Draginja narašča V dncvncm časopisju čitamo zadnje dni obsežne razprave o nagli podražitvi pšenice in koruze. Različnc so razlage vzrokov tega naglega dviga na žitncm trgu. Bolj kot vzroki, nas zanima dejstvo samo, ker nam povzroča rcsne skrbi in strah pred bodočnostjo. O tcj podražitvi čitamo v raznih listih mcd drugim tudi sledeče ugotovitvc: »Cena pšenici in koruzi rase že tako, da nastaja zlasti za agrarno pasivne kraje prava katastrofa.« »Na drugi strani pa so interesi konsumentov v vsej državi. Ti zahtevajo primernejše cene pšenice, žitaric, koruze in moke. Tu so predvsem intcresi pasivnih krajev, Slovenije, delavstva in uradništva v mestih, sploh delavstva, ki mora dokupovati hrano, tudi kmetijskega. Ti interesi zahtevajo, da se napravi red na žitnem trgu in da bodo cene znosne in v skladu z ostalimi cenami, da ne bomo doživljali toliko prctresljajev, katerih težo čutimo vsak dan.« »Pogrešno bi bilo misliti, da je ta znatna podražitev pšenice in koruze posledica splošnega naraščanja draginje.« Take in slične ugotovitve v dnevnem časopisju dajo mnogo misliti. Prav zadnje dni smo tudi sami občutili nagel dvig cen moki. Na žalost pa ni to cdini porast cen. Že od meseca septembra narašča draginja v tako grozečem tempu, da povzroča v posameznih družinah državnih uslužbencev že naravnost obup. Najbolj pa so prizadete številne družine. Naše plače, ki so še pred pojavom grozečega draginjskega vala zadoščale komaj za golo preživljanje in skromno preskrbovanje družine, postajajo sedaj premajhne tudi za samo preživljanje. Ali smo res upravičeni do take trditve? 2e g. finančni minister je pri obrazložitvi proračunskih dvanajstin naglasil: »Splošni indeks cen na drobno v Beogradu zaznamuje od septembra zvišanje za skoro 20 %. Vprašanje draginje predstavlja splošno in resno skrb.« Toda ta izjava je bila podana še pred splošno in občutno podražitvijo moke. Skoro istočasno z moko, odnosno le nekaj prej, se je podražilo meso in tudi cena masti je narasla. In prav to so, poleg raznih poljskih pridelkov najvažnejšo življenjske potrebščine. Če primerjamo občutno podražitev s splošno prejšnjo podražitvijo, in če zaznamujemo prejšnje zvišanje splošnega indeksa cen z 20 % in tcmu prištejemo še sedanje povišanjc, tedaj lahko mirne duše ugotovimo, da se je splošni indeks cen dvignil že daleč nad 25 %. Pri tem pa seveda ne smemo upoštevati obutve in obleke, ker tu so cene še občutncje narasle. Sicer pa se nahaja uradništvo — učiteljstvo je še prav posebno prizadeto — že v takem položaju, da na nakup obleke in obuvala že več misliti ne bo moglo. Doslej si je pomagalo z raznimi zadolžitvami. Toda sedaj bo tudi to nemogoče, ker ne bo moglo odplačevati obrokov — ali pa bo moralo dobesedno stradati. V takem težkem in resnem položaju se nam porajajo misli, kje bi bila prava odpomoč. Kje iskati zdravila takcmu z obupom grozečemu stanju? Zvišanje plač! Zastopniki vseh uslužbenskih organizacij so že bili pri podpredsedniku ministrskega isveta g. dr. Mačku. O tem smo že poročali. Prav danes prinašamo tudi obvestilo o deputaciji pri banu g. dr. Natlačenu. Vse organizacije državnih uslužbencev se trudijo in delajo za izboljšanje našega težkega položaja. Toda pri vsem tem se moramo vendarle vprašati, ali bi nas zvišanje plač rešilo težkega položaja? — Momentano morda — za stalno pa ne. Z zvišanjem plač bi se najbrž takoj ponovno dvignile cene in mi bi bili na istem kot smo dancs. Kje iskati izhoda? Živimo v agrarni državi in pri pravilno vodeni trgovski politiki, pri urejeni kontroli izvoza in uvoza bi cene brez dvoma ne mogle tako zelo naraščati — vsaj najvažnejšim potrebščinam ne! Zato smo mišljenja, da bi za nas bila redukcija in kontrola cen ugodnejša nego povišanje plač. Vprašanje je le, če je to danes še izvedljivo.