Velika milost. Eno največjih dobrot je izkazal Kristus človeškim dušam, ko jim je z nadzemeljsko oblastjo in gotovostjo govoril: »Pojdi v miru, odpuščeni so ti tvoji grehi.« Kako teži dušo človekovo zavest greha, ko si mora reči: »Kršil sem velik in svet red, veliko krivdo nosim na sebi, moral bom dati odgovor o tem svojem koraku pri Onem, ki čuva nad tem svetim redom, moral bom nositi posledice za ta svoj korak.« Kak balzam je pač bil za obtožene, nesrečne duše, ko jim je Kristus govoril: »Odpuščeni so ti tvoji grehi. Nimaš več te krivde, izbrisane so posledice za tvoj korak.« Odkar je govoril Kristus te milosti polne besede, uživa to neizrečeno dobroto ves svet. Ko je vstal Gbspod kot zmagovalec nad grehom iz groba, je dal apostolom in njihovim naslednikom sv. Duha, da lahko govorijo z močjo sv. Duha tudi oni z nebeško oblastjo: »Odvežem te tvojih grehov.« Z nebeško oblastjo, saj je rekel: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Tako je postavil zakrament sv. pokore, tisti zakrament, ki naj bi pral iz naših duš temne madeže, ki naj bi napravljal mir med nami in Bogom, ki naj bl nas rešil tiste grozne posledice, ki bi jo morali nositi za naše grehe vso večnost. A čudno, kako je ta Kristusova milost nekaterim tako težka, kolikokrat lahko slišite zabavljanje nad to usta novo, kolikokrat blatenje in sramotenje sv. spovedi. Lahko slišite govoriti: »Kaj bom hodil k spovedi, spoved so si duhovniki izmislili.« Najbolj pametni med temi celo vedo, kedaj se je to zgodilo, vedo, da je to napravil leta 1215 na 4. lateranskem cerkvenem zboru papež Inocenc III. Res je dal ta cerkveni zbor 4. cerkveno zapoved, ki jo poznate iz katekizma: »Spovej se svojih grehov vsaj enkrat na leto in ob veliki noči sprej mi sv. R. Telo.« S to cerkveno zapovedjo pa cerkveni zbor ni vpeljal sv. spovedi. Ali bi bilo to mogoče? Kaj mislite, da bi si bili dali zapovedati čisto na novo Ijudje tako reč, kakor je spoved. Ali bi se ne bili dvignili verniki povsod in ugovarjali proti temu? A zgodovina o kakih ugovorib čisto nič ne pripoveduje. Je pa tudi čisto umljivo, da takih ugovorov ni bilo. Cerkev je takrat samo odločila, da se mora vsak, ki še hoče veljati za živega uda Cerkve, spovedati vsaj en krat na leto. Spoved pa je obstojala že vsa krščanska stoletja poprej. Mi lahko gremo od leta 1215 nazaj skozl vsa krščanska stoletja, v vseh imamo zgodoviriske dokaze, da je spoved takrat že bila in sicer še veliko strožja ko sedaj, da so se morali nekaterih grehov celo javno izpovedovati, in so morali delati za nje očitno pokoro po vefi let ali colo življonje. Naj navedem 1« nekater« teh dok&zoT. Cerkveni pisatelj Tertulijan, ki je umrl 220 po Kr. r., piše: »Priznajt« svoje grehe, dokler živite, dokler š« lahko dobit« odvezo!«« Tudi sv. Klemen rimski, ki je bil papež od 1. 92 do 101 po Kr., piše v •vojih spisih o •poredi kakor o stvari, ki ja »plofno stnana. Govofi o spovedi pa tudl sv. pismo samo, ko lahko čitate v Delib apostolskih v 19. poglavju, 18. vrsti: >Mnogo vernikov je prihajalo, da so ee spovedovali in odkrivali svoja dejanja.« Ne, ni vpeljaff sv. spovedi papež Inocenc III. leta 1215, spovedovali so se že prvi kristjani, ker so vedeli, da temelji spoved na besedah Kristusovih: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Zavedali bo se, da so grehi odpuščeni le onemu, ki mu jih odpustijo apostoli, — spoznavali pa so tudl, da si morojo apostoli ustvariti sodbo, kdo je odpuščanje vreden in kdo ne, le tako, da verniki v odkriti spovedi razortenejo svojo dušno stanje. Slišite tudi lahko: »Zakaj bi moral odkriti svoje grehe ravno duhovniku, ki je človek in morebiti grešnik kakor jaz, jaz to lahko z Bogom sam opravim.« Lahko bi z Bogom samim opravil, če bi bil Bog s tem zadovoIjen In bi bil Bog tako odločil. A rni, ki smo grešili in med nami in Bogom napravili r»repad, vendar ne moremo Bogu zapovedovati, kako se hočemo spraviti z njim. Bog bi lahko zato določil mnogo potov. A sv. evangelij čisto jasno dokazuje, da gre po Kristusovi naredbi ta pot k Bogu preko apostolov in njihovih naslednikov in če Bog ravno to pot zahteva, se je mo ramo pač držati. Res je včasih hudo in težko pred drugim človekom priznati, česar se človek pred samim seboj sramuje, kar bi rad izbrisal in prikril tako, da nikdar ne bi zagledalo belega dneva. A reči moramo, da nam je hotel Bog s spovedjo naložiti že nekaj pokore in kazni za naše grehe: če smo se dvigali z grehi nad Boga in smo se hoteli otresti njegove oblasti, se moramo v spovedi pa zato ponižati pred človekom. Sicer je pa že v človeški naravi, da hoče to, kar ga v duši teži in vznemirja, razodeti drugemu, da se tako olajša in da hoče v taki veliki stvari, kakor je odločitev o večnem zveličanju ali večnem pogubljenju, imeti zagotovilo, na katero se lahko zanese. Vse to pa mu daje spoved in odveza, ki jo prejme po pravilno opravljeni spovedi. Zato pa tudl vidimo, kako resni drugoverci, n. pr. protestanti, ki jim je Luter odpravil spoved, češ, da jih hoče oprostiti neznos nega bremena, zopet želijo in zahtevajo spoved nazaj, kako postajajo katoličani, samo zato, da bi se lahko spovedali, da bi si lahko olajšali dušo, da bi lahko enkrat slišali veliko besedo: »Odvežem te tvojih grehov. Pojdi v miru!« Tako je s spovedjo, tako resnl in plemeniti Ijudje mislijo in sodijo o spovedi. Zabavljajo in sramotijo sv. spoved navaduo samo oni, ki ne bi ratft pustlll »Tojega grelnega žItIj« nja, ki »o jlm strasti ljubS« ko Bog ln duia. # KatolfSko žtrljsnj« ia delcvanje. Latošnje poletje je bilo po sretu reliko kongresov in zborovanj, ki so bile sijajne manifestacije katoliSkega prepričanja, katere so pa tudi hotele podati katoličanom smernice za bodoče delovanje. Najveličastnejši je bil svetovni evharistični kongres v mestu Sidney v Avstraliji v prvem tednu meseca septembra. Nemški ka toličani so imeli svoj letošnji »kato-liški dan« v Magdeburgu. Pri zborovanjih tega dneva se je zlasti povdar jalo: »Če hočemo mi katoličani pridobitl za katoliško resnico in tako svetu koristiti, moramo se najpoprej potruditi za resnično katoliško živIjenje pri samem sebi. Avstrijski katoličani so imeli svoje veliko zborovanje v Feldkirch-u. Tudi na Portugalskem, kjer je bilo s krščansktm prepričanjem in življenjem precej slabo, so lmeli letos velik shod v Bra- ftmzi, Irjer to a* pred Tsem narduSevall za »lužbo božjo in »y. zakramente, da bi lz njib črpali praro živIjenje t Kristusu. Za katoliško šolo. Katoličanl j Severni Ameriki so morali že dolgo opazovati, kako veliko škodo jim t verskem oziru napravljajo skupn« šole, t katerih se verouk n<» poučuje. Zato je letošnje glavno zborovanj« šolskega odbora spomnilo vse katoličane Zjedinjenih držav na določilo škofijskega zbora baltimorskega leta 1884, po katerem mora vsaka župnija imeti svojo versko šolo. Sedaj imajo v celi državi katoličani 10 tisoC katoliških šol z 82.000 učitelji iu krog 2,500.000 učenci. Največje cerkve na svciu. Če vzamemo stolpe poleg, so največje cerkve v Nemčiji. Stolnica v Ulmu ima 162 m visok stolp, v Kolnu 156 m, v Hamburgu 150 m itd. Ce pa vzamemo cerkve po obsegu, je največja cer kev sv. Petra v Rimu, v katero gre 54.000 oseb, milanska stolnica ima prostora za 40.000 oseb, Pavlova cerkev v Rimu za 36.000 oseb.