Katolišk eerkien list.
Ust S.	V četertik 24. svečana 1853.	Tečaj V M.
Hvala Bogu
za ohranitev Cesarja.
Hvaljen hod življenja Bog! Si obvarval nam Očeta: VT serce smerti vsekati Mu ni mogla roka vkleta; Ken i žejno pa pošast Si pravici zdel v oblast.
Nad-Te smertni nož ne sine,
O naj boljši zmed cesarjev!
Tavžent, tavžent mašnikov
Za-Te s tavžentov oltarjev
Kliče vsak dan v neb«; —
Bog gotov Te varval bo.	J.
Terpljenje Kristusovo.
IV.
Prava lepota.
..Potem so pljuvali v Njegov obraz in so ga s pestmi bili, drugi pa so oiu zaušnice v Njegovo lice dajali in rekli: Prerokuj nam Kristus, kdo Te je udaril?" Mat. 26. 67. 69.
Pokleknem pred Tebe, o Kristus! in Te molim zapljuvaniga in zasramovaniga zavolj mojiga zveličan ja ino Te prosim, daj, de postane Tvoje zapljuvanje moje očišenje na duši in na telesu.
Kako minljivo je vse pod solnemu in kako nc-čimerna je vsa posvetna čast in hvala, nas uči Jezus na svojim potu z oljske gore v Jeruzalem. Pred kratkimi dnevi, ko se je mestu od Jerilie bližal, so mu velike trume mestnih prcbivavcov naproti perhitele in ga z veselim krikam in petjem in veliko častjo kakor Sina Davidoviga in obljubljeni-ga Odrešenika v mesto spremile; in zdaj bo od ravno tistih prcbivavcov zvezan in vklenjen in neusmiljeno suvan kakor razbojnik v mesto peljati in prejšno češenje se je v strašno zasramovanje spreverglo. O Jeruzalem, Jeruzalem! tako sprejemaš ti svojiga Mesija iu tako plačuješ ti nar večimu dobrotniku svojimu? Zato ker je tvojih zgubljenih sinov in hčer iskal, mu zdaj noge vklepaš? zato, ker je tvojim otrokam roke na glavo pokladal in jih blagoslovljal in tvoje bolnike ozdravljal, mu zdaj roke vežeš? zato, ker ti je mir oznanoval in mir delil, ga zdaj kako«* puntarja sodnikatn izdajaš? Tako, o duša moja! ta svet plačuje in bolj urno. kakor luna na nebu, se spreminjajo človeške misli in serca. Danes vse od tebe govori in jutri te že nihče več v misel na vzame: danes te ljudje ljubijo in jutri
so že njih serca čisto merzle do tebe; danes te hvalijo in častijo, in jutri te že grajajo in zaničujejo. Dokler ti ljudem strežeš, so ti dobri, kadar ti njih pomoči potrebuješ, te več ne poznajo, dokler imajo od tebe kaj pričakovati, se ti uklanjajo. kadar jim nimaš več kaj dati, ti herbet obračajo, dokler se tvoje oblasti bojijo, se ti perlizujejo, kadar več oblasti nimaš, te zasmehujejo! Vse to veš, o duša moja! in si skušala že večkrat v svojim življenju, iu vender nočeš od tega sveta sc odtergati, in ljubiš šc vedno njegovo čast in hvalo, in obračaš per vsim svojim djanju in ne-hanju svoje oči bolj na njo, kakor na hvalo pred Bogam, in ne pomisliš, de per tem le sama sebe hudo in sicer dvakrat goljfaš: posvetna čast in hvala te bo kmalo minula, in pred Bogam ne boš našla nobeniga plačila. D perzadevaj si rajši od danes zanaprej misli sv. Frančiška Scralinskiga si prisvojiti, kteri, od ljudi veliko ohrekovan, krivo sojen in zaničevan, se je takole tolažil: Kaj ti jc mar. kako ljudje od tebe govorijo in sodijo? Kolikor pred Bogam veljaš, toliko si vrediu in ne vee ne manj. Vender nikar ne očitaj. o duša moja' lc kar drugim ljudem spremenljivosti, nezvestobe in nehvaležnosti. zakaj ti sama ni<i trohice boljši memo njih; in ne boljši, kakor Jeruzalemljani. se za-deržiš tudi ti proti Kristusu. V nedeljo poješ svete pesmi Bogu v čast. med tednam poješ grešne pesmi hudiču v čast. V nedeljo govori tvoj jezik svete besede Kristusu v čast, med tednam govori tvoj jezik razujzdanc besede in gerde kletve Kristusu v nečast. V nedeljo posluša tvoje uho besede Kristusove. ali bolj radovedno in dopadljivo posluša med tednam tvoje uho klafarske burke in nespodobne besede, ki žalijo Kristusa. V nedeljo bereš svete, keršanske bukve, med tednam bereš neker-šanske brezbožne bukve. V nedeljo hodiš v hišo Kristusovo, med tednam hodiš v hiše antikristove. V nedeljo klečiš pred Kristusam in ga imenuješ svojiga Boga. med tednam poklekuješ pred malike tega sveta, in tvoji bogovi so: prevzetnost, lakomnost, nečistost. Iz tega spoznaš, o duša moja! de cvetno nedeljo sicer tudi ti z jttdi poješ Hosano Jezusu, de pa tudi veliki petek ti z njimi vred vpiješ: Križaj ga, križaj ga! — Vender ljubezin Jezusova se ne da zmagati pregreham človeškim; kakor se jc namenil, gre voljno in veselo zvezan in vklenjen svojo pot v Jeruzalem in bo pred vikši duhovsko sodbo postavljen. Zdaj je prišla po besedah Jezusovih ura teme in moči peklenskih oblasti, zakaj kar so si j udje po navdajanju satanovim gro-zovitiga in budohniga še /misliti mogli, so to noč in prihodnji dan Jc/.usu prizadjali. Zastonj so sicer vse priče in tožbe, zastonj vse obrekovanje in
zvito izpraševanje: sodniki bi radi, ali ni jim mogoče, tudi le kar sence nar manjšiga madeža nad Je z lisam najti: pa ker se Sinu Božjiga imenuje, kar jc v resnici od vekomaj do vekomaj, razterga hinavsko za božjo čašt vneti Kajfe. svoje oblačilo, ga obsodi v smert in ga zroči straži, de bi ga čez noč varovala. Oh, ali kako varstvo je to, — peklenske pošasti bi nc mogle gerši z Jezusam ravnati! Le ene minute mu ne dajo pokoja: zasmehujejo ga in se ž njim norčujejo, eni mu zakrivajo oči, drugi ga okoli ušes udarjajo in spakovaje se, pred njega poklekujejo in ga vprašajo: Ako si Kristus, prerokuj nam, kdo te je udaril? Drugi ga na vso moč s pestmi v obraz bijejo, de so od silnih udarcov zatekle Njegove oči in vse zabuhlo Njegovo lice, še drugi pristopijo iu mu nesramne in zaničljivo v Njegovo nar svetejši obličje pljujejo. O prežalostin pogled, nad kterim bi se terde skale razjokati mogle! Stvari pljujejo v obličje svojimu Stvarniku, otroci svojimu Očetu, odrešenci svojimu Odrešeniku in zemeljska gnjusoba omadežva lepoto nebeško!
Pokleknem pred Tebe, o Kristus! ino Te molim zapljuvaniga in zasramovaniga zavolj mojiga zveličanja in Te ponižno vprašam: Povej mi, o moj Jezus! zakaj si hotel to strašno noč toliko terpeli in tako gerdo zasramovan in celo v svoje presveto obličje udarjan in zapljuvan biti? — Gotovo jc glava s prelepim obrazam nar lepši del človeškiga telesa; pa tudi to jc gotovo, de ljudje z nobenim delam svojiga telesa toliko ne greše, kolikor s tem. Kdo zamore šteti grehe, ki se store z ušesi? Kdo zamore šteti grehe, ki se store z očmi? Kdo zamore šteti grehe, ki se store z usti in jezikam? Kaj pa še ie bomo rekli od lepote človeškiga obraza? Nečimerne hčere Evine pregledujejo dopad-Ijivo v ogledalu lepoto svojiga obličja, in nečimerni sini Adamovi pobešajo na nje svoje oči in se dajo njih mičniui pogledam vjeti, in cele trope posvetnih (romautiških) pisavcov in pesnikov kleče okoli ma-lika mesene lepote, mu zažigajo kadila in ga povzdigujejo nad zvezde in Boga v nebesih. Oh. ali ni vse meso trava, ali ni tudi nar lepši lice červam v jed perpravljeno? In vonder jih je bilo in jih še ho milione in milionc zavolj lepote obraza v grešne zanjke vjetili, zapeljanih in na vse večne čase nesrečnih! Ne zastonj je tedaj zapeljiva lepota v Jo-bovili bukvah prekleta iu rečeno, „de naj smert požre lepoto kože-. In ne zastonj svari Modri: -Per nobenim človeku ne glej na njegovo lepoto; zlasti pa naj tvoje serce nikar ne poželi lepote ženske, in nikar se ne daj vjeti njenim pogledam: zakaj nečistnica še toliko ni vredna, kakor trohica kruha in vender vjame taka ženska moževo predrago dušou. Zdaj spoznam, o Jesus! zakaj si hotel Ti to strašno noč v obličje s pestmi bit in nesramno zapljuvan biti; Ti si hotel v tem ter-pljenju nam pred oči postaviti, pred Bogam pa spo-koriti vse grehe, ktere smo mi storili s počutki svoje glave, zlasti pa zavolj lepote obličja. Dodeli nam. o Jezus' po tem terpljenju dc bomo minljivost in nečimernost mesene lepote prav živo spoznali, zavolj nje nikdar več ne grešili, temuč si k sercu vzeli besede Davidove: „Lepota kraljeve hčere je od znotraj". In zares; čisto iu nedolžno serce tudi per nar geršim obrazu in nar slabši obleki je lepši in častiti ji vsi, kakor kraljica na svojim prestolu, ki se v zlatu in biserih bliši: nasprot pa, ako je serce gerdo in z nečistostjo ognjušeno, lice pa še tako lepo io obleka še tako zala, komu je taki človek
bolj podobin, kakor grobu, na kterim zunaj prijazno zelenje in lepe rožice rastejo, znotraj pa je polno smradu in gnjilobe. Zato tudi sv. pismo le ljudi, ki v čistosti žive, lepe imenuje, kjer pravi: „0 kako lep je čist rod; večin jc njegov spomin, per Bogu in ljudeh je hvaljen!*4 Akoravno je p& lepota človekova, ktera per Bogu hvalo in zaslu-ženje ima, le od znotraj, ima pa vender človeško truplo tudi samo na sebi silno veliko, skrivnostno lepoto, ktere ljudje, zlasti kristjani nikdar previsoko ceniti in nikdar pregoreče ljubiti ne morejo; kaj, de ravno to lepoto le malokdo prav premišljuje in še bolj redko kdo zadosti skerbno varuje! Naše truplo je namreč delo vsigamogočne roke lloga Očeta; o kako visoko bi imeli tedaj vsi ljudje ta dar božji spoštovati, kako skerbno nad njegovo lepoto čuti in ga na vsih delih in udih vsakiga tudi nar manjšiga madeža varovati, de bi ga zamogli v smertni uri zopet čistiga in neomadežvaniga Bogu Očetu nazaj zročiti! Per sv. kerstu pa so bile naše telesa v vodi in sv. Duhu vnovič očišene in prerojene, so bile na persih, v zatilniku in verh glave s sv. oljem in sv. krizmo maziljene, de so od tistih mal Bogu popolnarna posvečene, de so od vsih strani tudi od nar manjših madežev popolnarna očišene in svete; zakaj per sv. kerstu smo stopili v kervno žlalito s Sinam božjim, Jezusam Kristusam, smo postali pravi brati in prave sestre Njegove, udi našiga telesa so postali udi Kristusovi in naše telesa tempelj ni sv. Duha, kteri na altarju našiga serca stanuje. 0 kristjan, ako to lepoto, imenitnost in svetost nad svojim telesam in nad telesam svojiga bližnjiga prav premisliš, zlasti ob urah nečistih skušnjav, gotovo bo sveti strah pred nar manjši pregrešno mislijo in željo te obšel in ni mogoče, de bi se ti kedaj tako daleč spozabil, de bi kaj nespodobniga. nesramožljiviga in pregrešniga ali sam storil ali drugim storiti dovolil! Lepo ravno to resnico sv. apostei Pavi popisuje, ker pravi: ..Ali nc veste, de so vaše telesa udje Kristusovi? Bora tedaj ude Kristusove vzel in jih perdružil udara nečistnicc? Nikdar ne. Zakaj ali ne veste, de kdor se derži nečistnice, postane eno telo z njo, kakor je rečeno, de bota dva v enim mesu? Kdor se pa derži Gospoda, postane en duh ž Njim". In zares; noben greh ne ognjusi telesne lepote, zlasti per kristjanih, tako hudo, kakor ostudni greh nečistosti, zato se pa tudi ta greh nar bolj očitnosti boji in se v nočno temo zakriva. In pomislimo še tudi to: ako že nam tako težko de, de se skorej sramujemo, med ljudi iti, ako sc je nečisto življenje eniga zmed naše žlalite razvedilo in tako rekoč mi sramoto njegoviga greha nad seboj občutimo: oh kako mora še le nar svetejšim očem Jezusovim zaperno biti in kako Njegovo nar čistejši serce boleti, ko vidi. de Njegovi drago odkupljeni brati in sestre na zemlji z ostudno nečistostjo gerdijo lepoto svojih teles, ki so prav za prav udje Kristusovi! Lepo tudi to resnico ravno tamkej popisuje sv. apostei Pavi. ko pravi: „Bežite pred nečistostjo! Vsaki greli, ki ga človek stori, je zunaj telesa: kdor pa nečistost stori, se pregreši zoper svoje lastno tebi. Ali nc veste, de so vaši udje tempel sv. Duha, kteri je v vas, kteriga imate od Boga, in de niste vi sami svoji? Zakaj vi ste za drago ceno odkupljeni, častite tedaj in nosite Boga v svojim telesu!" O kako strašin, kako ostudin je tedaj greh nečistosti! In ako je pravični Bog že ajdovske Sodomljane zavolj nečistosti z ognjeni in že-plam z nebes tako strašno pokončal, ako je pa per
kristjanu greh nečistosti tudi še greh zoper lepoto in svetost telesa Kristusoviga in božji rop nad svetostjo tempelna sv. Duha. o kako strašin mora še le tisti oginj biti, kteri je Kristjanam, ki nečisto žive, v večnim pogubljenju perpravlien! — Pokleknem tedaj pred Tebe, o Kristus! Te molim v Tvojim zapljuvanju in Te prosim: Odpusti mi vse grehe, ktere sim storil zavolj minljive lepote člo-veškiga telesa, pa tudi vse grehe, ktere sim storil zoper pravo lepoto človeškiga telesa ali sam nad seboj ali nad drugimi, in užgi v mojim sercu oginj sv. Duha, de Ti bom zanaprej s čistim tele-sam služil in z očišenim sercam dopadel.
Pred Tvojo lepoto, o Jezus! blede Cvetlice nar lepši in zvezdice vse; S Teboj pa je v žlahti človeško telo. O kak je v resnici lepo lepo!
Ob urah skušnjave resnica leta. O človek! naj seree ti s straham navda: U čistosti svojo lepoto obvar\ Z nečistostjo je ne ognjusi nikdar! K—.
Podobi s Dete Jfezus in sv. Alojzi.
Dovolj so sicer znane prelepe dela slovečiga malarja, našiga rojaka gospoda Matevža Lan-gusa, čigar umetainost podobam pravo živost, in. kar je še veliko veči hvale vredno, praviga keršanskiga duha, pobožnost, ponižnost in ljubezin Božjo vdihuje (to obilno dokazuje 5 velikih in 7 majhnih za škofijsko cerkev, in veliko druzih za mnogotere cerkve po Krajnskim malanih oljnatnih podob, presni mal v škofijski cerkvi leta 1843. in i844,. j cerkvi na Srnami Gori leta 1842., 1846. in 1847., in v cerkvi tukajšnih častitih očetov frančiškanov v 5 ravno preteklih letih napravljen); vender nas pa tudi veseli sporočilo, de se njegove dela tudi po bližnjim Stajarskim vredno spoznajo. To se lepo lazvidi iz pisma, ki nam je bilo une dni po prijatlu izročeno, in ki so ga častiti gospod Brašlovški dekan do gospoda Langusa v slovenskim jeziku bili poslali. Vrcdništvo ho gotovo častitim bravcam vstreglo, ako to pismo, ki našiga rojaka in njegove podobe vredno časti, s pervoljenjem gospod pisavca tukaj razglasi:
Blagor o d ni, mnogo spoštovani gospod!
Z velikim veseljem Vam naznanim, de sim Vaše delo pa tudi šopke in vence gospodične Ce-hovinske še o pravim času prejel, toliko, de se je dalo do polnočnic sv. večera vse v redu v ccrkev spraviti. Kakošno veselje pa de jc ta novi kinč meni in vsim mojim farmanam od deteta do star-čika napravil, Vam popisati nc morem; želel bi bil, de bi Vi sami Sveti dan priča bili veselja zbraniga kardela: češ. bi hili še vso posebno zahvalo Bogu skazali za lepi dar, ki ste ga od njega prejeli — in celo pri tem delu. Obe podobi ste nam silno prijetne; pa le Dete — to tako dopade, de je vse v vanj zaljubljeno. Eni menijo, de jc preveč zalo, de ga ni moč pogledati, de bi mu solze v oko ne stopile. Bodi Bogu hvala — pa tudi Vam priserčna zahvala za to preljubo Božično darilo. Kavno tako smo zadovoljni z lepim delam gospodičine Cchovinskc. prosim ji lepo zahvalo iz-poročiti, pa zagotoviti jo. de bomo posihmal te lepe robe le pri njej iskali. Tudi romi so prav prilični
in dobro pristjejo, le za podlogo nas je hudo vilo, ker smo robo še le svete bilje večerko prejeli. Prosim Tomca pozdraviti — pa opomniti, de britka martra je bila tudi naročena — pa zastonj pričakovana.
Prosim, de mi pobotni list prejetih goldinarjev, v kterim bi stalo, de ste sami, Tomic in gospodiči-na plačani, po pošti doposlati blagovolili, ga bom dal ljubi mladini v roke, ki je ta lepi kinč v cerkev pripravila.
Vaš veliki trud za vredno napravo le slabo plačam, Vašo umetnost celo brez plačila pustim,
—	Vam pa k novimu letu iz celiga serca želim, de bi se za Vašo lepo umetnijo kak Mecen znašel, in storil, kar se spodobi: še bolj pa Vam želim, de Vam večna Ljubezin, ki ste nam jo v obrazu toliko ljubo pred oči postavili, se prav veliko vsih lepih in veselih let na zemlji doživeti, potem pa vse to vekomaj gledati da, ker ste vernim sercam v sveto razveseljevali je teliko ljubo izobrazovali.
Pridite vender enkrat gledat, kaj Vaša uuiet-nija pri nas dela!
Z narvečim spoštovanjem in priserčno zahvalo v svojim in v imenu vsih farmanov se poslovim Vaši blagorodnosti
vdani sluga S t o j a n.
Krašlovče 27. grudna 1S52.
Dr. Alojzi Selilor.
Kratek popis njeyoriya *irljenja in djanja.
» konec, i
Kistcr in krepek je bil njegov duh do zadnjih dveh dni. Malo preti smertjo je sporočal hvaležne pozdravila svojimu višjimu pastirju, ki jc tedaj ravno na Dunaju bil: svojimu pervimu vodniku v duhovnim življenju, zlasti jc hlagroval ogerskiga kneza in pervaka: duhovšino sploh je k slovesu pozdravljal, za ktero je vselej rad po svoji moči delal in na smertni postelji je šc poslednjikrat spoznal, de je mnoge res pobožne duhovne, kteri s svojim svetim stanam resnično mislijo, vedno čislal in ljubil.
—	Največji tolažilo v bolezni mu je bilo vsakdanje obhajilo in molitev. Hrevir je molil razun dveh dni pred smertjo zmiram ali sam ali s kom družim, psalmc od pokore, litanije sladkiga imena Jezusa, matere Božje itd. je kej rad s prijatclsko pomočjo molil. Sicer je tiho opravljal svoje molitve in vsak dan sv. rožnikranc, in z molkam in križcam je želel tudi pokopan biti. Voljno je terpel in vedno se je bal Boga z nesterpljivostjo žaliti: pri spominu iiiiliga Jezusa s ternjevo krono, ki ni mogel nikamor svoje glave brez največji bolečine naslonili, se je tolažil, de ima vsaj mehko blazinico pod glavo. Zlasti jc rad poslušal djanja poniževanja, ker ničesar nimam pokazati, jc djal: le ubog grešnik sim in zaupam samo v usmiljenje Božje. Ponižin je bil ves čas svojiga življenja, ponižin zlasti na suiertni postelji. Duhovin. cigar spovednik je Schlor bil, pride nalaš v mesto, še zadnjikrat vidit svojiga duhovniga očeta in od njega blagoslov prejet; ali ponižni ^bolnik ga ni hotel poprej blagosloviti, dokler ga ni bil duhovin blagoslovil na njegovo prošnjo. Poslednja dneva je bil njegov duh ves v Bogu zamaknjen: predzadnjo noč je kot v sanjah poskušal premišljevanje od duhovske dostojnosti najpred nemško, po tem latinsko se pripravljajc, v kratkm
ž njimi ncbeščane razveseliti. Zadnjo noč, ko njegov prijatel, karmelit, pri njem čuje, ga želi na enkrat ob treh zjutraj viditi. Le malo še spregovori in njegove poslednje besede so bile: TMea merita rereor, xed confido in merita Chrixti.a — TTukaj ni miru, ni pokojaa. Zaspal jc mirno v Gospodu. obcrnjen v sveti križ. 2. listopada. na vernih duš dan. proti poli štirih zjutraj. Vse je sveti strah obšel pri njegovi smerti, in v kolikim spoštovanju in v kaki časti so ga sploh imeli duhovski in dezelski. moški in ženske vsih stanov, so očitno pokazali v neznanim številu spremlje-vajc ranjciga truplo na grobišč k sv. Petru, kjer so ga slovesno pokopali. Desiravno ga ni \cc na svetu, vender živi med nami po svojih krepkih spisih, in slovel bo po prerojenju duhovskiga življenja in po tem katoliškiga ljudstva. rReformatio eteri praeeedat reformat ione m popu ti.-1 so njegove besede. In če se to njegovo priserčno hrepenenje vresniči. ga bojo še po/ni \ miki hlagrovali vživaje sad. kteriga jc on po milosti lložji v vertu (iospo-dovim \scjal: llog mu daj \ccni mir in pokoj iu včrna luč naj mu sveti. — Kdor prav premisli besede sv. krizosloma. ki pravi: „.V»m temere dieo, sed nt aff'ertux xum. ae xentio. non arhitror. 1/1-ter xarerdotex m uit o.s vxxe. y ni xa/ri /iu nt. xed muli o plure*. tjui pereant —- se pac čudil nc bode. dc jc ranjki bil vseskozi tolikanj skerbin za svoje iu svojih duhovnih bratov pos\rcevanjc iu zveličanje. - Kot xritta tur /e prarieniija pot. —■
Preg. 4, IK	M.
Osle«! po Nloveiiskhii.
Iz Gorice. Sveti Pavel je kristjanam svojih čc-sov priporočal, naj z a vse ljudi, posebno pa z a svoje duhovske in deželske poglavarje in oblastnike goreče molitve k Bogu pošiljajo To opooiinovanje apostelno, o ho kristjani vsak čas zvesto izpolnovali . kakor zgodovina dovoljno spričuje. in ga tudi izpoluujejo do dana»ujiga dne. In kako bi ne molili Boga za keršanske in tako dobrottjive vladarje, kakor jih po posebni milosti Božji žc od davnih časov imamo, ker so nekdajni kristjani per vili časov šc celo za take vladarje goreče Bogu prosili. ki so bili ne le samo neverniki. ampak celo njih naj hujši zatiravei! Zatorej so pa tudi naše ctikve vselej navadno napolnjene h pobožnimi molivci. kadar se n p. na cesarjev rojstni dan slovesno opravlja služba lložja. in Bogu milostivimu Očetu nekerva\a daritev ••vete maše za blagor premiliga našiga cesarja obhaja. Pobožni Goricani niso v tem mkoli za drugimi zaostali, svojimu Ijubljenimu vladarju s celim sercam vdani in nepremakljivo zvesti, kakor spričujejo tudi prigodbe poslednjih prekucijskih let. so v vsaki priložnosti to svojo zvesto vdanost očitno razodevali. In ako je že kdo kej dvomil nad tem. kar pravim, ta sc je mogel danes (Ml. svečana) ob enajsti uri zjntrej prepričati, kako in kaj prebivavci tega našiga ccdniga in prijazniga mesta v tej zadevi mislijo. Strah in groza je bila sinoči vse dobroinisleče Goričane obšla, ko je žalostna novica po telegrafu iz Dunaja do nas prišla, dc je neka brezbožna roka sc predcrznila se nad našiga premiliga cesarja stegniti in ga raniti, ali ob enim si mogel tudi brati na vsakim obličju serčno radost, ko se je povedalo, de je tisti hudobnež vjet. in de se preljubeznjivimu v ladarju našimu ni veliko hudiga zgodilo. In oh! kako je bila dans velika cerkev, akoravno je delavnik, aapoijena s pobožnimi Goricam. ki ho urno vsak svoje delo popustili. de so v lložjo hišo pritekli, se iz celiga serca
Bogu zahvalit za ta neprecenjeni dar, de nam je predrago življenje našiga tako Ijabljeniga svitliga cesarja milostivo ohranil in obvaroval! — Pri sveti maši, ktero so naš Prevzvišeni knez in nadškof slovesno odpevali, in po kteri je bilo p.esveto Rešnje Telo izpostavljeno in Te De um zapet, niso bili samo vsi deržavni, vojaški in drugi častniki, uradniki in vsi v očitnih in ne-očitnih službah postavljeni možje, vsa dahovšina in vsa šolska mladina, ampak tudi mestnjanov vsih stanov in vsake starosti je bilo toliko, de se je vse terlo. Milo se je zares vsakimu domoljubu pri sercu delalo, ko je vidil, s koliko gorečnstjo in pobožnustjo so vsi za zdravje in blagor svojiga ljubljeniga cesarja molili: vidilo in bralo se je živo ginjenje vsakimu na obrazu: k čemur pa ni malo pripomogla tudi izverstna godba in milo v serce segajoče petje, vojeno od našiga rojaka gosp. Pirca. ki je bilo za to priložnost kakor nalaš napravljeno in umetno sostavljeno. — Bog usliši mile in serčne prošnje in molitve, ki smo jih dans k Bogu pošiljali, in ohrani še dolgo dolg.> v blagor celiga širokiga avstri-auskiga cesarstva drago življenje premiliga Frančiška Jožefa vkljub vsim hudobnim kovarstvam njegovih pri-seženih sovražnikov in nasprotnikov vsega reda in celc Kristusove neveste!	Teržan. **)
Iz I. j ubija u e. Iz zanesljiviga vira vemo. de so naš Mdostljivi knez iu škof vjencu Svojih velikoserč-li i h dobrih del nov biser pridjali poslavši visokočastitimu gospodu Vincencju Vovku 10.000 goldinarjev v napravo dveh novih podfar uli lokalij ua Metliškim.
Gosp. Andrej Pavlic, namestili drugi kate-het v Ljubljanskih začetnih šolah, pride za kaplana v Zatieino. in gospod Jožef Aliančič. namestili kaplan v Smlednika, ostauc tam za praviga kaplana.
Misionsko. Gospod misionar Dovjak je uuikrat med drugim pisal, de jim težko gre ra bukve, iu de bi mu bilo prav ljubo, ako bi se mu moglo kej taciga poslati, p. t Fvangeli, Nebeške rože, in še kake pobožne bukve (..Krbauungsbuch14) — Ako bi kak prijatel ali dobrotnik imel kej taciga oddati, bi dobro storil. Bi prosili. kmalo. —
Stezica. V nekakih šestih tednih je pervi natis. 2(100 iztisov. ves pošel. V malo dneh bo drugi natis na svitlo. kteri bo po zunajni podobi nekoliko i» ličen in z nekterimi detiinkimi pesmicami pomnožen.
Razšle«! po kerNanskim svetu.
Avstriansko. Spb.h znana je strašna pergod-ba. de je IS. tega mesca o poli ene popoldne neki ogerdi šivarsk delavec. I.ibenv iz Stolniga Beligrada, našiga svidiga cesarja Frančiška Jožefa na sprehodu h kuhiiMkim nožem naletel in jih umoriti hotel. Pa do-brotljiva previdnost Božja je mahljcj odnesla, dc so bili le ranjeni na glavi, in ni nevarnosti za njih predrago življenje. Bog jih šc veliko veliko let ohrani!
Iz Gradca. V god razglašcnja Gospodoviga jc gosp. zdravnik Moric Beuk zakrament sv. kersta iu dva dni pozneje zakrament sv. birme prejel. Njegov oče, brat in sestre so bili že ene leta popred v katoliško cerkev sprejeti.
Iz Dunaja sc piše. dc so sveti oče Mariini dražbi v razširjanje katoliške vere v srednji Afriki ravno tiste odpustke in duhovne dobrote dodelili, kakor francoski družbi v razširjanje katoličanstva. — Tudi se govor;, de bo Mariina družba prihodnjo jesen več ljudi in potrebnih reči v llartum poslala.
"i Za omenjeni popis priljudno prosimo.	\ red.
o.J«mnrn4 >rr.«n;k-i- /.»'•>» ./.v in in Andrej Zamejc. — Založnik: Jožef B/izuik.