o#43  Poletje. &&>
Poletni večer.                              '     :    ¦
Tiha noč lcži               Vetcr šepeta                 Diha svet pokoj
Nad dolinami,               Tiho nad zemljč,         Daleč kroginkrog,
Luna vzhaja žc             Kot vspavalno pel        Vse vesoljstvo pa
Nad planinami.             Pesem bi ljubo.           Blagoslavlja Bog.
Maksimov.
Pesem o klasju.
Klasj>2 kot solnce rumeno,   •          Starček in mož na tebe
Polja ti našega kras,                      Gledata s težko skrbjo;
Ej, kak6 se radujc                          Mnogokrat upanje njitna
Tebe presrečna vas.                       Že je strto bilo.
Le škrjanček v višavi ,, ..     .                                Venomer žvrgoli,
Pa se raduje, da žito — N j e m u tako zdri ...
Maksimov.
Ko sniva še gora in njiva .. .
Ko sniva še gora in njiva                 Pri okencu kočice nizke
Pod rosno megl6,                              Zre starček čez jutranjo plan
Na travniku, s kosatni v rokah,        In v srcu nebrojno mladostnih
Že kosci pojo.                                    Poraja se zlatih mu sanj.
Opevajo zlate mladosti                       Kot kose cvetice morijo,
Brezskrbni in jasni čas.                      Uničil mu nade je čas;
Otožni in mehki glasovi                    In bridke izkušnje so gube
Tja v daljno plavajo vas.                   Utisnile mu na obraz . . .
Saturnin.
—    126    —
Poleti v &ozdu.
Vsc tiho in znojno na polju.        Jaz grem pa v gozdič, kjer veselo
Še Masje po njivah molči.             Prcpeva med leščevjem drozd;
Le kmetičem veter krepilen           V smerečju mu zbor odgovarja,
Razbeljeno čelo hladi.                    Šumi mu skrivnostno ves gozd.
In duša v skrivnostno šumcnje, V čarobo se to zatopi, Iz srca pobegne mi žalost, .Veselo mi Iice žari . . .                           Taras Vaziljev.
Cvetice.
V polju cvctice prekrasne dehtijo,         Veter poljublja jim nežne glavicc,
Blaga jutranja jih rosa krepča;               Bajke o pomladi jim govori;
Pridne bučelice ob njih šumijo,             Lepo življenje imajo cvetice,
Solnce jih toplo ogreva z neba.            Dokler ne mine čas mladih jim dni.
Taras Vaziljev.
V goro . . .
Danes je jasen dan,            Tajno šumeči gaj
Jasen poletni dan,               Vabi mc v naročaj,                •
Zvonko se smeje tni   '      Vabi v gorovjc me Zčlena plan.                         Solnčni smehljaj.
V goro visoko, hcj,         •                      ^.
Le naprej, le naprej,
Z nje vam zavriskal bom,
Fantjc — juhej!                                          Sokolov
Lipa, ti zelena lipa!
Lipa, ti zelena lipa,                Vcdno še se zbira deca
Zopet v cvetju vsa si;            V senci tvoji hladni,
In po vejah tvojih ptički         Poje si vesele pestni
Pevajo kot včasi.                     V jasni vzduh pomladni.
Lipa, lipa, ti budiš mi
Na mladost spomine,
Na veselje in na srečo,                              %
Ki tak hitro mine . . .                        Taras Vaziljev.
—    127    —
Zora.
Tam na vzhodu vstajala         Brž iskat poslala je
Zora je rumena,                     Solnčece, oj, zlato,
V logu pa je plakala              Ptičic tja poslala je
Travica zelena                         Urno, hitro jato.
Videla pa zora je                   Solnce zasvetilo je
Travico solzečo,                      Črez ravan gorkeje,
Solz rešila rada bi                  Posušilo travici
Revico trpečo.                         Krasne vse sojzc je.
GradUki.
Aj, v polje zeleno bi legel . . .
Šumijo, šumijo gozdovi                 Aj, v polje zelcno bi Iegel,
V prekrasni poletni večer;             Kjer veter lahno šepeta
Nad zemljo s svitlobo oblito        In zvezdic roj zemljici krasni
Razgrinja nebeški se mir.               Prijazno iz dalje miglja.
Kot mati nad dctecem ljubitn          ' '      '     :
Nad nami čuje nebo,
In vetcr uspavanko milo
Šepeče nam na uho ...                              Maksimov.
Pred vihro.                                                , ¦••    - "
Sredi polja rožice                   Spet nad polje splavale
Olavice so bele                       So ovčice bele,
Tožno k tlcm povesile,          V sivkast plasč obok neba
Majki zemlji delc:                   Črezinčrez odele.
BTežko, težko še kedaj          Sredi polja rožice
Zdravo nam bo lice ...         So zatrepetale, Kam, o kam meglene so       Olave vpognile so, Splavale ovčice?"                    Bridko zaplakale . . .
Cvetoš.
Vesela pesem.
Po vasi lučce vgašajo,               Ah, znana mi je pesem ta,
ln spat hite ljudje,                      Ki v nočni temi se gubi,
A pcsmi še oglašajo                  Lc meni neče iz srca
Tam v daljni vasi se nekje.       Privreti kot nekdanje dni . . .
Slavko Slavič.