BuENOS AIRES JULIJ LETO 66 duhovno 6 O O 1999 Od zgoraj in od leve: 1. Zlatomašnik France Novak iz San Luisa, delegat prelat Jože Škerbec, kanonik dr. Ivan Merlak iz Ljubljane in Franc Šenk na slovesnosti zlate maše in na žegnanju pri Mariji Pomagaj. 2. in 3. Med zlato mašo in na žegnanjski slovesnosti 23. maja v cerkvi Marije Pomagaj. 4. Žegnanjsko kosilo v dvorani škofa Rožmana. 5., 6. in 7. Med sv. mašo za žrtve revolucije, med katero je pel pevski zbor iz San Martina pod vodstvom Lučke Kastelic, 6. junija v cerkvi Marije Pomagaj - Foto: Marko Vombergat ...o uvodnik 50 let tednika Oznanilo JURE VOMBERGAR *eie Silili znanilo, tedensko glasilo 1 J Slovenskega dušnega pa-stirstva (SDP) v Argentini, ta rr|esec praznuje svojo 50-letnico. Pr-Va številka je namreč izšla 31. julija 1949 in od tedaj redno izhaja že 50 let- Ves ta čas obvešča rojake o pomembnih dogodkih Cerkve po svetu, v Argentini, v Sloveniji in posebej o delovanju in učenju svetega očeta. V lLJči evangelija osvetljuje sodobne dogodke. Obvešča o napovedanih Prireditvah med slovensko skupnostjo v Argentini, tako tiste, ki jih orga-n>zira SDP (svete maše in svete ure P° krajevnih verskih središčih, duho-Vne vaje in obnove, molitvene akcije, rekolekcije Katoliške akcije, ure duhovnosti, itd.), kot one, ki jih priredi 0rganizirana civilna skupnost (obletne in druge prireditve krajevnih sionskih domov, društev in ustanov, sPominske proslave, gledališke Predstave, predavanja, razstave, koncerte, obvešča o delovanju šols-tečajev; ponuja nakup slovenskih pHjig, revij in drugih publikacij, itd.). posebne pozornosti rojakov so de-'ežna sporočila o krstih, porokah in Srr|rtih. Objavljeni so seveda samo 'sti Podatki, ki jih posredujejo sorod-niki slovenskim dušnim pastirjem oz. dušnopastirski pisarni. SDP pošilja Oznanilo vsem sionskim družinam, pa tudi posamez-mkom, ki to žele, po vsej Argentini. Uoški tiskanja in razpečavanja se krijejo s prostovoljnimi darovi in oglasi. Oznanilo je začel izdajati leta 1949 msgr. Anton Orehar. Urejevali so ga prva tri leta msgr. Orehar, Ladislav lenček CM in Lovro Jan. Naslednjih sedem let ga je urejal župnik Jože Jurak, nato pa 35 let prelat dr. Alojzij Starc. Po njegovi smrti je bil urednik prelat Jože Šker-bec, od leta 1996 pa župnik Anton Bidovec. Upravo tednika je dolga leta vodila Zdenka Gornik. Ko je zbolela, jo je nadomestila Bernardka Bidovec, nato s. Avguština (Joža Dolinar), sedaj pa vodi upravo Franček Breznikar. Oznanilo izhaja v 52 številkah let- no. Do konca julija 1999 bo torej izšlo 2600 številk in ker ima vsaka številka naklade od 1900 do 2000 izvodov, bo do tedaj izšlo že okrog pet milijonov tiskanih izvodov. Po pošti pošilja posameznikom vsakokrat okrog 150 izvodov, ostale pa po raznašalcih. Raznašalcev je danes 80 (nekoč jih je bilo okrog 120). Mrežo raznašalcev je organiziral msgr. Anton Orehar s člani Katoliške akcije; raz-našalci tedensko raznesejo Oznanilo in politični tednik Svobodna Slovenija, mesečno pa revijo Duhovno življenje s prilogo za otroke Božje stezice. Polovica raznašalcev dobiva Oznanilo po pošti, ostali pridejo iz predmestij Buenos Airesa v Slovensko nišo in nato s svojimi pomočniki raznesejo naš tisk po družinah. Sedanji poverjeniki za okraje so: za Beraza-tegui France Vitrih, za Castelar Leopold Golob, za Slovensko vas-Lanus Filomena Štancer, za Ramos Mejijo Lojze Sedej, za San Justo Mara Bidovec, za San Martin Marjeta Mavrič, za Carapachay Franci Korošec, za mesto Buenos Aires Dragica Mi-zerit, za Bariloche Marjana Marn in za Mendozo Lenčka Božnar. Razna-šalci opravljajo delo zastonj, hitro dostavljajo tisk našim ljudem in zmanjšujejo stroške izdajanja naših publikacij. Ob 50-letnici Oznanila se s hvaležnostjo spominjamo pokojnih raznašalcev. To so Jože Petkovšek, Janez Šmajd, Avgust Clemente, Maks Osojnik, Ana Mehle, Frančiška Bidovec, Pavla Svetlin, Alojzija Ašič, Ivan Ašič, Peter Klobovs, Frančiška Kovačič, Anton Nose, Marjeta Zupanc, Angela Žakelj, Jože Mavrič, Rudolf Dacar, Ana Rode. Slovensko dušno pastirstvo se zahvaljuje vsem sodelavcem in raznašalcem za delo in trud, rojakom za razumevanje, Bogu za pomoč in prosi Vsemogočnega, naj Oznanilo še dolga desetletja služi Resnici in Ljubezni. NA ROMANJU V LUJANU 9. MAJA 1999 V letu Boga Očeta Prelat dr. MIRKO GOGALA pri popoldanski pobožnosti v Lujanu pet smo se zbrali v tem veliča-stnem Marijinem svetišču, da bi čim lepše počastili svojo nebeško Mater, se ji zahvalili za njeno varstvo in jo poprosili za pomoč v nadaljnjem življenju. Kot veste, se to naše romanje vrši v zadnjem letu priprave na veliki jubilej Odrešenja, v letu, ki je posvečeno nebeškemu Očetu. Zato bomo prav gotovo Mariji naredili veliko veselje, če jo poprosimo, naj nas priporoči svojemu Sinu, da nas popelje vedno globlje v nedoumljivo skrivnost Boga Očeta. Saj je Jezus prav zato prišel na svet, da nam razodene Boga kot Očeta, nam po Svetem Duhu podari njegovo svetost in nas tako naredi za božje otroke. Bog je neskončno vzvišen nad nami. Zato nihče izmed nas ne more sam priti do spoznanja, kakšen je Bog. Evangelist Janez piše: ,,Boga ni nikoli nihče videl, edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, on je pripovedoval o njem.” (Jn 1,18). In Jezus sam je dejal: ,,Nihče ne pozna Očeta, kakor le Sin, in komur hoče Sin razodeti.” (Mt 11,27). Da, samo božji Sin pozna Očeta in on nam je povedal, da je njegov Oče tudi naš Oče, ki je nadčutno bitje, ki je svet, večen in vsemogočen in ki je hkrati tudi neskončno usmiljen. Še več! Njegova vsemogočnost se nam razodeva prav v usmiljenju! ,,0 Bog, ki predvsem javljaš svojo moč z odpuščanjem in usmiljenjem,” tako pravi ena izmed nedeljskih mašnih molitev. (26 n.n.) Odpuščanje in usmiljenje sta dejansko suvereno dejanje božje vsemogočnosti. Učlovečenje božje Besede je najlepše delo božje ljubezni in najvišje razodetje božjega usmiljenja. Jezus, ,,edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju” (Jn 1,18), ,,on je podoba nevidnega Boga” (Kol 1,15). On je v svoji osebi, v svojih besedah, dejanjih in zadržanju obraz Očeta, ki je ,,bogat v usmiljenju” (Ef 2,4). Po njem spoznamo, da je Bog Oče, ki nas tako ljubi, ,,da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje” (Jn 3,16 sl.). ,,V tem je ljubezen, ne da smo mi ljubili Boga, temveč da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe” (1 Jn 4,10). Jezusovo trpljenje in njegova smrt sta najlepši dokaz, do kakšne skrajnosti nas Oče ljubi. Velikonočna skrivnost je brez dvoma višek razodetja božjega usmiljenja: daritev Sina usmiljenemu Očetu, v ljubezenskem objemu Svetega Duha. Iz ljubezni Oče pošlje Sina na svet, iz ljubezni se Kristus daruje Očetu za odrešenje človeka. ,,Nihče nima večje ljubezni kot tisti, ki da svoje življenje za svoje prijatelje” (Jn 15,13). In iz ljubezni vstali Kristus daruje svoji Cerkvi Svetega Duha: ,,Prejmite Svetega Duha, komur grehe odpustite, so jim odpuščeni, in komur jih zadržite, so jim zadržani” (Jn 20,22 sl.). Zato je vera v Boga vera v božje usmiljenje. Da bi nam to božje usmiljenje še bolj približal, nam je Jezus neprestano govoril o svojem Očetu in našem Očetu in nam razkrival njegovo ljubeče srce. Naj omenim samo priliko o izgubljenem sinu, ki spada med najlepše strani v evangeliju. V njej se božja dobrota zr- fP P? fP> <|p>

ip cali v sočutju in nežnosti zemeljskega očeta. Vsi poznamo to priliko. Je to zgodba ne enega, ampak dveh sinov, ki sta oba žalila očeta. Eden je bežal pred očetom, drugi ni sprejel očetovega sočutja in odpuščanja. Mlajši sin, uporen in | nepotrpežljiv, je zapustil očeta, misleč, da bo bolje živel brez njega in brez njegove ljubezni. Tako se je istočasno ločil tudi od svojega brata. To ga je pripeljalo do tega, da končno ni našel druge tovarišije kot svinje, ki jih je pasel. Oče pa ga je kljub temu še naprej ljubil in nestrpno čakal, da bi se čimprej vrnil. Medtem je starejši sin živel pri očetu. Toda za njegovo zunanjo zvestobo in delavnostjo se je skrivala sebična ; ozkosrčnost in globoko nepoznanje očeta. Tudi on je žalil očetovo ljubezen, ker ni hotel z njim deliti veselja zaradi povratka mlajšega sina in ga ni hotel več priznati za svojega brata. In vendar Bog tudi njega še naprej ljubi. Ljubi mlajšega sina in ga brez vsa-j kega očitka z največjim veseljem sprejme, ko se je vrnil. Ljubi pa tudi starejšega sina in ga skuša na lep način prepričati, da bi tudi pri njem prišlo do spreobrnitve srca. Poklic Boga je ljubiti. Zato je evangelist Janez najgloblje izrazil božje bistvo, ko je zapisal: ,,Bog je ljubezen” (1 Jn 4,8). Jezus nam s to priliko pokaže, kaj Bog čuti do nas, da bi vedno z zaupanjem pribežali k njemu, tudi če bi kdaj tako globoko zabredli kot izgubljeni sin, kateremu smo vsi več ali manj podobni. Bog nas bo vedno z ljubeznijo sprejel in se veselil nad našim spreobrnjenjem. Vendar Jezus cilja še više. Hoče nam pomagati, da ne bi sledili slabemu zgledu starejšega sina. Tudi ta nevarnost preti vsakemu izmed nas. Vsi smo podvrženi skušnjavam sebične ozkosrčnosti, ljubosumja, farizejstva. Zato nam Jezus razkrije najgloblja čustva svojega srca, da bi tudi mi bili usmiljeni z drugimi, kot je on z nami. Naročil nam je: ,,Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen nebeški Oče” (Lk 6,36). Gre za to, da kot posinovljeni božji otroci dosežemo popolnost Očetove ljubezni: ,,Bodite popolni, kot je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48). Če torej hočemo danes razveseliti Boga, odprimo svoja srca, da jih po Svetem Duhu napolni s svojo ljubeznijo, da bomo zmožni ljubiti Boga nad vse in pa bližnjega, kakor Kristus ljubi nas-Ker smo vsi otroci istega Boga Očeta, smo si vsi bratje med seboj. In ker Bog KAJ JE POSVETITEV Jezusovemu in Marijinemu Srcu? ANTON NADRAH \ # si ljudje smo že zato Jezusovi, \/ ker je naš Stvarnik in Odrešenik. V Še bolj smo postali njegovi pri svetem krstu. Pri vsem tem nismo sami ničesar storili. Potrebna je naša osebna, zavestna odločitev za Jezusa, popolna podaritev in pripadnost njemu. To se na odličen način zgodi pri dobro pripravljeni posvetitvi Jezusovemu Srcu. Posvetitvena molitev je pri tem zunanji izraz te popolne in trajne pripadnosti in je odgovor tistemu, ,,ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe” (Gal 2,20). Nismo le Jezusovi. Smo tudi Marijini. saj je naša duhovna mati, ki nam hoče pomagati. Biti moramo tesno po-Vezani z njo, delati vedno bolj z njo, po njej in zanjo. Tako bomo vedno bolj Povezani z njenim Sinom in bomo delali vedno bolj z njim, po njem in zanj. Tako bomo vedno bolj Očetovi. Kdor se izroči Marijinemu Srcu, ga ona izroči Jezuso-verriu Srcu. Ona je bližnjica k Jezusu, Srednica in priprošnjica pri njem. Velja Pravilo sv. Ludvika Grignona Montforts-^ega: Po Mariji k Jezusu! Bistvo posvetitve je v skladu s pos-vetitveno molitvijo zavestna in popolna odpoved grehu, zapeljivosti zla in hude-mu duhu ter nepreklicna podaritev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, to je ^ezusu in Mariji, kot odgovor na njuno ijubezen. Po posvetitvi smo v njuni 0'užbi. S posvetitvijo se obnovi in pogubi zaveza z Bogom, ki je bila sklenje-na Pri svetem krstu. Posvetitev pomeni pripravljenost, da bomo stalno živeli v prijateljstvu z Jezusom in Marijo in posnemali njune kreposti ter se varovali greha. To prijateljsko povezanost je treba utrditi že pred samo posvetitvijo, da bo posvetitev potrditev in poglobitev tega, kar že obstaja. Kdor se pripravlja na posvetitev Jezusu in Mariji, išče priložnosti, kako bi bil z njima bolj povezan. Zanj redna molitev in mašna daritev s svetim obhajilom ni breme, ampak največje veselje. Zanj bo posvetitev učinkovito sredstvo duhovne prenove. Če se zavestno podarimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se nam tudi onadva podarita na nov način. Z Jezusom se nam podari nebeški Oče. Izpolni se Jezusova napoved: ,,Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem” (Jn 14,23). V nas se bo začelo novo življenje, življenje, ki bo oblikovano po Jezusovem in Marijinem Srcu. Ljubezen je bila gonilna sila pri vsem, kar sta Jezus in Marija storila za nas. Ko se posvečamo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se posvečamo in darujemo njuni ljubezni in se hkrati odpovedujemo vsaki ljubezni, ki ni v soglasju z njuno ljubeznijo. Podoba obeh Src nam govori o njuni neizmerni ljubezni do ljudi, do vsake družine, do vsakega posameznika. Njuna čudovita ljubezen do grešnega človeštva se razodeva vseskozi od Jezusovega rojstva v betlehemskem hlevu do smrti na križu na Golgoti. Njuna jubi vse brez izjeme, tudi mi ne smemo nikogar izključevati iz svoje ljubezni, udi tistih ne, ki nas ne ljubijo ali nas Cel° sovražijo in vse hudo delajo zoper nas. Jezus nam glede tega čisto jasno Pove: šno -če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kak- . . Priznanje vam gre? Saj tudi gre-sniki ljubijo tiste, ki nje ljubijo. Če nam-reč dobro delate tistim, ki delajo dobro VarTl' kakšno priznanje vam gre? Tudi Snešniki delajo isto... Vi pa ljubite svoje a°vražnike. Dobro delajte in posojajte, a da bi za to kaj pričakovali. Takrat bo ase Plačilo veliko in boste sinovi Naj- višjega, ker je on dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen.” (Lk 6,31 sl.) V tem je ves program krščanskega življenja. To je edina pot, ki vodi v nebesa. To je tudi edini način, kako že tu na zemlji ustvariti sožitje, ki je vredno božjih otrok. Zato prosimo Marijo Pomagaj, ki je naša ,,Mati usmiljenja”, da nam pomaga vztrajati na tej poti do konca, da se bo tudi nad nami lahko izpolnila Jezusova obljuba: ,,Blagor usmiljenim, zakaj usmiljenje bodo dosegli” (Mt 5,7). Amen. ljubezen je tako čudovita posebno zato, ker je križana. Kaj pomeni beseda „posvetitev”? To besedo v vsakdanjem življenju pogosto uporabljamo. Rečemo, da se je mati popolnoma posvetila svoji družini. To pomeni, da mati ves svoj čas in svoje moči žrtvuje za svojega moža in otroke. Potem pa tudi to, da se odpoveduje drugim dejavnostim, ki bi jo pri tem ovirale. Čim bolj je cilj, kateremu se posvetimo, vzvišen, tem pomembnejša je tudi posvetitev temu cilju. Cilj posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu je silno vzvišen, zato je tudi posvetitev tema najsvetejšima Šrcema nekaj najlepšega in najplemenitejšega. Prvi, ki se je v življenjskem pomeni posvetil Jezusu in Mariji, njunima Srcema, je bil sveti Jožef. Vse svoje življenje in vse svoje moči je usmeril v služenje njima. Tako naj bi bilo tudi pri naši posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Vzor popolnega darovanja, popolne posvetitve nebeškemu Očetu je Jezus, učlovečeni Božji Sin. Že ob prihodu na svet pravi: ,,Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil... Tedaj sem rekel: 'Glej, prihajam..., da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.”' (Heb 10,5-7). To prvo darovanje je na viden način ponovil po Marijinih rokah v jeruzalemskem templju in ga je v življenju vedno znova obnavljal. Vrhunec je doseglo z njegovo daritvijo na križu. Jezusova posvetitev je edina, ki ima resnično absolutno vrednost. Vse naše posvetitve so le deležnost pri Kristusovi posvetitvi Očetu. Njegova posvetitev Očetu je bila v tem, da je vse svoje bitje in delovanje popolnoma daroval za Očetovo slavo in odrešenje sveta. Vsaka naša posvetitev se more torej izvršiti samo v povezanosti z Jezusom Kristusom. Posvetitev ni le enkratno dejanje, kakor ni enkratno dejanje skrb matere za družino. Vse svoje moči in sposobnosti usmerjamo na Jezusa in Marijo in na njune interese ter se odpovedujemo vsemu, kar bi nas pri tem oviralo. IVAN LIKAR 14. NAVADNA NEDELJA 4. julij Odrešenik prihaja k nam ubog Prvo berilo (Zaharija 9,9-10) Danes beremo berilo iz preroka Zaharija, ki vidi v duhu, kako prihaja v Jeruzalem Odrešenik, ves ubog, ponižen in krotak. Ko bi bili ljudje bolj podobni Jezusu, bi bilo na svetu manj gorja, krivic, vojn in vsega hudega. Ko bomo poslušali to berilo, prosimo, da bi se božje kraljevanje utrdilo na vsej zemlji. Z Duhom mrtvimo telo, da bomo živeli Drugo berilo (ap. Pavel Rimljanom 8,9.11-13) Velika zmota je, če mislimo, da je mogoče živeti brez napora, brez odpovedi, na lahko. To lažno prepričanje so širili različni sistemi in ideologije zlasti v našem stoletju. Apostol Pavel nas poučuje o duhovni svobodi, ki nam jo podarja Kristus, ki je pa ni mogoče doseči brez odpovedi in brez obvladanja strasti. Jezus je krotak in ponižen Evangelij (Matej 11,25-30) V evangeliju današnje nedelje je zapisana zelo lepa Jezusova molitev - zahvala Očetu, ker je svojo modrost razkril malim, ponižnim in krotkim ter jo skril pred napuhnjenci in ošabneži. Ko bomo poslušali to molitev, se ponovno odločimo za krotkega in ponižnega Jezusa. 15. NAVADNA NEDELJA 11.julij Blagodejnost božje besede Prvo berilo (Izaija 55,10-11) Kadar dolgo časa ni dežja, ga pogrešamo, in ko pride, občutimo njegovo blagodejnost. Vsa narava oživi in zacve- te v vsej svoji lepoti. Tako je z božjo besedo. Z nebes prihaja na zemljo človeških src, kakor dež in jo dela rodovitno. Naj bo tako tudi danes, ko bo božji sejavec sejal seme svoje besede v naše duše. Stvarnost pričakuje razodetja Drugo berilo (ap. Pavel Rimljanom 8,18-23) Z grehom človeka je bilo ranjeno tudi stvarstvo, saj smo eno z naravo in vesoljstvom. Apostol Pavel globoko doživlja to ranjenost in pravi, kako vse stvarstvo pričakuje, da se odrešenje dovrši in bo končno Bog vse v vsem. S svojo zvestobo božji besedi pripravljamo ta čas in končno razodetje božje slave. Sejalec seje božje seme Evangelij (Matej 13,1-9) Na praznik Cirila in Metoda smo videli Jezusa kot dobrega pastirja, ki pase svoje ljudstvo na sončnih pašnikih. Danes ga bomo videli kot sejalca dobrega semena, ki pa pade na zelo različno zemljo. Pripravimo svoja srca, da bodo dobra zemlja za seme božje besede. 16. NAVADNA NEDELJA 18. julij Bog daje čas za pokoro Prvo berilo (Knjiga Modrosti 12,13.16-19) Bog razodeva svojo vsemogočnost predvsem z usmiljenjem in prizanaša-njem. Prav v tem je njegova veličina. Kljub našim slabostim nas vedno znova sprejema, potrpi z nami, čaka in daje čas za spreobrnjenje. Na šestnajsto navadno nedeljo smo približno na polovici časa 'med letom’. Primeren trenutek, da izmerimo 'daljo in nebeško stran’. Božji Duh uči prositi Drugo berilo (ap. Pavel Rimljanom 8,26-27) Čuj, Marija, klic srca, bodi nam usmiljena! Ti, mogočna sveta Mati, ti nam moreš vedno pomagati. Ko nikjer ni več pomoči, si nam zvezda v temni noči. Ne presliši prošnje glas, ljuba Mati, reši nas. Mi otroci tvoji smo, Tebi vse zaupamo, saj nam moreš pomagati - o pokaži, da si Mati. Čuj, Marija, klic srca, bodi nam usmiljena! Amen. Ni vseeno, kaj prosimo in kako molimo. Bog sam nas uči moliti, Sveti Duh je duh molitve. Navdihoval je velike molivce stare zaveze, polagal je v usta besede molitve svetnikom Cerkve. Prosimo za milost, da bi znali prav in dobro moliti, da bi bila naša molitev v duhu in resnici. V božjem kraljestvu so dobri in slabi Evangelij (Mt 13.24-30) Današnji evangelij nadaljuje veselo oznanilo prejšnje nedelje. Jezus je v nedeljo povedal priliko o sejavcu in semenu, danes pa bo v priliki primerjal božje kraljestvo z njivo, na kateri je bilo sicer vsejano dobro seme, toda sovražnik je ponoči prisejal pogubne ljuljke. Tako je na tem svetu: živijo dobri in slabi, pravični in krivični, ljudje z lučjo v srcu in ljudje s temo”. Pomembno je dvoje vprašanj, med katerimi sem jaz in kje je moj brat! 17. NAVADNA NEDELJA 25. julij Salomon si izprosi modrost Prvo berilo (1. knjiga Kraljev 3,5.7-12) Kralj Salomon je znan kot moder vladar. Sveto pismo pove, da si je modrost izprosil, da je torej božji dar. Ne moremo biti modri sami od sebe, Bog je vir prave modrosti. Celo tako je, da je napuhnjena modrost tega sveta sramota v božjih očeh. Naša modrost se bo kazala predvsem tako, da bomo iskali samo božje kraljestvo: to je vera, upanje in ljubezen v miru, resnici, pravici in poštenosti. LEPOSLOVJE_________________________________________________________ VVILHELM HONERMANN a pustem pogorju je žareča ^1 sončna obla obsojala na smrt -L- 1 vsako, še tako skrito življenje. Nikjer nobenega grma, niti najmanjšega drevesa, ki bi nudil kaj sence; nikjer izvira, ki bi onemoglega spet obudil k življenju. Sončna pripeka je neusmiljeno razžarjala kamnito pobočje. Potem se je Nenadoma spustila noč, hladna, tuja in vsemu sovražna. V tej temi so tako Pošastno odmevali kriki nočnih ptic in tuljenje šakalov, daje ljudem kri ledenela1 v žilah. Gorje tistemu, ki bi se izgubil v tej samoti! V tej divji puščavi je Gospod prebil štirideset dni in štirideset noči. Čisto sam in daleč od ljudi je hotel prisluhniti Lesedi večnega Očeta. Veliki molivec si Ui privoščil ne hrane, ne pijače, pozabljal je na lakoto, žejo in na vse druge Potrebe ubogega človeškega telesa. Ko je puščavo zagrnil skrivnostni uiolk noči, se je pogovarjal z nebeškim Očetom; klical gaje v razžarjeni svetlobi °Poldanskega sonca, pod ledeno svetli-ftt zvezdami je mislil nanj. Zdelo se je, daje Nesmrtni daleč od posvetnih težav drugih zemljanov, čeprav je prav tako k°t drugi tudi on bil človek. Divja pogina mu ni nudila prav nobenega za-Vetja, nihče ni lajšal njegovega trpljenja. Silna volja tega človeka pa je obvladala težnje človeške narave. Zaradi svo-Jega poslanstva je zmogel nadčloveške Uapore tistih 40 dni in štirideset noči. Vir njegove moči je bila molitev, mor zna tako moliti kakor Jezus, pre-laste omejenost ustvarjenega sveta ter ^r'stjani smo podobni božjemu Sinu Drugo berilo (ap. Pavel Rimljanom 8,28-30) Vsa svetost je v tem, da smo podo-n' božjemu Sinu, ki je Svetost sama. ezus je pri zadnji večerji po umivanju ^°9 svojim učencem dejal: Zgled sem am dal, da bi tudi vi tako delali. Božja udobnost, ki smo jo zaživeli pri krstu, ?0ra rasti in napredovati v vsakdanjem jvljenju. Jezusu nas dela podobne zla-v'rsvet° obhajilo, ki ga prejmemo v živi prekorači meje človeške moči. Kot v neskončnem morju se je Jezusova duša utapljala v Očetovi volji. Žar njegove molitve je bolj goreč kakor ognjeni dih puščavskega sonca. Lakota in žeja po Bogu sta večji od bolečine, ki jo trpi onemoglo telo. Veliki puščavnik je vztrajal v gorski samoti in se boril z Očetom, tako kakor nekoč očak Jakob pri Jakobovem studencu s svojim Bogom. Tišino zadnje noči je zviharil nenadni hamsin. Peščeni vrtinci so se dvignili iz puščave, hamsin jih je gnal visoko pod nebo, kjer so v podivjanem besu zatemnili iskreče se nočno nebo. Pošastno rjoveč se je puščavski vihar zaganjal v votlino, kjer je z obrazom na tleh negibno ležal Sin človekov. Hrumel je prek globeli, bičal kamnita ostenja in se divje zaganjal v ostre grebene. Celo zategli živalski kriki so se izgubili v njegovem bučanju. Ob spremljavi teh peklenskih orgel se je h Gospodu prihulil skušnjavec, edini, ki gaje razen Očeta še našel v tej divjini. Pred osamljeno dušo je pričaral vabljive prikazni. Vedel je, kaj potrebuje njegovo telo: ,,Zakaj se mučiš, ti, vzvišeni Sin neba? Kako da trpiš lakoto, ko si vendar vsemogočen?” ,,Ce si božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh. Zakaj bi živel v revščini, ko vendar vse bogastvo sveta čaka nate? Kdor je močan kakor si ti, lahko iz kamnite puščave pričara Edenski vrt! Izkoristi svojo vsemogočnost, ti, Večni!” Božje kraljestvo je vredno žrtve Evangelij (Matej 13,44-52) Čudni smo ljudje: toliko se trudimo za zemeljske stvari, kaj malo pa za nebeške. Jezus nam bo povedal, kako je božje kraljestvo vredno žrtve, napora in prizadevanja. Pa še nekaj je zelo važno: življenje ni lepo, če ni nobenih preizkušenj, nobenih naporov in nobenega truda. Življenje je lepo, kadar preizkušnje dobro prestajamo, kadar napore z veseljem prenašamo in kadar pošteno delamo. Prilika o vrednosti žrtve za božje kraljestvo nas uči živeti. ■ Ko je vstajal, mu je v roki obtičal kamen, o katerem je bil govoril skušnjavec. Kamen? Zakaj ne kruh? Zakaj le trpljenje in odpoved? Zakaj ne polnost vseh zemeljskih darov? Jezus je prezirljivo spustil kamen na tla in odgovoril v bobnenje viharja: „Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust.” Celo samemu hamsinu je zastal dih ob tem odgovoru. Utihnil je. Toda le za trenutek. Takoj je s podvojeno surovostjo znova vzkipel. Tedaj je zlobni skušnjavec naslikal osamljenemu novo prikazen. Stal je na visokem tempeljskem obzidju. Hinavsko potuhnjeni glas je siknil vanj: ,,če si Božji Sin, vrzi se dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedal in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.” „Če že res hočeš biti Mesija,” mu je demon prigovarjal, ,.potem bodi takšen, kakor se spodobi - s slavo in častmi! Oblast imaš delati takšne čudeže, da bo ljudem zastajal dih. Slavili te bodo in te kot božjega poslanca nosili na ramenih. Postavili ti bodo prestol, ki bo res tebe vreden.” V bobnenje viharja je tedaj zadonel jasen in odločen glas: ,,Pisano je: Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!” Skušnjavec je vrgel še zadnjo, najmočnejšo karto. Boga - človeka je v duhu peljal na visoko goro, skoraj do zvezda je segala. Od tu je videl vsa kraljestva in vsa bogastva sveta. ,,Res je bilo premalo, kar sem ti do sedaj ponudil!” mu je šepetal. „Kaj pa tebi pomeni kruh, kaj bi ti z izraelskim prestolom! Glej, sedaj ti dajem mnogo ^ NAMENI ^ APOSTOLATA MOLITVE ZA JULIJ Splošni: Da bi bili kristjani z resničnim sprejemanjem bližnjega pričevalci Boga Očeta do vseh ljudi. Misijonski: Da bi se nova apostolska gibanja in organizacije v Cerkvi vse bolj zavedali misijonske naloge. Slovenski: Da bi mogli razločevati ljubezen do svojega naroda od ^ nestrpnega nacionalizma. ^ \?7 ljubezni do slovanskih narodov, o njunem svetništvu sta se ohranili dve življenjski podobi, ki sta nastali takoj po njuni smrti. V slovenskem prevodu imata naslov Žitje Konstantina in Žitje Metoda. Žitje Konstantina je v glavnem napisano po podatkih, ki jih je za življenjepis svojega brata dal Metod, če ga ni že sam pisal. Iz teh žitij zvemo, da sta bila sveta brata doma iz Soluna. Metod se je rodil leta 812, Ciril pa je bil 14 let mlajši, torej je bil rojen leta 826. Njuni starši so bili globoko verni solunski meščani grškega rodu in so jima že v rani mladosti vcepili globoko vero, nežno pobožnost do Matere božje in veselje do bogoslužja. Višje šole sta končala v Carigradu. Metod je na očetovo željo stopil v državno upravno službo in postal cesarski namestnik v slovanski pokrajini ob reki Strumi. Konstantin, ki ga Slovenci bolje poznamo po njegovem redovnem imenu Ciril, pa se je posvetil štu- več! Vse to ti dam! Vse zaklade sveta, oblast in čast! Ves imperij s cesarjem vred, Rim z njegovim razkošjem, vse prestole in kraljestva sveta! Vse to ti bom dal, če predme padeš in me počastiš! Da, mene! Moje metode! Moj način vladanja svetu! Obožuj vse to! Moli me in napravim te za vladarja sveta!” Ham-sin je zarjovel, daje grozljivo odmevalo po strmih pečeh in peščenih pobočjih. Skozi bučanje viharja pa so jasno zadonele Gospodove besede: „Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi!” Pobesnelo divjanje je v tem trenutku zamrlo. Oblaki so se razblinili. Skozi temo so se kot umite zaiskrile zvezde. Jezusova utrujena duša se je potapljala v čudežni mir. Zli duh se je umaknil. Nebeški duhovi so ga obkrožili in se mu v dokaz vdanosti priklanjali. Ko je jutranja zarja škrlatno obarvala peščene grebene, je Jezus vstal in se napotil k Jordanu. ■ diju filozofije in postal profesor na visoki šoli v Carigradu. Oba sta slovela kot izredno izobražena človeka. Svojo modrost pa sta združevala z globoko pobožnostjo in svetim življenjem. Leta 851 sta vodila pomembno državno poslanstvo med Saracene (v glavno mesto Samarra severovzhodno od Bagdada), leta 860 pa k Ilazarom ob Kaspijskem jezeru. Vmes sta se za dalj časa umaknila v samostan na gori Olimp v Mali Aziji. V jeseni leta 862 pa so v Carigrad prispeli poslanci moravskega kneza Rastislava s prošnjo: ,,Naše ljudstvo se je poganstvu odreklo in se krščanske vere drži, a nimamo učitelja, takega, ki bi nam v našem jeziku pravo krščansko vero razložil, da bi tudi druge dežele to videle in nas posnemale. Torej pošlji nam, gospodar, takega škofa in učitelja; saj od vas na vse strani vedno dober zakon izhaja.” Cesarje za to poslanstvo spet izbral Cirila in Metoda. Na novo misijonsko delo sta se sv. brata že doma temeljito pripravila. Ciril je sestavil posebno slovansko abecedo (glagolico) in prevedel v slovanski jezik svoje ožje domovine najnujnejše bogoslužne knjige. V prvi polovici leta 863 sta sv. brata v spremstvu izbranih učencev prišla na Moravsko. Doživela sta prisrčen sprejem. V Žitju beremo, da je Rastislav izbral domač duhovniški naraščaj. Evangelij v domačem jeziku je med Moravani kmalu pognal močne korenine, to pa je vzbudilo globoko zavist nemških duhovnikov. Zaradi nevzdržnih političnih razmer na Moravskem (leta 864 se je moral knez Rastislav ponovno ukloniti nemškemu kralju Ludviku, to pa je imelo za posledico sistematično oviranje misijonskega dela sv. bratov) sta se sv. brata ob koncu leta 866 umaknila h knezu Koclju v Panonijo. Taje bil najidealnejši krščanski knez, km- sta jih sv. brata srečala na apostolskih poteh od Kavkaza do Tatre in Rima. Bil je izobražen in vzoren mož, goreč kristjan, velik dobrotnik Cerkve, predvsem pa iskren prijatelj in občudovalec svetih bratov. Postal je glavni pokrovitelj njunega dela. K papežu v Rim Iz Panonije sta v poznem poletju leta 867 odpotovala proti Rimu. Pot ju je skoraj gotovo vodila po stari rimski cesti skozi Ptuj, Celje, Ljubljano, Postojno, Vipavo, Gorico in Benetke. V Benetkah ju je že čakalo vabilo papeža Nikolaja I., ki pa ni več dočakal njunega prihoda. Ko sta sv. brata za božič leta 867 prišla v Rim, ju je sprejel že njegov naslednik Hadrijan II. Sveta brata sta na papeža očitno naredila močan vtis. V celoti je odobril njuno delo in potrdil slovansko bogoslužje kot enakovredno grškemu in latinskemu. Vendar je v Rimu padla v misijonsko delo svetih bratov med Slovani prva grenka kaplja. 14. februarja 869 je Ciril v Rimu umrl. Pokopali so ga v cerkvi sv. Klemena. Na smrtni postelji je Ciril rotil svojega brata Metoda, naj nadaljuje začeto delo kljub vsem težavam, ki sta jih oba dobro slutila. Panonska nadškofija Na prošnjo slovenskega kneza Koc- 1 lja je papež Hadrijan II. Metoda posvetil v škofa in ga imenoval za panonsko-sirmijskega nadškofa in metropolita. Svoj sedež je imel pri knezu Koclju v Blatenskem kostelu, torej v osrčju j panonskih Slovencev. Seveda pa je bila njegova nadškofija zelo obsežna in je deloma segala tudi na ozemlje, ki so si ga lastili salzburški škofje. Človeška zloba je hotela, da je sin kralja Ludvika Karlmann leta 879 Metoda ujel in ga Privedel pred državni zbor v Regensburg. Na tem zboru navzoči škofje so Metoda obsodili in zaprli. Kako brezobzirno so ravnali z njim, zvemo iz pisem Papeža Janeza VIII., v katerih zahteva njegovo brezpogojno izpustitev. Celi dve leti in pol so trajala prizade-vanja za izpustitev škofa Metoda, ki je bil deloma zaprt v samostanu v Elwan-genu, vsaj nekaj časa pa v benediktinskem samostanu Reihenau na Bodenskem jezeru. Ko pa je prišel na svobodo, je moral zapustiti Panonijo, kjer so med tem Nemci onemogočili kneza Koclja, in oditi na Moravsko. Tam pa pri knezu Svetopolku ni našel tiste zaščite, k°t jo je imel nekoč pri knezu Rastisla-V,J ali pozneje pri knezu Koclju v Panoniji. Svetopolk je bil le preveč pod vplivom spletk in nasprotovanja beneškega duhovnika Janeza, poznejšega škofa v Nitri Vihinga ter njegovega nepomirljivega sovraštva do slovanskega bogoslužja in tudi do Metoda samega. Iz pisem papeža Janeza VIII. zvemo, (i_a je Metod prevedel v slovanski je-zik vse bogoslužne knjige. Čeprav je papež Janez VIII. v celoti Podpiral Metodovo delo, ga vendar ni ntogel obvarovati vseh spletk nemških duhovnikov in Svetopolka. Ko pa je Metod 6. aprila 885 umrl, so se zgrnili Crni oblaki tudi nad njegove učence. bi°vi papež Štefan V. je bil v zadevi Me-t°da in slovanskega bogoslužja popol-n°ma nepoučen in je v celoti podlegel Pritisku Nemcev. V pismu knezu Sveto-Polku je proti koncu leta 885 prepove-al slovansko bogoslužje, Svetopolk Pu je Metodove učence izgnal iz Moralke. Zatekli so se deloma v Dalmacijo, sloma pa v Bolgarijo in Makedonijo, ler so nadaljevali z njegovim delom. Značilnosti misijonske metode Glavne značilnosti misijonske meto-e svetih bratov moremo strniti v naslednje točke: ^ L Bogoslužje v narodnem jeziku: ovost je bila v uvajanju slovanskega juzika v bogoslužje. Latinska Cerkev je 1 a v tem pogledu zelo nezaupljiva. Ali Se bo rimskemu in vzhodnemu pojmo-^nuju Cerkve (enačili so ga z latinskim 1 grškim jezikom v bogoslužju, hebrej- ŠTEVILO KATOLIČANOV NA SVETU NARAŠČA Število krščenih katoličanov je prvič preseglo milijardo vernikov. Po papeškem letopisu 1999, ki so ga predstavili 20. februarja, je katoličanov 17,3 odstotkov svetovnega prebivalstva. Letopis prinaša natančnejše podatke za leto 1997 in pove, daje v Ameriki 62,9 odstotkov katoličanov, v Evropi 41,4 odstotkov, 27,5 v Oceaniji, 14,9 v Afriki in 3 odstotke v Aziji. Na svetu je 216.369 župnij in 115.310 misijonskih ustanov. Pastoralnih delavcev je 3,386.000, škofov je 4420, duhovnikov 404.208, 24.407 stalnih diakonov, 58.210 redovnikov, ki niso duhovniki, 819.278 redovnic, 31.197 članov svetnih ustanov, 26.068 laičnih misijonarjev in 2,019.021 katehistov. Čeprav se število duhovnikov skoraj ni spremenilo v primeri z letom 1996, je število stalnih diakonov poraslo za 4,1 odstotkov, število redovnikov neduhovni-kov in redovnic pa se je znižalo za 1,3 odstotkov. Sveti sedež ima diplomatske zveze s 168 državami. Leta 1998 je bilo vzpostavljenih 12 novih škofijskih sedežev in en apostolski vikariat ter posvečenih 137 novih škofov. ščina je bila v polemiki omenjena le kot alternativna možnost) pridružilo novo, tretje, slovansko gledanje na Cerkev. Vprašanje jezika je bilo v tej zvezi torej povezano s pravovernostjo oziroma enotnostjo Cerkve (nevarnost razkola). 2. Vzgoja domače duhovščine: Ciril in Metod sta se dobro zavedala, da more le sin lastnega naroda prav čutiti s svojim ljudstvom. Domačo duhovščino sta vzgajala v duhu spoštovanja lastnega jezika in lastne kulture. 3. Povezanost z Rimom: Solunska brata sta želela sicer ustanoviti samostojno in neodvisno Cerkev za Slovane, vendar znotraj pravnih struktur rimske Cerkve. Njunemu načrtu je pritrdil papež Hadrijan II., ko je Metoda posvetil v panonskega nadškofa in ga imenoval za papeškega odposlanca za Slovane. Slovenski svetnik TONE PAVČEK Na Slomu, na slami, nekje na Slovenskem se v letu Prešerna rodilo je dete in čuden sijaj je na svodu nebesnem naznanil legendo o lepem in svetem: do novorojenca razpel se je most za milost, za blaženost in za svetost. In pobič je rastel, bil hlapčič, pastir je, duhovniku strežnik, volem za goniča, je tekal k pouku in z didiom v vsemirje, od koder je Bog blagoslovil fantiča: nastopil je pot, koder hodi skrivnost za milost, za blaženost in za svetost. Bil mašnik, opat in škof lavantinski, bil videc in pesnik srca je in mozga, čeprav je v ponižnosti najbolj prvinski govoril o sebi: „Le revna sem rozga." Tako je z modrostjo zorela krepost za milost, za blaženost in za svetost. Oznanjal zvestobo je Bogu in rodu, tako ves življenjski, tako nazarenski, učil se pri bratih Cirilu, Metodu, tako ves slovenski, tako ekumenski, v zveličanju duš je opravljal dolžnost za milost, za blaženost in za svetost. Ob smrti zasuli s solzami so krsto, a tuji nestrpneži s pljunki žalitev, oskrunili grob so mu, vendar on čvrsto ostajal je v času brezčasna molitev za dušo slovensko in njeno bridkost, za milost, za blaženost in za svetost. Po njem se oglaša od pevcev veselih En hribček bom kupil, Zvonite zvonovi in spet kot za živa dviguje svoj kelih s smehljajem nad nami rojaki, rodovi, deli blagoslov kakor večno mladost za milost, za blaženost in za svetost. Zdaj zlati sadovi njegovi zorijo. Na srečo naslonjen naš dom je, pripravljen na sveto. Na Slomu se sence budijo: Svetnik naš, Anton Martin, bodi pozdravljen! Pozdravljena tvoja človeška krepost, slovenska ljubezen, nebeška svetost! SLOMŠEK, UČENIK za vse čase ZORKO SIMČIČ T 7” aj storiti, da bi mladina globlje 1^ začutila ljubezen do našega na-JL N-roda in da bi se tudi pogumneje soočala s krščanstvom? Kje je pot? Niso vse bližnjice idealne, a ta -naša - je gotovo: prek Slomška. Rad je imel druge krščanske vere, zato jim je bil blizu. Želel si je enotnosti z vzhodno Cerkvijo, zato ji je bil blizu. Že „stari” so vedeli: bližina in ljubezen. Eno daje rast drugemu. Biti blizu, ljubiti svojega bližnjega, pa tudi »bližnje” (in to ne samo v smislu tožilnika v množini, ampak tudi, ko gre za vse obstoječe blizu nas). Žena, ki ljubi rože, se ne bo zadovoljila z gledanjem dokumentarca o holandskih tulipanih, ampak bo hotela imeti svoj vrt. Vrtiček. Vsaj gredico z rožami. In bliže ko bo rožam, raje jih bo imela, in raje ko jih bo imela, bolj jim bo želela biti blizu. Enako se godi, kar se naroda ali krščanstva tiče, pa tudi - samega Slomška. Slomšku se moramo vedno bolj bližati, »govoriti z njim”, brati ne toliko o njem, kakor njega. Na srečo je konec desetletja trajajočega molka o njem in gotovo se bliža tudi dan, ko bomo imeli Slomškove opera omnia. Po tolikih letih od nekdanje Lendovškove izdaje -celotne zbrane spise. Veliki Slomškov sodobnik France Prešeren je doživel na desetine celotnih ponatisov. Samo v zadnjih desetih letih je izšlo vsaj pet izdaj njegovih Poezij, pa objava njegovih prevodov, pisem. Seveda: pesnik govori s svojimi pesmimi, z njimi pove, kaj čuti, misli, medtem ko svetnik govori lahko že samo s svojim zgledom. So primeri svetnikov, ki so malo ali skoraj nič napisali, a so s svojim življenjem govorili ljudem. Kakor imamo po drugi strani svetnike - pomislimo samo na Akvinca - o življenju katerih vemo pravzaprav zelo malo, ki so pa zapustili skladovnice misli. Vsekakor: Slomšek je veliki duh, ki nam tudi z besedo kaže pot. Saj ne bi hoteli tudi mi pasti v skušnjavo in pričeti z razpravljanjem o večji ali manjši važnosti naših velikih mož. Res pa je, da naše zgodovinopisje do Slomška ni pravično. Kakor je seveda res, da je ta drža »zgodovinsko po- gojena”. Slomšek je v resnici bil »predvsem etični in kulturni prosvetitelj, kolikor mu že tako neradi priznamo neko elitnejšo kulturnost” (Alojz Rebula), vendar bi, vsaj kar se tiče »visoke Evrope”, ki naj bi je bilo več v Prešernu kakor v Slomšku, nekoliko manj »prosvetljena” analiza lahko pokazala marsikakšna presenečenja. Poudarjamo važnost maternega jezika. A kdo ve, če nas pri tem Slomšek ne bi opozoril na še kaj drugega... Materinski jezik je res „najdražja dota, ki smo jo zadobili od svojih staršev”, je res „vseh dobrot največja dobrota”, materinski jezik so res pljuča za slovensko narodno telo. Če so pljuča ranjena - kaj šele uničena! - življenje ne bo dolgo trajalo... Toda kisik, bistveno, kar je potrebno, da pljuča lahko obdržijo telo pri življenju, je ljubezen do slovenstva. S tem je kakor s človekom: če pljuča ne delujejo (= če ne znamo več svojega jezika), telo trpi, počasi umira. Toda če pljuča nimajo kisika (= če ni ljubezni do naroda, to je: ljubezni do njegove preteklosti pa tudi skrbi za njegovo bodočnost), tudi še tako zdrava pljuča (= še tako obvladanje jezika) ne pomagajo nič. Počasi se zadušimo. Slomšek, ki je sicer govoril, »kakor bi rožice sadil”, bi znal biti, kar se tega tiče, kruto jasen: Se boste zadušili. Zgodovinar France Dolinar je Slom- ška imenoval »očeta slovenske Cerkve”. Toda danes - v časih velikih zmed - bi ga mogli imenovati tudi enega očetov vesoljne Cerkve. Dvajset let pred izbruhom marčne revolucije na Dunaju (1848) je opozarjal na nevarnost brez-boštva. Sto let preden smo mi ali naši starši na lastni koži občutili krutost komunistične revolucije, je opozarjal na miselnost ljudi, ki hočejo srečo brez kreposti (čemu drugemu smo bili in smo še priče?), ki hočejo moralo brez vere (kaj drugega lahko opazujemo okoli sebe?), ki hočejo vero brez razodetja in Cerkve, ki hočejo krščanstvo brez pokorščine (kaj drugega slišimo včasih povsem naravnost povedano, drugič samo namigujoče?). Takrat je Slomšek govoril svojim bogoslovcem, danes - ko Cerkev doživlja invazijo sekularizacije -bi enako glasno govoril glasnim, kdaj preglasnim in vase zaverovanim teologom... pa tudi laikom, ki jim je »avtonomna misel” edini smisel in cilj. Slomšek je postavljal trdne temelje za vso slovensko bodočo duhovno zgradbo. Zato smemo ob vsej sivini, ki plava nad Slovenijo, pa seveda tudi nad rojaki v zamejstvu in po zdomstvu, biti mirni. Zasadil je drevo, ki bo večno, razen če mu mi sami, prav mi sami ne spodrežemo korenin, ali pa malomarno stojimo ob strani, pretvarjajoč se, da ne vidimo, kako nam korenine režejo drugi. Slomšek - vzor govornika (»slovenski Ciceron” so mu pravili), v marsičem - kak mojster konkretnega, plastičnega izražanja! - vzor tudi pisatelja. Vzor tudi politične zrelosti. Omenjeni Dolinar pravi: »Čas je terjal nedvoumno narod-no-politično opcijo, celo sprejem samoobrambnega boja” in »vojvoda Slovanov”, kakor so ga dunajski pa graški časopisi denunciantsko razglasili po informacijah celjskih nemških in nem-škutarskih dopisnikov, »seje za oboje odločil”. Če kdo v naši zgodovini, je on videl, kje se končajo pota asimilacije-,, Tako se ne da več v miru živeti, ” piše prijatelju (opatu Vodušku),,,svete vojske se moramo prijeti... Ali se bomo držali Nemcev ali Slovencev? Le Slovencev, kar je prav. Nemci nam žugajo materno kri popiti, nas pa tudi ob sveto vero spraviti.” Ob (tudi že takrat) s strani množic s simpatijo gledanih romantičnih revolucionarjih je »konservativni” Slomšek, bolj kot kdorkoli drugi, reševal ne le slovenskega duha, ampak tudi odtujujoče se slovensko ozemlje. »Današnje zgodovinopisje v domo- vini,’’ je leta 1963 v Rimu pisal Dolinar, »ki mora obžalovati, da leta 1848 'niti najnaprednejša skupina voditeljev še ni spoznala revolucionarne sile, ki se je skrivala v kmečkem nezadovoljstvu s tedanjim družbenim redom’, se seveda zgraža nad tedanjim Slomškovim ravnanjem. Če bi bilo bistvo politike žrtvovanje stvarnih narodnih interesov Revoluciji, bi bila ta sodba prava, če pa morajo - z vso tradicijo evropske politične filozofu e - politične odločitve vsebovati skrb za kontinuiteto, skrb za konkretnost, za perspektivo, potem je bilo Slomškovo ravnanje edino pamet-n° ” Celo Manc, nadaljuje Dolinar, zahteva za izpeljavo revolucije nekatere Prej dane pogoje, med njimi tudi enot-n° narodno zavest, česar tedaj še ni bilo, in konča odstavek z mislijo: ,,Bo Ze resničen paradoks: revolucija na Slovenskem je bila mogoča šele potem, *<0 je Slovence Slomšek navadil na šolo, Mohorjeva na knjigo, krščanskosocialni kaplani na organizacijo.” Pred leti so po Italiji slavili 800-let-riico rojstva sv. Frančiška Asiškega in isto leto v Španiji 400-letnico smrti sv. Terezije Avilske. Ne samo katoličani, celo državni - in med r\jimi kdaj do vere indiferentni - krogi, so ju slavili kot Poosebljenost italijanstva oziroma španstva. Omeni Francozu Ivano Ar-®ko, pa boš videl pri vernem, kaj mu Pomeni, in celo pri nevernem, kako mu je svetnica studenec, iz katerega lahko črpa. Kaj je Ircem sv. Patrick, kaj Madžarom sv. Štefan, kaj Čehom sv. Va-clav - kaj bi nam in danes pomenil »Sveti Anton Martin”! Slomšek je „utelešepje najbolj plemenitih slovenskih lastnosti” (Franc Kovačič), je ..predstavnik eksistenčnih Pravic majhnih narodov” (Josip Hohn-•|ec), ,,posvetite!] značilnih slovenskih astnosti" (Josip Turk), v resnici ,,oče slovenske Cerkve”, kakor je zapisal ranče Dolinar, ki svoje razmišljanje v°nča z besedami: ,,Zatorej Slomšek-svetnik pomeni Slovencem več kot ka-eri drugi svetnik slovenskega rodu. Če Prvem slovenskem svetniku slovens-1 narod doseže svojo zrelost v Cerkvi, Xj svetniku-Slomšku slovenska Cerkev °bi svojo posvetitev.” Slomšek „neprekosljivi učitelj in vodnik” (Kovačič), ,,s trnjem kronani vadar slovenskih src” (Janko Kralj), T86 to je Slomšek, a gotovo še kaj več, ar Pa danes samo šele slutimo. Pred-,Sern Pa je Slomšek slovenstva žive vode večni vir. ■ Pokrajina z Alpami v ozadju ALOJZ REBULA Zadnja okrožnica papeža Janeza Pavla II. Vera in razum (Fides et ratio) je bolj kot božjemu ljudstvu namenjena njegovi intelektualni, natančneje miselni, filozofski eliti. In vendar ni kakšen „začaran grad”. Je prav lepo berljiva. Ne vem, kako jo more imeti Umberto Eco za zahtevno branje. 0 slogu, v katerem pišejo sodobni filozofi, ne bi mogli reči, da je njegova prevladujoča lastnost jasnost. Ne, jasnost ni njihova Muza. Prej kalnost. Kar je seveda samo odsev kalnosti v njihovih glavah. Če primerjaš omenjeni slog s slogom, ki ga najdeš v tej okrožnici, imaš vtis, da si iz goščavske globeli stopil v sončavo z veličastjem Alp na obzorju. Smo pač v drugačni pokrajini: na obzorju so Alpe trascendence. In „sonč-nost” sloga je odsev one duhovne „sonč-nosti”, ki jo daje neporušna vera v obstoj resnice in v obstoj vrednote. To daje tej dolgi okrožnici tudi izredno umirjen, skoraj študijski ton. Janez Pavel II. se izrecno navezuje na okrožnico Leona XIII. Aeterni Patris, ki je imela prav tako filozofsko temo in ki je za katoliško filozofijo ustoličevala tomi-zem. Sedanji papež tega ustoličenja več ne potrjuje, kljub poudarjeni simpatiji do Akvinčana. Marksizma, ki naj bi po Sartra predstavljal ..obzorje sodobnega človeka”, sploh ne omeni. Negativna sodba je izražena samo nad nihilizmom. Okrožnica ni abstraktno teoretična, ampak se odpira v dvatisočletno duhovno razsežnost, od cerkvenih očetov do sodobnih avtorjev. Glede teh naj zaradi zanimivosti navedem zadevni poskus: ,,Plodovito razmerje med filozofijo in božjo besedo se kaže tudi v pogumnem iskanju, ki so se mu posvetili sodobni avtorji, med katerimi rad navajam v zahodnem območju osebnosti kakor Johna Henrya Nevvmana, Antonia Rosmini-ja, Jacquesa Maritaina, Etienna Gilsona, Edith Stein, v vzhodnem pa mislece takšnega formata kot so Vladimir Solo-vjov, Pavel A. Florenskij, Petr J. Čada-jev, Vladimira N. Lossky...” Za intelektualnega papeža, kakršen je Janez Pavel II., ni čudno, da pripisuje filozofiji takšno pomembnost in da obžaluje upad zanimanja zanjo tudi med teologi. Seveda njegov pogled presega območje stroke. Bolj kot za čisto filozofsko mu gre za ,,modrostno” obzorje s smislom za zadnja vprašanja in zadnje vrednote. Izhodišče njegove vizije je seveda krščansko razodetje. To mu je, kot pravi, „prava orientacijska zvezda za človeka, ki stopa med pogojenostmi imanen-tistične mentalitete in tesnemi tehnokratske logike”. Izhodišče mu je torej Kristus. Vendar kot dopolnitev vseh človeških iskanj, ki so jim v različnih civilizacijah skupna temeljnega vprašanja: ,,Kdo sem? Od kod prihajam in kam grem? Zakaj navzočnost zla? Kaj bo po tem življenju? V tej zvezi papež navaja Vedo in Aveste, Konfucija in Lao-Tseja, Tir-thankara in Budo, da niti ne omenim avtorjev klasične antike. Skratka, gre za dokument najširše in najžlahtnejše intelektualnosti, ki mu gre za ..poglobitev resničnega, dobrega in lepega,” kakor je rečeno v okrožnici. ■ INTERVJU Misijonar LOVRO TOMAŽIN o svojem misijonu v Zambiji Pogovarjal se je Jože Škerbec Od srede januarja do srede marca letos je bil po treh letih na obisku svoje družine v Buenos Airesu misijonar p. Lovro Tomažin, ki deluje v Zambiji v Afriki. Naprosili smo ga za kratek pogovor za našo revijo, na kar je rad pristal. Kdaj si se odločil za misijone? Ali si vstopil k jezuitom z mislijo na misijone? Moj misijonski poklic je počasi rastel in se razvijal s tem, da sem sodeloval pri misijonskih akcijah tu v slovenski skupnosti v Argentini. Že na prvem misijonskem srečelovu, ki smo ga imeli na ulici Belgrano z namenom, da bi kupili rend-genski aparat za dr. Janeža na Kitajskem, sem aktivno sodeloval. Poleg tega mi je zanimanje za misijone spodbujalo branje revije Katoliški misijoni, pa tudi v družini je bilo zanimanje in sodelovanje za misijone zelo razvito. Naj omenim primer, ko me je ata, ko sem bil v semenišču, nagovarjal, naj grem v misijone. Rekel mi je: ,,Pojdi in jaz bi šel s teboj in ti tam pomagal.” Sem se mu samo nasmejal, a mu nisem povedal, da sem bil takrat že skoraj odločen, da bi šel v misijone. K jezuitom sem vstopil z željo, da bi šel v misijone, in ko sem bil po posvečenju v noviciatu v Cordobi, sem zaprosil, da bi me poslali v misijone, in moja prošnja je bila uslišana. Kako si se na misijonski poklic in misijonsko delo pripravljal? Ali si se sam odločil za Zambijo? Na misijonsko delo sem se pripravljal z molitvijo, z branjem o misijonskem delovanju raznih misijonarjev in s študijem misijonologije. Precej mi je tudi pomagalo tisto leto študija v Indiji, kjer sem imel priložnost videti sončne in senčne strani misijonarjev in njihovega dela. Ko sem bil sprejet v misijone, so mi dali na izbiro dve deželi: Indijo in Zambijo, kjer so bili tedaj naši slovenski misijonarji. Ko sem malo premislil in se posvetoval, sem se odločil za Zambijo. Ali bi na kratko predstavil Zambijo? Kje leži? Koliko prebivalcev ima? koliko plemen jo sestavlja? Koliko jezikov je v deželi? Kateri je uradni jezik? Zambija leži v sredini južnega dela afriškega kontinenta. Dežele, ki jo obdajajo, so: na vzhodu Mozambik in Malavvi; na severu Tanzanija in Kongo-Kinshasa; na zapadu Angola; na jugu Namibija in Zim-babwe. Prebivalcev je okrog devet milijonov. Plemen je 72. Vsako pleme ima svoj jezik. Nekateri so sorodni, drugi pa popolnoma drugačni. Uradni jezik je angleščina. Med domačimi jeziki je pet glavnih, v katerih imajo literaturo, radijske in televizijske oddaje, liturgične knjige in še kaj. Koliko je verstev v Zambiji? Koliko je katoličanov? Koliko je škofij in škofov? Koliko je duhovnikov, redovnikov in redovnic? Glavna verstva v Zambiji so kristjani, animisti, muslimani in hinduisti. Hinduisti so skoro vsi Indijci. Muslimani so v pretežni večini Indijci. Teh je veliko v Zambiji. Animistov je nekako ena tretjina. Kristjani smo pa razdeljeni nekako takole: katoličanov je približno 30 procentov celotnega prebivalstva; drugi del so glavne pro- testantske Cerkve. Poleg teh so sekte v glavnem uvožene iz Severne Amerike ter domače sekte, ki so mešanica krščanstva in poganstva. Ta skupina protestantov in sekt pa tvori nekako eno tretjino celotnega prebivalstva. Nekako ena tretjina je pa še poganov, animistov. Škofij je deset. Škofov, ki delujejo, je osem. Dve škofiji sta začasno brez škofov. Imamo pa še dva upokojena škofa in eden od teh je bil lani imenovan za kardinala, kar je ponos za Zambijo. Ta je Adam Kozlowiecky, D.J., ki je bil prvi nadškof Lusake, kjer delujem. Do nedavnega je bil pogoj za škofa, da je bil domačin, črnec, a pred nedavnim so to prakso spremenili, tako da imamo sedaj dva uvožena ,,belca” za škofa. Koliko je duhovnikov, redovnikov in redovnic, ne vem iz glave. Za to informacijo bi moral pogledati v katoliški direktorij, ki ga pa nisem prinesel s sabo. Najbolj številne so redovnice, med katerimi prevladujejo domačinke, nato so redovniki, med katerimi prevladujejo misijonarji iz drugih dežel, za temi slede škofijski duhovniki, med katerimi so v večini domačini, je pa tudi lepo število škofijskih duhovnikov iz Evrope in Latinske Amerike. Ali si čutil hudo razliko med tem, kar si si prej predstavljal kot misijonsko delovanje, in tem, kar si kot misijonar doživel? Ne, ni bilo hude ali velike razlike, kajti Božja Previdnost me je dobro pripravila za vse nove razmere. Saj veš, od kod sem oz. smo prišli. V Sloveniji je bila vojska in revolucija, nato tri leta begunstva, nato emigracija, ko smo prišli v novo deželo in nove razmere. Za tem sem bil še eno leto v Indiji, kjer so bile težke vremenske in življenjske razmere. Zato sem se po prihodu v Zambijo lepo počutil Nekaj težav je bilo z misijonarji, ki so bili tedaj pretežno tradicionalisti in niso presedlali v pokoncilsko dobo v misijonskem poprijemu in v bogoslužju. V razmere domačinov sem se pa hitro udomačil s tem, da sem se naučil njihovega jezika, njihovih navad, običajev, verovanja in še kaj-Glavna potreba je, da se domačine razume, da se jih ne prezira, da se z njimi simpatizira, se jih ljubi in oni to takoj začutijo in so prijateljski. Enkrat me je tedanji domači nadškof javno pohvalil v tem pogledu. Naj tu omenim, da se vsi misijonarji tega ne zavedajo. Vpričo domačinov svojo deželo hvalijo, kakšne dobrine so ,,doma”, pozabijo pa pohvaliti , njihovo domovino, njene lepote in dobri-1 ne; še huje pa je, če ljudi same kritizirajo, Jih zaničujejo in s tem si zaprejo pot do njihovih src. Kaj zahtevate pri starših za krst ihalih otrok? Kaj zahtevate za krst odraslih? Kdaj pripravljate otroke na Prvo sv. obhajilo in birmo? Za krst malih otrok zahtevamo od staršev sledeče: da sta krščena ali vsaj eden od njih; da sta pravilno poročena, ali cerkveno ali da sta bila pred krstom pravilno poročena po tradiciji; da prejemata zakramente; da aktivno sodelujeta v bazični cerkveni skupnosti; da šolske otroke, če jih imata, pošiljata k verouku; da Cerkev finančno podpirata. Naj pojasnim: pri nas se Cerkev vzdržuje z nabirko pri sv. maši in z mesečnim davkom, ki gaje vsak °drasel kristjan dolžan prispevati. To je pri nas cerkvena zapoved, ki veže v vesti. Koliko? Odvisno od dohodka, ki ga kdo 'ma. Navadno.se o vsoti pogovorimo na župnijskem svetu in nato damo navodila, ^sak dobi karto z dvanajst meseci za leto 'n ko prispeva, se tisto napiše na karto. Zahteve oz. pogoji za krst odraslih po Uradnih določilih Cerkve so sledeči: prva stopnja je prekatehumenat, kjer naj bi kandidat dobil glavne ideje o krščanstvu. Druga stopnja je katehumenat, ki naj bi redno trajal dve leti. Vstop v katehumenat Se izvrši s posebnim obredom pri nedeljski maši, pri katerem sodeluje celotna cerkvena skupnost in še posebej botri. Tretja stopnja: ko gre katehumenat h koncu, je Poseben obred k pripustu na krst. Predno d° tega pride, je treba imeti skrunile, preiskavo ali ugotovitev, pri kateri so udeleženi voditelji male-9a cerkvenega občestva, botri, katehist in duhovnik. Tu je treba u9otoviti, če se je oseba res spre-°hrnila k Jezusu Kristusu. Glavne točke: če je prenehala s pogans-klrn verovanjem in običaji; če spo-iojuje božje in cerkvene zapovedi; ce so zakonske in družinske razbere na krščanski podlagi; če sodeluje v bazičnem krščanskem občestvu; če redno prispeva cer-Veni davek. Ta preiskava se vrši v odsotnosti katehumenov. Po Pmiskavi se katehumenom spo-r°či, če so bili pripuščeni h krstu ali ne. Tistim, ki niso bili Pripuščeni h krstu, navadno du-°vnik vpričo zgoraj omenjenih Pričevalcev pove, zakaj ni bil/a Pripuščen/a h krstu, in se svetuje, aaj nadaljuje in odpravi tisti za-. r^ek- Na primer: bil je moški, ki Je Pijančeval. Povedal sem mu ta zadržek in ga opozoril, naj neha s pijančevanjem. Onim pričam pa sem naročil, naj ga opazujejo in mu pomagajo, da bo nehal s pijančevanjem, in če bo in ko bo, bo lahko krščen. Moram pa pripomniti, da se nekateri misijonarji, posebno starejši, ne držijo teh navodil in krščujejo brez zadostne priprave in tako imamo ,,napol pečene” katoličane, in zato mnogi od njih odpadejo. Otroke začnemo pripravljati na prvo sv. obhajilo, ko se prijavijo, skupaj z onimi, ki se prijavijo za krst, kajti vsebina verouka je ista. Čas trajanja je odvisen od tega, kako redno hodijo k verouku, kako prakticirajo svojo vero in če so starši praktični katoličani ali pa če niso. Če so starši izgubljeni katoličani ali pa so pogani ali pa člani kakšne druge verske skupine, se od njih zahteva več in so dalje časa na pouku, da se bolj utrdijo v veri, ker v družini ne bodo imeli zaslombe. Glede birme: za odrasle eno leto po krstu, če so redno prakticirali svoje krščanstvo. Oni, ki pa niso, se jim birma odloži, dokler ne postanejo aktivni katoličani. Za mladino pa, ko pridejo do pubertete. Tradicionalno imajo v tem času uvajanje v odraslost. Kristjani pa naj bi imeli uvajanje v zrelo krščanstvo. Pred to dobo otrok redno ne pripuščamo k birmi. Tudi tu so izjeme škofov in duhovnikov, ki se tega pravila ne držijo. Imaš farne organizacije? Katere? Farnih oz. laičnih organizacij imamo veliko. Govorim za župnijo Matero, a nekako bo sorazmerno tudi na drugih župnijah. Glavni sta Marijina legija in Katoliška akcija. Marijina legija ima 11 prezidijev. Prezidij je jedrna skupina, ki naj bi imela okoli 20 članov. Te so za žene, može, fante in dekleta. Največ je ženskih prezidijev. Katoliška akcija ima tudi več jedrnih skupin za odrasle in mladino. Poleg teh imamo še društvo sv. Ane, ki je za žene, in Nazaret, ki je tudi za žene. Za tem imamo še pionirje, po naše bi se tem reklo abstinenti. Njihovo poslanstvo je predvsem v tem, da zadoščujejo presv. Srcu Jezusovemu za žalitve s pijančevanjem in prosijo za njihovo spreobrnjenje. Končno imamo še Vincencijevo konferenco, ki skrbi za uboge, in HBC, kar pomeni skrb za zelo bolne na domu tistih, ki nimajo svojcev, da bi zanje skrbeli. Teh je veliko zaradi bolezni SIDA (AIDS) in osta-relosti. Pomagamo jim predvsem s hrano, zdravili, čiščenjem in še kaj. Kako skušaš delovati med mladino? Mladina je na splošno po vseh naših župnijah problem. Kajti ko doraščajo, zablodijo in nehajo prejemati zakramente. Veliko deklet zanosi; nekateri dobijo bolezen SIDA in večina se ne poroči cerkveno. Skušamo jim pomagati preko laičnih organizacij, z združevanjem po bazičnih občestvih, z verskim tečaji, duhovnimi vajami in preko vpliva katoliških družin. V Matero, kjer sem sedaj, je še kar dobro, in Kako izganjati hudega duha? Nova navodila kongregacije za bogoslužje in zakramente imamo veliko mladine, ki je dobro organizirana. Kako gledaš na prihodnost misijonov? Optimistično, kajti krščanstvo je pri nas že staro nad sto let, poganja in razvija korenine v krščanski tradiciji in se zadnje čase lepo utrjuje v domači kulturi, tako da krščanstvo ni več tuje kot nekaj uvoženega. Tudi duhovniških in redovniških poklicev imamo vedno več in po mnogih krajih, župnijah, laiki prevzemajo odgovornost za delovanje Cerkve. So pa tudi problemi. Nekatere sem že nakazal v odgovorih na prejšnja vprašanja, naj dodam še to, da število duhovnikov ne raste sorazmerno z rastjo vernikov. Do sedaj smo vsaj v naši škofiji še v večini misijonarji iz drugih dežel, a teh prihaja vedno manj v deželo. Zato pri nas zelo velja tisto naročilo Gospoda, ki pravi: ,,Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje več delavcev v svojo žetev.” Žetev je res velika med kristjani in nekristjani. Zato vas, dragi bralci, prosim prav za to: pomagajte nam s svojimi molitvami, žrtvami in ljubeznijo do misijonskega dela Cerkve. Končno se vam, duhovnikom in vsem vernikom, ki ste me povabili, da sem med vami in z vami maševal, ste me povabili na pogovor in me tudi denarno lepo podprli za moje bodoče delo v misijonih, zelo lepo zahvaljujem. Iskreno Bog plačaj! Ostanimo združeni s tem, da molimo drug za drugega, in prisrčno pozdravljeni. IZ NAŠE KRONIKE 38. občni zbor Zadruge Sloga je bil 17. aprila v Hladnikovem domu; zadruga ima 3322 članov; po poročilih odbornikov je bil na volitvah izvoljen odbor: predsednik Franci Tomazin, podpredsednik France Hrovat, tajnik Ciril Jan, podtajnik inž. Janez Krajnik, blagajnik Marjan Oberžan, podblagajnik Marjan Petkovšek, svetovalci: Avgust Jeločnik, Milan Keržič, Marjan Kopač, Ivan Makovec, Anton Podržaj; namestnika svetovalcev Janez Čeč in Mavricij Kočar; nadzornik Božidar Fink, namestnik Janez Jenko, upravitelj Marjan Loboda. Državna sekretarka Mihaela Logar, vodja urada za Slovence v zamejstvu in po svetu na Ministrstvu za zunanje zadeve RS, svetovalka vlade Melita Steiner na Ministrstvu za šolo in šport, ter novinarji Dela, Dnevnika in Naše Slovenije so obiskali Slovence v Argentini in Uruguaju od 18. do 26. aprila; v nedeljo, 18. aprila, so v spremstvu veleposlanika RS prof. dr. Janeza Žgajnarja Ali ljudje danes sploh še verjamejo v hudega duha, je eden od časnikarjev, ki so se udeležili tiskovne konference v tiskovnem središču Svetega sedeža, na kateri so predstavili Prenovljeni obred eksorcizma ali izganjanja hudobnih duhov, vprašal prefekta kongregacije za bogoslužje in zakramente kardinala Ar-tura Esteveza. Ta mu je odgovoril, da nima zanesljivih podatkov. Dodal pa je, da mora katoličan verjeti tudi v obstoj hudega duha in njegovo delovanje. To prepričanje je bilo vedno živo v Cerkvi. Prav zavest o tej resnici ji je po drugem vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru narekovala skrb za prenovo in posodobitev Rimskega obred-nika. Najdlje je ostalo nedotaknjeno dvanajsto poglavje, ki vsebuje besedilo in predpise obreda izganjanja hudega duha. Ti so nespremenjeni od leta 1614. Pred desetimi leti se je kongregacija za zakramente odločila, da izvede tudi to pokoncilsko prenovo. Tako je po več letih posvetovanj in prizadevanj pripravljen prenovljeni obred izganjanja hudega duha. Na tiskovni konferenci so predstavili besedilo, ki je izšlo v ločeni knjižnji izdaji, predvideno pa je, da bo uvrščeno v prenovljeni Rimski obred-nik. Kongregacija naj bi ga izdala že letos. Kardinal Estevez je pri predstavitvi in opolnomočenega ministra Tomaža Kunstlja obiskali prireditev ZSMŽ San Justo v Našem domu in Slovensko prekmursko društvo v Bernalu; 19. aprila je bil zanje sprejem na veleposlaništvu, zvečer pa bili na srečanju z razširjenim Medorganizacijskim svetom v Slovenski hiši; 20. aprila so obiskali Mendozo in se srečali z odborom Društva Slovencev in z rojaki v Slovenskem domu; 21. aprila je bilo srečanje z učiteljstvom naših osnovnih šol in profesorji STRMB v Slovenski hiši; 22. so bili pri Prvem prekmurskem društvu v Montevideu; 23. aprila je Logarjeva predavala v Slovenski hiši o politiki RS do Slovencev v zamejstvu in po svetu; 24. so obiskali Slomškovo in Baragovo šolo ter Srednješolski tečaj v Slovenski hiši in osnovno šolo ter šolo za odrasle v Triglavu in imeli srečanje z odborom in člani društva Triglav; 25. aprila pa so obiskali književni velesejm v Buenos Airesu in bili tam na slovenski prireditvi. povedal, da so prenovili predvsem izrazne oblike, vsebina pa je nespremenjena. Izrazni vidik dosedanjega izganjanja hudobnih duhov je vseboval stare srednjeveške antropomorfne predstave o hudih duhovih. Te so bile iz novega obrednika izločene. Teološki nauk in s tem povezana obredna določila so bila posodobljena. V potrditev je kardinal navedel nauk, ki ga izražajo Katekizem katoliške Cerkve in drugi dokumenti cerkvenega učiteljstva. V navodilih so zavestno upoštevali dosežek sodobnih znanosti, ki pomagajo razločevati psihične in druge bolezenske primere od resnične obsedenosti in drugih vplivov hudega duha na človeka. S tem v zvezi je prefekt Estevez opozoril, da hudobni duh in njegovi privrženci delujejo običajno prek prevare, laži in zmede. Kot je Jezus Resnica, tako je hudi duh poosebljeni lažnivec. Laž je bila vedno njegova prednostna strategija. Ljudi vara s tem, da jim daje misliti, da je sreča v denarju, v oblasti, v telesnem poželenju. Prepričuje jih, da Boga ne potrebujejo, ker so samozadostni, prav tako ne milosti ne odrešenja. Poleg tega je kardinal Estevez navedel še druge oblike skritega delovanja hudobnega duha v sodobnem svetu in tudi tako utemeljil smernice Cerkve za borbo proti njemu. * Na knjižni razstavi - Feria del Libro v Buenos Airesu je bil tudi slovenski štant, na katerem je razstavljalo knjige 5 založb iz Slovenije in na kateri so bile tudi publikacije slovenske skupnosti v Argentini, je bila v nedeljo, 25. aprila, tudi slovenska prireditev: pozdravne besede so izrekli veleposlanik RS prof. dr. Janez Žgajnar, državna sekretarka Mihaela Logar in podpredsednik ustanove Feria del Libro, pisatelj Drago Jančar je prebral začetek svojega eseja v slovenščini-nadaljevala pa v kasteljanščini Mirjam Jereb Batagelj; v začetku je Mladinski pevski zbor San Justo pod vodstvom Andrejke Selan Vombergar zapel 3 pesmi (eno Gallusovo, eno slovensko in eno argentinsko), za sklep pa sta zapela najprej solista basist Luka Debevec in Ani Rode, nato pa še skupaj z mladinskim zborom; štant in prireditev je organiziralo veleposlaništvo RS s sodelovanjem ZS (Tone Oblak, arh. Ivan Kogovšek, Mirjam in Gregor Batagelj). SLOVENIJA DANES IN ZENA LIDIJA DROBNIČ T M ivimo v času grobega liberalizma M in v nehumanem obdobju. Na J vsakem koraku se srečujemo z vsemi vrstami nasilja. Enostransko so upoštevane le telesne potrebe. Ljudje skrbijo za svoje napredovanje in smisel življenja vidijo le v pridobivanju materialnih dobrin. Opuščajo duhovne vred-n°te, od sebe odrivajo moralo in etične vrednote. Zaradi prevlade materialnih dobrin nad duhovnimi, postajamo duhovni invalidi, manjka nam čustvenosti in celostnega pogleda na sebe in na dogajanje v družbi. Dolgih 45 let komunistične vladavine je zaznamovalo tudi slovenske ženske. Z vsiljeno emancipacijo so jih formalno postavili v enak položaj z moškimi, v resnici pa jim je z zaposlovanjem in brez posebne pomoči materi in 8°spodinji naložila dvojno breme. Dala jim je volilno pravico in jih teoretično Postavila v enakopraven položaj z moškimi, v politiko. V resnici jim ta pridobitev ni prinesla nobene pravice, saj so tedaj volitve tudi za moške bile samo obvezno javno izkazovanje časti in pokorščine totalitarnemu režimu. Dosegli s° samo to, da so ženske začele misliti >n delovati kot moški, da so pozabile na svojo ženskost in zato hitro postale objekt namesto subjekt oblastnega delovanja. Biti voljena in izvoljena je bilo dano ie tistim ženskam, ki so bile članice Partije in strogo preverjene, ki so bile Politično neoporečne. Nič dosti bolje se ni godilo ženskam, ki so kandidirale na °dgovorna mesta v podjetjih, šolah, kulturnih ustanovah in organizacijah. Mora-e 80 služiti partiji ali pa se vsaj delati tako. Materialistično pojmovanje je družino moralno razvrednotilo. Pozabljeno je do družinsko življenje, družina je za °blast postala vrednostno prazen, kar sovražen pojem. Lik žene in matere je Zavržen, kakovost življenja je izgubila Sv°j pomen. Žena, mati, ki bi morala biti Srce družine in njeno gibalo, je bila naenkrat iztrgana iz družine in vržena v Proizvodne in druge grobe družbene Procese. Pomemben je kolektiv, ne posameznik in še manj mati in družina. Vendar je treba povedati, da so v letih 1945-1990 mnoge slovenske ženske kljub totalitarnemu dirigiranju v filozofski in življenjski materializem vztrajale pri svoji naravni vlogi in pomembno vplivale k ohranitvi družine in naroda. S svojo zvestobo veri so pričale za krščansko življenje in ga ohranile živega, z vztrajnim in tihim delom v družinah so ohranjale moralne in kulturne vrednote in jih prenašale na nove rodove. Leta 1945 so doživele in sprejele tudi svojo najbolj hudo in žalostno Golgoto, ko so za Boga, za narod in domovino žrtvovali svoja življenja njihovi možje in očetje, hčere in sinovi, pomorjeni na najbolj nečloveški, zverinski način in vrženi v neznana brezna, jarke in rudniške jaške. Dočakali smo leto 1990, na referendumu smo se odločili za življenje v samostojni državi in se 25. junija 1991 osamosvojili in osvobodili. Bili smo polni upanja, da bomo počasi in z vztrajnostjo dosegli demokratično prenovo domovine. Zgodilo pa se je, da stari oblastniki v resnici niso odšli. Nasprotno, vse bolj so mogočni in vse več oblasti je zopet v njihovih rokah. Ljudje se sicer jezijo, kritizirajo, ne storijo pa ničesar. Naveličanost do vsega, kar se dogaja okrog njih, opuščanje osebne duhovne rasti, brezbrižnost za politične in druge družbene zadeve hromi in zavira prihod in razcvet težko pričakovane pomladi. Današnji čas zato tudi ženskam ni naklonjen, neurejene razmere so zlo tudi za njihovo življenje. Tudi v Sloveniji femenistična in podobna, z žensko naravo neskladna gibanja širijo jalovo miselnost, daje naloga žensk boj proti moškim za ženske pravice, da je ženska edina in neomejena lastnica svojega telesa, da sama odloča o spočetju in življenju že spočetih otrok. Zagovarjajo izvenzakonske in enakospolne zveze. V javnosti postavljajo zahteve o obveznih ženskih kvotah na strankarskih volilnih listah, predlagajo višji finančni delež strankam, ki bodo na svojih kandidatnih listah za lokalne ali državne volitve imele več žensk. Nasprotujejo podaljšanju porodniškega dopusta do treh let otrokove starosti. Žolčno nasprotujejo uvedbi pouka o verstvih in krščanskih vrednotah, čeprav smo se Slovenci 70% opredelili za kristjane. Kakovost življenja vidijo v obilici denarja, velikih stanovanjih, otroci lahko pridejo na vrsto, ko bodo izpolnjeni vsi materialni pogoji in če jih ne bodo ovirali pri poklicnem ali strokovnem napredovanju. Žalostno je, da imajo takšne nazore in da tako delajo tudi mnogi kristjani. Slovenski krščanski demokrati smo prepričani, da imajo ženske zelo pomembno vlogo v narodu in državi. Pomembne so ne samo zaradi številčnosti, ampak zlasti zaradi njihovega specifičnega dela v družini in ženski lastnega delovanja v družbenem življenju. Bistvo odnosa med ženo in družino je v vrednotenju materinstva. Nenadomestljivo vrednost materinstva moramo ponovno odkriti. Materinstvo je bistvena razsežnost ženske, saj prav s tem postaja soustvarjalka človeštva. Ženski v družini je potrebno vrniti čast in veljavo in ji priznati pomen, ki ga ima po naravi in po naši stoletni kulturi. Ženske je treba osvestiti, da je materinstvo njihovo prvotno poslanstvo. Država in družba pa morata materi dati vso potrebno pomoč in podporo, da ji njeno materinstvo ne bo onemogočilo poklicnega, strokovnega ali javnega, političnega delovanja. Ko govorimo o družini, seveda mislimo na monogamno družino, trajno zvezo med enim možem in eno ženo. Takšna zveza in takšna družina je bila v zgodovini človeštva vedno dragocena vrednota civiliziranih narodov. Akade- \7 \7 r7 <\?cvl<\?VVVVVVVVVVV >'- Vr ’' \Z ANTON DROBNIČ o sebi in svojem času Pogovarjal se je Stane Snoj Pogovarjala sva se neko popoldne med raznimi obveznostmi, ki jih je imel nekdanji domobranec in bivši državni tožilec ob obisku naše skupnosti v Buenos Airesu. Še in še bi tekla beseda, pa naju je prekinila ura. Tako je marsikaj ostalo nedorečeno in naša revija čaka še na drugo priložnost, da bo lahko črpala iz zakladnice Drobničevih izkušenj in iz jasnosti njegovih Pogledov. Ali lahko poveste našim bralcem kaj o svojem življenju? V naši družini nas je bilo rojenih deset otrok, jaz sem bil drugi. Moja teta, učiteljica v Begunjah pri Cerknici, ki so jo umorili partizani v Ribnici leta 1943, je Poskrbela za moje šolanje. Najprej je poslala na državno klasično gimnazijo v Ljubljani mojega starejšega brata Stan-Lota, za njim pa še mene. Stanko je bil ubit kot domobranec po vojni verjetno nekje v Rogu. Gimnazijo sem začel v Jugoslaviji in bo okupacije napravil prvi razred. Med okupacijo sem nadaljeval študij, tako da sem končal 4. razred. Jeseni leta 1944 pa sva z bratom stopila k domobrancem, če se prav spominjam, 4. septembra 1944. Domobranec sem ostal do konca vojne. Skupaj z vso četo in bratom sem se umaknil na Koroško v Vetrinje in bil od tam Vrnjen 30. maja 1945 preko Podroščice v Nranj. Po več kot 15 dnevih bivanja v kranju - kjer so naju z bratom ločili - sem °dšel peš s skupino, ki so jo gnali partiza-ni v Šentvid nad Ljubljano in bil tam do arbnestije v začetku avgusta 1945. Cev in dva malosemeniščnika. V preteklem 'c$u je umrlo trinajst duhovnikov. INajstarejši je imel 92, najmlajši pa 66 let. Nadškofija ima 305 župnij in poleg te še eno personalno - bolniško. 260 župnij ima Sv°jega duhovnika, 45 župnij pa je v s°upravi. V preteklem letu je bilo birmanih bi68 (leto pred tem 6352). Mariborska škofija ima 329 duho-vnikov. Na ozemlju škofije deluje s pasto-1‘dnini dekretom še 74 redovnikov. V letu '998 je v škofiji umrlo sedem duhovnikov. Najstarejši je bil star 86, najmlajši pa 66 let. seh bogoslovcev v škofiji je 45. Nlalosemeniščnikov ima škofija 30. V lans-em letu je bilo v mariborski škofiji birmali 8957 otrok in odraslih (leto pred tem 7769). Eno leto po povratku domov nisem smel študirati. Ponovno sem se vpisal v 5. razred gimnazije šele leta 1946 jeseni in potem študiral skoraj do konca 7. razreda. Junija 1949 sem bil ponovno aretiran zaradi ilegalne mladinske politične organizacije, ki jo je Udba odkrila. Bil sem obsojen na ,,družbeno koristno delo” in bil v zaporu 13 mesecev, do julija 1950. Po preiskavi sem bil do avgusta 1949 v centralnih zaporih v Ljubljani, nato do 14. aprila 1950 v Kidričevem oz. v Strnišču, kjer smo delali tovarno, mesec in pol v Kočevju, v Verdrengu (kočevarska vas, zdaj preimenovana v Podlesje), od konca maja do 8. julija 1950 pa v Medvodah. V zvezi z isto organizacijo je bila aretirana tudi moja kasnejša žena Lidija. Prišla je v isto taborišče na Kočevskem še pred mano. Julija leta 1950 sem bil pogojno izpuščen. Privatno sem naredil izpit čez 8. razred klasične gimnazije in maturo ter se nato jeseni leta 1950 vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani. Diplomiral sem za svete Tri kralje leta 1955. Nato sem šel skoraj za eno leto v Knin k vojakom. Ko sem prišel od vojakov, sem poskusil z vpisom v odvetniško zbornico kot pripravnik, vendar je ministrstvo za pravosodje mojo prijavo odklonilo, češ da sem nasprotnik režima, in niso dovolili, da bi začel delati kot odvetniški pripravnik. Medtem sva se junija leta 1956 z Lidijo poročila. Iskal sem službo in jo po daljšem iskanju in raznih težavah dobil na tedanji Zavarovalni skupnosti v Ljubljani, to je v stavbi bivše Vzajemne zavarovalnice kot pravni referent. Tam so me sprejeli v službo, ne da bi me vprašali, kako se pišem, brez vseh dokumentov. Kasneje je zahtevala Udba, da me morajo odpustiti, vendar so bili tam ljudje, ki se je niso bali, in so Udbo nagnali. Tako sem tam relativno lahko mirno delal. Ker sem računal s tem, da v komunistični državi kot pravnik ne bom prišel daleč, sem želel iti na Pravno fakulteto, da bi se prijavil za asistenta za mednarodno državno pravo. Seveda me kot asistenta niso sprejeli in sem tam pogorel, ker so hoteli imeti svojega človeka tudi na tem mestu, čeprav ni šlo za notranje zadeve. Pri Zavarovalnici sem delal do leta 1976, ko je tam prišlo do partijskega političnega udara. Kot rečeno, na Zavarovalnici prej ni bilo politike, je delovala dokaj samo strokovno, ni bilo nobenega pravega komunista na vrhu, in čeprav je bil neko leto na direkciji Zavarovalnice glavni direktor komunist, je bil še ta bivši katoliški študent, ne pravi komunist. Po omenjenem partijskem udaru sem moral zapustiti to službo in iti v odvetništvo. Moja žena je imela že osem let prej pisarno in sem se ji priključil. Potem sem delal štirinajst let kot samostojen odvetnik. Prišlo je leto 1990, volitve in zmaga Demosa na volitvah. Kmalu so mi sporočili, da me bodo predlagali za republiškega javnega tožilca, kot so tedaj rekli. Po začetnem obotavljanju sem ponudbo sprejel in bil imenovan jeseni leta 1990 za republiškega javnega tožilca. Funkcijo sem nastopil 3. decembra 1990, lansko leto 3. decembra pa končal. Takratni zakon je določal osemletno dobo za to mesto, sedanji zakon jo je pa skrčil na šest let. Gotovo ste videli razstavo in brali knjigo „Temna stran meseca”. Kakšno je vaše mnenje o tem dogodku? Razstava „Temna stran meseca” in knjiga, ki jo je uredil v glavnem Jančar, zbral in tudi sam lep del napisal, je zlata vredna. Stvar je zelo pomembna, ker se je prvič zgodilo, da je pokazan značaj prejšnjega totalitarnega komunističnega režima direktno z dokumenti. Dokumentov je še mnogo več in hujših, a že to, kar je objavljeno, je dragoceno. Vsakdo, ki hoče poiskati resnico, lahko vidi, kaj se je dogajalo, na podlagi njihovih lastnih dokumentov od leta 1945 do 1990. Res pa je, da je tu zajeta doba, ko so se pokazale posledice revolucije, ko so padali še njeni zadnji slabi sadovi. Hujši del, ko se je revolucija in nasilje začelo in ko je nastopila samoobramba, ves čas od leta 1941 do 1945 pa je odsoten. Ne rečem, da bi ga avtorji namenoma zamolčali. Bodimo dobrohotni in recimo, da niso mogli, da ni bilo časa, da ni bilo sredstev. Saj so še za to delali nekateri amatersko in so morali žrtvovati svoj čas in lastna sredstva, ker jih ni dala država in ni storila, kar bi morala storiti. Tako da jim ne smemo očitati, ker niso obsegli s svojim delom obdobja revolucije. To bi bilo napačno. Ni pa prav, če bi avtorji te knjige in razstave zavračali potrebo po obdelavi omenjenega prvega dela. To bi bilo pa zaskrbljujoče. Ko jih opozarjamo, da bi bilo treba pokazati predvsem začetke, od kod to, kar se je rodilo, izvira, takrat pa ne pokažejo prave volje. Nihče ne zahteva, da bi to morali oni storiti, ne gre za to. Škoda je, da ne vidijo potrebe po razjasnitvi začetnega obdobja. Zakaj? Verjetno, ker smo zopet pri sindromu NOB-ja, po katerem naj bi bila NOB sveta zadeva, velika, mogočna stvar! V tem okviru priznavajo manjše napake, ampak celota naj bi bila sveta. Te, nikar ne umazati! Ekscesi naj bi bili le potem, zmagovalci naj bi potem stvar pokvarili. Kot pravi dr. Franc Miklavčič: „Po letu 1945 so nas začeli zlorabljati, goljufati, okoli prinašati.” Seveda je to velika zmota ali pa velika laž, odvisno od tega, kaj kdo ve in kaj ne ve. Mi vemo, da se je to zlorabljanje začelo že leta 1937/38. Niti ne 1941., ampak še prej. Kajti Kardelj je jasno povedal: ,,Šli bomo v boj, recimo, proti nacizmu ali kakršnakoli vojna že bo, samo, če bomo ta boj lahko uporabili za izvedbo revolucije.” Revolucija je bila njihov cilj. Kadar govorimo mi o medvojni dobi, hočemo biti bolj nevtralni, bolj mili, bolj dostopni, in pravimo, da se je v okviru narodnoosvobodilnega boja izvajala tudi revolucija. To je ta dobrohotni pristop. Če pa govorimo objektivno, moramo reči, da je bila NOB edino zgolj sredstvo in krinka za revolucijo. Kajti vse je vodila partija. Tega pa naši komunisti nočejo priznavati, pa tudi liberalni intelektualci ne. Zato niso navdušeni, da bi razkrivali tisto prvo, prvobitno zlo, ki se je pri nas začelo. Kar nas je preživelih udeležencev upora proti revoluciji, o tem razmišljamo in opozarjamo, da je treba tudi to dobo prikazati. Ker pa je delček preostalih tako majhen, tako zaseden in preobremenjen, verjetno takšne naloge ne bo zmogel, kajti delo bo moralo biti zelo temeljito. Delo je velikansko, a sem prepričan, da bo nekoč opravljeno. Ta naloga je pred zgodovinarji in pred državo. Mi imamo predvsem dolžnost, da na to opozarjamo, da to zahtevamo. Sami ne bi bili zmožni temeljitega dela. Zahtevati pa moramo od tistih, ki so plačani, da raziskujejo slovensko zgodovino, od države pa, da ustanovi potrebne institucije. Ne samo za raziskavo dogodkov, ampak tudi za raziskavo konkretnih brezen, koliko ljudi je bilo pobitih na enem kraju, koliko na drugem kraju, v kolikor se da še ugotoviti, kaj so bili ti ljudje, kdo je pobijal, čim bolj natančno. Treba je, da se krvava zgodovina od leta 1941 do avgusta 1945 razišče. To je nujno potrebno in tako bo dana snov za podobno razstavo in za podobno knjigo, ki bo morala o tem iziti. Kako to, da v Sloveniji vemo za množična grobišča, vemo, da so nastala „po osvoboditvi”, po osmih letih demokracije pa še ne poznamo imen krivcev niti razsežnosti teh pobojev? V teh razmerah, ki so trenutno v Sloveniji, je iluzorno pričakovati, da bo oblast kaj naredila na tem področju. Ko sem prišel na mesto republiškega javnega tožilca, sem že ob nastopu zahteval od tedanjega notranjega ministra Igorja Bavčarja, da začne z odkrivanjem vseh zločinov med vojno in po vojni v Sloveniji. Ne samo partizanskih, tudi italijanskih in nemških in, če je kakšen, tudi domobranskih. Čeprav za domobrance vemo, da so že večino pobili. Tudi če je bil med njimi kakšen zločinec, je že mrtev. Torej V bomo težko še koga našli, da bi ga sodili za storjeni zločin. Ne minister Bavčar, ne drugi notranji minister Ivo Bizjak, nista Pokazala nobene volje in nista ničesar ukrenila. Na tožilstvu nismo dobili ene same ovadbe iz policijskega ministrstva, od policije, ki je po zakonu dolžna odkrivati te zločine. Država je namreč po mednarodnih konvencijah dolžna, da jih odkriva in Preganja vojne zločince. Pod tretjim notranjim ministrom Šte-rom se je to spremenilo, ker se je temeljito prizadeval, da bi kaj dosegel, vendar je bilo že zamujeno. Stare sile, ki so še ostale v notranjem ministrstvu na teh Področjih, so se tako okrepile in dobile staro samozavest, da minister ni uspel Prodreti do tiste linije državnih funkcionarjev, kjer se zbirajo in raziskujejo dokazi, čeprav se je za to zavzel. To nezanimanje za odkrivanje vojnih zločinov je seveda posledica omenjene 'svetosti’ NOB-ja. NOB je dobil takšno gloriolo, da nihče ne sme niti pomisliti, da je bilo z njim kaj narobe. Samo komunisti smejo narediti kakšno opazko. Kadar so najbolj iskreni, si dovolijo reči, da ,,so delali nekatere napake”. Takrat priznajo samo Posamezne napake, nobeden pa ne Pove, da so jih delali zaradi sistema, ki je bil zločinski. Tako imenovano narodnoosvobodilno borbo tako glorificirajo, da je v javnem ninenju preklet, kdor si drzne reči kako kritično besedo proti njej. Komunisti ga Prekolnejo, borci bi ga najraje zmleli in 9a meljejo, vsi drugi, nekomunisti, ga pa Postrani gledajo, češ da ni pri ta pravi. Zato sem jaz s svojimi tremi ali štirimi izjavami naletel na tak strahoten odpor. Bili pa so proti meni, ko še niso imeli nobenega razloga za to. Ko sem leta 1991 v uvodniku prve številke Nove zaveze zapisal, da vsa čast tistim, ki so šli v partizane z zavestjo in z željo za osvoboditev domovine izpod okupatorja, tega niso slišali ne videli, čeprav sem izrazil resničnim borcem svoje priznanje. Moj članek jim je bil le pretveza za napad, da mene onemogočijo kot domobranca. Kasneje sem jih izredno razburil z enim samim odstavkom, ki je izšel v sklopu obširnega intervjuja v Primorskih novicah. Izjavil sem, da je treba pogledati realne rezultate NOB-ja in po tem soditi celoten boj. Ne po namenih, ne po željah, ampak po rezultatih. Rezultat pa je: de-settisoči pobitih Slovencev, stotine požganih, razrušenih vasi, uničeno gospodarstvo in za 50 let izgubljena svoboda, nova okupacija. Te besede so jih tako prizadele, da so jih ponavljali in ponavljali brez konca. Nekateri drugi načelni in bolj globoki komentarji jih sploh niso motili. Ta, konkretni, pa izredno. Oni nikoli ne govorijo o rezultatih. Pripovedujejo o NOB-ju, o željah, o namenih, nikoli pa o rezultatih, ker vedo, da so negativni. Druga stvar, ki jih strašno boli, je pa predlanska moja izjava, da je ,,Dan upora" velika komunistična prevara. Celo Kučan se je zaradi nje razburjal in napisal pismo. Tri tedne za to mojo izjavo pa je prof. dr. Aleksander Bajt, znani pra-vnik-ekonomist, napisal v treh nadaljevanjih v Sobotni prilogi Dela temeljito študijo o 27. aprilu 1941. S pomočjo mednarodnih dokumentov je prikazal razmere med Sovjetsko zvezo in Hitlerjem leta 1939, pa tudi, kako je prišlo do 27. aprila, do ustanovitve Protiimperialis-tične fronte, nje značaj in cilje. Na to obširno razpravo, objavljeno v Delu, pa ,,živ krst” ni reagiral. Zakaj je Delo to objavilo, mi še danes ni jasno. Dr. Bajtova žena je povedala moji ženi, da je mož študiral to zadevo dve leti. Tako da je objava tega članka slučajno sovpadala z mojo izjavo. Moje besede še danes meljejo in zavračajo, ker so bile konkretne, kratke in udarne, temeljite študije prof. Bajta pa nihče nikjer ne omenja. Kot da je ni bilo. Ostala je zamolčana. Tretja takšna izjava, ki jih je razburila, je ta, ko sem rekel, da domobranci niso kapitulirali, da maja 1945 oni niso podpisali kapitulacije. To jih spet tako bolelo, ker je resnica. Hoteli bi nas postavljati v isto vrsto z nemškim okupatorjem. Konkretnih resnic se bojijo, ker načenjajo njihov mit in legendo. Naša naloga je, da ta mit z najbolj preprostimi resnicami razbijamo. Zato zdaj ni čas, da govorimo o tem, kakšen je bil namen ali program enih in drugih. Po 55 letih je treba pogledati samo rezultate. Rezultat pa je ta, da smo bili 50 let v suženjstvu in da imamo še danes razbito domovino. To so naredili. Ali bodo tudi v Sloveniji zgodovino pisali le zmagovalci? Res je, da hočejo komunisti na vsak način obdržati svojo zlagano, dirigirano politično zgodovino. Prepričan pa sem, prav zgodovina to dokazuje, da resnice ni mogoče zatajiti. Resnica prej ali slej pride na dan in tako bo tudi resnična slovenska zgodovina prišla na dan. Že zdaj prihaja. Marsikateri mladi intelektualci, študentje, ne samo zgodovinarji, se zanimajo, sprašujejo, iščejo, kaj se je v resnici dogodilo. Lansko leto sem doživel po slovesnosti ob breznu v Lajša h tale tipičen dogodek. Skupina šestih ali sedmih starejših fantov Primorcev, možakarjev, me je poklicala, če lahko pridem k njim. Vsi so mi čestitali zaradi mojih pojasnjevanj dogodkov iz slovenske polpretekle zgodovine. Ko so se mi predstavili, sem odkril, da so bili trije od njih bivši partizani, in bil presenečen, ker so mi tudi oni čestitali. Ko sem jih vprašal, kako na Primorskem gledajo na te moje izjave, na odkrivanje druge strani resnice, so rekli: ,.Gospod Drobnič, veste, nič ni zaman. Naši ljudje res ne verjamejo in ne zagrabijo takoj, ampak mladi so začeli spraševati. Mladi so začeli dvomiti, kaj se je v resnici dogajalo, če človek, ki je v funkciji javnega tožilca, govori popolnoma drugače kot pa učijo v šoli in piše v knjigah. Nekaj ni v redu. Kar tako si ta človek ne izmišlja, kaj se je v resnici dogajalo.” Torej ima vsako pošteno odkrivanje resnice svoj smisel, ker vzbuja spraševanje pri mladih. Razumljivo, da za borce in za prvo generacijo, ki je uživala in še uživa sadove ter privilegije svojih staršev, ni imela nobenega interesa za razgaljanje laži. Nadaljnje generacije se pa že sprašujejo, se pa že oddaljujejo od ponarejene zgodovine in hočejo vedeti, kaj se je res dogajalo. Prepričan sem, da komunistom ne bo uspelo zakriti resnice. Kako je zdaj z učenjem slovenske zgodovine po šolah? Slovenska šola, slovenski učbeniki so nekaj malega popravljeni, res, nekaj malega. V bistvu je ostalo še vse pri starem. Celotna slika, ki jo daje ne samo šola, ampak tudi druge knjige, drugi akti, je ostala skoraj ista. Slovenska enciklopedija je pisana popolnoma v starem ključu. Ne govorijo o revoluciji, pač pa o narodnoosvobodilnem boju. Revolucijo tajijo na vseh koncih in krajih. Nasprotniki so še vedno izdajalci in sodelavci okupatorja. Ta lažna slika se nadaljuje. Kaj pa učijo v šolah, kot so Škofovi zavodi in druge podobne cerkvene ustanove? Ne vem, kako je v Škofovih zavodih, če tam kaj dodajejo, če kaj pojasnjujejo ali ne. Prepričan sem, da tam dodajajo svoje, vendar tega ne delajo povsod. Pred nekaj meseci so npr. po Radiu Ognjišče citirali neko stvar o banu Natlačenu, češ da je bil ubit kot narodni izdajalec. Ko je moja žena telefonsko protestirala, kaj se to pravi, da po Radiu Ognjišče ponavljajo komunistično laž, so ji odgovorili: „Ja, tako piše v enciklopediji. Mi smo tam prebrali.” Ne da bi hote potvarjali resnico, so pa mladi odvisni od knjig, ki jih imajo na razpolago, od enciklopedij in podobnih učbenikov in zgodovin. Te so pa še zmeraj partizanske. Tako da je celotna šola in celotno vzgajanje ljudi še vedno isto. Zlasti pa seveda Kučan, kot najvišji predstavnik države ne dela drugega, kot da hodi na partizanske slovesnosti, da govori o partizanih, o narodno osvobodilnem boju. Nikdar nič kritičnega ne reče o revoluciji ne o revolucionarnem delu, čeprav v kakšnem uradnem aktu to zapiše, v javnih nastopih za množico ljudi pa tega nikoli ne naredi. Tam je on trd komunist, trd partizan, čeprav sam ni bil partizan. Revolucija v Sloveniji se je izvedla v imenu oboževanega Stalina. Tri leta po zmagi revolucije je šel vsak stali-novec na Goli otok. Kako so zgodovinarji tolmačili te politične akrobacije, ko je postalo belo, kar je bilo prej črno, in narobe? Zgodovinarjev v prvi povojni dobi ni bilo dosti. Glavni zgodovinar, ki je vodil partizansko zgodovinsko stroko, je bil znani Metod Mikuž, bivši duhovnik. On je do gotove mere začel spoznavati in je napisal tudi marsikatero kritično misel. Tudi o škofu Rožmanu. Škof Rožman je septembra 1942 napisal in izročil Italijanom protestno spomenico, v kateri je ostro protestiral zoper streljanje talcev, zoper internacije in požiganje vasi. Zoper vse tisto, kar se je dogajalo v tako imenovani roški ofenzivi na Notranjskem in Dolenjskem. Mikuž je zapisal, ko je omenjal to škofovo spomenico, da bi bilo treba škofa priznati kot zelo pogumnega človeka, ki je ostro nastopil proti Italijanom, če ne bi bilo zadnjega odstavka. Zadnji odstavek pa je bil poziv na idejno borbo proti komunizmu. Ne na boj, ampak idejni boj. Tega je pa Mikuž prestavil kot oboroženi boj, kot da je Rožman pozival na oboroženi bratomorni spopad. Do neke mere je Mikuž priznaval, kaj je bilo v resnici med vojno pri nas. Zapisal je, da kvizlingov v Sloveniji ni bilo, da Rožman in Rupnik nista bila kvizlinga. Priznal je, da je šlo pri nas za odpor proti revoluciji. Samo daje to Mikuževo mnenje ostalo v ozkih krogih in ni šlo med ljudi, v širšo propagando. Tam so pa prevladovali psevdozgodovinarji, razni partizanski pisuni, ki so napisali ogromne količine teh spominov, tako imenovanih monografij. To je bilo pa skrajno nekritično in tako je v bistvu ostalo. Za zgodovinarje so važni pismeni viri. Partizanska stran jih ima na vagone v primeri s protirevolucionarnimi. Kako bodo zgodovinarji mogli odkrivati resnico? Nekateri zgodovinarji, ki formalistično gledajo, trdijo: Važni so pismeni viri. Ali: Pismeni viri so pa taki, drugačnih ni. V normalnem življenju je to več ali manj res. V revolucionarnem, v nasilnem kot je bil v Sloveniji, ko je bila ena stran dobesedno pobita, ko so njeni dokumenti uničeni, ali pa so v rokah nasprotnikov skriti, nedostopni, je pa tako stališče skrajno hinavsko, nepošteno in pristransko. Včasih citirajo: Saj je ta in ta politkomisar med vojno to in to zapisal... Ne vprašajo pa ljudi, ki so preživeli, kako se je v resnici dogajalo. Za resnico vzamejo gladko to, kar je ena stran zapisala, za katero vemo, da je lažno zapisala. Tak je primer povojnih procesov. Nekateri pravijo: Tukaj so dokumenti. Tu so sodni spisi in preko tega ne moremo. Da so pa bili ti sodni spisi narejeni popolnoma nezakonito, da nekatera sodišča sploh niso bila zakonita sodišča, da so sodili skrajno pristranski ljudje, politkomisarji in tako naprej, tega pa ne upoštevajo. To intelektualno ni pošteno. Tega ne moremo vzeti za zgodovinsko delo, to je propagandno delo. Ali je res, da si komunizma ne moremo predstavljati brez terorja pa tudi ne brez laži? Celotna struktura komunizma je zgrajena na laži. In to na različnih stopnjah in vrstah laži, ki je njihova podlaga, njihovo sredstvo in orodje. Je tako vsesplošno prisotna v komunističnem sistemu, pri komunistih in postkomunistih, da ljudje, ki so pošteni, ne morejo razumeti, da je vse laž. Pri komunizmu ne gre za navadno laž, ko se tu pa tam kdo kaj zlaže. Zato ljudje deloma verjamejo, ker jim preprosto ne gre v glavo, da je lahko vse laž. Da je možno tako lagati, da se lažeš o najbolj bistvenih stvareh. Laž je težko in učinkovito orožje komunistov, ker nasprotnik po navadi ni tako pokvarjen in ne dojame, kje je nevarnost, kje je zlo skrito- Zato cesto tudi naši ljudje nasedajo. Ne morejo verjeti, da komunisti lahko tako grdo lažejo, in jih še zagovarjajo: ,,Saj ne mislijo tako slabo, saj mislijo dobro, so se samo zmotili,” in tako naprej. Pripisujejo jim boljše lastnosti, ker so sami boljši, ker sami niso tako pokvarjeni. Preprosto ne morejo dojeti, da je komunizem sistem laži. Kaj pravite na to, da ne prej ne Potem nismo poznali na Slovenskem izdajalcev, med vojno pa naj bi po mnenju komunistov, kar mrgoleli? Komunisti so znali spretno izkoriščati razne pojme in besede ter jih obračati Popolnoma v svoje namene. Ena teh besed je izdaja, izdajalec. Oni so začeli govoriti o izdajalcih, ko še nikjer nobenega izdajalca ni bilo. Niti po zunanji formi niti po resnici. Govorili so o izdajalcih, nikdar pa nihče ni povedal, kaj so izdali in koga so izdali. Če bi bil kdo v resnici izdajalec, bi iahko izdal samo partijo ali pa OF. Partijo nli OF bi pa lahko izdal samo njihov član. Kdor je bil član partije ali pristaš OF, temu bi eventualno lahko rekli izdajalec, če se je obrnil na nasprotno stran. Samo Pod tem vidikom bi lahko bil kdo izdaja-tec. Nepartijci in ljudje, ki niso bili simpatizerji OF, niso mogli biti izdajalci. Lahko s° bili njihovi nasprotniki, morda niti ne nasprotniki, ampak samo ne njihovi pristaši. Toda komunisti so v tisti znani °dredbi 16. septembra 1941. uvedli izraz 'zdaja in to se je potem ponavljalo. Večina ljudi je to preprosto sprejela: kdor ni bil za partizane, je bil izdajalec. Kaj je 'zdal, koga je izdal, tega nobeden ni vPrašal, ampak je izdajalec. Po drugi strani pa je zanimivo, da so P° vojni komunisti naravnost zakričali, in 6nako reagirajo še sedaj, če kdo od njih zahteva, da se izjavijo, katere narodnosti s°- Po njihovem niti pri državnem popisu Prebivalstva ne bi smelo biti več rubrike 0 narodnosti. To, pravijo, je intimna stvar Vsakega posameznika, kaj to sprašujete? Mi pa vemo, da je bila vsa OF 29rajpna na tako imenovani izdaji naroda- Če nisi sprejel njihove hegemonije, s° ti že naprtili izdajo naroda. V resnici je "i2daja naroda” popolnoma nepravni po-Jem. Vse zakonodaje sveta poznajo izdate države, konkretne države ali delovanja Pr°ti državi, ne pa izdaje naroda ali delo-Vanja proti narodu. To je moralna kate-9°rija, lahko moralno zavržna kategorija, 1 Pa to pravna kategorija. A komunisti s° uspeli prav s takšnim mešanjem poj- c : ^ STARSI, NE KUPUJTE Sl MIRU PRED OTROCI! V______________________J Marsikateri starši - pa včasih tudi stari starši - imajo občutek, da majhnega otroka lahko posedajo pred televizijo in si tako za nekaj časa kupijo mir pred njim. Vendar je to zelo dvomljivo početje. Morda izjemoma kdaj - če oddajo že prej dobro poznamo in res vemo, kaj bo otrok v njej videl - to lahko naredimo brez večje škode. Če pa oddaje ne poznamo, se ne moremo zadovoljiti samo s tem, da je na sporedu risanka. Tudi risanke so zelo različne in marsikatera je prav strašna, če že ne odkrito, pa v svojem globljem sporočilu. Predvsem za malčka velja, naj bi bil, kadar gleda televizijo, vedno ob njem nekdo od starejših, da lahko z otrokom govori o vsem, kar vidita. Seveda pa to velja tudi pozneje za večje otroke in za mladostnike, saj se tudi njim ob gledanju filmov pojavljajo številna vprašanja, ki ostanejo brez odgovora, če so pred zaslonom sami. In to je zelo slabo. M.D. mov in kategorij ljudi zmesti do takšne mere, da bi se vsi za glavo držali, če bi jaz v Sloveniji rekel, da izdaja naroda pravno ne more biti zločin, češ, kaj pa ta norec govori. Do takšnega stanja so pripeljali s tem absolutiziranjem nekega pojma v svojo korist! Podobno je s pojmom okupatorja. Okupatorja je partija prikazala kot neko absolutno zlo. Okupacija je res zlo in nacistična in fašistična je bilo še posebej veliko zlo, ampak ni bilo absolutno zlo. Pobijanje naroda, ki so ga komunisti začeli, je večje zlo kot okupacija. Pojem okupatorja in sodelovanje z njim so pa tako groteskno satanizirali, da nihče ni smel niti pomisliti na to, ali reči: saj moraš sodelovati z okupatorjem, če hočeš preživeti. Saj so tudi oni sodelovali z njim in hodili cigarete kupovat v njihovo trafiko ter mažo za čevlje. Ko sem nekoč v intervjuju na televiziji to rekel novinarju, so se vsi zgražali, da Drobnič govori takšne neumnosti. Kljub temu da so to dejstva! Prihodnjič konec Zlatomašnik FRANC NOVAK Rojen je bil v Loškem potoku 5. junija 1922. Gimnazijske študije je opravil na Škofijski klasični gimnaziji in državni gimnaziji v Ljubljani, bogoslovje pa začel na Teološki fakulteti v Ljubljani, končal pa v slovenskem semenišču v San Luisu v Argentini. Posvečen je bil 8. maja 1949 v San Luisu in bil inkardiniran v ljubljansko nadškofijo. Bil je kaplan v Villa Mercedes (1949-1960), od leta 1960 pa je kaplan v bolnišnici v San Luisu, duhovni pomočnik v župniji Nuestra Senora del Carmen in slovenski dušni pastir v San Luisu. IZ NAŠE KRONIKE Občni zbor Slomškovega doma je bil v nedeljo, 25. aprila. Občni zbor Slovensko latinskoameriške trgovske zbornice je bil 26. aprila v Slovenski hiši; po poročilih je bil izvoljen novi odbor: predsednik Herman Zupan, podpredsednik Marjan Loboda, tajnik lic. Marko Oman, namestnik lic. Andrej Troha, blagajnik inž. Tone Podržaj, namestnik lic. Franci Gorše; odborniki Ciril Oblak, coni. Gregor Hribar in Marjan Petkovšek; namestnika Pavel Bajda in lic. Janez Pleško; v nadzornem odboru inž. Jernej Dobovšek, Janez Osterc in prof. Tine Vivod; namestnika Jože Šenk in Klemen Železnik; v 2. delu srečanja je ob prigrizku predaval Tomaž Kunstelj o sedanjem gospodarskem stanju v Sloveniji, Marko Rebozov pa o svetovnem gospodarskem položaju. BRANKO ROZMAN Kdaj verouk v šolah Že lep čas se vlečejo dogovori med državo in Cerkvijo, kako naj bi bili šolarji deležni nenadomestljivega pouka o enem bistvenem delu naše civilizacijske dediščine, o krščanstvu. Ker so bili pri teh pogovorih vladni pogajalci po večini dediči polstoletne ateistične družbene ureditve, od cerkvenih pa ne vsi pogovorom dorasli, sta se po dolgotrajnih in za obe strani težkih pogajapjih dogovorili za šolski izbirni predmet o etiki in verstvih. Ta rešitev pa ni za kristjane nobena rešitev. Zakaj ne? Najprej zato, ker ni mogoče, da bi imelo vseh trideset ali koliko različnih veroizpovedi je v Sloveniji, pri obravnavanju enako težo. Če naj bodo veroizpovedi pred zakonom enakovredne, potem je treba upoštevati tudi razlike med njimi, ki jim dajejo večjo ali manjšo težo, kot npr. to, koliko časa je neka veroizpoved navzoča v našem prostoru, kakšne zasluge ima v zgodovini za naš narod, koliko članov šteje ipd. Potem pa zato, ker je za vsakega razmišljujočega človeka popolnoma nesprejemljivo, da bo učence katoliških staršev poučeval o krščanstvu človek, ki je bil v preteklem sistemu učitelj edinos-miselnosti brezverstva. Kdaj bo dobil tudi v slovenskih šolah mesto pouk o krščanstvu? Zelo verjetno šele ob drugačni sestavi parlamenta, ki bo bolj kot sedanji sposoben misliti po evropsko. • Prisila v šolstvu - Dr. Janez Juhant, Zvon (št. 4): Pri nas se še vedno izvajajo prisile bivšega režima in medijsko poglabljajo predsodki, ki jih nekateri zavestno vzdržujejo, da se mora Cerkev skrivati v zakristijo, vera pa naj se izrine iz družbene in osebne zavesti. Nekateri gojijo upanje, da bo s pomočjo te prisile, ki se zdaj izvaja v šolskem prostoru, mogoče tudi dalje v družbi ohranjati komunistične vzorce o religiji in krščanstvo kot temeljno duhovno dediščino slovenskega naroda v šolskem sistemu deliti po receptih ljudi, ki so v preteklosti izdelovali recepte za ukinitev vere in Cerkve in izvajati nasilne metode tudi za uveljavitev takih načrtov. • Teološka fakulteta - nekdanja pastorka - Viki Mlakar, Mag (3. marca): Odkrito protirevolucionarno delovanje Cerkve in teološke fakultete (med revolucijo) je bilo osnova za dogodke po drugi svetovni vojni, ko se je vzpostavila ,,ljudska oblast”. Prva posledica je bil močan osip profesorjev in študentov, saj se jih je več kot polovica pred grožnjami s smrtjo umaknila v tujino. (Op. Enega profesorja in 55 bogoslovcev pa so pomorili.) Država je takoj izdala sezname profesorjev, ki jim je prepovedovala predavati. Kandidate za študij so nenehno zasliševali, nekatere celo zaprli. Povsod je bila navzoča ozna, ki je na študente izvajala močan pritisk in jih skušala odvrniti od študija. Vrhunec pritiskov in gonje je Cerkev doživela leta 1952 s sodnimi pregoni zoper duhovnike in zažigom škofa Vovka. 4. marca tega leta so teološko fakulteto izljučili iz sistema državnega financiranja, tako da je postala nedržavna zasebna ustanova. • Cerkev in denar - Boris Jež, Delo (27. febr.): Navedeni Delov ,,veliki inkvizitor” slovenske Cerkve je zapisal o njej - po smislu - da se na denar zelo dobro razume. Ali se je zavedal krivice, ki jo je s tem storil? Boigi Sin je za uresničitev odrešenjskega načrta ustanovil Cerkev. V njeno vodstvo je poklical dvanajst apostolov. Enega od njih, Judeža, je določil za ,,finančnega ministra”, k materialnemu vzdrževanju učencev pa pri- vabil tudi skupino premožnih žena. Cerkev nadaljuje njegovo delo. Denar potrebuje tako za vzdrževanje svojih delavcev kot za „delovno orodje” (cerkve, tisk, radio, TV, šole, karitas...). Če ob tem zahteva, naj ji država vrne, kar ji je bila ukradla, ali je to res tako narobe? Umazane igre No, zdaj so se stare sile končno lahko odahnile: g. Drobnič ni več generalni državni tožilec. Naravnost neverjetno je, koliko polen so mu zmetali pod noge (s Kučanom na čelu, ki bi moral kot šef nekdanjega zatiralnega sistema med prvimi v puščavo), in to še preden je nastopil službo vrhovnega tožilca, kasneje pa tudi, vseh osem let. Zakaj? Samo zato, ker pozna našo polpreteklo zgodovino - ta je seveda bistveno drugačna od partijskih ponaredkov -in ker je hotel dati pri nas pravici mesto, ki ji gre. Tega so se zbali. Zakaj ni za Drobničem prevzela njegovega mesta Brezigarjeva, ki je z dosedanjim delom dokazala svojo veliko strokovnost? Iz istega razloga: preveč je neizprosna pri uveljavljanju resnice in pravice in preveč je sposobna. Daje SLS v začetku postopka za imenovanje tožilke zastavila za Brezigarjevo skoraj obstoj koalicije in daje na koncu v zameno za to dobila mesto direktorice sklada kmetijskih zemljišč in obljubo, da posebna tožilska skupina ne bo razpuščena, je zgodba zase, ob kateri človek ne ve, ali bi jokal ali se smejal. Zakaj je dobila Drobničevo mesto Cerarjeva? Kdor pozna razmere pri nas, se ne more znebiti vtisa, da predvsem zaradi svoje partijske preteklosti. Zanimivo je, da so občila o tem vidiku njenega življenjepisa molčala. (Tudi to, da je postal naš novi notranji minister nekdanji član CK ZKJ, je pikantnost, ki očitno nikogar ne moti.) Res je, Drobniču marsikakšen načrt ni uspel, ker razne pravne službe niso hotele pri tem sodelovati. A bilo je vspj načelno upanje, da se bosta resnica in pravica počasi vzpostavili. Kaj pa lahko pričakujemo od nove vrhovne tožilke? • Fojbe - Andrej Lenarčič, Delo (11. marca); Po radiu in v časopisih smo zvedeli, da je vlada, ki jo plačujemo državljani Republike Slovenije, sklenila nekakšen tajni sporazum s tujo vlado, da bodo odprli nekatera brezna ob naši zahodni meji, kamor so po vojni zmagovalci po- metali žrtve množičnih pobojev. Vsiljuje se vprašanje, kako to, da ta vlada tako uslužno in pod kdo ve, kakšnimi sramotnimi pogoji - če mora to Pred svojimi državljani skrivati - počne tisto, česar nikakor noče storiti za svoje ljudi. S tujo vlado, vlado države, katere vojaki so morili in požigali po Sloveniji, sklepa neke tajne dogovore, krajev, kjer Pa leže razmetani ostanki desettisečev Slovencev (in v še mnogo večjem številu državljani drugih držav), ki so bili postorjeni v zmagovitem deliriju po drugi svetovni vojni, pa noče niti omenjati in Se že skoraj deset let vztrajno izogiba dolžnosti, da bi dostojno uredila to vne-bovpijočo sramoto. V čigavem interesu ta vlada dejansko vlada? * ,,Divjačina” - Dejan Pušenjak, Delo (13. marca): V mariborski škofijski dvorani je bila H. marca okrogla miza pod naslovom Ozadje polemike med Cerkvijo in državo. Uvodoma si je dr. Stres zastavil vprašanje, kaj je za naraslim številom agresivnih in kritičnih prispevkov v medijih na račun Cerkve in kaj je vzrok 2anje. Najustreznejši odgovor zanj je uiešanica nevednosti in hotenih podtikanj novinarjev, hujskanje javnega tunenja zoper Cerkev s strani oblasti ter Isicistični fundamentalizem, iz katerega Slovenija še ni izšla. Po Stresu država z vsemi sredstvi v javnosti črni vrednote Katoliške cerkve *u jo potiska na rob družbe, kar je najbolj vidno v šoli. Po Stresovem mnenju Se država do katoličanov vede tako, kot da so ,,neke vrste divjačina, na katero lahko strelja čisto vsak”. nCerkev se ne sme vmešavati v politiko!” To nam, kristjanom, v tej ali oni °bliki vedno znova sporočajo ljudje lz tabora, v katerega zapiskih so taka polpretekla herojstva, kot je rušenje cerkva, zasliševanja, zapi-ranja, poskusi zažigov in umori kristjanov vseh kategorij - od laikov, redovnic, redovnikov, bogoslovcev, Pa vse do duhovnikov in škofov. Kaj naj k temu rečemo? Najprej to, da si kristjani ne smemo °yoliti, da bi nam razni ateisti določali, aj smemo in česa ne. Sprejemanje tak-uih navodil nima nobene zveze s rščansko ljubeznijo. Ko sem se pred leti v teh svojih 2aPiskih dotaknil tudi nekega neupra- vičenega posega starih sil na vojaško področje, so iz Kučanovega štaba vprašali na uredništvo Družine, ali se bo ta odslej spuščala tudi na vojaška področja. Kaj so iz uredništva Družine odgovorili, ne vem, sam bi jim pa odgovoril, da bo Družina pisala o vsem dogajanju pri nas, a vselej le z verskega ali moralnega vidika in z namenom, da se izkrivljenosti odpravijo. Cerkev si področja svojega delovanja določuje sama, izhajajoč iz navodil svojega ustanovitelja. ,,Vi ste luč sveta, vi ste sol zemlje.” To je ne le njena pravica, ampak tudi dolžnost. Na noben način si ne bi rada naprtila svetopisemskega očitka o ,,psih, ki ne lajajo.” • Temna stran meseca - Franc Blatnik, Delo (5. marca) Nič spornega bi ne bilo, če bi g. P. uravnaval svoje poglede na preteklost iz različnih virov in ne samo iz pristranskih, ki jih pišejo ljudje iz vrst ZB. Če mu je resničnost samo to, kar pišejo o NOB oz. revoluciji kronisti NOB, po katerih se ravna tudi šolsko ministrstvo v svojih učbenikih zgodovine, potem mu seveda ni pomoči. Ker kronisti in šolski učbeniki ne omenjajo poboja 34 ranjenih ujetnikov na Turjaku ne pokola 60 ujetnikov v Velikih Laščah, ne omenjajo morišč iz tega časa v Mozlju, Jelendolu, na Travni gori, zanj teh morij kratko malo ni bilo. Tako prikazana zgodovina je pravo vrtičkarstvo. Tak hobi si lahko privošči samo KPS v ljudstvu, ki mu je prej pohabila duha. Pribito pa drži, da je KPS uprizorila tisti partijski spektakel (kočevski proces) izključno za zunanjo rabo. Ljudstvo je že prej okusilo trdoto boljševiške naravnanosti vojske OF v pokolih (ki so bili zavezniškim častnikom prikriti). In še nauk iz tiste dobe: okupacijske oblasti so bile na tistem procesu oproščene vseh hudodelstev! ,,Kristus ja, Cerkev ne!” Pred kratkim je bilo v Delu objavljeno pismo neke bralke s stavkom ,,Kristus ja, Cerkev ne!” S to kritično mislijo, ki ni v zgodovini krščanstva nič novega, je bralka dokazala, da krščanstva sploh ne pozna. Vsak otrok, ki hodi k verouku, bi jo lahko poučil, da Kristusa brez Cerkve ni. On je Cerkev ustanovil in poslal v svet, z njo bo ostal do konca sveta. Kdor odklanja Cerkev, odklanja Kristusa. Da ima lahko kdo s člani Cerkve težave, je jasno, čeprav ni nujno, da nosijo krivdo za to oni ali samo oni. Cerkev smo vsi, ki jo sestavljamo: papež, škofje, duhovniki, redovniki in laiki. In vsa Cerkev je obenem sveta in grešna. Tega se člani Cerkve dobro zavedamo, kakor tudi tega, da smo dolžni živeti po evangeliju in da bomo dajali nekoč za svoje življenje odgovor. Tako kot slehernik. Tako kot tudi tisti ki Cerkev napadajo. Neki drug bralec je v istem časopisu zapisal, da si Cerkev domišlja, da ima ona od vseh veroizpovedi božje razodetje v najvišji meri. No, v tem ima bralec prav, le da si tega ne domišljamo, ampak smo o tem prepričani. • Pri nas pa ni tako - Anton Stres, Delo (20. marca): V Cerkvi se zavzemamo za odprto laičnost, ne pa za laicistični fundamentalizem. Sodobna odprta laična država aktivno zagotavlja izvrševanje pravice svobode veroizpovedi. Ta je vendar ena od temeljnih človekovih pravic. Zato se lahko verska dejavnost izvaja tudi v državnih ali drugih javnih ustanovah, kot so šole, bolnišnice, zapori, prevzgojni zavodi, internati in vojska. Nobena od sodobnih demokratičnih držav teh dejavnosti ali navzočnosti Cerkve ne pojmuje kot kršitev načela ločitve Cerkve od države. Pri nas pa ni tako in tu je problem. Kar zadeva mojo trditev, da smo v tej državi postali katoličani nekakšna divjačina, na katero lahko strelja vsakdo, ki se mu zljubi, navajam samo najnovejše dejstvo: Ne samo, da nihče ni obsodil plakatov ,,Pobijte kristjane!”, ki so jih pred nekaj dnevi razširjali satanisti, tudi pristojni državni organi (policija), ki so bili na to celo opozorjeni, niso ničesar ukrenili. In vendar je bilo to početje izrazito protizakonito in protiustavno. Da o lanski blasfemiji s podobo Brezjanske Matere božje niti ne govorim. Takrat oblikovalci javnega mnenja niso obsodili storilcev, ampak nadškofa, ki je proti blasfemiji protestiral. • Kdo je bil Edvard Kardelj? - Božo Repe, Delo (20. marca): Za protikomunistični tabor je bil komunistični zločinec. Danes si del javnosti in politikov, ki Kardelju ni naklonjen, prizadeva, da bi odstranili njegov osrednji spomenik v Ljubljani. • Vprašanje časti - prof. Peter Zidar, Delo (22. marca): Tožnik dr. Franca Rodeta (za izjavo o nemških ovčarjih, ki je ni izrekel) je bil Sindikat v vzgoji in izobraževanju °žman bi zaslužil, da bi mu slovenska Cerkev končno javno izkazala priznan-1®. ki mu gre.” V Petrovem glasu je bilo ClJtiti, da je ganjen. Ni več govoril. Posedal je malo okoli pa se hitro poslovil. onovil je le, da ga te stvari spravijo s tlra in da potem ni več za noben drug izgovor. S Pavlom sva še malo posedela, pa Peseda ni več tekla. Popila sva kavo in udi midva odšla. Pa še drugič kaj IZ TAJSKE S. FRANČIŠKA NOVAK O.S.M. Tajska, 5. aprila 1999 Krščansko vero so približali Daljnemu azijskemu vzhodu že misijonarji, vojaki in trgovci v 16. stoletju. Sredi 17. stoletja pa so prišli misijonarji pariške Misijonske družbe v tedanjo siamsko prestolico Ayuthayo. Preko 18. in 19. stoletja so francoski misijonarji s pomočjo domačih poklicev nadaljevali misijonsko delo sredi velikih zaprek in vojn prav do leta 1965, ko je domači škof nadomestil francoskega apostolskega vikarja. Zdaj je v deželi z nad 60 milijonov prebivalcev komaj pol odstotka, to je okrog 250.000 katoličanov, pa vendar dve nadškofiji in osem škofij! Škoije so vsi domačini. Chi-angmai-ski škof Jožef Sangwal, doma iz okolice Bangkoka, ima dva rodna brata duhovnika, eden je že pokojni. V prenovljeni stolnici Presvetega Srca bo letos škof posvetil kar štiri diakone, ki se vzgajajo v skupnem semenišču južno od Bangkoka. Dva sta škofijska in dva prva duhovniška sadova Betharramske misijonske družbe, ki deluje na tajskem severu, odkar so misijonarje izgnali iz Južne Kitajske po letu 1949. V tem pomembnem zadnjem velikonočnem času tega stoletja in tisočletja je naša velika misijonska molitev: PRIDI K NAM TVOJE KRALJESTVO, ZGODI SE TVOJA VOLJA! med prej animističnimi plemeni na gorah okrog nas, ki so odprta za blagovest, in med budističnim ali mohamedanskim ljudstvom, ki se bori z velikimi gospodarskimi in moralnimi problemi zaradi prehitrega materialnega razvoja in pohlepnosti bogatih. Bog blagoslovi Slovenijo v pripravi na veliki dan 19. septembra, ko bo sveti oče proglasil škofa Slomška za blaženega. V molitvi, žrtvi in delu za Kraljestvo bom sprem(jala dogodke to in prihodnje sveto leto, če Bog da! Rimska Unija uršulink svete Angele, katerim pripadam kot učenka že od šestega leta, bo prihodnje leto praznovala stoletnico. Dve od prvih štirih uršulinskih sester, ki so prišle misijonark, v Siam novembra 1924, sta bili Slovenki: M. Rafaela Vurnik in M. Ksaverija Pirc. Molimo za domače, misijonske, slovenske poklice! Bog blagoslovi Duhovno življenje in vaše delo zanj in Mati Marija, naša Kraljica in Pomočnica! Bog povrni za dragoceno duhovno berilo in za vse sitnosti, ki so v zvezi s pošiljanjem. S hvaležnimi velikonočnimi pozdravi Vam in vsem sodelavcem. IZ NAŠE KRONIKE Zahvalni večer učiteljici Katici Kovač Dimnik je pripravil odbor Slovenskega doma v San Martinu, kjer je bila do lanskega leta voditeljica Šole škofa dr. Gregorija Rožmana; program sta napovedovala Vera Podržaj in cont. Jože Rupnik; pozdravne in zahvalne besede so spregovorili predsednik ZS Tone Mizerit, predsednik SD Andrej Peršuh, voditeljica Balantičeve šole Angelca Klanšek, ravnateljica STRMB prof. Neda Vesel, nekdanji katehet šole dr. Jurc Rode in v imenu bivših učencev Marija Zorec Sušnik; sedanji učenci Rožmanove šole in Slovenski pevski zbor San Martin so pod vodstvom Lučke Kastelic zapeli nekaj pesmi; projekcija videa je predstavila življenje in delo slavljenke; zahvalne prireditve ki se je končala z večerjo, so se udeležile voditeljice vseh slovenskih šol Velikega Buenos Airesa, sedanje učiteljice Rožmanove šole z novo voditeljico Sašo Hartman Golob, veliko nekdanjih učiteljic in predstavnikov odbora staršev. Na duhovniškem sestanku v Slovenski hiši msgr. Antona Oreharja je 28. aprila govoril dr. Lojze Kukoviča o vprašanju, ali Cerkev razvezuje zakonsko zvezo. Pisatelj in publicist Drago Jančar je imel pod okriljem SKA 30. aprila v Slovenski hiši predavanje z naslovom: Pisatelj in demokracija - Temna stran meseca. 16. maja je Slovenski dom v San Martinu praznoval svojo 39. obletnico. Ob 11,30 je delegat prelat Jože Škerbec daroval sv. mašo, med katero je pel pevski zbor pod vodstvom Lučke Kastelic. Ob 13 je bilo kosilo. Ob 16 se je pričel kulturni program; vodil ga je Jože Rupnik in potem ko je pozdravil prisotne osebnosti ter zastopnike Domov in društev, povabil predsednika sanmartinskega Doma Andreja Peršuha, da je nagovoril občinstvo. Slavnostni govornik je bil predsednik Zedinjene Slovenije Tone Mizerit, ki je razvijal misli ob Prešernovem verzu: „Iz srca svoje so kali pognale, mo-krocveteče rož'ce poezije”. Pred Parnas so stopili pesniki France Prešeren (Andrej Reze 1 j), Oton Župančič (Janez Filipič) in Mirko Kunčič (Aleks Skale). Razgovarjali so se o svojih pesnitvah, katere so podajali recitatorji (Vera Podržaj, Metka Kahne, Tone Podržaj), učenci Rožmanove šole in Slovenski pevski zbor. Pri pripravi programa so sodelovale vse učiteljice Rožmanove šole: voditeljica Saša Golob, Danica Petkovšek, Zofija Kastelic, Nina Pristovnik Dtaz, Regina Lcbcr, Irena Peršuh, Marta Škulj, Vera Podržaj in Lučka Kastelic. Slikovito sceno je izdelal Anton Paulič, portrete pesnikov naslikal Tonči Paulič. Celotni program je režiral Maks Borštnik. Gostje so se po kulturnem programu zadržali v prijateljskem pogovoru ob pogrnjenih mizah. OB 1 00-LETNICI NJEGOVEGA ROJSTVA C? e-;, (V-, ^ r~;; e? c;^ ^ <^> c^>' <(? \^> \? w e?C? Cl op 'x9 C? \y C/ V'- "9 'V'~'<•;>' • '7 C ■>c-; ry Polonco predstavimo Rožasto krilce, oči polne sonca -takšna je, takšna naša Polonca. Očka ji pravi: ,,Škrateč rogati!” Mama jo boža: ,,Srček moj zlati!” Ded pa jo draži: ,,Pika-polonca, zleti, prinesi košarico sonca!” Spleza Polonca dedu na rame, sproži desnico, sonce ujame. Košček za očka, košček za deda, košček največji za mamo seveda. Na dedovi kolenih Polonco na kolena vzel je stari dedek in zapel: - Takole, glej, takole, glej, po morju smo vozili se, takole, glej, na dno morja bi kmalu potopili se. In dolgo še, oj dolgo še oči nazaj strmele so, na krovu stare mamice jokale in trpele so. Še očka tvoj si naskrivaj solzico z lica brisal je, si vso to dolgo, bridko pot na dno srca zapisal je. Polonca ti, Polončiča, vse to že pozabila si. Takole, glej, takole, glej, takrat še majhna bila si. Je mesec dni se barčica na morju premetavala, nazadnje pa, nazadnje, ah, na kopno je priplavala. Takole, glej, takole, glej, prispeli v Argentino smo, takole, glej, takole, ah, izgubili domovino smo... Iz ciklusa PESMI O DEDU MIRKO KUNČIČ Ded pripoveduje Polonca, veš, pri nas doma je vse, je vse drugače. Še kruh je slajši - pa čeprav suh krajec za berače. Planine sončne in gore, potoki žuboreči, vasice bele in ceste -oj ljubi domek, kje si! Še ptički lepše tam pojo, še zarje so bolj zlate in čudo božje kaj je rož dišečih sredi trate. Polonca, veš, pri nas doma... Ah, ti bi kar strmela, to drago rodno zemljico bi na srce prižela. Dedova lučka Ena lučka še gori zame na tem svetu, ena lučka - zlat metulj na usahlem cvetu. Kakšna pa je lučka ta? vprašaš me, Polonca. Ni to luna vrh neba, ni svetloba sonca. Lučka ta si ti, si ti: tvoj obrazek beli, tvoje žametne oči, srček tvoj veseli. Kaj brez lučke te počel bi na stara leta? Sredi pampe bi trohnel kot drevo brez cveta. Ena lučka še gori in mi bo gorela, ko bom jaz že v grobu spal v pampi sred plevela. Ded se poslavlja Pod rodno streho lastovka se vsako leto vrne, a mene tuja zemljica za vekomaj zagrne. Ne bo nad grobom milo pel mi zvon domače fare, ne bodo pošumevale žalujke vrbe stare. Iz nageljna slovenskega mi šopek naredite in vsako leto na ta dan na grob ga položite. Polonca ti, Polončiča, si solzo z lic obriši, na križ nagrobni v tih spomin takole mi zapiši: TU SREDI PAMPE ŽALOSTNE NAŠ DEDEK DOTRPEL JE, DO ZADNJEGA, DO ZADNJEGA PO DOMU HREPENEL JE... Deda ni več Na okno priletel je ptiček in zapel: ,,Kaj ti je, deklica, da si tak žalostna?” ,,Kaj mi je, ptiček ti? Oj srček me boli! Nocoj, ah, še nocoj umrl bo dedek moj. Tam v kamrici leži in milo ječi...” Kaj pravi modri ptič? ,,Deklič, ne maraj nič, ta svet ustvaril Bog nam je za smeh in jok. Umrli bomo vsi, ah, tudi jaz in ti...” Tako je ptiček pel, v zeleni log zletel. In vse je tiho spet------ Umrl je stari ded. Pismo od doma In spet je tu pri nas pomlad-Cveto že češnje sredi vrta in kmalu bo pognala trta -daj Bog, da dozori njen sad- Kot pisane zastavice (največ je belih, modrih, rdečih) v naročju travnikov dišečih drhtijo rožam glavice. Cingljajo zvončki: Tonka tinka, domov se vrni, Terezinka! Slikarki pa dela Paula Cezannea in Vasilija Kan-dinskega v prvem obdobju. ANDREJA in MARJETKA DOLINAR o njunem slikarskem ustvarjanju Pogovarjal se je Jože Škerbec Med mlajšimi slovenskimi slikarji v ^gentini sta se uveljavili tudi sestri Doli-nar. Da ju predstavimo našim bralcem, Srno ju prosili za pogovor, na kar sta takoj Privolili. Kdaj sta začutili veselje do slikarstva? AD: Že v mladih letih sem rada risala. 2 zanimanjem sem tudi jemala v roke ^ovne revije in enciklopedije. MD: Kot otrok sem že imela veselje P° risanja. Ob svojem prvem potovanju v Evropo sem imela možnost obiskati in si °9ledati znamenite muzeje, umetniške Salerije in znane svetovne mojstre. Takoj vrnitvi v Argentino sem se odločila za 'kovno akademijo. Kje sta se šolali? AD: Med leti 1970 in 1974 sem študirala v Escuela Nacional de Bellas Artes ^anuel Belgrano in leta 1980 v šoli Estf-^ulo de Bellas Artes. Izpopolnjevala pa ®em se pri slikarjih Luisu Villarruelu, He-'°su Galiardiju, Reneju Pietrantoniu, sl'kanja portretov pa sem se učila pri slo-Ver>skem kiparju Francetu Ahčinu. Leta l995 in 1998 sem se pa udeležila raznih UrT|etniških in filozofskih tečajev in seminarjev na Moronski univerzi. Udeležila sem se tudi tečaja, ki ga je vodil argentinski kritik in filozof Fermin Fevre. MD: Moje šolanje se je začelo v osemdesetih letih. Pet let sem obiskovala likovno akademijo CONSUDEC (Consejo Superior de Ensehanza Catolica) v Buenos Airesu. Po diplomi sem se udeležila tečajev o umetnostni zgodovini na Instituta Hispanico. Hkrati sem slikala v ateljejih Luisa Villarruela, H. Galiardija in Ricarda Grosa. Pri kiparju Ahčinu sem pridobila znanje portretiranja, saj sem skoraj pet let hodila soboto za soboto s sestro in Tonetom Kržišnikom in smo z Ahčinom portretirali zanimive osebnosti našega zdomskega kroga. Kdo vama je bil za vzor slikarstva? MD: Kot vzornike bi imenovala francoske impresioniste, ne bi pa rekla, da sem jih želela posnemati, a gotovo so vplivali name vsaj v mojem začetku in v zadnjih letih akademije. Po končani akademiji so kritiki že opazili nekatere ekspresionistične konture, prozorni ,,madeži" so se počasi spreminjali v zaprte oblikovane figure. Močni uravnovešeni poudarki so harmonizirali sliko v celoti. AD: V prvih letih šolanja sem občudovala kubiste, zanimala me je geometrična kompozicija, malo kasneje in v sedanjosti Ali obiskujeta razstave drugih likovnih umetnikov? MD: Že pred odhodom v Slovenijo sem redno obiskovala muzeje, galerije in kulturne ustanove v Buenos Airesu in to delam še sedaj, ko obiščem enkrat na leto Buenos Aires. Obiskujem tudi stalne ali začasne zbirke posameznih sodobnih umetnikov. Ogledala sem si Vatikanski muzej v Rimu in Louvre v Parizu. Lansko leto sem bila na Picassovi razstavi v Benetkah (130 del). Pred dvema letoma sem bila povabljena na Plečnikovo razstavo v Prago. AD: V Buenos Airesu hodim pogosto v Narodni muzej, tudi na Recoleto in v Palais de glace in v druge galerije. Pred leti sem obiskala razne muzeje v Rimu, lani pa znamenita muzeja Prado in Reina Soffa v Madridu. Ali imata stike s slikarji? AD: Stik s slovenskimi slikarji imam prek Slovenske kulturne akcije, pri kateri sem zadolžena skupaj z g. Milanom Volovškom za likovni odsek. Od slovenskih slikarjev po svetu imam stik z Marjanco Savinšek iz Pariza, v Sloveniji pa sem obiskala Marjana Tršarja. Z argentinskimi slikarji sem pa vedno v stiku. Z njimi sodelujem pri organizaciji skupinskih razstav. Obveščana sem prek Sociedad Argentina de Artistas Plasticos, ki je priznano društvo tudi od Unesca. Tega društva sem tudi članica. MD: Pred dvema letoma sem bila sprejeta v Društvo likovnih umetnikov. Od njega dobivam tudi ustrezne informacije. Od slikarjev imam največ stika z Marjanom Tršarjem in Marjanco Savinšek. Osebno poznam tudi Franceta Slano, Doro Plestenjak, Tisnikarja (sedaj je že pokojni) in nekatere druge. Kdaj sta prvič razstavili? MD: Prvič sva razstavili leta 1985 v Slovenski hiši v Buenos Airesu in v Centra Cultural San Martin. Po nekaj razstavah v Buenos Airesu sva se z Andrejko predstavili v Buenos Airesu. Na dan osamosvojitve (25.6.1991) je bilo odprtje najine prve razstave v Sloveniji v Škofji Loki na loškem gradu. Razstavo je odprl takratni državni sekretar za Slovence po svetu Janez Dular. Tako se je začela najina turneja po Sloveniji (Maribor, Kranj, Tržič, Ljubljana, Ptuj, Izola) in zatem po Evropi: Pariz, Tinje, Dunaj, Oberhausen, Essen, Maasmechelen. Razstavljali sva tudi v buenosaireških galerijah Theo, Ga-larts, Monet in v brazilski Rafain. Sodelovali sva tudi pri mnogih letnih salonih in bienalah v Argentini, npr. Salon de Pe-queno Formato SAAP (Sociedad Argentina de Artistas Plasticos) v Recoleti. Na mednarodni ravni sva sodelovali pri International Mini-print Cadagues 98 (Španija). Tam sva predstavili linoreze, ki so bili nato razstavljeni tudi v Franciji in Angliji. Z linorezi sva sodelovali tudi pri Tokyo International Mini-print trienal 98. Kakšno tematiko skušata predstaviti v svojih slikah? MD: Moja tematika je raznolika: tihožitja, pokrajine, portreti in sakralna tematika. AD: Poleg pokrajin in tihožitij sem se ukvarjala tudi s tematiko slovenskega holokavsta - in to po mojem obisku Slovenije leta 1995 ob petdesetletnici slovenske tragedije. Ali ohranjata seznam vajinih del? MD: Zaenkrat nimam popolnega seznama v celoti, to delo me še čaka v prihodnosti. AD: Jaz pa imam navado fotografirati moja dela pred razstavami. Ob čem dobivata navdih za slikanje? MD: Veliko del sem naslikala ob spremljavi glasbe. Na splošno slikam brez modela, ustvarim si idejo v mislih, nato pa nadaljujem s slikanjem. AD: Pri opazovanju narave (pokrajine, tihožitja) ali ob raznih zgodovinskih dogodkih. Na osnovi skic začnem z ustvarjanjem na platnu. Ob toliko razstavah sta gotovo dobili kako častno pohvalo ali nagrado. AD: Res je, dobili sva kar precej pohval in nagrad. Naštela bom svoje glavne nagrade: salon univerze Belgrano - 3. nagrada (1988); slikarski salon Quinquela v Plurlinghamu - 1. nagrada (1992); bienala moronske univerze - pohvala (1993); salon občine Tres de Febrero - 1. pohvala (1993); salon kulturnega centra Vukio Mishima - častna pohvala (1994); božični salon, muzej San Martin, Moron - 3. nagrada (1995); salon sakralne umetnosti v Tandilu - častna pohvala (1996); salon Jorge Luis Borges - častna pohvala (1997); bienala moronske univerze - 2. nagrada (1998); občinski salon Tres de Febrero - častna pohvala (1998). MD: Jaz bi pa predvsem omenila naslednje: slikarski salon Tres de Febrero - častna pohvala (1988); druga bienala sakralne umetnosti moronske škofije - pohvala (1988); salon moronske-ga društva likovnih umetnikov - pohvala (1988); salon galerije sodobne umetnosti - 2. častna pohvala (1989); častna pohvala Poliarte 92; salon AMAP - velika častna pohvala (1992); salon društva arg. likovnih umetnikov - častna pohvala (1993); slikarski salon galerije Monet - častna pohvala (1997); slikarski salon galerije Galarts - 3. nagrada (1997). Kaj pa pravijo umetnostni kritiki glede vajinega slikarskega stila? O najinih delih so pisali v Sloveniji dr. Ivan Sedej, Marjan Tršar, Pavlovec, od argentinskih pa zlasti Magrini. Tu priobčujemo, kar je o sestrah Dolinar zapisal likovni kritik Ivan Sedej: Andreja Dolinar, ki jo je v začetku zanimal svet prastiliziranih vedut in tihožitij ter problem notranjega geometrijskega reda v podobah, je nekatera izhodišča radikalizirala. Krajinske podobe iz argentinskega okolja je oblikovala kot stroge sestave intenzivnih barvnih ploskev. S postopnim poenostavljanjem oblik in s približevanjem radikalnejšemu, skorajda abstraktnemu izrazu pa skuša doseči dvoje. Najprej gre za problem napetosti med intenzivnimi barvnimi liki in za težnjo, da bi s skopimi likovnimi sredstvi, z nekaj geometriziranimi liki povedala kar največ. Zanimajo jo tudi vsebinska vprašanja - saj v svojih krajinah (in slikarstvu) išče regionalne specifike in naglase. Zato ni naključje, da lahko njeno barvno skalo povežemo z Indijansko likovno kulturo in tradicijo. Navsezadnje pa tudi v stilizacijs-kih postopkih zaslutimo odmeve starih regionalnih kultur. Še pomembnejši je težko opredeljiv občutek, ki ga imamo ob doživljanju njenih krajin. Ne učinkujejo kot podobe nekega bizarnega, slikovitega in eksotičnega sveta, ampak kot doživetje znanega, domačega okolja. Drugače se slikarskih problemov loteva Marjetka Dolinar. V njenem slikarstvu prihajata do izraza predvsem notranji nemir in ekspresija. Slike, ki se navezujejo na realna izhodišča (tihožitje, krajina, figura), so ujete v krepke, nemirne poteze in v barvno skalo polno nenavadnih prehodov. Umetnica na svoj način poudarja potezo s čopičem, ki je zelo blizu vehementni postmodernistični gesti. Zato njena na videz umirjena tihožitja učinkujejo kot strastna izpoved o lepoti in o avtonomnem svetu barv in likov, ki govori tako o realnosti kot o nedoumljivih skrivnostih. pokopanih v človeških srcih. Dramatični poudarki (predvsem gre za duhovite barvne akcente) približujejo njeno slikarstvo novemu ekspresionizmu. V tako vzvihar-jene kompozicije pa pogosto vključuje tudi (prikrite) geometrijske prvine, svojevrstni raster, ki daje kompozicijam protislovni nadih v analizo form usmerjenega slikarstva. Zato je njeno slikarstvo zanimiva sinteza novoekspresionističnih prvin in izjemnega občutka za barvo - saj zna z najbolj nenavadnimi barvnimi kombinacijami ustvariti vzdušja, ki so zelo blizu občutljivemu kolorizmu iz najbolj plodnih obdobil slovenskega slikarstva. Lepo se vama zahvalim za prijazni pogovor in vama želim še veliko navdr hov, veselja in uspehov na vajini umetniški poti. * 23. aprila 1999 sta sc poročila v Mendozi, San Martin, CEC1LIA ELISABETH STAGNOLI in PAVEL PUSTAVRH. Čestitamo! gospod, daj jim večni MIR IN POKOJ! X c- ;> \ X r C z < ?'\?