9. štev
V Ljubljani v t 11. ara 180.
Letnik VIII.
Inseratl se sprejemajo in valji tristopna vrsta:
9 kr., če »e tiska lkrat,
Pri večkratnem tiskanji ae ffin;i primerno smanjia.
Rok o pi ti
se ue vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
N .roonino prejema opravuifttvc (administracija) in ekspedieija na Dunajski cesti it. 16 v Medija-tovi hiši, II. nadstropji.
Pilititii list za slovenski uarofl.
Po pošti	prejemar	velja :
Za eeio leto	10	ei. — kr.
za poiieu»	. . 6	., — ,,
ta ''«trt ietu	•> 50
V administraciji velia: '/•H celo ic-Tt»	. S gi, 40,
7.n poi letu	i ., -.'0
za .-etri ieta	■ „ 10
V Ljubljani na dom posiijan veliA 60 kr. več na ieto.
Vredništvo je v Medijatovi b iS i itev 15.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Kaj bo z našim kmetijstvom?
1.
Kmetijstvo čedalje bolj propada. Bil je čas, ko so kmetijski pridelki v ceni vedno rastli. To je bilo za to, ker je Evropa veliko obrtniških izdelkov prodajala v vse dele Bveta, tedaj veliko denarja zaslužila, in obrtnik, kakor fabriški delavec sta bila dobro plačana in si nista pri ustih nič pritrgovala. Zatorej je naš kmet le boljše semesejal in pridelek lahko prodal. Razvila se je pa potem velika obrtnija v Ameriki in celo v Indiji, na Kitajskem in Japanu. Evropski obrtniški izdelki so začeli v ceni padati, zaslužek obrtnikov se je zmanjšal , in tudi kmet je teže in slabeje prodal Bvoj pridelek.
To je bil prvi udarec. Prišel je pa še drugi. Ko so bile železnice v severni Ameriki dodelane, nastopila je Amerika tudi kot silen silen konkurent našemu poljedelcu. Med tem ko ima vsa Avstrija le 20.000 kilometrov železnic, sezidanih je v severnih državah Amerike že 160.000 kilometrov , tako da je vsak kraj zvezan z morjem, od koder se pošilja žito na evropske trge. Poleg Amerike ste še Avstralija in Indija jako rodovitni deželi, in pri sedajnih parobrodih niste več tako daleč od nas, ter lahko VBpešno z Evropo konkurirate. V Ameriki, Avstraliji, Indiji imajo zamorce in druge na pol tlačane ali vsaj cene delavce, in to — kakor tudi plodovitost zemlje — dela njih pridelke cenejše od naših. Naš kmet pa se je v prejšnjih, boljš h letih nekoliko boljega življenja privadil, ki ga prej ni poznal, kakor kavo, sladkor, vino in žganje, angleško obleko,
Bmodke itd. Tedaj več stroškov, pa manj dohodkov, ker cene padajo ; kako bo pri takem razmerji kmet obstal ? Liberalci pravijo , da nič ne škodi, če se kupiči dražba na dražbo, češ, da pridejo za sedajnimi zapravljivci prid-neji in varčneji ljudje na kmetije. To pa ni res, kmet ni zapravljivec, razun malega pri" boljška, ki mu je že potreba postal in ki smo ga zgoraj omenili, on nič ne potrosi po nepotrebnem. Ne bodo prišli nič pridnejši in varčnejši gospodarji za sedajnimi, ampak zemlja se bo zapustila in zanemarila, ker nobeden ne bo hotel več kmet biti in poleg trdega dela, slabe hrane še toliko bremen nositi. Evropa se bo zanemarila in ljudstvo se bo v veliki meri preselilo v druge, srečnejše kraje sveta.
Kako bi se ti mu v okom prišlo? Če ljubimo svojo rojstno zemljo, ne bomo radi gledali, da se zanemari in zapusti, nasprotno jo bomo skušali vedno bolj kultivirati iu olepšati. Če pa to hočemo, moramo ustaviti skušati brezštevilne posilue dražbe in ne dopustiti, da bi se ljudje preganjali iz zemljišč, na kterih so živeli njih dedi in pradedi. Človek, ki ima rojstui kraj iu svojo očetovo hišo, človek, ki ima dom, je pristopen za vse dobro in lepo, on je veri vdan in ljubi domovino; človek pa, ki je prognan z doma in se po svetu pobija brez pomoči med sovražnimi, tuiimi ljudmi, ou postane , proletarijer", njemu ni dosti za vero, ne za domovino, ker mu je vsa skrb obrnjena na vsakdanji kruh in ga porivajo sem in tje, da nikjer milosti ne najde.
Da bi se kmetom in kmetijstvu pomagalo, povemo danes dva sveta:
1. Davki od kmetij se morajo znižati;
Petelinov Janez.
Povestniea iz ne še preteklih časov.
II. Nova šola.
(Dalje.)
Ko je šolsko poslopje stalo, dobili so Bre-žani tudi učitelja. Najprej je prišel ogledat si novo bivališče, takrat se je oglasil le pri gospodih , pa je zopet šel, da ga vaščani uiso dosti videli. Potem se je pa pripeljal s svojo pičlo robo in takrat ga je šel gledat vsak, kdor je utegnil, posebuo otroci, kteri si pa uiso upali bliže, ampak izza dreves in voglov zrli po svojem novem mojstru. Kakšen je bil?
„Brado ima, brado, kakor kozel" — je bil splošni vriš med otroci, še veči pa med žen-stvom, ker v vasi ni imel nihče ne najmanjše brade. „K temu že ne bomo hodili v šolo" — je bil sklep otrok — „ta nas bo vse suedel". Tudi možje so majali z glavami, ter rekli: „Muštacarji so le pri davkariji, kdor je tako kosmat, ne more biti dobrega srca, tudi se ga bodo otroci preveč bali."
Iz tega je videti, da Brežaui novega učitelja niso bili nič kaj veseli, šli so mu s pota in obračali se v strau , če ga je kdo srečal.
Čakali so le še nedelje, da bi slišali, kako mu bodo orgle pele. Gospod kaplan je namreč pregovoril pevke, med kterimi jc bila tudi Petelinova Nežka, da ostanejo pri njem, ker bo ravno tiste igral ta pot, kakor jih je stari Boštjan, dosedanji orglar, kteremu pa že prsti niso več pokorni bili iu so je zato radovoljrio umaknil nasledniku, čeravno je rekel, da ta teh orgel ne bo mogel „meštrati" kakor on.
Do nedelje sta pa še dva dneva, toraj si novega učitelja med tem tudi mi lahko ogledamo. Gospod Uranič — tako mu bodi ime — je bil precej visoko, a ne predebele postave. Kakor navadno učitelji tistega časa, si tudi on ni svoje volje izbral tega poklica, ampak je bil, kakor Robinson na svoj otok, po raznih drugih nesrečnih vožnjah tje vržen; to je poroštvo, da ni bil zabite glave in plitvih študij, o ne! V vednostih je bil jiodkovan še bolje ko vaščanskenni učitelju treba, in čc bi bilo >lo po njegovi volji, bi bil takrat ravno tako lahko žc kaplan ali pa začetni uradnik kakor priprost vaščansk učitelj. Ali nesreča jc segla vmes, par neprevidnih burk in vsali-' nenje podpore, pa jc bil vržen na suho iu ni si 'mogel pomagati dalje, ko do učitelja. Gospo-
kajti ker je znano , da kmetija le malo nese ali nič, naj se tudi od kmetov ne zahteva, da bi vsa bremena skoro sami nosili. Ako znižanje davkov ni drugače mogoče, naj se državna mašina ceneje uravna, naj se število uradnikov zmanjša, obresti od državnega dolga znižajo itd.
2. Naj se naredi postava , da se kmetije ne bodo kar tako zavolj par goldinarjev dolga ali ostanka na davku prodajati smeie. Pri manjših svotah naj bi se smele samo premakljive stvari od kmetije prodajati, še le kedar bi dosegel dolg polovico tega, kar je kmetija vredna, potem naj bi se smelo še le zemljišče prodati.
Je pa še veliko drugih reči, ki kmeta tarejo, in o teh hočemo še spregovoriti.
Politični pregled.
Avstrijske dežele
V Ljubljani 8. marca.
Klub desnega centra je sklenil, da hoče glasovati za postavo o postranskih železnicah. 0 arelski železnici se je mnogo govorilo, konečno pa se je sklenilo glasovati za to železnico, ki je potrebna v političnem, gospodarskem in vojaškem oziru.
V železniškem odseku je bilo na rešetu mnogo prošenj za železnice, največ iz Češkega in Moravskega. Ti dve deželi ste z železnicami tako že kar prepreženi, pa vendar se še zmirom nove železnice tam zidajo in še jim ni zadosti in še prosijo. Enkrat se bo vendar treba spomniti, da so še druge de-
doma je bilo to dobro znauo , zato sta ga sprejela radovoljno med-se in bil jima je ugoden tovariš za pogovor, ker je kaj vedel. V drugem je bil vljuden, ogovoril rad vsacega kmeta, a hudo mu je delo, ko je vsak plašno smuknil memo njega.
Nedelja pride , vse vre v cerkev, da je prav prenapolnjena. Orgije zapojo, vso posluša, a na obrazih ni prave zadovoljnosti. Po pridigi oznaui gospod župnik, da so bo zdaj pričela šola, naj toraj jutri pripeljejo vsi svojo otroke, da se vpišejo.
Po maši je bil šunder velik, sodba o učitelji različna. Nekteri so se čudili, da „bradač" zna tudi orgljati in celo peti, kakor še do zdaj niso slišali; drugi so rekli, da so Boštjanu orgle vendar bolje pele, ker so po maši s cerkve marširali kakor vojaki po „bandi"; čc bi bil učitelj (ali marveč orglar) štel glasove, bi bil našel, da ima med prijatelji večino ženskega, med nasprotniki pa večino moškega spola, toraj je lahko mirno spal — svest si, da bo po ženskem kmalu pridobil za-se tudi moški spol.
Le pri Petelinovih ni bilo vse tako. Tukaj je mati Polona bila strašno huda in rekla,
žele v državi. Dolenjska železnica mora vendar enkrat na vrsto priti.
Davkarskl odsek se je posvetoval o na novo nasvetovanih davkih, kakor jih hoče vlada vpeljati. Dr. Poklukar nima nič zoper to , če se na dobitke v loteriji veči davek naloži, odločno pa je zoper to, da bi se koleki (štempeljni) pri sodnijah povikšali. Knez ■Lobkovic meni, naj bi se raje na kupčijska pisma davek naložil; aodnije so tako že dosti drage, in ni treba več štempeljnov še zvikšati. Ustavoverni dr. Beer hoče, da bi vlada predložila popolen finančni program, da bi se videlo, ali se da primanjkljej pokriti, ali ne. Dr. Adamek mu odgovori, da se s tem predlogom pač ne bodo velike reči dosegle, da pa tudi prejšna ustavoverna večina ni imala nobenega finančnega programa, in da je le davke povik-šavala in dolgove delala. Vladni zastopnik pove, da je vlada hotela na borzo davek naložiti, da se pa to izpeljati ne da. (?) Menger predlaga, naj se voli odbor za uravnavo pristojbin. Predlog se sprejme, in voljeni so bili: dr. Trojan, dr. Poklukar, dr. Krištofovič, dr. Adamek, in dr. Menger. Potem so se posvetovali o davku na železnični promet. Za poročevalca o tem je bil voljen dr. Meuger.
Vnanje države.
Naš cesarjevič Rudolf se je zaročil s princesinjo Štefanijo, hčerjo belgiškega kralja. Ali bo to imelo kake politične nasledke, se še ne vč. časi so že skoraj minuli, ko so se delali še politični zakoni med vladarji. Dandanes so začeli že bolj po srčnem nagibu zbirati; vendar ima taka zveza zmirom svoj vpliv na zunajno politiko.
V Italiji raste sovraštvo zoper Avstrijo; laške čete se pomikajo proti južnemu Tirolu; naši pa so tudi mejo zasedli.
IiHŠka meja postaja za nas vedno bolj nevarna. Zdaj so morali zopet solnograški lovski bataljon poslati na laško-tirolsko mejo v Kortinsko dolino, ker so Lahi svojo posadko na meji pomnožili.
Obravnave med Turčijo in 4<irecijo, ki so se toliko časa vlekle, niso imele nobenega vspeha, kakor se je moglo že naprej vedeti, in grška vlada je naznanila visoki porti, da se dalje več ne bo pogajala. Tako Grki niso prav nič dosegli, ker so o času vojske poslu-
šali na šepetanje Angležev, in niBo hoteli Slovanom pomagati.
V	severni Ameriki se bliža volitev novega predsednika. Republikanci hočejo imeti Granta, demokrati pa imajo več kandidatov, med njimi bo Bayard Hancock, Seymour in Tilden.
V	Belgiji se nadaljuje prepir med prostomavtarji in katoličani. Prvi rabijo svojo komaj z malo večino pridobljeno oblast brezobzirno, in nekteri hočejo celo belgiškega posla iz vatikana nazaj poklicati, češ], da s papežem nečejo nič opraviti imeti. Vidi se, da so ljudje presiti in da se jm predobro godi.
Izvirni dopisi.
Z Dunaja, 8. marca. (Zaroka cesarjeviča Rudolfa. — Iz državnega zbora in iz šolskega odseka.) Cesarjevič Rudolf se je odpeljal na Irsko k svoji materi, cesarici Elizabeti. 5. t. m. je došel v Bruselj, glavno mesto belgijsko, kjer je bil od kralja iu njegove rodbine slovesno Bprejet. Včeraj je prišla od ondot na Dunaj vesela novica, da se je cesarjevič zaročil s princesinjo Štefanijo, mlajšo hčerjo kralja Leopolda II. Starejša hči je že poročena s Binom koburskega vojvode. Prin-cesinja Štefanija, ki slovi zavoljo svoje lepote, je bila rojena 21. maja I. 1864 in bo toraj še le 16 let stara, cesarjevič Rudolf pa ima 22 let. Cesar Franc Jožef je bil Btar 24 let in cesarica Elizabeta 17 let, ko sta Be I. 1854 poročila. Po materi, ki je avstrijska nadvojvo-dinja, hči ranjkega ogerskega palatina Jožefa in sestra nadvojvodov Jožefa in Štefana, je nevesta s cesarjevičem v rodu. Cesar so bili včeraj, ko je prišla iz Bruselja novica o zaroki, jako veseli ter so radostno sprejemali častitke, ki so vsled tega dohajale od najvišjega doma čega plemstva in od vnanjih vladajočih rodbin. Tudi so zaukazali reč nazuaniti časuikom, da kakor hitro mogoče tudi narodi zvedo to za cesarsko hišo in avstrijsko monarhijo važno in veselo novico. S presvitlimi starši vred se tega dogodka iz srca vesele vsi narodi habsburške kroue in mladima zaročencema prav iz srca kličejo, da bi ju Rog ohranil srečna in vesela mnogo, mnogo let!
Državni zbor je v petek obravnaval za prosti narod naš silno važno postavo, po kteri
bi se imelo posilno legaliziranje odpraviti. Minister Stremajer, ki je naenkrat postal velik strokovnjak v pravnih vedah, kakor je bil prej velik izvedenec v šolstvu, je hudo nasprotoval odsekovemu poročilu in obžaloval, da se je kaj tacega zamoglo predložiti državnemu zboru v pretres. Levičarji bo ministru, ko je tako nečastno govoril o desnici, hvalo ploskali, desničarji pa so sikali, in poročevalec dr. Fuchs ga je naposled prav dobro zavrnil rekši, da je pripravljen mu dati poseben poduk, ako ravno hoče, iu da ne potrebujemo državnega zbora, ali vsaj ne tako drazega zastopništva ne, če naj bi se vse tako zgodilo, kakor minister hoče. G. poročevalec bi bil ministru, čigar oBorni odgovor celo mnogim liberalnim poslancem ni bil všeč, še ostreje lahko zavrnil in ga opomnil na to, da nobeden minister pri upravni sodniji toliko pravd ni zgubil, kakor ravno on, in da nikdar nobeden ni toliko lastnih določb kot nepripravnih preklical, kakor prejšnji naučni minister. Načrt omenjene postave se je naposled še enkrat izročil odseku, da ga v nekterih rečeh popravi in v 8 dneh vnovič izroči zbornici.
V soboto se je obravnavala postava o< stranskih železnicah. Dr. Rieger je bil izdelal v tej zsdevi načrt, po kterem naj bi imele dežele več oblasti. Dr. Rieger je o novi postavi, ki vladi za 3 leta daje oblast, dovoljevati take železnice, prav ostro govoril in se obrnil zlasti proti vladi rekši, da to je kaj čisto novega in konstitucijonalnim načelom nasprotnega, ako vlada pravi, da sklenjenih postav, ki ji niso všeč, ne bode predložila Najvišjemu potrdilu. Vlada se na ta način postavlja nad postavodajaluo zbornico. To pa ne sme biti; ona mora vsako postavo predložiti cesarju v potrjenje , iu njegova reč je potem, postavo potrditi ali zavreči. Prav je toraj imel dr. Fuchs, ki je v prejšnji seji vprašal, čemu je pač državni zbor, ako misli vlada tako ravnati. Konečno je govornik rekel, da bode za predloženo postavo vendar le glasoval, pa ne zato, ker se mu postava zdi dobra, ampak ker vsaj nekoliko prilike daje, da bodo mogli ljudje delati stranske železnice, ki so potrebne.
Na jutranjem dnevnem redu stoji že nasvet o arelski železnici. Ta železnica je iz mnogih ozirov silno važna, pa izdeljava njena bo jako težavna in draga, ker bode potreben

da Nežka ne bo več pela; a oče Petelin se je postavil na noge in rekel, da bo in da se bo zdaj Metka hodila učit, ker jc že dosti stara, da bo njen glas tudi v cerkvi donel. Mati, da, oče, da ne , dekleti greste s sobe, in — bil jc prvi prepir med Petelinovima, ki se je končal s tem, da je oče krepko ob mizo vdaril iu rekel, da je gospodar on.
V pondeljek so prignali očetje in matere svoje otroke obojega spola pred šolo, prišla 8ta gospoda z novim učiteljem, ki jc otroke s starši vred v šolski sobi zbrane v domačem slovenskem jeziku ogovoril, da so nekteri kar zijali. Po vpisanji so domu grede starši rekli drug drugemu:
„Ta jc pa učen, govori skoro tako , kakor da bi bil na prižnici. Pa ga tudi lahko razumimo, ker nc govori veliko drugače ko
že navadili, če-
mi.
O, tega se bodo otroci
ravno je kosmat. Čc bi nc imel brade, pa bi šel lahko na prižnico."
Tako jc bilo zaupanje do novega učitelja kmalu tako, da jo vsak prignal svojega otroka posebno še, ko jc bilo od otrok slišati lc po-
hvalo , a bal se prav radi hodili
med njim in gospodom kaplanom ni nič druzega razločka ko kosmata brada, ki pa tudi ni pregrešna.
Tudi v cerkvi je novi orglar si ljudi kmalu pridobil. Ostal je pri starih pesmih, odpravil le nektere poskočne, pa učil novih, ki so se tudi kmalu ljudem prilegale, in prišlo je kmalu tako daleč , da je hotela vsaka biti pevka, Brcžanipaso so s svojim učiteljem baliali. Še stari Boštjan je pripozual, da njegovemu nasledniku orgle bolje pojo ko njemu, iu to je gotovo največa pohvala.
Po vsem tem je razumno, da je vsa vas rada imela ga in vsaka hiša bila vesela, če jc stopil čez prag', jn radi so ga ubogali, če je kteremu povedal, kako bi to in ono lahko bolje naredil. So vé, da jc najraje zahajal v Petelinovo hišo, ker jc oče Petelin bil naj-razumnejši gospodar v vasi iu dober prijatelj gospodov, ki sta tudi včasih prišla ua kozarec in ua pogovor. Vsak dan to ni bilo, a večkrat v mesecu so se vsi trije sešli pri IV tcliiiu, posebno zvečer, ko je on tudi svoje delo opravil. Mati Polona se učitelja ni mogla prav navaditi zavoljo brado, čeravno je go-v šolo. Pravili so coló, da spod župnik rekel jej, da še celó svetnike ma-
ga ni nobeden, pač pa so
lajo in zdolbujejo z bradami. Zato je bilo večkrat veliko smeha, a mati je šla in ni je bilo več blizo.
Tako vse tri zbrane najdemo pri Petelinu, kteri je bil ravno novo vino dobil ter povabil jih na pokušnjo. Vino je bilo dobro, vsi veseli, tudi mati jc bila prišla s hčerama, ker so jej obljubili, da o bradi učiteljevi nc bo govorjenja iu rekli, naj sede tako , da je no bo videla. Ko so žc vsi dobre voljej, prične učitelj:
„Oče Petelin, kdaj pride vaš sin Jože domu? Vam nič nc piše?"
„Pač," — odgovori oče — „bi bil že doma, pa zdaj sc boje vojske in ne puste nikogar domu. Tam na Laškem jc nekje."
„Da, da" — pritrdi gospod župnik — „vojska bo, nc bo drugače. Ilavno sem bral to v časnikih. Lah in Prus nas mislita stisniti."
Na to nastane tiliota, ktero pretrga učitelj z vprašanjem:
„Kaj pa vaš drugi sin Janez? Kje jo? Vam li nič ne piše?"
To pa je iskra v smodnik. Oče Petelin skoči pokonci, pogleda neprevidnega vpraše-valca in rečo:
i
velik tunel. Ker ta železnica trgovini naši odpira pot v zahodne dežele, ki je morala prej svoje blago pošiljati «koz Nemčijo, so vsi klubi, tudi Poljaki, sklenili glasovati za to železnico. Postava bo toraj kmalo sklenjena in delo se bo že po veliki noči pričelo ter trajalo kakih 6 let. Predarelci, ki so se morali dozdaj skoz Bavarsko voziti v notranje avstrijske dežele, bodo vsled te železnice dobili naravno zvezo z drugimi našimi deželami.
Šolski odsek je že v dveh sejah ob ravnaval Lienbachi rjev nasvet o znižanji 81et nega šolskega obiskovanja. Liberalci se hudo repenčijo, vlada pa hoče v tem oziru vstreči želji ljudstva, vendar misli, da naj se dolžnost v šolo hoditi ne zniža postavno od 8 let na « let, ampak da naj se naučuemu ministru da pravica, da bo smel oproščevati od te dolžnosti vse tiste, ki bi za to prosili. To bi se pač ne reklo vladine posle zmanjšati kakor se je obetalo, ampak jih še le zelo povikšati. Izmed naših poslancev je v tem odseku g. Iiluu, ki je ob enem zapisnikar , iu je že v zadnji seji povdarjal, da ne bode ostalo druzega, ka kor šolske postave v načelih spremeniti, če se tudi liberalci zdaj še temu ustavljajo.
■z	9. sušca. (Bratov-
ščina sv. Cirila in Metoda.) Odkar so pokojni škof Anton Martin svoje trudne oči zatisnili, le redko kedaj pozvemo, kako po njih upe-ljana bratovšina sv. Cirila in Metoda — napreduje. Oni so vsako leto k prazniku teh slo vanskih apostolov po „Danici" priobčili ime-nitnejše dogodbe te bratovšine. Bog jim ni dal včakati tukaj ve-elja, da bi bili videli jugoslovanske brate rešene turškega jarma. Upajmo, da že dolgo pri sv. bratih Cirilu in Metodu Boga prosijo za utrjeuje in razširjanje sv. kat. cerkve po jugoslovansk h dtželah. Te dni so sv. Oče Leon XIII našim slovanskim bratom v Filipopel na Turškem poslali novega, mladega, učenega in gorečega apostola, prečast. o. Roberta Menini ja.
Iz kapucinskega samostana v Špljetu na Dalmatinskem poklicali so sv. Oče slovitega misijonarja č. o. Roberta v Rim. Posvetili so jih v škofa iu jih poslali pomočnika že osla belemu škofu v Filipopel. Novi preč. škof Robert bodo gotovo veliko storili za razširjanje sv. katol. cerkve, iu za zedinjenje po veri od
nas ločenih slovanskih bratov. Nad njimi Be kažejo čudna pota božje previdnosti. Pred kakšnimi 15 leti dovršili so bili sedanji škof Robert na Dunaji pravoslovne (juridične) šole. Stopili bo potem v cesarsko službo na Dunaji. Pa Bog jih je za svojo službo si odbral. Peljal jih je v tiho samostansko celico. Tam bo vso gorečnostjo Be začeli pripravljati na svoj duhovski poklic. Postali so mašnik in mišjo-nar, ki zavolj svojih izvrstnih pridig slovijo po Laškem , Primorskem, Goriškem in še po drugod. Kakor nekdaj sloves o sv. oo. bratih Criiu in Metodu — tako je tudi glas o tem gorečem misjonarju prišel do sv. Očeta v Rim. Gredoč iz Rima v Filipopel so se te dni na Dunaji mudili. Naj bi udje bratovščine sv. Cirila in Metoda novega slovanskega apostola ne spremljali samo z gorečimi molitvami — ampak naj bi tudi po svoji moči v denarjih kaj darovali za uboge slovanske brate, ki še niso rešeni turškega jarma. Preč. g. dor. Ulaga, konjiški nadžupnik, so že pred leti sprožili blago misel, da bi si bratje in sestre te bratovščine prizadevali tudi z milodari razkolui-kom pot v sv. katol. cerkev polajšati. Kakor iz letnih poročil „družbe Č3t. spočetja D. M. v pomoč katoličanom turške države" na Dunaji razvidimo, bratovščina sv. Cirila in Metoda v konjiški dekaniji vsako leto v ta uamen lep dar nabere, ter ga po omenjeni družbi slovanskim bratom v pomoč pošlje.
Predsedništvo te družbe ua Dunaji je v predlanskem poročilu vsa preč. škotijstva, ktera so bratovščino sv. Cirila in Metoda vpeljala, najuljuduejša poprosilo, naj bi ude bratovščine spodbujali, da bi za zedinjenje po veri ločenih slovanskih bratov tudi kaj darovali. Predsedništvo, ki milodare hvaležno s p r e j e m lj e , obeta jih natanko v tisti namen obrniti, v kterega so jih durovalci odločili. Kdor zamore kaj v ta namen darovati — naložil bo pri Bogu na obresti. Ni se mu bati ¿gube. Prejel bode vse stoteruo povrnjeno iu še večno življenje.
Domače novice.
V Ljubljani, 11. marca.
(Čisti dohodek „akademije") napravljene oo narodnih društvih, o kteri smo obš rneje
„Gospod učitelj, o tem mi ne govorite, f, imena ne maram več sličati. Pač sem dobil od • njega že uekaj pisem, pa sem jih v peč vrgel neprebrana. Naj bo kjer koli, meni ni J prav nič mar za - nj in kdor hoče biti meni ljub, naj no sproži besede o njem. Tako je!"
S tem jo bila dobra volja skaljena , oče Petelin je izpil svoj kozarec, pa šel rekši: „brez zamere in lahko noč!"
Se ve, da so šli tudi gospoda iu učitelj, zadnji posebno osupnjen, da je splošno veselje tako skalil. Po poti sta mu duhovna pojasnila, da naj vsaj zdaj pri Petelinovih nikar ne govori o Janezu, „zgubljenem sinu", kakor mu oče pravi, ker stari misli, da ga hoče vsak dražiti s „skaženim študentom". Treba čakati, da se očetova razburjenost poleže. Učitelj to obljubi iu odslej v Peteliuovi hiši ni bilo več govora o Jauezn , o kterem celo nobedon nič ni vedel, kje je.
Pač, edcu je vedel, ali bolje : ena je vedela, in ta je bila Nežka. Nji jo namreč dajal očo pisma, da jih vrže v peč, ali čeravno se jej je bil brat zamoril , jo bila vendar sestra njegova in radovedna, kakor ženska sploh. Zato so šla pisma Janezeva pač v peč, a prej
je vsako pismo prebrala Nežka. Tako je imela vse v spominu, a čast jej, da jih je obdržala zá-se, kar je ženskemu spolu menda zeló težko, j Samo to že priča, da je bila Nežka ne le blago, ampak tudi veliko vrcdno|, nenavadno dekle.
Kdor ima kako skrivnost skrivati, ni srečen. Nežka pa še z drugih ozirov ni bila srečna. Ko je začela hoditi pet k novemu učitelju, je skonca bila ravno tako vesela, kakor pri starem Boštjanu, — še bolj, ker je ta učil svoje pevke ne le cerkvenih, ampak tudi drugih poštenih pesem za družbo in svet. Kmalu se je v Brežki vasi pelo povsod: v logu, na polji, na skednji, zvečer doma — sploh povsod, kjer so bile pevke. Še več! Od deklet so se celó fantje naučili poštenih domačih pesem in tako je postala Brežka vas kmalu — pevska vas.
Vse dobro. Ali čem bolj so so začela od-perati drugim deklctam pevska grla, tem težje je pela Nežka, in ko se jej je enkrat primerilo , da je v cerkvi v sredi pesmi zakašljala iu bi se bila skoro zadušila, jo rekla učitelju organistu, da ne moro več peti; mora biti bolna v prsih, ker jej je grlo tako tesno, da komaj diha.
zadnjič poročali, znaša 226 gld., kterih bodo stradajoči gotovo veseli.
(Mesečni živinski somenj v Ljubljani) je bil zelo živahen, posebno bo dobro opravili ljubljanski mesarji. Tudi konj je bilo veliko, pokupili so jih večidel laški kupci.
(Nabiranje vojakov) Be je v Ljubljani vršilo ta teden. Druga leta je bilo o takem čbbu veliko hrupa, razgrajanja in ukanja po mestu, letos se je pa komaj poznalo — dokaz napredovanja našega ljudstva v izobraženji in da surovost med njim vedno bolj pojemlje, posebno okrog mest, kjer ljudje večkrat kaj domačega berila v roke dobé.
(Čudo!) „Laibacherca" vendar enkrat omeni slovenske predstave v gledišči in — čudo ! — ne zabavlja, ampak prav ugodna in pravična je kritika. Kam li je to zapisati?
(Pravd ni konca ) Zadnjič smo omenili, da smo bili ptimorani „Tagblattu" poslati popravek zavoljo napada na nas v njegovem sobotnem listu. Ker pa nismo nikjer mogli najti nobenega vrednika tega čudnega lista, da bi mu bili izročili popravek, smo morali obrniti se do s), c. kr. okrajne sodnije ž njim in danes je tam obravnava med našim odgovornim vrednikom g. Haderlapom in dr. Hans Krava-som — če bo zadnjega kje dobiti.
(Baharija z otroci.) Kdor gre kakega lepega dne po Ljubljani ali po sprehajališčih njenih, bo misiil, da je prišel v kako menaže-rijo, kjer so opice z vseh vrst barvami napravljene za smeh ljudstvu, ali pa na kako maškarado. Skoro ni noben metulj tako pisan, kakor naši gosposki otroci. To je, kakor bi starši na svojih malih poskušali nošnje vseh narodov in mode vseh dob, še celô s sabljami vidiš fantičke. Pa taka nošnja ni poceni, to je že največa potrata ali „luxus", ker vsa oprava punčke kakih 4—5 let stane okoli 30 gld. in to ena sama obleka, sam klobuk ne manj ko 4 gld. Manjka le še zlatih ur, verižic iu druzega zlata na takem otroku, pa bo že še prišlo, ker vsaka reč napreduje, toraj tudi taka norija. Tako drago našemljenih otrok ženo starši ali sama mati pred sabo toliko, kolikor jih ima, in čem bolj pisaui, čem dražje oblečeni bo, tem ošabneji koraka mati za njimi.
I Nekdaj se je gosposko ženstvo med seboj skušalo le po dragini in novoBti svoje obleke, zdaj
„Zakaj je to?" — jo praša učitelj zunaj cerkve.
„I no, zavoljo — Janeza, mojega brata, saj veste."
„Mar ti je znano, kje je zdaj? Povej mi, ker on jc bil v šolah moj najboljši prijatelj."
„Vaš prijatelj — naš Janez ?" — se čudi Nežka.
„Kaj pa, kako sva se rada imela do zadnjega , ko je med tisto prismojeno gospodo zašel, ki mu je možgane zmešala. Povej mi več o njem, mu bom pisal."
„Drugi pot, je zdaj preveč ljudi, ki naju gledajo" — konča Nežka in steče za sestro, pa za sabo sliši šepetanje:
„Ta Petelinova mora kaj imeti z učiteljem, ker se toliko menita med seboj. Saj pa tudi učitelj preveč zahaja k Pcteliuu. To ni brez vsega. Saj otroci pravijo , da še s šole zmiraj gleda za njo, kedar gre ona memo."
Nežka je hitela domu, pa tisti večer ni bilo spraviti nobene pravo besede ž nje. Gostje so mislili, da je to zavoljo tega, ker jej je na koru pri petji spodrknilo. Nežka pa je že vedela, zakaj jej jo tako tesno.
(Dalje prih.)
ma pa v to služijo že majhni otroci. Kaka je taka odgoja ! Da se Bog usmili ! Če kdo za svojega otroka nima obleke vsaj 50 gld. vredne, že ž njim ne sme ven in če gré, ga zaničljivo gledajo, otroku pa hudô dé, ko vidi vse svoje vrste krasneje oblečene. Kam smo prišli in kam še gremo !
Telegram „Slovencu."
Z Dunaja, 9. marca.
Naslednik Hofmanov bo ogerske železnice predsednik Szlavy. Francoski senat je zavrgel Šolske postave sedmi (lan. zabranujo6 poduk cerkvenim obredom. Conrad je Šolskemu odseku rekel, prej odstopiti, kot osemletni poduk odpraviti.
Razne reči.
—	Zahvala. Iz Knežaka se nam piše: Prisrčna zahvala gosp. Oroslavu Dolencu, sve-čarju v Ljubljani, za poslanih 5 gld. za stradajoče Knežane. Bog povrni I
—	VNovemJorku v Ameriki so ustanovili borzo za ženske, na kteri moškim ne bo dovoljeno kupčevati. Bo li ta naprava v blagor Amerikancev, bo nas bodočnost učila.
—	Višja sodnija v Lembergu je Katarino Onyškejevič obsodila na 20 let v ječo, ker je 7 oseb zastrupila in potem oropala.
—	V vasi Buczaz v Galiciji je od lovcev obstreljeni divji merjasec več ljudi napal in nevarno ranil. V vasi navzoči žendar je na žival ustreli), a je ni smrtno zadel. Divja zver je potem njega napadla, on pa je vrgel puško od sebe in se dolgo časa s samim bajonetom branil; mrjasec ga omaga, vrže na tla in grdo raztrga. Nek mimogredeči kmet je mrjascu sekiro v glavo zasadel. Zober je še z v glavo zasajeno sekiro bežal iz vasi, potem pa onemogel obležal. V njegovem životu so našli 20 puškinih krogelj.
—	Prvi hrvaški vinski somenj v Zagrebu. Hrvaška slavonska kmetijska družba razpošiljaja imenik za vinski somenj prijavljenih vin. Iz tega imenika se razvidi, da Be je za vinski somenj ponudilo za prodajo do 80.000 veder vina in to od leta 1834. do 1879. Cena je najniža 3 gld. 92 kr. vedro in najviše 30 gld. vedro. Za naše vinske trgovce bode gotovo ta somenj velike važnoBti, zatoraj jim priporočamo, da se ga udeležijo, ker na sejmu smejo prodajati svoja vina samo vinorejci, ter bodo imeli priliko spoznati Be z vinorejci hrvaškimi in z njihovim pridelkom Somenj se bo odbržaval o prostorih hrvaške slavonske kmetijske družbe 17., 18. in 19. marca. Katalogi za ta somenj se morejo dobiti za> stonj pri kmetijski družbi in trgovski zbornici v Ljubljani, Trstu, Celovcu, Gorici, Gradcu itd., kakor tudi pri hrv.-slav. kmetijski družbi in trgovski zbornici v Zagrebu. Z sejmom bode zdrnžena tudi izložba orodja za vinorejo in kletarstvo.
—	Nekkavalir in njegova Bopruga sta sc pogovarjala o ženski radovednosti. So pruga je trdila, da je ves svet enako rado veden, moški kakor ženski; mož je ugovarjal. Nasledek tega je bila stava med obema zakonskima, če jo soproga dobi, jej bo moral soprug dati kak lep kinč, če pa Boprug, mora ona vzeti eno gouvernanto s pravimi zobmi. Na to razpošlje sopruga 24 pisem na znance obojega spola. Pisma so bila z družbinskim znakom zapečatena, in zunaj na njih opomba: „Ponedeljek 16. februarja to pismo odpreti". V piBmih so bila povabila k neki veselici, ki je bila v nedeljo 15. februarja. In res, vsi
razun enega pridejo, kar potrjuje, da bo pisma pred naznanjenim časom odprli. Edini, ki je še le v pondeljek prišel, je bil nek morski kapitan. On je rekel, da se njegovo početje tako lahko razloži, ker kapitani morajo večkrat zapečatena pisma še le na Malti ali kje drugje odpirati, ktera doma saboj vzamejo. Sopruga je toraj dobila stavo, ker so vsi moški in ženske enako radovedni,'le morski kapitani ne.
— Slovansko pevsko društvo na Dunaji priredi v pondeljek 15. t. m. v dvorani „zum grünen Thor" (Wien, Lerchenfelderatrasse 14) zabavo na korist stradajočim I a t r i j i. Spored: a) A. Förster: „Slava Slovencem" (slovenski zbor). Dr. J. B. Ipavec: „Moja rožica" (slovenski zbor). Dav. Jenko: ,,Dunte vetri" (srbski zbor). Iv. pl. Zaje: ,javori ja" (hrvatski zbor). Ant. Hajdrih: „Jadran-Bko morje" (slovenski zbor). Pevovodja gosp. A. A. Buch ta. b) Godba baron Kuhnovega polka štev. 17 igra sledeče pod vodstvom g. kapelnika J. F. Borovanskega. Straus : „Ouver-ture o Methuzalemu". Komzak: „Veliki pot pourri slovanskih pesnij". Fahrbach: „Dijaški pozdrav". Strauss : „Severnega morja podobe." Stern: „Spomin na Ljubljano." Wagner: „Odkritje ljubavi." Mazalik: „Dekličina tožba." ,,Be8eda" (češka narodna). Fahrbach: „Srčna dama." Strauss: „Bocaccio." Straus: „Parižka polka." Strauss: „Napevi naokrog". Baroneaa de Potien : „Srčni listič." Straus: „Le naprej." Ustopnice se dobivajo pri predsedniku društva, dvornem in sodnijskem odvetniku dr. Jante-chu L Bräuerstrasse 4. Za posamezne osobe veljajo 1 gld., za rodovino po 2 gld., za dijake 50 nov.
Javna zahvala.
Podpisani odbor šteje si v prijetno dolžnost izrekati najtoplejo zahvalo slavnemu pevskemu zboru narodne čitalnice ljubljanske ter njega pevovodji gOBp. Valenti, slavnemu društvu „Sokolu" in njega telovadcem ter slavnemu „Dramat. društvu" oziroma častitim go-spem in gospodom igralcem za prijazno sodelovanje pri dobrodelni veliki akademiji v deželnem gledišču dne 7. t. m. na korist stradajočim Istrijanom in Notranjcem; isto tako se pa zahvaljuje slavnemu občinstvu, ki je b tako obilnim pohodom pripomoglo do tako sijajnega uspeha, vsled kterega bo moč odpo-elati revežem lepo svoto 226 gld.
Odbor za priredenje akademije.
Telrgrafléiir donarnr cen» 10. februrtja Papirna rent* 77.20 — Areberua runu 71.85 — Zlat» renta 86 — — 18601etnu državno posojilo 129 — Bankio« »Koije 837 — Kreditne akcij« 301 40 — London 117.80--Ce», kr. cekini 5.57. — 20-frankov 9.43.
Tržne cene v LJubljani.
Pšenica hektoliter 10 gld. 83 kr.; — rež 7 gld. 58 kr.; — ječmen 5 gld. 21 kr.; — oves 3 gld. 25 kr.; — ajda 5 gl. 21 kr.; — proso 5 gl. 53 kr.; — koruza 6 gld. 18 kr. — krompir 100 kilogramov 3 gld. — kr.; --fižol hektoliter 9 gld. — kr.; — masla kilo gram 96 kr.; — mast 80 kr.; — špeh frišen 60 kr.; špeh povojen 80 kr.; jajce pol^kr. mleka liter 8 kr.; ~ govedine kilogram 52 kr.; — teletnine 60 kr. ; — svinjsko meso 56 kr. — Sena 100 kilogramov 1 gld. 87 kr slama 1 gld. ;69 kr. 100 kil; drva trde 8 gld. mehke 5 gld.
Koper
protin putiko
je dobre zdravilo zelišna voda, ki ao imenuje
basorin,
ki je potrjena od cesarja, in jo izdeluje
Vrane VHIlielm,
lekar v Neunkirchen.
To zdravilo so zdravniki pregledali in potem je dobilo od cesarja Franca Jožefa 1. posebne pravice. S to vodo se mora človek od zunaj trdo pomazati (poribati) , ter ima moč, da trganje ustavi, kri pomiri , bolečine utiši, ter je dobro zdravilo zoper slabe živce, zoper slabost in bolečine v udih, zoper protin, trganje, putiko. glavobol, omotico, bučenjo v uiesih, bolečine v križu, zoper slabe in utrujene noge, (posebno dobro za gojzdarje, vojake) ; tudi če človeka v straneb bode, če ga trga v nogah, in enakih bolečinah je ta voda dobra za mazanje.
Flašica z zdravniškim navodom in z zavitkom vred velja 1 gl. 20 kr.
Na prodaj jo ima	(8)
Peter l.itssnik v Ljubljani.
V Avstro-Ogerski, Nemčiji, Franciji, Angliji Rumuniji, Španiji, Holaudiji in Portugalski
varovani
Wilhelmov
čaj za čiščenje krvi proti pro-tiim in putiko
je edino pomagalno
zimsko zdravilo.
JSIitÛÏXÏÏïïR
Dovoljeno od Ml fj ces kancelije S H
ÎMtMliïïïS RSÎÏÏÏTÏTTÏ»
£ „ , _ 5 jjj Vsled patenta j£ « Poskušeno J» g Nj ve)i4 9e «
JJ W ne sme pona- ■. - M rejati. ™
M
N
za dobro tf ^ r«j»u. ^ N spoznano. ►> «Dunaj 12.maja« « r	h! n 1868. **
m iw	hi
KXXXXXXXVt KXXXXXXXXXK
Eksekutivne dražbe.
15.	sušca. Janez Hafner (1) v Ljubljani; Leopoldina Marcuzzi (1) v Ljubljani (2847).
16.	9ušca. Andrej Lenarčič (3) iz Nadanjega scla, v Postojni; Janez Markelj (1) iz Krzinvrha (1555) v Mokronogu.
17.	sušca. Franc Tratnik (1) iz Male Mlačne (2045) v Ljubljani; Janez Ostanek (3) iz Strmca, v Postojni; Anton de liedange (1) iz Unca (12.000) v Logatcu; Jože Vanoss (1) v Kamniku (10.629) Lorenc Levar (1) iz Grahovega (1020) v Logatcu ; Jovana Klander (3) v Kamniku; (1000); Jaka Kastelic (1) v Mokronogu (700); Jože Mehle (3) iz Ustja, v Ljubljani.
«4
jj Dnnaj ^ 7. grudna >+ iM 1858. H tH	H
XXXXXXXXZ1&
Ta čaj sčisti ves život, on preišče celo telo in vse bolezni iz njega prežene.
'Ah zmiroin ozdravi protin, putiko, trganje-odprte rane in zastarele bolezni v nogah, spolske bo lezni, kraste, gobe, lešaje na životu in v licu, in sifi-litične bule.
Posebno dober je pri bolnih jetrih, pri hemoroidni), pri rumenici, okrepča slabe žile, odpravi bolečine v rokah in nogah, v želodcu, zapretje v spodnjem telesa, polucije, tok pri ženskah itd.
Bolezni, kakor škrofeljne, bule in enake odpravijo se hitro in dobro, če se ta faj skoz več fnnn pij» ker ima to moč, da vse rezveže, in na vodo žene.
Pravega izdeluje le Prane IVillielin. V Neunkirchen pri Dunaju.
En zavitek, nn 8 kosov rn/,deljen. po zdravniškem ukazu pripravljen, z navodom v raznih jezikih, velja 1 gl in iO kr. za zavoj.
SvArilo. Varovati se je ponarejenih refi, in zmirom se mora zahtevati „VVilhelmov kričistilni čaj zoper protin", ker »e izdeluje več t»hih ponarejenih čajev zoper protin in putiko, pred kterimi vsacega svarimo.
Pravi \Villicliiiov kričistilni čaj zoper protin in putiko imajo ua prodaj:	(10)
Peter Lasnik v Ljubljani, Anton Leban, leknr v Postojni, Kari Šavnik, lekar v Kranji, Fr. Wacha, lekar v Metliki, Doni' llizzoli, lekar v Novem mestu.
Iidajatelj in odgovorni urednik Filip Iladerlap.
J. lilazillkovi liasleduiki v Ljubljani.