otrokora prijatelj, učitelj in voditelj.
(Frlloga Vrteu.) Štev. 4.                Ljubljana, dnč 1. aprila 1896.             IV. tečaj.
Prav mu je!
fj|j|'ep — klep — klep, rcga — rega — rega, drr — *§||!i drr — drr — pa smo šli veliki teden v cerkev a klepetci, ragljami in ropotei. Celo pot smo jih navijali, kar se je dalo. E, kje so tisti časi! Bilo je komaj četrt ure do cerkve, sedaj smo pa hodili celo uro, pa nam je je bolj primanjkovalo kot preostajalo. 0 veliki noči, komu se bo mudilo? Pa se nam je vendar. Ta je za-gnal: Alo, vijolice! In vsuli smo se pod grm ; ali dosti-krat smo se opekli. Marsikiio nas je \odi\ iz nos, m dobili smo le podlesek, ne vijolio. Zapeljana gruča je B)ila hucla na zapeljivca. Ta je pa za&l z ropotcem: Hrr — drr — drr in klep—klep—klep, rega — rega — 'Tega — smo jo pocedili za njim in tekli nekaj časa. V teku se je vse pozabilo in jeza ohladila. Hitro je bil druiri posvet in zbor.
»Ti, Jakao, reče mu Francelj, »jaz bom imel \ei pirihov, kot ti.«
m ~~ Jaka pa trdi, da ni res. »Tri boganice (butare) bem nesel! Kaj meniš. da jih bom zastonjT« — Pri nas He bila ta navada: Kjer ni bilo doma otrok, nesli so ¦                                     i
50
drugi boganice na cvetno nedeljo. Zato je dobil, kdor jih je nesel, od vsake tri pare pirihov za plačilo.
»Nesi jih, če jih neseš. Ali pri nas imamo petnajst kokošij!«
»Pa nobena nič ne nese!«
Ha-ha-ha!! Nobena! klep —klep — klep— in zopet se je raztrgala gruča in šla po cesti. Veliki smo ropotali, mali hlačniki 80 pa pobeBili klepetoe in jo migalisopi-hajo<5 za nami.
D.ošli so nas seveda vselej, ker se nismo daleč podili. Tako smo hodili vsako popoldne. Nekatero leto že bosi, \6asih pa še v škornjah ali coklah, kakor je bila pot.
V cerkvi stno se nazidali pred oltarjem za tisto ograjo. Cerkev je bila žalostna, temna. Slioro nas je bilo strah. — In prav je, če je koga strah la teden. Se vaa naj bo, ki boste morda to-le brali; toda ne strah pred strahom, ampak pred grehom, zaradi katerega je božji Sin toliko trpel na sv. križu.
Ža ograjo smo torej stali in tnarsikoga odrinili 8 komoloi iz vrste, ker je bil le presilen in se je hotel uvrstiti k nam, pa je prišel prepozno. A to ni bilo prav. Tisti je grešil, ki je priSel prepozno in se rinil med nas, mi pa tudi, ker smo ga pahnili iz vrste. »Cerkev je hiša božja in kraj molitve«. To so nam tolikokrat pravili v šoli in doma.
Ko je oddrdral ropotec v zvoniku, prižffal je eer-kovnik — Lovrenec je bil, suh in dolg, pa hud, kakor rabelj — tisti trikotni svečnik. Nato so prišli duhovniki iti so začeli peti one lepe in žalostne Davidove in Jere-mijeve pesmi. Peli so, dolgo so peli, vstajali, sedali, molili tiho in brali na glas. Lepo mora biti tisto branje; ali Uaj, ker je latinsko in ker se marsikomu izmed tistib, ki smo bili pred oltarjem, še sanjalo ni, da bo znal kdaj latinsko. Pa nas je vendar nekaj prigazilo do osme šole, nekateri še dalje in dosegli smo toliko učenost da znamo latinsko. Zato ker tedaj nismo znali in umeli molitev, hotelo nam je biti tako, kakor je 6I0-veku takrat, ko mu je dolgčas. Molke smo imeli vsi, to je bilo ukazano. Še sedaj ga imam toega grahastcga, kakor so ga mati  kupili na miaijonu.   Ali marsikdo je
,            51      •
L bolj prešteval rdeče s-?eče, kdaj da bo Lovreneo zadnjo migaanil, kakor jagode na molku. Ko se je skrila že ' zadnja sveča za oltar, bela, ki pomenja Jezusa, tedaj so nekalere tako srbeli prsti, da so premikali roJKHce. Jakeo je bil pa tako nepočakan, da ga je sprožifipje naredil tektck. Gospod župnik so se ozrii po Jakcu in mu resno požugali. Polem so pokleknili in potrkali a palico ob oltarjeve stopnice. Završč-alo in zaklepetalo, zaragljalo in zaropotalo je tedaj po cerkvi tako, da divji Judje niso bolj kričali: križaj ga, križaj ga! Ali kaj je to? Jakec je bil vedno prvi. Imel ,je največjo ragljo, ki jo je \rtel jitav nad glavo, da je pooosno plahutala velika ropotceva repetnica. Ali danes? Glejte ga, za nos se drži, raglja molči. Kar k visokemu migljaču se je na-slonil pred cerkvijo in točil — mislite, da solze, ker je bil posvarjen — ne, kri, rdečo kri iz nosa.
Gospodje pridejo iz cerkve in prašajo, kaj mu je. »Z ropotcem se je po nosu. Sedaj mu pa kri tečeo, oglasilo se je dosti tožnikov.
»Vidiš, Jakec, "vidiš. zakaj si bil nemiren v cerkvi, zakaj tako nepočakan? Premagati se je treba in po-trpeti in ne pozabiti, kje je kdo, v cerkvi ali zunaj. Le miali si, da te je Bog precej kaznoval. in voljno potrpi. In drugi tudi vedite: »Bog vsakega poišče, kadar in kakor hoče.  Jakca je že, prav mu je.«
F. S. Finžgar