O zemljepisnem pouku. I. 0 zemljevidih. fljed staroveškimi narodi se je najbolj razvijala zemljepisna znanost pri Grkih. Po teh se je tudi pri drugih narodih udomačil izraz ,,geqgraphia". Ta izraz je nastal v dobi slovečega Jlratostena okolo 200. pr. Kr. Rratosten je Bil znamenite ptolemajske knjižnice nadzornik v Aleksandriji ter si je največjo slavo pridobil s tem, da je prvi zmeril z emeljsko površino. Stoprav Eratosten je znanstveno obravnaval zemljepis v svoji znameniti knjigi ,,Geographia". Prvotno ponieni beseda ngeographia" narisano zemeljsko površino, tedaj zemljevid. Šele pozneje znači pri Bizantincih ngeographia" opis zenilje, kar nara tudi kaže slovenski izraz zemljepis. Zemljepis nam pa opisuje zemljo s posebnim ozirora na človeško bivališče ter ima pokazati v prvi vrsti človeku njegovo obližje. Glavni pripomoček zemljepisu je z e mljevid. Treba torej, da si malo ogledamo to podlago zeniljepisnega pouka ter spoznanio, kako je napredovalo risanje zemljevidov ali jjkartografija". Pri tein premišljevanji bodemo našli marsikak koristen migljaj glede zemljepisnega pouka. Kakšen namen inia zemljevid? Zemljevida prvotni namen je bil, da se nariše in spozna medsebojna leža človeških bivališč in krajev na zemeljski površini v vodoravnem razinerji, kar se mnogo laže doseže z zeinljevidom, kakor pa z besedo in številkaini. Najstarejši zemljevidi nam predočujejo z znamenkami pik in črt obrežje morsko, reke, človeška bivališča, pa tudi pota in ceste. — Kje so nastali najstarejši zemljevidi? V Severni Ameriki, na Kitajskem in v deželahob Sredozemskem niorji so nastali najstarejši zeniljevidi popolnoma neodvisno drug od druzega: zakaj, te dežele niso bile takrat v nikaki zvezi. Ferdinand Kortez je dobil pri odkritji Mehike od tainošnjih prebivalcev dobre zemljevide, kateri so služili španskim mornarjera pri vožnji ob mehikanskeni obrežji, Pary je odkril Fury-preliv in Hekla-preliv v Sevemem ledenem niorji s poniočjo zemlje- vida, katerega mu je narisala žena nekega Eskimovca. Drugi Eskimovci so narisali Rossu Starejšemu poteze Boothia-zaliva. Mnogo so pripomogli od Eskimovcev leta 185S. narisani zemljevidi, da so se našli ostanki nesrečne Franklinove ekspedicije, ki je odplula leta 1845., da odkrije morje severnih prebrodov. Pri Indijancih na polotoku Labrador in pri prebivalcih ob Skalnatih gorah severnoameriških so našli na drevesni skorji narisane zemljevide. Vsi ti zemljevidi so obsegali le ožjo domovino dotičnih razrodov. Pri Kitajcih pa nahajamo že v davnem času zemljevid vsega obširnega cesarstva. Ali šele pri Grkih se je kartografija bolj razširila in izdatno izboljšala. Taletov učenec Anaksimandros je narisal okolo leta 550. pr. Kr. prvi zemljevid zemeljske površine. seveda po tedanjih nazorih o naši zemlji. Mnogo so Grki na tem polji napredovali, ko so se posluževali matematičnega zemljepisa pri risanji dežela. Aristoteljev učenec Dikaiarchos (okolo leta 320. pr. Kr.) je prvi skušal narisati vzporednik in poludnevnik na svojem zemljevidu, da bi s pomočjo teh dveh krogov natanko določil neko mesto na otoku Rhodos. Krates iz Malla (160—150. pr. Kr.) je napravil prviglobus, ki nam najpravilneje predočuje zemeljsko lice. Ptolemaj (okolo 140. pr. Kr.) se je posluževal zemljevidov, ki so že imeli popolno stopinjsko nirežo. Stopinjska mreža še ni bila temelj kartografiji in služila je le bolj v to svrho, da so se določile nekatere zemljepisne širjave. Risanje zemljevidov se je še zmironi opiralo na cenitev daljave med posameznirai kraji. Daljava se je dala določiti, ne pa natančna zemljepisna leža dotit-nih krajev, kar se je šele doseglo z magnetno iglo. Mornarji so tedaj izumili zemljevide, takozvane kompasove zemljevide. Početkora 14. stoletja nahajamo te vrste zemljevide pri Italijanih in Katalanih. Na zemljevidu so narisane veterne rože, in kakor solnčni žarki se razprostirajo pisane črte na različne stvari sveta ter se zopet združijo na drugih točkah zeniljevidovih z drugimi veternimi rožami. Mornarji so tediij risali obrežja obris tako rekoč v pajčevino, katere niti se stekajo v kompasove zvezde. Ti zemljevidi nani predstavljajo s precejšnjo natančnostjo dežele ob Sredozemskem morji. V 15. stoletji so zopet uporabljali stopinjsko mrežo Ptolemajovo in slavni Enej Silvij (poznejši papež Pij II.) je spoznal s tein pripomočkom, da je na tedanjih zemljevidih Kitajska potisnjena preveč proti severu, kar se tudi ni ujemalo s poročili potnikov o toplein podnebji kitajskera. Mercator (Kreraer) pa je leta 1569. na svojih zemljevidih narisal pravo razmerje med vzporedniki in poludnevniki, ali šele v 17. stoletji so znali natanko preračuniti zemljepisno dolgost. Ptolemaj je cenil podolžno os Sredozemskega morja na 62°; sedaj se je pa dognalo, da znaša samo nekaj nad 41° in šele francoski kartograf Delisle (f 1726) je uvedel to novost v zemljevide. Sedaj pa je tudi večje postalo zanimanje za navpično razmerje na zenieljski površini. Na starih zemljevidib se nain gore vidijo kot vrste malih krtin, če gledamo od strani. V 18. stoletji so se ozirali pri risanji na vodoravno in navpično razmerje. Opazovalec se mora v duhu povzdigniti v zrak, ali pa z balona gledati na zemljo in tedaj dobi pogorje sliko gosenic s strešnimi rebri. Tega načina se je prvič poslužil pri risanji zemljevidov Homann leta 1718. v svojem delu .Provincia Brisgoia". Francoski zemljepisec B\iache pa je leta 1837. predložil francoski akademiji zemljevid preliva la Manche, kjer so bile tudi zaznamenovane morske globočine od 10 do 10 vrst. To je bil prvi profil, podolžni presek morskega dna od Nemškega morja skozi preliv la Manche do Atlantiškega morja. Leta 1785. je Švicar Pfyffer dogotovil iz voska prvi zemljevid v reliefu. Dupain-Triel je izdal leta 1791. zemljevid Francoske, na katerem so bile isohypse (črte, ki vežejo mesta iste nadmorske vičine) zaznanienovane s pikami. Leta 1818. so začeli izdelovati na predlog Laplacov zemljevid Francoske z gladinskimi črtaini. Avstrijanec Hauslab je popolnil te vrste zemljevide s tem, da je začel risati z jednako barvo kraje, ki imajo malone isto višino. Čim višji je bil kraj, tem temnejša barva se je porabila pri risanji. Tako so nastali hypsometrični zemljevidi. V Nemčiji je neki častnik predlagal, da bi se označilo gričevje in gorovje z lučjo in senco v vzporednih črtah. Lehmann se je poprijel Uiičela: ,,čim strmeje tem temneje" in je narisal s črno barvo gorska rebra, katerih poševnost je prekoracila 45°, menj poJevne strani pa od 5 do 5° z vedno svitlej- šimi barvami. V vojaške in turistične svrhe je bilo to velike važnosti in še dandenašiiji je pri večini zemljevidov površina tako risana, da se križem črta ali nšrafira". Sploh pa je v zadnjih desetletjih kartografija tako napredovala, da imamo za različne prikazni in razmere posebne in z veliko natančnostjo izdelane zeniljevide. (Dalje prih.) Prof. Ąr. Orožeu — Ljubljana.