Ljubljanski Zvon
Kinžal.
Gruzinska romanca.
Xn sedaj si v mojih rokah, gizdalin ti moj gruzinski, s srebrom, z zlatom okovani 1 Svetiš se in se leskečeš, ali vendar si moj suženj, saj sem kupil te za sebe, ti ponosni moj kinžal1)! Smiliš se mi, ko te gledam. Jeli, to so bili časi, slavni časi, lepi dnevi, ko te je še opasoval tvoj gospod tam na Kavkazu in ponašal se je s tabo, ki si branil ga v vseh bojih ko tovariš hraber, zvest . . .
Vse minulo! . . Ne povrne več se doba ta junaška! Tih in miren in pohleven tukaj visel boš na steni pred menoj in samo dičil
sobo skromno mi poslej!
#
l) Kinžal je gruzinski narodni meč. Gruzini in»tudi nekateri drugi Kav-kazci nosijo, kadar so oblečeni v narodno obleko, za pasom kinžal, ki jc včasi jako dragocen. Kinžal, ki sem si ga kupil letos na Kavkazu pri nekem sta-rinarju, je umotvor kavkaške domače industrije.
»Ljubljanski Zvon- 12. XXII. 1902.	56
Ej, maj dan ti pestri, živi! Kdo v Tiflfsu ne pozna te? Kdo ni videl ulic tvojih tesnih, prašnih in pa hrupnih! Na majdanu drug za drugim tam vrsti se bogat, pisan pri bazarju mi bazar.
Po majdanu krika polnem sem postopal tisto jutro brez namena in brez cilja. Sredi gneče prodajalcev in voznikov in jahačev, oslov, konj in dromedarov Šetal sem po trgu sam. Kar ustavi se mi noga pred kamnitim, nizkim pragom, in oči mi obvisijo na razglednem motnem oknu, za katerim je prodajal siv starinar robo svojo: stare puške, samokrese, meče, sablje damaščanke. Stopim v čudni ta brlog . . .
Kaj ti dam za meč tam tisti? vprašam starca ravnodušno in pokažem tja na steno, kjer si visel, ves oprašen, ti prekrasni moj kinžal!
»Malost, vaše blagorodje! Slepa cena — rubljev sto!«
Že prestopam prag. Odhajam. On za mano . . . »Kaj pa daste? Petdeset?« ... A jaz sem zunaj. On za mano po copatah . . . »Dvajset, vaše blagorodje! Ne kopejke menj!« . . . Obstanem. Vstopim spet in ogledujem svoj kinžal na črni steni:
Ostro kakor sama britev mu rezilo je jekleno. Ogledujem in vrtim ga v rokah in ga občudujem: Ta ročaj pa ta nožnica! Umotvor! Glej, rože zlate in vinjete je srebrne ukovala roka spretna po kovini za okrasbo. Fino delo orientalsko . . . Dobro! Moj je tä kinžal!
»VŠeč vam bil ta meč je krasni ? Saj sem vedel, saj sem vedel!« — se smehlja mi zviti starec in s tresočoj rokoj spravlja dva cekina moja žolta v svoj mošnjiček — »Prečeno pač vam prodal sem to bodalo! Slavno to vam je orožje! Naj povem o njem vam bajko, pripovedko kratkočasno ? Mična, vaše blagorodje, zanimiva je povest!« . . .
Sedel je na stolec nizek, dve sesvaljkal papiroski: meni eno, sebi eno; praviti mi jc začel:
»Torej, stvar je bila taka! Silno, blazno jo je ljubil knez Sanidze svojo Nino.l) Pri Armenki neki stari ji najel je stanovanje dragoceno in razkošno. Dan na dan je k njej zahajal. Bog, ve, kje jo bil je našel, ' v kteri vasi tam na kmetih! ') Nina je gruzinsko narodno ime.
Bila prava je sirota, mlada, ah, še skoro dete — toda krasna! Belolica, črnooka, črnolasa! Zapeljala bi svetnika samega, pri moji veri, vražje tako-le dekle 1«
In sesvaljkal cigareto si jc novo, jo zapalil pa polglasno spet začel:
»Torej, k lepi Nini svoji je zahajal knez Šanidze. Vsakikrat za pasom svojim ta kinžal je nosil s sabo . . . Tisti dan pa — ne pozabim jaz nikoli dneva tega!! — pride k meni knez preplašen. Ze z očetom sem njegovim znan bil dobro tiste čase, ko Sami'1 je bojeval se v gorah svojih nepristopnih za svobodo proti Rusom . . . Pride k meni bled, ves zmešan knez Sanidze pa mi reče: »Vzemi hitro to orožje! Daj mi zanje, kar ti drago, samo vzemi ga od mene, da ne vidim ga pri sebi! In prodaj ga tujcu, starec, čim hitreje pač le moreš!« In odpasal ga je naglo pa mi vrgel ga na mizo knez td svetli svoj kinžal . . .
In govoril je ko v sanjah, sam pri sebi je govoril: »To je strašno, to je strašno, kak jo ljubim to devojko! Se sedaj jo ljubim, ko je mrtva! Ravno zdajle
sem prebodel Nini srce s tem-le mečem, veš, prijatelj! Varala me je za hrbtom kača krasna, zapeljiva . . . Daj denar mi!« . . .
In odštel sem par cekinov mu na dlani. In ves zmočen ven je planil knez na cesto izpred mene. In še tisto noč zapivŠi ves denar se je ustrelil iz ljubezni, iz obupa moj nesrečni, dobri knez! . .
Dvajset rubljev — ni li vreden ? Vzemite ga hitro s sabo, da ne vidim več ga tukaj, da spominov neveselih vzbujal mi ne bo po dnevi in ne plašil me in motil
v sanjah težkih vsako noč!« *
In sedaj si ti moj suženj, krasen suženj, ki mi dičiš tiho, skromno bivališče, ti gruzinski moj kinžal!
Kadarkoli pa pogledam
te pred sabo, oživijo
v duši moji proŠli dnevi.
Glej, Kavkaz se dviga v dalji
in dežele vidim vztočne.
Gledam, sanjam ... In že stopam
po tifhskih ulicah.
Po majdanu se sprehajam.
In starinar, skopi starec,
puši svojo cigareto
v prodajalni svoji tesni
pa povest mi pravi svojo
ter mežika vmes z očmi . . .
A v razkošnem budoarju, tam na mehki otomani vznak leži mi mrtva Nina v srajci tenki, snežnobeli in obŠiti s čipkami. Glava bleda ji počiva na blazini perški pestri, po kateri cvetke zlate vijejo se v arabeskah. Kiti črni ko dve kači ji visita z drobne glave, in na vsako stran sta roki beli, polni omahnili. A oči so se zaprle . . . Skoda! Rad bi bil jih videl! Usta mala pa je pustil polodprta vzdih poslednji. Izmed ustnic ji leskeče biserjev se, zöb niz krasen . . . Kdo razgalil ji je prsi ? Pod brstečoj levoj grudjo, ah, tam zeva drobna rana, in iz nje za kapljoj kaplja kri rudeča ji curlja . . .
Ali se ti nič ne smili žrtev mlada tvoja krasna ? Kaj si storil, kaj si storil, kruti, hladni moj kinžal!
A. Aškerc.
INI o č.
Povest. Spisal Josip Kostanjevec.
Tretji del.
(Konec.) I.
ečerilo se je. Po dolini je že legala lahka megla in iz nje ; so štrleli vrhovi dreves ob robovih širokih travnikov in obdelanih njiv. Po vzduhu je semtertja priprhuta! ne-«Ksaa; topir ter krožil nekoliko časa po obližju, a potem se izgubil dalje v meglo ter izginil očesu. Od daleč je šumela reka, ki je nekje padala črez jez, in njeno šumenje je bilo enakomerno in dolgočasno. To pljuskanje in vršenje je delalo še žalostnejšega popotnika, ki je bil vprav stopil v dolino ter počasnih korakov stopal dalje po beli cesti, vodeč s seboj morda desetletnega dečka. Popotnik je bil očividno še mlad, v najboljših letih, a njegova hoja jc kazala, da je njegovo telo trhlo in preperelo, in njegov upognjeni tilnik je svedočil, da je mož živel burno, le malokdaj s solnčnimi žarki pretkano življenje. Njegovi lasje so bili sivi in redki, njegov obraz naguban in trd. Tudi dečko ob njegovi strani ni kazal onega zdravega, rdečega lica, kakršno imajo navadno otroci njegove starosti. Bil je upadel in bled, a njegovo oko veliko in otožno. Človek bi bil lahko rekel o njem, da ga je samo oko. Oba popotnika sta bila videti zanemarjena. Njuna obleka je bila stara in oguljena, njuni črevlji preluknjani in srajci ne Bog ve kako čisti. Starejši se je večkrat ozrl po svoji in po obleki dečkovi, a vselej je ob takem opazovanju vzdihnil ter povesil oko, ki se je zastrlo s še neprozomejšo mreno, stkano iz samih napol pridušenih solz. In stopala sta dalje in megla se je čimdalje bolj gostila nad njunima glavama.
Iz daljave se je čulo zvonjenje, resno in veličastno. Starejši popotnik je vzklonil glavo ter postal nekoliko. Prisluškal je tem glasom, ki so pluli na njegova ušesa kakor pred davnim, davnim časom. Kako znani so mu bili! Kako so včdsi čudovito vplivali na njegovo dušo, kako so blažili njegovo razburjeno notranjost! Tudi danes, ko se vrača črez dolgo zopet v kraj, kjer je preživel svojo
mladost, v kraj, ki ga je zapustil tako lahkomiselno, tudi danes ga ti glasovi pozdravljajo kakor stari, ljubi znanci, ki so ga komaj pričakovali, ki so se njegovega prihoda veselili ter ga sedaj sprejemajo v naročje z odprtimi rokami. In potegnil je svoj ponošeni klobuk raz glavo ter se prekrižal. Tudi sinko je stal razoglav zraven njega. Megla se je gosteje vlačila okrog njiju, na njune glave so rosile drobne, drobne kapljice, a onadva sta stala nepremično, in sinkove ustnice so se mehansko pregibale za očetovimi . . .
Pri znamenju sta krenila na stransko pot. Bila je ilovnata, vlažna in opolzla. Starejšega popotnika oko se je vprlo v meglo ter jo hotelo prodreti. Videti je hotelo ono znano skupino orehov in med njimi ono enonadstropno, podolgasto hišo z zelenimi poletnimi okni in pod orehi one lesene mize s primitivnimi, komaj postruže-nimi klopmi. Videti je hotelo oni smrekov gozd, ki se je začenjal za to hišo in ki se je razprostiral v strm hrib, kamor so vodile ozke poti, ki je ob njih rasla visoka, razčesljana praprot. Eli, da, tam se je pravzaprav začenjala vsa njegova sreča in nesreča, tam v tej gostilni »Pri treh orehih«, tam v oni nizki gostilniški sobi ga je pravzaprav ujela iz zasede njegova usoda.
Da, še jih vidi one delavce s topimi, statika vi mi izrazi preko lic in skoro ugaslimi očmi. Še se spominja, kako je tedaj našel na vseh nekaj novega, nekaj nenavadnega, do tačas mu neznanega, a sedaj že dolgo sam na sebi poizkušenega. Se se spominja svojih sanj, kako bode tem revežem pomagal, kako jih dvigal kvišku iz blata, in pri tem spominu mu zaliva rdečica bledo lice. Pred vsem se pa spominja nje, ki mu je tisti popoldan zašepetala, nagnivši se k njemu in zroč mu naravnost v oči: »Zakaj pa niste prišli oni večer? Čakala sem vas dolgo!« A pozneje, ko sta stopala skupno proti domu in ko jo je vprašal: »Ali se vidiva še nocoj?« in in mu je ona odgovorila: »Da, ako hočete! Pridite pozneje na vrt!«, kako vse to živo stoji pred njegovo dušo, kako ga pogreva, kakor bi ona vprav sedaj Še stala zraven njega, kakor bi se njena roka zopet dotikala njegove. Ah, ta topla, ta mehka roka! Ah, ta najsrečnejši dan v njegovem življenju!
Koliko vode je tačas poteklo v morje! Kaj ga je vse zadelo v teh dolgih letih," kolikrat je njegova duša koprnela in drhtela v solzah in skrbeh, kolikrat se je vila v bolečinah ter v strahu pričakovala najbližje bodočnosti!
A sedaj je minulo! Nekoliko let je že preteklo, kar mu je izginila ona. Odšla je po svetu »Bog ve kam« in pustila mu ni
drugega nego otroka, ki stopa zdaj ob njegovi strani. Nezvesta mu je bila, a njegovo srce ji je odpustilo, slednji dan je bolj hrepenelo po njej, sleherno uro jo je klicalo, naj se vrne, kmalu vrne. Toda potekali so dnevi in tedni, izginjali so meseci za meseci in minevala so leta, a nje ni bilo več in je nikdar več ne bode. Kakor bi se bila vdrla v zemljo, je izginila. Dan za dnem je listal po časopisih med dnevnimi novicami, pri marsikateri točki se mu je srce skrčilo in stresla roka, a našel ni sledu o njej. Izginila je bila za vedno! Zaman, vse zaman! . .
A on je bil izgubljen in neki »prijatelj« mu je celo nadel ime »izgubljeni Robert«. Da, izgubljeni Robert! Saj res! Kdo bi mogel biti še normalen v takih razmerah! Moj Bog, na svetu je bil menda samo en Zadel in še ta je umrl, umrl veliko prezgodaj. Samo en Zadel! A Robert Z. ni bil Zadel, to jc občutil najbolj sam. Robert je bil stari Robert, trst v puščavi, ki ga zaziblje in omaja sleherna sapica. In Robert je prečuval noči in igral in svojega otroka je prepuščal drugim, ki so se brigali zanj kakor za lanski sneg. In črez nekoliko let je bil zopet berač, berač, kakršnega je našel v krčmi stari Zadel. Razlika je bila samo ta, da zdaj niti ni imel onega tolažila, ki ga je imel Še v tedanjem času, zdaj je bil berač — sam, popolnoma sam. Saj se mu je bil odtujil cclo sin, ki so ga vzgajale nerodne roke njegovih poslov in ki zanj sam ni imel nikdar časa. Koliko truda ga je stalo, da je to popravil, da si je zopet pridobil njegovo srce, a to šele tedaj, ko ni imel ničesar več, ko so ga bili zapustili zadnji njegovi prijatelji, ko so zraven vsega opešale i njegove telesne moči . . .
V mestu mu je gorelo za petami. Spomnil se je zopet svojega doma in hotel je še enkrat videti svojega očeta. Zato je stopal nocoj proti svojemu nekdanjemu domu . . .
Kmalu je sedel »Pri treh orehih«. Vse je bilo tam še po starem. Sedel je pri isti mizi kakor oni usodni večer. In domišljija se mu je zopet razvnela. Pozabil je, da je med današnjim dnem in onim dnem minila cela vrsta let, dolgih, usodepolnih let. Pozabil je, da se je v tem času obrabilo njegovo telo, da se je omadeževala njegova duša. Svitoslavček je začuden vpiral svoje velike oči v očeta, a pred tega so dohajali po vrsti — Alfred, Metodin oče, oni Luigi, in Metoda sama. In zopet je sedela zraven njega na desnici. In čutil se je domačega med njimi kakor 'pred toliko časom. In njegovo koleno se je zopet dotikalo njenega in ona opojna toplota je prešinjala njegove žile. A videl je tudi one Alfredove oči, ki so
bile črez mizo obrnjene naravnost v njega. Toda polagoma so te oči temnele, obraz se je daljšal in zabrisaval in naposled je štrlela vanj samo še črnokrvafva lisa s prsi njegovih. In okoli Roberta so izginili znani in ljubi obrazi, vanj so strmele samo prazne mize, gledali so ga samo zapuščeni koti. Pri srcu mu je postajalo čimdalje težje, objela ga jc zopet gola, žalostna sedanjost in njegova glava je klonila na mizo . . .
S Svitoslavom sta povečerjala. Nobenemu ni skromna jed dišala in kmalu sta se spravila k počitku. Borna je bila soba v prvem nadstropju, a bila je docela taka kakor ona blizu »Treh ribnikov«, kjer je zadnji svoj čas prebila Metoda. Svitoslav je bil utrujen in in je kmalu zaspal. Roberta pa je v kratek sen zazibal Šele jutranji somrak.
Okoli poldne je dečka izročil v varstvo gostilničarju, a sam se je odpravil v trg, da poseti svojega očeta.
In našel ga je ravno pri obedu . . .
* *
.•j
Skozi nizko spuščene zastore so silili ob presledkih solnčni žarki. In eden izmed njih se je blestel na sliki Robertove matere tam nad predalnikom. Oče Robertov je slonel v naslanjaču ter spal sladko kakor dete v zibeli. Robert je sedel mirno na svojem stolu in vrtel klobuk med prsti, a njemu nasproti je ždela stara kuharica Marjeta. Potrpežljivo sta čakala, da se zbudi starec. Toda temu se ni mudilo. Včasi se je sicer zgenil, ali premaknil se je samo zdaj na eni, zdaj na drugi roki ter spal dalje. Včasi se mu je celo okoli usten nabral smehljaj in neki izraz zadovoljnosti je zažarel na njegovem obrazu. Videti je bilo, kakor bi imel mož najčistejšo vest na vsem svetu.
Slednjič se je vendar zbudil. Potegnil je s tolstimi rokami preko oči ter jih odprl. Sprva je nekako začudeno pogledal Roberta in Marjeto, a takoj se je spomnil, da sta bila tukaj že med njegovim obedom. Marjeta se je tiho dvignila ter odšla iz sobe.
»O čem sva se že menila prej? Eh, da, saj res! Torej ti ne dobiš nič, haha!«
»Oče, tega vas nisem prišel vpraševat! I-Iotel sem vas samo še enkrat videti, predno umrem!«
In Robertu je pri teh besedah zablestela solza v očesu. Stari ga je pogledal osuplo, a hkratu nezaupno.
»Ilm, kako naenkrat se je pojavila tvoja ljubezen do menel No, ne zameri, ako ti ne verujem prav nič. Hm, hm!«
»Oče!«
»Kaj hočeš torej? Povej hitro!«
»Samo vašega odpuščanja, samo nekoliko vaše — ljubezni in ako tudi ne ljubezni, pa vsaj malo pomilovanja, malo usmiljenja! To je vse, kar želim, česar prosim!«
Starec je skočil kvišku ter se postavil pred sina. Njegovo oko se je zasvetilo in roka se je tresla.
»Tako torej! Ali se več ne spominjaš, kako se je nekoč dvignila tvoja roka proti lastnemu očetu? In to zaradi — vlaČuge, ki je pozneje postala tvoja žena! Tam so vrata, pojdi, odkoder si prišel!«
Robertova roka se je skrčila na prsi. Tam notri ga je zabolelo, da mu ni pustilo dihati. V obraz je bil hipoma rdeč in razburjenost se ga je polastila vsega.
»Oče, ako ne morete odpustiti, pustite vsaj mrtve v mirul Moje žene ni več!«
In glava mu je klonila nizko na prsi.
Starca je za hip preplul neki nejasen čut. Nekaj se mu je v notranjem omehčalo in nevede se mu jc dvignila roka proti sinu. Toda istotako hitro se je zopet skrčila, sramoval se je tega mehkega čuta, ki se ga je bil polastil tako nenadoma.
»Mene to nič ne briga«, dejal je trdo. »Kakor si kdo postelje, tako spi. Z Bogom!«
Obrnil se je ter hotel oditi. Ali obrnil se je vnovič ter dejal:
»Tvoja obleka je razcapana in sram bi me bilo, ako bi te kdo spoznal. Predno odideš, pojdi k mojemu krojaču. Naročim mu, da te spodobno obleče, saj za dolgo tako ne bode!«
»Oče, jaz ne pojdem nikamor. Tudi ta obleka je dobra zame! Nikar se ne škodujte, preveč bi bilo!«
Roberta se je polagoma polaščala neka zlobnost. »No, ako pa ni drugače, zamenjam sicer to obleko, toda samo pod tem pogojem, da vi oblečete mojo. Ha, ha, kako bi vam lepo pristojala! No in gotovo ste si tudi tako zaslužili, samo malo več sreče ste imeli zraven, nego sem je imel jaz! Ha, ha!«
V Robertovih očeh je zasijalo nekaj čudnega in temu izrazu v očeh je bil enak tudi njegov glas, tudi njegov smeh. Starec se je stresel . . . take glasove in take poglede je videl samo enkrat v svojem življenju, in to je bilo tačas, ko je z nekim zdravnikom po-
setil blaznico. Vprl je oči v Roberta in strah ga je bilo pred njim. Kaj bi bilo, ako bi mu zdajle zblaznel, v njegovi hiši, v lastni njegovi sobi! In Robert je zapazil ta njegov strah in nehote se ga je polastilo nad tem neko veselje. Sam si ni bil v tem hipu svest svojega dejanja, prav tako kakor ne oni dan, ko je dvignil roko proti svojemu očetu. Stopil je korak proti njemu ter dejal glasno in med smehom:
»No, ali ni res? Dostikrat so že boljši ljudje nosili tako obleko! In boljših ljudi, nego smo mi, je vse polno na tem ljubem svetu. Boljših ljudi, da, boljših ljudi! No, in imenujem naj samo enega, ki je bil dosti boljši od nas, samo enega, ki je bil v svoji dobroti celo tako naiven, da je odpustil takemu staremu grešniku, kakršen ste vi, oče! IIa, ha, ali ga niste poznali? Saj ste mu bili vzoren prijatelj, nesebičen v vseh zadevah, celo tako nesebičen, da ste ljubeznivo skrbeli za njegovo ženo! In kako ste skrbeli! Nič več mu ni delala potem preglavice, no, saj veste, zastrupila se je bila! Kaj, oče, ali ste ga poznali — Zadela r«
V tem hipu je stopil sin prav tik očeta ter se mu režal v obraz. In ta njegov obraz je bil ostuden, satanski.
Starec je prebledel ter onemogel sedel na stol. V tem hipu je bil videti za več let starejši, je bil videti, kakor bi se bilo njegovo telo hipoma skrčilo in sesedlo. In njegove oči so hkratu izgubile oni ogenj, ki je plapolal v njih dozdaj.
In sin se je sklonil nadenj ter sikal:
»Tako, zdaj me pa vrzite črez prag! Glejte, odpustil vam je, na smrtni postelji vam je razbremenil vest. Ali, čemu je to storil? Brezpomembno delo! Kdor nima vesti, njemu se ne more razbremeniti, a breme se lahko zvali na njegovo glavo, da mu ubije možgane, da mu zastrupi kri. In ako se to zgodi, gorje mu! In gorje tudi vam, ker to se bode zgodilo nad — vami! . . No, da, odpustil vam je, ali ni vam odpustila — ona! Oče, ona! . . Ali je ne vidite tam v kotu, kako vpira krvave svoje oči v vas? Ali ne vidite njenih belih mrtvaških rok, ki vam groze ter kličejo nad vas maščevanje z neba ? In ona dva drobna črviča na njeni strani, njena nedolžna otroka! Ali ne vidite, kako se treseta pred vašim pogledom ? Čujte, vzdramite se, bežite, sicer se vam ta grozna trojica približa ter se vas ovije s svojim mrzlim objemom, da bodete zastokali in da bodo zašklopotale vaše grešne kosti. Ah Bog, tu ni odpuŠčenja!«
Starec se je krčil in zvijal na stolu. Ta nenadni sinov izbruh ga je zadel z elementarno močjo. To, kar ga je dozdaj redkokdaj
mučilo, kar je prenašala njegova močna, železna narava z lahkoto, tega ni danes moglo prenašati njegovo tako naglo strto telo. Nemo je strmel predse in stiskal roke v pesti. In nehote so njegove oči sledile sinovim rokam, ki so kazale v kotu nasproti troje davno pozabljenih bitij. In ta bitja so živela pred njegovimi očmi, so se gibala, ta bitja so krčevito pazila na sleherni utrip njegovih žil ter se rogala, ko je zastajala kri v njih ter učinkovala, da so se videle zapletene in prekrižane na sencih . . .
»Ali ni nikogar, ki bi mi pomogel ?« je zastokal starec ter obupno dvignil glavo.
In kakor bi odmevalo od sten, je ponavljal za njim z globokim glasom sin:
»Nikogar . . . nikogar! . .«
In res ni bilo nikogar. In dasi so Še uhajali skozi posamezne presledke v sobo jasni solnčni prameni, vendar je tu že vladala tema, razprostirala je svoje peroti noč, brezdanja noč. Vedno niže in niže se je spuščala, vedno gostejša in gostejša jc nastajala.
Njen dih je vzdramil tudi Roberta. V tem hipu se je zavedel ter za hipec izpregledal. Vsa groza njegovega sedanjega dejanja ga je prešinila, svetel žarek je posvetil v njegovo mišljenje. Naglo, kakor bi ga kdo podil, se je obrnil ter hitel navzdol po stopnicah. Njegove stopinj-e so se komaj dotikale tal, a dolgi njegovi lasje so mu prosto mahali po ramah.
Starec se je dvignil kvišku ter hlastno stopil korak za njim. Odprl je vrata ter vzklikal:
»Robert, Robert . . . vrni se! . . . Robert! . .«
Toda Robertove stopinje se niso slišale več, po hodnikih je bilo tiho in vlekla je po njih pusta jesenska sapa.
Starec jc prisluškal nekoliko časa, a ko ni bilo slišati ničesar več, se je umaknil počasi v svojo sobo. Tam pa je omahnil na kolena ter zakrival svoj obraz v lakti, ki so se opirale na stol, kjer je malo prej slonel njegov sin . . .
Ko je črez nekoliko časa odprla Marjeta vrata, ga je videla še vedno na ištem prostoru ter se je tiho oddalila. A po sobi je plul že večerni somrak in Robertov oče je Še vedno klečal na istem mestu nepremično in trdo. Okoli njegovih las so frfotale večerne vešče ter se lovile mušice, ki so bile sedaj zapustile svoja navadna zavetišča.
Ta somrak in to sveto tišino pa je prekinil večerni zvon, ki se je vprav oglasil iz lin trške cerkve. Brnel je svečano, a hkratu otožno in žalostno, kakor bi zvonil k pogrebu . . .
II.
Robert ie še isti, večer izginil iz domačega kraja. Njegov oče ga je dal iskati povsod, toda zaman; nihče ni vedel, kam se je obrnil.
V hiši Robertovega očeta pa se je hipoma vse izpremenilo. On sam je hodil okoli upognjen in potrt in njegove oči so zrle mrklo in plaho po kotih ter so se le redkokdaj privzdignile. Navadno so se obračale od kotov v tla, kakor bi tam iskale nečesa, kar bi jih moglo razveseliti, kar bi zopet moglo vžgati v njih prejšnji oživljajoči plamen. Toda iskale so zaman, a pri tem so se utrujale rer lezle vedno bolj globoko pod čelo. Ljudi so se ogibale, celo pred staro kuharico Marjeto so se skrivale. Kadar je bilo treba komu pogledati v obraz, vzdignile so se za hipec počasi, prav počasi, a takoj so se zopet povesile, kakor se povesijo pred nenadno preveliko svetlobo. Edini predmet, h kateremu so se večkrat dvignile, ko je bil starec sam, je bila slika pokojne njegove žene, matere Robertove, ki je visela nad predalnikom. Kakor bi od tam pričakovale pomoči, so se vsesavale v ta bledi obraz, a vselej so se zopet brezupno povešale. Starec je delal bridko pokoro za svoje nekdanje lahkomiselnosti . . .
Ali še nekaj je bilo, kar ga je hkratu s to okolnostjo začelo tlačiti. Njegovo premoženje ni bilo res v takem stanu, kakor si je domišljal Robert. Že pred več leti so se začele v njem kazati vrzeli, ki se niso dale sproti mašiti. Zevale so vedno bolj in zadobivale so vedno neprijaznejšo obliko. Ako se je izkušala zadelati prva, nastala je za njo takoj druga, ki je imela še večje žrelo, ki je bila še veliko globokejša. In Robertov oče je začel igrati na borzi, da bi se mu morda posrečilo in bi spravil zopet vse v lep red. Toda tu se je opekel. Prav ob času, ko se je zopet prikazal Robert, se je bilo bati krize. In Robertov nastop je pomogel, da se je k vsemu še hkratu oglasila vest, in obup je postal neizogiben. Kakšna ironija! Prav v tem bridkem času je pa Robert pisal v samoti svoj dnevnik ter beležil v njem, da se njegov oče »valja v zlatu«! . .
Starec je hiral od dne do dne. Začel si je domišljati, da bi ga Robert lahko rešil, ako bi ga le mogel najti. In pisal je raznim prijateljem in znancem, da bi mu pomagali najti sina. Tudi javno ga je iskal po časopisih ter vabil domov z najprijaznejšimi klici. Toda potekal je mesec za mesecem, a Roberta ni bilo, o njem ni bilo glasu. Namesto sina pa se je bližala usoda, ki je že prežala z ostudno pohotnostjo na svoj plen . . .
Zima je prilezla v deželo. Po holmih in hribih je že ležal prvi sneg, iznad katerega je štrlelo golo drevje žalostno in obupno proti svinčenobojnemu nebu, ki je ležalo težko nad mrtvo pokrajino. In to nebo je obetalo novega snega, novega mraza. Po dvoriščih so sekali in klali drva, pred hišami so postajali vozovi, napolnjeni s premogom, in iz vseh dimnikov se je po ves dan valil kvišku sivočrn dim.
V hiši Robertovega očeta je bilo nekega dne posebno tiho. Po vežah so odmevale stopinje prav na rahlo in vrata so se odpirala in zapirala z neko plahostjo, ki se je bila polotila nehote vseh stanovalcev in ki je izhajala od stare Marjete, plazeče se po kuhinji in sosednjih prostorih z nekim plahim, prestrašenim izrazom na po-vešenem obrazu. A toliko glasneje je Šumela na dvorišču voda ter tekla in pljuskala po kameniti plošči, ki je na njej pred dolgim časom stala Metoda ter obračala nase pozornost opazovalcev iz vrtne lope.
Okoli poldne pa je na hip hiša oživela. Začuli so se glasni glasovi in razločne stopinje po vežah. V teh prostorih, ki se niso nikdar nadejali česa takega, so se danes prikazali — beriči in odposlanci sodišča.
Stara Marjeta jim jc stopila nasproti in njena glava je bila sklonjena še niže.
»Kje je gospodar?« jc vprašal rezek, starikav glas.
»Hodite za menoj,« je odgovorila polglasno Marjeta ter jim kazala pot.
In stopali so kvišku po stopnicah. Za njimi pa so se zopet tiho odpirala vrata in radovedne glave poslov so zrle bedasto za odhajajočimi.
Oni gori pa so že trkali na vrata.
Ali nobeden se ni oglasil . . .
In trkali so zopet . . . Vse tiho . . .
»Kaj je to?« je viknila Marjeta. »Notri mora biti! Se ni dolgo, kar sem bila pri njem!«
»Dobro, odprimo vrata s silo!« —
* *
*
Na divanu je ležal izleknjen Robertov oče. Zraven njega je bil na tleh samokres, a iz desnega senca je še curljala črna kri . . .
Na mizi je bil listič z besedami: »Prosim Roberta, da mi odpusti!« . . .
Marjeta je vztrepetala ter se naslonila na predalnik. Tudi zanjo je pomenil ta dogodek mnogo, mnogo, kar pa ostani tam, kjer se je dovršilo ...
* *
*
Da, govorilo se bode, da se ta povest končuje šablonsko. Očitalo se bode, kako je neverjetno, da se ravno ob očetovi smrti naenkrat prikaže zopet Robert, kakor bi ga imel pisatelj skritega pod stopnicami ter bi ga o pravem Času zapodil kvišku, da izpolni teatralen učinek. No, to ne pomenja mnogo — vsak si lahko misli, kar hoče — a faktuin je, da je prav ob onem času, ko so si dali odposlanci sodišča opraviti pri mrtvem starcu, stopal Robert po stopnicah kvišku v sobo svojega očeta. In stopal je naglo, da bi prej prejel očetovo odpuščanje. Slučajno je bil doznal šele pred nekoliko dnevi, kako ga oče išče in hrepeni po njem. In odpravil se je bil proti domu . . .
Pri vratih je hipoma postal. Dihal je težko in pri srcu mu je bilo nekam tesno. Spomnil se je onega dne, ko je zadnjič stal pred temi vrati, spomnil se svojega divjega bega od tod. Od tačas pač ni poteklo mnogo vode, in vendar se je Robert še na slabše izpre-menil. Ni sicer več trpelo njegovo telo, saj je bilo že prej docela uničeno, a trpela je toliko bolj njegova duša. Nanjo je padala vedno gostejša tema in bili so že trenotki, ko se ni zavedal več, kaj se godi okoli njega. Ko je zvedel, da ga je oče poklical k sebi, se je pa hipoma zdramil, razvedrilo se je nekoliko okoli njega in v njem in svet je dobil zopet nekoliko veljave zanj.
Stal je torej pred vrati. Toda kaj pomenijo ti razburjeni glasovi notri? Kaj se je primerilo? . .
V tem hipu so se odprla vrata in med njimi se je pojavila uniforma sodiškega uslužbenca. Robertu so se strmeč izbulile oči. A še predno je utegnil natančneje pomisliti, mu je pogled ušel v sobo ter obtičal na divanu.
In takoj je vedel, kaj se je zgodilo. Planil je v sobo ter se vrgel na očetovo truplo. Nepremično je ostal tako dolgo časa. Ali hipoma se je dvignil. Ugledal je listič na mizi. Nerodno so mu blestele nasproti črke: »Roberta prosim, da mi odpusti 1«
In tedaj so mu osteklenele oči in nepopisna bol ga je prešinila. A hkratu se je tudi vse zavrtelo okoli njega in njegove roke so mehansko silile proti glavi ter otipavale sence. Takoj nato pa se je glasno zasmejal in njegov glas je bil hripav in nenaraven.
Okoli stoječi so se pomenljivo spogledali . . .
K p i 1 o g.
Sedaj, ko končujem to svojo povest, mi je nekam težko srce. Težko se ločim od oseb, ki sem jih tu opisaval, ki sem tu živel njihovo življenje. In čutim, da sem povedal marsikje mnogo premalo, dočim sem se včasi spustil predaleč v podrobnosti in si s tem nakopal jezo častitih svojih bralcev. Bili so bridki Časi, ko se je pisal odlomek za odlomkom, in ni čuda, ako se je mednje semtertja razlila tudi morda neutemeljena pikrost. Kaj sem pravzaprav hotel povedati, to naj ugane in si misli vsak sam. Morda bi pa smel reči in svetovati onemu, ki ugane pravo misel, naj vendar ne gleda sveta s takimi naočniki, kakor ga je gledal junak te povesti in kakor ga je morda za njim gledal pisatelj. Pomisli naj, da je Robert večjidel poznejšega svojega življenja preživel v — blaznici in da se je ločil iz življenja pri polni zavesti, da sin njegov Svitoslav ne preživi mladeniške dobe. In premisliti jc treba, da jc imel Robert svojega Svitoslava nad vse rad! . .
Tako! . .
Zdaj se pa zahvaljujem še vsem onim, ki so med pisanjem te povesti količkaj pripomogli, da je še bolj »ponoČna«, nego bi imela biti. Pred vsemi naj sprejme to zahvalo oni možiček v ozkih hlačah in zelenem klobuku, ki pri vseh drugih vidi, da jim gospodarijo žene, a ne opazi, da tiči sam v onih hlačah, ki jih nosi njegova milostna. »Vaša »žena« je taka, a moja »gospa« je vse kaj drugega«, tako se navadno izraža, in jaz mu želim, da bi se izražal še dolgo! Oj Robert, Robert!
Tudi gospodu pisatelju N. izrekam zahvalo in mu obetam, da se bodem prihodnjič ravnal po njegovem nasvetu in spisal povest, ki bode sestavljena iz samih ... in — ter enakih ločil, in tako bode morda iz te »Noči« Še nekdaj »Dan«. —
Šumijo, šumijo gozdovi. . .
>umijo, šumijo gozdovi	Ne čuješ?.. Jaz grem v to šumenje,
na Širni tam plani.	jaz grem v te valove! . .
Ne čujeŠ?.. Ti šumni glasovi Daj, vrni mi-moje življenje me kličejo strani.	in moje izgubljene dnove!
A. Gradnik.
»Ljubljanski Zvon- 12. XXII. 1902.	57
povija pnipovetka a Srba.
Za »Ljubljanski Zvon« napisao prof. Andra Gavrilovič (Beograd).
(Konec.)
ji LjubiŠa, ni Miličevič, ni Lazarevič, ni Mavatulj nisu u proleču života svoga, u ranoj mladosti, poliitali u knji-
iževni svet s pripovetkama. Zato je popularni književnik srpski Ljubomir P. Nenadovič imao prava, kad je u jednoj sličnoj prilici kazao: » Što u jesen sazri, to je puno slasti«. Da istinu svega toga potvrdi, javio se najzad i S te v an Sremae, profesor beogradski. I ako još nije nastupila jesen — bar ne ona pozna i čudljiva, puna promenljivih dana, jesen — u životu njegovu, ipak se Sremae javio pripovetkom u zrelim godinama. Moj se ko-lega i prijatelj, ma da je još neoženjen, neče srditi, što pominjem i te stvari, iz kojih če čitalac lako zaključiti, da se njemu ne mogu odati galantni komplimenti mladosti. Da to parališem, dodajem odmali, da pripovetke njegove, u naknadu za to, imaju sve osobine jedre snage i vedroga života. A to je več dovoljna satisfakcija, u toliko pre što Sremae svoje pripovetke pažljivo radi, gladi i popravlja, voli ih tako, da ih u očinskoj milosti može s pravom zvati svojom decom, onako kao što je nama Srbima simpatični Ivan N. Resman nazvao svoje pesmice Moja dec a. Inače izmedju Srcmca i Res-mana nema nikakve sličnosti. Ali kad sam več zašao u postavljanje paralela, onda moram odmah izjaviti, da če čitaoci vrlo tako pojmiti manir i sve osobine Srcmčeva pripovedanja, ako se opomenu Rad. Murnika G roga in drugi: niz komičnih scena, prirodnih i živih opisa, često vrlo duhovitih poredjenja, a sve to razmešteno po kakvoj kračoj fabuli, u kojoj inače nema mnogo ni dogadjaja ni zapleta. Ako mi vreme dopusti izneti taj rad Murnikov srpskim čitaocima, uveren sam, da če se on dopasti svima, koji se oduševljavaju Srem-čevim pripovetkama. Sremae je humorista — i ako prevladjujc žargonski humor, što čini da ga je teško prevoditi. Tek je sedam godina kako piše obilatije; a pet od kako je izišlo najbolje mu delo Ivkova slava, a on je več odavno čuven i cenjen. Šta više jedan ga list lane stavi več u »staru gardu«! Osem toga popularni su njegovi, takodjer veči radovi: Čira i Spira, Karijera praktika n t a Vukadina, Limunacija na selu i dr. — ma da je u ovoj poslednjoj i politika imala dobra udela u pisanju pa, prema
SU
tome, i u kritikovanju toga dela. — Sremac je vrlo jak pripove-dački talenat, te je, stoga, kao starešina naj no vi jih pripovedača naših. —
Ostali, koji pripadaju ovim danima, znatno su mladji.
Milan Budisavljevič je obratio na sebe.opravdanu pažnju originalnim tipovima u svojim pripovetkama još dok su one izlazile u pojedinim listovima. A kad su se javile u zbirci Bijedni ljudi, onda je pisac njihov ubrojan u ted najboljših mladih pripovedača naših, i ako mu je, s jedne strane, koteriska kritika činila vidnu nepravdu. Ne može se reči, da Budisavljevič ne polaže na fabulu svoje pripovetke. On tu, na protiv, postupa vrlo smotreno i odabiranje tako vrši, da se tip ispolji sam te čitaocu brzo postaje jasan u svom reljefu. Pisac ne gura sam napred ličnosti svojih pripovedaka, niti čitalac oseča iza njih pisca, koji im komanduje. A to je najbolja preporuka za pri-povedača-umetnika. I posle pomenute zbirke Budisavljevič se javlja s vremena na vreme, umnožavajuči tako galeriju svojih slika iz Gornje Krajine. Danas je on, do skora djak zagrebskoga universiteta, gimnazijski nastavnik u Zagrebu. —
U najnovije pisce — jer je tek pre godinu dana dovršio u Beogradu pravni fakultet — dolazi i B o r i s a v S t a n k o v i č. Milo mi je pomcnuti, da je njegovo stupanjc na javnost u vezi s mojim uredjivanjem ilustrovanog književnog lista Iskre 1898. Poučna jc istorija njegova javljanja . . . Bila su tri književna lista i bio je taj pisac-djak. Listovi su donosili pripovetke — tudje, a on je pisao pripovetke — svoje. U jedno doba pošalje on neke radove jednom književnom listu, ali ne dobi ni odgovora; pošalje te iste radove drugom listu, pa opet osta bez odgovora; posla ih i trečem — ni traga od odgovora. Ta ko če štampati djačke radove! Prodje pri-lično vremena, i on ih posla Iskri, koja ih Stade iznositi. Čitaoci bejahu prijatno iznenadjeni novim piscem, koji te i druge pripovetke sabra, iduče godine, u posebnu knjigu Iz starog jevangjelja. Sada i kritika reče lepu, vrlo lepu reč. Posle svega nakaniše se i uredništva onih istih listova potražiti svoga »prijatelja«, šaljuči mu unapred — honorar! . . Rodom iz istoriske Vranje, najjužnije tačke naše Srbije, pisac je do sada obiČno prikazivao život svoga grada. Taj nam se život tu javlja u dvojakim prizorima: ili Čist, onakav kakav je ponikao kao krajni izdanak istočanske kulture, ili pomučen, ovakav kakav je sada u borbi s novom civilizacijom. I u jednom i u drugom slučaju Stankovič dobro uspeva. On je i pazljiv posma-tralac i — pesnik. I ako je ljubav več postala banalna u tolikim
57*
pripovetkama, Stankovic ju ipak uspešno prikazuje u novim nijan-sama, dajuči pričanju osobiti kolorit. U njegovim pripovetkama miriš cvcča, pesma slavujeva i. t. d. nisu tu zato što je pisac tako hteo, več što se lica zbilja kreču u cveču i pesmi. Po tome je i svoju prvu zbirku nazvao listovima iz s ta rog jcvangjelja, onoga, koje od postanka sveta propoveda ljubav. Ono što je slovenska kritika rekla za Antona Aškerca, kako čitav epos ili dramu iznese u kratkoj romanci, vredi i za Stankoviča, jer u nekim njegovim slikama leži čitav roman. Mesto daljeg razlaganja predlažem: ako se njegov n. pr. Djurdjev dan može uspešno prevesti — prevedite ga! —
Život, koji nam u pripovetkama i novelama prikazuje Ivo C i p i k o, večinom je sa granice srpskohrvatskoga plemena, tamo kde se u Pri-morju dodiruje s talasima tudjih misli i osečanja. Otuda ima Čipiko podjednako čitalaca i na istoku i na zapadu našega naroda. Njegove pripovetke — pored sve raznolikosti u predmetu pa i u jeziku — imaju nečega sličnoga s radovima Stankovičevim, a to je poezija mladosti, koja iz njih bije. Vremenom če to slabiti, pa ako je u toj razmeri zameni študija — onda srpska pripovetka neče klonuti. — Od svih malenih centara književnih u Bosni i Hercegovini najviše je izdvojio Mostar i u njemu pripovedač Svetozar Coro v i č. ProduktivnoŠču je izmakao ispred svih, koje smo stavili ovde u odeljak najnovijih pripovedača. To mu, razume se, ne mora biti preporuka, ali jc znak njegove lakoče i okretnosti u literarnom poslovanju. Gotovo se po sebi razume, da gradju za svoje radove uzima iz okoline, u kojoj živi, te mu i pojedine zbirke imaju mahom imena, koja upučuju na pokrajinske tipove. Prošla godina donela nam je od njega romana Mr konjič, koji mu jc najbolji rad i ako mu je glavna mahna u onome, u čemu je nedostatak bez malo svih naših romana, u kompoziciji celine. —
To su nekolike, ovlašno izvedene, sličice o najnovijoj beletristici srpskoj. Razume se, da je deset puta više imena, s kojima se danas srečemo u pojedinim listovima. Tako n. pr. Jovan Protič, sve-štenik, pisac lepih sličica; Rade Domanovič, mlad činovnik u Beogradu, dosta plodan pisac, koji dobro uspeva u satiri, ličnoj i društvenoj; Mi hail o Sretenovič, učitelj u Beogradu, sa seosk im pričama žanra Veselinovičeva; Tadija Kostič, sveŠtenik, pisac realističkoga pravca, čije pripovetke, i ako se još nikako ne javiše u punoj umetničkoj formi, zaslužuju ozbiljnu pažnju; Milan Ne-deljkovič, profesor u Sremskim Karlovcima, s neuspelim romanom i znatno boljim nizom pripovedaka; Djuro Dimovič, mlad lekar
u Zagrebu, koji je takodjer u novije doba kušao s romanom — i mnogi, vrlo mnogi drugi. —
Večina pripovedaka izlazi u pojedinim književnim listovima, od kojih imamo: u Beogradu četiri — Kolo, Nova Iskra, Zvezda, Srp ski k nji ž. Glasnik; — u Nišu jedan — Gradina; — u Srem-skim Karlovcima jedan — Brankovo Kolo; — u Sarajevu jedan — Bosanska Vila; — u Mostaru jedan —Zora; — na Cetinju jedan — Književni list. —
Odazivajuči se, gospodine uredniče, Vašoj želji, da kažem nekoliko reči o novijoj i najnovijoj pripoveci srpskoj, čini mi se, da sam pogodio ono, što ste mislili: ja sam se, na ime, ograničio na kratak pomen najvažnijih radova u Srba u užem smislu. Da je bilo po mojoj želji, ja bih voleo, da se zajedno, u jednom zrcalu, prikaže novija i najnovija pripovetka srpsk o-hrvatska, jer je to tek potpuna celina, na jednom jeziku. Ne mislim, da bi moja skromna snaga bila za to dovoljna, ali sam uveren, da bi to bilo pravo. A u
"v	t
nas se veli: »Sto je pravo, i Bogu je drago!«
OJ, Vdahni življenje ginočemu stebla . . .
in klinčkov in vsega dišečega cvetja, a danes je zima, segnili so klinčki, od vrtnic ostalo le steblo bodeče.
Ponujal sem prej ti srce idealno, ljubezen ponujal ko morje skrivnostno, a danes sem zgubil ncbroj idealov, uničili so jih viharji življenja.
Ponujam ti danes le steblo bodeče od preje cvetočega rožnega grma: oj, vdahni življenje ginočemu steblu, da vnovič duhteče cvetove rodi.
Ti nova pomlad po viharjih mi bodi, ne pusti, da vsabne ta rožnati grm, ki mogel roditi cvetove bi krasne, samo da na novo ga solnce obsije.
sem ponujal ti vrtnic rudečih
J. Hacin.
Iz beležnice Pavla Kuzme.
Spisal Oton Zupančič.
unaj v predmestju sem si bil najel stanovanje, sobico, v kateri smo imeli jedva vsi prostora: postelja, umivalnik, mala mizica, moj kovčeg — amerikanski, z visoko vzbo-čenim hrbtom, obit z nagubano pločevino, podobno krokodilji koži — stol in jaz. Cc me je posetil kak znanec, že smo imeli gnečo. Omare ni bilo, zato mi je spravila stara gospodinja salonsko suknjo in črne hlače v svoje sprave. Takoj prvi dan se je udomačil pri meni sultan, odnekod s Posavja pritekel pes; zvečer sem ga hotel spoditi spat v drvarnico, a pogledal me je tako proseče in zacvilil tako milo, da sem ga pustil v sobi. Bil je mirne in pohlevne nature, med delom me ni nikoli motil in igral se je z mano samo, kadar se je meni zahotelo.
No, takoj prve dni se je moja sobica razširila: imel sem na razpolago spalnico materino, veliko, s tremi okni, s kanapejem in vsemi drugimi udobnostmi, ki ni, da bi jih našteval — na eni strani moje kajbice; na drugi strani moje kajbice njeno kuhinjo, kjer pa je kuhala samo, kadar se je kaj sporekla s svojo hčerjo, ki je gospodinjila onostran veže s svojim možem, mladim vladnim uradnikom. Pred hišo je raslo par mladih kostanjev, izza vrtne ograje so se sklanjale velike solnčne rože, počasi se zibajoče, kakor da imajo na skrbi zelenjavo pod sabo in jo pazno ogledujejo. V kotu za hišo je bila gosto obrasla senčnica. Videl sem takoj, da me ccnijo kot literata. Mati je dejala smeje se v nekem pogovoru: »Kaj misliš, gospod Kuzma govori z nami samo takole pro forma — zraven pa vedno študira svoje stvari. O, saj vemo, kako je!« Govorila je široko, tudi usta je imela taka, s hreščečim glasom, ki sem se ga pa sčasoma privadil.
Takoj v sosednji hiši je stanoval slikar Gričar. Na vrtu, ki se je tiščal našega dvorišča izpred hiše, je imel svoj atelje, svoje tri-nožno stojalo namreč, paleto z barvami in k ist i in star pled, katerega jc obešal včasi kot ozadje za svoje modele. Vstajal je zgodaj, in kadar sem prišel zjutraj na dvorišče, že sem vedel, da ga najdem kadečega cigareto in mešajočega barve. Tiste dni je portretiral hčerko svoje gospodinje, nekoliko zabuhlega obraza navihanko, ki mu ni hotela nikoli stati pri miru, vedno se je smejala ali grizla kako bilko. Oče Scljan, hišni gospodar, jc onegal po dvorišču in
se jezil bogve radi česa, stopil tudi na vrt, postal za Gričarjem ter kimal z glavo! »Saj pravim, kdor zna, pa zna: nos — kakor bi ga iz platna potegnil!« in zraven je pokazal z roko, kako se vleče nos iz platna . . .
Lepo smo se zvadili in prijetno je bilo v'naši senčnici ali o deževnem vremenu v mojem »salonu«, sobi materini. Gričar je prihajal vsak dan na tarok, redno tudi batjuška Drožina, ki je kraljeval in delal pesmi v stari cukrarni, v svoji »veličastni Alhambri«. Včasi je pripeljal s seboj tudi Furijana, velikega in krepkega gorenjskega fanta, ki je bil tudi literat, a jako boječ in v družbi plah človek vkljub svoji telesni moči. Drožina mi je zatrjeval, da ima laket tako debel kakor on stegna; in mislim, da ni pretiraval. Metali smo karte, pili čaj in si pravili to in ono. Gričar s svojim eccehomskim obrazom je povedal marsikako »bridko resnico« z nosljajočim glasom, batjuška Drožina je bil poln gorenjskih in vipavskih dovtipov in kvant, mlada gospodinja, in kadar je bil njen mož poleg, tudi on, oba sta govorila brez torbe, in še jaz sem kako razdrl, če ni bilo drugače.
Ko je dovršil Gričar portret, energično študijo refleksa jutranjega solnca, sva hodila na Ljubljansko polje, k Savi med one vedno trepetajoče topole, rastoče na ostrem, svetlem produ, ali za Ljubljanico proti Božjemu grobu, ali pod Tivoli k brezicam tenko-laskam. »Italija in vedno in vedno Italija in nje večno modro nebo! Kaj nam je treba tujine, ko imamo doma okoli sebe toliko silne lepote, toliko čudes solnca, zraka, polja in lesov! Kakor da naša narava ni vredna očesa!« In bilo me je na skrivnem sram, kadar je začel Gričar tako govoriti, kajti tudi moje želje so plavale tolikokrat drugam, v daljo, v tujino; pretesno in premračno se mi je zdelo doma. Gričar mi je odprl oči za trepetanjc Ljubljanskega polja, za mogočno kipenje naših planin, za skrivnost naših gozdov, naših voda, našega neba s svojim solncem in svojimi oblaki.
Kako je hitel njegov kist, kadar so se vneli pod večer savski bregovi in so bili gozdi onkraj in voda in vsa pokrajina velikanski plamen. Odkod si prišlo, ti svetlo zmagoslavje, ali od neba, ali iz vode, ali te je izparila razpaljena zemlja? In čopič ga ni mogel ujeti, tega vzroka luči, in vrgel ga je proč, in oči so mu gorele kot dva oglja: »Čemu ? Glejva rajši!«
In pod Tivoli one mlade brezice, sanjajoče vlažne sanje v poletno jutro. Štirinajst dni sva hodila tja, in sen je prihajal na platno, nežen, drhteč in plah sen.
In za par dni, ko sva šla na polje, sem ga vprašal, ali je breze že poslal trgovcu v izložbo.
»Breze — tu jih-imam.«
»Kaj vlečeva potem to ropotijo s sabo, ali ne boš slikal danes?«
»Bom — čreznje.«
In ni se mi dal prcprositi. Postrgal je drhteči, plahi sen s platna in slikal črezenj kozolec.
»Vidiš, dragi moj, to je bilo zame, Študija, to ni za ljudi. Ako naroči kdo pri meni portret po fotografiji, pove mi vedno svoj okus, in jaz vem, kako moram delati, ne eksperimentiram — čemu? Odgovarjaj zahtevam! In gospod komisar Počepin ne mara, da bi se mu poznale koze na licih — zakaj bi mu naredil koze na lica? . . Samega sebe te je sram, toda — živeti moraš . . . Sicer pa, ko ti je izpred oči . . . Bog ne daj, da bi dobil tako delo Še kdaj pred oči...
A drhteči, plahi sen je postrgal s platna.
»Ni še, ni še — ti ne veš, česa nedostaje, jaz tudi ne, a poglej naravo in poglej sem — ni!«
Videl sem v Gričarju veliko hrepenenje po poglobljenju v naravo, v našo rodno, domačo zemljo in vedno nezadovoljstvo s samim seboj in svojim delom.
In včasi, kadar ni zaspal (bil je še večji zaspanec nego jaz), je šel z nama batjuška Drožina.
»Glej, batjuška (tudi on je rekel meni batjuška, še večkrat nego jaz njemu), prvo poletje, da ne kmetim, in vendar, zdaj si ne želim nikamor.«
Kakor v Gričarju tako je gorelo v Drožini hrepenenje po naravi, po priprostosti in svobodi, ki jo najdeš v njej. Samo, da so bili njemu tudi ljudje, živeči z naravo, del nje same. To je bil njegov milieu, priprosti narod, trudeč se na polju, zvečer doma na tnalu modrujoč, veseleč se v nedeljo pri vinu, ljubeč, snubeč in pirujoč narod. Ta nagib, ta ljubezen do nekompliciranih bitij ga je gnal vsako leto ven, na Gorenjsko ali na Vipavsko, kjer je živel popolnoma kmet med kmeti — pod brki komaj viden smehljaj mestnega človeka. In v Ljubljani so mu nadomestovali kmete črevljarji in delavci, stanujoči v cukrarni; ž njimi je lahko kvartal, kregal se in moževal ure in ure. Uprka-poet!
In kadar smo hodili takole sami po polju, nas je večkrat obšlo vse tri. Prišlo je z mrakovi, ko se raztegne ravan v brezkončnost. In modrovali smo. Ah, in turobna je bila ta naša filozofija, tako je bila žalostna in temna, da je Gričar končal:
»Glej — /elena trava pad solncem in na sredi te trave rudcča cvetka, to jc več vredno nego vsa filozofija!«
Komisar Počepin pa se jc režal iz pozlačenega okvirja; in imeli smo vsak svojega Počepina.
A tam pri taroku in čaju, tam smo bili dečki!
Kako ne! Tam je bilo stališče in smotrišče premaknjeno. Bili smo vsi mladi in če ne slavni, vsaj nadobudni ljudje, naša imena niso bila po domovini več prazen zvok. Gričar je razstavljal svoje slike po ljubljanskih izložbah — strela, včasi se je primerilo, da mu ni bilo treba platna domov nositi — in tisti so hvalili njegov krepki kolorit in široke, drzne, a varne poteze njegovega kista. Drožina je prodajal baš tiste dni rokopis svojih pesmi. Bil je pri uglednem založniku Gregorinu. Gregorin je bil jako prijazen ž njim, a ne ravno preveč. Videlo se je takoj, da Drožina tu nima mnogo pričakovati:
»Moderne nepravilnosti« in »kriva, povsem, povsem zavržena pota, »dekadenca«, tako jc mrmral napol zase.
Ne, Drožina ni imel mnogo upati od Gregorina, toda kaj, saj imamo še drugih založnikov, hvala Bogu! Z eno besedo, bili smo vsi nadobudni ljudje (tudi jaz sem že nekaj v dežel poslal, in kritiki so dejali, da ni baš preslabo), in — sedeli smo pri kvartah in čaju.
»Ti, pozabil sem povedati: Radlin je v Ljubljani — vprašal je po tvojem naslovu.«
»Radlin? Kaj pa ta tod slepomiši? — Hop — to je moje — jaz sem dal šestnajst.«
Drožina je vrgel pikovo damo in se ozrl počasi po soigralcih to smo bili Gričar, Drožina sam, hčerin mož Bernot in jaz; mati je sedela malo proč od mize s čemernim obrazom, a to ni bilo od slabe volje, ampak iz navade.
»Batjuška, nesreča te išče, nič ne bo — glej Drenovca!« Pi-kovemu kralju smo rekli »Drcnovec«, ker sta imela oba enako lesene obraze.
»A mali Jakec je jačji od »Drenovca!« je pristavil ljubeznivo Bernot in položil počasi pagata.
Jaz sem se zagledal v škisa in izbleknil:
»Kako lepo prečo ima škis! Ko kak frizer!«
»O saj je frizer, moj mond je bil že namazan in je čakal, kdaj ga obrije!« Vsi smo se zasmejali, ker Sem se tako nevedoma izdal, a škisa se je prijel tisto minuto pridevek »frizer«.
Bernotka je prinesla čaj.
»Pa ne, da bi prišel navsezadnje res »Radlin!« sem se spomnil.
»Prejkone, meni se že tako zdi.«
»Skoda, jaz sem nocoj tako dobre volje. Zä Radlinom pa pride sv. Poezija k nam.«
»No,« se je zasmejala Bernotka, »saj to je pravi predmet za vas umetnike. Tu sicer ne bi nihče vedel, da sede tako slavni ljudje okoli mize — sami umetniki, o idealih se ne zve mnogo iz vaših pogovorov. — Izvolite, gospod GriČar, kar po domače . . .«
In bilo nam je domače in prijetno. Tu ni bilo komplimentov niti topljcnja v omlednih čuvstvih, tu ni bilo pogovorov o estetiki — tu so bile karte, čaj, šale in prijazni obrazi. Mati ni čitala še niti vrstice od nas nobenega in Bernot z ženo je bil dovolj inteligenten, da je užival zase, kakor smo delali mi zase. Kadar smo zinili kako o poeziji, je bilo za šalo in radi dovtipov.
»No, no, Tonček, saj se nisi ti — muca se je!« je tolažila Bernotka Tončka, ki se je prekopicnil s svojega stolčka in tulil na vse pretege.
»Na, Tonček, pojdi sem!« ga je zvabil Gričar na kolena. »Nič ne jokaj, glej, jaz sem padel dopoldan z našega hodnika na glavo, pa se nisem jokal!«
»S hodnika?« se je začudil mali.
»Da, z našega, vidiš, tam, kako je visoko!« ga je dvignil proti oknu.
In mali se je utešil in gledal črnega bradača, ki je padel tako globoko, pa se ni jokal.
»Poglej, Bernot« — žena ga je zvala vedno Bernot — »kak papa bi bil gospod Gričar!«
»To pa to,« je menil Gričar in spustil malega na tla, ker mu je preneusmiljeno mikastil brado z debelimi prstki ter mu jo vso natrosil s piškotovimi drobtinami.
Ilej, da, bili so zlati časi: K čaju smo imeli pecivo!
In — pred hišo je pridrdral voz, pridrdral in se ustavil.
Vraga — pripeljal se je!
Imeli smo zopet karte v rokah.
Radlin je bil' ves črn, eleganten, in v naglici. »Samo pogledat sem prišel!« Vendar je sedel in vzel karte; Drožina mu je odstopil svoje mesto. In cigar je ponujal okoli mize.
»Saj se imate kakor v nebeški gloriji — jaz pa životarim tam v zapuščeni Istri, sam zase, brez vsake primerne družbe — saj si
lahko misliš — no, vsaj časa imam dovolj, saj veš, nekoliko idealov sem vzel s seboj . . .«
»Aha — sedaj se prične!« smo si mislili menda vsi, kajti nehote so se nam srečale oči. Pa naj bo!
»Gotovo pridno pesmi kujete, gospod Radlin, v samoti,« je vprašal Bernot.
Radlinu se je zasvetil obraz.
»E — tako, tako, bolj po malem, gospod . . . Bernot, kaj ne? . . Veš — (vedno se je obračal proti meni ali proti Drožinf), zdaj delam epos, »Desetega brata« imam v roki, ali se ti ne zdi primerna snov?«
»O da — Jurčič je imel okus pri izbiranju snovi!« Gričar je bil zloben, če je bilo treba, a Radlin je mogoče preslišal, ali ni razumel, ali vrag vedi.
»Deset spevov bo — tri imam že — prav vesel sem jih, škoda, da jih nimam pri sebi . . .«
Oddahnili smo se; batjuška je pogledal hvaležno Radlina, češ, saj si vendarle dečko . . .
»Glej, čakaj!« — karte je bil položil na mizo in že je imel papir v roki.
»Kdo je vrgel kralja? — Čakaj, strela, da doigramo!«
»Aha! — boste videli, veste, gospa, prej, v gostilni sem naredil, pri »Kitajcu«, ali poznaš?«
»Jaz sem dejal njegovo vprašanje pod ušesa in se vtapljal obupno v karte.
»Kaj pa ti, Drožina ? Gregorin mi je pravil, da si bil pri njem. Veš — moje pesmi so sprejete; za Božič izidejo.«
»Priporočam se ti za en iztisk!« je odgovoril Drožina.
»To se razume, kakopa! Ti se mu nisi morda nič kaj preveč prikupil . . .« Videlo se je, da pozna dobro Gregorinovo mnenje o Drožini in da bi mu ne bilo neljubo, če bi mogel takole po ovinkih kaj iz sebe spraviti.
»Sploh pa veš, Radlin, mi je Gregorinova sodba pravzaprav jako brezpomembna — žal mi je, da sem šel k njemu — mi smo drugi ljudje; veš, najbolje izhajamo drug z drugim, če se gledamo od daleč . . .« Govoril je naglo, in videlo se je, da ni povedal vsega. No, umolknil je in se obrnil z nasmehom proti meni:
»Veš, batjuška, ko sva tako sedela, sem ga vprašal, kaj zdaj on kaj dela, pa je rekel: »Ah — jaz se sam s poezijo ne pečam
več!« Veš, tam sem hotel praščiti v smeh. To je pravi izraz: ti ljudje se s poezijo pečajo!«
Naglo sem mešal' karte, a Radlin se ni dal premotiti, prehitel me je, v kapi mu je! In čital nam je romanco, nastalo popoldne ob dveh petinštirideset minut pri »Kitajcu«, dolgo, polno vzdihov in z vedno se ponavljajočim refrenom »Ana, Ana, Ana,
med menoj in teboj je nirvana!«
Čital jc patetično, »Ana, Ana, Ana« je izgovarjal z neko živalsko hlastnostjo, ki se mi je gabila.
Batjuška mi je ves čas namigaval.
Ko je končal, je vprašal Gričar s povsem nedolžnim obrazom:
»Pa naredite takih kaj dosti, gospod Radlin ?«
»Prejle, v gostilni, kar prišlo mi je!«
»Da, da, gospod Kuztna!« je opomnil Bernot.
Batjuška mi je namigaval.
Gričar je vzbočil Še više svoje goste, črne obrvi:
»Jaz sem poznal v Zagrebu pesnika z dolgimi lasmi, z bledim obrazom; vedno se mu je mudilo. Vendar se je ustavil, če me je srečal: »E, vidiš — baš sam bacio na papir . . .« in že mi je čital pesem, prečitavŠi jo, je zopet oddivjal, kajti vedno se mu jc mudilo. In za teden, dva — »O Gričar, servus, evo, baš sam bacio na papir« in že mi jo je čital — isto, ki jo je bacio na papir pred tednom... Kaj si že hotel prej povedati?« Saj sem rekel, Gričar je bil zloben, kadar je bilo treba.
Radlinu se je mudilo, Radlin se je poslovil.
»Ljudje božji, zdaj poslušajte!« Drožina se je tleskal z rokami po kolenih, »najlepše je zdaj tole: to pesem mi je čital Radlinov brat za svojo!«
In ves večer je švigal nad našo mizo refren: Ana, Ana, Ana,
med menoj in teboj je nirvana!
In razšli smo se s pozdravom »Ana . . . .«
A moje srce je žalostno od onega večera, in noč in dan me muči to za slovensko literarno zgodovino prevažno vprašanje, čigava je ta Ana, kdo je nje stvarnik, Radlin starejši ali Radlin mlajši r Odgovora še nisem našel in preganja me zavest, da ostane ta zagonetka nerešena za vedno, in za vedno ostane v naši slovstveni zgodovini zevajoča, nezamašljiva vrzel, pred katero bodo stali sklenjenih rok in z obupom v očeh učenjaki bodočih dni . . .
Kmečka in mestna kultura.
Spisal dr. Ivan Žmavc (Praga).
lesto ffl iav<
si človek najnavadnejših, čeravno najvažnejših pojavov, bodisi v prirodnih ali duševnih strokah, nc zna tolmačiti. Po onem »quotidiana vilcscunt« imamo sto- in stokrat dotični pojav pred očmi, ne da bi si ga bolje pogledali in ocenili njega pomen. K takšnim pojavom je prištevati socialni problem o kmečki in mestni kulturi. Smelo rečemo, da jc ta problem težišče narodnogospodarskih in kulturnih vprašanj sedanjosti.
Kdo izmed nas še ni slišal bridkih tožb našega kmeta o žalostnem, da, o obupnem stanju kmetijstva? Čudim se le, da se pri nas tako malo stvarno pretresa o akutni agrarni krizi, ki razjeda bistvo in moč slovenskega, po veliki večini poljedelskega naroda. Na drugi strani, kdo ne pozna vpliva mest na prosveto r Kdo ne vidi, da vlada na svetu premakljivi kapital, ki je osredotočen po mestih, in da izpodkopavata kmetijstvo industrija ter velika trgovina, ki sta tudi mestnega značaja?
In vendar si je malokdo v svesti razmerja med kmetijstvom in meščanstvom. Le redki so oni, ki vedo, kaj je mesto za prosveto. Celo učenjakom ni to jasno. Slavni pravnik - romanist Ihering priznava »v svojo sramoto«, kakor piše sam, *) da je šele v poznih svojih letih spoznal »velikanski pomen mesta za kulturno zgodovino človeštva«, in obžaluje, da šola malo ali nič nc pripomaga k takšnemu spoznavanju. »Jaz vsaj se ne spominjam, da bi bil na gimnaziji le besedo čul« o tem. Z Iheringom bi se Še dandanes moglo govoriti; in vendar, kdo more razmišljati o grški, rimski . . . avstrijski i. t. d. zgodovini, ne da bi obenem mislil na Atene, Rim . . . Dunaj i. t. d.? In moreš citati biblijo, ne da bi imel pred očmi zidove Jeruzalema, moreš uživati večno lepe pesnitve o Heleni brez ozadja Priamove trdnjave? Pač mestna je vsa višja kultura, in ne zaman si je ustvaril grški genij za pojem »olikan« fin izraz: «'jTSior, za pojem »okoren«, »surov« pa: y.yozio;; podobno Rimljan: urbanus in rusticus (ali celo: paganus2).
') Ihering. Vorgeschichte der Indo-Europäer. Leipzig 1894, stran 118.
-) Poslednja beseda nas spominja zgodovinske resnice, da socialni napredek izhaja iz mest; mlado krščanstvo je kot mogočno socialno gibanje našlo tal naprej po mestih, dočim so kmetje, seljaki (pagus — vas, paganus vaščan) dolgo še ostali pri starih bogovih.
Predno razmotrimo bistvo kmečke in mestne kulture, razbrati nam je gospodarske temelje tega nasprotstva.
t
I. Kmečko in mestno gospodarstvo.
Ptice pod nebom ne sejejo niti ne žanjejo, a vendar se živijo; za človeka priroda tako ne skrbi: z lastnimi močmi si mora »v potu svojega obraza« kruh služiti — mora delati. Delo ustvarja gospodarska dobra, ki služijo v zadovoljevanje človeških potreb. Po teh potrebah se ravna delovanje, proizvajanje gospodarskih imetkov. Dobra, ki služijo naj temelj nejši m potrebam, prideljuje poljedelstvo: živež in surovine; poljedelstvo je temelj vse ekonomije. Človek pa ne živi samo od kruha; on se mora oblačiti, mora se čuvati neugodnosti podnebja v stanovanjih, in čim bolj se stara človeštvo, tem več potreb nastaja. Poleg praproizvodstva rastejo obrti, razvija se osobito v novejši dobi po iznajdbi parne in električne moči — tehnično vsovršena industrija ter transport kot sredstvo trgovine. Zemlja je vprav vsled modernih občil vedno bolj enoten gospodarski organizem, v katerem je ustroj od ustroja odvisen; daljav dandanes takorekoč več ni — in to je vzrok tudi moderni agrarni krizi.
Industrija in obrt sta imela siccr vedno nekako prevlado nad poljedelstvom; poslednje daje siccr človeku najpotrebnejše, obrt pa služi takozvanim višjim potrebam. Čim bogatejši so sloji, tem več ima obrt posla; tako je največ v mestih naseljena obrt bila vedno — isto tako je danes industrija — v ožjih stikih s premožnejšimi in izobraženejšimi krogi. Obrt si je umela vsekdar zagotavljati odločilno veljavo v državah. Gibčna, kakor že je, si je podvrgla v novejšem času moderno tehniko svojim službam, in ves moderni napredek v kulturnih deželah gre v smeri proti industriji. V Angliji živi dandanes komaj 10% prebivalcev od poljedelstva, v Nemčiji le še kakih 30%, in Avstrija (to stran Litave) istotako dobiva že industrijski ter mestni značaj. Zdi se, kakor da se vsa zapadna Evropa hoče indu-strializovati, tembolj ko poljedelstvo, čimdalje tem manje nese. Moderna občila so odprla namreč Evropi dežele, kjer se poljedelski proizvodi z mnogo manjšimi stroški pridelavajo nego pri nas; osobito v Ameriki je toliko deviške zemlje, da se naša gnojenja, dre-naže i. t. d. potrebna, že izčrpana zemlja ž njo meriti ne more. Naš kmet ne more tako ceno proizvajati kakor amerikanski plantažnik; da, vkljub daljavi more moderni trgovec amerikansko zrnje na našem trgu ceneje ponujati nego par kilometrov od trga zraslo domače. Ta tujezemska konkurenca je glavni vzrok sedanje agrarne krize.
Žalibog se agrarci ne umejo dobro braniti konkurenčnih napadov. Kmetije se opuščajo, mladina drevi v tovarne in mesta; gori označeni napredek se vrši res moderno naglo.
Vpraša se, je li ta napredek zdrav. More to k dobremu privesti, ako bodo polja po Evropi kmalu zapuščena, kakor je nekdaj pod pritiskom sicilijanskc in afriške konkurence prej tako plodovita Cam-pagnia opustošena bila in je do danes opuščena > Gotovo daje moderni gospodarski napredek mnogo snovi k premiŠljanju. Na tem mestu ne moremo o tem natančneje razpravljati. *) Bodi nam dovoljeno, brez dokazov naše mnenje kratko označiti.
Agrarno vprašanje je vredno, da bi se naši politiki in znanstveniki temeljito pečali ž njim. Kadar bodo rezultati najnovejšega obrtnega štetja avstrijskega izgotovljeni, pove nam vsaj prib!ižnjc statistika, koliko našincev živi od poljedelstva, koliko od obrti, industrije, trgovine in od tako zvanih svobodnih poklicev. Zadača izobraženih rojakov, ki živijo med narodom, bi bila, izračunati hipo-tečno breme, ki leži osobito na našem kmetu, določiti nade prodaji naših proizvodov, ki jih dajo poljedelstvo, živinoreja, vinarstvo, naša obrt i. t. d. Tu je ogromno polje narodnogospodarskega dela, in vendar se skoro nič v tem oziru ne stori. Ce se oziramo na medsebojni boj naših političnih strank, kakor da bi videli pretep beračev, ki se trgajo za suhe kosti, vržene njim od obložene mize . . . zdi se mi, da se sami ne zavedamo, kako slabo se nam godi. Kmetijstvo je po vsej zapadni Evropi na pogibeli, kaj šele pri nas! Kako temu odpomoči? To je vprašanje obstoja našega naroda!
Naše mnenje je, da bi bilo ne samo z našega ožjega, ampak z evropskega stališča veliko zlo, ko bi se pustilo kmetijstvo propasti. Pisatelj teh vrstic je čestilec mestne kulture, kakor bo bolje videti iz II. oddelka pričujoče razprave; zdi se mu pa, da, ako izgine iz Evrope poljedelslvo, izgine iz nje tudi mestna kultura. Evropa bo potem za Amerikance kot nositelje svetovne prosvete curiosum, kakor sta dandanes uboga Italija in Grška za bogate severne deželjane. Poljedelskemu stanu je treba pomagati radi občega blagostanja. Poljedelstvo si mora prilastiti uspehe moderne tehnike in se takorekoč industrializovati; zakonodavstvo mora skrbeti za praproizvodstvo bolj nego doslej, ko je največ v službah premičnega kapitala. Šolstvo, zadružništvo, oprostitev ali vsaj olajŠitev hipotečnih bremen, katerih rente tečejo iz zemljišč v žepe kapitalistov .po mestih, zaščitna ca-
*) Prim, moj članek »Nčmeckč narodni hospodafstvi a tendence jcho vyvoje« v »Obzoru Ndrodohospodafskčm« v Praze 1901.
rina . . . evo sredstev, ki se jih naj agrarni politiki po vzgledu nemških agrarcev1) poslužujejo v svojo korist. Omenjam mimogrede, da pomenja v trgovinski pogodbi z Italijo, ki se ima sedaj obnoviti, vinska klavzula milijone zlata za naše vinŠčake. Kot čestilec mestne prosvete kličem poljedelskemu narodu: pazi se S Kake premoči so že pri nas v Avstriji mesta nasproti deželi, videti je iz rezultatov osebne dohodarine, po katerih imajo mesta petkrat več dohodkov nego dežela, čeravno znaša -) mestno prebivalstvo komaj eno tretjino kmečkega.
Toda če še tako sočuvstvujemo z agrarnimi življi, vedeti nam je, da ni modernega gospodarstva brez obrtnega in mestnega. Kulturni človek ne more biti kakor ne brez obleke, tako tudi ne brez umetne svečave, železa i. t. d.; nad tem mestnogospodarskim temeljem pa se zida večja duševna kultura, ki na kmetih prospevati nc more — o čemer še izpregovorimo. More si kdo vseučilišče, tehniko, konservatorij, gledišče, muzej . . . misliti na vasi ? Skratka, narod, ki hoče biti narod v pravem pomenu besede, ki hoče imeti svoje narodno gospodarstvo, ne more biti brez mestnega gospodarstva. Ravno v tem je glavni nedostatek slovanskih plemen, ki še do danes nimajo pravega meščanstva, kakor bi bilo želeti. Brez meščanstva pa ni nikdar bilo solidnega narodnega gospodarstva — to nam dokazuje zgodovina; ker nimamo krepkega meščanstva, v tem je nesrečna usoda tudi nas Slovencev. Naj nam kdo pove, kako pridemo naprej brez svojih mest! Naj nam kdo pove, kje bodi središče slovenskoštajerske avtonomne dežele, ko Slovenci niti Brežic nimajo! Koliko je še težavnega dela, ako so težnje slovenske količkaj resne, ako ni pisava naših novinarjev in govorica naših politikov sam pesek v oči ljudstval In pri takih vrzelih naše narodne ograje ne vedo, v čem bi se zedinili! Za Boga, saj nam skoro vsega manjka! Ce niti tega ne izprevidimo, boljše, da vržemo svoje rjasto orožje v grmovje! . .
Dejali smo, da je treba korenite pomoči našemu kmetu. Trdimo sedaj, da moramo biti naprednejši v smeri proti mestnemu gospo-
*) Kdor se hoče vsaj površno orientovati o bistvenih tendencah gospodarskega razvoja in o boju tned poljedelstvom ter industrijo, preberi si dve izborni brošuri, na kateri sem že v »Slav. Pravniku« opozoril: Oldenberg. Deutschland als Industriestaat, 1897 (z agrarnega) in Dietzel, Welt- und Volkswirtschaft 190 0 (z industrialnega in liberalnega stališča); dalje je o predmetu, ali agrarna, ali industrialna država — seveda vse za nemške razmere — zelo zanimiva diskusija med Ad. Wagncrjem in L. Brentanom i. dr.
3) Glej Wie s er, Personalien-Einkommensteuer in Oesterreich, Leipzig 1901. Ni treba povdarjati, da so med mesti zopet velemesta odločilna; polovica avstrijskih milijonarjev je na Dunaju, seveda težja polovica.
darstvu; eno moramo storiti, drugega pa ne opustiti! Slepa strast in lehkomiselnost ni za nas! Drugače pojdemo ne naprej, temveč, kakor v poslednjem času, nazaj. Naše ljudstvo se izseljuje v Ameriko, k nam pa hodijo tuji kapitalisti in si osvajajo našo zemljo. Statistika izkazuje med vsemi avstrijskimi narodi najslabše pomnoževanje našega naroda. In pri vsem tem našinci ne najdejo točke, v kateri bi se zedinili!! *)
Reče mi kdo, da sem Kasandra, prevelik pesimist. Dal Bog, da bi se motil s svojim pesimizmom! Po dosedanjih izkušnjah se pa bojim, da imam prav. -)
II. Dvojnata prosveta.
Zgodovina nam dokazuje pri vseh narodih gotov razvoj. Narodi so bili izprva nomadi, pozneje naseljeni pastirji ter ribiči, in dolgo je trajalo, predno so postali poljedelci. Naši arijski pradedje v starem veku niso dospeli dalje; niso poznali zidanih hiš niti mest. Isti čas pa je živel semitski narod Babiloncev v visoko razviti mestni kulturi, ki se je razširila potem k Feničanom, Egipčanom, Zidom in drugim narodom Sredozemskega morja. Dočim je Arijec na Širnih poljanah kot pastir in poljedelec od narave brez truda imel vsega dovolj, moral se je Semit ob Evfratu in Tigru kruto boriti z močmi pri-rodnih elementov. Pomanjkanje ga je priganjalo k delu in naporu in s tem h kulturi. Šiloma je jemal prirodi, česar mu ni hotela rado-voljno ponujati, skrbno je čuval pridobljeno, in to je po Iheringus) vzrok, da je do naših dni Semit boljši gospodar od Arijca. Od Semitov so sprejela ona arijska plemena, ki so prišla v dotiko s FeniČani, Egipčani, Kartažani, Židi, najprej mestno kulturo. Tako so se Grki in Italiki najdalje razvili in postali učitelji drugih plemen. Germani so sprejeli šele v srednjem veku mestno gospodarstvo, dočim Slovani, izvzemši zapadne, kakor Čehe, še sedaj nimajo mestne kulture. Do danes so pa pravi mojstri mestne kulture med nami raztreseni Zidje, o katerih piše Ihering, da ekonomsko pravilno
*) Nismo za slabotno slogo; narobe, ljubimo boj kot element življenja; toda boj mora biti pošten in v gotovih od kulturnih narodov pripoznanih oblikah; poleg razpornih točk je takšnih dovolj, ki bi nam imele bit skupne; na to sem hotel opozoriti v gornjih vrstah.
-) O narodnogospodarskih načelih, v katerih se ozir jemlje tudi na razmerje med poljedelskim in mestnim gospodarstvom. Primerjaj moje članke v »Slovenskem Pravniku« 1. 1899- in sled.
s) v gori imenovanem delu.
»Ljubljanski Zvon« 12. XXII. 1902.
napredujejo, dočim kristjan prečesto nazaduje.S to Iheringovo hipotezo se dobro strinja dejstvo, da so gospodarsko med germanskimi plemeni dospeli-najdalje Angleži, ker so bili zgodaj v trgovskih zvezah s Feničani.
Seveda tudi nomad in pastir imata kot človeka svojo kulturo. Toda v Evropi te nizke kulture skoro več ni; pač pa je jasno razločevati dvojnati tip kmečke in mestne kulture.
Da je kultura evropskega kmeta visoka, kdo bi to tajil r Naš poljedelec ima težek boj s prirodo; tak boj ostri razum in usovršuje vse moči, telesne in duševne. In v sovršenosti teh moči je prava kultura. Naš kmet razpolaga z dosti popolno tehniko; ne sme se prezreti, da je iznajdba voza in pluga n. pr. absolutno pomenljivejša nego moderna iznajdba parostroja. Kmet mora mnogo misliti v svojem gospodarstvu, posebno sedaj, ko ga na vse strani socialne moči ženejo v zvezo s svetovnim trgom. Da našemu vaščanu ni tuja niti višja duševna pros veta, je razvidno iz tega, da ima zelo izobražen estetični čut. Kdo ne občuduje narodne pesmi, ki ima na kmetih svoja tla? Kako zanimivo nam je umel Jurčič slikati poezijo kmečke prosvete I In te priproste šege, kako nas mičejo ob primerjanju z ra fin ova no sebičnostjo meščanskih navad!
A vkljub temu ima napredek smer proti mestni prosveti, kakor smo že rekli; to smer zaslediš v celi zgodovini. Vrhunec vse dosedanje kulture je bil in je v mestu. Po mestih se nako-pičuje z ljudmi tudi premoženje ter bogastvo kulture. Finejša pro-sveta je mestnega značaja ter je precej visoko nad kmečko. Da je razloček med dvojnato to prosveto velik, dokazuje dejstvo, da je prehod iz ene v drugo precej težaven. Znano je n. pr., da slovenski, iz kmetov izšli dijak, ki je lahko vzgled za sistematičen takov prehod, često dolgo, dolgo, ne najde prave orientacije v mestnih razmerah in da se, žal, včasi tudi po visokošolskih študijah vrača kot kmet v slabem pomenu besede v d o m o v i n o, čeravno je bila njegova dolžnost, pomeščaniti se, kajti to je jedro dolgodobne šolske in življenske izobrazbe njegove.
V čem pa je pravzaprav prednost mestne kulture? Tolstoj in marsikateri črnogled bi odgovoril, da je ta prednost negativna; toda
l) Pisatelj teh vrst je isto mnenje zastopal že v omenjenem »Slov. Pravniku«, ko je dejal, da je pri bogatih Arijcih mladina rada »dorče jenucsse« pohlepnosti, dočim Semita bogastvo ne slabi in ne omehkuži, kar priča o njega višji gospodarski izobrazbi.
Was du ererbt von deinen Vätern hast,
erwirb es, um es zu besitzen.	Goethe, Faust.
takšna sodba bi bila enostranska. Res je, pri človeku in njegovih stremljenjih ni solnca brez sence, a svetloba je vendar. Že gori smo pokazali, da so gospodarske oblike v mestu dovršenejše nego na kmetih; primeri banke, borze, v mestih se zbirajoča občila i. t. d. Istotako so tam oblike duševne kulture popolnejše in finejše: znanost in umetnost imata tu svoja svetišča. S tem je rečeno dovolj. Zakaj Holandci, Danci, Švedi, primeroma majhni narodi, v svetovnosti mnogo veljajo r Zato, ker imajo razvito gospodarstvo in visoko mestno kulturo. Kdo ne ve, da Čehi tudi trdovratnemu liberalnemu centralism niso več quantise negligeable, odkar imajo v svoji oblasti polmilijonsko Prago (z okolico) in celo vrsto drugih gospodarsko in duševno razvitih mest, kakor Plzen, Pardubice i. t. d. ? In kdo bi dvomil, da bi bili Slovenci čisto kaj drugega, ko bi imeli le eno cvetoče velemesto, n. pr. Trst, in v njem vse ono, kar spada k bistvu velemesta? Ko bi Slovenci imeli le tretji del premoženja in kulturnih sredstev, ki jih ima 200.000 dunajskih ali 80.000 francoskih (seveda mestnih) Židov, pa bi se ž njimi nekoliko drugače postopalo nego s kmečko maso sedaj! —
Seveda, moglo bi se mnogo govoriti o temnih straneh mestnega življenja. Toda ni namen teh vrstic, temeljito razbirati ves problem, o katerem bi se lahko napisala debela knjiga.
Le posamezne misli smo hoteli zabeležiti in opozoriti na zelo važno tendenco človeškega razvoja. Ko bi pisal za Nemce v Nemčiji, rekel bi jim: Ne zanemarjajte poljedelstva. Ker pa so te vrsticc namenjene Slovencem, kličem1) razen tega še: naprej v mestno kulturo! Mestne kulture se ni treba bati onemu narodu, ki se razvija organsko. Grki so stali na najvišjem vrhuncu kulture tedaj, ko so imeli najbolj razvito mestno življenje. Atena gori na Akropoli jc velevala celemu vencu bogatih kolonialnih mest. Rimljani so ves stari svet podjarmili ponosni Romi. In kakor so Atene določile smer
*) Ker pri nas radi kritikujcjo, včasi tudi, kjer ničesar ne razumejo, bi bilo mogoče, da bi mi kdo, morda celo v pričujočem časopisu samem, pavšalno očital, da pišem osebno preliberalno. Povem v razjasnitev že za naprej, da sem sam kmečkega rodu, da simpatizujem s kmečkim stanom — nekateri me smatrajo celo za skrivnega agrarca in konservativca — da sem pa vsled svojega razvoja prodrl v meščansko kulturo, kar bi se pri vsakem človeku z vseučiliščno izobrazbo pravzaprav moralo samo ob sebi razumeti. Ker jc predmet našega spisa zelo važen — ponavljamo, da je to za Slovence življensko vprašanje — bi bilo želeti daljne diskusije o tem; mora se pa kaj stvarnega povedati; »zabavljanje« ni za resne ljudi. Sicer pa znanstvena razprava ne sme biti subjektivna.
znanostim in umetnostim za vse bodoče rodove, tako je Rim ustvaril vzor svetovnopolitičnega veleorganizma. Ako nameravajo v naših dneh Angleži iz Londona, Amerikanci iz Chicaga in New-Yorka Nemci iz Berlina ter Rusi iz St. Peterburga obvladati zemeljsko oblo, delajo to po vzgledu večnega mesta. Nevarno je sicer mestno življenje za mnoge narode, ki nimajo moralne moči, se ustavljati njega izprijenosti. Toda, da si tudi v mestu more ljudstvo ohraniti fizično nravno zdravje, dokazujejo Zidje, ki so že nad 2000 let mestni narod, pa tudi Angleži, Nemci i. dr.
Za nas ni dvoma, da je bodočnost Slovencev v toliko zagotovljena, v kolikor se u m e j o podrediti zdravemu napredku, ki pri njih v smeri proti mestni p r o s v e t i Še ni zadosten. Tak prehod in napredek provzročata mnoge viharje, po katerih se dotične dobe imenujejo »Sturm und Drang«; Angleži in Francozi so že davno prebili te viharje, Nemci so postali šele v teku XIX. stoletja mestni narod — po najnovejši statistiki jih prebiva že nad 50% v Nemčiji po mestih. Slovani pa niti še v tem prehodu prav niso. Na nas je, da razumemo znamenja časa!
Tam zunaj je sneg ...
Tam zunaj je sneg, tam zunaj je mraz, tu notri toplota prijetna; tam zunaj narava pod snegom umira, tu notri popeva kanarec.
Tam zunaj zavija se ljudstvo v kožuhe, in mraza ječe siromaki, tu verze jaz pišem pri peči segreti, in ogenj šušti v samovaru.
Tam zunaj na mrzlem, na ulici temni, dva mlada v ljubezni živita, tu notri brez ljubice plaka kanarec, in srce samotno zdihuje . . .
J. Hacin.
Iz mirnega kraja.
Spisala Zofka Kvedrova.
^^Po	vam je navaden kraj na deželi. Nobene velike, fan-W/ktastne linije v prirodi. Povsod mirna, tiha ljubez-
I	nivost. Sš^kl; Idila!
»Idila«, misli človek, ko gleda to ljudstvo ž njegovimi mirnimi, prikupljivimi obrazi, »idila«, ko gleda to gospodo na kmetih, kako se vozi iz vse prostrane doline, koder so raztreseni njih dvori in gradiči, ob nedeljah k maši.
In vidi jih, kako sede po zimi, ko pokrije sneg še ono zadnjo ekstravagantno potezo zunaj, ko se razteza to ogromno, sneženo polje v vsej svoji puščobi in dolgočasnosti od vasi do vasi; vidi jih sedeti v gorkih izbah, v malih filistrsko urejenih salonih. Kmetje ružijo koruzo, trebijo žito, fižolkajo; gospoda igra domino, tarok, pije čaj in zdeha nad dolgimi, sentimentalnimi romani.
Ne bi živel tu, v tej sitosti, v tej navadnosti, misli človek zunaj iz življenja, saj tu vse spi in plesni od dolgočasja! Kake kretnje, kaki obrazi! In kamor človek pogleda, povsod se oko odpočije; nikjer nič, kar bi vznemirjalo srce in dušo.
Ali tu pristopi znanec in vam pripoveduje stare in nove romantične dogodbe iz tega kraja.
»Ali bi verjeli, ta stara gospa, ki ima tako prazen obraz, je bila nekdaj prva krasotica cele dežele. In cel dvor sijajnih kava-lirjev je imela okrog sebe. Ulanski častniki so hodili z Ogrskega semkaj na dopust in gospodje mladi diplomati z Dunaja so si šteli v srečo in čast, kadar je poslušala njih duhovite pripovesti. In v svetlih letnih nočeh so posedali na konje in jih podili po samotnih cestah naše doline. A ona je jezdila pred njimi in vse je utihnilo, kadar je zazvenel njen smeh. Ni je ženske pod solncem, ki bi imela tak smeh. Kakor veliko umetnico, kadar poje, tako so poslušali njo, kadar se je smejala. In še zdaj je njen smeh — smeh starke — jasen kakor glas srebrnega zvonca.«
»In glejte to staro vdovo! Koje prvikrat videla svojega moža, je bila še otrok. In dvanajst let ga je ljubila in Čakala. Nihče ni vedel o njeni ljubezni. Zakaj on ni imel ničesar, a ona edinica, bogata, zavidana, občudovana. In ko je venila in se starala, jo je
prosil oče: Povej mi, kaj ti je! Kateregakoli si izbereš, vzemi si ga, mi bomo molčali. — In ona si je vzela njega, katerega je čakala dvanajst let. Dvanajst' let je čakala, ali ni dočakala sreče. Kakor kneginja, toliko je imela zemlje in podložnih. Ali stopilo se je vse to in malo je ostalo od prejšnje slave. A mož trd, željen gospodarstva, drugačen, nego je sanjarila ona. Umrl je kmalu. A še na smrtni postelji se je izrogal njeni ljubezni in njeni zvestobi. Ko so položili na oder in ga okitili z najlepšim cvetjem njenih vrtov, tedaj je pristopila grajska dekla, ena zadnjih na dvoru, pokropila gospoda in ga pokrižala s svojimi rdečimi, žuljavimi rokami. »Pravico imam do njega, zakaj pustil me je samodrugo!« In glejte, ako verjamete, ta vdova še zdaj skrbi za otroka svojega moža, ki ga je imel ž njeno deklo v prešestvu. Ta mož je bil njena usoda od otročjih let za vse življenje.« . . .
»Čudno je to, koliko ljubezni vzbujajo nekateri ljudje! Ljubljeni so s sveto, veliko ljubeznijo, ki budi v vseh dušah občudovanje. A če pogledate take ljudi, kaj je na njih M Niti niso lepi, niti inte-resantni ali duhoviti in njih srca so prazna in trda. Nedavno je umrl tu poštar. Ni imel žene. Ali pred tremi leti je Šel v mesto in se vrnil s krasno, mlado žensko. Divota ženska, vam pravim! Pobegnila je od moža, od lepega, mladega, uglednega moža in šla s poštarjem, ki je bil povsod na glasu velikega tepca in suro-veža. A ona jc šla ž njim. In kako ga je ljubila! — Nekoč pa je padel z voza in se ves polomil. Ganiti se ni mogel, jesti ni mogel, nič! A ona ga je negovala, služila mu, skrbela zanj deset mesecev! Do njegove smrti! Psoval jo je, s svojim strupenim, umazanim jezikom jo je tepel, bičal, trpinčil; vso grdobo svojega surovega bitja je zlival na njo, a ona mu ie stregla z dobroto, z ljubeznijo kakor angel. Njeni sorodniki so hodili k njej, rotili jo, naj se ne ubija, naj ne uniči še svoje mladosti, svoje časti; mož ji je pisal, naj se vrne k njemu, zakaj ljubi jo in vse ji odpusti — ali ona se je obračala k bednemu Človeku, ki jo je grdil in poniževal za njeno ljubezen, plakala nad njim, poljubljala ga . .. Povejte mi, kakšno je tako človeško srce?!«
»In koliko takih povesti! — Glejte ta par, ki vodi sinka za roko! Lep kmečki par, kaj ner In kako mirna sta, počasna, lena — »sita«, bi dejali vi. Kako flegmatične so njune kretnje in njuni pogledi! Ne vidi se jima njiju roman na nosu, ne vidi. Se se spominjam, koliko vike je bilo po celi fari, ko je hotel mladi iModras vzeti najmlajšo deklo na posestvu za ženo. In potem šele, ko ju je naenkrat zmanjkalo, kakor bi se bila udrla v zemljo, — in potem, ko je prišlo
prvo pismo iz Amerike, da sta mož in žena! Ta deček, ki ga vodita, je prišel v Ameriki na svet, — ne bi dejali, kaj ne?! Če jih človek takole gleda, bi sodil, da še v mestu nista bila nikoli! —«
»No, ker ravno pripovedujem — poglejte si tega-le možakarja! Trd kmet, kaj ne? Se njegova nedeljska obleka od daleč diši po hlevu. In ne da bi bil eden pametnejših, menda niti čitati ne zna. In preko štirideset let, doma ženo in sedmero otrok. — A zdaj si mislite lepo, mlado gospodično iz mesta. Bila je tu učiteljica. Lepa gospodična, kakor jutranja zarja, kakor prvi cvet pomladnji, nežna, razvajena! Adjunkti iz trga so se vozili zaradi nje vsako nedeljo v našo vas in povsod okrog po farah se je govorilo o njeni lepoti. Vsak dan, kadar bi ji prišlo v glavo, bi bila lahko napravila imenitno partijo, to vem, a ona je bila ponosna in nepristopna in nikdar se ni culo najmanjših besed o njej. —«
»Jaz se izprehajam vsak večer okrog po okolici. Tako stopam neki večer po stezah, zatopljen v misli, in predno sem prav vedel kdaj, sem bil v gozdu. Ljubim večerni Šum dreves, vse ono mnogo-glasno gibanje v prirodi, katero človek po dnevi presliši. Sedem torej na neki štor in sanjarim tako predse. Nenadoma začujem od ravnice sem stopinje. In ravno par korakov pred menoj se dva zastavita. Bil je že pozen mrak, ali jaz sem ju takoj spoznal: učiteljica in ta kmečki mož, ki sem ga vam ravnokar pokazal.« »Kje si bil tako dolgo?«
»Danes je bilo mnogo dela, nisem mogel prej priti.« »In on jo je objel okrog pasu in poljubil tista njena cvetoča usta, tisti njen mladi, nežni obraz, mile, sanjave, lepe oči. Dolgo sta stala tam in se razgovarjala o ljubezni. In reči moram, lep je bil ta pogovor in poln poezije. V čudu sem sedel v gozdu blizu njiju, nisem se ganil in bilo mi je, kakor da sanjam čudno bajko iz starodavnih časov o zakletih princih in nežnih princezinjah in o oni dehteči ljubezni orientalskih pravljic. — In še danes, če ga tako pogledam, se mi zdi, da ni res, da sem sanjal. Pa kaj je ljubila na njem ona, tako nežna in krasna ? . . .«
Mirno leži kraj pred vami. Divja li tu kdaj vihar, se bliskajo li tu kdaj strele? Vam je, kakor da je ustvarjen ta kos sveta le za mir, za tihoto, da ne more biti tu strasti niti v prirodi, niti v ljudeh.
Jugoslovanska romantika.
Spisal Niko Zupanič. andanes hočejo tudi zgodovinarji povzdigniti stroko svojo
na višino znanosti. Naštevanje vladarjev, vojsk in drugih svetovnih dogodkov z letnicami— ta suhoparnost, to meha nično delovanje spomina ni veda, ne more zadovoljiti mislečega historika. Če se vse godi po gotovih zakonih, zakaj se ne bi dali tudi iz zgodovine posneti zakoni, po katerih bi razumeli vso preteklost in tudi sedanjost kot začasno stopnjo splošnega razvoja. Pri tem zasledovanju zakonitosti bi morda prišli do presenetljivega rezultata, prvič: da niso napravili sedanjosti in raznih faz razvoja v preteklih časih razni vladarji, vojske in drugi faktorji, na katere polaga državna šola toliko važnosti; drugič: da je premišljeno proučevanje zgodovine tudi velike praktične vrednosti posebno za politike, nacionalne pedagoge in literate, da je v tem pogledu zgodovina res »učiteljica za življenje«, ki nam kaže izhod iz hipnih zablod, nas uči spoznavati važnost nekaterih sodobnih fenomenov, za katere bi se sicer morda ne zmenili in jih niti ne opazili. Načrt znanstvene zgodovine je poskusilo izdelati več strokovnjakov in filozofov. Nekateri so se z idejo a priori lotili dela in izkušali dokazati, da so zgodovinski dogodki samo argumenti za resnico njih ideje, n. pr. katoličan Weiss, ki meni, da je bil čas pred Kristusom doba pripravljanja na njegov prihod, a čas po Kristusu vedno popolnejše uresničevanje njegovih naukov (kakor posebno kažejo rimski imperialisti-klerikalci). Materialist Marx (dandanes so samo še soc. demokrati materialise, a tudi tu ga izkušajo resnejši njih voditelji zatreti) trdi v svojem historičnem materializmu, da nimajo ideje nobene gibajoče sile, da so človeške misli in ideološki sistemi odvisni od produkcijskih razmer, od materialnih eksistenčnih pogojev, od različnih oblik posesti, da je prava vera židov in kristjanov — denar. Hegel pravi, da je zgodovina razvoj svobode. Ta definicija je zapeljiva, samo argumentacija je napačna. Hegel pravi namreč dalje, da je bil v v orijentu svoboden samo eden; v grško-rimskem svetu samo nekateri; da je germanska kultura prinesla svobodo vsem (to čutijo posebno pruski Poljaki!). Drugi so hoteli šele iz dogodkov objektivno najti tako idejo. Tako so našli nekateri med posameznimi dobami veliko podobnost in nam podali ciklično razlago: razvoj človeštva je kolo, ki se vedno obrača okolo svoje osi; isti dogodki se
v gotovih presledkih ponavljajo — vse se vrača. Nekako isto idejo zastopajo paralel i s ti, ki poudarjajo paralelizem, torej podobnost, istomernost in istoslednost posameznih dob. Gotovo je v tem precej resnice. — Za »tertium comparationis« vzamemo lahko različne socialne elemente; razne dobe primerjamo lahko po njih kulturnem, narodnogospodarskem, državnopravnem, estetiškem i. t. d. stališču. Mi na primer vzemimo kultumo-politično stanje Slovenccv in Jugoslovanov sploh, torej najaktualnejše, najvažnejše vprašanje, za katero se zanima vsak pošten in zaveden Jugoslovan. Primerjajmo, iščimo analogov v zgodovini! Narod politično razbit, nesložen, torej na zunanje slab in igrača svojih sovražnikov; v kulturi in umetnosti plitvost, jalovost in posnemanje soseda. Nobene velike ideje, ki bi narod združila, organizirala in rešila tuje sile; nobene umetnosti, v kateri bi iz narodne duše poganjala kal velikim, originalnim in nesmrtnim umotvorom. Kulturni analogon nahajamo v renesansi, politični v nemški romantiki.
V	srednjem veku sta pretila dogmaticizem in sholasticizem, da zadušita dušo in zamorita naravo, a tu se je obrnilo kolo; misleči duhovi so odvrnili obupane, pomoči proseče poglede od propale sodobnosti in jim odkrili jasno, življenja in narave veselo grško kulturo. Kakor po rahlem dežju na posušeni, uveli zemlji — tako se je v dobi humanizma in renesanse začelo novo bujno življenje.
V	srednjem veku je bridko tožil Dante Alighieri (1265—1321), kako da je zemlja Italijanov razkosana in onemogla; v XIV. stoletju je nastopil Petrarca, slavni reformator študij latinskega in grškega jezika. Ta dva moža sta poudarjala, da so sedanji Italijani pravi potomci starih, mogočnih Rimljanov in da se je treba zaradi tega učiti njihovega jezika iz nacionalnih o z i r o v.
Petrarkovi životopisi slavnih Rimljanov so budili zavest celo-kupnosti ter velike bodočnosti italijanskega naroda z elementarno silo. Uspeh ni izostal; pokazal se je najprej v kulturnem, kasneje v političnem oziru; saj sta v XVI. stoletju dosegli italijanska umetnost in literatura po dvestoletnem razvoju svoj vrhunec. — Nemški narod je bil razkosan na nebroj državic, ki so se gnjavile med seboj, francoski vpliv se je kazal v politiki in kulturi. Tu je prišla romantika, rodila Bismarcka in ustvarila naposled sedanjo veliko Nemčijo. — V obeh slučajih je bil »pogled nazaj«, ko so živeli taki junaki misli, čuvstva in dejanja,, kakršnih je baš potrebovala propadajoča doba.
Zgodovina ima veliko vzgojevalno moč. Vsak omikanec ve, da so veliki možje črpali svojo energijo največ i/, zgodovine. Isto
velja o celih narodih. V zgodovini shranjena potencialna energija se izpremeni v človeški duši v gibajočo energijo velikih del. — Vsakemu narodu je odločena posebna naloga, poseben cilj na svetu. Eksistenčne, življenske smeri posameznih narodov se izpopolnjujejo in v svoji harmoniji pospešujejo obče človeški napredek. Zato se zgodi, posebno v dobah propada, da narod izgubi svoj cilj iz oči in zaide s prave poti. Celo obzorje se pogrezne v momentu v eno točko, in narod ne more ne naprej ne nazaj kakor popotnik, ki zaide v temni noči sredi pragozda. Samo v zgodovini je ostala sled, zgodovina je narodu tista busola, ki kaže na viharnem morju naprej do cilja; v zgodovini se zrcali smer naroda iz preteklosti v bodočnost. In dolžnost omikanih rodoljubov je, zavest te smeri v narodu buditi in ga vedno opozarjati nanjo; učiti, kaj je oviralo in odvračalo narod na potu do ciljev. Ko se vidi, kakor da se je narod izkrvavel in porabil zadnjo silo, tedaj ga okrepi zgodovina; ko gleda narod slavna in velika dela svojih pradedov in vidi, da so bili tudi samo ljudje, dvigne se mu upadli pogum. Pri vplivu zgodovine prideta še dva posebna faktorja v poštev: 1) ona, še ne precizno definirana moč, ki nas osvaja ob spominu na pretekle dogodke, ob pogledu starinskih poslopij i. t. d., neka melanholija, neko hrepenenje; 2. zdravi instinkt naroda izbira iz preteklosti samo to, kar ve, da mu koristi; ne vidi sence, ampak samo svetlobo. Nočem tu raziskovati vseh ciljev, ampak samo kot kulturen in primerjajoč zgodovinar opozoriti na eno važno prikazen med Jugoslovani. To je zavest vzajemnosti in potrebe skupnega delovanja. Ta ideja napreduje počasi, vendar stalno. Pod zastavo hrvaškega kneza Ljudevita (f 823) so se bili zedinili Jugoslovani od izvora Drave, Save, Soče pa tam doli do izliva Timoka (mejna reka med Srbijo in Bolgarijo) v Düna v v boju proti Frankom, kateri so tako besneli — to poročajo nemški kronisti — da so trgali slovenskim materam dojenčke od prsi in jih metali psom za hrano. Zalibože je Ljudevit podlegel izdajstvu, čeprav je večkrat zmagal in se 5 let hrabro ustavljal tedanji — Evropi. Pozneje sta potresala bizantinsko cesarstvo Bolgar Simeon Veliki (893—927) in srbski car Dušan Silni (1331—1355); toda oba je pokosila smrt na potu v Carigrad — da bode stolica jugoslovanskim carjem. V novem veku je že naš narodni mecen in buditelj baron Ungnad (f 1564) sanjal o balkanski državi Jugoslovanov. A zadušili so reformacijo in zadušili to veliko idejo. Drugi veliki mož, ki je iznova sprožil to idejo in jo tudi v malem obsegu uresničil, je bil Napoleon s svojo Ilirijo. Z Napoleonom
je padla tudi Ilirija in ostal je samo spomin. Par desetletij kasneje so izkušali sodobni možje ustvariti vsaj duševno Ilirijo, to je bil Gaj s svojimi Ilirci, bil je ilirizem. Tudi ta ideja je zaspala, pa se v novejšem času zopet prebuja, samo v večjem obsegu, in v tem zmislu moramo tolmačiti razne izjave in pojave med našimi brati Bolgari, Srbi in Hrvati; prebuja se zavest narodnogospodarske in kulturne vzajemnosti. To prebujajočo se zavest smemo imenovati narodno jugoslovansko romantiko. V narodnogospodarskem oziru širi to idejo Srbohrvat Stefan Radič.
Vsaka plodovita ideja se ne javlja samo v eni obliki, ampak prešine celo narodno življenje ter ga nasiti kakor blisk in strela črne viharne oblake. Taka nevihta se zbira nad Balkanom, izčistila bode jugoslovansko atmosfero tujih vplivov in idej. Na vseh straneh se vžigajo posamezni bliski, narodna jugoslovanska romantika se pojavlja že v v vseh kulturnih panogah. Narodno gospodarstvo sem že omenil; dotakniti se hočem še umetnosti in literature.
V	zadnjem desetletju je zavladala v umetnosti in literaturi, posebno med mlajšo generacijo prava suša; nobenega velikega dela, v umetnosti se ščeperi tuji duh in posnemanje, ki samo ubija že itak napol mrtvo duševno življenje. Naši moderni so vsi nekako o poj en i, vse jim je mračno pred očmi, nič ne vidijo in sami v polusanjah ne vedo, kaj hočejo, pa bi radi odgojevali in vodili — narod. Z ničimer niso zadovoljni, vse rušijo, a junaki v njihovih spisih niti niso za to negativno delo, ker so slabi, brez vsake energije, mlezivi, malo bolni, ki se le tupatam slučajno s kakovim slamnatim možem spuste v boj, potem ko so si okrepčali živce z absintom, nikotinom in kavarnskim vzduhom ter si vzeli za bojno parolo kakšno bedastočo iz pariških listov »za ljudi, ki jih več ne ščegače«. Naj jim tu pove veliki kritik Muther to, kar je že očital dunajskim secesionistom: »Der Verkehr mit dem Ausland hat vielfach zur Nachäffung fremder Muster geführt, zu einem Kunstvolaptick, dem jeder Reiz organisch gewordener Sprachc fehlt.« Pripravlja se reakcija, čujejo se klici: Proč s pese-mistnim naturalizmom in opojno dekadenco! Narodna pesem, narodni duh je tisti vir, iz katerega se napije umetnost nove moči, ustvarjajoči individij novega življenja. Sami iz sebe!
V	tej smeri deluje pri nas od svojega prvega nastopa Aškerc, Zal, da ga njegov čas ni razumel, da ga je začela radi njegova železne doslednosti celo kritika napadati. A premisliti moramo sedanje razmere in javne nazore, premisliti, kateri ljudje in s kakimi kvalitetami pri nas kritikujejo. Potem se nam ne bo čudno zdelo . . .
Aškerc je prvi slovenski romantik slovanskega duha in srca, on je neumoren, dosleden in brezobziren prvoboritelj svobodne in slovanske misli. Aškerc zajema snovi svojim romancam in baladam najrajši iz slovenske zgodovine in slovanske sploh; njegovi umotvori pričajo, da je vzgojila pesnika narava: narodna pesem (slovenska, ruska, srbska) . . .
Narodna pesem zavzema najvažnejše mesto pri preporodu vsakega naroda. Vzgojevalna moč zgodovine se razodeva najpopolneje v narodni pesmi, kajti najlepše se odsvita narodova preteklost in zgodovina v narodni pesmi. Narodne pesmi nastajajo naravnost pod dojmom kakega velikega dogodka; narodna pesem je najvernejši spomin na vesele in žalostne dni naroda, vanjo je položil narod svoje misli in čuvstva, v nji je potomcem sporočena tisočletna izkušnja naroda.
Najodličncjša taka zakladnica življenske sile je srbska narod n a pese m, v kateri se v najpopolnejši obliki razodeva slovanski duh, slovansko mišljenje, čuvstvovanje in dejanje. Da odvzamemo ost vsakemu očitanju pretiranosti in bolehnega samoljubja, čujmo, kako sodijo tujci o srbskih narodnih pesmih. »Göttingische gelehrte Anzeigen« pišejo leta 1823. — torej v času, ko je cvetla nemška romantika in so vodilni duhovi poznali vzgojevalno moč narodnega v popolnem obsegu in iz lastne izkušnje — da daleko prekašajo srbske narodne pesmi nemške ne samo po jasnosti in popolnosti pripovedovanja, ampak tudi po čistosti in lepoti jezika. Slavni nemški učenjak Jakob Grimm je dejal, da se bo Evropa učila srbskega jezika radi njegovih narodnih pesmi. In prevoditeljica Vukovih zbirk na nemški jezik, Talvj, piše: »Minulo je več nego četrt stoletja, odkar so one pesmi prvikrat izšle v nemškem odelu; radostno so jih pozdravili najplemenitejši nemškega naroda; spoznali so v teh še nikoli slišanih zvokih globoko prvobitno poezijo, krasno in milo po svoji klasični naivnosti in orientalski barvi« . . . Ob kratkem rečeno, srbskim narodnim pesmim se priznava prvo mesto med narodnimi pesmimi narodov. Noben narod nima tako razvite narodne poezije kakor Srbi epske in lirske — poudarjam lirske, ker navadno si predstavlja vsakdo pod srbsko narodno pesmijo samo epsko. Vzporejati jih morčmo le z Ilijado in Odisejo.
Grki so bili ves čas romantiki, njih edina šolska knjiga je bil Homer. Mladi Grki so se vzgajali v duhu Homerjevih junakov. Aleksander »Veliki« je nosil Homerja pri sebi noč in dan; ob njem se je naslajal osem desetletni Gladstone; pri nas je bil Homer vsak-
danje čtivo po svoji brezobzirnosti znanemu in genijalnemu fem. Kuhnu.
Ali kaj hočejo devojki najlepši biseri, če niso nanizani v »djerdan«, ki bi si ga obesila okolo vratu? Kaj koristi vojskovodji še toliko izvežbanih, krepkih vojakov, če se ne bojujejo, v enem duhu, po intencijah vojskovodje? Tako tudi srbske narodne pesmi nimajo tistega pomena kakor Ilijada in Odiseja, ker niso zbrane v celoto. Od Vuka Štefanoviča Karadžiča (1814) pa do današnjih dni se je nabralo na milijone verzov narodne pesmi, ali vkljub raznim poskusom se ni še nikomur posrečilo, sestaviti jih v harmonično ccloto epopeje. Res so poedine junaške pesmi zaokrožene, same zase nekaka celota, vendar opazimo, prečitavši več zbirk, da se sučejo nekatere okolo Kosovega, druge okolo Kraljeviča Marka, tretje okolo osvobojenja Srbije (1804—1813) — tako se nam ponuja sama ob sebi naravna razdelitev vseh narodnih pesmi v tri celotne skupine. Zato piše prav umestno Sreta Stojkovič: »Dokazano je, da ni grška Ilijada nič drugega nego spretno urejena celota grških narodnih pesmi o trojanski vojski, katere so bile pred Homerjem raztresene, samostalne kakor danes naše pesmi o Kosovskem boju. Pa naravno, zakaj se isto ne bi poskusilo tudi s kosovskimi pesmimi, ko je v njih dovolj elementov za sestavo takove celote?« Grkom se jc rodil tak spretni sestavljalec v osebi slepca Homerja. Nehote se mi pri tem vsiljuje primera: srbske narodne pesmi so nastale pod istim vedrim nebom Balkana kakor grške; tudi pri Srbih širijo slepci slavo junakov.
Doslej so sestavljali srbske epopeje največ razni učenjaki, literarni historiki (Novakovič, Pavič, Martič, Kačič, Novic, Ostojič), a brez sreče in uspeha; v tekočem času se trudijo s tem delom N. Djorič, M. P—a., Sreta Stojkovič, ali, kakor čujem, tudi brez sreče. Po načrtu Stojkovičevem, ki pa pri argumentaciji večkrat sam sebi oporeka, bi se dala pač prirediti nekaka malenkostna zbirka kosovskih pesmi, ali ep nikakor ne; zavelo ga je tesnosrčno in malenkostno pojmovanje narodne epopeje. Pokazalo seje, da je treba pri tem velikem delu spretne roke pravega, rojenega pesnika, ki dobro pozna narod in narodne pesmi ter se odlikuje po izredno dobrem spominu in ustvarjajoči sili pesniške sinteze. Takovega moža so dobili Srbi najnovejši čas v osebi Lazarja Dimitrijevič a. Njegovi predniki so macedonskega pokolenja iz Velesa. Laza, rojen v mestu Samcu v Bosni 30. marca 1873. 1., je odličen srbski pesnik, ki se navdušeno bori z besedo in pismom za misel združenega Balkana. Od mladosti
se peča velenadarjeni književnik z narodno pesmijo in zna stotisoče verzov na pamet. In Dimitrijevič si je zastavil nalogo, da sestavi iz njih tri celotne epopeje: »Kosovo«, »Kraljevič Marko«, »Oslobod-jenje«. Lotil se je dela z navdušenostjo ustvarjajočega umetnika pred tremi leti in dovršil je »Kosovo«, ki izide v teku enega leta v posebni knjigi. Epopeja obsega 15 spevov in nad 10.000 verzov. Trije odlomki so že natisnjeni v nekem belgrajskem listu. Srbsko občinstvo je zadivljeno in koprneče pričakuje celotne izdaje.
Prejšnji sestavljalci so se sužno držali tradicije in nanizali nc-izpremenjene pesmi v kronološkem redu drugo za drugo. Dimitrijevič je prvi prišel na originalno in genijalno misel, da je treba posamezne pesmi razdrobiti in po strogo predanih značajih in odločilnih histo-riških dogodkih sestaviti novo harmonično celoto. Verz mu je atom. Posebnost Dimitrijevičeve sinteze obstoji tudi v tem, da izpušča, kolikor se da, ponavljajoča se mesta, ki bralca silno utrudijo, in zameta napačno umevani purizem, ki hoče izločiti vse turške ter arabske besede in tako pesmim vzeti tisti posebni mik in čar ori-jentalske barve.
Opozarjam Slovence na to važno kulturno pridobitev srbskih bratov; nadejati se smemo nekaj posebnega. Že slavni Grimm je rekel, da bi se dal sestaviti iz srbskih narodnih pesmi lepši ep, nego je Ilijada ali Odiseja. Tudi v tem nahajamo prednost srbskih epov, da je njih jezik živ, da jih srbski narod še zdaj prepeva. Grški jezik in narod je izmrl; in mračni nemški Nibelungi, ta srednjeveški umetni ep po narodnih pripovedkah in latinskih zapiskih, tudi ni sedaj za rabo, nego v novonemškem skrpucanem prevodu.
Srbske narodne pesmi prinesejo zdrav prepih v okuženo za-duhlo ozračje slovenske književnosti in popravijo občinstvu okus, kolikor so ga pokvarili v zadnjih letih dekadenti, katerim je poezija pusta špekulacija bolnih, do dna izpitih možganov . . .
Posebno pa priporočam Slovencem čitanje in proučevanje srbskih narodnih pesmi radi tega, ker obude čut vzajemnosti in zanimanje za srbske brate; one zanesejo v najširše narodne kroge znanstveno dokazano resnico, da so Slovenci, Hrvati, Srbi in Bolgari samo en narod, politično in diplomatično razcepljen v štiri umetne skupine, med katerimi ni mogoče potegniti stroge, naravne meje, ker prehajajo narečja polagoma drugo iz drugega. Nikakor ne mislim, da bi drugi manjši dialekti, ki so se razvili v posebne književnosti, morali ravno prenehati; jaz le trdim, da je srbskemu ali hrvaškemu jeziku odkazana važna in vodilna uloga v razvoju bo-
dočega Jugoslovanstva vsled njegove razširjenosti (govori ga okolo 10,000.000 duš) in centralne lege med Slovenci in Bolgari, katerim se pač niti ni treba učiti srbščine, ampak se ji samo prilagoditi.
Upam, da ni več tako daleč tisti čas, ko se začno realizirati tu izražene ideje, katere bodo nedvomno v posebni meri pospeševale velike narodne epopeje: »Kosovo«, »Kraljevič Marko«, »Oslo-bodjcnjc«; one bodo na nas delovale tudi po veličastnosti snovi in po krepkem očrtanju značajev z elementarno močjo. Dočim namreč naredita v umetni literaturi spretnost in talent tudi nenaravne in puhle predmete interesantne, vzbujata v narodnih epih i silnost junakov i vzvišena narava predmeta brez umetne obleke ter opisa zanimanje in najtoplejše sočuvstvovanje.
Bajka o smrti.
ad zemljo prostrano je plavala smrt, priplula v pustinje peščeni je vrt. Tam v mraku mladenič je legel na tla, na potu ustavila noč ga temna. Stopila v puščavi k mladeniču smrt, da odvede v nejasni ga Iladesa vrt. Poslednjič je jeknil mladenič bolnö: »Aj pusti mi, žena, življenje mlado! Saj radi te sprejmejo stari ljudje, v bolestih si tvoje rešitve želč!« Odletcl duh njega je v Iladesa vrt,
nad zemljo prostrano odplula je smrt. — *
Na postelji ječal je starec bolan:
»O, kdaj, smrt, že vendar mi pride tvoj dan!«
»»Le čakaj Še, starec, tri dolge noči,
ker meni nocoj se še daleč mudi:
tam daleč zaljubljen par srečno živi,
nocoj moram streti njegove vezi.««
In dalje smrt v nočno odpluje temo,
na postelji starec zdihuje bolno . . .
J. Hacin.
----«•<.---
I. E. Rjepin.
Spisal Peter Žmitek (Peterburg).
f^^podabljajoča umetnost jc med našimi brati Rusi v zadnjih jjjf desetletjih napredovala tako krasno in vsestransko, da smemo po vsej pravici govoriti o ruski umetnosti; zakaj ta umetnost je organski del ruske narodne duše, je bistven del ruske narodne individualnosti in naravna posledica ruske narodne kulture.
Ruski umetniki, arhitekti, slikarji in kiparji — so znani že po vsem kulturnem svetu. Kateri izobraženec še ni slišal n. pr. vsaj imen: Vereščagin, Vasnecov, Makovskij, Antokolskij, Ajvazovskij, Ries in Rjepin r
Da, Rjepin! Kadar se naštevajo imena najslavnejših ruskih slikarjev, mora se vselej izgovoriti tudi ime Rjepin. Ni je večje umetniške galerije na Ruskem, v kateri bi ne bil zastopan Rjepin. Pa tudi na velikih umetniških razstavah najdeš skoro vsakikrat Rje-pina. To ime je eno najpopularnejših na Ruskem. S tem imenom je vobče zvezan pojem narodnega, pristno-ruskega umetnika-slikarja.
Letos je praznoval Rjepin petintridesetletni jubilej svojega umetniškega dela. Naj torej narišem čitateljem »Ljublj. Zvona« duševni portret Rjcpinov v velikih konturah. Naslikati popolno sliko njegovo — to bi se reklo: napisati o njem celo knjigo. Take knjige bi vam jaz ne mogel napisati. Moje orodje itak ni pero, nego čopič.
Iljä Jefimovič Rjepin se je porodil leta 1844. v malem mestu Cugujevu v harkovski guberniji. Ze izza otroških let, ko dečki tako radi igrajo šumne vojaške igre, so ga bolj veselile mirne zabave sestra in njih tovarišic. Večkrat jim je izrezaval razne papirnate figure, modeliral jim iz voska konjičke z grivami in repi ali jim risal, kar mu je prišlo na misel.
Njegovi roditelji so bili ubožni. Oče, podčastnik, mu je zgodaj umrl ter ostavil mlado vdovo z več otroki v veliki revščini. Mati, učiteljica, se je trudila, da bi jim preskrbela vsaj najbolj potrebnega; tudi prihodnjega umetnika je vzgojevala. Potem ga je oddala dija-konu v pouk, a od njega je vstopil v tedanjo čugujevsko topografsko šolo, katero pa so zatvorili, ko je štel šele 13 let, in tako se je končalo rano in skromno obrazovanje Ilje Jefimoviča. V tem Času je
prešel deček od kopiranja gravur k risanju portretov svojih sorodnikov in znancev. Ko se je zatvorila topografska šola, treba mu je bilo pomisliti o nadaljni usodi. Začel se je učiti sistematičnega risanja in slikanja pri tamošnjem slikarju ikon, Bunakovu, od katerega si je pridobil tehniško znanje. Dasi še deček, vendar je že slikal marljivo pri Bunakovu. Ko je imel 16 let, je dobival Ilja Je-fimovič včasi majhna naročila za portrete in slike z gravur, katere so kupovali tamošnji trgovci z veseljem po 5 rubljev kos. Glas o njegovem slikanju in njegovi nadarjenosti se je razprostrl kmalu ne le po čugujevski okolici, nego tudi po sosednji voroneŠki guberniji, odkoder so ga povabili, da bi jim slikal cerkvene slike. Dasi za majhno plačilo, vendar je slikal z veseljem točno. Hrepenel je le po umetniški dovršenosti.
Posreči se mu zaslužiti vsled nekega naročila celo 50 rubljev, s katerimi se je napotil na davno zaželjeno pot. Dne 1. novembra leta 1363. jc vstopil Ilja Jefimovič prvikrat v prostore risarske šole »Društva za pospeševanje umetnikov« v Peterburgu. Prvič so se mu otvorila vrata k istinitemu umetniškemu življenju in ta dan prišteva Ilja Jefimovič najznamenitejšim v svojem življenju. Črez pol leta (1. januarja 1864.) je postal I. E. Rjepin slušatelj akademije umetnosti.
Leta, ko se je učil Ilja Jefimovič v akademiji, so bila ravno za časa velikih reform carja »Osvoboditelja«, Aleksandra II. To so bili časi oživljen ja narodne samozavesti, živega napora k izučavanju samega sebe. Povsod se opazujejo v tej dobi novi energični koraki k napredku. Ljudje niso več dremali pri knjigah, ne mislili le na imenovanja in diplome, nego silili k prosveti, znanosti, k široki društveni delavnosti. Taka društvena svobodnomiselna delavnost se je porodila tudi v umetniških krogih, dasi malo pozneje. Pod takim vtiskom je protestirala cela družba mladih umetnikov v akademiji umetnosti proti stari konkurzni navadi, a vsled nesrečnega izhoda protesta so vsi prostovoljno izstopili iz akademije ter se odrekli vseh akademiških pravic in imenovanj. Večina teh mladih umetnikov je ustanovila potem umetniško društvo »Percdvižnikov«, katero je postalo sčasoma važno za rusko umetnost, ker je dalo Rusiji zelo mnogo neminljivih imen in umotvorov. Namen tega društva je bil, izučavati in prcdočevati svojo domovino, naravo, zgodovinske dogodke in prosvečati provincijo z lučjo umetnosti. Umetniki so spoznali, da ni dovolj, če si osvoje tehniko 'in dovršenost, katera bi mogla dati umetništvu zadosti plodov; prepričali so se, da je umetniku neobhodno potrebna izobraženost, spoznanje življenja in ljudi.
»Ljubljanski Zvon» 12. XXII. 1902.	59
V taki dobi torej je prišel Ilja Jcfimovič Rjepin v Peterburg v akademijo. Poln življenja, občutljiv, občevalen mladenič je brzo posnemal to napredovanje. Da bi postal samostojnejši, manjkalo mu je še vere v svoje moči in umetniške znanosti. To dokazujejo njegova prva pisma iz Italije, katera je pisal svojemu prijatelju - roko-voditelju V. V. Stasovu, ki jih je dal natisniti brez vednosti avtorjeve. Turgenjev je takrat pisal Polonskemu iz Pariza: »Rjepin bi ne hodil s tako poveŠeno glavo, ko bi bil popolnoma prepričan o samem sebi, in bi ne hodil za okusi in nazori svojega znanca«. Nedavno je dal Rjepin natisniti nekaj spominskih pisem z inozemskega potovanja. Posebno jasno se zrcalijo njegove misli v spisu »V obrambo nove akademije«, kjer govori zelo oprezno o novem gibanju v umetnosti in opravičuje nazore. Boji se, vsiljevati učencem svoje misli in nazore. Umetnost in vse, kar živi, se razvija in brez napredka ne more živeti.
Čeprav se je zanimal Ilja Jcfimovič za samoizobrazbo, mnogo čital in se razgovarjal o literaturi in društvenih vprašanjih, vendar ni zabil najpoglavitnejšega v akademiških uspehih. Iz ljubezni do umetnosti je izprevidel, da je potreba dovršiti, izobraziti svojo nadarjenost in tehniko; ni držal rok križem in zato je brzo dosegel v akademiji za želj en i h rezultatov. Ze črez eno leto po vstopu v akademijo je dobil prvo svetinjo, a za časa, ko je dovrseval učenje v akademiji, je že imel vseh pet srebrnih svetinj, s katerimi so od-odlikovali tačas gojence za študije in kompozicije. Leta 1869. jc dobil za sliko »Jo bo v i znanci« malo zlato svetinjo, s katero se je dajala pravica, vstopiti v konkurz za veliko zlato svetinjo, in pravica do ustanove za potovanje v inozemstvo.
Med konkurenčnimi slikami leta 1871. je obrnila nase splošno pozornost njegova slika »Vstajenje Jajrove hčere«. Za to sliko jc dobil Rjepin veliko zlato svetinjo in naziv prvorazrednega ruskega umetnika.
Dasi je vabila zapadna Evropa mladega umetnika k sebi s svojim umetniškim bogastvom, vendar ga je bolj vleklo izpočetka potovati po notranji Rusiji, da bi izučil rusko narodno življenje ter rusko zemljo. Uspeh tega potovanja dokazuje popolnoma samostojna slika »Bu r lak i«, za katero je bil odlikovan leta 1873. s svetinjo »pour T expression«. Ta slika predočuje »Burlake«, ki se napenjajo z vso silo, da bi zvlekli navzgor po reki Volgi težko naloženo barko. Noge se jim vdirajo v globoki pesek. Vroče solnce, ki veselo obseva puste bregove te reke, pripeka neusmiljeno na neznane ruske mučenike,
vendar pa vlečejo težko breme in se pomikajo dalje, korak za korakom, vsi obli ti z vročim potom. Poleg vse različnosti tipov na sliki ni ne enega lepega obraza, sploh izbira Rjepin obraze z nekim posebnim duševnim izrazom, a ne zunanje lepote brez vsakega duševnega vtiska. Umetniku se je posrečilo, predočiti v potezah obrazov teh živih strojev duševno življenje.
V inozemstvo je odpotoval Rjepin pod vtiski umetniških ten-dencioznih vprašanj, katera so se bila vzbudila v šestem desetletju XIX. veka; zatorej se ni čuditi, če niso napravili nanj posebnega vtiska umotvori največjih mojstrov renesanse. Na popotovanju je obiskal Monakovo, v Italiji Benetke, Florencijo, Rim in Neapelj ter je ostal dalje časa v Parizu. Mislimo si lahko, da se je moral Ilja Jefimovič zadovoljiti v tamoŠnji umetniški sferi, toda mučilo ga je tako življenje; ni ga zadovoljilo v novih namerah ter se mu je začelo kmalu tožiti po domovini. Pariško življenje seveda ni ostalo brez sledu v umetniškem delovanju I. E. Rjepina. Svoje vtiske pre-dočuje na dveh slikah, na sliki »Scena v pariški kavarni« (salon I. 1875.), kjer se čisto izraža njegovo psihološko opazovanje, ter na sliki »Gomila komunardov na pokopališču Pere La-chaise«, kjer se jc izkazal izvrstnega pokrajinskega slikarja.
Ko se je vrnil iz inozemstva, je postal eden najbolj marljivih razstavljalccv društva »Peredvižnikov«, katerega razstav se udeležuje še dandanes. V zadnjem desetletju preteklega stoletja jc priredil samostojno razstavo, na kateri so se predočevale obiskovalcem poleg mnogih slik tudi skicc, študije, akvareli, risbe itd.
Dasi je I. E. Rjepin dovršen umetnik, ki je dosegel široko evropsko znamenitost, vendar se še vedno marljivo trudi, da bi si razširil svoje umetniško obzorje. Da bi mogel bolj prečuvstvovati oblike, se vadi večkrat tudi v modeliranju iz ilovicc. Znanih je več njegovih izbornih kipov.
Nikoli ne vloži Ilja Jefimovič v sliko ni najmanjših detajlov, dokler je ni izučil iz narave. »Kako mi je bilo težko, videti živo kri, neobhodno potrebno k sliki »Ubijstvo ccsarjeviča sina Ivana Groznega«, in kako sem se razveselil, ko se je nepričakovano ulila kri iz nosa eni moji hčeri. Pomagati bi ji bil moral ustaviti kri, a zgrabil sem paleto in čopiče ter začel iskati tona krvi, primerjaje jo na kositer, in se trudil predočiti jo tako na platnu. Vsi pričujoči so bili razžaljeni in še sedaj mi ne morejo odpustiti tega postopka«, je govoril Ilja Jefimovič še pred dvema letoma. Na tak počasen način ustvarja torej Ilja Jefimovič svoje
59*
umotvore; nekatere slika po nekaj let in jih ne odda poprej iz ateljeja, dokler sam ni ž njimi zadovoljen.
Rjepinu ne zadostuje iznajdena tema, katero je uvekovečil, da bi se dalje ne hotel brigati zanjo. Večkrat išče k že dovršenim slikam popolnoma druge dekoracije; sestavo, razsvetljavo in ekspresijo ponavlja zopet in zopet, iznova vse prekomponira ali pa izpre-meni le detajle in značajne poteze. To nam dokazujejo nekoliko-kratno ponavljanje in izprememba slik: »Procesija v Kurs k i guberniji«, »Čudodelna podoba«, »Ducl«, ponavljanje tem »Nikolaja Cudotvorca« in »Zap or ožc e v«. Dasi je dosegel Ilja Jefinovič že visoko znamenitost, vendar še slika vedno tako vneto, da mu v tem lahko zavida marsikateri mlad umetnik, v katerem se je ljubezen do umetnosti šele vzbudila.
I. E. Rjepin je dovršil s svojo vztrajnostjo veliko število umotvorov. Razlikujejo se po raznovrstnih temah, toda vse so enako prekrasne v dovršenosti. Večina njegovih slik je dobro znana po vsej Rusiji ter zapadni Evropi, če ne v originalih, pa vsaj v kopijah.
Naj naštejem v kratkem po kronološkem redu nekatere umotvore! Ti umotvori so: »Izkušenj e« (1. 1877.), »Cesarična Zofija Aleksejevna« v Novodevičjem samostanu (1. 1882.), »Procesija v Kurski guberniji« (1. 1883.), »Nihilisti« (1. 1883.), »Nismo pričakovali« (1. 1884.), »Ivan Grozni ubije svojega sina«, »Izbiranje carske neveste« (I. 1885.), »Izprehod po južnem bregu Krima« (1. 1887.), »Vezanje Šopka« (1. 1887.), »Sv. Nikolaj Čudotvorec« (1. 1888.), »Zaporožci« (1. 1880. do 1. 1891.), »Čudodelna podoba« (1. 1893.), »Minin« (1. 1894.), »Duel« (1. 1899.) in »Poberi se od mene, satan!« (1. 1901.).
Poleg teh slik je dovršil Ilja Jefimovič tudi še mnogo izvrstnih portretov, med katerimi se vidi največ slavnih ruskih pisateljev, pesnikov, skladateljev in dr.
Na podlagi tega bogatega materiala se potrudim opisati Iljo Jefimoviča kot umetnika.
* *
Še izza mladih let je Ilja Jefimovič z veseljem risal portrete svojih sorodnikov, a pri sliki sv. Simeona mu je bila že glavna naloga, izraziti mehkoto na obrazu svetnikovem. Iz tega izprevidimo, da ga je zanimal pri sliki pred vsem notranji izraz in značaj.
Pri slikanju portretov je njegova glavna naloga, izraziti poleg sliČnosti duševno razpoloženje, katero vlada bolj v tej ali drugi
osebi. Njegovi portreti stoje na visokem umetniškem stališču in bodo važni tudi v prihodnosti za zgodovino umetnosti.
Večkrat slika Ilja Jefimovič portret kake osebe kakor z modela k sliki, katerega izuČuje v raznih pozah pri raznovrstni razsvetljavi, v raznih izrazih obraznih potez ter jih uporablja za kako sliko. Večkrat študira kako popularno osebo. Pisatelja V. M. Garšina n. pr. je uporabil kot model k podobi cesarjeviča Ivana v sceni »Ivan Grozni ubija svojega sina«.
I. E. Rjepina zanimajo najbolj ljudje z duševnim izrazom, a sestav dekoracije uporablja lc za popolnitev k tej ali drugi sliki, vendar pa vse naslika vedno realno, kar more doseči le izvrsten risar in kolorist.
Poln življenja in vtiskov sledi nehote za literarnim razvitjem društvenosti; to ga izpodbuja in kot pazljiv umetnik predočuje to na svojih umotvorih v temah duševnih izrazov. Ker mu je določila usoda, okusiti grenko realno življenje že izza otroških let, in je zgodaj izprevidel idealu popolnoma nasprotno zagrnjeno stran življenja, joka in stoka: zato se tudi ni čuditi, da izraža kaj takega tudi na večini svojih slik. Pozneje pa se je tako realno življenje še bolj ukoreni-nilo v njem in ostal je odločilen umetnik-realist. Zategadelj se opaža vedno tudi na njegovih idealno-religioznih slikah realnost, ker jemlje po navadi vse iz življenja. Umetniku realistu, kateri zapazuje nehote mračno, nasprotno življenje, ni mogoče drugače, nego da ga tako predočuje na umotvorih, a vendar to Še nc priča, da ni sposoben, videti tudi takoimenovano svetlo življenje, in še ni dokaz, da je pesimist, kdor ni sposoben, spoznati lepoto življenja. Tudi se nahajajo slike Ilje Jefimoviča, na katerih vlada v uboštvu jasna zadovoljnost in veselje. Take so: »Večernice«, »Predstavljenje vladnih starejšin pri kronanju carja Aleksandra III.«. Ker se pa v ruskem narodu pripeti kaj takega zelo redko in navadno ljudstvo ni razvajeno, zato so pa take Rjepinove slike redke, katerih vsebina bi bila vesela. V večini označuje sam umetnik realno resnico narodnega značaja. Kaj takega se vidi že na prekrasni salonski sliki: »Izprehod po južnem bregu Krima«, na kateri predočuje Ilja Jefimovič sredi čarobne narave popolnoma nasprotno življenje tega nabrežja. Ilja Jefimovič je duševno še vedno mlad, lahko izraža vtiske svoje mladosti, veruje le čistim detinskim namenom s simpatijo in izkušnjo.
Na sliki »Nihilisti« vse le kar živi, s simpatijo in navdušeno poslušajo navzočni mladega govornika, ki jih izpodbuja s svojim go-
vorom. Mračno obsevajo to kompanijo čiste, žive ideje; zbrana mladež sedi pri čašah skromnega čaja v razvnetem razgovoru. S svojega sedeža je skočil razvncti dolgolasi govornik, z oživljenim pogledom je pripravljen, braniti svoje besede s fizičnimi silami ter se boriti z oporekajočim mu nasprotnikom. Molče je vstopila pred njega najmlajša slušateljica. Po sili, celotnem vtisku in resničnosti se prišteva ta slika lahko najboljšim umotvorom tega umetnika psihologa
Iz hrepenenja k popolnosti v svojih psiholoških opazovanjih se Ilja Jefimovič ne izogiblje, predočevati najvišje duševne izraze, toda ker se taki slučaji pripete zelo redko v navadnem življenju, obrača se rajši v zgodovino, iz katere jemlje splošno znane fakte.
Naj si ogledamo ta ali drugi umotvor Rjepinov, povsod opazujemo eno in isto nalogo v raznovrstnih sestavah in temah.
Po literaturi je Rjepin najbolj podoben znamenitemu pisatelju-psihologu grofu Tolstemu in ni se čuditi, da sta se tako tesno združila med seboj umetnika: pisatelj in slikar. Kolikokrat ga je predočeval Rjepin na raznih umotvorih, žanrskih in portretnih, skicah in akvarelih ter ga predočeval največkrat v njegovi najljubši priprosti delavni obleki »rubahi«!
Bržkone je vplival grof L. N. Tolstoj ogromno na Iljo Jefnno-viča ter ga izpodbujal k raznim temam. Prvi vodi sedanje človeštvo kot veliki pisatelj, drugi pa uvekovečuje na slikah pojave življenja, a oba lahko postavljamo na enako visoko stopnjo.
Minejo leta in sedanji geniji, pojavijo se nova pravila življenja, katera se morebiti odvrnejo od predočevanja zunanjih faktov, toda ne izginejo duševne prikazni, ki jih uvekovečuje Ilja Jefimovič na svojih umotvorih. Umetniki pojdejo nemara po drugih potih, predočevalo se bode na druge načine, toda izrazi na slikah Rjepinovih ostanejo razumljivi in zanimivi tudi v prihodnosti, kakor so nam razumljivi umotvori Sofokla in Shakespeara.
Razumljiva ostane tudi ta lepota narave, množina zraka in svetlobe, ta kolorit, s katerim se odlikujejo umotvori Rjepinovi. Obračali bodo zmerom nase pozornost obiskovalcev galerij.
Ne bo več Rjepina, toda njegovo ime, zvezano z umotvori velikega umetnika, psihologa in realista, ostane neizbrisno v zgodovini slikarstva, posebno ruskega.
To bo v prihodnosti, a sedaj za časa 351etnega neumornega umetniškega delovanja želimo I. E. Rjepinu, da nam ga Bog ohrani Še dolgo, da nam bo veliki umetnik mogel ustvariti še mnogo, mnogo znamenitih umotvorov!
Sfinks.
Ved mano stojiš, oj Sfinks egipčanska, ki veke in veke kljubuješ nevihtam in gledaš vrvenje, drevenje sveta, krog tebe se himne vesele pojo: »Pregnane temine so časov nekdanjih, radujte se, ljudstva, in slavo zapojte nam, Muzam, ki luč smo prižgale sijajno in nočno temö razjasnile smo vam!«
In Čuj, kakor grom nad pustinjo bobni: »Slepota, slepota, brezkončna slepota, nevednost, da eno sta noč ali dan, da večno atomi ostajajo isti in vsakemu trdno določen je pot, da eno so vsi, in siehern je eno, da eno sva Fidijev Cevz in jaz, Sfinks, da vse je minljivo in trajna le moč, ki vstvarja in ruši, da vstvarja na novo, ta moč, ki Ljubezen pravečna se zovc!«
In tiha noč plava naprej nad pustinjo in Nila valovi skrivnostno šume; in njih Šepetanje poslušam, poslušam, in v prsih se krči drhteče srce . . .
J. Hacin.
Ha grobovih.
Jjßeglc težke, megle sive po dolini se podijo, v dalje daljne, nedogledne črez gore, črez plan hitijo,
V dalje daljne trepetaje	Dež z oblakov pada, pada
spejo smrtne pesmi glasi	tu na križe, na gomile:
in zvonovi vsi zvonijo	zdi se 'mi, kot tvoje solze
tihotožno tam na vasi.	bi na mojo dušo lile.
A. Gradnik.
Olga.
Odlomek iz prijateljevega pisma. Priobčil Fr. Dolinčan.
ed drugim si izrekel, prijatelj, v svojem zadnjem pismu tudi začudenje, kako sem mogel podleči taki ženski ...
Vsa čast toliki odkritosrčnosti in moje popolno priznanje! Hvaležen sem ti zanjo! Na prijatelja, ki govori o takih stvareh tako brez ovinkov, se smem gotovo vsikdar zanesti! Še nikdar nisem bil bolj prepričan nego zdaj, da ti srce res bije zame in da si res moj »z dušo in telom« . . . Zato ti pa tudi rad dam zahtevana pojasnila — kolikor je to pač v moji moči! . . .
Pred vsem je bilo napak, da sem ti poslal sliko njeno. Samo to, kar v človeku živi, mika, zato je iz mrtve fotografije nemogoče posneti, od kod tista moč, ki jo ima včasi kako bitje do nas. Ne da bi hotel reči s tem, da je ta Olga v resnici morda lepša nego na sliki! Nasprotno, slika je kolikor toliko idealizirana! . . . Njen obraz nikakor ni lep. Suhljat je, nekoliko črnkast, in potem še tisti prifrknjeni nosek njen! . . . Ne, klasično lepa ni, lagal bi, ako bi trdil kaj takega — in vendar, kak čudovit vpliv ima ne samo do mene, temuč do moških sploh! . . .
Kadar se prikaže na ulici, se vselej hipoma vse oživi! . . .
»Olga . . . Olga . . . Olga!« se čuje na vseh straneh. Kakor bi bila v celem mestu ena sama Olga! ... In vse se suje in spogleduje in tisoč oči jc obrnjenih nanjo! . . . Vse jo občuduje, a nobeden ne ve zakaj! . . . Moškim zavre kar kri po žilah, kadar jo uzro; to se da iz njih pordelih obrazov sklepati. In nič jih ni sram, ustaviti se ter zijati za odhajajočo ali celo obrniti se ter pobirati stopinje za njo! . . . Toda če katerega izmed njih vprašaš, kaj mu ugaja na tej ženski, pogleda te topo in — ne ve ti odgovora! . . .
Jaz sem prepričan, da je marsikdo tudi sam zase že ugibal, kaj ga s tako neodoljivo silo vleče k njej . . .
So li mar nje oči tako zapeljive?... Nekaj posebnega so res tiste njene oči, to se ne da tajiti. Črne so kakor ogel in svetijo se tako skrivnostno kakor košček preperelega lesa, ki fosforiscira v nočni temini . . .
Toda take oči sem tudi drugod že videl! . . .
Ali pa je morda njena postava, njena rast, ki tako mika in podžiga? . . ,
Njeni zunanjščini se ne da nič očitati, a koliko lepših stasov sem že opazoval pri ženskah! . . .
Potem pa njeno vedenje morda? . . .
Da, ko bi znal, kako vedenje ti ima! ... V tem oziru se izpreminja kakor . . . No, nočem se poslužiti trivijalne primere- A skoro dvakrat ni enaka! Zdaj se ti drži resno in stopa tako pono-sito in gravitctno kakor kaka madama, da bi človek padel na kolena prednjo ter povzdignil roke proti njej, zdaj zopet ti pleše in se suče kakor kaka vrtavka, da človek nc ve, kaj bi dejal . . . Včasi se ti drži jezno, včasi sentimentalno in otožno, da se ti skoro smili, včasi zopet se ti smehlja, kakor bi bila najbolj srečno bitje na svetu ... Pa tudi stara se ti ne zeli dvakrat enako! . . . Danes bi ji prisodil trideset let, a jutri bi šel morda stavit, da jih nima nad petnajst! ... Pa kako muhasta je! . . .
Zdaj ti kaže tiste svoje drobčkene zobke, ki se tem bolj bleste, ker obkrožajo njeno gorenjo ustnico majhne, a vendar vidne, temne brčice, zdaj zopet snežnobele čipke svojega spodnjega krilca, ki ču dovito kontrastuje od črnega, baržunastega roba njene vrline obleke — ali pa, če ji pride na misel, tudi svoje lepo oklikovane meče, pa bodi cesta še tako lepa in naj stopa po Še tako skrbno pome-tenem tlaku! Pri tej vročini, ki jo imamo zdaj, se zgodi večkrat tudi, da pride dekoltirana na ulico, in sicer tako, da ne vzbuja pozornosti samo pri moških, ampak celo pri ženskih! . . . Vse pa, kar stori, se ji čudovito prilega, in še nikdar nisem zapazil kaj pri njej, kar bi provzročalo kako nesoglasje, ali kar bi nasprotovalo dobremu okusu! . . . Največje ekstravagantnosti in ekstremnosti ti ve spraviti v prijetno harmonijo! Zapazil sem že često, da je drugim ženskam nekako merodajna, kar sc tiče noše, in da jo posnemajo; toda malokje je tako umesten izrek kakor tukaj: »Si duo faciunt idem, non est idem!« Naj ti dene ona še tako zveriženo stvar na glavo, stoji ji krasno! Druge se s takim pokrivalom samo smešijo!. .
Taka, vidiš, je ta Olga! . . .
Toda to vse še vedno ne pojasnjuje dovolj njene čudovite moči — in ti še vedno ne veš, kako je prišlo, da sem se jaz tako »črez ušesa« zaljubil vanjo! No, stvar se ne da tako lahko povedati!
Pred vsem te moram opozoriti na to, da moškim ni tako lahko dostopna, kakor si morda misliš in kakor morda sklepaš iz tega, kar sem ti dozdaj povedal o njej. Ne, celö ravnodušna je videti napram prizadevanjem svojih neštetih oboževateljev. To je naposled tudi povsem logično! Kar se ti ponuja, te nikdar tako ne mika
kakor tisto, kar si moras šele priboriti! Baš to njeno svojstvo pa sem jaz kmalu izsledil in na podlagi ravnokar omenjenega logičnega zaključka sem zasnoval* svoj — vojni načrt! Ko je vse drugo strmelo zamaknjeno vanjo, sem jo jaz ignoriral toliko časa, da sem razžalil njeno samoljubje, in glej, manever se je obnesel! Brez dvojbe ji je imponovalo to in kmalu sem zapazil — za take stvari je sto in sto znamenj — da simpatizuje z menoj! Priznavam pa naravnost, da bi bil jaz takoj drugače začel, ako bi bil uvidel, da na ta način ne bo uspeha, kajti blaznel sem zanjo, ti rečem, blaznel! . .
Kako sem prišel v ožjo dotiko ž njo, je postranska reč, in oni moment, ko sem ji povedal, da brez nje »ne morem živeti«, nima nič tako karakterističnega na sebi, da bi bilo vredno, opi-savati ga. Vse se je zgodilo običajno in celo bolj vsakdanje, nego bi bil sam pričakoval! Pa tudi še iz nekega drugega vzroka ne govorim o tem. Bojim se, da bi potem še bolj ne zmajeval z glavo in da bi se Še bolj ne čudil . . .
Toda tebe zanimlje, kolikor te poznam, moje razmerje do te ženske pred vsem s psihološkega stališča! S tega stališča je vsa stvar res veleinteresantna! In ker si ti do mene tako odkritosrčen, ti tudi jaz nočem prikrivati svojih misli, ki se me lotevajo včasi, tem manj, ker so me baš tvoje besede napotile k premišljevanju... A prosim te, da vzameš vse, kar ti povem, »cum grano salis«! . . To, kar ti razodencm zdaj, ni moje utrjeno prepričanje, to so le tako nekaki dozdevki! . . Skoro neumevno je, da se nam tako malokdaj posreči, dognati vzroke za pojave, kijih opazujemo dan na dan! Naša bistroumnost v resnici ni velika! . . Niti o tem, kar deluje v nas samih, si dostikrat ne vemo razlage! . . In tajiti se ne da, da je človek podvržen raznim zmotam! . . Zato so tudi naše sodbe glede žensk, ali bolje rečeno, sodbe o nas samih glede našega razmerja do žensk često povsem napačne . . .
Prijatelj, meni se vse tako zdi, da ni nedolžni pogled, ne ženska čednost in niti ne ženska lepota tisto, kar ima največjo moč do moškega, temveč ženska lascivnost! . . Tu mi ni v mislih lascivnost v skrajnem pomenu besede! Dovolj, da čutiš: ta ženska ima temperament, ima kri! . . Izdati ti mora, da ima želje, in to se zgodi lahko na sto in sto načinov! Ne, kake oči te gledajo, ampak kako te gledajo, na to pride! . . In to je odločilno, ne, kako lepa je ženska, ampak na kak način te dovede do zavesti, da je lepa! . . In toliko lepa je kmalu kaka ženska, da razvname — moško poželjivost! . . Vsa ljubezen naposled tudi ni nič drugega nego — poželjivost! . .
Le pomisli, prijatelj: ali te je nedolžen pogled kdaj zmedel tako, ali te je vzoren obraz sramežljive ženske kdaj del tako ob vso pamet, nego če si zapazil v pogledu ali v usmevu kake ženske, ki je morda manj lepa, nekaj hotljivega, izzivajočega ? . .
In meni se zdi, da na tej moji Olgi vse izzivlje! . . Naj se ti drži resno ali žalostno, naj se ti joka ali smeje — njene oči iščejo nečesa, njeni pogledi koprne, vidi in pozna se ji na obrazu, da ji prsi polni vedno neko hrepenenje, hrepenenje morda po nečem negotovem, a vendar hrepenenje! . .
In to mika, to podžiga moške, podžiga tem bolj, ker je iz-izbirčna, ker so njene želje nenavadne . . .
Ti misliš, da hočem peti s tem sebi slavo, a motiš se, akoravno rad priznavam, da sem nekoliko ponosen na to, da nisem podlegel samo jaz njej, kakor se ti izražaš, temuč tudi ona meni, baš meni, prijatelj! . .
Sicer pa poudarjam še enkrat, da so vse to le moja domnevanja! . . Več nego mojih domnevanj ti nisem nameraval razkriti...
A zdaj vidim tvoj resni, v očetovske grbe zgrnjeni obraz in čutim, kako te mika, da bi me vprašal: »Kaj pa, če bi to ne bila samo domnevanja, kaj, če bi bilo res vse to, če bi bilo to tvoje trdno prepričanje — kake posledice bi to imelo? . .«
Nobenih - za enkrat! . . .
Zakaj tudi! . . Ljubim jo, ljubim goreče, strastno, ljubim tako, kakor sploh more ljubiti — moje srce! Pa naj jo pahnem od sebe, pa naj se ločim od nje samo iz tega vzroka, ker ne vem, zakaj jo ljubim! Ne, ne, ne, tako nespameten nisem, prijatelj! . . Dokler jo ljubim, je ne izpustim, in prav mogoče, da bo še moja žena! . .
Ti se zgražaš, ti se srdiš name? . .
Bodi vendar pravičen, prijatelj! . . Ali se v tem oziru moški sploh kaj razlikujemo drug od drugega ? . . Ti, seveda, si pač nekaka izjema, vem dobro, da si idealist — toda takih izjem je malo! . .
Le premisli malo, prijatelj: kako pa to, da samuje toliko nedolžnih, toliko čednostnih in lepih deklet, pa da se tako lahko može — kokete ?. . In če bi hotel vprašati nasprotno, kateri moški imajo največ sreče pri ženskah, kak odgovor bi dobil na to vprašanje?. . Ali mar takozvani moralni, takozvani korektni moški ?.. Ah, kaj še! . .
Ne obsojaj me torej, prijatelj! .. Imej = rajši usmiljenje z menoj, če že ne moreš drugače! . .
Taki smo — navadni ljudje! . .
Homo sum! — To je moja tolažba! . .
_____^_^-^sS^-	_t___
Književne novosti
* ^ —^
Prešernove poezije. Uredil A. Aškerc. Ljubljana 1902. Založil L. Schwcntner. 231 str. Natisnil I. Lampret v Kranju. Cena elegantno vezanemu cksemplarju po 3 K. — Tisti slovanski listi, ki so do danes sploh omenjali naše izdaje, odobravajo moj način redakcije. Prepričan sem, da je sedaj, ko so nam pač znane vse poezije Prešernove, takšna enotna, harmonska izdaja namenjena tistim, ki hočejo samo uživati Prešerna, edino prava in — praktična.
Danes naj se dotaknem s par besedami nekega drugega, nemalo zanimivega vprašanja, tičočega se ureditve Prešernovih poezij.
Ruski učenjak in prevoditelj Prešerna, F. K. Korš, jc zapisal v »Prešernovem albumu« na str. 810. naslednje tehtne besede: »Kako se morajo izdajati tisti pisatelji, katerih jezik se nc strinja popolnoma s sedanjim, vsebina pa jc tako zanimiva, da neprenehoma vleče k njim bralce še danes? Po pameti je taka sodba naša: Takšne pisatelje, posebno tiste, ki so vredni, da se imenujejo klasiki, treba je izdajati vzpored po dvojnem načinu. Zaradi večine bralcev z v na njimi izpremembami, ki se delajo samo zato, da bi oblika, kolikor je mogoče, ne motila veselja, ki ga provzročajo prednosti vsebine; ali te izpremembe nc gredo tako daleč, da bi škodile estetičnemu v tisku, razdevajc pravilnost in lepoto oblike. Zaradi učenjakov pa se izdajejo taki klasiki brez vsakih odstopov od originala, ker je težko služiti dvema gospodoma . . .«
Tako piše Korš. Njegove misli so zdrave, pametne.
Kadar bomo imeli Slovenci znanstveno akademijo — in to bo, bržčas o sv. »Nikoli« — takrat nam izdadö naši učenjaki Prešerna natanko po prvi izdaji iz 1. 1847. To bo fotografsko veren ponatisk originala, po katerem bodo profesorji na bodoči ljubljanski univerzi — kdaj bo tor — predavali o Prešernu. Za učenjaške študije se ad interim dobi po raznih vseučiliških knjižnicah in tudi v ljubljanski licejski dovolj izvirnih »Prešernov« iz 1. 1847.
Naša izdaja pa seveda ni namenjena filologom, nego tisti Koršcvi »večini bralcev«, ki se zanima za poetični duh Prešernov, ne pa za njegove črke. Naša izdaja jc estetiška, umetniška in zato popularna v dobrem pomenu besede. Saj takšne popularne izdaje so bile dosedaj vse Prešernove izdaje: Jurčič-Stritar-Levstikova, Fischerjeva in znamenita Pintarjcva, samo da se naša bistveno razlikuje od vseh dosedanjih po načinu redakcijc.
Ne utegnem se pečati z Levstikovimi popravki Prešernovega teksta v izdaji iz 1. 1866. Ali eno stoji, in to je važno, namreč to, da je ravno ta Jurčič-Stritarjeva izdaja odprla Slovencem prvikrat oči, kdo in kakšen velik pesnik je Prešeren. K temu spoznanju je bil pač tudi veliko pripomogel Stritarjev krasni uvod. Slovenci so v tem izdanju lahko uživali Prešernovo poezijo, nc da bi jih bile motile nekatere anahronistne gramatične oblike iz prve izdaje (1. 1847.).
Prešernove znane, dandanes anahronistne slovnične oblike je s finim čutom popravil tudi prof. Pintar. Zato je tudi njegov Prešeren urejen za uživanje poezije, a ne za študije Prešernovih izvirnih jezičnih oblik.
Jaz sem si bil vzel za podlago svoje redakcije izvirno izdajo iz 1.1 8 4 7., katero imam sam. Za tiste pesnitve pa, ki so se ponatiskavale v tako-zvanem »dodatku«, bil mi jc merodaven Pintarjev tekst, ker mi rokopisi, kolikor jih je še, niso bili pristopni. Glede tistih »posmrtnih« pesmi - iz dodatka — sem se lahko zanašal na g. Pintarja, ker vem, da se je z lastno mu akribijo ravnal natanko po manuskriptih.
Kakor g. Pintar, tako sem tudi jaz Prešernove gramatične oblike, koder je bilo treba, modcrnizoval. To so tiste »zunanje izpremembe« — kakor pravi Korš — »ki sc delajo zato, da bi oblika, kolikor jc mogoče, ne motila veselja, ki ga provzročajo prednosti vsebine«. Kjerkoli sc torej nahaja kaka anahronistna jezična oblika, to sc dandanes vse popravi z mirno vestjo. Vsaka očividno kriva oblika se sme popraviti, samo da ostane v tekstu ista beseda, ki jo jc pesnik bil sam zapisal. V tem oziru sem bil stopil samo za korak dalje nego g. Pintar. Ker je n. pr. oblika: n ciztrohnj eno (srce) kriva, sem jo popravil, kakor treba (neiztro//;/c/<?). saj ve vsak nižcgimnazijcc, da intranzi-tivni glagoli nc morejo imeti pasivne oblike. V pesmi »Spomin M. Čopu« ima Prešeren v 19. verzu: »pero praznu vaj oče«. Particip prazn uzyt/W je seveda nemogoč, nego edino pravilno je: praznujoc. Taka napaka nc samo da se sme, nego mora se popraviti! Da bi pa heksameter nc bil vsled krajše a pravilne oblike: praznujoče (pero) nepravilen, sem čisto z mirno vestjo podaljšal besedico pred v: popred — kar jc isto! Besede Prešernove so ostale torej, dasi so korigirane, v bistvu iste; zmisel se ni izpremenil ni za las! V isti pesmi jc v 2. verzu part. perf. pass.: v k roten kriv. Pravilno jc vkro<w/; zato sc sme kaj takega popraviti.
V	romanci »Ilčcre svet« sem zasledil v 4. verzu napako. V originalni izdaji stoji:
Ljubicc pod okno dragi pride marsiktero noč, z deklico sc pogovarjat, dokler se napoči zor.
Stavek: »dokler se napoči zor« je nepravilen. Glagol napočiti ni refleksiven. Ne more sc reči: »zor se napoči«, nego samo: »zor napoči«. Ne vem, je li Prešeren sam tako zapisal, ali mu je stavec pokvaril ?ie v se. V Plctcršnikovem slovarju jc sicer poleg pravilnega napočiti tudi napočiti »se«, toda to je pač le redek lokalizem, ki v književnem jeziku nima veljave! —
V	»Izgubljeni veri« sem popravil tudi Prešernov izraz bo^stvo v pravilno obliko božtvo, ker jc oblika bo£rstvo po slovenskih glasoslovnih zakonih absolutno nemogoča. Fonetično bi se morala beseda pisati pravilno: boitvo. Prešernove krive končnice pri stopnjevanih adjektivih, zvezanih s subst., n. pr. bolj/ rabo (namesto: boljitf rabo), največ/ hudo (namesto: največ/c hudo), ter krive končnice participov, n. pr.: cvetoč (namesto: cvetoč), dalje krivo obliko zdrav^Vca (namesto: zdrav/ca) itd. itd. retuširal sem povsod, koder ni branila — rima. Če se mi jc vtihotapila kje kaka nedoslednost, je kriv morebiti tudi drobni tisk, ki otežuje korekturo.
Najslabši jezik ima Prešeren v prevodu »Parizine«, ki je ostal torso. Ta prevod je že Levstiku delal sive lase. Prešeren je ustrelil tukaj veliko kozlov. Spijoč n. pr. namesto speč sc nc more več pasirati. V 5. in 6. odstavku je
Prešeren prevajal izraz die Schuld z besedo »dolg« — kar je seveda nemogoče. Moralna »Schuld« ne more biti drugo nego »krivda«; Nemec pa izraža moralni in denarni »dolg« z isto tyesedo Schuld. Kako se glasi ta izraz v angleščini, ne vem. Mislim, da jc tudi g. Pintar nekoliko opilil »Parizino«; jaz sem šel dalje, ne da bi bil sprejel vseh Levstikovih predrugačb. V naši izdaji je »Pari-zina« vsaj takšna, da se dil citati. Pri tem prevodu uredniku ni treba biti preskrupuloznemu zastran piljenja, ker ni originalno pesnikovo delo . . .
Kar se tiče i n t c r p u n k c i j c, sc ravnam žc od nekdaj po načelu, da morajo veljati v pesmih ista, iz naravne logike rezultujoča pravila kakor v prozi. Po tem načelu sem korenito uredil tudi Prešernovo interpunkcijo.
V estetiško ali umetniško izdajo tudi nikakor nc sodijo tisti brezštevilni akcenti, ki jih ima izvirna izdaja skoro na vsaki besedi (I). Zato sem akcente, ki samo motijo čitatelja, opuščal; pridržal sem samo najpotrebnejše. Pa še sedaj je naglasnih znakov brž preveč nego premalo . . .
Prigodnico »Iiradeckemu« in pa »Uvod« h »Krstu pri Savici« sem uredil tako, da so razvidne tcrcine, ker se dotični pesnitvi v tej obliki lože citata.
Nekemu recenzentu ni prav, da sem prenarcdil naslov Prešernovi knjigi. Da jc bil zapisal pesnik sam na prvo stran: »Poezije doktorja Franceta Prešerna«, to je čisto naravno. Dandanes pa živa duša nc poprašujc po »poezijah doktorja Franccta Prešerna«, nego vsak Slovenec hoče imeti le — »Prešernove poezije«. Saj tudi nobeden Ncmcc nc pravi: »Gedichte von Dr. Johann Wolfgang von Goethe«, nego 1c: »Goethes Gcdichtc« . . . »Poezije doktorja Franceta Prešerna« so za literarne zgodovinarje in učenjake, a »Prešernove poezije« so za njegove pesmi uživajoče čitatelje!
Tiskovne napake sem našel dozdaj samo naslednje: Na str. XXXVI. čitaj v 3. vrsti odzdolaj: »Kaj pa je tebe treba bilo?«; na str. i. mora stati v 2. verzu »gesla« za besedo upu vejica; na str. 58. mora stati v prvem verzu: vanj ga; na str. 191. mora stati v zadnjem verzu: obuprt; na str. 205. pa čitaj v predzadnjem verzu: trpeče (nc: trepeče).	A. Aškcrc.
Venec slovanskih povesti. VI. knjiga. Tiskala in založila »Goriška tiskarna« A. G ab rš če k 1902. — S to knjigo, ki obsega sama Sienkicwiczeva dela, je pokazala »Goriška tiskarna« iznova, da razume potrebo časa. Sienkicwicz ni le eden prvih sedaj živečih slovanskih pisateljev, temuč eden prvih pisateljev svetovne literature sploh. Njegovo ime se s spoštljivostjo imenuje po vsem izobraženem svetu, s svojo genijalnostjo se jc popel Sicnkiewicz do ugleda in veljave cclo pri narodih, ki zaradi prebogatega lastnega slovstva le malokdaj začutijo potrebo, seči po delu kakega tujega pisatelja. Da se je poskušalo v novejšem času tuintam izpodkopati njegovo slavo, kaže samo, da ima mnogo zavidljivcev, a to dejstvo je zopet le dokaz, da jo v resnici velik . . .
Kakor znano, šo hoteli nekateri izpričati, da njegov veliki roman »Ouo vadiš?« ni izvirno delo. No, če bi bil Sicnkiewicz Slovenec, bi mu naši kritiki očitali nemara, da tudi glede oblike in umetniškega izvajanja nima nič »samosvojega«. Sicnkiewicz se namreč ne drži trdno nobene slovstvene smeri, pri njem ni nič stereotipnega, iz njegovih del nam zvene, če se hočemo tako izraziti, vse mogoče umetniške struje.
Pri nas, ki sklepamo tako radi iz vsebine kakega leposlovnega spisa na značaj pisatelja, na njegovo »vernost« in »nevernost«, na njegovo »moralnost« ali nemoralnost« — pri nas, ki ne vemo, da je umetniku na voljo, dano, lotiti se kateregakoli predmeta, ne da bi se moral identifikovati s tem kar nam podaje, in ne da bi imel kdo pravico, podtikati mu ta ali oni namen — pri nas, ki nc vemo, da se mora tudi v prozi — podobno kakor v poeziji v ožjem pomenu besede — oblika kolikor toliko prilagoditi vsebini, bi smatrali to bržčas za kak nedostatek.
No, Sienkiewicz niti enakega jezika nc piše povsod, pri njem se tudi jezik in slog ravnata po vsebini umotvora, po značaju oseb, katere nam predstavlja, po času, v katerem se gode njegove povesti. A baš ta razlika jc tisto, v čemer se kaže pisateljeva univerzalnost in kar vzbuja pred vsem naše občudovanje. Kakor le malokateri pisatelj se zna Sienkiewicz poglobiti v življenje raznih dob človeške zgodovine, kakor le malokdo zna on razgrniti značilne poteze različnih stoletij, dati vsaki svoji povesti oni okvir, ki se ji edino prilega, ter vzbujati v čitatelju pravo in pristno občutje . . .
Skrajni čas jc, da se i mi Slovenci vsestransko seznamimo s Sicnkie-wiezem, in naravnost domoljubno delo se mi zdi, da nam podaje »Goriška tiskarna« toliko tega znamenitega pisatelja, na katerega smemo biti kot Slovani po vsej pravici ponosni tudi mi Slovenci.
Izmed treh povesti, ki jih obsega najnovejši zvezek »Venca«, jc zadnja: »Poroka po pomoti« morda najbolj zabavna, toda najmanj globoka. Nje veljava tiči v tem, da nam podaje v njej pisatelj pristno in veleznačilno sliko iz amerikanskega življenja. S to sliko nam jc Sienkiewicz pokazal, kako daleč sega njegovo poznanje človeških razmer in kod vse je opazoval življenje.
V prvi povesti (»Črticc z ogljem«) pa nas seznanja pisatelj pač z nižjimi sloji svojih ožjih rojakov. Končuje se povest navzlic veselemu tonu, s katerim se pripoveduje, s pretresljivo tragiko. Da, način, kako Repa zvrši svoje grozno dejanje, hladnokrvnost, s katero pobijc svojo ubogo ženo, ki se jc — in naj sc čuje to še tako parodoksno — iz gole ljubezni do njega vdala drugemu, osupne nekoliko. Za hip se zazdi človeku, kakor bi bilo kaj takega nemogoče, toda če se vse natanko preudari, se kmalu dozna, da strašni čin ni v neskladju z značajem storilčevim. Bolj iz neke vrste fanatizma izvira to dejanje nego iz glo-bokosti moralnega prepričanja, a kar je najčudnejše — Repa nam navzlic temu vzbuja usmiljenje in sočutje . . .
»Ta tretja« jc povest iz umetniških krogov. V tej povesti je Sienkiewicz bolj subjektiven nego v ostalih dveh. In to je povsem naravno. Tu je imel priliko, povedati lastno mnenje, ki ga ima o umetnosti. Misli, ki jih izraža v tem oziru, so ravno tako jasne kakor duhovite.
Vse tri povesti pa se odlikujejo po prekrasnem humorju, po onem pristnem humorju, za katerim nc tiči prav nič tiste zoprne prisiljenosti gostilniškega dovtipa, po humorju, ki se pojavlja kar sam od sebe ter vre kakor bistra studenčina na dan . . .
Jezik v prevodu bi si želel jaz semterja pač malo boljši. Če je prelagatclj pogodil napram izvirniku vselej pravi izraz, nisem zasledoval. Včasi napravlja vtisk, kakor bi temu nc bilo tako. Zdi se tudi, da se pazi na tiskovne hibe premalo vestno. — Knjigo žc zaradi njene slovanske vsebine toplo priporočamo našemu občinstvu.	Dr. Fr. Zbašnik.
F. S. Finžgar: »Divji lovec«. Narodni igrokaz s petjem v 4 dejanjih. Ljubljana 1902. — To zn.ano narodno igro, ki jc bila sprva natisnjena v »Domu in Svetu«, je izdal sedaj pisatelj v posebnem pretisku. V bistvu jc drama takšna, kakršna se je z„usp.ehom. igrala v lanski sezoni na ljubljanskem odru, samo tupatam je Finžgar kaj opilil in prenaredil. O igri sami smo pisali takrat, ko se jc bila uprizorila prvič (glej »LjubljanskiZvon«. letošnji letnik, str. 282.), zatorej nam sedaj ni treba več pisati o njej. Finžgarjev »Divji lovec« zasluži po pravici naziv narodnega igrokaza, to se pravi lj udskega igrokaza, ker j c dobro zadeta slika iz življenja našega ljudstva na kmetih. »Divji lovec« se uprizarja sedaj tudi že po raznih čitalniških odrih ter tako vzbuja z Govckarjevimi »Ro-kovnjači« in »Desetim bratom« vred med našim ljudstvom zanimanje za drama-^ tično umetnost.	A.
Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti: 1. Rad, knjiga 148., (razredi filologijsko-historijski i filosolijsko-juridički) ima nastopno vsebino: Jezične osobinc u kotaru karlovačkom. Od R. Strohala (Svršetak). — »Pjerin« Marina Držiča. Od Pere Budmana. — Sigetski junak u povjesti hrvatskoga pje-sništva. Od dra. Milivoja Šrepela. — Rad dra. Jovana Subotiča na školskoj knjiži. Od Gjorgje MagaraŠeviča. — O genealogiji Držiča. Od Ncstora Petrov-skoga.
2. Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena, urednici dr. T. Maretič i dr. D. Boranic, obsega Maretičcvo razpravo »Stajači brojevi u narodnoj našoj epici« in nastavek Lovretičeve slike »Otok (u Slavoniji), Narodni život i običaji.
Poleg Budmanove razprave, ki kaže, da je Držič za osnovo svoje komedije »Pjerin« vzel Plautove »Mcnacchme«, nas osobito zanima činjenica, da je bil sigetski junak do Jelačiča hrvatski umetni poeziji to, kar je bil narodni kraljevič Marko.
Z zadovoljstvom naznanjamo • publikacije j u g o s 1 o v a n s k e akademije, a obžalujemo, da se ideal, ki ga znači ta naslov, tako malo uresničuje; za k a j mi Slovenci, del Jugoslovanov, ne podpiramo akademije ne duševno ne gmotno; niti enega Slovenca ni med predplatitclji.
Dr. Fran Ilešič.
Matica Hrvatska. Vjckoslav Kiaic. Krčki knezovi Frankapani. Knjiga I. Od najstarijih vremena do gub i tka otoka Krka (Od godine 113 S. do godine 1480.). Sa 41 slikam i rodoslovnom tablom Frankapana. Zagreb 1901. Izdanjc Matice hrvatske. 8°. VII-f352 str. Profesor V. Klaič in njegova založnica Matica hrvatska sta nedvojbeno ustregla čitajočemu občinstvu hrvaškemu z delom, ki mu prikazuje eno najimenitnejših plemenitih rodovin, ki se je odlikovala po svojem bogastvu, vplivu in politični važnosti v zgodovini hrvaški. Obširno je popisano ogromno vladanje teh knezov, ki je v 1- polovici 15. stoletja po smrti bana Nikolc Frankapana obsezala skoro vso tedanjo deželo Hrvaško. Tretji del govori o krških knezovih Frankapanih kot baronih hrvaško-ogrskih do izgube otoka Krka. (Str. 161.—293.) Škinelina loža propada. V tej dobi se dviga sila in ugled te porodice, ki stopa v zvezo z nemškimi rodbinami (n. pr. s celjskimi grofi) in italijanskimi (s Carrara v Padovi). stopa v zvezo s Habsburžani. Njegovi članovi opravljajo službo bansko.
Dr.Stjepan Gjurašin. Ptice. Prirodopisne i ku 1 turne crticc. Dio drugi. Sa sedamdeset i dvije slike i kazalom imena ptica za oba diela.
Zagreb. Naklada Matice hrvatske. 1901. S°. 369 str. — Knjiga se odlikuje kakor prejšnji del s svežim in zanimivim pripovedovanjem, ki se bode vsakega čita-tclja ugodno dojmilo. Vsebina jc zajeta iz najboljših virov. Najzanimivejše so seveda kulturne beležke, popis lova, zgodovinske črtice, n. pr. o sokolarstvu, o golobih pismonošeh. Vsaka ptica ima zabeleženo poleg hrvaških in slovenskih imen tudi latinsko in nemško ter večinoma tudi italijansko A*. Pcrušek.
IljcCMC Auaa Xacanöeroisa Kapnöeronnha. I>eon><u. 1902. (Pjesme
A v da Ilasanbegova K a rab e go vi ča. Belgrad 1902.) — V srbsko-hr vaški literaturi srečavamo čimdaljc več pisateljev islamske vere. To je veselo znamenje. In imena, ki zastopajo moderno pesništvo, so na dobrem glasu. Mirza Safvet beg Bašagič-Redžepašič ter Riza beg Kapetanovič-Ljubušak n. pr. sta objavila že vsak svojo zbirko pesmi. Najmlajši srbsko-hrvaški pesnik musliman pa je prerano umrli Hercegovcc A vda Hasanbeg K ar ab eg o vi č, Čigar pesmi jc izdal njegov pobratim Svetozar Džorovič. Na smrtni postelji jc bil poslal Avda Ilasanbcg svojemu pravoslavnemu prijatelju Džoroviču svoj rokopis, a pesnik sam jc umrl, šele 22 leten, poprej nego so zagledale njegove poezije beli dan. Avda je nežnočuteč lirik. Pesmim se pozna, da so potekle iz mladega srca. Veliko med njimi jc začetniških. Ali v zbirki najdeš stvari, ki pričajo o pravem pesniškem geniju. Skoro tretjina vse zbirke ima trajno ceno. Avda Ilasanbcg rad filozofuje o raznih vprašanjih življenja, zato je napisal več takozvanih reflek-tujočih pesnitev. Tudi trije prevodi so v njegovem zborniku; prevedel jc namreč iz slovenske literature pesnitve: »Osvoboditeljica sužnjeva«, »Večna luč« in »Jaz« našega urednika.
Avda Hasanbeg pripada tistim literatom muslimanske vere, ki se očitno priznavajo za Slovane. Hasanbeg jc moral ravno zaradi svojega srbskega mišljenja mnogo bridkega pretrpeti od svojih sovernikov, kateri nc znajo ločiti vere od narodnosti, kateri se samo zato, ker so muslimani, rajši prištevajo Turkom. Kako težko pa jc muslimanskemu Slovanu ločiti vero od narodnosti, o tem priča ravno Ilasanbcg sam! Čeprav sam pravi v neki pesmi, da jc Srb, vendar tiči tako globoko v svoji orientalski zmoti, da poje tudi himno — sultanu Abdul-Hamidu (!), katerega jc žc rajni Gladston imenoval največjega morilca 19. stoletja. »Slovan« Hasanbeg opeva turškega sultana, ki preliva kri slovanske raje! Kakšna, res, krvava ironija! Pa, ker je sultan iste vere kakor pesnik Avda Hasanbeg, zato opeva »zmagovitega« — nad slovansko rajo zmagovitega! — kalifa! Daleč »smo« še, daleč v srednjem veku tam doli v Bosni in Hercegovini!	A. A.
Jan Rokyta: »Vidčl jsem duši ženy . . .« Knjiga pesmi, izdal pisatelj Adolf Čcrntf, urednik »Slovanskega PFehlcda«, v Pragi. 1902. Cena 1 K 50 h. — Znani nam urednik g. Adolf Čcrntf jc izdal označeno knjigo kot peto zbirko svojih pesmi. Pred njo so izšle: »Kdvž sc pfipozdivä« (1897), »Svetla a blu-dičky« (189S), »Lilie z Tv£ch zahrad« (1899) in »Leknmy na hlubinäch« (1900). Sedaj izdana knjižica ima dedikaeijo »Tobe ženo m£ch snfl!« S tem je tudi označena vsebina: pisatelj nam podaje nežno liriko, pevano v slavo njej, ki si jo je izsanjal. Sanje njegovega snu, beli metulj, bela lilija, labod mu jc žena njegove ljubezni, in žc počuti, da mu zarašča belo cvetje vse, kar je bilo nekdaj zlega v njem. Vsa knjiga: »Videl jsem duši ženy« je ena sama velika himna na žensko dušo, na tisto, kar je poetičnega v ženski naravi, kar jc večno žensko in kar nas zato povzdiga. V teh pesmih ni nc sence kakega pesimizma, »Ljubljanski Zvon» 12. XXII. 1902.	60
kake ironije; vse je apoteoza ženstvenosti. Čcrncga poezija je polna tople miline, mehka je in muzikalna. Sreča in radost mu polnita dušo in glasno pojo strune njegovih čutov. Njegova v sreči spesnjena lirika'je niz lepega in neprisiljenega. Intimni svoji liriki zna podati Čcrn£ vsekdar lepo situacijo, slikovite obrise širne narave v mnogovrstnih njenih oblikah in učinkih.
Dr. Vladimir Focrster.
M. Zdzicchowski: Odrodzcnie Chorwacyi w wieku XIX. W Ktakowie, czcionkami drukami »Czasu«. 1902. 217 str. S0. Odbitka z »Przegladu Polskiego«. Nakladem autora. — M. Zdzicchowski, vseučiliški profesor v Krakovu, je v razvoju poljskoslovanskega vprašanja velezanimiv pojav. Pri nas na jugu je širšemu občinstvu najbolj znan s časnikarskih shodov, dubrovniškega (1901) in ljubljanskega (1902). Prof. Zdziechowski je predsednik krakovskega »Slovanskega kluba«. On želi zlasti premostiti vsemu slovanstvu nevarni prepad ruskopoljski. Rus Kulakovskij nam je podal temeljito delo »Ilirizmij«, a Poljak Zdziechowski je iz tega in drugega gradiva v obliki duhovitih esejev povzel pojme, ideje. »Novih posameznosti hrvaški čitatelj ne najde v mojem delu, novo je le stališče avtorja kot Poljaka«, pravi Zdziechowski sam (216). Činjenica je, da med svetom germanskim in slovanskim zija širok prepad (214). Kaj naj počnemo s kulturo, z zapadnoevropsko kulturo? Ali je bolje, jo porušiti in na njenih razvalinah ustanoviti nov red ali pa jo popraviti, poplemenititi > V prvo smer jc to pitanje v dobi romantike razvijal Lermontov, v drugo — poezija poljska; prvo filozofijo, ki je revolucionarna, zastopata najbolj prosvetljena predstavitelja duha ruskega, velika, a med seboj si tako neslična anarhista — Hercen in Tolstoj, za drugo pa so goreli poljski pesniki (na pr. Mickiewicz). Vzporejajoč najznamenitejše duševne proizvode poljske in hrvaške (Mickicwicza, Krasinjskega, Vraza, Mazuraniča, Prcradoviča), jc uvidcl posebno sorodstvo teh dveh narodov, samo Hrvati v svoji manjši zgodovini doslej niso mogli popolnoma razviti svojih moči. Ilirizem je v srcih hrvaških in slovenskih rodoljubov vnel ogenj vere v poslanstvo naroda, otvarjajoč pred tnalo Hrvaško široko obzorje zedinjenega južnega slovanstva (24 in 70), in to mu je dalo nesmrtno moč. Vraza jc oču-valo vseh obupov in blodenj in mu ohranilo to srčno ravnovesje in plemenito sigurnost samega sebe, ki so jo na njem občudovali prijatelji (72). Njegove »Djulabije« so pesem o sili ideje, ki druži južne Slovane s skupnostjo teženj. Mažuraniča znači vnema človeka, ki si jc siguren zmage, ki jasno zre v bodočnost, ki ve, da je na dobri cesti, a si jc obenem v svesti truda. Prerado-v i deva dela prešinja vznesena vera v ljubezen, ki ureja svet, v večnost ideje v menjajočih in izpopolnjujočih se oblikah, njegovo življenje pa čistost ljubezni osebne in ljubezni do domovine, in ta čistost je potekla iz globoke religijnosti V Šenojevem »Karamfilu sa pjesnikova groba« prisegata mlad Slovcncc in Hrvat na Prešernovem grobu vernost in ljubezen narodu, zamenivši kult Schillcrjev s kultom Prešernovim. Schiller in Prešeren! (Priin. moj spis »Prešeren in slo-vanstvo« zlasti na str. 43.)
Redko sejani so med Slovani možje kakor Zdzcichowski, ki bi temeljito poznali slovstva drugih slovanskih plemen. Radi tega pa plava tudi po nejasnem slovanska ideja. Delo Zdziechowskega je veličastna slika slovanskega vprašanja in je zbudila na Hrvaškem občo pozornost. Ako me ne prehiti Hrvaška, ga poslovenim.	Dr. Fr. Ilešič.
Vekoslav Kukovec: — Narodno gospodarstvo. Celje 1902. Natisnil Drag. Hribar. Cena 60 stotink. -- Mladi pisatelj Kukovec je resen mož, poln resničnega rodoljubja in trdnega prepričanja. Lotil seje jako važnega predmeta, narodnega gospodarstva. Poučiti hoče naše ljudi, kako važno jc to vprašanje za obstanek vsakega naroda, kakor posameznika ter posameznih stanov. V pričujoči knjigi govori Kukovec o ščedljivosti in zapravljivosti, o tem, kako daleč sega ščedljivost, kako naj se vadi ščcdljivosti mladina, in končno razpravlja o razumnem gospodarstvu. Knjigo priporočamo, da se razširi med našim ljudstvom; to utegne donesti več dobička nego kake puhle politične fraze.
# Glasba ^g
»Novi akordi.« II. letnik, 3. številka. November. — Ena skladba je v tem sešitku, ki vzbuja pozornost in ki ima res nove akorde, nove misli, da jih jc muzik upravičeno vesel. Dr. Gojmira Kreka slavospev za en glas je to, vglas-benje nežne Kettejeve pesmi: »Zaprta so njena okenca«. Pesnikove besede in skladateljeva muzika se spajajo v eno; duša, ki se zrcali v Kettejevih stihih, najde odmeva pri skladatelju, ki udari v strune, da ponovi lc še glasneje in učinljivcjc, kar ga je razvnelo. Hvaliti je tudi Josipa Ipavca čveterospev »Imel sem ljubi dve«, učinljivo, lahko in interesantno pisano skladbico, ter Rista Savi na »barkarolo« za klavir, ki priča o spretnosti pisave o dobrem znanju klavirskega skladanja. Emila Adamiča klavirski skladbi »Spominski list« ni. žal, inoči tega priznati. Priprosta je dr. Bcnj. Ipavca »romanca« iz opere »Tičnik«, pošteno občutena. Ivan pl. Zaje jc vglasbil latinski »Pater noster« za en glas, gosli in harmonij ali klavir. Poznejšega Verdija akordi zvene iz te skladbe, a ne njegova moč. Vilko Novak jc poslal moški zbor »himno«; želi si biti efekten, ni pa izviren. Pridejana je h koncu Tulija Juncka rezka »mazurka« za klavir.	Dr. Vladimir Focrster.
»Maričon«. L i r s k a opera u 3 čina. Spjevao M. S. Uglasbio Srečko Albini. Zagreb 1 901. — Novembra je uprizorila naša opera novo tridejansko opero mladega hrvaškega skladatelja Srečka Albinija. Radi tesnega prostora ne navajamo vsebine libreta ter premotrimo rajši natančneje glasbo v operi. Miloglasna, izrazna melodika, zdrava ritmika in jasna, kratka pa jedrnata oblika vseh točk dela, ki nima preobširne osnove, so nedvomne in gotove vrline v »Maričoni«. Zlasti melodika je dokaj razvita in uveljavljena v skladateljevi umetnosti, ki jc v njej ustvaril nekatere jako simpatične momente, izmed katerih omenjamo pred vsem lepo pesem Katuše: »Ta tako u me nema blaga« in sentimentalni spev Cvietc: Iz srca tnoga ode pokoj moj«. Najlepša točka opere pa je brez dvoma dvospev Maričoni z Grenadicuxcm, ki jc poln globokih in iskrenih čuvstev ter vršiči v močni gradaciji. V teh nekoliko omenjenih taktih, po teh nekoliko iskrenih tonih, ki so izniknili iz skladateljevega srca, smo spoznali njegovo obilno kompozicijsko nadarjenost, ki opravičuje za prihodnost k lepim nadam.
Škoda, da se skladatelj ne oprijema ne pp obliki cele opere, ne po vsebini povsod čisto umetniške, moderne, napredne dobe. Njegovo delo sodi po svojih zaključenih glasbenih točkah k predwagnerjevskim vzorom. Po vsebini Je odkrit pristaš stare (semintja novodobne) italijanske opere, obenem pa je
uporabil v svoji operi nekoliko narodnih pesmi tako hrvaških kakor slovenskih. Da se nagi bije k starim vzorom operne skladbe, s tem nas je toli nadobudni skladatelj močno izncnadil., Ali mu mar niso znane napredne in sedaj docela uveljavljene težnje Wagnerjcvc, vsled katerih jc tako stara operna oblika, kakor tudi absolutna melodija italijanske in lrancoskc opere malodane zadobila smrtni udarec? Doba Bellinijcve in Boieldieujeve slave jc že zdavnaj minula in poskusi raznih današnjih Mascagnijcv za os vezenje slovesa nekdanje italijanske opere so se pa izjalovili. Danes žari modernemu opernemu komponistu lc eno solnce, samo en sijajen vzor — veliki Wagner — in edino od tega je možno izhajati modernemu opernemu komponistu ter si odpirati, v kolikor mogoče, svojo pot. Ni dvoma, da ic vse to skladatelju kakor opernemu kapelniku, g. Albiniju, znano, ali v tem slučaju pomeni to, da se izogibljc glasbenemu napredku, precejšen kos poti nazaj ter se da raztoimačiti edino s tem, da hoče puhle zunanje uspehe, kar pa bi sila malo svedočilo o idealnih umetniških težnjah njegovih. Večna škoda bi bila za mladega umetnika, ko bi žrtvoval svoj talent samo hipnim uspehom, dočim daje prirojena dispozicija njegova najlepše upe za istinite notranje uspehe, ki pa jih je možno doseči lc po vestnem proučevanju izpričanih vzorov.
Jako so nas osupnile nekatere banalne točke opere, ki so dodobra podobne običajnim kuplctom (zbori: »Oj molimo vas, molimo vas,« ali: »Složno, oj složno, brača sva,« ali pesem: »Za ljuba v pravu« in še več drugih.) Čiščenje okusa na klasičnih vzorih, razločevanje pristne, čiste umetniško-glasbene krasote od brezpomembnih, banalnih puhlic bodi skladatelju neogibno potrebna dolžnost.
Culi smo tudi znatno število močnih reminiscenc, ki se jim do neke meje ni izognil skoro nobeden komponist-začetnik, vendar toliko rigorozen mora biti vsak ustvarjajoči umetnik, da se na njegovem umotvoru ne zaznavajo narav-nostn» vplivi. Primeri motiv, ki je identen Schumannovim »Waldscenen« št. 6, s pesmijo: »Ja voljan sam pomoči«.
Instrumentacija je preprosta, toda semintja dovolj duhovita. Natančnejše izdelanje bi jako koristilo operi.
Veselimo se, da bomo v kratkem slišali zopet kako novo operno delo mladega skladatelja, ter se nadejamo obenem, da nas na temelju izkušenj, pridobljenih v tem delu, iznenadi z dovršenejšim umotvorom, očiščenim pomanjkljivosti tega opusa, ki ga smatramo lc kot gol poskus operne skladbe.
Jos. Prochdzka (Ljubljana).


Slovensko gledišče
Če smemo soditi po lepih uspehih, ki jih je imelo naše slovensko gledišče v prvih dveh mcsccih letošnje sezone, moramo reči, da obeta biti ta sezona, če ne najboljša, pa brez ugovora ena najboljših v novem gledišču. Napredek vidimo kakor v drami tako v operi. Operni solisti in solistinje so izvrstne moči; dramatično društvo jc imelo letos srečo pri angažiranju. Kar nas posebno veseli, je to, da se vpoštevajo pri opernem repertoarju čimdalje bolj dela slovanskih skladateljev. Vobče pa je naše mnenje to, da bode moglo slovensko gledišče šele takrat dobro prospevati, kadar preneha tisti vsak napredek
zavirajoči utrakvizem, kadar bo namreč naše deželno gledišče samo slovensko. Nemcem in renegatom pa naj postavi Kranjska hranilnica čimprej posebno gledišče. . . .
A.	Drama. — 4. novembra »Bankcrot«, 11. novembra »Brez denarja« (burka), 15. novembra »F ep cika«, 18. novembra »Zajčko ve hčere«, 25. »Z a z a«.
B.	Opera. — 6., 8., 13. in 16. novembra Albinijeva »Maričon« (glej rubriko »Glasba«!), 20., 22. Smetanov »Dal i bor«, 28. novembra »Prodana
nevesta«.	Onjcgin.
____
Upodabljajoča umetnostmi
----^S^-Q,
Ganglov »Valvazor«. Kipar Alojzij Gangl je dovršil na Dunaju kip Valvasorja. V kratkem se ulijc v bronu, tako da utegne morebiti prihodnje leto že stati spomenik na Muzejskem trgu v Ljubljani.
Arhitektura. V novejšem času je dobila tudi Ljubljana par novih arhitektonsko znamenitih poslopij. Takšni sta letos dograjeni deželni dvorec in justična palača. Deželni dvorec je zanimiva stavba, ki pa, žal, ni brez nekaterih hib. Zunanje stene so pretrezr.c in preprozaične, brez vsakih arhitekto-ničnih okraskov. Jako prozaični so zidani stebri pod balkonom na Kongresnem trgu. Koliko lepši bi bili kameniti okrogli stebri! Živimo ob meji Italije, kjer jc klasična arhitektura s svojim stebrovjem doma, pa se nočemo ničesar naučiti! — Justična palačajc sezidana v plemeniti renesansi, sicer pa ima isto šablonsko obliko kakor vse najnovejše sodne palače v Avstriji. — Letošnja stavbna sezona nam je ustvarila v Ljubljani tudi par hiš v takozvanem secesijonistncm slogu. Še ni dolgo, kar smo čitali v dunajskih dnevnikih pereče satire na dunajsko secesijonistno arhitekturo, katera da je prava persiliaža na zdravo pamet. Dovtipi na razne »modeme« stavbe so se kar bliskali dotičnim feljto-nistom izpod peres in prosili so »sccijonistnc« arhitekte, naj imajo za božjo voljo usmiljenje z Dunajem ter naj nikar nc pačijo ulic s svojimi »modernimi« lepotami. Letos pa smo dobili v Ljubljani v Sodnih ulicah dva taka »muštra« arhitektonske secesije. In to jc dobro! Kajti posihdob se bo gotovo vsak meščan, ki ima še nekoliko zdravega okusa, branil z rokami in nogami takih »modcrnih«(!) slogov. Kuge, kolere, lakote, vojske, potresa in pa — sccijonistnc arhiktekture čuvaj nas Bog!	Arhimedcs.
■rovS-----

oo^jp^ JVIed revijami ^g
Popotnik. Pedagoški in znanstven list, letnik XXI.. XXII. in XXIII. — Popotnik jc začel izhajati 1. 1880. v Celju. Ustanovila sta ga profesor ccljskc gimnazije Mihael Žolgar in učitelj celjske okoliške šole Jakob Lopan; 1. 1883. se je list preselil v Maribor, kjer ga urejuje še dandanašnji njegov dolgoletni velezaslužni urednik g. ravnatelj Ne rat. Do pred tremi leti je bil Popotnik neznaten listič, a z letnikom cnoindvajsetim (1900) sc jc izpremenil v pedagoško revijo, ki ji baš sedaj poteka tretje leto (v celem triindvajseti
letnik). Program, ki si ga je opredelil ob tej izpremembi v znanstveno smotro, določuje: Popotnik se bavi osobito s teoretičnimi in praktičnimi pedagoškimi vprašanji s posebnim ozirom na šolsko prakso ter obenem seznanja čitatelje z našim slovstvom sploh in s pedagoško literaturo posebej. V tem zmislu prinaša znanstvene razprave iz pedagogike in njenih pomožnih ved, psihologije, etike, mladinske literature itd. ter poročila o novih književnih proizvodih, zlasti pedagoških in slovanskih. Popotnik stoji na slovanskem stališču; s tega stališča je posegel odločno v borbo o Lcvčevem Pravopisu, s tega stališča je presojal Prešernovo vprašanje; zato tudi vestno beleži razvoj ali zastajanje slovanske kulture.
Posebno pozornost je posvetil Slomšcku. V XXII. letniku je obširno ocenjena Brinarjeva knjiga »Anton Martin Slomšek kot pedagog«, v XXI. letniku jc učna slika o Slomšcku, v XXII. in letošnjem letniku se razpravlja o izvirnosti Slomšckovih mladinskih spisov.
Vprašanja, kakor »Nas pro tj e med šolo in življenj cm«, »Na vaj an j c mladine k štcdlj i vosti«, »Iz nauka o umobol ju«, »Šola in al k ohol«, »O zdravem stanovanju« itd., ki so se razpravljala v teh treh letnikih, so velevažna za vsakogar.
Kakor jc za psihologa znamenita Schrcinerjeva »Analiza duševnega obzorja otroškega in dušeslovni proces učenja«, ki polni vse broje tekočega letnika, tako bi zaslužila pozornost vsega inteligentnega občinstva bomba, ki jo jc pred našo »moderno« vrgel mož svetovnega obzorja, dr. Pavel Turner, s člankom »Beseda o naši moderni« (v letošnji septembrski številki), v kateri kritikuje tisto književno strujo, o kateri piše dr. Turner: »Nain jc treba za obstanek in razvitek zdrave in krepke hrane, slovstva, ki nam nc draži samo živcev, ki nas nc vodi po blodnih sanjarskih oblakih, ki nc mevžari vedno o kruti usodi, ki nc išče zveličanja v obupnem nihilizmu, nego ki nam kaže prave moške vzore, vredne posnemanja njihovih čednosti in kreposti.«
Za revije med Slovcnci niso tla posebno ugodna, ker imamo spričo svoje maloštevilnosti malo misleče intcligcncc. Izvrstno organizovani učiteljski stan nam vzdržuje to edino slovensko smotro. List bi še izvrstneje uspeval, ko bi se ga poprijeli tudi izvenučiteljski krogi. Uredništvo daje pisateljem mnogo svobode, pa za 6 K (blagajnik g. Fr. Luznar v Kranju) obilo čtiva.
Dr. Fran Ilešič.
»Behar«. Ko je začel pred tremi leti v Sarajevu izhajati »Bchar«, organ muslimanskih Srbohrvatov, smo bili veseli. V programu jc bil sicer povedal, da bode stal strogo na islamsko-verskem stališču, a to nas ni preveč motilo, ker vemo, kako veliko ulogo igra pri »orientalcih« vera. Islam sam na sebi menda res ni nasproten pravi kulturi. To jc izkušal dokazati znani pisatelj Osman Nuri Hadžič v znameniti knjigi »Islam i kultura«, v kateri jc spretno in prepričevalno razpršil mnogo predsodkov, ki so jih imeli in jih še imajo kristjani proti islamu. In če je resnica, da bosanski jezuiti hudo intrigujejo proti slovanskim muslimanom, potem imajo seveda ti poslednji s svojega stališča prav, če se branijo. »Bchar« se je res tudi držal svojega programa. »Bchar« se ozira skoro izključno na muslimanske narode, na njih zgodovino, kulturo in literaturo. Zato jc »Bchar« zanimiv list, ker izveš iz tega srbskohrvaškega mesečnika marsikaj, česar iz drugih slovanskih listov nc izvemo. Ali, ker jc »Behar« urejevati v strogo verskem (muslimanskem) duhu, je zabredel v velike zmote in
zmešali so se mu pojmi. Vsaka enostranost je namreč škodljiva, ker kali objektivno sodbo. Kakor naši ultrakatoliški (klerikalni) listi zabredejo često v zmote, tako se godi tudi muslimansko-»ultramontanskemu« »Bcharju«. »Bchar« namreč ne zna ločiti vere od narodnosti in države. Zaljubljen je v vse narode in vlade, ki so muslimanske vere in simpatizuje ž njimi ter jih zagovarja. Razgled po svetu in zgodovina pa učita, da dandanes muslimanske države ne pospešujejo nikjer prave prosvete; resnica je, da so baš muslimanski narodi daleč zaostali v napredku v vsakem oziru. Dostavljamo pa takoj, da te žalostne prikazni ni sam islam kriv, saj vemo, da jc v srednjem veku cvetla n. pr. na Španskem, dokler so jo imeli v oblasti Arabi, visoka kultura. Toda to so bili pač Ara bi, najinteligentnejši sem its k i narod, ki je med vsemi muslimanskimi narodi dospel najviše v občečloveški prosveti. Muslimani so tudi Turki, tatarsko pleme, ki pa nikdar v nobenem stoletju ni storilo absolutno ničesar za pravo kulturo. Turki so samo vojaški, zavojevalcu narod, v kulturni zgodovini pa nimajo nobenega imena in pomena! Ostali so barbari do današnjih dni, a v današnji Evropi je njihovo vla-darstvo prava — pest na oko. Čas hiti! Grki, Srbi in Bolgari so se po večini že osvobodili krutega turškega jarma in zdaj korakajo po svobodni poti moderne prosvete. Macedonija šc zdihuje pod osmanskim tiranstvom in hrepeni po svobodi. Vsi prosvctljcni narodi, vsi pošteni ljudje želijo, da bi se tudi Macedonija kmalu rešila turškega jarma, samo sarajevskemu »Bcharju« se smili Turčija! »Behar« je zelo hud na »lukavog sjevernog medvjeda« in s slastjo po-natiskuje v št. 1. novembra notico nekega »njemačkog« turkofilskega lista, ki piše o »razbojniških« bolgarskih četah v Macedoniji. V štev. z dne 15. novembra pa se ponižuje »Behar« na str. 223. do teh-le turkofilsko-ciničnih besed: »Nc-prijatelj i medjunarodnog mira i Turške države još uvjek bun-cajuo nekako vom macedonskom »usta n k u« (!!) p i šuči kilomc-tričke članke o tobožnjem turskom zulumu i patnj i jadne (?!) raje . . . Neka rade (namreč Macedonci) i poslu ju, neka budu vjerni i o d an i svomu Padišahu, pa čc im biti i licpo i dobro. Ali dok se o n i bez razloga b u n e, n a r u š u j u č i time red i p o r e d a k u državi...«
Tako turško piše o macedonskih mučenikih »Bchar«. Mislili smo doslej, da jc »Bchar« organ muslimanskih Srbohrvatov, a smo sc motili! »Behar« jc glasilo bosansko-hcrcego vinskih Turkov, ki ga pišejo v hrvaškem jeziku.
Skobelev.
^ Splošni pregled
Latinsko-slovcnski slovar — kje si? Kakor smo izvedeli izza kulis, bode latinsko-slovenski slovar za naše višje gimnazije v rokopisu gotov morebiti črez kakih — 10 let! Da delo tako počasi napreduje, je kriv, kakor smo že lani omenili v »Zvonu«, načrt, po katerem se sprejmejo v ta slovar tudi besede iz cerkvenih očctov(l). A predno se prečitajo ti cerkveni klasiki(r) po-čenši od sv. Jcronima do sv. Alfonza Liguorija in Mahniča, preteče seveda ne malo časa. Slovenski lcksikografi, ki so vsi itak preobloženi gimnazijski profesorji, niso krivi, če slovar šc ni gotov. Zdrava pamet bi sicer menila, da nam jc pred vsem treba dobrega slovarja za naše višje gimnazije, da se ima
torej novi latin.-slov. slovar ozirati na tiste klasike, ki se čitajo v avstrijskih gimnazijah. Tak slovar bi se bil pa lahko že davno sestavil, n. pr. po kakem lat.-nemškem ali lat.-češkem slovarju. Če hočejo bogoslovci in juristi imeti tudi še svoj specialni thesaurus linguae latinac, ki se bo oziral na cerkveno in srednjeveško »latinščino«, nimamo ničesar proti temu. Kdor ima denar, si lahko dovoli tudi tak luksus. Slovenski narod zahteva slovenskih višjih gimnazij, in pomanjkanje latinsko-slovenskega slovarja je glavna ovira, da jih še nimamo! A ne da bi se latinski slovar za višje gimnazije na vso moč pospešil, morajo naši leksikografi dragi čas tratiti s studiranjem cerkvenih pisateljev. Torej črez 10 let bode rokopis baje dogotovljcn. Kakih pet let se bode gradivo urejalo, daljnih pet let se bode premišljevalo, kdo naj slovar tiska; tisk bo trajal spet par let; predno bo knjiga potrjena od šolske oblasti, mine spet nekaj časa . . . in tako utegnemo morebiti res dobiti višje gimnazije s slovenskim učnim jezikom črez pol stoletja. Počakajmo še torej, saj se ne mudi!	Jugurtha.
Javna predavanja v Ljubljani. Preteklega meseca jc začel v »ruskem kružku« predavati v ruskem jeziku umirovljeni vseučiliški profesor, gospod dr. Šercl, in to o Rusiji, njenih narodih in kulturnih odnošajih. — Dne 23. novembra pa jc predaval v »izobraževalnem društvu« v »Mestnem domu« gospod dr. Viktor Murnik »oZoli i njegovih nazorih o telovadbi«. Kdaj pa začno letos s svojimi predavanji »Slovenska Matica«, »Pravnik« in druga društva r
Nemška deška meščanska šola v Krškem je sploh edina deška meščanska šola na Kranjskem. Meščanska šola za deklice je v Ljubljani ena pri nunah Uršulinkah. No, ker je znano, da je Uršulinski samostan v Ljubljani poleg enakega v Škofji Loki eden glavnih taborov nemštva na Slovenskem, ne verujemo veliko v slovenskost dotične »slovenske« dekliške meščanske šole. — Deško meščansko šolo v čisto slovenskem Krškem jc bil ustanovil bogati renegat Hotschewar na prigovarjanje naših ljubih nemških sodeželjanov in zato je učni jezik na njegovi šoli nemški! Tako se godi na Kranjskem — česa je pričakovati takozvanim »obmejnim« Slovencem?! . . O, gospod Haruzin, ko bi Vi vedeli, kakšne Patjomkinove vasi so Vam kazali nekateri ciceroni!
Tiskovni pomoti. Na str. 827. čitaj v 10. vrsti: quanti/č (ne: quantise); na str. S40. pa čitaj: Cugujcvu (ne: Cugujevu).
Zahvala.
Z današnjim zvezkom odlagam uredništvo »Ljubljanskega Zvona«.. Ob tej priliki se zahvaljujem iz srca vsem tistim slovenskim, hrvaškim, srbskim, češkim, poljskim in ruskim pisateljem, kateri, so mi s svojim sotrudništvom izkazovali svoje zaupanje. Zahvaljujem se nadalje tistim hrvaškim, srbskim, češkim, poljskim in ruskim časopisom, ki so odobravali program in smer »Ljubljanskega Zvon a v. ter ga tudi v dobi mojega uredništva prištevali k najboljšim slovanskim revijam, 'lakisto se moram zahvaliti imperalorski ruski akademiji znanosti v Peterburgu ter jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti v Zagrebu za izraze priznati ja.
V Ljubljani, dne /. decembra 1902.
JI. (Aškerc,
bivši urednik »Ljublj. Zvona«.