IRENEJ FRIDERIK BARAGA KOT ČLOVEK
Alojz Rebula
IZVLEČEK
Avtorja v tem prispevku Friderik
Baraga specifično zanima s svojim človeškim
profilom, ki ga skuša osvetliti z vidika
njegovega značaja in njegovega odnosa do
raznih življenjskih danosti.
ABSTRACT
In this article the author is particularly
interested in Friderik Baraga's profile as a
man which he tries to establish through
Baraga's character and through his attitude
towards various conditions of life.
Prikazati Friderika Baraga kot človeka je zahtevneje kot prikazati tega
velikega sina slovenskega naroda kot misijonarja, čeprav sta seveda ta dva aspekta
v njem težko ločljiva. Vendar je v pojmu misijonar neka pomenska omejitev, ki je
v pojmu äauek ni. Človek - ta pojem vključuje praktično vse, od telesnosti do
značaja, od duhovnosti do zunanje dejavnosti, od odprtosti kulturi do političnega
in estetskega čuta.
A preden pristopim k poskusu podrobnejše razčlenitve tega človeškega lika,
naj anticipiram temeljni vtis, ki naj bi, kot domnevam, izšel iz tega prikaza, s tremi
značilnimi drobci iz njegove biografije, in sicer iz njegovih misijonarskih let. „0,
kako lepo je bilo tiste dni, ko je bil tukaj škof Baraga!" je zapisal mladi misijonar
Lavtižar, potem ko je Baraga obiskal njegov misijon pri Krivem drevesu. Beseda
bi bila manj zanimiva, ko je ne bi bil izrekel podrejeni o predstojniku, ki je znal
biti tudi predstojniško zahteven. Drugi drobec je še krajši: besedni binom, s
katerim je Baraga označil njegov sodobnik. „Castit gentleman", tako je - če hočemo
skrčiti daljšo naklonjeno izjavo - tega katoliškega misijonarja označil protestant,
še več, metodistični pastor Pitezel, s katerim sta si bila soseda v L'Ansu.'
1 "Friderik Baraga je bil ob našem prihodu stalni duhovnik v L'Ansu, takrat približno petdesetletnik...
Bil je uglajenih manir, pobožen in spoštovan od Indijancev in od rudarske družbe, prisrčno ljubljen od onih, ki
so mu bili bližji... Ime tega častitega gentlemana je v krajih, kjer je s toliko vnemo deloval za spreobrnjenje
domačinov in rudarjev pionirjev, v častnem spominu." (A. Rebula: Duh velikih jezer, str. 161-164).
251
Alojz Rebula
Tretji je zapis ameriškega geologa Ducatela, ki je na otoku La Pointe ganjen
občudoval Baraga, kako je stregel bolnim Indijancern: „Misijonar Baraga streže
bolnim Indijancem, kakor ne bi mogel zdravnik, nastavljen zanje." Mislim, da ni
pretirano že iz teh fragmentarnih pričevanj domnevati v Frideriku Baragu žlahtno
človeško pojavo. To anticipacijo pa sem si privošču, da ne bi vsiljeval vtisa, da
sem prepričan, da je vsak svetruški kandidat katoliške Cerkve - to je Baraga že
nekaj desetletij - obenem tudi očarljiv človek. Tudi svetniški kandidat ni nujno
očarljiv človek, kakor ni nujno očarljiv človek niti svetnik.
Da človek nosi svojo dušo na obrazu, je zelo tvegana domneva: obraz svetnika
je lahko včasih manj prikupen od obraza zločinca. Vendar mm obraz nekega človeka
zaradi tega ni manj zanimiv. Od Friderika Baraga nam je ohranjena ena sama
fotografija - dagerotipija, narejena dva meseca pred smrtjo, ko je blagoslavljal
temeljni kamen rudarske cerkve v Negaimeeju pri Marquettu. To bi bü lahko tudi
obraz starega, bolno zabuhlega Indijanca, z grenkim zavojem ustnice. Seveda oni
sedemdesetletnik ni bü niti senca mladega škofa Baraga z znane Langusove kopije
Kriehuberjeve - vsekakor idealizirane - podobe, z aristokratsko gosposkim izrazom,
kaj šele nekdanjega mladega, zdravega in postavnega sina trebanjskega gradu. Saj
je Baraga, velika izjema v tradiciji klasičnega slovenskega študenta, imel za sabo
tako rekoč komfortno mladost brez stradanja, lovljenja kosu na samostanskih portah
in inštrukcijske tlake. In glede na to, da se je pozneje sproščeno sukal od vatikanskih
dvoran do dunajske cesarske palače, lahko sklepamo na uglajeno in prikupno
zunanjost slokega in dinanučnega moškega.
Ko je bil ta sestavek že napisan, sem dobu po pošti iz Amerike zadnjo
številko glasila Baragove zveze The Baraga Bulletin, kjer me je, razumljivo, pritegnil
članek The humanity of Frederic Baraga. Avtorica Regis Walling je v kratkem
prispevku z ameriško pragmatičnostjo in noi\šalanco nanizala vrsto anekdotičnih
drobcev, izhajajoč iz predpostavke, da „Frederic Baraga was a man of intense feeling
and sensitivity - da je Friderik Baraga bü človek močne čustvenosti in občut-
ljivosti." Nekaj anekdot iz njegove biografije - Baraga v trenutkih prisrčnosti,
razburjenja, razočaranja, sreče, potrtosti - naj bi velücega misijonarja prikazalo
kot predvsem emotivno naturo. „If emotions are characteristic of the human species,
then Frederic Baraga was surely very human, - če je čustvenost značuna za človeško
vrsto, potem je bü Baraga gotovo zelo človeški," - zaključi avtorica svoj prispevek.
Celovitejši pogled v biografsko gradivo, predvsem v korespondenco in
dnevnik, navaja človeka k drugačnemu, če že ne nasprotnemu vtisu, da smo
sicer pred občutljivo, a vendar bolj racionalno kot emotivno naturo, bolj odprto
stvarnosti kot intimi. Ta človek, ki se v določeru dobi svojega življenja zapiše
Nevidnemu, je v bistvu le zdrav ekstrovertnež, kar trdno doma na zemlji, med
ljudmi in dejstvi, med števukami in umud. Naj se je kakšen njegov misijonar,
kakor je to naredil veliki praktik Pire, še tako ponorčeval nad njegovim
gospodarskim talentom, ostaja Baraga v bistvu uravnovešeno realen človek. Če
se na primer zatopiš v njegove dnevnike, boš komaj našel kakšen zapis, ki se ne
152
Irene] Friderik Baraga kot človek
bi tikal imen pamikov, njihovih unükov, številk z denarnimi zaznambami,
skratka, samih suhih realij, zapisanih z nekakšno račimovodsko, človek bi rekel
habsburško natančnostjo. V tem človeku, ki je ves izgorel za Absolutno, je sicer
čustvenost, včasih velika čustvenost, od izlivov prekipevajoče misijonarske sreče
tja do kakšne jobovske kletve na račun svojega škofovskega posvečenja. Toda v
bistvu ostaja realno uravnovešena natura.
Dejansko Baraga ni bil rojen za kontemplativno življenje, čeprav v nekem
pismu svojemu škofu Lefeveru izrazi domotožje po samostanu." V resnici je bil
to človek dejanja, in sicer ne kakršnegakoli, ampak odločnega, velikopoteznega
in neodjenljivega dejanja. V nekem smislu bi lahko izpostavili Baraga kot primer
človeka, ki s svojo velikopoteznostjo izstopa iz slovenske značajske normale in
slovenske psihološke skromnosti. Že zanos, s katerim nastopi kot kaplan na
svojih služberuh mestih v Šmartnem pri Kranju in pozneje v Metliki, kaže na
apostolskega velikopotezneža, ki s svojo gorečnostjo vznemiri tedanje jožefinsko
cerkveno mrtvuo. „Bog te nesi, sveti Fric!" - s tem pozdravom, ki ga je za njegovo
odhajajočo kočijo izrekel njegov sokaplan v Metliki, je dejansko spregovorila
sloveiiska provinca, ki tistega svetniškega zaleta ni bila zmožna sprejeti.
Tudi odločiti se za indijanske rrüsijone v času, ko je bil tisti poganski svet še
terra incognita, še malo ni bila vsakdanja odločitev. Kakšne razsežnosti pa je
dosegla njegova misijonarska akcija ob Velikih jezerih - predvsem ob Gornjem
in Michigartókem -, pove dejstvo, da je büo tisto misijonsko območje po obsegu
enako tedanjemu avstrijskemu cesarstvu. Tudi odločiti se za evangelizacijo
hidijancev v njihovem jeziku, v izredno težkem jeziku s šestinpetdesetimi
spregatvami, je bila kretnja nenavadne velikopoteznosti. Za drugo veliko
odločitev, za premestitev škofijskega sedeža iz Sault Saint Marie v Marquette,
pa je imel ne samo podporo, ampak tudi spodbudo svoje duhovščine.
Svojevrstno, rekel bi ksaverijsko velikopoteznost pa kaže njegov misijonski
slog, saj za Baraga praktično ni büo ne letnih časov ne razdalj, sredi polarnih
zim in pragozdnih prostranosti. To je bila, bi človek rekel, inženirska
velikopoteznot človeka, ki je svojemu življenju zastavil prav tako jasen kakor
neizpodmakljiv cilj. Ta cilj je bil nadnaraven, se pravi nadčasoven, in da je temu
cilju ostal zvest do konca, v tem je dokaz Baragove ne samo moralne, ampak
tudi psihične moči. Kako se je znal ne samo odločiti, ampak pri svoji odločitvi
tudi vztrajati do konca, je na primer dokazal z doživljenjsko odpovedjo alkoholu
v dramatični noči na Veliki reki, ko je pijana indijanska drhal naskakovala njegovo
kočo. Pozneje je sledila še odpoved mesu.
Baraga je bil torej - in tukaj na čistem antipodu modernega brezciljnega
ruhilizma - človek Cilja. Kakšnega, je neštetokrat izpovedal v svoji korespondenci,
če pustimo ob strani bivanjski dokaz njegovega življenjskega pričevanja. Ta cilj
2 "Od prvega začetka svojega duhovnega življenja sem imel vedno in še zdaj imam veliko željo, da bi
iz ljubezni do svete pokorščine stopil v kak samostanski red; toda to mi je bilo vedno onemogočeno in moja vest
mi to brani..." (J. Gregorčič: Baragova misijonska pisma, str. 160).
253
Alojz Rebula
je izhajal iz njegove granitne vere, ki je, kot kaže, nikdar ni oplazu najmanjši
dvom (kakor ni oplazil njegovega škofovskega sobrata Slomška) o večni
namembnosti človekovega bitja. Človek je nesmrten! Ta vera je vredna posebnega
občudovanja danes, ko vera v preživetje upada celo med verujočimi, čeprav
dejansko prav na tej veri stoji in pade krščanstvo. Pri Baragu neštetokrat naletimo
na misel, ki jo je na primer izrazu v pismu dunajskemu nadškofu Mildeju s
stavkom: „Resitev ene same neumrljive duše, za večno bivanje namenjene, je
vredna, da se vse življenje zanjo trudimo." Rešitev neumrljivih duš, ta ideja, ki v
njej modemi cinični nihilizem ne more videti drugega kot halucinacijo, je tisti
kraljevski cüj, ki usmerja vso Baragovo misijonsko strategijo in njegovo apostolsko
dejavnost. Ta ideja ostaja zvezda stalnica na njegovem nebu, tako v njegovi
dvajsetletni nnisijonarski kakor v njegovi petnajstletni škofovski dobi. Ta ideja
stoji nad njim v nekakšni metafizični oddaljenosti, brez romantike in mistike,
moška ideja vodnica uravnovešeno realnega duha.
To temeljno potezo svojega značaja, realnost, je do neke mere - pravim do
neke mere, ker je isto stroko izbral za svoj študij tudi njegov sodobnik, kot pesnik
manj harmonični Prešeren - pokazal tudi z izbiro svoje študijske usmeritve,
namreč pravoznanstva, kakor je sicer to odločitev pogojevala tudi domača
premoženjska perspektiva dediča gradu. Tudi za misijone se ni odločil čez noč,
ampak, kot je zapisal v prošnji ljubljanski škofiji za odpustnico, „po zrelem
večletnem preudarjanju in po skrbnem raziskovanju Božje volje". In čeprav so
bili misijorü njegov življenjski sen, se je zadnjega decembra 1830 vkrcal v Le
Havru brez kakih romantičnih pričakovanj, kaj šele v kakšni avanturistični vročici.
Sicer bi človek utegnil dobiti takšen vtis, ko ga po prihodu v New York vidi,
kako v pismu sestri Amaliji 2. januarja 1831 omenja Ameriko kot „dezelo svojega
prihodnjega presrečnega poklica".
Dejansko ga stvarnost, v katero po nekaj mesecih pride ta sin gradu in
diplomiranec cesarskega velemesta, se pravi indijanska primitivnost, ki se je
praktično bila komaj prebila iz kamene dobe, niti malo ne razočara. V kočici pri
Krivem drevesu, kriti z drevesnim lubjem, mora ob dežju razgrniti plašč čez
mizo s papirji, da mu jih ne zalije voda, a vendar ni bü nikoli v življenju tako
srečen kakor takrat. „0, kako sem vendar neskončno srečen!" se mu izvije vzklik
- tu smo na nekem drugem antipodu modeme tesnobe in brezupa - v pismu, ki
ga 2. januarja 1832 piše sestri Amaliji. Tako srečnega ga najdemo še neštetokrat.
Nekaj razočaranja ne nad misijonsko izkušnjo, ki ga popolnoma potešuje do
konca življenja, ampak nad indijanskim človekom lahko opazimo šele v zadnjüi
letih njegovega življenja. V svoj rešitveni cüj je Baraga vpregel vso odločnost, ki
jo je njegova volitivna narava zmogla. „Trdno sem prepričan, da bom do svojega
zadnjega diha neprenehoma ostal med Indijanci," je zapisal isti sestri Amaliji že
iz Krivega drevesa 10. avgusta 1831.
Dejansko nikdar ne zasačimo Baraga, da bi hotel zvrniti plug v brazdo in
oditi. Kaj je to pomerdlo, si lahko predstavljamo iz dejstva, da se je mnogo
254
Irene) Friderik Baraga kot človek
misijonarjev razočaranih vračalo in da tej skušnjavi le za las ni podlegel takšen
jimaški blagovestnik, kakršen je bü njegov duhovnik in poznejši naslednik na
škofijskem sedežu Mrak. Tudi velja poudariti čudoviti fizikimi, ki je bil Baragu
dan, s čudovitim živčium ustrojem. To mu je, ob prav tako izrednem pogumu,
omogočalo, da so njegovi napori šli v nadčloveško. Vzemimo na primer neko
njegovo oranje visokega snega s krpljami nepretrgoma 24 ur skozi gozdne samote
brez človeka. Prav tako moramo občudovati hladnokrvnost, s katero se je prebil
skozi vrsto najbolj dramatičnih trenutkov - na primer hojo čez brv iz debla nad
deročo reko, ko so celo Indijanci zavpili v grozi. Ali naj omenimo udor ledu pod
kočijo na Michiganskem jezeru. Ali dramatično vožnjo v čolnu na zahod Gornjega
jezera... Nič manj ni vredna občudovanja hladnokrvnost, s katero je sredi kužnega
mesta, ko so pred njegovimi očmi umirali stavci v tiskarni, urejal natis svojih
očipvejskih knjig.
Tako fizično in živčno močan ustanavlja misijonsko postojaiiko za ntusijon-
sko postojanko (od Krivega drevesa do Velike reke na območju Michiganskega
jezera, od La Pointa do L'Ansa na območju Gornjega jezera), se naua indijanščine,
hodi krščevat bolnega otroka sto kilometrov daleč s krpljami po snegu, se pre-
pušča lupinastim indijanskim čolnom iz brezovega lubja, prenočuje na prostem
v snegu sredi gozdov. Resnici na ljubo je treba reči, da novi katoliški pokoncüski
čut le ne more v celoti sprejeti Baragove teologije, ki je tudi pogojevala to njegovo
gorečnost, kolikor gre za usodo nekrščenih otrok. Krščevati je zanj pomerülo
trgati duše večnemu pogubljenju, kakor se večkrat bere ta izraz v njegovi kore-
spondenci. Baraga se pač v tem pogledu ni mogel iztrgati teološki ozkosrčnosti
tistega časa, časa papeža Gregorija XVI. Ni bil teolog, bil je misijonar, teološko
uglašen s svojim časom. Bil je predvsem človek dejanja. A še prej človek, ki je
znal gledati v svet okoli sebe.
„Obhodil sem sicer skoraj vse mesto in si ogledal njegove zunanje
znamenitosti, lepe stavbe in prelepe mojstrske kipe na javnih trgih itd.", piše 18.
novembra 1830 sestri Amaliji iz Strassburga, na svoji prvi poti v Ameriko. Podobno
zapisuje svoje vtise iz Rouena. Občuduje urejenost New^ Yorka in njegovo pristanišče.
Podrobno opiše Cincinnati. V zvezi s tem mestom omeni podnebje, število
prebivalstva, cestni sistem, prodajalne in delavnice. Doda, da mesto premore štiri
knjigarne in tri časopise. V nekem drugem pismu z natančnostjo geografa predstavi
Gornje jezero. Ko se prvič vrača v Evropo, ne vzame pamika za Le Havre, ampak
za Liverpool, ovinek pa naredi zato, da bi spoznal Anglijo. To lepo deželo, kakor
pravi, preseče počez od zahoda do vzhoda. Sestri Amaliji se takole oglasi iz
Londona: „To pismo začenjam v največjem in najbolj obljudenem evropskem mestu,
v katero me je pripeljala želja, da vidim to svetovno znano mesto, in namen, da se
izpopolnim v angleščini, ki mi je v Ameriki zelo koristna."
Razumljivo je, da njegovo največje zanimanje velja indijanskemu svetu.
Tudi ko ne bi vedeli za njegovo knjigo o Indijancih, bi že v njegovi korespondenci
našU strani, napisane z natančnostjo etnografa. Prav tako najdemo v njej navedke.
255
Alojz Rebula
ki dajejo misliti na pozornega potopisca. Nekatera pisma pa sploh dosežejo s
svojo opisno svežino pravo literarno očarljivost: tako na primer najbolj poetično
med njimi, opis prve plovbe na Bobrov otok, ko misijonarska zastava s križem
naznanja njegov prihod, na poti nazaj pa se lačen otešča z galebjimi jajci, ki mu
jih je Previdnost, kot pravi, nastavila v nekem skalovju... V drugih spet vzdrhtijo
momenti največje dramatičnosti, kakor na primer v opisu nesreče na ledu
Michiganskega jezera na poti v Detroit. Škoda, da po obisku Niagare rü zapisal
svojih vtisov, ampak obljublja sestri ustno pripoved. Skratka, Baraga se izkaže
kot dojemljiv popotnik, poln zanimanja za pokrajino in človeka.
To je bü čas, ko je mlada Amerika v piorürski opojnosti že prevzemala
žezlo tehnike od Evrope in je odpirala rudnike, gradua železruce, izumljala
telegraf. Pri Baragu, tem sicer povsem duhovno usmerjenem Evropejcu, je zaznati
neko zadržano, a simpatično spremljanje njenega tehničnega napredka: tako je
na primer v New Yorku navdušen nad prometnimi sredstvi in nad širokimi,
ravnimi, dolgimi ulicami. „Dokler sem bü v Evropi," piše sestri ob prihodu v
Ameriko, „si ne bi bü mogel rükoU misliti, da so tukaj dosegli že takšno stopnjo
kulture (toda žal samo v svetni kulturi)." V Ameriki Baraga tudi z veseljem -
kako ne bi, ob neznanskih razdaljah - doživi čudo stoletja: vlak. Prvič v življenju
sede nanj, ko se v novembru 1836 (do železnice med Ljubljano in Trstom bo
treba čakati še dvajset let!) odpelje iz Detroita v New York. Z uro v roki izračunava
fantastično naglico, s katero ga nosi čez Pensilvanijo: 48 kilometrov na uro!
Zapreden v takšno tehnološko ozračje je lahko brez kompleksov hodu okrog
s torbo za popravüa, kakor si je v svoj dnevnik zapisal škof Eis 18. oktobra 1861:
„Kadarkoli je škof Baraga na svojih pastirskih vizitacijah videl, da je potrebno
kakšno tesarsko popravüo, je to opravü tako v cerkvi kakor v župnišču. S sabo je
nosu nekaj malega orodja. Videl sem ga, ko je pripravljal okvirje za 14 postaj
križevega pota za katedralo sv. Petra v Marquettu." Ko je povečeval cerkev v La
Pointu, je zaradi zanikmosti indijanskih delavcev moral vskočiti ne samo kot
delovodja, ampak tudi kot tesar. Nekoč je tako nevarno padel z odra, da je njegova
sestra Antonija zbolela od strahu. Naj si dovolim avtocitat iz biografije o Baragu:
„Tesarü je tudi kot škof, čeprav ob kakšnem njegovem še ohranjenem izdelku
podvonuš, ali je njegovo mizarstvo doseglo raven njegove svetosti."
Baraga nikakor ni bü brez juridičnega in diplomatskega talenta. To dokazuje
njegova uradna korespondenca s škofovskimi kolegi, s katerimi je prihajalo tudi do
trenj, zlasti pa z ameriškimi oblastmi, posebno v začetku - na primer v času misijona
pri VeUki reki - malo naklonjenimi njegovim misijonom. Pri tem mu je seveda
pomagala njegova pravniška formacija. Naj v tej zvezi omenimo obsežno okrožnico,
ki jo je poslal Superintendanturi za kidijanske zadeve v Detioit, ko je ta na pobudo
metodističnega pastorja Browna izdala odločbo, ki je hotela spodnesti katoliški
misijon v L'Ansu. V spomerüd si je Baraga privošču tudi kakšno širšo potezo, za
katero je bü potieben tudi politični čut, na primer stavek, da je bua za »širokosrčne,
svobodne in zato srečne Združene države okrožnica pravo presenečenje".
256
Irenej Friderik Baraga kot človek
Govoriti o Baragu kot poKtičnem človeku pa je komaj mogoče. Njegova
politika je bila, če citiramo Pavla, dejansko v nebesih. A da ni bil brez političnih
stališč, dokazujejo mesta v njegovi korespondenci. Iz njih lahko sklepamo na
nekakšno umirjeno konservativnost, v iskrenem avstrijskem domoljubju, ki
spominja na Slomškovega. Vsekakor je treba reči, da čopovsko-prešemovska
renesansa Baraga ni oplazila. Prostorsko in duhovno je bil daleč od nje. A prav
tako stoji dejstvo, da je imel svojo rodno domovino iz srca rad. Do kakšne
ganjenosti se je lahko povzpela njegova misel na „več kot dva tisoč ur", kot
pravi, oddaljeno Slovenijo, je pokazal z uvodom („Moji preljubi Kranjci!..."), s
katerim je pospremil knjigo - napisano zanje, sredi zim Gornjega jezera -
Premišljevanje štirih poslednjih reči. Svojim rojakom torej piše knjige v slovenščini.
Dvakrat obišče Slovenijo, najprej kot misijonar in pozneje kot škof. Vendar mu je
Slovenija Kranjska, Slovenci Kranjci, slovenščina pa kranjščina. Ko ga kakšen
nemški list ima za „nemskega škofa", se mu to zdi, kakor je videti, naravneje,
kakor bi se zdelo njegovemu sodobniku Slomšku.
Tudi val nacionalnega prebujenja, ki je vzviharilo prvo polovico prejšnjega
stoletja, od Grčije do Poljske in Italije, se ga ni dotaknil. Še manj se ga je mogla
dotakniti revolucionarna mitologija. Njegova blaga konservativnost je ostala
zgrožena, ko je 1830 moral skozi Francijo z revolucionarno kokardo - zanj
„semarijo" -, zataknjeno na klobuku. Pariz, ki mu je dal vtis razkristjanjenosti in
podivjanosti, mu je sploh bil „nesrecno mesto". Novice, ki so prihajale iz Avstrije
v letu 1848, so mogle tega avstrijskega domoljuba samo žalostiti, kakor je videti
iz korespondence.
Manj se da razbrati njegovo stališče do ameriške secesijske vojne, kije divjala
v zadnjem desetletju njegovega življenja (1861-1865). Vojne operacije so potekale
stotine kilometrov pod njegovim Michiganom in zato v njegovi korespondenci
odmevajo manj, kakor bi pričakovali. Enkrat samkrat je vojna pobliže omenjena,
ko gre Baraga v glavno mesto Ohia, Cincinnati, kjer v pričakovanju južne ofenzive
vidi mesto polno vojaštva, konj in topov. A sicer je to dogajanje v njegovih spisih
komaj zaznavno. Ob spopadu med prosvetljenim Severom in suženjskim Jugom,
med Združenimi državami Amerike in Konfederiranimi državami Amerike bi
človek brez nadaljnjega postavil Baraga, tega velikega civilizatorja, med
simpatizerje Severa. A kako si potem razlagati stavek, ki ga najdemo v pismu
Leopoldinini ustanovi 22. decembra 1863, z jasno simpatijo do Juga: „Nase sedaj
nezdružene države kažejo žalostno podobo. Že tretje leto divja tukaj ta skrajno
uničujoča državljanska vojna. Sever hoče podjarmiti Jug, ki pa se ne da podjarmiti,
ker je preveč pogumen in se za svojo stvar bojuje z velikim navdušenjem."
Še bolj nedvoumen je, ko malo pozneje v istem pismu zapiše: „Dokler bo
vladal ta trmasti Abraham Lincoln, ni misliti na mir." Sledijo vrstice: „Jug zatrjuje,
da ne bo sprejel nobenih drugih pogojev razen priznanja svoje neodvisnosti.
Sever pa prav tako trdovratno zatrjuje, da neodvisnosti Juga ne bo nikoli priznal."
To daje vtis nekega prevagnjenja v smer nevtralnosti. Toda v pismu, ki ga piše
257
Alojz Rebula
isti ustanovi slabo leto pozneje, 18. septennbra 1864, jasno pokaže svoj odpor do
Lincolna. „Nasa skrajno iiničujoča državljanska vojna še kar naprej divja, celo
srditeje kot kdajkoli. Naš predsednik noče slišati o nobenih mirovnih pogajanjih
in je pred kratkim ukazal nabor pol milijona vojakov." Gre tukaj za odpor
evangeljsko miroljubnega človeka do državnika, ki ga je povlekla za sabo vojna
brezkompromisnost? Ali pa je morda v tem refleks uradne drže avstrijske poUiike
do ameriškega dogajanja? Problem še čaka razčiščenja.
Vsekakor ima človek vtis, da je Baraga do Avstrije, ki jo ima za svojo
domovino, tudi politično lojalen. Za takšnega ga je moral imeti tudi Dunaj, sicer
ga ob njegovem prvem obisku v Evropi ne bi bili sprejeli po vrsti vsi člani dvora:
cesar, cesarica, cesarica mati, nadvojvoda Ludvik, Franc Karel s soprogo ter Ivan,
kakor je slovenski misijonar ponosno naštel v pismu sestri Amaliji. A še najmanj
bi ga bil povabil na večerjo - „odlikovanje, ki so ga le redki deležni," kot je
priponmil - Metternich. Stavek „obedoval sem pri velikem, zares velikem in
plemenitem knezu Mettemichu" se je mogel zapisati le svetniški odmaknjenosti
človeka, ki je sicer lahko videl v znamenitem politiku očarljivega gostitelja, ne
pa tudi oblastniškega lisjaka, virtuoza v policijskem vladanju.
Vsiljuje se vprašanje, ali je veliki mogočnik res hotel osebno spoznati
Kristusovega misijonarja med Indijanci ali pa je imel za bregom še kaj, kar bi
utegnilo podpreti sum, ki ga je Samuel Morse, izumitelj telegrafa, izrekel v nekem
newyorskem časopisu, ko je napadel Leopoldinino ustanovo kot orodje
Mettemichovega vpliva v Severni Ameriki. Takšne namere pri kanclerju ne bi
smeli izključiti. A če jo je že imel, je šinila v astronomski dalji mimo Baraga, ki
nikdar in nikjer v svojem štiridesefletnem misijonarjenju ni pobudil sumnje
kakšnega političnega agentstva. Te sumnje si, koUkor vem, ni predrznilo niti
slovensko marksistično zgodovinopisje, kolikor ga je Baraga sploh zanimal. To
je pač čistost, absolutna čistost svetosti, ki ji je zares šlo za to, kar si je bila zapisala
v škofijski grb - za Edinopotrebno.
Realen človek torej, trdno usidran v življenjski stvarnosti in v njenih pojavih,
denarnih, tehničnih, geografskih, še najmanj političnih. Preko dunajske
Leopoldinine ustanove, tega njegovega misijonskega oporišča v Evropi, pa tudi
iz zasebnih donacij se je v njegove roke steklo veliko denarja. S svoje prve poti v
Evropi se je na primer vračal s kar 6000 goldinarji. Dejstvo, da je v njegovi biografiji
sicer govora o dolgovih, posebno proti koncu življenja, a ne o kakšnih finančnih
polomijah, govori za njegovo previdnost. Dolgovi sami ne smejo čuditi, če
pomislimo na njegovo nepomirljivost v gradnji cerkvenih objektov - tri cerkve
samo v La Pointu, v celoti pa jih je zgradil trinajst! -, pa tudi če se spomnimo
finančne predrznosti nekaterih njegovih svetiiiških sodobnikov, na primer Janeza
Bosca. Vse kaže, da je Baraga znal do denarja priti, a tudi ravnati z njim, čeprav
brez špekulativnega talenta.
V prvi dobi svojega misijonstva, ko je bil v La Pointu, je celo, čeprav z ne
povsem mimo vestjo - šlo je vendar za šampanjec! - poskusil svoj prerevni misijon
258
Irenej Friderik Baraga kot človek
podpreti z nekim trgovskim zastopstvom. Prvi ponudbi francoskega vinotržca
Loissona za trgovsko zastopstvo je sicer rekel ne, drugi pa se je njegovo skrajno
pomanjkanje uklonilo. Baragov newyorski znanec Ramsay Crooks naj bi vino
razprodajah Toda vino ni büo za ameriški okus in Baraga je moral drezati, da
Loissonovi sodi niso ostajali v skladiščui, ter - on , apostol treznosti! - dajati
Crooksu nasvete za čim ugodnejšo prodajo. Mučnega zastopstva je büo po sedmih
letih konec in Baraga je tvegal nov poskus, ki ne bi vznemirjal njegove vesti:
povsem nedolžen poskus, kakor ga predstavlja kmetijica z nekaj kravami in
kokošmi. Šlo je torej za eksperiment z malim kmečkim gospodarstvom, pri
katerem naj bi pomagala ovdovela sestra Antonija (nesojena ljubezen Matije
Čopa...), ki se mu je sama vsilila za pomočnico, sicer ženska z večjim smislom za
gosposke salone kakor za kmečka opravila. A ocena kompetentnega ocenjevalca,
misijonarja Pirca, ki je prišel na obisk, se je glasüa: gospodarska situacija zanič!
„Njuno gospodarstvo: dva vola, dve kravi, šest kokoši, ena mačka, miši nobene,"
tako, z ironijo rojenega praktika, kakršen je ta veliki sadjar bü, je ocerül tisto
ekonomijo v pismu Baragovi sestri Amaliji. Sklenü pa ga je s pol občudujočo pol
resignirano, a psuiološko brezhibno ugotovitvijo: „Friderik je preveč diüioven,
da bi mogel veliko drugega delati kakor to, kar pelje naravnost proti nebesom."
Realizem, smisel za stvarnost, racionalen odnos do stvari - to samo na sebi
še ne daje prikupnosti nekemu značaju. Tudi še ne dela iz človeka gentlemana,
za kakršnega je Baraga označil ameriški pastor v že navedem izjavi. K tisti
uravnovešenosti je treba dodati še kaj. Recimo nekaj srca, nekaj miline, nekaj
kulture, nekaj poetičnosti, predvsem pa nekaj ljubezni. Do kam je lahko segla
srčna mehkoba Friderika Baraga, o tem nam priča njegova korespondenca s sestro
Amalijo. Nekaj nam povesta že skoraj standardni začetek in zaključek pisem:
„Moja preljuba Amalija. - Tvoj večno te ljubeči brat Friderik." V sestri ne vidi
toliko sorodnice kolikor sodelavko pri rasti svojüi misijonov in tako jo tudi
primemo informira, večkrat z istim besedüom kot vodstvo Leopoldinine ustanove
(tej pošilja trimesečna poročua za njene Berichte). Njegova nežnost do sestre bi
utegnila biti manj neskaljena, če upoštevamo njeno nezakonsko materinstvo v
času njegovüi drmajsldh študijev, kar je v tistem času in še posebej v tistem
gosposkem okolju pomenilo hudo družabno neprimernost.
Podoben je bü njegov odnos do sestre Antonije, čeprav je vprašanje, koUko
mu je ta genialoidna in muhasta ženska s svojim vprašljivim misijonskim
poklicem bua v Ameriki v dejansko pomoč. Ko je po enem letu odšla, željna
novih daljav, jo je v sedmih jezikih, verjetno da bi ugodil njeni poUglotski
mahnjenosti, priporoču angelu varuhu, začenši s slovenščino: „Angel Božji naj te
vedno spremlja." Vendar mehkoba v njem ni sentimentalnost. Tudi ob tem slovesu
ni kakšnega čustvarjenja. Ko pozneje, v šestdesetih letih, zve od nečakinje Marije
za smrt sestre Amalije, pokaže manjšo pretresenost, kot bi pričakovali glede na
dolgo in ljubečo zvezo z njo. Svoje solze je Baraga pač hrami za druga doživetja -
ko je na primer prvič stopü v misijonsko cerkvico pri Krivem drevesu, ko je v La
259
Alojz Rebula
Pointu videl v zimi tekati okrog nage indijanske otroke, ko je v Marquettu zvedel,
da bodo sestre sv. Jožefa prišle učit njegove Indijančke...
Vsekakor je v tem blagem človeku, tako ljubeče navezanem na svojce, težko
domnevati neko ostrino do tujcev, razen če je šlo za stvari, ki so bile Baragu
svete, kakor kadar je bilo na primer treba prijeti belega trgovca, ki je prihajal s
svojim žganjem ugonabljat Indijance. A vtis, ki ga daje s svojim ravnanjem, je,
da imamo v tem sinu takratne Slovenije uravnovešenega, dostopnega,
ljubeznivega človeka, s katerim je moralo biti lepo živeti in delati. Tak vtis človek
dobi tudi iz odnosa, ki ga je imel do svojih duhovnikov, do katerih je bil
razumevajoč in očetovski. V svojih pismih jih rad pohvali. Zomu svetuje, naj pri
misijonskem delu ne pretirava in naj čuva svoje moči. Vendar ga prirojena
uravnovešenost spet čuva pred tem, da bi izpadel kot dobričina. Kot predstojnik
se zna razburiti. Tako na primer, ko v Mackinacu najde neprimerno izpolnjen
krstni register. „Ponovno in ponovno smo odredili, da misijonarji, ki služijo v
tem misijonu pri Sv. Ani, morajo vpisovati imena v ta register razločno in skrbno,
ne pa, kakor so naredili nekateri, katerih pisanje je mogoče brati s težavo ali z
veliko težavo, kar je znamenje zanikmosti in nemamosti."
Kakšen vtis je dajal Baraga s svojim človeškim kontaktom, je bilo nakazano
z nekaj pričevanji. Kakšen pa je bil dejansko do sočloveka, je posebno razvidno
iz njegovega občevanja z Indijanci, o čemer bo nekaj besed pozneje. Že njegova
misijonarska vloga ga je navajala k priljudnosti, zgovomosti in družabnosti,
kakšen drobec pa daje slutiti tudi, da temu Dolenjcu ni manjkal smisel za humor.
Naj navedem redek primer, ko se mu v dnevnik, pisan v nemščini ali angleščini
(v indijanščini samo kakšen izraz, kakšen srčni izliv) ukrade slovenska beseda.
Na ladji se mu je pritaknil neznanec in ga dolgočasil s čudaškim besedovanjem.
Baragov zapis: „Er ist ein prismojenec."
Kaj reči o tem človeku, katerega življenjsko zanimanje ni veljalo temu svetu,
glede njegovega odnosa do kulture, umetnosti, znanosti? Poliglot se je najavu v
njem že v študentski dobi, ko je, kot vemo iz njegovega dnevnika, na Dimaju
študiral kar štiri jezike: francoščino, angleščino, italijanščino in španščino. Ko je
bil misijonar, je po potrebi pridigal isti dan v francoščini, nemščini, angleščini in
indijanščini, če pa je bil zraven še Slovenec, tudi v „kranjscirü". To poliglotstvo je
bilo tako rekoč del njegovega običajnega apostolskega menuja. Eno od obžalovanj,
ki se ponavljajo v njegovi korespondenci, je, da ne more dobiti v svojo škofijo
duhovnikov, ki bi poznali, če že ne indijanščine, vsaj tri jezike, ki so se govorili v
njegovi škofiji, se pravi francoščino, nemščino in angleščino.
Večino svojih kultumüi energij - nešteto noči in nešteto potov - je Baraga
posvetil indijanščini, od otavanščine do očipvejščine: gre, kot je znano, poleg
raznih verskih publikacij, za očipvejsko slovnico^ in očipvejski slovar'', knjigi z
3 A theoretical and practical grammar of the Octchipwe Language, Detroit 1850.
"4 A Dictionary of the Otchipwe Language, explained in English, Cincinnati 1853.
260
Irenej Friderik Baraga kot človek
več kot 500 stranmi vsaka.Vendar je v tem intelektualcu jezikoslovca presegal
izobraženec s širšim kulturnim obzorjem: to je dokazal z nemško knjigo Zgodovina,
nravi in šege severnoameriških Indijancev. Potem ko je doma izdal tri publikacije v
rodnem jeziku (Opominjevanje enega duhovnega pastirja za svoje ovčice sredi svetega
leta 1820, Dušna paša 1830 in prevod Od počeščevanja in posnemanja Matere Božje
1830), je Baraga vztrajal pri slovenščini tudi pri Velikih jezerih (Obiskovanje Jezusa
Kristusa v presvetem rešnjem Telesu - prevod knjige Alfonza Ligvorijskega, 1832,
Premišljevanje štirih poslednjih reči 1837, Zlate jabelka 1844, Nebeške rože 1846).
Temu plemenitemu vztrajanju pri tedaj družbeno in kulturno inferiomem
jeziku je vsekakor morala botrovati želja, da bi si ohranil svoje dragoceno
misijonsko zaledje. A obenem je v tej navezanosti na slovenščino dokaz njegove
ukoreninjenosti v jezikovnem in kulturnem prostoru domovine. To so pisanja
brez vsake literarne ambicije, kakor tudi sicer moramo ob tem piscu pozabiti na
literaturo. S tem pa nikakor ni rečeno, da njegovo delo ne zasluži globljega
jezikovno-stilnega pretresa. Težko si je predstavljati Baraga z romanom ali
pesniško zbirko v roki. Celo do svoje poklicne stroke, teologije, je videti
distanciran. Edini teološki problem, ki ga v svojem dnevniku^ omeni, je znana
crux theologorum - usoda nekrščenih otrok, kar je razimüjivo glede na njegovo
vzneseno gledanje na zakrament krsta. Teolog, ki ga najdemo omenjenega v
njegovi korespondenci, je Leopold Stolberg. Sestro Amalijo namreč prosi, naj
mu pošlje izvod njegovega dela Geschichte der Religion Jesu Christi. Med njegovimi
lektirami najdemo tudi avtorje, kot so Butler - Življenjepisi svetnikov, Gury -
Teologija, Reeve - Zgodovina Cerkve. Da ga je zanimala filozofija - morda bolj
filozofi sami kot njihove feorije - daje misHti podatek, da si je jemal na ladjo
Življenjepise filozofov starega, anekdotično prikupnega Diogena Laercija.
Nagnjenost do likovne umetnosti je pokazal že kot študent na Dunaju, ko
ga je nekaj let strastno prevzemalo risanje, da mu je posvečal do šest ur na dan.
Kot duhovnik je bü nadvse občutljiv za cerkveno estetiko. V misijonih je sanjal
čim lepše slike za svoje cerkve. Prva pošujka Langusovüi slü< ga je spravüa tako
rekoč v ekstazo. „0h, preljuba Amalija, kakšno darilo!" je pisal sestri 29. julija
1833. „V svojem življenju nisem imel nič lepšega in dragocenejšega, kot imam
sedaj po goreči dobrotljivosti teh šest Langusovih slik. Z gotovostjo lahko rečem,
da v Združenih državah nikoli nisem videl kaj veličastnejšega. Bü sem ravno v
Mackinacu, ko sem prejel ta zaboj. Te čudovite slike sem torej pokazal več
gospodom, ki so že daleč okoli potovali in nmogo videli, pa so priznali, da te
slike prekašajo vse, kar je v tej deželi mogoče lepega videti..."*"
Tudi za svojo cerkev v La Pointu je hotel imeti slike Mateja Langusa, tega
takrat najbolj renonüranega ljubljanskega slikarja, in jih je naroču kar osenmajst.
5 "...Glede otrok, ki umrejo brez krsta, rečem: Quo non eant, scio; quo eant, nescio. Da ne gredo v nebesa,
to vem, to je gotovo. Kam pa dejansko gredo, tega ne ve ruhče. Mnenja cerkverüh očetov in teologov se v tej
točki zelo razhajajo..." (A. Rebula: EXih Velikih jezer, str. 222).
6 J. Gregorio: Baragova misijonska pisma, str. 82.
261
Alojz Rebula
Ko SO prišle, jih je prav tako občudoval in razkazoval. V novi cerkvi v La Pointu
si je od kiparja, Kanadčana, želel, kot je rekel, „ lep umetniški oltar". Prav tako je
Baraga, tega imietniškega občutljivca, že kot študenta prevzemala glasba. Za
cerkev v La Pointu si je priskrbel zvon kar iz New Yorka. Pravi praznik je bü
zanj, ko so v cerkvi misijonarja Foxa zabobnele orgle, „prve orgle v moji revni
misijoT\ski škofiji, kajti tukaj v moji stolnici kot v drugih cerkvah imamo samo
tistim orglam podoben instrument, ki mu pravijo melodeon," kot je zapisal v
poročilu Leopoldinini ustanovi.^ V Baragu torej lahko prepoznavamo široko
kulturno odprtost z izrazitim estetskim čutom. Kadar potuje po Evropi, ga povsod
spremlja kulturni spomin. Ko na poti v Ameriko potuje skozi Francijo, se v
Meauxu spomni nekdanjega škofa tistega mesta, velikega Bossueta.
V tem intelektualcu lahko zasledimo tudi znanstveno razpoloženost.
Omenjeno je bilo njegovo etnografsko zanimanje, ki je rodüo knjigo o Indijancih.
Omenjena je bua kar strokovna natančnost njegovih opisov, ko ga je mlada
Amerika prevzemala s svojo dirjajočo civilizacijo. Res je treba priznati, da do
etnografskega gradiva ni imel tistega kulta, ki bi ga imel sodoben strokovnjak,
sicer ne bi bil kar z lahkim srcem nekajkrat požgal „vrazarsko šaro", kakor jo je
imenoval, ki so mu jo spreobmjeni Indijanci izročali. Dejstvo pa je, da do tistega
gradiva povsem ravnodušen nikakor ni mogel biti, saj je zaboje indijanskih
predmetov poslal ne samo svojemu svaku Gresslu, ampak tudi grofu Hohenwartu
za ljubljanski muzej.
Vendar pa ni Baraga nikjer tako pokazal svojega znanstveno racionalnega
duha kot v pismu, ki ga je iz La Pointa napisal nadškofu Mudeju o vprašanju
izvora ameriških Indijancev. Pismo je v bistvu kratka razprava in obračvm s
teorijo, po kateri naj bi bili Indijanci potomci onih desetih izraelskih rodov, ki se
po babilonskem suženjstvu niso več vmüi v Obljubljeno deželo. Baraga v kar
sedmih točkah prav tako argumentirano kakor odločno, s superiornostjo
poznavalca, drugega za drugim ovrže domnevne dokaze zadevne teorije.* Še en
dokaz za temeljno uravnovešenost, racionalnost in kritičnost tega človeka.
Baraga kot sočlovek. Baragova človeška substanca se je najbolj pokazala v
njegovem odnosu do ljudi. Če se ozremo v njegovo mladost, je značilna
ljubeznivost, s katero v svojem študentskem dnevniku omenja svojega sošolca
Jovana Vesela, poznejšega literata dvonüjivega slovesa Koseškega. Kar zadeva
njegov odnos do cerkvenih ljudi, je prav tako značilna naklonjenost, s katero
govori o njih, tudi kadar bi zaslužui manj razumevajoče oznake. „Gospod dekan
in moja dva častita tovariša so dobri, prijazni in dobrohotni gospodje," je na
primer v nekem pismu sodu o svojih sobratih v Metliki, čeprav je bü dekan
Derganc malerücosten in grob predstojnik, enemu od „castitih" sokaplanov pa je
moral Baraga sezuti škornje, ko se je vmü pijan od nekod. Muhasti in nekorektni
7 J. Gregoric: Baragova misijonska pisma, str. 221.
8 J. Gregoric: Baragova misijonska pisma, str. 165-166.
262
Irenej Friderik Baraga kot človek
Rese je bil zanj „moj dobri škof". Vendar je temu človeku, ki je prestrezal denarne
pošiljke iz Evrope, namenjene njegovemu misijonu, znal pokazati tudi svoje
dostojanstvo, ko se je po vrsti neučinkovitih protestov na koncu dopisa podpisal
„z obveznim spoštovanjem"...
Baraga je šel v misijone tako nadnaravno naravnan, da se je civüizatorski
vzgib v njem prebujal le polagoma, šele po prihodu v Ameriko. V pismu
Leopoldinini ustanovi z dne 10. marca 1832, torej dobro leto po prihodu, je označil
Indijance s svojega območja kot „srecno, mimo in svobodno ljudstvo". To je bila
tudi doba njegove prekipevajoče misijonarske sreče.'^ Vendar se mu je kmalu, ko
je začel prodirati v širše indijansko ozemlje, indijanska stvamost pokazala v
vseh svojih negativnih plateh. Tako na primer v nomadstvu, ki tistim ljudem ni
dajalo obstanka in jih je delalo odvisne od lova in ribolova (dodatni vir preživljanja
je bilo varjenje javorovega sladkorja). Položaj je še zaostrila namera vlade
Združenih držav pod dvakratnim predsednikom Jacksonom, da Indijance preseli
na Divji zahod, onkraj Misisipija.
A še posebej je ta narod ogrožal alkoholizem, katerega je prinašal evropski
trgovec, ki je za dragocena krzna iz indijanskega pragozda ponujal svojo
perverzno valuto - žganje. Baraga v nomadstvu ni videl prihodnosti za Indijance:
rešila bi jih lahko samo poljedelska navezanost na zemljo. „Dokler Indijanci
raztreseno v gozdu živijo v svojih kolibah," je 12. februarja 1844 zapisal iz L'Ansa
nadškofu Mildeju, "jih je težko civilizirati in navaditi dela in snage. Zato sem
naredil načrt, da po zgledu dobrih starih jezuitov v Paragvaju napravim majhno
redukcijo in jih vse zberem v eni vasi okoli cerkve..."^" Pol leta pozneje je bil
načrt uresničen: na zelenem pobočju nad jezerom 496 akrov zemlje - Baraga jih je
bü kupu od vlade -, razdeljenih v parcele, petnajst enodmžinskih hišic s cerkvijo
in stanovanjem za misijonarja, s prodajalno, irüinom in žago... Težje se je büo
spopadati z alkoholizmom. Indijanski element je bü nezadržno dovzeten za žgano
pijačo. Toda Baraga je prišel v L'Ans tudi s priglasnicami za Dmžbo treznosti. In
uspel mu je čudež, večji od redukcije: med slovesnim obredom v cerkvi so drug
za drugim stopaU pred škofa Indijanci in prebrali zaobljubo, da se za vselej
odpovedujejo uživanju opojnih pijač. Reševati Indijanca ne samo versko, ampak
tudi civüizacijsko in nacionalno - za to vizijo je Baraga izgorel.
A če bi büo treba iz njegovih misijonskih analov izbrati stran, ki naj bi ga
najpretresljiveje pokazala v tej vlogi, v vlogi razdajajočega se človekoljuba, se ne
bi büo težko odločiti za dokument, katerega avtor je ameriški geolog Ducatel. Ta
se je med svojimi znaristvenimi potmi ustavü v La Pointu prav v času, ko je otok
mrgolel od indijanskih množic, ki so prihajale tja na letno izplačuo, s katerim je
angleška vlada nagrajevala zadržanje Indijancev med minulo angleško-ameriško
' "O, kako sem vendar neskonäio srečen!" je pisal 2. januarja 1832 sestri AmaUji, medtem ko si je
misijonar Mazzuchelli po obisku pri njem 26. julija 1833 zapisal: "Baraga sem našel srečnega kakor v raju."
10 J. Gregoric: Baragova misijonska pisma, str. 168-169.
263
Alojz Rebula
vojno. Sredi poletja je tam mnogo tistih ljudi zaradi vročine in nesnage razumljivo
zbolelo in Ducatel je poln občudovanja našel slovenskega misijonarja sredi njih,
ko jim je stregel z vdanostjo in natančnostjo, kakor ne bi bil bolje mogel posebej
zanje nastavljen zdravnik. Ta izredni dokument je priložen novi izdaji Baragove
biografije, ki je izšla pri Mohorjevi družbi. Tudi ko ne bi imeli drugega pričevanja
o Baragovem civilizatoričnem in človekoljubnem delovanju med severnoameri-
škimi Indijanci, kakor nam ga je v svojem članku v časopisu posredoval ta geolog,
človek z evropsko izobrazbo (toda o Baragovem delu je z istim občudujočim
priznanjem pisal tudi protestantski New-York Observer), bi nam ta dokument
zadostoval za izmero človeških razsežnosti tega sina Slovenije.
Kdor v Frideriku Baragu ne bo mogel občudovati svetnika, bo moral
občudovati hirnianista, dvuizatorja in človekoljuba.
BESEDA O AVTORJU
Alojz Rebula, po študijah klasični
filolog, a njegovo kulturno zanimanje
velja predvsem ustvarjalni literaturi
(novele, romani, drame, eseji). Posveča
se tudi prevajanju in biografijam
(Baraga, Slomšek, Ukmar).
ABOUT THE AUTHOR
Alojz Rebula studied classical
philology but his main cultural interest
has always been creative writing
(novellas, novels, plays, essays). He
also engages in translating and writing
biographies (Baraga, Slomšek, Ukmar).
SUMMARY
IRENEJ FRIDERIK BARAGA AS A MAN
Especially if we study Friderik Baraga's correspondence he appears to have
a harmonious disposition with balanced emotions and rationality, a man of clear-
cut choices in life and iron determination. His vitality and its magnitude, however,
exceed the average Slovene psyche. The Church's Josephinism of the period
could not accept a man of Baraga's magnanimity. In his attitude to reality Baraga
proves to be realistic in his moderate attitude towards the conditions of life in
spite of his rmcompromising orientation toward the supernatural. His attitude
towards the technical progress of the young American nation is one of affection.
His ideal in life was not only to christianise the Indians but also to enhance their
civilisation; Baraga saw the solution for them in giving up their nomadic life
and the abuse of alcohol. In his attitude to the Austrian fatherland Baraga
proves to be a genuine patriot and though isolated from the cultural renaissance
264
Irenej Friderik Baraga kot človek
brought about by the great poet France Preöeren, he is deeply devoted to his
native Slovenia and its language. Baraga is a gifted polyglot, a sensitive nature
with a sense of art and music. But he is also a well-read intellectual with a sense
of scientific truth. Though one can hardly refer to Baraga as a homo politicus he
can be best described as "a moderate conservative". In his references to the
American Secession War one feels that he had his reservations about Lincoln.
According to statements by competent contemporaries Baraga as a man must
have given the impression of a well-bred gentleman and ardent humarütarian.
RESUME
IRENEJ FRIDERIK BARAGA, HOMME
C'est surtout dans sa correspondance que Friderik Baraga montre un
caractere harmonieux, sorte d'équilibre entre émotion et raison; il donne
l'impression d'un homme aux choix clairs dans la vie et inébranlablement décidé.
Son élan vital et son enthousiasme dépassent la moyerme des Slovenes de sa
génération. Le catholicisme de l'époque sous l'empereur Joseph II n'était pas
capable de l'accepter. Son attitude vis-a-vis de la réalité est réaliste, ses rapports
au monde matériel sont mesurés, malgré son inébranlable penchant pour le
surnaturel. Il approuve le progres technique de la jevme Amérique. L'idéal de sa
vie n'est pas seulement l'évangélisation des Indiens, il souhaite également la
progression de leur civilisation: il voit leur libération dans le renoncement a la
vie nomade et a l'alcool. Vis-a-vis de l'Autriche, son pays d'origine, il est rm
patriote honnete, lié de tout coeur a sa Slovénie natale et a sa langue, bien qu'il
n'assiste pas a la renaissance culturelle a l'époque de Prešeren. Baraga est tm
polyglotte tres doué; homme sensible ayant du sens pour l'art: de l'art plastique
a l'art musical. C'est aussi im intellectuel ayant de larges horizons culturels et le
sens de la vérité scientifique. Baraga fut absent de la scene poUtique de l'époque,
cependant, on peut le définir comme étant im conservateur modéré. Pendant la
guerre de sécession américaine, on note sa réserve vis-a-vis de Lincoln. D'apres
les témoignages de ses contemporains, Baraga donnait l'impression d'un
gentleman élégant et d'un philanthrope fervent.
265
266