Pogovori.
(Dalje.)
Pri prvi: „Nevihta" bi želeli le malo bolj logično razdeljene misli, da bi tudi preprosti bravec lahko umel Vašo sliko. Ni slaba sicer misel sama po sebi, ki ste jo porabili za pesem. Pravite pa: „Med njimi (namreč oblaki) blisku pot napravlja groma vdar." Pomislite, če je to naravno resnično! „Cvetlice" Vaše se nam z Vami vred smilijo, ko jih je ledena toča ukončala in razsula. Kaže, da opazujete radi naravo in imate srce zanjo. Prav! dober človek dobrega.srca se je veseli in v njej se veseli tudi njenega Stvarnika. Jednako milobna je „Mrtvemu ptičku". Vendar posebno krepke niso Vaše moške rime, večina je z naglašenim o; drobno
—  poln6; zemljo — ž njo (ni čista,) drobno
—  to . . . koj — zastonj pa sploh ni rima. Sicer je malo preotroško, če pravite: „V solzah sem v življenje te (tička mrtvega) vabil, Pa klical sem tebe zastonj." — Naslov „Moja domača hiša" se nam zdi neprimeren za kratko pesmico, v kateri hočete povedati, kako mati pričakuje ljubega sina, ki je že dolgo v tujini. Preprosta pesmica, a ljubka. Glede rim bi opomnili, kar smo rekli zgoraj.
—  Zadnjo Vašo pesem moramo vendar deti semkaj. Zakaj ? Ker ste jo poslali popravljeno in dobro popravljeno, tako da bi tudi ne-časti ne delala listu, ko bi jo mogli natisniti v njem. Naslov je: „Lastavka".
Le vzdigni se ptica v višave, le švigni ko blisk nad zemljo; in zračne premerjaj daljave se svojo perutjo urn6.
Veseli se svobode zlate in leti črez skalne gore, le leti črez pisane trate, črez burno šumeče vode\
I jaz gojim željo si smelo, da krila bi brza imel, in kadar bi srce želelo, s tujine domov bi zletel.
Vidite, da smo uganili, da tistega oh! v prejšnji pesmici ni bilo potreba, v kateri ste si želeli perutij, in katero smo lani obsodili kot nedovršeno. Ta res ni še dovršena, vendar dobra je. Kaj pa to? Vprašate namreč: „Ako ni nobena pesem godna za natisek, v kolikem času bi se to lahko zgodilo, ako se pridno vadim?" Matematično odgovoriti, pravimo, nam ni mogoče; a da odgovorimo ven-
dar, recimo: Dokler se do dobrega ne navadite! Torej pogum in pozdrav!
Gosp. F. S. To je lepo od Vas, da nam prepuščate svoje „pesniške prvence tudi v natisek". Ali za sedaj se moramo že zahvaliti za to dobroto, ker niso ravno taki, da bi se dali natisniti brez skrbi, in da ne bi se zamerili častitim bravcem. Tudi ste prav za prav bore malo povedali v tisti pesmici ,,'V čolnu". Jezero — čoln — mladenič poje
—  veter pa odnaša glasove: to je že vse bilo!   Nič poetičnega,  prav nič vznesenega;
—  par potez ne prav gladkega in spretnega čopiča! In cel6: „dvojne želje"! Kako naj se Vam ustreže ? „Plezal rad bi na višine, Tja na čeri in strmine, Gledal z vrha bi v doline, Ločil bi se iz nižine" — tako pravite v prvi kitici. In končali ste s to željo: „Pa v dolini rad bi bival, O stvaritelju bi sni val, Mirno duh bi moj počival, Divno vso lepoto vžival." Gotovo je res, da človeško srce je nemirno in želi sedaj to, sedaj ono. A v taki drobni dvokitni pesmici — to vendar ne gre, da bi se metalo z besedami kar tako. Zato le ostanite lepo v dolini, pa ne samo, „da snivate" o Stvaritelju, ampak živite prav zanj in mislite nanj, in Vam ne bo treba zapisati „Iver", ki je menda odletela od bolj slabega lesa:
Potrpeti vse nadloge, vse krivice oprostiti, človek moral bi pa angelj, ali — dolgouhec '— biti.
Mi mislimo, da niti jedno niti drugo, temveč treba nam samo, da bi bili dobri ljudje, ki hočejo slu sati Boga, in to bi bilo dovolj. Sicer: zdravstvujte, pa brez zamere!
Gosp. J. H. Č. „Prosim, če bi pregledali to pesem in izrekli o njej sodbo na „Dom in svet"-ovih platnicah" ... to je skromna želja Vaša. Naj se Vam izpolni. Prebrali smo jo — to pesem „Vanda", in da odkrito rečemo: prikupili ste se nam v hipu. Imate lep pripovedni talent. Slikate celo lepo življenje kraljice „Vande" in njenega ljudstva, boj za njo, njena čustva, udanost ljudstva do nje in njeno ljubezen za narod itd. Beseda je dosti prijetna . . . samo naglašate večkrat, reklivbi, pretirano: peščica, gr6-movnik i. dr. Ce jo kasneje sem in tje malo opilite, bo morda dobra za natisek.   Zdravi!
Gosp. Bojeslav Ziljski. Ime že ste si izvolili strašno bojevito in zato menda ste tudi zložili pesem: „Vboj!" Mislili smo, da res v navdušenih besedah kliče pesnik na boj, a začel je: „Sedel sem in čuval in — bral ..." To ni prav nič posebnega, ljubi prijatelj! In vprašati moramo: Kje ste sedeli in kaj ste čuvali? Hoteli ste menda povedati, da niste dremali, ampak culi. Ko berete, Vam „vstajajo prikazni iz davnih časov, ko še naši dedi so hodili tu po zemlji" itd.,tedaj se res vzdra-mite: „Biatje! opašimo meč in hajd na vojno!" — Prava, pravcata napoved vojske, pa upamo, da ne pride do — krvi. Lepo je tudi, da ste naredili še „Noči" mal po-klon, da ne pozabi „da ima svojo moč". Pa ravno zato ji smete tudi pripoznati, da pač „ stori mnogo dobrega ljudem, ko okrepča starega in mladega za novo pot". Ali Vam je pa znan še drug pregovor o noči? Dovolite, da ga Vam povemo: „Se jedno tako, pa bo noč!" ___________(Dalje.)
Časopis „Der Siiden", glasilo za izobraževalne, politične in gospodarske koristi hrvaškega in slovenskega naroda, priporoču-jemo kot najboljši časopis za oglase razne vrste, ker je razširjen v najboljših in imenitnejših krogih med Hrvati in Slovenci in tudi drugod. Cena oglasom (inseratom) je zelo nizka. Časopis se daje na ogled zastonj. Upravništvo je na Dunaju I. Plankengasse 4.
»Adriatische Post." Tako se imenuje nov list, ki v nemškem jeziku brani slovenske pravice na Primorskem. Izhaja dvakrat na mesec, dne 10. in 25. Uredništvo in uprava mu je v Gorici v Gabrščekovi tiskarni, v Pulju pa: Via Sissano, štev. 7. Ta jako spretno in v dobri nemščini pisani list bo gotovo mnogo koristil in nam pridobil sočutja pri onih, ki ne bero slovenskih listov.