, to prednost, d a je prav enostavno narejen. Naredi se iz steklene cevi, ki je povsod enako široka, in sicer toliko, da bi mogla po priliki igla vá-njo iti . Enemu nje nemu koncu pripilm.e se majhna steklena kroglja, ki se potem napolni sé čistim živim srebrom. Živo srebro, ki se potem razgreje, se raztegne, da napolnuje ves prostor 6 do 10 palcev 110 dolge cevi . Kader se hoče zgorej iztakati, zavári se cev, tak o da v njej zdaj ni zrakú, ampak edino le živo srebro, ki se spet v manti prostor stisne, kader se ohladi, tako da napolnuje l e tretjino ali četvrtino cevi. Ako se tako pripravljena cev zdaj potopi v led, ki e ravno taja, zniža se steber živega srebra do nekega posebnega mesta, ki se točno zaznamova sé črto na steklenej cevi. Potem se prenese toplomér za nekoliko časa v vrelo vodo, in zaznamova se spet točka, do ktere se zdaj živo srebro vzdigne . živo srebro stopi vselej do zaznamovanega mesta, kader koli denemo toplomér v taleči led ali v vrelo vodo, iz česa r spoznamo, da telo pri večej toploti zavzame veči prostor, in da je ta prostor tim znanji, čim znanja je toplina, telesova. Mesto, do kterega se živo srebro skrči, ako se toplomé r potopi v taleči led, zaznamova se z ničlo in imenuje se 1 ediŠ č e. Mesto, do kterega se vzdigne živo srebro, potopljeno v vrelo vodo, se imenuje vrelišče . Ako prenesemo zdaj toplomér kam drugam, sodimo iz tega, kako visoko da tam stoji, na toplino okolice . Toplino imenujemo veliko, ako stoji. živo srebro bolj Mizo vrelišča mal o pa, ako stoji živo srebro bolj blizo ledišča. Da se pa zamore to bolje zaznamovati, razdeli se daljav a med obema točkama na več med sabo enakih delov, ki se imenujejo stopinje ali gradi. Ta razdelitev razširi se tudi nad vrelišče in pod ledišče. Stopinje nad lediščem imenujejo se stopinj e toplote in zaznamovaj o se sé znamenjem l- , stopi Pod. 126. xoo 90 80 vrelišče vode . -70 e-t o ~o o 5o 40 3o 20 10 O ledišče vode . 10 20 30 40 N nje pod lediščem imenujejo se pa stopinje mraza, inzaznamovajo se se znamenjem — . Največ toplomérov je ta da je na njih dálja med le diščem in vreliščem, kakor v pod. 126., razdeljena na 80 ena kih delov. Tako je toplomér razdelil najp oprej R é a u m ur (čitaj : Reomir), in po njem se še dan današnji imenuje to oro dje. Na Francoskem in v učenih knjigah se najbolj rabi stodelni C el sij ev topiomér, na ktere m je dálja med lediščem in vre IiŠ'čem vode razdeljena na 10 0 enakih delov, tedaj vrelišče zaznamovano sé 100. Na Angleške m so se pa po navodu Fahrenheitovem poprijeli vse drugačne raz delitve. Sledeča tablica primerj a prav jasno te različne razdelitve . 11 1 Celsiu s Réaumur Fahrenheit Kakor vidimo, je vsakih 5 stopinj 100 delnega toplomera enakih 4 stopinjam 80delnega . Da se ogiba zmešnjavam, dod a 20 16 4 se vselej napisanej ali pove 10 8 + 14 danej toplini tudi toplomer, o 0 32 s kterim smo jo merili . Tako ± 10 + 8 50 se n. pr. + 15° R., pravi: 15 20 1 6 68 stopinj toplote po Réaumurju ; 30 24 86 ali — 16° C. je enako 16 sto40 32 104 pinj mraza po Celsiju . 50 40 122 Ednačbe (forinule) za spre60 48 140 membo stopinj Réaumurovih 70 56 158 v stopinje Celsijeve in Fah80 64 176 renheitove, in narobe. (n 90 72 194 številu stopinj) . 100 80 212 n'R. % n' C.= (9/4 n 32) ° F. n° C.= 4/5 n ° = (9/5 n ° + 32) 0 F. n T. — 4/9 (n—32) °R. % (n—32) 0C. NajniŽa toplina, ki je bila do zdaj opazovana, je bil a — 114° C . ; napravili se jo z izparivanjem kapljivega d u š č e- v ega kisca (Stickoxydul). Sledeče topline so posebno znamenite : 132 Réaumur. Celsius. Ledišče vinskega cveta 72 — 90 Ledišče živega srebra . . — 32 — 40 Mraz polarnih krajev . . — 28 do 32 -- 36 do 40 Hud zimski mraz naših krajev -10 ,, 16 12„ 20 Navadni zimski mraz . . 5„ 10 — 6 ,, 12 Ledišče vode . O0 Največa gostota vode pri + 3%0 +4 Telesna toplina rib . je popolnoma 12 do 20 15 do 25 Telesna toplina dvoživk neodvisna od (amfibij) njihove okolice . 12 24 15 30 Navadna toplina po sobah 16 20 Navadna poletna toplina 15 do 20 20 do 25 Poletna vročina . 19 28 24 ,, 36 Srednja toplina na ravniku (ekvatoru) 23 29 Toplina človeške krvi. . 29 37 Vrelišče etera 28 35 Toplina tiéje krvi . 34 42 Tališče voska . 54 68 112 Raumur. Celsius. Vžig fosfora . . . . 60 75 Vrelišče vinskega cveta 62 78 Vrelišče vode . 80 100 Tališče žepla . 87 109 Tališče svinca 267 334 Vrelišče žeplene kisline 260 326 Vrelišče živega srebra 288 360 Tališče srebra . . 800 1000 Tališče litega železa 980 1200 Tališče zlata ,1 >) 166 >> >> 100 555 ;, 200 >> 1100 Ma šine parobrodov in lokomotivov potrosijo razmérno še mnogo več oglja . 126 15 1 Razširjanje toplote. Znano je, da močno ogreto telo po časi izgubi svojo toploto, da se ohladi. Ravno tako znano je , da telo nizke topline, zadobi počasi viša toplino, ako se na kako v način greje. Toplota se tedaj ne dá v kako telo, bi rekel, zapreti, ampak prizadeva si vedno kakor vsaki gib, da bi se spravila sé svojo okolico v nekako stanje ravnotežja ; giba se tedaj neprenehoma. Toplota se razširja na dvojni način, prvič, da se razprostira skoz tvarino teles tako, da jo prvi delek podeli obliinjim i n tako dalje, dokler se je niso vsi delki enako navzeli. Tako razširjanje toplote imenuje se p r e v á j a n j e . Drugič toplina se pa razširja tudi skoz zrak, pa ga ne ogreje, ker gre v trakovih (žarkih) iz teles, prav tako kakor zvočni in svetlobni trakovi, zavolj tega se v tem obziru imenuje žar e č a toplota . 152 Telesa ne razširjajo vsa enako hitro toplote skoz svojo tvarino. Igle, ktero na enem koncu razbelimo, ne moremo n a drugem koncu prijeti, če se nečemo opeči. Temu nasproti pa sme še krajša lesena trščica na enem koncu goreti, med te m ko njen drugi konec brez škode držimo med prsti . Telesa so tedaj deloma dobri prevodniki toplote, deloma slabi. Gosta telesa, tedaj kovine, so najbolji prevodniki toplote . Najočevidnije se to pokaže, če držimo draténo mrežo popre kplamena goreče sveče ; plamen se s tem tako močno ohladi, da ne gré skoz mrežo. Telesa male gostote razširjajo toploto l e prav počasi skoz svojo tvarino . To se posebno takrat godi , če so ta telesa prav luknjičava in rahla. Zato se kamenje, prst in lončena posoda, steklo štejejo med srednje ; les, slama, lasje, rastlinsko vlakno in iz njeg a narejena roba pa med slabe prevodnike toplote . Mnogo najnavadnejih prikazni je nasledek različne vodilnosti teles, kakor D..pr. da voda hitreje zavré v železnem kakor v prstenem. loncu, da žareči ogelj, položen na železno ploščo hitro ugasne, med tem, ko na leseno desko položen, še dolgo tli ; da se kovine hladne čutijo, ker hitro odvajajo toploto naše roke. Da se sploh toplota našega telesa ne pomanjša preveč, n e po žarenji, ne po odvajanji, zato se oblačimo se slabimi prevodniki toplote, z volnatimi tkaninami, s kožuhovino . Ravno zavolj tega si narejamo topla ležišča iz mahú, iz sena in i z perja, in obmotamo drevje in druge rastline sé slamo, da jih obvarujemo mraza. Tudi zrak in voda sta prav slaba prevodnika toplote . Zrak v kletih in v vodnjakih obdrži po leti in po zimi precej ravno tisto toplino, in že v §. 136 smo videli, da zrak in voda le s tem hitreje širita toploto, ker jih ona spravi v gib . K telesom, ki toploto le slabo prevajajo, moramo prištevati tudi sneg in led. Skorej vse naše ozimine zmrznejo v hudih zimah, če jih sneg ne pokriva. 127 O trakov i h (ž a r k i h) toplote, ki n . pr. izhajajo od za-153kurjene peči, prepriča nas občutek lahko, če se približamo peči . Da toplota, ki jo takrat občutimo, pride res v trakovih do nas , to spoznamo iz tega, da nas varuje pred njo deska, postavljen a med nami in med pečjo, ki je njim v zapreko . Tudi od solnca pride toplota v trakovih na zemljo, in pri tem se zrak le prav , prav malo ogreje, saj je on na visokih gorah jako mrzel . Kakor zračni trakovi, tako se tudi toplotni trakovi o gibajo ali odklanjaj o, če pridejo iz enega dela tvarine v drugi, ki ima od prvega drugačno gostoto ; nadalje se o d b j aj o, če se zadenejo ob kako trdno stvar . Oboje opazujemo najočevidneje na zažigalnem steklu in na zažigalne m zrcalu. Zažigalno steklo bomo popisali v oddelku o svetlobi . Zažigalno zrcalo je vboklo zrcalo (1oh1spiege1) iz svetlo likan e (polirane) médi. V pod. 137. vidimo dve taki zrcali drugo drugemu nasproti postavljeno. Vse tople trakove, ki -na površje Pod. 137. zažigalnega zrcala padajo vzporedno z njegovo osjo, odbija on tako, da se vsi snidejo v ene' točki pred zrcalom . V tej točki s o zbrani vsi toplotni trakovi, kar jih je vjelo vboklo površje zažigalnega zrcala, in zatorej se ona imenuje žarišče, gorišč e . Ako se pa dene telo, ki toploto žari, v žarišče vboklega zrcala ; odbije poslednje vse toplotne trakove, ki padejo nanj, od seb e tako, da gredó medsebojno vzpóredno proč . Te lastnosti zažigalnega stekla so se potrdile sé sledečimi poskusi. Dve zrcali se postavite kakor v pod. 137., in v žárišče enega zrcala se dene razbeljena železna oblica ali pa žlica posnemalka se živo žrjavico. Ako se drž' v žarišču clruzep 128 zrcala, ki smé stati 18 do 20 čevljev daleč proč, kaka stvar , ki se rada vnáme, n. pr. vnetilo, se to vž'ge, in sicer zato, ke r prvo zrcalo toplotne trakove, ki pridejo do njega od onih Zaree'ih stvari, pošilja vzporedno do drugega zrcala, ktero ji h zbira v svojem žarišču, zavolj česar na tem mestu postane taka vročina, da je dovoljna, da zažge stvari. Ako se drži toplomér le malo zunaj žarišča, ali kjerkoli med obema vboklima zrcaloma, se pokaže, da toplotni trakovi nikjer drugej niso toplin e povečali, še za spoznanje ne. Temperatura žarišča je odvisna od velikosti zažigalneg a zrcala in od temperature toplotnih izvirkov. Napravili so zažigalna zrcala, s kterih pomočjo so s toploto solnčnih trakov , nabranih v njihovem žarišču, stopili in zažgali take stvari, kterih sicer niso nikakor mogli stopiti in zažgati, tudi v najhujem ognji ne. Hitrost toplotnih trakov je enaka hitrosti svetlobe, ktera z a eno sekundo prehodi 42000 milj. 154 Telesa kažejo neizniérno različno obnašanje proti toplotnim trakovom, ki na-nje zadenejo . So taka telesa, ki prepuščaj o vse toplotne trakove skoz svojo tvarino, pa le najmanjših njihovih delov v sé ne vzamejo in v sebi ne obdrže. Tako je n. pr. se zrakom. Pa tudi nektera trdna telesa, kakor n. pr. kamenéna sol, se imajo ravno tako. Vender se ta kažejo kakor izjémek l ker vsa druga telesa jemljejo v sé več ali manj toplotnih trakov , ki na-nje naleté. Telesa, ki v znatnej meri prepuščajo toplino skoz svojo tvarino, imenujejo se za toplino p r e h ó d n a (diatherman) ; tista telesa pa, ki ne prepuščajo topline skoz se, imenujejo s e za toploto neprehodna (atherman) . V obče velja pravilo : Trdna telesa vzamejo tim več toplin e 3 sé, čim manj gosta so in čim temneje barve so, in narobe. Zatorej posrkajo n. pr. saje skorej vse toplotne trakove , med tem ko jih svetlo likano srebro ali železo skorej vse odbija. Ako se toplomér ovije z belo tkanino, drugi toplomér pa se črno, in ako se oba enako obesita na solnee, bo črno omotani kazal viša toplino, kakor drugi . Ravno tako sneg hitrej e kopni, če se črno platno čez-nj pogrne, kakor pa pod beli m platnom ; prst na njivi se tem bolj ogreje od solnca, čem boljčrna je. lz tega se razloži, zakaj poleti raje nosimo belo in sivo obleko, po zimi pa črno in tamno . Pa tudi glede svoje zmožnosti, toploto i z ž a ri v a t i, so si zaznamovani dve skupini teles medsebojno nasprotni. Gosta telesa imajo le prav majhno zmožnost izžarivanja rahla teles a pa mnogo večo. Tako se kterakoli vroča kapljina, kakor n . pr. čaj ali kava, 3 svetlo likanej kovinskej posodi, mnogo počasneje hladi, kakor 3 prstenem, sajastem loncu . 129 Utajena ali zvezana toplota . Že v §. 140. smo videli, da 15 5 voda, ktera je že do vrelišča ogreta, ne dobiva nič veče temperature, če ,jej tudi vedno dovažamo nove toplote. Takrat gre vedno en del toplote v paro, pa toplomér kaže nepremenjeno 100° C. in to v vodi samec, in tudi v sredi pare . Ako se snegali led, ki ima temperaturo od 0 0, postavi v posodi na pe č ima voda, ki se pri taljenji naceja, tudi temperaturo od O" . Vsa toplota, jo obakrat dovažamo, služi, kakor se vid' , samo za to, da se trdna voda spreminja v kapljivo, in pri vrenj i da se kapljiva voda spreminja v parasto vodo, vender pa s taljenjem narejena voda ne kaže više topline kakor sneg, para ni topleja od vrele vode. Telesa zamorejo tedaj toplote v sebe sprejemati, s tem p a se ne poviša njih temperatura, ali pri tem postanejo manj gosta. Tako sprejeta, ne dočutna toplota se imenuje zvezan a ali vtajena toplota. Para, pri 100° C. razvita, je tedajenaka vodi od 100° C . sé zvezano toploto vred . Fizikarji so se porazumeli, in vzeli za toplotno e d in i c o (k alorij o) tisto množino toplote, ki je potrebna, da tem peraturo utežne edinice vode poveča za l" C. Ako se 1 funt snega od 0° in 1 funt vode od 79° skup zmešata, staja se sne gin dobita se 2 funta vode od 0°. Da se tedaj voda trdne skupnosti spremeni v vodo kapljivo, mora se tedaj zvezati 79 toplotnih edinic ; reče se tedaj, zvezana ali vtajena toplot a vode je 79. Zvezana toplota vodne pare je 550 . V vseh okolnostih, kader telo iz gostejega stanja preide v manj gosto, sprejme v sé posebno neko množino toplote in j o zveže. Ta toplota se najbliži okolici odvzame in pomanjša s tem njeno temperaturo . Ako se n. pr. polije vročega poletnega dneva voda po tleh, spremeni se ona v paro, in sprejme pri tem v sé mnogo toplote, zavolj česar se zrak znatno ohladi. Ako se obesita toplomérsé suho kroglo in toplomér z mokro kroglo eden zraven druzega, kazalo bo poslednje nižo temperaturo, ker mu toplot e jemlje voda, ki se hlapi na njegovem površji . Pri prehodu plinavega telesa v kapljivo skupnost in iz te v trdno skupnost pa oddajo telesa spet svojo zvezano toploto. Navadno se to ,godi v takih. okolnostih, da se ne čuti ravno posebno pri tem razvezana toplota. S pripomočjo kemijske sorodnosti smo pa v stanu, veče množine vode prisiliti, da nanagloma preidejo iz kapljive skupnosti v trdno in narobe. Prvo e godi pri gasitvi apna, kjer postane zavolj razvéze zvézan e toplote velika vročina. Ako se pa zmeša žepléna kislina s kristalizovano Glavberjevo soljo, ktera ima vode v sebi, postane ta sol nanagloma kapljiva in pri tem zveže toliko toplote, d a se zmes ohladi od l- 12° C. na — 18° C.; to ohlajenje je dovoljno, da se led naredi pri največej poletnej vročini, kakor borno to bolj na drobno povedali v kemijskem delu. — Pri Knjiga prirode. 9 130 hitrem hlapenji hlapnih kapljin, kakor n . pr. é t e r a in z g o š č enega am on ij ak o v e ga plina v prostoru razredčenega zraku , se zveže toliko toplote, da se zamore v priložnih napravah n a uro narediti 100 do 400 funtov ledu. Teorija toplote. 1izikarji so poslednjega časa svoja znanstvena preiskavanja s posebno gorečnostjo obračali na to, da b i našli, kaj je pravi vzrok toploti . To so opustili že popolnoma, da bi skušali jo razložiti iz bitnosti kake tvarine toplote. Temuč kaže se, da je zadobil občo veljavo tako imenovan i mehanični nauk o toploti, po kterem je toplota nekako tresoče gibanje, v ktero se spravijo ali atomi teles sami, ali p a čterova ogrinjala, s kterimi si potem moramo misliti obdan vsa k telesni atom. Najznamenitiji so pravilne razmére, ktere so našl i med toploto in med delom. Po teh je namreč nekaj posebnej množini toplote primérno neko delo, ki ga ima ona opraviti, in narobe se to delo spet spremeni v njemu primérno toploto. Ako se ne gleda na postranske okoliščine, se dá to razložiti na lokomotivu (na parovozu.), kterega smo s kurjavo spravili v gib, in čegar zunanje delo je to, da vrti svoja lastna kolesa in tudi kolesa celega vlaka . Z drgnjenjem koles ob svoj e osi in ob šine se pa razveže toliko toplote, da bi z njo zamogl i spet opraviti ravno tisto delo, če bi bili v stanu, jo koristno porabiti. Ako se kteri plin raztegne, s tem, da ga napeljemo v brezzračen prostor, se pri tem ne dogodi nikakoršna prememba v temperaturi, ker tu plin ne zadene ob noben upor, tedaj tudi nima nikakoršnega dela opraviti . Da se toplotna e d i n i c a dobi na mehaniški način (s drgnjenjem), potrebna je sila od 0 .436 kilogrammometrov. Primérna (specijna) toplota . Ako hočem različna telesa, 156 od vsacega tak kos, da so vsi kosovi ravno tiste teže, in vsi ravno tiste temperature, n. pr. od O°, ogreti vse za enako mnog o stopinj, postavim, na + l° C., bom za to potreboval prav razne množine toplote. Ako si zberemo za to poskus vodo, trpentinovo olje, železo in živo srebro, se najde, da se množine toplote , ktere potrebujejo ta telesa, da se ogrejejo od O° na + 1 C ., med sabo imajo kakor števila 1 : 1/2 '/s 1/33¦ Trpentinovo olj e potrebuje le polovine, železo le osmine in živo srebro le triintridesetine tiste toplote, ki je voda potrebuje za gori:imenovan o ogretje. Postavim, da imam dve popolnoma enaki posodi ; v , prvej naj bo 1 funt vode, v druge l funt trpentinovega olja ; oboje naj bo enako toplo . Ako hočem obe te kapljivi v ravn o tisti čas za enako mnogo stopinj ogreti, potrebujem za vod o dveh plamenov, za trpentinovo olje pa le enega plamena, ravno tolikošnega, kolikoršen je vsaki unih dveh . 131 Tista množina toplote, ki je potrebujejo telesa, da se vsa ravno enako ogrejejo, imenuje se p r i m é r n a toplota teles . Pri tem se postavi primérna toplota vode enaka l. Iz tega se da sklepati, da ravno tako, kakor ima vsak o telo svojo posebno gostoto, ima vsako tudi v sebi neko posebn o množino toplote, ki se ne dá dokazati s toplomérom, in da j e od te veče ali manje množine odvisna zmožnost telesa, še ve č toplote v se sprejemati, ali kakor se rečic, da je od nje odvisna njegova navzetn o st za toploto. Učinki raznega goriva. Zdi se nam djanske vrednosti, če na konca oddelka o toploti dodamo še to, koliko toplote da se dobi, če se določen e množine raznih teles séžgé. Skušnja je pokazala, da, če se sežgé en funt spodej imenovanega goriva, se zamore dodan o število funtov vode ogreti od 0° do 100° C . Vodenec . . 230 šota, navadna 1 5 Svetilni plin . . . . Popolnoma suha drva Na zraku posušena drva Drveno oglje Premog, najbolji slabeji Kook 64 36 29 73 70 60 66 >> dobra . Oglje iz šote Oljkino oljeRepično olje, očiščenoVinski cvet . Loj . . 63 11 2 9 3 6 0 80 *VI, Svetloba. Tudi jasne prikazni svetlobe imajo razne vzroke, in v tem 157 zmislu govorimo o raznih izvirkih svetlobe . Taki so : 1) Solnce in zvezde nepremičnice . 2) Toplota, ker se vse stvari, kader so ogrete do posebne stopinje, vidijo žareče svetle. Pri tem je vse eno, ali je toplota nasledek mehaničnega ali kemijskega učinka . Poslednjo je sicer najbolj navadno. 3) Elektrika. 4) Prav mnoge živali nižih razredov imajo lastnost, da se svetijo, izmed teh živali so kresnice naj bolj znane. V manjej meri se nahaja ta lastnost tudi na nekterih rastlinah, po imenu na nekej plesnji (rhizomorpha), ki pogo- stoma raste po rudnikih. 5) Gnjile živalske tvarine, posebn o gojile ribe, in trohljene rastlinske tvarine, posebno razperéle lesovine, se večkrat živo svetijo . Izmed vseh teh izvirkov svetlobe je za naša opazovanj a svetloba solnčna najbolj imenitna. Zraven té je bitnega pomén a tudi svetloba, ki se nareja pri kemijskih prigodah . 132 V vsakem drugem primerljeji, kader vidimo, da gre svetloba od ktere stvari, ni ona tej stvari prvobitno lastna, ampa k bila je jej dána. Vse stvari so tedaj ali s a m o s v e t l e ali pa niso samo s v e t l e. Tako ima mesec svojo svetlobo od solnca, in sam na sebi ni svetel, kakor tudi ni ne zemlja in ne večin a drugih stvari . 158 Svetloba se pokazuje tako mnogokrat v družbi s toploto , in se v mnogo svojih lastnosti tako vidno vjéma ž njo, d a mnogi mislijo, da ste obe nerazdruživi, ali timveč, da ste ob e eno in isto v raznej méri. Ali, oni se daste razločiti in razdružiti ; saj so svetle stvari, kakor n . pr. svetle živali in mesec, ki pa ne dajejo prav nič toplote od sebe, in temu nasproti vidimo tudi, da zamorejo telesa prav mnogo toplote sprejemati in oddajati brez prikazni svetlobe. 159 Svetloba se širi le v trakovih, ki gredó od svetle stvari na vse strani. Hitrost, s ktero se to godi, je velikanska, ker svet loba prehodi za sekundo 42000 milj, in pride tedaj od solnca do zemlje v 8 minutah in 13 sekundah. Traki svetlobni se imajo,. kader zadenejo na druge stvari, enako, kakor trakovi zvočni m toplotni . Poglavitno opazujemo tri dogodke : 1. Tisto telo, na ktero zadenejo trakovi svetlobni, jih bolj ali manj popolnoma v se sprejme ali p o s r k a. 2. Telo trakove svetlobne od sebe meče, odbij a . 3. Trakovi svetlobni gredo skoz telo . 160 Ako telo vse trakove svetlobne, ki padejo na-nj, v sebe sprejme , izginejo oni za naše čute popolnoma, in vidi se nam tako telo popolnoma r n o. Ono ne jemlje svetlobe tako kakor toplot o v sebe, da bi se zamogla kakorkoli dalje širiti. Zato pa t am a postane na tistej strani telesa, ki je od svetlobe proč obrnjena , pomanjkanje svetlobe. Izmed vseh teles so sáje tisto telo, ki srka svetlobo najbolj popolnoma . 161 Največ teles je pa takih, ki odbijajo nekoliko svetlobe, nekolik o je pa vsrkajo. Gosta telesa, posebno pa svetlo likane kovine, odbi ajo svetlobo najbolj popolnoma. Ta lastnost poj éma pri drugih telesih v tej meri, čim so manj gosta, bolj rahla in negladka . Posebno negladkost površja pripomore mnogo temu, da s e mnogo svetlobe posrka, ali, kakor se godi na belem papirji, d a se je mnogo odbija na vse strani, kar se imenuje razmetanje ali razpršivanje svetlobe. Tudi za tistimi telesi, ki svetlobo odbijajo, naredi se tama. Samo zavolj tega, da telesa odbijajo in razmétajo svetlobo, so te stvari sploh vidne, in za razumljenje prikazni vida j e prav imenitno, da se vselej prav zavedamo te pomisli, da gred ó od vsake vidne točke vsake stvari trakovi svetlobni na vs e strani, in da zato, ker nekteri izmed njih pridejo v oko opazovateljevo, on ono točko vidi . Telesa, ki svetlobo kolikor mogoče popolnoma in pravilno 162 odbijajo, imenujejo se z r c al a. Ne glede na tvar, iz ktere so narejena, razločujemo : 1) ravna ali navadna zrcala. 2) V d r t a ali vbokla zrcala. 3) Napeta ali z b o k l a zrcala. Ravno zrcalo ss' (pod. 138.) odbija vse trakove, ki zadenej o na-nj, tako da dela vpadni trak dn z vpadno navpičnico pn ravno tisti kot, kakor Pod . 1 38 odbiti trak nf, in da oba traka z vpadno navpičnico ležita v ravno tiste] ravnici. Ta zakon dokazujemo s pomočjo orodja pod . 139. V sredi stoji malo zrcalo,f, ki nam hrbet kaže. Kazalec be je navpičen n a sprednjo plat zrcala in predstavlja vpadno navpičnico. On kaže na stopinjo 20 krož nega -četvrtca (kva dranta), razdeljenega Pod, 139 . na stopinje. Ako pade skoz precep a svetlobni trak na zrcalo , odbije se on proti zarezi 40. Ker se dá kazalec sé zrcalom vred okrog svoje vertikalne osi vrteti, zato se more ta zakon po trditi za vsak povoljin vpadni kot. Ako premaknemo bc na 30, je vpadni kot enak 30 ; odbojni kot je ravno tolik, tedaj se odbije trak proti 60. Posledek tega zakona je ta, da se trakovi, od zrcala odbiti , tako razidajo, kakor da bi prišli vsi od točke, ki je ravn o tako daleč za zrcalom, kakor daleč je svetla točka pred njim. Zato se nam vidi sploh podoba (obraz) v zrcalu tako daleč za 134 njegovo ploskvo, kakor daleč pred njim stoji predmet. Tudi je podoba v zrcalu v tem oziru preobrnjena, da je leva stran ,wedmet a postala njena desna stran, in narobe. Za razjasnjenje tega je podobščina 140., v kterej se trakovi svetlobni. Ak, Af, Am, od točke A predmeta AB izhajajoči, Pod. 140. tako odbijajo, kakor da bi prišli od a ; ravno taka je s trakovi, ki pridejo od B, in tudi s trakovi svetlobnimi, ki izhajajo od kterekoli povoljne točke pred meta AB, zavolj tega se podoba v zrcalu ab pokaže. V optiki se takošna podoba ime nuje geometrijska. 168 Navadno zrcalo je steklena plošča z dvema ploskvama, ravnima in vzporednima, kolikor mogoč'e, izmed kterih je en a prevlečena se raztopino iz kositra (cina) in iz živega srebra. Zrcala, kterih ploskve niso vzpóredne, ktera so nadalje neravna ali iz nečistega stekla, dajó spačene podobe in tedaj nis o za rabo. Ako se postavite dve zrcali vzporedno drugo drugemu nasproti, vidi se podoba enega zrcala v drugem, in dobi se brez končno število podob. Ako se pa zrcali tako postavite drugo zraven druzega, da narejate med seboj kot, se pomanjša števil o medsebojnih upodobovanj, in to tim bolj, čim ve6i je kot med njima. Naprava kalejdoskopa (krasnogleda) oslanja se na to, da se z dvema zrcaloma, stoječima tako, da narejate med sabo kot od 60 stopinj, dobi od vsakega predmeta šest podob. Razun navadne svoje službe zavolj ktere je zrcalo mnogi m neogibno,, otrebno hišno orodje, ima še uporabo pri več optičnih orodh. 164 Vboklo zrcalo, ali, kakor se tudi reče, povečaln o zrcalo, se nahaja mnogokrati na enej plati navadnih okrogli h zrcal, kakoršna imajo brivci . Njegove imenitne uporabe zahtevajo, da se bolj na drobno spoznamo z njegovimi lastnostmi. Zamoremo si misliti, da je vsako vboklo zrcalo kakor VW pod. 141 .) odrez votle kroglje . Zatorej se imenujeta središče C in polomér OC one krogle geometrijsko središče in p olomér vboklega zrcala . V sredi poloméra ležeča točka F ime nuje se gorišče ali žarišče (fokus), in skoz središče C in skoz žarišče F zrcalovo položena črta je njegova o ptič n a o s. 135 Tista točka O na zrcalu, kjer na-nj zadéne podaljšana optičn a os, imenuje se njegovo optično središče (centrum) . Vsak trak svetlobni, ki vpad e Pod . 141. na vboklo zrcalo navpično, se imenuje glavni trak ; on se odbije v ravno tisto mér nazaj , tako da gre skoz središče C. Vse trakove, ki gredó vzpo redno z optično osjo, odbija zrcalo proti žarišču F; trakovi svetlobni in z njimi združeni tra kovi toplotni se tedaj tam zbiraj oW (primerjaj §. 153.) ,_ . S pomočjo teh lastnosti 165 vboklega zrcala zamoremo raz jasniti prikazni, ktere nam ono podaja. Ako približamo vboklemu zrcalu trakov predmet, daje nam razne podobe ; in to po tem, ali smo postavili predmet bolj blizo ali bolj daleč od njega . Ako je predmet, n. pr. strela, med žariščem in med zrcalom , dobi se pove čl an a geometrijska njegova podoba, ktera se pa, enako kakor pri ravnem zrcalu, vidi z a zrcalom . Ako se pa postavi strela med žariščem in med geometrijskim središčem zrcala, dobi se tudi povečana podoba, ktera se pa pokaže pred zrcalom . Poskušajmo s pomočjo pod . 142. te prikazni natančnej e razjasniti. Ako gre od predmeta AB glavni trak An navpično na zrcalo, se odbije v mér nA C. tisti trak _de ki gre vzporedno sé Pod. 142. zrcalovo osjo, se vrže proti žarišču F nazaj . Ta dva odbita trakova se pred zrcalom nikdar ne srečata. Ako si pa mislimo njihovi meri z a zrcalo podaljšani, križate se v točki a, in očesu se zdaj zdi, kakor da bi tani bila točka A. Ravno tako se določi lega vseh drugih svetlobnih trakov, ki izhajajo o d AB, s tem tedaj postane povečana podoba, ab, ležeča zad z a zrcalom . V pod. 143., v kterej je strela postavljena med žariščem F in med središčem zrcala C, odbije se navpično vpadajoč i 136 trak An v ravno tisto mér nazaj, Temu nasproti pa zrcalo pošlje z njegovo osjo vzpóredni trak Ae proti žarišču .1 nazaj. Točka A podobe od AB mora se tedaj tam pokazati, kjer se podaljšana ona dva odbita traka križata, kar se dogodi pri a: Pod. 143. kakor to kaže pod. 143. Ravno to se dá dokazati o vseh drugih točkah predmeta, in tako dobimo povečano, ali n a r o b e o brnj eno podobo pred zrcalom v zraku. Lahko se dá pokazati, da je podoba res v zraku, saj treba deti na mesto ab le list belega papirja, da se na njem očitn o pokaže podoba predmeta, zavolj tega se take vrste podoba imenuje z i č n a podoba. 166 Vbokla zrcala se rabijo pri daljnogledih, ki se zavolj teg a imenujejo daljnogledi se zrcalom ali teleskopi in ki nenavadno povečajo, kakor po imenu Herschelov 'imenitni velikanski teleskop, ki ima 5 čevljev v proméru (glej konec astronomije). V sedanjem času se že malo rabijo, ker jih j e sitno postavljati in ker so za opazovanje nepripravni . Da v-bok o zrcalo zamore služiti ko zažigalno zrcalo, to je bilo že povedano pritoploti. Je pa tudi izvrsten pripomoček za ojačanje svetlobe , ker vrže vse svetlobne trakove luči, postavljene v njegovo žarišče, v vzpórednej meri nazaj, zavolj tega se rabi pri svetilnicah, pri čarodelnih svetilnicah in pri stolpih svetilnikih, kterih luč se mora daleč po morji videti . 167 Napeto ali zbok! o zrcalo je manj zanimivo. Imenuje se tudi to zrcalo r a z m e t n i k, ker odbija vse svetlobne trakove, ki na-nj padejo, od sebe v razbežne méri . Ono daje p omanjšane podobe predmetov, kakor se to zamore videti na svetlo likanih, napetih kovinskih gumbih in na steklenih kroglah, ktere imajo ljudje postavljene sem ter tje na mestih, na kterih se lepo okrog vidi ; tudi se to zrcalo rabi mnogokrat ko t žepno zrcalo. 168 Lom svetlobe. Poprej smo rekli, da so taka telesa, ki svetlobnim trakovom prepuščajo 'prehod skoz svojo tvarino . Taka telesa so n. pr. zrak, voda, steklo, sploh taka, ki se imenujejo p r o z ó r n a. Te lastnosti pa nimajo, kakor je znano, vsa telesa v enakej meri. Telesa so prozórna, poluprozorna 137 in prosójna, in tudi taka, ki so prosójna le takrat, kader ima njih tvarina prav majhno razširjavo . Tako je gosto zlato, razklepano v prav tanke luske, tudi prozorno. Za nauk o svetlobi so pa imenitna le popolnoma prozórna telesa . Dokler gredo svetlobni trakovi skoz enakošno tvarino, n. pr. zkoz zrak, je njih mér popolnoma ravnočrtna in nepremenjena. Ako pa svetlobni trak zadene na prozórno tvarino veče ali manje gostote, se ne giba več v dosadenjej meri dalje , ampak v drugej, ki dela s poprej gnjo veča ali znanji kot. Reče se pri tem dogodku : Svetlobni trak se lomi, in kot, ki kaže velikost loma, se imenuje lomni ko t. Navadne prikazni loma, se godé, kader stopi svetloba iz svetskega prostora v gosteje ozračje zemlje, nadalje kader gr e svetloba iz zrakú skoz vodo ali skoz steklo . Vsak pozna prikazen, da se ravna palica vidi prelomljen a od tistega mesta, od kterega je v vodo potopljena . To pride od todi, da svetlobni trakovi, ki jih palica pošilja proti oku , pri svojem iztopu iz vode obrnejo svojo mér drugam : . Tako n. pr. ne mogli videti stvari Pod. 144. m, ležeče v posodi vv' (pod . 144), ako je posoda prazna, in naše oko pri a. Ako se pa vode vlije v posodo, se svetlobni trakovi, Moči od m proti pri A, Zz, svojem izstopu iz vode lomijo, in vidi se zdaj očesu, kakor da bi zdaj predmet ležal pri n, tedaj mnogo bolj visoko. Zatorej se vidijo sploh vse stvari v vodi, n. pr. ribe, mnogo bolj bliz o vrh vode, kakor so v resnici. Preiskujmo s pomočjo pod . 145 . prikazni loma bolj natanko. InPod. 145. je svetlobni trak, ki zadene na r površje vode. Navpičnica pn imenuje se vpadna navpičnica, in kot i je vpadni kot . ns je prelomljeni trak in r j e lomni kot. Vse te črte ležé istej ravnini. Med tema ko orna vlada za vse tvarine, ki lomijo svetlobo, zakonito (postavno) razmérje . Ako stopi svetlobni trak v gostejo tvarino, n. pr. iz zraku v vodo, približa se prelomljen i trak podaljganjej vpadnej navpičnici nq. Ako bi pa obratno svetlobni trak. gel od sl odmaknil 138 bi se, pri prehoda v manj gosto, tvarino od navpičnice np . Čim manji je vpadni kot i, tim mani je tudi lomni kot r-, pri navpično vpadajočem svetlobnem traku je prvi enak ničli, tedaj se tak svetlobni trak ne lomi. Da se rečeno potrdi, vzemimo na pol okroglo posodo (pod . 146.), ktere sprednja steklena stena ab Pod. 146 . je s črnilom namazana vsa razen prav ozkega okenca v sredini . Posoda je samo na pol napolnjena z vodo . Ako pustimo, da skoz luknjico zavrtano v desko, s ktero je okno zadelano, svetlobni trak sije n. pr. proti številu 60, gre njegov zgornji del v nepremenjenej meri tke, spodnji njegov del, ki stopi v vodo, se pa lomi in méri proti številu 40, kakor to oboje podobščina razjasnuje. Razdelitev na stopinje kaŽe tedaj tu odklon svetlobnega traki za 20 stopinj. 169 Ako gre svetlobni trak skoz predmet, ki ima le majhn o debelost in vzporedne ploskve, se spremeni komaj za spoznanje . Pri mér te vrsti dajejo nam steklene plošče v oknu, skoz kter e se nam stvari tam vidijo, ker res tudi so . Ali bitno drugač je to, ako ploskve telesa, ki puščajo svetlobo skoz, niso vzporedne . Za poskuse te vrsti jeinljé se vse lej stekla, in sicer taka se zakrivljenimi ploskvami . Taka stekla se imenujejo leče, ker imajo deloma temu imenu primérno podobo. Leče so imenitne zato, ker služijo v sostavo daljnogledov in jako povečalnega orodja . t70 Enako kakor zrcala se ločijo tudi leče na take, ki svetlobne trakove zbirajo, in na take, ki jih razmétajo . Leče zbiralke so vselej v sredi najdebeleje in se imenujejo prave leče ali dvojno zbokla, t. j. napeta stekla. Tudi na njih najdemo žarišče, geometrijsko središče in os, kakor na zrcalih zbiralcih, in po tem, kjer stoji predmet, dobi s e njegova podoba tudi drugačna . Svoje ime imajo te leče od lastnosti, da med tem, ko vsak, skoz njihovo središče Moči, tako 139 imenovani glavni t rak ostane nepremenjen, vse z osjo vz poredno idoče trakove steklo tako lomi, da se zunaj njega v točki srečajo, ki se imenuje žarišče ali fokus leče . Samo po sebi se razume, da ima leča dve žarišči, namreč na vsakejstrani eno, ki se obično zaznamovajo s F in Žarišče je leči lahko najti, ako pustimo, da padajo na eno njeno stran solnčni trakovi kolikor mogoče navpično, in ako n a drugej njenej strani držimo kos papirja. Na tara se zdaj vidi svetel krog, čegar velikost se menja po daljavi, v kterej dr žimo papir. Ako papir tako držimo, da se je ta krog pomanjšal v točko bleščeče svetlobe, držimo ga v žarišči leče. Na tem mestu so združeni tudi trakovi (žarki) toplotni, na stekl o padajoči se svetlobnimi trakovi vred, zavolj tega se tam čuti veča toplota, ki je lahko dovoljna, da stvari zaŽgé. Zato se leča zbiralka imenuje tudi zažigalno steklo . Poglejmo zdaj, ktere prikazni se pokazujejo na lečah zbiralkah. Tudi tukaj se dadó podobe, ki postanejo, sostaviti, enako kakor je to pri zrcalih . Sledi se nekterim svetlobnim trakovom, ki izhajajo od ene točke predmeta, na njihovej pot i skoz steklo. Tam, kjer se ti posle loma križajo, ali tam, kjer biw se ti križali, ako si je mislimo podaljšane, tam se vidi oku ona točka. V pod. 147. imamo lečo VW in predmet AB, ki je med steklom in med njegovim žariščem F. Pod. 147. Od točke A vzporedno z osjo idoči svetlobni trak Ac se lomi tako, da gre skoz F' ; od A skoz Tečno središče idoči glavni trak ostane nepremenjen ; oba traka podaljšana križata se v a, kjer se očesu, ki je onkraj leče, vidi točka A. Temu primérno je tudi s točko B, in tudi z vsako drugo točko predmeta AB, tako da se s tem naredi podoba ab. Ako se pa predmet nekoliko preko žarišča E od leče proč odmakne, kakor v pod. 148., se dobi na drugej strani leče povečana ali preobrnjena fizična podoba, ki se zamore na papi r vjet' Od oddaljenih predmetov daje leča zbiralka pomanjšano, 140 preobrnjeno podobo, ktera je v žarišči, ako je predmet neizmerno daleč, kakor ni pr. solnce. Pod. 148 . a 171 Vbokla (konkavna) leča imenuje se tudi vdrta leča, ker je na obeh platéh oblo izdolbena (pod . 149.). Njene lastnosti so bitno drugačne od lastnosti napete (zbokle) leče, ker vs e Pod. 149. trakove, ki gredo vzporedno z njeno osjo, lomi tako, da se po izhodu iz nje razidajo (divergirajo), ' kakor da bi prišli o d točke F. Ako zadenejo trakovi, ki se med sabo bližajo (konvergi rajo), na vdrto lečo, gredo iz leče ali v vzporedne) méri (pod . 149.) ali se pa po izhodu razidajo, ako so se poprej le malo približ'avali (pod. 150.). Pod. 150. Zavolj teh lastnosti se vdrta stekla tudi imenujejo r a z metu a stekla. Stvari, ki se gledajo skoz vdrto steklo, 141 se vidUo pomanjšane, kakor da bi se bile od oči bolj daleč proč odmaknile. V poprejšnjem popisane lastnosti dajejo brušenim steklo m neizmerno veliko imenitnost . Tako je leča zbiralka, sama za-s e Pod. 151 . vzeta, povečalno steklo v najednostavnljej podobi . Takrat se ona imenuje lupa, in se rabi pri umetnih delih urarjev , bakrorezcev, itd. Razun tega je botanikarjem in anatomom neogibno potrebno orodje . Ako se združi več leč tako, kakor treba, dobé se razn a optična orodja. Njih naprava oslanja se sploh na to, da svetlobne trakove, ki izhajajo od predmeta, združuje leča, imeno 142 vana p r e d m e t n i c a (objektiv), v podobo, ktera se potem sko z drugo lečo, pri6čnico (okular) imenovano, vidi povečana . Za ogledovanje prav majhnih bližnjih predmetov je dr o b n ogled (inikroskop) ; njegovo zunanjo podobo kaže pod. 151. na str.141., nj egovo notranj o naprav oPod. 152. pa pod. 152., (ah, leča predmetnica ; sr, predmeti ; SE, njihova povečana podoba ; de, leča prióčnica ; še enkrat povečana podoba.) Le prozorni predmeti se dadó prav zelo povečati ; ti se položé na stekleno ploščico nad izrez mize p in razsvetlé se od spodej se zrcalom s. Kader se govori o povečanji z mikroskopom , razumeva se vselej le ravno , črtna razteza. Ker se pri rastočem povečanji manjša svetlost podobe , zato najmočnej e 600- do 700kratne povečave niso vselej tudi naj bolj razvidne skorej vsem mikroskopičnim preiskavam zadovoljuje 200- do 300 kratna povečava. Z njeno pomočjo so ljudje odkrili cele svetove majhnih živalic, o kterih bitji se jim poprej še dozdeval o ni, in o sostavi rastlin in večih živali so dobili najbolj imenitna razjasnila . 173 Pa ne samo za bližino se je s temi stekli poóstril vid človeški, ampak tudi daljava, neizmerni nebeški prostor, se mu j e odkril in njegovi svetovi so se mu bolj blizo primaknili. Orodja, ki so za to, imenujejo se daljnogledi ali teleskopi. Daljnogledi so na razne načine narejeni. Pri holandske m ali G- a lil~i-jevem daljnogledu (pod. 153.) je vw predmetnica Pod. 153. ----s (objektiv), ktera bi napravila prekucnjeno podobo ab oddaljenega predmeta. Ali, ker njegovi trakovi gred6 skoz vbokl o lečo x, ki je pridjana kakor prióčni ca (okular), zato se nared i povečana podoba AB, ki se vidi tudi spet prekucnjena, tedaj v pravej legi . Ta naprava ima svojo navadno uporabo pri g l e d i š č ni h gledilih ali kukalih (pod. 154.). Pri Keppler-jevem ali pri zvezdarskem daljno- Pod. 154. gledu (pod. 155.) se gleda podoba ba, ki se z lečo predmetnico vw res naredi, skoz pri óčnico xy ravno tako, kakor gledamo skoz lupo kakov predmet, in s tem se naredi pove čana podoba BA. Ta podoba je prekucnjena, kar pa nič ne moti pri opazovanji nebeških teles. Ako pa skoz ta daljnogled hočemo gledati zemeljske stvari, moramo namesto prost e Pod. 155. prióčnice vzeti več leč, kterih večidel štiri delajo sostavljen o priočnico oo (pod. 156.), s tem se podoba ne le poveča, ampak Pod. 156. tudi prav postavi. Tako je sostavljen p o z e m el j s k i dal j n ogled (perspektiv) . Zadnjič moramo še omeniti teleskop s é zrcalom (pod . 157 .). Veliko kovin- Pod. 157. sko vboklo zrcalo VW, pritrjeno v pri ravno cev, lovi svetobne trakove, ki pridejo od daljnih stvari, in naredila bi se po doba 4; ali kakor se vidi, meče majhno , v cevi postavljeno, zrcalo trakove na stran, tako da se naredi 144 fizična podoba «l, ktera se zdaj gleda skoz povečajočo pri očnico. Takim daljnogledom imamo zahvaliti naše znanje o čudne m površji meseca, o mesecih Jupitrovih, o obroči Saturnovem i n o mnogih drugih astronomičnih stvaréh. Pa tudi na zemlji je inženirji, zemljemercu, brodaru, vojvodi, itd . daljnogled neogibno potreben . Posebno imenitnost za fotografijo zadobila je v novejšem času tamna kamera (carnera obscura), ki je tanina skrinjica, v kterej se fizična podoba predmeta, izvirajoča od leče zbiralke, zamore vjeti na pripravno ploščo, z risanjem posneti , ali pa fotografijsko ustanoviti tako, da ne preide več . Ako se predmet z lečo zbiralko prav močno razsvetli, zamore se iz redno povečan na belej steni viden narediti, kakor se to del a s čarodelnim kukalom, prav posebno pa se solnč'ni m drobnogledom. Leče iz stekla so brusili najpoprej v Holandiji. Ali rabili so jih od začetka le za naočnice, dokler ni proti koncu 17 . stoletja L e uv e n h o ek izumil drobnogleda. Iznajdba daljnogleda pripisuje se Gallilái ju. Obe orodji ste se pa od tistega čas a mnogo popravili in poboljšali ; daljnogled so poboljšali posebn o Keppler, Herschel, Newton, Fraunhofer, itd. 174 0 vidu. O nobenem drugem našem čutilu nam ni tako na tanko znano, zakaj je vsak njegov del, kakor o očesu. Ono v resnici ni druzega, kakor ne ravno jako sostavljeno optičn o orodje, s kterim se najlaže soznanirno, ako volovsko oko pazljivo ogledujemo. Ravno iz takega razrezanega očesa se dá lahko vzeti tako imenovana leča kri s talni ca, sostavlj ena iz žolčaste tvarine, in dokazati, da se ima popolnoma ravno tako, kakor iz stekla brušena leča zbiralka. Fizikarju se oko (pod. 158) vidi kot s kožami obdana, majhna okrogla in znotrej črno prevlečena skrinjica (kamer a obskura), ki je napolnjena s popolnoma prozorno, žolčast o tvarjo, ki se steklasta mokrina imenuje . Pod. 158. Sprednji del oko obdajajoče kože, tako imenovane r o ž n i c e , je prozdren, nekoliko zboknjen, in nareja sprednji očesn i prékat b, napolnjen s kakor voda čisto mokrino. Za rožnico je pisana mavrič rt a ali d ožna koži ca (iris), ktera ima v 148 sredini okroglo luknjo ss, ki se z é n i.e a (zrklo) imenuje, in skoz ktero pridejo svetlobni trakovi od zunanjih predmetov , n. pr. od II'. Te svetlobne trakove lomi leča k r i s t a l n i c a m', tako da se na zadnjej se kožo mrežnico prepreženejočesnej steni mera naredi podoba predmeta, ki jo doeutimo s po močjo očesne čutnice n. Od predmeta 11' izhajoči svetlobni trakovi se lomijo ž e v oblokanem sprednjem očesnem predelčeku (prekata) b, na polnjenim s prozórno kapljino, in potem ;je enkrat v leči ce l, zavolj česar se med mm' naredi pomanjaana podoba predmeta, ki je pred očesom . Da je to res tako, to se dá pokazati na volovskem očesu, ako se, kakor kaže pod. 159., zareže majhna luknja b v njegovo kožo. Ako se potem pred zénino (punčico) tega očesa drži kakov predmet, n. pr. goreča luč, vidi se od a simo razločno majhna podoba predmeta na zadnjej očesnej steni. Resnično je tedaj, da do- Pod. 159. bimo od vseh pred oči postavljenih predmetov na mrežnici preobrnjene podobe, tako da n. pr. v pod. 151:3. vidimo točko l pri m in točko 1' pri m, in da pri poskusu z volovskim očeso m zagledamo na njegovej mrežnici malo podobico luči preobrnjeno . Ali ker od mladosti se čutom vida in se čutom tipa ob enem opazujemo, popravi tip koj to, kar oko vidi. Da res k3 le s i anjem in z gibanjem svojega te osa od enega mesta na drugo zadobimo pravo pomisel o legi predmetov in o njihovej daljavi , o tem nas najjasnije prepričaj o otroci in slepo rojeni, ki so s e le pozneje vid zadobili. Vsak, ki v knjigi čita, j o 175drži nekoliko proč od očesa, tako da vidi črke najbolje. Ta daljava se imenuje d o gle d (dozir), in je pri zdravem očes u navadno 8 do 10 palcev velik. V tej legi pade od vsake posamne črke čista podoba točno na mrežnico, ker se, kakor j e to v pod. 158., svetlobni trakovi, izhajoči od vsake točke predmeta 11', v očesu tako lomijo, da se v enoj točki na mrežnici spet združijo in tam razločno podobo naredé. Ako je oko točno takt, kakor je vidimo v pod . 158. in ako zdaj predmet očes u bolj približamo, se svetlobni trakovi, od ene njegove točke izhajoči, tako močno razidajo, da se v očesu ne lomilo dovolj , Knjiga prirode . 10 da bi delali podobo točno na mrežnici . Podoba predmeta se naredi timveč z a mrežnico, in na njej se napravi le nerazločna podoba (pod. 160.). Ako pa predmet 11' oddaljim od Pod. 160. Pod. 161. očesa dalje proč, kakor kolik je dogled, naidajo od njega izhajoči svetlobni trakovi tako močno skupej, da se posle lom a združijo že pred mrežnico, in da se tedaj na njej napravi spe t nerazločna podobá (pod. 161 .). Po tem bi morali tedaj nerazločno videti vsak predmet, k i je očesu dalje ali bliže, kakor kolik je dogled. Ali temu ni tako pri zdravem očesu. Táko oko vidi timveč vsak oddaljen predmet popolnoma razločno, in ravno tako približane stvari d o neke posebne meje. To pa zato, ker svetlobo lomeči deli notranjega očesa, tedaj sprednji očesni predelek in leča kri : stalnica, niso nepremenljivi, ampak ker se zamorejo uravnat i za gledanje v daljavo ali pa v bližava. ln res, ako se pri gledanji bližnjega kakega predmeta sprednji očesni predelek boljmočno zobloči, zadobi več() lomno zmožnost, in podoba se z tem more spraviti na mrežnico . Pri gledanji v daljavo se pa sprednji očesni predelek opldč'ni in s tem ubrani združenj e svetlobnih trakov pred mrežnico. Ta zmožnost očesa, da se uravna za gledanje v daljavo i n v bližavo, imenuje se p r i la g o j e n j e (accomodatio) . Nima pa vsako oko te zmožnosti, prilagoditi se daljav i predmetov. Oko, ki je mnogokrat in dolgo gledalo prav bližnj e stvari, zadobi, posebno v mladosti, prav kmalu z a zmeraj bolj zakrivljeno oblokan sprednji očesni prékat, in izgubi tedajzmožnost, da bi se uravnalo za gledanje daljnih stvari. Tako oko dobiva od daljnih stvari le nerazločne podobe in se zatorejimenuje kratko vido. Dal j no vi d o imenuje se oko, če ni zmožno, da bi se prilagodilo za razločen vid takih predmetov , ki so mu bolj Mizo od navadnega dogleda, ki je 8 do 10 palcev velik. Skaza kratkovidega človeka je tedaj, da mu oko svetlobne trakove preveč lomi, med tem ko jih oko daljnovidega človeka ne lomi dovolj močno. Obema skalama more se umetno pomagati, saj imamo v steklenih lečah pripomoček, da svetlobne trakove, izhajoče. od kakega predmeta, ali z lečo zbiralko bolj združimo, ali pa z lečo razmetnieo nekoliko bolj narazen idoče na pravimo. 147 N a o č n i c e tedaj niso druzega, kakor taki pripomočki z a 176napravo pravšnega loma svetlobe, tako da pride čista podoba na kožo mrežnico in v ta namen moramo daljnovidemu dat i naočnice z lečami zbiralkami (se vboklimi lečami), kratkovidemu pa leče razmetnice (vbokle leče). V pod. 162. imamo (l.aljnovido in v pod. 163. kratkovido oko, kteri obe od predmeta 11' ne dobivate čiste podobe, ker Pod. 162. Pod. 163. njegova podoba pri prvem pride za mrežnico, pri poslednjem pa pred mrežnico. Ali ako denemo pred ravno te očesi pri pravni naočnici m in n (pod. 164. in pod. 165.), napravi zbokla Pod. 164. Pod. 165. leča veči lom, vbokla leča pa slabeji lom svetlobnih trakov , tako da se svetlobni trakovi, izhajoči od vsake točke predmeta, združijo spet točno na mrežnici in da tam naredé čist o podobo predmeta . Samo po sebi se razumeva, da morajo za razne stopinj e kratkovidosti in daljnovidosti biti tudi naočnice razne primérn e kakošnosti . Oslepé t i more oko s teni, da oslabi očesna čutnica, in ta neozdravljiva bolezen se imenuje črna slepota. Mnogo krat je vzrok očesnej slepoti mrena (p e r e c), to je, kade r postane leča v očesu kalna in neprozórna . V tem poslednje m slučaji je mogoče oko ozdraviti s tem, da vajena in varna roka se Špic'astim in ostrini orodjem prebode očesne kože in da kalno lečo ali skoz zénico izvleče, ali pa na stran potisne, tako da zdaj more svetloba priti v oko. Da se pa raztreseno vpadajoči svetlobni trakovi lomijo, družijo in na mrežnico mečejo, zato pa dobi operirano oko naočnico z močno lomečimi le čami zbiralkami. Očesa popolnijih živali, kakor sesalcev, tic, zemljovodni e in rib se v bitnosti svoje sostave vjémajo z gori popisanim človeškim očesom. Nepopolnije živali pa, ali nimajo nikakoršnihoči, ali so jim pa oči drugače sostavljene (pod. 166.). Na pol 10* 148 okrogljastej mrežnici., fg, stoji prav mnogo majhnih votlih kegljev (stožcev), kakoršen je abed, skoz ktere padajo od razni h toček predmeta svetlobni trakovi na mrežnico. Te živali morej o videti le bližnje predmete, kteriPod. 166. se jim po priliki taki vidijo, kakor nam, če gledamo skoz draténo mrežo Vsak kegeljče k je zgorej preprežen s prozórno kožo, zavoj tega se tako oko vidi, kakor polukroglja, omejena z mnogimi malimi ploskvami, kterih število je 12 do 20 tisoč. Vse žuželke, kakor n. pr. naše hišne muhe , imajo take oči. Nektere imajo pa razun ploščastih očes tudi oči z lečo, kakor n. pr. pajki. Vidni kot ; prividna in prava velikost. Kakor je bilo v po- 177 prejšnjem razloženo, gredó od vsakega predmeta, ki ga vidimo, svetlobni trakovi v oko in napravijo na njegovej mrežnici po dobo, ktero doznamo z očesno čutnico, po njenej velikosti se ravná prividna velikost predmeta. Mislimo si zdaj, da ste o d obeh končnih toček ab (pod. 167) podobice na mrežnici, poteg njeni črti do priléžnih toček predmetovih, to se ti črti križat e narejate tako imenovani vidni kot, čegar velikost se ravná po velikosti podobice naPod. 167. mrežnici. Zamore se tedaj tudi reči, da se prividna velikost predmeta izgovori z velikostj o vidnega kota, pod kterim se o n vidi. Čem veči je vidni kot, tem veči se nam vidi predmet, A to je občno pravilo. Velikost vidnega kota je pa očevidno odvisna od dvojega namreč prvič od prave velikosti predmeta, in drugič od oddaljenosti njegove od. očesa. Glede poslednje velja zakon, da se med posebnimi mejami velikost vidnega kota, pod kterim se nam predmet vidi, v ravno tein oméru manjša, kakor oddaljenost raste. Zatorej se nam zdi, kakor da bi ravno tisti predmet imel v dvojnej daljavi le polovino, v trojnej daljavi le tretjino tiste velikosti, kakoršne j e v enojnej daljavi. Iz ravno tistega vzroka se vidi, kakor da bi se v drevo redu obe vrsti dreves v daljavi k sebi približavali, ker se med sebojno narazje bolj oddaljenih dreves vidi očesu pod manjim kotom. Raznovrstne zmote pridejo edino od todi, in le vaja i n navada ste nas počasi naučili, da iz prividne velikosti nam 149 znane stvari sklepamo na njeno oddaljenost od nas. V mraku ki izbriše očrte stvari, se lahko dogodi, da se nam zdi, da j e oddaljen turu ali' oddaljeno drevo človek, stoječ Mizo nas, al i pa narobe, ker vidni kot visokega ali oddaljenega predmeta more biti tolik, kolikoršen je vidni kot manj visokega ali na m bolj približanega predmeta. Iz poprejšnjega se more dvoje sklepati, in ta dva sklep a se posebno v astronomiji prav mnogo rabita, namreč : prvič, ako je prividna velikost in oddaljenost predmeta znana, se i z tega dá izračunati njegova prava velikost, in drugič, ako ste prava in prividna velikost kakega telesa znani, se iz tega d á izračunati njegova oddaljenost od nas. Ker z enim očesom vidimo prikazni, o kterih smo dozdaj 17 8 govorili, moralo bi se samo po sebi razumeti, da z dvem a očesoma vidimo vse dvojnato . Res se naredi v vsacem očesu podoba gledanega predmeta, in ako ga vender ne vidimo dvoj natega, se zgodi to le pod tem pogojem, da oči v p r é mo va-nj. Takrat se naravnate osi obeh očes na ta predmet ; podobi, se naredite na mrežnicah, padete na obeh na ravno tisto mesto, na tako imenovani i st ovni identični} mesti in se združite v eno samo podobo. Ako pak pogledamo kak predmet, tako da ne vpremo oči va-nj vidimo ga zares dvojnega . Nadalje je opaziti, da dobi levo oko tako podobo gledanega predmeta, kakoršna je primerna njegovej legi, in ki je zavol j medsebojnega narazja obeh očes tedaj nekoliko drugačna od podobe v desnem očesu. Tako gledamo vsako telo v ravn o tisti čas iz dveh mest, in ravno zavolj tega dobimo njegov o telesno podobo, ktera zavolj tega, da se ne vidi v enej samejravnini, naredi v nas plastični vtisek in nam na znanje daje telesnost. Naris, ki je bil vedno le iz enega stanovišča dogotovljen, se ne more tedaj nikdar videti kakor nekaj telesnega ; vedno je naša sodelajoéa domišljija vzrok, ako napravijo enak vtisek na nas podobe arhitektonskih stvari in podobe krajev . Ali če napravimo dva narisa kakega predmeta, en naris tako , kakor ga vidi levo oko, drugi naris pa tako, kakor ga vid i desno oko, in če nadalje zamoremo s pripravnim optični m orodjem, s tako imenovanim s t e r e o s k o p o m, obe podobi spraviti v ravno tisti čas na identični mesti mrežnic, se združite obe podobi v eno telesno ali stereoskopično podobo, ktera nam daje popolni nazor telesnosti predmetove . Mrežnica drži vsak dobljen svetlobni vtisek z nekako 179 močjo nekoliko časa ; treba drugih vtiskov, da se prvi izbriše. Na to se oslarija znana prikazen, da moremo s tlečo trsk o delati ognjene kroge, kakor tudi učinek raket in druge lepote ognjarstva. Tudi se razložé iz tega mične prikazni, ki jih pokazuje tako imenovani č a r o d cini krožnik (Thaumatrop, Phenakistoskop), kterega so razun tega umno porabili za razjasnjenje valovanja (gl. §. 120.) 150 Še bolj čudne so pa papodobe (Nachbilder), ki se na pravijo, ako n. pr. tanini križ v oknu proti jasnemu nebu nekoliko časa gledamo z vprtimi očmi in ako potem ali oči za premo ali pa pogledamo proti belemu stropu sobe . Ce oči zapremo, pride nam na videz gledanemu predmetu primern a papodoba ; če pa gledamo proti stropu, zagledamo, onemu na sprotno, na stropu svetel križ vsred tamnih četveri (kvadratov ) v oknu ; tedaj so se svetlobni vtiski preobrnili. Tukaj sirno se vvrstujejo zanimive prikazni nasprotni h barv. Naj se položi majhna štirovoglina, izrezana iz živo rdečega papirja na belo podlogo, in naj gledamo va-njo z vprtimi očrni nekoliko časa, in obrnimo potem oči proti belem u zidu, pokaže se nam na njem enako velika stirovoglina, ali ta je zelena. Narobe izbuja zelena barva rdeče papodobe, vijolčastej (ljubičastej) barvi sledé rumene, modrej pa pomarančnorumene papodobe. Iz tega se razložé marsikteri učinki, ki se pokažejo pri zlaganji raznih barv, in posebno to praktično pravilo, da se dv e nasprotni barvi, ena poleg druge položeni, medsebojno uničit e in prijeten vtisek napravite . Ker te prikazni, o kterih smo ravno zdaj govorili, opazovalec more le sam zá-se videti, zato se imenujejo subjektivne svetlobne prikazni. 180 Zrabo zrcalovanje; fata morgana. V posebnih okolnostih so v prirodi izpolnjeni pogoji, ki imajo za nasledek imenitno zr ca 1 o v an j e predmetov, od popotnikov fat a m o r g a na (mirage) imenovano, in mnogokrat popisano kakor prikazen čarovne ali čudne moči na človeka . Za to prikazen so potrebne velike ravnine, nad kterimi j e zrak nenavadno miren, tako da se posle solnčnega izhoda ogret e in tedaj razredčene dolnje zračne _plasti le prav počasi mešajo z gornjimi goste j i m i plastmi. Od vzvišenih predmetov, ki s o na takih ravninah, pridete tedaj, kakor kaže pod. 168., dve podobi v gledalčevo oko ; prva, ker gredo svetlobni trakovi na ravnost od h proti «p, in druga, ker se drug od h izhajoc trak v manj gostih zračnih plastéh c, c", c m tako lomi, da se gledalcu vidi, kakor da bi prišel iz méri z, zavolj tega on v tej méri vidi drugo, ali preobrnjeno podobo predmeta . Med obema podobama je zračna plast, tako da se gledalc u zdi, kakor da bi se videla vrsta stvari, kakor dreves, hribov, stolpov, itd., v vodi ali v morji. Posebno mnogokrat se zavolj pravšne lastnosti kraja vidijo take zračne podobe (prividki ) po egiptovskih puščavah, in vzbujajo popotnikom najbritkej e omame, ker ti mislijo, da vidijo pred sabo okrepčalne vode ki pa potem goljufi-1.o izginejo. 151 R,azun takih so še druga malo drugačna zrcalovanja, ki s e vidijo tudi nad morjem in na drugih krajih, toda manj pogo- stoma. Kolobarji okrog solnca in okrog meseca, kakor tudi Pod. 168. p a s o l n c a in p a m e s e c i se vidijo Časih, kader gledamo ta nebeaka telesa skoz prav tanke oblake, ki prepregajo nebel . Tudi teh prikazni vzrok je deloma lom, deloma odboj svetlobe . Barve (vapi) . Ako pustimo s pomočjo majhnega zrcala 181 skoz luknjico b (pod. 169. in 170.) v oknici svetlobni trak v popolnoma tamno sobo, naredi on na nasprotnej steni belo , Pod. 169. Pod. 170. okroglo liso d. Če pa denemo za luknjo trirobat kos stekla, tako imenovano prizmo, ktere prerez nam kaže s, se svetlobni trak ne le jako odkloni od svojega pota, ampak dobim o med r in v podolgasto svetlo podobo, ki je, glej čudo! sostavl-jena iz krasnih barv, ker se spodej pri v pokaže v i j o l i east a (ljubičasta) proga, za ktero se vrsté indigasta, modra, zelena, rumena, pQmarančasta in na zadnje rdeč a proga. To so iste barve v istem redu, kakor v dogi (v mavrici), zavolj tega se imenujejo prizmatične ali dož'ne (mavrične) barve. V pod. 171. vidimo popolno prizmatično barvn o podobo, ki se tudi r;a r a (s p e k t r u m) imenuje. Pod. 171 . Belega solnčnega trakt tedaj prizma ne lomi samo, ampa k ga tudi pri tem razlož na sedem svetlih trakov različnih barv . Zatorej imenujemo tudi beli trak zloženo ali mešano svetlobo, ker je zložen iz sedem enojnih svetlobnih trakov. Da je v obče mogoče, da se svetloba razloži, to pride od todi, ker s o njene sostavine v razne j m. éri l om n e. Saj, ako opazujem o le šaro v pod. 171., vidimo, da je rdeča svetloba bliže bele podobe, ki se naredi brez loma, kakor je pa vijoličasta. Rdeča svetloba je tedaj najmanj lomna, vijoličasta svetloba pa n ajbolj. Vzrok raznej lomnosti je pa to, da so svetlobni valovi enojnih trakov razno dolgi, enako kakor je razna dolgost zvočnih valov vzrok ráznosti glasov . Ako vlovimo sedem barvastih trakov, ki se razidajo i z prizme, z lečo zbiralko, se v njenem žarišču spet združijo v belo svetlobo. Da, ta poskus se dá tudi tako narediti, da se na ploskev kotačevo prilepijo enako veliki izrezi barvanih papirjev , kterih barve so kar mogoče podobne prizmatični m barvam. Ako se zdaj kotač zavrti, se v očesu vtiski onih barv zmešajo, in šareno površje kotačevo se nam vidi belo. Bela telesa so tedaj taka, ki vse svetlobne trakove v nji hovej prvotnej zmesi odbijajo, črna telesa jih pa vse vsrkajo . AH komaj da je ktero telo, pri kterem bi se prvo ali drug o kedaj popolnoma godilo. Zavolj tega se napravijo srednje stopi nje od belega preko sivega do črnega . So pa tudi taka telesa, kterih delki imajo tako posebno uredbo, da se zavolj nje le tresaji posebnih svetlobnih valo v popolnoma uničevajo, med tein ko se posanmi svetlobni valov i neprem«jeni. Obijajo. Rdeče telo n. pr. odbija le rdečo barvo in uniči vse ostale barvaste trakove mešane svetlobe, k i pade na-nj. Ravno tako si razlagamo vse druge barve teles , kakor modro, zeleno, rumeno, itd . Flu or o vanj e (ftuorescenz). Ako se lubje divjega ko stanja z vodo polije, se dobi rumenkasta kapljina, ki, v steklenej posodi od zgorel' gledana, pokazuje prav poseben vi'.šnjelkast lesk. Če se kterakoli suha zél, n . pr. poprova meta, po lije z éterom, dade zelenkasto raztopljino listnega zelenil a (chlorophylla), ki se v istih okoliščinah kaže živo krvavo rdeča . Enake prikazni kažejo tudi druge kapljive, kakor poimenc e komno olje ali petrolej, ki se zdaj rabi skorej že po vseh hišah, in pa tudi nektera trdna telesa, kakor rumenkasto-zelen o uranovo steklo in fluorit ali jédavec (ftuorcaliurn) ; po poslednjem je tudi ime dano tem prikaznim. Svetlikanje ali fosfor o vanj e (fosforescenz). S tem imenom se imenuje slabo s ve t é n j e v tam i, ktero se vidi na mnogih telesih v raznih okoliščinah, kakor na trohlj ene m lesu, na mrtvih ribah, na kresnicah, ali ktero se pokaže, ako s e kremen drgne ob kremen, ali ako se slador tolče . Druga telesa se začná svetiti, če se ogrejejo, kakor n . pr. fluorit (jédavec). Naj znamenitij e je pa tako imenovano svetlo kam e n j e, ktero se potem, ko je kratek čas na soham ležalo, v tami pra v živo sveti v raznih barvah. Tako kamelije se umetno napravlja, in je zveza žepla, fosfora, arzena z apnom, z baritom ali stroncijanom. Ako bolj natanko opazujemo šaro, dobljeno od solnčne svetlobe (pod. 171.), pokažejo se v njej na raznih mestih tamne proge, tako imenovane F r a u e n h. ofe r j e v e črte, izmed kterih se jih osem posebno jasno razloči. Tudi drugi izvirki svetlobe, kakor n. pr. svečni plamen, dajo s prizmo šarene podobe, ktere pa nimajo Frauenhoferjevih črt. Ali za to se vidijo v njih posebne svetle, barvaste proge, ki so odvisne od tvarin, k i so v plamenu. Ako se v plamenu pari n, pr. n a t r ij um, se pokaže na določenem mestu v šari prav očitno svetla rumena proga. Opomina vredno je to, da so najmanje trohice nekih posebnih tvarin v plamenu dovoljne, da vzbudé posebne črt e v šari, tako da se to njih ravnanje rabi pod imenom s p e ktralne a n aly s e za to, da se prepričamo, ali so, ali niso tak e tvarine-v danej kakošnej stvari. Da, ta način preiskovanja, kterega sta prva začela R . Bunsen in G. Kirchhof leta 1861, vodil j e do najdbe novih kovin, do tega časa neznanih . Te kovine s o caesium (gov. : cezijum), rubidium, thallium in indium. Z daljnim preiskavanjem našla so se sledeča pravila : l . Svetla trdna telesa dajo tako imenovano nepretrgan o šaro, v kterej ni tamnih črt. 2. Svetlipliniinplamenadajo Šaro, v kterej so posebne barvaste, svetle črte naraznih mestih, po tem, kakorŠen je plamen ; ako je v plamenu n. pr. natrijumove pare, pokaže se v šari le prav svetla rumena črta tam, kjer je solnčna šara pomarančasta. 3. Ako gredó skoz plinov plamen ob enem tildi svetlobni trakovi, izb.ajoč'i od razbeljenega trdnega telesa, dobi se šara s t a m n i m i črtami, točno na mestu tistih svetlih črt, ki bi jih plinov plamen 'sam zá-se dal. Te resnice so se porabile v razjasnil o tamnih F r au e n h o fe r j enih črt, in prišlo se je do sledečih, dobro utrjenih posledkov : l . S o l n c e ima belo žareče jedro ; to jedro bi samo za-se dalo nepretrgano šaro. 2. Solnce obdaja svetla atmosféra, sostavljena iz žarečih plinov in par, ktera b i sama za-se dala šaro z mnogimi barvastimi s votlimi č tami, ktere izvirajo od raznih tvarin, ki so v njej. 3. Iz vkupnosti obeh izvirkov svetlobe napravi se pa djanska solnčna šara, s tamni.mi Frauehhoferjevimi črtami, ki se tedajnam vidijo kakor preobrnjene svetle črte. Iz premérjanja mest , ktera zavzamejo svetle črte, izvirajoče od nam znanih prvin, s pri'mérnimi tamnimi črtami v solnčnej šari dobivamo pravic o trditi, da so v solnčnej atmosferi pare sledečih prvin, namreč, nátrijuma, kálijuma, ká,lcijuma, železa, magnézij uma, da jih pa ni v njej : bakra, zlata, srebra , stroncij uma, aluminij uma, svinca, živega srebra in arzena. Da, to opazovanje se je razširilo še celó na zvezde nepremičnice in rta zvezdne meglice. Kakor sostavine prvih so spoznali sledeče prvine : železo, kalci jum, natrij um, magnezijum in vodenec. V najsvetlejšej zvezdi Oriona (rimŠie), kakor se kaže, ni vodenca 1 d e b ara n im a v sebi živo srebro , antimon in tellur . Sara zvezdni h meglic kaže svetle črte na tamnem dnu, iz tega tedaj sklepamo, da so zvezdne meglice Žareče plinave tvarine brez trdnega jedra, in da ste menda njih glavni sostavini vodenec in dušee . 182 Nektera telesa se vidijo le takrat barvana, če se gled a skoz veče njihove množine. Taka je n. pr. steklom in z ledom, ktera sta v tankih plastéh brezbarvena, ki se pa v dobelejih plastéh vidita višnjeva ali zelena. Tudi zrak, če ga gledamo v plasti tolike visokosti, kolikošne je atmosféra, je lepe , višnjeve barve . Da ne bi te bilo, videl bi se nam nebeški prostor črn. ln res se na prav visokih gorah vidi nebo prav tamno-višqj'evo, ker nad njimi črnina svetnega prostora prodir a skoz manj visoko in manj gosto zračno plast. Tudi v ravnini se nam vidi ravno nad glavo zrak tamneje višnjev kakor n a horizontu (na obzorji), ker, gledajoč proti poslednjemu, gledam o bolj razširjeno zračno plast, kakor je ta, ki je nad nami. Daljne gore imajo svojo višnjevo barvo od široke zračne plasti, ki je med njimi in med našimi očmi. Rdeča in rumena barva neba, ki jo imenujemo j utranj o zarjo in večerni' Žar, pripisuje se vodnej pari, ki je v zraku, in ki ima, posebno pri prehodu. iz meglene v pravo parno podobo, to lastnost, da propušča skoz sebe le rdečo i n rumeno svetlobo, Tak prehod se pa godi zjutrej in zvečer. 155 Polarizacija svetlobe. V pod. 172. ,je ah svetlobni trak, ki. 183 pada pod kotom od 35 stopinj na stekleno ploščo fqhi, ki je na zadnjej plati počrnjena, ki tedaj kakor zrcalo odbija svet lobni trak v mér bc. Ta sreča Pod. 1 72 potem drugo, prvemu prav podobno, in z njim vzpóredno zrcalo, ki ga odbije v mér cd tako , da ga vidi oko, ki je pri d. Previdi se, da ležé oni trije tra kovi vsi v istej navpičnej ravnini. Ako se zdaj gornje zrcalo vrti okrog črte bc, ki nam predstavlja mér odbitega traka, ostan e sicer kot, ki ga vpadajoči trak bc dela sé zrcalovo ploščo, nepremenjen, ali obe zrcali si zdajniste več vzpóredni, njuni odbojni ravnini se ne strinjate ve č v eno. Ako se od začetka vrtenja z očesom sledf odbitemu traku cd, se opazuje, da njegova svetlost polagoma slabi, da, da zgine on popolnoma, ako smo gornje zrcalo zavrteli z a 0 stopinj, tako da stojite odbojni ravnini obeh zrcal pravo kotno med seboj. Ako se potem zrcalo dalje vrti, se odbiti trak cd spet pokaže in zadoM spet svojo popolno svetlost, ako smo zrcalo zavrteli za 180 stopinj, v kterem slučaji se odbojni ravnini obeh zrcal spet strinjate . Ako se dalje vrti, ponavlj a se popisana prikazen na isti način, ker se pri zavrtu od 270 stopinj odbojni ravnini spet pravokotno križate, in odbiti trak izgine. Pri popolnem zavrtu vlada spet prvotno razmérje . Z odbijanjem od prvega zrcala je tedaj svetloba zadobil a nekako premembo, zdaj je ne odbija, enako prvotnemu svetlobnemu traku, vsako drugo kakorkoli postavljeno zrcalo. Ta rememba se imenuje polarizacija in tako premenj ena svetoba se imenuje polarizovana svetloba. Nadalje treba omeniti, da se svetloba ne polarizuje s ko vinskimi in z navadnimi zrcali. Nasprotno temu se pa polari zuje tudi pri lomu, posebno pa, če gre skoz kristale (golote). Za poskuse te vrste služijo posebno male ploščice, ki so rezane iz kristalov neke pod imenom turmalin znane rudnine. Ne moremo tukaj bolj na široko govoriti o prikaznih po larizacije, ki se štejejo med najzanimivije in med najmični] e prikazni cele optike zavolj barv, ki se pri tem kažejo . Zaslužijo pa, da se omeni, da se polarizacija mnogo na pomoč jemlj e v kristalografiji, kakor tudi za spoznanje nekterih kemijski h tvarin, in tudi za razločbo prvotne in odbite svetlobe nebek.ih teles, 156 VII. Magnetizem. 184 Neka železna ruda, ki se na precej mnogo mestih najde , ima to posebno lastnost, da privlači železne drobce, n. pr. železno pilovino, tako da obvisé na nekterih mestih njenega površja. Ta prikazen je bila znana že v starodavnosti in njeno imé se izpeljuje od mesta Magnezij e, kjer so jo, kakor s e trdi, najpoprej opazovali. Ona ruda se imenuje magnetni žele z ov e c pa tudi magnétovec, in na Svedskem in v Sibirij i jé je toliko, da topé železo iz nje . Razun železa dobiva s e tudi nikelj iz magnétovca. Ali ta se le težko dobi iz njega v čisto kovinskem stanu, zavolj tega bomo pregledovali le, kako se ima železo proti magnetu . 185 Magnetna lastnost p r i r o d n e g a raagnetovca se lahko more prenesti na j eklo, ako se to s kosom prvega na posebni način drgne. Magnetizovano jeklo je potem n ar e j e n magnet , in ker se temu morejo dati povoljne pripravne podobe, se delajo vse opazbe s pomočjo takih magnetov . Ako si izberem o najpoprej magnetno palico za naše poskuse in ako jo posujem o se železno pilovino, se obesi té največ na njenih obeh koncéh, med tem ko v njenej sredini ne obvisi nobeden železni drobe c (pod. 173.). Tisti konci, ki kažejo največ() privlak(); imenujejo Pod. 173. s,, . prtr; . ,s se konice (poli), in tisto mesto, na kterem se ne godi nikakorna privlaka, imenuje se magnetov ek vat o r (r a v ni k). To se da dokazati na vseh prirodnih in na vseh narejenih magnetih,.vse eno, kake so podobe. IVIagneti pravilne podobe imajo svoja dva pola na dveh nasprotnih koncéh in ekvator je v sredi med obema. Navadno se dade magnetom podoba podkovi (pod . 174.), zavolj tega ležita oba pola NS eden zraven druzega, in tak o se zedinjeno močjo delata na kos železa sn, ki se imenuje maček (sidro) in ki ima zdolej ušesce, da se morejo ná-nj obe siti uteži. SilneD'i učinki se dobé, če se več magnetov z istoimenimi poli položi eden na druzega, in ako se pripravno zve''ejo, kakor to kaže naša podob'éčina . Daljni poskusi učé, da magnetna privlaka dela tudi skoz tvarino vmes vtaknjenih stvari 157 na železo, in da se njena sila manD'a v kvadratnem oméru oddaljenosti . Pod. 174. Pod. 175. Ako se tanka, na obeh koncéh priostrena magnetna jeklena 186 palička, tako imenovana igla magnetnica (pod. 175.) tako postavi, da se dade vrtéti okrog njene navpične osi, zavzam e posle `večkratnega postranskega nihanja določeno lego, v kter o se vselej spet povrne, kolikorkrati jo iz nje premaknemo . Ta lega je na ta način določena, da kaže eden njenih koncev vedn o proti severu, ki se zatorej imenuje severni pol (severn a konica), med tem ko se nasprotni proti jugu namérjeni konec imenuje južni pol (južna konica) . Zavolj te lastnosti se igla magnetnica rabi kakor k o mp od začetka 14. stoletja, ker se s tem enotérim ,orodjem morejo določiti atran e sveta v okolačinah, kjer ni zato nobenih drugih pripomočkov, kakor na morji, v sredi velikih gozdov, v rudnikih. Ako se južni pol ene, kakor v pod . 175. postavljene, igle 187 magnetnice približa južnemu polu druge igle magnetnice , odbežl konec gibne igle. Ako se pak njenemu južnemu polu približa severni. p o I drugega magneta, se mu pa nasproti po mika, dokler se ne dotikata in sprimeta. Zatorej si zapamtimo zakon : Istoimeni poli magnetov se medsebojno odbijajo, raznoimeni poli se pa privlačijo. ko se dve magnetni palici enake moči, tako položite druga 188 na drugo, da prideta njuna razno i na e rt a pola s kup oj, se že lezna pilovina ne obesi več na-nju, njuna magnetna sila se vid i tedaj uničena ali razdrta. Ako sta dva na ta način združen a magneta imela razno moč, vlada sicer e privlaka, ali ona j e mnogo inanja, nego je privlaka vsake posamne palice za-se. Dve igli magnetnici, ki ste z vkupno osjo tako zvezani, da sta 158 njuna nasprotna pola 1a isto stran obrnjena, ste s tem Izgu bili svojo namerno silo, ako ste bili popolnoma enaki, ali jo pa oslabili, ako ste bili razne moči. Iz teh poskusov se vidi, da v vsakem magnetu delate dve sili, ki ste si tako na sprotni, kakor positivne in negativne vrednosti v računstvu. Najznamenitiji je pa sledeči poskus : Jeklena pletilna igla naj se je s poteza-njem magnetizovala, tako da obvisé na obe h njenih polih šopki Železne pilovine. Ako se ta igla zdaj v sredini prelomi, je vsaka njena poloviva spet popolen magnet z dvema poloma, vsak teh kosov se more spet prelomiti, in vedno se dobé mali magneti z dvema delavnima poloma, .iz tega sledi, da je magnetna lastnost magnetova v vsakem njegovem delu, če ravno se pokazuje le na Slih delavna . Ako se na magnetovi pol obesi košček Železa, navzame s e ta sam magnetne lastnosti, ker se svojim prostim koncem privlači ne le železni prah, ampak more se na prvo Železno paličko obesiti druga, na drugo, tretja in tako dalje, in tako napraviti lanec majhnih magnetov. Ali kader se prvi' konček železa odtegne od magneta, izgube vsi svojo magnetno lastnost in lanec razpade. Iz tega se vidi, da je železo pod vplivom magnetovim začasno magnetno . l S9 Iz povedanih prikazni skušali so razložiti magnetnost s tem, da imajo vsi najmanji deli železa dva magnetna pola, d a so tedaj majhni magneti. Vsak kos železa je tedaj sostavljen iz neizmerno mnogo najmanjih magnetov, ki pa ne kažejo prav nikakoršne magnetne sile, ker se se svojimi raznoirnenimi póli dotikajo in se tedaj medsebojno razdirajo . Ti mali magneti s o tedaj, bi rekel tako skup zmetani, kakor bele in črne štirivogline na šahovnici, ki predstavljajo severne in južne po s, in tako pravilno porazdeljeni, da ni nikjer ene barve več od druge. Ali če denem košček železa, kakor je bilo gore povedano , n. pr. na južni pól magnetov, zadobé vsi mali magnetki, iz kterih je oni košček železa sostavljen, določeno mer, ker magnet privlači njihove severne póle, njihove južne póle pa odbija . Uredba manjih magnetov je zdaj primérna onej v pod.. 176. na črtanej, kjer so vse Pod. 176. bele štirivogline ali južni póli obrnjeni na evo, vse črne štiri vogline ali severni póli pa na desno stran, tako da se njih sile pokažejo na obeh konceh soštete in delavne. Ako se košček železa odtegne vplivu magnetovemu, napravi se zavolj medsebojnega odbijanja istoimenih pólov spet poprejšnja lega malih magnetov in njih moč je razdrta. 190 Kakor podobni ste si telesi železo in jeklo, vender je njuno ravnanje glede magneta bitno različno. Po naših mislih je vsaka teh kovin sostavljena iz najmanjih magnetov. Pri železu se morejo lahko tako, kakor je bilo ravno pokazano , vvrstiti njegovi delki z golim približanjem k magnetu. Magnet tedaj Železo močno privlači, ali samo se navzame magnetnost i le za začasno. V jeklu je, pa kakor se vidi, nekak upor, ki stori, da s e istoimeni póli teže vvrsté, zavolj tega magnet le slabo pri vlači jeklo. Temu nasproti je pa mogoče, v jekla stalno-napraviti tako uredbo njegovih delkov, da je ono samo popolen magnet. To se zgodi s tem, da se jeklo drgne s prirodnim ali z narejenim magnetom . Severni pól magnetov postavi se v sredini jeklene palice, in z njim se podrgne večkrat proti enemu paličnemu koncu. Ravno tolikokrati se potem podrgne z južnim pólom proti nasprotnemu koncu. Palica je zdaj sama magnet in izgubi to lastnost le, če se močno ogréje . Ker si magnetizma ne mislimo kot tvarino, ampak kot silo , zato lahko razumemo, da se z enim narejenim magneto m morejo napravljati magneti brez kraja in konca, in vendar oni kar nič ne izgubi svojih magnetnih lastnosti . Jeklena pletilna igla enakošne debelosti, na niti v svojej 191sredini obešena, je v ravnotežji in zavzame vodoravno lego. Naj jo zdaj z drgnjenjem premenimo v magnet in kakor po prej spet obesimo. Glej čudo! vidi se, kakor da ne bi bila igla zdaj več v ravnotežji, ker se je z enim koncem pra v močno nagnila proti tlom, kakor da je teža postala na te m koncu. Da magnetizovana igla zavzame spet vodoravno lego, mora se obesiti v točki, ki je bliže tistega njenega konca, ki se j e naklonil proti tlom, kakor pa nasprotnega, ki seje k višku vzdignil . Ta poskus, kakor tudi že omenjena okolnost, da se igla vselej tako postavi, da méri proti severu in proti jugu, dasta sklepati, da je nek vzrok, ki napravi te prikazni. In res si moramo zemljo samo misliti, da je velik magnet . Njena magnetna pola pa nista točno na tistem mestu, kjer sta zemeljska pola , zavolj tega se tedaj tudi njen magnetni ekvator (ravnik.) ne strinja se srednjim zémeljskim pasom . Igla magnetnica ne dobiva samo svoje méri, ampak tudi tisto privlako, ki jej premeni ravnotežje, od zemeljskega magnetizma. Ker magnetni severni pól zemlje privlači južni pól igle, zato bi se moral prav za prav njen proti severu obrnjeni konec imenovati južni in narobe. Ako bi šli v to mér, ktero kaže igla magnetnica, ne bi, s e vé da ne, prišli do severnega póla zemeljskega, ker ta ne leži . na enem ter istem mestu z njenim magnetnim pólom. Ako si po igli dano mér mislimo podaljŠano, dobi se preko magnetnih pólov okrog cele zemlje položeni krog, kteri se m a g n e t n i poldnik (meridijan) imenuje. Ta križa poldnik, idoči sko z zemeljska póla, pod kotom od 18 stopinj, ta kot kaže odklo n (declinatio) igle od čisto severne méri. 160 Privlačna sila, s ktero delajo magnetni póli zemeljski t a iglo, mora na raznih mestih biti prav različna . Saj naj je igla na magnetnem zemeljskem ekvatorji, privlačijo magnetni poli zemeljski prav enako močno njeni severni in njen južn i pa Igla bo tedaj visela popol- Pod. 177,, noma vodoravno. Ako, se pa z njo bližamo ali magnetnemu severnemu ali pa južnemu pólu, zadobila bo naklon (inclinatio), ki je tein veči, čem bolj se približamo enemu onih pólov. In res se je prišlo že tako Mizo magnetnemu severnemu polu , da se je igla skorej navpičn o proti zemlji postavila. Ako se obesi, kakor kaže pod . 177. , okrog svoje vodoravne osi ab lahko gibna igla v bakrene vilicena nit, zamore ona zavzeti ko likor odklonu toliko naklonu primérno lego, ktera poslednja j e pri nas po priliki za 66 stopinjnagnjena proti vodoravnej legi . Tako je menda vplivu ze 192 meljskega magnetizma pripisovati, da železne ali jeklene stvari zadobé slabe magnetne last nosti, ako se močno drgnejo, tolčejo ali nabijajo, posebno če s e tem držé v méri, ki je primerna odklonu in naklonu igle . a, težko je najti n. pr. v delavnici kovaškej ali ključarskejjekleno orodje, na kterem ne bi obviseli nekteri drobci železn e pilovine. O znamenitem vzajemnem delovanji magnetizma in elektrik e more govor biti še le takrat, kader se bomo s prikaznim i poslednje soznanili . vII . Elektrika. Ako se kos pečatnega voska, smole ali žepla drgne z volno , 193 zadobé te stvari to lastnost, da privlačijo lahke stvarce, kako r pluto, bezgov stržen, odrezke iz papirja, lase, itd., če te stvari niso predaleč proč od njih. To je najstarija električna prika zen, ker je bila že znana Grkom, ki so jo opazovali na drgnje nem jantaru (Bernstein), ki so ga imenovali elektron ; od todi tudi ime elektrika. Steklena cev, močno drgnjena sé svilno tkanino? zadobi isto lastnost (glej pod. 178.), Reče se zavolj tega, da so ta telesa posle drgnjenja električna, in vzro k privlake je njim podeljena elektrika. Dolgo časa so imeli drgnjenje za edini izvirek elektrike. Ali pozneja opazovanja so pokazala, da zamore'o najraznovrst Pod. 178. noji vzroki vzbuditi električne prikazni, da je elektrika ena iz med najbolj razširjenih prikazni, in da je cela priroda pod vednim vplivom električne delalnosti. Na dalje so vzroki, ki vzbujajo elektriko, sledeči : Medsebojno dotikanje raznih teles, posebno dveh raznih kovin. Na dalje se pokaže elektrika, ako telesa spremené svoje stanje , posebno pri parjenji, kakor tudi vsled kemijskih spojitev i n razkrojitev . Nektera telesa pokažejo električne lastnosti, ak o se na enem kraji grejejo, med tem ko se na nasprotnem hlade. Na dalje se more elektrika vzbuditi po magnetizmu , in zadnji č razvijajo nektere živali' elektriko hotimice, druge spet nehotimice, dh, delalnost človeških in živalskih mišic gin čutnic spremlja vedna vzbuda elektrike. Gledé navadnih prikazni so najznamenitih tisti učinki elektrike, ki jih je vzbudilo drgnjenje , ali pa dotikan'e. Elektrika vzbujena z drgnjenjem. Mnogo je teles, ki ne postanejo električna, če se drgnejo ; 94 a se imenujejo neelektrična nasproti električnim . Neelektrične so posebno kovine, električne pa že omenjene stvari. Pri bolj natančnej preiskavi se pa najde, da prav z a prav je ni neelektrične stvari, ker se vse dadó spraviti v električno stanje, kar se vender pri mnogih le prav slabo d á doseči. Ako se steklo ali kuhana smola v tmioi močno drgneta, se vidi svetel blišč po njih, in če tč drgnjene stvari približamo členu prsta ali kakemu kovinskemu predmetu, se vidi tudi, da preskoči živa iskra s posebnim praskotom, ki tam, kjer gre v prst, napravi bolečino, kakor da smo se zbodli . Ta prika zen se imenuje električna iskra. Knjiga prirode. I 9 Elektrika je vselej le na površji elektrizovanih teles . Steklu in smoli se odvzame le na tistih mestih, ktera se neposredn o dotaknejo. Ako se drgnjenemu steklu ali drgnjenej smoli pri bliža kako kovinsko telo, gre elektrika na-nj, in ono ima zdaj vse električne lastnosti, ono lahke stvarce privlači ter daje iskre . Pri vsem tem je pa znamenito, da kovine svojo elektriko ka r kod in popolnoma izgubé, če se tudi le na enej edini točki dotaknejo. Taka telesa, ki električnemu steklu in električ'nej smol i elektriko odvzamejo in ki s tem sami postanejo električni, ime nujejo se prevodniki, drugi, ki tega ne storé, se imenujej o neprevodniki ali slabi prevodniki. Najbolji prevodniki elektrike so kovine. Tudi kapljive, vodna para, telo človeško in živalsko in neposušene rastline s o izvrstni prevodniki. Kar nič ali le prav prav slabo prevajajo elektriko : steklo, smola, volna, svila in suhi zrak. Ako se elektrizovanemu steklu, elektrizovanej smoli ali kovini približ a stekleno telo, ne vzame to na-se ne trohice elektrike . More se tedaj elektrika pridržati na kakem telesu, ako se to obda s prav slabimi prevodniki. Tako na primer izgubi kovinsko telo, ktero srno položili v suhem zraku na stekleno ploščo ali na képo smole, in mu potem elektrike podelili, to elektriko l e takrat, ako se mu približa kakav prevodnik . Telesa, ktera od vseh strani obdajajo sami neprevodniki, imenujejo se o s é b ij e n a (i s o lir a n a) telesa, in neprevodniki se imenujejo o s é bil a (isolatorji). Na enak način , Pod. 179. kakor se je pri magnetizmu godilo, bom o govorili zdaj o celej vrsti poskusov, ki so za to, da nas soznanijo z bitstvom elektrike. Ako se, kakor v pod. 179., obesi oblica iz bezgovega stržena na svilnato nit, in ako se njej približa drgnjen pečaten vosek, se stržen privlači, dokler se na zadnje ne dotakne pečatnega voska. Ali v tistem trenutku, ko se je to dogodilo , se oblica silno odbije. Ona je vzela zdaj na-se ne koliko elektrike pe 163 čatnega voska. Ako jej zdaj na novo približamo drgnjeni pečatni vosek, je ta ne privlači več, ampak nasprotno, oblica beži proč od njega, in, kakor se vidi, ni drugače, kakor da s e obe se smolno elektriko napolnjeni telesi medsebojno odbij a te, Zdaj vzamem stekleno cev, jo drgnem sé svilo, in jo blizo držim bezgovemu strženu. Že v precejšnjej daljavi zapa zimo, da se strženova oblica nagiblje proti cevi, da jo tedaj iz stekla vzbujena elektrika privlači. Ako podelim nadalje enej takej oblici smolne elektrike , drugej pa steklene elektrike, in ako ju potem drugo drugej približam, dokler se ne privlačite in se ne dotikate, se najde, da posl e dotika nima ne prva ne !ruga nikakorš'nih električnih lastnosti več. lz teh tako lahkih poskusov spoznamo : l) Elektrika je dvojevrstna. Prva vrst elektrike, dobljena z drgnjenjem stekla, se imenuje p o s i t i v n a ali steklena elektrika, in se zaznamova s + elektrika . Druga vrst se dobi o d drgnjene kuhane smole, imenuje se negativna ali smolna elektrika in se zaznamova z — elektrika. 2)Telesa, ki imajo i s t o i m en o elektriko, s e odbij aj o ; taka, ki imajo r az noim en o elektriko, se privlačijo. 3) Raznoimene elektrike si vedno prizadevajo, da bi s e združile. Kader se je to dogodilo, postane O elektrika, t . j. one poderejo medsebojno svoje električne lastnosti, ali one se vežejo medsebojno, tako da ni več spoznati nikakoršne elektrike. 4) Vsa telesa imajo obe elektriki v združenem ali zvezanem stanji. Razni vzroki, n. pr. drgnjenje, morejo jih razdružiti. Ako v tem slučaji drgnjeno telo dobi + elektriko, postane drgalo — električno. Elektroskop (pod. 180.) je za to, da kaže, ali je kako telo električno, in káko elektriko da ima, in sicer je narejen tako, da je že za prav majhne množine elektrike občutljiv. Mala kovinska plošča stoji na kovinskem klinu, idočem skoz stekleno cev, ki je vtrjen v vrat steklenice in ki na svojem dolnjem koncu nosi dve progi iz zlate pene. Ta priprava mora biti tako občutljiva, da se zlata listka že odbijata in tedaj narazen sto pita, ako se telo, ki ima proste elektrike, samo le približa . Ako se elektroskopu podeli najpoprej znana elektrika, n . pr. + elektrika, bosta njegova dva zlata listka bolj narazen stala , ako se mu približa telo z istoimeno elektriko . V nasprotnem slučaji bo pa razhod manji. Elektrizovanje po razdelitvi. Če se že iz poprejšnjega dade 196spoznati očevidna sorodnost med prikaznimi magnetizma i nelektrike se ta se sledečimi poskusi še bolje pokaže . V pod. 11* 181 . vidimo valjar ab iz likane médi, na obeh koncéh zaokrogljen v polkrogle. On stoji na steklenej nogi, in je tedaj osébljen. Na njegovih obéh Pod. 180. koncéh visite na tankih kovinskih nitih p o dve kroglici iz plute. Približam prvemu paru z drgnjenje m — električno nareje n smolnati drog r. Lahko se razume , da — elektrika smole rivlači + elektriko ovinino, in da odbij a njeno — elektriko, in da s tem v njej po prej združeni elektriki tako razdeli, da je zdaj pri b + elektrika, pri a pa — elektrika. Razvidno je to na kroglicah. ()ni dve pri b dobite obe + elektriko, in se tedaj odbijate, in ravno tist o se zgodi z drugima dvema , ki ste obe postali — električni . Ako spet odmaknem smolo r, je neha l vzrok razdelitvi, in obe v kovini razdruženi elektriki se spet združite, kar se vidi na tem, da kroglice spet skupei padejo . Pod. 181. Ako se dotaknem, med tem ko je smolnati drog r e Mizo b, kovine s prstom pri a, odvodi se — elektrika, ki je ta m skoz mole telo, med tem ko na drugem koncu zbrana + elek 165 trika ostaja zvezana z — električno smolo. Ako odmaknem najpoprej prst, potem pa smolo, je zdaj v vsej kovini elektrika, kar kažejo kroglice sé svojim medsebojnim odbijanjem . Da sem vzel mesto smole drgnjeno steklo, bile bi se do godile točno ravno tiste prikazni, samo bi se inorale v dane m popisu vsa + — znamenja premeniti v nasprotne . V razdelitvi elektrike imamo tedaj pripomoček, da moremo kterokoli osébljeno telo po svojej volji napolniti s + elektriko ali pa z — elektriko. Elektrofor ali elektronos (pod. 182.) ,je priprava, s 197 ktero se more s pomočjo razdelitve dobiti mnogo elektrike. V Pod. 182. kositernato torno, ki ima po priliki en čevelj v premeru in ki je en prst visoko, vlije se zme s dveh delov šelaka z enim delom trpentina, tako da je tvarina p o tem, ko se je ohladila, po vrhu po mogočosti gladka pogača. Ta se elektrizuje s tem, da s e drgne ali nabija z lisičjim repom ali z mačjo kožo, in potem se postavi na-njo tako imenovani pokrove Poslednji je plehnata plošča, ki ima v sred i stekleni roč m. Opazujmo zdaj delovanje elektroforovo, in pri tem naj nam p predstavlja ko s pokrovca in g kos pogače . Z drgnjenjem razdeli se elektrika v pogači, tako da je zbrana na njenej gornjej ploskvi — elektrika, na njenej dolnjej ploskvi pa + elektrika. V pokrovcu, postavljenem na pogačo naredi se tudi razdelitev, ker očevidn o njegovo + elektriko veže — elektrika v pogači. Ako se dotaknem tedaj pogače p o s t a v lj enega pokrovca s prstom , odvodi se njegova prosta — elektrika skoz moje telo. Ako potem odmaknem prst, in ako zdaj pokrovec prizdignem z njegovim osebi j a j očim ročem, se pokaže pokrovec napolnjen s prosto + elektriko. Zdaj ga zamorem rabiti za vse poskuse, za ktere smo dozdaj rabili drgnjeno steklo ali smolo . Ako je to orodje le količkaj pripravno narejeno, se dobi iz napolnjenega pokrovca živa iskra, če se mu približamo s prstom . Ker se je pokrovcu s tem odvzela njegova elektrika, zato se more s ponovo poprejšnjega ravnanja na novo napolniti z elektriko. Kot posebna imenitnost se mora to imenovati, da se more celo čez več tednov in mesecev dobiti iskra iz pokrovca , če ga od pogače odvzdignemo . Lej denska ali Kleistova steklenica je naslikana v 198pod. 183. Ona je navadna steklenica, kakor'ne imamo za vkuhavanje sadja v slador, ona je od zunaj in od znotraj do 166 treh četvrtin svoje visokosti oblepljena sé stanjolom . Vrat je zamašen s čepom iz plute ali iz lesa, skoz kteri gre kovinsk a šibica, ki nosi na svojem gornjem koncu medno oblico, n a spodnjem koncu pa lanec (ve- Pod. 183. rigo), ki se mora vsakako dotikati dna posode. Ako se s pomočjo oblice spravi notranji ko vinski oblog v dotiko s kterimkoli izvirkom elektrike (n . pr. s pokrovcem elektrofora), naber e se v njem + elektrika. Ta dela skoz steklo skozi razdelilno na elektriko zunanjega obloga, ker v e ž e primérno množin o — elektrike, in odbijal njo samo istoimeno + elektriko zunanjega obloga, ta se zdaj skoz prevodilno stvar, na kterej steklenica stoji, proti zemlji odpeljana, po njenem velikem površji razdeli in popolnom a izgine. Izid je tedaj ta : na znotranjem in na zunanjem oblogu st e nasprotni elektriki, kterim brani, zvezati se, steklo, ki je me d njima. V tistem trenutku pa, kader zvežemo oba obloga s prevodnikom, se združite obe elektriki. Ako se to tako zgodi, da primemo z eno roko zunanji oblog, z drugo roko pa oblico , greste elektriki nam skoz telo, in pri tem občutimo posebn i pretres, posebno v členih, in ta se imenuje električni u d a- r e e. Njegova moč je podvržena množini elektrike, in 40 d o 50 isker, kterim srno pustili, da so iz pokrovca elektroforovega preskočile na oblico steklenice, že dajo udarec, ki se hudo čuti . Ako se več oseb sprime z rokami, in ako se poslednja oseba ene strani dotakne oblice, poslednja oseba druge strani pa zu nanjega obloga napolnjene steklenice, občutijo vse i s t o č a sin o udarec enake moči. Pri tem je vse eno, koliko je število oseb. Steklenica se more vender tudi izprazniti , da nam n i treba samim občutiti udarca, če se po služimo i z p r a z n o v a l c a (pod. 184.), ki je iz médi in previden sé steklenima ročema mm'. Ako primemo roča in ako Pod. 184. ~ dotaknemo s kovinskim gumbo m b' zunanji oblog, z drugim um bom b pa oblico napolnjene steklenice, združite se elektriki , kar se vidi na tem, da preskoči živa iskra. 199 Zveza več steklenic dad e električno baterijo (pod . 185.), ki po tem, ko je napolnjena, more dajati strašansk o močne udarce. Iskre takrat že preskočijo v daljavi od več t67 palcev z močnim Okorn . živali, tudi veče, se morejo ubiti s takimi iskrami . Ako se udarec vodi skoz dolg drat, ki je n a enem mestu pretrgan, pre skoči tukaj iskra, če ne Pod. 185. ležita oba kosá predaleč narazen. Ista prikazen se dogodi, če je drat na več mestih pretrgan, in na ta način se dajo napraviti prav mične svetlobne prikazni . Pod. 186. Kondensator ali gostilnik 200 (pod. 186.). Zveza in razdelitev elektrike, kakor se je pokazala pri elektroforu 'in pri Lejdenskej stekle nici, dala je pripomoček, da se z elektroskopom tudi najslabeje električne napetosti dado dokazati. Zato se položi na njegovo plošč o druga kovinska plošča se steklenim ročem. Obe plošči ste prevlečeni s firne- Zlem (s pokostom). Ako napravimo, da se dolnj a plošča trpežno dotika s e slabim izvirkom pr. II . — elektrike, med tem ko se gornje dotikamo s prstom, se odvodi vedno elektrika gornje plošče, elektrika se pa veže , in na ta način se na doljnej plošči počasi nabere veča množina — elek- IM MM 11 fl MMM trike iz izvirka. Kader se potem gornja plošča od vzdigne, razširi se zdaj razvezana —elektrika čez vso dolnjo plošč o in napravi, da se razidata listka iz zlate pene . 168 201 .Električni kolovrati. Da se vzbudé močneje električne prikazni, za to imamo posebne priprave, pri kterih se več e Pod. 187. steklene ploskve drgnejo ob kako kovinsko ploskev. Za to se rabijo ali. veliki stekleni kotači (glej pod. 187.) ali pa stekleni valjarji (glej pod. 188.). Prvi imajo to predstvo, da se morejo na obéh platéh drgniti. Kolovrati z valjarjem imajo pa to dobro, da so mane in da se ne potárejo tako lahko . Tako imenovano drgalo je deščica, preprežena z meh.kim usnjem. Poslednje se nekoliko namaže z mastjo, po tem pa posuje z a malgamo m , v prah stolčenim, ki je zmes iz cina, iz cinka in iz Živeg a srebra. Zméti pritiskajo drgalo (las ali rr) k steklenej ploskvi . Pod. 188 . Zdaj se potrebuje še naprava, s ktero se nabira elektrika , ki se razvezuje pri vrtenji. Za to so sesalniki (dd ali vv) , ki so pribiti na k o n d uk t orj ih (vodilih) (a ali k) in to drgnjenej ploskvi tako blizo, kolikor mogoče. Vsi do zdaj ime novani deli mašine stojé na steklenih nogah, so tedaj osebljeni . Ko smo napravili, da je drgalo s pomočjo lanca (verige) v odvodnej zvezi sé zemljó, se začne mašina goniti. Z drgnjenjem postane steklo električno in privlači s pomočjo sesalnik a — elektriko konduktorjevo, tako da na tem preostane razvezan a elektrika. Ako bi hoteli elektriko iz drgala nabirati, morali bi kon duktorja a ali k se zemljo zvezati s pomočjo kakega prevodnika in blizo drgal postaviti mala konduktorja o ali nn. Vidi se, da se je dala okrogljasta podoba konduktorjem , kterih povrs. e ima služiti za nabiranje razvezane elektrike, ke r le na krog jl i se popolnoma enakomérno razdeli elektrika. 170 K višku molečih robov, voglov in osti ne sme nikakor biti na konduktorji, ker se na teh najbolj nakupiči elektrika in tedajtoliko gostoto zadobi, da pobegne koj v zrak . Tudi valjar, na konceh zaokrogljen, je pripraven kondu.ktor (pod. 181 .). 202 S pomočjo močnega električnega kolovrata se dá napravit i cela vrsta poskusov, ki deloma imajo znanstveno vrednost, de loma pa nam prav mično kraté čas, kakor : iz osébljenega človeka debele iskre vleči, prikazni bliska, ples možičkov i n krogljic, električno kolo, električna pištola, električno zvonenje, zažig vinskega cveta, zažig strelnega pralni, prebitje stekla in debe lega sklejenega papirja, itd. Tudi se z drgnjenjem dobljena električna iskra z najboljim vspehom rabi za zažiganje pod kopov. Opomina vreden je pri tem nek poseben duh, ki se opazuje najbolje pri močnem iztakanji elektrike iz osti (iz špic) , in ki pride od posebnega plinavega telesa, o z ó n imenovanega , ki se pri teh okolnostih nareja in ki ga boino na drobno po pisali v kemijskem oddelku. 203 V obče naj bo še omenjeno, da je za napravljanje električnih poskusov topel in suh zrak poglavitna potreba, er vlažen zrak odvaja elektriko, in se nje tedaj težko kje mor e nabrati dovoljna množina, da bi se napravile krepke prikazni . Po zimi se dajo poskusi najbolje napraviti blizo hudo zakurjene peči, potem ko so orodja že nekoliko časa okrog nje stala. Hitrost, s ktero gre elektrika, vzbujena z drgnjenjem, po prevodnikih, je 60000 milj za 1 sekundo, je tedaj veča kako rhitrost svetlobe. Hitrost galvanie'ne elektrike je osemnajstkra t manja. Trpež električne iskre je skorej neizmerno kratek ; 9 različni opazovalci pravijo, da trpi 1152000 do 100000 sekunde. Elektrika, vzbujena z dotikanjem (galvanizeni) . 204 Leta 1789 je G alv a n i, zdravnik in prirodoslovec Bolonjski, v anatomske namene odrta žabja stegna obesil z b a k r enimi kljukicami na Žele zD.e držaje. Ker je veter va-nje pihal, so se žabja stegna vselej zganila, kaderkoli so mišice stégen prišle v dotiko se železom. Ta po naključji narejen a opazba, ktero je Galvani, posebno pa Volta dalje zasledoval, vodila je do brezkončne vrste skušenj in resnic, in odprl a popolnoma novo obsežno polje fiziki. Najpoprej so peljale Voltove preiskave do zavzetnega zakona, da se z golim medsebojnim dotikanjem dveh raznih ko vin razvija elektrika . Ali ta zakon se je kmalu še bolj raztegnil, ker se je pokazalo, da se pri medsebojnem dotikanj i 171 tudi drugih teles pokaže prosta elektrika. Najočitnije se to po k azuje vsak ako pri kovinah in pri njih dotikanji s kapljinami, posebno s kislinami, zavolj česar bomo veči del le o teh tuka jgovorili. .Poletni poskus. Ako se vzamete dve po mogočosti ravni 205 in gladki plošči, ena iz cinka, druga iz bakra, vsaka previden a z osebljajočim ročem, in ako se položite se svojima gladkima ploskvama druga na drugo, pokaže se potem, ko smo ju spe t narazen odtegnili, da je v cinku nabrana + elektrika, v bakr u pa — elektrika. Se vé da je njih napetost prav slaba, in oni se daste dokazati le s prav občutljivim kondensatorjem ( . 200 .). Plošči sami se pri tem poskusu nikakor znatno ne spremenite . Enak je sledeč poskus : Dve poli pozlačenega papirja zle pite se skupej se svojima narobe stranama, in ravno to se naredi s posrebrnjenim papirjem. Iz obeh se zrežejo kolesca, po priliki za tolar velika, ta se zložé drugo na drugo tako, da pride na pozlačen papir posrebrnjen, na ta spet pozlačen, i n tako pravilno dalje, in ta nekoliko stlačen steber se potem potisne v stekleno cev. Ta cev se na obéh koneéh zapre se zamaškom iz plute, skoz kteri je vtaknjen drat. Na ta način se zamorejo napraviti stebri, ki imajo 500 do 2000 parov taki h kolesec iz pozlačenega in iz posrebrnjenega papirja, in najde se koj, ako se preiskujeta dratova, da je vsak izmed njih napolnjen z elektriko, ki je protivna elektriki v drugemu dratu . . To orodje se imenuje suhi ali Zambonijev steber, in ostane v ugodnih okoliščinah leta in leta delaven . Ta dva popisana poskusa sta skorej edina, kjer se vzbuj a elektrika edino z dotikanjem . Skorej v vseh ostalih slučajih je razun dotika tudi kemijski razkroj, ki bitno sodeluje pr i vzbujanji elektrike . Izvirek galvanske elektrike. Volta je mislil, da se elektrika napravlja ali rodi z golim dotikanjem dveh kovin , in da je tam, kjer se kovini dotikate, sedež sile, elektriko bu deče (elektrogibne_ sile), ktera tako rekoč v brezkončno elek triko 'iz nič stvarca. Drugi fizikarji pa mislijo, da je k e m i j ska sorodnost in njej sledeč kemijski razkroj glavni vzro k galvanske elektrike, misel, ktera je po dolgih in trdovratni h prepirih zdaj najbolj razširjena. Po tem se pripisuje bitno opravilo vplivu kapljiv, vode in kislin, ker postane po dotika nji kovine z vodo najpoprej električna napetost v atomih te h teles, ktera ima za nasledek električni tok, če pride še druga kovina zraven. Odtod izhajoči si mislijo, da je eeló pri po pisanem početnem poskusu zavolj pričujočnosti vodne pare in zrakú kemijski njih vpliv dovolj velik, da rodi slabotne električne prikazni. Voltov steber (slop) ali Galvanijev lanee vidimo v pod. 189. 206 1'ostavljen je v stojalo, čegar spodnji in gornji konec je lesen . 172 Ta oa alova konca sta med sabo zvezana se steklenimi palicami. Naj spodej se položi okrogla steklena plošča, na t o okrogla bakrena plošča, in na to Pod. 189 . okrogla cinkova plošča. Navadn o se privari (prilota) bakrena plošč a k cinkovej plošči, kar skladanj e stebra mnogo olajša. Na cinek pride plošča iz debelega sklejenega papirja, ali iz volnenine al i iz klobučevine, ktera se je poprej v vodi namočila in potem spet izžela. Ravno v tem redu se steber sklada dalje, dokler ni zloženih 20 do 40 parov, in na vrh stebra se položi cinkov a plošča. Cinkov konec stebra s e imenuje p o sitiv ni. pol (konica), bakreni konec pa negativni pol. Na téh se nam reč nahajajo zbrane protivne elektrike, vzbujene z dotikanje m posamnih parov plošč, med tem ko se na srednjih, parih ne kaže nikakoršna prosta elektrika. Ako se na gornjo in na dolnjo končno ploščo, kakor v pod. 189. privari kovinsk drat, sta konca teh dveh dratov pola stebrova . Ako se oba° drata, ki sta póla stebrova, dotikata, se zaznamova to z izreko : steber ali lanec je sklenjen. Potem ga ni nikakoršnega zunanjega znamenja, da bi se elektrika vzbujala. Ali pri vsem tem se vender to godi notri v lancu. Na polih zbrane protivne elektrike se, ko se srečajo , medsebojno uničijo, in morala bi se, kakor pri izpraznjenejLejdenskej steklenici, izgubiti vsaka sled elektrike, da ne bi se ona vedno rodila v vsakem paru plošč . V sklenjene m lancu tedaj vedno teče električni tok na okrog. In res, ako se pretrga sklepalni drat na kteremkoli mestu, kakor je to pokazano v pod. 189., se vidi stanovitna iskra med obem a dratoma. Isto se vidi, ako je drat na več mestih pretrgan, č e je to, da so presledki med posamnimi dratovi le kratki . 207 Ako se kovine potopé v kisline ali v slanomúre, postanejo kovine — električne, kapljine pa + električne. Ako se n. pr. cinkova plošča postavi v posodo z razredčeno žepleno kislino , je njen iz kapljine moléči konec — električen, kislina pa + električna. Ako se zraven cinkove plošče postavi bakrena proga tako, da se ne dotika cinkove plošče) (pod. 190.), po 173 stane ona tudi negativno električna, ali močneja elektrik a kapljinska ne uniči samo — elektrike bakrove, ampak se raz- Pod. 190. Pod. 191 . širi tudi po bakru, tako da se njegovi iz kapljine moleči kone c pokaže električen. Ako se zdaj baker s pomočjo dratú spój i (zveže) s cinkom (pod. 191.), teče l- elektrika iz bakra (kupra) na cinek in se združi z — elektriko cinkovo . Vsakoršna električna prikazen bi morala nato prenehati, da se ne bi vedn o vzbujale nove množine elektrike, z ene strani z medsebojnim dotikanjem kovin, z druge strani pa z dotikanjem kovin s kis lino. Vsled tega se začne v tej pripravi, ki se imenuje e n otérni sklenjeni galvanski lanec, vedni električni tok, ki teče v kapljini od cinka proti bakru, zunaj kapljine pa od bakra proti cinku. Ko se zdaj veče število takih parov plošč postavi ali v vkupno posodo (orodje s koritom), ali pa v posamne po sode (o r o dj e s kozarci), in posamni pari tako zvežejo, d a je vselej bakrena plošča enega para s cinkovo ploščo sledečega para od zunaj v vodilnej kovinskej zvezi, pomnoŽi se mo č téka in dobe se na ta način galvanski lanci prečudne moči . Stanovitni lanci. Pri električnih loncih, v poprejšnjem po pisanih, je delilnost največa v tistem trenutku, ko smo kovinsk e 208 plošče potopili v kapljino. Ali ona pojéma prav hitro, sosebno zavolj kemijske premembe, ki se dogodi s ploe'čami in s kisli nami. Ta nepriličnost peljala je do iznajde stanovi tn.i h l a n e v, ki dajejo za dalj časa tok enakošno močan. Bitnost njih naprave je ta, da se izmed elektrobudnikov, ki se pri tem rabijo, potopi vsak posebej v kapljino. Za elektrobudnike se imajo večidel ali cinek in oglje, ktero poslednje ni samo dobe r prevodnik, ampak tudi močan budnik. V pod. 192. vidimo tako imenovano oglje-cinkovo b a t e r i j o, ki je sostavljena iz štirih med sabo zvezanih členov. Odprt cinkov valjar stoji v zaprtem valjarji iz žganega luknjičavega Ha, v tako 'imenovanem prstenem piskreu, ki je napolnjen z razredčeno žepleno kislino. Oboje obdaja širji valjar, ki je ogl jen in postavljen v stekleno posodo, ki ima nasičene soliterne kisline v sebi . Ko 174 vinska zveza budnikov naredi se s pomočjo bakrenih prog , ovitih okrog robú ogljenih valjarjev in s pomočjo pritiskalni h vijákov, ki vežejo oglje enega člena se cinkom drugega. Pod. 192. Stanovitni Tanci so imenitni zavolj svoje porabe v tehniki , posebno pri galvanoplastiki in pri telegrafiji. 209 Ueinki elektri6ega toka so neizmerno zanimivi in se pokazujejo I) v prikaznih toplotnih in svetlobnih, 2) v razdraženj i mišic in čutnic, 3) v kemijskih razkrojitvah, 4) v vzbujanj i elektrike in 5) v vzbujanji magnetizma. Ako se dene med oba sklepalna dratova tanek drat iz kake druge kovine, s čimur se tok prisili, da mora skóz-nj iti , se drat ogreje, dbú, celo razbeli. Zelezni drat kar zgori, me d tem ko se drat iz neizmerno težko topljive plátine stopi v krogljice. Živost teh prikazni je odvisna od moči lančeve . Dogodilo se je, da je električni tok razbelil 20 palcev dolg platinov drat. Ta učinek se rabi za zažiganje podkopov v prav velike daljave. Ce se priveže prióstren košček oglja na kone c vsakega sklepalnega dratú, in če se njihovi osti prav blizo približate, spremlja prehod elektrike svetloba, blišč/oče bela in podobna solnč'ne) svetlobi . 210 Lanec naj je sklenjen z dotikanjem dratov. Zdaj vzamem v vsako roko en drat in ju odtegnem narazen, da se ne dotikata več. V tistem trenutku začutim prav posebni pretres členov v roki in v prstih , ki se od lahkega zganjenja (niaka.. tanja) more povečati do bolečih udarcev . Ta pretres se po novi, če razdružena drata spet združim . Pretres cutnic se tedaj dogodi pri vstopu toka v telo in pri izstopu toka iz telesa ; saj je jasno da gre električni tok nam skoz telo, kader je vvrstimo 175 med Tančeva pola. S posebno pripravo se dado lanec vedn o tako sklepati in odklepati, da tok gre skoz telo in skoz dra t premenjema, s čimur teló dobiva celo vrsto pretresov, ki se imajo posebno v zdravništvu za imenitne, in ki se rabijo za ozdravljanj e bolezen, kterim je vzrok ohromljena ali podrta delalnost čut niška, kakor to more biti pri mrtudu, pri gluhoti, itd. Kemijski učinki, ktere pokazuje električni tok, morejo 211 se razjasniti še le takrat, kader se bomo učili poznavati kemijske prikazni. Za zdaj naj bo dovoljna le ta opazba, da se električni tok prizadeva, razkrojiti vsako kemijsko spojino, sko z ktero gre, v njene sostavine . Galvanoplastika je vporaba te lastnosti električnega toka. Ako se prav dolg, se svilo opreden bakren drat navije na 2 12 vreteno, in potem obvije z debelejim bakrenim dratom, sko z kteri teče močan električni tok, kažeta konca prvega dratú, d a se je s tem tudi v njem vzbudil električni tok, kteri s e imenuje navedeni (indukovani) tok. To vzbujanje elektrike z n a v o d o m (z indukcijo) nas spominja na elektrovanj e z razdelitvijo, dokazano v § . 196. Indukovani tok. Za razjasnjenje indukcijskih prikazni rabimo pod. 193. Glavna sp i. r a l j k a B je namotana na vreten o in se svojima koncema zvezana s pomočjo tiskalnih vijákov c in d z dratovoma, ki vpeljujeta električni tok od stanovitnega Tanca E v glavno spiraljko,. Postranska spiraljk a Pod. 193. 176 A tudi ni druzega, kakor na vreteno navit, se svilo obraotan drat, čegar dva konca sta se pritiskalnima vijakoma a in b zvezana z m n o ž i t e l jem (multiplikatorjem) M (glej §. 214.), kteri je zato, da kaže in meri indukovani tok. Dobro si je zapamtiti, da se indukovani tok vselej pokaže le za trenutek i n to vselej v tistem trenutku, kader stopi galvanski tok v glavno spiral] ko, ali kader se on pretrga, v prvem slučaji ima indu. kovani tok glavnemu toku nasprotno mér, v poslednjem slučaj i pa z njim istotečno mér. Indukovani tok je posebno pripraven , da vzbuja fiziologij ske učinke. Mislimo si v podobše'ini namesto multiplikatorja„ človešk o telo s pomočjo ročajev na koncu dratov vloženo , potem, da s e s posebno pripravo hitro drug za drugim pretrgava glavni to k med p in med c, bo s tem indukovani, vsakikrat le en trenute k trpeči tok šel skoz telo in ga stresal. Z vtikanjem železnih dratov v votlino vretenovo se moč indukovanega toka jako po veča. Indukcijske (navodne) spiraljke se 100,000 metrov dolgim dratom napravljajo velikanske učinke in dajejo posebn o krasne svetlobne prikazni, ako se vodi tok skoz razredčene pline v tako imenovanih Cr e i s l e r j e v i h cevi h. V prostoru, popolnoma zrakú praznem, ne prehaja elektrika iz telesa na drugo telo. M i m o b e ž n i t o k. Tudi v enotérnej spiraljki, skoz ktero se vodi galvanski tok, napravi se pri njegovih pretrgih indukovani tok, tako imenovani mimo bež n i tok. On postane s tem, da en zavoj vodilnega dratú indukuje v drugih galvanski tok. Za zdravniške uporabe imamo večidel prav enotérn o narejena taka orodja, ki so za vzbujanje mimobežnih tokov . Razmerja med električnim tokom in med magnetizmom potrebujejo bolj obširnega popisovanja. lektromagnetizem. 213 Leta 1820 je O e r s t e d v Kodanji (1openhagen) opazil, d a se prosto obešena igla magnetnica odkloni od svoje méri, ako se približa sklepalnemu Bratu galvanskega stebra, skoz kteri gr e električni tok na okrog. S to iznajdbo se je začela nova doba nauka o elektriki, ktere glavno znamenje je dokazovanje in preiskovanje tesne zveze, v kterej ste med sabo dve tako skrivni, gledé svoje bitnosti še tako slabo razjasnjeni prirodni sili, kakoršni ste elektrika in magnetizem. Te preiskave so nam tim zanimljivije, ker so se iz njih izcimile iznajdbe, ktere so dal e človeku, bi rekel, nova ali pobistrena čutila, in mu pridobile z električno telegrafijo nekako povsodpričujočnost na zemlji . Da se naredi Oerstedov poskus, dovolj je že, da se igl a 214 magnetnica obesi v bakren obod, skoz kteri gre električni tok (pod. 194.). Iz te enotérne priprave je z ene strani izišla t a n- g e n t n a b u s s o l a, pri kterej velikost odklona kaže jakos t toka, ker je poslednja razmérn a Pod. 194. s tangento odklónjega kota. S druge strani je pa opazba, da tudi slabi toki napravijo odklon , ako se s pomočjo dratú vodij o prav mnogokrat okrog igle, vodila do iznajdbe množitelj a (multiplikatorj a), kteri res naznanja najslabeje električne toke. Odklon igle pa vender ni, kakor kažejo strele, vselej isti, če je ona nad ali pod tokom. Gledé tega velja sledeče pravilo : Ako si mislimo svoje lastno tel o tako v vodilni kovinski drst po loženo, da nam gre positivni tok pri nogah notri, pri glavi p a ven, in da smo z obrazom obrnjeni proti igli, — orada se se verni pol igle (njen severni konec) odkloni vedno na levo stran . Na prav umni način so fizikarji napravili gibne tok e 225 s tem, da so, kakor kažete pod, 195. in 196., konca zakrivlje- Pod. 195. Pod. 196 . nega dratú priostrili in potopili ju v male skledice ay, v kterih je za volj vodilne zveze živo srebro. Ker smo v prejšnjem paragrafu po kazali, da ima električni tok vpliv na lego gibne igle magnet- nice, zato si je lehko misliti, da magnet tudi naravná mér gibnega električnega toka. ln temu je res tako, in zemlja sama, ta Knjiga prirode. 12 178 največi magnet, pokazule svoj vpliv na ta način, da se ravnin a enotérnega dratú, skoz kteri gre električni tok, postavi pravo kotno na mér magnetič Pod. 197. nega meridijána. Ako se pa drat zavije v dolgo spiraljk o (pod. 197.) in obesi, postavi se on takrat, kader gre skoz njega električni tok, v mér igle magnetnice . Ako se dva električna toka približata drug drugemu, kar se vidi izpeljano s tem, da ste podobščini 195. in 196. skup po stavljeni, pokaže se medsebojna privlaka, ako sta toka vzpo redna ; v protivnem slučaji se pa odbijata . 226 Ako se železni ali jekleni valjar obvije z bakrenim dratom , in ako se skoz drat vodi električni tok, zadobi valjar magnetične lastnosti. Najpripravnije je, da je se svilo omotan drat 800 do 1000krat zavit okrog lesenega vretena (pod . 198.), v Pod. 198 . Pod. 199. ktero se vtakne železni ali jek leni valjar, ki ga hočemo mag netovati. Jeklo postane v tem slučaji za vselej magnetično ; Železo je pa, po svoje] v §.190 popisane] lastnosti, le toliko časa magnet, dokler teče električni tok skoz spiraljko. Ako se tok pretrga, neha koj privlačnost železa. Na ta način se morejo napraviti elektromagneti, ki imajo jako veliko nosilno moč (pod. 199.). Pola elektromagnetova se preobrneta, t. j. severni pol se premeni v južni, južni pa v severni, v tistem trenutku, kader se vodi električni tok v protivu o 179 mér skoz draténo spiraljko . Imajo posebne priprave, tako imenovana menjala (gyrotrop), s kterimi se more neizrečeno hitro mér električnega toka preobrniti v nasprotno, in to s tein , da se namreč prvi ali drugi konec spiraljko premenjema stik a s positivnim ali z negativnim polom galvanskega lanca . Ako se tedaj elektromagnet AB (pod. 200.), ki je okrog svoje osi lahko vrtilen, postavi nasproti navadnemu podkovastemu magnetu NS, privlačijo se r a z n o i m e n i poli. Ali ako Pod. 200. se koj, kader sta oba magneta svojej privlačnosti primérn o lego zavzela, preobrne električni tok, tedaj tudi polarnost elektromagneta, stojé si zdaj v obeh magnetih i s t o i m e n i pol i nasproti, in se tedaj odbijejo . S tem se dade napraviti pra v hitro in močno vrtenje zastonj so bili pa do zdaj vsi poskusi , to vrtenje s koristjo porabiti kot gonilno silo. Magnetični ndvod (indukcija). Ako se v spiraljko, popi-217 sano v pod. 198., vtakne magnet, in ako se konca dratov a stakneta z množiteljem (§. 214.), pokazuje ta, da teče v dratu električni tok Tako imenovana e l e k t r o m agn etična v r- t i lj k a ali rotacijska m a 8;' i n a daje z navodom jako močne električne toke. Elektrie'ni telegraf (brzoja, daljnopis) . Zraven prečudnega 218 delovanja parne mtu's'ine je telegraiično naznanjanje, čarovno 12* 180 djavno v velike daljave, tista iznajdba, ki se prišteva eudežetn sedanjosti. Se sedanjim razvitkom telegrafije je rešena naloga, ktera se je morala pred nekterimi desetletji zdeti nemogoča . o In res je bilo treba vse v poprejšnjih oddelkih popisane resnice korak za korakom še le iznajti, preden se je moglo usreeiti , združiti jih v telegrafijske namene . 181 Bitnost elektromagnetičnega telegrafa je tedaj l) v hitrost i električnega toka, 2) v vodilnosti kovin in zemlje, 3) v s te m danej mogočosti, v vsakej daljavi s pomočjo dratene spiraljk e kos železa po volji napraviti magnetičen, in mu to lastnost spet odvzeti, tako da smo v stanu, s pomočjo od elektromagneta izhajoče privlake in odboja dajati posebna znamenja na tistem oddaljenem kraji, kjer je on postavljen. Hitrost električnega toka je izrédno velika, in če so tudi razni opazovalci. našli njo različno med 20000 do 60000 milj z a e n o sekundo, vender je toliko gotovega, da se v navadne daljave na mah razširi, da potrebuje za prehod navadnih daljav neizmérno kratek čas. Res da je ta hitrost električnega toka jako odvisna od sredstev, ki ga vodijo, ker imajo še celo kovine tako različno vodivost, da n. pr. platina doprinaša enajstkrat in železo sedemkrat veči upor prevodu, kakor baker. Ta in pa srebro imata največ() vodilnost. Mora se tedaj sedemkrat debeleji železni drat vzeti, da ima isto vodilnost, kakor dan i bakreni drat. Kapljine in vlažna zemlja se ustavljajo prevodu električnega toka z več kakor milijonkrat večim uporom, kakor baker . Ali, ako se na konca dveh dratov privežete veliki kovinsk i plošči PP, ki se v zemlji druga drugej nasproti postavite (pod. 202.), pride se do imenitnega posledka, da se zemlja sama tudi more rabiti kot prevodnik . Tok se v tem slučaji vodi skoz zemeljsko plast, ki leži med obema ploščama. Ako je njen prerez milijonkrat veči, kakor prerez bakrenega dratú, ima isto vodilnost, kakor ta. Bila je tedaj mehaniki naloga, da so se dogotovila orodja, 21 9 s kterimi elektromagnetična privlačnost daje ali piše znamenja. Ta naloga se je rešila na več načinov, tukaj pa hočemo govo riti le o tako imenovanem pisalnem telegrafu, ki ga je Mor s e iznašel (pod. 201 .). Kader gre električni tok skoz obe spiraljki bb, postaneta v nju vtaknjena železna valjarja magnetična, in privlačita prečko cc okrog svoje osi vrtilnega pisalnega vóda ddd. Ta vod ima na drugem koncu priostren klinec, ki dela vtiske na papir, ki s pomočjo kolesja, kakorš'no je v uri, drsa med va j arjema i in b, in to vselej, kader in dokler pisalni vod pri vlačita ona dva magnetična valjarja. Kader se električni tok pretrga, preneha magnetična privlaka in pisalni vod se potegne se zmetjo cf v svojo poprejšnjo lego nazaj . Ce klinec le na mah pritisne, naredi se točka, če pa tišči dalj časa na papir , napravi se črta (_-), tako da se iz toček in iz črt dade zložiti cela abeceda, n . pr. a y. —, m - - , e r ., s . — itd. V podobi 202. vidimo dve medsebojno zvezani telegrafič'ni štaciji. Tu nam predstavljajo bb' električne baterije, mm' elektromagnete in ss' tako imenovana ključ a, ktera rabi telegra 182 fist za to, da po svojej volji pretrgava in sklepa električni tok . Ako bi se oba ključa pustila pri miru, (kakor je to pri s% bila Pod. 202. bi vodilna zveza med zunanjimi in med notranjimi budniki baterije pretrgana (primerjaj § . 208 .) in tedaj električni tok ne bi tekel na okrog. Ako se pa ključ doli pritisne, kakor se je to pri s dogodilo, gre pa zdaj tok v mér, ki jo kažejo strele o d protivnega pola b skoz ključ, skoz vodilni drat proti ključu s', od tega k elektromagnetu m', potem k plošči in od tod i skoz zemljo nazaj k elektromagnetu govoreče Uaeije in zadnjič k negativnemu polu baterije b. Z elektromagnetoma m in z elektromagnetoma m' si moramo misliti združeno tisto orodje, ki je v pod . 201 . načrtano . Pisalni vod tega orodja se spravi s pritiskanjem na ključ v prirnérno gibanje . Galvanski tok dela razun tega še mnogo drugih koristni h služ'eb znanstvu in tehniki ; tukaj naj omenimo samo to, da s e on rabi za napravo električnih ur, ki hodijo vedno enak o hitro, potem da se z njegovo pomočjo merijo prav kratki oddelki časa, n. pr. hitrost izstreljene kroglje . 220 Thermo-elektrika (elektrika, vzbujena s toplino). Na več telesih, posebno na turmalinu, nekej rudnini, se je opazilo , da postanejo električna, če se na enem koncu ogrejejo. Se bolj se pa poveča budilnost dveh raznih kovin, ena k drugejprivarjenih (prilotanih), če se greje tisto mesto, kjer ste skupzvarjeni. V pod. 203. je op palica iz bizmuta, na ktero je privarjen zakrivljen bakren drat mn. Igla magnetnica a je pod, krivino, in orodje se postavi v mer magnetičnega meridijana . Ako se 183 zdaj greje eno tistih dveh mest, kjer ste kovini privarjeni druga k drugej, po priliki pri o, se odkloni igla magnetnica, kar je dokaz, da teče v tem thermo-električnem lancu električni to k na okrog. Pod. 203 . Naj bulji thermo-električni budniki so lanci iz antimona i n iz bizmuta. Ako se taki lanci staknejo z multiplikatorjem, na redi se orodje, ki je neizmerno občutljivo za najmanje raz ločke v toploti. IX. Meteorologija. S tem imenom imenujemo celo vrsto prav različnih pri-221kazni, ki imajo le to vkupno, da se godé prav pogostoma, daniso natvezene na orodje ali na maŠine, kakor večina do zdajpopisanih fizikalnih prikazni. One so temveč razodetja prirodnih sil, prosto vladajočih, in na veliko delajočih po celem širokem zemeljskem svetu, kterih posledek ste vreme in podnebje. Ta oddelek bi mogli tedaj tudi imenovati nauk o vremen u ali vremenoslovje, ker se v njem razjasnujejo večidel take prikazni, ki so primérne temu imenovanji . Pa če s tem tudi zadobimo vednost o izvirku in o zvez i vremenskih razmérov, ostanemo vender daleč oddaljeni od tega , da bi mogli vreme naprej vedeti in prorokovati. Ne uide nam sicer nikakor ne, da ne bi spoznali pravilne zakonitosti tudi v teh najbolj trmastih izmed vseh prirodnih prikazni, aligledé naših djavnih namenov, naših Željá in dobičkov nam je, kakor se zdi, modra previdnost določila v tem enako negotovost, kakor je prihodnost naših človeških osod zakrila z dobro delno tmino. Tedaj bomo v sledečem pobliže govorili : o razdelitvi toplote po zemlji ; o zračnem tlaku in o izvirkih vetrov ; o zračnej vlagi, in zadnjič o optičnih in o električnih prikaznih ozračja (vzdušja, atmosfere) . 222 I. Razdelitev toplote po zemeljskem. površji. Solnce je edini izvirek tiste toplote, ki jo na zemeljskem površji moremo ču- titi in meriti ; ono nam sé svetlobo vred pošilja one nevidn e trakove, ki širijo toploto in vzbujajo življenje, kamor pridejo . Toplina nekakega kraja je tedaj pred vsem odvisna od tega , kako da sije solnce na-nj (kako da se va-nj zadevajo solnčni trakovi). Dalje opomnimo, da so od solnca na zemljo dohajoči toplotni trakovi med sabo vzpóredni, in da se kaka ploskev, kar se samo po sebi razume, tim bolj ogreje, čim veče je število toplotnih trakov, na-njo vpadajočih. Naj nam vzporedne črte v pod. 204. predstavljajo prizmatičen povezek toplotnih Pod. 204. trakov, dohajočih od solnca ; abcd naj bo ploskev enaka prerezu tega povezka toplotnih trakov, tako da ona, pravokotn o proti njemu postavljena, vjame vse toplotne trakove . Njeno ogretje bo tedaj primérno številu teh trakov ; ako pa to ploskev odmaknemo , padajo toplotni trakovi napošev na vodoravn o ploščo mnog in se porazdelé pri tem po ploskvi dcef, ktera je trikrat tolika, kolikoršna je abcd tedaj more del cdgh te ploskve, kteri je tolik, kolikoršna je abcd, dobiti le tretjino tiste toplote, ktero je bila dobila poslednja. Ta poskus pokaže, da dana množina toplotnih trakov more le takrat najbolj greti, ak o trakovi vpadajo navpik ; da se pa trakovi porazdelé po ti m večej ploskvi, da tedaj primérno slabeje grejejo, čim bolj na pošev vpadejo, t. j. čim manir je njih vpadni kot. Iz tega se razloži, zakaj da sneg naj poprej po strehah skopni, zakaj d a po strmih, proti solncu obrnjenih goricah raste najmočneje vino . solnčni trakovi vpadajo na té nagnjene ploskve navpik, ali sajvsakako manj napošev, kakor na vodoravno površje zemeljsko . Ker je zemlja krogli a, zato je nemogoče, da bi vzporedni solnčn i trakovi na vseh njenih mestih vpadali pod enakimi koti in i z tega se razloži neenako ogretje njenega površja. V pod. 205. vidimo več povezkov toplotnih trakov, ab, bo, cd, kterih vsak ima enako mnogo trakov ; tli ko ti pridejo ~o zemlje, se raz delé po prav razno velikih njenih ploskvah . Kraj alb' je očitno •. oranji nego le bi i m mnogo znanji od kraja c d i. Blizo ekva- Pod. 205. Severni pol a' cg' Južni pol torja (ravnika) med a kjer solnčni trakovi vpadajo delom a navpik, deloma skorej navpik, ogrevajo najbolj : blizo pola (ko nice), med o/d', grejejo najslabeje, ker se tam jako napoše v vpadajoči trakovi porazdelé po prav velikej ploskvi . In res razločujemo srednji vroči zemeljski pas, za kterim pride na vsakej strani umérjeni pas, in za tem mrzli pas, kterih medse bojne meje bomo povedali v astronomijskem oddelku. Ravno tam izvemo pa tudi, da vsled lege zemeljske os i proti njenemu potu, kakor tudi vsled njenega letnega vrtenj a okoli solnca, pridejo toplotni trakovi do enega in istega kraj a pod prav raznimi koti v raznih letnih časih ; na dalje, da se v dolgosti dneva godé tim veče premerabe in tim veče neenakosti, čim bolj se oddaljimo od ekvatorja . Ako temu dodamo še različno zmožnost, s ktero se ogrevajo deli zemeljskega površj a različne kakošnosti, vpliv visokosti kraja nad morjem in zadnji č učinke, izhajoče od vladajočih tokov v zraku in v vodi, potem j e jasno, da toplina nekakega kraja ni odvisna samo od njegov e zemljopisne lege, da se iz té dáde le približno določiti . Kajtočnega se o tem dade le povedati posle posebnih opazovanj . Najpoprej treba opomniti, da vsaki dan solnčni trakovi 223najmočneje grejejo v poldanskem času, ker takrat najmanj na pošev vpadajo ; dalje, da v umérj enem pasu pride razloček let a in zime od todi, ker so prvič dnevi razno dolgi, drugič pa, ker solnčni trakovi neenako vpadajo. Po leti se njihova mér približuje bolj navpiénej ; ali po zimi, ko je zemlja solncu za milijon milj bliže, pa vpadajo solnčni trakovi jako napošev. Zatorej se morejo na enem in istem mestu dogoditi čutni raz ločki v raznih urah dneva, in prav veliki razločki v raznih dne 186 vih leta. Ti razločki so tiru veči, čim bolj se oddaljimo od ekvatorja. Tako je n. pr. razloček v toplini najhladnejega in najvročejega meseca v Bogoti v južnej Ameriki, ki leži 4 stopinje severno od ekvatorja, le 2 stopinje Celsijevega toplomera ; v Mexiki (19° severne širjave) je ta razloček 8° C . velik v Parizu (48° severne širjave) 27° C . ; v Petrogradu (59° severne širjave) 32° C . To nas vodi do iskanja srednjih vrednosti za topline do ločenih krajev. Pod srednjo toplino dneva razumeva se poprečno število najviših in najnižih toplin, opazovanih ob njegovih 24 urah.. V ta namen morali bi od ure do ure, ali še v krajših dobah opazovati toplomer. Ali skušnja je pokazala, da se dovolj točno najde srednja toplina dnevna, ako se toplomér opazuje zjutrej ob 7 . uri, popoldne ob 2. uri in zvečer ob 9. uri, in iz tega izračuna srednja vrednost . Iz srednjih toplin dnevnih izračuna se srednja toplina mesečna, in srednja toplina celega leta se dobi iz srednjih toplin njegovih mesecev. Ako bi hoteli točno znati najviši in najniži stan toplomérov za določen čas, n. pr. za en dan, moral bi opazovalec 24 ur dolgo neprenehoma opazovati toplomer. Ali po sreči so s i vender izmislili orodje, ktero dela tako truda polno nalogo ne potrebno. Tako orodje je t h e r m o m e t r o g r a f (pod. 206.), ki Pod. 206 . je sostavljen iz dveh toplomerov z vodoravno ležečima cevima . Gornji je toplomer se živim srebrom, v čegar cev je zaprt a majhna jeklena palčica. Ako se toplomer vzdiguje, premakuje slop (steber) živega srebra to. palčico pred sabo dalje in j o pusti ležati, kader pri manjšani topline živo srebro spet naza jstopa. Ta toplomer kaže tedaj najvišo toplino ali maksimum. Dolnji toplomer se zakrivljeno cevjo ima vinski cvet ; tudi v njegovo cev se je dela neka stvar ; namreč lahka steklena palčica z malo debeleji'ma koncerna. Ko se pri manjšanji topline vinski cvet krči, vzame zavolj sprijemnosti stekleno palčic o sabo ; ako se potem spet toplina poveča, gre vinski cvet mim o te palčice dalje, pa je nič ne premakne, in tako se izve jniža toplina ali minimum . Vselej se mora pred uporabo _orodje malo na levo nagniti in gledati, da se z lahkim trkanjem spravite obe palčici na vrh vsakega kapljinskega slopa v toplomérnih cevih . Kakor posledek daljnih opazovanj v umérjenem severne m 224 pasu, tedaj za naše kraje, se je pokazalo, da je julij popre k najvročiji, januar pa najmrzleji mesec, in da se mora 26 . dan julija meseca vzeti kakor najbolj vroč dan, 14. dan januarja mesca pa kakor najbolj mrzel dan celega leta. Srednja letna toplina pada navadno na 24. dan mesca aprila in na 21. dan mesca oktobra. Glede letnih časov velja za naše kraje sledeča raz delitev krajev : Pomlad : marci, april, maj ; let o : junij, julij , avgust ; jesen : september, oktober, november ; zima : december, januarij, februarij . Sledeča tablica ima nekoliko primerov za toplinske raz mere na raznih mestih zemlje : Višava Zemlje-nad Srednja toplina po C . Mesta pisna morjem širjava v celega zime poletja metrih. leta Otok Melville . 74 sev. 18. 7 -33. 5 2. 8 Jakuck 62 117 9. 7 - 38. 9 17 . 2 Sv. Bernhard Petrograd . . Kraljevec (Kčnigsberg) . . Bern 45 59 54 46 I ; ;, ;> 4843 585 1 . 0 3.5 6. 2 7.8 7 . 8 8. 4 3. 3 0. 9 6. 1 15. 7 15. 9 15. 8 Berlin 52 39 8 . 6 _ 0. 8 17 . 3 Mnihov (Mi~nchen 48 526 8 . 9 0.4 17 . 4 Genova (Genf) . Frankfurt n. M . 46 50 ; ; „ 396 117 9 . 7 9 . 8 1 . 2 1 . 2 17 .9 18' 3 Praga . . Dunaj (Boč) Ljubljana . Trst . . . . . 50 ,> 48 ,, 46° 3' ,, 45°39' ,, 817 156 289 24 9. 2 10. 1 9. 3 14. 0 0.5 0. 2 1 . 3 5. 1 19 .4 20. 3 19 . 2 23. 6 Zagreb London 45° 49' ,, 51 136 12. 0 10. 4 1 .6 4.2 22. 3 17. 1 Pariz 48 64 10. 8 3.3 18. 1 Bordeaux (č. Bordó) Rim 44 41 ,, 53 13. 9 15 .4 6. 1 8. 1 21. 0 22.9 Predgorje dobrega upanja Kalkutta 33 juž. 22 sev. 19 . 1 25.5 14. 8 19. 9 23 . 4 28. 5 188 Če tudi večina tukaj povedanih toplin potrjuje, da čim bliže je kako mesto pri ekvatorji, tim veča je tudi njegova srednja toplina, vender se najde tudi več izjemkov . Poimenee se vidi, kako višava nad morjem poniža toplino, če primerjam o rt. pr. toplotne stopinje Pariza in Mnihova, kteri dve mesti vender ležite pod isto stopinjo zemlj opisne širjave. Toplino dežel e nadalje manjšajo pogosti mrzli vetrovi in gosto rastlinstvo, ker rastline prvič branijo, da solnce ne more tla pod njimi tako ogrevati, kakor gola tla, drugič pa tudi one po noči prav močn o izžarivajo toploto in vedno vodo izparivajo, s čemur se prav mnog o toplote veže . Prav velikega vpliva na toplino je pričujočnost vode . Najpoprej se mora omeniti, da se suha tla, posebno če so gola, na solneu mnogo močneje ogrejejo, kakor se pa ogrejejo v enakih okolščinah z vodo pokrita tla . Več/o vode, kakor morja, posebno če obdajajo razmérno ózek oddelek suhe zemlje, dadó teinu ravno tako, kakor tudi primorji večih deželá e n a k o š n o podnebje, namreč hladna poletja in blage zime, med tem ko s e notri v deželah daleč od morja proč, menjajo vroča poletj a z mrzlimi zimami. Razločuje se tedaj podnebje suhe z e m1 j e od podnebja na rn or s k eg a . Ta izravnavajoči učinek vode pride od todi, ker prvič ona potrebuje mnogo toplote za nare- Janje pare, in ker drugič ona po noči mnogo manj toplote iz žariva kakor suha zemlja . Posledki tega vpliva na rastlinstv o so prav znatni in znameniti. Tako pr. pri Jakucku v Sibiriji, kjer je srednja letna toplina — 9 .70 C., srednja zimska toplina — 38.90 C., se seje in dozori v kratkem, ali vročem poletji pri srednjej toplini od 17.20 C. pšenica in rž, med tem ko na Izlandiji, pri mnogo večej letnej toplini in pri neznatne m zimskem mrazu, žito ne dozori zavolj prenizke poletne topline . Ravno tako je na južnem primorji Anglež'kem in na Irske m večidel enakošno in blago podnebje, tako da tam pod milim nebom prezimijo mirta, kamelija in fuehsija. Ali ne rodi tam krasna vinska trta in še celo črešnje in marsiktero drugo sadje ne dozoréva, ker poletna vročina ne doseže dovoljne velikosti . 225 Ako zvežemo vsa tista mesta, kterih srednja letna toplin a je ravno tista, s črtami, kakor se je to dogodilo na priloženi m zemljovidu (pod. 207.), kteri nam kaže pregled zemeljskega površja, sprostrtega v ravno ploho, dobimo tako imenovane i s otherme ali črte enake srednje letne topline. S tem se razmerja, o kterih smo v poprejšnjem govorili, jako pojasn é in bitno razložé. Vidimo, da isotherme ne tekó nikakor n e vzporedno se stopinjami zemljopisne širjave, ampak da od nji h odstopajo v velike krivine . Naša podoba o razdelitvi toplot e po zemeljskem površji se bitno popolni sé sledečim zemljovido m (pod. 208. na stran 190.), na kterem gredó izvlečene črte skoz tista mesta, ki imajo enake srednje zimske topline, te črte s e imenujejo isoehimene ali črte enake srednje zimsk e toplin e. Iz pik sostavljene črte pa vežejo tista mesta, kter a imajo isto srednjo poletno toplino in se imenujejo isothere ali črte enake srednje poletne topline. Vidimo tu, da n a mestih, ki imajo ravno tisto srednjo letno toplino, vender morej o biti gledé poletja in gledé zime veliki razločki, in da tako na nji h znore» biti prav različna razmérja podnebja in rastlinstva, 190 Iz mnogoletnih opazovanj se kaže, da prav nenavadna vre mena, n. pr. strašno hude zime, nikdar ne segajo čez celo ze- Pod. 207 . meljsko polkrogljo ; temveč* godi se tako poravnavanje, da moremo reči, da zemlja vsako leto dobi od solnca enako mnogo toplote. 226 Naše dosedanje premišljevanje obsegalo je le zračno toplino, od ktere je toplina t á,l prav različna. Kakor je bilo že poprej mimogredé povedano, ima tu bitno moč kakošnost njihovega površja, med tem ko se z rastlinami pokrita tla slab o ogrejejo, se gola, peščena ali kamenita tla od solnčnih žarkov najbolj ogrejejo, tako da se pesek po afrikanskih puščavah mnogokrat ogreje do 40 ali 48 stopinj R. (50° do 60° C.); ali ker je zemeljska tvarina slab prevodnik toplote, zato gre toplota le počasi in ne globoko v tla. Dva čevlja globoko v zemlji toplomér ne kaže več vsakdanjih prernemb toplote, ampak samo še letne premembe. Nekoliko globokeje izginejo tudi té in ta m doli je vedno toplota, ki je precej enaka srednjej letnej toplin i tistega kraja. Ako se pa leze globokeje in globokeje v zemljo, se pokaže, da ima zemlja res svojo lastno, od solnca neodvisn o toplota, ki je vedno veča in veča, čim globokeje se pride, i n sicer tako, da bi 10000 čevljev globoko našli vročino vrele vod e in še globokeje vročino razbeljenega železa — razmerja, ktera bomo v geologijskem oddelku pobliže razlagali . 19 1 Če se pa vzdignemo v zrak, naj že bo to, da se odpeljemo 227 v balónu, ali pa, da gremo na visoko goro, opazujemo, da s e toplina neprestano manjša v višite zračnih plasteh. Od solnca se zrak zavolj svoje majhne gostote le neizmern o malo ogreje, ampak dobiva svojo toploto se žarenjem od zemlje , ki se gledé tega ima, kakor peč. Misliti bi bilo tedaj, da gre tako ogret zrak, enako kakor po sobah, k višku in da je toplej i zrak v višavah. Deloma je tudi tako ; ali ker se zrak pri ogrevanji razteguje, zato se zraven tudi toplota veže (primerjaj § . 155.) in s tem njegova temperatura zniža. Zatorej nahajamo na vicih gorah kraj večnega snega, čegar spodnja meja leži tim boljvisoko, čim topleja je dežela. V Alpah se za vsacih 750 par . čevljev visokosti zniža toplina za 1 0 R., spodnja meja večnega snega je tam 8350 par. čevljev visoko ; v Himalaji je 12200 čevljev v Kvitu 15320 čevljev visoko. 2. O zra&tem tlaku in o vetrovih . V §. 103 spoznali smo t lak om ér (b a r o m e t e r) kakor tisto orodje, s kterim se mer i zračni tlak. Vzdigovanje in padanje živega srebra v njegovejcevi nam kaže, da je atmosférni tlak zdaj veči, zdaj manji . Od kod pridejo ti razločki? Večidel od toplinskih prememb , ki se godé visoko v zraku. In res so v tropičnih (vročih) deželah premembe v stanji barometra mnogo manji, kakor pa pr i nas, ker je tam toplina bolj enakomerna. Ce se kjerkoli zrak ogreje, se s tem raztegne, postane primerno laži, se vzdign e nad sosednje zračne plasti, in se nad njimi razširi . Iz tega se razjasnuje, zakaj da je tam zračni tlak manji, tedaj barometrovo stanje niže, kakor je pa notri v hladnejih sosednjih plasteh, kjer gosteja in viša atmosfera na-nj tlači. Ce se pa dotikajo hladne in tople zračne plasti, je nasledek 228 vselej njihovo gibanje, in tisti propuh, ki vleče, kakor smo bil i popisali v §. 136., skoz na pol odprta vrata ogrete sobe, se pokaže v velikem obsegu atmosfere kot veter. Zatorej pa tudi vedno opazujemo prav ozko zvezo med veternico, med toplomérom in med tlakomerom . Vetrovi, ki pri nas pridejo od juga in od jugozahoda, pri nesejo tople zračne toke, in se zatorej navadno najpoprej na povedujejo s padanjem tlakomera, potem z veternico in na zadnj e z vzdigovanjem topioméra. Ako pa pridejo toki mrzlega, zrakúse severjem ali se severovzhodnjakom k nam, se tlakomér vzdigne, toplomér pa pade . Po zimi se ta zveza bolj jasno vidi, kakor po leti, v poslednjem letnem času dodá, vodna para, ktere je v veliki vročini več v zraku, svojo razpenjavost zračnemu tlaku, in napravi s tein, da tlakom& bolj visoko kaže . Vetrovi, ki pihajo od juga, od jugozahoda in od zahoda, vlekli so nad toplejimi deželami in nad morji, in nam zatorejdonašajo zračne toke , napojene z vodno paro, ki se, v mrzleje kraje prišedši, koj v podobi dežja na tla spusti ; na 192 sprotno nam pa vetrovi severnjaki, severovzhodnjaki in vzhodnjaki donašajo zrak širokih mrzlih ravnin in ledenih planin, i n so zatorej mrzli. in suhi. Gledé načina, kako se vetrovi med sabo menjajo, zapazil i so sledeči zakon : Za vetrom vzhodnjakom pride jugovzhodnjak , potem jug in jugozahodnjak, zahodnjak in severozaho dnjak, sever in severovzhodnjak, na zadnje spet vzhodnjak. Lasih se sicer dogodi, da skoči veter nazaj, pr . od zahoda na jugo zahod in na jug, ali precej redko kedaj se red preobrne, tak o da bi za vzhodnjakom vlekel severovzhodnjak in sever. Znamenito pravilnost kažejo vetrovi, ki se imenujejo p a s 229 s a ti. Napravijo se s tem, da se na ekvatorji (ravniku) ogre t zrak k višku vzdigne in da od polov tečejo gosteji, mrzli zračn i toki proti ekvatorji. Zatorej pa, ker se zemlja okrog svoje osi vrti, dobé ti toki tudi z ekvatorjem vzporedno mér, tako d a ima, kakor iz obeh méri srednjo mér, passat na severnejpolkroglji severovzhodno, na južnej polkroglji pa jugovzhod njo mér. Na meji , kjer se oba vetra dotikata, podirat a eden druzega, tako da se naredi kraj b r e z v e t r a ali t i i n (franc. ealmes), kteri deli s e v er o vz ho dn j i passat od j u g ovzhodnjega passat a. Ti pravilni vetrovi se le 5O miljdaleč od suhe zemlje proč prav čutijo in so velike koristi za vožnjo po morji. Severovzhodnji passat je bil, ki je Kolumba leta 1492 gnal s svojim jakim pihanjem od Kanarskih otokov čez Atlantsko morje (okeán) njegovim neminljivim iznajdbam nasproti . V Indijskem, okeánu pa vladajo vetrovi, pravilno se menja joči, ki se imenujejo m o u s s o n i. (musóni) in ki se narejajo zavolj posebnih toplinskih razmér velikanske Azijanske suh e zemlje. Od aprila do oktobra vleče tam jugozahodnji veter , ostali letni. čas pa severovzhodnjak . Na morskih obrežjih vlečejo vetrovi, tudi prav pravilno se premenjajoči, zdaj od suhe zemlje proti morju, zdajod morja proti suhem u. Po solečem vzhodu vleče veter od morja proti suhemu, ker se poslednje od solnea mnogo hitrej e ogreje kakor voda, tako da se topli zrak, ki se nad suho zemljo k višku dviguje, s hladnejim zrakom od vode simo nadomestuje. Po solnčnem zahodu je pa narobe . Suha zemlja se hitreje ohladi in zdaj gredá zračni toki od todi proti vodi . Pri vhodu v doline se mnogokrat godi podobna prikazen . V i h a r ji ali o r k á n i so vetrovi silne hitrosti, ker časi h za sekundo preleté pot 150 čevljev dolg. Svojo moč zadobé zlasti od tod, da se en del vodne pare, ki je v atmosferi, n a enkrat zgosti v vodo, tako da zrak, sé silo trešči v prostor, v kterem je bil zrak zavolj tega dogodka bolj redek postal. Prikazen viharjev je zatorej tudi vselej združena z močnim pada njem tlakoméra, in po tém že naprej napovedana . Med obratniki naredé se večkrat strašno močni viharji, k i se imenujejo t o r n a d o s ali hurryean s, ki se pomikajo v 193 vrtincih dalje, in ki v razdjanjih ktera napravljajo, pokazujej o res neverjetno moč. Pod. 209 . V r t i n c i posebno vrste so trobe, ki se časih naredé, če se srečajo nasprotno pihajoči vetrovi ali viharji, in ki vse, kar j e gibnega, spravijo v vrteče gibanje, v zrak vzdignejo in sabo odnesejo. vodi napravijo se tako imenovane voden e trobe ali morski s m r k i (pod. 209.). Njih učinek je časih jako poguben. O vlaž'nostf, zraki. 1 n o ž t v o vodne pare v zraku j e 230 odtisno od njegove topline in od pričujočnosti dovoljne množin evode, ktera bi se mogla izparivati. Nad morji vročih krajev ima neka mera zraki več vodne pare v sebi, kakor ,je ima enak o velika méra zraku mrzlih step severne Azije, ali pa vročih, brezvodnih peščenih puščav Afrikanskih. Zrak imenujemo z vodno paro nasiten, če je ima res toliko v sebi, kolikor j e primerno njegovej toplini. Vlažen je zrak, če se bliža onemu stanji, s u h se pa imenuje takrat, kader ima mnogo manj vod e v sebi, kakor bi pa to moralo biti gledé njemu lastne topline . Iz tega se lahko vidi, da more vroč poletni zrak, ki se nam zdi prav suh, v enakem prostoru vender imeti več vode, kakor pa vlažen zrak mrzlega letnega časa. Kader je zrak nasiten z vodno paro, ne more je na nov o prejemati, zavolj česar se z njim v dotiko spravljena voda n e izpariva, tedaj je ne postaja vedno manj. Ali zrak zadobi last- Knjiga prirode. 13 nost, več vodne pare v sebe sprejeti, v tistem trenutku, ko s e mu toplina poveča. Imamo več pripomočkov, da razsodimo, koliko vodne pare je v zraku . Tako so taka telesa, kakor n. pr. kuhinjska sol, ki iz mokrega zraka srkajo vodo v sebe, in k i s tem postanejo vlažna, ali ki se,na zadnje celo raztopé, kakor to dela pepeljika (pottasche) . Se v večej meri srkata vodno paro v sebe kalcij umov klorid (chlorcalciurn) in koncentriran a žeplena kislina. Druga telesa z vsrkanjem vode spremené svojo podobo . To storé luknjičava telesa in zlasti tista, ki so sostavljena i z vlaken, kakor las tankih, namreč rastlinski deli, lasje, volna, strune. Kodrasti lasje se razvijejo v vlažnem zraku, ker od jenjajo. Ad todi pride tudi, da se les napné, da se gosli pre glasé in marsiktera ¦lruga prikazen. Orodja, s kterimi se meri vlažnost zrakú, se imenujejo vlago m é r i (hygrometri). Tako orodje je vlagomer z v l a s o m, pri kterem bolj ali manj močna napetost človeškega lasu premika kazavec, ki kaže s tem, kolik a je vlažnost zrakú. Naj bolj natanko se izve, koliko vode je v zraku, če se primeren objem zrakú vodi skoz cev, v kterej Iež é zgorej imenovane tvarine, ki vodno paro z največo željnostj o vsrkavajo in v sebi drže, in če se ta zrak pred poskusom in po poskusu na tanko zvaga. Tudi p sy ehr o meter (pod. Pod. 210. 210.) služi za to, da se določi , koliko vode je v zraku . Sostavljen je iz dveh toplomérov ; krogla enega je ovita z platnen o krpico, ktera se z vodo moči. Ako je zrak, ki orodje obdaja, z vodno paro popolnoma nasiteN kažeta oba toploméra enako visoko ako ima pa zrak manjvodne pare, se na mokrej krogl i godi hlapenje, in s tem se živo srebro ohladi, tako da kaže zdajta toplomér bolj nizko, kakor drugi. Ta razloček je tim veči, čim suheji je zrak, tedaj čim krepkeje je hlapenje. Ako se z vodno paro nasi- ten zrak ohladi (n. pr. z vetrovi), more, kar je očitno, le mal o vode v podobi pare v sebi' pridržati. Nekaj vode se tedaj zgosti in se pokaže ()Čem v podobimegle, če se to gostenje pare godi blizo zemlje, ali v podobi o b l ak a če se to godi visoko 3 zraku. V malem vidimo pri vsakem dihljeji, da se megle delajo, če topel, z vodnimi parami nasiten zrak iz prs izdihamo v hladneji zrak. Megle in oblaki so sostavljeni iz prav mnogo neizrečen o drobnih, v o t l i h vodenih mehurčkov. Ce prav so ti mehurčk i teži od zrakú, vender ne padejo brž in hitro po tem, ko so s e naredili, na zemljo doli, ampak enako, kakor se to godi z mjilnim mehurčkom, je držé zračni toki mnogokrati dalj časa v višavi in je gonijo od kraja do kraja . Oblakom so dali razna imena, vzeta od njihove velikosti i n od njihove podobe, kakor mreža, mrena, kopa, plasta , kteri narejajo spet razne srednje vrsti, kakor n . pr. mrežaste kope, ktere so znane pod imenom o v č i c e ali h l e b e i. Mreže in mrene so tisti oblaki, ki se najpoprej naredé po popolnom a jasnem vremenu ; ako se narobe debele kope začenjajo razpuščati v ovčice, je to znamenje, da bo lepo vreme. Tanke mrežice plavajo najbolj visoko v zraku, ker se na najviš'ih hribih še ravno tako vidijo, kakor v nižini ; njih visokost nad morjem se ceni na 20000 čevljev. 232 Dež se naredi, če se oblaki, neovirani od vetrov, spusté v niže zračne plasti, ki so nasitene z vlago, tako da se mehurčk i povečajo s tem, da se v vodo goste novi parni delki, dokler se na zadnje ne naredé kapljice, ki padajo hitro proti tlam, in pri tem vedno debeleje postajajo. Koliko vode v enem letu v podobi dežja na tla pade, to j e največega vpliva na podnebje, na rodovitnost in na zdravstven a razmerja tistega kraja. Množina dežja je odvisna od lege, od visokosti in od topline kraja, in sicer je množina dežja notri v velikih suhih zemljah mnogo manj a, kakor pa v primorski h deželah in na otokih . Imajo se pripravna orodja, tako imenovani d e ž j o m é r i (ombrometri), za to, da se lovi dež, ki pade 3 enem letu. Dobi se vodeni steber, ki kaže, kako visoko bi voda tla pokrivala, ako je ne bi zemlja popila, in ako se ne bi iz parila. Množina dežja v različnih pokrajinah je nad mero različna. Iz sredi Afrike, se razprostira kraj, v kterem nikdar ne dežuje, obsegajoč puščave Saharske, do prednje Azije, kter i kraj je skorej tako velik, kakor cela Evropa. Ravno tako je 3 sredi. Azije velika pokrajina, v kterej nikdar ne dežuje, Amerika ima na svojem vzhodnem obrežji v Mexiki nekter e manje pokrajine, na dalje v Peruviji in na Cilskem (Chi~e) bolj dolgo progo, kjer nikdar ne dežuje. V sledečih krajih pade v enem letu dežja, namreč : palcev. palcev. ?etrogradu 17 V Londonu 23 ,> Stokholmu 19 ;; Lissabonu 25 ;I Parizu 21 Rimu 29 ?; Ra ti sb o Regensburg) 21 ,, Zagrebu. 34 • 13)' 196 palcev. palcev . 4, V Doveru . 44 V Bergen 83 I> Genovi 44 ,, Havani . 85 Rio Janeiru 55 ,, Sv. Domingu . 100 Bombayu 73 (vseskozi. parižka méra Kakor se vidi, je množina dežja v tropičnih krajih za čud a velika, ker tam našo zimo nadomestuje navadno deževni čas, ki trpi nekoliko mescev. V Evropi je proti severu vedno veče število poprek deževnih dni ; v naših krajih najbolj po leti dežuje, in ravno tako je na Nemškem, kjer izmed 80 letnih deževnih dni jih prid e 42 na poletje in 38 na zimo . Poletno deževje pa dade mnog o več vode kakor pa zimsko, ker po leti po priliki dvakrat tolik o vode pade na tla, kolikor po zimi. Sneg se naredi, ako mali vodni delki, iz kterih so oblak i sostavljeni, pridejo v tako mrzle kraje, da zmrznejo . Ti vodni delki se pri tem spremené v tanke ledene iglice, iz kterih s e naredé mične, pravilne stvarce , kakoršnih nekoliko vidimo v pod. 211. Podloga vsem je pravilna zvezda se šestémi trakovi . Pod. 211. e pride padaj oči sneg v topleje zračne plasti, napravijo se zavolj deloma talenja in zmrzevanja veče, nepravilne snežinke. Glede to če je težavno razložiti, kako da se more mnogokrat sredi leta, pri velikej vročini, iz črnih nizko viseči h oblakov narediti tako strašansko mnogo ledu v podobi drobni h zrn in na tla popadati. Sploh velja za resnico, da je v takih oblakih vodena para, ki je, ne zmrznivša , ohlajena do po d ledišče kader tedaj v tak oblak padajo iz višite oblakov zmrznjene kapljice, tako imenovana sodra ali babje pšeno, zadob é s tem, da ona ohlajena para zmrzne, ledeno prevleko, s &m se naredé točna zrna, ki so časih več lotov, da, časih tud i četrt ali pol funta težka, in. ki strašno vse potolčejo. Tako je 197 leta 1788 enkrat padala toča po celem Francoskem od Pirenejdo Holandije, in je v 6 urah potolkla žetve 1039 občinam, in škodo, ki jo je naredila, so bili izračunali na 12 milj onov gol dinarjev. Rosa in slana. Po solnčnem zahodu izžariva zemeljsk o površje med dnevom dobljeno toploto v svetski prostor. S tem se mnogokrat tako močno ohladi, da se vodna para dolnji h zračnih plasti zgosti v vodo, ki se vleže na vse stvari v podobi rose. Ker rastline, posebno trave, laže in hitreje izžari vajo toploto, kakor pa prst in kamenje, zato so one zjutrej najbolj rosne. Pri oblačnem nebu oblaki pomanjšajo izž'arivanj e toplote, zato se takrat ne naredi rosa. Ravno tako ne pada rosa pod šatorji, pod odejo in pod stolmi, ktere smo postavil i pod ]9ilo nebo . Ce so se stvari, na ktere je rosa legla, ohladile pod le dišče, zmrzne rosa . Ta zmrznjena rosa se imenuje slan a (mraz). Kader po zimi megla sivi, naredi se po drevji i v j e. Kader dalj časa zmrzuje, naredi se v gozdih srež po tleh. Svetlobne prikazni v obsegu atmosfre. Prijazno višnjelost 233 j asnega neba imamo zahvaliti prie'ujočnosti one zračne odeje, ki obdaja zemljo kot atmosféra ; kajti zračni delki ne razsvetlujejo samo atmosfé're s tem, da solnčno svetlobo odbijajo in n a vse strani razmétajo, ampak podelé nebu tudi njegovo barvo, ker sosebno odbijajo modro barvo . Ce ne bi bilo nikakoršneg a zrakú, ali če bi zrak bil popolnoma prozóren, videl bi se nam ves svetski prostor črn. V resnici je nad prav visokimi go rami nebo tamno črnkasto-modro, ker se tam skoz manj visok o in manj gosto zračno plast vidi črni svetski prostor, ki je odzad. Tudi v ravnini se nam ravno nad glavo vidi zrak boljtamno-višnjev, kakor pa pri obzorji (horizontu), ker vidimo, če gledamo proti poslednjemu, debelejo zračno plast, kakor je pa ta nad nami. Oddaljeni predmeti, posebno gore, dobe svoj o višnjevo barvo od zračne plasti, ki se razprostira med njimi i n med našim okom, da, v djanskej in v naslikane] pokrajini sodimo na oddaljenost po stopinjah višnjeve zračne barve . Ako pa po zraku plava zgoščena vodna para, ki odbija belo svetlobo, se vidi zavolj tega nebezna višnjelost bolj bleda , in časih premreži belkast mrč nebo čez in čez . Nasprotno pa podelé vodne pare v posebnih prehodnih stopinjah svoje gostote , ki nastopijo zjutrej in zvečer, nebu ono živo rumeno ali rdeč o barvo, ktero z imenom jutranje zarj e ali v e č é r n e g a ž a r a prištevamo najlepšim prikaznim . Prva nam naznanuje, da bo pozneje deževalo, večerni žar nam pa obeta jasen dan . Mavrica ali doga je zavolj svoje krasote in zavolj svo- 2 3 jega simboličnega znamenovanja, ktero se jej daje v svete m pismu, tako izvrstna prikazen, da izb* pazljivost našo v posebnej meri . Sploh je znano, da sta dež in solnčni sij potrebna, da se ona naredi, nadalje si je lahko misliti, da sta njej vzro k lom in razkroj svetlobe, če pomislimo na barve šare, izbujen e s prizmo (§ . 181 .), ktere se glede jasnosti in gleclé povrstnega reda popolnoma skladajo z mavričnimi barvami . Se neka druga prikazen nam pomaga iskati vzroka, zakaj da se naredi mavrica . Večkrati imamo priložnost, da opazujemo deževno kapljo, viseč o na travi ali na grmu, ki v oko pošilja živo rdeč svetlobni trak. Ce visokost očesa le malo premenimo, se nam lahko usreČi , da ravno tisto kapljo zagledamo po vrsti rumeno, zeleno, modro in vijoličasto, ali pa tudi brezbarveno . To dokaže, da se na krogljaste vodene kaplje vpadajoči svetlobni trakovi . lomijo, odbijajo in pri tem razložé v barvane trakove, ki se vidijo očesu, če sreča v posebno mér izhajoč'e trakove . Moremo si torej misliti ta primerljej, da od sedem raznih kapelj nam isto časno pride v oko sedmero prizmatičnih barv . V razpršenih kapljah vodometov in slapov imamo večkrat priložnost, t o opazovati. Pregledujmo najpoprej pobliže, kako se ima ena posaran a vodena kaplja (pod. 212 .) proti vzporednim solnčnim trakovom , na-njo padajočim . Pridejo do nje, pri vhodu v njo se lomijo ; pridejo potem do nje Pod. 212. ne zadnje stene in gred-6 tam deloma iz nje ven. Nekoliko svetlobnih trakov pa zadnja stena nazaj vrže, ti gredo tedaj skoz sprednjo sten o iz kaplje vén, in s e pri tem spet lomijo. To, kar smo rekli, b o bolj razvidno, če sledimo svetlobnemu traku $AJ3CO. Ce sledimo ravno tako drugemu , z SA vzporednemu traku, s e vidi, da on pri izstopu iz kaplje ni več vzporeden sé CO . V resnici se od kaplje odbiti trakovi po svojem izstopu razidajo tako močno, da se njih svetlost razprši in čez mero oslabi. Bliže preiskovanje vender uči, da precej mnogo svetlobnih trakov spet vzporedno izstopi iz kaplje, če je kot $NO, kteri del a vpadajoči trak 8A z izstopajočim trakom CO, blizo 42" 30' velik. Ako je tedaj oko kje v meri 00, dobiva vidno svetlos t in sicer rdečo svetlobo . Mavrica se naredi, če od solnca, stoječega za hrbtom opazovalčevim, izhajoči vzporedni svetlobni trakovi 88, (pod. 213.) zadenejo na steno, narejeno iz padajočih deževnih kápelje Ako 199 je tukaj kot SVO 42° 30' velik, dobi oko od kaplje V rdečo svetlobo. Ali to se ne dela samo na tem mestu, ampak na vsehkapljah deževne stene, na ktere padajo svetlobni trakovi vzporedno z S pod enakim kotorn (42° 30'). To se pa dela na vseh deževnih kapljah, ki ležé na krožnem loku, kterega opiš e črta OV na, deževnej steni, ako si jo mislimo zavrténo okro gosi O.P. Crta OV opiše takrat tudi površje stožca (kegeljna) , čegar teme leži v očesu opazovalčevem, in čegar os OP, ako si jo mislimo podaljšano, peljala bi do solnca. Oko bi tedaj na, deževnej steni zagledalo okroglo rdečo črto, če bi solnce bilo le ena edina svetla točka ; solnce je pa prividn o okrogla plošča, sostavljena iz mnogo svetlih tóček, ktere prividni premer je 32 minut velik. Vidimo tedaj oblokast rdeč pas primérne širokosti. Pod. 213. Na podobni način, kakor je postal ta rdeč svetli pas, dobiva oko od kroga globokeje ležečih deževnih kápelj vijoličast e svetlobne trakove ; to so tisti, ki izhajajo iz kápelj pod kotorn 40° 30' velikim. Med rudečo in med vijoličasto barvo vvrstene so ostale barve tako kakor v šari . Podobščina naša 213. kaže mavrico v trenutku solnčnega izhoda, kader so solnčni trakovi 88 vzporedni sé zemeljski m površjem. Od očesa opazovalca O v mér OP podaljšana os gre skoz mavrično središče, ravno v horizontu ležeče ;- nad horizon- tom vidni oblok je tedaj polokrog. Ali ko se solnce vzdiguje, spušča se mavrično središče v istej meri pod horizont in vidn i del obloka je vedno maniji in manti. Ko se je na zadnje solnce vzdignilo 42° 30' visoko nad horizont, takrat leži vsa mavric a pod horizontom in ni tedaj več vidna. Iz tega vzroka ne vidimo po leti nikdar mavrice med 10 uro pred poldnem in me d 4 uro popoldne. Dalje se razjasnuje iz tega, zakaj vselej vidimo le veči ali manti barvani oblok, med tem ko se časih iz 236 237 200 vrha visokih gora ali zvrti jadrenika namorskih ladij vidij o mavrice, ki delajo popolni krog . Kader se naredi prav živo barvana mavrica, se zagleda nad njo še druga, veča, ali mnogo bolj bleda mavrica, pri kterej je razun tega red barv narobe. Ta druga mavrica se naredi, kakor je pokazano pri u, pod. 213., z dvakratnim lomom in odbojem, iz česar se razloži njena manja živost v barvah . Tako imenovani k olob ari okrog solnca in okrog mesc a so svetli, časih tudi barvani krogi, ki zdaj bliže, zdaj dalj e proč obdajajo ona nebeška telesa, in ki postanejo z ogibom in z lomom svetlobe. V megli in v soparnih sobah se opazuje časih podobna prikazen okrog svečnega plamena . Zgorej imenovani kolobari naznanjajo deževno vreme. Atmosférični lo m svetlobe je tudi vzrok prikazni pasolnc in p a m e s c e v, ki se časih vidi . Ker bomo o ,zvezdnih utrinjkih, ob ognjeni h k r o g l j ah in o sp o d n e b esnih kamenih govorili v astrono mičnem oddelku te knjige, zato nam preostaje tukaj samo, da spre govorimo nekoliko besedi o v e š'č a h ali o védencih . S tem imenom se imenujejo skakajoče ali plesoče lučke nad močvirj i in nad mahovi, pa tudi nad ozárami in nad pokopališči . O tejprikazni je prirodoznanstvo še popolnoma v negotovem, ker se , da-si je vsem ljudem v pregovoru, vender tako redko kedaj do godi, da je do zdaj še ni nobeden znanstveno opazoval, zavoljčesar se sploh dvomi, da se kedaj dogodi . Električne prikazni v atmosferi se pokažejo naj bolj veličansko kot b li s e k in gr o m ali kot hude u r e. Ako nebo pokrivajo črni oblaki, iz kterih švigajo strele blisek za bliskom in grom treska in prehaja v votlo bobnenje, takrat res ne vidimo nič druzega, kakor preskakovanje velikanskih, mnogo krat na milje dolgih električnih isker iz oblaka na oblak, al i na zemljo, med tem ko je grmenje le ujačano pokljanje, k i sprewlja najmanjo, iz elektrofora izvabljeno iskro. Ce si ravno ne moremo prav misliti, kako da se nabir a r o s t a elektrika v raznih oblakih, vender je Franklin ž e ~eta 1752 dokazal njeno pričuj očnost v njih, in to s tem, da j e med hudo uro spustil v zrak navadnega papirnatega zmaja (lintverna). Vrvca njegova je prevajala elektriko dosti, da so se mogl e pokazati električne prikazni. Te prikazni so še mnogo močneje, če se tanek drat vplete v vrvco. Odslej se je našlo, da je atmosfera mnogokrati v električnem stanji, če ne vidimo nobeneg a hudoúrnega oblaka, tako da so oni čudni električni toki razširjeni povsod, in da premorejo marsikaj in da izbujajo prikazni, ktere so nam do zdaj še skrivnostne. Ako se n. pr. približa proste -I- elektrike navzet oblak ze meljskemu površji, dela on razdelilno na zemeljsko elektriko i n elektrika teče od zemlje proti oblaku dotle dokler se ne izravnate obe elektriki. Na ta način plava veči del električnih oblakov nad zemljo dalje, pa jih ne spremljajo očitne električne prikazni. Ako je električni oblak prišel prav Mizo k zemlji, in ako so na njej povišeni predmeti., iz kterih se sosebno močno iz teka elektrika, kakor stolpi, drevje, ostri vrhovi, itd ., združite se obe elektriki s preskokom silne iskre, in mi rečemo, d a trešči. Tako imenovana vodena strela (Rttekschlag) se v hudih urah dogodi podobno, kakor pri električnih orodjih na sledeč i način : Oblak, navzet na primér positivne elektrike, plav a nizko nad zemeljskim površjem, in veže v zemlji primerno množino negativne elektrike. Ako se zdaj s preskokom strele iz tega oblaka na drugi oblak na enkrat odvodi njegova positivna elektrika, se zgodi ravno tako urno zravnanje med vezano negativno elektriko in med odbito positivno elektriko zemelj skega površja, in to imenujemo tresk vodene strele . Ta strela je manj silna, kakor ognjena ; ona nikdar ne vžgé, in na tistih, 238 ki jih je ona ubila, se ne vidijo nikakoršne rane . Strelovode je prvi izumil Amerikanee Ben j ami n Franklin in z njim istočasno tudi slavni Čeh Prokop D i viša, (1696-1765), kteri je 15. junija leta 1754. postavil svojstrelovod Mizo svojega farovža v Znojmu (Znaim) . Strelovodi vzamejo hudoúrnim oblakom mnogo njihove nevarnosti, ker električnemu oblaku vedno privajajo protivne elektrike in ker so s tem v stanu njegovo elektriko ali uničiti ali pa saj jako po manjšati. Ce pa vender preskoči iskra iz oblaka, udari sosebno v visok, železen drog, iz kterega je strelovod narejen, in ker je ta drog zunaj poslopja napeljan doli v zemljo, teče električn i tok po tem dobrem prevodniku in se ne dotakne poslopja . Zamore se vzeti, da dobro napravljen strelovod varuje okrožje , čegar premer je po priliki 20 čevljev dolg . Znano je, da se grom sliši nekoliko pozneje, kakor se za gleda blisek . To pride od todi, ker se zvok mnogo počasnej e razširja kakor svetloba. Le če strela nam ravno nad glavo preskoči, posebno pa, če prav Mizo nas kam trešči, zaslišimo grom ravno takrat, ko zagledamo blisek. Kolikor pozneje se pa za bliskom zasliši grom, toliko bolj oddaljen je hudourni oblak. Grom se ne sliši ravno daleč ; kolikor je do zdaj znano, je naj dalji čas, ki je pretekel med bliskom in med gromom, 72 sekund dolg, kar dopušča soditi na daljavo od 4 zemljopisni h milj. To je prav majhna daljava v priméri z daljavo od 2 0 milj, v ktero se je pokanje topov že slišalo . Tudi bobnenj e groma pride od todi, da nam zvoki, ki se vedno narejajo na vsakem mestu ota, ki ga blisek preleti, dohajajo drug za drugim do ušes . Ti pQredouia izvirajoči zvokovi se odbijajo tudi od gorá, od oblakov, itd. in ker nekteri teh odbitih zvočnih valov tudi nam pridejo do ušes, zato se pa še dalj časa sliši bobnenje groma. Od todi pride tudi, da je grmenje v gora h močneje slišati, kakor v ravnini. Ako je hudourni oblak prav daleč, se vidi le Usek, in se ne sliši več grom, in to se ime nuje bliskotanje ali zarnic igranje. Strela ima vselej jako silno, časih strašno moč. Potere vsak zadržek, ki jej je na poti, stopi kovine, zažge gorljive reči i n ubije ljudi in živali. Navadno se na teh ne vidijo nikakoršn e rane. Pri tem razširja neki poseben zadúšen žveplenast duh, ki se sicer tudi občuti na močnih električnih kolovratih , toda mnogo slabeje. Tudi v neorganske] prirodi se nahajajo sledi strašnih strel . Kamenje po apnenih visokih gorah okrog Tri glava je sem ter tje čez in čez od strel razorano in razrito . Tudi se nahajajo po visokih gorah sem ter tje mesta, kjer j e kamenje osteklenelo od vročine strele, ki je tam v tla bil a udarila. Po peščenih nižavah severne Nemčije se najdejo se m ter tje tako imenovane stre In e cevi (fulguriti), l do 2 palca debele, 10 do 20 čevljev dolge. Znotrej osteklenele in zunajsostavljene iz skupej spečenega peska, so delo tistega trenutka , ki je strela v tla bila udarila. Ker se elektrika kupiči sosebno v visokih in špičastih stvareh, zato se moramo v hudej uri ogibati vzvišenih predmetov , kakor stolpov, dreves, visokih dimnikov, itd. Resnično prav nevarna so posamezno stoječa drevesa ali gozdiči na proste m polji, in vsakega leta zadene strela nesrečneže tam, kjer s o iskali zavetja pred viharjem in pred dežjem ! 239 Severni sij ali severni žar (burjava), ena izmed najkrasnejših prirodnih prikazni, ni še našel do zdaj popolnoma dovoega razjasnila. Vender se kaže, da je v zvezi se zemeljskim magnetizmom, ker prvič se občutne igle magnetnice začnejo nekako čudno nemirno gugati, če se severni sij pokaže posebn o svetel, in drugič se ta severni sij pokaže tudi v méri, ki id e k magnetičnemu polu. Zadnjič se je usreč'ilo Faradayu tudi, da je z magnetnimi silami napravil enako svetlobo. Severni sij si moramo misliti kakor magnetično hudo uro, s ktero se spet nareja poprej podrto ravnotežje zemeljske magnetnosti, podobn o kakor se z bliskom napravlja spet ravnotežje električnosti . Električna huda ura je omejena na znanji prostor , učinek magnetične hude ure se pa javlja v velike daljave. Kakov pok ali grom se pa do zdaj ni opazoval pri niagnetičnej hudej uri . Na južnem polu se ta sij sicer tudi pokazuje, ali večidel je d o zdaj bil opazovan le na severnem) nam bližem in bolj zna nem polu. Severni sij nareja v svoje najbolj popolnej krasoti veli kan4 pas, ki je sostavljen, ta o rekoč, iz ognjenih trakov, in ki stoji v polokrogu nad obzorjem, tako da se nam vidi, kakor da bi se njegova dva konca zemlje dotikala . Veličansko spreminjaje barv in večkratno rastenje in krajšanje trakov podelujejo mu veliko raznovrstnost . J1nogokrati popolnoma razsvetluje več tednov dolge noči žalostnih severnih krajev, in celo do naših krajev doli se v nekterih letih vidi njegov rumenka sto rdeč svit prav očitno na severnem nebezu . V vsej svojej lepoti se pa vidi severni sij le v krajih, le žečih visoko gori na severu, in s podobščino, s ktero končujemo nauk o fizikalnih prikaznih, hočemo le od daleč, ka r se samo po sebi razume, nekoliko naznaniti, kakošna da je t a prikazen. aalo In terminologija po abecedi. Dodana števila kažejo strani . A. Aether, eter . Atherman, za toploto neprehoden. Abendroth, večerni žar. Athmosph~re, atmosfera, vzdušnica, Ableitungsrohr, odvodna cev . ozračje . Ablenken, odkloniti. Atmosfera, Athmosphare, 87, 197. Ablenkung, odklon . Atom, 22. Ablenkungswinkel, odklonji kot. Atwood, 56. Abnahme, pojémanje. Auftrieb, vzgon . AbsorMren, vsrkati, sprejeti v se, Auge, oko. vpiti . Augenkammer, očesni prekat . Absorption der Gase, vpojnost plinov . Ausdehnbarkeit, razteznost . Abstossung, odboj . Ausdehnung durch W~r)xle, razteg . Abstossungskraft, odbojnost . Ausdehnung (Eigensehaft), prostor - Abweiehung, magnetische, magne -nost. tični odklon . Ausdinstung, parénje, izparivanje . Accomodation, prilagojenje . Ausflussrohr, cev za iztok, roka. Accord, akord, soglas . Ausladen (elektr.), izprazniti. Achse, os . Auslader, izpraznovalec. Adh~sion, sprijemnost . Auslósung, snémalo . Aggregatzustand, skupnost. A.usstrahlen, žariti, izžarivati. Aehnlichkeit, podobnost . Axe, os. Akord, soglas, Accord, 106 . Amalgam, 169. Analysa spektralna, 153 . B. Anatomie, anatomija . Angriffspunkt, prijemališče, grobišče . Bahn, pot. Anhangkraft, sprijemnost. Balansier, ravnotdnica, kimavica . Anker, sidro, maček. Barometer, tlakomer, 8 9 . Anpassung, prilagojenje . Barometerhóhe, tlakomérna visina . Anziehung, privlaka . Barometerprobe, redkomér. Anziehungskraft, privlačnost . Barva, Farbe, 151 . Aequator, ravnik, ekvator . Barve nasprotne, Contrastfarben, 150 . Araeometer, areometer, gostonaer, 83 . Barve prizmatične, prismatische Far- Archimedes, njegov zakon, 82. ben, 152 . Astronomie, astronomija , zvezdar -Barve subjektivne, subjektive Far stvo, zvezdoslovje . ben, 150. Bát, Kolben, 122. Baterija električna, elektrische Batterie, 16 6 . Baterija v koritu, Trogapparat, 173. Baterija v kozarcih, Becherapparat , 173. Batterie, elektrische, električna baterija. Beeherapparat, baterija v kozarcih . Beharrungsvermógen, stanovitost. Beobachten, opazovati. Beriihrungselektricit át, elektrika vz bujena z dotikanjem . Besehleunigen, pospešiti, pospeševati. Besehleunigung, pospeh . Bestimmen, določiti, odrediti . Beugung, ogib . Beugen, ogibati . Beutel in der Miihle, mikee, sito. Bewegung, gib, gibanje , Biegsamkeit, gibkost . Bild, podoba, obraz. Blasinstrument, piskalo . Blazina, Wellbank. Bleiloth, svinčnica, plajba. Blisek, Blitz, 200. Bliskotanje, Wetterleuehten, 201 . Blitz, blisek. Blitzableiter, strelovod. Blitzschlag, strela. direkter, ognjena strela. Riiek-, vodena strela. Bodenrad, spodnje kolo . Bodenstein, podnjak, spodnji kam.en . Botanik, rastlinoslovje, botanika. Brecheisen, veržel, Brechen, lomiti. Brechung, lom . Breehungswinkel, lomni kot. Brennglas, zažigalno steklo . Brennpunkt, gorišče, žarišče . Brennspiegel, zažigalno zrcalo. Brennstoff, gorivo . Brezvoljnost, Tr~gheit . Brezzračen, luftleer. Briefbesehwerer, té'r, m . Brillen, naočnice, očali. Brizglja gasilna, Feuerspritze, 196 . Bruch, vlomek . Brzojav, telegraf, 179 . Budilo, Weekerwerk, 98 . Bednik, Erreger. Buntfarbig, šaren. Bul;java, severni sij , severni žar, Nordlicht, 202 . Bussola tangentna, Tangenten-Boussole, 177 . Calorie, toplotna edinica. Calorische Masehine, kalorična mašina. Camera obseura, temna kamera, 144. Capillarit~t, kapilarnost, lasovitost . Celsius, 110 . Centimeter, 18 . Central, osreden . Centralbewegung, osrednjo gibanje . Centrifugalkraft, odsrednost, sredo bežnost, odsredna sila . Centrifugal-Masehine, odsredna masina . Centrifugal- Regulator, odsredn i ravnar. Centripetalkraft, sredotežnost . Centrom, središče. Cev, R~hre, Rohr. napajalka, Speiser~hre (de r Dampfmasehine). občevalna, Communieationsróhre. odvodnica, Ableitungsrohr. privodnica, Zuleitungsr~hre. 1, sesalna, škornjiea, Saugrohr, 95 . stoječa, dedec, Steigrohr, 95 . strelna, fulgurit. 202. za iztok, Ausflussrohr, 95 . zavita po kačje, Sehlangen ,, rob; 117 . Chemie, Kemija . Chlorcaleium, kaleijumov klorec . Chlornatrium, natrijumov klorec. Cifrenica, Zifferblatt . Coh'asion, zveznost. Communicationsgef~sse , občevalne posode, staknjene posode. Communicationsr~hre, občevalna cev . Communiciren, občevati, staknjen biti . Compass, kompas . Componente, sila sostavljača . Concav, vbokel . Condensator, gostilnik, kondensator. Conductor, vodilo, konduktor . Congruent, sokladen . Consonanz, zglasje. Contrastfarben, nasprotne barve . Convergiren, naidati . Convex, zbokel . Correction, poprava. Curve, krivolja, kriva črta . Cylinder, valj, valjar . Cylinderuhr, ura na valj . Čarodelni krožnik, Wunderscheibe , 149 . Čas, Zeit, 16 . » padanja, Fallzeit, 55 . Hepalj, Kolbenventil, 95 . Cetver, -i, kvadrat, Quadrat. Cetvrtec, Quadrant, 133 . Člen galvanični, galvanisches Element . Cevelj, Fuss, 18 . Črta, Linie . kriva, krume Linie, Curve. I> ravna, gerade Linie . 18. Crte Frauenhoferjeve, 153 . Čutnica, Nerv. ,, očesna, Sehnerv, 145. D. Daljava, 16 . Daljnogled, Fernrohr, 142 . ,> astronomijski, astronomi. sches Fernrohr, 143 . Galill~i-jev, Galill~i' s Fernrohr, 142. holandijsk.i, hollitndische Fernrohr, 142 . Daljnogled pozemeljski, terrestrisches Fernrohr, 143. se zrcalom, Spiegeltele skop, 136. Daljpopis, Telegraf, 179 . Daljnovid, weitsichtig, 146. Dampf, para, sopar. Dampfkessel, parni kotel, parnik . Dampfmasehine, parna mašina. Decimalmass, desetinska méra. Decimeter, 18. Declination, odklon. Dedec, stoječa cev, Steigrohr. Dekameter, 19. Delki, najmanji, kleinste Theilchen , 22. Deljiv, theilbar. Deljivost, Theilbarkeit, 21. Destillat, prekapitta, destilat . Destilliren, destilovati, prekapati, prežigati. Destillirgef~ ss, prežigalna posoda . Destillirhelm, prekapni klobuk. Destillirkessel, prekapni kotel. Destillirofen, prekapna pečnica. Dež, Regen, 195. DeŽjomer, Ombrometer, 195 . Diagonale, dvokotnica, diagonala. Diatherman, prehoden za toploto. Dichte, gostota. Dihanje, 94 . Dissonanz, nezglasje . Divergenz, razid, razhod. Divergiren, razidati se. Doga, mavrica, Regenbogen, 197 . Dogled, dozir, Sehweite, 145 . Dolina valova, Wellenthal, 101 . Donner, grom . Donišče, resonančno dno, Resonanzboden, 105. Dozir, dogled, Sehweite, 145 . Drehbank, tokarna. Drehling, preslica . Drehpunkt, vrtišče . Dreieck, trikot. Drgalo, Reibzeug, 168 . Drilling, preslica. Drobnogled, Mikroskop 142, Drobnogled, solnč'ni, Sonnennaikroskop, 144. Drobnomér, Mikrometer. Drobnomérov vijak, Mikrometerschraube, 52 . Drog, Stange. batov, Kolbenstange, 123 . Druck, tlak, tisek . der Luft, zračni tlak . Druckerei, tiskarna . Druckpresse, tiskalnica. Druckpumpe, tlačilni smrk, tiskaljka . Druckwerk, tiskalo . Dunst, hlap, sopuh. Duodecimalmass, dvanajstinska méra . Durchmesser, promer, premer. Durchscheinend, prosojen . Durchschnittspunkt, preseeišč'e . Durchsichtig, prozoren . Durchzug, propuh . Dušč'evi kise; Stickoxydul. Duščevo kisel, salpetersauer . Duščevo kisli kali, salpetersaure s Kali. Duščevo kislo apno, salpetersaurer Kalk . Dušec, Stickstoff„ Dvokotnica, Diagonale . Dynamometer, siloraér. Ebene, ravnina. schiefe, strinina. Echappement, ravnalo . Echo, jeka. Edinica toplotna, W~rmeeinheit, Ca lorie, 129 . Ednolik, enoličen, gleichfiirmig . Eigenschaft, lastnost. Einfallsloth, vpadna navpičnica. Einfallsstrahl, vpadni trak. Einfallswinkel, vpadni kot . Eisen, železo . Eispunkt, ledišče. Ekspansivnost, 85 . Ekvator, ravnik, Aequator, 156 . ElastieitU, prožnost, elastičnost . ElastieitU,t der Luft , razpenjavost , širivost . Elastisch, prožen, elastičen. Elektriciat, elektrika, električnost. ?) negative, negativna (nikavna) elektrika. positive, positivna (stav ,, na) elektrika . Električen, elektrisch, 161 . Električni vdarec, elektr . Schlag, 166 . Elektrika, Elektricitát, 160. vzbujena z dotikanjem, Beriihrungselektricit át, 170. vzbujena z drgnjenjem , Reibungselektrieit~t, 161. vzbujena s toploto, Therm o elektricit~t, 182 . >, Elektrisch, električen. Elektrische Batterie, električna ba torija . Elektrische Reihe, električna vrsta. Elektrisirmaschine; električni kolo vrat, električna mašina . Elektrizovanje po razdelitvi, 163 . Elektrofor, 165. Elektrogibnik, Elektromotor. Elektromagnetizem, Elektromagnetis mus, 176 . Elektromotor, elektrogibnik. Elektron, jantar, 160 . Elektronos, Elektrofor, 165. Elektroskop, 163. Element, galvanisches ; galvanični člen . Elementarversuch, početni poskus . Ellipse, pakrog, elipsa . Enakokrak, gleichschenkelig. Enakošen, gleichartig. Endgeschwindigkeit, končna hitrost. Endosmosa, vpojnost, 33 . Enolik, enoličen, gleichf~rmig . Erdwinde, pritlični vitel. Erdzone, plana, pas . Erikson, 114. Erreger, budnik. Erseheinung, prikazen. Eter, Aether, 104 . Plasehe, Leydener, Leydenska ste- Expansivkraft, razpenjavos . klenica. Experiment, poskus. Flaschenzug, koloturnik . Extrastrom, mimobežni tok. >> gemeiner, navadni ko-t loturnik. Potenten-, vzmnožni F. >> koloturnik . Fahrenheit, 110. Fliehkraft, sredobežnost. Fali, pad . Flixchtig, hlapen. Fallbewegung, padanje . Flilgel der Uhrspindel, perotka . Fallen, pasti, padati. Fluorescenz, fiuorovanje. Fallgesetz, zakon padanja . Fluorovanje, Fluorescenz, 153. Fallmaschine, padalo. Fliissig, tekočen. Fallraum, prostor pada. Fliissigkeit, tekočina . Fallzeit, čas padanja . tropfbare, kapljina. Farbe, barva, vap. Focus, gorišče, žarišče, 139. Farben, prismatische, prismatične Fortleiten, razvoditi, razvajati, pre barve. našati . Farben, subjektive, subjektivne Fortleitung der Bewegung, preno s barve, 150 . gibanja . Pata morgana, 150. Fortleitungswelle, prenosno vratilo. Feder, pero, zmet. Fortpflanzen (die W~rme etc.), raz- Spiral-, zavita zmet. širjati, raznašati se. Federhaus, zmetniea. Fosforovanje, svetlikanje, Phospho- Federkraft, prožnost. reseenz, 153 . Federwolke, mreža. Franklin, 200 . Fensterladen, oknica . Frauenhofer, 153 . Fernrohr, daljnogled . Fulgurit, strelna cev. Fernsiehtig, daljnovid . Fulton Robert, 12 5 Fest, trden. Funke, elektrischer, električna iskra. Festigkeit, trdnota. Funt, Pfund, 26 . absolute, trgoporna trd-'> colni ali carinski, Zollpfund nota. 26. relative, lomoporna trd-čeveljski, Fusspfund, 36 . >> nota. Fuss, čevelj . Feuerkugel, ognjena kroglja. Fusspfund, čeveljski funt. Feuerspritze, gasilna brizglja. Fysik, fizika, priródoslovje. Feuerzeug, pneuraatisches, pnevma -Fysiologie, fiziologija. tično kresilo . Fixstern, zvezda nepremičnica . Fizika, Physik, 13, 15 . Fiziologija, Phisologie, 13 . talili, 142. Fl~che, ploskev, ploha. Gallertartig, žolčast. Fl~cheninhalt, površina, oplošje . Galvani, 170 . Fl~chenmass, mera ploskev . Galvanijev' lamel Galvanische Kette, Flasche, steklenica. 171 . ,' Kleist'sche, Kleistova ste -Galvanische Kette, Galvanijev lanec . klenica . Galvanismus galvanizera . Knjiga prirode. 14 210 Galvanizem, Galvanismus, 170. Galvanoplastika, 175 . Gangwerk, hodilo . Gas, plin. ,, permanentes, stanoviten plin . Gasfórmig, plinav. Gasometer, plinomér, plinohram . Gefasse, communicirende občevalne ali staknjene posode . Gefrierpunkt, ledišče . Gegengewieht, protutež . Gegenstand, predmet. Gegenwinkel, protukot. Geladen, navzet, napolnjen . Golenk, zgib . Geometer, meree . Geometrie, merstvo, geometrija . Geradlinig, ravnočrten . Geschwindigkeit, hitrost. abnehmende (verzógerte), ,, poj emalna hitrost . End-, končna hitrost. ;> gleichf~rmige, enolična hitrost. mittlere, srednja hitrost . ungleichfórmige, različn a hitrost. ,, zunehmende (besehleu nigte) , pospeševan a hitrost. Gesetz, zakon, postava . Getrieb, gonjenik . Gewicht an der Uhr, uteŽ . Gewieht, absolutes, nasebna težkota . speeifisehes, primérna tež ;I kota. Gewitter„ huda ura. Gib, gibanje, Bewegung, 35, 53. Gibanje krožno, 58 . Gibkost, Biegsainkeit. Glas, Ton, Stimme, 105 . )> celi, ganzer Ton, 106 . " glavni, Grundton, 105. Glas, das, steklo. Glasfeuchtigkeit, steklasta mokrina. Gledilo glediško, Theaterperspectiv, 143. Gleiehf5rrnig ednolik, enoličen. Gleichgewicht, ravnotežje . indifferentes, neraz ;I ločeno ravnotežje. labiles, Padno ravno ;, težje . stabiles, stojno ravno težje. Gleiehnamig, istoimen. Gleiehsehenkelig, enakokrlk . Glied der Kette, sklep . Golot, Krystall. Gón, zamaš'njak, Schwungrad, 67 . Gonj e pik, Tri" Gretrieb, 6'7, 74 . Gorišče, Brennpunkt, 134 . Gorivo, Brennstoff. Goriva učinek, Wirkung des Brennstoffes, 131 . Gostilnik, Kondensator, 122, 167 . Gostomér, Araometer, 83, 84 . Gostota, Dichte, 26. Govorilo, Sprachrohr, 108. Grabišče, Angriffspunkt. Grad, stopinja, 110. Kilte-, stopinja mraza. Warme-, stopinja toplote . Gram, Gramm, 26. Graupe, sodra, Gravitacija, 23 . Gravitation, težnost, gravitacija . Gravitationsgesetz, zakon težnosti. Gredelnica, Wagbalken . Grom, Donner, 200 . Grot, Rumpf der Miihle, 70 . Grundton, glavni glas. Guerike Otto, 93 . Gyrotrop, menjalo 179 . >I Haar- Hygrometer , vlagomér z vlasora. Haarr~hrehen, lasovite cevke. HaarrShrehenkraft, lasovitost, kapi larnost. nagel, toča. Hahn, pipa. Hahnluftpumpe, zračna sesaljka s pipo. 21 1 Haibdurehsiehtig, poluprozóren . Halbirungspunkt, razpolovišče . Halbkugeln, Magdeburger, Devinski polukroglji . Halbmesser, polomér. Haspel, motovilo. Haufenwolke, Upa . fedrige, ovčice, hlebci. ,7 geschichtete, násad. Hauptstrahl, glavni trak . Hebebaum, návor . Hebel, vod, vódka . emarmlger, enoramni vod . gleicharmiger , enakoramni vod. ungleicharmiger, raznoramni vod. ,, Winkel-, krivi vod . Hebelarm, vodova rama . Heber, natega, lever. Winkel-, kriva natega . Hektometer, 19 . Hemmung, ravnalo . Hinderniss, zadržek. Hitrost? Geschwindigkeit, 54 . enakošna, gleichfórmige Geschwindigkeit, 54 . končna, Endgeschwindigkeit, 55 . pojemálna, verz5gerte Gesehwindigkeit, 54 . pospeševana, beschleunigte Geschwindigkeit, 54. raznolika, različna, ungleich fórmige Geschwindigkeit , 54. srednja, mittlere Geschwindigkeit, 56 . začetna, Anfangsgeschwindigkeit, 54 . Hladilnik, Kiihlappara 115 . Hlap, Dunst, 115. Hlápen, fiiichtig, 115 . Hlapénje, das Verdunsten, 118 . Hoehdruckmaschine, mašina na ve liki pritisek . Hodilo, Gangwerk, 74 . Hof der Sonne, koloba Hohllinse, vbokla leča . Hohlspiegel, vboklo zrcalo. Horizontal, razit, vodoraven, 24. Hornhaspel, motovilo z ročico. Hornhaut, rožnica. HSrrohr, slušalo. Hurrycans, 192 . Hydraulisehe Presse, hidravlično tiskalo. Hygrometer, vlagomér. Hyperbel, hiperbola, kosatiea . ldentiseh, istoven. Igla magnetnica, Magnetnadel, 157 . Igranje zarnic, bliskotanje, Wetter leuchten, 201 . Imenovalnik, Nenner . lnelination, naklon . Induction, navod. lnduetionsstrom, navedeni tok . Inductionsrolle, navodno vreteno. Interferenz, križanje. Intervali, presledek. Iris, mavrična kožica, dožna kožica, 144. Irrlicht, vešča, védenec. Iskra, električna, elektrischer Funke, 161. Isochimene, 188 . Isolator, osebno . Isoliren, osebiti. Isolirt, osebljen . lsothere, 189. Isotherme, 188 . lstoimen, gleichnamig . Istoven, identisch . lstovno mesto, identische Stene, 149. Izpariti, ausdiinsten. Izparivanje, Ausdiinstung. Izprazniti (elektr .), ausladen . lzpraznovalec, Auslader, 166 . Izrezek krožni, Kreisausschnitt. Izvod, Produkt . Izžariti, izžarivati, ausstrahlen, 128 . 14* Jantar, Elektron, Bernstein, 160 . Jeka, Echo, 107. Jug, Siid, Siidwind, 192. Jugovzhodnjak, Sadostwind, 192 . Jugozahodnjak Sildwestwind, 192 . Kalam&, svinčnica, Senkel . Kaleidoskop, krasnogled, 134 . Kali, dušč'evo kisli, salpetersaures Kali . Kalk, salpetersaure duščevo kislo apno. Kalorična mašina, Calorische Masehine, 114. Kalorija, toplotna edinica, Calorie , 129 . Kamen gornji, vršnjak, oberer Mahistein, 69 . spodnebesni, Meteorstein, 200 . spodnji, podnjak, Bodenstein der Miihle, 69 . Kamen, Miihlgang. Kamera temna, Camera obscura, 144 . Kammrad, grebenasto kolo. Kante, rob. Kapilarnost, 33 . Kapljiv, tropfbarfiiissig. Kapljina, tropfbare Fliissigkeit. Kazalo, Zeigerwerk, 74 . Kazavec, Zeiger. Kegel, čunj, stožec, kegelj . Keil, klin. Keilpresse, tiskalo s klinom. Keilschliissel, zagozda. Kembelj, Laufer der Schnellwage. Kemija, Cheraie, 13 . Kette, constante, stanovitni lanec . Volta'sche, Voltajev lanee. Kilometer, 19 . Kimavica, ravnotežniea, Balaneier. Kislina, Saure. ogljenčeva, Kohlens~ure . soliterna, Salpetersaure . žeplena, Sehwefelsaure . Klangfigur, zvočna podobaina. Klappe, loputa . Klappenventil, škulj . Kleistova steklenica, Kleist'sche Flasche, 165 . Klepete ; Schuh des Miihlrumpfes, 70 . Kleščice, Kloben in der Uhr. Klima, podnebje. Klin, Keil, 51 . Klinec, Stift . Ključ (telegr.), Sehliissel, 181. Kloben, kleačiee . Klobuk prekapni, Destillirhelm, 117 . Klorec, Chlorid. kaleijumov, Chlorealeium. natrijumov, Chlornatrium . Kniehebel, koleno . Knottenlinie, črta vozlovka . Knotenpunkt, vozel . Kocka, Kubus, 20. Kockovna mera, Kubikmass, 19 . Koeficijent trenja, Reibungs-Co~ffi eient, 62. Kohlensauer, ogljenč'evo kisel . Kohlensaure, ogljenčeva kislina . Kohlenzinkbatterie, ogljecinkova ba terija . Kolben, bat . Kolbenstange, batov drog . Kolbenventil, čepalj . Kolebljej, nihaj, Pendelschwingung. Koleno, Kniehebel. Kolesje, R:áderwerk . zobato, Zahnwerk, 66. Kolo, Rad. gonj e pik, Triebrad, 75 . grebenasto, Karamrad . koŽeljasto, Kegelrad. menjač, Wechselrad, 74 . minutno, Minutenrad, 74. na vratilu, Rad an der Weile, 63. s palci, Spillrad . palčno, Kronrad, 75 , polžasto, Sehn.eckenrad, 73 . spodnje,, Bodenrad, 74. srednje, Mittelrad, 75. stopnjato, Steigrad, 75 . Kolo, tuno, Stundenrad, 75. zobato, Zahnrad. Kolobar, Kreisring . ,, okrog solnca, 151, 198 . okrog meseca, 151, 198 . Koloturnik, Flaschenzug, 47 . navadni, gemeiner Fla ,, schenzug, 47. vzmnož'ni, Potenzenfla schenzug, 47. Kolovrat, Spinnrad . električni, Elektrisirmaschine, 16 8 . Kompas, 156 . Kondensator, 167 . Konduktor, vodilo, Conductor, 169 . Konica, Pol, 156 . Kopa, Haufenwolke, 195 . Korkzieher, maček za zamaške. Kárper, telo. ,> fester, trdno telo . fliissiger, kapljivo telo . )> luftfármiger, plinavo telo . KSrperinhalt, telesnina, vsebina . Kosatica, hiperbola, Hyperbel, 59 . Kot, Winkel . dupljast, vbokel, concaver W. 1> izmenični, Wechselwinkel. lomni, Brechungswinkel, 137 . naklonjen, schiefer W. odbojni, Rell.exionswinkel. odklonji, Ablenkungswinkel . oster, spitzer W. ovršni, Scheitelwinkel. pravi, rechter W. sprožen, gestreckter W . top, tumpast, stumpfer W. vidni, Sehwinkel, 148 . vpadni, Einfallswinkel 13 7 . zbočen, convexer W . Kotel prekapni, Destillirkessel, 116 . Kovalo, tiskalo, Druckwerk . Koža dožna ali mavrična, Iris) Regenbogenhaut, 144. Koželj, čunj, stožec, Kegel. Kraft, sila . elektromotorische, elektro n gibna sila. Kr'áfteparallelograrnm, vzporednik sil . Kraftmesser, silomer . Kraftmoment, mechanisches , meha nični moment (učinek) sile. Krajec kroga, Kreisabschnitt. Krak, Schenkel. Krlik, a, o, schenkelig. Krasnogled, Kaleidoskop, 134. Kratkovid, kurzsichtig, 146 . Kreis, krog. Kreisabschnitt, krajec (odrezek) kroga. Kreisausschnitt, izrezek kroga. Kreisbewegung, krožno gibanje. Kreiselrad, turbina. Kreisfármig, krogast. Kresilo pnevmatično, pneumatische s Feuerzeug, 108 . Kreuzhaspel, motovilo z motarogami. Kristal, golot, Krystall, 30 . Kristalovanje, Krystallisation, 29 . Krivočrten, krumlinig. Krivolja, Curve . Križanje, lnterferenz, 101 . Krog, Kreis. Krogast, kreisfármig. Kroglja, oblica, Kugel . Kronrad, palčno kolo. Krožen, kreisfármig. Krožnik čarodelni, Wunderscheibe , 149. Krumlinig, krivočrten . Krystall, golot, kristal . Krystalllinse, leča kristalnica . Krystallisation, kristalovanje . Kubus, kocka. Kubikinhalt, telesnina, vsebina. Kubikmass, kockovna mera kubičn a mera. Kugel, kroglja, oblica . Kuhanje, 117 . Kiihlapparat, hladilo . Kukalo čarodelno, Zauberlaterne, 144. Kurbel, ročica, kljuka. Kurzsichtig, kratkovid . Kii.stenklima, primorsko podnebje . L. Laden (elektr.), napolniti. Ladja na vijake, Schraukenboot, 52 . Landklima, podnebje suhe zemlje . Lanec stanoviten, constante Kette, 173. Voltajev, Volta'sche Kette, 1> 171. Lasovitost, kapilarnost, Capillarit'át, 33 . Lastnosti občne, allgemeine Eigenschaften, 17 . Latent, zvezan, utajen. Laufer an der Wage, kembelj . Leča, Linse, 138. kristalnica, Krystalllinse, 144. t> predmetniea, Objectivlinse , 142 . priočnica, Ocularlinse, 142. razmetnica, Zerstrettungslinse , 11 140. vbokla (vdrta), Hohllinse, 140 . ;t zbiralka, Sammellinse, 138 . ;t zbolela, convexe Lime, 138 . lt Ledišče, Eispunkt, Gefrierpunkt, 110 . Leidenfrostova kaplja, 121 . Leiten, prevoditi, prevajati . Leiter, prevodnik . Leitungsfahigkeit, vodilnost . Lever, natega, Heber, 97 . Leydenska steklénica Leydener Fla sche, 165 . Licht, svetloba. Lichtstrahl, svetlobni trak . Linse, črta . » gerade, ravna črta. krumme, kriva črta, krivolja. Linse, leča, 138 . t> Lokomotiv, 124 . Lom, Brechung, 136 . Lomiti, brechen, 137 . Lomni kot, Brechungswinkel, 137 . Loputa, Klappe. Lo*n'eeht, navpičen. Luft, zrak. Luftbild, zračni prividek. Luftdicht, neprodušen. Luftdruck, zračni tlak. Luftf~rmig, plinav, trakast . Luftleer, brezzračen . Luftpumpe, zračna sesaljka. Hahn-, zračna sesaljka s pipo. Ventil-, zračna sesaljk a 11 se zaklopnico. Luftschichte, zračna plast . Luftspiegelung, zračno zrcalovanje . Luftzug, propuh, prepih . Luknjica, Pore, 22. Luknjičav, porós, 22 . Luknjičavost, Porosit~t, 22. Lupe, lupa, 141 . Luskač orehov, Nussknacker . Maass, mera. Fl~~ehen-, mera ploskev . KSrper-, mera teles . ;I L~ngen-, mera dolgosti . ;, Maček, Anker, 156 . Magnet, narejen, kiinstlicher Magnet, 156. priroden, natiirlicher Magnet, 156 . Magneteisenstein, magnetni železovec . Magneten, magnetisch. Magnetismus, magnetizem, 156 . Magnetnadel, igla magnetnica . Magnetni pol, magnetna konica , Magnetpol, 155 . Magnetnica igla, Magnetnadel, 156 . Magnetovec, Magnetstein, 156 . Maische, zdrozgalica, žonta . Maksimum, m.aximum, 186 . Mariotte-ov zakon, Mariott'sche s Gesetz, 86 . Maschine, stroj, mašilna . calorische, kalorična mašina . einfache, ednostavna m . zusammengesetzte, zlo žena, sostavljena m . Masse, tvarina . Mašina, stroj, Maschine , Mašina, ednostavna, einfache M . električna, Elektrisirmasch . ,, kalorična, calorische Ma schine, 114. na mali pritisek, Nieder druckmasehine, 121 . na veliki pritisek, Hochdruckmaschine, 121 . odsredna, Centrifugalma schine, 60 . parna, Dampfmasehine, 120 . valovnica, Wellenmaschine, 103. vrtilj ka, Rotationsmaschine , 179 . Matematika, 16 . Materie, tvar, tvarina. Matica vijakova, Schraubenmutter, 52. Mavrica, doga, Regenbogen, 197 . Mechanik, mehanika . Megla, Nebel, 194. Mehanična teorija o toploti, meehanisehe Warmetheorie, .130 . Mehanika, Mechanik, 63. Menjalo, Gyrotrop, 179 . Mér, Richtung, 54 . Mera, Maass . desetinska, Decimalmaass, 19 . dvanajstinska , Duodeeimal maass, 19. dolgosti, LLngenmaass, 18 . ploskev, Flachenmaass, 19 . ,, teles, Kórpermaass, 19 . Mere raznih dežel, 18 . Meree, Geometer . Merstvo, Geometrie. Meridian, poldnik . Messschraube, drobnomerov vijak . Meteorologie, meteorologija, vreme noslovje . Meteorologija, vremenoslovje, 183 . Meteorstein, spodnebesni kamen . Meter, 18 . Metnica, parabola, Parabel, 59 . Mikec, sito, Beutel in d. Miihle, 70 . Mikrometer, drobnomér . Mikrornetersehraube, drobnomerov vijak . Mikroskop, drobnogled, 142 . Millimeter, 18 . Mine, podkop. Mineral, rudnina , Mineralogie, mineralogija, rudnino slovje. Mineralogija, Mineralogie. Minimum, 186. Minutenrad, minutno kolo. Mittelkraft, sila poslednjica. Mittelpunkt, središče. ,) optischer, optično sre dišče . Mittelrad, srednje kolo . Mlin, Miihle, 68 . na kome, Miihle mit ober- oder rnit mittelsch"chtigem Rade, 68. lopate, M" le mit unterschlU,eh. tigem Rade, 68 . na žlice, L~ffelmiihle, 68 . Množitelj, Multiplicator, 177 . Mokrina steklasta, Glasfeuchtigkeit, 144. Molekul, najmanji delek. Molekularkraft, molekularnost. Molekularnost, Molekularkraft, 17. Moment mehanični, mechanisches Moment, 36 . statični statisches Moment, 43. Morgenroth, jutranja zarja . Motovilo, Raspel . z motarogarai, Kreuzhaspel, 64. z ročico, Hornhaspel, 64. Moussons, 192 . Mrena na očesu, pérec, grauer Staar 147. Mrena, (oblak), federige Schicht wolke, 195 . Mrežnica koža, Netzhaut 145. Miihle, mlin. Múhlgang, kamen . Miihleisen, popriea . Miihlstein, mlinski kamen. ,) oberer, vršo jak, gornji kamen . Miihlstein, unterer, podnjak, spodnj i kamen . Multiplicator, množitelj . Musikinstrument, godbeno orodje . N. Nachbild, papodoba, paobraz . Naxdati, convergiren . Naklon, magnetni, magnetische ln elination, 160 . Namérna sila, Richtungskraft. Naočniee, Brillen, 147 . Napetost, Spannung. Napolniti (elektr.), Iaden. Naslon, naslonalo, Unterstiitzungs - Gegenstand. Natega, lever, Heber, 9 7 . kriva, Winkelheber, 97 . Natrijumov klorec, Chlornatrium Natur, priroda, natura, 7 . Naturgeschichte, prirodopis. Naturgesetz, prirodni zakon . Naturkraft, prirodna sila. Naturlehre, prirodoslovje. Naturwissenschaft, prirodoznanstvo . Navod, Induction, 179 . Návor, Hebebaum . Navpičen, senkrecht, 24. Navpičnica, das Loth, die Senkrechte . vpadna, Einfallsloth, 137 . Navzetnost za toploto, Warmecapa dat, 131 . Nebel, megla. Nebelfleck, megleno ozvezdje, zvez dna meglica . Nebenmond, pamesee. Nebensonne, pasolnce. Nebenwinkel, sokot. Negativ, negativen, nikaven. Neigung, magn., naklon . Nenner, imenovalnik. Nepokoj, Unruh der Uhr, 75 . Neprehoden za toploto, atherman , 128 . Neprevodnik, Nichtleiter, 162 . Neprodiren, undurchdringlieh, 20, Neprodirnost, Undurchdringliehkeit , 20. Neprodu'a'en, luftdicht. Neprozóren, undurchsichtig. Netzhaut, mrežnica. Nezglasje, Dissonanz, 106 . Nicholson-ov ArU,ometer, 83 . Ničla, Nulle . Niederdruckmaschine, mašina n a mali pritisek . Nihaj, Pendelschwingung, 57 . Nihalo, Pendel, 56 . ;; sekundno, Sekundenpendel, 57. Nihanje, Pendelbewegung, 56 . Nihati, kolebati, schwingen, 56 . Nikaven, negativen, negativ . Nordlicht, severni sij, severni žar, burjava. Nordostwind, severovzhodnjak . Nordwestwind, severozahodnjak . Nordwind, sever. Nune, ničla. Nussknacker, luskač orehov . Objectivlinse, leča, predmetniea . Oblak, Wolke, 194. Obrat, zavrt, Uindrehung . Obratnik, Wendekreis . Octave, Oktava, osmica . Ocularlinse, leča priočnica. Očesna čutnica, Sehnerv, 145. Očesni prekat, Augenkammer, 144 . Odbijati, rellectiren, abstossen, 132 . Odboj, Reftexion, Abstossung, 102 . Odbojnost, Abstossungskraft, Repni sion, 85. Odklon, Declination, Ablenkung, 159 . Odkloniti, ablenken. Odmev, Widerhall, 108 . Odrediti, določiti, bestimmen, (naturhist.). Odrezek kroga, Kreisabschnitt. Odsrednost, sredobežnost, Centrifugalkraft, Pliehkraft, Schwungkraft, Tangentialkrafto 217 Odstotek, Procent . Oersted, 176 . Ogib, Beugung, 102. Ogibati, beugen . Ogljenčevo kisel, kohlensauer . Ogljenec, Kohlenstoff. Ogrevalo, Vorwnrmer, 117 . Oknica, Fensterladen . Oko, Auge, Augapfel, 144 . Oktava, Octave, 105 . Ombrometer, dežjomer. Omér, Verh~ltniss, 54 . Operngucker, glediško kukalo . Oplošje, površina, Oberflkhe. Opora, Widerlager. Organ, 12. Orkan, vihar, 192. Orodje, Instrument. ,, godbeno, Musikinstrument . Os, Achse. optična, optisch.e Achse, 134. Osébilo, lsolator, 162. Osebiti, isoliren, 162 . Osebljen, isolirt, 162. Osreden, central . Osredno gibanje, Centralbewegung , 59 . Ostwind, veter vzhodnjak . Ovčice, Sch~fchen, federige Haufenwolke, 195 . Ozan, 170 . Ozračje, vzdušnica, Athmosphare, 87 . Ozvemdje megleno, Sternfieck. Pad, der Fall, 54. v praznem prostoru, 25. Padalo, Fallmaschine, 56 . Padanje, das Fallen. Pah, Stempel (bel Maschinen) . Pakrog, Ellipse, 59 . Palec, Zoll, 18 . Pamesec, Nebenmond, 151, 200 . Papodoba, Nachbild, 150 . Para, Dampf, 115, 118 . Parabol, parabola, metnim. Parallell vzporeden. I> Parallelogram, vzporednik . Parenje, das Verdarnpfen, 115 . Parna mašina, Dampfmaschine, 120 . Parni kotel, parnik, Dampfkessel, 121 . Pas, glasa, Erdzone . Pasolnce, Nebensonne, 151, 200. Passat, Passatwind, 192 . Pečnica prekapna, Destillirofen. Pendel, nihalo, kolebalo, 56 . Pendelbewegung, nihanje. Pérec, mrena, grauer Staar, 147 . Pero, Feder. Porot, Fliigel der Uhrspindel, 75 . Perspectiv, daljnogled. Peta, Zapfen. Pfanne, (in der Miihle), šiška. Pflanze, rastlina . Pfund, funt. Phenakistoskop, čarodelni krožnik , 149. Phosphorescenz svetlikanje, fosfo rovanje. Physik, fizika, prirodoslovje . Pika, farbiger Punkt. Pipa, Hahn, 92 . Piskalo, Blasinstrument . Piskrec prsteni, Thonzelle. Plajba, svinčnica, 24 . Plasa, pas, Erdzonne . Plast, Schichte. >> zračna, Luftschiehte . Platte, plošča, ploh. Plin, Gas, 29. Plinav, gasfQrmig, luftfórmig, 29. Plini stanovitni, constante Gase 119 . Plinohram, plinomér, Gasometer . Ploh, ploskev, Fl~che . Ploh, plošča, Platte, Scheibe. Plošča valovnim, Wellenscheibe, 104 . Podkop, Mine. Podložnik, Trittbrett. Podnebje, Klima, 188 . namorsko, Seeklima 8 . ,, I; primorsko, Kiistenklima, 188 . suhe zemlje, Landklira a 188, Podnjak, spodnji mlinski kamen, Bodenstein (d. Miihle). Podnožnik, Trittbrett. Podoba, Bild, 134 . 'Podobnost, Aehnlichkeit. PodobŠčina zvočna, Klangfigur, 107 . Podporišče, Stlitzpunkt. Poganjalee, Treibrad. Poganjalka, Treibstange, 123. Pojémalen, abnehmend (verzógert) . Pojemanje, Abnahme . Pokoj, Ruhe, 53 . )> nasebni, absolute Buhe, 53. >, primérni, relative Ruhe, 53 . Pol, konica, skrajnik, 156 . Polarisation, polarizacija . Polarizacija, 155 . Poldnik, magnetni, magnetischer Me ridian, 159 . Pologlas, halber Ton. 106. Polomér, Halbmesser, Radius, 134 . Poluprozóren, halbdurchsichtig . Pomnožek, Produkt (boi der Multi plication). Poprava, Correction, 76. Poprica, Miihleisen, 69 . Pore, luknjica, pora . PorSs, luknjičav . Porosit~t, luknjičavost . Positiv, staven, positiven . Poskus, Experiment, 8 . >) poe'etni, Elementarversuch , 171 . Poslednjica, Resultirende, 37 . Posoda podstavljena, Vorlage, 115 . ,, prežigalna, Destillirgefáss, 115. Posode občevalne, staknjene, communicirende Gefásse, 77. Po sp éh, Be s chl eunigung . Pospeševati, beschleunigen. Pot, Weg, Bahn, 54. Potenzfiaschenzug, vzmnožni kolo turnik. Potezati, streichen (magn.). Poti krivočrtni, krummlinige Bahnen, 58. Povéznik Reeipient, 91, Površina, površje, Oberfl~che . Pragewerk, kovalo . Praznina Toricelli-jeva, Toricelli' s Leere, 90 . Prečka, gredelnica, Wagbalken. Predmet, Gegenstand, 8 . Prehoden za toploto, diatherman 128. Preka, Transversale. Prekapati, destilovati, prežigati; de stilliren, 115 . Prekapina, destillat, 115. Prekat očesni, Augenkammer, 144 . Premér, Durchmesser, Diameter . Prenos, Fortleitung, Transmission, 65. Prenosno vratno, Transmissions welle, 65 . Presek, prerez, Durehschnrtt. Presecišče, Durchschnittspunkt . Presledek, Intervali, 106 . Preslica, Drehling, Drilling, 67. Presse hydraulische, hidravlično (vodno) tlačilo . Prevajati, prevoditi, leiten, 126 . Prevodnik toplote, Warmeleiter, 126 . elektrike, Elektricit~ts leiter, 162 . PreŽigalna posoda, Destillirgef'ass, 115. PreŽigati, prekapati, destilliren, 115 . Prijemališče, grabišče, Angriffspunkt. Prikazen, Erscheinung, S . fizikalna, physikalische Erscheinung, 13 . ;, kemijska, chemische E . scheinung, 13 . Prilagojenje, Accomodation, 146 . Primér, Beispiel. Priméren, relativ. Priroda, Natur, natura, 7 . Prirodopis, Naturgeschiehte, 10 . Prirodoslovje, Naturlehre, Physik, 13 . Prirodoznanstvo,Naturwissensehaft,9. Prirodna sila, Naturkraft. Prirodni zakon, Naturgesetz . Privlaka, Anziehung . Privlačnost, ,A,nziehungskraft, 9 , Procent, odstotek, postotek. Produkt, izvod, pomnožek (v računstvu.) Propuh, Luftzug, Durchzug. Promér, premer, Durchmesser . Proportion, razmer. Proportionirt, razméren. gerade, ravno razméren. ungerade, obratno raz meren . Prosojen, durchscheinend . Prostor, Raum, 8 . 16. pada, Fallraum . I, prazni, leerer Raum . Prostornina, Rauminhalt, Volumen . 19. Prostornost, Ausdehnung (Eigen schaft), 18. Protutež, Gegengewicht, 44. Prozoren, durchsichtig . Prožen, elastisch, 30 . Prožnost, Elasticit~,t, 30, 85 . Psihrometer, psychrometer, 194 . Psyehrometer, psihrometer, 194 . Pšeno babje, Graupe, 196. Puhtenje, das Verdunsten, 118 . Pumpe, smrk, pumpa. Druck-, tlačilni smrk, pumpa tiskaljka . Saug-, sesalni stark, pumpa sesaljka. Punčica, zenica, zrklo, Pupille, 145 . Punkt, točka. farbiger, pika. Pupine, zenica, (punčica) . Puška vetrovka, Windbiichse, 87 . (t. Quadrant, četvrtec. Quadrat, četver, -i, kvadrat. R. Rad, kolo . an der Weile, kolo na, vratilu . RUerwerk, kolesje, Radius, polomer. Rama vodova, Hebearm . Rastlina, Pflanze, 12. Rastlinoslovje, Botanik, 12 . Raum, prostor. ,) leerer, prazen prostor. Rauminhalt, prostornina . Ravnalo, Eehappement, 72, 75 . Ravnar, Regulator, 123. odsredni, Centrifugal-Regu lator. Ravnik, ekvator, Aequator, 156 . Ravnina, Ebene. odbojna, Reflexionsebene . Ravn o črten, gradlinig . Ravnotežje, Gleiehgewieht, 35 . nerazloč'eno , indifl'eren tes Gleichgewicht, 41 . > > padno, labiles Gleich gewicht, 41 . ,> sil, Gleichgewicht der Kri,fte, 37 . stojno, stabiles Gleichgewicht, 41 . RavnoteŽniea, kitnaviea , Balansier, 75 . Razdelitev, Vertheilung. Razdeljevalnik pare, Steuerung, 125 . Razhlapati, suhlimiren, 115. Razhlapina, Sublimat, 115 . Razid, razhod, Divergenz. Razidati se, divergiren . Razkladanje sil, das Zerlegen de r Krefte, 42. Razkroj, chem . Zersetzung . Razmer, Proportion. Razméren, proportionirt. l) obratno, verkehrt proportionirt . ravno, gerade proportio nirt . Razmet, razmetanje, Zerstreuung, Razmetati, zerstreuen, 132 . Razmetno steklo, Zerstreuungsglas . I) zrcalo, Zerstreuungsspiegel. Raznoimen, ungleichnahmig. Razpenjavost, Expansivkraft, 85 . Razpolovišče, Halbirungspunktz Razširjanje toplote, das Fortpflanzen der W~rme, 126 . Razteg po toploti, Ausdehnung durch alarme, 109 . Razteznost, Ausdehnbarkeit, 22 . Razvoditi, razvajati, fortleiten . Reaumur, 110. Recipient, povéznik. Redkomér, Barometerprobe, 93 . Reflectiren, odbijati. Reflexion, odboj . Reflexionsebene, odbojna ravnina . Reflexionswinkel, odbojni kot. Regen, dež . Regenbogen, doga, mavrica. Regenbogenhaut, dožna ali mavrična kožica. Regenmesser, dežjomér. Regulator, ravnar, ravnalo . Reibung, trenje, tór, drgnjenje . gleitende, drsno trt*. Reibungscoéfficient, vsotnik trenja . ReibungselektricitUt, elektrika vzbu jena z drgnjenjem . Reibzeug, drgalo . Reif, slana. Repulsion, odbojnost. Resonanzboden, donišče, resonančno dno. Resultirende, poslednjica. Rdz, Schneide . Richtung, mdr, geradlinige, pravočrtna mdr, krummlinige, krivočrtna mer. Richtungskraft, namérna sila . Richtungsrolle, naravnalni škripec . Rob, Kante. Ročica, Kurbel. Rone, škripec . bewegliche, giben škripec. feste, negiben škripec . » Rosa, Thau, 196 . Rotationsbewegung, vrtenje. Rotationsmaschine, m.ašina vrtiljka. Rotiren, vrteti se, vrteti. Rouleaux, zástor na valjarji . ROnica; Hornhaut, Rtickschlag, vodena strela . Rudnina, mineral, 11 . Rudninoslovje, Mineralogie, 11 . Buhe, pokoj . 1' absolute, nasebni pokoj . relative, primérni pokoj . Rurapf der Miihle, grót. S. Salpetersauer, duščevo kisel . Salpeters'aure, soliterna kislina. Salzlosung, slanomúr, m. Samostrun, Monochord . Samosvetel, selbstleuchtend, 132. Saugapparat, sesalo . Sauger, sesalnik . Saugpumpe, pumpa sesaljka sesalni smrk . Saugrohr, škornjica, cev sesaljka. . S~nle, steber, slop . elektrische, električen steber. ; ; Vota'sche, Voltajev steber . >> Zamboni's, Zambonijev steber . Scala-Areometer, gostom& z lestvico . Schall, zvok . Schallstrahl, zvočni trak. Schenkel, krik . Schenkelig, krak, a, o . Schichtwolke, plasta, nasad . fedrige, mrena . Schiebkarren, tačka. Schlangenrohr, cev zavita po kačje. Schliessen, die galv. Kette, skleniti galv. lanec. Schliessungsdraht, sklepalni drat. Schliessel, (telegr .), ključ. Schmelzpunkt, tališče . Schneckenrad, polžasto kolo . Schneidemesser, rezilnik . Schneide, rdz . Schnellwage, vaga s kembeljnom , rimska vaga. Schnur ohne Ende, vrvca brez konca . Schraube, viják. Schraubenboot, ladja na vijake. Schraubengang, vzvoj . Sehraubenhohe, visokost vzvoja. Sehraubenhnie, črta vzvojnica . Schraubenmutter, matica vijakova. Schraubenpresse, tlačilo z vijákom . Schraubenspindel, vreteno vijakovo . Schuh (in d. Miihle), klepetec . Schwefels~ure, žeplena kislina . Schwere, teža. Schwerkraft, težnost . Schwerlinie, črta težiščnica . Schwerpunkt, težišče. Schwingen (Pendel), nihati, kole bati. >> (Saite), tresti se . Schwingung, nihaj, kes, tresaj, tros ljej. fortschreitende, postopni kes. ,> stehende, stoječi kes . Schwungrad, zamašnjak, gon. Seeun.denpendel, sekundno nihalo. Seeklima, namorsko podnebje . Segner-jevo kolo, 78 . Sehen, das, vid. Sehnerv, očesna čutnica . Sehweite, dogled, dozir. Sehwinkel, vidni kot. Seitenkraft, sila sostavljača. S elb stleuchtend, s am o svetel. Senkel, svičnica, kalamer, plajba. Senkrecht, navpičen . Sesaljka zračna, Luftpumpe, 91 . Sesalnik, Sauger) 169 . Sesalo, Saugvorrichtung. Sesanje, 94 . Sever, Nord ) Nordwind . Severovzhodnjak, Nordostwind . Severozahodnjak, Nordwestwind . Sicherheitsventil, zaklopnica varo valka. Sidro, Anket, 72. Sieden, vreti, vrenje. Siedpunkt, vrelišče . Sij severni, Nordlicht, 202 . Sila) Kraft, 9, 35. ,, elektrogibna) elektromotorische Kraft. ), prirodna, Naturkraft, 9. Sile vzporedne, parallele Krafte 37 . Silomér, Dynamometer, Kraftmesser, 36. Sito, Sieb, Beutel in der Miihle. Skala, stopnica, lestvica, škala . Skladanje sil, das Zusammensetze n der Kr'áfte, 42. Skleniti galv. bale; Schliessen der galv. Kette, 172 . Sklep, Glied d . Kette. Sklepalni drat, Schliessungsdraht, 172. Skrajnik, konica, Pol. Skupnost, Aggregationszustand, 29 . Slamoreznica, Strohschneidemaschine . Slana, Reif, 196 . Slanomá'r, Salzliisung . Slepota črna, schwarzer Staar, 147 . Slop, steber, S~ule . vodni, Wassers~ule. zračni, Luftsaule . z! živega srebra ) Quecksilber s~ule . Slušalo, HSrrohr, 108 . Smrk, Pumpe . vodni, morski, Wasserhose, 193. sesalni, Saugpumpe, 95 . tlačilni, Druckpurape, 78, 95 . Sneg, Schnee, 196 . Snemalo, Auslosung (bel. Maschi nen), 66. Sodra, Graupe, 196 . Soglas, Accord, 106 . Sokladen, congruent . Sokot, Nebenwinkel. Sonnenhof, solnčni kolobar . Sonnenmikroskop, solnčni drobnogled. Sopar, para, Dampf, 115 . Sopuh, hlap, Dunst, 115 . Sorodnost kemijska, ehemisehe Ver wandschaft, 171 . Sostava valov, Wellensystem, 101 . Sostavljača (sila), Componente, 37 . Spajanje kemijsko, ehemisches Ver binden, 109 . Spannkraft, razpenjavost, širivost. Spannung, napetost. Speeifisches Gewicht, prim&na tež kota. Spectrum, šara, 152 . Speiseróhre d. Dampfmasehine, cev nap aj alka. Spiegel, zrcalo. Brenn-, zažigalno zrcalo . erhabener, zboklo zrcalo. ,, Hohl-, vboklo zrcalo . Spiegeltelescop, daljnogled se zr calom . Spillrad, vreteno s palci . Spindel, vretence, vreteno. Spindeluhr, ura na vreteno. Spirale, spiraljka, 75 . Spójina, Verbindung (chem .) Sprachrohr, govorilo, legat ? Sprijemnost, Adh~sion, 32 . Springbrunnen, vodomét. Spritze, brizglja. Središče, geometrijsko, geometrischer Mittelpunkt, 134. >, optično, optischer Mittel punkt, 135. Sredobežnost, Centrifugalkraft, 59 . Sredotežnost, Centripetalkraft, 59 . Srkati, vpijati, absorbiren, 132 . Staar, grauer, mrena, peree. schwarzer, črna slepota . Stanovitost, Beharrungsverm~gen, 21 . Statve, Webestuhl. Staven, positiven, positiv . Steber, slop, S'á',ule . električen, elektrische Sa,ule, 171. Voltajev, Volta'sehe S~ule, 171 . Zambonijev, Zamboni's S~ule, 171 . Stechheber, natega, buča. Steigrad, stopnjato kolo. Steigrohr, stoječa cev, dedec. Steklo, Glas . zažigalno, Brennglas, 139 . Stellschraube, naravnalni vij tak . Stempel, pah (b. Maseh .) . Stereoskop, 149 . Sternsehnuppe, zvezdni utrinjek . Steuerung, razdeljevalnik pare, krmilo. Stickoxydulgas, plin duščevég a kisca. StickstofF, du.šee. Stiefel der Luftpumpe, škornja . Stift, klinec. Stimmgabel, zvenulje, glasbene vilice. Stisnost, Zusammen.drackbarkeit, 22 . Stopnica, Skala, 105 . Stopinja, Zapfenlager. Stopinja, Grad, 110 . I, mraza, K~ltegrad, 110 . toplote, W~rmegrad, 110 . St~psel, čep, zamašek . Stoss, udár. ,, centraler; osredni udar. schiefer, krivi udar. Stožec, Kegel . Strahi, trak. Streichen, den Magnet, potezati , drgniti. Strela, Pfeil, Blitzschlag, 200 . ognjena, directer Blitzschlag, 200 . ;) vodena, Riiekschlag, 200 . Strelovod, Blitzableiter, 201. Strinina, schiefe Ebene, 48. Strohschneidmaschine, slamoreznica. Strom, elektrischer, električni tok . Stumpf, top, tumpast . Stundenrad, urno kolo. Sturm, vihar, viher, vihra. Stiitzpunkt, podporiše'e . Stvar, predmet, Gegenstand, 8. Subjektivne svetlobne prikazni, 150 . Sublimat, razhlapina. Sublirniren, sublimovati, razhlapati. Siidostwind, veter jugovzhodnjak . Siidwestwind, veter jugozahodnjak . Siidwind, jug. Summe, vsóta, suma. Sveder, Bohrer. Svetlikanje, Phosphorescenz, 153 . Svetloba, Licht, 131 . Svinčnica, Bleiloth, 24. Šara Spectrum, 152 . Saren, buntfarbig . Širivost, Expansivkraft, 85 . Sirjava, Breite, 16 . Siška, Pfanne (b. Masehinen). Škala, 105. Skornja, Stiefel, 92 . Skornjiea, Saugrohr, 95 . Škripec, Rolle. gibni, bewegliche Rolle, 46 . >, negibni, feste Rolle, 44 . Škulj, Klappenventil . Število, Zahl, 16 . Stevilnik, Z~hler. T. Tačka, Schiebkarren. Tališče, Schmelzpunkt. Tangentenboussole, tangentna bus- sola. Tangentialkraft, odsrednost. Taucherglocke, potapljalski zvon. Tečaj, Zapfen (b. Maseh . ) Tehtnica, vaga, Wage, 25, 43 . Tekoč'en, fiiissig. Tekočina, Fliissigkeit . Telegraf pisalni, Sehreibteleg .a 179. Teleskop Eterschelov, 136 . , ; Spiegel-1 teleskop ali daljnogled se zrcalom, 143 . Telo, KQrper, 8, 16. kapljivo, tropfharfliissiger K~rper, 29. ,, plinavo, gasf5rmiger Kárper, 29. ,, trdno, fester Kárper, 29 . Telesnina, Kórperinhalt, 19. Temperatura, toplina, 109 . Tensiou, napetost, razpenjavost. Teža, Schwere, 23 . Težišče, Sehwerpunkt, 39. Težiščnica, Schwerlinie, Riehtungs linic der Schwerkraft, 40. Težkata, Gewicht, 25 . 23 Težkota, nasebna, absolutes Gewicht, 26. ,, primdrna, speeifisehes Ge wicht, 27. Težnost, Schwerkraft,' Gravitation, 9. 17. Thau, rosa . Thaumatrop, čarodelni krožnik, 149 . Theaterperspectiv, glediško kukalo . Theilbar, deljiv. Theibarkeit, deljivost. Theilchen, kleinstes, najmanji delek. Theilung, delitev, deljenje. Therrao-elektrika, (elektrika vzbujena s toploto), 182 . Thermoffieter, toplomér, 109 . Thermometrograf, 186 . Thier, žival . Thonzelle, prsteni piskree . Tisek, tlak, Druck . Tiskaljka, Druckpumpe, 95 . Tiskalo hidravlično (vodno), hy draulisehe Presse, 78 . ,! s klinom, Keilpresse, 51 . z vijakom Schraubenpresse, 52. Tiskalnim, Druckpresse, 79 . Tiskarna, Druckerei. Tlak, Dimek. ,) zračni, Luftdruek, 191. Tlakomér, Barometer, 89 . Tlakomérna visiva, Barometerh5he, 89 . Toča, nagel, 196. Točka, Punct . Tok, električni, elektrischer Strom, 172. mimobežni, Extrastrom, 176 . l> navedeni, indukovani, Indue tionsstrom, 175 . Tokarna, Drehbank . Ton, glas. ,, ganzer, celi glas. halber, poluglas. Top, tumpast, stumpL Toplina, temperatura, 109. ,, srednja, 180 . Toploraér, Thermometer, 109, Toplota, W~,rme, 108 . primérna, specifische W~rme, 130. zvezana, gebundene W§',rme, 129. žareča, strahlende W~rme , 127. Toplote teorija, WU,rmetheorie, 130 . Toplotna edinica, kalorija, W~rme einheit, Calorie, 129 . Toricelli-jeva praznina, Torieelli' s Leere, 90 . Tornados, 192. Trli,gheit, (Beharrungsverm5gen), sta novitost, brezvoljnost. Trak, Strahi. glavni, Hauptstrahl, 135 . ,> svetlobni, Liehtstrahl, 132 . toplotni, Warmestrahl, 127 , 1> 132. valovni, Wellenstrahl, 103 . » vpadni, Einfallsstrahl . zvočni, Sehallstrahl . Transmission, prenos. Transmissionswelle, prenosno vratilo. Transversale, preka . Trd, hart. Trden, fest, 29 . Trdnota, Festigkeit, 30 . lomoporna, relative Festigkeit, 31. trgoporna, absolute Festig ,, keit, 30. Treibrad, poganjalee. Treibstange, poganjalka. Treibwelle, prenosno vratilo. Trenje, drgnjenje, Reibung, 62 . drsno, gleitende Reibung, 62 . » Tre% Schwingung (der Saiten, etc .), 98, 100 . postopni, fortschreitende » Sehwingung, 100 . stoječi, stehende Sehwingung , 100. Tresaj, Sehwingung, Vibratio. Trh ali ter, Brietbesehwerer. Trieb, gonjenik (pri mdinah) . Trikot, Dreieck. Trittbrett, podložnik, podnožnik. Troba, Trombe, 193 . Troba vodna, Wasserhose, 193 . Trogapparat, baterija v koritu . Trombe, troba, smrk . Tropfbarfiiissig, kapljiv . Tumpast, top, stumpL Turbina, 78 . Turmalin, 155, 182 . Tvar, Materie, 8 . Tvarina, Masse, 8, 16. U. Učinki električnega toka, 174 . Udar, Stoss, 60 . kriv, schiefer Stoss. osreden, centraler Stoss, 60 . Uhr, ura. Uhrfeder, zmét. Uhrgewicht, utež. Umdrehung, zavrt, obrat ; (mit 'na terieller Ver~nderung des gedreh ten Gegenstandes), zasuk. Umgang, obhod. Undurchdringlichkeit, neprodirnost . Ungleiehnamig, raznoimen . Unruh, nepokoj . Unterstiitzungs-Gegenstand, naslon , Unterstiitzungspunkt, podporWe, naslonišče. Ura, 71 . Ura, električna, elektrische Uhr, 182 . Ura huda, Gewitter, 200 . Ura na valj, Cylinderuhr, 76. vreteno, Spindeluhr, 73 . Utež, -i, Gewicht an der Uhr, a n der Wage, 25. Utajen, zvezan, latent, 129. Utrinjek zvezdni, Sternschnuppe, 200 . V. Vaga, tehtnica, Wage, 25. s kembeljnom, Sehnellwage 45. se skledicama, gew5hnliche Wage, 43. Vaganje dvakratno 44. Val, Weile, 100 . Valovanje, Wellenbewegung, 100 . Valj, valjar, Cylinder, 122 . Valjarna, Walzwerk. Vap, m. barva, Farbe, 151. Vapno, Kalk. duščevo kislo, salpetersaurer ,, Kalk . ,> oglj enčevo kislo, kohlensaurer Kalk . Vbokel, coneav . Vboklo zrcalo, Hohlspiegel . Velikost prividna in prava, 148. Ventil, zaklopnica . Ventilluftpumpe, zračna sesaljka s e zaklopnicami. Verbinden, shem ., spojiti, spajati . Verbindung, chem. spojina. Verdampfen, paréti, pariti izpari vati. Verdunsten, hlapeti, puhteti . Verháltniss, omér. Versuch, poskus . Vertheilung der Elektricit~t, razde litev elektrike. Vertikal, navpičen, vertikalen . Verwandschaft, chemisehe, kemijska sorodnost. Verz0gert, pojemalen (gib) . Vešča, védenee, Irrlieht, 200 . Veter, Wind, 191. južni, jug, Siidwind. jugovzhodnjak, Siidostwind . jugozahodnjak, Súdwestwind. severni, sever, Nordwind . severovzhodnjak, Nordostwind . severozahodnjak, Nordwest wind. )> vzhodnjak, Ostwind . zahodnjak, Westwind . Vetrenica, Windrose, 191 . Vetrenik, Windkessel, 96. Vetrovka puška, Windbúehse, 87 . Vibrationsbewegung, Cres. Vid, das Sehen, 144. Vihar, viher, vihra, Stur 192 . Vijak, Schraube, 51. Knjiga prirode . Vijak naravnalni, Stellschraube, 50 . ostri, Schraube mit seharfem Gewinde, 52 . ,, tumpasti, Schraube mit stumpfen Gewinde, 52 . Vijakova matica, Schraubenmutter, 52. Vijakovo vreteno, Sehraubenspindel, 52. Višava, Mihe, 16. Vitel, Winde, 64. ,, pritlični, Erdwinde, 64 . Vlagomér, Hygrometer, 194 . ;> z vlasom, Haar-Hygrome ter, 194. Vlažnost zraki, 193. Vlomek, Brueh . Vdd, vodka, Hebel, 43 . enakoramen, gleieharmiger He- bel, 43. ,, enoramen, einarmiger Hebel, 45. kljukast, Winkelhebel. raznoramen, ungleieharmiger Hebel, 44. Vodenec, Wasserstofr, 87 . Vodilnost, Leitungsf~higkeit. Vodilo, Konduktor, Conductor, 169 . Vodnjak, Wasserbehalter, 95 . Vodom" Springbrunnen, 77 . Vodoraven, horizontal, wagrecht, 24.. Volta, 170. Voltajev steber (slop), Volta'sehe S'a,ule, 171 . Volumen, prostornina . Vorlage, podstavljena posoda. Vorw~rmer, ogrevalo . Vozel, Knotten, Knotenpunkt, 101. 1> Vozlovka črta, Knotenlinie, 101, 106 .. Vpoj, endosmoza, 33. Vpojnost, Absorption, 34 . Vratno, Weile, 63 . prenosno, Transmissionswelle, 65 . Vrelišče, Siedpunkt, 110 . Vremenoslovje, Meteorologie, Witterungslehre, 183 . Vreteno, Spindel . navodno, Induetionsrolle, 175 . 15 ,, Vreteno s palci, Spillrad, 64. ; ; vijakovo, Schraubenspindel, 52. Vrenje, das Sieden, 115 . Vrh valovni, Wellenberg . Vršnjak, gornji mlinski kamen, oberer Miihlstein . Vrtenje, Rotationsbewegung, 54. Vrteti se, rotiren. Vrtiljka, elektromagnetična, elektromagnetische Rotationsmaschine , 170. Vrtinec, Wirbelwind, 193 . Vrtišče, Drehpunkt. Vrvca brez konca, Schnur ohne Ende, 65 . Vržel, Brecheisen . Vsrkati, absorbiren . Vsota, Summe . Vsotnik trenja, Reibungs-Coéfficient , 62. Vzdušnica, ozračje, Athmosph~re, 87 . Vzgon, Auftrieb, 80. Vzhodnjak, veter, Ostwind. Vzporeden, parallel. Vzporednik, Parallelogamm. sil , Kr~fteparallelogramm, 41 . Vzvoj, Schraubengang, 52 . Vzvojnica črta, Schraubenlinie, 52 . W. Wage, vaga, tehtnica. Wagbalken, prečka, gredelnica . W~gen, vagati . Wagrecht, vodoraven, horizontalen . W~gung, doppelte, dvakratno va ganje. Walzwerk, valjarna. W~rme, toplota. gebundene, zvezana toplota . specifisehe, primerna toplota. strahlende, žareča toplota. W~rmeeapacit~t, navzetnost za to plota. Warmeleiter, prevodnik toplote. W~rmestrahl, toplotni trak . W~rmetheorie , mechanische , meha nična teorija o toploti . Wasserbeh~lter, vodnjak. Wasserhose, vodna troha, morsk i s mrk . Wasserstoff, vodenec . Watt Jakob, 125. Webestuhl, statve. Weehselrad, kolo menjaé. Weckerwerk, budilo . Weg, pot. Weitsichtig, daljnovid . Wellbank, blazina. Weile, val . Weile, (bel Maschinen), vratno . Wellenberg, vrh valovni . Wellenbewegung, valovanje . Wellenmaschine, mašina valovnica . Wellenscheibe, plošča valovnica . Wellenstrahl, valovni trak . Wellenthal, valovni dol. Wellensystem, sostava valov . Wellrad, kolo na vratilu . Weltraum, svetski prostor. Wendekreis, obratnik. Westwind, veter zahodnjak . Wetterleuchten, bliskotanje, igranj e zarnic . Widerhall, odmev. Widerlager, opora. Windbi~ichse, puška vetrovka . Winde, vitel . Windkessel, vetrenik. Windrose, vetrenica . Winkel, kot . Wirbelwind, vrtinec . Wolke, oblak. Wunderscheibe, čarodelni krožnik. Zagozda, Keilschliissel, 51 . ZU,hler, številnik. Zahnrad, zobato kolo . Zahnwerk, zobato kolesje. Zahodnjak, Westwind. Zaklopnica, Ventil, 92 . Zaklopnica varovalka Sicherheitsventil, 121 . Zakon, postava, Gesetz . pada, Fallgesetz, 56 . prirodni, Naturgesetz. težnosti 24 - Zamabjak, gon, Sehwungrad, 67. Zamboni-jev steber, Zamboni's Saule, 171 . Zapfen, peta, tečaj . Zapfenlager, stopinja. Zarja jutranja, Morgenroth, 154, 197 . Zarnic igranje, bliskotanje, Wetter leuchten, 201 . Zastor na valjarji, Rouleaux. Zauberlaterne, čarodelno gledilo . Zavora, Schlagbaum . Zavrt, Umdrehung. Zbokel, convex . Zdrozgalica, žonta, Maische . Zeiger, kazalec . Zeigerwerk, kazalo. Zeit, čas. Zénica, Pupille, 145 . Zerlegung d. Krefte, razkladanje sil. Zersetzung, chem., razkroj. Zerstreuen, razmetati. Zerstreuung, razmet, razmetanje. Zerstreuungsglas, razmetno steklo . Zerstreuungsspiegel, razmetno zrcalo . Zgib, Gelenk . Zglasje> Consonanz, 106 . Zifferblatt, eifreniea. Zmét, Feder, 30, 73 . zavita, Spiralfeder, 30. Zmetnica, Federhaus, Trommel in der Uhr, 73 . Zoll, palec. Zollpfund, colni ali carinski funt. Zone, plasa, pas. gem~ssigte, umérena plasa. >) heisse, vroča plasa. kalte, mrzla plasa . Zoologie, živaloslovje, zoologija. Zračni prividek, Luftbild . Zrcalo, Spiegel, 133 . povečalno, Vergrósserungsspiegel, 134 . ravno, ebener Spiegel, 133. razmetno, Zerstreuungsspiegel , 136. vboklo, Concavspiegel, 133. zažigalno, Brennspiegel, 127. zboklo, Convexspiegel, 133 . Zrealovanje zračno, Luftspiegelung , 150. Zrklo, zenica, Pupille, 145 . Zuleitungsr5hre, cev pr ivodnica . Zunanja različnost teles, 28 . Zuriickwerfen, odbijati. Zusammendriickbarkeit, stisnost . Zusammenhangkraft, zveznost. Zusammensetzung der Kráfte, skla danje sil. Zvezan, utajen, latent. Zvezana toplota, 129 . Zvenulja, Stimmgabel, 104 . Zvezda, Stern . nepremičnica, Fixstern. Zvezdarstvo, zvezdoslovje, astrono mija. >I Zveznost, Cohasion, 29 . Zvok, Schall, 98 . Zvon potapljalski, Taueherglocke 20 . Ž. Žar večerni, Abendroth, 154, 197 . ,, severni, Nordlicht, 202 . Žarišče, gorišče, Brennpu.nkt , 127 , 134. železovec magnetni, Magneteisen stein, 156. Žival, Thier, 12 . Živaloslovje, Zoologie, 12 . Življenje, Leben, 12 . Žolčast, gallertartig. žonta, Maische. Tiskarske pogreške. stran: vrsta: namesto : 8 16 (odzgor) sa me 18 3 , , lenjivost 54 4 (odspod) proteče 5813 ,, istočasna 64 4 (odzgor) Spiellrad 66 29 Pod. 73. 71 23 pospevae'eno 77 2 5 na pravah 102 28 deliti 104 12 (odspod) daljnim 104 9 dale 112 22 (odzgor ) 134 119 5 treh 119 1 3 Mariotto-vem 122 5 ; > valjar 1.23 3 3 da dela 1278 ,> zračni 128 26 toplino 128 27 » toplino 128 28 toplino 128 36 toplino 130 7 (odspod) tridesetine 132 19 Zato pa t a m a postane na tistej strani telesa, ki je od svetlobe pro č obrnjena, pomanjkanj e svetlobe. 134 15 (odzgor) 168 159 8 >, jekla 165 16 (odspod) pogače 177 22 (odzgor) 225 178 16 ,, 226 181 8 (odspod ) cf 182 22 >? protivnega 182 9 toplin o 190 4 ,) toplota Maj : same brezvoljnost preteče istočasno Spillrad Pod. 72. pospeševano napravah delati dalj im daje 133 dveh Mariotte-ovem valjarji dela zvočni toploto toploto toploto toploto tridesetino Zato pa na tistej strani telesa, ki je od svet lobe proč obrnjena, po stane pomanjkanje svetlobe, t. j. senca ali tama. 163 jeklu na pogačo . 21 5 216 f positivnega toploto toploto ", , he~alogija ( 108 potlobann Zakala In na svetlo la MATICA SLOVENSKA. Natisml Blaznik v ,ss MINERALOGIJA. Poslovenil Janez Zajec. V večno temo doli hodi Rudokopec, vlada todi Svet globoko pod zemljo , On ki sam v tihi noči Pod zemljo zdihuje ; loči Nikdar ne mu dne nebo, Vsako jutro solnce nove žarke .lije po ljudeh , V gori čaje se čarovni Stari pozdrav : »Bog daj uspeh 2" Po Theod. K"rner-ji. Kopp, . H. Einleitnng in die Krystallographie. Mit 22 Kupfertafelu und 7 lahogr. Tafeln. 2. Aufl. gr. 8. Braunschweig, Fr. Vieweg u. Sóhn, 2 Thlr. 20 Sgr. Naumann, Prof. C. P. Elemente der theoretischen Krystallographie , mit 86 Holzschnitten.gr. 8. Leipzig, W. Engelmanu, 1856, 3 Thlr . J. R. Lehrbuch der Oryctognosie, mit 333 krysté Figuren , gr. 8. Stuttgart, Sehweizerbart, 3. Auil. 1854. 2 Thlr. 15 Sgr. R amm elsb erg' , L ehrbu.ch der Krystallographie 1852. 2 Thlr. 2Q Sgr. Q u e n s t e d t, ' A. Handbueh der Mineralogie, 12. Aufl. gr. 8. T" bingen, Laupp, 1855 . 4- Thlr. 20 Sgr. Knjiga prirode. II. Blu m, J. R. Handbuch der Lithologie oder Gesteinslehre . gr. 8. Erlangen, Enke, 1860. 2 Thlr. C o t t a, B. Leitfaden und Vademecum der Geognosie ete . Dresden , Arnold, 1849. 2 Thlr. 12 Sgr. V o g t, C. Lehrbuch der Geologie und Petrefactenkunde . 2 Bde. 2 A fl. mit 1136 Holzsch. und 16 Kupfertafeln. gr. 8. Braunschweig, Fr. Vieweg u. Sohn. 5 Thlr. Vogt, C. Grundriss der Geologie. Braunschweig, Fr. Vieweg u. Sbhn. 1860. 2 Thlr. 10 Sgr. D e la B e c h e, Sir H. Vorschule der Geologie. Braunschweig, Fr . Vieweg u. Sohn. gr. 8. 3 Thlr. L e o n h a r t, K. C. von. Geologie oder Naturgeschichte der Erde. 8. Stuttgart, Schweizerbart, 1836-44. 15 Thlr . Bach, H. Geologische Karte von Centraleuropa . Stuttgart 1859 . 2 Thlr. 20 Sgr. Bron n, Lethaea geognostica. 3. Aufl. VollstUndig mit Atlas. 43 Thlr. Robida, K. Naravoslovje ali fizika. V Ljubljani, natisnil J. Blaznik. 1849 . Slovenski aj e r. Spisali rodoljubi za slov. Matico. V Ljubljani, J. Blaznik. 1868. Mineralogija za niže gimnazije in realke po S . Fell~cker-ji spisal Fr. Erjavec . Izdala in založila Matica slov . v Ljubljani. 1867 . Živalstvo za niže gimn. in realke. Spisal A. Pokorny. Poslovenil Fr. Erjavec. V Celovcu, J. Leon. 1864 . Rastlinstvo za niže gimn. A. Pokorny. Poslovenil J. Tušek. Zemljepisna začetnica za gimn. in realke. J. Jesenko. V Gorici, natisnil Paternolli. 1865. Jahrb eher der geol. Reichsanstalt in Wien. 1856 -1866. l Mineralogija ali rudninoslovje nas uči spoznavati rudnine, t. j. v tvarini svoji skozi in skozi enake stvari, koje imenujemo minerale ali rudnine . V njih je vsak del enak dxuzemu . Pri mineralih nikdar ne vidimo onih organov, ki pri rast linah in živalih opravljajo dela, ki so potrebna, da stvar obstoj Zato minerale tudi imenujemo neorganska telesa. Pri njih je (toraj) vse eno, ali jih popisujemo in ogledujemo velik al i majhen del. Ena pest peščenca nam predstavlja njegove lastnosti ravno tako dobro kakor klada ali cela gora peščenca . Kamena strela, črto dolga, vidi se ravno tako popolna kakor druga, ki je palec ali črevelj velika. §. 7. kemije smo videli, da vso zemljo ne sestavlja ve č nego 62 elementov. Vsled kemiške sorodnosti so mnogovrstn o zvezani med seboj, redkokedaj je kak element sam ob sebi . V tem obziru ni mineralogija nič druzega kakor nauk o kemični h spojinah, nahajajočih se v prirodi. To je veČidel tudi resnica. 3' V kemiji smo tudi že veliko tacih naravnih kemiških spojin bolj na tanko spoznali, druzih se pa spominjali. — Toda v ve liki delalnici prirode ni samo kemiška, privlačnost obdeloval a elemente, ter jih prisilila sprijeti se, ampak veliko druzih moč i je imelo vpliv na - nje . Zato najdemo cele vrste mineralnih ustrojev, ki jih po kemiškem potu samem ne moremo zapopast i ne samih ob sebi ne v razmeri z druzimi. Minerali se nam tedaj kažejo v dveh oddelkih ali skupkih, 3 ki se med seboj dobro ločita. Nekoliko jih ima popolnoma vse lastnosti kemiških spojin, kar se vidi iz tega, da so popolnoma po kemiških pravilih sestavljeni in da imajo kristalno obliko ; imenujemo jih prave ali enoterne minerale, nauk o njih mineralogijo ali oriktognozij o v oiem pomenu. Druga vrsta mineralov ima pa dosti drugačen značaj . Ali se jim dobro pozná, da so zmesi iz druzih enoternih mineralov , ali pa, če so onim enaki po kemiški sestavi, da kristalna oblika na njih ni dobro izražena. Ne vidimo jih po samem, ampak na debelo. Zovemo jih zmešane minerale ali. kamenje, skalovje, in ker zaslužijo, da jih ogledamo ne le same na sebi, ampak tudi v razmerah med seboj in vso zemljo, potem tud i po njih nastanji — je to drugi del vednosti t. j. g e o g n o z ij a ali geologija. I. Nauk o enoternih mineralih. Oriktognozija. Prva tirjatev, ki jo stavimo mineralogiji je ta, da nam 4 pokaže zanesljive znake, po kterih se mineral spozná in kot posebna vrst določi. Že davno so odbrali posebnosti in znamenja, po kojih so jih razločevali in vredovali . Najimenitniše so : l) Podoba, 2) fizikalne, 3) kemiške lastnosti . Najpred se j e treba s temi seznaniti, potem še le more kdo njih se posluževaje popisovati posamezne minerale . 1. Podoba mineralov . Že v fiziki. §. 24 in v kemiji §. 24 smo videli, da se naj-5 manjši delci kemiških zvez natezajo in vvrstujejo, tako da postajajo pravilna telesa, kristali. 1* Ker vsak mineral kristalizuje vedno v jedni obliki, zato se po tem vselej lahko spozná. Toda kristali so mnogovrstni! Le po glejmo zbirko mineralov, koliko raznih oblik je videti . Vse te oblike pa se dajo izpeljati iz šestih prvotnih I i k o v. Le-ti nam dajo z vsemi k njim spadajočimi oblikami šest kristalnih sistemov, ki činij o novo vedo, k r i s t a l o g r a f i j o. Čuditi se moramo, kako priroda včasi tako pravilne kri stale dela. Podoba I. nam n. pr. kaže iz kremenčeve kislin e bstoj eči mineral (kemije § . 67), kamena strela imenovan . estostrani stebriček je, zgoraj in zdolaj nosi rtasto šestostrano amido. Dve po dve ploski stebričkovi nagnjeni ste za 120 ° rruga k drugi, piramidni pa, za 133 ° 44'. Tako pravilnih podo b lahko bi navedli več. Cesto pa dobivamo kristale, ki nis o tako popolnoma ; branile so jim bolj ali manj izraziti se mehanične zapreke, tako da na eno stran zrasti niso mogli ; to navadno tedaj, kedar z eno stranjo tičé v drugi gmoti, ali so pa bile druge razmere krive, da je kristal drugač'i zrastel, da mu je tako rekoč prava oblika pol varjena . To vidimo v pod. 2, ki je tudi kamena strela. Toda tudi Pod. I. Pod. 2. pri tacih s ačenih kristalih vlada še prvotno ravil.o, po koji nastajao, kajti kotje sosednih ploskev so eno' i . 1edar popisujemo kristale, drž/1mo se idealne oblike ne gledé na to, ali so pravilni ali ne. 7 Kristal je robata podoba, omejena po ploskvah v robih i n voglih se stika) očih, koj'e vkup imenujemo sploh m e jiln e al i obmejne element e. Noben kristal nima manj kot 4 ploskve, 4 vogle in 6 robov ; navadno jih imajo po več. Ploskve so mnogovrstne po številu in velikosti strani in kotov . Nahajamo pravilne trikote, kvadrate, rombe ; pa tudi dostikrat neTravilne trikote, čveterokote . Čudno je, da pravokotega trikota in enakostranega peterokota kristali nikdar nimajo . Enak o- v r e dni ali k or e sp o n dentni mejilni elementi so tisti, ki s e v vseh rečéh skladajo ter zlasti enako daleč stojé od sredin e kristalove. Ako si mislimo skozi to sredino črto, ki seže o d enega mejilnega elementa do druzega, tedaj od vogla do vogla od srede ploskve ali roba do druge korespondentne na kristalu, ploskve simetrično ležé ob teh črtah . Te črte zovemo osi kristalove in popis navadno začenjamo ž njimi. Največ kristalov ima po tri osi, nekoliko jih pa ima po štiri. V pod. 3 vidimo pravilni osmerec ali regularni. 8 o k t o e d e r, tako ga hočemo pozdaj imenovati. On ima osem ploskev, 6 voglov in 12 robov. Pod. 4 nam kaže osi, po kterih je ta kristalni lik sestavljen. Tri enolike črte so, druga na drugi navpik stoječ'e, a o, b d in fg. Osi se na ta način križajo, križ a pa slika ne kaže popolnoma, ker je os fg v njej dosti krajša videti . Če se jih kdo hoče učiti, sestavlja naj take križ e iz šibit ali iz žice. Mislimo si, da so konci tega križa zvezani Pod. 3. Pod. 4. s črtami, — pri modelu lahko razpneš niti potem so to rob i okto~drovi, ki mejé osem enacih, pravilnih trikotov pod. 3. Vsi vogli tega okto~dra so popolnoma enaki in on sam je prvotn a podoba regularnega kristalnega sistema . Precej lahko vidiš, da se ta pravilnost pokvari, ako s e ktera os podaljša ali skrajša, ali pa če se koti na sredi kolika] spremené. Ena os take kristalne podobe postavi se navpik, tej pravimo glavna o s. Pri regularnem sistemu so vse tri osi eno like, zatoraj se smé vsaka za glavno vzeti ; druge so potem podružne osi. V pod. 4 je tedaj a o glavna os, b d in ste podružni ali stranski. V druzih sistemih, ki nimajo enoliki osi, zbere se ona za glavno, ki je veči ali manji od, stranskih, le-té pa vse leže v eni ravnici, basis ali zakladna ploske v imenovani. Gledé mejilnih elementov imamo še povedati, da postranske ploskve so vzporedne z glavno osjo ; vrholove ploskv e se love na konceh glavne osi ; k o>n č n e ploskve so pa one, kojim glavna os na sredo sega. Ploskv.g, ki so vse vzporedne z eno osjo, delajo skupaj p a s (zono) . Crte, kjer se dve ploskvi režete, zovemo r ob e ; dva roba stikajoča se napravita r o b o k o t. Vr vi rob j e se shajajo konec glavne osi na vsaki strani ter delajo vrhovne vogle ; postranski robovi so vzporedni z glavno osjo, drugi robi se zovejo kraj e v,n.i, Kristalne podobe ali like razločujemo e n o t e r n e, k i imajo same i s t o r o d n e (istoimenne) ali le nektere dxugorodn e ploskve — in s e s t a v l j e n e like, kojih ploskve niso istorodn e ampak lastina dveh ali več likov ; taki zovejo se kombi nac i j e. I z p e l j a n 'i liki postajajo iz prvotni, ako se nekteri deli po znanih pravilih odjemajo, ako se jim odrezujejo. Zgodi se to , ako se odrežejo vogli ali robovi, ali pa ako se jim prišpičijo ali poostre. Pod. 5 kaže, kako se oktaédru pristrižej o Pod. 5. Pod. 6, vogli, pod. 7., kako robovi. Ako se obakrat naprej reže, dokler oktaédrove ploskv e popolnoma ne zginejo, poem pri prvem ostane ko ck a , ri drugem romb ovi do e k a 'é d e r (rombovi dvanajstoplosk) pod. 8, menda najlepši kristalni lik. Tudi se lahko razvidi, kako iz pod. 5 postane kocka, ako pristrižene ploskve rastejo, dokler se skrižajo, pod. 6. Kocka in d ode ka é' der sta iz :l.jana iz Pod. 7. Pod. 8. oktaédra ter spadata istemu sistemu ; pod. 5, nam objavlj a tudi kombinacijo oktaédra s kocko. Ako pa kocki pristri ž'emo vogle, dobimo iz nje zopet oktaéder. Jako si razum teh sprememb pospešimo, ako si iz krompirja , mila ali kake druge sposobne stvari narežemo tacih podob ter jim postrižemo vogle ali robove . Tudi pri mineralih se to lahko poskuša ; iz fluoritove kocke se lahko izeepi oktaéder in notranja struktura mineralov je te m razmeram kristalnih sistemov jako ugodna, kajti v to mer s e najlože koljejo, zato se zove razkolna ploskev. 10 Oktaeder je podoben čveterostrani dvojnati piramidi ; mi-so si, da se pri okta&lru pod . 9 ploskev o in njena sosedinj a zadej na zgornji piramidi na vsePod. 9. Pod. 10. strani razširjate, srečali se bost e v robu a b. Ako se to zgodi tudi pri ploskvi n in njeni sosedinji zadej na spodnji piramidi, dosegle se bodo raztezajo& se štiri ploskve v robovih a , a c, a d, d b in napravile bodo tristrano piramido pod. 10, ki jo zovemo t e t r a é d e r (čveterec). Tako izpeljane like imenujemo p o l o- like a l i h e m i čd r e , da jih ločimo od p o l n o l i k o v ali h o l o čd r o v. Imena kristalnih likov skladamo iz grške besede „hedra”, 11 ki pomenja sedež ali sedalo (ploskev za sedež), in iz števnikov . Po tem tacem naznanjamo število ploskev na liku n. pr. tetra- Mer (Čveterec), heksaeder (šesterec), oktaeder (osmerec), do dekaeder (dvanajsterec). Dostikrat priti.kamo tacam imenom še besedo, ki naznanja, kakošne so ploskve na kristalu, n. pr. pentagon-dodekaeder (peterokoti dvanajsterec), rombovi dodeka eder (rombovi dvanajsterec) . Semtertje se rabijo tudi stereome trična imena, kakor kocka mesto heksa+der, zlasti taka, ki so krajša od onih ; ali tudi imena vzeta od minerala, ki krista lizuje v oni podobi, kakor g r a n a t o e d e r za rombovi dodeka čder, ker ima granat ono podobo. Še krajše naznanjajo kristalovo podobo znamenja . Naj večkrat naznanimo s črkami, v kaki razmeri so med seboj osi, pomnivši, da križ, ki ga napravijo, določuje lego ploskam kristalovega lika. Oktaeder ima tri enolike, v pravih, kotih stikat)če se osi. Vsaka ploskev oktačdra doseže vsako os na enem onci ; ako vzememo, da je ena dolga = a, ,je tudi vsaka druga = a, tedaj so v razmeri a :a :a. Regularni oktačder se tedajzaznamuje s to formulo ; pa so namesti nje raji vzeli krajš e znamenje O. Pri kocki sicer najdemo isto razmero med osmi, toda n ih konci segajo v sredo njenih ploskev. Zatoraj vsaka kocki.na p oskev vreže samo eno os, drugi dve osi bi vrezala še le v neskončni daljavi t. j. vzporedna je ž njima. Tedaj stavimo znamenje brezkončnosti (c) pred one osi, ki jih ploskve kri stalnega lika ne dosežejo. Kocka po tem dobi formulo a: oo a: ce a ali znamenje a., O ce Za različne osi druzih sistemov se jemljejo tudi različn e črke, pred-nje pa pridejo še sbrojniki za glavne in podružne osi . Poloni zaznamujejo se v podobah kvocientov . 0 je pololik oktačdrov t. j. tetraeder. Da se kristalografije lože učimo, zato si kristalne like nari-12 savamo. To pa je večidel težko. Narava risanja nanese, da n.ekter'i deli kristala ostanejo krajši od druzih in da so zadnj e ploskve zakrite . Zatoraj se navadno ne risajo kot telesa, na en i strani bolj na drugi manj osvetljena, ampak tako, kakor da bi bili popolnoma prozorni, da se tedaj tudi zadnji robovi naznanjajo z napikanimi črtami . Tu se glavna os po konci postavi , ena podružna os se obrne proti sebi, zavrti se potem malo na levo in podoba se narisa po projekcijskih postavah . Po njih se tudi učimo delati kristalne mrež e. Pod. 11 predstavlja mrežo oktačdra. Položi se na bel karton, prebode se z iglo pri voglih in se po&ta oo. pike do pike. Potegnjene črte se prerežejo )opolnoma, napikane samo na pol . Ploskvice se zdaj daj o sestaviti in zlimati in to je kristalni m. odel oktačdra. Na Pod. 11 . l. str. smo imenovali delo KGpp - ovo; to ima 57 tacih mrež za najimenitniše kristalne like. Zbirke kristalnih modelov iz lesa ali iz lepenke naročé se lahko v prodajalnicah naštetih v §. 36. Fleischmann-ova papirmaché-fabrika v 1\lorimbergu prodaja model po 2 groša ; v Pragi jih prodaja in razpošilja V. Frič. Za šole so jako dobri stekleni modeli F . Thomas-a v Siegen-u. Ako hočemo kristal natanko spoznati, moramo vedeti, ko liki so koti, ki jih na njem delajo ploskve . Pri večih jih merim o z ročnim kotomerom, ročnim goniometrom, pri jako majhenih kristalih z r e f l eksgoniometr o m. Kristale so še le konec 18 . stoletja jeli znanstveno opiso m vati. Francoz Hauy je prvi sestavil kristalni sistem . Nemški mineralogi Weiss, Moh s, Rose, Naumann in H u smann so kristalografijo še bolj vredili. Sedaj radi rabijo sledeči Naumannov sistem. *) Pregled kristalnih sistemov . A. Sistemi s horizontalno zakladno ploskvijo (gl . §. 8). 14 a. T r i osi stojé druga na drugi navpik . l. Vse osi so ~like : Teseralni sistem; ali t esularn i regularni sistem. 2. Samo dve osi ste enoliki : Tetragonalni ali k v adratni sistem. ) V novejšem času se čedalje bolj poprijemajo Naumann-ove terminologije. Tudi jaz se je bora raji posluževal nego druge . Prest. 3. Vse osi so različne : Rombiki sistem . b. Štiri osi ; tri enolike podružne osi so druga proti drug i nagnjene za 60 0, na njih pa navpik stoji glavna os, ki je veči ali manjg od prvih. 4. Heksagonalni sistema,. B. Sistemi z nagnjeno zakladno ploskvijo. Vse osi so različne ; ena ali obé podružni osi ste nagnjeni proti glavni osi . 5 Dve osi stojite druga na drugi, navpik, tretja je nag'ena proti eni : llfonokliniM ali k i n o r o m b 'i č ni sistem. 6. Vsaka os je nagnjena proti drugi: Triklinski ali klinoromboidični sistem. Največ različnih podob ima teseralni sistem. V izgled ho- 15 čemo našteti nekoliko važniših ter jim pristaviti znamenja i n bolj znane minerale, ki kristalizujejo v tacih podobah . 1. O k t a ed e r, O, pod. 12. (agnetovec, galun, rdeča kuprena ruda, spinel, fluorit). 2. K o c k a ali h e k s a e d. e r , co O Qo, pod. 13. (Galenit, fluorit, sol, železni kiz). 3. Kombinacija obeh prejšnjih je narisana v pod . 5 ; najde se na kobaltovem ki.zu ; kom macija teh dveh izraZeni'h v ravnovagi je Pod. 12. Pod. 13. Pod. 1 narisana v pod. 14, 0 .ce O m • nahaja se pri galenitu in solitaroki'slem svinčevem oksidu. 4. Rom b o v i d o d e k a é d e r , ()DO, ` pod. 15. (granat). 5. Kombinacija njegova z oktaearo 0 .m O, najde se pri galunu in pri rdeči kupreni rudi (gl . pod. 7). 6. Iko s i. t e t r a ~der Štirindvajseteree) zvar tudi trapezoéder ali Ieucitoeder, 20 2, pod. 16, (eucit, analeim). 7 . T e t r a č d e r pod. 17, in kombinacije njegove najdej o se često na tetraedritu boracitu (gl. §. 79.). Prvotni lik tetragonalnega sistema je tetragonalna piramida, y)od. 18, s kvadratno zakladno ploskvijo; znamenje je' je P. olgost glavne osi prvotne piramide navadno pravl,rao a *je l 10 Pod. 15. Pod. 16. Pod. 17. podobna je oktaedru. Iz nje se izpeljujejo krajše in daljše pod. 19 in 20, koje imajo, krajše ali daljše glavne osi, nego je l, pa vendar tako, da so razmere racijonalne, lahke , njih znamenj a so mP nl —P. Prvotna piramida vidi se na črni manganovi 2 rudi in na trdi manganovi rudi. Pod. 18. Pod. 19. Pod. 20. ee glavna os tetragonalne piramide postane neskončno dolga, postavijo se stranske ploskve vštric nje ; tako postane tetragonalni steber ali tetragonalna prisma ce P, pod. 21. Ker se ploskve ne snidejo ne zgorej ne zdolej, storijo tako imenovani o d p rti lik, ki se zapre še le v kombinaciji z druzimi liki. Glavna os se pa tudi lahko skrajša do 0, potem dobimo tako zvano zakladno ali končno ploskev OP, pod. 22 ; le-ta se ne nahaja po samem, ampak v kombinacijah z druzimi . liki tega sistema, (pode 24.). Včasi se dobe liki , ki imajo mesto robov ploskve, mesto ploskev pa robove ; osi potem ne segajo sred robov ampak v sredo ploskev. Zovemo jih tetragonalne piramide ali pri'sme d u z e g a reda, namenje jim damo ce Poz) . ll Pod. 21 . Pod. 22. Pod. 23. Kombinacije tega sistema kažejo se včasi na cinovcu, iuedniku, cirkonu; dalje na arsenokislem kaliji, pod. 23 in na krvnolugovi soli pod. 24. Pololiki tetragonalne piramide zovejo se sfenoidi P ki se nahajajo na kuprenem kizu. RombUki sistem ima za prvotno podobo r o m b iŠk o p i- 17 r ami do, P, pod. 25. Pri njej so vse osi različne, pa vsaka stoji na druzih dveh navpik.; kakor pri prejšnjem se tudi tukaj izpeljujejo krajše in daljše piramide in rombiške prisme . Za glavno os smemo vzeti ktero hočemo . Pri kristalih se jemlje taka, s ktero je največ Pod. 24. Pod. 25. ploskev vzporednih; ta se postavi po konci, daljša naj teče pred nami na levo ino desno, kot velika prečnica, krajša, mala prečnica potem navpik stoji na njej. Zakladna plosk.ev je romb, v kterem ležite podružni osi. V tem sistemu razločujemo vertikalne prisme ml) pod. 26, horizontal- ne p ris me Pa) ; druga postane Iz plrarnlde,ako se ktera podruž'na os podaljša neskon čno ; zovejo se tudi do m e (doma gr . streha), pod. 27. RombiŠki liki nahajajo se pri raznoterih mineralih, tak o se vidi prvotna piramida pri žveplu, mnogovrstne kombinacij e pri redrutitu, arsenikovem kizu, žveplenokislem kaliji, solatama , Iauberjevi soli, baritu, ri belem svinčencu, Arragonitu, cin kovem vitriolu, grenki so hudičevem kamnu, topasu, harmo tQmu> staurolitu i. d. _ Pod. 26., Pod. 27. Pod, 28. 18 Prvotni lik héksagonalnemu sistemu je heksagonalna dvojna piramida P, pod . 28. Tudi tu so daljše. in krajše piramide po dolgosti glavne osi, ako se podaljša neskončno, postane šestostrana prisma cx) P, pod. 29, precej čedni kristalni lik, ki se često vidi pri kvark u in pri apatitu pod. l. Važni hemiedričen lik postane iz heksagonalne piramide , ako zdaj ena ploskev zgorej zdaj zdolej, 9, t, u, one piramide pod. 30, tako tudi zadnje ploskve ostanejo ter rastejo, dokler se vrežejo ; potem postane rombo~der R, pod . 31, ki se zlasti dobro izrazuje na kal c i t u, sam in v kombinacijah . Kristale tega sistema nosijo : voda, svetli železovec, sid.erit, cinkovi kalavec, safir, apatit, solitarokisli natron i . d. Pod. 29. Pod. 30. Pod. 81. 19 Kristalni liki Lnonoklin.skega sistema imajo po tri ne eno: like, osi, dve stojite druga na drugi navpik, tretja je pa prot i euL nagnjena . Ker so kristali večidel po nagnjeni zrastli, jemljemo . jo za glavno. .ako kristal po njej postavimo o konci zakladna ploskev visi na eno stran, ako pa to rom i .čn.o za 13 kladno ploskev postavimo horizontalno, je glavna os nagnjen a proti njej. Ako ob križi teh osi sestavimo ploskve, dobimo osmero losko monoklinič'no piramido ±P, pod. 32 ; to je prvGtni ik tega sistema, ki ga pa v prirodi ni videti . Omejili elementi te piramide so prav mnogovrstni, kajti troje robove in vogle im a in dvoje ploskve, namreč štiri veče in štiri manjše, da je videti kakor da bi taka piramida bila zložena iz dveh polovic, tak o znanih hemip i rami d . Kristalni liki tega sistema so večidel monoklinične prisme in dome (po strani stoječi rombični stebriči) , v kombin.aeiji s ploskvami hemipi.ramidnimi ; dosti. mineralov je , Pod. 32. Pod. 33. o ta sistem, kakor gips, pod. 33, železni vitriol, pod. 34 or, pod. 35, soda, pod. 36, živec, augit, roženec I. v. d. Znamenje monoklinične piramide je + I > , kjer + P po menja sprednjo, — P zadnjo hemi.piram.ldo. _ . Trilclirti6i (klinoromboiclni) sistem ima 3 ne enolike osi, 20 ki vse po strani stojé med seboj. Zato so ti kristali jako ne- Pod. 34. « Pod. 35. ' Pod. 36. 14 pravilni in težko jih je razločiti, risati in popisovati. Pa se tudi redkokedaj najdejo, tako n. pr. pri kuprenem vitriolu, pod . 37. 21 K r i stalni d v o j e k i postanejo, ako se dva kristala ne kako zrasteta, ako sta postavim tako združena po kteri ploskvi , da imata med seboj in k složni ploskvi enako in simetričn o lego. Navadno taki kristali niso popolnoma izraženi, ker tako rekoč drugi tiči v drugem ; kristalovi dvojček se zatoraj dosti krat vidi tak, kakor da bi bil kdo kristal v dve polovici razdelil ter ju tako položil drugo na drugo, kakor da bi knjigo tak o na pol odprl, da bi jej na hrbtu prišla platnica vrh platnice . Pod. 38 nam kaže ta primerljej pri gipsu . Tudi se včasi dvojčka popolnoma prerasteta križaje se kakor pod. 39, ki nam kaže prekrižan dvojček staurolitov. Pod. 37 . Pod. 38. Pod. 39. 4 .1 Z dvojčki ne smemo zamenjati skupkov kristalovih, koj e v mineralogiji zovemo v z r a s t k e . Maličkni, zlasti igličasti in listkasti kristaliči so včasi nekako čudno združeni v krogle ali druge podobe, kterih se drevesni, tako zvari dendriti in evetikasti vidijo na ledu, ki pokriva po zimi okna. 22 Služi nam kot pravilo, da isto telo, bodi si enoterna snov, bodi si zlog različnih kemiških snovi, kristalizuje vedno v likih , spadajočih v isti kristalni sistem. Ako različni minerali kristahzujejo v enadh podobah, imenujemo jih i z o m o r f n e t. j. isto like; o izomorfizmu smo že govorili v §. 95 in 136 kemije. Izomorfni minerali rombiškega sistema so n . pr. Arragonit, Witherit, Stroncianit in beli svinčenec . Toda ne manjka tudi tacih mineralov, ki nosijo na seb i podobe likov dveh kristalnih sistemov, zovemo jih dimorfne . V naravi žveplo kristaluje v rombiških piramidah, tako tudi, kedar se strdi iz razmoke, ako se pa raztopljeno žveplo shladi, napravijo se kristali spadajoči k moro inskemu sistemu. P o H- m o rfne snovi so take, -kojih kristali se izpeljujejo iz več ko dveh sistemov ; pa so redke. Posebne prikazni so v mineralstvu p s e udom o r fo z e ; to so kristali v podobah, kojih ne bi pričakovali po kemiške m zlogu minerala. Nastajajo po raznem načinu. Železni kiz (dvakrat žvepleno železo, Fe S 2) .kristaluje v kockah, pa se razkroji v hidrat železnega okisa Fe2 03; HO, podoba pa se celó nič ne premeni, dasiravno poslednji kristaluje v rombikem sistemu in nikakor ni dimorfen.. Druge pseudomorfoze postajajo bolj po mehaničnem potu, da se kristali povijejo s strdivb se tvarino druzega minerala, potem se pa razmočijo in voda jih odnese . Ako se potem votlina napolni z drugo tvarino, dobi tvarina po dobo rejšnjega, kristala . seudomorfoze se poznajo po tem, da se n'ih notranji zlog, njih razkolne ploskve ne zlagajo z vnanjo po obo . Že v §. 6 smo rekli, da se kristali malokedaj izrazijo ra-23 l zatoraj i mineralih pogostoma nahajamo rte pr kristalne podob e. Ali so na njih ktere ploskve prev adale , ali se druge niso izrazile, ker so se kristali položili drugi vr h druzega ter zrastli vkup, ali je pa kristalizacija tako nepopolna , da se deloma sicer razloči, toda določiti se kristalni liki ne dajo . Ta stan imenujemo k r i s t a l i n s k i. in kristalinski minerali kažejo se nam zloženi iz majhenib, nepopolno izraženih kristalčkov, ki so zrnasti, ploščati ali podolgovati; po tem so nastali nazivi lahko razumljivi kakor debelo- ali drobnozrnasti (zrnasti in zrnčasti) minerali, listi, luske, sulice, igle, lasje i . d. v. Sem ter tje se kristalinski stan le razloči s poVečalnbn steklom, kjer 21'e pa ne, pravimo da je mineral nekristalinski ali gost. Tako n. pr. najdemo ogljen.okislo apno kot kalcit popolnoma kristalovano ; v kri stalinskem; stanu kot marmor in v nekristalinskexn ali gostem kot kredo . 2. Fizikalne lastnosti mineralov. Ker podoba ne zadostuje vselej, da določimo mineral, zato si 24 na pomoč jemljemo 3'e druge znake, zlasti zveznost, gostot o in barvo minerala, kako se zadržuje proti svetlob i, proti elektriki in magnetizmu. To so fizikalne lastnost i mineralne. Zveznost. Malo mineralov je tekočnih ali mehkih, velika večina jih 25 e trdnih, in ri njih jo treba najbolj gledati na razkoln .ost, na lom in na trdoto. K o lej e se tak mineral, ki je kristalinskega nastanja. Nje ovi deli so potem tako zloženi, da se v eno Dag trdneje skupaj rže nego v drugo, nekako tako, kakor les, ki se po dolgem lože kolje ko počez. Mnogo mineralov se kolje jako popolnoma, 16 zato imamo tudi mnogo stopinj razkolnosti, kajti s i n j ee (tinjec) , se lahko razkolje v najtanjše listke . Na preklanem mineralu dobimo vedno bolj ali manj ravno ploskev. L o m ali ploskev loma prikaže se tedaj, kedar se prelom i mineral, ki se ne dá klati, ali pa če se prelomi drugod, kot po razkolni ploskvi. Pri raznih mineralih je različen, zakaj r a v e n e ali neraven, ali školjkast kakor pri kresilnem kamenu . Tudi trskast ,je, repinast ali rogljast in naposled je dostikrat prsten, kakor pri kredi in druzih. Posebno se gleda pri mineralih, ko se popisujejo, na njih t r d o t o. Nekteri so tako trdi, da se jih pila ne prime, druge že z nohtom raniš. Vmes je pa mnogo stopinj, ki jih ne morem o lahko popisati. Izmed d.veh mineralov je oni trji, ki druzeg a rani ali reže, sam pa se ne dá raniti od onega. Deset boljznanih mineralov spravili so v tako zvano skalo t r dote tako o vrsti, da vsaki rani svojega prednika, njega pa ureže oni pride za njim. Od najmečega minerala, lojevca, do najtrjega, demanta, dobimo 10 stopinj ; zaznamujemo jih z doti.čni.mi številkami. Te so : Trdota l . _ lojevec ; 6. živec ; 2. = gips (mavec) ali 7 . = kvarc ; kamena sol-8. = topas ; 3. = kalcit ; 9. = korund = fluorit ; 10. demant. 5. = apatit; Ako se reče, postavimo, neki mineral ima trdoto 7, precejvemo, da je kvarčeva. Sploh je lahko pomniti, da niža številka pomeni manjo, viša večo trdoto . Tudi si hočemo zapomniti, da se mineralov do 8. stopinje gori prime angleška pila, do 6. se jih prime jeklena klin ja, čez dajajo z jeklenim kresilom iskre, do 3 ranimo jih z nohtom . Gostota mineralov. Gostota ali specifična težkota kacega telesa je, kakor j e učila fizika §. 19, teža njegova v primeri z ravno tolikim telesom vode. Gostota svinca je 11, ker kos svinca llkrat toliko vag a kakor ravno tolik kos vode . Že tam smo opomnili, kako potrebno je vedeti specifične teže, zakaj ker ima v enaeih raz merah telo vedno enako gostost, zato je prav bistveni znak minerala. Zatoraj so_ gostost večkrat in prav pazljivo določevali, navadno pri 14 R. Po kemiških postavah že zdaj sploh lahko posnememo, da gosteji minerali, ali minerali više gostote imaj o težke kovine v sebi. Kako se minerali zadrž'e proti svetlobi. Razna telesa, posebno minerali, se proti svetlobi jako raz- 2 7 lično obnašajo, zakaj nekteri puščajo žarke skozi sé ter jih lo mijo, drugi pa jih različno odbijajo. Tu sem spada prozornost, lomivna moč, lesk in barva mineralov . Prozornost je ali popolna, ki se zlasti nahaja pri kristalih dobro izraženih ; ako mineral tudi barve nima, pravimo da je vodo čist. Ako j e manj prozoren, 'r.abimo nazive: na p ol prozoren, nrosojin, na robéh prosojin, neprozoren. Žark o .o m n a m.o e (fizike §. 168) se vé da se more opazovati samo pri popolnoma prozornih kristalih . Jako različna je, zakaj biseri žarke močno lomijo, Pod. 40. drugi minerali pa prav malo. Posebne lastnosti ima tako zvani dv o j n a t i ž a r ko lo m. Mnogo mineralov je, ki ne lo mijo samo žarka, ampak razdvojé ga v dva, kojih vsaki drugam meri, tako da se od črne črte, ki jo gledamo skozi kristal vidite dve. Kalcit je najbolj poznan mineral, pri kterem se dvojni. žarkolom posebno dobro vidi. Pri mineralih Pod. 41 . kristalujočih v teseralnem sistemu ga ne vidimo nikdar. Tudi pri druzih kristalih ga ne vidimo na vse strani . Ako zberemo take, ki spadajo k tetragonalnemu ali heksagonalnemu sistemu, najde se v njih lahko črta, vštric ktere ni dvojna tega žarkoloma. Ta črta nove se o tična os kristalova. jema se bolj ali manj s kristalografično -osjó in sem spadajoči kristali imenujejo se o pit ičn o eno-osni. Drugi kristali so optičn o dvo-osn i, zakaj pri njih najdemo dv e črti, vštric kojih gledajoči črte ne vidim o dvojnate. Pri kalcitu greste optična i n kristalografična os vkup . Ako pri tacem kristalu, pod. 40, odbrusimo topeje vogle ter ga po obrušeni ploskvi položimo na črno črto, ne vidimo dveh mesto ene . Jako praktično je rabiti tanjke listke vštric glavne osi. turmalinovega kristala izbrušene. Taki listki imajo namreč to lastnost, da -3olarizujejo luč (fiz . §. 183) ; dva taka, ka:zoršna kaže pod. 41, tako zavita v žico, da se dasta vrteti, dasta nam tako zvane turmalinove klešče, majhen polarizalni aparat. Dva taka Knjiga prirode. II. 2 18 listka, a b c d in efgh, pod. 42, sta prozor^na , ako jih tako položimo druzega vrh druzega, da ste kristalni osi paralelni ; v sliki sta listka v to mer poe'rtana . Ako potem eno ploščico vrtimo na rej, dokler se osi ne postavite navskriž, pod . 43, prozornost če alje bolj pojema, dokler naposled popolnoma ne zgine . Če zdaj porineš med nje kristal kacega mine- Pod. 42. Pod. 43 . rala, ostane tema, ako mineral ni dvolomen ; neha pa, ako je dvo lomen . Optično eno-osni minerali kažejo med navskriž stoječima ploščicama barvane obročke s temnim križem ; optično dvo-osni kristali dajejo eliptične obročke z dvema tem , nima paskoma. Turmalinove klešče so nam tedaj zdaten pripomoček pr i določevanji kristalografišld.h lastnosti . V zvezi s kristalno podobo je tudi ta lastnost mineralov , da se nam skozi enobarvne kristale na različne strani gledajoči m kažejo različne barve ; zovemo jo d i h r o i z e m. Regularni kristali nimajo dihroizma ; na tetragonalnih in heksagonalnih prikažejo se dvoje, na kristalih druzih sistemov celó troje barve . 28 Lesk mineralov odvisen je od površja. Čem gladkeje je, tem popolniši je lesk. Tanke praske, grbice itd . pa vzrokujej o posebne lastnosti leska ; zato je po kakosti in jakosti dobil posebne nazive, ki se sami po sebi lahko razumejo. Razločujemo : kovinski, demantovi, stekleni, tolščeni ali voščeni in biserni lesk. Dalje pravimo da s e mineral jako leskeče, ,, Ieskeče, malo leskeče, svetlika, da je medel. Barvo zaznamujemo pri mineralih z besedami, kojih se navadno poslužujemo za barve . Za glavne barve jemljemo b e l o, sivo, črno, višnjevo, zeleno, rumeno, rdečo, ruj a v o. Med njimi je pa veliko veliko mešanih barv različne jakosti. Za-nje sestavili so tako zvano barveno skalo (lestvico) , tako kakor za trdoto, barvi kacega minerala pridevši posebno ime . Spomina je vredna tudi raza minerala t. j. ona barva, ki se pokaže, ako mineral prasknemo s tršim telesom ali ako ga drgnemo ob belega. Ta raza je navadno svitleja od barve mineralove ; manganit, postavim, je skoraj črn, na papirji pa pusti rujavo razo. Dostikrat se barva minerala vsema z njegovo črto , večkrat pa dajo jako barvani minerali prav bled ali celó brez barven prah. Druge prikazni barv se poredkoma vidijo. Nekteri minerali so, postavim, spreminjasti, drugi opalizujej o, še drugi kažejo mavrice ali i r i z u j e j o. Barvena ali pisana naduhlost nekterih mineralov shaja od tod, da so po svojem površji dobili tenko kožico, navadno zato, ker se oksidujejo . -Po 19 tem prav lepo prelivajo barve kakor golobji vrat, pavov rep i. d. Nekteri minerali imajo to lastnost, da se po okoliščinah, n. pr. ako jih malo pogrejemo ali če jih dalj časa obseva solnce, v temi svetijo, pravimo, -da fo s fo r es k u j e j o. Kako se minerali zadržavajo proti elektriki in magnetizmu. Fizika nas uči (§. 194), da se vsa telesa dajo razdeliti v 29 dve vrsti ; v eni so taka, ki postanejo električna, ako jih drgnemo, v drugi pa ne. Prva telesa pravimo da so električna, druga n e. Električna telesa ne vodij o elektrike, ne-električna pa jo vodijo. V ktero vrsto spada mineral, zvé se lahko, ako ga drgnemo ter približamo elektriškemu bingeljnu. Sploh reči minerali zadržeči težke kovine niso električni in vodij o elektriko, nekovine pak in zlogi lahkih kovin so minerali, ki pri drgnjenji postanejo električni, pa ne vodijo elektrike, ali j o odijo samo na pol. Magneti č,n e lastnosti kaže malo mineralov. Po §. 184 fiz. so taki zlasti oni, ki imajo Železo v sebi. Treba je mineral samo približati k magnetični igli, da se spozna . Kako se minerali zadržavajo proti duhu, okus u in tipu. Velika večina mineralov je brez posebnega duha . Nekteri 30 pa ga imajo, in za-nje je značiven. Večidel pride od primešanih snovi, zlasti od kamenega olja (kemija § . 213) ; včasi ga čutimo še le, ko mineral tolčemo, drgnemo ali če va-nj dihamo. Ako jih segrejemo, dajejo nekteri, kakor arsenati in žveplenati, čude n duh zarad kemiških prememb. Okus imajo zopet le taki minerali, ki se v vodi razmočijo , pa jih je jako malo. Odvisen je od kemiških zloženin, tedaj j e čisto slan pri kameni soli, grenek pri magnezijinih soléh, hlad e n pri solitarokislih soléh itd. Ce minerale tipljemo, čutimo nektere hrapave, kakor lavino kamenje, ali m a st n o, kakor pri steatitu (salovcu) al i lojevcu. Nektere, postavimo bisere, čutimo m r zle . Nekoliko mineralov ima to lastnost, da vodo pijó, nekteri jo pijó s tako silo, da na mokrem prstu ali na jeziku obvisé, se ga primejo, ako se jih dotakne, kar navadno storé gline . 3. Kemiške lastnosti mineralov . Ker smo minerale imenovali v naravi nahajajoče se ke-31 miške spojine, morajo imeti tudi lastnosti svojim zloženinam pristujoče, koje naznanjajo zlasti pri kemiški razkrojitvi . 2* Ako tedaj ne zadostujejo fizikalna znamenja in lice , da bi spoznali in določili mineral, jemljemo na pomoč kemišk e moči. Mineralog pa dvojno prašanje stavi kemikarju:prvič, ktere snovi so v mineralu in drugič, koliko je vsake v njem . Odgovor na drugo vprašanje tira, da se mineral popolnom a razkroji. v svoje dele in da se deli na tanko zvagajo. To operacijo imenujemo kvantitativno analizo, pa je jako zamudna in tira dosti skrbi. Kvalitativna analiza samo pové, ktere snovi so v telesu, in se navadno hitreje opravi, zlasti mineralog to hitro stori, zakaj on ima še druge pripomočke za spoznavanje . Poslužuje se zatoraj kolikor mogoče najkrajših kemiških pripomočkov, ki jih lahko povsod seboj nosi . Najraji vzame krojivn o moč gorkote in razmokljivo moč vode in kislin. Posluževaje se prve, pravi, da preiskuje po suhem, druzih pa po mokrem potu. Kako se minerali zadrže proti toploti. 32 Gorkota se rabi v različnih stopinjah, od nizke stopinje , kjer se telo malo ogreje do jako visoke, kjer se najbolj razbeli, in tu se poslužujemo p i h a v n i k a, pod. 44. Iz medi je in ima dalji del ab, pri a z roženim ali slonokoščenim ustnikom ; ta cev ima zdolaj široko, votlino d ki tudi požira vlago, Pod. 44. Pod. 45. a, koja se dela pri pihanji in cevko fg, ki se končava v mali platinin obodec s tanko luknico. Kako se pihavnik drži, razvidi se iz pod. 45. S pihavnikom pihajoči v plamen svetilnice 21 z- oljem ali spiritom napolnjene v malem dosežemo to, kar dosež e kovač z mehom, namreč, da na majhenem prostoru napravim o veliko vročino. Plamen dobi po pihavniku kakor kegel prišpičeno podobo in v ta plamen pripravimo sedaj male kosce mine rala, kterega hočemo sedaj preiskovati . Te kosce držimo ali v latininih kleščicah ali jih denemo na dobro sežgan ogel . Ako oeemo malo ogreti, vtaknemo kosce v stekleno cev ter jih grejemo brez pihavnika v plamenu vinskega cveta. Pri tem preiskovanji je sedaj najbolj gledati na to , ali se proba brž stopi in shlapi, in na to, ali pihavnikovemu plamenu podeli posebno barvo ali ne. Topivnost mineralov je jako različna. Nekteri, kakor nektere soli, se stopé že pri mali gorkoti na plamenu, drugi še le v najviši vročini ali se celá ne stopé. To se naznanja z izreki : topi se prav lahko, — lahko — precej težko — težko — prav težko — se ne stopi. Topeči se minerali kažejo še mnogo znamenitih lastnosti , kajti nekteri se topé mirno, drugi vró, se napihujejo, se cepijo , prskajo itd. Raztopljena tvar je steklenasta ali žlindrasta, porcelanasta, ali stori kroglico ali zrno kakor kovine. Hlapne snovi se dostikrat ločijo od druzih pri ogrevanji. Nekteri minerali dajejo posebno radi vodeno paro od sebe in treba je gledati na to, ali je bila ta voda vezana samo meh .anično po luknjič'avosti, ali kemično (kristalna, hidratna voda , kemija §. 33). Nekoliko mineralov dela pline, n. pr. apnenec ogleno kislino, manganit kislec. Ob enem delajo se nove zveze, ker se pri beljenji zračni kislec sprijema ž njimi. Tako se svinčene vode rade pokrivajo z rumenim svinčenim oksidom, one, ki imajo v sebi antimon, z belim antimonovim oksidom ; žveplenati minerali radi dajejo žvepleno sokislino, troja se spozn á po dušivem duhu in arsenati po česnu dišečo paro, arserovo so kislino . Dostikrat je barva pihavnikovega plamena jako značivna . Stroncijan jo stori purpurasto, apno rdečo kakor zarja, kalij vijolasto, natron svetlo-rumeno, bor in baker zeleno itd . Dosedaj opazovali smo probo samo v vročini . Toda veli- 33 kokrat poslužujemo se kemiških snovi, da vidimo, kak vpli v imajo one na mineral in kake prikazni vzrokujejo. Take so : zračni kislec, ogel, na kojega smo deli probo, plini n o t r a njega dela pihavnikovega plamena, oglokisli natron, boraks , fosforokisli natron-amonijak in ciankalijum. V §. 32 omenili smo že, da ima zračni kislec oksidovalni vpliv. V pojasnjenje, kako se mora rabiti pihavnik, opomniti moramo na §. 64 kemije ; tam je plamen popisan in razložen . Po onem §. prav za prav gori. le vnanji del in konec plamena, v notranjem delu delajo se še le gorivni. plini, vodenec, oglec in pare. Ti plini radi vezoči se s kislicera lahko se porabijo 22 zato, da ga odvzemejo, kar desoksidacijo ali r e d uk c i j o, razkisatev imenujemo. Iz tega se razvidi, da samo na konci plamena more prihajati kislec k -3robi pred pihavnikora, zatoraj se tudi imenuje o k s i d o v a l n i a...i kisajoči plamen. Ako pa vtaknemo probo v širji notranji del plamena, ki se ne sveti, redukuje ali odkisuje ta del, ako je v mineralu kaj kisleca. Ta del pla-mena se tedaj imenuje razkisaj o či ali notranji plamen. Kosček cina n. pr. lahko premenimo v vnanjem plamenu v bel i oksid, v notranjem ga lahko zopet redukujemo v kovinsko zrno . Pravi oksidovalni plamen se naredi., če se konec pihavnikove cevice vtakne sredi plamena, pod. 46 ; rtast je višnjev ter se slabo sveti. Če hočemo narediti reduktiven ali razkisovalen plamen, pod. 47, bliža se pihavnik samo plamenu pa se le mal o piha. Plamen je širok, sveti se rumeno in dA, dosti manj vročine od oksidovalnega. Ozek plamen je najbolj sposoben za preiskovanje s p'ihavnikom . Pod. 46. Pod. 47. redar preiskujemo redukovalno, najraji devamo probo na ogel, zakaj on ima tudi desoksidovalno moč. 34 Včasi ri.denemo probi sode ali boraksa, ki se potem ime nujeta topi o, ker storita, da se napravi lože topeča se spojina . pod. 48. Pri teh preiskavah se proba drži v zanjki zakrivljene platinine žice v plamenu, pod. 48. Oglokisli natron je za to prav dober pri spojinah, koje ima o dosti kremena v sebi, ker ž' njimi dela lahko topeče se natronovo steklo, ali pa služi za to, da prestroj i žveplo, arsen, mangan i. d. v. pri beljenji v kisline premenjajoče se v druge lože topeče se soli . Ciankalijum ima veliko reduktivno moč. Pri boraks-u (borokisli natron , kemije § . 80) je neraztopljiva bo rova kislina, ki se z kovinskimi oksidi stopi v značivno barvane steklenaste snovi ; njih barve se precejzlagaj s steklenastimi topili, koje smo že v § . 8' kemije opisali. Cinnost in raba fosforove soli je prav podobna b¦oraks-ovi. Vpliv ima pa tukaj ta, v kterem delu plamena se proba topi, ker oksidi dostikrat kažejo druge barve kakor oksiduli, kakor sledeči zgledi učé : Chro)xlov oksi d Manganov oksi d Antimonov oksid Bismutov oksi d Zinkov oksi d Kositarjev oksid Svinčen oksi d Železni oksi d Kobaltov oksid Nickel-ov oksid Kupren oksi d Srebren oksid Smaragdasto-zelen Vijolast Svitlo-rumen Brezbarven Brezbarven ; če je dosti zinka, bel kakor porcelan Brezbarven Rumen, mrzel brezbarve n Temno-rdeč ; shlajen svit leji do brezbarven Višnjev Rudečkast, rumen ; shla jen svitleji Zelen Shlajen bel kakor mleko 23 v razkisaj očem plamenu Rumeno-rujav Brezbarven Nečist in sivkast Siv in kalen Shlapi Brezbarven Se redukuje v kovinske kroglice Zelenkast, modro-zele n Višnjev Sivkast Brezbarven shlajen rdeč kakor cinober pa ne prozoren Sivkast. Ako naposled vzememo vodo in kisline na pomoč, da 35 razmočimo minerale, podamo se popolnoma na polje raznih kemiških prikazni, ktere popisujejo posebne knjige, imenovan e analitična kemija. Tu naj samo povemo, da taka razmočila navadno rabim o v gotovem redu, najpred namreč vodo, potem lno kislino, oteni solitarno kislino in na zadnje obe v-.3.up (kemije §. 45). Največkrat se rabi solna kislina zato, da se zvé, ali mineral ž njo pomočen zašumi, t. j. ali ima v sebi ogleno kislino, ki s e prejšnji umakne, ali ne . Tako oborožili bi se bili do sedaj z vsemi vednostmi, da 36 kod počnemo popisovati minerale. Toda pripoznati moramo, da s samim popisom, če je še tako dober, nikjer manj ne storim o za spoznanje ko pri mineralogiji. Tu je treba vedeti, da ne gre za to, da se zadobi pojem po premišljevanji samem, ampa k da ogledavši mineral naberemo vse njegove različne lastnosti v podobo, na kojo se vselej lahko zopet spomnimo . Zato pa naj vsaki, kdor se pečá z mineralogijo, naber e mineralov, kar mu jih njegov kraj ponudi. Vsak , tudi naj rev niši jih dá nekoliko, opazovaje to predstavljaš si vsaj posredn o drugo, česar manjka. Najvažniše si še pridobiš, če zamenjuješ ali 24' kupuješ; napraviti si majhno zbirko mineralov tedaj ni tako težko. Mineralni eomptoir v Heidelbergu in kupci z minerali v Berolinu, v Pragi ~Vácslav Frič) kakor tudi trgovci s kemiškimi requisiti dajo nam priložnost nakupiti si za malo denarja posameznih kosov ali pa tudi majhenih in večih zbirk. Zavod pa, ki ta del naravoslovja v svoj učni načrt vzeme, mora naj pred izbuditi pozornost in veselje s pomočjo zbirke najvažniši h mineralov. V prirodoslovji pa je najlepši popis birglja, ki jo n a stran -vržemo, kakor hitro smo videli s svojimi očmi. Razdelitev mineralov. 37 Mineralno vrst ali specijo imenujemo to, kar se po svoj i kemiški sestavi in po svojih lastnostih. spozná da je kaj za-se obstoječega. Števila na ta način določenih mineralov je neznan o veliko, pa se še zmerom množi, in minerale vrediti ter sistematično jih razvrstiti je prav težavno . Rastline in živali imaj o zarad mnogovrstnosti svojih organov večidel očividne znake, da jih razločimo ter spravimo v rede, vrste, rode, plemena, tak o da n. pr. začetnik v botaniki, ki je zveden v sistemu njenem., more novo neznano mu rastlino z veliko gotovostjo določiti , tudi če še ne pozná dosti rastlinstva . V obeh oddelkih dobé se od manj popolnega postopaje do popolnega skoro vselej bistveno ločeča jih znamenja. Pri mineralih pa tega ni ; vsi so enako popolnoma. Bistvene lastnosti za razloč'enje je njih kristaln o lice, njih gostota in trdota, toda ne po eni sami, ne po vse h vkup jih ne moremo dostojno razvrstiti. Zatoraj je pa tudi najstareja razdelitev mineralov ohranil a še danes nekako opravičenje in veljavo. Razločevali so jih v štiri rede, namreč: l. S ali, ali razmokljive minerale; 2. Kamenje, ali nerazmokljive prstenaste minerale; 3. Rude, ali minerale težkih kovin ; 4. er o r i v a, ali gorivne minerale . Odkar so pa spoznali, da lastnosti mineralov odvisé tudi od kemiške sestave, je le-tá zadobila velik vpliv na. njih razdelitev. Mi tudi zares terjamo, da se človek seznani s kemio, predno s e začne učiti mineralogije, brez kemije ostane mineralogija igrača z lepo pisanimi kameni . Učeči se kemije seznanimo se pa tudi po priložnosti z mnogoterimi kamenji, kterih se pozneje dosti lože učimo. Popisovaje minerale tedaj za temelj jemljemo kemiško razdelitev. Kakor nam kaže sledeči pregled, je red precejenak onemu, kakor so v kemiji razdeljene enoterne snovi ali njih spojine. 25 II. IV. V. Red Red lahkih III. Red težkih Red organmetalov Red silikatov metalov metaloidov (kovin) (t. kovin) skih spojin Skupina : Skupina : Skupina : Skupina : Skupina : 1. Žveplo 8. Kalij um 16. Zeoliti 24. Železo 39. Organ 2. Selen 9. Natrijum 17 . Gline 25. Mangan ske soli 3. Telur 10. Amonijum18. Živci 26. Hrom 4 O. Sraolavci. 4. Arsen 11. Kalcij um 19. Granati 27. Kobalt 5. Oglenec 12. Barij um 20. Tinjci 28. Nikel 6. Silicij um 13. Stroneijum 21. Serpentini 29. Cink 7 . Bor 14.Magnezijum 22. Augiti 30. Kositar 15. Almninijum 23 . Biseri 31. Svinec 32. Bismut 33. Antimon 34. Baker 35. Živo srebro 36. Srebro 37. Zlato 38. Platina Večkrat se bel-6 tudi plini in voda med minerali , mi jih 38ne jemljemo sem, ker mislimo da so že znani . Da-si to razvrstitev držimo za sposobno, da se po nje ' učimo spoznavati minerale, vendar namena, kak neznan miner a po njej določiti in vvrstiti, ne spolnuje. Ako pa kemiki značajelementov in njih spojin poznamo, kmalu spravimo mineral v njegov red in njegovo skupino . Tako se izmed mineralov prvega reda skupine 1 do 5 spoznajo lahko po tem, da goré in dišé po Žgavnih produktih . Bor se malokje in malokedaj najde kot borova kislina. Silicijem e pod imenom kvarc kot kremena kislina jako razširjen, odli uje se od druzih po svoji trdoti in nerazmokljivosti. Med lahke kovine spadajo minerali, trojih specifična teža ne gre čez 5 ; večidel niso barvani, nekteri se v vodi lahko razmočijo ; to so soli kalijem-a, natrijum-a in magnezijum-a ; mavec se težko razmoči. Izmed druzih se nekteri razmoči: o šumeči v solni kislini, namreč karbonati (t. j. oglo-kisle so ) apna, barita, stroncijana in magnezije . Barit se ne razmoči v nikakoršni kislini, spozná se pa lahko po svoji veliki specifičn i teži in po zeleni barvi, ki jo podeli pihavnikovemu plamenu ; stronci an da plamenu purpurno barvo . retji red objema veliko število nerazmokljivih silikatov (t. j. kremenokishh soli), obstoječift iz glinice z druzimi bazami . Tudi tu neldere skupine kažejo prav značivne lastnosti, zakajnekteri minerali se razmočijo ter gelatin-ujejo v solni kislini, zeoliti pene, če jih belimo, augiti so temne barve, sin ,jč'eve luske imajo poseben lesk ; najbolje znake pa tukaj dajajo kristalni liki na roke . Minerali, trojih specifična teža je 6, ki se potem navadn o odlikujejo po barvi in prav kovinskem lesku, brez dvombe spadajo v red težkih kovin . Dostikrat nam že barva dostojno priča , v kteri skupini je mineral domá . Žlahne kovine se malokedajnajdejo, zatorej ne dela tolike težave vvrstiti jih ; lahko reduktivne kovine pa, kosi.tar, svinec, bismut in antimon imaj o posebno zadržanje pred pihavnikom in se po tem tudi razločijo . Naposled se dajo taki minerali, ki pri beljenji očrné in pozneje popolnoma, zgoré, spoznati, da spadajo v red organskih spojin, kjer najdemo tudi sploh lahko razločljive palive minerale. 39 Za minerale se prav ročno in koristno poslužujemo komiških formul kot njih znamenj . Dobro je tedaj , da smo se s kemijo že seznanili, zakaj ta se moramo pri vsaki stopinji sklicevati na-njo . Vpeljali so gotova znamenja, da se kemiške for- mule mineralov okrajšajo. Velika večina mineralov ima v seb i kislec ali žveplo, zvezano s kovinskim ali nekovinskim radikalom. En ekvivalent kisleca se pa zaznamuje s piko, en ekvivalen t žvepla s črto nad znamenjem radikala. Tako je n. r. KO kalijumoksid, Si. Si 03 kremena kislina b Pb S 1111 žvepleni svinec; bb (ali S Sb S5 petkratožvepleni. antimon i. t. d. Ako sta dva ekvivalenta radikala, počrta se znamenje počez, tedaj Fe= Fe203=železni oksid; Al Al203 aluminijumoksid ali glinica . Druga& se pa formule pišejo po pra vilih v §. 19 kemije navedenih ; zatoraj j e K S + Al S3= KO, S 03 + AI2 03, 3 S 03 galun. Kakor se vidi, odpadej o vejice pri zvezah prvega reda in če je več ekvivalentov, se to zaznamuje s številkami zgoraj na desno . 40 Popisovaje galun v § . 95 kemije omenili smo čudno, na izomorfizem opirajočo se resnico, da bazo kake zveze delom a ali popolnoma lahko nadomestuje druga baza, zato pa se glavni značaj te spojine zlasti kristalna podoba, še ne premeni . V mineralogiji najdemo še dosti tacih zgledov, posebno v dolgi vrst i kremenokisli~ dvosoli. Tako se na eni strani zastopajo kalij , natron, amonijak in apno, na drugi apno, magnezija, železn i oksidul in manganov oksidul, dalje tudi železni oksicl, bromo v oksid in glinica. Imenujejo se zatoraj z a s to p a j o č i s e ali v i k ar ujoči deli spojine ; zazxmmujé'mo to tako, da njih zna 27 menja spravimo v oklepko ali pa da stavbico drugo pod drugo. Najbolji izgled nam je granat ; sestavljen je po tej-le formuli : (Ca, Mg, Fe, Mn)3-Si +(1, e, r) Si. Tu imamo tedaj dvojnati silikat pred sabo obstoječi na eni strani iz 1 ekvivalenta kremene kisline s 3 ekvivalenti za stopajočih se baz : apna, magnezije, železnega ali manganoveg a oksidula ; na drugi strani kremeno kislino z 1 ekvivalentom za sede (baze) glinice, železnega oksida ali bromovega oksida . Tudi splošne formule rabimo, ako hočemo take spojin e zaznamovati, n. pr: za granat : • R3 Si. + RSi. R pomeni enega prvih, R enega druzih oksidov . Take formule pisočim treba nam je najpred paziti na to, da kislec kislin i n zased po kolikosti stojita med sebo v gotovi razmeri, kar s e razvidi najbolje iz splošne formule R 3 Si. Po tem tacem pridej o na 3 ekvivalente kisleca v kremeni kislini 3 ekvivalenti v za sedi, ktera je ž njo zvezana, naj le-tá že obstoji iz enega sameg a oksida ali iz zmesi zgorej imenovanih . Po tem se razvidi, da dolgo vrsto mineralov ni mogoče vvrstiti v sistem, zatorej raji vse s i. l i k a t e denemo v poseben red. Popis mineralov. Tukaj moremo samo najvaženiše minerale ob kratkem na-4l vesti. O nekterih, kakor n. pr. o premogih smo že v kemiškem delu obširneje govorili, zato jih bomo samo omenili . Enoterni minerali se večidel po malem nahajajo. Nekteri se pa vendar dobe v taki množini, da znaten del zemljine skorj e sestavljajo ; spomnili se jih bomo zopet pri kamenji in skalovja . V sledečem popisu pomeni t . trdoto, g. gostoto ali specifično tež'koto mineralov . Kakor v nemškem so imena mineralov postala sčasoma , brez znanstvenega temelja ; zatoraj so sem ter tje pomanjkljiva. Prav čudna imena vidimo namešana, vzeta deloma iz ljudskega govora, drugi minerali so imenovani po mestu, kjer se dobivajo , drugi po imenitnih naravoslovcih, manjšina je imenovana p o lastnostih ali po kemiških sestavinah . Nekoliko imén smo morali iz českega ali iz hrvaškega vzeti itd . Ako se je pa kako imé že v jeziku vkoreninilo, naj bo že kakoršno hoče, pridržali sm o ga tudi v slovenskem, drugači bi morala nastati zmešnjava . Zato smo tudi imena vodá, solna kislina, soda ohranili, mesto voden čevega okisa itd., kakor bi znanstveno biti moralo, itd . 28 ed meta o dov. Skupina žveplova . 42 1 . Č isto ž v e p l o. Kristalno podobo ima rombiško . Prvotni lik, rombiš'ka piramida je na robéh in vogléh jak o pristrižena (pod. 48, 49 in 50). Dostikrat se dobi tudi krista- Pod. 48 . Pod. 49. Pod. 50. Tinsko ali zrnasto in prsteno žveplo , redkeje je vlaknasto. Ne kolje se dobro, loma je školjkastega do neravnega, t. 1 .5 do 2.5; krhko, g. 1. 9 do 2.1. Druge lastnosti žvepla, zlasti kemiške in njegovo rabo popisali smo že v § . 40 kemije . Najvažniše nahajališče žvepla je Sicilija ; tam se dobiva v terciarnih tvorbah v aružbi z vej,kom. in celestinom pri Girgenti, pri Reki itd. Jako lepi kristali žvepla nahajajo se v Conilli pri Cadix-u . Znatna so dalje ležišča prstenega žvepla pri Czarkow-u in Swoszowicah na Polskem. Tudi na Nemškem in v druzih krajih Evrope in druzih delov svetá se dobi žveplo, posebn o kot oprh blizo vulkanov in žveplenatih virov, toda skoro vsi so, vsaj evropski gledé bogastva in čistosti minerala, za Sicilskem . 2. In S. Skupina selena in telura. 43 Selen je enoterno, po kemiških lastnostih žveplu prav po dobno telo, sive, raztopljeno zarujavele barve . Cisto se prav po '29 redkoma dobi, in če gori diši po gnjili redkvi . Na otoku Vuleano se nahaja selenato žveplo. T elur, tudi redek element najde se čist v podobi belih, po kovinsko leskečih se kristalinskih listkov in tablic ; če gori, razširja čuden duh. T. 2.5; g. 6.4. Večkrat se najde s kovinami zvezano, posebno z zlatom. 4. Skupina arsena. Ta strupeni metal se nahaja v precej mnozih meta iških 44 zvezah, n. pr. arsenatem nikelu, arsenatem kobaltu i. d. Arsenati minerali dajajo pred pihavnikom bel, jako po česnu diše č par, obstoječ iz strupene, arsenove sokisline . Pomniti je : Cisti a r senik, ki se malokedaj najde v malih, igličastih kristalih., večkrat v okroglastih, brezličnih in gostih kosih, me d druzimi v Rudogorji in v Harzu. Leska je belega kakor kositar do kovinosivega, toda na zraku kmalu črno naduhne ; t. 3.5 ; g. 5.7 . Prav dostikrat mu je primešan antimon ali srebro. Iz arsenika napravi se a r s e n o v cvet, As 03, (arsenova sokislina), ki se pa prav po malem prikaže, večidel v nepravilni podobi z demantovim leskom in belkasto barvo . R e alg a r (As S2) je nizi žvepleni arsen, kristalizuje v monokliniški prismi, pa tudi kot brezlična gmota se včasi najde . Tolščeni lesk ima živo, rdečo barvo, ter daja rumeno razo . Rabijo ga slikarji za barvo, ognju dá, belo barvo. Nahaja se pogostoma, n. pr. Andreasberg na ffarzu. A u r i p i g m e n t je više ()Žvepleni arsen (As S3), ki malokedaj kristalizuje, ampak dob i se večidel na debelo v okroglastih koscih v družbi s prejšnjim ; je tolščenega leska in žive eitronoruro.ene barve, zato se rab i za malanje (pr. kemije §. 51). 5. Skupina oglenca . l. D e m an t . On kristalizuje v mnozih podobah regular-45 nega (teseralnega) sistema. Ploskve kristalov so večidel graave, raskave in krive. Trdoto ima najvišo 10; g. = 3.5 o 3. 6 ; se kolje, je prozoren, večidel brezbarven, leskeče se i n lomi luč med vsemi najbol' ter je najdraži biser. Najti je navadno v naplavinah in grobljah novejih utvarov, v izhodnj i Indiji so našli največe demante (Bundelkund, Golconda) — Brasilija daje sedaj največ demantov (finas, Geraes, Tejueo) — zadnji čas so ga našli tudi v Uralu. Večidel se sepira i z peska v rekah. Vaga se demant na karate, kterih grč 74 na l lot ali 1 karat = 205 milligrammov. l karat majhenih demantov, ki se stolčeni rabijo za brušenje ali glajenje večih, al i za rezanje šip, veljá 14 do 17 gld . ; slabeji demanti pa, ki se dajo brusiti, 48 goldinarjev . 1-karatni zbrušeni demant (brillant) velj á 100 do 135 gold., če je pa veči, raste cena kvadratno tako hitro , da 5-karatni demant veljá že 2 do 3000 gold . Kot raritete skor o neplačljive veljave imajo vladarji v svojih zakladnicah demant e 136 do 200 karatov težke . Imenitni demant Velicega Mogul a wo-hi-nur, t. j. svito-hrib, tehtal je prišedši v lastino angleške krone 186 karatov . v pod. 51 je narisan v naravni velikosti brillant 136 karatov težak . Zovejo Pod. 5 ga Regent, ker ga je vojvod a Orleanski, francoski regent, kupi l za 2 % milijona frankov ; leta 1848 so ga deli za 8 milijonov frankov veljave v kronin inventar . 2. Grap hit (tuba, plumbago) najde se v tabličastih heksagonalnih kristalih, naj večkrat pa vendar v podobi lusk in listkov . T 1 do 2; g. 1.8 do 2.4; se kolje, jeklene barve je do črne, piše črno, po tipu masten . Dobi se večidel vraščen v kamenji, kako r v Pasovi na Bavarskem, Borrowdal e na Angleškem i. d. k. Slabeji graphit rabi se za peči mazati in za topivne piskre, iz bolj ega delajo svinč'enike . 3. A n t h r a ei t obstoji iz brezlične mase, ki se lomi školjkasto; t. 2 do 2.5; g. 1.4 do 1.7 ; sivkasto-črne barve, zgori pa pusti le malo pepela. Najde se v ležiščih, Sem ter tj e jako na debelem v starejih gorskih tvorbah kakor n. pr. na Saksonskem, v Harzu. Rabijo ga za kurjavo pri večih delih na ognji, toda prepuh mora močan biti . 4. Crni premog ali k amneni premo g, brezlična gmota , škri'ljast, laknast, gost ali prsten ; loma je školjkastega, neravnega, poredkoma ravnega ; črne barve, leskeče se ali svetlika , ali je pa medel. T. 2 do 2.5; g. 1.15 do 1 .5. Pred,pihavnikom zgori z bituminoznim duhom ter zapusti pepela . Crni premog ima do 90 procentov oglenca, zraven pa kisleca, vo nca, gnjilca v menjajoči se meri ; na dalje mineralnih snovi do 20 procentov, mea njimi največ železnega kiza. Razloči se od sledečega rujavega premoga po tem, da kalijevega luga n e pobarva rujavo ; tudi se mu malokedaj pozná, da je postal i z rastlin. Gledé različnega stroja se razloči : Skrilj a s t i premog(listasti premog), brezličen, š'kriljastega ali listastega zloga, dostikrat različno barvan po ploskah ; zrnati premog, debelo škriljast , loma neravnega , debelozrnat ; l a k n a t i premog , laknast, oglju podoben, najde se posebno dober pri Kusel-u v Renski Bavarij i ; K a n n e l- p re m o g, gost, veliko-školjkastega loma in slabega mastnega leska; smolni premog se lahko strelja, lomi se školjkasto pa ne opolnoma, je močnega mast nega leska in kakor smola črne barve, zato ga véasi rabijo, tudi ga obdelujejo za lepe igrače in kinče ; s aj a s t i premog, prsten, se dá razdrgniti in jako piše. Imenovani premogi najdejo se večidel v raznih skladih istega ležišča, se dostikrat menjajo med seboj ter različno pre hajajo drug v druzega. Kje je najti in koliko, bomo povedali v geologiškem delu. 5. Ruj avi premog ali lignit. Rujavi premog j e vselej lesu podoben, iz kojega se je naredil, je pa tudi listast , gost in prsten ter se lomi školjkasto . T. 1 do 2.5 ; g. 0-5 do 1 .7 . Njegova barva gre od črne, rujave do rumenkastorujave ; če ga obdeljujemo s kalijevim lugom, dobimo majavo tekočino ; zgori z bituminoznim duhom ter zapusti več ali manjpepela. Oglenca ima do 70 odstotkov v sebi, k večemu do 8 0 s kislicem in vodencem v veči ali manji meri. Vrsti njegove so : b i t um i n o z ni. les ali, fossilni les, ima še prav leseni zlog ; navadni ruj avi premog, deloma lesen deloma brezličen, v njem se naj lože najdejo vtiski ali ostanki listov, semen, sadov, pri nas ga kopljejo v Zagodi ; močvirni premog, brezlična voglato razpokana masa ; papirnati premog iz listov kakor papir tancih <,obstojeČ ; pri Bonn-u se dobé ribji otiski v njem in listi; iz njega delajo paraffin; smolni premog, kakor ogel črna, razpokana gmota, podobna kamnenemu premogu, lesa na njem ni spoznati ali malokedaj, postal je iz rujavega premoga , ker so ga pritiskali nad njim stoječi skladi in predelovali basaltiški izpuhi ; prsteni premog, prašen, prsten, dá se razdrgniti, svitlo-rujav je do črnkastega, deloma ga rabijo kot k ()nilsko prst ali ambro za barvo ; galunova prst ali galunov škrilnik, premogovi škrilnik in galunova ruda imenovan, obstoj i iz prstene, debelo-škriljaste brezlične gmote, zadrži dosti želez nega kiza in ga/lunine, zato ga rabijo za vitrijol in galun, n. pr. v Buchsweiler-u (Elsass) . O druzih premogovinah in oglovinah, kakor o šoti, puh lici (humus) in o mineralih oglenčeve skupine, ki smo jih ravno popisali, primerjati so §§. 52, 211 do 215 kemije. 6. Skupina kremena . Kremen (slicium) najdemo v naravi samo v zvezi s ki- 4 6 selcem kot kremeno kislino Si, tudi kremenica imenovano. To, kar navadno imenujemo kremen, je ona kislina ; s kovinskimi oksidi sestavlja dolgo vrsto mineralov, koje pod imenom silikati devamo v poseben red . Minerali., kteri obstojé iz same kremene kisline, ali pa, ki imajo jako malo druzih, barvajočih oksidov, zovejo se k v ar c i (Quarze) ter spadajo v posebno 32 rodbino. Iz vodnate kremene kisline obstojé. o p al in njemu pridruženi členi one rodbine. Rodbina kvarca, Si . 47 Kristalni sistem : heksagonalen ; največkrat se dobe podob e v pod. l in 2 narisane. Dostikrat se pa kvarc najde kot kristalinska, brezlična ali zrnata masa. -Lomi se školjkasto ; t. 7 ; g. 2.5 do 2.8 . Vodočist je ali bel, najde se pa tudi v vsaki drugi barvi v vseh stopinjah. Zunaj fluorovodenčeve kisline (kemije §. 48) se ne razmoči v nobeni ; pred pihavnikom stopi se s sodo v prozorno steklo ; z jeklom dá iskre, kreše ; vrsti njegove so te-le : 1. Strela (kamena), koja se najde v lepih, vodočisti h šestostranih stebričkih različne velikosti v raznih gorskih tvorbah. Posebno lepi so kristali iz St. Gotthardskih šupljin, nenavadno velike kakor kis*, našli so na Madagaskri, na okol i merijo 15 do 20 črevljev. Rabi se za lišp ali ga pa devajo k čistemu raztopljenemu steklu. Večkrat je malo barvan in dostikrat ima razne druge minerale v sebi zavite kot listke ali v druzih podobah. 2. Ametist je kvarc, kojega je manganoksidul bolj ali manj temno vijolčasto pobarval ; ne nahaja se toliko v popolnoma izraženih kristalih, nego bolj v zraščenih. Najti ga je naj lože v mehurčastih votlinah porfira in mandljevca, postavim v Krušnih gorah. Ker se redkokedaj najde, zato ga radi imajo z a lišp, pa ni veliko vreden . V starih časih imeli so prazno vero, da ne postane pijan, kdor nosi ametist. 3. Navadni kvarc imenuje se kremen, ako ni v čistih kristalih ampak le kristalinsk, brezHč'en, zrnat ali kosat, v oblah , ali kakor pesek. Zrnati kvarc je včasi prav na debelem, kremenovo sk.alovje, z druzimi minerali vkup dela zmesi, kako r n. pr. granit. :Razširjen je jako, in njegove čisteje zvrsti predelujejo se v steklo, porcelan itd. Večidel je bel, prosojin ; nektere teh zvrsti dobile so posebna imena, kakor rdeči rožn i kvarc, višnjevi siderit, spreminjasti kvarc, ker barve spreminja, avantur i n, ki ima rumene in rdečkaste tinjčev e luske v sebi, zato ga radi rabijo za Hšp . Železnati kremen , ki ima glino v sebi, je zavoljo železa rdeč ali rujav, brezliče n ali kristalizovan kvarc ; dostikrat je sestavljen iz mnozih majhenih kristalčkov, nahaja se posebno lep pri St. Jago pod imenom hiacint kompostelski. Tudi. fulguritov ali strelnih cevi naj tu omenimo, ki so se napravile ko je strela udaril a v tla ter kremen stopivši napravila take cevi . Ako kvarc drgneš kos ob kos, fosforeskuje in vidi se po sebna, malo rdečkasta svetloba . 4. Kalcedon je prozoren kvarc, ki se nahaja v oblah, grozdastih ali obistastih podobah ; ima jako različne barve in je navadno jako pisan . Rdečemu ali rumenemu pravimo k arne olj zelenemu hris op ras ali heliotr op, ako je rdeče in rumeno pikast. Kalcedon z belimi in črnimi marogami nove se oniks, z belimi in rdečimi sardoniks. 5. Ahat je lep, različno barvan in pisan mineral obstoje č iz mnogovrstnih kvarcev, zlasti iz ametista, kalcedona in jaspisa . Tu popisani kamni se zbrusijo in ogladijo, da jih pote m zdeljujejo za lisp, za- bisere, za kamn.e v prstanih in druge umetnije. Iz ahata se tudi izdeljujejo skledice, da se v njih razmáne-io trde reči, tudi gladilni kamni se delajo iz njega. Oniks je bil že v starih časih jako priljubljen kamen, iz kterega so rezali kamenje, ker je s pisanimi progami sem ter tj e i.eprežen. V Obersteinu pri' Kreuznachu, kjer se ti kamn i obé, jih obdeljujejo in zraven dosti zaslužijo ; toda najlepše kamne dobivajo od zunaj. Tudi jih znajo umetno barvati ; ku hajo jih namreč po več mesecev v medu, potem jih pa denej o v žvepleno kislino. 6. Kresilni kamen že poznamo ; na debelo ga je najti posebno pri Parizu in v Champagni . Odkar imamo žveplenke , zgubil je veliko svoje veljave. 7. Rs ogovee je kresilnemu kamnu malo podoben, toda na prelomu je trakast, rogu jako podoben . Le-sem spada tu i leseni kamen, ki kaže ae popolnoma lesov zlog, kajti le s se je napil kremene kisline ter je tako okamnel . 8. Jaspis je zarad galunine in železnega oksida, kojih ima precej v sebi, neprozoren, dostikrat medel in se manj les keče od prejšnjih. Najde se z vsako barvo, toda večidel je rumen, rdeč in rujav. , 9. Kremeni škriljnik je po premogu, kterega ima v sebi, črn * obstoji iz kvarca, galunine , apna in železnega oksida. Rabi se za bruse in za poskušalne kamne, na kojih zlatarj i poskušajo zlato. Rodbina opala, Si,H. Opal je posebne vrsti kvare, koji ima kemiško vezano 48 vodo v sebi ; ne kristalizuje, ampak nahaja se večidel v podob i stekla, nekteri se še po tem odlikujejo, da lepe barve spremi njajo ; od tod beseda o p aliz o v a t i. Najlepše opalizuje žlahni opal, kajti on preliva barve v zeleno, rdečo, višnjevo in rumeno , zato ga imajo jako radi za dragoceni 1'išp. P o l o p a l ali n a v a d n i kaže eno samo barvo, zato tudi drag ni. Čuden je h i d r o f a n, ki je samo tedaj prozoren in le takrat spreminja barve, kedar ga pomočimo z vodo. Hi ali.t ali stekleni opal se najde v podobi čistih, ledenih kapelj koje nakopičene pokrivajo drugo kamenje. 3 Knjiga prirode. IT. Kremena siga se, mn.ogovistno seseda iz gorkih, vi.rov, zlasti iz Geyser-a na Islandu . Kremena z r a š č e n i n a postaja na dnu kreraenate vode, ako jo skoz mikroskop gledaš , vidiš skoraj same kremene rastlinice, alge, bacilarije imenovane . Ena tacah zraščenin rabi se pod imenom gladilni škrilj n ik pri brušenji in glajenji. 7. Skupina borova. 49 Najde se malokedaj, pa le s kiselcem zvezan v borov o kisi i n o B 11 3 kot kristalinski listki, in Mizo vulkanskih viro v kakor skorja na tléh, drobljiv; g. 1.48, prosojin, bel, kislogrenek, topi se lahko in plamen barva zeleno, razmokljiv je v vodi in vinskem cvetu. Borova kislina nabira se ob kraji ali pa na dnu vulkanskih virov in jezer, posebno pri Sasso (od to d sassolit), Castelnuovo i. d. v Toskani, na otoku Vulkano. II. Red lahkih metalov (kovin). 8. Skupina kalijuma . 50 Največ imenitnejih mineralov, ko I imajo v sebi kalijum, spada v red silikatov. Izmed druzih kalijevih soli navedemo : Solitar, ki kristalizuje v rombiških stebričkih, navadno pa ga najdemo le kot iglato skorjo na mnozih krajih (pr. kemije §. 74). Več ga je v izhodnji Indiji ob Ganges-u, tam izvetruje iz tal, iz .kojih ga dobivajo izlugovaje ga iz zemlje. Tudi na Ogerskem dobivajo velike solitarnice v Nagy-Kallo in v Debreczinu iz ondašnje zemlje solitar. Ž v e p l e n o ki sl i kalij, K S je istega kristalnega sistema in najde se včasi v vulkanskih lavah . Karnalit, dvojna sol iz klorkalijuma in klormagnezi juma (K CI + 2 Mg Čl + 2 HO) , obljubuje , da bo zadobil veli k pomen za keraiš'ko tehniko, ker ima dosti kalija v sebi ; našli so ga dosti pri Stassfurtu 135 črevljev na debelo. T. = 2 ; g. 1.6 do 1.8, čist, brezbarven, debelo kristalinsk, še večkrat pa je rdeč, zarad prav majheldh lusk železnega tinjca podoben je Avanturinu. 3 9 Skupina natrijuma . l. Solitarokisli natron (natronov solitar, Na N) 51 kristalizuje v heksagonalnem sstemu kot topi rombočder se najde rta debelem kakor kristalinska masa, ki se zlasti v Peruanskih distriktih Atacama in. Tarapaka razteza v ležiščih po 2 do 3 č'revlje ali več debelih, včasi čez 30 milj daleč ; tam je skoraj sam suhi, trdi solitar dostikrat prece' pod površno prstjo ; na druzih krajih ga je dosti v zmesi z druzimi snovmi , postavim v pesku. Prodajajo ga, ako ni še prav čist, pod imenom Chilski solitar ; iz njega delajo solitar, solitarno kislino in rabijo ga za gnoj. 2. a m e rt a sol (naravna kuhinjska sol ; klornatrijum ; Na Cl) kristalizuje v regularnem sistemu kot kocka ; nahaja se pa vendar večidel kakor deskasta, kristalinska masa, tudi listasto in vlaknasto; t 2; g. 2.2 do 2.3 ; barve večidel bele, sem ter tje tudi rumene, rdeče, . zelene in .višnjeve ; kemiŠke lastnosti m rabo glej §. 78 kemije. Sol se nahaja po ležiščih razne debelosti, dostikrat jo spremlja mavec, glinati mavec in slana glina. Posebno znamenita so solišča v Hallein-u na Solno graškem in v Venčki na gališkem, kjer se najde tudi tako imenovana prskavna sol, zakaj kedar se razmaka v vodi, prska ter izpušča mehurčke vodenca in oglovodenca. Ti plini tičé v soli med kristalčki. Pri C a r d o n i na španjskem dviga se že v starih časih znana solna pečina 550 črevljev visoko, koja n a okoli meri uro hodá ; njeni kviško moleči roglji so čista kamen a sol. Na nekterih krajih rt. pr. v stepa h Azijatskih, na Atlas-u v Afriki in v južni Ameriki izvetruje toliko kuhinjske soli iz tal, da so cele pokrajine ž njo pokrite, ravno kakor da bi bila padla slana . Tudi moramo omeniti slanih jezer, koja iz lilapovaje puščajo dosti soli na dnu; v Kirgiskih stepah in na Krimu je v nekterih 13 do 24 odstotkov soli . Izmed druzih, manj važnih natronovih soli najdejo se ko t minerali: vodnati in brezvodni Žveplokisli natron, Na S, The n ar di t , in Na S + 10 H, Glauberit ; oglokisli natron, ki ima ali dosti vode, Na C + 10 H, ali manj, imenovan T r o n a , Nag C3 + 4 1 ; poslednja se najde v veliki množici v notranji Barbarski v krajini Sukeni kakor skorja po tléh, v Armenij i in v natronovih jezerih Egiptijski'h, kjer jo rabijo tako kakor sodo. Paziti je, da se te natronove soli nahajajo po imenovani h in mnozih druzih krajih združene zlasti pa razmočene v mine ralnih virih. Borokisli natron Na B + 10 H zové se kot mineral — borak s 3* 6 ali Tipkal in se nahaja v Tibetu na dnu in ob kraji jezera . Kristali njegovi imajo odobo monoklinskega stebrička. T. 2'0 do 2.5; g. 1.5 do 1 .7. Neizmerno ležišče soli dovrtali so v najnovejšem času pri Stassfurtu na Pruskem. Debelo je 1200 črevljev ; zdolej je 685 črevljev čiste kamene soli, zgorejpa so lože razmokljive soli, posebno klorkalijum, klormagne zijum in žveplokisla magnezija, ki se tudi mnogovrstno rabijo . 10. Skupina amonijakova . : 52 Ker so amonij akove spojine jako hlapne, kakor uči § . 84 kemije, zato jih v mineralstvu sicer ne najdemo tako poredkoma , toda po malem, večidel kot kristalinsko skorjo, n . pr. s a l m ij a k in ž v e p l o k i s a na oni j a k v votlinah in pokah še mečočih vulkanov, v premogiščih, zlasti blizo gorečih ali izgorevših ležišč . II. Skupina kalcijuma. 53 Ta metal representuje celo vrsto mineralov, koji so vsi precej mehki pa večidel beli . Pomniti so : l . Fluorit ali jedavec, Ca Fl, kristalizuje teseralno , naj večkrat kot kocka . Kolje se jako popolnoma, lomi se Školjkasto ; t.=4, g, = 3.1 do 3.17 ; prozoren je do prosojnega, malokedajbel, ampak večidel malo vijolast, rumen, zelen itd. Njegove kemiške lastnosti gl.. kemije §. 48. Fluorit, se najde dostikrat, toda ne na debelo ; svoje imé dóbil je po fluoru, kojega ima v sebi. Devajo ga k rudam, da se lože topé. Nekteri fi.uoritovi kristali se ti vidijo, ako jih gledaš od strani, višnjevi kakor safir, ako pa gledaš skoz nje, so zeleni kakor smaragd ; za take ~zrem.embe arv vzeli so besedo fluoreseeneijo od njega. azbeljen ali jako' segret fluorit fosforeskuje z zelenkasto ali modrasto svetlobo . 2. Anhidrit, Ca S, je žveplokislo apno brez vode, najde se blizo mavca in kamene soli v kristalih ali pa zvezdast, zrnas t in gost. 3. Mavec, s a d r a (gips) Ca S 2 Id, je vodnato žveplo kislo apno, kojega kristali so večidel tabličasti, v jako tank e gibične listke se koleči; spadajo v monoklinski sistem; od. 52 in 53 kažeti take mavčeve kristale, drugi (pod . 53) je dvojček . T. 2; g. 2 do 2.4; žarke lomi dvojno, sveti. se steklenasto in e večidel bel. Tak mavec zove se tudi selenit ali Marijino ste lo. Najde se še vlaknati mavec, penasti, gosti ali zrnasti mavec, imenovan a l abaster, in prsteni mavec . ,Rabo njegovo g]. kemije §. 87. 37 Pod. 52. Pod. 53. 4. A p a t i t, zarad svoje lepe bledo zelene barve imenova n tudi špargljevec, sestavljen je iz fosforokislega apna, fluor- in CI . ca FI. Kristalizuje heksa klorkalcijuma po formuli : 3 Ca3 P gonalno več'idel v podobi kratkih stebričkov ali debelih deščic , včasi je poln kombinacij. Najti ga je večkrat 'v zmesi z druzim kamenjem. Prsteni apatit, zvara osteolit (koščeni kamen), ki se dobi v Vetrovi, ima v sebi 86 odstotkov fosforokislega -apna , zato so ga priporočali za gnoj . . 5. F a r m ak o t je arsenokislo apno Ca2As + 6 H; najdeš ga kot brezbarvne, lasaste in iglaste kristale Mizo arsena i n arsenatih rud. 6. Oglokislo apno, vešek', kalcit, CaC. Ta mineral dajan nam lep izgled 'climorfizma, zakaj on kri- 5 4 stali,zuje v podobah. dveh _kristalnih sistemov ; zato je tudi razdelj en v dvé rodbini, kalcit (vešek) in aragdnit . 1 . Kalcit kristalizuje v heksagonalnem sistemu, večide l v romboedrih, pa v tako različnih, da jih štejejo že na 700 . K sreči so druge lastnosti kalcitove take, da ga lahko spoznamo . Kolje se popolnoma, loma je školjkastega, trskastega, neravnega ; t. = 3; g. = 2.6 do 2.7 ; ako ga drgneš , postane električen ; razteče se v močnejih kislinah in ogleno kislino izpušča šumé ; če ga žgemo, premeni se v živo apno (kemije §. 86). Zvrsti njegove so : a. K ri s t al o vani kaleit„ ima lastnost, da žarke dvojno lomi ; kristali njegovi so tabličasti, leska so steklenega, so prozorni pa brezbarvni ; najti jih je večidel v vzrastkih. Na Islandu se dobi jako lepi, tako zvani dvolomni Islandski kalavec . bi Vlaknasti kalcit , ki se dobi največkrat po luknjah- apneuatih hribov kot kapnik. c. Marmor ali zrnati kalcit, kterega visoko cenijo, ako je popolnoma bel, drobnozrnat in če ima l e malo barvanih žil po sebi . Tacega rabijo za najkrasneje podobe ; najimenitniŠi je iz Carrare na Laškem in iz Paros na Grškem . Bolj navaden pa je barvani marmor, ki je dostikrat lepo pegast, žilav, kakor pravijo „marmoriran”. Iz njega delajo plošče za v zid, stebre itcl. ; za to je prav pripraven, včasi ga tudi ponare jajo iz mavca, ki ga pobarvajo in ogladijo (stucco) . Na Kranj skem je precej lep pri Radolici. d. Skril j a s ti kal c i t . e. Apnena pena. f. Apnenec, gosti apnenec, na kojem kristalov ni razločiti, pa je jako razširjen, cele gore so iz njega . V vsih tvorbah ga dobiš mnogovrstno barvanega kot smrdljiv 'i apnenec, laporati apnenec, oolit, lahki kamen itd. V njem so navadno okamnine najti. g. Apnina ali kreda nam je znana drobljiva snov, ktero rabimo pri pisanji. Dobiva se v daleč razprostrtem gorovji, posebno na Francoskem (Champagne). Se bolj je drobljiva tako zvara gorska moka. 2. A ragoni t. Njegovi kristali spadajo v rombiški sistem, so večidel stebrički rombiške prerezi, zdaj po šamem, zdaj ve č vkup zraščenih, zato se napravijo gruče podobne šestostranem u stebričku (pod. 54). Lomi se školjkasto, včasi Pod. 54. neravno; t. = 3 do 4, g. = 2.9 do 3 ; prozoren je, leska steklenega, brezbarven . Dostikrat ga, najdeš po mehurčkih v basalt u in druzih. Sestostranemu stebričku podoben se dobi pri Valenciji v Aragoniji, o-d kodar je dobil svoje imé. Zraven kristalovaueg a aragonita imamo še zvezdastega in vlaknastega, iz kojega obstoji Karlovarski grahovec. 12. Skupina barijuma. 55 l. B'arit, teecz žveplokisli barit, Ba S, kristalizuje v rombiškera sistemu v prlsmali, ki so jako različne (okoli 70) ; najnavadniše so tabličaste, pod. 55 in 56. Kolje se popolnoma, Pod. 55. Pod. 56. lomi ne papoliioma školjkasto . 3 do 3.5; g.=4.3 do 4.58 ; po gostot]. $e lahko razloči od druzi enakih izineralov, prozoren 39 ' te, žarke lomi dvojno, leska je steklenega; pihavnikov plamen arva zeleno in ako kos barita segreješ, se potem sveti še ne koliko časa v temi. Lepih kristalov baritovih je najti sem ter tje, postavim na Badenskem, v Odenwaldu, kjer ga zdrobé v belo barvo (kemije §. 90). Dobi se tudi zvezdasti, vlaknasti, zrnasti, gosti in prsteni barit. 2. Vite rit ali oglokisli barit, Ba C, kristalizuje v ravnih rombiških stebričkih ; najde se posebno na Angleškem, kjer ga rabijo za to, da ž njim zatirajo podgane, kajti strupen je . 13. Skupina stroncijuma . . l. Celestin ali žveplokisli stroncijan, Sr S, kristalizuje 5 6 navadno v rombiškem stebričku ; kolje se popolnoma, lomi s e školjkasto, včasi neravno; t. = 3 do 3.5; g. = 3.8 do 3.96 ; prozoren, žarke lomi dvojno, leska je steklenega, večidel vodo čist, bel, plamen piha vnik' ov pobarva purpurast o . Se malokje najde. Zvrsti njegove so : Celestinovi kalavec, zvezdasti celestin vlaknasti celestin, ki je modrast, pri Jeni, in gosti celestin , ki ima v sebi 8 do 9 procentov oglokislega apna . Le-ti mineral i se rabijo tam, kjer delajo stroncijanove preparate (kemije §. 91). 2. S tr o n c i j a n i t ali oglokisli stroncijan, Sr C, kristalizuje v istem sistemu, je še redkeji od prvega . 14. Skupina magnezijuma. Okis (oksid) magnezij umov mineralogi . imenujejo m a gn e -57 zija ali pa lojevo prst, M g. Najde se kot Periklas, ki je skoraj čista magnezija, Mg in kot hidrat Mg H . B o r a c i, t ali borokisla magnezija, Mg3B4; t. = 7; g. 3, kristalizuje v teseralnem sistemu, v kockah in dodekaedrih . Hi drob o r a c i t j e zložen iz magnezije in iz apna z borovo kislino in vodo vred . Vsi ti minerali se le po redkoma najdejo in po malem. Cr r e nk a s o l, žveplokisla magnezija Mg S + 7 H. , se sicer dobi po go- stoma, toda le kot skorja po druzih mineralih, ker se lahko razmoči. Ona skorja je potem tanka, lasasta, kristalinska; po kljinah v gorah, v Sibiriji so celó nektere stepe na daleč porite ž njo. Grenke soli ,je pa v mineralnih virih, v tako ,zvanili grenkih vodah jako dosti razmočene, posebno v Sedh'ei, (Seidlitz) , v Egeru, v Zajčici (Seidschiitz) in v posebno 40 Magnezit, Mg C, se dobi ali kristalizovan kot magnezijin kalavec, ali pa kot gosti magnezit. Prvi kristalizuje v heksagonalnem sistemu, v topih romboedrih ; t. = 4 ; g. = 3. V veti množici se najde g r e n ki apnenec, obstoječ iz apna, magnezije in ogljene kisline (Ca Mg) C . Ako je kri.stalovan, zove se g r enki kalavec, tudi rujavi kalavec ; kristalizuje v topem romboedru, kolje se popolnoma, lomi školjkasto . T. 3.5 do 4; g. = 2.8 do 3. Polprozoren je, leska steklenega, bel, vč'asi rumen ali rujav zarad železa mangana. Dobiš' ga večidel v poklinah in votlinah zrnatega grenkega apna, dolomi t imenovanega, ki je na obraz jako podoben oglokislemu apnu . Beli, kristalinski je podoben marmoru , barvani navadnemu apnencu in ker ga je skoraj povsod prav dosti, se tudi enak o rabi.. 15. Skupina aluminijuma. 58 Oksid aluminijumna , l, imenovan glinica (galunina), sestavlja v zvezi s kremeno kislino večino mineralov ; po množici je tedaj glavni del zemljine skorje. Nekteri minerali samo iz galunine obstoječi znani, so zarad velike trdote . l. Safir ali. žlahni korund, čista glinica AI, včasi, j e na njem slediti kremene kisline in železnega oksida ; kristali so večidel piramidasti ali stebrasti, spadajoči k heksagonalnemu sistemu ; kolje se, loma je školjkastega ; t. = 9 ; g. = 4 ; po noma prozoren je, močnega steklenega leska in lepe višnjev e rarve, najde se pa tudi rdeč, rumen, zelen, bel, posebno visok o pa cenijo rdeče, tako zvane rubine. Rumeni se prodajajo ko t orientalski topazi, vijolčastoplavi kot orientalski ametisti. Le-té lepe lastnosti storé, da držé safir za dragocen kamen, troji se sem ter tje v malih kristalčkih že v Evropi najde , najlepši se pa dobé v naplavini, v pesku, ki gaje voda nanesla , zlasti v izhodnji Indiji . 2. Navadni korund se najde kot grapav, komaj prosojin , večidel kalen ali umazan kristal sem ter tje vraščen v kamenje ; zarad trdote ga stolčejo, da ž njim brusijo in gladijo drug e bisere. 3. Smirek, gladi v e c je med druzimi kot gosta ali zrnata gmota vraščen v tinjčev škrilnik, kakor na Saksonskem . Leskeče se malo, višnjev je, malo sivkast ter obstoji iz galunine, večidel mu je primešan magnetovec in železovec . Najboljšega vozijo Že davno iz otoka Naksos ter ga rabijo stolčenega z a brušen'e in glajenje . 59 4. Kriolit, 3 Na M + M F13, se najde kot kristalinska masa listastega zloga, listki hoksagonalni; t. = 2.5; g. = 2.9. Dobiva se v zahodnji. Grčnlancliji v ležiščih ; iz njega dobivajo natron in alum.inijum. •• • 5. A l um in it, M S 3 + 9 H, bazično žveplokisla galunina se najde kot bela, prstena gmota, toda le po malem. Žveplo .. . . kisla glinica, Al S3 + 18 H, imenovana tudi peresasti galun, dela lasasto, kristalinsko skorjico ali je pa prozorna, gosta masa . Al u n i t ali galunove e, obstoji iz galunine, kalija in žveplene kisline, kristalizuje v heksagonalnem sistemu kot romboeder i n ga kopljejo največ pri Rimu, tam delajo iz njega rimski galun , ki nima železa v sebi, zatoraj so ga jako čislali, dokler ni napredujoča kemija učila tudi drugje napraviti galun brez železa. ••• .• • Galun, KS + M S3 + 24 H, se najde v oktandrih in je naj lepši izgled za zastopanje kemiš'kih zloženin (§. 40) in za izomorfizem (§ . 22) . Držeči se vrste v §. 95 kemije navedene za umetno napravljeno galune dobili so se sledeči kot minerali : .0. <1. Natronov galun Na S + Al S3 + 24 H. Amonij akov galun NH3S + Al S3 + 24 H. Železnat galun Fe S + M S3 + 24 H. Magnezij in galun (Mg, Mn) S + + 24 Manganov galun Mn S + Al + 24 H. N a h aj ali š č e galunovo je zlasti premogovi'nsko kamenj e (§. 45) in okolica vulkanska. 6. Še več druzih mineralov je znanih, ki obstojé po večem iz fosforokisle galunin.e, nekoliko kovinskih oksidov in mal o fluora, kakor Gib s i t, V a v elit, Al F1 3 + 3 (A14 P3 + 1.0 H), A m b ligo n it, L az ulit i. d. v. Izmed njih omenimo T i. r- k i s - a, imenovanega tudi. Kala Yt. Najdejo se ga kosi obistasti , rozdasti sinje do svetlo-zelene barve in ga rabijo za lišp. Najfepši Turkisi prihajajo iz Perzije in Arabije, zovejo jih prave ali orientalske Tiirkise, da jih ločijo od zapadnih ali z o b a s t i h Tu r k i s o v, koje po onih ponarejajo iz fosilnih záb, ki so zara d kuprenega oksida zelenkasti postali . 7. Spine]. je mineral sestavljen iz galunine in magnezij e po formuli Mg Al, v kterem galunina zastopa kislino . Kristalizuje v okta~drih i. d. T. 8; g. 3.8 ; leskeče se jako in 'e prozoren, zato ga imajo radi za, lišp. Po barvi se razločij o olji in slabeji ; rdeči, ah n i sp .n e imenovan tudi rubinov spinel, je najdraži ; najde se v izhodnji Indiji. Tudi se dobe modri, zeleni in črni spineli . 42 8. II rizoberl I, Be Al, obstoječ iz berilnine in galunine , kristalizuje v kratkih stebričkih in tablicah rombiškega sistema ; t. 8.3; g. 3.7 ; prozoren je, se leskeče kakor steklo, zelen . Imajo ga za biser. III. Red. Silikati. 16. Skupina zeolitov. 61 Z e o li t i, t. j. kuhavci zato, ker imajo vsi kristalno vodo v sebi, ki stori, da vró in pené, ako jih segreješ. Večidel so beli, steklenega leska, prozorni, trdote 3.5 do 6.5 in gostote 2 do . Večina zeolitov je zložena iz dvojnih silikatov, galunin e in ene ali več zased alkaliških ; drugi so apneni silikati in nekteri imajo še borovo kislino . Po svoji keraiški sestavi posebno pa zarad različnosti svojih kristalnih podob so zeoliti sicer jak o zanimivi, važen pa ni nobeden ne gledé obilnosti ne gledé teh nične koristi. Za dovolimo se tedaj s tem, da nektere zeolite túnavedemo po formulah in kristalnih sistemih : batolit Ca3Si4 + 3 C. a B + 3 H ; monokliniško. . Apofilit Ca + K) Si + 3 H ; tetragonalno. ••• ••. Analcim NašS.2 + 3 Al Sit + 6 11; teseralno. • Harmotom Ba Si + M Sit + 5 H ; rombiško. ... ... Stilbit Ca Si + Al Si? + 6 H rombiško . Šabazit (Ca,Na,K) 3S'2+ 3 Al Sit+ 18 H; heksagonalno. . . ... ... Mezotip ali natrolit (Na, Ca) Si + Al Si + 2 H ; rombiško. • Tomsonit (Ca, Na, K) Si+ 3 Al .Si. + 7 H ; rombiško. • Prehnit Ca 2 Si + Al, Si + ; rombiško. Pod. 57. Harmotom zove se tudi kri. Žav kamen, ker so njegovi dvoj & kasti kristali skoraj vedno v po dobi križa zraščeni. Pod. 57 nam, objavlja jako lep Harmotom iz Andreasberga, na kojem se vid i troje dvojčkov zraščenih ; smeli bi mu tedaj reči šestorček. Najnavadniši zeolit je Me z o t i p , imenovan tudi vlaknasti z oolit, ker se njegovi kristali, ki zvezdasto stojé okoli središča, razdelé v najtanjše igliči'ce . 17. Skupina glin . Že v kemiji., §. 96, smo rekli, da pod imenom glina raz-62 umemo kemiško zvezo kremene kisline z galunino, toraj je treba dobro razločiti glino od galunin e ali glinice. Minerali, v kojih je glavni del glina, so ali kristalizovani, trdote do 7 .5, prozorni, steklenega leska ; ali so pa gosti ali prsteni . Oboji se pa težko ali celó ne raztopé pred pihavnikom . Pomniti so : Andaluzit, A1 4'3Si , dela rombiške prisme, t. = 7.5 ; g. 3.1 do 3.2 ; se ne raztopi ter je večidel rdeč kakor mesó . Hi a s t o l i t ali Hi-kamen, ker se po štirje njegovih kristalo v zrastejo ter tako napravijo na vrhu nekako grškemu pismenu Hi' (X) enako podobo (pod. 58). D i s t e n, kristalizuje v monokliniŠkih prismah in se modro sveti, ako ga segreješ. T. = 5 do 7; g. 3.5 do 3.6. ' Sledeče so prstene, po Železnem Pod. 58. okisu ali njegovem hidratu rumene, rdeče ali rujave gline, kakor rumen a prst, ki se rabi za malarije in tripe l , s kojml se snaži in gladi. Bolu s bol ali Lemniška prst, je rdeča, tolščena glina, ki se jezika .prime ; prejso jo rabili v medicini. Sedaj ž n. o barvajo, posebno posodo. T err a e Siena je rujava glina, ki se rabi za malanje in tiskanje. Kameni m oz ek se najde po pokljinah v kamenji, o d tod ima tudi imé . Najkoristniši pa je p or cel an o v a glina ali kaolin ? A.1 3 8i4 611. ; ostala je iz sprhnelega živca in se najde kot brezlična prst , E ela je ali bledo barvana, pa železa nima v sebi. Ta visokocenjeni material za porcelan dobi se po ležiščih v granitu i n druzem kamenji, toda le bolj poredkoma . Prav dobre gline s o v A u e, Schneeberg, v Miš'nji na Saksonskem, v Pasovom, v Karlovih toplicah, Limoges na Francoskem i. d. Da je tudi v Kini in Japanu taka glina, spozná se lahko iz tega, da smo od tam najpred dobili porcelan in imé kaolin . Se vé da je navadna glina za večino ljudi še važnej i nego porcelenova prst . Imenujejo jo zato tudi porcelanovo glino , če jej je le kolikaj podobna, l ul n a glina, če je bela, lončarska glina, če je tudi malo peščena in barvana . Vsaka glina j e na tip tolščena ter se prime jezika, ker hitro vleče vodo v s é ter jo obdrži. Se raji pa srka maščavo, zatoraj jo rabijo d a odpravijo mastne madeže iz obleke . Glina ima tudi neki posebe n duh, pravijo da za to, ker iz atmosfere vleče amonijak na-se. Glina je neraztopljiva, in glinato kamenje služi za zid taci m prostorom, kteri morajo zdržati visoko vročino, kakor plavilnice, orcelarnice, plamenice, steklarnice i. t. d. Iz prstene gline derajo razne posode (O. kemije §. 97). Ako jej primešaš apna , glina sčasoma izgubi svoje lastnosti, zlasti neraztopljivost, zakaj potem se premeni v lapor in ilovico . Na koncu te skupine naj še omenimo A g alm atoli t a , glinatega kamena, iz ko' ega Kinezi rezljajo svoje male bogce (pagode), pa po naši nazorih malo povišujejo njih bogstvo . 18. Skupina živcev . Le-sem spadajoči minerali so po svoji kemiški sestavi jak opodobni zeolitom, samo da je v njih precej dosti vode. Njih trdota gré do 7, gostota do 3 .3. Večidel so steklenega leska, barvani in pred pihavnikom se težko topé . Spomina vredni so : Živec ali o r t okla s, K Si + Al Si, kristalizuje v mo nokliniških stebričkih. Kolje se jako popolnoma, lomi se neravno ; t. = 6 ; g. = 2.5 ; prozoren je, steklenega leska, bel ali mesene barve, pa tudi zelen, tedaj se pa imenuje A m a z o n s k i kamen. Najdeš ga kot lepe gručave kristale, pa tudi na debelo kot kristalinsko gmoto . Največkrat ga pa dobiš v zmesi z druzim kamenjem, zlasti z granitom, gnajsom in sienitom, zat o je tudi prav imeniten. Gledé nastanja razločimo n a v a d n i živec, ki je kalne barve in je videti kakor da bi bil vlažen, in steki e n a t i živec ali s a n i din, ki je večidel brezbarven , prozoren in po vrhu dostikrat razpokan. Od prvega trdijo, da se je sesel iz vodenega raztoka, drugi pa da seje izkristalizova l iz raztopljene gmote . V resnici se sanidin vedno dobi v vulkanskem kamenji, kakor n. pr. v trahitu Sedmogorskem. Neki modrasto-zeleni živec,a ki se znotraj nekako bisernato sveti, zovej o a d u l a r. Ne kristalovani, gosti živec tudi imenujejo fe l si t. On ni tako čist ter je glavni del mnogoterega kamenja, kakor p o r f i r a in fon o l i t a. Živec lahko preperi in ker mu tako voda izpije kalisikat, ostane p o r c el a n o v a prst (§. 62). Albit ali natronov živec, NaSi + AlSi3, ker ima v sebi natron mesto kalija, je tudi bistveni del marsiktereg a kamenja, zlasti nekterih granitov, dioritov in trahitov . Iz dolge vrste živcu podobnega kamelija jih tú navedemo le nekoliko ; kako so sestavljeni, pové formula zraven stoječa . Oligoklas (Na, Ca, ~) Si + Al Si2 ; monokli'nsko . Petalit 3 (Li, Na) Sit + Al Si3; neznano. Sp o dum en (LizNa) 3Si2 + 4 (Al Si2); monoklinsko. Labradorit (Na, Ca) -I- I Si ; trikliniško. . ... ... Anortit (Mg, Ca) 3Si + 2 Ml Si ; trikliniško . Leucit K.3Si2 + 3 Al Si2; regularno. (tes.) Nephelin (Na, K)2Si + 2 Al Si heksagonalno. Sodalith Na 3 Si + 3 M Si. + Na CI ; teseralno. Hauyn neznano ; teseralno . V spodumenu in petalitu najde se litiumov oksid (Li O) , ki je kaliju in natronu jako podoben, plamen pa pobarva rdeče. Labrador je znamenit zato, ker spreminja barve v pláve, zelene, rumene in rdeče, tako kakor golobji vrat ali kril a nekterega metulja. Lazur ali la lazuli se odlikuje po svoji krasni modri barvi. Najde se v Sibiriji, v Tibetu, Kini in rabijo ga pri mnogoterih slikarijah in za Isp, ali ga pa z ro ter napravijo i z njega drago barvo,. tako zvano u l t r a m a r i. n. Odkar so pa ločbeniki spoznali, iz kterih delov je sestavljena, delajo to barv o po tovornicah. (Gl. kemije §. 98.) Sledeči minerali so menda zmesi iz kremene kisline i n živca, ki so se v veliki vročini stopile v steklo ali so se pa napuhnile kakor žlindra. Tak je o b s i d i a n ali b o u t e i 1 l n i kamen, iz črne ali zelenkasto-črne steklenaste gmote ; iz njega delajo . duhanice, gumbe itd. Južni Amerikani iz njega delaj o ostro orodje in orožje . Plove c, ki se nahaja blizo vulkanov v ležiščih, je nekako penast, steklenast in se rabi pri brušenji i n glajenji posebno za mehkeje stvari, ker je nje ova trdota le = 4.5. Lés spada tudi perlovee in smolni 46 19. Skupina granat«. h4 Sem spadajo prav lepo kristalinsko izraženi minerali, toda le po malem jih je najti in malo korista dajejo. Trdota jim je 5 d.o 7.5, gostota 2.6 do 4.3. Kremena kislina, galunina in apno prevladajo, toda druzih zloženin je včasi toliko, druga drugo zastopajočih (pr. §. 40), da je težko, včasi celó nemogoče, ke miško formulo postaviti za-nje. Večidel so barvani, pred pihavnikom se tope, in z boraksom dajej o Pod. 59. zeleno steklo. Vernerit, Aksinit in Tur malin so spomina vredni, najbolj pa poslednji . On kristalizuj e v heksagonalnih podobah, včasi s prav čudnimi kombinacijami ; eno nam predstavlja podoba 59 . Kemiške njegove sestave ne moremo lahko pokazati s formulo, pomniti je pa, da ima zraven lavnih delov kremene kisline in gafunine tudi borove kisline, magnezije, železnega oksida, vseh skup 12 raz ličnih sestavnih delov v sebi. Posebno znamenito je to, da, ako se turmalinov kristal segreje, postane na enem koncu positivno, na druzem negativn o električen. Turmalinov se najde vsakovrstne barve ; prozorneje rabijo za polarizovanje (§. 27), zlasti zelene in rujave. s t a u r o l i t u naj ta spomnimo, da so njegovi kristali dostikrat v križ zraščeni, pod. 60. Najbolj poznan pa je granat, ki kristalizuje v lepih rombovih dodekačdrih, pod . 61, tedaj v teseralnem sistemu. Po Pod. 60. Pod. 61. i gillets'' . sestavi je kremenokisla galunina še s kakim druzim kovinskim oksidom, zato imamo celo vrsto granatov po različnosti oni h oksidov, skoraj tako kakor pri galunih (§. 59), lastnosti pa imajo skoraj vsi enake. Granati se ne koljejo popolnoma, lomijo se 47 Woljkasto, t. r 6..5 do 7.5; g. = 3.5 do 4. 2. Večidel so nepro zorni, različno barvani, vtrošeni v granit, gnajs, tinjčev škriljnik in drugo kristalinsko kamenje. Najbolj čislajo lepi temnordeči granat ali piro p, kojega imajo prav radi za verižice okoli vrata, za v ušesa itd. Večina kupivnih granatov pride iz Ceskega, iz Tfiblic, Podsedlic in Mérunic . Drugi imenitni minerali te rodbine so i d o k r a s zeleni epido t. 20. Skupina tinjcev ali sinjcev . Tinj e c ali s i n j e c je mineral, ki kristaHzuje v malih, 65 tankih luskah in se nekako brleče sveti. Te luske in listki se radi koljejo, gibčni so in nizke trdote, tako da so na otip jak o gladki. 'trdota jim ne gre č'ez 3; gostota 2 do 3. Kemiške sestave ne moremo napisati v formuli ; kremena kislina in galunina prevladati, toda večkrat imajo precej magnezije v sebi . Sinjec je ali brezbarven ali pa različno barvan, največkrat ruraen, zelen ali črn . Navadni ali k a I i j e v tinjec, imenovan tudi dvoosni tinjec, ker je optično dvoosen (O. §. 27), je jako razširjen, zlasti po raznem , kamenji in pečovji, svitle luske v granitu , gnajsu in tinjčevem škriljniku postavim, so tinjec . V Sibiriji se ga najdejo tako veliki listi, da ga devajo za šipe v okna ; tam mu pravijo Marijino steklo. V litionovem tinjc u ali lepidolit u, koji ima večidel lepe barve kakor breskve n cvet, kalij nadomestuje deloma lition. V enoosnem ali l ojevem tinjci je več magnezije nego kalija . Iz njegove vrst e postavim, klorit, ki se odlikuje po lepi, zeleni barvi ; to barvo podeli tudi kameliji, v kterem je, na pr. kloritovemu škriljniku . Lojevec ima v sebi. 62 odstotkov kremene kisline in 30 odstotkov magnezije in je večidel skupek ranozih nerazločnih kristalov. T. = l do 1.5; g. = 2.5 do 2.7 . Tiplje se gladko in lojevo, tako skoraj kakor %jih> ali loj, od tod ima tudi imé ; pri tem je pa prav mehak in bel ali bledo-zelen. Kot loj e vi škriljnik se dobi na debelo ; neke druge bab lojev škriljnik, lonč en e c predeljujejo v posodo . 21. Skupina serpentinova. K tej skupini devamo mehke minerale, ki se lahko režejo 66 in ki imajo trdote k večemu. 2.3, ne delajo kristalov, večidel so neprozorni, leskečejo se malo težko se topé. Obstojé po večeril iz kremene kisline in magnezije, navadno so barvani p o železnih oksidih. Sem gre lojeno tipajoči se s o v e c, s lkterim 48. odpravljajo madeže, ali ga rabijo za glajenje, tudi' režejo i z njega mnogovrstne reči . Njemu se pridružita mjilovec a il s aonit, in splošno znana morska pena ali stiva, iz koje de ~ajo pipe in druge reči . Serpentin, imenovan tudi o fi t ali kačjek, ker je pisan kakor kača, zelenkast in pegav se najd e kot brezlič'na gmota zrnastega loma ; dostikrat se vidijo cele skale iz samega serpentina. Trdota mu je 3, predeljujejo ga v raznotere reči, zlasti v drobilna torila za Iekarniee, v stebre, duhanice itd. Izmed serpentinovih mineralov tú samo spomnimo na spreminjavea ; najdeš ga vtrošenega v serpentinovo kamenje v podobi širokolistastih kristalinskih ploskev črnkast o zelene in rujavkasto rumene barve, bisernatega leska, ki je p a nekoliko kovinskemu podoben . Gorski les (leseni asbest) obstoji iz rujavkastih, les natih, vlaknastih plošč in se skoraj tako kolje kakor les ; zadrži kremeno kislino, magnezijo in železni oksid . 22. Skupina augitova . 67 Le-ti minerali imajo trdoto 4.5 do 7 in gostoto 2.8 do 3.5. Njih barve so večidel temne, zelene in črne, pred pihavniko m se stope. Kremena kislina in magnezija so njih glavni deli , toda še drugi oksidi pristopijo, kakor železni oksid in galunina , obojega precej dosti. Kristali augitovi so zanimivi in so včas i jako razširjeni. Tudi jih je mnogo primešanih druzemu kamenju o skalah. Najvažniša minerala te rodbine sta augit in roženec, imata zopet različna imena po raznih svojih vrstéh . I . A ugit ali Piroksen kristalizuje večidel v kratki'.h, debelih stebričkih monoklinskega sistema, pod. 62 in .63, tudi v dvojčkih, pod. 64. T. = 5 do 6 ; g. = 3•2 do 3.5; večidel ne- Pod. 62. Pod. 63. Pod. 64. prozoren, steklenastega leska, brezbarven, zelen, šo večkrat p a rujav ali črn. Kemiška sestava augitov se sploh ravna po for muli : R3 Si2. Posebne zvrsti so sledeče : Piroksen (Ca, leg, Fe) 3 Si Diopsid (Mg, ~a) 3 •ai Dialag ali s eminjavee (31/~g + 2 Ca + F e Broncit (311tg -I- Fe) 3 Si Hipersten (1g + Fe) 3 Si. g3 S' Navadni augit (Ca3 ) -f- F.e3 A'-l3 Vsi kristalizujejo v istem sistemu . Navadni augit naj de' kot augitovo skalovje , tudi j e glavni del basaltov, porfirov in lav. Koko t je augitu podoben, zrnast mineral, obstoječ i z kristalinske, zelenkaste gmote. Nefrit je augitom v rodu; t. = 5.5; g. = 3 ; brezličen, loma trskastega, zelenkast, najde se v Kini, Perziji, v Egipt u Neuseelandu. Iz njega delajo orodje, orožje, umetne stvari. Zanimiv je ta kamen za zgodopisee, ker so v grobih iz vele starih časov sem ter tje nagi reči iz nefrita ter po tem sklepali na dotiko s sosednim ljudstvom . 2. Roženee ali amfibol tudi kristalizuje v prismah monoklinskega sistema, podoba 65. Sestavljen je tako le : .. Ca Si + Mg3 SP, toda črni in zeleni am,%oli imajo tudi galunino v sebi. Sem gre na-, v adni rožene c, ki je jako razširjen, tudi kamenje in pečovje dobilo je imé po njem kakor 'toženčevi ali amfibolovi škriljnik te r je bistveni sestavni del sienitov, dioritov in' druzih. V železnih tovornicah ga imajo za iklado in devajo ga tudi k navadnem u routeillnemu steklu . Gram at i t se najde večidel v bledovijoličastih, progastih, stebelčastih, vraščeni h kristalih, podoben mu je zeleni trakove c. .Asbest, ami.an t in bisolit so zvrsti amfibolove, kri. stalovane v prav tankih iglicah. Najbolj gibčne asbestove zvrsti vežejo s predivom ter tako stkavši oboje vkup sežgó poznej e predivo , pa ostane tkanina, koje se poslužujejo za obleko pri ognji, kajti ne prime se je ogenj. V starih časih so tako žgali trupla umrlih bogatinov zavita v tako tkanino, da se njih pepe l ni zmešal z druzim. Knjiga prirode. II. 4 23. Skupina biserov. 68 Ti), najdemo zunaj že znanega diamanta, rubina in safira, lepotije, kolikor nam jih narava deli še- v kristalih . Minerali te rodbine imajo trdote 7.5 do 8.5; gostote = 2.8 do 4.6, pro zorni so, večidel lepo barvani pa težko se topé ali se celé ne . Kremena kislina je v njih zvezana s prstmi . l . Topas, kremenokisla glinica in nekoliko fluora ; kri stalizuje v stebričkih. rombiškega sistema, pod. 66. T. g. = 3 .5 ; barve je po večera rumene . ••• ••• 2. Smarag d, kremenokisla galunina in berilmna (Re M) Šil ; dela heksagonalne prisme, pod. 67. T. = 7 do 8; g. 2.7 , njegova barva je zelena kakor trava, tako zvana smaragdast a barva. Pod. 66. Pod. 67. Pod. 68. Beril, tudi akvamarin imenujejo modrasto-zelen al i kakor morje zelen smaragd. Po &ovitji dolge, neprozorne kristale najdejo v severni Ameriki. - 4 3. Cirkon ali h i a ci n t, kremenokisla cirkomna (Zr Si) , v tetragonalnih prismah, pod. 68. T. = 7.5, g. = 4.5; rujav kasto-rdeč, tako zvane hiaeintove barve . Glavna nahajališča imenovanih biserov so v Uralu izhodnji Indiji, Ceylon, Brasilija. Prideti hočemo še o l i vin ali kr i s o lit, kremenokisl o magnezijo, Mg3 Si ; najde se v olivasto-zelenih, kratkih romblŠki h stebričkih, največkrat vtrošen v basalt. T. = 6 do 7; g. = 3.4. IV. Red. Težke kovine. 24. Skupina železa . Ta skupina je znamenita zarad različnosti oblik, v kojih 69 se nam železo kaže in zarad množice, v koji se železo nahaja . Mineralov njegovih trdota gre do 8, gostota do kvarčeve ; večiel. so neprozorni pa barvani . Vpliv imajo na magnetično iglo in z boraksom dajejo v vnanjem pihavnikovem lamenu temno-rdeč e steklo, ki pa shladivši se postane svitleje do brezbarvno, v notranjem plamenu kakor bouteillije zeleno steklo. Kako se iz njih dobiva železo uči kemija (F. 99). Najvažniši mineralu te vrste so : 1. Čisto želez o, ki se le malokedaj najde v plitvih ležiščih, ali pa vtrošeno v podobi zrn in listkov. Znamenito je posebno mete o r s k o ž e l e z o, to so kosovi čistega železa, l i so pali iz atmosfere na zemljo in ki so jih potem na raznih krajih našli po 171 funtov do 3000, da eeló 14000 funtov težke . Sem tudi spadajo meteorski kamni, okroglasti kosi , z malimi izjemki železo zadržeči in zraven še druge prstene reči kakor augit, roženec, olivin i. d. Značivna je za njih črna skorjica po vrhu, ki je brž ko ne postala zato, ker se je bil o površje deloma stopilo . Meteorske kamne videli so padati ž e večkrat, kakor n. pr. 26. maja 1751 .1. sta v Hraščini v zagrebški županiji padla na tla dva meteorita, eden 71, drugi pa 16 funto v težak. Na dalje: 22. maja 1868. 1. je padlo v Slá,vetióu pri Jastrebarskem na Hrvaškem 10 kamnov na tla. Najteži je 2 funta 261/9 lota težak. (Glej „Rad jugoslavenske akademije, Krij. VIII. t869. l., sestavek Jas. Torbarja.”) Splošna misel o njih je ta, da taki kosi krožijo po nebu da se pa prišedši v zemljino atmosfer o užgó. Pr. astronomije §. 86. 2. M ag netovee F e Fe, se najde kot oktačder in j e znan zarad svojih magnetičiúh lastnosti. Tudi na debelo ga je dobiti, zakaj cela gora ga je včasi. Barve je črne, tako zvane železne ; t. = 5 do 6 ; g. = 5. Skoraj najboljša ruda je, zlast i za jeklo. Oktačdrični kristali magnetovca so posebno lepi v Tirolih (Grainer in Pfitseh). Ležišča te rude so v Svedri. in Norwegiji (Dannemora, Fabian, Arendal) . 3. Železn i oksid F' e , imenovan tudi rdeča železna ruda, očnega kovinskega leska ter dá rdečo razo in rdeč prah . ajde se v raznih podobah, namreč tabličastih rombočclxiski h kristalih kot železni lesketač posebno lep na Elbi ; v tankih luskah kot železni sinjec, potem kot vlaknasti rdeči žele z o v ee; imenovan tudi krvavi kamen, dalje kot gosti, 4* luskasti. pa prstenasti rdeči železovec, ki se zove tudi rdeč a okra. Ako mu je primešana glina, zove se rdeči gl i n at i železovec. Ti minerali so imenitne rude, pa jih tudi rabij o za glajenje in za rdeče barve. 4. Rujavi železovec ali železnega oksida hidrat Fe2 1 [3 , se ne najde dobro kristalovan. Toda vlaknasti rujavi železove c ima kakor lasje tanke kristale, grozdasto in kroglasto zraščene . Sicer se predostikrat najdejo dobro izraženi kristali rujavega železovca, ali to so pseudomorfose (§. 22) po kristalih druzih železnih rud, zlasti železnega kita. Vrh teh se se dobi gosta, prstenasta, rajava ruda, ki pa ima glino v sebi ter prehaja v rjavi in rumeni glinati železovec, izmed kterih tu omenim o o k r e in u m b r e, koji se enako rabiti. Tudi b o b o v k a tako imenovana zavoljo tega, ker se je razbila v male, okroglastekosce, spada sem in iz močvirja ali ruš sesedajoča se p o d r u Šni c a, ki pa ni tako dobra za železo kakor so prejšnje . Z žveplom se železo mnogovrstno veže v večidel lep o kristalovane, kakor mesing leskeče se minerale, kise imenovane. 5. Magn e t o vi kršec, *e + 5 je večidel tabHčast, e, le poredkoma kristalizuje v heksagonalnih stebričkih ; magnetičen je, da-si le malo. 6. Železni kršec, žvepleni kiz ali P e, objavlja se v prav lepih kristalih teseralnega sistema, v pentagondodekaedrih, pod. 69, in njegovih kombinacijah. Barve je mesingaste . 69.o Pod leska kovinskega, dostikrat pisano navdub.el. 6 do 6-5, g. 5, zato z jeklom kreše. Tudi ga je dostikrat najti kakor brezlično gmoto ali pa vtrošenega kot drobne luskic e in zrnca n. pr. v premogu. Na zraku okisavši se napravi, ako je 'tudi voda zraven, Žveplokisli železni oksidu]. (kemije § 101), tako zvani železni vitriol . Dvojno žvepleno železo, e se nahaja v malih, kakor greben na branih kristalnih gručah rombi'kega sistema ; zato se imenuje grebe D. OVec ali m a r k as i t . Iz ob éh kizov destilujejo žveplo. Drugi minerali železni, kterih je še precej, niso prav važni, ker niso nikjer na debelem in jih tudi ne rabijo veliko ; zato jih hočemo samo imenovati, kakor plavi železove c (fosforokisli železni oksidu]) , in zeleni železovec (isti zvodo), potem vrsta spojin Železa z arsenom, a r s e na v i ki zi , ki so belega kovinskega leska. Take so a r s e n o v 53 (svitli arsenikovi kiz), Fe, As 2, s k o r odit, kockovec, žveenati arsenovi kiz, Fe S 2 + Fe Ase, imenovan tudi m i s p i. k e I.Ll njih se dobiva arsenik. Črni ž e l e z o v e c se imenuje ruja-vi in rdeči železovec , kteri ima v sebi tudi mangan . Premogov Železovec : Nekteri premog zgmi ter zapusti toliko železa v pepelu, da pepel nosijo v plavilnice ter dobivajo železo iz njega, tako v Vestfalskem. V H Č r d u zadrži tak premog zunaj oglokislega železnega oksid-da še glino, oglokislo apno in magnezijo in kot škodljive spremljevalce žveplenato železo in fosforokislo apno. Sež'gavši ga dobimo 85 odstotkov železnega oksida, kar dá 59 odstotkov železa. Dosti tovarnic na Angleškem tako dobiva železo iz železnatega premoga, tako imenovanega Black-Ban d. Bolj na debelo kot gori imenovani se najde ogloklsli ž'e-e ezni oksidul, Fe C, ki se zove železni kalavec. Ta za jeklo izvrstna ruda ima trdote 3 .5 do 4.5; g. = 3.6 do 3.9, Jedo-rumene barve je ali rdečkasto-rujave do temno-rujave . Tudi v zvezdasto kroglastih podobah se dobiva oglokisli železn i oksidul kot s f e r o s i d e r i t . Pod imenom Veronska zelen a barva malarji. rabijo zeleno prst, ki je kremenokisli železni oksidul z apnom in nekoliko magnezije. V o l fr a m i t obstoji iz železnega in manganovega oksidula z Volframovo kislino, (Fe, Mn)W, je I dema13.tovega leska, črno-siv; t. = 5.5; g. .5. Iz njega kujejo neko jeklo, ki ima Volfram v sebi. 25. Skupina manganova. Ta kovina se na de večidel kot oksid v druzih mineralih. 7Q nekterih je glavni d, v nekterih je pa le primešan, toliko da jih pobarva. Raztopljene minerale navadno *barva vijoličasto , brezlične rujavo do črno. Važniši izmed njih so : P i r o l u z i t (mánganovi hiperoksid) , M n , navadno imenovan rujavec, kristalizuje v rombiŠkem sistemu, toda njegovi kristali so večidel igliČasti in prav gosto 'vloženi drugi pole N druzega . Barva in raza njegova ste črni kakor železo ; t. do 2.5; g. = 4.9. Da . se dá jako koristno porabiti, učili smo se že v kemiji §. 44 in 103. imé rujavec zaslužijo bolj sledeči : Manganovi oksid-oksidul, Mn Mn, imenovali tudi Hausmannit ali črna manganova ruda, kristalizuje v malih tetragonalnih piramidah, rujavkast je ali črn z ruj avkasto o- d e čo razo in je večidel primešan prejšnjemu . Braunit ali trdi manganovee, Mn je manganovi oksid isto 54 kristalne podobe, temno-rujavkaste, črne barve z enako razo . Ako je kteri teh dveh primešan piroluzitu, ni poslednji več toliko vreden, zatoraj treba je dobro paziti na barvo in razo . Manje vrednosti za tehniko sta m angan it ali sivi manga n o v e c, obstoječ iz hidrata manganovega oksida, Mn i n V a d ali manganova pena, drobno prstenasta, drobljiv a gmota kot penasta skorja črno-rujave barve, nahajajoča se v družbi z druzimi manganovimi rudami, je vodnata zmes z onimi , pa še nekoliko barita, apna in kalija zad.ržeča. Nikjer se ne rabi manganov le s k e t a č ali 'žveplenati mangan , man g an o v k a l a v e c (oglokisli manganov oksidul) , in kremenokisli manganov oksidul . Siva manganova ruda ali polianit zove se mineral, ki je sestavljen iz manganovega hiperoksida (prekisa), od p i r o 1 u z i t a se pa samo po svitlo-sivi barvi razloči in po večide l kratkih, debelejih kristalih. 26. Skupina bromova. 71 Čudno je, da to kovino zastopa tako malo mineralov, dasi'ravno kepi.k (ločbar) iz nje napravi mnogo krasno barvanih spojin. Zato se ,je brž ko ne tudi še le 1797 znašel . Malo več vkup ga je najti kot hromov oksid v zvezi z železnim oksi dulom (okiscern), Fe Gr , to je hramov železove c. Najde se sem ter tje v oktaed.rih, večidel pa je brezličen, zrnast, črn kakor železo in kovinskega leska; t. 5.5; g. 4.5. Razo dá rujavo ; posebno v serpentinovem kamenji. Do 60 odstotkov kromovega oksida ima v sebi, zato iz njega dobivajo bromove barve (kemije § . 104). Hromokisli svinčeni oksid bomo popisali kasneje, tu omenimo samo še hr omove okre (hromovega oksida , .Gr), ki se prav poredkoma in po malem najde. Tudi nekterim mineralom je primešanega nekoliko hroma . 27. Skupina kobaltova . 72 Minerali te redke kovine so večidel zveze žveplene in arsenove, neprozorne so in barvane ; z boraksom dajo na pihav~iku lepo modro steklo . Večkrat se kobaltove rude same izdaj o po rožasti barvi na površji, tako imenovanem kobaltovem cvetu . Take rude so : Kobaltov kiz ali ž'veplenati kobalt, Go, ki j e belega kovinskega leska, kristalovan v oktaedrih ; t. 5; 6.3. V sebi ima kot zastopovalne spremljevalce železo in nikel, tega zadnjega včasi dosti več. A r s e n at i kobalt , As2, ki kristalizuje v kockah, se najde kot zrnasta gosta gmota belo-kovinskega leska posebno v Saksonskem Rudogorj i z železom in nikelom skup . Arseno-kobaltov kiz, Co As 3 ; ko baltov cvet Co3As + 8 ~i, ali vodnati arsenokisli kobaltov oksid ; kristalizuje v majhenih iglah, toda večidel se vidi kot prstena skorjica rožaste barve na Pod. 70. arsenatih kobaltovih rudah. S v i t li kobalt, Co S2 + Co As2, kristalizuje v teseralnem sistemu v pentagondodekaedrih, pod. 70, kovinskega leska, bel je, vleče malo na rdečkasto, dostikrat pisano naduhel ; naposled prsteni kobalt, brezlična ali prstena tvar (gmota), črne barve, zmes iz kobaltovega oksida, obilo manganovega oksida , pote m železnega in kuprenega oksida. Iz vseh teh mineralov dobivajo kobalt, posebno pa kobaltovo steklo, imenovano s m alt a (kemije §. 105). 28. Skupina nikelova . Minerali te skupine se ne najdejo bolj pogostoma nego 73 prejšnji, s kerimi se nahajajo tudi v enaeih razmerah. Poznati jih je dostikrat po tem, da so zeleno naduhli. Navadno jim je primešanega nekoliko kobalta, zatoraj dajo z boraksom modr o steklo. Trdota jim je 3 do 5; gostota do 7 .7. Spomina vredni so : Žveplenati nikel, Ni S, ali lasasti kiz, ker dela lasem ali iglam podobne kristale ; rdeči a r s e na ti n i k el , NiAs, imenovan tudi bakreni ali kupreni nikel, ki malokedaj kristalizuje, ampak se objavlja le bolj v brezličnih, kroglastih, grozdastih gmotah, kakor baker rclečega, kovinskeg a leska. Beli a r s e n a t i nikel, Ni As2, je belega kovinskega leska kakor kositar. Ni kelov cvet, Ni As + 8 Ii, je arse nokisli nikelov oksid ter se večidel kaže kot prstena, kako r jabelko zelena skorja o nikelovih rudah, redkokedaj v n .ako ičenih iglastih kristali:a. N i.k elov l e s k e ta č ali bela ni k e- ova ruda Ni S2 + Ni As2, je svinčeno-sivega kovinskega kaka. Dalje se nikel veže z mnozimi kovinami, izmed kterih navedemo antimonov nikel, Ni2 Sb, niklo-antimonov lesketač, Ni S 2 + NiSb, niklo-bismutov lesketa in železo'niklovi kršec. Nobeden teh mineralov ni prav čista kemika spojina ampak ima v sebi več ali manj druzih zmesi, železa, 13)4k'.a,, kobalta, svinca itd. Iz nikelovih rud delajo kovino nikel in iz nje novo srebro. Najdejo se v Rudogorji med druzimi, posebno pa na Hesenskem. 29. Skupina cinkova . 71 Kot oksid se cink le poredkoma najde v podobi kristalinske gmote ; tedaj je rdeč, zato so mu dali imé rdeča cin kova ruda. Bolj pogostoma najdeš bliščenec cinkov, obstoječ iz žvepla in cinka, Zn S ; kri.stalizuje v rombiških dodekaedrih in druzih podobah teseralnega sistema. Lomi se školjkasto; t. 3. 5 do 4; g. = 4.1 demantovega leska. Barve je zelene, rumene, rdeče, rujave, črne. Imé je dobil od svojega izvrstnega leska. Tudi listasti se dobi, vlaknasti, zvezdasti in brezlični, iz njega dobivajo cink. Cinkovega vitriola, ~nS + 711, je malo, več j e oglokislega oksida, to je cinkov kalavec, Zn C. On kristalizu,je v heksagonalnem sistemu, v rombočdrih, steklenega ,je leska in bele ali blede barve. Tega najbolj rabijo, da delajo mesing iz njega. Kalamina ali kre-menati cink, 2 Zn3Si + 3 HI, ,je najvažniša ruda te skupine, obstoječa iz kremene kisline in cinkovega oksida, kri'5talizuje v malih., tabličastih podobah rombiškega sistema, ki so izvrstnega leska i n bele ali blede, večidel rumene barve. Segreti kristali postanej o jako polarno električni in ako jih drgneš se svetijo. T. g. 3.5. Pred pihavnikom dá s sodo kakor drugi cinkovi mi nerali bel dim cinkovega oksida . Kalamin.a se večidel dobi ko t brezlična gmota jako raznovrstnega lica, dostikrat mehurčasta , razjedena ; barve ,je rumene, rujave in rdeče (zavoljo železa) . Po tovornicah dobivajo cink iz nje, pri Aachen-u, pri Tarnovic i na S-Ieskem so bogata ležišča kalamine, debela po 40 do 55 črevljev. 30. Skupina kositarjeva. Čist se kositar (cin) ne najde v naravi, ampak večide l kot oksid v k o s i t a r j e v c u, Sn O, . Kristalizuje v tetragonalnih amidah, dostikrat zraščenih v dvojčke . Polprozorni so oni kristali do neprozornega, izvrstnega leska in po večera temne barve, rujavi ali črni, kakor kolofonium, na robéh prosojni. ri T. = 6 do 7 ; g. 7. S sodo na oglu dá pred pih.avnikom zrno kositarja. Dosti več je vlaknastega kositarj evca, ki 'o tudi kositarjev oksid, dobi se v nepravilnih kosih, tankovla nastih, v tako zvanem mjilovem kamen ji. Kositarjeve tovor 57 nice so v Rudogorji (Zinnwald), na Českern (Joaohiinsthal, Sehlaggenwald) ; prav bogate na Angleškem ,. . kjer so že Rimljani dobivali kositar, in najbogateje v izhodni] . Indiji. 31. Skupina svinčeva. V prirodi se ta kovina malokedaj najde čista, ampak zve- 76 zana s kislicem, največkrat pa z žveplom v mineralih manjtrdih pa bolj gostih (4.6 do 8), koji pred pihavnikom lahk o dajo kovinski svinec ali rumenka,sti oksid . Dosti sem spadajočih mineralov se dobi le po malem, kakor čiste g a svinca , svinčene okre, težkega svinčenca ali svinčenega prekisa (hiperoksida), klorovega svinca i. d. Zato pa je svinč eni lesk et a č ali žveplenati svinec, Pb S, najnavadniši svinčeni mineral, iz kterega tudi sploh svine c delajo. Svinčeni lesketač kristalizuje v teseralnem sistemu, največkrat v kockah z druzimi v kombinaciji, pod . 71 ; javi se pa tudi v brezličnih kosih, ki so, bolj ali manj gosti . Vedno jih pa poznamo po specifični teži, do 7.6 segajoči in po živem svinčevem lesku, Večkrat svinčen i Pod. 71 . lesketač v sebi hrani nekoliko srebra, ki se potem loči (kemije §. 116) ; tudi zlata, antimona, železa in arsena -mu je včasi nekoliko prime- b'anega. Precej veliko mineralov sestavljenih je iz svinca, antimona in žvepla v raznih razmerah ; tako svinčeni antimonovec ali cinkenit, peresovec, Žveplenoantimonov svinčenec i. d. , koji so večidel dobili svoja imena, po svojih na,s'iteljih; Tudi s selenom se veže svinec v seleno v s v inč ene c in s telurom v tako zvani listasti telur. Izmed svinčevih soli so pomniti : Svinčeni vitriol , Pb S, ki kristalizuje v rombiškem sistemu ; leskeče se jako in je bel; b.e s v i n č e n e c, ceru s i t ali ogloki.sli svinčeni. oksid, Pb C, kristalizuje v rombiškem sistemu, v prismah, znan zara d demantovega leska in zavoljo dvojnega, žarkoloma. P i r o m o r fi t je fosforokisli svinčeni oksid, toda vedno mu je primešanega nekoliko klorovega svinca in dostikrat nekaj arsenokislega svinčenega oksida. Navadno mu pravijo z e le ni s v i ne ne c, zarad zelene barve ; dobi se tudi rumen in rujav ; v lepih heksagonalnih likih kristalizuje. T. = 4 g. — 7. V 58 reduktivnem plamenu dA zrno svinca, ki napravi shladivši se nekako kristalasto jedro. V rdečem sv in čencu (hron:io. ... kisli svinčeni ok s i d) , Pb Cr, našli so prvikrat hrom ; v Uralu se najde kristalovan v rdečih iglah . 32. Skupina bismutova. 77 Te kovine minerali niso posebno važni, kajti malo in malokje jih je najti. V njih se dobi č i st i bismut v zategnjenih romboedrih heksagonalnega sistema . Leska je rdečkasto srebrnega ; t. 2 do 2.5 ; g. 97. Bismut o v a okra ali bismutov cvet je oksid, Bi 2 03, in se s prejšnjim vkup nahaj a zlasti v Saksonskem Rudogorji. Bi s m u t o v l e sk e t a č ali žveplenati bismut, S3, je siv kakor svinec, leska kovinskega ; kristalizuje v rombiš1ih prismah, ali je pa iglast o kristalinsk in brezličen, vtrošen ; t. 2. 5; g. 6. 5. Tudi oglokisli bismutov oksid in bismutov bliščene c se dobita, ki sta sestavljena iz kremenokislega oksida . Iz imenovanih rud dobivajo kovino bismut (kem. §. 110). 33. Skupina antimonova . 78 Antimonovi minerali po trdoti segajo do 6.6 in po gostoti do 4; na pihavniku se naredi para, ki se vleže po oglu, kakor da bi ga belo pobarval. Redkeji minerali so: Čisti antimon , antimonov cvet, Sb, in antimonova okra, Sb + xli. Bolj pogostoma se najde antimonov lesketač Sb S3 ali s i v i a n t i m o n o v e c, zveza antimonova z žveplom, kristalujoča v rombiškem sistemu. Kristali so večidel podolgovati, stebričkasti, suli'ča,sti, ali pa iglasto nakopičeni, kakor svinec sivega leska. Iz tega minerala delajo kovinski antimon ; tudi ga rabijo zdravniki. Antimonov bliščenec, imenovan tudi rdeči anti monovec, obstoji iz antimonovega oksida z žveplenatim anti monom ter se odlikuje po barvi kakor č'rešnje rdeči in po demantovem lesku svojih suličastih kristalov. Ta ruda je precej redka. 34. Skupina bakra. Ta kovina ima dosti mineralov, ki se pogostoma nahajajo in na debelo. Toda le iz nekterih delajo baker. Trdota jim je 2 do 4 ; g. do 6, na pihavniku se izcedi kovinski baker iz njih.. VaŽniš'i med njimi so : l. Č s t i baker ; kristali se malokedaj poznajo na njem, večidel je v čudnih stebelčastih, drevesastih in mahovitih po dobah, sem ter tje je tacega toliko, da ga kar topé. zgornji Kanadi našli so kose po 2 do 20 centov čistega bakra . Rdeč i bakrovec ali bakreni (kupreni) oksidul, Cul O, kristalizuje v oktačdrih z lepo rdečo barvo ter dá prav dober baker ; črnega bakrovca (bakreni oksid) je dosti manj. Ku ren i le s k e t a č je žveplenati baker, CulS ; najde se v ra 0mbiških stebričkih črnkasto-svinčenega leska ; tudi» njega predelujejo v baker. Majhene važnosti so nektere razmokljive kuprene soli, ki le po malem nastajajo iz kroječih se druzih kuprenih rud, zlasti žveplenatega bakra. Največ jih je Mizo vulkanov, iz kojih puhti para zadržeča solno in žvepleno kislino. Take so k up r eni . vitriol, Cu S + 511, razni fosforokisli in arsenokisli kupreni oksidi, klorovi bakrovec itd. Med najlepše minerale pa smemo šteti sledeča dva : M a lahit ali ogljenčevokisli kupreni oksid, Cu C +Culi, ki kristalizuje v monokliničnih prismah večidel vlaknastih, lep o zvezdasto vloženih ; barve je lepe smaragdaste, leska svilnatega . Pa tudi kot brezlična prstena gmota se dobi in ga rabijo za barve, umetnije, lepotije, kjer ga je več pa delajo bake r iz njega. K u p r e n a lazura, oglokisli kupreni oksid s hidratom kuprenega oksida, 2 Cu C + Cu H, se najde v podobi kratkih, ste rasti h ali prav za prav tabličastih kristalov ali pa kot ne pravilna, brezlična, prstena gmota . Lep je ta mineral zarad lepe modre barve, ki jo tudi po njem imenujejo lazurno. Krem enati baker ali zeleni b a k r ovce vodnati, kremenokisli oksid je lepe zelene barve. Še v drugo vrsto grej() taki min.erali, v kojih je baker zvezan z druzimi kovinami, h kterim se večidel pridruži š e žveplo, kakor pri bismutovem bakrovcu, antimonobakrovem lesketaču (sijajnika), ko sitarjevem kizu , kupreno-svinčenem vitrijolu ali svinčenilazuri. Pisani ~ bakrovee obstoji iz žveplenatega železa in bakra, -Gu 3 Fe, se redkokedaj prikaže v oktaedru, navadno v brezličnih gmota h mesingastega leska, lepo rdeč je in modro naduhel. Kup reli i k i z ali rumeni bakrovec, -Gu Fe, kristafizuje v majh.enih tetragonalnih piramidah in kombinacijah ., največkrat pa je brez ličen, zrnast in gost ; rumen kakor mesing, kovinskega leska, pa tudi raznobarvno naduhe]. T. = 4; g. = 4.3. Pred pibavnikom razbeljen in potem stopljen z boraksom in s sodo vkup ti dá kopreno zrno. Iz te jako razširjene rude in iz prejšnje delajo baker in bakreni vitrijol, n. pr. na Kranjskem v Skofjem. Tetra e d r i t kristali.zuje v tetraedrih in druzih hem.i edričnih likih teseralnega sistema, pod. 72, 73 in 74; siv je Pod. 72. Pod. 73. Pod. 74. kakor steklo, kovinskega leska ; t. = 3 do 4 ; g. = 5. Glavni njegovi sestavni deli so : baker, antimon, žveplo in arsenik ; nekoliko železa, cinka in srebra j e tudi navadno zraven, zato s o ti minerali jako različni ; iz njih kujejo baker, iz bogateji.h tudi srebro. 35,, Skupina živega srebra . 80 Dasiravno je živo srebro tekočno, vendar se nahaja čisto , navadno v večih alx manjih kapljah po votlinah in špranja h škriljaste gline in premogovega peščenca, kakor pri nas v Idriji . Večidel pa dobivamo živo srebro iz naravnega cinobra, Hg S, ki se nahaja kot kristalinska, tudi grozdasta in brezlična tva r (gmota). Trdota mu je 2.5; g. 8. Cinober je neprozoren, demantovega leska in karminaste (rdeče) barve, razo dá lepo škrlatasto. Ako ga segreješ, pobarva se črno, shladivši se a zopet zadobi rdečo barvo. Glavna nahajališča zanj s oLija na Kranjskem, Almaden na Spanjskem, Moschellandsbergv Renski Bavariji, Mehiko, Kina in Kalifornija . Bolj redko in manje važnosti je tudi v zemlji dobivajoče se klorovo živ o srebro, Hg Cl; j e t r e n e c imenujejo v Idriji nahajajočo se zmes iz cinobra, premoga in prsti . 36. Skupina srebra. 81 Srebrni minerali so precej različni, zakaj najdeš ga ne samo čistega, ampak tudi v zmesi z arsenom in žveplom. Pred pihavnikom dajo srebrne rude same na sebi in s sodo srebrno zrno . Čisto srebro se objavlja ali v majhenih, teseralnih kristalih, ali v kristalinskih gručah, Ali pa v mnogovrstnih, včasi drevesastih in mahovitih podobah, v listkih, nerednih kosih in . zrnih. T. 2.5 do 8 ; g. 10.3. Lastnosti ima navadnega srebra, toda večidel je rumenkasto ali rujavkasto naduhlo . Dobi se skoraj v vseh deželah, posebno v Rudogorji, z druzimi srebrnimi rudami skup . Srebro dajejo : Srebrni l e sketač, Ag S, kristalizuje v teseralnem sistemu, večidel pa ga dobiš v nepravilnih podobah, barve j e sive do črne, leska kovinskega . Tudi brezličen se dobi, z imenom črno srebro. Antimonovo srebro, ki ima 70 do 80 odstotkov sre bra, najde se v rombiških stebričkih in kombinacijah. Leska je srebrnega ali rumeno-kovinskega, dostikrat je pa tudi temno naduhe]. Črni s r e b r e n e c sestavljen je iz Žveplenatega srebra in žveplenatega antimona , gb in ima do 70 odstotkov srebra. Dobi se v rombiškej prismi in v nepravilnih kosih ; leska je kovinskega, barve črne. Najvažniša srebrna ruda pa je rdeč i s r e b r e n e e, ~g3( - b, As) , obstoječ iz srebra, antimona in arsena. Kristalizuje v romboedrih, leska je demantovega, barv e črne kakor železo do carmoisinaste in daja lepo carmoisinast o razo. T. = 2.5 do 3; g. = 5.5 do 5.8; srebra ima do 58 in 64 odstotkov v sobi. Razloči se v temni (pirargirit) in s v i t l i (proustit) srebrenec ; prvi ima v sebi antimon, drugi arsen mest o antimona. Te dragocene rude se najdejo v Rudogorji,. Andreasbergu na 1farzu, Joahimovi na Ceskem, v Kremenici in Ščavnici na Ogerskem. Srebrnato-kupreni le sketač je spojina iz Žveplonatega srebra in kuprenega lesketača, zadržeča d.o 52 odstotkov srebra ; dobi se v črno-sivih, rombiških kristalih kovinskega leska . Še nektere manj važne minerale hočemo tu navesti, kako r klorovo srebro, bromovo srebro, oglokisli srebreni oksid , bismuto-srebrno rudo, Sternbergit, polibasit in amalgam, obstoječ iz tretjine srebra in dvéh tretjin Živega srebra . 37. Skupina zlata. Zlato se navadno najde čisto, kristalovano v raznih likih 82 teseralnega sistema, večidel so kristali majhen in zategnjeni ; dostikrat v listkih, v raznih žičastih in lasastih podobah, včas i prav čudnih, med kojimi so posebno lepe mahovite in drevesaste ; potem v nepravilnih kosih in zrnih ; naposled kot pesek in prah v raznem kamenji, kakor n. pr. vtrošeno v granit, ki se razvaliter zlato prinese v reke in potoke in iz teh pride ob povodnji na suho zemljo v pesek. Ker v tem stanu gostota zlata sega do 19 .41 tudi one male luske iztrebimo, ako zlato noseči pesek v vodi rae gamo. 'se veliko teže zlato posede na dno in pesek se potem lahko god- polje to se pravi zlato prati. Največkrat je zlatu pridruženo srebro, dobijo se tudi na ravne zmesi onih dvéh kovin, zadržeče 0 .16 do 38.7 odstotkov srebra, zato je nektero zlato lože in drugačne barve . Pomniti je še telurovee, koji zraven zlata in srebra hrani redki metaloid telur. V Evropi je sploh malo malo zlata, samo pri Kremniei na Ogerskem in v Sedmograškem gaje nekoliko . Izhodna Indija pa, ,južna Amerika (Brasilija, Peru, Chili, Kalifornija) in Ural so bogati kraji radi te kovine. V Afriki je zlato v Nubiji in Senegambiji. ,,V Avstraliji so nedavno pri Bathurst-u tudi dosti zlata našli. Cuditi se je, kako velike kose zlata včasi najdejo ; n. pr. pri [iasku v Aleksandrovski so leta 1842 v tamošnje m enem ležišču našli kos, ki je tehtal 86 funtov. Kosi po 24 13 funtov najdejo se dostikrat. Tudi Ren, Donava, bar in Inn nosijo pičlo zlata. or 38. Skupina platine. 83 Tudi platina javi se samo čista, toda poredkoma kristafinsko, v kockah, ampak večidel v okroglastih koscih in zrnih. Vedno so jej primešane druge kovine, največkrat železo, k i znaša po 5 do t l procentov. Drugi spremljevalci platine, Iridium, Osmium, Paladium in Rodium, so platini jako podobne, žlahne kovine visoke specifične teže . Gostota čiste platine 17 do 18, barva siva ko jeklo. Naj red so jo bili našli v Spanjski Ameriki, tam je po besedi plat a, ki pomeni srebro, dobila imé platina, t. j. s reb r o li k. a. Kasneje so je mnogo dobili na Uralu, kjer se nahaja po naplavnih ležiščih , večidel v obrušenem serpentinovem kamenji . Zadeli so tam na 10 do 23 funtov težke kose. Kako se čisti in obdeljuje glejkemije §. 119. V. Red. Organične spojine. 39. Skupina organičnih soli. 84 V tej mali skupini dobimo Hum b o Idi t, obstoječ i z oksalno-kislega železnega oksidula in medene e l ki je sestav l jen iz galunine in posebne kisline (C304 'ki je po mineralu obila imé medenéeva kislina. Imé urna ta mineral po svoji medeni barvi, kristal.izuje v prozornih tetragonalnih piramidah . Ako ga razbeliŠ, postane črn, se opali ter zapusti, ako ga se beliš, belo galunino. Obá minerala sta redka, toraj brez tehnične važnosti. 40. Skupina mineralnih smol . Sem štejemo trdne in tekočne organske sp'ojine, kolih 85 značaj smo bistveno že opisali v kemiškem delu, pri smolah in hlapnih oljih (§. 188 in 189) . V kemiji, §. 216, smo tudi že povedali, da so to bolj ali manj prestrojeni produkti strohnelih rastlin. Najdemo jih samo v najmlajših tvorbah zemljine skorje . Pomniti so : Jantar ali s u k c in i t, fosilna smola, nahajajoča se naj večkrat med ruj avim premogom. Zložen je iz nerednih, topih ali okroglastih kosov in zrn, dostikrat kapniku ali grozdu podobnih. Lomi se školjkasto, je rumen kakor med, rujav ; prozoren ali prosojen ; t. 2 do 2.5 ; g. l. Ako ga drgneš, lepo diši ter postane negativno električen . V vročem vinskem cvetu se večidel razteče ; stopi se pri 287 ° C., gori lepo dišeč ter zapušča nekoliko oglja. Sestavljen je iz 80 odstotkov ogelca, 10 odstotkov vodenca in 10 odstotkov kiselca po formuli C t ° Hs O. Največ ga dobé ob morskem bregu, kamor so ga vrgli valovi , ali pa precej daleč proč v pesku in ilovici . Močno ga kopljejo ob baltiškem morji od Danska do Memela. Dostikrat se najdej o kosi jantara, ki se ,jih drži še les ali skorja; včasi so va-nj zavite zaŽelke, igle in druge reči ; zatoraj ni dvombe, da se je naredil iz neke , predpotopne smreke. Druge lastnosti jantarjeve, in kako se rab . gl. kemijo. Bolj redki so Retinit, fosilni kopal, prsteni vosek, prožna smola, prsteni loj ali Scheererit in Idrijalit, ki obstoji iz 77.3 odstotkov Idrijalina (C3H Dumas) in 17. 8 odstotkov cinobra. V Idriji. Rame rt o olje ali nafta (petroleuni), je vodočisto , rumeno, rjavo ali črno limasto.' G. 0.7 do 0.9; diši nekako čudno, bituminozno, je), vzdušno ; lahko se vžge ter zgori z jako sajevi'm plam.enom; ne raztopi se v vodi, v vinskem cvetu malo, vetru pa lahko. Sestavni. deli njegovi so oglec (do 88 odstotkov) in vodenee v nestanovitnih razmerah, med formulam a C in CH2. Kameno olje destilovalo se je samo o sebi i z premoga razno kamenje premakajoče ali pa na vodi tekoče i z zelnlje kakor pri Lobsarm v Elsassu, Tegernsee IB,ring na Tirolskem ; mnogo naftinih virov je Mizo Kaspiškega morj a (Baku). Neznano bogate vire kamonega olja so nedavno našli severni Ameriki in od tam ga sedaj pošiljajo skoraj po vse' zemlji.. Teče iz starejih tvorb, v distriktu 5 ali. 6 angleški milj širokem, raztegujočem se skozi Kanado in Pennsilvanij o čez nektere soravnike . Na nekterem kraji, n . pr. na tako zvanem Oil-Creek-u v Pennsilvaniji' vrtajo na stoterih mestih in viri dajejo, posebno od kraja včasi po 1500 sodov na dan ! Zdaj so jeli tudi v Evropi več() pozornost obračati na kraje, kjer se lahko dobi tacega olja, zlasti v Galiciji, med Krakovi m in Lvovom, ga sedaj dobivajo jako dosti . Asfalt ali bitumen, Judova smola, je kakor smol a črna, leskeča gmota okroglaste, včasi kapnikaste podobe i n školjkastega loma. T. 2; g. 1.07 do 1.2. Dišf bituminozno. Ako ga ogreješ postane mehak, pri 80 ° R. se stopi zgori močno se kadeč ter zapusti malo pepela. Najde se ga mnogo ob bregu mrtvega morja. Rabi se mnogovrstno (pr. kemije §. 218). II. O kamenji in njegovi skladbi . Geognozija in geologija. Do sedaj pečali srno se z minerali v njih ličnosti in malenkosti, popisovali srno njih podobo, njih lesk, trdoto, barv o itd. ; videli smo n. pr. kako kristalizuje kremenec (kvarc), kalcit , ne gledé na skupnost, v kteri se nahaja, to se borno učili v te m oddelku ; opazovali bomo kamenje v njegovi velikosti, kako se nahaja v celih hribih, kako sestavlja celo zemljino skorjo . Treba bo najpred snov ali materijal te skladbe poznavati , potem pa gledati, kako je sestavljena. 87 Zemlja naša je na obéh polih malo vti.sjena krogla, od pola do pola široka 1713 milj . Površina njena se računi na 9,282.000 štirjaŠkih milj, kterih pride 7,200 .000 na morja in druge vode, in 2,082.000 na suho zemljo . Po težnih postavah je površje vode ravno, še le daleč na široko se vidi kroglast o akor zemlja. Ako pa pogledamo zemljo, kaže nam iz morja se dvigajoče pečine, gore, planjave, peščene puščave, čarobn e grebene itd., ki ali polagoma postajajo više, ali se pa nanagloma dvigajo visoko v zrak. 88 Mnogovrstnost podob pa se navadno vjema z mnogovrstnostjo zemljo sestavljajočega kamenja. Kdor je rojen v redno skladastih apnenih krajih, temu se bo kaj čudno zdelo videti celo pokrajino nerednega masinega kamenja, kakor temno-sivega basalta, lisastega granita, in rdečkastega porfira brez živalski h ali druzih okamnin . Zato so začeli. sposobniki popisovati kamenje, in zemlj o so zadnjih petdeset let preiskali v višinah čez 24.000 črevlje v in v nižinah. 1700 do 3000 črevljev pod površjem zemlje . Kladvo geognosta je povsod trkalo, povsod je dobilo odgovor, tako d a si vednost more precej natančno predstavljati podobo zemljine skorje in moči, ktere so jej dale to podobo . Neutrudljivi delavnosti novejih geologov ugodilo se j e skoraj vso Evropo, Ameriko, nekoliko Azije, Afrike i . d. preiskati,. posebno so pospeševali ta dela geologiški zavodi na Dunaj', v Parizu in Londonu in vsled teh preiskovanj smejo se izreči sledeči principi (načela) : Zemljina skorja j e sestavljena iz primern o malo različnega kamenja ; to kamenje je po raznih k rajih zemljo enako v lastnostih in v skladbi. Živalstvo in rastlinstvo ob ekvatorji, v srednje-toplem i n polarnem pasu je jako različno, kamenje pa je po celi zemlj i enako. Graniti, porfiri so v južni Ameriki in skale na severu, v Švediji so ravno take kakor pri Hotedršici . Tako važen kakor to premišljevanje o vnanjem obraz u 89 zemlje je pogled na notranjo njeno lastnost. Omenili smo zgoraj , da do sedaj ni bilo moči prav daleč pod površje zemlje, p a vendar so poskušaje učile imenitne opazke. V §. 224 fizike smo videli, da naših krajev srednja temperatura je + 9 do 10 ° C., in bliže ekvatorja 25 ° C . To je namreč srednja temperatura pomorske višine, kajti više gori Je temperatura niža . Toda znamenito je, da termometer ah gorkomer, ako g a samo 4 &ovije globoko potaknemo v zemljo, kaže samo premembo letne temperature, pa ne vsakdanje . 60 črevljev globok o pa ne kaže nikakoršne premembe več, ampak stoji v najhujš i zimi ravno tako visoko, kakor ob času največe vročine po letu . Le-tá toplota, ki ni odvisna od toplote solnčne, ampak ki ostane vedno enaka, imenuje se lastna zemljina gorkota. Premaknimo se od tukaj še niže, tako, da pridemo 110 črevljev globoko, poglejmo na termometer — kaže' nam za en o stopinjo više. Po skušnjah , napravljenih na mnozih kraji h zemlje, pokazalo se je, da proti sredini zemlje za vsacih 110 črevljev (pr.) naraste toplota za eno stopinj o Celsijevega termometra, in to povsod in za vsako globočino . Če tako tudi v globokejih delih zemlje, do koder do sedaj prig ni bilo mogoče , raste njena toplota, mora 8 milj globoko že biti vročine 1800° C ., tedaj toliko, da se železo stopi ; 1 2 milj globoko mora biti temperatura 2700 ° C . visoka, tako da se vsa nam znana telesa stopé . premišljevanja smeli bi povzeti, da je notranj i eel ognjeno—tekočin, zunaj pa ga obdaja skorja, ki se j e Knjiga prirode. II. 5 Že iz tega 90 91 92 strdila. Pozneje bomo sli.š'ali še več razlogov, ki to potrdijo, sedaj omenimo le gorkih virov, ki so tem gorkeji, čem globo k eje izvirajo . Debelost strjenega dela zemlje se preračuni na 6 do 9 geografičnih milj, tedaj ni prav določeno, ker menijo, da v več i globočini hitreje raste toplota in zarad tega postava o naraščanj i temperature ni popolnoma zanesljiva. Toda ne moti ta nedoločnost, kajti omenjena debelost je v razmerji k polomeru zemlj e kakor l : 140, tedaj nekako tako, kakor jabelčna lupina k njegovi sredici. Najpred so začeli zemljino skorjo pazljivo preiskovati n a Nemškem ; W e r n e r, profesor rudninskih vednosti v Freiberg-u , je prvi začel o tem premišljevati in spodbujati druge. Za potrjenje, da je kamenje povsod enako, zahvaliti se imamo otovanju neprimerljivega preiskovalca A 1 e k s a n d r a pl. u m- b o l d t - a in neutrudljivega Leopolda 131. B u c h - a. Da kamenje dobro spoznamo, treba ga je prej miner a logično opazovati, t. j., njegovo kemiško sestavo, trdoto, gostoto itd. določiti. Dalje moramo gledati na obliko ; kajti akoravno ne dela kristalov, vendar v svoji celoti dobiva vsa o posebej svojo podobo. Tudi njih skladba je visoke pomenljivosti in jako važno zaslombo dobi njih opazovanje in spozna- vanje v mnozih v njih skritih okamnelih rastlinskih in živalski h ostankih ; naše premišljevanje se bo tedaj tako-le vrstilo : 1. Nauk o kamenj i. (kaninoslovje), posebno, 2. Oblikoslovje, 3 . Skladoslovje, 4. Nauk o okamninah. To vse vkup nam dá e l e m e n t e g e o g n o z i j e. Obravnavši to moremo pričeti uk o sestavbi zemljine skorje, o nastanj i raznih pogorij in njih skupnosti — to stori s i s t e m g e o g n o z i j e . Elementi geognozije. A. Kamnoslovje ali nauk o kamen,ii . (Litologija ; petrografija.) Ako se trudimo spoznavati kamenje, stavijo se nam enake težave na pot kakor pri rudninoslovji, (§. 37). Tudi tukaj je treba videti, nabirati, kamenje s kladvom obdelovati, pazljivo pohajati in opazovati hribe, doline, prekope rek in cest, lome, rudarije itd., da se zadobé živi pojmi . Sledeči popis kamenja bi se toraj bolje imenoval naštevanje tacih, ki so pred vsemi najimenitniši . Zbirko kamenj j e lože napraviti si kot zbirko rudnin mineralov, ker jih je vedno na debelo najti toraj ceneje dobiti.. Kdor je tedaj kamenje iz svoje okolice nabral, mu ne bo težko in drago stalo tudi kamenja druzih gor pripraviti si . Tudi tukaj priporočamo gori omenjene mineralogiš'ke zavode . K ara e n j e imenujemo sploh vsako rudninsko gmoto ali 9 3 maso, ktera znatni del zemlje sestavlja. Te mase so dvoje p Q svoji sestavi : ali obstojé iz samih majhenih delov (n. pr. kristalov, zrnec, lusk itd.) istega minerala, ali so pa zmes majhenih delov dveh, tréh ali več različnih mineralov. Razdelimo jih torajv dvé glavni vrsti, enoterno kamenje in pa zmesi . Marmo r pr. je enoterno kamenje obstoječe iz samih apnenih zrnec . Granit pa, v kterem so kremenata, tinjčeva in Živčeva zrna, je zmes. Dosti izrazov gledé zloga ali strukture, ki smo jih rabili. 94 pri popisovanji mineralov, ponavlja se tudi pri kamenji . Zrnasto, vlaknasto, kalavo, luskasto, gosto, prsteno i. d. so taki mnogo rabljeni izrazi. Zmesi pa imajo marsikaj posebnega, kar je treb a omeniti, predno jih popisujemo. Njih deli so ali kri sta l i n s k o med seboj zvezani, ali jih. pa nekristalinska masa veže, enako kakor malta (Mak) kamne poslopja. Pri mnogih je ta skupnos t jako trdna, pri druzih pa je prav slaba ; le-tó se potem imenuje redko kamenje, n. pr. oblovje, sviž, lapor itd. Zmes sama j e po sestavi razločna, da se lahko s prostimi očmi pozná, al i j e pa nerazločna, potem se poznava s poveč-alnim steklom ali se pa ločbeno razkroji . Š k.r i l a s t o je kamenje tako, ki se zlasti v eno mer lahko kolje, kar je mogoče posebno pri tacem , kakoršnega deli so listasti in vštritno ležeči. O o lit a s t o, t. j., okrakasto se imenuje kamenje tedaj, kedar obstoji iz okrogli h zrn, ne večih od prosenih , ki so zlepljeni med seboj in kteri h vsako je znotraj kakor iz lupin zloženo videti ; če so veči, imenujemo jih grahove e. Vse drugačno je p o r f i r a s t o. Tako imenujemo enakošno maso, zadržeéo posamezne veče kristale kojega minerala, ki kamnu dajo nekako lisasto lice . Ako v kamenji vidimo več'e ali manje votline, man d el j ni imenovane , ki so popolnoma izpolnjene z druzimi minerali, zovemo ga mandeljnasto ; ako so pa votline voglate, pravimo, da je kamenje žlindrasto. ere o d e (Drusenraume) so veče s kristali prepredene votline v kamenji. Se moramo omeniti slučajno kamenju primešani h delov ; včasi se namreč nahajajo v kamenji posamni kristali , 1. a, tako neznatno, da se po vsem vrsta nikakor ne spremeni. a primer v granitu se najdejo granati, pa zato granitov značaj še ni uničen . Razvrstitev kamenja. Razvrsti se kamenje lahko po večih nazorih, n. pr. v zr-95 nasto, kalavo, listasto itd. ; toda gledati je, da kolikor mogoče 5* tako spravimo v eno vrsto, ki je enake kem;.ške sestave. Značajkamenja je dosti manj stanoviten kot mineralov že zato, ke r često prehaja kamenje vF drugo kamenje, n. pr, gosti -apnene c v zrnasti ali granit v gnajs. V obče se držimo razvrstitve v e n a k o l i čn a kamenj a in zmesi ter naštevamo najvažniša popisovaje njih glavn e lastnosti. Enakolično kamenje. Le-tó jo že popisano v prvem delu mineralogije ; toraj t . samo , navedemo v pristojni vrsti za geognozijo imenitno, pristavš . mu paragraf, v kterem je popisano . l. Kvarc §. 47. 13.Smolnik §. 63. 2. Grafit §. 45. 14. Obsidian §. 63. 3. Antracit §. 45. 15. Augit §. 67. 4. Črni premog §. 45. 16. Roženec §. 67. 5. Rujavl premog, lignit §. 45. 17. Lojev škrilnik §. 65. 6.šota §. 45. 18.Hloritov škrilnik §. 65. 7.Kamnita sol §. 51. 19.Serpentin §. 66. 8. Mavec ali gips §. 53. 20. Magnetovec §. 69. 9. Apnenec §. 54. 21. Rdeči železovec §. 69. 10. Dolomit §. 57. 22. Rujavi železovec §. 69. 11. Živec §. 63. 23. Siderit . 69. 12. Bisernik §. 63. 24. Asfalt §. 85. 2. Zmesi ali raznolično kamenje. a. Kristalinske. 97 Tisti deli zmesi, ki so potrebni k njeni sestavi, imenujejo se njeni bistveni deli. Kvarc, tinjee in živec so bistveni deli granita. Koliko pa mora biti primešanega vsacega, da o stane ta ali drugi kamen, to je prav različno . Nekterih de ov je včasi tako malo, da se lahko prezró, drugi pa prevagujejo. Tudi včasi nadomestuje drugi druzega, tedaj se pravi taceDau delu, da je nadomestivv ni del onega. Dostikrat to pripomore kamenju, da se premeni v drugo ali kakor pravimo, da skalovje p re h aj a. Po tem sklepamo, da tako kamenje ni več v svoje m prvotnem stanu, ampak se je sčasoma spremenilo . Tako, kamenje, čegar kemiška sestava se „je sčasoma več ali manjpremenila , zovemo metamorfno k a m e nj e ; le-sem se šteje škrilasto kamenje. Včaai. zadrži kamenje slučajno primešane (akcesorične) kristale, ki so pri nekterem tako navadni, da jih moremo njegove karakteristične dele imenovati, kakor olivin v basaltu, turmalin v granitu . 69 25. Glinati škrilnik. Glinati škrilnik je nerazločna zmes prav majhenih delov 98 tinjca, kvarca, živca in lojevca, včasi s premogovnimi deli, z rožencem ali hloritom ; večidel je enoličen videti. Razločno škrilast; loma je trskastega ali prstenega. Siv, zelenkasto siv, modrosiv, vij osast, rdeč, rujav, črn. Ce sprhne, je včasi rumenkast. Prah je večidel bel, če ima dosti premoga tudi črn. Slučajne vmesnine njegove so : hiastolit, staurolit, granat, turmalin, železni kiz (kršec). Zvrsti : Navadni glinati škrilnik ; drobovi škril n i k in d r o b, škrilasto kamenje s prevagujočim kremenom zr nastega zloga, peščencu podobno ; strešni š k rilnik, črno siv, rabijo ga pri pokrivanji streh in za tablice ; brusni. škrilnik ; risarski š k r i l n i k ima toliko ogla, da je mehak, piše in ga zarad tega rabijo za črno kredo ; g a l u n a t i škrilnik zadrži dosti ogla (premogovine), železnega kiza in galunin,e, iz njega delajo galun ; premogov in črni škrilnik je ves poln premo govine in bituminozne snovi tako da gori . 26. Tinjčev škrilnik. Razločna zmes fin ca in kvarca v legah druga vrh druge s e 99 menjajočih, večkrat ta o, da tinjec kvarčeve luske objema. Skrilast, siv, bel, rumenkast, rdečkast, rujavkast . Se leskeče. Slučajne vmesnine zlasti : granat, lojevec, klorit, živec, roženec , turmalin, staurolit, železni kiz, magnetovec, grafit. Prehaja v gnajs, glinat, lojev, hloritov in roženeev škrilnik . Ako je v tem škrilniku tinjec nadomeščen po kaki drug i rudnini, nastanejo sledečá kamenja : hl o rit o v škrilnik, navadno zelen, mesto tinjca je klorit ; l o j e v Škrilni k, mesto tinjca je lojevec, po kterem kamenje mjilavo postane in mehkeje tako, da prehaja v lončevino (gl. §. 65); železnega tinjca škrilnik ; i tak olumit ali gibljivi peščenec, ki ima ime po gorah Itakolumi v Bradlji ; turmalinov škrilnik. 27. Gnajs ali rola. To kamenje je dobilo imé gnajs (Gneiss), ktero so skoraj 100 že vsi jeziki posneli, od rudarjev v Freiberg-u na Saksonskem. S prva ni imelo nič pravega pomena ; zdaj pravijo tako zmes i obstoječi iz kvarca, tinjca in živca. Kvarc in živec zrnasta ležita pod in nad ločečimi ju tinjčevimi listi ali luskami . Skrilast je, siv, bel, rumenkast, rdečkast, zelenkast itd . Slučajne vmesnine : granat, turmalin, epidot, andalusit, železni kiz, grafi t i. d. v. Prehaja v tinjčev škrilnik in granit. Lojev gnajs zadrži mesto finim lojevec, 70 28. Granit ali Tufa. 101 Tudi to je splošno rabljeno ime po latinskem „granum,” ker to kamenje ima nekako zrnasto lice. Granit je zmes iz kvarca, živca in tinjca; tinjec pa ne leži vzpóredno, zato tudi kamenje ni škrilastega zloga . Več kot polovica je navadn o ž ivca, zatoraj kamenje povzame njegovo barvo, ki je bela, svitlo-siva, tudi rdečkasta, rumenkasta ali zelenkasta. K v a r c je navadno v kristalinskih zrnih, malokedaj kot kristal. Tin jca je v kamenji najmanj . Specifična teža mu je obično 2 .65. Slučajne vmesnine : turmalin, roženec, andalusit, pinit, epidot, granat, topas, grafit, magnetovec, kositarjevec i. d. v. Granit pre- haja v gnajs, sienit, porfir in ima te-le zvrsti : P or fi r a s t i granit s posamnimi velicimi kristali živca ; pisani granit, tako imenovan zarad kvarca, ki je pisanju enako vraščen v živec, nahaja se n. pr. pri Auerbach-u polegpota v goro, je brez tinjca. P r o t o g i n, v Alpah, je zmes iz živca navadnega in, natronovega, kvarca in železnega lojevca, zatoraj zelenkast in, ako se potiplje, lojnat ; tinjca je malo ali nič' ; granulit, cesto nekoliko skrilasta drobno zrnčasta zmes iz felsita (živca) in kvarca, skoraj zmerom nekoliko granato vin nekaj tinjca ; t i n j č e v k v a r c, zmes iz kvarca in tinjca, večidel s kositarjevcem in arsenikovim kizom, živca malo ali nič . Ker se granit težko obdeluje, ni dober za zidanje, za nasi p pa je jako dober. Prej so ga rabili v velicih klada za stebr e m spominke. Sprhné nekteri graniti lože drugi teže, kakor s o sestavljeni ; kteri ima dosti živca, hitro &prhni ter daja rodovitno glinato zemljo . Ako imajo graniti dosti kvarca, so stanovitniši in ko razpadejo, zapusté nerodoviten kremen. Tudi podobe, ki jih kažejo po sprhnenji, niso vse enake ; graniti v Alpah delajo roglje in rti., v Odenwaldu so pa podobni blazinam, kakor da bi bile tú v sredi trše klade, ktere so se sprhnenja bolje branile. Vsled tega nastanejo iz sprhnenega granita prav čudne podobe, tako imenovana kamnita morja, začaran i mlini i. d., med kterimi je tako zvani Cheeswring v Cornwallis , (pod. 75) dobro znan. 29. Sienit 102 Razločna zmes iz živca in rož'enca. Dostikrat pridruži se kvare in tinjec, po tem se tudi r o ž e n č e v granit smé imenovati. jako značivni so majheni, rujavi titanitovi kristali, ki so mu primešani. Zrnast je, rdečkast ali zelenkast. Slučajne vmesnine kakor pri granitu. Prehaja v granit, roženčev škrilni k in porfir. Zvrsti njegovi sta porfirasti in škrilasti sienit . Rabi se sienit tako kakor granit ; pa vendar ga imajo za lišpanje pri zidanji ra:i, ker je lepo pisan in čedno barvan. Zlasti so v Egiptu ve i:ko stavbe in razni spomeniki iz rdeeka 71 stega sienita, ki ima tudi imé po Siene. Znamenit je 40 črevljev' dolgi velikanski s l:o p iz sxenita v Odenwal skem gozdu. Pod. 75. 30. Zelenjak. To kamen' e sestavljajo večidel natronovi živci : albit, 03 oli'goklas Iabra or ; dalje roženčevo kamenje posebno roženee , potem augit, dialag, hipersten. Zmes njegova je razločna, pa tudi nerazločna, zrnasta ali gosta, s'kri.lasta, tudi porfirasta ; včasi mehurčasta ali mandeljnasta, ako so puhline izpolnjeno po ap nencu. Barve je po večera zelene do črne, tudi temino -rujave ; slučajne vmesmne so : Železni kiz prav navaden, pa tudi kvarc , tinjee, granat, epidot, magnetovee . Zelenjakove zvrsti so : Diorit, razločna zmes iz rogovc a m albita, dostikrat z Železnim kázom ; taisto kamenje se imenuje d i o r i t o v i l n i k, kedar je r3krilastega zloga. f an it , dozdevno enakoHčna gosta zmes iz roženica in albita, včasi man cleljnas prehaja v afanitov porfir, ako prevladajo albitov'i 72 ali róž'eneevi kristali. D i ab as, kristalinska zrnasta zmes, natronovega živca (oligoklasa) ali labradora z augitom in hloritom , po večeril zelene barve ; slučajnih vmesnin navadno nima, naj večkrat železni kiz, včasi tudi oglokisli apnenec, ki se spozn á po penenji.*) Ta zelenjak je najnavadniši. Gabbr o, zrnata zmes iz labradora in dialaga, včasi nekaj titanovega železa in serpentina. Hip e r s t e n o v kamen, kristalinska zrnata zme s iz labradora in hiperstena, se poredkoma nahaja . 31. Porfir. 104 Gosta felsitova masa, zadržeča posamne kristale živca, kvarca, redkeje tinjec ali roženec, bolj slučajno granat ali železn i kiz. Opombe je vredno, da je kvarc okoli in okoli kristalizovan ter dela heksagonalne piramide (pod. 28). Zloga je to kamenje porfirastega (gl. §. 94), rdečkaste, rumenkaste, rujavkaste barve ali mnogobarvno . Kar so stari podobarji kot porfir umetn o obdelovali, ni vse enako našemu porfiru . Pri zidanji in pri cestah to kamenje dobro služi . Sprhnev'ái zapusti. rodovitno, na kaliji bogato zemljo. Njegove zvrsti so : K v a r č e v porfir ali rdeči porfir, obstoji iz goste felsitove mase s kvarčevimi ali živčevimi kri stali, večidel je rumen, rdeč ali rujav . Tinjčev porfir , gosta felsitova masa s tinjčevimi in živčevimi kristali . Sien itov porfir, gosta ali kristalinska felsitova masa z živčevim i in roženčevimi kristali. S m o I n i k o v porfir ima smolnik za temeljno maso pa kvarca in steklenastega živca kristale vstlane . I i n a t porfir z mehkejo prstenobarvno temeljno maso, ktera lahko sprhne in zapusti glino z živčevimi kristali nasejano . Opomnji ,je vredno, da nektere lepo lisaste porfire umetno obdelj-ujejo , kakor kvarca prosti rdeči porfir (p o r p h y r i t , p o r f i. do r o s s o a n t i c o) za stebre , mize , vaze , ročke , skledice itd., včasi prav velike. Najimenitniši porfirovi stroji so v Elfdalen na Svedskem in v Kolywan v ruski Aziji. 32. Melaflr. 105 Ive-tó kamenje se tudi augitov ali črni porfir smé imenovati, deloma tudi mandeljevec ; gosta zmes je, nekoliko kristalinska, večidel nerazločna, iz augita in labradorovega živca obstoječa, včasi zarad posamnih augitovih in labradorovih kristalo v porfirasta, temna, rujavkasta, zelenkasta ali črna . Ker je težko natanko določiti temeljno maso melafirovo, zato se ne vé gotovo, kako s') Ako se namreč oglokisli apnence vrže v ktero kislino, peni, 73 je estaien, Nedavno vnovič ga preiskavši našli so, pravijo, d a je melafir drobna zmes iz največ oligoklasa z augitom, nekolik o magnetovea in apatita . Težavno je določiti njegov značaj tud i zato, ker se je bolj ali manj premenil v svoji sestavi, kajti voda je v njem. Slučajne vmesnine so tinjec, železni kiz, ni k dar p a ne k v ar c. Za zvrsti razločimo gosti in po r firasti melafir in pa mandeljevee ; le-tá ima v večidel enakolični glavni masi deloma ali celó izpolnjene puhline, ki so al i celó nepravilne, kroglaste, ali vse na isto stran potegnjene ali pa hruškaste, špičasti konec doli obrnjen. Ne dvomimo, da je to kamenje v sebi pline delalo, ki so te votline napravili . Iz njene so puhline po kalcitu, kalcedoncu, ahatu, kvarcu, zeo rtu , šabasitu i. d., ki delajo s stenami vštritna ležišča ali vzrastke , ali neredne mase ; zadelujejo votline, ali pa posnemajo podob e grozdov, kapnikov itd. Melafir lahko sprhne ter dá rodovitno zemljo . Za ceste in zid je samo trdi dober, ki se sprhnenja dobro brani, posebno pa puhli mandeljevee, kterega je pri Darmstadt-u obilo . 33. Basalt (e~č). To kamenje je večidel nerazločna, malokedaj razločna 10 6 zmes iz a u g i ta in kacega minerala živčeve vrste, navadneg a ž ivea ali labradora, ali pa, kakor nekteri pravijo, vlaknastega zeolita. Tem se navadno pridružijo olivin in m a g n-etove c, po kterem kamen zadobi svojo črno barvo . Basalt je gost, porfirast, zrnast, mandeljnast, žlindrast ; črn, zelenkastočrn, sivo-črn, rujavo-ern ; navadno trden in težak. Gostota mu je 3.1 . Razločujemo navadni basalt, ki je gost in na videz ena ()ličen, pa d o l e r it, razločno zmes, v kteri se lahko spozná augit pa steklenasti živec. Slučajno zadrži zraven olivina in magnetovca : Nefelin, leueit, tinjec in železni kiz. A n am e s i t (tudi Trap imenovan), je drobnozrnasto, med basaltom in doleritom v sredi stoječe kamenje, čegar zn.ačivni spremljevalec je sferosiderit. B as alt o v mandelj eve c ima puhline, v Cerih je večidel zeolit, pa tudi drugi. Drob n.ik se zove nektero kamenje, ki je nastalo po notranji spremembi kristalinskih basaltov, doleritov in melafirov, pa se ne dá natanko določiti. Basal to v drobnik je podoben glinatemu kamnu, gost do prstenast, včasi žlindrast, mehurčast, mandeljnast, večidel siv , vmazan, rujav in ako dalje prhni ,, postane glina . Značivno je za basalt, da steblasto razpoka ; tako postanejo peto- ali šestostrani stebri, ktere so prej držali za kristalizovane. Basalt je med vsem kamenjem najpripravniši za ceste ; gosti je za zidanje pretežak, žlindrasti pa je izvrsten z a to; najde se, pri vulkanih, ki ne mečejo več, zlasti v Sedmogori', v naj uŽnišem Crnem lesu (Kaiserstuhl), v Rhon-i in na 74 Českem, kjer ga res rabijo pri suhem zidanji, lahkeje zvrsti devajo v kupele in oboke . meniten je porozni basalt, kterega lomijo blizo Koblenca, (Niedermending) za izvrstne mlinske kamne. Sprhneli basalti dajajo rodovitno zemljo, ktera zarad svoje temne barve solnčno gorkoto močno veže. 34. Fonolit 107 ali zvonik se ta kamen imenuje, ker glasno zazveni, keda r ga udariš s kladvom. Fonolit je na videz enakolič'na zmes iz felsita in natrolita pa nekoliko zeolita ; gost, škrilast, porfirast zarad steklenastih živčevih kristalov , malokedaj mehurčast . Loma je trakastega do školjkastega, steklenast do prstenast ; zelenkasto-siv, siv, črnkasto siv. Ko prhni, dobi belo, prstenasto skorjo, ktera skoraj vse površne dele pokrije . Slučajne vmesnine : Roženee, augit, magnetovec, titanit, leucit, tinjec, v geodah in puhlinah večidel zeoliti. Kamenje prehaja v trahit, pa tudi basaltu se bliža. Kot zvrsti razločimo : gosti fonolit, porfirasti škrilnik, porfirasti fonolit in sprhneli, ki je mehko skorajprsteno kamenje in zgoraj omenjeni beli skonji enaka porcelanasta zemlja. ploščah lomeči se fonolit rabijo pri zidanji, še celó strehe krijejo ž njim, na cesto pa ga ne devajo. Popolnoma sprhneli fonolit daja belo, glinato, rodovitno zemljo . 35. Trahit. 108 Nerazločna, večidel nekoliko zrnasta, drobno porozna temeljna masa svitle barve, po večera obstoječa iz steklenastega živca ali sanidina (§. 63), skoraj zmerom porfirasta, ima velike kristale razpokanega steklenastega živca vstlane, navadno tud i tinjčeve luske in roženčeve igle . Zrnast, porfirast, gost, žlindrast, prsten. Temeljna masa siva, rumenkasta, rdečkasta al i zelenkasta. Trahit večidel sestavlja sedanje in prestale vulkane ; osebno je dobro znan trahit iz Drach .enfels-a v Sedmogorji n a esnem bregu Rena, ki se nekako grapovo tiplje zarad steklenastega živca. Nekteri kvarcati trahiti dajajo izvrstne mlinske kamne. Navadni spremljevalci trahitovi so: Plovec, obsidian pa bisernik . Zidarji ga sicer lahko lepo obdelajo, toda nekteri ne trp e dolgo, kajti kmalu sprhne, kakor se je pokazalo v nesrečo Kolinske škofijske cerkve, koje stareji del je zidan iz trahita Sedmo gorskega. Poljedelcem pa daja rodovita, ilovata tla . 75 36. Lava. Lava je precej nerazločna zmes iz augita pa felsita, dosti.. 109 krat z leucitom in magnetovcem, redkeje s tinjeem, olivinom itd . Zrnasta, gosta, porfirasta, žlindrasta, temna, rajava, siva, rdeč kasta, zelenkasta, rumenkasta, tudi črna. Sploh. se pa imenuje lava vsaka vroče-tekoča masa,, ki se razliva iz vulkanov. Zvrsti lave so : b a s a l t n a lava, ki je basaltu jako podobna, pa bolj cepava; doleritna lava; leucitna lava; porfirasta lava; žlin rasta lava in naposled vulkanska žlindra, ki obstojf iz posamnih žlindrastih koscev, imenovanih lapilli (tudi rapill i) ali vulkanski pesek. Posebno je lava imenitna zarad neznano rodovnih tal, k i jih daha, kedar sprhni, dasiravno počasi. Vzrok je temu deloma njena kemiška sestava, deloma tudi njena temna barva in pri sedanjih vulkanih brž ko ne gorkota in oglena kislina, ki se i z njih razliva. Nektere lave z voglatimi luknjicami so jako pri pravne za mlinske kamne, kakoršne lomijo pri Niedermending u v Renski Prusiji, b, Mehanično namešano kamenje ; drob. l . Razločno namešano . 37. Breccija se zove sprimek voglatega kamenja, zvezan po kaki dru i ka- 110 meni-ni, koja se imenuje cement ali testo . Breccije do ivat) razna imena po kakošnosti kamenja ali cementa, ki je v nji . Razloči se n. pr. granitova, porfirova, apnenčeva, koščena bree cija; le-tá, je sprimek dobro ali slabo ohranjenih kosti ali njih kosce, tudi zób raznih živali, včasi še školjk in razkosaneg a kamenja. Misleči da so nektere breccije tako nastale, da se je tekočna masa drgnila ob trdo, zovejo tako breccij o p l a z n o , n. pr. porfirova masa z razkosanim glinatim Škrilnikom. Ako je breccijino lepilo dosti trdno, rabi se lahko za zid . Nektere breccije, ki so iz raznoličnih in mnogobarvenih kamnov sestavljene, kažejo čedno lice, posebno če so zbrušene in li kane ter se rabijo pri li.španjl zida. Dobile so razna imena p o svojem licu kakor brecci.a ver de d' Egitto, iz granitovih, rfirovib. in dioritovih koscev obstoječe, dalje razne marmorov e rr breccije kakor breccia violetta, antica, dorata pavo nazza i. d. 38. Konglomerat pomenja vse, kar je prav zmedenega, ter se od breccije loči 11 1 samo po tem i, da so tu kosci zlepljeni po kaki homogeni masi) 76 obrušeni, obstoječi iz obel. Med obrušenimi se pa skoraj zmerom tudi nahajajo voglati, tako da tega drobirja ni mogoče vselej dovolj razločiti . Kakoršen je drobir, po tem se tudi ime nujejo konglomerati, n. pr. gnajsov konglomerat, basaltov, ap nenčev konglomerat itd. Konglomerati se rabijo za zid in za tlak ; sprhnele breecije in konglomerati dajajo zemljo, koje lastnost se vedno ravná o kamen ji, iz kterega so sestavljeni . Tako dá drobov kong omerat kamnita, pa redka in glinata tla ; konglomerat iz rdečega peščenca ima peščeno, glinasto lepilo z razkosanim por o gnajsom, granitom, tinjčevim, glinatim škrilnikom i . d., ki večidel celi leže v glinatih in peščenih tleh. Basaltov konglomerat navadno dája prav rodovitno ilovato in glinato zemljo. 39. Peščenec. 112 To tako razširjeno in znano kamenje je sprimek majhenih, obrušenih ali voglatih zrn s prav drobnim lepilom, ki ga j e včasi težko zapaziti. Zrnast je ter se nahaja v vseh barvah . Zrnje je k r e m e n e c (kvarc), lepilo navadno glina, lapor ali železni oksid, redkeje roženee . Razločimo tedaj g l i n a t i, apneni, laporati, železnati in kremenati peščenec. V kaki razmeri sta si zrnje in lepilo ni določeno, vendar je zadnjega navadno manj . Ako so v njem veči kosi kamenja, imenuje se k o n g l om e r a t a s t i peščene c. Kakor stranske vmesnine se kremenčevemu zrnju včasi pridružijo tinjčeve luske, Živčeva, roženčeva ali zelenjakova zrna. Po zadnjem dobi zelenkasto barvo , zato mu pravijo zeleni peščene c. Tudi druge vmesnine se nahajajo v peščencu , izmed kterih tu imenujemo samo glinine kepe, ki se zovejo glinate žolči . Nekteri izrazi kakor Keup er- ov peščenec, lelase n peščenec itd. spadajo v skladoslovje. Grauwacke, drob, j e zrnasti peščenec kremenato-glinatega lepila, tedaj jako trd p o večera sivo barvan, večidel tinjee zadržeč, včasi ga ima cehi toliko, da se smé š k r i l a s t i drob imenovati (pr. §. 98). Drugi tinjčevi peščenci so psammit in mikopsammit . A r k o s a zove se debelozrnasti peščenec, ki se je iz razpalega granitovega kamenja sprijel; va-nj so zato tudi živčeva zrna vtrošena. M o- Iassa in m a ci g n o sta kremenčeva peščenca zlepljena p o ogloki.slem apnencu. Peščenec nam je v mnozih obzirih jako koristna snov. Za zid je prav pripraven, ker se lahko obdela. Drobno-zrnaste, enakomerno barvane zvrsti dajejo podobarjem izvrsten material, zlasti so jih rabili pri kinčanji naših starih cerkev. Barve je različne : bele, rumene, zelenkasto-rumene, rujavkaste, rujave ; Virtembe&em ? pa tudi na Slovenskem so lepega rujavega dobi. Včasi se vidi tudi prav rde peščenec v triasnih skladih na, Kranjskem . Za ceste je peščenec malo sposoben ; trše zvrsti pa dajejo mlinske kamne, bruse, nekteri ploščati se rabijo pri pokrivanj i stréh. Zemlja, ki se dela iz sprhnelega peščenca, je skoraj naj manj rodovitna, ker mu kala,, natrona skoraj popolnoma manjk a in vlage ne more hraniti . Samo tak je za silo dober, ki ima po večen glinato ali laporjevo lepilo . 40. Nasipina, valovina ; pesek' grušec. Ako se nabere dosti razkosanega kamenja, ki ni zlepljeno, 113 kakor breccija brez lepila, pravimo mu nasipina ; ako se pa nabere dosti obrušenega kamenja, tako rekoč konglomerat bre z lepila, imenujemo to v a l o v i n o. Dosti mineralnega zrnja nabranega, večidel kvarčevega, zovemo pesek ; grušec pa imenujemo razdrobljeno kamenje vsaktere vrste, n. pr. granitov sviž je razdrobljeni granit, tedaj kvarčevo tinjčevo in Živčevo zrnje, ki se ne drži skupaj . 2. Nerazločne zmesi. 41. Lapor zovemo na videz enakovrstno , ne kristalinsko zmes iz oglo- 11 4 kislega apnenca in gline, ki je gosta do prstenasta, tudi škrilasta, malokedaj drobnozrnasta . Laporji so sivi, rumenkasti., rdečkasti, zelenkasti, višnjevi, črni, beli, pisani, na zraku kmalu . ,sprhné in razpadejo . Z vodnato solno kislino počasi pené . Po tem, ktere vmesnine je več' ali kteri minerali so primešani, razločimo : navadni lapor ; apneni lapor ; g lin at i lapor ; k r e'm e nati, peščeni, bituminozni lapor, ki je namešan z zem]ijeno smolo (bitumen) ali včasi skrilast . Kup r e ni škrilni k sle bituminozen laporat škrilnik črne ali temno-rdeče barve, od ikuje se po bakru, kojega ima mnogo v sebi, zraven p a nekoliko kobaltove, nikelove in srebrne rude . Za v zid se lapor nikakor ne &t, rabiti, ker lahko sprhne. Tem koristn.eji je poljedelstvu in po pravici pravijo, da je laporjeva zemlja najrodovitniša, vendar oglokislega apnenca ne smé zadržati manj ko 10 in ne več ko 60 odstotkov . Pusta peščena in apnena tla se zatoraj boljšajo s tem, da se potrosijo z lapor em. Lapor, ki je poln apnenca, se gé in potem rabi kot i d r a v l i č n o apno ali cement (gl. kemije §. 87). Laporji se nahajajo posebno v mlajših tvorbah, n. pr. v švab~kem, na dolenjskem Kranjskem in tirskem . 42. Glina, 115 Na kemijo se sklicevaje (§ . 96 v kemiji.) pravimo, da glina je na videz enakovrstna zmes iz kremenokisle galunine , nekoliko apnenca in kremena. Gosta je, prstenasta, mehka, raz drobljiva, v vodi se omehčá in se potem lahko oblikuje. Vse barve se najdejo na njej, še celó črna po zemlj eni smoli . Polegsvitlobarvne navadne gline razločimo rumeno ilovico, la s s redko prstenasto zmes iz gline, apnenca in peska rumeno-sive barve, posebno razširjeno po Renski dolini in dolenjskem Kranjskem . Solna glina je namešana s kamnito soljó in po ogelj i temno barvana. Za v zid se rabi samo glinovec, strjena glina iz starefh tvorb. Kako se rabi oblikovna glina, smo že v kemiki' §. 97 obširno govorili . 43. Suknarski H. 116 Tako se imenuje mehka, drobljiva masa, ki je brž ko ne nastala iz razpalega zelenjaka ; lomi se neravno, debelo- do drobnoprstenasto, pa mastno tiplje. Barve je sive, zelenkaste, rumene do bele ; z vodo daja neoblikovno kašo, s ktero iz suknja mast izpirajo. Okoli. 10 odstotkov gline in 60 odstotko v apnenca ima v sebi ; bolus-u je precej soroden. 44. Tuf ali lahki kamen. t 17 Pod to imé spravimo mnogovrstno, ne dovolj določen o kamenje, zmesi iz glinatih, apnenih in peščenih delov . Barve je večidel sive ali rumenkaste, včasi ima tudi grušec ali razkosano kamenje v sebi. Sem spada tras, vulkanski tuf, ki je namešan s I'/, do 2% delom apnenca ter se mnogo rabi kot povodna malta (kemije §. 87). Na Nemškem je tras najboljznan iz Andernaške okolice ; tudi pri Habichtswaldu na Resenskem in v Riesgau na Bavarskem se najde ta koristni material. Italijanski pausil i p p- ski tuf in p e p e r i n, pol)rovec, j e včasi za zid dobro kamenje . Okoli Neapolja so našli stara poslopja, jame iz tacega kamna, ki lahko sprhne ter daja neznan o rodovitno zemljo. Jako razširjen je a p n eni tuf ali lahki kamen, gobasti apnenec, ki se je sesel kot oglokisli apnenec iz sladkih vod, pogostoma kažoč ostanke školjk in vtiske listov . V Krki pri Žužemberku ga je toliko, da je zajezil vodo . 45. Puhlica (gnjilovica, Dammerde) , 118 prst imenuje se površni del zemlje, ki ga obdeljujemo kot polje, travnike itd. Ni mineralogično določena zemlja, ampak po rast 79 finskem in živalskem življonji prestrojeno sprhnelo kamenje in zemlja, ki je iz njega nastala. Ostanki strohnelih organskih teles (pr. kemije §. 211) skozi in skozi so premešani z deli razpalega kamenja, kojim večidel dajo temno, včasi črno barv oin sposobnost, rast zelišč bistveno pospeševati. Prsti na nekteri hkrajih celó nič ni. Kjer postavim čist apnenec ali kremene c krije površino, tam rastlinstvo ni moglo živeti ali se je p a tako pičlo razvilo, da se taka zemlja ni mogla napraviti. B. Oblikoslovje. Ako imamo pred seboj kamenje, dvoje lahko o azujemo 119 na njem gledé njegove oblike ; premišljujemo namreč ako podobo ima v svoji celoti v razmeri z druzim okoli njega, ali pa kakšno je znotraj samo na sebi . Tedaj razločimo vnanjo in notranjo obliko kamenja . Notranja oblika kamenja. Nikdar ne vidimo kamenja, ki je kolikaj razširjeno, skozi 1.20 in skozi popolno enakoličnega, celega. Najtrje je razpokano ali odločeno, ima razpoke in špranje po sebi . Lahko si razložimo, kako so nastale, ako vzamemo vlažno glinato kepo . Ko se suši, krčijo se njeni delci, tako postanejo luknje in špranje, ka r tudi drugače vidimo pri glinati zemlji, ki v vročini razpoka . To kamenje bilo je pred tudi mokro, posušivši se skrčilo se je znotraj ter razpokalo je v ve& ali manje kose, po tem ga tud i imenujemo neredno skalovje ali mnogo razpokano ka menje. Včasi se to razpokanje vrsti v nekakem redu, tako da b ikdo mislil., da so to storile umetne človeške roke . Nektero kamenje se je znotraj kroglasto razcepilo zato, ker strdenje n i bilo na vse strani enako, ampak v nekterem kraji se je strdil o opred in okoli tega kosca so se nabrale še druge krogle kako r ~upine. Se večkrat se vidi kamenje v stebre razpokano. Taki šestostrani stebri se prav lepo vidijo pri basaltu ; pri Stolpih (Stolpen) v Saksonskem in pri Tinke]. poleg Rena so nektere O do 80 črevljev dolge. Znamenit je tudi tako imenovani „jez velikanov” na Irskem . Večkrat so ti stebri počez preklani, po tem se imenujejo členasti. Steblasto zovemo kamenje, kedar so nje§ovi stebrički majheni pa ne prav pravilno izobraženi. ajnavadniše se pa kamenje loči v ploŠ e. Take pide so bolj ali manj pravilno na dvé strani ploščate, tako da ploskv e zgoraj in zdolaj vzporedno ležé ter so včasi tako debele, d a delajo velikanske klade, ali so pa bolj tablam podobne, koj e tanjše postanejo v ;&ri'lnik.u, Skladba kamenja. 121 Ploščinato kamelije je -včasi prav čudno . Pa kmalu sespozná, kako se je stvorilo, da ploše druga vrh druge ležeče nis o postale ob enem, da se ni strdila in skrčila ista masa, ampak druga za drugo. To brž previdimo iz tega, da med temi plošami ležé tanjše ploščice, n. pr. apnenčeve ploše imajo med sab o lapor. Gotovo je, da je tako kamenje nastalo iz grezi, ki s o jo vode prinesle ter na dnó spustile zarad njih teže . Razne prikazni n.edvomljivo spričujejo, da je tako ,nastalo . Tako so v nekterem kamenji vraščene školjke, polži . Ce so bile to živali živeče in premikajoče se v taki grezi, iz ktere je postal ta nasad, primeroma svoji legi v vodi navpik stojé v teh plošah , če so pa plavale v vodi in pomrle, po shrani ležé po težni h fizikalnih postavah, kakor ribe, splohlezi. Tudipovodno kamenje leži na širokeji ploskvi, in kjer so bile vtonil e rastline, tam tudi one po koncu stojé v plošah . Na malem vidimo podobno skladbo v naših rekah in potokih, o kterih bom o pozneje še govorili, sedaj premišljujmo nektere lastnosti te h skladov. Paralelne ploskve, ki mejé plošče in toraj ploščo ločij o od plošče , zovej o se skladovne ploskve , zgornja imenuj e se ep i k Iiva , spodnja hipokliva . Zdol j na stena kacega sklada zove se kamenje, ki je precej pod njim, zgornja sten a pa ky'e nad njim . Ne smé se zameniti skladba s š k r jenjem kamenja . Le-tó se ni izobrazilo vselej pri sesedanji, ampak pozneje ; s skladbo more biti paralelno, dostikrat pa jo križa na vse strani . Skladasto kamenje je znotraj dostikrat mnogovrstno razklano , kar se je še le pozneje zgodilo iz mnogih vzrokov. Ako so nasadi (skladi) kterega kamenja svojo lego ne spremenjeno ohranili, kakor so jo imeli ob času nastanja, pra vimo, da ležé horinzontalno, tedaj paralelno z zemljinam po vršjem in pravilno drug vrh druzega kakor listi kake knjige , kakor kaže podoba 76. Debelost Pod. 76. ali močno st (aa) posamnih skladov pa se mnogovrstno menja, kajti nekteri so komaj '/4 palca debeli, drugi pa med njimi so včasi 2 0 do 30 črevljev močni. Dostikrat so skladi nagnjeni proti površju zemlje, pod. 77, ali še celó navpik stojé, pod. 78, takim skladom pravimo da so vzdigj eni. Pod. 77. Pod. 78. Ona pot, ktero bo po nagnjenih skladih tekla gori vlitavoda, naznanja visenjeali padanj e proti obzoru, ál pod. "17 je zaznamovano s pšicami. Ako hočemo naznaniti, kam se kak sklad steza gledé strani svetá, pravimo, da drž i na tisto stran . Oni del kacega sklada, ki se prikaže na površje zemlje, 122 kakor mm v pod. 7G, 77, 78, imenuje se izhod a ' kone c sklada. Pri nagnje- Pod. 79. nih in vzdigjenih skladih onim delom tudi pravijo glave fa" /O//~///// skladov. Horizontalni skladi se prikažejo, ako reke izperó do- line, kakor pod. 79, ali pa jih razkrijejo zidar ko delajo ceste ali lomijo kamen , ali jih pa molje odgrne, kakor vidimo v pod . 80. Pod. 80. Dostikrat se i z gozdu j e j o skladi, t. j . da pojemajo na eno stran v svoji močnosti ter popolnoma zginejo, ali pa se kako r trakovi vlečejo po vsem kamenji, kakor a in b v pod . 81 . Taka je n. pr. pri premogu ; tú mar- Pod. 81. sikterikrat kopljejo po tanki žili in sčasoma najdejo bogat o ležišče premoga, ki se je tam-le kakor zagozda prikazalo. Zdajvémo kako pride, da včasi dv a m ~/~~//////"///žoxl "" .,.- /.. sklada skoraj neposredno eden ggl//"//IISMIIRM/MSRM/S/IN#IIIINIIOMS/8R1/na druzem ležita, kakor in in n v pod. 81, dasiravno sta ne daleč od tú visoko razmaknjena. Vzdigjeni skladi vémo da niso več v svoji prvotni legi , ampak vzdignila jih je pozneje kaka moč . Pa ne samo vzdignila jih je, včasi so njih pravilne, paralelne ploščadi bolj ali manjrazdrte, zato niso več podobne listom kake knjige, ki ležé ede n Knjiga prirode. II. 6 vrh, druzega, ampak zakrivljene, zvite so kakor pri pod. 82 in 83. Pod. 82. Pod. 83 . Pri pod. 82 pomeni črtanje, da so zaviti skladi pozneje postali skrilasti, pa ne povsodi tako kakor so zloženi, ampak po rek (aa), včasi pa tudi ž njimi. vzporedno (b b). Da so se skladi tako zvili zdaj valovito, zdaj grebenasto, da so se včasi tudi prelomili, pripisujejo močnemu tisku *) postrani na sklade . Druge prikazni vzrokuje tisk, ki od zdolaj pride ; po njem postanejo n a g nj eni in v z d. i gj eni skladi, kodi se včasi celó prekucnejo ali pretrgajo, tako da obrobek gleda proti ob robku kakor ustnice, in med njima je špranja, včasx polna druzega kamenja. Na ta način postali so tako zvani premet i Pod. 84. _vuv l 1111 II II l 11111 l 11111 . .,~urungfit,o t ..ra n oz.u .uufrffith'.I,/,,7uutl.,'/' ako je moč pritisnila samo na kakov oddelek te skladbe, kakor pri pod. 84, kjer je del ABCD premakjen, ali je pa od zdola j 't') Zlasti je po tem tisku kamenje postalo popxek škrilasto. 88 prišedša masa F. pod. 85 en del skladov a b e d dalje odmaknila kot druzega. Pod. 85. 0411 lilil uumo~ ii~ i iuii~i~u Vnanje oblike kamenja. Primerjavno opazujoči sestavbo zemljine skorije najdemo, 12 3 da vse kamenje, ki jo sestavlja, po njegovi naravi in nastani l njegovem lahko spravimo v sledeče štiri dele : l . M a s i n o kamenje , tudi eruptivno kamenje imeno vano ; - 2. S k r i l a s t o kamenje, bolj določno kristalinsko-škrilasto , tudi metamorfno ali spremenjeno kamenje ; 3. S kla da s t o, tudi sedimentarno ali premogovno ka m enje ; 4. Rudohodno kamenje. Prve tri vrste so sploh vladojoče, samo posamez jih se m ter tje predere rudohodn.o kamenje, ki je prišlo v razpoke in špranje onega ob času, ko se je strjevalo in krčilo. Zdaj vémo, zakaj je rudohodno kamenje tako neredno razširjeno, da-si s e je tudi ono vdeleževalo razdiranja poglavitnega kamenja . Akoravno ga je malo, vendar je jako važno zarad mineralov, koje v sebi hrani, n. pr. barit (težec), zlasti pa zarad rud, po kterih so take votline tudi imena rudohodov in rudninohodov dobile . Ce kolikaj premislimo te razmere, prepričamo se lahko, da le-t i deli naše zemlje niso postali ob enem času, ali vsaj niso ob enem tjekaj prišli, da se tu spominjamo zgodovinskega razvitka, da se tú, bližamo zgodovini zemljini . M a s i n o kamenje ni nikdar za res skladasto kakor smo skladbo značili, samo razpokalo je ali se je tako razdelilo, kako r smo opisali v § . 120. Skoraj vse to kamenje je kristalinsko , včasi gosto, tudi žlindrasto, porfirasto,,toda ne škrilasto in nikdar nimajo okamnelih organizmov. Ce premislimo, kako se nam kaže, kmalu spoznamo, da je še mehko pridrlo izpod zem lje, da je pri tem drugo kamenje bolj ali manj spravilo iz svoj e prvotne lege, da se je vrinilo v n.'egove špranje in deloma se o njem razlilo. Sem se šteje pose no granit, sienit, or& ze ~enjak, trahit, basalt in lava, ki delajo ali cele hri e ali p a posamne čoke in vrhunce . 84 H kristalinsko--Škrilastemu kamenju štejemo gnajs, sinjčev škrilnik, lojev škrilnik, hloritov škrilnik, roženčev škrilnik, pa nektere zvrsti glinatega škrilnika, tacega, ki s e ne spreminja samo za-se, temveč tudi skozi gnajs prehaja v granit, s kterim je večidel združen, kajti dostikrat je granitov a kepa povita s kristalinskim škrilnikom. Tako sestavljata najviše gore, n. pr. Alpe. Bistveno njih znamenje je kristalinski zlo gin da nikdar ni okamnin v njih (zunaj v glinatem škrilniku) . Držimo jih za najstareje kamenje, za ostanke prvotne zemljin e skorije, ki se je najprvo skledasto sesela in še le pozneje kri stalinsko preŠkrihla . Tretja vrsta je s kl a da sto kamen] e ; njegov značajsmo razložili že v § . 121 . Redoma iz vode sesedajoče se na pravilo je paralelne sklade, v kojih je večkrat vstlanih živalskih in rastlinskih organizmov brez števila . Mnogovrstni apnenci, dolomit, lapor, glina, glinati škrilnik, kremen, peščenec, konglomerati i. t. d. se menjajo med sabo. Kot mogočne gore jih le zato vidimo, ker jih je neka moč vzdignila, razlomila in po koncu postavila, nekoliko pa jih razjela voda. 124 Mimo gredé še omenimo posebnih obli k brez velicega pomena, kapnika, ki se mu pravi s t a l a k t i t, ako od strop a doli visi ter raste kakor ledena sveča od strehe, stalagmi t -pa, ako na tlčh stoji in od zdolaj gori raste, ker kaplje ná-njpadajo. Večidel nastanejo v jamah iz apnenate vode, koja s e cedi skozi stene, izhlapi, pusti za sabo apnenec, ki je bil v njej razmočen in tako raznolike dela podobe, ki so včasi pra v čarobne, kakor v Postonjski jami. S k o r j e v i n e (inkrustacije) tedaj postanejo, kedar mineralate vode pokrivajoče kako re č izhlapé ter na njej zapusté debelejo ali tanjšo škralup. Drevju in mahu enake podobe, dendriti imenovane, najdejo se včasi na ploščah narisane. Lahko se ponaredé, ako denemo med dvé stekleni ali kamniti plošči malo prav mehke gline in to stisnemo . Napravijo se tako lepo razraščene podobe, kakoršne se nahajaj o tudi v prirodi, samo da so tam trde postale ; zato so jih imeli za okamneli mah ali kaj tacega . Skladoslovje. 125 Če smo se do sedaj učili, da je zemlja po večera zložen a iz masinega, kristalinsko-škrilastega in skladastega kamenja , ktero sem ter tje kakor zavoljo lepšega predere rudohodno kamenje, prašamo dalje, kako se je zložilo to, kaj je spodaj , sploh na čem spoznamo, kako se je stavba začela in kako se je končala. Tú nam je pač tako kakor s starim zidanjem, k i je bilo prizidano in dozidano s svojimi lastnimi razvalinami tako da se skoraj ne pozná več, kaj je novega in kaj starega. Vidi se, da skladi med sabo stojé v raznih razmerah, 85 n. pr. ležé vsi paralelno eden vrh druzega, pod. 86, ali so pa nekteri nagnjeni in drugi leže na njih horizontalno, iz česar mi sklepamo, da so se nekteri vzdignih in še le potem so se poseli drugi na-nje, pod. 87. Pod. 86. Pod. 87. Masino kamenje navadno stoji eno vštric druzega, le malo kedaj eno pokriva drugo na daleč. Večkrat se pa vidi, da eno tiči v druzem kakor čoki ali k e p e, ako objema kamenje n a debelo drugo deloma ali popolnoma, kakor v pod. 88, kjer Pod. 88. n. pr. gnajs objema granit; zraven se pa navadno zgodi, da notranje kamenje predrevši vnanje odtrgal o je od njega nekoliko 'koscev ter jih v-sé zakopalo. R u d o h o d i razprostirajo se vselej bolj navpik proti sredini zemlje nego horizontalno ali malo nagnjeno . Dostikrat so vsi kako kamenje predirajoči rudohodi med sabo vzpóredni . Ako se premeni lega kaeega kamenja, postavijo se tudi rudohodi drugače, ki so v njem, zatoraj je včasi prav težko, ohraniti pravi sled kakega bogatega rudohoda. Tudi križajo in predirajo se rudohodi med sebo . Bolj natanko premišbevaje o teh skladbenih razmerah za sledili bomo, ktero teh kamenj je najstareje, ali, kar je isto , ktero od njih se je najpred strdilo. Sploh se v tem obziru smejo postaviti ti-le nazori : Zgoranji skladi so mlajši. (noveji) od zdolanjih ; kamenje, ktero je premerilo pravilno skladbo svojega soseda, mlaje j e od tega ; dobro razločljivi čoki sred druzega kamenja navadn o so noveji od njega ; kamenje, kosce druzega objemajoče, j e mlajše od onega, čegar so kosi ; rudohodi so mlajši kot n'ih sosedno kamenje in mlajši od rudohodov, ktere predirajo ; a o je kamenje mlajše od druzega, in stareje od tretjega, je tudi drugo stareje od tretjega. D. Okamnffioslovje. Že zgora' smo rekli, da skladasto kamenje v sebi skriva 12 6 okamnine a i p etrefak te, kojim se na prvi pogled pozná, da niso mineralnega vira, ampak da so prej bile živali ali rastline . Iz tega sledi, da je to kamenje moralo postati ob času, ko so že bile živali in rastline. Okamnenje se vé dá, se godilo tako, da bi se bili njih kemiški deli spremenili v mineralne , to po postavah kemije ni mogoče, ampak ob času, ko so se z zemljo godile one velike spremembe, pokrila je mehka, blatna kamnena snov živali in rastline, strdila se je ter tako okamnevši shranila jih v sebi. Razvidno je, da se mehki in nežni deli niso mogli dobro ohraniti, zato so se obdržali večidel le trši del i rastline, kakor ljub, les, leseni sad in apnene lupine koravd, školjk in polžev, kakor tudi od viših živali posebno kosti, ki so že same po sebi apnene. Brez dvombe razkrojili so se iz ogelca, vodenca in kiselca obstoječi mehkeje organizmi bolj ali manj hitro, v kameliji jih ni nikdar najti. Pa vendar se je tudi teh nekoliko po ugodnih okolnostih pogube rešilo. Njež'ni listi in drobni mrčesi zaviti so v jantar ali pa so bili zaviti v strjujočo se grez ter so v njej zapustili vsaj vtisek, iz kterega s e potem njih podoba in vrsta bilko povzame. Pri druzih napolnile so se sčasoma brezštevilne lukniee v njih z mineralno tekočino, navadno s kremeno kislino, koja je naposled postal a trda ter ravno tako ohranila podobo telesa, kojega organiški de l se je T)ogubil . ostikrat so se organiška bitja vstlala polagoma in redoma v skladasto kamenje. Živali živeče v vodah pomrle s o na dim, druge pa so se za njimi rodile ter so tudi šle za njimi . T~ vidimo, da je brez števila živalic v lupinah naredilo cele sklade in peči apnenca, in če kdo n. pr. ogleduje kamenje, kterega v Mainzu rabijo za zid, začudil se bo videvši toliko maso obstoječo iz tisoč in tisoč prosenemu zrnu enolikih polžkovih hišic. Da, reči smemo, da živalstvo je v nekterih perij odah znatno pripomoglo zidati zemljino skorjo . Skoljke živeče v apnenati vodi nabirale so apnenec iz nje ter ga prestvarjale v svoje lupine ; ta proces godil se je, dokler je bilo v tekočini kaj apnenca ali dokler ni odtekla ali posušila se . Ravno tako posedalo se je brezštevilno mikroskopiških organizmov, b a c i r i j in p o l i t a l a mij 9, koje postanejo večidel iz kremenine in železnega oksida *,*), kakor n. pr. tako imenovana infusorska zemlja pri Berolinu. Se zdaj se delajo take reči in nekteri organizmi imajo lastnost, trohice železa in kremenine, koje m i komaj najdemo, iz vode potegniti na-se ter shraniti ju v podob i lupine. Toda ni.' se vselej godilo tako mirno. Dosti izgledov imamo , da je mahoma zadela katastrofa živalstva prebogat kraj in splošn a smrt je pokončala vsako bitje . Bodi-si da je grez razlivša s e napolnila vodo, bodi-si da se je premenila njena temperatura , ali da so škodljivi plini jo ostrupili — dovolj, vidimo včas i ) Pridel prestavljavee. **) Njih hišice. (Prestavjavee .) 87 sklade kacega apnenčevega 'ekrilnika prepolne ribjih skeletov in vtiskov pod. 89, kojih posamni deli so se tako dobro ohranili, da lahko s oznamo, da živalce niso pomrle naravne smrti, kajti bila bi te aj njih telesa segnila , kosti bi se bile ločile i n raztrosile. Pod. 89. Kakor je bilo od kraja težavno razložiti si, kako da je ',,127 mogoče najti sredi kamenja tisoče in tisoče organskih ostankov , koji so se nahajali v daljnih globočinah in tudi v višinah do 12.000 črevljev ; tako so pozneje okamnine postale pomenljive za spoznanje kamenja. Natanjč'neje opazovanje rodilo je prime roma sledeča načela (principe) : Okamnine najdejo se samo v skladas tem kamenj i nikdar pa ne v masin.em; število vrst okamnelih živali in rastlin je različno v raznih skladih ; sedaj živečim živalim in rastlinam bližajo se najbolj v mlajših skladih ter tako pojemajo v starejih, da popolniše živali in rastline čedalje bolj ginejo, manj popolne prevladajo, sedaj živeče postajajo čedalje redkeje ; in v najstarejih se dobé samo še take, ki jih sedaj ni več živih najti . Iz druzih razlogov za gotovo so spoznali, da dvoje ka menje na različnih krajih, ako je postalo ob istem času, zadrži tudi enake okamnine. Narobe zopet sklepamo iz enakosti okamnin na raznih krajih nahajajočega se kamenja, da je oboje postal o ob enem času. Po tem so okamnine zadobile nenavadno važnost pri določevanji starosti skladov, dostikrat so najlože in včas i edino sredstvo, po kterem jih moremo spoznati . Zlasti veljá to o apnenih lupinah moluskov (mehkužcev), ki so posebno sposobne ohraniti se. Da se nektere školjke v gotovem kamenji najdejo, to je tako pomenljivo in tako dobro vodi k spoznanj u skladov, da so jih primerjali napisom ter jih imenovali v o dilne školjke. 88 Ker se v raznih skladih zemlje nahaja bolj ali manj raz lično živalstvo in rastlinstvo, morali ste se podnebje (klima ) in površje zemlje primerno spremeniti v onih časih. V obče pa okamnine dajo spoznati, da so živali nekdaj bile veliko enakomerniš'e razširjene po zemlji kot zdaj in zdi se narn, da tedajrazločki med temperaturo okoli tečaja in ekvatorja niso bil i tako veliki kakor sedaj. 128 Število vrst okamnelih rastlin in živali je jako veliko ; . posebna vednost se ečá ž' njimi palaeonto 1 o i a ali e t r e fak t o l o gi j a . jih popisovanje zahteva obširno znanost v botaniki in zoologiji, zatoraj se te vednosti primerno ozirajo n a okamnine. Vendar naj tukaj nekoliko naznanimo živalskih in rastlinskih vrst, ktere se nahajajo okamnele, in sicer tako da začnemo z manj popolnimi. Pri popisovanji skladastega kamenja, ktero menimo da je postalo v gotovi perijodi, hočemo navest i tudi važneje živali in rastline, ki so živele v isti dobi. Izmed rastlin naj demo okamnele : drevju enake preslic e equisetaceae) v naj starejih do sredodobnih skladov ; I yk op o iaeeae in praproti velike kakor drevesa, posebno obilo in mnogovrstne le v starih skladih ; lilije ; palme, debla, sadje in listje; najade; i g l i e n a t o d r e v j e (storžnjaki, coniferae) ; 1 i s t- n at o dr e v j e ; poslednje se nahaja le v novejih skladih . Okamnele živali : Močelke *) (infusoriji) se dobe v kamenji dostikrat ; ž i valske gobe (spongiae) ; polipi ali korale, zlasti obilo jih je v najstarejih skladih ; z v e z d a v c i' in ježi, med njimi lilijevei, morske zvezde in morski ježi ; mehku ž c i ali lupinavci so izmed vseh najobilniši in z a geognosta najvaž'niši. Najdejo se začenši v starih skladih v srednjih najobilniše, ne le školjke z dvema lupinama, ampa k tudi polži in glavonogei, med temi zlasti veliko sedaj odmrlih rodov, kakor ammonitov in belemnitov . Črvov je malo ; rakov več ; hrošči in žuželke se nahajajo le v premogovnih skladi h dobro ohranjeni, posebno zaviti v jantar, sploh pa jih _je malo. Rib je neznano veliko (čez 800 vrst) že v starih skladih notr i do najnovejih. Amfibije zastopajo po malem žabam podobne živali in kače, po večera pa velike, kuščarjem podobne živali, ki jih sedaj ni več najti. Tičev ni nikoli najti v starejih, prav poredkoma v mlajših skladih ; sesalci se dobé le v noveji h tvorbah, med njimi pa nekoliko pomrlih velikih in čudni h (Marnrnutjt ali orjaški slon, dinotherium i. d.) ; opice so precejredke. Cloveškega,, sledil ni v nobeni taki tvorbi, koja je pozneje bila razdrta. Clovek tedaj stopi na zemljo še le potem, ko je njena skorija že trdna ter se ni več bati splošnega preku.eevanja. *) Močelke je tukaj treba vzeti v prejšnjem širjeni pomenu, ki j e obsegal rhizopoda in infusoria noveje sistematike . Mesto možel k bi tu pač morali reči protozoa . Prest. Začudenja vredna množica in raznoličnost najdenih okam . 129 nelih živali in rastlin, kakor tudi, včasi njih prav nova in čudn a podoba živo se je vtisnila ogledovalcu teh reči iz davnega stvar ja. Gibična fantazija ni nehala da je vpodobila, česar je ma n ralo pri živalih, od kterih so nam ohranjene samo hišice in skeleti, le-ti pa včasi le deloma. Po vtiskih posamnih listov inostankih debel vpodobovali so gozde in ozemlja prejšnjih zemljetvornih dob in oživili so jih z onimi narejenimi živalskim i podobami. Cem čudniši, nerodniši in grši so bili ti stroji fantazije, tem bolj je videti, da so bili všeč in več je pripisovati te jpreveliki skrbljivosti kot pravemu razumu, da se je o stvaré h prejšnjih perij od razširilo mnenje, češ, da se je še mlada, n e uredjena stvorivna moč poskušala vstvarjati prečudne strahove orjaške velikosti. Toda deloma je kazalo umneje preiskovanje, da so moral e nektere predzgodovinske živali, koje so držali za neizrečen o velike, v resnici biti manj ega obsežka — deloma je učilo primerjanje prosto predrazsodkov s še sedaj živečimi živalmi, d a te niso nič za njimi kar se tiče mnogovrstnosti, posebnosti, zlasti pa velikosti, v poslednjem obziru da jih še prekosé. Kajti še zeuglodon, kitu podoben povodni prebivalec pradobnega svetá , kojega so od kraja držali za velikanskega krokodila širokoustn o imenovaje ga povodnega vladarja ali hydrarchos, je le 50 črevljev dolg, tedaj skoraj le na pol doseže velikost naših 8 0 do 100 črevljev dolgih kitov in glavačev . Ako slišimo pri petrefaktih večkrat imena, pomenjajoča neznano velikost, kakor orjaški jelen, orjaška želva , orjaški lenuh i. d. v., rečeno je to le od posamnih delov živali, kakor pri jelenu od rogovja ; ali se nam pa pradobni , volu enak lenuh le zato zdi velikan, ker ga primerjamo sedanjemu, ki ni veči od mačke . Geologija. Stvarjenje zemlje. Zemlja, bivališče človeškega rodú, ni dobila koj sedanje 130 oblike. Poskusimo razviti zgodovino njenega nastanja, da za dobimo določno, na skušnje in resnične dogodke opirajočo s e pomisel o njenem začetku in napredku. Zgodovina zemlje je najpred kosmiška, spadajoča v zgodovino sveta, potem telurska, ozirajoča se na svoj lastni napredek . Kosmogonija,nastane svetá, pa je že od nekdaj ljudém dala veliko opraviti in v njih pripovedkah nahajamo jako čudne misli namešane z meglenim i vzori, pesniške fantazije primerne stanu njih omike. Toda niti globoko misleči filozofi niti fantazije polni -pesniki nam niso mogli podati dostojnih razlogov, koji bi se nam bili dovoljni zdeli primerjajočim jih s posledki natoroznanstva . Se le od onega trenutka naprej, ko je natoroznanstvo si pridobilo natančneje spoznanje o vladanji moči v prirodi, ko so se smel i drzniti, moči v krogu naše zemlje in skušnje se oznanjajoč e razlagati kot že od nekdaj po vsem svetu delajoče, nahajamo misli, ki so kaj več kot blišč bistroumne znajdbe . Fizikar Laplace nam Mizo tako-le razlaga nastanje na-. šega planeta : Vsa masa, iz ktere sedaj obstoji solnce z vsemi, svojimi planeti vred, bila je nekdaj raztopljena kot plin in razprostirala se je še dalje od našega najdaljnega planeta . Račun kaže, da je bila ta soparica dosti redkeja od prozornih megel , koje delajo repe kometov. Prvi akt stvorjenja se je začel s tem, da se je sredina te neizmerne krogle zgostila, da se je storilo jedro, koje se j e o sodelujočih močéh začelo vrteti in z' njim vsa soparica . jena kroglasta podoba morala se je zdaj vsled centrifugalne moči na dva kraja stisniti, nekako tako kakor leča . Dalje gosteče se notranje jedro vzrokovalo je čedalje hitreje vrtenje , tako da je nazadnje centrifugalna moč prevladala ob kraji t e nove leče ter zunanji del odločila v podobi oboda . Ta pas ra dalje se vrteč po prejšnji poti zgostil se je čedalje bolj, povil se v samostojno kroglo in postal je — prvi pl a n e t . Centralno jedro pa se je č'edalje bolj gostilo in vsled tega prihajala je hitrost vrtenja čedalje veča ; tako so se obrobki zaporedoma trgali in iz njih so postali planeti v tem redu, kakor smo jih našteli na str. 260 astronomij e. Pri vseh planetarnih masah pa se do konca ni enako godilo . Pri nekterih ponavljalo se j e to trganje v malem vsled hitrejega vrtenja in nastali so t r ab a n t i ali meseci ; pri Saturnu celó vidimo odločivše s e obode ohranjene. Tudi se je zgodilo, da ločivša se soparna masa se ni povila samo v en planet, ampak da se je razškropila v mnogo svetovnih teles, ktere vidimo kot asteroide, roj malih planetov, koji so precej vsi enako oddaljeni od sobica . M e r k u r i j , ne davno rodivši se, dovršil je naše osolnje, koj ega jedro solnce, se znač'i kot stanovitno središče, ki druge planete vleče na-se . Ta Laplace-ova teorija primerno razlaga resnične razmer e v sestavi planetov ; opira se posebno na to, da se vsi planeti i n trabanti premikajo v ono stran in se okoli svoje osi vrté v tist i kraj kakor solnce, samo Uran-ovi trabanti ne . Zanimivo je videti, kako se vse to lahko posnema v kozarcu. Va-nj se dene vode namešane z vinskim cvetom ravno take gostote kakor olje, kterega se še nekaj kapelj prilije . Olje je potem notri videti v kroglo stočeno zarad na vse strani enakomernega tiska v tekočini . Vtaknimo skozi kroglo olja kot os tanko žico in začnimo io pazljivo vrteti, vrti se tudi krogla ž njim, od kraja se vé da počasi ; ako pa hitreje vrtimo žico, odločijo se posamni obodi, uplošči se in tudi male kroglice se napravijo. Sledimo za plinovo kroglo zavihteno kot priho dnj o 13 1 z e ml j o v njeno sedanjo pot, pridružijo se polagoma k fizikal nim še kemiške moči. Do sedaj po veliki daljavi drugi od druzega ločeni atomi elementov se bližajo, drug potegne na-se druzega, zedinijo se in kemiški proces se začne . Pri naših kemiških skušnjah vidimo, kako vsako urno kemiško zedinjenje dela vročino. Tako je morala tleča zemljina krogla vsa skozi goreti , kakor žareča kroglja na vodi zgorečega kaliuma, ki žvižgaj e po-njej okoli plava. Elementi so se združili v take spojine ki s o mogle obstati pri oni visoki temperaturi .. Plini so delali ozračje , ki je kakor krilo obdajalo terše zemljino jedro in vá-nj so puhteli pari mnogoterih hlapnih spojin, ki v oni vročini nis o mogle obstati niti v tekočem niti v trdem stanu . Vse sedanje morje bilo je tedaj vodena para, zemlja pa je bila mehko žareč e jedro, in okoli nje stal je jako velik, prav gost parokrog . Toda čedalje več toplote v neizmerno nebo pošiljajoča ognjena krogla shladila se je sčasoma, posebno na površji . Težko raztopljive kemiške sestave, kakor kremeno-kisla galunina shladivši se jele so se sesedati, napravila se je tanka preproga, šibka škraljup po vrhu gorečega jedra, ločeča parokrog od jedra . S tem je bil storjen začetek zemljine skorije, koja je sedaj lože naraščala, ker je bil odstranjen neposrednji vpliv notranjeg a žara, da so se mogle kot pari v parokrogu bivajoče sestave vsaj nekoliko sesedati na zemljo, kot tekočine . Organskega življenja tačas ni moglo biti. Skorija bila 132 je še prevroča, da bi bile rastline mogle poganjati korenine ter rasti, živali pa brez rastlin ne morejo živeti . Pa res ni moči najti niti sledu okamnelih živalskih ali rastlinskih reči v skladih, ki so postali v oni perijodi . Ako je bilo tedaj kaj vode na zemlji., bila je gorkeja kot sedaj ; lahko je tedaj razmočila mnogo kemiš'kih spojin ; morje imeti je moralo tačas veliko kremenokislih, ž'veplenokislih in oglokislih spojin razmočenih, akoravno sedaj nima druzih kot nekaj lahko razmokljivih soli. Strjeno skorijo je deloma zopet razjela ter napravila blatno tekočino , koja je trdne delce kot zrnca spuščala na dno, zemlja pa se j e dalje hladila . Tako vidimo pri podobovanji zemlje delajoči dvé moči, 133 kemi.š'ko sorodnost in težo, zdaj prvo zdaj drugo posebej, zdajobe skupaj. Vsled teže silila so gosteja telesa niže . Ako bi bilo podobovanje ostalo pri tem, da se je napravila zemljina skorija, moralo bi površje zemlje biti precej enolično ; višin in nižin ne bi videli, strjeno zemljo pokrivalo bi okoli i n okoli ne pregloboko morje in to bi obdajal zrak . 92 134 135 136 Taka pa naša zemlja ni. Razdiranje jej je dalo drugačno obliko. Kako pa se je razdirala , pa zakaj? Po istih naravni h moč'éh, ki še dandenes po istih postavah vladajo, ki so le p o tadanjih razmerah delajoče v veči meri rodile -3rikazke, na koj e sedaj komaj mislimo, ki si jih komaj predstav damo . Strdivša se zemlja skrčila se je, je razpokala tako kakorše sedaj vidimo, da ilovata tla razpokajo v vročini, in silom a stiskala je čedalje oža prihajajoča zemljina skorija skozi razpoke tekočo maso iz sredine. Dalje se je voda vrinila v špranje, razširila jih je s svojo razmoč'ivno močjo čedalje bolj in prišl a je predrevši skorijo va-nje. Mislimo si, da veliko vode pade na enkrat na veliko ža rečo plosko. Kaj bo po tem? — Vodene pare se stori neizrečeno veliko, ki zarad visoke temperature doseže neznano prožnost. Pare se razpenjajo s silo, koji se nič vstaviti ne more. Zemljino skorijo rinejo kviško, sem ter tje jo napihnejo kako r mehur, naposled jo pretrgajo med strašnim pokanjem, iz odprtega žrela dere z oproščenimi pari ognjena tekočina iz zemlj e na kviško razprostirajo se po vrhu ali se nakopiči visoko kro gžrela. Poglejmo površje zemlje po teh dogodkih, kako je vs a drugačna od zgoraj omenjene pravilne oblike. Iz kviško vzdig njenih krajev zemljine skorije odtekla je voda v niže ležeče, prikazala so se tla in tu imamo t r dnino ali suho, okoli nj e otoke in mor j e. Trdnina zložena je deloma iz s k l a d a s t e g akamenj a deloma iz strjene mase, ki je privrela od znotraj in ki jo vidim o kot neredno m a s i. n o kamenje v hribih, na koje se naslanjajo privzdignjeni skladi . Spranje, ki so se napravile sem te r tje, napolnijo se z mehkim kamenjem ali z rudnino ter postanej o rudohodi (pr. §. 123). Hribovje te prve dobe ali p e r i j ode ni bilo previsoko in morje ne pregloboko. Kjer ni voda stala, prhnela je zemlja in pokrila se je z rastlinami in pač precej ob enem moglo se .je razviti živalstvo. Ker je zemljina skorija tačas bila še tanka , morali ste zemlja in voda imeti vik) temperaturo ; zato so mogla naj pred samo taka živa bitja nastopiti, ki morejo prestati v tacih razmerah. Koliko časa je po tej prvi revoluciji ostala v tem stanu, ki ga je dosegla, ne vémo. ločnost skladov, ki so se polagoma seseli iz vode in število živali, ki so zaporedoma živele in se v poznejih tvorbah ohranile, kakor tudi nekteri dogodki, ktere sedaj lahko opazujemo, nam o tem le oziroma nekaj kažejo . Reči pa smemo zlasti gledé na sedanje dogodke, da so se veče premembe vršile nenavadno počasi in da jih moramo meriti le p o perijodah, ki štejejo veliko tisoč let . Gotovo pa je, da pri oni prvi premembi zemlja ni ostala . Akoravno je zemljina skorija čedalje debeleja postajala, ker se je Čedalje bolj hladila, vendar se je se pozneje lomila iz istih vzrokov in delali so se prerivi, kakor smo jih bistveno že opisali, samo da je prožnost parov med tem morala postati močnega, ker je tudi skorija odebelela ; trdi skladi morali so se vzdigovati više in iz špranj dereča masa moralo se više in š'irje kopičiti kot od kraja. Tudi se je moglo zgoditi, da je kamenje sledeče dob e predrlo prvo, narobe pa se zgoditi ni moglo . Vode so pri tem razdele velik del trdega kamenja in spustile so ga zopet skladasto na dno, rastlinstvo in živalstvo so zasule, sem ter tje zakopale v grez, kjer je okamnelo. Tako je sledila prekucija za prekucijo zaporedoma, se vé 137 da čez dolgo časa. Sledeča je vselej potrebovala tem manj časa , čem debeleja je med tem postala zemljina skorija, čem kasnej e se je tedaj shladila in zadosti skrčila, da se je mogel strop na novo pretrgati, dalje čem teže je voda prihajala va-njo . Posledek je bil tem mogočniši, prej storjeni skladi razdrli so se tem boljin toliko več' je iz globočine pridrlo plutonske mase . Gotovo je, da so najviše gore na zemlji, Himalaja, Ande , Alpe itd. tudi naj mlaj še, t. j. da so se vzdignile nazadnje in nazadnje prišle na vrh. Pričujoči skladi očitno kažejo po svoji legi med seboj in med masinira gorovjem in po shranjenih okamninah, da se je zemljino površje večkrat premenilo tako kakor smo razložili, na njih tako rekoč lahko beremo, kako s o si sledili akti stvorjenja. Skupek skladov, ki so se storili o b času med dvema tacima prerivoma, troji se tedaj morajo slagati v nekterih bistvenih znamenjih, imenujemo geologično tvorb o ali formacij o ali sistem kake tvorbe ter pravilno premo govna tvorba ali sistem premoga. Posamni, dobroznačeni, skladi kake tvorbe zovejo se o d d elk i in več oddelkov sku pdá skupek. Vendar pa ne smémo misliti, da se je bljevanje in poči-138 vanje zemlje menjavalo tako redno kakor akti in medakti pri gledišču temveč da so snov kamenja in skladov pomagale prestvarjati in zlagati tudi moči, ki se niso javile tako divje, hitro, ampak ki so polahkoma in neprenehoma na tisoče .let se upira joče zamogle spolniti velike premembe. Sploh ni bilo pravega mirú nikdar, ampak vedno premikanje in razvijanje, kakorš'n o v obče tudi vidimo v zgodovini človeškega rodil zraven nastopa znamenitih oséb in dogodeb. Kajti še dandanes, ko smo že daleč od onih velicih revolucij in se nam gotovo ni bati, da bi se ponovile, lahko čutimo počasni vspeh tiho pa neprenehoma de ajočih moči, ki se nam kažejo neznatno, pa neprestano pre minjaje površje naše zemlje. Take so prhnenje in izmi.vanje, ki se godi po naših gorah, kojih groblje se pelje v doline in morj e kot oblovje, prod in grez, razjedanje vode v morji, počasn o vzdigovanje in nižanje nekterih ozemelj in obrežij, nastanj e koralnih grebenov, šotišč i. d. v. 94 Zlasti se vodi pripisuje bistveno kemiško prestvorivni vpliv na veliko in na debelo zloženo prvotno kamenje. Trdi se, da je bila ta voda nasitena z ogleno kislino in tako v stanu razmočiti apnenato kamenje, da je imela v sebi razmočeno kremeno kislino, to jej je pripomoglo delati silikate povsod, kamo r je prišla. Da so se v dolgem času godile take imenitne kemiške premembe, to se očitno vidi na p s e u d o m o r f o s a h (gl . §. 22), kjer se je atom menjal z atomom kemiškega zadržaja . One so pri tacih premembah zadobile enako pomenljivost, kako r vodilne š k olj k e pri spoznavanji istodobno sesedših se skladov. Noveji čas se res trdi, da je,voda sama premenila v §. 97 omenjeno metamorfno kamenje. Se tako daleč so nekteri šli, trditi, da zemlja ni zato neravna po vrhu, ker so jo platonsk e mase vzdigovale, ampak zato, ker se je vdirala in nižala v podzemeljske votline, ki jih je napravila počasi izmivajoča voda . 139 V vsi zgodovini stvorjenja zemljine skorije vidimo moč i iskati ravnotežja. Dosegle so jo, ko se je zemlja tako shladila , da so solnčni žarki popolnoma nadomestili toploto, ki jo je sama izpuhtila. Dalje se ni mogla hladiti, tora ' tudi njena skorija s e dalje skrčiti in njen objem se bolj zmanjšati ni mogel. Ako bi se pa bil, morala bi se bila tudi zemlja hitreje vrteti okoli svoj e osi. Iz natančnega astronomičnega pozorovanja pa vémo, d a se dolgost dneva že 2000 let ni premenila za stoteri del ene sekunde, da se tedaj objem zemlje od tega časa prav nič več ni premeni". Razloček pasov naše zemlje razlaga se samo po tem, da solnčni žarki vsled naklona njene osi k ekliptiki ne padaj o vedno enako na-njo . Vseobčno razširjenje enakorodih rastlin in živali v nekterih starej'ih tvorbah zemljine skorije pa vendar dokazuje, da tako velikih razločkov zon ni vselej' bilo. Toplota zraka in vode obdržala se je enakomerno visoko po toploti , kojo so dajale iz notranjega dereče platonske mase; sploh je zemlja zgubovala svojo toploto, ko je postala že precej debel a njena skorij a, bolj vsled velikih prerivov nego vsled izžarivanj a vse mase. Ko so nastopili razločki pasov na zemlji, počelo se j e tvorjenje novega geognostičnega člena, namreč ledú, ki se je v mnozih obzirih vdeleževal delovanja zemljine skorije. Mnozim zmenam podvržen je bil gledé razširjlenja; kot spominke držimo velike klade kamenja, koje se nal ajajo po ravninah severn e Nemčije, eratiške klade imenovane. To so ulomki skandinavskih gor, ki so se primrznile v ledene gore in tako prišl e ž njimi s povodnji na sedanja ležišča. Akoravno so bile v geologiški zgodovini pozneje nastoivše katastrofe ogromnejše ko prejšnje, vendar njih čini nis o ili po vsem enakomerni. Sesedše se tvorbe bile so nekoliko že premočne in pretrdno spojene, da bi jih bilo moglo splošno pretvorjenje ob enem pre 95 magati. Iz teh učinov izhajajo taki mestni razločki, da-si so pozneje formacije v obče enacega značaja, ki se nam kaže zlast i v shranjenih organskih ostankih ; v nekterih krajih dobé se členi kake tvorbe, ki jih drugje ni ali so drugi podobni mesto njih . Vsaka perijoda končala se je s tem, da so se razpoke in 14 0 špranje zemlje zamašile nekoliko zarad shlajenja in skrčenj a notranje gmote, nekoliko po vnanji naplavi grezi ali druzi h snovi. Na nekterih krajih se je to zgodilo v veči, v druzih v manji meri. Kjer so se špranje zaprle manj, ondi je pozneje notrana gmota delala nove prerive . Al' še po dokončanem zadnjem splošnem vzdigovanji nis o se še popolnoma zaprle na vznotraj segajoče špranje . Na nekterih krajih, kjer so bile prav široke ali kjer je debelo kamenje zapustilo luknje med seboj, ohraniti so se mogle posamne votline do danes nekoliko podobne dimnikom, vodečim iz vr h strehe navznotraj do ognjišča. Take votline zemljine skorije zovemo vulkan e. Njih lastnosti in učinki, ki se nam javijo še sedaj, znani so nam precejter si ,jih lahko razkladamo. Ako bi bile popolnoma prazne pogledali bi lahko v goreči drob zemlje. Toda njih votline in žrela zapró se s shlajenim in strjenim kamenjem, z lavo in druzimi vulkanskimi utvari. Zraven tako zvanih redovnih vulkanov, kojih nastanj e smo zgoraj razložili združevaje jih s poklinami prejšnjih prerivov , nahajamo se znatno število samostalnik vulkanov, tako da vse h v historični dobi še mečočih vulkanov štejemo okoli 300 . Celó novi so nastali, izgled imamo še prav mlad, kajti vulkanski otok F e r d i n a n d e a je postal še le leta 1831. V resnici tudi vidimo, da so vse vrste kamenja, od najstarejih notri do naj mlajših. tufov prerite s temi vulkani . Da vulkani mečejo kriv je vodni par. Voda pride do ža-141 reče mase vulkana in pari silne prožnosti nastanejo . Poskušajo se razpeti ali vzdigniti in tresejo č'esto velike pokrajine . To so strahoviti potreši, ki se navadno čutijo predno vulkan začn e metati. Vednega spomina vredna katastrofa bil je grozepoln i potres v L i s s a b o n u leta 1755, ki je razdel mesto, zagrebel Lizo 20.000 ljudi in potresel prostor 700.000 geografiških štirjaških milj na široko . V vulkanih neprenehoma rine zaprt par žarečo gmoto navzgori. Parni mehurji se vedno vzdigujejo ter zopet vpadajo, včasi se pretrgajo in pririnejo skozi, vse to spremlja potre s celih pokrajin in strašno šumenje, ki je včasi podobno gromu, ki zdaj vedno bobni, zdaj na enkrat udari . Gmota je s tem dospela vrh žrela . Skorijo pretrga ter jo visoko vrže v oblak e kot kosce in pepel, kterega včasi vetrovi ženó na milje dale č kot tako imenovan vulkanski pepel . Na to žareča mehka gmot a počasi prihaja kot lavin prod ter se razliva čez obrobek žreb, neodvrnljivo pokončujoča vse kar se jej na pot stavi. Ali ta najstrašni.Ši trenutek revolucije je skoraj tudi njen konec . Pari so ušli , znotraj je postal mir, lava zunaj teče po časi, naposled se ustavi, se strdi, znotraj pa vpada v globočino . Samo vodni pari, žveplena kislina i. d., dvigajo se iz žrela, topli viri nastopijo okoli njega na dokaz, da tam notri še tli . Prav značivno u -m,b o l d.t imenuje vulkane varovalne zaklopnic e zemljine skorij e. 142 Iz žrela dvigajoči se vodni par napravi nad njim oblak bele, bliščeče barve, v kojem se razvijajo grozne električne prikazni. Neprenehoma šviga blisk, grom ga spremlja in to m u podeli značaj hudega vremena posebno zato, ker potem postan e strašna nevihta in dež, kakor da bi se oblak utrgal veliko množico pogubne grezi spustivši na okolico . Te električne izprožbe so enake onim pri parnem kotlu, iz kojega puhteči pari budé veliko elektrike, samo da so tu veličastneje . K temu popisu pridenemo idealno prerez ravno mečoč'ega vulkana, pod. 90. Pod. 90. Parni mehurji se dvigajo iz preduha a z lavo napolnjenega , zgoraj razširjenega v žrelo bb, ki se med tem čedalje bolj razpenjajo in razploWajo. Prehajajo v električni oblak c, iz kojega se na tla spusti ploha dežja e in ognjeni snop žlindre f. Pri gzagledamo postransko špranjo, kamor se je lava zatekla razli ajoča se kot tekoča lava i. Pri visocih vulkanih namreč lava malokedaj doseže žrelo , da iz njega teče, često se odpré na strani špranja, da se skoz i privali lava . 97 Pravega plamena iz žrela nikdar ni in ognjeni stolp kaže č se, ako ga gledamo po noči, je samo lesk ognjene lave, ki s e sveti v vzhajajočih parih in oblacih. Dokaz je temu to, da š e hujši veter ravnega ognjenega stolpa ne omaja ali pripogne, kar bi se pri plamenu gotovo zgodilo . Okolico vulkanov pokriva starša in mlajša lava, ki sprh-143 nevša daje nenavadno rodovita tla ; zato obdaja bujno rastlinstv o dolanjji del vulkana in vkljub vsaki nevarnosti najdemo več vasic blizo *) Vesuva, v krogu njegove pogubne činnosti. Na vulkanih se še dandanes delajo minerali kristalizujoč i iz tleče mase ali pa iz parov puhtečih iz globine, ki imajo dosti kislin v sebi, kroječih drugo kamenje. Zato je okolica vulkanska vselej bogato ležišče mnogoterih mineralov . Sčasoma pa se menda vsi vulkani zapró, nekteri so se ž e zdaj. Po tem postajajo tako zvane s o l fa tare, ki so sicer še v zvezi z notranjo gmoto, pa samo pare izpuščajo in pline, zlasti žveplovodenee, koji deloma zapušča žveplo, deloma s e okisuje v žvepleno kislino razjedajočo kamenje v svoji okolici. Posebni vulkanski prikazki so blatni vulkani ali s a I s,e, žrelaste globeli, iz kterih brbra blato, pa tudi dost i parov in plinov puhti iz njih ; borova kislina iz Toskanskih sals je v tem obziru posebno važna . Ko je vulkan že davnej nehal metati, kot na 'zadnji ostanek iz njega puhti obilo oglene kisline, kakor pri Neapolji in v Eifeli med reko Aar-o in Trier-om . Laach-sko jezero , pod. 91 pri Andernachu je z vodo napolnjeno žrelo ugasleg a vulkana kajti vsa okolica nosi njegovo značivno podobo . Pod. 91 . Vnanja podoba vulkanov je precej pravilno kegljasta. Od zdolaj so kakor mehurji napuhnjeni, navzgori se pa prišpičij o in na vrhu so votli, da mečejo. Vsi pa niso metali, kajti mnogo kegljastih hribov vidimo, ki niso nikdar bili vulkani . Mnogokrat namreč izpuh ni bil dovolj močan, da bi bil predrl zemljin o skoiijo, in žareča masa strdila se je notri ter ni pridrla vun . Sredi skladastega kamenja dostikrat najdemo take kegljaste hribe in v njih vulkansko jedro, največkrat basalt. *) Ko je lani (1868) zopet jel metati, so ubogi prebivalci morali vse zapustiti in več ur daleč bežati pred lavo, ki je pokrila ne samo hiše, ampak tudi dosti ljudi. Prest. Knjiga prirode. II. 7 9 V Evropi ni kaj velikih. vulkanov zvunaj V e s u v a , A etn e in S tr o mb oli na Italianskem in Islandskih , kteri h je več in med njimi Rekla, najimenitniši. Njih izpuhi, koji se kažejo čez dalje in dalje časa, ne segajo daleč čez cele dežele, da-si za bližno okolico niso manj strahoviti. V historični dobi jih je pa zaznamovanih več, ki so pokončali cele pokrajine, da, cele dežele. Tako je vulkanski pepel zasul 79 let po Kr. bogati in lepi mesti. H e r ulanum in Pompeji, v 18. stoletji po končan je bil L i s s a b o n in v najnovejem času so potresi grozn o razsajali v južni Ameriki okoli Quito . Tam so cele vrste vulkanov, in iz njih lege je L . pl. Budi dokazal, da stojé na špranjah prejšnjih preriva v, na vznotraj p a se vkup držé. Znamenitejši tamoš'nih vulkanov so : J o r ull o , nastal leta 1758 v Mehiki, in v Andah 17 .662 erevljev visoki C o t o p a x i, ki je znotraj v zvezi z vodami, kar prav čudno kaže s tem, da včasi mnogo blata in rib iz sebe vrže . 144 Do sedaj smo premišljevali samo en prikazek prejšnji h prevratov, vulkane. Vrnimo se zdaj zopet nazaj in poglejmo , kako se je razvijalo živalstvo in rastlinstvo . Gotovo je, da se je organsko življenje tem mogočnej e moglo razvijati, čem več časa je preteklo od enega prevrata do druzega. Rastlin in živali je sedaj veliko več, pa tudi mnogovrstnejše so . Praprotim in preslicam pridružijo se kmalu palm e in igličnato drevje, ribam, ki so kmalu od kraja že bile, pa žabe ali amfibije. Med njimi giblje se neznano dosti školjk. Tako je sledilo popolno nepopolnemu, v pristojni meri, ker s e je drugo le moglo ohraniti, ako je prvo obstalo . Tudi kamenje menjalo se je nekoliko v vrstah . Po nerazmoklih in težko taljivih zloženinah kremenovih in glinatih v pragorji, v srednjih tvorbah prihajajo čedalje bolj pogosto apnenci, peščenci in lapor, mavec, kamnena sol in premog, ki j e postal iz prej pokončanih rastlin . 145 Zatoraj je naravno, da se nam kaže drugi red, ako zemljino skorijo pregledujemo od zunaj na vznotraj in zopet drugi , ako jo pregledujemo narobe, ker se je vsako sesek, v drugačnih razmerah, od kterih je dobilo tudi svoj značaj. Ker so se pa po vsem povrVi zemlje godile enake premembe, zato si moraj o tudi enako oboe tvorbe skorije biti enake ali vsaj podobne. V obče to trdi tudi skušnja. Posamez dokazovati je to težko, včasi eeló ni mogoče, kajti po str. 97 so različnosti v tem, ker včasi vrste ali členi kojega kamenja manjkajo v enem kraji, v druzih pa so. Pa to je samo včasi v kacem kraji, za celoto nima velike važnosti . 99 Pregled geologišklh tvorb, Werner bil je prvi, ki je svojo pozornost obrnil na kamenje 146 sestavljajoče cele gore, on je tudi prvi geologiški sistem sestavil . Mislil je, da je zemlja zložena iz skladov sesedših se zapore doma iz vode, koji vsi stojé eden vrh druzega na kristalinskih škrilnikih brez okamnin, imenovanih p r a g o r j e ali teme l j n o goro vj e. To je bila po njem prvotna ali primarna tvorba od nje do poznejih nasadov delalo je prehod. nekoliko kamenja, ktero je imenoval prehodno g o r o v j e. Za tem pride druga tvorba, d r u g o g o r j e ali sekundarno gorovje imenovana, kteri se očitno vidi, da je neptunskega nastanja, ki se tudi najrajši zove premogovno gorovje. Kot tretja tvorba po tem sledi tr e t j e g o r j e ali t e r ti ar n o gorovje, najnovejši predzgodovinskih utvarov, trojega rastlinstvo in živalstvo se bliža sedanji m organizmom, in kot četrta tvorba nastopi č e t r t o g o rj e al i kvartarno gorovje, tako je on imenoval vse, kar je zemljino skorijo pokrilo od tistega časa, ko so ljudje jeli opazovat i notri do današnjega dné. Da-si le-tá sistem večidel še dandanes kot temelj služi . geologom, vendar so daljne preiskave zemljine skorije za potrebno spoznale, da se v glavnih skupkih razločijo še členi , primerni dobam, v kojih so se storili. Ker pa prevrati teh do b niso bili po vsi zemlji enaki, tako da je v raznih deželah najt i raznih skladov, ki imajo dostikrat prav lokalne lastnosti, zato s o tudi dobili jako različna imena, tako da ima žalibog skoraj vsak adežela svoj geologiški jezik. Zato se nam prav koristno zdi, jih v sledečem pregledu sestaviti. Tu nahajamo imena, ki na seb i nimajo posebnega pomena, kakor lapor, ali so pa vzeta iz geografičnih in historičnih spominov (Jurski, permski, devonski, silurski), večidel so pa vzeta iz glavnih tvorbe sestavbaj očih kamenin , kakor drob, premog, kreda. V tem pregledu pogrešamo vulkanske tvorbe ker se njih 1.47 vvrstitev ne dá tako dobro določiti kakor pri vodenih . Samo toliko povémo, da granit nastopi takrat kakor kristalinski škrilniki, celó vá-nj vpleten ; granit pa se je potem še vzdigoval , ž njim tudi zelenja i in porfiri brez kvarca, in tvorbe, ki so tačas postale, izpolnujejo dobo med drobovo in premogovn o tvorbo. Le-tó so prerili zlasti porfiri, koje z m e l a f i r i vred posebno dostikrat vidimo v permski. V perijodi sekundarnih tvorb so prerivi granita, sienita in porfira še redki, v tertiarni h jih skoraj celó nič ni, je pa več trahitovih in basaltovih. Dilu vidne tvorbe pa vidimo da so prerili samo vulkani, ugasli in še mečoči . 7 Pri nas rabljeni nazivi Pristojni nazivi na PoWernerii Sistemi 4 .p°> Alluvium as o ga' g) .D Iluviu m o Tgrti a a tvorb a Kred a • Jur a O 1.4 O rn Perm a. Dia (Zechstein ) Premogova o tvorb a Devonsk a c tvorb a \ Silurska ali drobova tvorb a (Grauwacke) • krilnik in kris talinsk o • pragorj e aa r,. iZt Formacije Nova naplavina ali Alluvium Stara naplavin a ali Diluvium Sladkovodni ap nenec Zgornjatertiarna tvorba Debelozrni ap nenec S rednj a tertiarna tvorba Rujavi premog SpodnjatQrtiarna tvorba Kreda Kvadrovi pešče nec Wealden Zgornji ali beli Jura Srednji ali rujavi Jura Spodnji ali črni Jura ali Leias Lapor peščeni (Keuper) Skoljkati apnenec Pisani peščene c Voge:'kipeščenec Kuprati škrilnik Rdeči peščenec Kamniti premog Premogov apne nec Devonska (spod nja form.) Zgornji silur ali drob Spodnji silur al i spodnji dro b Glinat škrilnik Tinjčev škrilnik Rula, Granit , Syenit ete . Francoskem % 'v Terrai n Diluvia l > t-4 494 T. Pliocéne (Subappenin) v:O T. Mi o c e ne o (Falunien ) T. Eocen e (Parisien) T . Cretacé ; (Turonien , o Neocomien, etc . ) T.Jurassique; (Corallien, Bathonien, • Liasien etc.) • T.Triassique; • (Saliferien, Conchylien, Grésbigarréetc. ) T. Permie n • • T. lloullier T. Devonie n • T. Silurien Angležke m D iluviu m Pliocen e Group MioceneGroup Eocene Grou p Cretaeeou s Group (Chalkmarl, upper and lower Green Sand) Wealden Lower and upper O oliti c Group Upper and lower Lia s Triassi c Group ; (Ne w Red Marls, New Red Sandstone) Permian Group;(Magnesian limestone) Carboniferous Group Devonian Group Siluria n Group K strani 101 . N cn N 101 Prideta idealna prerez kosa zemljine skorije še kaže raz mero vodorodih utvarov med seboj in med ognjerodimi . Primeroma se iz nje tudi nekoliko razvidi njih lega . Idealu o io imenujemo zato, ker ni narejena po kacem prekopu zemlje , ampak je izmišljena, da podpira učenje . Po tem, kar smo ž e slišali o stvorjenji zemlje, se ne more misliti, da bi kaka pozneja formacija po vsi, zemlji bila enako razvita ; dalje jetreba pomniti, da so enake formacije lahko različne med sebo jin v jakosti svojih členov, ako so daleč narazen, in slednjič s ene smé nikjer pričakovati, da bi bili vsi sistemi in njih členi lepo zaporedoma vloženi, kajti največkrat jih večina manjka . Dosti pripomore k razumu geologiški zemljevid, ki kaže , kako daleč se razprostira kaka formacija, ako se je enkrat po - kazala na površji zemlje ; priporočamo tedaj str. l omenjeni zemljevid od H. Bach-a. Vodni nasadi . (Neptunski — normalni — ali skladasti utvari ; premogovn o gor ovje.) I. Škrilniki. (Pragorje ali temeljno gorovje . ) Na str. 100 smo kristalinske škrilnike vvrstili med skla- 148 daste nasade, akoravno so jih do sedaj na to gledajoči, kako so nastali, šteli k ognjerodim utvarora. Skrilnike mi prištevamo skladom., zato, ker jih vidimo prve sestavljati zemljino skorij o in smo h v §. 128 popisali kot prvi trdi sklad ali prvo skorijo nekdaj tekočega telesa, kterega je pa kmalu predr l granit. Skriljasto gorovje našlo bi se tedaj povsod, kjer ga ni pokrilo debelo premogovno gorovje ali kjer ga niso razdele pozneje premembe. V resnici so našli, da je razširjeno po vs i zemlji ter da je glavni del mnozih gor. Drugo masino kamenje predrlo je pa ves skupek širilni kov, zlasti zelenjak in porfir, tudi ležišča rude se najdejo v njih . Glavno kamenje tega skupka je : Bula, t'injčev škrilnik in glinat škrilnik. R u l a ali gnajs, jako različna kot prehodno kamenje i z ti.nje'evega v glinati škrilnik, je tam, kjer jo je preril porfir , bogata rudinih čokov. Iz nje obstoji veliko hribov n. pr. S um av a, visočine Ceskomoravske, visoki hrbet in severni obronek Rudnih gor. Dalje io najdemo, večidel z granitom, ob Labi, v Krkonoših, v Sudetih, v Odenwald-u, v Crnem lesu in v Alpah Na Slovenskem jo vidimo spremljati granitov Pohor na Stirskem. Tinj č e v škrilnik (§. 99) je prav imeniten, ker ga j e dosti ; kot gorovje dela široke hrbte z v stran molečimi greben i ali rogljate vrhunce in strmo pečevje . Srednji del Švicarskih 102 in Tirolskih Alp sestavlja on . Tudi v Sudetih v Krkonoših , Rudnih gorah in v Smreči nah ga je dosti ; bolj pored koma ga pa vidiš v Turingijskem lesu , Odenwald-u in v Crneni lesu ; na Slovenskem tudi v Pohorji . V njem se nahajaj o ležišča rude, posebno tam blizo, kjer ga je preril granit ali porfir . * ) Cr l i n a t i škrilnik (§ . 98) ima manj rudnih čokov ter j e manj razširjen kot prejšna dva. Nekoliko ga je na jnžnih obronkih Krkonoških gor, sem ter tje v Rudnih gorah , v V o i g t l and- u in v nekterem kraji Smrečin . Sistem droba, (Prehodno gorovje, sedaj imenovano Silursko in Devonsko .) 149 Drobovo tvorbo (Grauwacke) zovemo prehodno gorovj e zato, ker stoji na meji skladastih nasadov . Ker dalje v njih na hajamo veliko okamnelih mehkužev in rib, zato smo prepričani , da se pečamo z vodnimi nasadi. Menda najbolje se je ta sistem razvil na Angleškem, kjer so ga že davnaj razdelili v dv a člena imenovana po starih tamošnjih prebivalcih Cambrien, Silurien in Devonien. Poglavitnejše kamenje tega skupka je d r o b o v š k r k in d r o b o v peš č' e n e c ; njima se zlasti v gorenjem delu pridružijo apnenci in dolomiti. Nemci to tvorbo imenujejo Grauwacke od Wacke, t. j. drobnopeščeni kamen, ki se včasi dobi na polji. Naša beseda drob ima enak pomen, kajti kamenje te tvorbe je po večera peščeno, naj bo že strjeno ali redko . Drobovo gorovje se precej na debelo (6000 črevljev) ** ) razprostira po nekterih krajih Evrope in druzih delov zemlje , posebno severne Amerike . Dostikrat se kaže kot pravo gorovj e in na Nemškem sestavlja prostrano Rensko prehodno gorovje od Ardennov čez Hunsrii.ek, Eifel, Taunus, Westerwal d se stezajoče, kakor se razvidi iz pridetega zemljokaza pod . 93. Precej dobro se je drobova formacija razvila tudi v Harz-u , j ugovzhodno od Turingijskega lesa, na severnih Smrečinah, v Rudnih gorah, v Krkonoš'ih, na zahodnem obronku Sudetov i n proti sredi Česke. Okoli Gradca na &irskem je tvorba devonska s filiti in apnenci, v kojih se pogosto najdejo okamnine . Doline te tvorbe so navadno jako zavite, n. pr. ob Mosel i. in Aar-i. Drobovi škrilniki v Renskih gorah včasi prehajajo v strešni škrilnik. Na Angleškem se v tej tvorbi dobi antracit, ogel, ki ima pravo mineralno podobo, pa ne gori rad . Rabljivih zadržajev ima : obilo železne rude, zlasti siderita, galenit i n sfalerit s piči:m srebrom. V teh skladih, na, Angleškem Laurentian Group imenovanih s o nedavno našli živalsko okamnino „Eozoon Canadense” v Arneriki ; tedaj ne sm&no več reči, da so brez okamnin. Prest. **) PJ:estavljavee, 103 Pod. 98. Zemljevid Renskega prehodnega gorovja. 1 Naplavina. 2 Tertiarne 3 Kreda . 4 Vogeni 5 Trias. 6 Premogovni tvorbe. peščenec . utvari . 7 Premogovni 8 Premogov- 9 Devonski 10 Silurski 11 Vulkanski 12 Vulkansk a peMenee brez ni apnenec. sistem, sistema utvari . valovina. premogovine. Ako pazljivo pregledujemo organske ostanke v drobov i tvorbi, vidimo, da v najnižin. njenih oddelkih ni rastlin , ki bi bile rastle na suhi zemlji, ampak le morske rastline sledirú,o , alge; ravno tako najdemo živali le iz nižih redov, polipe. Se le v zgoranjih oddelkih prihaja več živali, zlasti mehkuž'ev, vrste cefalopodov (glavonožcev), in rib s čveterovoglatimi luskami ; rastlin je pa še zmerom malo. 150 Najvažniše okamnine so : C y atho p h yllum c a e sp i. tosum, pod. 94, Graptolithus geminus, pod. 95, obá polipa, zadnji posebno značiven za spodnjo drobovo tvorbo ; Asaphus nobilis, pod.96 in Calymene Blumenbachil, Pod. 94. Pod. 95. Pod. 96 . Pod. 97 . Pod. 98. pod. 97 iz reda T r i. l o b i t o v, nenavadnih rakom podobnih ži vali, ki so važne pri spoznavanji droba, kajti v sledeči premogovi tvorbi jih ni več ; P e n t am e ru s Knigthii, pod . 98 ; Lituites cornu arietis, pod. 99 ; Orthoceras ludense, Pod. 99. Pod. 100. pod. 100 , kos hišice zložene iz predalcev kakor skledice druga v drugi sedečih ; v zadnjem predalcu zgoraj prebival je mehkuž glavonožec ; Murchisonia bilineata, pod. 101 ; Spirifer s p e c i o sus, pod . 102 (po njej je imenovan spiriferni peščene c v Na'ssauskem); C alee ola sandalina, pod. 103 (copati po- Pod. 101. Pod. 102. Pod. 103. Pod. 108. dobna) ; S t r y g o cephalus Burtini, pod. 104 (strygocefalni apnenec v Nassauskem) ; E u o mp h a l u s r u g o s u s, pod. 105; Terebratula ferita, pod. 106 ; Cypridina striata, pod . 107 (cypridinski ; Po sidono ni y a Beeheri, pod . 108 (v posidonomyjinih škrilnikih zgornjega droba, morebiti že k premogovni tvorbi spadajočih) P t e r i c h. t h y s c o r n u t u s, pod. Pod. 104. Pod. 105. Pod. 106. Pod. 107. 109 (iz Škotskega, majhena, oklopljena riba čudne podobe, hoj o Pod. 109. so prej držali zdaj za hrošča zdaj za želvo), C e p h a l a s p i s Pod. 110 . Lyellii, pod. 110 ; Dipterus, pod . Pod. 111 . 107 111. Premogova tvorba. Prišli smo do jako važne tvorbe, kajti v njej se zlasti. 151 dobiva premog kot najimenitniši člen, imeniten za gospodarstv o in obrtnijo, človeku tako rekoč neobhodno potreben . Povsod, koder se je premog našel, izbudil je živahno obrtnijo, povikša l ljudstva število ter daleč raznesel. ognja dobra dela. Ta v prejšnih perijodah zemljine zgodovine vložen zaklad kaže s e tem draži, čem manj les naših gozdov zadostuje večim tirjatva m s edajnosti. Premogovo tvorbo od zdolaj meji drobova, od zgoraj pa r u d e č i p e š čenee diasne tvorbe, zatoraj jo navadno vidimo blizo njih ali ž njima vkup. Ako pogledamo na geologiški zemljovid pod. 93, res vidimo, da ob kraji velicega drobovega ozemlja Renskega proti zahodu nastopi premog reke Maas o d Namur-a proti Ltittich-u in Aachen-u, potem na sever na desnem bregu Rena premogovo ozemlje Ruhr-e in na jug od Saarbruck-aproti Kreu.zenach-u se na drob naslanja premogovo ozemlj e Saar-e in Nahe. Tudi v Harzu in na Ceskem vidimo premogblizo droba. Poglavitno kamenje sestavljajoče premogovo tvorbo je apnenec, peščenec, škriljasta glina in premog. Najniže leži posebno na Angleškem premogov apnenec, kojega po njegovih okamninah, zlasti veliko koral spoznamo kot morsko tvorbo. Kjer tega premogovega apnenca ni, tam nastopi bolj ali manj na debelo peš č e n e c brez premoga kot temelj prave premogov e tvorbe. Le-tá je zložena iz premoga po nekoliko palcev do 2 0č'revljev na debelo, včasi celó po 40 črevljev ; menja se mnogo vrstno z nekacim sivim peščencem ali zamoklo šk r ilj ast o glin o, tako da 8 do 120 premogovih ležišč leži eno pod druzim, izmed kterih je pa le nekoliko debelejih vredno kopati . Premogova tvorba zdi se nam da stopi le bolj v goratih krajih na površje, prav za prav ob robéh tacah gor, kajti v ni žinah jo pogrešamo ali je pa preveč na debelo pokrita, da b i jo videli ali celó dosegli jo jame kopaje . Rastlinski ostanki najdeni v sistemu premoga kažejo, da 152 so ob času nje?;ovega nastajanja rastline bile jako bujne in goste, da so pa okolici dale bistveno različni obraz od naši h sedajnih gozdov ker so bile večidel praproti in preslice velik e kakor drevesa . V senci onih drevés, na gobastih močvirnih tleh rastlo je obilo močvirnih zelišč in ona so bila kriva, da so sčasoma nastali skladi premoga, enako kakor sedaj iz maha raste šota. Včasi so prišle povodnje, ali so se ponižala tlá in glinati nasadi so se vpleli med premog . Devet desetin v premogovi tvorbi najdenih rastlin je praproti in vidi se, da je takrat podnebje bilo gorko in vlažno ter precej stanovitno in da s o sploh tedajne razmere bile podobne onim, ki jih najdemo okol i Mehi.kanskega zaliva in ob bregovih jugo-amerikanskih rek . 108 Tudi menijo, da je tudi tačas planje pripomoglo delati premog, kakor še dandanes veliko lesa plava po rekah. Ven ar nas drevesa v premogovih jamah v St. Etienne pod. 112 uče, da je drevje včasi ostalo še pokoncu tam, kjer je rastlo. Najgosteji gozd, ako se premeni v premog, prerač'unili s o Mizo tako , da komaj dá 1 centimeter debelo ploščo premoga, dolgo in široko tako kakor je daleč segal gozd. Rastlinske snovi, vložene v premogovni tvorbi mora tedaj neznano velik o Pod, 112 , biti. Toda povsod ni bilo toliko rastlin in tako gostih, da b i se bil iz njih napravil premog . Mogoče je zatoraj, da v nekterih krajih nastopijo vsi drugi členi te tvorbe, samo premog ne . 153 Največkrat vidimo, da premogova ležišča kadunjasto na pol objemajo viši hribi, zdi se nam potem, kakor da bi se bile rastline v tacah velicih kotlinah posebno živo razvijale ter sam o tam delala se premoga zdatna ležišča. V Evropi so premogova naležišča dvojna ; so namreč nektera morska, t. j. da so se napravila iz posadnin na plitvem bregu morja. Odlikujejo se po zgorej omenjenem premogovem apnencu in po tem, da se n a dolgo vlečejo kakor ob morskih bregovih, tako na Angleškem , v Belgiji in ob Ruhr-i . Druga naležišča posela so se iz jeze r in zatoraj jih vidimo kot kotline zemske brez premogovega apnenca, včasi ravno na drobu ali granitu ležeče . SeT,p spadajo premogove kotline v Pfalzu, v Rudnih gorah, na Ceskem Francoske kotline v St. Etienne in Rive-de-Gier. Iz rečenega povzamemo nekoliko ravil za, razsojevanje , ali bi se v kterem kraji našel premog a i ne . Ce vidimo pragorje ali plutonsko kamenje, skoraj za trdno vemo, da tip. premoga ni. Tudi je malo upanja najti premog tam, kjer so skla daste tvorbe vložene na debelo, kajti predaleč bi se moral o kopati, ko bi premog tudi bil. Bolj ga je pričakovati tam, kjer je masino kamenje na njih ležeče vodne posade vzdignil o ali po koncu postavilo tako, da spodnji skladi pridejo više al i celó na vrh. Premog iskati moramo posebno spodbujati tam, kjer se kažeta D i a s in drob, ker ti tvorbi mejiti premogovo . Ako je masino gorovje zraven še kadunjasto, imamo tem več upanj a in vrtati je treba na. več krajih. Najvažniši krai, kjer se najde premog, so na Nemškem : 154 Aachen, do t-h sem se stezajo bogata Belgiška ležišča ; obrežje Ruhrino je jako bogato premoga, koji podpira obrtniško delav nost v Dix.sseldorf-u in Elberfeld-u ; Ilefeld in Halle v Harzu ; Zwickau , Chemnitz na Saksonskem ; Waldenburg, Schatzlar na Sl e s k e m ; v Mislovici pri. Krakovi ; v Brnu na Morav s,,k e m ; v Rakovniškem, Plzenskem in Buštuhradskem krogu na C e sk e m, koja dežela je za Belgiško najb,ogateja premoga. Tudi na Kranjskem, Koroškem, zlasti pa na Stirskem je dobiti premoga. _ Jako dosti je premoga na Angleškem, posebno okoli New kastle ob Tyne ; dalje v Belgiji in na Franeozkem proti Belgijski meji, pri Dombravy na Polskem, in v Petokostelu na Ogerskem . Členi premoga so se videli sploh v Ameriki, Aziji in tudi v Avstraliji ; v južni Ameriki je Humboldt našel premog 800 0 črevljev nad morjem. Posebna 'i') premogova tvorba v Alpah vleče se od Savoyj e do Stirske. Sestavljena je iz konglomeratov, črnih glinatih škrilnikov in peščencev, ki so ali vseskozi pregnjeteni z antra dtom ali ga pa skladasto in gnjezdasto objemajo . Akoravno se rastlinski otiski še precej vjemajo z onimi, ki so v prav i premogovi tvorbi, vendar se vse druge razmere bistveno ločijo od nje in kažejo, da je Alpinska premogova tvorba postala v drugačnih okoliščinah. Vsega skup so leta 1854 na dan spravili 1635 milijonov centov premoga, od kterih samo na Angleško pride 1313 in na Nemško 80 milijonov. Izmed najboljih okamnin navedemo : Debla preslic, C al a- 15 5 mites cannaeformis, pod. 113 ; od praproti Sigillaria , pod. 114 (iz Angleškega) ; Lykopodij o, L ep i d o d e n d r o n e l e- g a n s, pod. 115 (iz Ceskega) ; prečudne bulaste S t i g a r i a fi eoide s, pod. 116, 6 erevljev v premeru imajoče z debelimi odrastki, v premogovem škrilniku navadne ; držali so jih za korenine Sigillarij ; otiski praprotinih listov, O d onto p t eri s S ehlotheimii, pod. 117 ; Peeopteris truncata, pod. 118, z vidljivimi plodnicami, najdejo se dalje morski mehkužci, nekteri š kor jevei in čl eno v e dosti zobov in. ostnov mor ) Gl. dostavek k tej tvorbi, Pod. 113. Pod. 114. Pod. 11 . skih poŽerunov , in obilo ostankov Ganoidov, n. pr. P alaeoniseus, pod. 119 , iz Kreutznaeh-ske okolice . Slednjič Izmed A m fi bij ostanki žabovitih živali, tako zvanih L a b yrinthodonto v, od kterih kaže pod. 120 glavo Ar ehe go gauruB-a s prerezo zoba (a in b) iz Pfalza. Pod. 11 g. Pod. 117, Po . 118. Iz premogove tvorbe tudi ugasi prihaja, plin o gl ovo d n e e (kemija . 59), koji se dela, iz kroječih se rastlin, ko se Pod. 119s prestvarjajo v premog in z zrakom namegan daja nevarni e $kavni p l i n . Vse premogove tvorbe imajo več ali man e Pod. 120. leznega kiza, včasi prav na drobno primešanega tako, da prišedši do zraka se hitro okisa, premog se užge in jame goré po več let. Dostavek. *) Na severnem Kranjskem in južnem Koroškem je premogova tvorba jako razširjena. Prejšnji geologi so trdili, da so ti nasadi prištevati drobu (Grauwacke), toda leta 1854. do 1857. so znameniti geologi D. Stur dr. K. Peters in M. V. Lipold, vnovič preiskali te kraje ter našli , da se morajo prištevati premogov i tvorbi. Ker pa vendar niso popolnoma enaki premogovim na sadom v druzih krajih Evrope, dali so jim lokalno imé „Z ilj s k i sklad i”, ker jih je zlasti ob Zilji na Koroškem pogostoma videti. Da bolje in lože razumemo ondašnje razmere, zato sl v sledeči prerezi, posneti deloma po Petersovi**), predstavim o kraj od Zilje do višavja nad Kranjsko goro. Jug. vz. od Kamnega vrha 4805' Kanjsk a 4822' gora 2 a Spodnji premogovi apnenec, 2b škrilnik, peščenec in konglomerat , 2 c Gornji premogovi apnenec, 3 a werfenski skladi, 3 b Guttensteinsk i skladi, 6 Stareja naplavina, 7 Terasasti diluvij, 8 Nasipina, 9 Aluvij . *) Gledé slovenskih krajev zdelo se mi je potrebno to pristaviti . Prestavljavec . *) Jahrb. der geol . Reichsanstalt 1856 . Knjiga prirode. II, 114 Premogov apnenec je navadno bolj ali manj s l iv, večidel popolnoma, sem ter tje prav tanko skladast in ako je temen al i črn, je jako podoben Guttensteinskemu, o kojem bomo govorili zneje, ker on in Werfenski skladi spadajo k triasni tvorbi . vtej tanko skladasti podobi ga na večih krajih lomijo za strešne ploščice. Pod njim je na Koroškem navadno kristalinsk o gorovje, (gneiss) . Skrilnik (glinati) je siv ali črn ter se mnogovrstno menj a s peščenim kamenjem, ki tudi ni povsod enako, zakaj včasi jeprav drobnozrnasto, sivo ali rujavkasto, včasi pa je popolnom a bel kremenčev konglomerat kremenatega lepila. Ti skladi so ob severni panogi Karavank jako debeli , Peteryih računi na 2000 do 2500 črevljev. gornjem premogovem apnencu se dostikrat dobi pra v lepa okamnina R h y n c h o n a p e n tat o m a, ktero ljudjé na Koroškem imenujejo „sveta dušička”. Tudi ta apnenec je jako različen, dobro skladast, siv, pa tudi jako svitel, večidel spremenjen v dolomit. Tudi on je jako na debelo razprostrt p oteh krajih, kar se po tem lahko prevdari, da po večen Dobrčvrh sestavlja. V škrilniku se dalje najde Productus, Poteriocrinus . Sploh pa so ti skladi prav revni na okamninah. Ako se najde kolika] razločljivega ostanka kake praproti. (Neuropteris) , mora človek že vesel biti. Od tod se Ziljski skladi raztezajo daleč po Gorenskem (Kranjskem) čez Ljubljano in Podeč na Stajarsko, toda nikje r se več ne vzdigujejo visoko, na drugi strani se pa vlečejo če z Selca in Poljane na Goriško (Cirkno) . V teh skladih se pogostoma nahajajo rude, ž i v o srebro , ku rena ruda, svinčene, železne in manganov e r u kakor v Idriji, v Knanpovišči, kuprene rude posebn o dosti pri škofjein. 7. Zajec. IV. Permska tvorba ali dim. 156 Izmed vseh. tvorb, ki so do sedaj znane, je Permska naj manj razširjena. Geni sestavljajoči jo, so : Rdeči peš č e n e c , k upr ati škrilnik in Vogeški peščenec . Rdeči peščenec obstoji iz rujavo-rdečega, precej debeleg a konglomerata, kose kristalin.skega kamenja, zlasti porfira zadržečega. Značivna rdeča barva pride od železa, ki je jako razširjeno tako da se večkrat vrstita rdeči il in kakor kri rdeči škrilnik. Rdeči peščenec dostikrat neposredno pokriva premo govno tvorbo, in mislili so, da še spada k njej . Nemci ga imenujejo „rothes Todtliegendes,” ker leži pod kupratim škrilnikom pa kuprene rude nič nima, je tedaj kakor mrtev . Kuprati škrilnik obstoji iz črnega, jako bituminoznega laporja, včasi skoz in skoz premočenega z nafto. Da-si prav na debelem, včasi komaj 15 črevljev vendar je važen zara d kuprene rude, ki jo ima v sebi po 2 do 4, včasi cel¦5 po 1 8 odstotkov. VogeŠki peščenec je zgornji člen te tvorbe ; ilovat, siv apnenec je navzgor prehajajoč v dolomit, koji ima večkrat ležišča mavca v sebi in zraven navadno kamneno sol, kakor s e ta dva navadno nahajata v peščenem laporji (Keuper) skupaj . Solišča zgornje Nemčije tedaj spadajo vsa k Permski tvorbi . Pri Strassfurtu privrtali so 820 érevljev globoko pod rdeči m eščencem do soli 1000 č'revljev na debelo . Okoli Eislebena i n isenaha najdejo se v mavcu dostikrat votline, koje so brž k o neg postale po soli, ki se je raztopila . Lepo se razprostira Permska . tvorba samo na severnem Nemškem kakor trak robeča gorovje, n. pr. ][arz, Turingijski les, in Saksonsko srednje pogorje . Posamezni členi vlečejo s e do Spesarta, tudi okoli Pfalziškega premogovega ozemlja ; s p o d n j i rdeči peš č e n e c se nahaja tudi med Darmstadto m in Frankobrodom. Na Angleškem so členi te tvorbe zunaj kupratega škrilnika tudi precej dobro izraženi, M a g n e s i a l i m es tune imenovani. Na Ruskem leži sred velike kotline spadajoče k tej tvorbi mesto Perm, po njem ima tvorba to imé . Okamnin ta tvorba nima dosti, zlasti rastlin ne . V slikah pridenemo : Pr o du ctu s ho rri du s, pod. 121, dostikrat v apnencu (Vogeškem) ; Modi ()la P alla si, pod. 122 ; A v i c ul a Pod. 121. Pod. 123. Pod. 122. Pod. 124. a n t i qu a, pod. 123; izmed rib, ki se navadno najdejo v kupratem škrl viku 1)1 aty s om u s g ib b u s, pod. 124. 8* 11 V. Triasna tvorba. 157 Trije dobro označeni členi sestavljajo to tvorbo, namre č pisani peščenec, školjkati apnenec in peščen i ~ap or, po njih dobila je tudi imé. Na Nemškem so često pravilno in stanovitno skupaj zvezani, kar se lahko vidi, ak o pogledamo geologiški zemljevid, na kojem so členi zaznamovan i z različnimi barvami. Vidijo se trije trakovi ob Renu na obéh stranéh sem ter tje se vijoči od Svice notri do srednje Nemčije, v severni Nemčiji pa, na Turingijskem in ob Weser-i se raz trgajo ter so jako zmedeni . Dalje vidimo triasne utvare n a obéh stranéh Alp, kjer obroebljajo kristalinski škrilnik, iz kterega obstoji jedro Alp . Temelj te tvorbe je pisani peš č enec ; večidel je rdeč, včasi pa se menja z rumenimi, rujavkastimi in belimi pasov i in progami ter tako opraviči imé skladov, ki dosežejo 400 do 600, včasi celó 1000 do 1200 črevljev močnosti . Pisani peščenec najdemo v Črnem lesu, v Odenwaldu, na Spesartu, v porečj i Fulde, Werre, Wesere in Saale. Na Pod. 125. levem bregu Rena je nekoliko Vogeškeg ahribovja iz pisanega peščenca in cel o E[aardtsko pogorje. Za zid daja prav dober kamen in veliko starih cerkv,á ob Renu, kakor v Mainzu, Worms-u in Spir u je zidanih iz njega. Okamnin ima jako malo, samo nekoliko rastlin navedemo tú, kakor Neuropteris elegans, pod.125, in Voltzia heterophylla, pod. 126. V pisanem peščencu pri E[ildburghausenu našli so rokam podobne vtiske nóg , so brž ko ne od kake žabi podobne, velike živali, pod . 127 . Skoljkati apnenec pa je bogateji okamnin, kar že imé kaže, kajti na tisoče jih je v njem in vse pričajo, da je postal v morji. V spodnjih skladih ima glino, dolomitski lapor, škriljasti dolomit in apnenec valovito gkladast, vmes pa koristne dele, karnneno sol in slano glino z brezvodnim mavcem (Anhydrit). Nad temi pride glavni apnenec z obilnimi školjkami, po lihjicah, E nkrinite s liliiformis, pod. 128, ,„imenovan e uk r i ni t ni. apnenec. Najbolj je razširjen po Svabskem, Frankovskem in Turingijskem. Druge okamnine so : P e c t e n laevigatus, pod . 129 ; Avicula socialis, pod. 130 ; Terebratula vulgari's, pod. 131 . Ceratites nodosus, pod. 11 7 Myop .orla nhata 'pod. 133. Tudi se dobé zobj , e in drugi ostanki rib ah reptdlj . Pod. 126. e e e i lapor (Keper, ki zapira to tvorbo odzgo a * začné s temnim bitumi oznim glinatim rilnikom (Lettenkohle Pod. 127. 118 nad njim je pisan lapor, večidel rdeč, pa preprežen z zelenimi, rumenimi in višnjevimi pasovi. Rad razpoka v romboedriške Pod. 128, Pod. 129. Pod. 131 . Pod. 130. Pod. 132 . kose, povsod je v njem najti mavca pa malo soli. Tanke dolo mitove in peščene škrli se vidijo sem ter tje vložene. Kaj čudn e Pod. 133. Pod. 134. okamnine ima v sebi Keuper, majhne zobe, pod. 134, ki sobrž ko ne od sesavke M i. k r o l e s t e s . Dostavek . Trias v Alpah. Kakor premogovi tako imajo tudi triasni nasadi v Alpah drugačne lastnosti ko drugod. Ne samo petrografič'no se razloči alpinska trias od navadne triasne tvorbe na Nemškem, ampak tudi okamnine niso v obeh popolnoma enake. Prvi je alpinsko trias sistematično uredil F . vitez pl. Hauer. On je že leta 1853 *) razločil dva oddelka te tvorbe, spodnj o in zgornjo trias ; on je tudi vpeljal lokalna imena werfenski (od Werfen na Solnogradskem), Guttensteirski in 'Talinski **) ali Hallstattski (od Malina, Hallein ali Hallstatt v gornji Avstriji) skladi. Pozneje preiskave so zahtevale še natančnejo raz delitev triasne tvorbe v Alpah in zdaj se navadno tako-le del i od zdolaj gori : Zdolnja trias I. l. Werfenski skladi = pisani peščenec 2. Guttensteinski apnenec = vskoljkati apnene 3. Virglorijski apnene c c Zgornja trias II 4. Kasijanski utvari . 5. Halinski apnenec = peščeni lapor (Keuper) . 6. Rabeljski skladi Po Slovenskem so jako razširjeni, na Kranjskem In.enda med vsemi najbolj Werfenski, Guttensteinski in Malinski skladi, zato se hočemo ž njimi malo natančneje seznaniti. Od vsacih bomo povedali njih petrografične lastnosti, važniše okamnine v njih, kod so razš'irjeni in kolikor bo mogoče povedali bomo, v kterem obziru so tehnično imenitni . Od Werfenskih skladov pravi Peters : „V skupku obstoječem iz laporato-peščenih škrilnikov in tanko skladastih , temnih (mnogokrat rujavkasto-sivih) apnencev in apnenih škrilnikov, rdeči in zeleni škrilniki, kterih malokedaj manjka, že o d daleč napovedujejo Werfenske sklade . N at i c e 11 a c o s tata , Myacit e s fa s sansi.s, Myophoria sp. i. d. pričajo strategrafič'no enakost z onimi v bolj severnih Alpah.” Že iz teh besedi previdimo, da ti skladi niso enolični , ampak škrilniki se menjajo z drobno- in debelo-zrnatim peščencem, dalje z breceio, s konglomeratom in apnencem. V viših legah drugači kakor kri rdeči Werfenski škrilniki in peščenc i dostikrat premené svojo barvo v rumenkasto, rujavo ali sivo , *) Jahrb. der geol. Reiehsanstalt 1853. **) Hal— je slovenska korenika (gl. Trstenjak v koledarji slov. Matice 1868), in ker so taki nasadi tudi pri Halinu (Hallein) , smemo jih imenovati tudi. Malinske . Prestavljavee . včasi celo v zeleno. V peščencu in konglomeratu so zrna kremenčeva. S temi nasadi skoraj nerazdružljivo zvezani so temno-sivi ali črnkasti, skozi in skozi dobro in precej tanko, V, palca do 2 črevlja debelo skladasti apnenci, tako zvani G u t t e n s t e i nsk i skladi (od Guttenstein v zgornji Avstriji, zakaj tam s o ravno taki). Na mnozih krajih so ti apnenci postali dolomit ; s peščenci in škrilniki Werfenskih skladov se mnogovrstno menjajo , zdaj so pod njimi zdaj med njimi, pa tudi nad njimi leže včasi prav na debelo . Med plošami tega apnenca se je kalcit navadn o lepo izkristalizoval, včasi so nekaki apneni gomolji videti v njih, sem ter tje posnemajoči podobe okamnin . Okamnine, kojih važniše smo že gori imenovali, so p a navadno precej nizko najti, tam, kjer se Gruttensteinski sklad i menjajo z Werfenskimi, sploh pa so v obojih precej enake . Na'lož'e se menda najdejo v Idriji (na Zemlji), med druzimi i Posidonomya Clarae Buch. Ker je mesto Idrija v mnozem obziru tako imenitno , tu podamo prerez tamošnjega kraja . Likar Podobni k l. Werfenski skladi. 2. Guttensteinski skladi. 3. Svitli , deloma mar morasti apnene*. 4. Črni apnenci. 5 . Skrilnik in peščeni tun 6. Neskladasti apnenci. Zgornja trias v Alpah se navadno deli, kakor se vidi v gori navedenem pregledu, na te-le štiri oddelke : Najniže Virglorijski apnenec, potem Kasijanski skladi, Malinski apnenci i n Rabeljski skladi . -'Virglorijski apnenec veže dolnjo trias z zgornjo, p a je malokje videti. Važneeji so za nas poslednji trije oddelki. St. K a si jan v 'Bron; kjer so taki nasadi najbolj znani., je prvim dal imé. V naši prerezi, ki smo jo posneli po M. V. Lipoldovi v Jahrb. der geol. Reichsanstalt 1857 in ki se vzhodn o od. Idrije od Lubevškega jarka steza na Jeličen vrh, so črn i apnenci (4) podobni Kasljanskim. Našli so se tam E n k rinite s liliiformis Miinst., Turritella armata Miinst., Posidon orni a sp. M elania c oni c a Miinst. in več druzih, ki se najdejo tudi v St. Kasijanu, n. pr. A m m o n i t e s A o n Munst. Hal o b i a L omel Wissm ., dvé za zgornjo alpinsko trias prav imenitni okamnin 121 Kamenje teh skladov je navadno črno, skladasto, pa večidel samo spremlja ondašnje tufe in, škrilaste peščence, n a debelo ne nastopi nikjer . Prostirajo se zlasti okoli. Idrije, dalje na vzhodu se prikažejo ob panogi hriba sv . Urha pri Kamniku, na Dolenskem severozahodno od St. Ruperta med Drago in Okrogom, posamez tudi drugod, na Goriškem se vlečejo ob južneni pobočji Poreznovem od Cerkne do Koritnice. *) Na Koroškem so v Pliberku tem skladom jako podobni nasadi. Halinski ali Hall s tatt ski skladi so izmed vseh oddelkov skoraj najbolj označeni . Večidel jih sestavlj a svitlo-siv, pisan, neskladast apnenec, ki je včasi skoraj mal o oolitast, največkrat pa intensivno siv, poln rogovca kot nepravilni kosci vá-nj vtrošenega ali pa kot peči v njem sedečega . Včasi je kremenina v apnencu prav na drobno razdeljena, da se zapazi še le pri prhnenji ali pa če se s kladvom udari, da da iskre. Vse te zvrsti pa so bolj ali manj dolomitizirane . Najznačivniše okamnine Malinskih skladov so nektere M o n o t i s in H al o b i a, nekteri Ammonit iz Kasijanskih nasadov se tudi v teh najde. V svitlih apnencih Idrijskih, 6 v naši 1-erezi, ki so Malinskemu marmorju jako podobni, je našel g . . V. Lipold A mm o nite s a r b a s Miinst. Ti skladi so po naših krajih menda, najboIj razširjeni . Na Koroškem omenimo Jepo in. Plevelnieo, na Kranjskem so v Idrijski okolici, se vlečejo potem skozi Lučno in Polhov Grade c na Lubnik pri Loki., sestavljajo vrhove sv. Jošta pri Kranji in Smarne gore, se dalje širijo po južneni ,c1e1u Kamniških planin in se stezajo čez Moravče deloma na Stajersko deloma prot i Savi. Na Dolenskem so od Primskovega prostrti doli čez Mirno in Rateče kot dolomiti prav na debelo (1000 érevljev) in zasedajo deloma okolico Sodražko . Rabeljski skladi so okoli Rabelj a (Raibl) na Koroške m najbolj izraženi. Nekako peščeno in laporasto kamenje nosi vr h sebe črni škrilnik, v kterem je veliko temno-rujavega apnenca z veškovimi žilami, siderita, sem ter tje tudi premoga vloženega ; zato je nektererau, škrilniku premogove tvorbe jako podoben , toda okamnine ima vse drugačne, iz vrste Halobia Lome n Spodl, laporasti nasadi imajo v sebi školjko ,C y p r i c a r d i a . Razširjeni so ti skladi po Javorniku, na Crni prsti v Bohinu, na Planini pri. Logatcu in ob cesti v Idrijo, kjer so našl i za Rabeljske sklade znamenite okamnine P a c h y c a r d i a r ugosa Hauer, Myophoria Keferstei.nii Munst. in Sole n eaudatus Hauer. J. Zajec. *) Dion. Stur Jahrb. der geol. Reiehsanstalt 1858 . 122 VI. Jurska tvorba. 158 Švicarsko pogorje Jura, koje se vzdiguje 4000 do 500 0 črevljev nad morje, dalo je imé tvorbi, ki je jako razširjena p o Evropi. Najimenitniše kamenje v njej je apnenec, pa tudi laporji in gline so notri, menjajoče se včasi s škrilniki in peščenci. Posebnost te tvorbe je ikra s t i ali o o I i. tasti apnenec (O. §. 94), ki ga je na Angleškem povsod videti ; zato so tam vsemu skupku dali imé o o lit o v a tvorb a. Zraven je pa imenitna množica okamnin, ki se nahajajo v njej, tudi dosti novih i n posebnih živali tu nastopi . Jurske okamnine pospeševale so cel b razvijanje geologiške vednosti po tem, da so se v njej začele nabirati ter so jih jeli spoznavati, na Angleškem je bilo t o nekdaj tako rekoč postalo moda . Akoravno primerj'aje to tvorb o na Angleškem, Francoskem, na Nemškem in v Svici v obč e najdemo da so si podobne, vendar so jako različne po kraji h ter zahtevajo posebno opisovanje posamnih krajev, kar se ti l zgoditi ne more . Nam zadostuje kratek popis Jurskih pokraji n na južnem Nemškem in pri nas . Jura se navadno popisuje v treh oddelkih, spodnjem, srednjem in zgornjem . Sp o d n j i Jura, navadno imenovan L e ia s (angleško Lias) ali črni Jura sestavljen je večidel iz temnih laporjev i n glin ; dalje se prikazujejo sivo-modri apnenci:. (gryphitni apnenci), črni ili in bituminozni škrilniki, koji se deloma rabijo za kurjavo in v kojih so pri Bonu na Virtemberškem našli čudne ostanke nekih kušarjev. Srednji ali ru javi Jura ima v sebi zraven apnencev, glin in laporjev posebni rumeno-rujavi peščenec. Zgornji ali beli Jura obstoji. zlasti iz svitlih apnencev , izmed kterih nekteri na zraku prakr beli postanejo. Zadržé mnogo okamnin, zlasti navzgor mnogo koral in gob . Jako znamenite so postale tanke škrli iz fr a n š k e g a J ur a kot litografični kamni, kteri se iz Solenhofena pošiljajo po vsem svetu. Tudi otiske rakov, žuželk in ostanke letečega kušarja pod . 156, hranijo ti apneni škrilniki. Razsedline in izmite sk.ale delajo v tem pogorji sprelepe podobe, od tod imé f r a n š k a Sv i c a; tudi znamenite votline v [uggendorfu in Gailenreuthu i. d. v., ki jih bomo pozneje še omenili, spadajo sem . 159 Prostira se Jurska tvorba na severnem Nemškem ob Weseri delajoča neznaten pas, na, jugu naslanjaje se na Keuper Triasne tvorbe od Svice skozi Svabsko in Franksko gori do Baruta (Bireuth) ; dalje sega na uni strani skozi vso Jursko pogorje v Svici in na francoskem notri do Mizo Lyona. Na Francoskem oklepajo Jurski nasadi od severa veliko Pariško kotlino, na jugu pa skoraj popolnoma okrožij() veliko granitov o deželo z basaltovim pogorjem v Auvergne . Na Angleškem se vlečejo kakor širok trak po dolgem skoraj po vsem otoku . 123 Okamnine Jurske so posebno važne, ker se enaki skladi 160 mnogokrat ponavljajo, in tam smo jih v stanu samo po okamnina h spoznati od druzih, til jim po pravici pravimo vodilne š kol j k e, vodilne okamnine . V rastlinstvu Jurske tvorbe čutimo napredek, ker zunajpraproti prihajajo in prevagujejo igličnata drevesa, trave in ragozaste rastline. Popolniših rastlin dikotylnih pa še pogre šamo. Živalstvo zastopajo, kakor srno že omenili, najbolj po gostoma korale in mehkuži ,. dalje se dobe skorjuši, žuželke, ribe, plezavci, tičev pa in sesalk še ni, samo čeljusti nekega Pod. 135 . še ne dobro določenega vrečarja P h a s c o l o t h. erium pod. 135 so našli na Angleškem. Pod. 136. Pod. 140. Za priklad izmed značivnih okamnin navedemo : A mm oni t e, glavonožce, ki so kakor Ceratiti (str. 107) živeli v hišicah Pod. 137. Pod, 138 po poprek stoječih stenah razdeljenih v predale in ki jih j e znanih nad 1000 vrst; Ammonites Bucklandi, pod. 136 ; A. bifr ons, pod. 137 ; Nautilus lineatus, pod. 138, našim ladjenkam. v rodu Bel e m n i t i zarad svoje podobe gromovi klini imenovani., B el e ranit e s h a s t a t u s, pod. 139, bili so notranji trdni del živali, ki so bile podobne našim sedanjim sepijam ; Terebratula numismalis, pod. 140, okrogle, ploščate školjke, iz terebratulskega roda, Mojih je okamnelih okoli 50 0 vrst ; Gryphaea arcuata, pod. 141 ; Ostrea 1arshii , ostriga, pod. 142 ; Trigonia costata, pod. 143; Dicera s Pod. 141. Pod. 142. Pod. 139. Pod. 143. Pod. 144. ar i etina, dvonog, pod . 144, Pecten l ens, grebenatka, pod . 145; Ne rine a s u p r a j ur ensis, pod. 146, podolgovate hišice, ki v veliki množici delajo tako zvani n e r i n e j s k i apnenec . Ap i o cri.nu s, pod. 147, iz rodbine Iasatek ; njih prstje delajo, ako so sklenjeni, tako zvano čašo, same pa so na enem konc u priraščene k tla/m v morji ; čaša je na dolgem stebričku, ki j e zlož'en iz mnozih členkov na poprečni pidi lepo narezljanih , pod. 148 ; Hemicidar'is crenularis, morski jež, pod. 149, ima čudne osne, troje se najdejo tudi posamez ; ongi'es , gobova korala, pod. 151; E r y o n a r e t o r mi s a pod. 152; ibellula, kačji pastir, pod. 153. Iehthyosanrus ribo- Pod. 145. Pod. 147. Pod. 146. Pod. 148. Pod. 1A9. 126 kusar, pod. 154, krokodil, vČasi 40 črevljev dolg s plavutastim i Pod. 150. Pod. 151 . nogami Pie s i o s a u r u s, vratati kukr pod . 155 do 30 črev Pod. 152. Pod. 153 . ljev dolg, ki ima kači podoben vrat in plavutaste noge ; od obé1 se najdejo okamneni odpadki, C o p r o l i t h i imenovani ; Ptero da cty l u s, leteči kušar, pod. 156. Pod. 154. Pod. 155. Pod. 156. 128 VIL Kredna tvorba. 161 S to tvorbo prišli smo do konca s sekundarnimi nasadi , kakor smo jih gori razločili. Da-si je živalstvo in rastlinstvo v njih gledé obilnosti in popolnosti na viši stopinji mimo prehod nega gorovja, vendar še ni živali, ki dihajo zrak, tičev in sesalk , ali pa so prav redke in vrh tega prav negotove . To velja tudi za kredno tvorbo, ki je sicer bogata okamnin, toda gledé po polnosti posamnih se tudi ne vzdigne nad Jursko . Glavni deli krede so peščenci in apnenci prav na debelo, laporji in gline pa bolj po malem . Izmed peščencev je zlasti dobro označen z e l e n i peščenec Angleški, zeleno barvan po zeleni prsti, ki daja Londonu stavbeni kamen, in k v a d r o v peščenec na severnem Nemškem, večidel sivkast, na štirivoglate krhle se drobeč kamen (kvader) z laporjevim lepilom ; zatoraj lahko prhni . Vsled tega dela čudne maleriške jarke, razsedline, stebraste skale Saksonske, Švice, prikazni, ki se več krat ponavljajo v čudovitih oblikah Ceskih kvadrovih peščencev pri A. der s b aehu, v Bielski pokrajini in v tako zvanih Ext er s t einih v Westphalskem. Apnenec javi se kot trdno, 'Skrilasto ločeno kamenje, na Nemškem zato imenovan Plaenerkal k, pri nas znan po d imenom h i p p u ri t n i apnene c, ali pa kot prava kreda, po kteri je vsa tvorba dobila imé. Ta našim šolam tako koristna snov, koje bela barva in drobljivost je vseobče znana, obstoji skoraj iz samih mikroskopno majhenih hišic živali, kojih soroa. niki sedaj pod imenom f o r a m i n i f e r e prebivajo v morji. še drugo posebno lastnost ima kreda, da je v njo vložen dostikra t kresilni kamen, kterega kakor kepe gnjezdasto povija . Mikroskopično preiskovanje kaže, da je tudi ta trdi kamen zložen večidel iz oklepek infu.sorskih . Kredni utvari seseli so se iz prostranih morij, zatoraj so jako razš'irjeni v Evropi in v druzih delih zemlje . ,Na Nemškem je ta tvorba le malokje, najbolj se je izrazila na Ceskem skozi lbxno pokrajino stegajoča se do Draž'dan, dalje onkraj Harz a proti severu, v Westphalih in na severnih obronkih Teutoburskega lesa, pri Aahenu, Littihu in Mastrihtu, potem na otok u Ri . g e n in posamez ob iztoku reke Oder. Na Francoskem pa je kredno ozemlje precej veliko, in obdaja kot notranji krogna Jursko se naslanjaje terciarno Pariško kotlino . Tudi. Angleška ima dosti te tvorbe in popotnik že od daleč zagleda belo „Shakespearovo skalo”, ki pri Doveru moli v Canal . Na Slovenskem 'I') je Kredna tvorba tudi precej razširjena, zlasti na Kranjskem in Primorskem, kajti Gorjanci so vsaj v zgornjem aelu večidel Kreda, ki se vleče skozi Kočevsko notri do ru ) Do13tavil prestavljam. šice, ki je zopet skoraj sama, Kreda z lepimi. Hippuriti. V tej tvorbi, ki še dalje sega v Istro, je večina naših po vsem svetu tako imenitnih jam in preduhov, posebno na Krasu. Okamnine Kredne tvorbe : Hamite s a tt e n uat u s pod . 162 157 ; Turrilites catenatus, pod. 158 ; Hippurites Tou- Pod. 157. ,, , casiana pod. 159 ; Inoceramus sulcatus, pod. 160 ; Pod. 158 . Pod. 159. Belemnites mucronatus, pod. 161 ; Spondylus spino. sus, pod. 162 ; Ananchytes ovatus, pod. 163 ; Ostre a columba, pod. 164. Knjiga prirode . 9 130 Pod. 160. Po& 161. Pod. 162. Pod. 163. Pod. 164. VIII. Terciarna tvorba alt i molassai V Švici se dobi zelenkast, redek, precej debelo zrnas t 163peščenec, ]33.olasse imenovan, ki je dal vsi tvorbi ime . Toda sedaj ta sistem raji zovemo terciarni . Razloči se od prejš'nih . bistveno, ker to kamenje ni tako trdo, najbolj po tem, da se til najdejo bolj razvite rastline i n živali, ki so prav blizo sedaj živečim organskim bitjem . Več vrst terciarnih živali v prejšnih tvorbah ni, dandanes pa žive še . Tudi zamoremo po teh organskih ostankih sklepati, ,, da so bili že takrat razločki v klimatičnih razmerah na zeml . Listnato drevje in sesalke se mnogokrat prikažejo in izmed vodnih prebivalcev taki, ki so živeli v sladki vodi. Bila so tedaj morja in reke s sladko vodo takrat in na nekterem kraji najdemo nasade z morskimi prebivalci. menjajoče se s taci mi, ki hranijo sladko vodne živali, ki toraj naznanjajo, da so se taki kraji vzdignil i pa zopet potopili. Včasi dobimo obojne živali skup, kakor tud i še dandanes to vidimo v lagunah Beneških, kjer se morski valovi na plitvih bregovih pomešajo z rekami . 131 Iz vsega tega sledi, da moramo pri nastajanji terciarne tvorbe pričakovati znamenitiših krajevnih posebnosti kot pr i členih starejih sistemov. In res je tako. Težko je, stareje ali spodnje utvare ostro ločiti od novejih in najbolje jih je popisat i kakor da bi bili postali eden poleg druzega. Zlasti so morali tačas že biti mnogi zalivi, v kojih so se seseli oni kadunjast i nasadi, ki jih zovemo kotline. Nemci zovejo starejo terciarno tvorbo Flysch., po nekih 164 zamoklih škrilnikih. Ti skladi se prostirajo kakor rob na dale č poleg Alp čez Apenine, Pireneje, Maroko, Egipt in dalje okol i sredzemskega morja. Vodilna školjka nam je za-nje posebna ploščata, okrogla lupinjevka, N u mmu l it e s n u mm ul a r i s , ki smo jo v pod . 165 upodobili tako, kakoršna se vidi od zgoraj, v pod. 166 od strani in. 167 ako jo prerežemo (O. zoologij o Pod. 165. Pod, 166. Pod. 167. §. 198). Nummu.Iitni apnenci, tako so imenovani po njih (Nuru rriulitih), vzdigujejo se sem ter tje jako visoko. Zanimivo je zvedeti, da so orjaške stavbe egiptiške, piramide, večidel i z nuramulitnega apnenca. Pod. 168 kaže tak apnenec iz Pirenej . Drugi oddelki terciarne tvorb e 165 Pod. 168. so : Pariška kotlina, zložena iz skladastih peščencev, apnencev, la orjev, gline in mavca, ki kaŽe'o, a so se seseli zdaj iz morja z a ' iz sladke vode ter so polne okam nin. To veljá zlasti za debel ozrni apnenec, ki daja izvrstno staviva , ves Pariz je zidan 'iz njega. Veliki Cerithium gigan.teum, pod. 169 je glavna vodilna školjka za-nj. V terciarni kotlini Londonski najde se sicer sorodnih okamnin, vendar pa prevaguje vlačna, rujava ali modrosiva glina, zvana Londonska glina . Mogunska kotlin a stega se od pogorja Taunus čez Frankobrod do Giesena, potem čez Mensko porečje do Aschaifenburga in ima najniže višnjevo glino, više pa pesek z mnozimi zobmi morskega požeruna , pod. 170 in 171 ; Ceritijsko glino (po Cerithium mar 9* garitaceum in plicatum pod. 172 in 173) ; Cyrenski lapor (po Cyrena semistriata in subarata, pod. 174) ; C e r i t i j s k i apnenec in kot najimenitniše kamenje Lit o r i nelni apnertec, ki je zložen iz neštevilnih majhenih polžko v (Paludina lenta, litorinella, pod . 175, povečana) ; pri Mogun.eu ga lomijo za v zid. Ti apnenci hranijo v sebi ostanke mnogih amfibij, tičev in. sesalk in v pesku, ki je precej za Pod. 169. Pod. 170. Pod. 171 . Pod. 174. Pod. 172. Pod. 173. Pod. 175. Pod. 176. 133 njim pa v oblovji so kosti nosorožcev, mastodontov in čudnega d i n o t e r i j a, ki je bil debelokožnik in je imel čekan v spodnji čeljusti, kakor kaže obraz njegove buče v pod . 176. V Vetrovi (Wetterau) je rujavi premog v debelih ležiščih. Ta cenjeni utvar se dalje razširja po severni Nemški, po Českem , Poljskem in Ruskem ter je jako važen v narodno-gospodarskem obziru za te kraje. Posebno močno premogišče so našli pri Hall e in mesto samo stoji na rujavem premogu. Pokriva ga večidel diluvialna tvorba, pa vendar je včasi vzdignjen do površja in kjer je to storil n . pr. basalt, premenjen je rujavi premog v črnkastega. Njegov spremljevalec je jantar (§. 85). Za najmlajše terciarne utvare držé pravo m o l a s s o . Le-sem 166 spada vsa Švica zunaj vrhov, tako tudi Tirolsko, Stirsko, Kranjsko in Dunajska kotlina . Zraven apnencev, peščencev, glin, laporjev in rujavega premoga je v Svici prav značivni kamen v a l o v i n a (Nage1~uh), neki konglomerat, ki je z apno m zlepljen v jako trdo gmoto. Sem ter tje je jako na debele m ter se na dobro znanem Rigi dviga do 6000 črevljev. V terciarnem krogu Karpatov so prav imenitna solišča v Vielički in Bohniji . V Siciliji spada žveplo tú sem. Vse vrste tretjegorne tvorbe je Lyon razdelil v tri dele : Spodnjega nazval je eoeenega (od grškega e o s = zora), ke r so okamnine v njem najdene tako rekoč zarja nove tvorbe, p a tudi zato, ker se je ta del že zgodaj sesel, prej ko drugi. Drugo vrsto imenoval je m i o c e n o (od grškega m e i o n = manj in kainos-nov), ker je stareji od zgornje p lio cene (od pleio n = bolj in kainos). Poslednji oddelek se sedaj raji imenuje n e ogen i . Na Slovenskem *) je ta tvorba jako razširjena. Po rei'skavah gg. M. V. Lipolda, Dr. Stache-ta, Dr. Peters-a, Dr. Star-a i. d., ki so svoje skušnje popisali v letniku geologiškeg a zavoda na Dunaji, kakor smo že gori omenili in po mojih lastnih se dobi eocena tvorba v homcih proti severu od Save med Kranjem in Radoljco , pri Smledniku in v Kropi . V njej se sem ter tje dobi rujavi premog. Na Stirskem se prostira na obéh stranéh Dravo-Savskega pogorja ; na .jugu so zopet eoceni skladi v Slatinski, Skalski, Savinski dolini. **) Na Primorskem in Notranjskem spada k tem skladom nvka, Lipava in Sočna pokrajina, terasno ozemlje jugozahodne Cičske pokrajine, velikadolina Bukari in Vinodol in zahodna stran. Lošinjska, kakor j e sploh znano, da so v teh krajih samo dvé tvorbi dobro izraženi , kredna in spodnja terciarna (tassello, macigno). V Kočevji dobiva glažuta svoj rujavi premog iz lagunskih nasadov terciarne tvorbe pri Schalkendorfu. Tudi, pri Metliki so ti nasadi in pri Crnoblji . 'l') Pridel Prestavljavee. *) Glej tudi „Slovenski Štajer” izdan po slov. Matici. l. 1868. Nič planj niso razširjeni neogeni skladi, zlasti na Kranjskem in Stajarskem. Na Gorenskem zasedajo glavno dolino Savsko med Kranjem in Radoljco kot konglomerat, ki ga pr i Naklasu lomijo za mlinske kamne. Na vzhodu so v dveh po tezah, ena drži od Smartne čez Motnik na Stirsko, druga o d Vrhpolja pri Kranji do Zagorja in Trebovelj kot peščenec in l e deloma kot lapor in glina. V Zagorji je bogato premogišče okoli 15 sežnjev debelo, ki daja še boji rujavi premog kot Voitsbergsko, posebno v zdolanji legi . Pod njim je bela, plastičn a glina, prav dobra za opeke. Nad premogom pa je bituminozen premogov škrilnik, potem laporat in apnenat škrilnik, kojeg a predeljujejo tako kakor v Kamniku v hidravlično apno ali cement. Na Dolenskem zalegajo neogeni nasadi notranjo dolino Kostanjevško, ki se proti zahodu stegajo do St ,„, Jernejske okolice, proti vzhodu pa čez Savo in Brežice. na Stirsko. Povsod so najti dobro ohranjene okamnine, posebno pri Kostanje-vici , Cateži in v Véliki Dolini na Mokriškem . Omenjenim okamninam pridenemo še : L y m n a e a l o ngiscata, pod. 177 ; Pectunculus pulvinatus, Cardita planicosta, pod. 178 ; Planorbis eornu, discus, (pod. 179 in. 180) ; Fusus bilineatus, contrarius, pod. 181 ; Murex (Typ hi s) tubifer, pod. 182 ; zob predpotopnega slona ali mamuta (elephas primigenius), pod. 183; Anoplo- Pod. 178. Pod. 177. Pod. 179. Pod. 180. the rium in P a]. a e o therium, pod. 184 in 185, sesalke, ki so bile podobne brž ko ne tapiru najdene so bile v Parižki, Pod. 181. Pod. 182. kotlini. Zanimive okamnine so dalje or j a močerad iz Pod. 183o Oeningena pri. Bodenskem jezeru, kojega so prej držali za kost - Pod. 184, 136 lijak predpotopnega človeka, Z e u g l o d o n (Hydrarchos ) terciarne tvorbe Alabamske v severni Ameriki največi do seda j Pod. 185. najdena predpotopna žival, 50 črevljev dolg e po životupodobna kitu po zobéh pa mrožu. IX. Diluv'ia na ali kvartarna tvorba. 1,67 S tem imenom naznanjamo n.ajpovej e geologične nasade, in ako je tudi voda bila glavna delalka, ker je trgala, razmakala in poplavovala, da bi se ti nasadi skoraj lahko zvali naplav, so vendar tudi druge mirne moči pomagale. Zopet razločimo prejšni utvar, diluvij, naplav, ki je celo predzgodovinski, ker se ni v njem nikoli našlo človeških ostankov ali umotvorov, in aluvij, ki je takrat nastal kakor človek in se je ž njim vred razvijal do danes ; pravimo mu tudi poplav. 168 Nasadi diluvialne perij ode obstoje iz debelejega grušca, kiza s peskom, z ilovico in peščeno glino se menjajočega ali namešanega. Vč'asi so 200 črevljev močni in dosežejo 100 0 črevljev sredne visokosti, pa se vendar ne dvignejo čez 200 0 č'revljev. Njih prostranost je jako velika, zakaj zasuli so prostrane nižave severovzhodne Nemške, celo Holandijo, Renske doline in planjave ob Rhoni in. Saoni, visoč'ino Bavarsko z Monakovim na sredi, rodovite nižave Lombardske in Ruske puste . Peščena glina (L~ss) je zmes iz drobne, laporate in peščene ilovice sivo-rumene barve in skoraj povsod pokriva Rensko do lino. Potoki jo spodkopavajo, da se odloči in doli pade. Tako se delajo one stene ; v kojih se tolikrat vidijo vodoravno na 137 vznotraj držeče luknje, v kterih prebivajo brežinske lastavice , in manjše luknjice za ose kopačice. Rodovitna so taka tlá in lahko jih je obdeljevati, zato na-njih rastejo mnogovrstni i n dragi pridelki . Diluvialni utvari imajo često živalske ostanke v sebi in sicer take, ki še sedaj živé in tudi take, ki so pomrle, zlasti iz terciarne tvorbe, ki so jih povodnje odnesle in drugje pokopale . Jako imenitne so jame s kostmi mnogovrstnih sesalk v frankovskem Jura, med njimi prav važne dvé, M u g g e nd o r f s k a in G e u l e n r e u t h s k a. Tudi na Slovenskem je več tacih jam , pr. v Javorniku in pri Loži, kjer so našli kosti predpotopnih živali. Tlá tacih jam so iz kapnika, ki kakor malta veže tak o imenovano koščeno breccijo (§ . 110), pod ktero so raztresene kosti prežvekovalk, glodalk, debelokožcev, navadno pa jamski h medvedov in hijen, tudi k o p r o l i t i (okamnene odpadnine te h živali). Ce so ravno živali prebivale v luknjah, si vendar množice kosti, kolikor jih je včasi, ne moremo drugači razložiti, kakor da pravimo, da jih je voda prinesla. V to dobo tudi spadajo čudni popotniki, ki jih v sedanjih 169 okoliš'inah se ve da ne moremo lahko zapopasti . Na veliki severno-nemški planjavi se najdejo mogočne okrožene skale, zlast i iz granita, posamez ležeče na naplavini, zato blodne ali er r a t i š k e klade imenovane . Granita pa tam daleč okoli in globoko notri ni. Gotovo so prišle te klade iz Skandinavije ali iz Finskega čez morje, kajti tam je tak kamen na površji, brž ko ne so bile primrznjene na ledene gore ter so ž njimi vred se m priplavale. Ce pomislimo, kaj nam popotniki iz polarnih krajev še zdaj pripovedujejo o velicih, plavajočih ledenih gorah, potem to ni tako neverjetno. Enake prikazke vidimo v Švici, kjer ledniki objamejo skale ter iz višin prinesš'i jih puste na planjavi, ko se stope i n sginejo ali se potegnejo nazaj . Tako se lahko pokažejo kraji v Svici., navadno tam, kjer glavne reke izvirajo, po kterih so raztresene skale iz daljnih planin, kterim se na ()glajenem al i odrgnjenem površji lahko vidi, da so se nekdaj plazili ob trdih stenah. Aluvialna tvorba ali poplav se še dandanes dela vpričo 170 nas. Reke, potoki bolj ali manj trgajo hribe in bregove, p o kterih tečejo, več odtrgajo, če so tla mehka in drobeča ali pa če voda hitreje dere, manj pa če so tlá trda in voda počasi teče. Tako se vesine na zemlji čedalje bolj nižajo, čeravn o počasi. Kar se odtrga, voda zopet pusti tam, kjer počasi teč e zdaj kot drobno grez, zdaj kot 1?rod in valovino. Med njo se sem ter tje dobe taki mineralni deli, ki so bili v kamenji, v vodi pa so prej pati na dnó kot druge, lahkeje reči . Tako v nekterih krajih iz naplavine nabirajo zlato, platino in bisere, tudi cin, izpira, o in čistijo ter dobe nekoliko kovine, kajti p o hribu jo iskati bilo bi težko in bi se ne splačalo. Največe poplavi so delte, ki so postale iz greti ki so j o prinašale reke ter so tako narastli veliki otoki na tri vogle, lež'é pred iztokom onih rek deleči jih v več rok, n. pr. pri Nilu, Renu, Donavi . Rušivno moč morja vidimo v pod. 186 in 187. Morska voda izmiva, trga od brega pa drugam nosi ; v nekterih krajih Pod. 186. Pod. 187 . vidimo nastajati najnoveji morski peščenec ali apnenec, ki se j e naredil iz slanih delov hlapečega morja in iz ostankov razdrobljenih školjk in se še dela ; to je edino kamenje, ki hrani človeške kosti (na Guadeloupe) . V našo dobo dalje spada vodni maček ali lahki kame n (TufF). Iz nekterih potokov, jezer in močvirij, ki zadrž'é dosti oglokislega apna, se on posede, ako se nekoliko kisline loči o d njega v zrak. Apnene skorije, ki so po tem nastale, pokrijej o vse reči v vodi ter delajo drobeč, mehak kamen, ki se n a zraku strdi; rabijo ga za zid. Imeniten lahki kamen j e t r a- v e r t i n Mizo Rima ; v nekem močvirji pri San Filippo se j e storilo toliko travertina, da je v 20 letih narastel 30 č'revljev debel. Karl o v a r s k i vrelec izločuje mnogo apna, tako zvaneg a aragonita. Na Islandu pušča Geyser kremenato škraljup. Tudi železno rudo puščajo nektere vode, tako zvano ml a č'n o rudo, ako se morja, jezera in močvirja deloma posušé, napravi $e ob bregu slana škraljup . 139 Važniša so pa šotišča; kako se delajo smo že povedali 171 v kemiškem delu §. 212. Polnijo zlasti nižine, n. pr. olandsko, Prusko, Hanoversko in gansko. Globoko v njih najdejo se orodja in dela človeška, n. pr. celtiško orožje, leseni most, kojega je naredil Germanicus, , ko je vojsko peljal skozi Nizozemsko na Nemško, i. d. v. Sotišča so se pa tudi v starejih tvorbah delala in iz njih je lahko postal premog. Na šotiščih rastline še zmerom rastejo in tako rastej o tudi šotišča, n. pr. Ljubljansko. Koliko časa potrebuje, da po stane tako ali tako debelo, o tem so učeni raznih misli, ker p o lokalnih razmerah ta raste hitreje, tam prav počasi . Na severnem Nemškem videli so v 30 letih nastati 6 črevljev debel o šotišče, na Bavarskem so pa skrbne preiskave kazale, da na leto naraste le za l palec visoko . Se bolj počasi naraščajo l e ž i š č a i n fus o r s k a. Majhne, nevidljive živalice imajo hišice, ali pa kakor raki lupine iz kremene kisline in ostanki millarde pomrlih živalic nagromadijo se v ležišča, delajoča drobljivo kremeno kamenje, kojega s o popisali kot infusorsko zemljo, g l a d ivni š kr nik naposled je prst, p uh), i.c a (§. 211), ne jak sicer ? pa za rastlinstvo važ'en utvar najnoveje dobe. V morji polni (korale) zidajo iz globine vedno više svo'a 1 72 razprezana apnena stanovanja, tako da včasi pridejo skoraj o morske gladine gori ; to so koralni z ad ori ali koraln i otoki, ki jih je zlasti veliko v tihem morji. Marsiktera pri kazen še zahteva pozornost od nas ; slapovi se sicer počasi bli žajo virom njih rek, pa bližajo se vedno izjedaje kamenje, n a ktero padajo, kakor se posebno dobro vidi pri Niagari. Leteči s viž e c se primika v dežele in bati se je, da ne bi marsikako morsko pobreŽje, kjer zdaj smelo bivajo ljudje, spremenil v puščavo, ako ga umetno ne zagradé . Posebno važno je pa v historični dobi opazovati vzdigov a nj e in nižanj e večih in manjih krajin . V razvalinah nekega tempeljna pri P u z z u o l i Cia Italijanskem najdemo p o koncu stoječe marmornate stebre, ki so do 12 č'revljev visok o gladki, više gori pa so luknjasti ; prevrtala jih je vrtava školjka . Očividno je, da ,je ta tempelj moral biti že pod morjem, pa s e je s krajem vred zopet dvignil iz njega. Mutaste živalice pričujejo nam dogodbo, o kteri nimamo pisanega nikjer nič . Tako še dandanes lahko vidimo, kako se neznano počasi vzdiguje del Schwedskega in Norweš'kega obrežja iznad morja, pri Sk anij i pa se čedalje bolj niža. Prav na debelem ali visoko nad morjem niso aluvialn e tvorbe nikjer ; hranijo. le ostanke tacih živali in rastlin, ki še živé . Diluvialni nasad . so se na Slovenskem **) posebno ob Savi , s) Moramo reči Foraminiferska . Prestavljavec. s*) Pridel Prestavljavec. 140 in sicer okoli Kranja zlasti ob Kokri dobro izrazili. Konglomerat, na kterem stoji Kranj je brž ko ne diluvialen in se od terciarnega razloči po tem, da ni tako trd, da je skozi in skoz i apneni konglomerat in ima večkrat votline po sebi . Utvari ognjerodi. (Plutonski, vulkanski ali brezredni utvari ; masino gorovje .) 173 Sem spadajo skupine granita, zelenjaka, serpentina, por basalta in vulkanskega kamenja. Ker to kamenje ni redno skladasto ampak se je zagojzdasto gnjelo med sebo in med druzim, je težko ga natanko razločiti . Tudi okamnin manjka, ki so tako važni pripomočki pri skladastem kam .enji. Sploh je masino kamenje, ki se povsod najde, bolj enako lično in je tudi v mineralogiškem obziru gledé sestave bolj stanovitno kot skladasto. To si lahko razlož'imo, ako pomislimo, da je gmota pridrla iz sred zemlje, občnega ognjišča in da s e je storilo skoraj brez vpliva vnanjih moči . Opomniti moramo, da moramo v neskladastem kamenj i največ in najbolj zanimivih mineralov iskati, da se zlasti v granitu in v kamenji okoli njega dobé kovine, rude in biseri , ki jih v skladastem kamenji ni dobiti. Le-té je tedaj revno in pohlevno, da-si so tudi bogati zakladi kot premog in železn a ruda v njem.. Najlože se dragocenosti tega kamenja dobé tam , kjer je njegov drobir nakopičila voda v groblje . Zlato, platina, demant in vsi drugi biseri prve in druge vrste dobivajo se i z tacih utvarov. I . Skupina granitova. 174 Ona obsega granit, granulit in syenit. Grr a n i t je najnavadniše masino kamenje, večidel ,je v hribih, malokedaj v ravninah. Gori v §. 101 smo že rekli., da so vnanje oblike granitovih hribov različne, ravnajo se po tem, kakor granit lahko ali težko prhni. Zatoraj prevladajo v nekterih krajih čopasti hribje s posamnimi pečinami, koje se gromadijo ena vrh druge ter cesto podajajo zanimiv pogled. Drugod se pa delajo bolj okrožene, blazinam podobne klade, o kterih smo že govorili. Dostikrat je granit kakor deblo ali jedro, okoli kterega se je kakor plašč nabralo gnajsa in kristalinskega škrilnika . Pogostoma se tudi vidi, da granit predere drugo kamenje, se vgnjezdi va-rij ter ostane kot rudninohod ; til je navadno drobnejega zrna, kakor da bi se bil tix hitreje strdil in kristalizoval . Najraji predira gnajse in škrilnike, mlaji granit je včasi eelé predr l starejega. Po tem taeem bi morali reči, da je granit nastal v 141 prejš'nih dobah stvorjenja zemlje ; toda na Elbi ga vidimo, da j e preril serpentin in numulitni apnenec, to nam kaže, ako s e ozremo še na druge okoliščine, da je granit prediral zemljino skorijo še pozneje ob času terciarne tvorbe . Jako je granit razširjen v Alpah, sicer se ne prikazuj e toliko zunaj, ampak v gorah je vsajen kakor jedro, na-nj se p a naslanjajo gnajsi in kristalinski š'k.rilniki po dolzem kakor stojé Alpe. Včasi je na posebni način zvezan z apnencem, ki je kako r zagojzda zabit va-nj . Glavno granitovo gorovje zajema C e s k o kakor kotel . Vidimo ga v Smreč'inah, potem proti severovzhodu v Rudnih gorah, v Lužici,,, v Krkonoš'ih in v Sudetih — proti jugo-vzhodu se vleče skozi Sumavo in bavarski gojzd poleg Donave bliz o do Dunaja, na sever se pa steza na Moravsko in Cesko blizo do Prage. Bolj posamez nastopi granit v Turingijskem lesu , na Spesartu, v Odenwaldu, v Crnem lesu in v Vogesih. Francosko ima centralno granitovo gorovje na jugu. Gr a n u l i t se bolj poredkoma nahaja, pa v zanimivih razmerah pod Rudnimi gorami. S y e n i t je bolj navaden, večidel je sosed granitov, v kterega dostikrat prehaja, toda prav polahkoma. Dobimo ga ob severni panogi Rudnih gor, v Turingijskem lesu in precej obširno v Odenwaldu pri Darmstadt u (gl. §. 102). Izmed vsega kamenja je granit najbolj znan. Rabimo ga 175 že v prigovorih in pesnik se posluži te besede, da v prilild izreče visoko starost, nerazrušljivo čvrstost in neomahljivo stanovitnost. Tudi mnenja niso bila o nobenem kameliji tako do ločna in dostojna kakor o granitu. Zgodaj so ga že imenovali temeljno gorovje, pragorje, na ktero se je pozneje naslonil o premogovno. Tem bolj se moramo čuditi, da se v ,razvijanj i geologiške vednosti niso mnenja o nobenem kamenji bolj menjal a in bolj nasprotovala, kot gledé starosti, sestave in nastanj a granitovega. Ker so misli zlasti gledé nastanja tako nasprotne , se nam granit še zmeraj zdz geologiška uganjka . Od kraja so ga imeli za pragorje ; ko so pa pozneje videli, da se je vrinil v kamenje kasne] ega nastanja, ni mogel dalj e ohraniti tega imena. Dali so mu dosti nižo starost, ob enem pa platonski značaj. Po dosedanji misli pridrl je granit kot v vročini raztopljena gmota skozi špranje, ki jih je snoma od A . Ta ognjena tekočina imela je na bližnji glinati škrilnik ta up Iv, da se je škrilnik zarad vročine omehčal ter spremenil se v kristalinski škrilnik in gnajs. Ako pa pazljivo pretehtamo okoliŠčine, v kterih se na m kaže granit, in ako pozorno pregledujemo gmoto tega kamna , začnemo dvomiti, ali je ognjerodega nastanja, ali ne. Bližnje kamenje namreč tani, kjer se dotika granita, nikakor ni tak o premenjeno, kakor bi moralo biti, ako bi ga bil granit preri l kot ognjena tekočina ; ne tako, kakor je premenil trahit, basali, 142 ki sta gotovo žareča pridrla vrhi zemlje, bližno kamenje. Ako na dalje primerjamo sestavne dele granitove pred pihavnikom , e kremen za-se neraztopljiv, živec težko raztopljiv, sinjec pa lahko raztopljiv. Če je tedaj granit postal iz žgavega testa, morali so se pri shlajenji najprej sesesti kristali kvarčevi, potem živčevi in naposled sinjčevi . V resnici pa je drugači ; očividnih izgledov imamo, da so se živčevi kristali ločili še predno se j e strdil kvarc, zakaj nikjer ne vidimo, da bi bil že trd kvarc motil živec, ko je kristalizoval, narobe pa se je pač zgodilo. Tudi se specifična teža granitovih delov ne zlaga z ono, ki b i jo morali imeti, ko bi se bili strdili iz raztopljene gmote . Tudi je živec, ki ga -vidimo v trahitu, ki se je gotovo iz žareče gmot e strdil, nekake steklo-vite podobe, in po tem ga tudi ločimo od granitovega (pr. §. 63). Ako tedaj temeljiti razlogi pričajo, da granit ni pluton. skega povoda, pričajo ob enem tudi za gnajs in kristalinsk i škrilnik, ki sta mu tako sorodna ; isto misel imajo e,eló o augitovem in rogovč'evem kamenja, tako da še samo trahitom, basaltom in lavam pripisujejo ognjerodi povod. Daljni nasledki tega mnenja, ki še tudi ni povsod potrjeno, bodo ti, da se bod o morale geologiške razmere vse drugače razkladati . P o h o r na Stirskem je sestavljen skoraj iz samega granita . 2. Skupina zelenjaka . 176 Kamenju pre šne skupine nasproti zelenjak nikjer ne lež i na debelo, da bi dal celo pogorje ali zdatne njegove dele . On je raji v malih, nepravilnih slogih, čokih, dela mnogo raz raščene žile, posebno v granitu, v škrilniku in drobu . Prispevši na vrh delajo zelenjaki navadno male koke v pečevji, ki se ji h kmalu spozná, zlasti med glinatim škrilnikom . Znotraj se zelenjaki ločijo v gomolje, kroglje, redkokedaj v stebre in plošče . Izmed mnozih odredov zelenjakovih sta., recej razširjen a d 'i o r i t in diabas ; pravih rudnih. zal je v nh. malo, pa dostikrat imajo rude v sebi It. pr. železno, kupreno in cinovo slučajno primešano, in sicer toliko, da se lahko koplje . Zelenjak se nahaja zlasti v sledečih gorah : v Sudetih, Krkonoših, v Lužici, v Rudnih gorah, Smrečinah, Turingijskem lesu, v Harzu, Hunsriicku in v granitovem Odenwaldu, proti nevero-vzhodu od Darmstadta. Na Kranjskemje nekaki porfirasti diabas *) samo posamez nad Znamenjem v Bistriški dolini pa na Slevcah v Tuhinj i pri Trati . *) Lipold, Jahrbueh der geol . Reichsanstalt 1857 . 143 3. Skupina serpentinova. To kamenje je zelenjaku v rodu in se nahaja v enacih 17 7 razmerah. Samo v Alpah je bolj obširno, drugod pa je tak o podredno, da na manjih geologiških zemljevidih zgine. Ser pentin dela čoke, tudi kratke, debele žile, je navadno razpokan in ploščat, kaže se v po gamnih hribih in homcih, ki so navadno lepo okroženi. ,, ), Nerinejski , Nerineenkalk , 124. hippuritni, Hippuritenkalk , ,> 128. Apophyllit, 42 . Arkose, 76. Arragonit, 38 . Arsenik, 29 . Arsenbliithe, arsenov cvet, 29 . Arsenikeisen, arsenovo železo, 52 . Arsenikkies, arsenovi kiz, 52 . Arsenikkobalt, gl. Speiskobalt. Arsenikkobaltkies, arseno-kobaltovi kiz, 55. Arseniknickel, arsenati nikel, 55 . Artesiški vodnjaki, Artesische Brunnen, 146 . Asphalt ali bitumen, 64 . Aufbrausen, zapeneti, 72 . Aufbrodeln, brbrati . Aufgerichtet, vzdigjen, 80 . Aufgussthiere, močelke, 88. AuflSslich, razmokljiv, razprostljiv . Auftreibung, izpuh. Augit oder Pyroxen, 48. Auripigment, 29. Ausgehendes, zu Tage Gehendes ode r Anstehendes, ,izhoda, konec, 81. Auskeilen sich, izgozdovati se, 81 . Avanturin, 32 . Augit, 49 . Axinit, 46 . B. Bachergebirge, Pohor. Baker, Kupfer, 58 . kremenati, Kieselkupfer, 59 . Bakrovec, rdeči, Rothkupfererz, 59 . ,> črni, Schwarzkupfererz . klorovi, Chlorkupfererz,59 . f? zeleni, Griinkupfererz, 59 . bismutovi, Wismuth >> Kupfererz, 59. :, pisani, Buntkupfererz, 59 . Bank, peč. Baryt, gl . Schwerspath. Basalt, basalta, čedič, 73. Basaltische Lava, basaltna lava, 75 . Becken, kotlina, 131 . Berggipfel, vrh, vrhunec. Bergholz, gorski les, 48 . Bergkrystall, (kamena) strela, 32 . Bergmileh, gorska moka, 38 . Bergtalg oder Scheererit, prstena loj, 63 . Bernstein oder Succinit, jantar, 63 . Bildsam, plastisch, oblikoven, 78 . Bildstein, 44. Bildung oder Formation, tvorba ali formacija, 93 . Simsstein, plovec, 45 . Bindemittel, lepilo . Bismut, Wismuth, 58 . Bitterkalk, grenki apnenec, 40. Bittersalz, grenka sol, 39. Bitterspath, grenki kalavec, 40 . Bitumin.óses oder fossiles Holz , bi tuminozni ali fosilni les, 31 . Blatni vulkani ali salse, Schlamm vulkane oder Salsen.' Blátterkohle, gl. Schieferkohle . Blattertellur, listasti telur, 57 . Blei, svinec, 57 . Bleiantimonerz oder Cinkonit, svin čeni antimonovee, 57. Bleiglanz, svinčeni lesketač, 57 . Bleiocker, svinčena okra, 57 . Bleivitriol, svinčeni vitriol, 57 . Bliščenee cinkovi, Zinkblende, 56 . bismutovi,Wismuthblende, 58. antimonovi, Antimon blende, 58 . Blitzróhren, gl. Fulgurit. Block, klada . Bloden ali erratičen, erratisch . B~hmerwald, šumava . Bohrmuschel, vrtava školjka . Bolus oder Lemnische Brde, bol al i Lemniška prst, 43 . Bor, 34. Boracit, 39 . Borax oder Tinkal, 35 . Bouteillenstein, gl . obsidian . Bouteillni kamen ali obsidijan, Bou - teillenstein oder Obsidian, 45 . Brandschiefer, črni škriljnik, 69 . Braunkohle oder Lignit, rujavi pre mog ali lignit, 31 . Braunit oder Hartmanganerz, trd i manganovec, 53 . Braunstein, rujavec, 53 . Brbrati, auf brodeln . Breccia, 75 . Brenze, goriva . Brež'inska Zastavica, Uferschwalbe . Broncit, 49 . Bruch, lom. Buntkupfererz, pisani bakrovee, 59 . C. Carneol, 33. Caement oder hydrauliseher Kalk , cement ali hidravlično apno, 77 . Caement oder Teig, cement ali testo , 75. Cement ali hidravlično apno, Caement oder hydraulischer Kalk, 7 7 . Cerussit, 57 . Chabasit, 42 . Chalcedon, 32. Chalcit, kalcit, retlek, 37 . Charakteristisch, značiven . Chiastolith, 43. Chlorblei, klorovi svinec, 57 . Chlorit, 47. Chloritschiefer, kloritov 'ékriljnik, 69 . Chlorkupfererz, klorovi bakrovec, 59 . Chlorsilber, klorovo srebro, 61 . Chromeisenstein, hromov železovec , 54. Chromocker, hromova okra, 54 . Chrysoberyll, 42 . Chrysopras oder Heliotrop, 33 . Cink, 56 . Cinkblende, cinkovi bffičenec, 56 . Cinkenit, gl. antimono' vec, 57 . Cinkspath, cinkovi kalavec, 56 . Cinkvitriol, cinkovi vitriol, 56. Cinober, 60. Coelestin, 39 . Cohiirenz, zveznost . Conglomerat, 75. Cvet, nikelovi, Nickelbližthe, 55 . antimonovi, Antimonblúthe, 58 . I, kobaltov, Kobaltblvithe, 55. arsenov, Arsenbliithe, 29. Č. Čedič ali basalt, Basalt, 73. Čekan, Stosszahn . Četrtogorje ali quartarno gorovje , Quart~rgebirge, 99. Činnost, Wirksamkeit. Členast, gegliedert. Členovci, Gliederthiere. Cok, Stock, 85 . Črni les, Schwarzwald . D. Daehschiefer, stremi ekržljnik, 69 . Dammerde, puhlica, prst, 7 8. Dampfkessel, parni kotel . Datolith, 42. Debelokožnik, Dickh'áuter . Debelost gl. močnost. Dendrit, 84. Detritus prod. Diabas, 72 . Diallag ali spreminjavec, 49 . Dickh'áuter, debelokožnik . Diluvium, 136 . Dinotherium, 133 . Diopsid, 49 . Diorit, 71 . Dioritschiefer, dioritov škriljmk 71 . Disthen, 43 . Dolerit, 73 . Dolomit, 40. Drob, Grauwacke. Drobir, TrU.mmergestein, 75 . Drobljiv, zerreiblich. Drobnik, Wacke, 73 . Drugogolje ali sekundarno gorovje, Secundargebirge, 99. Druse, vzrastek . Drusenraum, geoda, 67 . Držati, streichen, 81 . Durchbruch, preriv. Durchlassend (Wasser), prenikujoč, 147. Durchscheinend, prosojin. D~nensand, leteči svižec, 139 . Ecke, vogel (vogal). Einfach, enoteren . Einfache Mineralien, enoterni mine rali, 3 . Eisenblau, plavi. železovec, 52 . Eisenglimmersehiefer, železnega tinjca škriljnik, 69 . Eisenkiesel, železnati kremen, 32 . Eisennickelkies, železo-niklovi kršec , 55 . Eisenschii.ssig, železnat, 76 . Eisenspath, železni kalavec, 53 . Eisperiode, ledena doba, 151 . Elbe, Laba . Enakodobeu, gleiehzeitig. Enoteren, einfach. Epiclive, 80. Epi d ot, 47. Erbsenstein, grahovec, 38 . Erdbeben, potres, 95. Erdig, prsten. Erdkobalt, prsteni kobalt, 55 . Erdkohle, prsteni premog, 31 . Erdpech elastisches, prožna smola, 63 . Erdwachs, prsteni vosek, 63 . Erratisch, erratičen, bloden: Erzgebirge, rudne gore. Exeremente, odpadki. F. Fallen, padanje ali visenje, 80. Farnkraut, praprot, 88. Faserkohle, laknati premog, 30 . Federerz, peresovec, 57 . Feldspath oder Orthoklas, živec al i ortoklas, 44. Feldstein oder Felsit, felsit, 45 . Felsit, 45. Felskamm, greben . Felsriicken, hrbet. Fettglartz, tolščeni lesk. Feuerbildungen,ograj erodiutvari,101 . Feuerfl~ssig, ognjeno-tekočen, 65 . Feuerstein, kresilni kamen, 33 . Fichtelgebirge, Smučine. Fischeidechse, ribo-kušar, 125. FlLtzgebirge, premogovno ali pre mogovinsko gorovje, 99. Flugeidechse, leteči kušar, 127 . Fluorit gl. Flussspath . Flussmittel, topilo . Flussspath, fluorit ali jedavee, 36 . Flysch, 131 . Foraminifere, 128. Formenlehre, oblikoslovje, 65 . Franški Jura, Fr~nkischer Jura, 122 . Fr~nkischer Jura, Franški Jura, 122. Fulgurit oder Blitzrihre, fulgurit ali strelna cev, 32 . G. Gabbro, 72 . Gailthaler Sehichten, Ziljski skladi, 113 . Galmei oder Kieselzinkerz, kalamina ali kremenati cink, 56 . Galun, Alarm, 41 . Galunovec, Alaurtstein, 41. Gang (Erz-), rudohod, 85 . Ganggestein,ru.dohodno kamenje, 83 . Gebilde, utvar. Gebirgsriicken, pohrbtje . Gegliedert, členast. Gelberde, rumena prst, 43 . Gemengte Mineralien, zmešani mine rali ali zmesi. Gernengtes (Gestein), zmes, 67 . Gemengtheil, vmesnina 72. Geneigt, nagnjen. Geoda, Drusenraum, 67 . Gepanzert, oklopljen. Gestein, kamenje . Gesteinslehre, nauk o kamenji, 65. Gibbsit, 41 . Gladivee gl. smirek. Glanz, lesk. Glanzkobalt, svitli kobalt, 55 . Glas, steklo, 32 . Glauberit, 35. Glavonogci, Kopffiisser, 88 . Gleichzeitig, enakodoben . Gletscher, lednik . Gliederthiere, členovci . Glimmer, sinjec ali Linj eq„ 47 . Glimmerporphyr, tinjčev porfir, 72 . Glimmersehiefer, tinje'ev škriljnik, 69 . 15 Glina, Thon, 78. >, solna, Salzthon, '18 . peščena, L~ss, 136. Glinica ali galunina, Thonerde, 40 . Glinovec, Thonstein, 78 . Globel, Vertiefung. Glodalka, Nagethier. Gmota, masa, snov, Masse . Gnajs gl . rula. Gneiss, gnajs ali rula, 69 . Gobe, živalske, Thi'erschwámme, 88 . Gold, zlato, 61 . Goriva, Brenze . Gorski les, Bergholz, 48. Grabwespe, osa kopačica . Grahovec, Erbsenstein, 38 . Granat, 46. Granit, granit ali žula, 70 . Granit, pisani, Schriftgranit, 70 . roženčev, Hornblendegranit, 70. Granulit, 70. Grapav ali hrapav, rauh . Graphit, tuha, 30 . Graumanganerz gl. Mangana. Grauwacke, drob . Grauwackenschiefer, drobov škriljnik, 69. Greben, Felskamm . Grebenatka, Kammmuschel . Grebenovec, Markasit oder Kamin erz. Greisen, tinjčev kvarc, 70 . Grez, Schlamm . Grobkohle, zrnati premog, 30 . Gruča, Gruppe. Grundgebirge, temeljno gorovje, 99 , 101 . Grundform, prvotni lik, 4. GrundLIU,che, zakladna ploskev, 5 . Grundmasse, temeljna masa. Gruppe (Krystall-), gruča. Grus, grušec, 77 . Grušec, Grus, 77 . Griinbleierz, zeleni svinčenec, 57 . Grixneisenstein, zeleni železovec, 52 . Griinerde, zelena prst, 53. Griinsandstein, zeleni peščenec, 76 . Griinstein, zelenjak, 71 . Gyps, mavec, sadra, gyps, 36 . Haarkies, lasasti kiz, 55 . Haarsterne, lasatke. Hackig, repinast . Haifisch, morski požerun . Halbdurchsichtig, na pol prozoren . Halbopal, polopal, 33 . Halinski ali Hallstattski skladi, Hallst~tterschichten, 119 . Hallstatters., Halinski ali Hallstattski, 119. Hangendes, zgornja stena, 80 . Harmotom, 42 . Hartmanganerz gl. Braunit. Hausmannit oder Schwarzmanganerz , črna manganova ruda, 53 . Hauyn, 45. Hrte, trdota . Harteskala, skala trdote. Hebung, vzdigovanje, 139 . Hiperstenov kamen, Hypersthenfels, 72. Hippuritenkalk, hippuritni apnenec , 128 . Hladiven, kúhlend . Holzstein, leseni kamen, 33 . Honigstein, medenee, 62 . Hornblendegranit, roženčev granit, 70 . Hornstein, rogove; 33. H~hle, špilja. Hóhlenbar, jamski medved. Hrapav gl. grapav. Hrbet, Felsrúcken . Hrošči, Kerfthiere. Humboldit, 62 . Hyacinth, 32 . Hyalith, 33. Hydraulischer Kalk gl. Caement. Hydroboracit, 39. Hydrophan, 33 . Hypersthen, 49. Hypersthenfels,hiperstenovkamen,72 . Hypoclive 80 . Kamenje, skladasto, Sehiebtungsgestein, 83. Idokras, 47 . Idrialit, 63. Igliénato drevje, Nadelholz, 88 . II, suknarski, Walkerde . lnsecten, žuželke. Itakolumit, 69 . Izgozdovati se, sieh auskeilen, 81 . Izhod ali konec, Ausgehendes ode r Anstehendes . Izpeljan, abgeleitet. Izpuh, Auftreibung, Ausbruch . Jamski medved, Hdhlenb~r. Jantar, Bernstein ali Sueeinit, 63. Jaspis, 33. Jašek, Schaeht, 148 . Jedavec, Flussspath, 36 . Jetrenec, Lebererz, 60. Jez velikanov, Riesenweg, 79 . Judenpech, Judova smola, 64. Juraformation, Jurska tvorba, 122 . Jurska tvorba, Juraformation, 122 . K. Kadunjasto, muldenartig. Kalait, 41. Kalavec, cinkovi, Zinkspath, 56. grenki, Bitterspath, 40. >, železni, Eisenspath, 53 . manganov,Manganspath,54 . Kalamina ali kremenati cink, Galme i oder Kieselzinkerz, 56 . Kalcit, škriljasti, Schieferspath, 38 . Kalkmergel, apneni lapor, 77 . Kalkstein, apnenec, 38 . Kalktuff, lahki kamen, 38 . Kamenje, Gestein. masino, Massengestein, 83. &riljasto, Sehiefergestein , 83. :s rudohodno, Ganggestein , 83. Kammer, predalu, 105. Kammerz gl. Markasit. Kammmusehel, grebenatka. Kante, rob. Kaolin ali porcelanova glina, Kaoli n oder Porcellanerde, 43 . Kapnik, Tropfstein, 84. Karnallit, 34. Kasijanski (utvari), Kassianer (Bil dungen), 119 . Kassianer (Bildungen) , Kasijanski (utvari), 119 . K~nnelkohle, Kannel, premog, 30 . Keilhaue, kramp, pik. Kepa, (-st), sehollenfórmig, (nester fórmig), 85 . Kerfthiere, braki . Kies, kiz, valoviva, 77. Kiz ali kršec, lasasti, Ilaarkies, 55 . železoniklovi,Eisenniekelkies,55 . f7 kositarjev, Zinnkies, 59 . ,, arsenov, Arsenikkies, 52. kobaltov, Kobaltkies oder Sehwe felkobalt, 54 . arseno-kobaltovi, Arsenikkobaltkies, 55 . Kieselguhr, kremena zrašč'enina, 34 . Kieselkupfer oder Kupfergriin, krc menati baker ali zeleni bakrovee, 59. Kieselsandstein, kremenati peščenec, 76. Kieselschiefer, kremeni škriljnik, 33 . Kieselsinther, kremena siga, 34 . Kit, Wallfisch. Klada, Bloek. Klingstein gl . Phonolith . Kluft, razpoka, poklina. Kobalt, žveplenati ali kobaltov kiz, Sehwefelkobalt oder Kobaltkies, 54. arsenati, Arsenikkobalt oder Speiskobalt, 55 . svitli, Glanzkobalt, 55 . ,1 Kobalt, prsteni, Erdkobalt, 55 . Kobaltblúthe, kobaltov cvet, 55. Kobaltkies oder Schwefelkobalt, ko baltov kiz ali žveplenati kobalt, 54 . Kockovec, Wiirfelerz, 53 . Kólnische Erde oder Umbra, kolinska prst ali umbra, 31 . Kohleneisenstein, premogovi železo vec, 53 . Kohlenstoff, ogljenec, 29 . Kohlenschiefer, premogov škrilj nik, 6 9 . Kok, Kuppe. Kokast ali čopast, kuppig. Kokkolith, 49 . Konec gl. izhod. Kopal, 63 . Kopffiisser, glavonogci, 88 . Koprolithen, 137 . Korallenriff, koralni zador, 139. Kositar, Zinn, 56 . Kositarjevec, Zinnstein, 56 . Kostnik ali kostnjak, Skelet. Kotlina, Becken, 131. Kotomér, Winkelmesser. Kramp, pik, Keilhaue. Krater, žrelo. Kreda, Kreide, 38. Kredna tvorba, Kreideformation . Kreide, kreda, 38 . Kreideformation, kredna tvorba . Kremen, Silicium, 31 . Kremen, železnati, Eisenkiesel, 32 . Kresilni kamen, Veuerstein, 33. Kristalinsk, krystallinisch. Krkonoši, Riesengebirge . Kršec gl. kiz . Kruste, '&raljup. Krustengebilde, skorjevina, 84. Krustenthiere, škorjevei . Kryolith, 40 . Krystallinisch, kristalinsk. Kupfer, baker, 58 . Kupferbleivitriol, kupreno - svinčeni vitriol, 59 . Kupferglanz, bakreni lesketač, 59 . Kupfergriin gl. Kieselkupfer. Kupferlazur, kuprena lazura, 59 . Kupfernickel , bakreni ali kupreni nikel, 55. Kupferschiefer, kupreni Mzriljnik, 77 . Kupfervitriol, kupreni vitriol, 59 . Kuppe, kok . Kuppig, čopast, kokast. Kiihlend, hladiven . Kvarc, Quarz, 31, 32. rožni, Rosenquarz, 32 . spreminjasti, Schillerquarz, 32. sinjčev, Greisen, 70. L. Laba, Elbe. Labrador, 45. Labradorit, 45 . Ladjenka, Schiffsbootmuschel . Lager, ležišče, naležWe. Lagerungslehre, skladoslovje, 65. Lagelungsweilse, skladba, 65. Lahki kamen ali tuf, Tuff. Lahki kamen, Kalktuff, 38 . Lapor, Mergel, 77 . l ) apneni, Kalkmergel, 77. glinati, Thonraergel, 7 7 . Lasatke, Haarsterne. Lasurstein, lazur, 45 . Laubholz, listnato drevje, 88 . Lausitz, Lužica, Lava, basaltna, basaltisehe Lava, 75. Lazulit, 41. Lazur, Lasurstein, 45 . Lazura, kuprena, Kupferlazur, 59 . Lebererz, jetrenec, '60 . Ledena doba, Eisperiode, 151. Lednik, Gletscher. Leitmuscheln, vodilne školjke, 87 . Lemnische Erde gl . Bolus. Lepidolith, 47 . Lepilo, Bindemittel. Les, bituminozni ali fosilni, bitumi nóses oder fossiles Holz, 31 . Leseni kamen, Holzstein, 33 . Lesk, Glanz. » kovinski, Metallglanz . 161 Lesk, tolščeni, Fettglanz . Magnesia oder Talkerde, magnezija voščeni, Wachsglanz . ali lojexa prst, 39. biserni, Perlmutterglanz , Magnesit, 40 . Lesketač, niklo-antimonovi, Niekel-Mainz, Mogunee. antimonglanz, 55. Malachit, 59 . niklo-bismutovi , Niekel-Mammuth, 133 . wismuthglanz, 55 . Mandeljnast, mandelsteinartig, 67 . svinčeni, Bleiglanz, 57 . Mandelstein, mandeljevec, 73 . bismutovi, Wisrauthglanz, Mandelsteinartig, mandeljnasto, 67 . 99 >> 58. Mandelj evee, Mandelstein, 73 . bakreni, Kupferglanz, 59 . Manganglanz, manganov lesketač, 54 . antimono-bakrovi, Ana-Manganit oder Graumanganerz, sivi monkupferglanz, 59 . manganovee, 54 . srebrni, Silberglanz, 61 . Manganovec, trdi, Hartmanganerz srebrno-kupreni, Silber-oder Braunit, 53 . kupferglanz . ,, sivi, Graumanganerz manganov, Manganglanz , oder Manganit, 54. 54. Manganschaurn gl . Wad. nikelov ali bela nikelova Manganspath, manganov kalavec, 54 . ruda, Nickelglanz ode r Marienglas, Marijino steklo, gl . Seweisses Nickelerz, 55 . lenit, 36, 47 . Leteči kušar, Flugeidechse, 127 . Markasit oder Kammerz, grebenove c Leucit, 45 . 52. Ležišče ali naležišče, Lager. Marmor, 37 . Liegendes, zdoljna stena, 80. Masse, masa, gmota, snov. Lignit gl . Braunkohle . Massengestein, inasino kamenje, 83 . Lik, prvotni, Grundform, 4. Mastodon, 133 . Likati, poliren. Matt, medel. Lilijevci, Liliensterne, 88 . Mavec ali sadra, Gyps, 36. Liliensterne, lilijevci, 88 . Medel, matt. Listnato drevje, Laubholz, 88 . Meerschaum, morska pena, 48. Lriss, peščena glina, 136 . Mehkužci, Weichthiere, 88 . Lóthrohr, pihavnik . Melaphyr, 72 . Loj, prsteni, Bergtalg oder Seheererit Mergel, lapor, 77 . >> 63 . Mergelkalk, laporati apnenec, 38 . Lojevec, Talk, 47 . Mesotyp oder Natrolith, 42 . Lom, Bruch . Metallglanz, kovinski lesk. Lončenee, Topfstein, 47 . Metamorfno, metamorphisch, 68 . Lončevina, Topfstein, 69 . Metamorphiseh, metamorfno, 68 . Londonska glina, Londonthon, 131 . Micopsammit, 76 . Londonthon, Londonska glina, 131 . Mineralgang, rudninohod . Lupinavei, Sehalthiere, 88 . Mispikel, 53. Lužica, Lausi.tz . Mjilovec ali saponit, Seifenstein ode r Saponit, 48 . Močelke, Aufgussthiere, 88. Močnost ali debelost, M~chtigkeit. Maeigno, 76 . Mogunec, Mainz . Mi ehtigkeit, moenost, debelost, 80 . Moka, gorska, Bevgmilch, 38 . Knjiga prirode. II. 11 Moorkohle, močvirni premog, 31 . Molasse, 130, 76 . Mondstein gl . Adular . Moraene, 152 . Mozek, kameni, Steinmark, 43. Mrož, Robbe . Muldenartig, kadunjasto . Muschelig, školjkast . N. Nadelholz, iglienato drevje, 88 . Nadomestivno, Stellvertretend, 68. Naduhel, angeflogen . Nafta ali kameno olje, Naphta oder SteinSl, 63. Nagethier, glo d alka. Nagnjen, geneigt. Naplav, Sehwemmland . Naphta gl. SteinSl. Nasad, Absatz, Ablagerung. Nasipina, Schutt, 77 . Natron, 35 . Natronfeldspath gl . Albit. Nauk o kamenji, Gesteinslehre, 65 . Nebenaxe, podružna os, 5 . Nephelin, 45 . Neprenikujoč, Wasser nicht durchlassend, 147 . Neptunismus, 150 . Neraven, uneben. Nerineenkalk , Nerinejski apnenec , 124. Neusilber, novo srebro, 56 . Nickelantimonglanz, niklo-antimonov i lesketač, 55. Niekelbllithe, nikelovi cvet, 55 . Nickelerz gl . Nickelglanz . Nickelglanz oder weisses Nickelerz , nikelov lesketač ali bela nikelova ruda, 55. Niekelwismuthglanz, niklo-bismutov i lesketač, 55 . Niederung, nižina . Nikel, žveplenati, Schwefelnickel, 55 . arsenati, Arseniknickel, 55. n bakreni ali kupreni, Kupferniekel, 55. Nikel, antimonovi, Antimonnickel, 55 . Nižanje, Senkung, 139 . Nižina, Niederung. Nosorog, Rhinoceros . O. Oblikoslovje, Formenlehre, 65 . Oblikoven, bildsam, plastisch . Obronek ali pobočje, Abhang . Obsidian oder Bouteillenstein, obsi dijan ali bouteillni kamen, 45 . Odpadki, Exeremente . Ogljenee, Kohlenstoff, 29 . Ognjerodi utvari, Feuerbildungen, 101. Ognjeno-tekočen, feuerfliissig, 65 . Okamnina, Versteinerung, 85 . Oklepljen, gepanzert . Okra, svinčena? Bleioeker, 57. bismutova, Wismuthocker, 58 . ?> ;> antimonova, Antimonoeker, 58 . bromova, Chromoeker, 54. Okrakovec ali oolit, Rogenstein, 38 . Oligoklas, 45 . Onyx, 33. Oolit gl . okrakovec. Oolitasto ali okrakasto, oolithisch oder rogenartig, 67 . Oolithisch oder rogenartig, oolitast o ali okrakasto, 67 . Opal, 33. Oprh, Anflug . Osa kopačica, Grabwespe . O sten, S ta che l O ste olith, 37 . Otisek ali vtisek, Abdruek, 78 . P. Padanje ali visenje, Fallen, 80 . Papierkohle, papirnati premog, 31. Parni kotel, Dampfkessel. Pansilipptuff, pansilippski tuf, 7 8 . Pechstein, smolnik, 45 . Pechsteinporphyr, smolnikov porfir, 72. Pechkohle~ smolni premog, 30 . Perhnutterglanz, biserni lesk . Peč, Bank. Pena, apnena, Schaumkalk, 38 . ); morska, Meersehaum, 48 . I, manganova, Wad oder Man ganschautn, 54 . Peperin, poprovec, 78 . Peresovec, Federerz, 57 . Periklas, 39 . Perlovec, Perlstein, 45 . Perlstein, perlovec, 45 . Permska tvorba ali Dias, Zechstein oder Dias, 114. Pesek, Sand, 77. Peščenec, Sandstein, 76 . kremenati, Kieselsand stein, 76 . ,> zeleni, Griinsandstein, 76 . t, spodnji rdeči, Rothliegen des, 115 . kvadrov, Quadersandstein, 128 . Petalit, 45. Pharmakolith, 37 . Phonolith oder Klingstein, fonolit ali zvonik, 74. Pihavnik, Lóthrohr. Platte, ploša . PlattenfQrmig, ploščinat. Plaenerkalk, 128. Plastisch gl. bildsam. Platina, 62. Plavutaste noge, Ruderfússe. Plavje, Treibholz. Platna breceia Reibungsbreccie, 7 5 . Ploša, Platte. Ploščinat, plattenf5rmig . Plovec, Bimsstein, 45. Plutonismus ali Vulkanismus, 1.50 . Podružna os, Nebenaxe. Pohor, Bachergebirge. Pohrbtje, Bergriicken. Poklina gl. razpoka. Poliren likati. Polirschiefer, gladilni škriljnik, 34, 139. Polopal, Halbopal, 33 . Polprozoren, halbdurehsiehtig. Polyanit oder Graumanganerz, siva manganova ruda, 54 . Polybasit, 61 . Poprovec, Peperin, 78 . Porcellanerde oder Kaolin, pome lanova glina ali kaolin, 43. Porfir, Aphanitov, Aphanitporphyr) 71. kvarčev, Quarzporphyr, 72 . sinjčev, Glimmerporphyr, 72 . sienitov, Syenitporphyr, 72 . smolnikov, Pechsteinporphyr, 72 . glinati, Thonporphyr, 7 2 . Porfirasto, porphyrartig, 67 . Porphyr, 72. Porphyrartig porfirasto, 67 . Porphyrit, (porfido rosso antieo) ) 72. Potres, Erdbeben, 95 . Požerun, morski, Haifisch. Pragorje ali temeljno gorovje) TJr gebirge oder Grundgebirge, 99 . Praproti, Farnkr~uter, 88 . Predalee, Kammer, 105 . Preduh, Sehlott, 96 . Predzgodovinsk, vorgesehichtlich . Prehajati, iibergehen, 68 . Prehnit, 42 . Prehodno gorovje, Uebergangsgebirge, 99. Prekucniti se, umkippen, 82 . Premet, Verwerfung, 82. Premog, črni ali kamaeni, Schwarzkohle oder Steinkohle, 30. ;> e'kriljasti ali listasti, Schieferkohle oder Bla,tterkohle, 30. zrnati, Grobkohle, 30 . laknasti, Faserkohle, 30. K~nnel-, 30. smolni, Pechkohle, 30. sajasti, Russkohle. rujavi ali lignit, Braunkohle oder Lignit, 31 . močvirni, Moorkohle, 31 . papirnati, Papierkohle, 31. prsteni, Erdkohle 31 . 11 * Premogova tvorba, Steinkohlenformation, 107 . Premogovinsko ali premogovno gorovje, Flátzgebirge, 99 . Prenikuj oč, Wasser durchlassend, 1 47 . Preriv, Durchbruch . Preslica, Sehachtelhalm, 88. Prestvoriven ali prestrojiven um bildend. Prežvekovalka, Wiederkauer . Prod, Detritus. Prosojin, durehseheinend . Protogyn, 70. Prpustit, 61. Prst, lojeva, Magnesia oder Talk erde, 39. Lemniška ali bol, Bolus ode r >> Lemnisehe Erde, 43. zelena, Grúnerde, 53. Kolinska ali umbra, Kálniseh e Erde oder Umbra, 31 . ,, galunova, Alaunerde, 31 . Prsten, erdig. Psammit, 7 6 . Puhlica, prst, Dammerde, 78. Pyrargyrit, 61 . Pyrit, 52 . Pyrolusit, 53 . Pyromorphit 57 . Pyrop, 47 . Pyroxen, 49 . ,, Quadersandstein, kvadrov peščenec, 128 . Quartd,rgebirge, é'etrtogorje ali quartarno gorovje, 99. Quarz, kvare 31, 32 • Quarzporphyr, kvarčev porfir, 72 . Quecksilber, živo srebro, 60. Rabeljski skladi, Raiblerschichten, 119 . Raiblersehiehten, Rabeljski sklad i 119. Raseneisenerz oder Sumpferz, mlačn a ruda, 138 . Rauh, hrapav . Raza, Strich . Razklano, zerkliiftet. Razkolna ploskev, Spaltungsflaehe • Razkolnost, Spaltbarkeit . Razmokljiv, razprostljiv, auflósslich . Raznolično, Ungleichartig, 68 . Razpoka ali poklina, Kluft. Raztopljiv gl. taljiv. Realgar, 29 . Redovni vulkani, Reihenvulkane, 95 . Regent, 30 . Reibungsbreeeie, plazna breeeia, 75 . Reihenvulkane, redovni vulkani, 95 . Repinast, hackig . Retinit, 63 . Rhinoceros, nosorožec . Riboku'éar, Fischeidechse, 125 . Riesengebirge, KrkomAi . Riesensaule, velikanski slop, 71 . Riesenweg, jez velikanov, 79 . Rob, Kante. Robbe, mrož . Rogelj, Zacken . Rogenstein, oolit, 38 . Rogljast, zackig . Rogovec, Hornstein, 33 . Rosenquarz, rožni kvarc, 32 . Rothbleierz, rdeči svinčenec, 58 . Rothgiltigerz, rdeči srebrenec, 61 . Rothkupfererz, rdeči bakrovec, 59. Rothliegendes, spodnji rdeči pešče nec, 115. Rov, Stollen, 148. Rubin, 40 . Ruda, Erz . črna manganova, Schwarzman t> ganerz oder Hausmannit, 53 . siva manganova, Polyanit ode r Graumanganerz, 54. >l mlačna, Raseneisenerz ode r ,P Sumpferz, 13 8 bela nikelova, Weisses Nickelerz, 55 . rdeča cinkova, Rothes Zink, ,, erz, 56. 165 Ruderfiisse, plavutaste noge . Sehlammvulkane oder Salsen, blatni Rudninohod, Gang, (Mineral.). vulkani ali salse. Rudne gore, Erzgebirge . Schlott, preduh, 96. Rudohod, Gang, (Erz-), 85 . Sehmelzbar, taljiv, raztopljiv. Rujavee, Braunstein, 53. Sehmelzbarkeit, topivnost, taljivost . Bula ali gnajs, Gneiss, 69 . Sehollenf5rmig (nestfórmig), kepa,85. Russkohle, sajasti premog, 31 . Sehrifterz, telurovec, 62 . Schriftgranit, pisani granit, 70 . Schutt, nasipina, 77. Schwarzeisenstein, črni železovec, 53 . Schwarzgiltigerz, črni srebrenec, 61 . Sadra, gl. mavec . Schwarzkohle oder Steinkohle, črni Salmiak, 36. ali kamneni premog, 30 . Salovec, Speekstein, 47 . Schwarzkupfererz, črni bakrovec . Salpeter, solitar, 34 . Sehwarzmanganerz gl. Hausmannit . Salsen gl. Schlammvulkan. Schwarzwald, Črni les . Salzthon, solna glina, 78 . Schwefel, žveplo, 28. Sand, pesek, 77 . Schwefelantimonbleierz, žvepleno-an - Sandstein, peščenec, 76. timonovi svinčenec, 57 . Sanidin, 44. Schwefelkobalt gl . Kobaltkies . Saphir oder Korund, 40 . Schwefelniekel oder Haarkies, žve- Saponit, 48 . plenati nikel ali lasasti kiz 55. S~ugethiere, sesalci . Sehwemmland, naplav. Schacht, jašek, 148 . Schwerbleierz, težki svinčenee, 57 . Sehaehtelhalm, preslica, 88 . Schwerspath oder Baryt, težec ali Sehaumkalk, apnena pena, 38. barit, 38 . Schalthiere, lupinavei, 88 . Seeund~rgebirge, drugogorje ali se- Scheererit gl. Bergtalg. kundarno gorovje, 99. Seheitelftaehe, vrholova ploskev, Seifenstein oder Saponit, mjilove e Schiehtung, skladba, 80. ali saponit, 48., Schichtungsgestein, skladasto kame -Selen, 28 . nje, 83. Selenbleierz, selenovi sinčenec, 57 . Schichtungskluft oder -flaehe, skla-Selenit oder Marienglas, aelenit ali dovna ploskev, 80. Marijino steklo, 36 . Schiefergestein, škriljasto kamenje, Selenschwefel, selenato žveplo, 29 . 83 . Senkung, nižanje, 139. Schieferkohle oder Bl~tterkohle, škrl -Serpentin oder Ophit, 48 . Masti ali listasti premog, 30 . Sesalci, S~ugethiere. Schieferspath, škriljasti kalcit, 38 . Sicherheitsventil, varovalna zaklop- Schieferung, škriljenje, 80. nica, 96 . Schiefrig, škriljast, 67 . Siderit (blauer), 32 . Sehifrsbootmusehel, ladjenka. Siga, kremena, Kieselsinther, 34 . Schillernd, spreminjast . Silber, srebro, 60 . Sehillerquarz, spreminjasti kvare, 3 2 . Silberglanz, srebrni lesketač, 61 . Schillerspath, spreminjavee, 48 . Silberkupferglanz, srebrnato-kupreni Sehimmernd, se svetlika. lesketač, 61 . Schlacke, žlindra . Silirat, silikat, 31 . &Manna, grel. Silieium, kremen, 31 . Silikat, Silicat, al . Sinjec ali. tinjec, Glimmer, 47 . >s lojevi, Talkglimmer, 47 . Skala trdote, Harteskala . Skelet, kostnik ali kostnjak. Skladba, Lagerungsweise oder Schich tung, 80. Skladoslovje, Lagerungslehre . Skladovna ploskev, Schichtungskluft oder -Bache, 80 . Skorj evci, Krustenthiere. Skorjevina, Krustengebilde, 84 . Skorodit, 53 . Slop, velikanski, Riesensaule, 71 . Složna ploskev, Verwachsungsfi.ache . Smalte, 55 . Smirek ali gladivec, Smirgel, 40 . Smirgel, smirek ali gladivec, 40. Smola, prožna, elastisches Erdpech , 63 . >> Judova, Judenpech, 64 . Smolnik, Pechstein, 45 . Smrečine, Fichtelgebirge . Sol, kamena, Steinsalz, 35 . ,, grenka, Bittersalz, 39. Solfatare, 97. Solitar, Salpeter, 34 . Sodalith, 45 . Spačen gl. zategnjen. Spaltbarkeit, razkolnost . Spalte, špranja . Spaltungsflache, razkolna ploskev. Speckatein, salovee, 47 . Speiskobalt oder Arsenikkobalt, ar senati kobalt, 55 . Sphaerosiderit, 53 . Spinell, 41 . Splitterig, trskast . Spodumen, 45 . Spreminjast, schillernd . Spreminjavec, Schillerspath, 48 . Sprhneti, verwittern . Srebrenec, črni, Schwarzgiltigerz, 61 . )) rdeči, Rothgiltigerz, 61 . Srebro, Silber, 60. ,, živo, Quecksilber, 60 . ,> antimonovo, Antimonsilber, 61. Srebro, klorovo, Chlorsilber, 61 . >, novo, Neusilber, 56 . Stachel, osten. Stalagmit, 84 . Stalaktit, 84 . Staurolith, 46 . Steinkohle gl. Schwarzkohle. Steinkohlenformation, premogova tvorba, 107 . Steinmark, kameni mozek, 43 . SteinSl oder Naphta, kameno olj e ali nafta, 63 . Steinsalz, kamena sol, 35 . Steklo, Glas, 32. Stellvertretend, nadomestivno, 68 . Stena, zdoljna, Liegendes, 80 . zgornja, Hangendes, 80 . Sternbergit, 61 . Stilbit, 42 . Stinkkalk, smrdljivi apnenec, 38 . Stock, čok, 85 . Stollen, rov, 148 . Storžnjak, Zapfentrager. Stosszahn, čekan . Strahlstein, trakovec, 49 . Strahlthiere, zvezdavci, 88 . Streichen, držati, 81 . Strela (kamena), Bergkrystall, 32. Strich, raza. Strohneti, verwesen . Strontian, 39. Strontianit, 39 . Succinit gl. Bernstein . Svetlikati se, schimmernd . Svinčenec, težki, Schwerbleierz, 57 . žvepleno-antimonovi, Schwefelantimonbleierz, 57 . selenovi, Selenbleierz, 57 . 3, , 1 ,, beli, Weissbleierz, 57 . zeleni, Griinbleierz, 57 . rdeči, Rothbleierz, 58 . Svinec, Blei, 57 . ,p klorov, Chlorblei, 57 . Svihc, leteči, Diinensand. Syenit, 70. Syenitporphyr, sienitov porfir, 72 . Sv. Školjkast, muschlig, Šotišče, Torflager, 139 . Spilja, Hóhle . Špranja, Spahe. Škraljup, Kruste. gkriljast, Schiefrig, 67. §kriljenje, Schieferung, 80. gkriljnik, strešni, Dachschiefer, 69 . brusni, Wetzschiefer, 69. risarski, Zeichenschiefer, 6 9 . galunati, Alaunschiefer, 69 . premogov, Kohlenschiefer. črni, Brandschiefer, 69. tiraj čev, Glimmerschiefer, 69 . hloritov, Chloritschiefer. lojevi, Talkschiefer, 69 . železnega tinjca, Eisen glimmerschiefer. dioritov, Dioritschiefer, 71 . glinati, Thonschiefer, 69 . 99 drobov, Grauwackenschiefer, 69. kupreni, Kupferschiefer, 7 7 . 99 >> gladilni, Polirschiefer, 139 . ,, >> kremeni, Kieselschiefer, 33 . gurnava, Bóhmerwald . T. Taljiv, raztopljiv, schmelzbar. Talk, lojevec, 47 . Talkerde gl . Magnesia. Talkglimmer, lojevi. sinjec, 47. Talkschiefer, lojevi škriljnik, 69 . Teig gl. Caement. Tellur, 28. Telur, listasti, Bl~ttertellur, 57 . Telurovec, Schrifterz, 62 . Temeljna masa, Grundmasse. Terra de Siena, 43 . Terti',rformation, terciarna tvorba, 130. Terciarna tvorba, Terti~rformation , 130 . TertiU,rgebirge, tretjegorje ali ter ciarno gorovje, 99. 167 Testo ali cement Teig oder Caement, 75. Tetrsudrit, 60 . Težec ali barit, Schwerspath ode r Baryt, 38 . Thenardit, 35. Thierschw'ámme, živalske gobe 88 . Thomsonit, 42 . Thon, glina, 43, 78. Thonerde, glinica, (galunina), 40 . Thongallen, glinate žolči, 76 . Thonmergel, glinati lapor, 77 . Thonporphyr, glinati porfir, 72 . Thonschiefer, glinati škriljnik, 69 . Thonstein, glinovec, 78 . Topfstein, lončenec, 47, 69 . Topilo, Flussmittel . Topivnost, Schmelzbarkeit. Torflager, šotišče, 139. Trachyt, 74 . Trakovec, Strahlstein, 49 . Trass, 78 . Travertin, 138. Trdota, HU,rte . Treibholz, plavje . Tretjegorje ali terciarno gorovje, Tertiargebirge, 99 . Triasformation, triasna tvorba, 116 . Triasna tvorba, Triasformation, 116 . Tripel, 43 . Trona, 35 . Tropfstein, kapnik, 84 . Trskast, splittrig. Triiramergestein, drob, drobir, 7 5 . Tuff, tuf ali lahki kamen, 78 . pausilippski, Pausilipptuff, 78. Tuha, Graphit, 30 . Tiirkis, zobasti, Zahntiirkis, 41 . Turmalin, 46 . Turmalinove klešče, Turmalinzange . Turmalinzange, turmalinove klešče . Tvorba ali formacija, Bildung oder Formation. Uebergangsgebirge, prehodno go rovje, 99 . Uebergehen, prehajati, 68. Uferschwalbe, brežinska lastavica. Ultramarin, 45. Umbildend, prestvoriven ali prestro jiven . Umbra gl. kólnische Erde. Umkippen, prekucniti se, 82 . Uneben, neraven . Ungleichartig, raznolično, 68 . Urgebirge oder Grundgebirge, pra gorje ali temeljno gorovje, 99 . Utvar, Gebilde. V. Valovina ali kiz, Kies . Varovalna zaklopnica, Sicherheitsventil . Veroneser Griin, Veronska zelena, 53. Versteinerung, okamnina, 85 . Versteinerungslehre, nauk o okam ninah, 6 5 Vertiefung, globel. Vertretend, zastopajoč . Verwachsungsflache, složna ploskev. Verwerfung, premet, 82 . Verwesen, strohneti . Verwittern, sprhneti. Verzerrt, zategnjen, spačen . Vešek, Chalcit, 37 . Vitriol, cinkovi, Zinkvitriol, 56 . svinčeni, Bleivitriol, 57 . >> kupreni, Kupfervitriol, 59 . kupreno - svinčeni , Kupfer bleivitriol, 59. Vlačen, zaehe. Vmesnina, Gemengtheil, 72 . Vodilne školjke, Leitmuscheln, 87 . Vodočist, wasserhell. Vodorodi utvari ali vodni nasadi? Wasserbildungen, 101 . Vogel, vogal, Ecke . Vorgeschichtlich, predzgodovinsk . Vosek, prsteni, Erdwachs, 63 . Vrh, vrhunec, Berggipfel. Vrholova ali vrhovna ploskev, Scheitelffiiche, 5 . Vrtava školjka. Vulkan, 95. Vzdigjen, aufgerichtet, 80 . Vzdigovanje, Hebung, 139 . Vzrastek, Druse . W. Wad oder Mangansehaum, manga nova pena, 54. Wacke, drobnik, 73 . Wachsglanz, voščeni lesk. Walftseh, kit. Walkerde, suknarski il, 78 . Wasserbildungen, vodorodi utvari al i vodni nasadi, 101 . Wasserhell, vodočist . Wavellit, 41 . Weichthiere, mehkužci, 88 . Weissbleierz, beli svinčenee, 57 . Werfener Schichten, Werfensk i skladi, 119 . Werfenski skladi, Werfener Schich ten, 119 . Wernerit, 46 . Wetzschiefer, brusni škriljnik, 69 . Wiederk~uer, prežvekovalka. Winkelmesser, kotomér . Wirksamkeit, činnost. Wismuth, bismut, 58 . Wismuthblende, bismutovi bliščenec , 58 Wismuthglanz, bismutovi lesketač, 58 . Wismuthkupfererz, bismutovi bakro vec, 59 . Wismuthocker, bismutova okra, 58 . Witherit, 39 . Wolframit, 53 . Wiirfelerz, kockovec, 53 . Zacken, rogelj . Zackig, rogljat . Zador, koralni, Korallengriff, 139 . Zaehe, vlačen . Zahntiirkis, zobasti Tiirkis, 41 . Zakladna ploskev, Grundfl~ehe, 5 . Zaklopnica, Ventil, 96 . Zapeneti, aufbrausen, 72,.., Zapfentráger, storžnjak . Zastopajoč, vertretend. Zategnjen ali spačen, verzerrt. Zechstein, Permformation oder Dias , Permska tvorba ali Dias, 114 . Zeichenschiefer, risarski kriljnik, 69 . Zelena, Veronska Veroneser Griin, 53 . Zelenjak, Griinstein, 71 . Zeolith, 42. Zerkliiftet, razklano . Zerreiblich, drobljiv . Ziljski skladi, Gailthaler Schichten . Zinkerz rothes, rdeča cinkova rud a 56. Zinn, kositar, 56 . Zinnkies, kositarjevi kiz, 59 . Zinnstein, kositarjevec, 56 . Zlepiti, zusammenkitten . Zmesi ali zmešani minerali, genaengte Mineralien, 3. Značiven, charakteristisch . Zraščenina, kremena, Kieselguhr, 34 . Zveznost, Cohaerenz. Zvonik ali fonolit, Klingstein oder Phonolith. Zvezdavci, Strahlthiere, 88 . Zusammenkitten, zlepiti . Ž. Železnat, eisenschiissig, 76 . Železo, arsenovo, Arsenikeisen, 52. meteorsko, Meteoreisen, 51 . ,y čisto, Gediegen Eisen, 51 . Železovec, plavi, Eisenblau, 52 . zeleni, Griineisenstein, 52 . črni, Schwarzeisenstein , 53. premogovi, Kohleneisen- I> stein, 53 . hromov, Chromeisenstein, 54. Živec ali ortoklas, Feldspath oder Orthoklas, 44 . Žlindra, Schlacke. Žolči, glinate, Thongallen 76 . Žrelo, Krater . Žula ali granit, Granit, 70. Žuželke, Insecten . Žveplo, Schwefel, 28. selenato, Selenschwefel, 29. I) Dostavek. L~slich, razinokljiv, razprostljiv. L®sungsmittel, močilo, razmočilo . Sehmelzmittel gl . Flussmittel.