Damir Globočnik SIMPLICISSIMUS NA SLOVENSKI NAČIN Prvi satirični oziroma humoristični listi so na Slovenskem začeli izhajati nekaj desetletij kasne- je kot pri večjih evropskih narodih. Podobno kot nemški, francoski, angleški, češki in drugi satirič- ni listi so bili tudi slovenski satirični listi politič- no obarvani: Alešovčev Brencelj (1869-1875; 1877-1886) je zagovarjal staroslovenska stališča, mladoslovenske poglede je poskušal uveljavljati Levstikov Pavliha (1870), oba pa sta nastopala proti Nemcem, medtem ko se je v Trstu za sloven- ske interese potegoval mladoslovenskijuri s pu- so (1869/1870). Liberalni tabor se je do konca 19- stoletja še nekajkrat polotil izdajanja satiričnih li- stov, vendar so vsi poskusi že v kratkem času pro- padli. Med razlogi za neuspeh sta bila gotovo naj- pomembnejša: preveliki tiskarski stroški in pre- majhno število naročnikov, kar pa še ne pomeni, da bi satiričnim listom primanjkovalo bralcev. V prvem desetletju 20. stoletja je zabave željne slovenske bralce poskušalo razveseljevati kar troje listov, ki so se zgledovali po enem najbolj znanih satiričnih listov s preloma stoletja - münchenskem Simplicissimusu (1896-1967). ' Polttično-satirični tednik Simplicissimus je na prelo- mu 19. v 20. stoletje veljal za najbolj znan satirični list v nemško govorečih deželah. Dosegal je naklado 80.000 izvodov. Leta 1896 ga je v Miinchnu po vzoru francoskih listov Gil Blas-illustró in Assiette au beurre ustanovil podjetni Albert Langen, ki je med literarne sodelavce uspel pritegniti tako pomembna imena, kot so August Strindberg, Richard Dehnte!, Otto Julius Bierbaum, Jakob Wassermann, Knut Hamsum, Frank Wedekind in Tilomas Mann, ki je deloval v vlogi lek- Jež (1902-1909) Satirični list Jež - "PolmeseČnik za šalo in satiro (lastnina in Usek Dragotina Hribarja v Ljublja- ni)"\e začel izhajati v Ljubljani leta 1902. Urejal ga je Srečko Magolič st. List, ki ga je krasil tudi pod- naslov "Šaljiv in zafrkljiv list. Glasilo veseljakov", se je sprva precej razlikoval od Škrata (1883-1885) in Rogača (1886-1888), satiričnih listov, ki sta pod Magoličevim uredništvom izhajala pred več kot desetletjem in se izogibala politični karikaturi. Na naslovnici 1. št., ki je izšla 10. decembra 1902, je Jež namreč objavil ostro politično karikaturo z naslovom Miklavževa politična darila slovan- torja in korektorja. Podobno imeniten je bil tudi sez- nam karikaturistov, ki so začeli bolj in bolj stopati v ospredje lista in si - kljub temu da so delovali na po- dročju časopisne risbe - že kmalu pridobili sloves veli- kih umetnikov. Med najpomembnejše karikaturiste so sodili: Tliomas Theodor Heine (1867-1948), Bruno Paul (1874-1966), Wilhelm Schulz (1865-1952), ki so sodelovali z listom že od začetka, Karl Arnold (1883- 1953), Norvežan Olaf Gulbransson (1873-1958), ki se je pridružil leta 1902, Ferdinand von Reznicek (1868-1909), Erich Schilling (1885-1945), Eduard Tiiöny (1866-1950) in Rudolf Wilke (1873-1908). Kasneje so s Simplicissimusom kot neodvisni likovni sodelavci sodelovali tudi Ernst Barlach (1870-1938), George Grosz (1893-1959), Käthe Kollwitz (1867- 1945), Alfred Kubin (1877-1959) idr. Karikatura, ki jo je okrog leta 1900 v nemško govore- čih deželah populariziral Simplicissimus, je stilno te- meljila na podlagi različnih likovnih smeri. Prevla- dovala je secesijska risba oziroma ilustracija, ki se je povezala s postimpresionizmom, simbolizmom, zgod- ZGODOVINA ZA VSE 45 skim narodom. Na karikaturi, ki je bila za tedanje tiskarske zmožnosti razkošno odtisnjena v treh barvah, je Hinko Smrekar (1883-1942) upodobil nemškoliberalnega ministrskega predsednika in notranjega ministra dr. Ernesta Körberja ("Košar- ja "), ki z besedami: "Prejmite te dragocene daro- ve, moji ljubljenci/ Nemcem pa ne dam ničesar/", izroča predstavnikom slovanskih narodov (Slo- vencu, Čehu, Poljaku...) - prazne košare. V nasled- njih številkah se ji pridružijo še druge. List je izha- jal na 12 straneh, na katerih je bilo sprva polno karikatur in satiričnih ilustracij, ki sta jih risala Miljutin Zamik in Hinko Smrekar. Poleg njih pa zasledimo tudi risbe drugih, precej slabših avtor- jev. Smrekar je tudi avtor vinjete na naslovnici, ki prikazuje pisano druščino v boju z ježem. "Govo- reče" naslovnice, pri katerih je bil naslov preple- ten z likovno upodobitvijo, so bile značilne za hu- moristične liste 19. stoletja. Hinko Smrekar je kasneje postal prvo ime do- mače karikature, toda kdo je bil prvovrsten risar Miljutin Zarnik, ki se je pri svojih karikaturah na- slonil na v tem času najbolj znamenit zgled - kari- katurno risbo v münchenskem satiričnem listu Simplicissimusu, in je svojo željo, iz Ježa narediti slovenski Simplicissimus, celo dobesedno poka- zal s tem, da je na karikaturo v 4. številki vključil tudi Simplicissimusovo maskoto - popadljivega buldoga, ki ga je po naključju prav tako za 4. števil- ko prvega letnika Simplicissimusa iz leta 1896 na- risal Thomas Theodor Heine? Dejstvo, da Ježev karikaturist Miljutin Zarnik ni bil nihče drug kot najstarejši sin dr. Valentina Zar- nika, človeka, ki je zaradi lastne karikature sprožil usodne dogodke, ki so pokopali Levstikovega Pa- vliho, imamo lahko za igro usode. Dr. Valentin Zarnik je iz "slavljanske gorečnosti" sinu nadel ime po pravoslavnem svetniku. Miljutin Zarnik je bil tudi nečak Ivana Kosa (1846-1907), ki bi ga morda lahko imeli celo za avtorja prvih "sloven- skih" časopisnih karikatur. Kot nam poroča Jakob Alešovec (1842-1901) v svoji satirični avtobiogra- fiji "Kako sem se jaz likal, povest slovenskega trpi- na v poduk in zabavo" (1884), naj bi bile objavlje- ne okrog leta I860 v satiričnem listu Fliegende Blätter, ki je od leta 1844 izhajal v Münchnu.2 Dr. Miljutin Zarnik (1873-1940) je bil za časa svo- jega življenja sicer bolj kot karikaturist ali ilustra- tor znan kot kritik in pisatelj, kajti od likovne ka- riere se je poslovil že na začetku stoletja.3 Prvot- no mu je bila namenjena vojaška služba, toda po maturi je odšel študirat na umetniško akademijo v München, kjer se je gibal v umetniških krogih in obiskoval umetniško šolo Antona Ažbeta. Njego- vo umetniško ime je bilo Artifex. Hkrati je v Grad- cu doštudiral pravo (1893-1898). Najprej je bil za- poslen pri finančnem ravnateljstvu v Ljubljani, od leta 1900 pa na ljubljanskem magistratu, kjer je leta 1904 postal magistratni tajnik in pozneje rav- natelj uradov. Leta 1931 je hudo zbolel in se umak- nil v pokoj. njimi oblikami ekspresionizma kot tudi z dobršno me- ro akademske tradicije. To so bili skupni temelji, iz katerih je vsak od karikaturistov razvil lasten način bravurozne risbe in se pogosto posvetil tudi specializi- ranemu področju satirične ilustracije. Večina je upo- rabljala mešano tehniko med risbo s svinčnikom, tu- šem in prekrivajočimi barvami, ki je bila primerna za dobre reprodukcije. Barvo so pogosto dodajali šele med tiskom. Takšni so bili npr. galantni, s čutnostjo nabiti prizori, ki jih je risal Ferdinand von Reznicek, ki so veljali za poseben magnet za publiko. Kljub vr- hunskemu nivoju risarji Simplicissimusa z izjemo K. Amolda in T. T. Heinca niso bili avtorji upodobljenih tem oziroma vsebinske zasnove karikatur. Pobude, su- gestije in naročila zanje so namreč običajno dobivali na tedenskih sejah uredništva. Popularnost Simplicissimusa je temeljila na mešanici cinične in nekoliko mračne satire, erotike in bavarske- ga lokalno obarvanega humorja, v enaki meri pa tu- di na publicistični neustrašnosti. Ostro seje loteval no- tranje in zunanje politike tvilheimovske Nemčije in se opredeljeval zoper militarizem, imperializem, nemš- ko kolonialno politiko, avtoritarnost, nastopal proti Cerkvi, komentiral spore med strankami, pa tudi gle- dališke dogodke, razstave, mûnehenski boemski vr- vež in škandale, ki so pretresali takratno Nemčijo, na- padal junkerje itd. Zaradi žalitev veličanstva ali domnevnih prekrškov proti nravnosti so se zato vrstili sodni procesi in prepovedi, ki jih je znalo uredništvo spretno izkoriščati v propagandne namene. Simplicissimus je sicer izhajal vse do leta 1967, toda po prvem desetletju 20. stoletja so se že začele kazati nekatere pomankljivosti. Listu je nekako pričelo zmanjkovati zanimivih tem, saj so se na njegovih straneh znova in znova pojavljali tipizirani liki po- ročnika, pastorja, birokrata, debelušnega Bavarca in suhljatega Prusa. Od leta 1914 dalje nikakor ni mogel več veljati za vzorčni primer publicistične neustrašno- sti, saj iz opozicije nenadoma prešel na pot konformiz- ma, ki je mestoma mejil celo na ekstremni nacionali- zem in šovinizem. Naklada lista je upadala tudi po 1. svetovni vojni. Zaigrano zaupanje mnogih naročni- kov mu nista pomagala povrniti niti izrazita antina- cistična usmeritev od konca dvajsetih let dalje niti Georg Grosz, kije sicer poživil umetniški nivo ilustra- cij. V prvem desetletju 20. stoletja pa je Simplicissimu- sova zvezda seveda še vedno bleščeče sijala. 2 Jakob Alešovec, Kako sem se jaz likal, Ljubljana 1975, str. 303-304. 3 Biografski podatki po: France Koblar, "Zamik Milju- tin", Slovenski biografski leksikon, 14. zvezek, Ljublja- na 1986. VSE ZA ZGODOVINO 46 ZGODOVINA ZA VSE Zamik je že leta 1894 narisal ilustracije za po- vest J. Janežiča Gospa s pristave, ki je bila objav- ljena v Domu in svetu. Sledile so ilustracije za Finžgarjevo pesnitev Triglavu iz leta 1896, kar po- leg karikatur in ilustracij za Ježa zaenkrat pred- stavlja celotno znano Zarnikovo likovno zapušči- no. Obsežnejša je bila njegova literarna bera, saj je poleg novele La belki Gina (Ljubljanski zvon, 1897) za Slovenski Narod napisal številne črtice in kritike ter poročila o kulturnih dogodkih v Ljubljani. Leta 1910 je skupaj s Franom Govekar- jem uredil knjigo Ljubljana po potresu. Njegovi likovni prispevki v Ježu so razumljivo presegali risbe še ne dvajsetletnega, nadarjenega in tudi samozavestnega Smrekarja, zato je škoda, da Zamik, ki je postal ugleden državni uslužbe- nec in mu umetniško-boemski prilastek sodelav- ca satiričnega lista ali pa že samo ilustratorja, ver- jetno ne bi niti malo koristil,'' na likovnem po- dročju ni več deloval. Za Zarnikovo prekinitev so- delovanja z Ježem pa so bila kriva predvsem poli- tična prerekanja - konkretno drobna Ježeva bodi- ca zoper dr. Ivana Tavčarja -, ki so ga verjetno za vselej odvrnila od risanja karikatur in celo ilustri- ranja, kar nam je sporočil tudi sam Zamik. Na platnicah prvega izmed vezanih letnikov Ježa, ki jih hrani NUK v Ljubljani, je namreč lastnoročno zapisal naslednjo "Opazko": "Jazsem bil nekoliko časa solritclnik, ker sem želel, da bi imeli izviren hit moristični list. Tedaj sem risal iti napisal in si kaj izmislil. Moje znamenje v risbah je MZ, včasih pa .../op. trikotnik s tremi pikami/ Ko so prišle, v št. 14, nekateri napadi proti dr. Tavčarju, sem takoj prostovoljno odstopil moje sotrudništvo. M. Zamik 1932 St. 9. Maja 1906, na dan, ko je v l.attermanovem drevore- du nastopal Wild West Show Buffalo Billa, so po ljub- ljanskih ulicah razgrajali mladi boemi Hinko Smre- kar, Fran Tratnik, Vladimir Levstik in Vladimir Sve- tek Magistralni stražnik je Svctka, ki je Smrekarju v šali grozil z revolverjem, aretiral Ostali trije so ga spremili do magistralnih zaporov in se dali skupaj z njim zapreti. Na ljubljanskem magistratu so jih zara- di kršitve javnega reda in miru obsodili na petdnevni zapor in povračilo pravnih iti sodnih stroškov. Kršilci javnega miru so se priložili na kranjsko deželno vla- do in se zagovarjali s pijanostjo. Magistralni tajnik in policijski načelnik Miljutin Zamik je v poročilu dežel- no vlado še posebej opozoril, naj ne bo mila z obtožen- ci. Tratnika, Smrekarja in Levstika bi po njegovem lahko prizanesljivo obravnavali, ne pa tudi Svctka, ki je nepoboljšljiv pijanec in ga ne izuči nobena kazen. Predlagal je, naj se prvim trem kazen spremeni v glo- V Ljubljani, dne 6. januarja 1906. 0 S ji. PolitiCno-satiriCni tednik. == Jlt 8Š SÄ». Ü vöi uX H Ir Nekatere moje risbe so včasih iste klišeje vno- vič in še večkrat natisnili - ker nič stane, pač pa stane, če je treba novih risb naročiti. Da je bolj ceneje so posodili klišeje v 'Humoristicke Listv' - torej nič izvirnega več. No, stalo je prav malo. Moj honorarček je bil skoro sramoten. Nekateri so v starejših časih mi- slili mnogi 'odlični Slovani', da mora pesnik, pi- satelj, beletrist, risar ifr. delati 'zabadava' seveda iz najčistejšega narodnega navdušenja. Z." Vrhunske ustvarjalne domete Zamikove karika- turne risbe nam najbolje lahko predstavi skupin- ska portretna karikatura z naslovom 'Jezova're- duta, ki je izšla v 6., "pustni številki" Ježa. Podna- slov pojasnuje, da karikatura prikazuje namišlje- no "sijajno maškerado v veliki dvorani slovenske univerze", ki se je odvijal pod "devizo, da naj pri- de kdor hoče in sicer v kostimu, ki mu najboljpri- ja. "Legenda pod karikaturo (opis karikature) pa je trdila, da so se po demaskiranju opolnoči med bo, ki naj se jo obenem zniža na 10 kron ali 24 ur zapora (Po: Janez Cvirn, "Vsega je kriv Buffalo Bill / K zgodovini boemskega življenja v Ljubljani pred pr- vo svetovno vojno", Zgodovina za vse, 1994/2). VSE ZA ZGODOVINO ZGODO VEVA ZA VSE 47 gosti znašle naslednje "celebritele": "kitajska cesa- rica-vdova Tsu-Tsi", predstavljena kot "bebe", ame- riški predsednik Roosevelt kot Friderik Veliki, dr. Ivan Tavčar kot "kardinal(vzorit?)", ruski car Ni- kolaj kot sibirski kaznjenec, "On "kot poljski kralj, Joseph Chamberlain kot mučenik, dr. Ivan Šušter- šič kot Napoleon (seveda)", belgijski Cleopold kot puščavnik, "venezolanskipredsednik Castro, kot bog tatov", "Pan Klofač, kot pruski lajtnant", "CleodeMerode, kotnima", "Žane, kotgigerl"in "Panganet-Matilda, kot 'Iblana'". Zadnja med ma- skirana "Žane iz Iblane" in "Iblana" (personifika- cija Ljubljane) ob desnem robu karikature opazu- jeta znameniteže, med katerimi prevladujejo tuji in domači politiki. Za njima pa se skriva še oseba, ki v legendi ni omenjena. Opremljena je z velikan- skim risalnim peresom z ogljem - Zarnik je najver- jetneje na karikaturo vključil tudi lasten ("skriti" - pa vendarle "ponosni") avtoportret, ki sporoča, da se je karikaturist zavedal svoje umetniške kva- litete. Karikatura je morda služila kot vzor za de- setletje mlajše Smrekarjeve skupinske portretne karikature likovnih in literarnih ustvarjalcev ter Gasparijevo skupinsko portretno karikaturo slo- venskih gledališčnikov. Morda se je Zarnik pri snovanju karikature spomnil na predpustne ma- skirane plese, ki jih je v münchenskem ateljeju prirejal Ažbe. Ažbe je svoje učence tudi zadolžil, da so stene ateljeja okrasili z velikanskimi karika- turami. Tudi Ljubljana je na prelomu stoletja poz- nala kostumirane pustne zabave, ki so potekale v Narodnem domu.5 5 Opisuje jih na primer Ivan Podlesnik: "Tisto leto, ko so se odprla vrata Narodnega doma, sta se pojavili v ljubljanskem družabnem življenju dve skupini, ki sta dolgo vrsto let na globoko orali ljubljanske družabne ledine. To ni bilo plemstvo, vendar je stalo v ljubljanskem dru- žabnem življenju tako visoko, kot da se po žilah tistih ljudi pretaka najbolj čista modra kri. Creme de creme. Eno takih skupin so imenovali oficijalno 'dame: Ka- dar so se delili v javnih govorih ali časopisih pokloni tej skupini, so jo nazivali cvetni venec našega žcns- tva\ ali 'izbrano cvetje s slovenskih livad: Drugo skupino so tvorili sami moški, povečini mlade- niči, ki se jim je pridružilo tudi nekaj kot citrone iz- mozganih 'večnih mladeničev'. To skupino so imeno- vali oficijelno 'inteligenca', neoficijelno pa frakarija: Dili so to povečini na zadnjih vejah starih ljubljan- skih rodbin pognali cvetovi, ki sicer niso nosili na svojih vizitkah odtisnjenih, ali na žepnih robcih vtka- »ih grofovskih ali baronskih grbov, ampak vse njiho- vo obnašanje in tudi govorjenje je kazalo, da so stale ob zibelkah teh izbrancev najplemenitejše vile. Občevalni jezik v obeh skupinah ni bila francoščina, temveč nemščina. Z najbolj pocukranimi nemškimi verzi na ustnah so mladeniči - frakarji odkrivali svo- jo ljubezen gospem po budurajih in gospodičnam v Niti malo ni zaostajala v isti številki objavljena ZarnikovaTVi? 'Sokolovi'maškaradi, na kateri se je na ramena skrokanega gospoda mlahavih nog povzpela opica, ki naj bi ponazarjala glavobol: "N-nekdo - hup - mije zamenjal mojo - hup - a-a- afno; mo-mojaje bila mnogo manjša in l-la-lažja - hup -. " Ilustracija učinkuje skorajda "slikarsko", čeprav je odtisnjena samo v črno-belih tonih, saj je bil njen original verjetno v barvah. Tudi s tak- šnimi ilustracijami se je Miljutin Zarnik najbrž seznanil v Simplicissimusu, kjer je na podoben način risal npr. popularni Ferdinand von Rezni- cek. Razen že omenjene Smrekarjeve karikature so Zarnikovo delo tudi vse ostale politične kari- kature iz prvih številk. V 4. številki je npr. Zarnik na karikaturi Častna diploma našim dičnim, tru- daljubnimposlancem - prav tako kot z naslovom skupinske karikature plesa v maskah, ki naj bi po- tekal v veliki dvorani slovenske univerze - komen- tiral neuspešna slovenska prizadevanja za uni- verzo v Ljubljani, kjer je visokošolski študij sicer potekal stalno že od 17. stoletja dalje. Želja po slo- venski univerzi se je pojavila v pomladi narodov 1848-49 in zamrla med Bachovim neoabsolutiz- mom, zahteve po lastni univerzi pa so Slovenci znova jasno izrekli med taborskim gibanjem. Za slovensko univerzo so se od konca 19. stoletja na- jodločneje borili slovenski poslanci v državnem zboru. Eden največjih shodov zanjo je bil konec leta 1902 v ljubljanskem Mestnem domu, torej v času, ko je nastala karikatura. Svojo univerzo so zahtevali tudi Italijani, Slovenci pa so se skliceva- li na dejstvo, da so v monarhiji številčnejši in si jo zato zaslužijo prej. Odprli naj bi jo v Trstu, ki naj bi po mišljenju mnogih postal novo upravno središ- če Slovenije. Leta 1898 je kranjski deželni zbor us- tanovil "Cesarja Franca Josipa vseučiliški fond". Leta 1901 se je zamisel o slovenski univerzi, ki so tivolskih parkih. Če je v družini 'dame' grmelo, je gr- melo po nemško. Na javnih prireditvah, veselicah in zabavah, dobro- delnih bazarjih itd., se je odlikovala damska skupina predvsem po dragih toaletah, obe skupini pa sta za- sedli vedno prve prostore in imeli svoje rezervirane mize. Vse prvo nadstropje lož v ljubljanskem gledališ- ču je bilo posuto s tem cvetjem. Sporazumno sta vedno obe skupini odločevali, katere in kakšne prireditve naj se vrše v predpustni sezoni v Ljubljani, in pod kakšnimi devizami naj se prirejajo maškerade. Kadar se je pripetil v Ljubljani kak škan- dal, sta ga skušali obe skupini vzajemno potlačiti ali vsaj omiliti. V prvih letih, ko sta se pojavili ti skupini, je bila izdana parola, da naj se vrši tistoletna velika maškerada v Narodnem domu pod devizo 'Japonska noč'" (Ivan Podlesnik, Spomini iz Ljubljane, Ljubljana 1932, str. 39). VSE ZA ZGODOVINO 48 ZGODOVINA ZA VSE jo složno podpirali vsi Slovenci in vsaj na začetku tudi drugi Slovani v monarhiji, zdela že skorajda uresničljiva, saj je avstrijski minister za uk odpo- slanstvu ljubljanskega občinskega sveta obljubil podpore mladim znanstvenikom, ki bi se bili pri- pravljeni posvetiti univerzitetni karieri na bodoči slovenski univerzi.6 Toda na slovensko univerzo je bilo vendarle treba počakati vse do leta 1919, slovenski študenti pa so še vedno študirali na Du- naju, Gradcu in iz nacionalnih razlogov tudi v Pragi. Zakaj, lahko do neke mere razberemo tudi na karikaturi, ki jo spremlja komentar: "Vheksa- metru o univerzi Janez sanjari, Vpentametrupa Mihelgimnazij dobi. "Karikaturo sestavlja dvoje prizorov. Na prvi risbici se Kranjskemu Janezu v spanju prikaže personifikacija Slovenije z lipovi- mi listi na ščitu, ki mu predstavi secesijsko zasno- vano zgradbo bodoče univerze, na drugi pa ga strezni smejoči nemški Mihel {"Deutsches Mic- hel", personifikacija tipičnega Nemca), saj naj bi bila med njegovim globokim spanjem zgrajena "K.K. Deutsche Staats-ober-Gymnasium". Napad zoper dr. Ivana Tavčarja v sporni 14. šte- vilki je sprožil prerekanja s Slovenskim narodom, ki so se stopnjevala v naslednjih številkah.7 Če-, Po- Igor Grdina, "Boj za slovensko univerzo", Sloven- ska kronika XX. stoletja 19001941, Ljubljana 1995, str. 30-31. "Razpis nagrade. Ker sem že dalje časa z raznimi posli, osobito z lovom zelo preobložen in se nimam časa baviti z lokalno politiko - v splošno politiko se itak nisem nikdar vtikal - ter zavračati klerikalne napore, kar utegne sčasoma postati za našo narodno-naprcdno stranko usodno, razpisujem tem potom kot nagrado za najžmahtnej- šo' psovko, katera bi se dala vporabiti bodisi na posa- mezne klerikalne prvake, ali pa na klerikalno stranko sploh, najlepšega divjega petelina. V Ljubljani, meseca junija 1903- dr Iran Tavčar, vodja narodno-napredne stranke in - ako sc ne mo- tim - zastopnik ljubljanskega mesta v državnem zbo- ru." Satirični notici, ki je bila objavljena na prvi strani Ježa (št. 14, 1903), je sledil tudi podoben zapis, naper- jen proti Sušteršiču: "Razpis nagrade. Kakor je splošno znano, poginjajo dan na dan, z naj- večjim naporom in žrtvami ustanovljeni konsumi. Ker pa je obstanek naše stranke oprt v prvi vrsti na ta konsumna in gospodarska društva - drugo naprave izvzomši nekoliko testamentov nam itak dosti ne nese- jo - čutim dolžnost razpisati eno veliko bariglo petinde- vetdesetodstotne žlindro kot nagrado onemu, kateri nam nasvetuje ugodna tla, kjer bi se mogel vzdržati vsa eden konsum. V Ljubljani, meseca junija 1903- Dr. Ivan Sušteršič vodja konsumov in gospodarskih zadrug edini za- ložnik Thomasoi'c žlindre, državni poslanec itd. " Rak reakcionarstva: Ti slepi črni mački mislijo, da vlečejo oni mene, vlačim jih pa le jaz - iz luže v mlako, Osa 1905/1906 prav Jež ni prizanesel tudi katoliškemu prvaku Sušteršiču, se je Zarnik zaradi nove programske politike uredništva, ki jo do neke mere lahko za- slutimo iz zapisa v "listnici uredništva" v 16. šte- vilki,8 odpovedal nadaljnjemu sodelovanju, saj je po očetu očitno podedoval tudi veliko zamerlji- vost. Hinka Smrekarja ne srečamo več že nekaj številk poprej. Deseta številka ima namesto Smre- karjeve vinjete nov stiliziran zapis imena lista, pod katerim se skriva bič. Kot avtor te vinjete je podpisan Srečko Magolič. V naslednji številki se pojavijo tudi češki klišeji, ki sčasoma povsem "Gosp. 1.1, v 5.: Hvala za spis v loškem narečju in druge dovtipe. Vašo satiro na najstarejši slov. dnevnik in nje- gove urednike, žal, no moremo priobčiti, dasi je vse kar imenjate, popolnoma resnično. Tudi nam so zna- ne še vse drugačne reči, kakor Jih opisujete Vi, toda z orožjem, s kakoršnlm se bore oni se Jež' noče boriti. Jež' ni liberalen' in tudi ne 'klerikalen', nego resnično naroden, samo naroden slovenski humoristično-sati- ričen list. Tudi ni namen Ježa' netiti odurni strankar- ski prepir, pač pa z rahlim zbadanjem brez osebnosti opominjati gotove kroge na njih narodu škodljivo de- lovanje te poskusiti - ako v svoji zagrizenosti še niso popolnoma oslepeli - privesti jih na pravo pot. V bodri- lo nam Je neštevilno priznanj; kako pa sodijo neraz- sodni ljudje o Ježu', to nam ne vznemirja živcev, ker vemo, da razumniki, katerim je narodov blagor več, kakor začasno osebno prijateljstvo in osebne koristi, odobravajo postopanje Ježa', ter se zgražajo nad suro- vo osebnostjo in zaničevanja vrednim napadanjem nasprotnikov Ježa. Oprostite torej, saj smo morali že lepo število enakih satir vreči v koš. " VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 49 St. 35. V l|ubl|anl. dne 7. juMja 1906. Leto I. OS*. PolitiCno-satirični tednik. I>I