Naslov izvirnika: Poezije Simon Gregorčičt e-preberi.si Založba: Multima d.o.o., 1412 Kisovec, Rudarska cesta 9 Telefon: 035 671 544 www.multima.si E-pošta: info@multima.si © Multima, d.o.o. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-1(0.034.2) GREGORČIČ, Simon, 1844-1906 Poezije [Elektronski vir] / Simon Gregorčič. - El. knjiga. - Kisovec : Multima, 2012 Način dostopa (URL): http://www.e-preberi.si ISBN 978-961-6912-56-3 (ePub) ISBN 978-961-6912-57-0 (mobi) 264471296 Pravice pridržane. Ta e-knjiga je namenjena vaši osebni uporabi in je brez dovoljenja založbe ni dovoljeno prodajati, reproducirati ali dele knjige navajati brez navedbe avtorja in publikacije, v kateri so bili deli objavljeni. Zahvaljujemo se vam, ker spoštujete delo avtorjev in založbe. KAZALO Uvod Naša zvezda Mojo srčno kri škropite Na sveti večer Sam Mavrica Veseli pastir Pri zibelki Kesanje Siromak Pogled v nedolžno oko Jeftejeva prisega Daritev Kupa življenja Izgubljeni cvet Pri mrtvaškem odru Siroti Njega ni! Na bregu Zaostali ptič Vinski duhovi Človeka nikdar! Izgubljeni raj Lastovkam V celici Primula Moč ljubezni Sveta odkletev Življenje ni praznik Romanca O nevihti Ujetega ptiča tožba Svetišče Srce sirota Ti veselo poj! Soči Slovo in naročilo Moj črni plašč Samostanski vratar Na potujčeni zemlji Domovini Grobni spomenik prijatelju Nazaj v planinski raj! V pepelnični noči Pozabljenim Oj zbogom, ti planinski svet! Vojaki na poti Dekletova molitev Po bitvi Vojakove neveste poroka Zimski dan Tri lipe Oljki Znamenje Biser Dražba Nevesta Selitev Uvod Poét, le malokomu znan leží po svetu razmetán da kip njegov bi vam podál raztresene sem ude zbral – ne vseh! ... a kdor pregleda té spozná mu glávo in srcé! Naša zvezda Zvezda mila je migljála in naš rod vodíla je lepše nam ta zvezda zala nego vse, svetíla je. Toda, oh, za gôro vtone skrije se za temni gaj prašam svitle milijone vrne-li se še kedaj? A molčé zvezdíce jasne odgovôra ne vedó dol z nebá višave krasne némo na prašalca zró. Pridi, zvezda naša, pridi jasne v nas upri očí naj moj dom te zpet vidi zlata zvezda srečnih dni! Mojo srčno kri škropite Mojo srčno kri škropite po planinskih solnčnih tléh kakor seme jo vrzite po doléh in po bregéh. Pómlad iz krví rodíla cvetke tisočere bo ter prijazno mi gojíla svoje nežne hčere bo. Deve zorne, dečki zali brali bodo róže té v kite bodo jih spravljáli devali jih na srce. In srce jim bo ogrelo cvetje vzraslo iz krví da za rod in dom plamtelo bode jim do konca dní. Na sveti večer Pod goro gre dekletce mlado ko svet obhaja sveto noč spoznalo bi v potoku rado kaj višnja ji namenja moč Na valih lunih svit trepeče trepeče v deklici srce želeče pa in koprneče očesci upre na dno vode. In glej, iz dna valov pozdravi jo znan, krasan in ljub obraz ki ji z nasmehom sladkim pravi da tu je njiju združbe čas! K potoku vleče tudi mene ko sveto noč proslavlja svet tam morda tema se razseže ki v njo neba je sklep odet. Prinagnil bodem se nad vodo prisluškal, kaj bo val šumljal ne svoje, naroda usodo v preročni valih bom iskal. Kdaj srečno moje bo domovje? Rešitve njemu le še ni? Kaj mi razkrilo boš, valovje? Nadja srce se in – boji! Sam Gorje mu, ki v nesreči biva sam a srečen ni, kdor srečo uživa sam! Imaš li, brate, mnogo od nebes od bratov ne odvračaj mi očesi! Duh plemeniti sam bo nosil boli a sreče vžival sam ne bo nikoli. Odpri srce, odpri roke otiraj bratovske solze sirota olajšuj gorje. Kedor pa srečo vživa sam naj še solze preliva sam. Mavrica Bíserna léstva se vzpenja v oblák spušča se onkraj na zemeljski tlak mavrica pisana, božji prestól. Angelji hodijo gor in pa dol zláte kropílnice v rókah držé zemljo prežejno hladé in pojé. Gôri na stôlu pa Véčni sedí kapljici vsaki on srečo delí pade na pólje – rodí zelenjád kane na drévje – obilen dá sad kaplja na njívi – dá žito zlató kaplja na trti pa – vince sladkó. Sreča se spušča na sléherno stvár kadar zalíva nebeški vrtnár. Veseli pastir Zakrivljeno palico v roki za trakom pa šopek cvetic ko kralj po planini visoki pohajam za tropom ovćic. Saj tukaj na sončni višavi le sam sem, le sam gospodar živejem po pameti zdravi za muhe mi ljudske ni mar. Nikomur tu nisem na poti na poti ni meni nikdo kdo čisto veselje mi moti kdo moti življenje mirnó? Nikdár ne zmrači se mi čelo nikdár ne stemné se oči in pojem in ukam veselo da z gôre v goró se glasi. Naj drugi okoli po sveti si iščejo slave, blaga jaz hočem na gori živeti tu sreča, tu mir je doma. Za čredico krotko popeval bom pesmice svoje sladké dolincem glasnó razodeval kar polni mi srečno srce. Ne, palice svoje ovčarske za žezlo kraljévo ne dam in rajši ko krone cesarske cvetice na glavi imam! Pri zibelki Počivaj mirno, angelj šibki ki dni le šteješ, ne še let počivaj srečno v topli zibki ko v popji mlade rože cvet. Sedaj trenotke sreče jasne deli nebeški ti vladar zdaj ure ti teko prekrasne krasnejših, oh, ne bo nikdar. Zibelka s cvetjem je nastlana in angelji pojo okrog bridkost nobena ni ti znana ne teža rev, nadlog in tog. Vihar sovražen svet pretresa razganja srca divji boj nad zibko jasna so nebesa v nedolžnem srci je pokoj. Zato le spavaj, angelj šibki ki nič ne veš še, kaj je svet počivaj, snivaj sladko v zibki ko v mehkem popji mladi cvet. Saj, ko porasteš, dete zalo drugače bode mnogokaj da bi le vedno mi ostalo nedolžno, čisto kakor zdaj! Kesanje Da zabil bi reve in teže. Na posteljo starček se vleže a ura za uro beži in sen mu ne stisne oči. In, glej, o polnočni se uri odpahnejo v sobici duri in studne pošasti skoz nje k postelji se mu pripode. »Kedo ste, obrazi prekrasni plašeči ob uri me pozni? Kaj hoče ta nočni sprevod neznancev nadležni prihod?« »Mi nismo neznani duhovi mi tvoji nekdanji smo dnovi in tvoja dejanja s seboj pripeljemo v vas ti nocoj. Tu želje smo tvoje in misli saj vedno smo bile ti v čisli kaj zdaj nam odmičeš oko zakaj ti trepeče telo? In tukaj smo tvoje norosti norosti zgubljene mladosti zvijače, krivice, laži katerim roditelj si ti! Kot zvesti sinovi in hčere ti krajšati hčemo večere skrbno si gojil nas nekdaj zato te ne zabimo zdaj.« In besno okrog zavrte se in zlobno mu v lice reže se pretvarjajo studni obraz da mozeg preleta mu mraz. In vedno ob uri v že pozni duhovi se vračajo grozni pošasti ponavljajo ples in starček ne stisne očes. Zgubljeno na veke je spanje dobljeno pekoče spoznanje narhujša je vseh bolečin kesanje, krivice, spomin! Siromak Kar Bog mi je življenje dal odkar sem se zavedel pod svojo streho nisem spal pri svojih nisem jedel. Svatuje dan za dnevom grad po njem veselje vriska a siromaka mraz in glad pod milim nebom stiska. Kedó z menoj spregovori besedico prijazno? Kedó, kedó razveseli srce, veselja prazno? Po svetu hodim čisto sam od praga pa do praga nikdó ne vpraša: kod in kam? Z nevoljo vsak pomaga! To pa nadloga vseh nadlog to hudo je najhuje da, ker sem reven, ker ubog me ljudstvo zaničuje. Kdor kruha ubranega ne je ni skusil sirotenja kaj je trpljenje, on ne vé on ne pozna življenja. Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bilí ko kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili! Pogled v nedolžno oko Nikar, nikar se me ne boj nedolžni, nežni angel moj le semkaj k meni sedi oko v oko mi gledi! Pogled ti čist, oko mirno v njem seva celo ti nebo in meni v njem leskeče odsev že davne sreče. Budi spomin mi krasnih dni ko bil sem še, kot si zdaj ti spominja me mladosti brez toge, brez bridkosti. Spominja me čarobnih let ko bil je v cvetju ves mi svet enako vrtu v maju ko živel sem ko v raju. Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj ne smem, ne morem vanj nazaj zaklenjena so vrata proč, proč je doba zlata. Pa če zaprt je sreče raj da gledam vanj, se zdi mi, vsaj ko v tvoja zrem očesa odprta v njih nebesa. Srce se v prsih mi topi zamaknjeno v nekdanje dni v presrečno dobo cveta – o zlata, zlata leta! Jeftejeva prisega Na boj na dívje Amoníte sovražnike rodú srdíte je Jefte hrabro četo zbral na meji, glej, sovražnih tal klečí glavar na travi rôsni da zmago bi mu Večni dal v osodni vojski, smrtonôsni »O čuj me, bojnih trum gospód uslíši mojo molítev otmi, otmi svoj sveti rod! Ti vôdi ga v zmagalno bitev dodeli srečno mu vrnítev, – in – to prisegam! – prvo stvar ki po dobljeni slavni zmagi me sreča na domačem pragi zakoljem tebi v žgalni dar osode vojskne gospodár!« Takó prisega vodja trum glavárja čuje hrabra četa in srca, vže popreje vneta navdihne nevkročen pogúm. Kedar se v gôri vtrga plaz kedó-li mu zastavi gaz? Ko tenke bilke trdni hrasti se morajo vkloníti, pasti! A stókrat huje od plazóv se Jefte s četo zadrví na vrste Amonskih sinóv. Kakó so tam kovála jekla kakó je krí v potocih tekla na črna tla junaška kri! Kot za žanjíco žíta snopi ležé po tleh vojakov tropi požela jih je srepa smrt, – sovrážnik je pobít in strt in zmagovit na tla domača se Jfte s hrabro četo vrača. Oj, to ti je ponôsen god za té, o Jefte, in tvoj rod! Slaví te Izrael vesél ker sveti dom si mu otél do meje ti naproti vreje in vrsta venčanih devíc na cesto trosi ti cvetíc nastílja palmove ti veje! In póti, polja in vasí povsódi mrgolé ljudí visoki, nizki, stari, mládi zmagálca videli bi radi ki trume je sovražne zmel. Izmej ljudí na mládo rame tu mati malo dete vzame »Glej, on je Izrael otél!« In starček do veselja plaka gledaje slavnega junaka in sto in sto glasóv gromí »Rešítelj Jefte naj živí!« – vže sveti se domači krov zidovje se belí naproti in zdaj v mogočni prelepoti pred njim stojí ves dom njegóv. In, glej, mladenk cveten zbor slavílno pesem prepevaje sreberne strune prebiraje privre čez prag na beli dvor pred njimi pa v obleki snežni v naročje Jefteju hití kot na perotih, angelj nežni otrok njegóv, edína hči! A Jefte, glej, je mrtvobled iz lic je proč življenja sléd – ne króži se očetu róka v objem prisrčnega otrôka. Junák, ki groze ne pozná kaj zdaj ko listje trepetá? »Oh, nepremišljena prisega!« Obupno oča zaječi da grozno se okrog razlega da mraz pretresa vsem kostí. »Joj, ti nesrečni ôtrok moj še bolj nesrečen oča tvoj ki krív brezmejnega je zlega! Umreti moraš, hči, umreti v življenju polnem, lepem cveti prisegel sem, da prva stvar ki po dobljenislavni zmagi me sreča na domačem pragi bogú bo dana na oltár in tebe, oj otrok predragi nebó izbralo si je v dar! Velíko terjaš, o nebó velíko terjaš od očeta! Odpusti dete mi ljubó zgoditi mora se takó prisega grozna je – pa sveta!« In izvrši prisego oče in pade dékelce mladó a oče in ves národ joče! Daritev Darítev bodi ti življenje celo oltar najlepši je – srcá oltár ljubezen sveta v njem – nebešk je žar gospodu žrtva – vsako dobro delo. O, da srcé gojílo bi vsekdar ta sveti žar, naj živo bi gorélo enako kresu vedno ti plamtelo Bogú in domu žgalo vréden dar! Odlóčno odpovéj se svôji sréči goreče išči drugim jo doséči živéti vrli móž ne smé za sé. Iz bratov sreče njemu sreča klíje veselje ljudsko njemu v ôku sije in tuja sólza mu mečí srcé! Kupa življenja Pod tabo pekel in nebo nad teboj a zemlja visi med obema in gori in doli zajema ti v kupo življenja kipeči napoj zdaj boli pekla, zdaj veselje neba pogosto vse vmes! Glej, to ti je res usoda sveta! Kedor je možak strupene se kupe ne brani sladke se nikdar ne upijani no vedno ostane enak in vedno ohrani si pokoj sladak! Izgubljeni cvet Sinoči je pela ko slavček ljubo zakaj pa je danes rosno nje oko? Sinoči cvetoča rdeča ko kri zakaj pa ji danes obrazek bledi? Imela je vrtec oj vrtec krasan ko davi je vstala bil cvet je obran. Oh, cvetje je rahlo čez noč se ospe a žal je še meni po njem, o dekle! Tja doli po polju pa stopa nekdo on cvet je potrgal zdaj – uka glasno! Pri mrtvaškem odru Oj, tu ležiš na ôdri kot angeljček mirú očesci jasnomódri zatísneni svetú. Z ročíco se ročíca k molítvi sklepa ti ta snegobela lica kot prej, so lepa ti. In krog nedolžnih senec v ruménkastih laséh ti plava cveten venec na ustnih rajsk nasméh. Smrt ní ti strahovíta če tudi v cvetu let na lici se ti čita da ní ti mári svet! Čemú se joče mati. Kaj oča se solzí? Po tebi žalováti pa meni se ne zdí! Saj ti si srečno slekla oklep trohljívi zdaj nesla je božja dekla te v lepši, boljši kraj! Pač blagor, blagor tebi tam dobro je za te! Na srečnem božjem nebi oj môli še za mé! Siroti Cvetica nerazvita rastoča vrh planin ti zapuščena, skrita poganjaš sred pečin. Kedó li te zaliva komu pač ti si mar? Cvetica ljubezniva pa jaz ti bom vrtnaril! Skrbnó te bom zalival lepó te bom gojil četudi drug bo užival ko cvet se bo razvijal. Oj, dete, dete malo nedolžno dete ti sirota si ostalo kedó za té skrbi? Pa če nikdó na svetu jaz bom pod skrb te vzel le rasti v lepem cvetu cvetú bom jaz vesel. Za blagosti ti goreče bom prosil, angel moj četudi tvoje sreče delil ne bom s teboj! Njega ni! Rože je na vrtu plela pela pesmico glasno živo v lice zarudela ko je stopil on pred njo. »Daj mi cvetko, dete zalo da na prsi jo pripnem za spomin cvetico malo predno v tuje kraje spem.« Kito cvetja mu je dala s cvetjem dala mu srce sama v vrtu je ostala on po svetu šel od nje. Rože je na vrtu plela pesmi pela je glasno. – kaj, da vrta več ne dela kaj ne poje več tako? Deklica glavo poveša vene obraz, prej cvetoč nekaj nje srce pogreša solz jej potok lije vroč. Čez ograjo vrtno gleda, – mnogo mimo vre ljudi; – deva bleda, deva bleda njega od nikoder ni! Na bregu Na bregu stojim in v morje strmim pod mano srdito valovje rohni ob kamnito bregovje do neba praši se megleni dim v obraz mi brizgajo pene od skalne stene a stena skalna ostane stalna in jaz se na robu ne ganem viharju kljubujem, ostanem! Ko v steno valovje, usode vihar ob me se zaganja a duh se ponosni ne uklanja ti streti me moreš, potreti nikdar usode sovražne besneči vihar! Zaostali ptič In ti si edini še tukaj ostal oj ptiček, od trume vesele? In nič po krilatih ti sestrah ni žal ki splule so v južne dežele? Oh, vidim, ni mogla te bolna perut čez morje široko prensti strl sredi je poti jo lovec ti krut pri bregu si moral obsesti. Zapuščen, bolan zdaj na produ stojiš perutco pobešaš krvavo za družbo predrago sirota strmiš v daljavo čez morsko planjavo. Pač sanjaš o krajih, kjer sonce toplo sestricam, družicam se smeje kjer cvetje dišeče in sadje zlato visi od citronove veje. Moj ptiček, jaz dobro umejem bolest ki ubogo srce ti razriva pa pojdi z menoj kot tovariš mi zvest in skupaj bolesti nosiva. Saj meni so tudi ti doli le prod duh lepše, srečnejše mi sluti – kako jaz po njih omedlevam od tod a strte so moje peruti! Vinski duhovi Točaj, le znova kupo mi napolni hladila daj, zdravila duši bolni! Kadar oko otožno v kupo uprem skrivnostna čuda v kaplji zlati uzrem odpre se svet čaroben mi in nov oko zagleda sto in sto duhov duhov ne zlobnih, nego čistih, blagih trpinom dobrih, tožnim srcem dragih. Tu v kupi, glej, prekrasno zrem kraljico nebeško hčer, neskaljeno resnico tik nje radost – pozna se na očeh – in deca njena: šala, vtip in smeh! Navdušenost, čuj, poje rajsko pesem na zemlji še enake slišal nisem. In nade duh naprot šepeče mi podi obup, skrbi moreče mi. Pogled duhov, vabljenje krasnih boginj mi vnema v duši čudodelen ogenj up vrača se v srce, na usta smeh in znova vžiga radost se v očeh. Duhovi vinski, hvala vam tedaj! Napolni zopet kupo mi, točaj! Človeka nikdar! V delavnico sem tvojo zrl ki bitij si rodil brez boja! Skrivnostno snuje roka tvoja nikjer je stalne ni stvari a prah noben se ne zgubi. V delavnico sem tvojo zrl in videl vedno sem vrtenje prelivajoče se življenje prerojevanje, prenavljánje iz bitja v bitje presnavljánje a smrti nisem uzrl nikjer! Brezumni svet plakaje toži ko pade cvet duhteči roži ko izmed dragih mu kater duha okove v grob polóži češ: rodni brat mu je umrl! In – smrti ni! V delavnico sem božjo zrl tam prestvarjánje sem stvari a smrti nisem uzrl! ... Začetnik moj, ki si me ustvaril duhá si iskro mi razžaril v oklep prsteni jo zaprl – zakaj, veš ti! – Ko ilnato boš ječo strl ne bom umrl! No duhu poženó peroti ki jih iz dola solz in zmot razvije na skrivnostno pot – kam? Tebi hitel bo naproti da enkrat tvoj obraz bi zrl da zrl bi sončnojasno lice obraz ljubezni in resnice! ... To prst pa prsti izroče in svet ob noč pozabi kraj krijoč ostanke te. In ni mi žal! Svet zabi naj! Ti ga ne zabiš! Za novo stvar moj prah porabiš – za káko? Jaz ne vem ti sam si gospodar! A eno te prositi smem iz praha vzgôji ti cvetico podari logu pevko-ptico katerokoli ustvari stvar kedór bi pa ko jaz na sveti imel čutiti in trpeti med dvomi, zmotami viseti – človeka – ustvariti nikar! Izgubljeni raj Izgúbljen človéku je zémeljski raj adámova déca v prognanstvu se jôče in prôsi, naj sréče zaprávljene kraj odpré jej na nôvo dobrótljivi ôče. Nespámetno ljudstvo, čemú-li tvoj stok? Na délo! Ne nosi mi križema rok! povrni se sámo v prvôtnost nazáj in našlo povsodí prvôtni boš raj! Lastovkam »Lastovke, oj Bog vas sprimi ko po dolgi, ostri zimi priletele ste nazaj v mirni naš planinski raj! Ve pomladi ste znanivke dobre sreče ste nosivke kjer svoj dom postavite blagost tja pripravite. Gostoljuben strop je moj gnezda svoja nanj pripnite tu valite, tu gojite srečonosni zarod svoj. Skrbno jaz vam branil bom nežni rod in mali dom. Tu nikdo se vas ne takne in mladičev vam nikdo z roko kruto ne izmakne – čuval jaz jih bom zvesto.« A zastonj je ves moj klic ne privabi srečnih ptic. Razkropi se vse krdelo čez prijazno gorsko selo razdeli se v pare trop slednji par izbere strop kjer obesi mehko gnezdo prazen je le moj, edini ker nesreče jaz sem sin rojen pod nezgodno zvezdo! V celici Iz neme cele v živi svet mlad samotar strmi venočih lic bledeči cvet krope mokre oči. Star potnik v okno vzpne oko ko truden mimo gre blagruje one, ki mirno po celicah žive. »Ne moti, potnik, se nikar ni tukaj dom miru ni vselej svet pokoj vladar sred tihega zidu. Moj dom je nizek in tesan brezmejno to srce če brat zaklepa samostan kdo uklene pa želje? Dokler se prsi dvigajo srce še hepeni dokler želje se vžigajo pokoja, sreče ni! – Zapustil svet sem mladolet se v celico zaprl umrl je zame celi svet jaz nisem zanj umrl. Zabiti ga – mi moči ni uživati ga – ne smem plamen, ki v srcu mi gori morim in mrjem nem. Ne vlada vselej svet pokoj sred tihega zidu če ne prineseš ga s seboj ne najdeš tu miru. Le romaj, romaj svojo pot glej, svet je lep ko vrt rad bi s teboj iz teh samot – izhod mi je zaprt!« Primula Poletni dan na zlatih žarkih iskril na svet je sončni prah po tratah se vsejal in jarkih zaril se v prst, zavil se v mah. Tam sončne matere rojenci blede zaprti v grob teman svetov nebeških izseljenci mrjo v nesreči dan na dan. Že zimski dan visi nad bregom čez dol besni ledeni vihar in gozd in plan ječi pod snegom – gorje ti, uboga sončna stvar. Kako sirota zdaj trepeče oh, da bi mogla gor nazaj če ne, pa vsaj iz nočne ječe da gleda vsaj domači raj! In zlato sonce, glej, prigreje odpre snežni se zapah in sončec sto tisoč prismeje se tam, kjer mrl je sončni prah. Oj, to se v travi jasno bliska po jarkih vse svetlo, zlato sto tisoč tam trobentic piska glasan pozdrav domu v nebo! Moč ljubezni Zaljubilo se je morje v luno zaljubilo z neizmerno silo z njo združiti se srčno želelo. Dolgih šest ur kvišku je kipelo drugih šest ur zopet togovalo togovalo, bridko žalovalo ker se ž njo zediniti ni moglo. Vendar ni ljubezni popustilo želj kipečih ni si ohladilo vsako šesto uro po odtoku zopet k ljubici se luni dviga dviga se, se dvigniti ne more ž njo skleniti se nikdar ne more. Le vzdihljaji morja gor kipijo luno v temne megle zavijaje tožijo morja bridkosti luni. Ona se ljubezni verne usmili ker skleniti z dragim se ne more solze za vzdihljaje vrača ter hladi kipeče želje morju. – Če tako studena voda ljubi oj, kako pa bo to vroče srce! Sveta odkletev Sen sanja srce moje zlat odprto je nebo in ven se usiplje zbor krilat kaj bo, kaj bo pač to? Čuj, gori kliče višnji Bog »Nocoj bo svet odklet in konec bode rev, nadlog in raj mu ustvarim spet!« Kot jasni utrinki trop duhov spusti se v solzni dol nesoč zemljanom blagoslov in lek za žal in bol. In razkropi se sončni trop iskreč na vse strani pod slamnati in zlati strop zdraveč, blažeč hiti. Kjer joka se nesreče sin otre mu z lic solze kjer najde hišo bolečin odnese ji gorje. In krog po svetu trop, bleščeč skoz temno šviga noč iz bliskov meč krepko vihteč razganja teme moč. In zmot, laži in zlobe duh zavisti kleti gad in srd, krivica in napuh grme v pekla prepad! In bes, ki v srcu tičal je celo v najboljšem – skrit duh božji ga izbičal je poslan nas poblažit. Resnice sonce sije zdaj ljubezni greje žar in svet je zopet cveten raj in srečna vsaka stvar. Oj, to je zemlje vzvišen god človeštva zlati dan! Prenovljen svet, prerojen rod kot božji sen krasan! ... Z višav nadsončnih kraljev kralj se zemlji nasmehlja in prst njegov iz daljnih dalj jo dvigne do neba. Na večno stisne jo srce ljubezni prve vnet s poljubom sladkim govore »Zdaj moj otrok si spet!« Na ta poljub neba sladkost prešine vse stvari srce, utopljeno mi v radost zamaknjeno kopni! ... Srce, le sanjaj ven in ven o sen, ne uniči se! A pač! Izgini sen kot sen pa dej – uresniči se. Življenje ni praznik Cvetóčega líca, cvetóčih še let zdaj prve korake namérjaš mej svet, – nastlali na stézo so pisan ti cvet. po poljskih cvetícah te žíve cvetíce spremljájo, kot žénina mláde družíce. In svátov prijateljskih rádosten trop praznuje tvoj prvi v življenje vstop. In tebe – pač móti te cvétje na poti – to ôbčno veselje se tudi polôti! Ne čutiš – naj srca ne vara te čut! – da vhod le v življenje je s cvetjem posut? Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano le trnje zakríva, da zvene ti rano? Prijatelj, ne bódeš na zlo pač mi vzel resnôbne beséde na praznik vesel ni praznik, predragi mi, naše življenje življenje naj bode ti délaven dan! Od zôra do mraka rosán in potán ti lajšaj in slajšaj človéško trpljenje! Ne plaši se znoja, ne straši se boja saj móško dejanje krepčuje možá a pôkoj mu zdrave móči pokončá dejanje ti ljúbi, a bój se pokoja! Dolžan ni samó, kar veléva mu stan kar môre, tó móž je storiti dolžán! Na délo tedaj, ker resnobni so dnovi a délo in trud ti nebó blagoslôvi! Romanca Čemu se ti tako mudi oj romarsko dekle? Saj k samostanu daleč ni in k cerkvi vrh gore! Težka je pot in hrib strman počivaj tu z menoj lehko, lehko še v samostan dospeš, dekle, nocoj! »Da, romarica sem, gospod a ne gor k cerkvi tej odtod še daleč gre moj hod mudi se mi naprej. Gore še tri, doline tri mi prehoditi je deroče globočine tri mi prebroditi je. Za brodom tretjim bel je prod za prodom svet zelen tja romarica spem od tod na griček osamljen. Na gričku cerkev ne stoji ne miren samostan k molitvi romarskih ljudi ne vabi zvon glasan. In križ ne kamnat ne lesen ne dviga se navpik prosilcem milosti noben tam ne deli svetnik. Pa če nikdo tja ne hiti pobožnih čutij vnet če cerkve tam ne križa ni, – ta kraj je meni svet! Na griček nizki ta srčno jaz pokleknila bom in gorko, kakor prej nikdo solzeč molila bom. Saj griček drugim ni enak to je nagrobni grič pod njim počiva mlad vojak oh, meni drag mrlič. Zapustil bil zastavo je saj vem po kom kopneč! A plačal željo z glavo je plačuje jo trohneč. Na tuji zemlji zdaj leži neznan nemilovan ne križ ne kamen ne stoji kjer on je zakopan. Gomila posvečena ni kropil ni mašnik je ni s trnjem ograjena ni oh, čedi v pašnik je! ... Pač ostra in nemila si oj sodba svetna ti! Ko kri za dolg prelila si ni-li dovolj ta kri? Ni kazen ti zadosti smrt nje muka in nje strah? Še v grob celo tvoj sega črt Še mrtvi skruniš prah?! In to vesti ne peče ti da grobni prah skruneč v nekrive in ljubeče ti strupen zadiraš meč? A zdaj naprej, na grob njegov po sodbi svetni klet od svetih izobčen grobov a duši moji svet! Na grobu tem se naselim grob meni ni strašan skrbno okrog ga ogradim da več ne bo teptan. In ker pomnika ni grobnik postavil na nasip jaz živ mu bodem spomenik trpeč ljubezni kip. Tam naj kedaj še moj pepel počiva, kjer njegov, – a bo-li skupni prah prejel mrtvaški blagoslov?« O nevihti Zanesi nam, zanesi, Bog otrni nas rev, otrmi nadlog! Grozi sovražnica srdita v oblakov sivih plašč zavita beseda njena – grom rohneč in nje pogled je – blisk gromeč. Besede grom in blisk očesa nebesa in zemljó pretresa. Pod plaščem nosi bič prikrit oj bič iz zrn ledenih zvit!! Gorjé, če jezna ga zavzigne če ž njim po polju plodnem švignje gorjé! Glej, tam na polju setev malda živilo naše, naša nada pod težo sklonjeno drevo glej, nežni cvet na mladem vrti ognjeni sok na vinski trti plahó ozira se v nebo in vse se vije, vse trepeče boji vse šibe se grozeče. Zanesi nam, zanesi, Bog otmi nas rev, otmi nadlog! Oh, saj te kličemo očeta prošnjo siromaka – kmeta sprejmi naš jok in vzdih in stok ne uniči žuljev pridnih rok! Ti migni – blisku žar se upihne le prst zavzdigni – grom potihne le veli – bič se razdrobi le želi – led se raztopi in roka, ki je prej grozila bo blagoslov na nas rosila. Zanesi nam, zanesi, Bog otmi nas rev, otmi nadlog! – – – – – – – – – – – – – – – Zastonj! Nebo mu prošnje te ne čuje vihar strašán čez drn in strn grmé prihruje ledeno zrnje v setve usuje oblak temán – končan je cvet in sad obran – gorjé! Ozre se kmet na strte nade ozre na sinke, hčerke mlade in divja bol, skrbi strašné očetu v srcu zabesné – gorjé ti, ubogi kmet, gorjé! Ujetega ptiča tožba Oj, zemlja širna, zemlja lépa ti vsa si bila moja last zdaj ózka kletka me zaklépa ko vjél sem se v nesréčno past. Ostrigli, oh, so mi peroti da ní mi môči v sinji zrak čez hrib in dol – gorjé siróti – ne nôsi več me vzlet krepák. Ne nôsi me lóg košati kjer mnog prebíva zvest mi drug ní môči mi v jeseni z brati s teh vélih trat na cvétni jug. Z ognjenim jeklom umoríli so mi nebéško luč očí da bôžjih čud v prirode krili užívati mi môči ní. Okó siroti oslepljeni okó edíno je – spomín a on ni vír tolažba meni spomín mi vír je bolečín. Za mano ure sólnčne sréče pred máno grôza temnih dní krog mene sténe véčne jéče – pa naj spomín me veseli?! Zdaj sénčni gaj se v cvét odéva oj senčni gaj, moj rojstni raj glasnó tam bratov zbor popéva tu moj izgublja se vzdihljáj. Z družíco drug tam prôsto léta izbrál si gósto je drevó in drôbno gnézdo skrbno spléta da spal bi nežni rod mehkó. A meni svét je ves odcvetel zaprt in slep sem samotár nikar ne bódem gnezda pletel gojíl mladíčev nikedár. Mrje mi v ječi srce vbogo brezcvétna gine mi mladóst ... pač mnogo vzéli ste mi, mnogo ko zláto vzéli ste prostóst. A enega mi vzéli níste pa mi ne vzamete nikdár to pésmi so srebrnočiste to je glasóv nebeški dar. Samôtno v kletki bom popéval dokler ne póči to srcé vam dušo mrzlo bom ogréval in sebi bom hladíl gorjé! Svetišče Z višave zelene je cerkvica bela prijazno v dolinski odsevala cvet gor romarjev četa je mnoga hitela po mir, po tolažbo, ki nima ju svet. A cerkvice ni več! Zidovi posuti brezbožniki, oh, so razdrli jih kruti zvonika ni zreti, ni čutil zvonov ne petja ne verne molitve glasovi. Darilca, darov in darilnikov ni svetilnikov več in kropilnikov ni žare ji le luči na nebu goreče krope jo megle izpod neba roseče že trn in osat je prerasek razpad po skalah tam plazi se pisani grad in potnika groza obhaja ko vidi strupenega zmaja. A meni kaj tožnost objema srce ko cerkve spominja se vrhu gore kaj solza v oko mi prihaja? ... Svetišče najlepše je tvoje srce prostora ni ondi za zlate malike se zidale so ga najvišje roke naslikale notri nadzemeljske slike. Brezmejno ko Bog je svetišče srca skrivnostno kot on je, kdo pač proume ga? Vesoljno neskončnost zemlje in neba z ljubeznijo sveto in živo obsega! Stotisoč svetil na zvezdišču gori stotisič čutil v tem svetišču plamti ob luči so večni prižgana ni nična svetloba jim dana. Ne svetega nič še ni prišlo v ta hram duhovi le blagi kraljujejo tam in božji krilatec svetišču od praga odganja sovraga! – Jaz tukaj na pragu kot romar stojim rad v tvoje svetišče upiram očesa in groza skrivnostne srce mi potresa v lepoto čarobno zamaknjen strmim. Ko zrem v svetišče nadzemeljsko to srce mi neskončno je polno tako ko zrl bi v odprta nebesa. In vendar – kaj sili mi vedno v spomin posuto svetišče na vrhu višin? Kaj tožnost srce mi pokriva kaj solza oko mi zaliva? ... Srce sirota Osamelo, zapuščeno dete tu stoji mlado čelo tožno in megleno in mokro mu je oko. Mati mrtva, mrtev oče bratov nima ne sestra brez domu po svetu joče a kedo mu streho da? Ta sirota osamela ti, nesrečno si srce zate nima zemlja cela brata ne in ne sestre. Saj tvoj dom ni tu na sveti ti tam gori si doma tebe neče svet umeti ti ne moreš pa sveta! Ti veselo poj! Le zeleni, senčni gaj duhti nad menoj jaz kot list uvel sedaj mrjem pod teboj. Kaj ti, drobni ptiček, dem Le veselo poj! Poj, četudi jaz sem nem stari znanec tvoj! Ti lahko imaš srce in lahko perut nič ne veš, kaj je gorje kaj obup je ljut. Radostno, krepko žgoliš vrh zelenih vej vedno v cvetju le živiš srečen si vselej. Ko si v južni zletel raj bil je gaj zelen ko priplaval si nazaj spet je pomlajen. Meniš pač, da lanski list dom ti splta še in da jaz sem vedno tist ko zdaj leta še! Ti ne veš, da zimski čas cvet je naš umrl ne, da je življenje mraz to srce mi strl. Toda, ptiček,kaj za to če umiram jaz? Kaj, če cvetje prelepo vzel je zimski mraz? Glej, zelen je znova gaj sončno je nebo zemlja cvete kot nekdaj živo in lepo. Le skoz jasni zrak, moj ptič pa skoz senčni gaj kaj bi motil te listič suh in mrtev zdaj? Kaj ti mari, če molči stari znanec tvoj? Srečen bodi, ptiček, ti in veselo poj! Soči Krasna si, bistra hči planin brdka v prirodni si lepoti ko ti prozornih globočin nevihte temne srd ne moti – krasna si, hči planin! Tvoj tek je živ in je legak ko hod deklet s planine in jasna si ko gorski zrak in glasna si, kot spev krepak planinske je mladine – krasna si, hči planin! Rad gledam ti v valove bodre valove te zelenomodre temna zelen planinskih trav in vedra višnjevost višav lepo se v njih je zlila na rosah sinjega neba na rosah zelenih gora lepoto to si pila – krasna si, hči planin! Ti meni si predraga znanka! Ko z gorskih prišumiš dobrav od doma se mi zdiš poslanka nesoča mnog mi ljub pozdrav – Bog sprimi te tu sred planjav! ... Kako glasno, ljubo šumljaš kako čvrsto, krepko skakljaš ko sred gora še pot imaš! A ko prideš na ravnine zakaj te živa radost mine? Kaj trudno lezeš in počasi zakaj so tožni tvoji glasi? Težko se ločiš od hribov zibelke tvojega valovja? Mar veš, da tečeš tik grobov grobov slovenskega domovja? Obojno bol pač tu trpiš v tej boli tožna in počasna ogromna solza se mi zdiš a še kot solza – krasna! Krasna si, bistra hči planin brdka v prirodni si lepoti ko ti prozornih globočin nevihte divje srd ne moti! Pa oh, siroti tebi žuga vihar grozán, vihar strašán prihrumel z gorkega bo juga divjal čez plodno bo ravan ki tvoja jo napaja struga – gorjé, da daleč ni ta dan! Nad tabo jasen bo obok krog tebe pa svinčena toča in dež krvav in solz potok in blisk in grom – oh, bitva vroča! Tod sekla bridka bodo jekla in ti mi boš krvava tekla kri naša te pojila bo sovražna te kalila bo! Takrat se spomni, bistra Soča kar gorko ti srce naroča Kar bode shranjenih voda v oblakih tvojega neba kar vode v tvojih bo planinah kar bode v cvetnih je ravninah tačas pridrvi vse na dan narasti, vzkipi v tok strašán! Ne stiskaj v meje se bregov srdita čez branove stopi ter tujce, zemlje lačne, vtopi na dno razpenjenih valov! Slovo in naročilo (Ig. Gruntarju) Le pojdi torej, duša draga čeprav težko mi je slovo naj meni teče solzna sraga pa drugim boš vedril oko. Med tujce ne, ti greš med brate da zanje trudiš dan se vsak da vzore mi uresničiš zlate kot narodnjak in poštenjak. Hudobnež je podoben slani ki padla v mrzli noči je kar ta je vrtu in poljani kreposti on cvetoči je. A mož pošten je – sonce zlato ki razsvetljuje, greje svet ki v pisan cvet ogrinja trato ki vrt in gaj odeva v cvet. Visoko čislam učenjaka ki nam preganja temo zmot a bolj še cenim poštenjaka ki ve in hodi pravo pot. Ti učenost s krepostjo združi kot sonce strinja luč in moč s tem domovini zvesto služi neutruden zanjo dan in noč. Značajen sam še v ljudstvu značaj oživljaj, goji in krepčaj na to mi prvo skrb obračaj to naša je naloga zdaj! V srca ljubljenih rojakov sej seme plemenitih rož da bomo narod poštenjakov da bomo narod vrlih mož. Kar sanjala v trenutkih zlatih sva sanj za narod naš kedaj ti vse uresniči zdaj pri bratih življenje zdaj vzorom daj! Le pojdi torej, duša blaga srčno na delo sveto to naj teče meni grenka sraga otiraj drugim jih skrbno! Moj črni plašč Ta črni plašč vam je v zasméh a – ga uméjete? Uméte rôso v teh očéh ki se jej sméjete? Gomile z rôso tó kropím ki vre mi čez obraz in plašč, ki se ogrinjam ž njim po ranjkih nôsim jaz. Umrla ni še mati mi umrl ni ôče še za sestrami, za brati mi srcé ne jôče še. Še drage môje Bóg živí in zahvaljujem ga a v grôbu mnóg mrlíč leží ki objokujem ga Pravíco v grob so dévali pri grôbu jaz sem bil pogrebci so prepévali a jaz solzé sem líl. Zrl bratoljublja sem pokop ... Ko grob se je zaprl smejál se je spremníkov trop v bridkósti jaz sem mrl. Vzôre pokopáli so, ... oh, to dočákal sem! na grôbu tam plesáli so grenkó jaz plákal sem. Radóst tedaj je ubégla mi moj duh je mrak objél bridkóst je v dušo legla mi več nísem bil vesél. Tedaj oblékel sem še mlad obléko žalno to na grôbe vzôrov, sanj in nad solzé mi zdaj tekó. Samostanski vratar Življenja valovje tam zunaj hrumí tu vlada pa mir in tihota tam zunaj vrvenje, drvenje ljudi tu notri je sveta samota. Na pragu stojé jaz oziram se v svet v ozidje se ozko oziram v celici bivam nad petdeset let ter duri odpiram, zapiram. In bil samostanu prav veren ključar o pozni, o rani sem uri utrujeni potnik in revež nikdar zastonj ni potrkal ob duri. Premnogi, ki dušo obup jim je trl tu našli so mir in tolažbo za mir sem tisóčikrat duri odprl nikoli jim nisem za zdražbo. Tako jaz obračal sem ključe vsekdar tako sem v službi osivel ti tudi, predragi mi, bodi vratar in modro in moško boš živel. Telo ti je hiša: v njej um gospodar a čut gospodinja ti bodi počutki so vrata, ti glej ko vratar kaj ven in kaj noter ti hodi. Kar imaš zlatá in pa srébra doma raztôpi ga v peči ognjeni zlatar naj iz tega ti ključke sková pa v duri počutkov jih deni. Odprto navadno uho in oko a usta zaprta mi nôsi če treba, odpri pa še usta srčnó nikjer dovolitve ne prôsi. Odprto srcé in odprte roké imej za trpečega brata a trdno zapahni uhó in srcé ko trka sovraštvo na vrata. Hinavstvu in podlosti v dušo ne daj ne krivdi ne zlobi nobeni kreposti razmakni srce na stežaj a skrbno ga strasti zakleni! To bode edino ti prava prostost če ímaš počutke v oblasti to bode najvišja modrost in krepost brzdáti in vladati strásti! Na potujčeni zemlji Pozdravljam sončna te ravan ki pred menoj si razprostrta! Ti lepa si kot sen krasan podoba rajskega si vrta. Kedo bi pač se ne zavzel o čaroviti tej lepoti? Kako naj duše čut vesel o čudu tem se ne poloti? In vendar, rajska ti ravan ko nate potnik se oziram moj duh teman je in mračan in solze iz oči otiram. Naš bil nekdaj je ves ta raj očetom našim domovina tuj narod tod se širi zdaj naš raj je tujcev zdaj lastnina. Dobi se včasi pergamen nanj pesmi krasne, modre reke napisal bil je mož učen – o vredne, da žive na veke! A list je tujcu v last prišel on stara slova je izbrisal ker njih modrosti ni umel ter črte svoje ne narisal. Tak list prostran si ti, ravan! Naš ded tu pisal svoja dela naš govor čul si prek poljan tu pesem naša je živela. A zdaj zatrt je tod naš glas in tuji krog zvene glasovi tuj trg in grad, tuj ves je kras oh, naši so samo – grobovi! Zatorej, sončnata ravan ko nate moj pogled se upira teman mi duh je in mračan in srce tuge mi umira! Domovini O vdova tožna, zapuščena ti mati toliko sirot s krvjo, solzami napojena ki bol poznaš le, nič dobrot oj mati vdanega ti sina oj zlata mati – domovina! Ti krasna si, krasnejše ni kar jih obseva zarja dneva krepostna si, vsa vredna ti da krona venča te kraljeva. A trnov le tvoj venec je in rod tvoj rod-mučenec je sovražni svet te le prezira prezira te in te zatira! Kdaj to gorje pač mine ti? Kdaj se oko ti ujasni kalno? Kdaj slečeš to obleko žalno kdaj sonce zlato sine ti? O, da z močjo in srečo, slavo ne s krono trnovo, nebo ovilo bi ti sveto glavo – kako bi jaz ti pel glasno! A ker nikdo ne šteje te ker ves te svet tepta z nogami jaz ljubim tem srčneje te jaz ljubim tem zvesteje te a ljubim te – s solzami! Oj mati moja domovina ljubezen moja ti edina ti moja skrb in bolečina Bog čuvaj dobrotljivi te Bog živi te, Bog živi te! Grobni spomenik prijatelju (Ivanu N. Stresu) Kako bi zabil to gomilo kjer blago tvoje spi srce ki mi brezmejno vdano bilo ves čas do zadnjega je dne? Ti bil mi nisi brat po krvi a več si bil mi tisočkrat bil meni si prijatelj prvi po srci in po duhu brat. Težko se človek od mladosti težko se loči od nadej težko se loči od prostosti, – od tebe jaz sem se težej. In vendar, dragi, jaz po tebi ne bom več bridko vzdihoval saj našel si na božjem nebi kar tukaj si zastonj iskal. Po svobodi je hrepenelo po luči, sreči ti srce k resnici priti je želelo, – izpolnil Bog ti je želje. Zdaj bivaš vrh višave jasne kjer ni mraku, kjer ni noči tam solnce sreče ti ne vgasne resnice solnce ne stemni. Tam rešen reve si in teže tam prost si izkušnjav in zmot nobena spona te ne veže voliš si čas in kraj in pot. Po jasni švigaš visočini sam lepa zvezda sred zvezda in k meni tudi v nočni tmini priplavaš mnogokrat z neba. Tedaj sladko pripoveduješ pravljic iz lepših mi svetov ter srečo rajsko opisuješ ki vživa v domu se duhov. Gledaje sliko tvoje sreče in zroč nebeški tvoj obraz iz duše vzdišem koperneče »Naj grem, naj grem s teboj še jaz!« Le hrepenel jaz bodem k tebi ne bom po tebi žaloval saj našel si na božjem nebi kar tukaj bi zastonj iskal! Nazaj v planinski raj! Pod trto bivam zdaj v deželi rajskomili srce pa gor mi sili nazaj v planinski raj; – zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj! Tu zelen dol in breg tu cvetje že budi se tu ptičji spev glasi se gore še krije sneg, – zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj! Glej ta dolinski svet te zlate vinske griče te nič, te nič ne miče njih južni sad in cvet? Zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj! In to ti nič ni mar da dragi srčno vdani ti kličejo: »Ostani nikar od tod, nikar!« Zakaj nazaj? Ne vprašajte zakaj! O, zlatih dni spomin me vleče na planine po njih srce mi gine saj jaz planin sem sin! Tedaj nazaj nazaj v planinski raj! V pepelnični noči Polnôčni zvón z visôkih lín krepkó zaklenkal je! Potihnil glas je vijolín strunár odbrenkal je! Plesíšča in gledíšča se povsód zapírajo v odprta pa svetíšča se zemljani zbírajo. Glej, bôžji hram tam sréd polján dviguje se v nebó oj bôžji hram takó prostrán in pa krasán takó! Kot réke v morje vanj nocój krdela silno vró svetíšče polno je takój – in duri se zapró. Tu v blagru ino v svili vse nocój košáti se diší ti po kadíli vse in svéti v zlati se. Več biserjev ko v dnu morjá pred tábo se iskrí in več, ko zvézd je vrh nebá tu jasnih je očí. Tu gibki udje, vzôrna rast tu lét in líca cvét tu zemlje slást, bogastvo, čast ... o, ti presréčni svét! – A čuj! ... Nék duh zakliče mi »Kar zreš jih pred sebój zapíši mej mrlíče mi s pepelom tem nocój!« In stópil sem pred žrtvenik kot bi duhovnik bil pepel iz óljčnih je mladík nanj del cerkovnik bil. Pepela zdaj na téme sem najprvo sebi vsul vtopíl se v misli néme sem le Bog je sam jih čul. Pozvál na to krdela sem in príšla so hruméč zaznámoval jim čela sem preteč in pa svareč »Oj, gréšniki mazíljeni proč króno in škrlát saj bóste vsi prisíljeni vkloníti smrti vrat. Sedaj vi národom ste strah strah tudi vas bo zmel to žezlo prah, prestól bo prah vi bóste prah, pepel! Vi, ki zaklade zbirate iz bližnjikov krví ki réveže zatírate – prah bóste tudi ví! Ti roj, ki noč in dan prežíš da brata v past bi vjél ti smrti v zanjke se vlovíš prah bodeš in pepel! In tí, ki z umom, cvétom let zdaj bahaš se vesél glej, prédno ti odpade cvet prah bódeš in pepél!« Prišel še mnog, še mnog je trop mar bo se kak otél? Ne! Vsem podpisal sem pokop »Prah boste in pepel!« Na zadnje roj še priskakljá neskrbnih, jasnih líc číst, kakor angelji nebá in lépši od cvetíc. Zaplakal nad tem krasom sem češ: tudi ta bo strt! Še té ... tresóčim glasom sem Zaznámoval za smrt ... Končano! – Ne! – Čuj, duri tam ječé zaškrípljejo in nôve trume v bôžji hram skoz njé se vsípljejo. Na teh ni srebra ne zlatá in blesk jim je neznán na licih tóžnih se pozná le sled solzâ in rán. To pač je siromakov ród molčé je zunaj stal in mírno čakal, da gospod prostôra bi mu dal. Sedaj, ko próst mu je pristop korák priblíža svoj jaz pa spoznám trpínov trop oh, bil je – národ moj! Odlôžil sem tedaj pepel v klečéče vprl okó za blagoslov sem róke vspel ter kliknil sem krepkó Le vstani, vbôrni národ moj do dánes v prah teptán pepelni dan ni dan več tvoj tvoj je – vstajenja dán! Pozabljenim Vseh mrtvih dan! Na tisto tiho domovanje kjer mnôgi spé nevzdramno spanje kjer kmalu, kmalu dom bo moj in – tvoj nocoj se sesul je roj močán saj jutri bo vseh mrtvih dan vseh mrtvih dan! Bledó trepeče nad grobovi tisóč svetíl in križe, kamne vrh mogíl jesenski venčajo cvetovi – vseh mrtvih dan! Kjer dragi spé jim po pokôpi kleče, solzé živóčih trôpi oh, dušo tre jim žal in bol pod zemljo pol, na nebu pol nocój jim je srcé na grob lijó grenké solzé v nebó gorké prošnjé! O, le klečíte, le molíte po nepozabnih vam solzíte da bóde grob od solz rosán saj jutri bo vseh mrtvih dan vseh mrtvih dan! Solzíte molíte! ... In jaz? Ko misli vsakedó na svoje koga, koga pa srce moje spomína se tačas? Vas, zabljeni grobovi kjer križ ne kamen ne stojí ki niste venčani s cvetóvi kjer luč mobena ne brlí. O, če nikdó nocój se vas ne spomni pozábil ni vas pévec skromni in pa – nebó! Oj zbogom, ti planinski svet! Na nebu zvezde sevajo na vasi fantje pevajo pojo glasno, pojo lepo pri srcu pa jim je hudo. Kaj bi ne bilo jim hudo kaj bi ne bilo jim bridko od doma se poslavljajo na vojsko se odpravljajo. Planine sončne, ve moj raj jaz tudi ločim se sedaj a Bog le ve, kaj tu pustim in Bog le ve, kaj zdaj trpim. Tu narod biva še krepak tu biva narod-poštenjak ki svet ga še okužil ni ki čas ga omehkužil ni. Tu rod je moj, tu moj je kraj tu živel rad bi vekomaj ni kraja mi krasnejšega ni ljudstva mi milejšega. Kar sreče sem na svetu užil sem jo v mladosti cvetu pil sem pil vrh sončnih jo višin planine proste prosti sin. In zdaj, planine, ve moj raj od vas tja v tuji moram kraj kako mi pa je to težko le on tam gori ve samo. Oj zbogom, domovinski svet oj zbogom, ti planinski cvet nebeški čuvaj te vladar ne zabim te nikdar, nikdar! Vojaki na poti Pomladni cvet odeva svet tako cvetemo mi pod nebom ptičev trop neštet po cesti gremo mi! A ptički skozi jasni zrak lahkó, živó lete legák je tudi nam korak a težko je srce. Saj ptičji rod se vrača zdaj domov, glasnó žvrgoleč mi sveta tla domača zdaj pustili smo trpeč. Mi nismo ptičev trop legák ki sam si pot volí begoten smo neba oblak ki veter ga podí! Lepo žari meglica se pod nebom plavajoč ozira v njo cvetica se hladila čakajoč. A črn oblak bo neki dan iz njega blisk in tresk! In točo usuje na ravan ki uniči up sosesk. Zdaj ne boji se nihče nas mi ne grozimo tod pozdravlja mnog nas lep obraz gredoče mimo tod. Koj bomo pa oblak strašán ob hudi uri mi sovražni roj bo pač končan ž njim morda – tudi mi! Dekletova molitev Pred tabo klečim izvoljena Deva ihtim in drhtim objokana reva. Saj tebi odprto je moje srce saj tebi je znano vse moje gorjé. Okusila sem v zorni mladosti ljubezni sladkost in, oh, nje bridkosti. Kot sončece čist moj srčni je žar ne bo me ga sram pred tabo nikdár. In vendar zakaj ta čisti plamén podžiga sedaj mi pekel ognjen? Trpeče, oh, revi mi sleherna žila kot listje na drevi ko bliža se sila drhtim, oh, drhtim sirota uboga da v boju zgubim ki ljubim tako ga. Ko padel bi on – kako bi na sveti sirota potem še mogla živeti? To ubogo srce to drobno srce kako bi nosilo brezmejno gorje? O čuj, o čuj Devica presveta prošnjé in solzé sirote, dekleta Ko smrt bo kosila čez bojno ravan ti čuvaj ljubljenca udarcev, ran. Ti skrhaj nad njim preteče jeklenke odvrni od njega morilne svinčenke. Ti mene in njega ohrani bolesti ti ženina vrni ljubeči nevesti! Po bitvi To bil je vihar, to bil je vihar od zora vso noč in bliskov je žar in gromov je vdar razsajal na moč. Nikakor nikar ni bil to vihar bil divji je boj ni hrastov podrl, mladeniče strl vihar je nocoj. Po polju leže junaške vrsté ko gozd poražen posečen enkrat ne bo več košat ne bo več zelen. Sinoči junak krepák je bil vsak prepoln je zdaj ran sinoči cvetán, sinoči močán zdaj bo pokopan. Grob zeva globok, globok in širok sred mladih livad oh koliko sanj pokopljejo vanj in koliko nad! Pač čakala bo, pač čakala bo nevesta doma in plakala bo, pretakala bo brez mere solzá. A plakala bo in čakala bo sirota zastonj nje ženin je ubit in strt od kopit sovražnih je konj. In mamke skrbné in ljube sestré še upajo zdaj – a brat jim in sin iz daljnih ravnin ne pride nazaj. Krvavo poljé, brezmejno gorjé rodilo si ti! Ker lilo si ti, ker pilo si ti potoke krvi. Oh tisoč bo src in tisoč bo hiš jokalo bridkó – zakaj to pustiš, zakaj to trpiš dobrotno nebo?! Vojakove neveste poroka Venec sem poročni vila nad na njem sijal je žar a kedaj ga bom nosila z zaročencem pred oltar? Nade mrtve, vene venec ž njim jaz venem in bledim daleč moj je zaročenec jaz odpravljam se za njim. Kaj vam pravim, mati moja ne jokajte za menoj saj v deželo grem pokoja kliče ženin me s seboj. Z vencem mi ovijte glavo z biseri pa beli vrat dajte svilno mi opravo in na roko prstan zlat. Skličite mi tovaršice kar jih šteje naša vas z mano naj zveste družice zdaj se vesele na glas. Drevi pojdemo k poroki ko bo polno zvezd nebo! Tam na zvezdnatem oboki čaka me srce zvesto. Tam se v veke bom združila ž njim, ki bil je tod mi vzet kar je bridka smrt ločila mila smrt zedini spet! Zimski dan Sneženi prt zemljo odeva krasna pod njim sta gozd in plan z nebá jasneje sonce seva kot je sijalo letni dan. Iskré po polju diamanti po drevju biseri blešče potok se v srebro zdi vkovan ti v zlató vkovane pa goré. Kar ti oko najdalje plava vse jasno, krasno vse svetló! Krog bela stéza se planjava nad njo se modro pne nebo. A vsa lepota, ki tu seva mrtva se duši moji zdi kjer cvetja ni in kjre ni speva življenja ondi srcu ni. Ta beli prt je za cvetice prostrt širok mrtvaški prt ta mrzli svit odgnal je ptice kjer še je v cvetju gaj in vrt. To sonce ko pokopna sveča nad mrtvo stvarnico visi pač slika sonca je bleščeča a živo sonce to več ni! Vsa zemlja v mrzli tej bleščobi pobeljena gomila je in meni na tem splošne grobi bridkost srcé zalila je Podoba živa naše dobe si ti, oj jasni zimski dan prepoln kot ona si svetlobe kot ona – mrtev in hladan! Po glavah svetlo je in jasno a v srcu zimsk je mraz in mrak tam ne poganja cvetje krasno tam ne odmeva spev sladak. Ti pa, srce, mi čuvaj cvetje da mraz ne stre ga in vihar poshrani v toplo ga zavetje kot umen in skrban vrtnar. In vi, oj pesmi tožni glasi v tej zimi ne molčite nič saj tudi v golem grmu včasi zapoje kak samoten ptič! Ti, cvet in spev pozimski, búdi ljudem spomin kasnejših let a búdi hrepenenje tudi da vrnil bi se spev in cvet! Tri lipe Na vrhu zelene gore tri lipe ponosno stoje zvečer so še stale na gori kdo ve, če pa bodo ob zori? Tesarji trije še pred dnem napravljajo se k lipam trem in vsak teh tesarjev na rame sekiro nabrušeno vzame. Čuj! Glasi že mah se na mah in lipe se zvrnejo v prah med delom tesar pa tesarja zaupno tako nagovarja De prvi, mladenič vesel »Te dni bom nevesto si vzel za se in nevesto mi zorno zdaj posteljo stešem prostorno.« De drugi: »Prinesle nocoj so tri rojenice s seboj mi hčerko v naročju cvetočem zibelko stesati ji hočem.« A tretji: »Jaz nimam žene otrok ne, ne ljube zveste ni treba mi postelje pirne ni treba zibelke nemirne Umrlo je meni srce umrle so nade sladke umrla ljubezen goreča umrla življenja je sreča. Zdaj rakev bom stesal temno in ložil bom nadeje v njo k njim mene še kmalu denite pa v črno zemljo zakopljite.« Dekletce po gori grede pogovore čuje le te pri delavcih mladih se ustavi tesarju pa trtjemu pravi »Kaj pravim ti, mladi drvar ne teši si rakve nikar čemu li bi hotel umreti ko lice ti v prvem je cveti? O škoda teh lepih oči če smrt jih prerano ugasi in krasnega škoda života če grobna obda ga temota! Oj mladi, oj lepi tesar na rakev ne misli nikar! Ko tebi zares bi zvonilo še meni oko bi rosilo!« Izgine dekle za goro tesar se ozira za njo po glavi pa misli roje mu iz misli dekletce ne gre mu. Sekire tesarske zvene in trske od debel lete – dva prva sta delo končala kar mislila, to sta stesala. Ko teše pa tretji tesar primeri se čudna mu stvar glej, rakev se širi in širi in noge ji vzrastejo štiri. To rakev mrtvaška pač ni to postelja pirna se zdi ... Ko dvajseti dan je napočil tesar se je – tretji poročil. Ob letu spet pojde v goro a tesal – zibelko tam bo o rakvah mu sodba je taka za rakev naj lipa še čaka! Oljki Drevo, rastoče v vinskem bregu lepo zeleno v belem snegu oj drago oljkovo drevo pozdravljam te srečno, srečno! Ko travnat otok v puščavi prijazno tukaj zeleniš vojak ponosen se mi zdiš stoječ po bitvi na planjavi le njega bojni grom ni strl tovariše je vse podrl. Čemu je tebi smrtna sila življenja moč in kras pustila? Da živ nagrobni spomenik iz mrtvih tal štrliš navpik? Nikakor! Marveč to zelenje oznanja novo nam življenje ko spet se bo pomladil svet ko nov razvil se bo nam svet. Na te iz golih tam grmičev zaletava roj nam zvestih ptičev in glasno v vejah žvrgoli meneč, da meneč da svet se že mladi. In oj, kako mudi rado na tebi moje se oko! – Prijazno oljkovo drevo pomnik nekdanjih dni cvetočih prerok kasnejših dni bodočih pozdravljam te proslajvljam te! Ti v rane vlivaš nam zdravila svetostna nam rodiš mazila oživljaš nam telesno moč preganjaš z lučjo temno noč. Proslavljam te! – Miru podoba ljuba ti ljudem si že iz davnih dni. Naš rod se je ves bil pokvaril in modri Bog se je kesal da je človeško bitje ustvaril. Zato pa vse ljkudi končal v pregroznem, splošnem je potopu zanesel malemu le tropu. Ves rešen človeški rod tedaje en sam je nosil brod kdo ve, če ta ubeži pokopu? Nad njim mračno, temno nebo in krog in krog brezdanja voda a rešnega nikjer proda – strašno, strašno! Kdaj ta brezbrežna voda splahne? Kdaj srd neba se upokoji? Mar Bog na veke se jezi? O ne! Dih božjo toploto dahne in voda gine, pada, sahne kakor pred soncem sneg kopni. In glej, iz vode se sušeče drevo priraste zeleneče golobček bel se nanj spusti na drevu kljuva, kljuva, pika in ko z drevesa odleti v redčem kljunu zeleni mu oljkova mladika. Kako je pač vladar vesel goloba z vejico sprejel! To vejo z oljčnega drevesa so od človeškega rodu poslala v blažena nebesa v poroštvo sprave in miru. – Miru simbol si tudi nam! Glej, prišla je oljčna je nedelja in polne srčnega veselja vrvijo trume v božji hram. Odrasle zreš in otročiče noseče oljkove snopiče če ne, mladike oljčne vsaj svetišče zdi se oljkov gaj. Skozi okno sonce božje lije v ta gaj svoj zlati žar z nebes a bolj še sreče sonce sije otrokom z lic in iz očes skozi senco oljkovih peres. Pristopi starček sivolas in blagoslov nebeški kliče njegov srčno moleči glas na oljčne veje in snopiče. O, naj te oljke, kjer bi bile bi blagoslov in mir delile! Da, oljkove mladike te mir bodo in blagost rodile ko hiše, vrte in polje blagoslavljale pokrope. Glej pokropljeno njivo trato kako razvija mi se kras! Kako se ziblje žito zlato kako je poln pšenični klas pod srp že sili, sili v pas – in drevje to – kako bogato! O srečni kmetje, srečna vas! Pa oh, – kaj se temni nebo? Pod njm se megle temnosive vale čez vrte, trate, njive grmeč grozno, preteč strašno. Pred seselsko kočico kleče otroci, starčki in žene z boječim, solznatim očesom k oblačnim, mračnim zro nebesom glasno ihteč k Bogu moleč. A hiše skrbni gospodar mladike oljkove sežiga da umiril grozni bi vihar in sveti dim se k nebu dviga in glej, preteči prej oblak na polja ulije dež krotak. – O, da bi ti, mladika mila nevihto tudi utolažila ki burno hruje med ljudmi ki v srcu strastno na besni da meni bi vsaj bi jo umirila! Srce mi pravi, da jo boš če prej ne, ko me boš kropila! Pred duhom vidim nizko sobo a v sobi bledo sveč svetlobo med svečami pa spava mož bled mož, ogrnjen s plaščem črnim ki s trakom je našit srebrni on trdno spi, nevzdramno spi strudila ga je težka hoja. Moža pa množica ljudi z mladiko oljkovo kropi želeč mu večnega pokoja. Oj, bratje, ko se to zgodi tedaj končava pot bo moja in konec bo težav in boja tedaj potihne za vsekdar srca mi in sveta vihar! Znamenje Na polji znamenje stojí podoba krasna v njem žarí ni slika blažene Devíce svetnika ne in ne svetnice. Čeprav obraz svetníka ní čeprav Svetníce slika ní podoba ta je meni sveta častí jo moja duša vneta. Pred njo presvetlo luč gojím lepo, zvestó za njo skrbím naj sveti solnce, zvezde jasne pred sliko moja luč ne vgasne. In cvetek, ki lepó cvetó s pobôžno berem jej rokó pred njó prekrasne vence devam in zraven glasne pesmi pevam. – Ni znamenje na polji to to moje je srcé gorkó in ta obraz prepoln milíne je slika moje domovine. Ta svetla luč –, moj srečni žar le njej plamtí in bo vsekdár in z duše cvetjem plemenitím njo kítil bom kot zdaj jo kítim. Njo prvi spev je moj slavíl poslednji njej se bo glasíl in zadnji glasi ti mi bójo Bog čúvaj domovino môjo! Biser (odlomek) U gore balkanske koraka junak ko solnce se niža ko bliža se mrak. Veselja solnce je njemu vtonilo življenje njegovo se je pomračilo. Oh, lep tako tako še mlad pa vže nesrečen pa vže brez nad! Tri hipe je sanjal o raji ljubezni a zdaj je vzbudíl se v bridkosti ljubezni. mar vedel nisi o vbogi Nenád da sad prepovedan ti sreče je sad? Turčini le smejo u tvoji deželi sladkosti piti in biti veseli a ti, kristijan a ti, Bolgar ne stezaj mi rok po sreči nikdar! Za Turka se trudi in tôči znoj to tvoja dolžnost poklic je tvoj podložnik si ti tvoj suženj je rod a on je vladar on tvoj je gospod. Ti bodi vesel če on se poniža da kočici tvoji se vborni približa če tvojo si krasno nevesto izbere če v harem odpelje nedolžne ti hčere ... Poljubi mu roko on tvoj je gospod ti rob si njegov tvoj suženj je rod. To Allah veleva in »prerok« je to, – ni prav, o junak ni prav-li tako? V gore balkanske koraka junak ko solnce se niža ko bliža se mrak. Ob skalnati steni sedaj se ustavi ozira se temno po cvetni planjavi stoji kot ob gori oblak temán ki točo bo vsul na širno ravan stoji in preti kot oster meč o boku junaka žareč in grozeč. V očeh se mu ogenj strašán užiga kot nočni požar ki z oken šviga. In votlo kot grom iz dalje grmi srdito in bridko junak govori »Star ribič ob morji je biser imel še v kroni kraljevi enak ni žarel. Tako je bil lep tako svetál za bisere vse ne bil bi ga dal, – za bisere vse ne! Nikomur! ... A meni podaril bi v dar bil zaklad dragoceni da čuvam lepó ga lepó in skrbnó vedoč, da ga ljubim nad svoje oko. In bil bi ga čuval brezmejno ljubil in rajši oko kot biser zgubil! Saj on le je bil luč mojih oči ki bil bi jasnil noči mi in dni! – A v noči tihotni v neskrbni noči pridrl je Turčin k ribarjevi koči. Ugrabil je moj edini zaklad odnesel ga s sabo na vtrnjeni grad. Pač sto dragotin ima na grajščini in vendar pobral mi zaklad je edini! Srcé zdaj umira mi vsled bolečin on biser moj gleda, – ha, kleti Turčin! Da vedel bi jaz kje ropar prebiva katero obzidje moj biser zakriva! Tam doli leži sto belih gradov kateri-li grad pač grad je njegov? To, milo nebo dodeli mi vsaj da roparja sreče jaz srečam kedaj – tedaj pa poplača ta dolg mi krvavo dal biser mi bode dal – kleto glavo!« Dražba Kaj danes hrumi razburjena vas? Kaj otlo, mrtvaško boben ropoče? In, čuj, skoz hrum in ropot ta glas glas dece, ki milo se joče! Pred hišo na selu sodnik sedi na mizi usodnih pisem snopiči ob strani berič in on stoji ki hujši je, nego beriči. Sodnike, beriče je semkaj pozval nevsmiljenik trdi in grozoviti sirotam negodnim vse bo prodal da divjo pohlepnost nasiti. Ropoče boben, vpije berič in kos za kosom glasno izklicuje a nihče ne more rešiti nič vse sam brezsrčnik kupuje. Za kosom se kos od kmetije drobi med klikom in hrumom, ropotom in jokom kot rezali ud bi na ud, se mi zdi s telesa sirotnim otrokom. Ah, hišo je že izklical klicar, – zdaj deca nesrečna zajoka, zastoka kot streho zajemal bi divji požar in kot da tramovje že poka. Že v drugo, že v tretje klicar se glasi sirote trepečejo v grozi, v brezupi ljud prosi solzeč, naj jim hišo pusti zastonj! Še hišo on kupi! A zdajci se vspne mož sivolas visok in častit in z brado do pasa z bliskovi v očeh zagrmi na glas kot prerok iz davnega časa »Gorje ti, gorje, brezdušni krvnik ki solza sirot ti srca ne gane pravičen nad tabo bedi plačnik dolžan ti tega ne ostane.« »Krivice si v brazde življenje sejal sejal si nesrečo, sejal si kletev te setve sad stoteren boš bral prokletstvo tvoja bo žetev!« »Kot ti zdaj sirote iz doma podiš za solze njih slep in gluh za njih stoke nekdaj izženo iz tvojih hiš in tebe in tvoje otroke!« Ljudje ostrme, odrtnik se zgrozi in stresa od straha se kot trepetilka neznančeva grožnja mu v uhu šumi kot kletev strašna Vsesodnika. Ta kletev kot strela omami mu um plašan, gologlav od družbe plane in skozi vrste strmečih trum beži iz vasi na poljane. Beži od domu obupen ves kot izpred Boga ubijalec prvi proganja ga kes ko vstekel pes in ranja srce mu do krvi. Ogiblje ljudi se, njih sel in mest po krajih neznanih potiče se blazen živi mu v spominu le kletve zavest in kazni preteče bojazen. Okrog brez počitka blodi vsigdar ne ve, kam pot ga bo tuja zanesla kot čoln, ki ga zgrabil je ljuti vihar in strl mu brodarja in vesla. Tako brez miru potuje skoz svet usoda povsod proganja ga bridka tako potuje že kdovekaj let, – ne bo-li več našel počitka? Krog zimska je noč! Mrzlo in temno! Polnočni zvon že v zvoniki vdarja a on pod streho se splazi plaho neznanega mu gospodarja ... Kako naspal se je! Kako je spočit! Spet prejšnja je moč mu po udih razlita na posteljo solnčni poseva mu svit in tudi v možganih – mu svita. A čuj! Kaj zunaj hrumi tako? Kaj otlo, mrtvaško boben ropoče? In čuj, skoz ropot in hrumenje to glasove bridko jokajoče! Gospoda sodnijska tam zunaj sedi prodaja se hiša ponosna ob cesti popotnik okolo vrže oči in hkratu je ves pri zavesti! To ljudstvo mu znano je, znan ta kraj ta krov mu je znan in znani zidovi njegova je hiša na dražbi sedaj plačó zdaj otroci njegovi. Zarjuje kot lev od lovca zadet nanj ljudstvo ozre se, spozna ga, se čudi; – a njemu zvrti, zmrači se svet in mrtev na zemljo se zgrudi. Nevesta Komu-li kupuješ venček s cvetic komu ta prstanek zlati? Zase-li ali za ktero družic njim greš, nje vabiš-li v svati? Povesila kodrasto temence je nasmehnila se, zarudela pospravila svatovsko bremence je iz izbe je tržne zletela. A zunaj viharen zimski je dan nov sneg na stari se vsiplje pod težo zdihuje hrib in ravan in drevje v dobravi škriplje. A kaj dekletcu za zimo, za mraz! Saj nji cvete mladoletje gorko nje srce je, žareč obraz in v prsih poganja ji cvetje! Pogumno, veselo hiti skoz sneg iz trga prek ozke doline iz dola obrne v strmi se breg saj dom ji je onkraj planine. Pač strm je hrib in se snegom zasut a deklica čvrsto koraka krepča jo mladost in nek sladek čut in sreča, ki z dragim jo čaka. Po gori pleza višej in višej in v sneg se ji dolbe stopinja a sneg se vsiplje silnej in silnej in sled korakov zagrinja. Le više in više se vspenja v breg že sredi je gore visoke le dalje bori se, naj pada sneg saj jutri že dan je poroke. A sneg le silnejši vsiplje oblak nasiplje zamete snežene kdo padati videl je sneg kdaj tak že znati ni steze nobene. Stopinje globoko se vdirajo ji že peša nevestica mlada že udje od truda umirajo ji počila bi malce si rada. A kje? Tu hiše, tu strehe ni! Pa glej tam visečo pečino tam deva si skromni zavetje dobi sklonivši se v plitvo dolbino. Tam notri počiva dekletce mlado v naročji okrasje poročno kako ji bo jutri to stalo lepo ko z dragim se sklene neločno! Primerjati jame si ves ta kras na roko si prstan natakne ovije si venček krog gostih las in v misli se sladke zamakne. Že v duhu z ljubljencem pred božji oltar pomiče se z brati in svati pred Bogom že združena sta za vsigdar že dnevi ji vstajejo zlati. Razgrinja bodočnost se ji pred očmi cvetoča in solnčnoblesteča in slika na sliko pred njo se vrsti, – oj kolika, kolika sreča! To sanja pol speč in bedeč na pol a vse bolj jo spanec objemlje zdrsava na lahko z dolbline nizdol in v snegu mehkem zadremlje ... Jasni se ... in zvezde že dvigajo se in mraz ledeni pritiska, – kaj baklje po gori vžigajo se da gora v svitlobi se bliska? Prišli so nevestico mlado iskat iščo in kličo jo po gori svatovi jo iščejo, ženin in brat o zlati jo najdejo zori. Pod steno kamnito nevzdramno spi z odejo snežno odeta na levi ji prstan poročni blesti bel venec ji čelo opleta. Selitev Ob postelji smrtni trpina ponočni sem stražnik bil imel ni hčere, ne sina ni drug mu tolažnik bil. Prebil pač boje je mnoge in poznal je kes in dvom izkusil zunanje nadloge in viher notranjih je grom. Zdaj konec bo borbi in zmoti izdihnen je zadnji vzdihljaj smehljaje se duh mu napoti s krilatci nebeškimi v raj. A ko s krilatci v nebesa odpravlja se duh njegov od mrtvega, glej, telesa poslavlja nebroj se duhov. Ta roj skoz vesoljno življenje mrliču bil temu je zvest to boj je, stotero trpljenje in skrb in strah in bolest. Ta truma in rodbina njena zemljana vsakterega tre s človekom najprvim rojena le z zadnjim človekom zamre. Iz mrtvega kam domovanja zdaj rablji srca hite? Iščo si novega stanja selijo se v – drugo srce!