JE TO
SPLOH
MOGOČE?
TEATER OKROG TEATRA ALI ZAKAJ SO INTERESI ENIH VEČ VREDNI KOT IN-TERESl DRUGIH
Članek bi lahko začela po-dobno kot pravljico.
Nekoč je v Zalogu, na robu Ljubljane, stala dvorana. V njej so veseli Ijudje prirejali igre, pevci prepevali ubrane pesmi, godci vle-kli svoje mehove, matere potočile solzo sreče ob gledanju in posluša-nju čebljanja svojih malčkov v stilu »jaz imatn pa mamico, mamico Ijubečo.. .<¦', otroci rajali okrog dedka Mraza, odrasli pa se zavrteli v tričetrtinskem taktu. Vsi vprek so si voščili sreče, zdravja in uspehov v prihodnjem letu in si ieleli, da bi vse to trajato, trajalo, trajalo- ¦ ¦
Toda čas se lahko ustavi samo v pravljicah, v resnici ne. Zato je današnja podoba Zaloga in nje-gove dvorane vse prej kot prav-Ijična.
Ko kot gledališki amaterji, Ijubi-telji, če hočete. ieljni kulture ne-močno stojimo v dvorani, nas pre-ganja misel: JE TO SPLOH MO-GOČE?
Mesec december triindevetdeset.
V   načrtu  našega  dela je  bila prednovoletna prireditev. Na njej bi s krajevno skupnostjo predsta-vili obrtnike, ki delujejo v Zalogu. Bila bi nekakšen uvod v enoteden-ski razstavnoprodajni sejem naših obrtnikov. Na koncu pa bi pripra-vili še obdaritev najmlajših...
V  goste smo povabili tudi vo-kalno skupino Corona, s katero že nekaj let sodelujemo in skupaj pri-pravljamo     nastope    po     »tujih odrih«. Dekleta prepevajo prelepe zimzelene melodije, slovenske na-rodne pesmi in tudi črjfske du-liovne pesmi. Svoje nastope pope-strijo s plesnimi točkami. Letos so izdala svojo prvo kaseto in na njej so prav pesmi iz skupaj pripravlje-nega musicala »Ponesi veter melo-dije naših sanj...« Njihov nastop naj bi bil nekakšen uvod v višjo kakovost nastopov, ki jo namera-vamo »gojiti« v prihodnjem letu.
Toda ves trud, da bi Zalogu dali novo spodbudo za kulturno delo-vanje, je bil zaman!
Je to sploh mogoče?!
Če se zazremo v oder, nas pre-šine radost; smehlja se nam, saj je dobil novo obleko, ki mu jo je ukrojila naša krajevna skupnost. Če pa pogledamo po dvorani, nas lalost sicer ne prevzema ob po-gledu na mize. na katerih naši otroci nabijajo žogice, ki letijo celo na driavna tekmovanja, marveč nas stisne pri srcu, ker vodilni med »pinkponkarji« tako z lahkoto po-žrejo svoje obljube, da ne bodo ovirali kulturne dejavnosti in ker imajo očitno vso moč odločanja.
Mar so njihovi interesi več vredni kot naši?
Marje ozadje dogovorov in »do-govorov« med njimi in pristojnimi v krajevni skupnosti tisto, kar jim daje moč? Vprašati se je mogoče, ali je kdo prodal kulturo za »počen groš« in kdo je tisti, ki tu igra dvojno vlogo in vsakomur pove natanko tisto »resnico«, ki mu gre!? Zakaj je na skupnih sestan-kih vse v najlepšem redu in dogo-vor tak, kakor bi ga sklenili med pravimi gentlemeni, pozneje pa se izcimi vse čisto drugače?!
Preostane nam samo, da se sredi dvorane zavrtimo na petah in si na poti proti izhodu brundamo znano viio: »... saj po novem, saj po novem, saj po novem letu boljše bo!«
Bo res?
Ali pa bo premiera komedije NEDEUSKI PIKNIK, ki jo zdaj pripravljamo, morala v begun-stvo? Ali bomo morali tudi našemu dramskemu podmladku Tanji, Mihu, Mateju, Luki, Juretu, Maji in drugim ial povedati vso bridko resnico v oči...
In misel: »Je to sploh mo-goče!?« Še vedno vrta bodica v naše srce.
MARIJA GREGORC