Naj živi 22. julij, DAN VSTAJE slovenskega ljudstva l/etekfsiti leto n — Številka 10 IZDAJA SINDIKAT RUDNIKA VELENJE cena posamezni številki 10 din VELENJE, 15. JULIJ 1954 UREJA UREDNIŠKI ODBOR. ODGOVORNI UREDNIK KOČAR FRANJO - UREDNIŠTVO: RUDNIK VELENJE. ČEKOVNI RAC. ŠTEV. 622-T-4 PRI N. R. ŠOŠTANJ. TISK CELJSKE TISKARNE V CELJU občine Velenje Prebivalstvo mestne občine Velenje je letos prvikrat praznovalo svoj občinski praznik v spomin na dan, ko so pred trinajstimi leti napredni prebivalci občine na pobudo Komunistične partije Med igranjem šoštanjske godbe je od-gnnil zastave in v lepo sončno jutro je zablestelo 72 vklesanih imen žrtev za svobodo. Ob spominski plošči je odjeknila častna salva, rudarski mošfci pevski zbor je zapel žalostinko, recita-cijski zbor gimnazije iz Velenja pa je kot zaključek izvedel zborno recitacijo »Naš pohod« pod vodstvom požrtvovalne tovarišice Kmeclove. Po tej uvodni svečanosti se je razvila povorka, ki je krenila proti Velenju, kjer je bilo središče proslave. Povorko je začenjalo deset konjenikov, ki so nosili proletarsko, slovensko in jugoslo- vansko zastavo. Nato je na čelu partizanske čete korakala godba iz Šoštanja, nakar so sledili mladinci iz delovne brigade, mladinke z Lilijskega griča, gasilska četa, godba rudarjev, šolska mladina, pešci in kolesarji. Povorka je odšla mimo rudnika skozi Novo Velenje in Staro vas na slavnostni prostor pred zadružnim domom v Velenju. Tu ie zbranemu prebivalstvu govoril drugi preživeli prvoborec iz tega kraja tovariš dr. Povh Franc-Izak. Po odigrani državni himni so delovni kolektivi čestitali predstavnikom občinskega ljudskega odbora k prazniku. Delo SZDL velenjske občine v preteklem letu Poročilo predsednika Obč. OSZDL tov. Močilnlka na letni skupščini Čas od lanskoletne konference SZDL Velenja je bil poln težkih, pa odločnih bitk naših delovnih ljudi za ohranitev neodvisnosti' naših narodov na mednarodnem torišču; v notranjosti naše države pa beležimo velik napredek na področju našega družbenega življenja, poglabljanja in uveljavljanja socialistične demokracije in s tem v zvezii v našem gospodarstvu. Vsekakor je na področju mednarodne politične situacije napetost ali mrzlica hladne vojne precej popustila. Borba, ki se je vršila v Koreji je končno pre- Okrožni sekretar Ulrih Tone-Kristl leta 1943 dvignili baklo upora proti okupatorju. Šestčlanska družina upornikov se je po .nekaj dneh zbrala v gozdu Ležen, kamor je prispel član Centralnega komiteja Kristus, kmalu nato pa še trije španski borci Toledo, Mlakar in Drobnič. Do napada na Šoštanj, ki je bil izvršen oktobra tega leta, je četa narasla na 24 mož. Kako je besnel okupator nad to predrznostjo. nam zgovorno priča že prva spominska plošča, odkrita na dan občinskega praznika v Pesjem, kjer je bilo. žarišče upora, logična posledica delovanja Komunistične partije že pred vojno. Plošče, ki bodo odkrite naknadno po vsem teritoriju, pa bodo pričale še več. Centralni spomenik, ki je predviden za Novo Velenje, pa bo simbol borbe in upora vse občine Velenje. Zal naš prvi občinski praznik ni uspel tako, kot bi bilo želeti. Ne bi mogli reči niti za rudarski niti za občinski praznik, da sta bila praznovana tako, kakor bi to bilo primerno z oziram na obojestranske bogate tradicije. Na žalost moramo ugotoviti, da se prav Novo Velenje. v katerega so obrnjene oči vse občine, ni izkazalo. Novo Velenje bi moralo tvoriti jedro vseh glavnih in (borbenih tradicij okolice. Za novo in lepše so padale žrtve, za novo in lepše so umirali sinovi rudarjev in prav Novo Velenje je rezultat tistega, za kar so padale žrtve po hositah, bile ustreljene kot talci in umirale v pregnanstvu. Zato bi morali tisti, ki že imajo lepše in boljše, dati priznanje tistim, ki so dali za to svoja življenja. Odkritja spominske plošče v Pesjem se je udeležilo častno število občanov. V napadu, ki so ga izvršile partizanske patrulje iz vse občine, je sodelovalo 172 mož, ki so se po izvršeni nalogi po-strojdli pred dograjeno široko teraso. Častno so bili zastopani gasilci v paradnih uniformah. Mladinska delovna brigada, ki pomaga graditi šolo v Novem Velenju, je s pesmijo prispela na slavnostni prostor. Po izvršenem ra-portu in odigranju Internacionale je stopil na govorniški oder preživeli prvoborec iz tega kraja tovariš Tone Ulrih-Kristl, sedaj predsednik OLO Šoštanj, ki je v večkrat prekinjenem govoru podal zgodovino kraja in pomen vstaje proti fašističnemu osvajalcu. Po končanem govoru je pristopil k vzidani plošči, ki je bila prekrita s proletarsko in jugoslovansko zastavo in obdana s častno stražo rezervnih oficirjev in desetih mladink z Lilijskega griča, ki so držale v rokah rdeče šopke nageljnov. Predsednik OLO Šoštanj Ulrih Tone-Kristl nehala, prišlo je do živahnih diplomatskih dejavnosti in stikov med Vzhodom in Zahodom itd. Čeravno ti razgovori, ki se zadnje čase vrše med zunanjimi ministri »velikihi štirih« ter drugimi zainteresiranimi državami niso praktično še ničesar prispevali v ureditvi zapletenih mednaradmh odnosov, jim vendar moramo pripisati napredek in izboljšanje v mednarodnem ozračju že iz tega razloga, ker se vsaj zainteresiran: tabori sestajajo in »ipoižkušajo« najti izhod iz te največje zagate. Seveda pa iščejo izhod, pri katerem ne bi bilo treba žrtvovati nobeni stranki nje-niih političnih interesov. Kljub vsem naporom, ki jih vlagajo ipoedinci na Vzhodu in Zapadu, da obdržijo svoja vplivna področja sin da jiih še razširijo, pa se kolonialni! narodi, ki jih tarejo knute izko-riščevalskih režimov, vedno bolij prebujajo in kos za kosom se trga imperiali-stom iz rok. Narodi, ki so še zatirani, iščejo izhod v zagotovitvi pravice do nevmešavanja v njihove notranje zadeve in pravice do mednarodne gospodarske pomoči za dosego gospodarske neodvisnosti. Čedalje bolj se uveljavlja misel, da je mir mogoče zagotoviti samo z borbo za dejansko enakopravnost neodvisnih narodov in za postopno premagovanje brezna zaostalosti, ki danes Politični seminar Občinski komite Zveze komunistov je priredi trodnevni politični seminar za svoje člane. Na seminarju se je obravnavalo družbeno upravljanje, ideolcško-politična vzgoja in organizaejska vprašanja. Diskusijo je vodil tov. Močilnik, ki je na vsakem sestanku v začetku napravil uvod. Njegova tolmačenja so bila dobro pripravljena in snov tako postavljena, da bi se lahko razvil ploden razgovor. Toda tudi tokrat je bila diskusija bolj redka. Vsi prisotni so si z obiskom tega seminarja mnogo pridobili. Samo škoda, da tistih, katerim bi seminar bil najbolj potreben, ni bilo. Z. loči razvite in nerazvite dežele. »Za dosego te težnje bodo potrebne še velike politične borbe in mnoge družbene spremembe, dejstvo pa je, da ta težnja že postaja materialna sila v današnjem svetu in da že veže roke različnim faktorjem imperializma in agresije,« je rekel v svojem poročilu na IV. kongresu ljudske fronte tov. Edvard Kardelj. Ravno na tem področju borbe za enakopravnost in neodvisnost, so naši narodi z maršalom Titom in ostalimi tovariši, ki dan in noč živijo in delajo le za blaginjo svojih narodov, dosegli ogromne uspehe, lahko rečemo največje zmage po polomu, ki so ga dosegli sovjetski politiki s svojo agresivno akcijo proti Jugoslaviji. Naši zahodni zavezniki so »pozabili«, da so se naši narodi borili za svojo osvolboditev sami na svejom ozemlju, da hočejo ibiti neodvisni v skupni federativni državi. Pozabili pa iso menda tudi to, da je Jugoslavija ;podpisala mirovno pogodbo z Italijo ravno zaradi tega, ker želi mir in dela neomajno za ureditev vseh mednarodnih vprašanj, da pa se ne odpoveduje ozemlju, kjer so naseljeni naši narodi, ki po tej 'pogodbi in s to razmejitvijo pripadejo Italiji. Pozabili so menda tudi to, da smo bili mi njihovi zavezniki, a Italijani sovražniki, ki so jiim kot nagrado za ziločine, ki so jih delali nad našimi narodi hoteli podariti cono A STO s Trstom. S cono A STO s Trstom so hoteli barantati, ne da bi bili vprašali za mnenje naše narode, ki so prelili potoke krvi za njeno osvoboditev. Razumljivo je, da so se temu sklepu naši narodi uprli in da so protestirale dnevno milijonske množice proti njegovi izvedbi. Zmaga, ki so jo dosegli jugoslovanski narodi je velikanska in dokazuje, da danes niso narodi in države več voljni prenašati diktatov, temveč je o usodi in problemih majhnih držav in narodov treba razpravljati na enakopravni osnovi. — Tov. Tito vodi našo ljudsko skupnost po poti vse večje varnosti, manjše vojne nevarnosti, za mimo izgradnjo našega socialističnega družbenega reda. V teh naporih in željah, ki so želje vseh nas je bil ustvarjen balkanski sporazum, ki ga bodo te dni še formalno spremenili v Zvezo. Seveda pa mnogim na Vzhodu dn Zahodu ni po vodji dn žele, da zveze ne bi napravili. Italijanska vlada hoče vprašanje zveze povezati z rešitvijo vprašanja STO. Tov. Tito pa je odločno povedal, da zveza, ki jo nameravajo ustanoviti narodi Turčije, Grčije in Jugoslavije ni naperjena proti nikomur, temveč je njen namen zmanjšati nevarnost agresije proti temu delu Evrope. Prav tdko pa nima zveza treh balkanskih držav ničesar skupnega z vprašanjem Trsta. To vprašanje in njegova rešitev je odvisna od volje italijanske vlade ter od obojestranskega razumevanja, ki so ga naši narodi "pokazali dovolj in ga kažejo še danes. Če bi enako razumevanje pokazala tudi italijanska vlada, hi to vprašanje rešili med seboj, brez vsakega vmešavanja kake tuje države, ki v problem ni direktno zapletena. V teku naših naporov za poglabljanje socialistične demokracije moremo trditi, da smo dosegli velike uspehe in zmage. Delavsko upravljanje se dobro razvija, kažejo se dobri uspehi v gospodarstvu itd. Značilno pa je za delo naših delavskih svetov dejstvo, da se vsi čjani kot celota ne zanimajo dovolj za gospodarstvo podjetja. Ker pa se ne zanimajo dovolj za problematiko podjetja, tudi ne vedo in ne morejo dajati predlogov, ki bi bili v interesu skupnosti, pa tudi poedincev. Problematiko najbolj zasledujejo razni funkcionarji in vodilni uslužbenci v podjetjih, zaradi česar je razumljivo, da ti stavljajo tudi predloge pred organe delavskega samoupravljanja. Marsikaj potem ipoedinci neupravičeno nergajo in zabavljajo, češ kaj pa čemo, saj predlagajo itak oni, mi pa ne moremo ničesar. Ni važno kdo predlaga, važno pa je, da bomo o predlogu vsi diskutirali. Ako predlog ne odgovarja, potem ga ne bomo sprejeli, če pa je dober, je dober tudi takrat, če ga je dal direktor, upravnik, glavni inženir, predpostavljeni itd. Slabost je tudi v tem, da se nočejo udejstvovati vsi niti V razgovorih (diskusijah), kjer bi lahko mnogo koristili našemu splošnemu napredku, pa tudi sami sebi. Prav tako kakor v delavskem samoupravljanju, je tudi na področju družbenega upravljanja v gospodarstvu. Za delo in probleme celotnega okraja, ali pa vsaj občine, bi se moral zanimati vsak član SZDL, da bi lahko dajal tudi svoje pripombe dn pomisleke. Vsak bi se moral zanimati in bi nam ne smelo biti vseeno, kakšne bodo cene potroš-nim predmetom v trgovinah, ne smelo bi nam biti vseeno, kakšne bodo naše ceste, naši domovi, naša uslužnostna podjetja s svojimi cenami itd. Ne bi nam smelo biti vseeno, kakšni bodo uspehi naših podjetij, pa naj bo to malih komunalnih ali republiškega in zveznega značaja, kajti učinki v proizvodnih podjetjih in prodajne cene proizvodov urejujejo življ. standard. Večja bo produktivnost, nižja bo proizvajalna cena in temu sorazmerno se bo lahko zvišal tudi življenjski standard. Kot se je delavsko samoupravljanje utrdilo in obrodilo lepe sadove, tako tudi z nadaljnjo decentralizacijo doživljamo uspeh za uspehom. Tdsti pa, ki pišejo, da smo z delavskim samoupravljanjem skrahirali, da so nam delavski sveti propadli itd. ter nam priporočajo buržoazno demokracijo ali birokratske pozicije, ki so antisocialistični opazovalci, doživljajo v vedno novem in bolj globokem, bolj in bolj demokratičnem družbenem življenju vedno večje in večje poraze. Krah so doživele vse kom-informovske kombinacije in iluzije, ki so jih gojili razni kominformovslki centri v inozemstvu, da bodo namreč razne ekonomske in druige težave razbile enotnost socialističnih sil in da bo v takih pogojih kominformizem začel dobivati tla pri nas in med našimi delovnimi množicami. Naš novi sistem družbenega samoupravljanja, začenši od delavskih svetov pa vse do konca in do nove vloige naših ljudskih skupščin, je razpihal kakor veter vse iluzije, tako da od vsega tega ni ničesar ostalo. Danes lahko rečemo, da naši ljudje niso brezbrižni ter ne sprejemajo izmišljotin in prerokov. Verjamejo v naš sistem, pa čeprav imajo včasih povedati kakšno pikro, ki je včasih popolnoma utemeljena. Ni pa dovolj samo tarnati in ja-difcovati okrog voglov, ni dovolj samo Dr. Polh Franc-Izak Ulrih Tone-Kristl Lempl Tone-Dušan leta 1943 v Škalskih Cirkovcih zabavljati, kakor ne bi bilo dovolj sovražnika samo gladiti, temveč nam mora biti jasno, da je naša usoda v naših rokah. Sovražniku, ki se pojavlja tu in tam, treba pokazati, da smo še vedno tista razjarjena množica proti vsakomur, ki nam ne želi dobro, ki nas moti pri našem delu, kakršni smo bili v času NOB, proti vsem, ki so hoteli zasužnjiti naše narode. Nadaljnji korak, in sicer velik korak, ki sem ga že poprej omenil, je vprašanje graditve komune. Mnogi mislijo, da je mogoče komuno ustvariti z nekim odlokom kar čez noč, da je komuna neka gotova tvorba, ki ji ni treba drugega, kakor da se ji dovoli zaživeti z nekim administrativnim ukrepom ali aktom ali z nečim podobnim. Diskuti-rajo tudi že naši ljudje takoj o tem, kakšna bo terdtorialnost — meja — komune, ali bo to okraj ali današnja občina. Po teritorialnem obsegu verjetno ne bo komuna niti okraj niti današnja občina. Komuna je organizem, ki ga je treba graditi in šele v teku izgradnje tega organizma se bodo pojavile tudi jasne teritorialne meje tega organizma. To vprašanje se ne da rešiti čez noč s predpisi, z zakonom ali z enostavnim odlokom, je dejal tov. Edvard Kardelj na III. kongresu ZKS. Verjetno pa bo komuna neka teritorialna velikost, ki bo med teritorijem današnjega okraja in današnje občine. Komuna se mora mnogo bolj približati delovnim ljudem. V tem smislu se bodo gotovo razvijale občine z vse večjimi kompetencami. Posredno vlogo, ki so jo imele današnje občine med volivci in okrajnimi ljudskimi odbori kot najnižjim organom ljudske oblasti, ki je imel glavne komipetence, reševati vse probleme okraja, bo odpadla, na občino bodo prehajale vse večje in večje pravice iin tako bodo s časom dozoreli pogoji tudi še za formalni, administrativni ukrep — sprememba paragrafov v našem zakonu o ljudski oblasti. Prehajanje vse večjih pravic in tudi materialne osnove na občine pa je odvisna od vseh nas članov SZDL in tudi ostalih, ki moramo biti aktivni iin delavni naša sikrb mora biti vsako podjetje v občini, voditi moramo skrb o tem, kako se porabljajo sredstva, ki jih dmamo na razpolago, kako se rešujejo vsa komunalna in druga vprašanja. Čim večji bo krog takšnih ljudi, tem bolj bomo pripravljeni in sposobni prevzemati večje pra-vi:ce in — razumljivo — tudi večjo odgovornost. Ne bi bilo odveč, če tudi pri nas že malo razmišljamo o teh stvareh dn mobiliziramo res vse socialistične siile za čim večjo pritegnitev naših delovnih ljudi v naše družbeno samoupravljanje v gospodarstvu, na področju naše ljudske oblasti itd. V vsej aktivizaciji dn delavnosti posameznih članov SZDL imajo veliko odgovornost občinski in vaški odbora SZDL. Nujno potrebna je čim večja povezava med članstvom in organizacijskim forumom. Ne zveza preko direktiv, nalogov, inštruktorjev itd., kakršne smo imeli v prejšnjem sistemu administrativnega upravljanja in funkcioniranja naših organizacij, temveč zveza, ki sloni na skupnem reševanju vseh. problemov in proučevanju, ki zadevajo vse naše delovne ljudi. Mnogo več bi morali pomagati v delu UO SZDL komunisti, ki so kot enakopravni član/i SZDL in vsa problematika bi morala dozorevati predvsem v teh na,jnepo-srednejših organizacijskih forumih. Ako naše delo ne bo usmerjeno v to smer, potem bo tudi diskusija o ustanavljanju in o razvoju komun le golo frazarjenje, ki se pri nas še dolgo ne bo uresničilo. Mislim pa, da bi lahko plodno začeli utrjevati in graditi komuno. V vsem tem delu pa imajo vse organizacije in društva edinstveno dn enotno pot in smer ter bi bila potrebna v bodoče mnogo tesnejša povezava in sodelovanje vseh organizacij in sindikatov v podjetjih do ne vem katerega društva, kajti vse, kar mislimo in želimo imeti, bo plod našega dela našega udejstvovanja, vsi uspehi bodo sad naših rok in našega upravljanja. Se je mnogo problemov, o katerih bi bilo potrebno razpravljati na današnji konferenci: o delu našega občinskega ljudskega odbora do zadrug, naših organizacij, mladine itd., katere probleme naj bi v diskusiji obdelali. Poskušal sem nakazati nekaj stvari, ki se mi zde silno pomanjkljive v dosedanjem delu z oziram na naš razvoj in perspektivo Želim, da se diskusija razvije v smeri našega upravljanja in odpravljanja pomanjkljivosti. S tem zaključujem svoje poročilo in kličem: Naj živi Socialistična zveza delovnih ljudi Jugoslavije! Naj živi njen predsednik tov. Tito! Tovarišica Letonja Ulrih-Atena prvoborka našega okraja Kvartet »Sraka« Pesje — vsi padli v NOV Popolna gimnazija Nekaj časa se je po časopisih in med ljudmi vodila debata o potrebi uvajanja višjih razredov gimnazije v Velenju. Med Velenjem in Šoštanjem se je bil tihi boj mnenj, kje naj bi se ustanovila, šoštanjčani so trdili, da so upravičeni na popolno gimnazijo, ker je njihovo mesto okrajna metropola. Velenjčani pa so nastopali z močnejšimi argumenti. Trdili so, da je Velenje industrijsko mesto z veliko bodočnostjo. Iz vrst delavskih otrok naj bi rasli bodoči lintelektualici, poznavajoč trdo življenje rudarja in njegovo ustvarjanje. Svet za kulturo in prosveto OLO Svo-štanj ni, spričo dveh tako močnih interesentov, mogel dati odločilen sklep, k:je naj bi odprli peti razred bodoče popoline gimnazije. Izdal je salomonsko rešitev, in sicer naj bo popolna gimnazija taim, kjer bodo ustvarjen; materialni pogoji za to. Poročilo o nadaljevanju prostovoljnega dela Društva upokojencev v Velenju Zadnjič smo poročali, da je članstvo Društva upokojencev v Velenju opravilo pri delih ob Velenjskem jezeru v aprilu in maju letos 1983 prostovoljnih delovnih ur. Še nekaj o gradnji šole in prostovoljcih V zadnjt številki našega lista smo poročali o vidnih uspehih doseženih pri prostovoljnem delu na gradnji nove 16-razredne šole v Velenju. Danes vas bomo seznanili z doseženimi uspehi v razdobju od 15. do 30. junija t. 1. Predvsem pohvale vredna je Elektrarna, katera se je obvezala postaviti en razred pod streho, obljubo je skorajda že izpolnila in je od skupno 5067 opravljenih ur izvršila v tem razdobju 1118 prostovoljnih delovnih ur. Tudi brigade raznih gradbenih podjetij ne zaostajajo za uspehi, saj so opravile 1090 prostovoljnih ur. Izreči je priznanje tudi 1. velenjski M. D. B. Leona Me-lanška«, ki je že vložila 1836 ur truda in dosegla lepe uspehe. Gradbeno podjetje »Graditelj« iz Celja je opravilo dne 27. 6. 348 prostovoljnih ur. Analiza nam je torej pokazala, da odpade na podjetja in brgade 4392 ur, a na Rudnik, razne organizacije in podjetja ter ostalo le 675 opravljenih del. ur, kar je zelo nezadovoljivo. Vemo, da so vremenske neprilike velik činitelj čn povzročitelj neobiska, na drugi strani pa tiči še večji vzrok morda nerazumevanje, nepravilno tolmačenje in organizacija . ..? Starši! Razumite, da gradite šolo svojim otrokom, zato prihajajte večkrat na pomoč, vsako minuto visoko cenimo! Fr. Cirkulan V zadnjem času so upokojenci s prostovoljnim delom marljivo nadaljevali na stadionu »Svobode«, kjer je 181 upokojencev opravilo nadaljnjih 2088 del. ur, tako da imajo skupaj že 4071 ur prostovoljnega dela. Od vseh udeležencev je bila najboljša skupina tov. Lojzeta Mihiča iz Novega Velenja dne 10. 6., ko je štela sicer komaj 11 upokojencev, a je odmetala 62 m:l zemlje. Upokojenci nadaljujejo s pomožnim!; deli pri gradnji velenjske šole, o čemer bomo priobčili statistiko v prihodnji številki našega lista. Požrtvovalno delo upokojencev v korist skupnosti zasluži vso pohvalo. Nastalo je tekmovanje. Šoštanj je ina tihem našel sredstva in je dogradil k obstoječi stavbi nižje gimnazije nek:aj razredov. V Velenju so pa uvideli, tda je potrebno najprej zgradite novo osnovano šolo in s tem razbremeniti učilniice nižje gimnazije. S tem pa ustvariti vssaj nmnimalne pogoje za višjo gimnazijjo. V gradbeni vnemi v Velenju pa le niso pozabili na otvoritev petega gimnsa-zijskega razreda. K temu jih sili sitiu-aci.ja, ki z vsakim dnem dobiva beolj jasno si ko. Rudnik se razvija in raifcri mnogo delavcev. Med njimi mora sprre-jeti tudi precej kvalificiranih rudarjev, ki pa imajo družine. Zaradi tega rasste število otrok, godnih za omenjene raaz-rede. Ccl.je je daleč, jemlje preveč enesr-gije dijakom in le malokateri vzdrži naa-por. Zato je le malo tistih, ki maturirajjo v celjski gimnaziji. Celo manjše števillo, kot pred vojno. Bližina industrije, rudarski živelj in tempo socialistične graditve, bo dajaalo obeležje gimnaziji v Velenju. Dijaki iz Šoštanja bodo radi obiskovali ta bodooči zavod in se skupno s sinovi rudarjgev pripravljali za bodoče življenje, Z. Naši na mladinskem festivalu v Kopru Skupni festival hrvatske in slovenske mladine je bil v tednu od 12. do 19. junija od Buj do Kopra. Posebnost te mladinske kulturne manifestacije je bila v tem, da prireditve niso bile na enem mestu, temveč je bila vsaka prireditev v drugem kraju. Vse vaisi v bujslkem in koprskem okraju so bile deležne izvajanj kvalitetnih, mladinskih kulturniških skupin. zana«. Izvedba sporeda je bila dobra, čeprav je ibilo čutiti nekaj začetnišikih spodrsljajev. V nedeljo je ta skupina prisostvovala svečanemu zaključku festivala pred Loggio na Titovem trgu v Kopru. Posebno zanimanje pa so naši mladinci posvetili motornim dirkam, regati in demostriranju letalskih modelov na pomolu koprskega pristanišča. »Svoboda« Velenje leta 1924 Tudi šoštanjski okraj je pripravil skupino, v kateri so bili zastopanji mladi pevci iz Topolščice pod vodstvom tovariša Vebra, mladinski orkester iz Šoštanja poid vodstvom tovariša Maj ena in mladi igralci iz Velenja pod režijo tovariša Furlana. Ta skupina je nastopila v prijazni vasi Korte, ki Ise nahaja na visoki planoti nad Izolo in Portorožem. Lep, novo zgrajen zadružni dom je sprejel naše mladince. Se lepše pa jih je sprejelo občinstvo, sestoječe se večinoma iz kmetov — Slovencev. Njihovo gostoljubje je bilo presenečenje za nas, nekoliko trde Štajerce. Njihova vas, lepo obdelani vinogradi, drevesa, polna južnega sadja, posebno pa češenj (ki so jih bili naši mladinci deležni iz radodarnih rok), so oživljajoče vplivali na naše utrujene in neprespane kulturnike. Drugi dan so odšli v znano kopališče in letovišče Ankaran (St. Nicolo), kjer so se navžili morja in počitka. Soštanj-iSki jazz je zabaval tam zbrane izletnike in letoviščarje. Pokriti z mehikanskiimi sombreri so prav zabavno izvajali moderno glasbo in presenečali tudi najbolj izbirčne jazzovske sladokusce. Zvečer so ponovili spored v zadružnem domu v Bertokah. Ta vas je nedaleč od Kopra. Občinstvo je burno pozdravljalo izvajalce. Topolščani so nastopili z narodnimi pesmimi v zboru in kot solisti, Šoštanj s solo baletno točko, Velenje ipa s spevoigro »Polka je uka- Zanimanje mladine za prosvetno delo. ki ga je pokazala v pripravah za festival, kaže, da bi bilo to zanimanje treba še bolj_ razvijati in vključiti čim več mladine v prosvetna društva. Potreben je Prosvetni dom Za razgibano prosvetno življenje pri nas pravzaprav nimamo ustreznih prostorov. Niti ena sekcija »Svobode« nima urejenega lokala, kjer bi lahko nemoteno delala. Glasibena šola ima samo eno sobo na razpolago. V njej se komaj zvrstijo učenci godalnih in pihalnih instrumentov. V tej sobi gostujejo pevci dveh zborov. Učenje solo petja je opuščeno, ker ni na razpolago učilnice. Rudarska godba ima sicer svojo sobo, ki odgovarja potrebam. Toda sama soba ni dovolj, rabi še shrambo za arhiv in glasbila. Pomanjkanje pa najbolj občuti dramska seka', j a, ki se že več let muči na odru, ki ne odgovarja niti osnovnim odrskim zahtevam. Ta oder se nahaja v kinodvorani in je razen enega dne v tednu, oyeMUdMd (Osnutek za »Zemljo«) Kmetica je pol v strahu pred možem in pol v skrbeh, kaj hoče oče svoji hčeri, šla poklicati Minko. Srepo je gledal stari Zagoričnik tja doli po svojih vzorno obdelanih njivah, po lepem sadovnjaku in travnikih, ki so komaj čakali nekoga, ki bi jih pokosil. V njem je kipelo. Tu ob njegovem gruntu sta trčili dve dobi. Tu sta trčila trden kmet, ki pozna samo zemljo, in delavec, ki hoče nekaj več kot zemljo. Hoče tisto, kar je pod njo, kar je več vredno kot lepo obdelana zemlja. Zagoričnik je pošten kmet, delaven in gospodaren. Toda, nikoli ni maral ljudi, ki niso imeli 'imetja. Nanje je gledal zviška. Podcenjeval jih je. Vsi ti rudarji, stanujoči po kolonijah, ob nedeljah oblečeni v svoje črne obleke, z zapetimi srajcami in s kravatami pod vratom, so se mu zdeli na pol gosposki. Crtel je njihov način življenja, njihove navade in robato govorico. Zagoričnik je bil vase zaprt človek. Nikoli ni kazal svojih čustev. Zeno je imel rad, toda nežnosti ni znal izraziti. Rodila mu je dva sina in hčerko. Vsi trije so se rodili iz ljubezni. Toda žene ni še nikoli poljubil. Njo je to bolelo in se je s tem čutila ponižano. Ves ta odnos se ji je zdel, kot da mu je žena samo zato, da mu rodi otroke in gara na gruntu. Toda s časom se ga je navadila in spoznala, da le ni tako trd človek. Je le kmet, ki je lahko nežen le tedaj, ko gleda zemljo, kako mu plodi in duha vonj svežih brazd. Gledala ga je večkrat, kako je hodil po polju, kot da bi bredel po široki reki. Z roko je pobral grudo, postal in ves zamišlien drobil rahlo zemljo med prsti. Zemlja mu je med prsti curljala na tla. Čeprav ni videla njegovega obraza, je imela občutek, da je njegov izraz blažen in zamaknjen. Zagoričnika so v premišljevanju zmotili koraki v veži. Vstopila je Minka in za njo mati. »Kaj je, oče?« je vprašala hči, sluteč nič dobrega. »Kdo ti je rekel vabiti tega ničvred-neža v pomoč? Kaj pa imaš s tem pro- kletim knapom?« Staremu so švigali bliski iz oči. Vstal je in se grozeče postavil pred Minko. Ostro ji je pogledal v oči. Ni se mogel več obvladati. Vso jezo, ki se je v njem nabrala zaradi zadeve z zemljo, je moral nad nekom izliti. »Pri tej priči ga boš pustila. Nič mi ni mar vajina ljubezen! Ali si razumela?« ji je dejal, z obrazom blizu njenega, tako da je začutila njegov vroči dih. »Toneta ne morem pustiti. Imam ga rada.« Zrla je v tla in prsi so se ji od razburjenja sunkovito dvigala. Odločilen trenutek je prišel. Morala bo z resnico na dan. Iskala je pomoči pri materi. Obrnila je proseč pogled proti njej. Mati je polna sočutja do hčerke uvidela, da se bo morala odločno 'postaviti na njeno stran. »Oče, ne bodite hudi! Poročiti se nameravava.« »Kaj? Tu imaš poroko!« in udaril jo je močno po licu. »Z barabo se misliš poročiti!« je kričal. »Te bom že naučil pameti!« Minka je bruhnila v jok. Objela je mater in se ob njej zjokala. Ko je prenehala hlipati, se je pripravila za zadnji korak. Pogledala je očetu naravnost v oči in rekla: »Otroka bom imela!« Mati je od presenečenja obstala kot vkopana. Oče se je pa sesedel na klop in nekaj časa srepo gledal predse. Minka je stala sredi sobe kot kip. Roke so ji brez moči visele ob telesu. Oči so ostale brez solza. Zagoričnik je vstal. Njegov obraz je bil temen. Pogled, s katerim je ošvrkn*l svojo hčer, je bil poln zaničevanja, »Cundra!« ji je vrgel v obraz. »Izgini k tistemu tvojemu prokletemu hudiču! Moja hči nisi več!« Planil je k vratom in izginil. * Milan je vso pot pri povratku moral misliti na dekle, ki jo je že tako dolgo poznal, pa jo je šele sedaj spoznal. Tudi drugi dan se je ukvarjal z mislijo na njo. Pogosteje je zahajal v gostilno in to med tednom, ko ob popoldnevih v gostilni ni bilo ljudi. Na gostilniškem vrtu je sedel na klopi in se pogovarjal z Vido. Vzljubil je to zlato dekle. Tako se je med njima razvila iskrena ljubezen. Vida je, kadar je imela prosto, prihitela h graščini. Vodila je Milana po parku in mu pripovedovala o sebi in o svojih sanjah. Nadomestovala mu je oči. Milan jo je vzljubil tem bolj, ker je čutil, da ga ima rada kljub slepoti. Čutil je, da je pripravljena z njim stopiti v življenje in da mu bo zvesta družica. Ob nedeljah sta prišla k njemu tudi Tone in Minka. Tako so vsi štirje preživeli skupno lepe trenutke. Včasih se jim je pridružil še stari Miha. Tedaj se je po grajskem parku razlegal smeh in razigrano veselje je letelo čez krošnje starih dreves tja do debelih zidov graščine. * Ta dan, ko se je zgrnila nevihta nad Zagoričnikovo hišo, je Tone stopil do Milana. Prosil ga je, naj pride zvečer z Vido k Zagoričniku. »Veš, Milan, danes gre za nekaj, kar moram speljati. In ti mi boš pomagal. Stopil bom do Minkinih staršev in jim bom vse povedal, kako je z nama. Vzeti jo mislim.« »Prav rad ti bom v pomoč. Res ti želim vso srečo. Minika je zlato dekle.« »Ne bo šlo tako lahko. Ti ne poznaš Zagoričnika. Trmast je in nas, mlade napredne delavce, nima rad. Sploh je jezen na rudnik 'in na nas vse skupaj. V rudniku vidi nevarnost, ki ogroža njegov obstoj. To je njegova tragika. Čuti, da v tej okolici 'koit kmet nima bodočnosti. Ne razume novega časa. Trda bo borba z njim. Tudi Minke ne morem kar tako pustiti. Srce mi veleva, da moram biti odločen. Veš, otrok je vmes!« »Saj te razumem. Pa zakaj bi odlašal? Kar povej mu naravnost. Ce je človek, se bo dalo z njim zmeniti,« je dejal Milan. * Kdor bi slučajno proti večeru hodil po poti k Zagoričnikovi domačiji, bi opazil, kako neko dekle, vso objokano, sloni ob drevesu. Bila je Minka. Vsa obupana in izčrpana od joka je tavala po gozdu. Očetovih žalitev ni mogla prenesti. Svoj položaj je imela sedaj za brezupen. Starše je spoštovala in jih je imela rada. Zato je tem bolj vplival nanjo izgon iz rojstne hiše. Ko bi Tone bil vsaj poleg nje, bi se morda čutila močnejšo! Tako pa je vse videla črno. Očeta je imela stalno pred očmi, tako strašnega, kakršen je bil opoldne. Pred to sliko je bežala. Kam? Sama ni vedela. V njej je Zagori&niikova kri. Kmečki ponos! Pot, po kateri je tavala, je vodila k jezercu, tod mimo pa v trg. Nekaj jo vleče k tej tihi, mirni vodi. Dnevna svetloba se zrcali skozi nastopajoči mrak. — Ah, kako bi bilo lepo zaspati v tej tihi vodi. Za večno zasipati in pozabiti na vse tegobe tega sveta. Ze čutim blago mehkobo vode ob nogah. In vse višje in višje. Poglej, kako obleka plava nekaj časa na vodi, dokler se ne napoji vode in se pritisne ob telo. Ze čutim to mokro mehkobo okoli prsi. Se malo pa bom v naročju vode povsem. Voda je zagrnila Minko. Toda v smrtnem trenutku je podzavestna želja po življenju vendarle zmagala. Obupno se je pričela boriti za življenje. Uspelo ji je priti nad površino. Obupen krik je pretrgal večerno tišino. Gozd je dal odmev, kakor bi hotel dati up utopljenki, da jo je slišal nekdo, ki ji bo prihitel na pomoč. Med tem časom sta Milan in Vida dohitela čakajočega Toneta. Med pogovorom so se počasi vsi trije bližali jezeru. Krik človeka, ki je v nevarnosti, jih je ustavil. Tone je planil in zakričal:^ »Minka!« Brzel je proti mestu, od ko-der je prišel klic. Na vodni gladini je opazil blizu obale gibanje vodnih krogov. Planil je v vodo. Pod vodo je opazil brezmočno Minkino telo. Hitro jo je zgrabil in spravil iz vode. Se ni bilo prepozno. Njeno srce je še bilo, toda zelo slabotno. V tem sta prihitela Vida in Milan. Skupno so pomagali Minki. Minka se je počasi vračala k življenju. Toda preživeli dogodki so nanjo močno vplivali. Bila je oslabljena. Tone je svoje dekle dvignil na roke in odnesel domov. Za njim sta molče stopala Vida in Milan. Globoko ju je pretresel ta dogodek. Tone je krepko stiskal k sebi to ljubljeno telo. V njegovih rokah nosi dvoje življenj, ki sta Skoraj ugasnili. Premišljeval je, kaj neki se je moralo zgoditi z Minko, da jte-sitorila to obupno dejanje. Hitel je proti hiši, vstopil in ne odgovarjajoč na prestrašene vzklike Zago— rionikove gospodinje, položil Minko na klop ob peči. »Hitro prinesite rjuho, toplo perilo in. odeje!« Sam se je slekel in jo hitel drgniti z. rjuho. Odrinil je mater, ki je hotela s tresočimi rokami in hlipajoč pokriti goloto svoje hčerke. »Kmalu bo dobro, mati. Hitro prinesite žganje, potem pa skuhajte čaj.« Oblekel ji je toplo srajco, jo odnesell v posteljo in ji vlil žganja v usta. Minka je odprla oči in zopet zaprla. Zaspala je. Vsi trije so obsedeli poleg njene postelje. V tem je stopil v hišo Zagoričnik. Niti slutil ni, da je njegova hči predi četrt ure bila na poti v smrt. Ko je& opazil mokro perilo na tleh, rjuho, jes zaslutil nekaj izrednega. Stopil je v sobo. Korak se mu je ustavil, ko je zagledal Toneta sedeti ob postelji, na kateri je spala Minka. »Kaj se je zgodilo, križ božji?« je vr eni sapi vprašal. »Je že dobro. Toda, kaj se je zgodilo/, bi moral vas vprašati. Ali morda veste., zakaj se je hotela vaša hči utopiti?« »Utopiti? Pa menda ne zaradi mene??' Ali sem jaz kriv? O, moj bog!« Stari,, trdi kmet je zajokal. »Odpustite mi vsil skupaj!« »Zahvalite se Tonetu, da je Minkai ostala živa. On jo je rešil,« se je Vidai vmešala. Gospodar je s solznimi očmi pristopili k Tonetu in mu molče stisnil roko. Po- -časi je odšel proti vratom. Ustavil se je,, počasi se obrnil in rekel: »Bodita srečna.« Odšel je ... V njem je nastal preobrat. Uvidel je,■, da ni ravnal prav. Obupen korak hčer- -ke je močno vplival nanj. V njemu se s je nekaj premaknilo. Štirje mladi ljudje so končno le na- -šli srečo. (Konec)