KATOLJSK CERKVEN LIST.
»Danica« izhaja vsak petek na celi poli in velj* po pošti za celo leto 7 Iron, za pol leta 3 krone 60 vinarjev, za četrt leta 2 kroni.
V tiskarni sprejeroana za celo leto 6 kron, za »/, leta 3 ki one. za • 4 leta 1 krono f>< vin., ako bi bil petek praznik, izide »Danica« dan poprej.
Tečaj LV.
V Ljubljani, 19. decembra 1902.
List 51.
Iskrice.
vDalje.)
26. Učeniška oblast sv. cerkve.
Namen sv. cerkve je, da ljudi vodi k večnemu izveličanju. Zato je Jezus svoji sv. cerkvi izročil trojno oblast: učeniško, duhovniško in kraljevsko.
Jezus je izročil svoji cerkvi učeniško oblast t. j. izročil ji je vse resnice in ji ukazal, da jih mora čiste in nepokvarjene ohraniti, ozna-njevati in razlagati. Preden je v nebesa odšel, govoril je svojim učencem in apostolom: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji Pojdite, učite vse narode .... učite jih izpolnjevati vse, kar sem vam povedal. In glejte, Jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat. 28, 18—20.) Potemtakem ima samo katoliška cerkev pravico, da poučuje vernike. Nihče drugi se ne sme drzniti oznanjevati verskih resnic. Zato pravi sv. Pavel Galačanom: „Ko bi Vam angelj iz nebes oznanjeval drugače, nego smo vam oznanjevali, bodi proklet." Pismo do Galačanov 1, 8.
Krist je govoril apostolom: „Pojdite po vsem svetu in učite vse narode." (Mat. 28, 18.) „Kdor vas posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje, mene zaničuje." (Luka 10, 16.) Sv. cerkvi je torej naročeno od samega Boga, da oznanjuje in razlaga sv. resnice vernikom. Te pravice ji i ne sme nihče kratiti, v izvrševanju te službe mora biti sv. cerkev popolnoma svobodna. Vsled povelja božjega ima sv. cerkev dolžnost povsod med vsemi narodi oznanjevati blagodejne in izve- i ličalne resnice Kristove. V tej sveti službi je ne sme nihče, nobena svetna oblast ovirati in se vtikati v njene zadeve.
A kdo pripada k učeči cerkvi? Pred vsem papež, ki je poglavar sv. cerkve, škofje in mašniki. Škofje so papežu podrejeni, mašniki pa škofom. Vsakdo, ki hoče učiti in razlagati verske resnice, mora biti poslan od svojih višjih pastirjev. (Missio canonica). Nihče ne sme niti na ljudskih, niti na srednjih, niti na višjih šolah, niti v cerkvi imeti verouka brez cerkvenega poslanja. Država ne more dati tega poslanja, ker nima ne oblasti ne pravice. Krist ni govoril Herodu ali rimskemu cesarju: „Pojdite. učite vse narode." nego apostolom in njih naslednikom je govoril tako. Kakor nima škof nikake pravice, da bi imenoval častnike ali podčastnike v armadi, prav tako država ne more poslati tega ali dru-zega, naj bi šel vere učit.
Kar sv. cerkev uči, je resnica, kajti cerkev se v verskih in nravnih naukih ne more motiti, ona je nezmotljiva. Dar nezmotljivosti ima papež skupaj s škofi ali tudi papež sam, kadar kot najvišji učenik in pastir odločuje za vso cerkev o verskih in nravnih naukih. Toda pomnimo: posamezni škofje niso nezmotljivi, nego škofje so nezmotljivi, kadar so zbrani na vesoljnem cerkvenem zboru in potem papež sklepe takega zbora potrdi. Ni potrebno, da bi bili škofje vsega sveta prisotni, tudi ni potrebna enoglasnost, ako-pram je zelo želeti enoglasnosči v verskih zadevah. To pa je potrebno, da papež potrdi te sklepe. Kajti papež je vidni poglavar telesa Kri-stovega, brez glave pa telo ne more ničesar storiti.
Nezmotljiv je papež sam, kadar kot najvišji učenik in pastir odločuje za vso cerkev v verskih in nravnih naukih. Da je papež v verskih in nravnih naukih nezmotljiv, to vemo jasno
in določno iz sv. pisma. Samo sv. Petra je rekel Jezus: „Ti si skala.tf S temi besedami je Jezna zagotovil, da bo sv. ccrkev trdna, da je nihče ne bo mogel zmotiti, zapeljati ali premagati. In zakaj ne? Zato ker je zidana na skalo, ki je papež. Ali bi bila cerkev nepremagljiva, ako bi ne bil njen temelj tako trden?
Krist je sv. Petru ukazal, da naj pase njegove ovce in jagnjeta . . . Pasi moje ovce." (Jan 21, 15. 17.) Po akazu Kristovem mora Peter voditi svojo čredo na dobro pašo. A slabo bi Krist, pravi Bog, skrbel za svojo čredo, ako bi jo izročil pastirju, ki bi jo vodil na slabo strupeno pašo; ako bi papež svojim vernikom oznanjeval pokvarjeno besedo božjo. Zatorej mora biti pastir nezmotljiv, zakaj ako bi ne bil nezmotljiv, speljal bi lahko vso čredo v krivo vero.
Krist je rekel sv. Petru: „Simon, Simon! glej, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem prosil zate, da ne jenja tvoja vera; in ti ... . potrdi svoje brate." (Luka 22, 31, 32.) Ako Jezus tako odločno in tako brezpogojno moli, uslišan bo tudi gotovo. Krist prosi, da bi Petrova vera ne jenjala in da bi Peter potrdil v veri svoje brate. Peter mora skrbeti za to, da ostanejo v veri neomahljivi, trdni, da se ne dado zapeljati v zmoto. Ako naj torej Peter druge potrjuje v veri, mora biti sam nezmotljiv, sicer bi sam svojo čredo učil zmote. Ali mar ni bila molitev Jezusova uslišana?
Ne čudimo se, ako napadajo nasprotniki sv. vere v svojih knjigah in spisih prav to versko resnico, saj napadajo in grdijo s tem katoliško cerkev, in to jim je namen. Toda, kaj nas uči verska resnica o nezmotljivosti papeževi? Nič drugega nego to, da je papež v verskih in nravnih naukih nezmotljiv. Ta resnica je iz sv. pisma in iz zgodovine tako določno dokazana, da ne moremo in ne smemo o tem prav nič dvomiti. Zares, napačno je, ako bi kak nevednež ali zlobnež hotel ljudi zapeljavati in jih motiti, češ da je papež v vseh stvareh nezmotljiv. V stvareh: ki se ne tičejo vere in nravnosti, zmotljiv je papež prav tako kakor drugi ljudje. Zelo smešno bi pa bilo, ako bi hotel kdo trditi, da je nauk o papeževi nezmotljivosti državi nevaren. Mar je Evropa radi tega v nevarnosti? Ta nauk nc zadeva prav nič nobene državne oblike. Ali je kaka država cesarstvo, kraljestvo ali republika, ali ima država kako konštitucijo ali ne: to je to isto. Kakošno je papeževo stalo ob različno vladam h državah? Tdito je, da ukazuje svojim vernikom, naj so pokorni obstoječim zakonitim oblastem.
Le tedaj ako si hočejo države prilastovati pravico, da bi v verskih in nravnih stvareh ukazovale, tačas povzdigne papež slovesno svoj glas. Takrat prosi, opominja, ustavlja se in se bojuje za stvar božjo. Tako so delali pa že apostoli pred visokim zborom judovskim v Jeruzalemu.
Verski nasprotniki so nauk o papeževi nezmotljivosti vedoma in namenoma zavijali, češ da katoličani papeža obožujemo. Mi katoličani papeža ne obožujemo, a spoštujemo ga, ljubimo ga in mu izkazujemo svojo pokorščino, ker je on vidni namestnik božji na zemlji. Sicer se pa ta nauk tiče bolj njegove papeške službe kakor njegove osebnosti. Pravi neumnik ali zlobnež bi bil tisti, ki bi se drznil trditi, da je papež kot zasebnik nezmotljiv ali da ne more grešiti. Papež, dasi je papež, ostane venderle človek. Vsak, količkaj prebrisan katoličan ve, da ni nezmotljivo to, kar napiše papež kot zasebnik. Ako papež kot zasebni učenjak sostavi kako ktero si bodi knjigo, tedaj nihče ne misli, da so nazori v knjigi nezmotljivi verski nauki. Papež v takem slučaji tudi nima namena tega službeno izreči. Ob kratkem rečeno: Papež je nezmotljiv, „kadar kot najvišji učenik in pastir odločuje za vso cerkev o verskih in nravnih naukih." (Katekizem).
Nezmotljiv je papež, vrhovni poglavar sv! katoliške cerkve, namestnik Kristov na zemlji Sv. Duh ga varuje pred zmoto, kadarkoli odločuje za v so cerkev v verskih in nravnih naukih. Kjer je papež, tam je prava in nezmotljiva cerkev. Kdor je zvest in poslušen otrok sv. katoliške cerkve, lahko mirno in veselo živi, kajti sv. cerkev ga vodi s svojimi nauki po pravi poti proti nebesom. Zato pa vsak verni katoličan posluša in ljubi papeža, Kristovega namestnika na zemlji, ljubi svojega škofa in svoje duhovnike, ker vsi ti so od Boga poslani, da uče in ozna-njuje sv. resnice, ki jih je svetu prinesel Bog-človek Jezus Krist. — Dolžnost sv. cerkve je, da uči vernike, a dolžnost vernikov je pa tudi, da poslušajo besedo božjo in po nji žive. O, ko bi ljudje tako živeli, kakor uči sv. cerkev, potem bi ne bilo toliko gorja na svetu, nego ta zemlja bi bila prijetna „solzna dolina", mala nebesa bi bila zemlja. A po smrti bi njeni bivalci dosegli večna nebesa, kjer bi se brez konca in kraja veselili. Da bi se to zgodilo, zato sklenimo, zvesto in natančno živeti tako, kakor uči sv. katoliška cerkev.
Kapelan A. Merkun.
(Dalje pride.)
I
»Pridi k nam tvoje kraljestvo."
(Za adventno dobo.)
Prošnja „Pridi k nam tvoje kraljestvo" v „očenašu" je popolnoma v duhu resnega advent-nega časa. Spominja nas namreč ta čas one žalostne dobe, ko je ubogo človeštvo tako željno pričakovalo obljubljenega Odrešenika in klicalo prav kakor molimo v očenašu: „Pridi k nam tvoje kraljestvo!"
Kaj pa pomenijo besede „ Pridi k nam tvoje kraljestvo ?
Nekega dne je hotel veroučitelj razložiti v soli te besede svojim otrokom, in ker so se mu zdeli učenci malo razmišljeni, hotel je preje ne- j koliko njih pozornost vzbubiti. Dolgo ne more najti zato primernega predmeta. Slednjič zapazi na steni zemljevid, in na njem je bila narisana Evropa z vsemi posameznimi kraljestvi! Hitro j pokliče enega izmed učencev k zemljevidu in ga vpraša: „Ali mi veš pokazati, kje da je turško kraljestvo?" Učenec mu prav kaže na Turčijo. 1 „In kje je Francosko?14 Učenec ve tudi to kakor vsa ostala kraljestva v Evropi. „ln kje pa je sedaj božje kraljestvo?11 vpraša nenadoma katehet. Otrok išče nekaj časa po zemljevidu, ; bere napise, a ne najde ničesa tiskanega o božjem kraljestvu ter pravi slednjič: „Božjega kraljestva ni tukaj, to bode na drugem zemljevidu, o katerem se pa še nismo učili."
Marsikakemu bi se dandanes prav tako godilo , kakor temu otroku. O vsem bi več vedel, tudi o deželi Hotentotov, kakor pa o božjem kraljestvu. In kako so mislili o božjem kraljestvu farizeji ? Tudi ti ga niso videli, dasi . je bilo to kraljestvo za njih časa prišlo med nje. Nestrpni so popraševali Krista: Kedaj da bode že vendar prišlo kraljestvo? On pa jim je odgovoril: ^Kraljestvo božje ne bode prišlo v zunanjem blesku; kraljestvo božje je zno- | t raj v vas samih." Luk. 17. To pa se pravi: Ono človeško srce, ki pripozna Boga Očeta kot svojega Gospoda in mu služi z vdano ljubeznijo, ono srce torej, v katerem sme vladati Bog po svoji volji — tako človeško srce je — Božje kraljestvo. Tako je mislil o božjem kraljestvu tudi sv. Pavel: „Božje kraljestvo", piše on, „ni jed in pijača, temveč pravica, mir, veselje v sv. Duhu, kajti kdor v teh stvareh služi Kristu, všečen je Bogu in ljudem priljubljen." (Rim. 1 14, 17.)
Ako pa je temu tako, tedaj je prišlo najlepše in največje kraljestvo božje k nam prav v j
Odrešeniku sveta. V srcu svojega Sina je vladati mogel Bog Oče po svoji božji volji. Od Njega je lahko vse imel, kar ;e hotel, tudi to, kar je najtežje. Krist pusti na najstrašnejši način svoje življenje za človeštvo. Ko je stavil Oče tudi ta pogoj na svojega sina, mu je ta ponižno odgovoril: „Tu sem, Oče, Tvoja volja naj se zgodi in ne moja, zgodi se, kakor Ti hočeš."
Kedaj torej pride k nam božje kraljestvo? Takrat, kadar nimamo nad seboj nikakega smrtnega greha in ako smo pripravljeni izpol-novati božjo voljo. Kdor je torej v milosti božji, ta naj se veseli, ker božje kraljestvo je že prišlo k njemu.
Je pa še veliko krajev in dežel, kjer Boga ne pripoznavajo kakor Gospodarja, kjer se ne časti Njegovo ime, kakor se spodobi, nego kjer še vlada vstaja proti Bogu in kjer gospoduje hudobni duh. Zato je vsakega vernika dolžnost, po svojem stanu in svoji moči na trezen način pomagati, da pride božje kraljestvo tudi v srce drugih Ijudij. To se pa zgodi najlažje, ako zaupno molimo za izpreobrnjenje grešnikov in zlasti sedaj v svetem adventnem času prav s premislekom kličemo besede: rPridi k nam tvoje kraljestvo."
M. K.
0 francoski dvorljivosti in vljudnosti.
Dvorljivost se često znači kot izvor izolike. Iz tega sklepajo, da je najdvorljivejši narod tudi najbolj olikan. Dosihmal so si Francozje prisvajali to dvojno prednost. Tako je sodil tudi oni francoski duhovnik, ki je rekel nekoč v propovedi: „Songez, che la charite est la premiere vertu cliretienne, et la poli-tesse le premier devoir franyais. — Pomislite, da je ljubezen do bližnjega prva dolžnost kristijanu in da je dvorljivost prva dolžnost Francozu." Ne zna se, zakaj da so Francozi dvorljivejši kot sta-novniki drugih dežel. Istina je le, da se na Francoskem nižji slojevi n. pr. rokodelci, mali obrtniki, da še celo posli v občevanju ne le z odjemalci in predpostavljenimi nego tudi med seboj dvorljivejše izražajo in vedejo, nego to store njih vrstniki, n. pr. na Nemškem, ki je Francoski sosednja zemlja. Francoz je sploh po naravi gibčen, uren, gostobeseden, kakor že to omenja Cezar v knjigi „De bello gallico — o vojski v Galiji." Pogosto ponavlja mesto da bi rekel „Vi" — na-
slove: „Morsieur, Madame, Mademoiselle —gospod, i gospa, gospica11. Francozki jezik je že sam na sebi zelo pripraven za razne vrste jprijaznostnih izrazov. Madame de Stael, sloveča hči slovečega finančnega ministra piše: »Francoz se vedno zna govoriti, če tudi mu nedostaje idej; Nemcu pa je vedno več v glavi, kakor izraziti zamore.u To je tudi istina glede izrazov dvorljivosti. Vrh tega so ondi priljubljene hyperbole. Kedar mi n. pr. pravimo, da nas izredno o veseli obisk, je Francoz že »charme, ravi, enchante — presenečen, prevzet, očaran.u Mi izražamo često prijatelju svoj srčni bol, ker mu ne moremo vstreči; a Francoz je že „de*o!e — obupan.44 Ako mi pošljemo mnogo prijaznih pozdravov in poklonov, jih je na Francoskem kar na tisoče: „Mille amitičs, mille choses aimables, mille compliments, de milliers de bonnes souhaits — vse mu gre na „ tisoče."
Splošno pravilo je, da dvori ji v os t ko- | raka vštric 8 pravo oliko in da je izvzemši sebičnih motivov, — človek tem dvori jivejsi, čim dobrosrčnišije. „Pour etre poli, soiez bon" to se pravi: „Ako hočeš biti dvorljiv, bodi dober." — Boljšega uka za dvor-1 ji vos t pač ni. Iz plemenitega dobrega srca izvirajo lepše manire, najljubeznivejše vedenje.
V	novejši dobi tožijo razumni Francozi, da tudi da med njimi če dalje bolj gineva „la vieille politesse — stara olika" lik drugim starim izročilom. Mlajši rod prezira namreč stare viteške oblike prednamcev, da si bi ga dičile zelo lepo. Seveda civilizacija v veku ni nazadovala. Duševna olika je dandanes \sakemu celo bolj pristopna, kakor poprej. Pač pa blaženje srca silno zastaja za tem napredkom.
V	raznih pojavih dvorljivosti se Francoz razločuje od Nemca. V malenkostih je pazljivejši od Nemca. Vselej se n. pr. zahvaljuje poslu, ki mu vežna vrata odpre; na stopnjicah se odkriva vsakemu, ki ga sreča, če ga tudi ne pozna. Na drugi strani se na Francoskem opuščajo mnoge reči. Kar mi n. pr. smatramo za veliko nevljudnost, tam ni običajno. Francoz namreč gosta drugemu gostu nič ne predstavi. Ta navada Francozu obtežuje dolžnosti gospodinj i ne ter ovira zabavo in občevanje, posebno ob »dnevih obiskov — jours de reception." To je namreč dan v tednu, ob katerem je gospodinja doma, ki je tudi označen na vogalu vizitnice, da ga vsak zna. — V resnici je to praktična odredba v velikih mestih. Drugega drugemu gospa predstavi le takrat, kadar se to želi. A to se le redko dogaja. Pri obisku torej se ljudje razgovarjajo, ne da bi se
poznali; dočim se na nevtralnih tleh, n. pr. na železnici, ne pogovaijajo skoraj nikdar. Kar molče. Na zunaj je Francoz reserviran. Kedar biva na Nemškem, poznati je na tem, daje v kavarni pokrit, razun da je ondi našel znancev. Glede oblik dvorljivosti v domači družini se Francozi ne ločijo kaj od Nemcev. Tu se izražajo često-krat sorodska čuvstvi. Francoz je iznajdljiv v izrazih nežnosti do svojih otrok. Celo Ludovik sveti, je rekal svojemu sinu: „Mon bel fils — moj lepi sin.tf Danes kličejo Francozi otroke „8on lapin, son rat, sa chatte blanche — njegovega zajčeka, njegovo podgano, njega belo mačico." Tak je tudi do drugih prijateljev in prijateljic. Človeku smeh uide, ko sliši priletne gospe pozdravljati se „ma chčrie, ma toute belle, mon amour. ma chčre belle — moja ljubljenka, moja krasotica, moja ljubezen, moja ljuba lepota." Neka korpulentna gospa, je bila prav žalostna svoje debelost*. V uteho jej je bilo, ako je isto lastnost našla pri drugih. Zato je svoje znanke navadno vsprejemala z vzklikom: »O ma chčre belle, que vous avez engraiase — O moja ljuba lepa, kako ste se poredili!"
Poleg jutranjega in večernega poljuba otrok in starišev je tudi še v navadi več ali manj nežno slovo. Tako se pri pozdravu poljubujejo tudi oddaljeneji sorodniki. Dočim se gospe poljubljajo po dvakrat, starejši gospodje mlajše le na čelo poljubijo.
Kar zadeva stala žene v družini, domneval bi človek po daljšem bivanjem med Francozi, kakor da je Francozinja le bolj gospa, Nemka pa gospodinja. V bolj gosposkih meščanskih krogih se n. pr. pri obedu, ako ni gosta, naj-prvo streže domači gospej, potem gospodu, gou-vernanti - vzgojiteljici in potem otrokom. Nemka se često odpove tej prednosti. Dostikrat ona sama možu streže in mu nudi to, kar mu vgaja. Ali pa vsaj najmlajše dete hoče sama oskrbeti; ne všečuje iej, ako ni tako. Ta običaj več aH manj označuje skrbljivost nemške gospodinje, koja je videti ob mnogih slučajih in se kaže v mnogih podrobnostih.
Kakor je v družini, tako je tudi v družbi. Domači gospej se streže naj poslednji med navzočimi gospemi, se ve da pridejo moški pozneje na vrsto. Cesto tudi ona, predenj sama vzame, nudi sosedu jedila. Znano je, da se omoženi Fransozinji bolj dvoruje nego omoženi Nemki. Francoske devojke so glede na nemške na nekoliko podredenejem sta!u. Mlada Francozinja, ki je bila pred možitvijo pod strogim nadzorstvom, postane kot gospa toliko prosteja ter se
giblje prosteje. To nasprotstvo utegne biti mladim ženam — brez trdnih načel in vere — tudi celo v nevarnost.
Vabila k obedu ali veselici se izdajajo na Francoskem lik naši obliki. N. pr. „Gv>spod in gospa I. I. prosita gospoda in gospo I. I. za čast, da prideta dne 4. januvarija opoludne na obed." Praktični Francozje zaznamujejo vedno vizitnici naslov, kar je v velikem mestu potrebno za voznike.
Kako lepo slove vabilo:
»Gospod in gospa I. I. počastujeta se s prošnjo, da pridete na večer dne 14. decembra ter ta večer ondi prebijete."
Nekedaj je bilo običajno, dosle goste naznaniti , to je imena in naslove oklicevati pri vstopu v vsprejemne prostore. Francozom ni lasten nemški pohlep po naslovih. Radi tega še Nemec čestokrat Francoza po pravici zbada. Tako Francoz ne prenese, da bi se ženam prikladala moževa dostojanstva. Ondi se možem tudi le v vradnem občevanju daje polni naslov. Ožje ali intimno znani gospodje se kličejo često „docteur, capitaine, colonel — doktor, stotnik, polkovnik" brez besede „Monsieur" t. j. gospod. Gospem pa rabi razundo najvišjih dostojanstvenikov, le samo izraz „Monsieur — gospod." A posli pa hišnega gospodarja ogovarjajo vedno polnim naslovom. Neolikano je pri Francozu pri ogovoru pristaviti rodbinsko ime. To je le dopustljivo in običajno v številni družbi, k?dar se hoče obuditi pozornost do ogovorje-nega in se hoče pomotam priti v okom. Kar velja o uradnikih, to tudi o plemenitažih. Tu zadostuje beseda: Monsieur. Izjema je le, ako ogovarjajo starejše ljudi in se hočejo posebno spoštljivo izraziti. Poum rekajo „Monsieur leComte, Madame laMarquisei. dr. gospod grof, gospa markiza i. dr." — Ti naslovi se vedno rabijo, ako se govori o tretjih osebah v njihovi navzočnosti. Pri večji prijaznosti in zaupljivosti se sme tudi reči „le prefekt, le general" i. dr. brez pridevka »gospod".
Pred obedom-diner zbere se družba v salonu. Poprej so obedovali na Francoskem ob 6. uri, zdaj pa še le ob 7. Naši zdravniki bi temu oporekali. Starejši Francozi se danes često tudi tožijo: „0n dine aujour d' bui k des heures im-possibles — Dandanes se obeduje v nemogočem času." Tradicijonalne besede; „Madame, est servie — gospa, na mizi je!" odpro vrata obed-nice. Hišni gospodar pelje gospo najbolj odlično; tema dvema sledi častni gost z domačo gospo. Domači gospodar in gospodinja si sedeta
j nasproti (vis-&-vis). Tema dvema ob desni in levi so častni sedeži najstarejših in najodličnejsih gostov. Tem se vedno prišteva duhovnik, dasi je tudi se mlad.
Tudi s kozarci trkajo, kar so se od Nemcev učili. Temu pravijo „trinquer" (nemškega izvora), j Napivajo si „A votre santč — na vaše zdravje!" I Napitnice so Francozu običajne in že starodavne.
Žal, da se molitev pred obedom in po obedu bolj opušča. Ni čuda, ker na Francoskem vera precej peša in nravnost propada. Se celo v družinah, ki sploh še izpolnujejo verske dolžnosti, pozablja se često ta stara nabožna navada 1 očetov. Često je opaziti, da starejše gospe le nekako skrivaj križ delajo pred obedom, dasi ni ptujega gosta. In gotovo bi odrasli izpolnjevali željo starišev, že njim na ljubo in radi pietete do matere. — Slovenci ohranite staro krščansko navado, da molite pred in po obedu! In olikaneji bote v tem obziru od Francozov. — Po obedu dovede kak drug gost domačo gospo v salon, kjer se servira kava in žgarnne. O veliki družbi opravi gospa sama vse to; le podpira jo kaka mlajša gospa. Potem se vsedejo gospe okoli kamina v krogu.
Na plesih je običajno predstaviti plesalca plesalcu. Se ve da se dobri ton v desetletjih celo spremeni in to zlasti pri gibčnih Francozih. Težko je naprej določiti na tisoče malenkosti, iz katerih obstaja dvorljivost vsakdanjega francoskega življenja. La Bruyere pravi v tem oziru: »L1 on peut definir 1' esprit de politesse; 1" on ne peut en fixer la pratique t. j.: Razlagati se sicer da duh dvorljivosti, ne pa določiti poraba v posameznih slučajih."
Najboljše ravnilo za vedenje v družbi bodi nam to, da nam je mero-dajen ozir na želje drugih. Glede na to je zanimiva anekdota izza dobe Ludovika XIV. Na francoski dvor je došel takrat nov angleški poslanik, ki je bil na glasu taktnega in dvor-ljivega moža. Kralj ga je hotel poskusiti. Povabil ga je na lov. In ko se je kočija pripeljala, dal mu je prednost, ter ga prosil, naj prvi vstopi in sede v kočijo. Lord S. se ni branil časti, niti je ni odklonil. Kar pokoril se je ter je smatral kraljevo vabilo kot povelje, kateremu se ne ugovarja. Kralj sam, ki je bil strokovnjak v dvorljivosti, je potrdil lordovemu vedenju smehljaje opazujoč: »Lord S. je v resnici do-i vršen kavalir."
Jako prijetno je občevati z olikanim človekom, zlasti z Francozom. Pisa-
telj teh vrstic je imel sam čast razgovarjati se z francoskim opatom trapistov v Reichenburgu, Se ve da: le unanja olika ne prisoja človeku cene brez notranje vrednosti, brez značaja. Ceno da le ta! A vender le pa tndi le sama zunanja olika ogladi pot do drugih ljudi. Zelo pa se moti, ki gleda le samo na unanje omikano vedenje, pod katerim se skriva včasih hudobno, sprideno in zapeljivo srce. Človek ti zna mnogokrat skriti to, kar leta ter leta nosi po srci. Čuda ni, da je slaven sin isto tega francoskega naroda upal si reči resnične, v bistvu žaložale besede: „ Človek ima zato svoj jezik — da umeva zamolčevati svoje misli."
*
Ko smo opisali običaje francoske dvorlji-vosti, preostaje da omenjamo se nekoliko o vljudnosti. Vljudnost ni prav nič drugega nego ljubezniivost v vedenju in govorjenju. Se ve da so se s časom v raznih krogih pridružile neke oblike ali običaji. Pravilo v tem bodi kristijanu izrek Kristov: ^Karkoli hočeš, da ti drugi storijo stori jim tudi ti, česar pa ti nočeš, da bi ti drugi storili, ne stori jim tudi ti nikdar." Krščanska ljubezen je v izrazih iznajdljiva in prikupljiva, ter se vede po Kristovih besedah. Sv. Pavel veleva, da naj nikomur ne kratimo časti, nego jo drug drugemu izkazujmo v obilici (ninvicem se honore praevenitutes.") Zlasti gre čast predpostavljenim; ki so po Bogu poklicani nad druge in ki opravljajo silno odgovorne in težavne službe. Često se jim pa »lužba ogreni po odurnosti nekaterih podanikov, ki grešijo zoper dolžno spoštovanje in zoper oliko; na drugi strani pa predpostavljenim služba in pogled otemni po prilizovanju in hinavsčini nekaterih podanikov. Zlasti oni taki podaniki so šiba predpostavljenim, ki bliž-nika očernijo: to so grdi grešniki zoper 8. božjo zapoved. Hinavci so prednikom nevameji, nego je kača skrita v zelenji. In le malo malo prednikov je tako dušnomočnih, da so s cela sposobni otresti se priliznikov, ki ližejo na vzgor in pikajo na vspod.
Iznajdljiva ljubezen ve bližniku tudi smrt dragega dopovedati na lep način in sicer tako, da ga preveč ne vstraši. Neokretni uvodi takim razodetjem, kakor n. pr.: „ Nekaj mi je povedati, a se morda ustrašiš i. dr.tt so večini ljudi brit-keji, nego jim bo britka resnica sama. Tudi znaj vljudno prošnjo zanikati, kedar bližniku ne moreš vstreči. V tem oziru so diplomati ali državniki jako previdni ter izbirčni v volitvi izrazov v pogovorih in v spisih. Tako na primer je ame-
riški poslanik White izročil meseca februvarija leta 1900 angleškemu Salisburyju brzojavko tajnika Haya naslednje vsebine: „Potom prijateljstva sporočam angleškemu zunanjemu ministru, da sem prejel danes brzojavko ameriškega konzula v Pretoriji naznanjujočo, da obe južni afriški vladi prosite predsednika Mac Kinley-a, naj posreduje v sedanji vojski, da se čim preje doseže mir, in da so jednako prošnjo prejeli tudi drugi zastopniki. Ko Vam objavljam to prošnjo, izražam po predsednikovem naročilu nado, da se bo našla pot, ki vodi do miru, ter pridevljem to vest, da je predsednik Mac Kinley pripravljen na kak način sodelovati v dosego miru." A Sa-lisbury je odvrnil na to ponudbo, da se sicer izraža priznanje za prijateljsko doposlano menenje, da pa mora sporočiti ameriški vladi, da Anglija ne namerava vsprejeti posredovanja nobene zunanje države.
Vljudnost zahteva, da se na pisma odgovori r bodisi pritrdilno, pojasnilno ali pa zanikalno. Tudi od priprostih ljudi, da so le sočutni kristijanje, dobiva človek znake vjudnosti. Tako n. pr. se je nekdo peljal nekokrat po železnici. Ker je pa veter vlekel in je bil prepih, tiščal si je z ruto usta, da bi se obvaroval prepiha. Sosed opazi in kar sam zapre okno. Taka vljudnost, akopram čisto mala, prija človeku in prikuplja, i brezbrižnost ali celo brezobzirnost pa neprijetno dirne. Prav tako je neki človek bil radi opravkov prišel v neko hišo. Po dovršenem opravku, je jel nekoliko naletavati dež. Kar domača dekle sama ob sebi ponudi dežnik. Gost je sicer hvaležno odklonil, ker ni bilo sile dežja, a prijetno ga je le iznenadila postrežljivost take vsakdanje, a v srcu vender le dosti izobražene osebe. — ! Krščanska ljubezen, ki ne iščesvojega in je iznajdljiva ' in postrežljiva, je pač vselej prikupljiva in vljudna, dasi se tudi ne zna vselej obleči v obleko in obliko društvene dvorljivosti. Vljudni človek pa zna nuditi tudi zanikalni odgovor v lepi obleki. Najprej zatrjuje svojo dobro voljo za postrežljivost , potem pa navaja vzroke, kateri mu ovirajo v dejanju postrežljivemu biti. Itak tudi v tem slučaju, ki tirja izposojeni denar, sploh svoj dolg — ve svojo zahtevo predložiti v vljudni obliki. Po dopisnici gotovo ne potirja dolžnika, ker ga takim načinom noče osramotiti. Pismom je zajamčena sicer tajnost; a dopisnica — akopram pismo — ne pozna nikake tajnosti. Ljubezen in vljudnost stavite tudi gotove meje radovednosti, zlasti v rodbinskih zadevah; posebno pa še tedaj, ako so te tajnosti nepovoljne. Zatajevanje in krotenje radovednosti je znak dovr-
aene dvorljivosti in vljudnosti. O koliko take izvedave nevljudnosti opažaš po takozvanih mestno olikanih krogih. Koliko olikaneji so ti v srci bili stari oče, ki so te učili: „Ne glej, dečko, nikoli čez tuji plot; najraje poglej noter v svoje srce*)."
Župnik Alojzij Kummer.
(Konec prihodnjič.)
Prvi javni shod
slovenskih ameriških dnhovnikov t Št. Pavla, Minn.
29. oktobra 1902.
(Konec.)
M. Solnee: „PredIagam, da ukrene odbor naše „Zvezeu vse potrebno za prirejitev slovenskega romanja v Rim in v staro domovino.u (Predlog sprejet.)
Vrši se volitev odbora. Častni predsednik, so: milostna gospoda škofa Jakob Trobec in J. N. Stariha in Msgr. J. F. Buh. Predsednikom je izvoljen: F. S. Susteršič, tajnikom: Ivan Plevnik, blagajnikom: J. M. Solnee; v ekseku-tivni odbor: Marko Pakiž (načelnik), lv. Kranjec in Fr. Jager.
Škof Stariha podeli zbranim svoj nadpastirki blagoslov in Msgr. Buh zaključi sejo z molitvijo.
Shodu so došle sledeče brzojavke:
Joliet, III, — Vdeleženci shoda, delujte K. S. K. Jednoti v čast, narodu v korist!
Za odbor K. S. K. J. M. Vardjan in John Grahek.
Joliet, 111. — Prost v deželi prosti — vsak skrbij je krušnih — daj nam Bog zadosti — i pastirjev dušnih!
„Amerikanski Slovenec".
Joliet, 111. — Novemu slovenskemu škofu slava! Zbranim na shodu: Pogumno v obrambo vere in korist naroda! Golobich, Nemanich, Vardjan, Buh, Legan, Jos. Stukel, Simonich, Gorup.
Po ,.Amerikanskem Slovenci
Greh in pokora.
(Povest.)
(Dalje.)
8. Življenje za življenje.
Po dolgem in napornem potovanji naskoči naš polk Beduine pri Sant Acta. V tem kraji je bilo nekaj le-
♦) VSe drugače je, se ve, ako predpostavljeni poizvedujejo in povprašujejo radi življenja in delovanja podanikov in svojih podložnih ; ker njim gre skrb in čuječnost nad njimi. Brezdvom-beno, seve, pa morajo previdno postopati ob tem — ne kakim policijskim načinom. To zadnje namreč vzame na vzgor isto tako vse spoštovanje, kot je brez korisU na vspod.
senih kolib in par zidanih poslopij. Okoli in okoli se je razprostiralo rodovitno polje, katero je bilo ograjeno z malimi skalnatimi višinami kakor z zidovjem kake trdnjave. Te skalnati hribi so bili deloma ob-raščeni z grmovjem in s travo, vrhovi pa so bili okrašeni z malim olivnim gozdičem. Na najvišjem griča so imeli ustaši svoj vtrjeni tabor in za gosto pregrajo olivnega gozdiča so imeli svoje zavetje. Ukradene živali in drugi rop so skrivali v kotla doline. Bedaini, katerih je bilo več tisoč, so jezdili po i gričih. Francoski general je poslal takoj dve stotniji pešcev, da bi zasledovali sovražnika. Ali strelci so prišli v veliko nevarnost, kajti od vseh strani so letali Bedaini na svojih kakor veter hitrih konjih in so streljali na Francoze. Ker na ta način niso mogli prijeti sovražnika na hriba, prejeli ste povelje dve četi jezdecev, pri katerih sta bila tudi trobentač in njegov poročnik, da naj prostor izpraznijo. Najprvo naskočijo jezdeci na konjih, toda vspeh je bil nevgoden. Vsak jezdec je imel seboj živeža za tri dni, za se in za konja. Obleka, plašči, sedla, vse je bilo premočeno, kar je povzročilo še večjo težo konjem. Ko je tedaj dospela prva četa za streljaj daleč od Arabcev, vnel se je ljut boj. 40 mož je bilo takoj mrtvih ter nešte-i vilno ranjenih. Takoj so se mogli umakniti nazaj. Sedaj je dal general znamenje, naj se jezdeci vrnejo. Ali — bilo je prepozno. Druga četa je bila že v | skoku na nevarnem hribu, takrat ko bi se bila morala vrniti. Brez da bi bili udarili na sovražnika, prdeti jezdecem od nasprotne strani kakor toča krogel iz ; vseh pušek Beduinov. V tem trenutku pa prihrujejo Tuaretski jezdeci, kakor bel oblak na zbegano četo. Krvavo klanje se vname, mož stoji proti možu. Mlademu poročniku Durier so ustrelili konja, on sam pa je obležal obnemogel na tleh. Nekdo skoči s konja, zgrabi poročnika za lase, ter mu nastavi sulico. V j tem trenutku pa plane kakor blisek trobentač, astreli s samokresom, da pade sovražnik na tla. Sedaj skoči trobentač s svojega sedla, oprosti poročnika izpod mrtvega konja, ter ga posadi na svojega Poročnik se je temu branil, ali trobentač ga prisili na konja, ter pravi: To ni nič, gospod poročnik! Jaz sem za pot. Lahko pridem tudi peš skozi te pse beduinske; ali vjeli me ne bodo. Vi ste ranjeni, jaz imam pa še zdravo kožo. Ko je začni pogumni konj klic svojega gospoda, skočil je kakor blisk in kmalu je dospel poročnik do svoje čete. Trobentač pa, ko vidi, da je poročnik že iz nevarnosti, se zasmeje veselo in mrmra: „Vendar poplačano! Življenje za življenje. Boga bodi hvala!-
9. Zadnja trobitev.
Poročnik je bil zdaj rešen. Ali pridni trobentač pa vender ni hotel igrati vloge mrtveca, dokler je še živel. Zato pogleda v kolobar in ker ni videl v bli-žinji nobenega Beduina, splazil se je kakor gaščerica med skalovjem in grmi na strmo steno nekega hriba. Tu je zapazil visoko skalo, za katero se je skril, da bi videl, kako naj bi prišel zopet k svoji četi. Naenkrat zasliši za seboj strel. Ko se ozre, vidi kako oddelek arabskih jezdecev beži iz svojega mesta, preplašen na dragi hrib. Posrečilo se je Francozom, da so se neopaženo z nekterimi topovi skrili za neki hrib. Do zdaj zmagoviti jezdeci Tiaretski so bili še v vznožji hriba ter so se pripravljali francosko voj-
ništvo prodreti ter tako nbežati. Ko naš trobentač to ' zapazi, pleza na vrh neke skale, katera ga je do sedaj varovala. Tako stoji na njej ne meneč se za j krogle, ki so švigale mimo njega. Vzel je trobento v roke ter dal znamenje, naj ves oddelek napade sovražnika. Ko algirski jezdeci zapazijo to znamenje, spustijo se brez drnzega povelja na sovražnika. General ni prav nič vedel, kaj se je zgodilo. Kdo je dal povelje? Nikdo ni vedel tega povedati. Le zadaj za gričem pri sovražnika vidijo nekega trobentača, kako stoji na skali in trobi. General pustil je vso stvar, kakor se je vršila. Obojno konjištvo vdari s strahovito močjo drog na drnzega tako, da se sprednji konji visoko vzpnejo in prekucnejo. Tako je bila črta Tia-retcev predrta, francoska četa pa je posekala vse, j kar je videla pred seboj Med tem se pešci spuste na vtrjeni grič in z naskokom napadejo sovražne strelce ter jih z bajoneti poderejo na tla. Glasni hnra se je zglasil po dolinah in hribih. Zmaga je bila dobljena.
Ali naš pridni trobentač? Kaj je neki z njim? Med bitko in še potem ves čas je stal na skali in trobil na spopad, kakor da bi imel mehove v telesa. Morali so se ma smejati. Ali naenkrat se zasliši strahovito trobenje, potem pa ni bilo nobenega glasa več; le bobnenje kamenja se je začalo ia votel padec nekega trnpla. Sedaj se pa ci smejal nihče. Vsi, kateri so bili v bližini, prihiteli so v vznožje skali, raz katero je padel pridni trobentač. Pečina prestreljenega granita se je odlomila ter je pomečkala glasbino orodje in prsi trobentaču.
10. Sprava ob smrtni uri.
Ko so ubogega trobentača vsega krvavega vzdignili, je še dihal. Položili so ga tako, da je slonel na j gladki skali. Vojaški zdravnik ma je odpel obleko, a j videl je takoj, da ni nikakega upanja več. Ko ga vpraša: ali ima še kako željo — zasvetijo se ma oči od veselja. Z veliko težavo pa izpregovori: „Svojega poročnika bi še rad videl/ Takoj pohiti tovariš, da bi izpolnil trobentaču zadnjo željo. Ko poročnik Durier to sliši, pusti se. če tod i močno ranjen na glavi, prenesti k umirajočemu trobentača. S prisrčnimi besedami zahvale — ponadi desnico svojemu rešitelja. Ali tro-bentač umakne z roko nazaj ter govori s težavo: .Še
—	ne. — Naj prvo mi morate — odpustiti —. Jaz sem — pred 16. leti — vzel življenje vašemu očeta l
—	ali — ali — bilo je v pijanosti. Danes pa sem dal življenje Vam.* Pri teh besedah umi- ! rajočega se poročnik prestrašen umakne. Ko trobentač to zapazi, postane še bledeji. Skušal je povzdigniti j roki. Solze v očeh je govoril poročnika: »Prosim vas, I
—	rotim vas — odpustite!" — Poročnik govori z i glasom, kateri mu je prihajal iz srca: „Da, da! — Odpuščam vam iz vsega srca! V mira umrite, ljabi prijatelj!" Prijel je ob teh besedah za roko pridnega trobentača, kateri je vse moči spovzel, da bi poljubil poročnikovo desnico. Od veselja mu je žarel obraz, ko i jc govoril: „Hvala — moj poročnik — hvala!" Na to 1 je obrnil oči proti neba, a vsi okrog stoječi so bili j ginjeni do solz. In je nadaljeval: .Gospod poročnik i
—	ako se — vrnete v Oran — povejte — žnpniku |
v bolnišnici — da je imel prav. Jaz umrjem mirno — in zadovoljno — to bode duhovnika veselilo — ker uprav njemu se mi je zahvaliti — za izpreobrnjenje. Da — ljubi Bog — mi je odpustil — to čatim — amrjem brez straha — toda — hvala Vam — moj poročnik — hvala Tebi — moj Bog!" — Vestnemu trobentaču je omahnila glava, globoki vzdihljej se ma je izvil iz prsij in bil je — mrtev.
Gospica M. R.
(Konec prihodnjič.)
L Bratovske zadeve
molitvenega apostolstva.
a) Glavni namen za mesec december 1 9 0 2: Krepost vere.
b) Posebni nameni:
20.)	Sv. Ltborat. Preganjana duhovščina na Erancoskem. Šolske sestre. Mohorjani za družbo sv. Cirila in Metoda.
21.)	Sv. Tomo. Vtrditev verskega prepričanja v slovenskem ljudstvu. Slovenske družine.
22.)	St. DometriJ In »v. Honorat Vzgoja slovenske mladine. Slovenski učitelji in kateheti.
28.) Sv.Adam in iT. Eva. Slovenski možje in slovenske žene. Voljno prenašanje kazni za greh. Zatajevanje telesnih sečutkov.
24.)	Sv. Viktorija. Sv. oče Leon XIII. in njegov jubilej. Duhovno veselje o praznikih.
25.)	Rojstvo Gospodovo. Slovenski mladeniči in slovenska dekleta. Sloga v Slovencih. Mir med avstrijskimi narodi.
S.
Škofijska kronika.
FremiL g. knezškof dr. Anton Bcnaventnra Jegllfr
se je odpeljal 10. novembra na Dunaj k posvetovanju avstrijskih škofov. Povrnil se je v Ljubljano 15. novembra. — Nedeljo 16. novembra je posvetil »ltar sv. Martina Podsmereko (župnije dobrovske) in blagoslovil popoladne v Rožni dolini pri Viča 19 delalskih domov. — Torek 18. novembra se je odpeljal v Rim ad li-mina Apostolorum, kamor je došel še isti dan po noči Dragi dan je maševal pri sv. Petru, potem pri sv. Pavla i. dr. Sv. oče Leon XIII. ga je vsprejel 24. novembra. Povrnil se je v Ljubljano 30. novembra popoladne preko Tridenta, Briksena in Beljaka. — 2. decembra je blagoslovil novo šolsko stavbo salezi-jancev na Rakovnika pod Ljubljano. — 5. decembra ga je obiskal mil. g. krški škof Anton Mahnič, ki se je odpeljal 6. decembra. — Nedeljo 7. decembra (nedeljo sv. Nikolaja) je imel slovesno sv. mašo v stolnici in je podelil tudi papežev blagoslov. Popoladne se je odpeljal v Kočevje, kjer je na praznik Brezmadežnega spočetja vzprejel nad 100 deklet v Marijino dražbo in podelil ob tej priliki tamošnjemu č. g. ka-tehetu Karolu Gross dijakonat
— s —
Odgovorni vrednik Tomo Zapan.
— Tiskarji in založniki Joief Blasnikovi nasledniki v Ljubljani.