Zofka   Snežniška
Naša punčka
J\aj delaš ti, moja plavolasa deklica s sinjimi ocki, v katerih je skrita vsa tvoja otroška dušica, v katerih leži vse nebo? Daleč sem zdaj, in tolikrat se mi stoži po tebi, moja Metodka!
Metodka je deklica, ki gre letos v tretjo pomlad. V prelepem maju so nam jo angelci položili v zibelko in ji mehko nastlali z vsem pomladnim cvetjem. Pod belim Snežnikom in tenrnimi javomiškimi gozdovi je zagledala božji svet. Tam hodi zdaj moja Metodka in preživlja svoje zlate dni.
Kolikrat sem se radovala z njo in se nasmejala prav od srca njenim otroškim umetnostim! Pa punčko, njeno zlato punčko, kolikokrat sem ji jo rnorala po-viti in jo pestovati! Skromna zna biti ta naša Me-todka. Pirnčko si zna narediti sama, in sicer tako veliko, kot je ona sama, ako ne včasih še večje. Veste, kaj ji služi za puncko?... Drobno in dolgo poleno. To vzame mami izpod štedilnika, ga lepo povije v svoj predpasnik, ali pa ga celo obleče v svojo oble-kico. To je njena najljubša punčka, iki je ne zamenja 7. nobeno drugo.
Pa kako ljubko ji zna govoriti! Polna je mate-rinske nežnosti in ljubezni do nje. Kadar je puncka zaspana, ji mehko postelje na klopi, jo položi tja in ji prepeva s svojim ljubkim glasom. 0, tudi peti zna naša Metodka — pa še kako! Le to je njena slabost, da zapoje eno samo peseraco tudi po stokrat, pa se je še ne naveliča. Ko njena punčka zaspi, šele tedaj utihne Metodka in si globoko oddahne. Saj ni malen-kost, uspavati takega otroka, kot je njena punčka.
58
Bratca Ivo in Stanko se rada ponorčujeta iz njene punčke. Nekoč sta jo vzela ravno tedaj, ko je naj-slajše spala in sta jo vrgla na bližnji travnik. To je potem vpila in jokala Metodka za svojo igračo!
Kadar se pa Metodka naveliča punčke, pa kaj rada uide mamici in gre v svet, ki jo tako mikavno vabi. Nič ne pomaga, če tudi ji mama pripoveduje, da so na cesti konji, da lahko pride tudi miška in pohrusta Metodko. Do miši ima res Metodka čudno sovraštvo in velik strah. Če pa nikakor ne sme na cesto, gre pa k atu v pisarno. Dva- do trikrat potrka, in če zamišljeni ata še ne sliši, tedaj zagolči mala: »Ata, ata, odpli, odpli, jaz sem, tvoja Metodka.« Hoeeš, nočeš — ata mora odpreti tej važni uradni osebici. Ko je pri atu gotova z obiskom, gre pa še k teti v prvo nadstropje. Teta ima pa na oknu cvetice, in Metodka mora vse po vrsti lepo pogledati in poduhati. Ko je s tem gotova, pa neusmiljeno brska po tetinih knjigah, da najde kako sliko. Ako tetka postreže svo-jemu gostu s sladkorčki, ji je to zelo po godu, in potem ima teta najmanj petkrat na dan obisk — seveda ne veljajo ti obiski toliko teti kolikor slad-korčkom.
Ko teta vpraša Metodko, čigava je in kako ji je ime, tedaj Metodka odgovori, da je »naša punčka«.
In to »našo punčko« ima teta srčno rada in more-biti še bolj zdaj, ko je daleč od nje, ko ne sliši nje-nega otroškega čebljanja, ko ne hodi z njo po cvetnih livadah.
Pozdravljena, moja mala, sredi tvojih punčk, sredi cvetja in petja in solnca!
Pozdravljena ti »naša puncka« izpod belega Snežnika!
59