Božidar Jezernik Pomnjenje zgodovine kot pozabljanje preteklosti Marijin steber pred cerkvijo sv. Jakoba v Ljubljani Jezernik Božidar, red. prof. dr., Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Zavetiška 5, SI-1000 Ljubljana 726.825(497.4Ljubljana): 322"16"(091) 322(497.4Ljubljana): 726.825"16"(091) POMNJENJE ZGODOVINE KOT POZABLJANJE PRETEKLOSTI Marijin steber pred cerkvijo sv. Jakoba v Ljubljani V pričujočem prispevku avtor analizira, kako vladajoče elite predstavljajo svoj pogled na preteklost, in to z namenom uveljavljanja svoje interpretacije zgodovine in izključevanja alternativnih interpretacij preteklosti. Svojo analizo »boja za interpretacijo« podaja na primeru enega najstarejših še stoječih javnih spomenikov v Ljubljani, leta 1682 postavljenega Marijinega stebra pri cerkvi sv. Jakoba. Pri tem pokaže, kako tudi tipičen nabožen spomenik, zgrajen po spomeniški modi svojega časa, odraža ideološke in politične razmere v času svojega nastanka, njegove predelave pa spreminjanje ideoloških in političnih razmer. Ključne besede: Brezmadežna Devica, Hrenov križ, javni spomeniki in kolektivni spomin, Marijino znamenje, pro-testantizem, J. L. Schonleben, škof Hren, »turška nevarnost«, J. W. Valvasor, vojvodina Kranjska. Jezernik Božidar, Professor, University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of Ethnology and Cultural Anthropology, Zavetiška 5, SI-1000 Ljubljana 726.825(497.4Ljubljana):322"16"(091) 322(497.4Ljubljana):726.825"16"(091) REMEMBERING HISTORY AS A WAY OF FORGETTING THE PAST. The column of St. Mary before St. Jacob's Church in Ljubljana The author examines the ways in which ruling elites present their view of the past in order to project their interpretation of history and exclude alternative ones. His analysis of the "fight for interpretation" is based on St. Mary's column, which was erected in 1682 before St. Jacob's church, and is one of the oldest public monuments still in place in Ljubljana. The article shows how a typical sacral monument constructed in the contemporary monumental vogue reflects the ideological and political situation of its time, while its subsequent adaptations reflect changes in the ideological and political situation. Key words: Immaculate Virgin Mary, Hren's cross, public monuments and collective memory, St. Mary's column, Protestantism, J. L. Schonleben, Bishop Hren, "Turkish threat", J. W. Valvasor, the Duchy of Carniola 1 74 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto xv, 2008, št. 1 Javni spomeniki so narejeni z namenom, da ljudem pomagajo pomniti. To delajo tako s svojo obliko in lokacijo, na kateri so postavljeni, kot tudi z napisom, ki je pogosto del spomenika. S prezentiranjem določenih osebnosti in dogodkov določajo, kateri izmed njih so širšega družbenega pomena, s tem pa vplivajo na to, kako posamezne družbene skupnosti interpretirajo preteklost. Zato so že stari Grki za »spomenik« uporabljali besedo (iv(i£io, ki izvira iz besede (ivr|(ir|, kar pomeni »spomin«.1 Spomenik namreč daje ljudem oporo za pomislek in premislek ter opominja na pretekle in odsotne stvari.2 Toda javne spomenike postavlja in/ali odstranjuje vladajoča elita, ki pri tem zasleduje svoje interese. Zato predstavljajo pogled na preteklost tistih, ki imajo dovolj moči in vpliva, da uveljavijo svojo interpretacijo zgodovine in z opominjanjem na prav določene zgodovinske osebnosti in/ali dogodke okamenijo svojo ideologijo, s čimer želijo doseči pozabo ali izključitev alternativnih interpretacij preteklosti. Tovrstne interpretacije zgodovine upodabljajo zgodovinske osebnosti in dogodke na način, ki vzbuja nostalgijo in idealizira preteklost. Spomin na zgodovinske dogodke in osebnosti se nikoli ne oblikuje v vakuumu; »motivi za spominjanje niso nikoli čisti«.3 To je jasno videti tudi na primeru enega najstarejših ljubljanskih javnih spomenikov, to je Marijinega znamenja, ki je bilo v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko je bila sicer Kranjska »zelo revna na bronastih skulp-turah«, edini bronasti spomenik v deželi.4 Čeprav tipičen nabožen spomenik, zgrajen po spomeniški 1 Eleana Yalouri. 2001. The Acropolis. Oxford in New York: Berg. Primerjaj Frančišek Lampe. 1886. Spomin. Duše-slovna študija, str. 156-57; Letopis Matice slovenske, str. 152-210. Glej tudi Božidar Jezernik. 2006. »Vedno zvesta Slovenija«. Javni spomeniki ljubljanski in družbeni spomin, str. 159; v: Irena Novak Popov, ur. 42. seminar slovenskega jezika in kulture. Mesto in meščani v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Ljubljana, 26. 6. - 14. 7. 2006. Zbornik predavanj, str. 159-172. 2 G. Baldwin Brown. 1905. The Care of Ancient Monuments, str. 18. Cambridge: At the University Press. 3 James E. Young. 1993. The Texture of Memory, str. 2. New Haven in London: Yale University Press. 4 Heinrich Costa. 1848. Reiseerinnerungen aus Krain, str. 9-10. Laibach: Druck der Eger'schen Gubernial-Bu-chdruckerei. Kronprinz Erzherzog Rudolf, ur. 1891. Die Österreich-ungarische Monarchie in WortundBild. Kärnten und Krain, str. 468. Wien: Druck und Verlag der kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdruckerei. modi sedemnajstega stoletja, Marijin steber jasno odraža ideološke in politične razmere v času svojega nastanka, njegove predelave pa spremembe ideoloških in političnih razmer. Marijin steber pred glavno fasado šentjakobske cerkve in jezuitskega kolegija5 je v njegovi izvorni podobi tvoril kip Marije, postavljen na vrhu stopničastega podstavka na korintskem stebru, izklesanem iz redkega pisanega marmorja v enem kosu. Na štiri vogale so bili postavljeni iz peščenca izklesani kipi štirih svetnikov. Kakor kaže Valvasorjeva slika, je bil podstavek obdan s kamnitim stopniščem in ograjen s stebričasto ba-lustrado. Spomenik z obsežno balustrado vred je zavzemal malone ves zahodni del akademskega trga, na mestu, kjer je prej stalo neko drugo ste- 5 V cerkvi sv. Jakoba so imeli od leta 1597 sedež jezuiti, ki jih je cesar Ferdinand II. poklical v Ljubljano v času protireformacije, da bi pomagali pri rekatolizaciji prebivalstva (Johann Weichard Valvasor. 1689. Die Ehre deß Hertzogthums Crain, vol. IV, str. 689. Laybach in Nürnberg. August Dimitz. 1874-5. Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, vol. III, str. 273-74. Laibach: Ign. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg.; Ivan Lavren-čič. 1883. Habsburžani ustanovniki ljubljanske škofije in zaščitniki katoliške vere na Kranjskem, str. 136; Spomenik ob šestoletnici začetka habsburške vlade na Slovenskem; str. 125-138. Ljubljana: Matica Slovenska. Ivan Vrhovec. 1886. Die wohllöbl. landesfiirstl. Haupstadt Laibach, str. 50. Laibach: Selbstverlag. Viktor Steska. 1915. Ob tristoletnici šentjakobske cerkve v Ljubljani, str. 6. Ljubljana: Župna cerkev sv. Jakoba v Ljubljani - oziroma, da bi se ljudje »zopet vrnili v naročje edinozveličavne matere Cerkve« (Anton Žbogar in Andrej Karlin. 1886. Mestnofarna cerkev sv. Jakopa v Ljubljani. O posvečevanji l. 1886 dobrotnikom v spomin, str. 3. Ljubljana: Katoliška Tiskarna). Po mnenju Josipa Lesarja »se ima naša dežela Jezuvi-tom zahvaliti, da je ostala katoliška, zvesto vdana rimski stolici, nič manj zvesto vdana pa tudi cesarjem iz hiše Habsburške« (Josip Lesar. 1889. Sv. Ignacij in Tovarištvo Jezusovo, str. 12. Ljubljana: Samozaložba.). V Ljubljani so delovali do leta 1773, ko je zaradi »rovanja temnih sil« papež Klemen XIV. razpustil jezuitski red (V. Steska, ibid.). Jezuiti naj bi bili »posebno močno predzidje, varstvo in kras« katoliške vere in Cerkve; po njih naj bi se pokazala »zmota in prevara« protestantov (Gernot Heiss. 1992. Jezuiti: podobe in nasprotne podobe iz 16. stoletja, str. 57; zbornik Jezuiti na Slovenskem, str. 51-65. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani in Provincialat slovenske province Družbe Jezusove); sicer so bili »sinovi Ignacija Lojolskega« poleg frančiškanov najbolj goreči branilci časti Brezmadežne (Frančišek Uše-ničnik. 1904. Schönleben o Brezmadežni, str. 416; Katoliški obzornik, str. 413-426). 100 VSE ZA ZGODOVINO Božidar Jezernik, POMNJENJE ZGODOVINE KOT POZABLJANJE PRETEKLOSTI ZGODOVINA ZA VSE SBitciii die SoS: ¿todiMlraSt in (Črnin tal « xsto ¡11 Iti (tri Sivina JHtisir SiflM tjraiffii PltFi JU ¡lit tSnjL Jalir mifrirlilra J^firn:) jch f; $innr Jgfe J In s tem postal obenem dobrotnik tujih narodov. Krvava, a obenem sijajna za slovensko zgodovino je doba turških vojsk. Nikoli v slovenskih srcih ni žarela tolika ljubezen do doma in svete vere, kot takrat, ko so naši pradedje ti dve svetinji in obenem vso državo z imetjem in krvjo branili proti sovražnikom krščanske omike. Značilno je, da so Slovenci ravno v času turških napadov sezidali mnogo cerkva, posebno Marijinih, s tabori vred; stare cerkve pa so zavarovali istotako s tabori.«43 Hrenov križ Kot pravi Franc Rihar, je medtem, ko so se »naši pradedje« na južni meji bojevali proti polmesecu, s severa prihrumela druga, »še silnejša nevarnost«. Pristaši »odpadnika Lutra Martina« so s svojimi strastnimi govori in krivoverskimi spisi »širili krivo vero«, še zlasti pa so si prizadevali, da bi »vernemu ljudstvu osmešili češčenje Marijino in izruvali iz slovenskih src ljubezen do nebeške Kraljice«. V nedeljo pred malo mašo leta 1581, denimo, so z ljubljanskih lec pridigali zoper ta praznik, češ, da sije »papež izmislil ta god Marijin«. »Kakor Mariji posvečenim godovom, tako novoverci tudi niso prizanašali njenim božjim potom. Oskrunili so staroslavno Gospo Sveto, psovali romarje in napadali duhovnike zato, ker so priporočali češčenje Matere Božje.«44 Plemstvo in meščanstvo, ki sta tedaj imela v svojih rokah veliko politično moč, socialni ugled in vpliv, sta se v večini postavila na stran »novih bojevnikov zoper katoliško cerkev in izrabila svoje sile vprospeh lutrovstva«.45 Toda avstrijski vojvode 43 F. Rihar, op. cit. str., 262-63. 44 Op. cit., str. 264-65. 45 J. Gruden, op. cit., str. 689. iz habsburške hiše so ostali zvesti katoliškim tradicijam. Odločno so nastopili zoper Lutrove pristaše in njihove nauke, »da bi zatrli v naših krajih, kot svojih deželah, pogubno krivoverstvo ter ohranili slovenski rod v pravi veri. Z vnemo so pospeševali češčenje Marijino. Kaj odlični častilci so bili na pr. Ferdinand II. in III., Leopold I. itd. Njihov lep zgled je blagodejno vplival na podanike ...«46 Prezentiranje preteklosti je vedno izraz in vir moči,47 zato je vedno v tesni povezavi s političnimi procesi, predvsem z vprašanjem, kdo sprejema odločitve o tem, kdo lahko predstavlja koga, kako, kje in s čim; kdo kontrolira zgodovino, kdo ima moralno pravico kontrolirati jo in v čigavem interesu. Javni spomeniki namreč ne le deklarirajo določene zgodovinske osebnosti in dogodke kot objektivno pomembne za določeno skupnost, temveč jih tudi poudarjajo kot tako pomembne, da jih ljudstvo mora poznati in spoštovati. S predstavljanjem določene zgodovinske osebnosti in dogodka pa javni spomeniki ne le prikazujejo določeno zgodovino, temveč jo tudi soustvarjajo za javnost. Ker jih ljudje vidijo kot »objektivno resnico«, ki je ločena od aktualne oblasti in politike, dajejo že s samim svojim obstojem zgodovinski zavesti, ki jo prikazujejo, pečat legitimnosti in nadčasnosti. V potridentinskem času se je uveljavila nova ikonografija, ki je imela predvsem apologetični značaj. V upodobitvah je katoliška Cerkev potrjevala, kar so protestanti odklanjali: Evharistijo in Marijo.48 Tako je vodja protireformacije,knezoškof Tomaž Hren (Thomas Chrön ali Kreen), na Kranjskem zaznamoval Marijo kot zmagovalko nad reformacijo.49 Vladikovanje Tomaža Hrena, imenovanega tudi »apostol Kranjske«,50 predstavlja pomemben mejnik v zgodovini dežele. Ob nastopu Hrenove škofovske službe je bila močno prisotna protestantska kultura, ki seje razvila pod vplivom nemških univerz in se posluževala tudi ljudskega 46 F. Rihar, op. cit., str. 267. 47 George C. Bond in Angela Gilliam, ur. 1994. Social Construction of the Past. Representation as Power, str. 1. London in New York: Routledge. 48 Albert lig, ur. 1893. Kunstgeschichtliche Charakterbilder aus Österreich-Ungarn, str. 262. Prag und Wien: F. Temp-sky; Leipzig: G. Frey tag. Ana Lavrič. 1988. Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti, vol. I, str. 19. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 49 L. Menaše, op. cit., str. 99. 50 /. W. Valvasor, op. cit., vol. VI, str. 350. 100 VSE ZA ZGODOVINO Božidar Jezernik, POMNJENJE ZGODOVINE KOT POZABLJANJE PRETEKLOSTI ZGODOVINA ZA VSE Kronika šentpetrske župnije, spisana po raznih virih v novejši dobi, beleži, da je Hren po dolgem premoru vnovič uvedel procesijo sv. Rešnjega telesa. Vodil jo je prek brvi čez Ljubljanico na mestu današnjega šentpetrskega mostu. Na procesiji so škofa spremljali kovači, ki so ostali zvesti katoliški veri. Oni naj bi se hrabro postavili po robu »krivo-vercem«, ki naj bi onstran brvi navalili na Hrena, ter jih pognali v beg. Kamniti križ je bil menda postavljen v spomin na to zmago. Ljubljanski kovači so se potem vsako leto o telovem udeleževali procesije pri sv. Petru. Napada na škofa Hrena zgodovinski viri ne potrjujejo, ne omenja ga niti Hren v svojih dnevnikih. Procesije sv. Rešnjega telesa pa Hrenu ni bilo treba vnovič uvajati, ker ta v Ljubljani nikdar ni bila odpravljena. Bolj verjetno je, da se škof ni čutil dovolj varnega sredi poluteranjene Ljubljane in je zato namignil svojim tlačanom, naj bodo pripravljeni, če bi se zgodil napad na procesijo. Ljubljanske kovače opeva Janez Cigler po narodni pripovedki, pa ne kot zmagovalce nad protestanti, temveč kot junake v boju zoper Turke, ki so jih baje z gorečim železom odgnali, ko so hoteli požgati cerkev sv. Petra; odtod izvira po tej verziji njihova udeležba pri šentpetrski procesiji.61 Pet let pozneje je »obnovitelj katoličanstva v naši domovini« prvikrat slovesno praznoval praznik Brezmadežne. »Hoteč zatreti krivoverstvo iz slovenskih tal se je opiral ta goreči mož na pomoč avstrijskih vladarjev, a še bolj na nadzemsko pomoč nebeške kraljice. Škofa Hrena spomin je blagoslavljal slovenski rod in ga bo blagoslavljal vse čase.«62 Pregnani pristaši nove vere so se razkropili po svetu, vendar so nekateri med njimi ostali v zvezi s sorodniki in prijatelji; v domovino so po zaupnih slih pošiljali verske knjige.63 Sredi sedemnajstega stoletja so si po koncu tridesetletne vojne avstrijski plemiški izseljenci skušali priboriti pravico do vrnitve v domovino. Leta 1647 so celo zahtevali, naj cesar dopusti v avstrijskih deželah izgradnjo nekaj lutrovskih cerkva in svobodno tini. Peter pl. Radics. 1878. Tomaž Chron, pesnik, mecen umeteljnosti in podpornik vednosti, str. 2; Letopis Matice slovenske, III. in IV. del, str. 1-33. 61 I. Vrhovnik, op. cit., str. 238-39. 62 F. Rihar, op. cit., str. 266. 63 Ivan Vrhovnik. 1933. Paberki iz protireformacijske dobe, str. 40; Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, str. 36-43. izvrševanje lutrovskega bogoslužja. Nemški protestanti so z vso vnemo podpirali njihove zahteve, cesarski poslanci pa so jih zavračali. Po dolgih pogajanjih je mirovna pogodba slednjič zagotovila pomilostitev vsem izgnancem in jim dovolila vrnitev v domovino, vendar pod pogojem, da se podvržejo avstrijskim postavam. Ker so avstrijski zakoni dopuščali le katoliško bogoslužje, se položaj plemiških izseljencev ni bistveno spremenil.64 Boj med luteranstvom in katoličanstvom, seveda, ni bil brez političnega ozadja. V celofanu teoloških disputov za »čisti evangelij« je bilo namreč zavito pravo jabolko spora: ali bo obveljala volja deželnega kneza in njegovih zaupnikov ali pa bodo imeli oblast v svojih rokah deželni stanovi.65 Pomenljiva je v tem pogledu izjava nadvojvoda Karla II. iz leta 1580, ki jo zgodovinar Josip Gruden razume kot napoved in utemeljitev protirefor-macije in v kateri nadvojvoda toži, da mora dopustiti nadzorstvo in vrhovno sodstvo stanovskih zastopnikov, »kakor bi bil le naslikan ali papirnat knez«.66 Nič presenetljivega torej, če so se vneli hudi spori med vlado in stanovi posebej takrat, »ko je bil zopet Turek pred vratmi«. Namreč, Habsburža-ni so bili v »turški nevarnosti« vezani na podporo domačega plemstva, kije bilo pretežno luteransko. Ko je imel katoliški vladar »pred očmi obrambo svojih dežel in varnost meje, je luteranska gospoda premišljevala, kako bi izrabila položaj in vladarju izsilila novih svoboščin v svojo korist«.67 Prezentacija preteklosti kot odraz sedanjosti Marijino znamenje je bilo delo človeških rok, zato tudi, čeprav narejeno iz brona in najtrdnejšega kamna, »le začasno in nestanovitno«.68 Deželni stanovi, ki so imeli patronat nad spomenikom, so ga dali večkrat popraviti, na primer leta 1798, 1799, 1805 in 1806. Leta 1806 je bil že tako poškodovan, da je dvorna pisarna menila, da nadaljnje popravljanje spomenika ni več smiselno. Sestala se je posebna komisija in ugotovila, da bi stroški za odstranitev spomenika znašali nekako polovico stroškov njegovega popravila. Ugotovila 64 A. Dimitz, ibid., str. 413; J. Gruden, op. cit., str. 882. 65 Glej npr. J. Trdina, op. cit., str. 110-11. 66 Op. cit., str. 792. 67 J. Gruden 1912: 662. Glej tudi K. Glaser, op. cit., str. 75. 68 Nepodpisano. 1870. Mariin spominek, str. 282; Zgodnja Danica, 2. kimovca, str. 281-282. VSE ZA ZGODOVINO 55 ZGODOVINA ZA VSE leto xv, 2008, št. 1 je tudi, da se tega ex voto postavljenega spomenika ne more podreti, ker bi občina to sprejela kot žalitev. Na predlog stanov je deželno glavarstvo z odlokom 26. julija 1806 končno odobrilo popravilo spomenika; »ker so pa hude vojske nastopile, se je na znamnjepozabilo«.69 Znamenje je bilo že tako poškodovano, daje komisija, v kateri so bili mestni župnik Janez Zlatousti Pohlin, oba cerkvena ključarja in več umetniških izvedencev, po natančnem pregledu 9. marca 1840 ugotovila, daje spomenik »v vseh svojih delih razpadljiv« in priporočila, da bi ga bilo treba »5 pokončnimi hlodi na vseh štirih straneh podpreti«.70 Leta 1842 se je zaradi poškodb spomenika znova odločalo o njegovi usodi. Tedaj je župnik Pohlin zapisal, da šentjakobsko župnijo s spomenikom »veze ne le hvaležni spomin na odvrnitev morilne kuge, ampak tudi spomin na hrabre junake kranjskega plemstva in ljubljanskega meščanstva, ki so nekdaj za premago zakletega sovražnika krščanstva velikodušno žrtvovali kri in življenje na oltarju čiste domovinske ljubezni«. Zato je izrazil prepričanje, da bodo ljudje čutili za svojo »sveto dolžnost«, da se »ta lepi pomnik naših vrlih prednikov ohrani za spodbuden vzgled potomcem«, toliko bolj, ker bi sicer bila »ne samo Ljubljana, ampak tudi vsa Kranjska pred svetom po pravici osramočena, ker bi zakrivila najkrutejši vandalizem«. Oblast je najprej sklenila spomeniku dati leseno podporo, ki je bila tako močna, da bi ga mogel samo potres zrušiti. Tako, s hlodi podprto Marijino znamenje je po poročilu gradbene komisije na okrožni urad z dne 12. maja 1842 dajalo »mnogim tujcem povod za neprijetne opazke«.71 Opazke tujcev na račun stanja spomenika so bile morda res neprijetne, vprašanja, kdo naj nosi stroške za prenovo in premestitev spomenika, pa niso reševale. Deželni stanovi jih niso hoteli vzeti nase, zato je okrožni urad predlagal ilirskemu guberniju, naj stroške nosi mestna občina. Vendar je gubernij to zavrnil in odločil, da v ta namen ni mogoče pritegniti niti sredstev iz mestne blagajne, ne iz cerkvenega imetja ali kakega drugega javnega sklada, temveč je vsa sredstva za kritje stroškov s tem v zvezi treba priskrbeti iz privatnih sredstev. Zato je magistrat 8. marca 1841 69 G. Kcestel, ibid. 70 J. Wester, op. cit., str. 112. 71 Ibid., str. 113. pisno zaprosil župnika za mnenje, kako naj bi se dobila sredstva za kritje stroškov. Župnik Pohlin je šele na ponovno prošnjo magistrata 20. junija 1842 odgovoril, da se vprašanje ne tiče samo cerkvene občine šentjakobske, temveč je to zadeva vse mestne občine in kranjskih deželnih stanov. Predlagal je, naj občinski svet za kritje stroškov prenove spomenika razpiše javno zbiranje sredstev v vsej ljubljanski občini, zlasti pa med deželnimi stanovi in kranjskim plemstvom. Zagotovil je, da bo šentjakobska župnija, čeprav najrevnejša v Ljubljani, prispevala svoj delež za postavitev spomenika, s katerim jo veže hvaležni spomin. Občinski svet je nato 15. julija 1842 sklenil razpisati javno zbiranje sredstev.72 Nadrejena oblast se s tem ni strinjala, zato je okrožni urad 16. decembra 1842 naročil magistratu, da mora spomenik odstraniti v teku osmih dni. Magistrat je zaprosil za odlog do takrat, ko bi začeli polagati temelje za novi spomenik, češ da ne kaže nastopiti z nasilnimi odredbami proti cerkveni občini, če je mogoče zlepa preprečiti ljudsko nejevoljo. Stališče magistrata je podprl tudi župnik Pohlin v dopisu ordinariatu 24. novembra 1843, češ: »Če bi se spomenik z oblastno naredbo razdejal, še preden bi bila občina uverjena, da se zopet postavi, bi dalo tako prenagljeno ravnanje povod za surovo zabavljanje proti visokim oblastim, morda tudi za neprijetne nastope v mestnem svetu in to tem bolj, ker so ljudje videli, s kolikim sijajem in s kako pobožno svečanostjo so prav letos dva manj znamenita spomenika, Hrenov v Poljanskem predmestju (na sed. Ambroževem trgu) in sv. Trojice pri dunajski mitnici (na Ajdovščini) zopet postavili.« K temu je pristavil še naslednjo pripombo: »S tem bi se ovrgel tudi slabi glas, ki se je razširil med občani, češ da se mora ta spomenik po volji nekaterih svobodomi-slecev v sramoto krščanstva umakniti brezbožnim predpustnim veselicam v redutni dvorani.«73 Stanovski upravni urad želji magistrata ni ugodil, medtem ko je ordinariat ustregel prošnji mestnega magistrata in je pozval ljubljanske župnije k nabiranju milodarov. Uspeh zbiranja sredstev v ljubljanskih župnijah ni dosegel pričakovanj, saj so zbrali vsega 36 goldinarjev. O tem neuspehu je magistrat poročal okrožnemu uradu in v pismu navedel še, da razpadajoči spomenik 72 Ibid. 73 Ibid. 100 VSE ZA ZGODOVINO Božidar Jezernik, POMNJENJE ZGODOVINE KOT POZABLJANJE PRETEKLOSTI ZGODOVINA ZA VSE je te kipe iz peščenca zob časa že toliko oglodal, da so jih morali odstraniti.83 Vendar se ta razlaga ne sklada z njegovo navedbo, da se je ob poruše-nju spomenika cerkveno predstojništvo zavzelo, da bi vse štiri kipe premestili »v prikladne dolbine (niše) na pročelju strehe, s čimer bi se najbolj ustreglo želji cerkvene občine«.84 Ko se je pri zbiranju za ponovno postavitev spomenika župnik Pohlin obrnil »do milodarnih, darežljivih in blagih Ljubljančanov in Ljubljančank«, jim je obljubil, da bo namesto prejšnjih svetnikov, dal postaviti druge štiri: »Sv. Miklavža, Jakoba, Petra in Janeza Ker-stnika, kteri so z glavno podobo Mariino patroni ali varhi vseh peterih ljubljanskih far, in bi tako bile pri znamnji namestovane vsefare ljubljanske po svojih patronih«.S5 Pri tem gaje očitno vodila želja, da bi za obnovo spomenika prispevali Ljubljančani vseh far, ne le šentjakobske. Zaradi novega nabora svetniških soh je Marijino znamenje dejansko postalo bolj sprejemljivo za vse ljubljanske meščane druge polovice devetnajstega stoletja. Prav verjetno pa stari nabor svetnikov tudi ni več ustrezal spremenjenim političnim in družbenim razmeram, ki jih je v avstrijske dežele prinesla pomlad narodov leta 1848; zagotovo je bil ta povsem nesprejemljiv po koncu prve svetovne vojne in posledičnem razpadu habsburške monarhije leta 1918. Čeprav je bilo Marijino znamenje za rodoljuba opozorilo na pretekle čase, zgodovinar pa naj bi v njem našel »list sicer žalostnih časov, pa junaških dejanj svojega naroda«,86 naj bi njegova prenova s spremembo nabora svetniških soh in poudarjanjem njegove nabožne vsebine Marijino znamenje spremenila v »pobožen in katolišk« spomenik87 brez vsake druge vsebine: »Da, k Brezmadežni Devici so se nagibala vsa srca! To spričuje tudi napis na stebru: 'Kranjska dežela, ki je dala postaviti to podobo, seje zaprisegla, da hoče vedno braniti čast božje Matere, brez madeža spočete. <<88 Dejansko pa ni bilo tako. Zbiranje ljudi »krogprestola in krog zastave Kraljice vseh svetnikov« je namreč v Avstriji dobilo novo spodbudo, ko so v prestolnici države 22. julija 1855 z veliča- stno procesijo iz stolnice sv. Štefana k Marijinemu stebru proslavili razglasitev verske resnice brezmadežnega spočetja. Do ponovnega poudarjanja Marijinega čaščenja je tedaj prišlo v času, ko je »narodno vprašanje« žugalo, da bo razdvojilo »nadarjene avstrijske narode«. Zato je knezoškof Lavantinski, denimo, v svojih pastirskih listih zapisal: »Kot katoliški Avstrijci hočemo goreče v dejanju kazati vero svojih prednikov in ž njo neločljivo združeno Marijino češčenje. Tako nam bo mogoče, uspešno odbijati preteče nevarnosti. Edini v sveti veri in napolnjeni s krščanskim duhom se bomo lahko razumevali in zedinjevali v najtežavnejših vprašanjih.«89 Prošnje Mariji, naj »vsekdar najmogočneje varuje in brani našo krščansko cesarstvo in njenega poglavarja«,90 niso mogle več zediniti avstrijskih narodov. Ko so 7. septembra 1870 ob prisotnosti višje oblasti svečano odkrili prenovljeno in prestavljeno Marijino znamenje, je bil po besedah poročevalca v Kmetijskih in rokodelskih novicah stavbni odbor tega spomenika »namestovan le po narodnih možeh, nobenega druzega ni bilo zraven. Danes je prečastiti St. Jakobski gosp. fajmošter vendar vidil, da nič ne pomaga, če tudi ob nedeljah pri popoldanski službi Božji se litanije nemški bero!«91 Nepodpisani dopisnik v Slovenskem Narodu pa je o odkritju »znanega kipa matere božje« menil, da je bilo prenovljeno »znamnje kinč trgu«, čeprav ga v Miinchnu ulite podobe pa »manj zadovoljijo« in je prenova stala kar 15.000 goldinarjev. Kritični dopisovalec si je ob tem zaželel, »da bi se enaka darežljivost manifestirala kedaj na Kranjskem in zlasti v Ljubljani pri narodnih namenih«.92 Dne 17. septembra 1918 je na prošnjo župnika šentjakobske fare občinski svet ljubljanski sklenil prevzeti spomenik Brezmadežne Device Marije »v mestno varstvo in oskrbo«. Župnik je postavil pogoj, da mestna občina podpre restavracijo spomenika.93 Župnikov pogoj je bil sprejet in dvajset let pozneje so Marijino znamenje spet podrli ter po načrtu arhitekta Jožeta Plečnika postavili 83 84 85 86 87 Op. cit., str. 114. Ibid., str. 113. G. Kcestel, op. cit., str. 7-8. Ibid., str. 11. Ibid., str. 9. F. Rihar, op. cit., str. 276. 89 M. Napotnik, op. cit., str. 610. 90 Ibid., str. 611. 91 Nepodpisano. 1870a. Iz Ljubljane; Kmetijske in rokodelske novice, 7. septembra, str. 186. 92 Nepodpisano. 1870c. Dopisi; Slovenski Narod, 10. septembra, str. 3. 93 Mestni arhivar. 1934. Ljubljanska kronika, str. 66; Kronika slovenskih mest, str. 61-76. VSE ZA ZGODOVINO 55 ZGODOVINA ZA VSE leto xv, 2008, št. 1 nov steber.94 Stari kamen je začel pokati, tako da je spet grozila nevarnost razpada. Zato so tokrat uporabili podpeški apnenec, kot primernejši za ljubljansko klimo. Po Plečnikovi zamisli so ohranili originalni kapitel, bronast Marijin kip, štiri figure svetnikov pa postavili na vrhnjo ploščad novega stebra. Dodali so še nekaj kamnoseških delov ter pritrdili staro napisno ploščo in novo s kronogramom 1870.95 Nekaj let pozneje so tradicionalne javne manifestacije marijanskih pobo-žnosti postale nezaželene in so jih opustili. Visoko nad tlemi povzdignjeni kip Brezmadežne v družbi zavetnikov ljubljanskih župnij in njegova bogata spominska vsebina pa sta se sčasoma pomaknila daleč na tisto stran vsakdanjega življenja, kjer se začenja pozaba. Citirane reference Bond, George C., in Angela Gilliam, ur. 1994. Social Construction ofthe Past. Representation as Power. London in New York: Routledge. Brown, G. Baldwin. 1905. The Care of Ancient Monuments. Cambridge: At the University Press. Cimperman, France. 1870. O novem slovesnempo-svečevanji Marijinega spominka pri sv. Jakobu v Ljubljani, 7. kim.; Zgodnja Danica, 2. kimovca, str. 282-283. Costa, Heinrich. 1848. Reiseerinnerungen aus Krain. Laibach: Druck der Eger'schen Gu-bernial-Buchdruckerei. Dimitz, August. 1874-5. Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Laibach: Ign. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Erzherzog Rudolf, Kronprinz, ur. 1891. Die Österreich-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Kärnten und Krain. Wien: Druck und Verlag der kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdruckerei. Dzimski, Gustav, ur. 1860. Laibach und seine Umgebungen nebst einer Beschreibung der interessantesten Punkte in Krain. Ein Wegweiser für Fremde und Einheimische. Laibach: Johann Giontini. Gaber, Ante. 1940. Naša kronika; Kronika slovenskih mest, str. 60-64. 94 Gaber, Ante. 1940. Naša kronika, str. 60; Kronika slovenskih mest, str. 60-64. 95 Ksenija Rozman. 1965. Ljubljanski javni spomeniki, str. 94-95; Kronika, št. 2, str. 94-97. B. Reisp, op. cit., str. 161. Glaser, Karol. 1894. Zgodovina slovenskega slovstva. I. zvezek: Odpočetka do francoske revolucije. Ljubljana: Slovenska Matica. Gruden, Josip. 1912. Zgodovina slovenskega naroda. Celovec: Družba sv. Mohorja. Heiss, Gernot. 1992. Jezuiti: podobe in nasprotne podobe iz 16. stoletja; zbornik Jezuiti na Slovenskem, str. 51-65. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani in Provincialat slovenske province Družbe Jezusove. Hicinger, Peter. 1854. God spočetja Marije Device na Slovenskem zgodaj znan; Zgodnja Danica, 7. grudna, str. 205. Holz, Eva. 1997. Ljubljanski kongres 1821. Ljubljana: Nova revija. Ilg, Albert, ur. 1893. Kunstgeschichtliche Charakterbilder aus Österreich-Ungarn. Prag und Wien: F. Tempsky; Leipzig: G. Freytag. Jezernik, Božidar. 1999. Kava. Ljubljana: Rokus. Jezernik, Božidar. 2006. »Vedno zvesta Slovenija«. Javni spomeniki ljubljanski in družbeni spomin; v: Irena Novak Popov, ur. 42. seminar slovenskega jezika in kulture. Mesto in meščani v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Ljubljana, 26. 6. - 14. 7. 2006. Zbornik predavanj, str. 159-172. Kopriva, Silvester. 1989. Ljubljana skozi čas, Ob latinskih in slovenskih napisih in zapisih. Ljubljana: Založba Borec. Koseski, Jovan Vesel. 1844. Slovenja Presvitlimu, Premilostljivimu Gospodu in Cesarju Ferdinandu Pervemu; Kmetijske in rokodelske novize, 4. Kimovza, str. 145-147. Kcestl, Gustav. 1868. Mariin spominek na šentjakobskem tergu v Ljubljani. Ljubljana: V zalogi mestnofarnega predstojništva. Lavrenčič, Ivan. 1883. Habsburžani ustanovniki ljubljanske škofije in zaščitniki katoliške vere na Kranjskem; Spomenik ob šestoletnici začetka habsburške vlade na Slovenskem; str. 125-138. Ljubljana: Matica Slovenska. Lavrič, Ana. 1988. Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Lesar, Josip. 1889. Sv. Ignacij in Tovarištvo Jezusovo. Ljubljana: Samozaložba. Lubej, Uroš. 2001. Marijin steber v Ljubljani; Acta historiae artis Slovenka, št. 6, str. 53-66. 100 VSE ZA ZGODOVINO Božidar Jezernik, POMNJENJE ZGODOVINE KOT POZABLJANJE PRETEKLOSTI ZGODOVINA ZA VSE Menaše, Lev. 1992. Brezmadežna kot Patrona Au-striae v bratovščinski knjigi ljubljanske kon-gregacije Marijinega brezmadežnega spočetja-, Zbornik za umetnostno zgodovino, str. 53-58. Menaše, Lev. 1994. Marija v slovenski likovni umetnosti. Ikonologija slovenske Marijan-ske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne. Celje: Mohorjeva družba. Mestni arhivar. 1934. Ljubljanska kronika; Kronika slovenskih mest, str. 61-76. Napotnik, Mihael. 1906. Pastirski listi. Maribor: V lastni založbi. Nepodpisano. 1839. Johann Ludwig Schönleben; Illyrisches Blatt, 14. März, str. 41-42. Nepodpisano. 1870. Mariin spominek; Zgodnja Danica, 2. kimovca, str. 281-282. Nepodpisano. 1870a. Iz Ljubljane; Kmetijske in rokodelske novice, 7. septembra, str. 186. Nepodpisano. 1870b. Iz Ljubljane; Kmetijske in rokodelske novice, 14. septembra, str. 301. Nepodpisano. 1870c. Dopisi; Slovenski Narod, 10. septembra, str. 3. Nepodpisano. 1886. Mestnofarna cerkev 5 v. Jakopa v Ljubljani; Slovenec, 15. oktobra, str. 1-3. Orožen, Fr. 1902. Vojvodina Kranjska. Zgodovinski opis. Ljubljana: Matica Slovenska. Radics, Peter pl. 1878. Tomaž Chrön, pesnik, mecen umeteljnosti in podpornik vednosti; Letopis Matice slovenske, III. in IV. del, str. 1-33. Reisp, Branko. 1983. Kranjskipolihistor Janez Vaj-kard Valvasor. Ljubljana: Mladinska knjiga. Rihar, Franc. 1909. Marija v zarji slave. Pregled zgodovine Marijinega čaščenja. Celovec: Družba sv. Mohorja. Rothenberg, Gunther Erich. 1960. The Austrian Military Border in Croatia, 1522-1747. Urbana: The University of Illinois Press. Rozman, Ksenija. 1965. Ljubljanski javni spomeniki; Kronika, št. 2, str. 94-97. Stegenšek, Avgust. 1911. Naši Marijini stebri; Voditelj v bogoslovnih vedah, str. 328-339. Stele, France. 1928. Valvasorjeva Ljubljana; Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, str. 70-98. Stele, France. 1967. Likovni spomeniki v Sloveniji do 1941; Sinteza, št. 7, str. 8-15. Steska, Viktor. 1904. Dolničarjeva ljubljanska kronika od 1.1660 do 1.1718; Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, str. 18-32, 69-98, 141-186. Steska, Viktor. 1915. Ob tristoletnici šentjakobske cerkve v Ljubljani. Ljubljana: Župna cerkev sv. Jakoba v Ljubljani. Steska, Viktor. 1924. Marijini spomeniki v Ljubljani; Slovenec, 7. septembra, str. 6. Trdina, Janez. 1866. Zgodovina slovenskega naroda. Ljubljana: Matica slovenska. Turk, Josip. 1928. Tomaž Hren. Ljubljana: Bogoslovna Akademija. Ušeničnik, Frančišek. 1904. Schönleben o Brezmadežni; Katoliški obzornik, str. 413-426. Valvasor, Johann Weichard. 1689. Die Ehre deß-Herzogthums Crain. Laybach in Nürnberg. Vaughan, Dorothy M. 1954. Europe and the Turk. A Pattern of Alliances 1350-1700. Liverpool: At the University Press. Vrhovec, Ivan. 1885. Topografiški opis Ljubljane in zgodovina ljubljanskega mestnega zastopa v minulih stoletjih; Letopis Matice slovenske, str. 184-270. Vrhovec, Ivan. 1886. Die wohllöbl. landesfürstl. Hauptstadt Laibach. Laibach: Selbstverlag. Vrhovnik, Ivan. 1895. Marijino znamenje na sv. Jakoba trgu v Ljubljani; Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, str. 206-209. Vrhovnik, Ivan. 1896. Škofa Hrena spominik; Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, str. 238-241. Vrhovnik, Ivan. 1933. Paberki iz protireformacij-ske dobe; Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, str. 36-43. W. r. a. 1842. Welcher Heilige ist Krains LandesPatron; Illyrisches Blatt, 3. März, str. 35. Wester, Josip. 1938. Marijin spomenik na Sv. Jakoba trgu v Ljubljani; Kronika slovenskih mest, str. 110-114, 164-168. Wolf, Anton Alojzi. 1855. Vsim ljubljenim vernim Ljubljanske zveličanje in blagoslov v Gospo-du\ Ljubljana: J. Blaznik. Yalouri, Eleana. 2001. The Acropolis. Oxford in New York: Berg. Young, James E. 1993. The Texture of Memory. Holocaust Memorials and Meaning. New Haven and London: Yale University Press. Zadnikar, Marijan. 1964. Znamenja na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica. Žbogar, Anton, in Andrej Karlin. 1886. Mestnofarna cerkev sv. Jakopa v Ljubljani. Oposve-čevanji l. 1886 dobrotnikom v spomin. Ljubljana: Katoliška Tiskarna. VSE ZA ZGODOVINO 55 ZGODOVINA ZA VSE leto xv, 2008, št. 1 Zusammenfassung DAS ERINNERN DER GESCHICHTE ALS VERGESSEN DER VERGANGENHEIT Die Mariensäule vor der Kirche des Hl. Jakob in Ljubljana Das 1682 errichtete Marienzeichen symbolisierte die Loyalität zur Habsburgermonarchie und den Krainer Patriotismus, der sich auch als Dank an die Unbefleckte äußerte, für ihre Abwehr des osmanischen Halbmondes von den Grenzen der Heimat. Das Marienzeichen und der damit verbundene Marienkult stellten damals eine Interpretation des historischen Geschehens dar, auf dem die Habsburgerdynastie die Legitimität ihrer Mission begründete: 1646 hatte Kaiser Ferdinand III. sich und all seine Völker Gott und der Unbefleckten geweiht und damit auch deren Gnade erlangt. Ihr zu Ehren lies er 1647 ein Denkmal auf einem öffentlichen Platz in Wien errichten und verpflichtete durch ein Gelöbnis sich und seine Nachkommen, den Feiertag der Unbefleckten Empfängnis für alle Zeiten jedes Jahr am 8. Dezember mit höchsten Feierlichkeiten zu begehen sowie am Tag davor zu fasten und auf Fleischspeisen zu verzichten. Das Marienzeichen und die ma-nifestativen Marienandachten rechtfertigten also nicht nur das Recht der Habsburger auf Thron und Zepter der Herrscher, sondern schlössen gleichzeitig alternative Sichtweisen auf die Vergangenheit aus. Das Marienzeichen und die dort stattfindenden Andachten sollten verkünden, dass der Kaiser unter der Fahne der unbefleckten Mutter steht und auch selbst für den wahren Glauben kämpft, und zwar sowohl gegen Ungläubige als auch gegen ihre ketzerischen Gegner. Das Marienzeichen war nicht nur eine symbolische Kapitalisierung des habsburgischen Kampfes gegen die „Türkengefahr", sondern auch ein Denkmal des allgemeinen Triumphes der katholischen Rechtgläubigkeit über den Protestantismus. Der im 16. Jahrhundert stattfindende Kampf zwischen dem Luthertum und dem Katho-likentum war nicht ohne politische Hintergründe. Im Zellophan der theologischen Dispute über das „reine Evangelium" war nämlich der wahre Zank- apfel verpackt: Wird der Wille des Landesfürsten und seiner Vertrauten Geltung haben oder werden die Landstände die Macht in ihren Händen halten? Die heftigen Kämpfe zwischen der Zentralmacht und den Landständen verschärften sich besonders, „als der Türke wieder vor der Tür stand". Die Habsburger waren während der „Türkengefahr" auf die Unterstützung des heimischen Adels angewiesen, der mehrheitlich lutheranisch war. Nach der Entfernung im Jahr 1844, der Renovierung 1870 und der erneuten Renovierung und Aufstellung 1938 verlor das Laibacher Marienzeichen - abgesehen von der Marienstatue und dem korinthischen Kapitell - alle Originalität. Die Renovierung des Zeichens gab dem Denkmal ein neues Antlitz, damit aber auch einen neuen Gedenkinhalt. Das ursprüngliche Inventar der Heiligenstatuen war betont aktuell; es wurde durch Statuen der vier Schutzheiligen der Laibacher Pfarren ersetzt. Aufgrund der neuen Heiligenstatuen wurde das Marienzeichen für die Laibacher Bürger der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts annehmbarer. Die alte Heiligenauswahl entsprach auch nicht mehr den veränderten politischen und gesellschaftlichen Verhältnissen, die der Völkerfrühling des Jahres 1848 in die österreichischen Länder gebracht hatte. Und zweifellos war sie am Ende des Ersten Weltkriegs und dem Zerfall der Habsburgermonarchie im Jahr 1918 völlig inakzeptabel. Schlagwörter: Unbefleckte Jungfrau, Kreuz von Hren, öffentliche Denkmäler und kollektive Erinnerung, Marienzeichen, Protestantismus, J. L. Schönleben, Bischof Hren, „Türkengefahr", J. W. Valvasor, Herzogtum Krain. 100 VSE ZA ZGODOVINO