IZ PRESLICE KONJSKO MESO,
Z NJIM PA DO DODATNEGA DOHODKA
Ne dam jih iz hleva! O, kje pa!
PLEŠIVICA. Predno zapeljete v strm klanec, se oglasite v eni od hiš pri kapelici. Morda se boste s tem rešili pozimi neljubega zaganjanja po gladkem cestišču. Pa še zvedeli boste, da pretežni del Plešivice leži pod istoimenskim hribom.
Dober skok čez železniško progo Ljubljana-Postojna in na desni strani krajevne ceste ob velikem starem hlevu in stari stanovanjski hiši je opaziti mogočen, nov hlev. Zunanja podoba priča o tem, da gospodar še ni vložil zadnjega dinarja vanj, da pa že koristi del pripravnejše zgradbe.
Ob večerni molži smo prišli. Skozi pripr-ta vrata starega hleva je uhajal pramen svetlobe. Počasi smo jih odrinili in povpra-šali po Janezu Mraku s Plešivice 24. Vsto-pili smo. Jožetov Janez, kot mu pravijo domačini, nam je-predstavil še ženo Fran-čiško, ki je pravkar skrbno pomivala poso-do od molže.
Pa smo najprej povprašali po kobflah z žrebeti, ki jih je kupil Janez Mrak lani s pomočjo Kmetijske zadruge Ljubljana. Odpeljal nas je v prizidek starega hleva. Za lesenima ogradama sta kobili Brama z žrebičkom Pikom in Ridža z Murijem pri-dno segali po senu v obstenskem žlebu.
Janez jih je poklical po imenih in ob vsakem klicu se je marljivo in spoštljivo obrnila proti hranitelju konjska glava.
Pričakovanje veselih dogodkov
»Kobilo Bramo sem- dobil z žrebetom marca lani, Ridžo pa prav tako z žrebetom • pred prvim majem. V tem slabem letu sta se krepko popravili in 17. marca oziroma 17. aprila pričakujemo, da nam bosta po-vrgli žrebeta«, je odprl pogovorni krog o njemu najljubsih dotnačih živalih, Janez Mrak.
Konji in kobile so pri Mrakovih vedno našli prostor v hlevu. Rabijo jih za delo, kislo preslico jim lahko ponudijo, pa še na pomlad vržejo žrebeta prepotrebni denar. Pa so bili časi, ko kljub vsej Ijubezni do teh živali, pri Mrakovih niso zmogli toliko de-narja, da bi lahko kupili nove živali. S konji in kobilami rejci ne doživljajo samo veselih trenutkov, ampak tudi žalostne dni, ko živali kljub skrbni negi nenadoma poginejo. Tako se je Janezu zgodilo lani s prvo kobilo, ki jo je dobil od Kmetijske zadruge. Pa ga to ni zavrlo pri odločitvi, da poprosi za novo žival. »Za vzrejo konj je sedaj dobro preskrbljeno. V Vnanjih gori-cah ima eden izmed kmetov plemenskega^ žrebca. Za skočnino računa 500 dinarjev. Napovedujejo, da bo potrebno kmalu od-šteti še enkrat več. Za tistega, ki ima žreb-ca, to ni veliko. Kar precej sitnosti ima s tem, saj ena kobila stoji pri žrebcu štiri-kral, petkrat, da se oplodi.
Sedaj so tudi boljši pogoji za nakup živali. Za kpbilo, ki velja 60 do 80 tisoč dinarjev, da polovico kredita zadruga, preostali del pa kmet. Prav imenitno je to, da ni treba vsega denarja zbrati naenkrat. Odplačilni rok je sicer šest let, pa mislim, da bomo že kar sedaj plačali dolg, ko bomo oddali ta žrebeta.
Sredi aprila jih bomo oddali. Še to naj povem, da sta Piko in Muri žrebici, pa ju bomo kljub temu prodali. Te dajo večja žrebeta in seveda več tehtajo. Pikp in Muri bosta imeli pred prodajo okrog 400 kilo-gramov. Seveda, če bosta tako dobro rasli kot sedaj. Če računam, da bom dobil za kilogram približno 80 dinarjev, bo to kar lepa vsota.
Prodaja konj oziroma žrebet je <veliko bolje urejena kot prodaja goveje živine. Žival postavijo na tehtnico in kmet lahko takoj ve, koliko bo dobil. Bika pa ti odpe-ljejo iz hleva in za njim se izgubi sled. Šele čez štirinajst dni izveš, koliko je bil težak, kakšno mesnatost je imel in koliko je vre-dno tvoje dvoletno delo z njim.«
Žival ima rada kaj boljšega
V približno leto dni si nabere žrebe štiri-sto kilogramov. Seveda, če rejec ravna ta-ko kot 44 letni Janez Mrak, ki iskreno prizna, da brez žene Frančiške, 13 letne Marte ter 9 letne Mateje in prav toliko starega Matjaža, ne bi mogel biti istočasno cestar pri ljubljanskem kotnunalnem po-djetju in kmet.
»Premalo bi bilo, če bi dajali živalim le preslico, ki jo kosimo kar na šestih do osmih hektarih domačih in najetih travni-kov. Hja, žival hoče imeti prav tako kaj boljšega kot mi. Sena imajo kolikor hoče-jo, vsako jutro pa jim damo še eno »gaj-bo«  silaže, nekaj  »molcov« in otrobov.
Otrobov dobijo po en »fangel«, pivskih iropin pa po dve zidarski zajemalki.«
Vprašanje ni bilo morda najbolj umest-no, pa smo ga vseeno ponudili Janezu Mraku. Je reja konj le njegova ljubezen, ali je v družini ugotovljeno, da je tudi ta del gospodarjenja na kmetiji potreben? »Tako je s kobilami. To je moja najbolj priljubljena žival. Pa ne le moja, saj smo vsi navezani na te živali. Seveda pa daje ta reja tudi precejšnjo korist naši kmetiji. Lahko porabimo vso preslico, vso kislo krmo, naredijo nam veliko gnoja, pa še namesto traktorja nam velikokrat prisko-čijo na pomoč. Predvsem pri krompirju. Če ne bi imeli kobil z žrebeti, bi preslico lahko uporabili le za steljo. Z dohodkom od konj pa dobimo denar na nafto.«
Kako do kobU?
»Lani sem tuhtal, kako bi v domači hlev spet pripeljal kobile. Pospeševalca KZ Ljubljana Jožeta Potokarja sem vprašal, če mi lahko svetuje, pomaga. Pa mi je pripravil te živali. Šest oziroma devet let sta stari. Močno zgarani sta bili. To je potrdila tudi cena. Za Brano smo dali 41 tisoč dinarjev, za Ridžo pa 39 tisoč. Koliko sta sedaj vredni? Slišal sem, da pod sedem milijonov starih dinarjev ni nič.
Videli ste, da zaključujemo nov hlev. Ne vemo še, če bomo imeli zato tudi več kobil. Sedaj čakamo, kako bo z novim prirast-
Janez Mrak: »Še težje kobile bi rad dobil«
kom. Če bo povrgla plemensko žrebico, jo bomo obdržali. Konjčke bomo pa prodali in z izkupičkom skušali kupitt- v Ptuju še težko plemensko kobilo. Računam, da bi imel vsaj tri. Toliko o kobilah. Mislim pa, da bi se mi v praznem starem hlevu splača-lo jeseni privezati tudi žrebeta za pitanje. Če imaš pri tem srečo, je treba dati precej manj kot bikom, pa kljub temu hitreje zraste. V šestih mesecih se zredi od okrog 250 kilogramov na približno 400 kilogra-mov. Dober milijon starih dinarjev vrže. Najpomembneje pa je, da porabi vso slabo krmo z barjanskih tal.«
Kaj bi naredili, če bi morali dati vse štiri živali iz hleva? »Če pride nesreča, tako kot lani, bi bil to izredno hud udarec. To čutiš tako, kot da mora nekdo iz družine. Da bi pa sedaj nekdo prišel in jih hote! vzeti, jih sploh ne bi dal. Ni govora o tem. O, kje pa!«
STANE JESENOVEC