Katolški cerkveni list.
Odgovorni vrednik in založnik: M)r, Janez Jtfr. Pogaear.
M	V Četertik 23. velkiga Serpana.	I&49.
Kcrsauski pogled »cilajnlga časa.
(Konec.)
amen, ki ga Bog doseči želi, kadar nam težave pošlje, je naše
C. Spreobernjenje.
Če vse nadloge od Boga pridejo in če je njih vzrok greh, je iz lega posneti, de ga ni boljšiga sredstva zoper nje kakor resnično poboljšanje in spreobernjenje. Po sprcobernitvipotolažen bo Bog šibe odložil. Brez nje pa nas bo Bog dalje tepel in pokoril.
Zares! Bog nas ne tepe rad. Predin vdan, proti, in nam čas pusti, ga s pokoro prehiteti. Bog bi lahko pri naših grehih molčal in nas nenadama vdaril; pa, kakor Origcn pravi: -tega ni nikdar storil. Akoravno je Bog sodbo že storil, vender nima navade, svojiga sklepa zakrivati, de tisti, ki so bili obsojeni zastran greha, rešeni bodo kazni po pokori". — Bog je bil že sklenil, mesto hudobnih Ninivljanov popolnama pokončati. Pa Gospod ni hotel svojiga sklepa zakrivati, po preroku Jonatu jim ga naznani in jim dovoli obrok 40 dni, v kterim času se pogina lahko s pokoro rešijo. — Judovsko ljudstvo je bilo o času Jeremija v nar hujši sužnost obsojeno. Bog je to obsodbo Judam razodel: veliko let pred padcam jih opominja prerok Jeremija; celo, ko je sužnost se že začela, jim zmirej še pokoro pridigje. in jim v imenu božjim vpije: ^Glejte! Vi ste zdej vjeti. Delajte pokoro.
akoravno je že pozno. Prosite me, in jest vam bom prizanesel. Jest, ki sim vas izdal, vas lahko siiz-nosti oprostim". (Origen bom. i. in Jercm. 1.) Milostljivi in usmiljeni Bog pusti tedej po opombi sv. llierouima prihodnje nadloge pred oznaniti, -de tisti, ki slišijo, pokoro store iu kazni odidejo**. (1. i. in Amos ) Ko Bog že res grešnike kaznuje, ne iše njih pogube, ampak njih spreobernje-nja. „Zakaj jeza je v njegovi kazni, pa življenje v njegovi volji- (_Ps. 29.), to je, on dvigne palico, ne de bi nas umoril, ampak de bi živeli, de bi naui dobro šlo. Naši grehi so ga razserdili, mi smo ga prisilili, nas tepsti: to ni njegova volja; on hoče le našo srečo, naše zveličanje. „Ž i v 1 j e n j e j e v n j c g o v i v o I j i-. Zalo je Bog v svojim serdu govoril zapcijanimu ljudstvu Izrael: rlšitc me, in bote živeli! Išite Gospoda i n živite! Išite dobro ne pa budiga, d c bote živeli". (Amos 6.) In po preroku Jerc-niii je Bog očitno izgovoril, de bo napovedano kazen urno nazaj vzel, ako se ljudstvo spokori. ..Naglo m a bom čez ljudstvo in čez kraljestvo sodbo sklenil, de ga hočem p o g ubiti in razdjati in pokončati. Ako se pa tisto ljudstvo skesa zavoljo nadlog, ki sim mu jih n a p r o t i 1, se bom t u d i j c s t p o k e s a 1 zavoljo nesreče, ktero sim mu namenil. (Jer. IS.) Bog ravna z grešniki, kakor zdravnik z bolnimi. Zato jim da grenke zdravila, dc hi jim k zdravju pripomogel: ko se je zdravje povernilo,
zdravil ver ne rabi. ker je namen že dosežen. Vender žali bog! le predosiikrat se zgodi', de nas ludi ter-plenje ne spokori, in namesti, dc bi se greba, ki je vir vsih zlegov, ogibali, le na pomočke mislimo, kteri nam brez spokorjenja nič ne pomagajo. Zastonj zaupamo v umetnost, premcdenost, v vojašino, v zaveze z dobrimi prijatli, zastonj se zanašamo v boljši osnovo in vravnavo deržave, ako se sami ne v ravnamo, sami s sabo ne pobotamo, ako se z Bogam ne sprijaznimo in njegove milosti ne zagotovimo. Tudi Izraelci so menili v vojski zoper Asirct\ de so vse modro preskerbeli in de jim je v zvezi z veljaki, zmaga gotova. Pa niso pomislili, se z Bogam sprijazniti; vse njih modre posvetovanja in praviia jim niso nič pomagale; prišli so so-vraznikam v roke, kteri so jih na Asirsko v suž-nosi gnali. Tam jim je prerok Banih klical: „Od kod pride, o Izrael, de se v deželi sovražnikov z n a j d c š ? Ti si vir modrost i z a-pustilo. Ko hi bilo po poti božji hodil o, bi bilo v v e e n i m m i r u. Spoznaj vender e n-krat. kje d e j e m o d r o s t, kj e m o č i n p a 111 e t". ( Bar. "4.) Vse je na tem ležeče, de imamo Boga na svoji strani. Koga druziga nam zna pomagati? rllog. kteri je nad vas te težave poslal, zna samo vas oteti iz rok vaših sovražnikov'. (Bar. 4.)
Zakaj pa nas ne reši? Zakaj nam njegova roka še zmirej preti ? Ker se še nismo spokorili, in jeze božje se ne potolažili. Ce nas Bog bolj tepe, bolj grešimo iu ga žalimo. On nas vdari na blagu, na rasti, na zdravji. na varnosti iu mirnosti, in ..pri vsih teh z leg i h njegova jeza še ni od veru j ena, ampak roka njegova še žuga-. (Izai. II, 12.) Zakaj mi se ne naveličamo grešiti, akoravno se Bog tako rekoč utrudi, nas kaznovati, ter pravi: ..Kje vas čem še zanaprej biti. ker greli na greh nakladate?" (Izai. I, 5.) Nič druziga ne ostane kot duša, ktera bo večno pogubljena, ako nadloge ne zmodrijo in ne preverijo. ..Ako kdo-, pravi sv. Avguštin, ..tukej se toliko terpi, pa se ne poboljša, ga dvojna sodba zadene: tu terpi časne kazni, in tam bo tudi večne mogel-. (Ilom. de Job.)
O nadlogaeez nadlogo, ktero liespokornost naredi! Kaj so vse časne britkosti, ki vender minejo, menio večne smerti duš? To je bilo, kar je sv. Terezija neizrečeno objokovala, pogin toliko duš, ki si vsi stiski iu sili vkljub, ktero občutijo, vender nočejo k Bogu oberniti, kteriga pravičnost iz vsih del sije. — l»a duh pokore je milost, za ktero moramo Boga priserčno prositi: zakaj ..Bog bo dobriga duha dal tim, ki ga prosijo-. (Luč. 11, 13.) Silni viharji, ki na svetu razgrajajo, ne bodo
popred utihnili, dokler z zedinjenimi močmi in serci k Bogu ne vpijemo z
D. Molitvijo — poštam — dobrimi deli.
Na goro bi se hotla povzdigniti, s ktere bi me vsi ljudje lahko slišali, in vpiti: »Ljudje molite! molite! molite!- Tako je pisala sv. Terezija o svojim času: ali bi ne bilo prav, dc bi se ta klic k molitvi tudi o našim silovitim času razlegal? — Ali ni molitev vir vsih milost in dobrot ?
„Kviško se vzdiguje naša molitev, in doli pride božje usmiljenje" (Avguštin.) — Ali ni molitev vir vse tolažbe, ktere tako zlovpo-treluijemo? „Je kdo zmed vas žalosten, naj moli!- (Jak. 5, 13.) — Ali ni molitev začetik spreobernjenja? Ko se je Ananija Savla bal, ker ga je za preganjavca kristjanov imel, mu je Bog rekel v tolažbo: „Glej! moli;" (Ap. 9, 11.) in lo je bilo znamnje, de je Savel že na poti spreobernjenja. Ko bi pač duh molitve čez ljudi prišel, potlej bi bilo z nami kmalo boljši". Usmiljenje Gospodovo je tako veliko, dc je, kakor hitro bi se z vzajemnim zdihovanjem k njemu obernili, svojo jezo v blagoserčnost plemeniti in nam prizanesli. „Obcrnite se k meni-, pravi 011, ..in jest se hočem k v a 111 o b e r n i t iu. (Cali. 1, 3.) — Pred vsim moramo začeti moliti, goreče, dostojno moliti, skupno in očitno moliti, sej smo Boga očitno razzalili; očitno mu moramo čast skazati, in glasno obstati, de brez Boga ni otetbe. —
Ko bi se pač delavci v vinogradu Gospodovim zbrali in vse njim izročene z naiikam in zgle-dam k molitvi napeljevali in spodbudovali! \ikarte se preveč zanašati na svoje nauke, pridige, brani vne spiske, na učenost; saj nam ni neznano, dc sveti Dominik z vsimi temi pomočki nevernih in puntarjev svoje dobe ni sprebernil, ampak po pobožnosti k devici 31 ari i, po priprosti molitvi sv. roženkranca, kteriga je povsod razširjal. Pobožno in s skesanim sercam pertecimo k Bogu in kličimo iz dna svojih sere: „Prizanesi, o Gospod, prizanesi svojimu ljudstvu, in ne pusti svojiga deleža poginiti". —
Ko bi pač naši duhovni pastirji, ktere jc sveti duh postavil, čuti nad cerkvijo božjo, verne vsih stanov k slovesni, občni molitvi vabili, de bi od zgo-rej pomoč prišla! Poglavarji in ljudstva, gosposke in podložni, duhovni in posvetni, mestnjani in vojaki , bogati in revni, učeni in priprosti, stari in mladi — vsi, vsi naj svoje roke vzdigujejo k Bogu in očitno spoznajo, dc je Bog Gospod, in zu-nej nJcSa n' rešenika. Le po tem takim bo luč našo tamo razsvetila, tolažba nam revšino olajšala klavernost se v pogumnost spremenila, nesloga bo sloga postala, moč bo našo slaboto ukrepila, bla-
goslov bo prišel nad naše orožje, modrost bo zbore vodila, prestoli bojo v varnosti, ljudi bo svoboda, deržavo mir in blagor osrečil. V resnici I Peklenski duh , ki zdej tako strahovito gospodari, vse zmeša, preslepi in pogubi, bi onemagal in od strahu bežal, ko bi milijoni kristijanov svoje roke, oči in serca k Bogu vzdigovali in soglasno klicali: „Usmili se, o Gospod, usmili sc!" Veliki škof Bosvct je djal: „31očneji ste dve k nebu sklenjeni roki, kot jezeri bajonetov". —
Pa naša molitev mora s poštam zcdinjena biti. So nekteri duhovi, je sam Jezus rekel, ki se dajo le s poštam in z molitvijo pregnati. (Mark. 9, 28.) Xeverstvo naših dni derži hudiča se ve le za basen; pa toliko hujši jc sovražnik, čigar vpričnosti ne verjamemo. Strašne prikazni naših časov se iz samo človeške hudobnosti komej dajo razumeti; in res človeštvu tako rekoč čast skaže, kdor terdi, de je marsikdo od peklenskiga vraga gnan, kteriga k brezkončni slepoti in hudobnosti napotuje, to sc ve po lastnini zadolženji. Kavno zato vpotrebuje nadloga sedajniga časa krepke molitve z poštam vred. Ali ni mehkužnost našiga veka, sladnost in požreš-nost poglaviten vzrok bogapozabljivosli in popolnama posvetniga, meseniga mislcnja toliko ljudi? Kako jc le mogoče, za visokejši, nebeške reči čutilo imeti, ako enako Izraelcam v pušavi živimo, od kterih govori sv. pismo: ^Ljudstvo se je vselilo, piti in jesti in je vstalo, igrati. (2. Moz. 36, 6.) — „Po ž i vinjeni človek", piše apostelj, „ne razume, kar jc od duha božjiga; njemu je n e s p a m c t in ne m o r c z a p o p as t i*:. (1. Kor. 2.) Kolika škoda za pobožnost in omiko serca jc, de sc tako modra in mila cerkvena zapoved od posta tako zlo vnemar puša, prederzno prelomuje in zaničuje! In vender človeštvo po nobeni drugi poti k redovnosti, poštenosti in zado-voljnosti priti ne more, kakor če sklenemo, napačne nagibe zatreti, potrebam mejnike postaviti ifi sami sebe zatajevati. Kdor sam sebe premaga, je v resnici svoboden; kdor pa svojimu poželenju streže, jc sužin mesa. — Nikar ne čakajmo, de bi nas Bog po nadlogi in dragini persilil, se sladnostim odpovedati, mar si sami pritergajmo in tako Gospoda s pokoro spokojimo. Mestu Nin i ve, kterimu je Bog pogin napovedal, jc prizanesel, ker se je kraij, njegovi dvorniki in vse ljudstvo spokorilo in se postilo. „Post", piše Bazili, „zmodri zapovednike, ukrepi oblastnike, doverši duhovne, posveti pobožne duše, da moč v vojski, varstvo o času miru". (Ilom. i. de Jej.)
Moliti in se postiti pa še nc pripomore samo k sprav i z Bogam, k temu moramo tudi se greha ogibati in po moči, po svojim stanu in po priložnosti dobro delati. Zdajna nadloga nam da pa pri-
ložnosti dovolj, dobre dela spolnovati na bolnikih, revnih, nevednih, zanemarjenih, terpijočih in stis-kanih. Perva zapoved keršanstva je ljubezen, in ljubezen«, pravi sv. Peter, rpokrije množico grehov". (I. Petr. 4, 8.) Pa ta ljubezen se ne sme samo iz natornih čutil, ali pa clo iz iic-čimernosti in baliarije kazati, ampak iz vere izhajali, ki vse Bogu prilastujc, brez kteriga ni zvcličanja. Obudimo tedej prav in uterdimo vero v svojih ser-cih to neomagljivo skalovino resnice vsred toliko laži, ta neusahljivi studenc vsred toliko zlegov in terplenja, ta edini otok tolažbe na viharnim morji življenja, ta edini most od zemlje do neba. Sveta vera! ktero jih toliko zaničuje, in s ktero derzuo igrajo, kako se sme brez tebe sreča in blagor upali? Kralji in poglavarji, razumite, sodniki zemski zapomnite si: ljudstva in narodi, spoznajte, de ni o t e t b c brez Boga in Kristusa.
Poleg Ncmškiga J. Marn.
Božja vlad l>a v zgodovini eeliga sveta.
1. Boj keršanstva z inalikovavstvani v rimskim cesarstvu.
I Halje.)
b) Julija n odpadnik.
Po tristolctnim kerravim preganjanji jc naposled pod cesarjem Konstantinam keršanska vera premagala: pa že njegov stričnik Julijan je sklenil in iskal potlačeno malikovavstvo zopet povzdigniti, in s tem keršanstvo zatreti. Vcčimernost, slaba, lc vnanjšino keršanstva zadevajoča izreja, sovraštvo do Konstancija, kteri je po Konstantinovi smerti Jutrovo vladal, katolška cerkev po arijskim krivo-verstvu neznano pačena in kažena — vse to sku-pej jc perpomoglo, de jc od prave vere odpadel, in iz merzliga, ponavadniga kristjana se v terdiga ajda premenil. Potim ko je Konstanci v letu 361 mesca Listopada umeri, je bil Julijan edini vladar celiga cesarstva, \evtegama sc jc lotil, svoj nar ljubši naklep spolniti in izpeljali, verske zadeve v rimskim cesarstvu v tisti stan, v kterim so pred Konstantinam bile, nazaj d jati, vse pokončati in zatreti, kar se je dosihmal v prid keršanstva in v škodo malikovavstva zgodilo, in s silo razdreti zvezo, v ktero je po Konstantinu in njegovih sinovih keršanstvo z deržavnim življenjem stopilo. V imenitniši službe je skor samo ajde in odpadnike jemal. Modrovavci in vcdežvavci, kteri so takrat svoj zlati čas imeli, so od vsih strani skupej vreli, Julijanovi dvorniki in svctovavci bili, in njegovo dohrovoljnost v to oherniti vedili, de so sebe in svoje prijatle obogatili. — Med tem namreč je povelje dal, po kterim jc ajdovske tempeljnc po
celim cesarstvu spet odpreti, oškodovane in po-derte pa spet postaviti in popraviti ukazal. Tudi je svojo voljo izrekel, de naj vsako mesto svoje lastne godove in bogoslužne šege spet obhaja, maliko-vavski služabniki (popi) so spet svoje stare pravice dobili; v njih in tempeljnov oskerbljenje so spet posebni dohodki odločeni bili, in Julijan je kakor veliki bogovski služabnik s perzadetnim, skcrbljivim opravljanjem malikovavske aldije vsim drugim se v izgled skazal. Solncu je na svojim dvoru tempelj postavil: po njegovih sobah in ver-teh so vsili bogov podobe stale, v vsakim germu je bil malikovavski altar. Zjutrej in zvečer je solncu daroval, po noči pa luni in drugim zvezdam na nebu, in vsak dan še kterimu druzimu maliku. Njegov vedni nepokoj se je kazal za neutrudljivo perzadevanje v bogoslužnosti: pred podobo malika se je na tla vergel, mu noge kuševal, sam derva se-kal, oginj napravIjal, živino v daritev odločeno klal, iu prihodnost zvediti željin, po njenim drobu blodil. Tudi Carigrad, do tistih mal čisto keršansko mesto , se je tedaj z malikovanjcm ognjusil.
Julijan je spoznal, de povzdiga ajdovskiga neverstva še drugih pomočkov potrebuje; in zares, de bi serca ljudi za malikovanje perdobil, ni bilo dosti, de ga je le spet vstanovil, ampak jc tudi njegove sege in navade popraviti moral; ker prazna, merzla vnanjšina ajdovske aldije — to je dobro vodil — zoper keršanstvo dolgo obstati ne more. Posebno dvoje je bilo, od česar si je nar gotovšiizid svojih poprav in naklepov obetal: nar pred je hotel slan in službo malikovavskih služabnikov z vna-njo hlišobo in posvetno častjo v veljavo perpraviti, in jih do tačas nepoznane zaderžanske častitosti povzdigniti; potim si je pa perzadcval, vravnave keršanskc cerkve, ki je od njih dobrotljive nasledbe prepričan bil, na malikovavstvo prestaviti in ober-niti. Kakšno pričevanje je to za keršanstvo, de je njegov nar mogočniši nasprotnik, ko ga je zatreti hotel, njegove naprave posnemati moral! Za malikovavske služabnike, je ukazal Julijan, de naj se nar boljši možje vsaciga mesta, tisti namreč izvolijo, kteri bogove in ljudi nar bolj ljubijo. Življenje bogoslužitelja, je rekel, naj vedna pridiga bo, izgled čistosti in blaziga zaderžanja; noč in dan naj svoje zapovedane blažila in očišbe opravlja, o dnevih svoje službe tempeljna ne sme zapustiti, in nikoli nespodobnih besedi ne govoriti, ne poslušati. Kakor so se take veleve tistim, ki so jih zadevale, čudne zdeti utegnile, toliko bolj so se morali vikši deržavni vradniki (deželna gosposka) zavzeti, ko je Julijan svoje bogoslužitelje (pope) opominjal, de naj svojo veljavo posvetni oblasti nasproti ohranijo, se tudi nar vikšim vradnikam enake ali clo nad-nje postavijo, predstojniku, ko v mesto pride,
naproti ne hodijo, in zlasti v tempeljnu, kjer je vsak drug le prost družnik, svojo veljavo in oblast očitno pokažejo.
De je Julijan šege kersanske cerkve sploh prav dobre in posnemanja vredne spoznal, je pokazal s svojim perzadevanjem, malikovavstvo, ker nič notranje moči v njem ni, z vpeljavo enakih šeg in navad podpreti in povzdigniti. Cerkveno petje, ki je keršansko službo božjo lepšalo, je imelo tudi ajdovsko aldijo prijetniši storiti; torej je zapovedal, v Aleksandri! šolo za petje v tempeljnu napraviti^ in je malikovavskim služabnikam ukazal, hvalne pesmi bogov, zlasti tiste, ki bi se per njih svetih opravilih pele, se iz glave naučiti. Tudi očitne bogoslužne govore, je hotel, naj bi po izgledu ker-šanskih njegovi bogoslužitelji v tempeljnu v pod-budo in podučenje ljudstva imeli. Cerkveno poko-rivno napravo je posnemal, ker je kakor veliki bo-goslužitelj nekiga vradnika, ki je bil eniga njegovih popov gerdo žalil, preklical ali v nekakšno cerkveno pano djal. Ravno tako je želel, z vpeljavo med kristjani navadnih društvinih in perporočivnih pisem veljavo malikovavskih služabnikov uterditi in novo zavezo med njimi in druzimi ljudmi narediti. Clo ajdovske meniške in nunske samostane je postaviti skušal. Kar je pa kristjanam nar bolj za-vidil, je bila delavna, pomagljiva bratovska ljubezen, duh dobrotnosti, s kterim je keršanska vera svoje spoznovavce navdajala, verdeva terpečih, skerb za pokop mertvih. S tem, je menil, so si kristjani toliko ljudi za svojo vero perdobili, in de jc sramotno, ko brezbožni Galilejci — tako je kristjane imenoval — zraven svojih revežev tudi še ptuje preživijo, naši pa svoje verske deželnike brez pomoči pušajo. Zato je dognati hotel, de bi sc v vsakim mestu ubožnicc in hiše v sprejemo ptujcov napravile, in de bi se v njih za vse potrebne brez razločka vere skerbelo.
Kakor se drugači upati ni dalo, je bilo veliko število odpadnikov, zlasti med tistimi, kteri so mislili, de milosti cesarjeve potrebujejo, in so se za-volj njegove mladosti na dolgoletno vladanje zanašali. Z izgovoram, de evangeli kristjanam za meč prijeti prepove, jim je Julijan z danim ukazam deželsko oblastništvo povsod odvzel; kteri so torej ravno v takih službah bili, so veči del od vere odpadli. Ker je takrat tudi med kristjani spolnovana navada bila, očitno nastavljenim podobam cesarjev spoštovanje skazati, je ukazal Julijan svoje podobe s podobami malikov obdati, de bi kristjani tudi tem mališkim podobam se uklanjati persiljeni bili, in se tako sčasama z malikovavstvam spet soznanili. Carstvinimu banderu je znamnje imena Kristusoviga odvzel, in mu spet staro ajdovsko podobo dal, in na družili vojsknih banderih in zastavah je podobe
malikov narediti ukazal. Xa dan, ko se je med armado dnar deliti imel, je Julijan sam peršel, obdan od svojih vojsknih bander, in v kraji je žer-javea in kadilo perpravljeno bilo; vsak vojak je moral memo gredoč, predin je iz cesarjeve roke navadno darilo prejel, nekoliko kadila na žerjavco potresti, in to se je potim kristjanam za prestop k malikovavstvu razglasilo. Veliko se jih potlej v družbo vernih spet stopiti ni več upalo; drugi pa, takrat prenagljeni, in potim še le po svojih tovar-ših na pomen tega djanja opomnjeni, so serčno to obžalovali, in tudi pred Julijanam očitno zapričali, de to zoper svojo voljo malikam skazano počaste-nje zaveržejo.
K pomočkam v dosego tega namena je služil daljej ukaz, de se vse, kar se je pod prejšnimi vladijami tempeljnam odvzelo, poverniti, in de vsak, kteri je razdenja kakiga tempeljna deležen bil, ga spet postaviti, ali pa vrednost tega, kar je razderl, doplačati mora. Poslednjič je v to služilo tudi povelje , po kterim so kristjanam vse vikši učeliša odvzete bile, de bi poduk veči mladosti zgol ajdovskim učiteljem izročen bil. Kdo zamore tajiti, de je Julijan z dobro premišljeno vravnavo za dosego svojiga namena, keršanstvo zatreti, kar je mogoče, vse storil, vse si perzadjal? Kdo pa tudi zamore dvomiti, de bi bilo keršanstvo po tako silnim zatiranji, ako bi resnično v Bogu svojiga začetka ne imelo, razpasti in konec vzeti moralo ?
Pa že kratki čas svojiga vladanja je Julijan viditi moral, de se njegove visoke misli in nade od razcveta in povzdige ajdovske nevere in od razpada keršanstva nikakor ne spolnujejo, in zlasti o svojim stanovanji v Antiohii, poglavitnim mestu riinskiga izhoda, je to zanj britko skušnjo obilno storil. Blizo mesta je bil llafneški log s tempeljnam in vedeštvam Apolonovim, ktero je pa umolknilo, kar je cesar Gal kosti svetiga mučenca Babila tam hraniti dal. Julijan je mislil precej po svojim prihodu obletnico malika Apolona z vsim veličastjem obhajati; ko je pa, velike množice ljudi praznično opravljene in številnih daritev nadjajočse, tje peršel, nikogar ne najde, kakor samo eniga popa z eno gosjo. Tedej se ni mogel zderžati, v tcrdim govoru na starašinstvo svoje nevoljo spustiti, in Antiohijanam očitati, de o takim prazniku še ene živine v dar pcrpravili niso, svojim ženam pa dovolijo , z obilnimi stroški toliko ubogih podpirati, de jih za brezbožni nauk Galilejcov perdobijo. Kavno kakor bi to zamudo Antiohijanov popraviti hotel, je vec sto volov in cele čede druge živine na enkrat zaklal, z neprenehljivimi daritvami gostijami vojake svoje armade nezmernosti navadil, in špotljivcam perložnost dal, de so, kakor nekdej od Marka Avrelija, od njega rekli: potim, ko z
vojske zoper Perzijane nazaj pride, se jc bati, de bi vse goveje živine konec ne bilo. O praznikih Afrodite (neke ajdovske boginje Žive) je slovesen obhod po mestnih ulicah imel, od razujzdanih deklin in babjih mladenčev sprcmljevan, kterh nezmerno krohotanje, nesramno govorjenje in zader-žanje je proti modrimu vedenju in obnašanju cesarja čudno nasprotje delalo. Če se je pa še ravno ta Julijan bahal, de se bogovi obličje v obličje z njim menijo, in mu naklepe njegovih sovražnikov, ne v kakih sanjah in negotovih perkaznih, ampak v zaupnih pogovorih razodevajo, nam to pogledati da v brezen napuha in oslepljenja, v kteriga seje ta od nature obilno obdarovani človek po svojim in ptujim pregrešenji pogreznil. Mera njegove hudobije je bila napolnjena ; ko sc je Bogu dosti zdelo, ga je njegova roka zadela — v 32. letu svojiga življenja, čez 20 mescov svojiga vladanja jc v nekim boji zoper Perzijane hudo ranjen v ohupnosti in bogokletstvu strašin konec storil. Njegova zgodnja smert je od cerkve hujši zlege odverniia. Njegova serditost na kristjane je namreč proti koncu njegoviga življenja tolikšna bila, de bi bil z vojske s Perzijani se vernivši gotovo z nar silnišimi močmi keršanstvo tlačiti in zatirati jel; in iz vpora, na kteriga bi bil zadel, bi bilo pač kervavo preganjanje vstalo, čeravno precej v začetku kristjanam časti mučenstva ni pervošiti hotel. Zdej pa je celo s tolikim trudam gnana delo vstanovitve in povzdige malikovavstva samo razpadlo; tiste trume odpadnikov, kteri so za cesarjevo milost svojo vero prodali, kteri, kakor Temisti pravi, niso Boga, ampak le barsun (škerlat) molili, so se vidile grozo-vitno goljfane: ker Julijanov naslednik, Jovijan, je bil kristjan, in je koj v svojih pervih razglasih od keršanstva očitno pričevanje na znanje dal. Na mesto spominka pa, kteriga so bili v Carigradu Julijami odpadniku naredili, je potim, ko ga je enkrat vihar poderl, pod cesarjem Justinijanam lep, častitljiv križ postavljen hil, v znamnje, de v nikomur drugim ni izveličanja, kakor v Kristusu, križanim.
(Dalje sledi.)
Doktor Ignaei Knolilelicr, misijonar v srednji Afriki.
Naš rojak, misijonar in general vikar v Afriki, gospod doktor Ignaci Knobleher, so iz mesta K a r-tum 17. Prosenca i849 v Ljubljano pisali, in v tem svojim pismu memo druziga tole perpovedu-jejo: „Svojo pot iz mesta Kajro v Kartum smo, de-siravno ne brez vsih težav, vender pa brez vse nesreče dokončali. Ta pot, desiravno v nezdravih krajih, bi bila za nas mikavna, in mi bi bili veseli, ko bi ne bila huda griža našiga prcljubcznjiviga
Očeta Rilo nam serca podirala. Vidili smo perjetne kraje v Egiptu, ki so s palmovim drevjem obsaje-ni, velike gore in pečovje, podertije gradov nekdanjih Nubiških kraljev, stare, terdne, visoke znamnja nekdanjih kraljev Faraonov. 31ilo sc človeku stori, če nekdanje grozno velike in umetno zidane tempeljne z revnimi iz jila narejenimi bajtami sedanjih prebivavcov perliči. Veliko zmed teh tempeljnov je bilo nekdaj pravimu živimuBogu posvečenih . na stenah se slede malarije že davno preteklih kcršanskih časov. Semtertje je še viditi kaka podoba matere božje, ali pa kakiga učenca Gospodov iga. ktera je pred pokončevavci še toliko oteta ostala, de popotnikam obilno priča, de so nekdaj kristjani v teli visoko obokanih (veljbanih) tcmpeljiiih hvalo božjo prepevali. Na meji med Egip-tam in Nubijo jc otok Filc s visocim pečovjem obdan. N a tem otoku so berliki tempelj ni boginji Izis zidani, ktere je bil že v pervili časih neki škof po imenu Teodor v službo božjo posvetil. Ob nekim jasnim jutru smo svoje staniše na bregu Nila zapustili, ter smo se v čolniči na otok prepeljali, kjer smo v enim teh tempeljnov altar, ki ga s seboj nosimo, postavili. Gospod Razolani so maševali, in med daritvijo so nas mnogi, sveti občutljeji sprehajali, ki jih je liha samota v nas budila. — O f' bi sc ta tempelj , v kterim se že ni toliko sto let spravna daritev ncomadežaniga Jagnjeta za grešno človeštvo obhajala, spet kmalo v cerkev božjo spremenil! O de bi černi Nubjani, med kterimi spomin v keršanstvo ni še popolnama ugasnil, prav pogo-stama ko nekdaj tje na božjo pot hodili!
Mnogi narodi, ki smo jih na svojim dolzim popotvanji obiskovali, so lepo in perjazno z nami ravnali. V nekterih Evropcvskih časopisih seje bilo ravno ob tem času razglasilo, de so nas Nubjani pomorili. ko so nas postrežljivo pod svojo streho jemali; toraj bi bil nar veči nehvaležnosti kriv, ko bi tukaj ne spoznal, dc smo v Nubii pod milim nebam brez čuvaja če ne bolj varni in v miru. pa saj ravno tako varni in v miru, kakor v marsikteri deželi med omikanimi narodi v Evropi.
Ko smo v mesto Rartum peršli. nam je nek Turk stanovanje perjazno ponudil. Od dolziga pota smo bili vsi spehani, in zavolj k smerti bolniga poglavarja vsi pobiti. Kar mi je v tej terdi skušnji in nadlogi nar težji djalo, je bilo upadeno seree, ki sini ga nad tovarši vidil. Gospod pa ni perpu-stil zadnje iskre v meni ugasniti: še sim se živo zavcdil, de tavženti /voljenih svoje pobožne molitve k nebesam pošiljajo in našimu poslanju dobriga izteka prosijo. In res. Gospod ni odlašal, naše pobite serca z novo serčnostjo napolniti. Spoznali smo. de je ta kraj prava šola za nas perpravljati se, polagama še dalje v notranjo Afriko iti.
V tem divjim kraji nam vsiga manka, sprida-ma svoje delo začeti. Nimamo ne hiše, ne cerkve, ne druzih perpomočkov per rokah se tega dela kako lotiti. Ko smo se per postelji svojiga bolniga Očeta Rilo posvetvali, kako de bi svoje delo speljali, smo sklenili se nekoliko pred okrog sebe ogledati.
Gospod Kazolani, Angelo Vinko in jez smo vzeli slovo od Očeta Rilo, kteriga smo s Pedemon-tam v Kartumu zapustili. z veči serčnostjo ko pervikrat smo se na kamele vsedli in se v obširne planjave otoka po imenu Senar podali.
Žalostni stan, v kterim smo Očeta Rilo zapustili, nas je opominjal kmalo se verniti, in smo z nar lepšim upam, narode, ki smo jih obiskovali, keršanstvu perdobiti, domu peršli. Velika vročina, ki je dalje veči perhajala, nas je močno oslabila. Naša služba božja je še zmirej kakor v začetku le v eni tihi maši obstala, ki je bila na vertu pod šotoram nekiga pridniga Evropejca brana, ker bolj— šiga kraja še nismo imeli. Velikonočni prazniki, ki jih nismo mogli po šegi katolške cerkve obhajati, so nas še bolj žalostne in klavorne storili. Ah — kako srečniga sim štel v tacih britkih urah duhovna. ki v svoji cerkvici s svojo pobožno srenjo z enim duhani in sercam svete skrivnosti obhaja!
Bolezen Očeta Rilo je po Veliki noči čedalje hujši perhajala. Mene, ki sim že, kar smo iz mesta Kajro šli, vse potrebe na popotovanji oskerb-Ijeval, so za generalvikarja v srednji Afriki zvo— lili; zročili so mi vse pravice in oblasti, ki so jih malo meseov pred iz rok svetiga Očeta papeža in od svete družbe za razširjanje vere prejeli, in so me pooblastili, od tiste ure vse potrebe vikarja ta, kakor se mi bo prav zdelo, oskerbljcvati in vladati. Nevarnost, v kteri se naša poslatev v razbiranje vere, za ktero ves gorim, zdej bolj ko kdej znajde , me je nagnila, toliko skerb prevzeti, ter upam , de mi bojo gospod Kazolani s svetam in z iljanjem na strani stali, dokler ne bojo Oče papež službe apostolskiga vikarja komu druzimn zročili.
Strahama, vender z živim zaupanjem , de me bo Gospod v tej službi, v kteri bolj ko kdej njegove pomoči potrebujem, podpiral, sim vso svojo skerb v to obernil, našo upadeno serčnost spet oživiti. Po moji misli bi se dalo to nar poprej s pridnim delam zgoditi. Božja previdnost in skerb-Ijivost Očeta Bilo ste mi pot pokazale to speljati. Bilo so namreč nekoliko pred kos verta v sredi mesta ob Nilu kupili. V veličini, pa skorej vse po-dertim podslopji, ki jc na vertu, sim dal kolikor mogoče hitro majhno kapelico. šolo in stanovanje za nas napraviti. V sredi med temi opravili, ki so nam ves dofg čas pregnale, nas je Gospod prav občutljivo obiskal. Vzel nam je 17. Rožnika lepo dušo nikoli več spet namestljiviga Očeta Rilo. Nje-
gova smert, desiravno smo jo že delj časa previ-dili in smo nanjo perpravljeni bili, nas je vender le z nar veči britkostjo napolnila. Potem ko smo draziga očeta — perviga zmed nas misijonarjev — pokopali, so nas dan na dan nove nadloge zadevale. Jez sim bil — v daljni deželi brez denarja, brez poroških pisem, de bi mi bil kdo kaj npal
—	predstojnik misijonarjev, ki sim mogel saj vse potrebno za vsakdanji dan oskerbeti in perpraviti.
—	Bil sim v tolikošni zadregi, de bi si iz nje brez posebne pomoči božje pomagati ne bil mogel. Pa kader sila do verha perkupi, pomoč božja že na strani stoji. Neka pobožna duša nam je za potrebo nekoliko denarjev upala, ktere ji bo družba verorazširanja ob svojim času povcrnila. Pa komej sim to vravnal, že je druga stiska nad nas peršla, ki je hotla našo poslatev zatreti.
Tukejšna gosposka nam je prav zvijačno in prekanjeno nasproti stopila. Nič manjšiga si niso zmislili, kakor, de smo oglednbiEvropejskih vojsk-nih trum, ki bojo, ne vem od kod, v deželo ro-pile in jo v last vzele. Kakor smešno je vse to. so se vonder le tega poslužili, nas strašiti in nagniti, ravno po tem potu se verniti, po kterim smo sem peršli. Gospod Kazolani so nas s svojo razumnostjo in serčnostjo iz tega obdolženja rešili. Pisali so namreč tukejšnimu Pašatu ojstro pismo, v kterim so mu zaprotili, de bo mogel zav olj vsili slabili nasledkov, če se bomo verniti mogli, pred Angleškim in Avstrijanskiin poslancama, ki sta na dvoru Egiptovskiga podkralja, in ki sta nam od njega pose dobila, ojster odgovor dali. Knialo potem smo od Pašata perjazno pismo prejeli, iu posibmal nas ni nihče več nadlcžval.
Ko sim bil med tem popis vsiga, kaj in kako se je z nami godilo, koliko smo opravili, kar moram sveti družbi v Bimu naznaniti, dokončal, in ko sim natanko razvidil, de med temi okoiišnami dalje iti ne moremo, sim gospod Kazolanita prosil, s popisani v Evropo se verniti, ter gasvetimu Očetu papežu in družbi v roke podati. Ljubeznjivi gospod, ki so me zmiram s svojim krepkim svetam podpirali, so nas sred v elikiga Serpana zapustili. Dva mesca poznejši sim bil persiljen visoko častit— Ijiviga Gospoda Angelo Kinko zavoljo bolehnosti domu v Verono spustiti, de bi se tukejšne merzlice, ki se je ne morejo znebiti, ozdravili. Če jim bo Bog zdravje podelil, bojo poznejše spet k nam peršli. Tako tedej sim samo jez s starini Pedenion-tani tukaj ostal, in vso svojo skerb v to pervo, z božjo pomočjo uterjeno misijonsko stajo v mestu Kartum obračam. Naša majhna kapelica je bila pred hinkušti posvečena, šole pa zavoljo družili opravil do odhoda gospoda Kazolani nisim še mogel začeti. Kakih dvanajst ubozih, zapušenih sirot keršauskih
staršev sim še o pravim času brezna otel, pred kterim so se znajdli. Te pervence začetiga dela sim pred altar presvete device Marije perpeljal,in delim z njimi svoj trud in kosic kruha, ki mi ga previdnost božja pošilja. Oni že precej gladko v arabskim in laškim jeziku berejo: v ečidel so spraševanje za kerst že dostali, in so bili pred praz-nikain vsili svelnikov po svetim kerst u v katolško cerkev vzeti. V serce me je ginilo, ko sim vidil, med tem ko sim jim zakrament svetiga kersta delil, debele solze po njih černili licih teči. Eden zmed njih, ki se je večer pred praznikam presvete matere božje posebno perporoeal, de bi v grelni ponoči ne umeri, je po dokončanim svetim kerstu z rokami sklepal, in ves zamaknjen klical: Oh, Bogu bodi hvala! No zdaj smo rešeni, zveze greha so raztergane, in hudobni duh nič več ne premore nad nami! — O božiči sini za te svoje otročičejaslice napravil, ki niso le samo njim veselja delale, ampak so tudi veliko tukejsnih, od katolške cerkve odločenih Koptov, in še elo Turkov pcrvabile, ki so peršli gledat gornate kraje okrog Betlchema, pastirje polne začudenja na straži iu čedo. in so z nami rojstvo božjiga Deteta obhajali. Povcrnitcv dveh zgubljenih duš v katolško cerkev je bil sad božje gnade, ki jo je nam Zveličar ta veseli dan podelil. — Tako nas Bog od časa do časa z veseljem navdaja, iu nam polajštijc breme, ki \sak dau zavoljo množečih skerbi težji perhaja. Naše upanje nam upada, od miloserčnih, preljubih bratov v Evropi pomoč in vsakdanjiga kruha dobivati zavolj velicih prckucij. ki se tam gode.
Potem, ko sim bil pretečeno spomlad pisma ranjciga Očeta liilota družbi v Lijon poslal, ktera družba za misijonarje dohodke pobira iu razpošilja, sim zvcdil nagle prekucijc na Franeozkim, per kterih prekucijah bo morile tudi ta družba, ee ne bo popolnama razpadla, pa saj tako oslabela, de ne bo zamogla misijonarjem veliko pomagali. Vender sim si še vnovič serčnost dajal, ker sim upal od miloserčnih dobrotnikov iz Avstrije, kjer so Njih svitlost, naš preblagi cesar pervi zmed podpiravcov te nove poslat ve med nevernike. doseči to, kar nam je bilo na Franeozkim odtergano. Pa kako močno me je serce zabolelo, ko sim žalostno novico zaslišal, dc jc tudi v zvestih Avstri-janskih deželah punt vstal, ki ljudem premoženje požira in jim srečo podkopuje. še ena pot mi je odperta stala , namreč k svoji ljubi materi Propagandi. to je, sveta družba ali šola v Bimu. ki misijonarje po svetu razpošilja. Pa namesti odgovora od tam sim zaslišal, de tudi po Bimu punlarji razgrajajo. — Kam se hočem zdaj oberniti ? Se ve, de proti nebesam, in to tudi delam s ponižno prošnjo, de Bog zmagovavniga kriza njegoviga Sina, kteriga sim v njegov im imenu v tej ptuji deželi postavil, zavoljo mojih grehov po meni spet ne podere, in de luči vere, s ktero je po svoji neskončni milosti nesrečne zamorce razsvetliti sklenil, pomeni spet ne ugasne. V nar veči nesrečo bi si štel, ko bi mogel zavoljo pomankanja perponiočkov ta kraj za-
pustiti. Kad bi se per tej perložnosti k svojim do-brotljivim rojakam obernil, ko bi si k svoji nar veči britkosti ne mislil, de je tudi mojo drago domovino, krajnsko deželo, nesrečna puntarija, ki se morde še ni popolnama vlegla, bolj ali manj zadela.
Ko sta me dva mojih perjatlov v svojih zadnjih pismih zagotovila, de mi hočeta nekoliko denarjev poslati, prosim , ta dva pisma visoko častitljivima gospodama po perložnosti poslati: in ker upam. de se bo v Avstrii vse prav vravnalo, prosim Njih — denarje imenovanih gospodov vitezu Lavrinu v Alcksandrijo poslati, in mu poročiti, de mi jih ali v gotovim . ali pa (če ne bo prave perložnosti) samo pismo, koliko je denarjev, do mene pošlje.
Sklenem to svoje pismo, goreče žel je proti nebesam povzdigovaje, de bi to pismo mojo drago domovino v miru našlo. Zato prosim s svojo majhno srenjo vsak dan pred altarjcm. Gospod naj nikar moje molitve ne zaverže , in n.aj med našimi preljubimi brati v Evropi bolj ko kdej mir in spravo
uterdi. — Prosim.....
Kartum 17. Prosenca 1849.
Ignaci Knobleher, ffeneralvikar v srednji Afriki.
IVoTice.
Iz Ljubljane. Pretečeni teden so prišli naš miloctljivi knez in škof iz svojiga obhoda po No-trajnskim nazaj v Ljubljano. Birmancov je bilo letaš no mogih krajih domače škofije vsiga skupej 17.197; in sicer v Ljubljani 1946, vŽužembergu 785, v Toplicah 376, v Novimmcstu 1198, v JSent-Jerneji 1124, v Leskovci 2245, na Kaki 1148, v Sent-Kocianu 811; — v Postojni 853, v Košani 506, v Ternovim 1350, v Slavini 572, v Senožečah 608, v Vipavi 1355, v 1'ernimverhu nad Vipavo 592, v Idrii 1014 in Žerali 714.
—	Rojstni dan našiga svitliga cesarja je bil v Ljubljani svetično obhajan. V petek je bilo celo mesto prav posebno lepo razsvitljcno. Mnoge hiše so bile prav krasno okinčane, v tavžent hišicah so se lesketale ter z raznimi napisi in podobami slovesnosti permerjenimi blišobo praznovanja poveličevale. Drugo jutro so topovi na gradu oznano-vali slavni dan: ob desetih so sami naš prečastiti škof imeli veliko mašo. in so kralja kraljev prosili, de bi po zasluženji Jezusa Kristusa, kteri je vir vsiga blagoslova na zemlji, razlil obilno svoj blagoslov na Franca Jožefa v osrečenje ljudstev Njemu zročenih in ga oborožil z veliko močjo v za-tiro vsih sovražnikov Roga in človeštva.
—	Ta praznik so pa še povikšale vesele novice iz Ogerskiga, ktere so ravno v petek bile razglašene, in upanje uterdijo, de bo skorej konec Ogerskc vojske.
Pridige
ob posebnih perložnostih , ki jih je imel Juri Volje, duhovni vladnik v Ljubljanski knezo-škofijsko du-hovšnici. Natis Kozaljc Egcr, v veliki osmini; na prodaj per Kremžerji. -- Pervi zvezik velja 16 kr.
Eno leto je, kar je pervi zvezik teh vsake hvale vrednih pridig na svitlo peršel. Tačas je bilo obljubljeno, de bo sčasama več enačili zvezkov na svitlo danih, ako se letih pervili toliko speča, de
se stroški splačajo; vender še ni od nikakoršinc priprave daljniga izdavanja kaj slišati, škoda bi bilo, ko bi tako čversto steblo cerkveniga slovstva moglo v svoji klici zastati. Drugi narodi imajo svoje pridigarske obilne zaloge, in verh tega še pridi— garske liste, p. „Filoteja", „Ambrosius" itd.; per Slovencih in Slovanih bi utegnilo iz tega maliga početka tudi lahko sčasama kej taeiga biti, ko bi se bravci branja poprijeli. Ne iz mojiga lastniga nagiba, česar bi sc ne prederznil, temuč v imenu razumnih in učenih duhovnov, kteri zlo žele, de bi to delo napredovalo, in so me k temu pisanju spodbudili, naj bo od tega nekoliko besedirečenih:
Te pridige niso pulile in pajčevnoste, kakor nektere nemške ali družili jezikov, ki mora človek dve, tri strani brati, prejden najde kej druziga, ko motorogastih in šopirnih besedi in izrekev, ampak vsaka beseda ima svoj dobro umerjeni razlog in vtis, in vse sploh, kar je govorjeniga, je čisto in čversto zerno. Beseda je visokimu zapopadku per-merna, tehtna, živa in podvizna, oblika in stava prijetna in omikana, gladkotekoča in prostimu lahko umljiva, kakor vgodna učenimu. Toraj je le želeti, de bi to steblo cerkveniga slovstva v našim slovenskim jeziku podpirano bilo in dalje rastlo.
Pridig obseže ta zvezik sedem; štiri so od ljubezni do bližnjiga, namreč: keršanska ljubezin je a) vesvoljna, b) delavna, c) sveta, d^) poter-pežljiva, e) nesamopridna, f) se ne veseli krivice. Ena je od ohranitve edine duše; ena od popotva-nja v večnost (non plus ultra!); ena od počešenja Marije prečiste device.	—a—
Oznanilo.
Več častitih prejemnikov .Z g o d n j e Da ni c e" nam je naznanje dalo, de bi T'Agodbe katolške cerkveki jih gospod fajmošter Peter Hicinger pišejo, radi v taki obliki prejemali, de bi se za-mogle posebej v ene bukve zvezati in hraniti. Te željč z veseljem spolnimo, ker vrednost takih cer-kveno-zgodovinskih bukev dobro spoznamo. Dan.s tedej oznanimo, de bomo zanaprej „Zgodbe katolške cerk v eu v Zgodnji Danici v takšini podobi podajali, v kakoršni je bila „Vinoreja" g. Vertovca „Novicama perdjana. Vsake tri ali štiri tedne bo v .Zgodnji Daniciu pol pole z Zgodbami kat. cerkve napolnjene. — De bo pa vsakteri zamogel celotne bukve cerkvene zgodovine sčasama dobiti, bomo tudi te poglavja, ktere se v poprejšnih polah našiga cerkveniga lista najdejo, še enkrat natisniti dali in tistim bravcam pošiljali, kteri jih bodo prejeti želeli. Tode brez lastne velike škode sc ne moremo drugači tega druziga natisa dozdej izdanih poglavij postopiti, kakor de sc nam stroški povernejo. Zatorej tudi zdej prosimo, de tisti prejemniki .Zgodnje Danice", ki bodo hotli perve paragrafe „Zgodebu (dozdej 35) v veliki osmini (Oktavform * natisnjene prejeti, za to perklado cerkveniga lista vredništvu .Zgodnje Danice" vsak en goldinar pošljejo v pismu, na kterim ima zapisano biti: .Naročivni dnar". — Tiskarnica g. J. Blaznika bo skerbela, de bo to delo skorej dokončano.
Opomba. Konec tekočima mesca se bo bera za sv. Očeta Pija IX. sklenila, iu nabran dnar v Gaeto poslal.
Matiskar Jožef Blaznik v Ljubljani.