KMETOVALEC.
Glasilo c. kr. kmetijske družbe voj vodstva kranjskega.
Ureduje Gustav Pire, tajnik družbe.
Izhaja 1. in 15. vsaki mesec. — Udje c. kr. kmetijske družbe dobivajo list brezplačno, a neudje plačajo s poštnino vred 2 gld. na leto
Naročila naj se pošiljajo c. kr. kmetijski družbi, ali pa dotičnim podružnicam.
Štev. 10.	V Ljubljani, 15. maja 1885.	Leto II.
Razglas.
kranjskim živinorejcem o prodaji plemenskih juncev muriškega rodu v Postojni na Notranjskem.
C. kr. kmetijska družba kranjska bode 23. d n e maja t. 1. dopoludne ob 9. uri v Postojni na Notranjskem 4 do 5 plemenskih juncev sivega muriškega plemena kranjskim živinorejcem prodajala.
Ti junci se bodo postavili na prodaj za polovico tiste cene, za katero jih družba kmetijska kupi, in se prodajo tistemu, kdor največ za-nj da proti temu, da ga 1) koj plača in 2) se s pismom zaveže, ga najmanj dve leti za pleme obdržati; zato se k tej dražbi pripuščajo samo kranjski živinorejci.
Glavni odbor c. kr. družbe kmetijske v Ljubljani 10. maja 1885.
Baron Wurzbach,
predsednik.
Gustav Pire,
tajnik.
Naznanilo in razglas.
Novo šolsko leto na podkovski šoli ljubljanski se prične 1. dne julija 1885. leta.
S podukom v podkovstvu združen je tudi nauk o ogledovanji klavne živine in mesa. Kdor želi biti sprejet v šolo, mora se izkazati:
1.	S spričevalom, da se je pri kakem kovaču za kovaškega pomočnika izučil;
2.	s spričevalom župnika ali župana, da je poštenega obnašanja;
3.	z domovinskim listom;
4.	da zna brati in pisati slovensko.
Revni učenci zamorejo dobiti tudi štipendijo 50 gld.
Prosilci za štipendije imajo predložiti:
1.	ubožni list,
2.	spričevalo poštenega obnašanja, in
3.	potrdilo, da so uže dve leti kot kovaški pomočniki delali.
Prošnje z dotičnimi spričevali imajo se poslati vsaj do 15. junija glavnemu odboru c. kr. kmetijske družbe v Ljubljani.
Šola traja do konca decembra 1885. leta. Kdor preskušnjo dobro prestoji, more po postavi od 1873. leta dobiti patent podkovskega mojstra, ker sedaj brez preskušnje nihče ne more postati kovaški mojster. Nauk v tej šoli je brtzplačen, vsak učenec ima skrbeti le za to, da si za šolski čas oskrbi živež in stanovanje, ter potrebne šolske knjige. Stanovanje dobijo učenci za majhno odškodnino v šolski hiši.
Učenci naj se oglase vsaj dva dni pred šolskim začetkom v podkovski šoli na spodnjih Poljanah.
V Ljubljani 4. maja 1885.
Karol baron AVurzbach,
predsednik e. kr. kmetijski družbi kranjski.
Dr. Karol vitez BIeiweis-Trsteniški,
začasni vodja p< dkovske šole.
Cviček.
Spisal Gustav Pire.
Sam nisem vedel, kakošen naslov naj bi volil temu članku; slednjič sklenil sem ga imenovati „cviček", ker ravno vino s tem imenom bilo je vzrok, da sem se namenil, ta članek spisati. Pisal pa ne bodem le o cvičku, razpravljati hočem v kratkih potezah dolenjsko vinarstvo in njega prihodnost ter ob enem braniti svoje stališče, katero zavzemam kot potovalni učitelj, Uže davno bil sem se namenil spisati večo razpravo o dolenjskem gospodarstvu, za kar sem si nabral uže mnogo gradiva, deloma ob priliki svojega potovanja, deloma iz statističnih podatkov, vendar moram to ob-javljenje prenesti na drugi čas ter danes le površno o tem pisati, da s tem vsaj za sedaj branim svoje stališče. Da moram braniti svoje mnenje, kojega imam o dolenjskem gospodarstvu. posebno pa o vinarstvu, vzrok sta izziva „Slov. Naroda" in „Laib. Wochen-blatta" , ter naj jima bode ta članek ob enem v odgovor. Memogrede naj pa omenim , da tema listoma le zato odgovarjam, ker sem prepričan, da jima je šlo le za reč, ne pa za osebo.
Ker morda nekateri izmed čast. čitateljev niso brali omenjenih člankov v „Slov. Narodu", gotovo pa malo kedo v ,Wochenblattu", dovolim si to, kar je „Slov. Nar." z dne 23. aprila t, 1. št. 91 pisal, tukaj še enkrat priobčiti:
V obrambo dolenjskega vina.
V sobotni številki poroča „Laibacherica" o predavanji potnega učitelja gosp. Pirca v Radečah. Gosp. Pire je po poročilu omenjenega lista med drugim rekel: „Ko bi trtna uš uničila vinograde na Dolenjskem , bi škoda ne bila tolika, kakor se misli. Vino je namreč po največ krajih veliko prekislo in preslabo in prodaja se le v Ljubljano in na Gorenjsko pod nič (um einen Spottpreis), kar kaže, da imajo vinski kupci ljubljanski neolikan okus za „čviček". Take sodbe iz ust potovalnega učitelja bi se ne bili nadejali in čakali smo, da se morebiti prekliče. A ker je vse tiho, moramo navedene nepremišljene besede vendar zavrniti. Vsak razumnik je gotovo našega mnenja, da bi bila škoda, ko bi bili uničeni vsi dolenjski vinogradi, ogromna, in da bi vsa itak uže zanemarjena dolenjska stran gmotno popolnem propala. Kjer so pravi vinorodni kraji, ondi se vinstvo z živinorejo in sadjarstvom niti nadomestiti ne da, kajti živina vendar ne živi ob božjem vzduhu in iz vinogradov ne dado se napraviti travniki, sadno drevje pa potrebuje nekoliko let, predno daje dovolj ovočja. Dolenjsko vino res da se ne more primerjati s šampanjcem iu z renskimi vini, a vsekakor je zdravo in jako pitno namizno vino, dal Bog, da bi ga vsekdar dovolj imeli. Kedar je letina dobra, dozoreva i na Dolenjskem izborna kapljica, celo v srednjih letinah je vino iz Krške gore, Gadove peči itd. jako priljubljena pijača, cena pa je dolenjskemu vinu vedno veliko boljša, nego navadnim hrvatskim in ogerskim vinom in koncem novembra je navadno vse vino uže poprodano. Vinskim kupcem ljubljanskim očitati, da imajo neolikan okus za čviček, je tudi popolnem neumestno. Da bi le vsi naši krč-marji kupovali dolenjsko vino, lahko bi bili veseli, pili bi vsaj poštenega čvička, tako pa se vedno bolj širi Sternovo narejeno vino, prava zavrenka, ki nikdar vinograda videla ni.
Kakor se razvidi iz »Narodovega" članka, se za moje predavanje, katero sem imel 25. marca v Radečah na Dolenjskem.
Poročilo o tem predavanji poslal je iz Radeč v graško „Tagespost" neki jako odlični gospodar iz tega okraja, morda bi se ga smelo imenovati najodličnejšim. Predavanje je, mimogrede rečeno, v tem listu pohvalno omenjeno. Dotični gospod, ki je poročilo pisal, vjema se z njegovimi nazori popolno z menoj, kar meni še toliko več velja, ker on slovi daleč na okrog kot umni gospodar. Iz „Tagespošte" posnela je poročilo tudi „Laibacher Zeitung" in od tod „Slov. Narod".
Predno preidem k „dolenjskemu vinarstvu", o čemur govoriti sem se prav za prav namenil, naj mi bode dovoljeno še nekaj druzega „pro domo" omeniti. Obseg potnih predavanj ima pomen edino le za okraj in bližnjo okolico kraja, v katerem se predava; to sledi uže iz narave potnih predavanj. Kar sem o Radečah govoril, to vse velja le za Rateče, ne pa za celo Dolenjsko, kakor se po vsi sili imeti hoče. Mislim, da to vsak razumnik lahko sprevidi. Dostikrat se objavljajo po listih poročila o potnih predavanjah in dostikrat se naključi, da tako poročilo prinese nehote veliko nezmisel, katera se ni nikdar izgovorila. Ali se zamore mene storiti za to odgovornega? Menim, da ne, popravljal pa tudi ne bodem napačnih dopisov pa tudi zavezan nisem vsega po listih prečitati. Govor, kateri traja pol drugo uro do dve uri, ne bode se zlju-bilo komu spisati ter v kak list poslati, tem manj, ker nastane veliko vprašanje, ali bode list sprejel tako obsežen dopis. Iz kratkih poročil pa sledi dosledno,
da so v njih le glavne točke predavanja omenjene brez vsacega razloževanja in dokazova ,ja. Ako dopisnik poroča, da sem v Radečah pridelovanje čvička obsodil »tako moralo bi se glasiti), razlogov pa ne pove, s katerimi sem sodbo podprl, ni zaradi tega še talko trditi, da sem ..nepremišljeno" govoril, in ako se uže ravno hoče, da kako mojo sodbo jasno utemeljim, naj se me naravnost pozove in rad bodem to storil. Toraj k stvari!
Da si celo razpravo bolje razdelim, hočem v posameznih izrekih določiti moje mne ije o dolenjskem vinarstvu ali sploh gospodarstvu, ter potem k vsakemu takemu izreku razloge dodati, kteri so me privedeli k temu mnenju.
1. Sedanje vinarstvo na Dolenjskem se v največ krajih (so tudi morebiti izjeme) le slabo izplača ali pa niti izplača ne in to pri navadnih ugodnih (normalnih) razmerah.
Kraj, v katerem je sigurnost za dobro vinsko letino le majhna in koder ni vsako leto pričakovati, da bi grozdje popolno dozorelo, ne sme se prištevati pravim vinskim krajem Koder je pa ta sigurnost tako majhna, da v desetih letih grozdje komaj trikrat ali dvakrat popolno dozori, je pa vinarstvo gospodarsko neopravičeno, ker pomeni le zgubo za vinogradnika in njega gospodarski pogin. Kako je pa na Dolenjskem? Pravih vinorodnih krajev, koder grozdje vsako leto dobro dozori, je na Dolenjskem presneto malo. Tudi krajev, v katerih več kot polovico leta grozdje popolnem dozori, je malo. Precej imamo pa na Dolenjskem krajev, v katerih vinarstvo gospodarsko ni opravičeno.
Obdelovanje vinogradov stane na Dolenjskem za vsako oralo v radeškem okraji 69 gold. v krškem okraji 92 „ 40 kr. v novomeškem okraji 80 „ — „ do 90 gold. Iz metliškega in črnomaljskega okraja mi niso znane razmere, bodo pa zelo enake navedenim; k tem stroškom niso pa vštete svote za davek, biro, obresti od zemljiščine glavnice in eventueliiih dolgov ter gnoj.
Vrednost mošta (ne vina!), ki se pridela na enem oralu ob normalni letini znaša v radeškem okraji 84 gold., v krškem okraji 58 do 145 gold., v novomeškem okraji 100 gold., v metliškem okraji 149 gold. Ako primerjamo dohodke s stroški, ostane od enega orala
v radeškem okraji v najboljših legah 17 gold., v srednjih 9 in v slabili 2 gold.;
v krškem okraji v dobrih legah 25 gold., v srednjih 15 in v slabih prav nič;
v novomeškem okraji 10 do 20 gold.; v metliškem okraji v dobrih legah 20 gold., v srednjih 13 gold. in v slabih 3 gold. Kje je pa gnoj, davki itd.!
Res je, da se naredi iz mošta vino. ki ima boljšo ceno, a dohodek ostane slednjič vendar tisti, ker do časa, ko se vino proda, ga dosti odpade, se porabi za družino in delalce ter se ga tudi dosti „vsuši".
2. Neugodne slabe razmere na Dolenjskem pa naredijo, da vinogradnik od leta do leta bolj v dolgove zabrede.
Uže gori sem povedal, kako pičle dohodke daje vinarstvo na Dolenjskem pri normalnih razmerah. Ali se ima na svetu kje še kak drugi kmet bojevati s tolikimi neprilikami kot dolenjski vinogradnik ? Mrzla in pozna spomlad, slana, dež med cvetjem, prevroče
poletje, mrzla in kratka jesen, toča itd. krčijo Dolenjcu pridelek. Sedaj pa preti t r t n a n g in bolezen (glivica) ,.P e r o n o s p o r a viticola", ki je tudi uze v obili meri na Dolenjskem. In ta zadnja bolezen? Amerikanci jo imenujejo „Mildew" ter se jo bolj bojijo kot trtne uši.	. ' Komaj so Francozi dobili v amenkanskih trtah sredstvo zoper trtno uš, da naredijo vsako leto zopet na tisuče hektarov novih, trtni uši zoperstoječih vinogradov, ki se prav izvrstno sponašajo, prišla je pa P°eronospora". Francoska vlada razpisala je darilo 1000 zlatov onim, ki izumi sredstvo proti „Pe-
ronospori".	.
Pri vseh teh neprilikah ima pa Dolenjec le malo ali pa nič postranskega zaslužka, ker so druge stroke kmetijstva popolno zanemarjene. V desetih letih je komaj enkrat letina taka, da Dolenjec zamore izhajati, in ko bi bila tudi vsako drugo leto taka, 011 pri takih razmerah, kot so sedaj na Dolenjskem, mora vendar se iti rakovo pot.
Gori je povedano, kako malo nese dolenjski vinograd. Ali 11111 pa v resnici še toliko nese? Ne! Vino sploh Dolenjec težko proda (vsaj veliko večino) in ni res, da bi uže v novembru se težko dobilo (glej „Narodov" članek), še meseca marca je dobra polovica še neprodanega. Neprodano ostane pa najdalje časa vino iz vinogradov s slabimi legami, teh je naj več in te so lastnina velike večine dolenjskih posestnikov. Več časa, ko ima vinogradnik vino v zidanici, več se ga mu „posuši". Pa vse to bi bilo še dobro. V slabi vinski letini, katerih je na Dolenjskem na izbero, se mora živež, ki ga Dolenjec mora kupovati, z gotovim denarjem plačevati, in usmiljeni trgovec da 11111 na račun prihodnjega mošta kolikor hoče. Kako je pa stanje vinogradnika, ko je enkrat v rokah namoštnika in po kaki ceni mora dati mošt, v tem mislim, mi ni treba pisati, iz teh rok ne reši ga najbolja letina. K temu pa pridejo stroški za obleko, davki, hira in pa obresti za dolg.
Le en primer: V krškem okraji pride na eno oralo njiv, travnikov in vinogradov 93 gold. vknjiženega dolga. Njive in travniki Dolenjcu tako skoraj nič ne dajo in obresti dolgov, ki so na teh vknjiženi, mora plačati vinograd. Da ta dosti ne da, sem uže gori razložil. Razmere so pa v resnici še dosto slabše. Ako se izvzamejo nezadolžena posestva veleposestnikov iz krškega okraja, ki imajo skupaj precejšnjo sveta, pride na oralo kmečkega vinogradnika še enkrat tolika svota dolgov. - Smelo trdim: Gori navedene dohodke vinogradov podvojene in ugodna letina vsako leto, vendar dolenjsko vinarstvo ne bode po-voljno uspevalo, dokler celi gospodarski način na Dolenjskem drugi ne postane.
3. Dolenjci naj obdrže vinograde le v dobrih legali, koder je pridelek oziroma dobiček gotov, drugod naj pa vinograde opuste. Tukaj kakor tam naj se pa poprimejo sadjarstva in živinoreje z vsemi silami.
Poprej sem uže omenil, kako slabo se na Dolenjskem izplača vinarstvo in to toliko bolj, kolikor slabša je lega vinogradova. Ako eno delo ne da primernega dobička, mislim, da ga bode vsak razumni človek opustil. Tako naj bode je tudi na Dolenjskem z obdelovanjem vinogradov. — Drugače je pa v dobrih legah. V dobri legi stori uže solnce vino vsako leto bolj ali manj pitno, kar bi pa v nekaterih mrzlih letinah utegnilo še primanjkovati, to se da pa nadomestiti s pravilnim obdelovanjem vinograda, umno izgojo in režnjo trt, s pravo izbiro trtnih sort in z umnim kletarstvom. Vse to pa dozdaj kmečki vinogradnik na Do-
lenjskem komaj po imenu pozna; ako on sploh še od vinarstva, če tudi le v dobrih legah, kaj pričakuje, mora obdelovanje trte in kletarstvo iz dna pretvoriti. Sicer ga bode pa k tem prej ali slej trtna uš prisilila.
Kaj pa sadjarstvo in živinoreja? Dosti ljudi se niti predstavljati ne more, da bi ti dve stroki kmetijstva na Dolenjskem zavzemali kedaj prvo mesto. I11 vendar je tako. Natančno razpravo o tem prihranim si za prihodnjič enkrat, danes naj mi bode dovoljeno, predmet le v kratkem omenjevati. Prvo, kar morajo Dolenjci storiti, je, pričeti nekoliko bolj spoštovati zemljo, od katere edino jim je kaj pričakovati. Kako pa je sedaj? Slabo obdelane njive, še slabše obdelani tiavniki in pašniki s prav dobro zemljo, ki pa na oralo komaj en goldinar dobička prinašaja. Koliko je pa še neobdelane zemlje ?!
Naj se gredo Dolenjci učit, kako zemljo obdelati, na Kras, v Vipavo, v vremsko-trnovsko dolino itd. Videli bodo v teh krajih, koliko zlata se iz zemlje da izkopati. Z intenzivnim obdelovanjem njiv in travnikov, s spreminjavo pašnikov v dobre senožeti in s porabo vsake pedi zemlje, ki jo imajo na razpolaganje, zamorejo Dolenjci živinarstvo pri dobri reji živine najmanj podvojiti, ne da bi se bilo bati, da bi živina od „vzduha" živeti morala.
Bolj ugodnega kraja za sadjarstvo, kot je Dolenjska, ga skoraj ni v Avstriji. Primerno podnebje, dobra zemlja jamčita uže naprej dober vspeh od sadjarstva. In kako lahko se zasluži denar pri sadjarstvu? Vzemimo, na pr., ena občina razdeli svojo „gmajno" (na Dolenjskem so gmajne s zemljo, ki je boljša od one v vipavskih zelnikih). Kmet dobi po eno oralo te gmajne, katero skrbno obdela ter v senožet spremeni. Seno tega orala izdalo mu bode več kot pa vsa poprejšnja gmajna, to je, se ve da če je bila razdelitev izvršena po pravilnem razmerji. Na tem oralu da se nasaditi v vrstah, po 2 sežnja ena o J drugih oddaljene, sadno drevje, ki stoji v vrsti tudi po 2 sežnja narazen. Na oralu je potem 400 sadnih dreves, bodi-si jabelk, liru-šek ali češpelj. Recimo, da rodi to drevje le vsako drugo leto, ter daje drevo sadja v vrednosti le 50 kr., znese vrednost pridelka vsako drugo leto 200 gld. ali na leto 100 gold. Kako malo obdelovanja je to stalo in zraven je pa še krma! Poj te pogledat v vremsko dolino na Notranjskem, koliko češpelj imajo in koliko denarja jim donašajo!
Se ve da bi bilo treba skrbeti za razpečavanje sadja, kar pa sedaj ni več tako težko in celo gibanje, zadevajoče sadjarstvo, moralo bi se umno organizovati, če bi hoteli v resnici imeti kedaj od sadjarstva kaj dobička. Najimenitneja skrb mora biti izbira dobrih iii pravih sadnih sort za vsak kraj, ker le potem mogoča je dobra sadna kupčija.
4. Trtna uš se je uže zaplodila v dolenjskih vinogradih, uničila je uže precej vinogradov in za gotovo se sme pričakovati, da bode svojo uničevalno silo razširila prej ali slej po vsili dolenjskih vinogradih. Z amerikau, kimi trtami dano nam je edino sredstvo si vinarstvo vzlic trtni uši obdržati, a obdelovanje vinogradov, zasajenih z amerikanskimi trtami, zahteva, popoln preobrat dolenjskega vinogratlstva.
Trtno uš imamo toraj na Dolenjskem in napačna je misel onih, koji vidijo v trtni uši nič druzega kot prazen strah, ki so ga izumili učenjaki za svoje veselje ali pa le sredstvo, s komur si gospodje od komisije" zamorejo denar služiti. Naj nam bodejo v izgled druge dežele, katerim je trtna uš milijone premoženja požrla ter porabimo precej izkušnje teh dežel, kako se proti trtni uši bojevati.
Vsa sredstva za uničenje uši skazala so se ničeva in danes se spozna kot edini pripomoček proti trtni uši amerikanska, temu mrčesu zoperstoječa trta. — Grozdje amerikanskih trt je z ozirom na sorto trte tako, da nam ne bode mogoče ž njim računati, zato nam za naše razmere ne bode druzega preostajalo, kot cepljenje domačih trt na amerikanske podlage. Zasa-jevanje takih vinogradov ter njih obdelovanje stalo bode pa več dela in denarja in vinograd se bode izplačal le v dobri viuogradski legi. Trtna uš storila bode konec tako priljubljenemu dolenjskemu „grubanju", silila bode Dolenjca, opustiti slabe vinograde ter le take trte cepiti, od katerih se je nadejati dobrega vina. Trtna uš ne sme pomeniti pogin dolenjskega vinarstva, pomeni pa pogin „čvička"!
5. Dolenjci naj z izbero pravih trtuih sort, z umnim obdelovanjem vinogradov, s pravilno režnjo in umnim kletarstvom pridelujejo vino, kojo naj sploh zadostuje vsaj zmirnun tirjatvam, ki se stavijo na navadno namizno vino.
Eden ali drugi način kmetovanja je le tam na mestu, koder je vsaj toliko vspeha pričakovati, da dohodki krijejo stroške. Jaz, za svojo osebo bi niti s tem ne bil zadovoljen, ker zahteval bi vrh tega še dobiček, vsaj obresti od glavnice, ki tiči v posestvu. Ali je pa na Dolenjskem toliko vspeha ? Ne, Dolenjec ni pokril s svojimi pridelki stroške, ki jih ima pri obdelovanji svojega posestva, ampak on uže skozi več desetletji od leta do leta mora dolagati in ker mu je vinograd uže davno ves denar požrl, mora se zadolževati.
Da Dolenjcu vinograd malo prinaša, vzrok sta podnebje in on sam. Koder je podnebje vzrok, to je z drugimi besedami: kodar je lega vinograda absolutno nesposobna za vspešno pridelovanje vina, tam ni pomagati, vsak pameten človek opustil bode vinograd. Kjer je pa lega dobra in vendar vspeh ni primeren, vzrok je pa Dolenjec sam in tukaj da se pa pomagati.
Dolenjec mora si svoj vinograd in svoje kletarstvo tako urediti, da mu je v večini let mogoče pripravljati za kupčijo primerno vino. Po zdajšnjem potu naprej iti in le vedno čakati, da bode vendar še enkrat dobra letina, je smešno. Kako postopati, tega ne bodem tukaj razpravljal, ker mi ni namen, o umnem vinarstvu pisati; kako vino naj Dolenjec prideluje, o tem si pa vendar dovolim nekaj besedic spregovoriti.
Gori sem uže pisal, da mora Dolenjec skušati, da v večini_ let pripravi za kupčijo sposobno vino. Kako je pa tako vino?
Na to mi je v kratkem prav težko odgovoriti. Strokovnjak bi rekel, to je, harmonično vino, ki ugaja olikanemu okusu ter se po svoji kakovosti da prištevati navadnim namiznim vinom (gewohnlicher Tisch-wein). Kaj je harmonično vino? Vino, v katerem so glavne sostavine v takem razmerji zmešane, da je splošen okus prijeten. Kaj je pa olikan okus (pri vinu namreč) ? To je okus, kojega posestnik ve razsoditi ali je okus sploh prijeten ali ne, ali zadostuje tirjatvam, ki se splošno na ene baže vino stavijo; ta okus mora imeti nekak gotov kosmopolitičen značaj.
Je li mogoče na Dolenjskem tako vino pridelovati ? Da, kajti izglede uže imamo. Pil sem vino „Bur-gundec" iz mokronoškega okraja, vino „Rulandec" in „Rizling" iz črnomaljskega okraja, „Portugalko" iz metliškega okraja in smelo trdim, da vsa ta vina, kot navadna namizna vina morajo vsakemu ugajati, ki ima le količkaj olikan okus.
Pridelovanje dobrih namiznih vin odprlo bode dolenjskemu vinu nova kupčijska pota, cena vinu bode
boljša, vino se bode lahko prodajalo in vinograd bode z dobičkom povrnil Dolenjcu njegov trud.
Prav bode, ako na tem mestu spregovorim sedaj nekoliko o sedanjem dolenjskem vinu. Imel sem priliko, pokušati vino iz vseh dolenjskih krajev, pil sem dolenjsko vino v Ljubljani v mnogih gostilnah in ravno tako po celem Gorenjskem, in slobodno smem reči z malimi izjemami, dal se mi je povsod pravi „čviček". Kaj pa se imenuje prav za prav „čviček" ?
Po mojem mnenji bi jaz dejal, je cviček dolenjsko rudečkasto, neharmonično vino, praznega, okusa, v katerem je vsled slabega dozorenja grozdja še mnogo jabolčne kisline in malo alkohola. To bi jaz rekel, je „cviček", in tega producira dolenjski kmečki vinogradnik skoraj izključljivo. Zavarujem se proti temu, da sem govoril proti dolenjskemu vinu, koje zamore biti, kakor sem gori omenil prav dobro, govoril bodem pa vedno proti „cvičku", kojega pridelovanje se nikdar ne bode izplačevalo. Prav zasajen in obdelan vinograd združen z dobrim kletarstvom tudi v slabi letini ne bode dal cvička. Nasprotno pa mošt iz slabo obdelanega vinograda spremenjen v vino v sedanjih dolenjskih zidanicah ostal bode pa vedno malo vreden cviček. Navajale se mi bodo dobie letine, ki so naredile dolenjsko vino dokaj okusno, spominjali me bodete na leta 1822, 1834, 1839, 1841, 1846, 1848, 1859 in 1868. Pa kaj je to ? Od leta 1820 do leta 1870, to je, v petih desetletjih bilo je osem vinskih letin! Ko bi se bilo takrat vino po 20 gold. vedro plačevalo, bi vendar danes Dolenjec nič na boljšem ne bil. Te dobre letine bile s o izjem a; — za Dolenjca je pa sedaj zadnji čas, da z umno vinorejo naredi slabe letine za izjemo ter pridela „dolenjsko vino'1, ne pa cviček.
Jaz sem do dobrega prepričan, da bode „cviček", predno bode 20 let, iz kupčije izginil; ako ne bode k tem pripomogel razumni prevdarek, prisilila bode ta prevrat v dolenjskem vinarstvu trtna uš. Jaz smatram za svojo dolžnost pri potnih predavanjih o tem smislu delovati, ker vem in sem temeljito prepričan, da je pridelovanje „cvička" za Dolenjca zgubonosno. Ne bode me nikdar motilo zavračanje, da je „cviček" v Ljubljani in na Gorenjskem priljubljeno zdravo in jako pitno namizno (?) vino, kajti na ljubo ljubljanskemu slabemu, neolikanemu okusu za vino ne sme Dolenjec napačno gospodariti. Ako rečem, da je okus ljubljanskih vinopivcev slab in neolikan, ne menim s tem nobenega žaliti, ker to pišem le iz enologiškega stališča, ker svojemu okusu ni vsak posamezen vzrok, to stori navada, običaj in poročilo od očeta na sina itd. in tudi vinski okus je spremenljiv kakor moda, o čemur pa dalje spodaj še hočem govoriti.
Cviček je „pitna" pijača. Da, pitna je za tistega, ki je od mladih nog na-njo navajen. Ali ste pa uže gledali obraz ptujca, ki je prvikrat cviček na jezik dobil i Raztegneni obraz je najboljši odgovor na vprašanja, ali je cviček pitno vino ali ne, in niti olikanega okusa ni treba imeti, da se obsodi cviček. Res je, da se navadi s časom človek na vsak okus, vsaj se je nekdajni glavni konsument dolenjskega vina, Gorenjec, navadil na negjusni okus žganja! Sicer pa „de gu-stibus non est disputandum" vsak človek na mojem mestu moral bi tako pisati, če bi mu cviček še tako dobro ugajal.
„Cviček" je zdravo vino. Vsako naravno vino zmerno užito je zdravo za zdravega; kedar bode pa treba zdravniku zapisati vino v zdravilo, potem bode pa cviček gotovo v najzadnji vrsti zadnji, če bode sploh še na vrsto prišel. Pri nas se dostikrat da pridevek „zdravo-' onemu vinu, katerega je mogoče več litrov izpiti, ne da bi drugi dan „težko glavo"
imeli; če se „cviček" v tem smisla „zdrav" imenuje, potem pa zopet moram reči: Dolenjci ne bodo na lastno zgubo varovali takih pivcev pred „mačkom"!
(Dalje prihodnjič.)
Kako naj pri nas povekšamo pridelek krme na polji.
Spisal V. Rolirmann, pristav deželne kranjske vinarske in sadjarske šole na Slapu.
Krmske rastline, katere pri nas pridelujemo, nam še večinoma ne dajo zaželjenega vžitka, to je tacga pridelka, kakoršen se istim navadno pripisuje. Istinito je! Dasiravno so naša tla in podnebje kaj ugodna za pridelovanje raznih krmskih raštlin, sosebno detelj, vendar doseže kmetovalec le redkokje pridelek, kako-šen bi se moral v takih razmerah zahtevati. Da nam pa ne dajo krmske rastline na polji še pravih, izdatnih pridelkov, to izvira še večinoma iz naše malo — da nebrižnosti za bolj umno pridelovanje istih na polji. Pri nas na Kranjskem pridelujemo poglavitno dve krmski rastlini na polji in sicer štajarsko in nemško deteljo ali lucerno. Oziraje se na ti vrsti detelj stavimo si vprašanje: Zamoremo li res od teh dveh rastlin zahtevati večje pridelke, kakoršne nam dajejo sedaj in kako se dado isti povekšati?
Kolikor sem imel sam — gotovo tudi drugi — priložnosti ogledati si naša deteljišča, se ista večinoma zanemarjajo. Mesto da bi deteljo v rašči z raznimi sredstvi umno podpirali in s tem dosegli povek-šane pridelke, se za takošno oskrbovanje deteljišč niti ne zmenimo in nam sploh kaj druzega ni mar kakor trenutek, kedaj se bode detelja pokosila. Takemu početju nasledki gotovo ne izostajajo, kajti polagoma zginjava detelja, osobito večletna; na njeno mesto vriva se pa plevelna trava, kar škoduje jakosti in množini pridelka. Prva skrb nam mora biti toraj, če hočemo dosedanje pridelke detelje povekšati, da deteljišča umno oskrbujemo. Neobhodna potreba je, da mi deteljišča v spomladi vsacega leta krepko prevlačimo z ojstro brano. Kakor omenjeno in kar je na splošno znano, se kaj rada med deteljo vrine trava in ta osobito v krajih, kateri so travorodni (travnati), to je, v krajih, kateri so po legi in podnebji ugodni za rast trave. Če mi te večinoma plitvovkoreničene plevelne trave iz deteljišč v spomladi z ojstro brano ne odstranimo, se leto za letom širi in spremeni de-teljišče v pravo travišče, kar sosebno pri večletni lu-cerni opazujemo. V spomladi prvega leta po setvi se detelja, ako je še mala, nežna, to> aj še plitvovkoreni-čena rastlina, navadno ne prevlači z brano. Opazoval sem pa uže. da so jo umni in skrbni kmetovalci rajši z roko opleli in jo tako oprostili škodljivega sitneža — obilnega travnega plevela. In splačalo se jim je to delo! V drugem letu se pa na spomlad, kakor tudi vsako prihodnje leto, kar slednje velja osobito lucerni, katera ostane po več let na istem prostoru, kar je le moč dobro in krepko prevlači, ravno ko začenja rasti. Zemljo s tem površno zrahljamo, kar je za dovažanje zračne hrane v zemljo in slednje razpad v nove rast-linoredilne snovi neprecenljive važnosti; potrganje in ranjenje detelje z brano pa najmanjše ne škoduje, marveč ravno nasprotno kaj dobro vpliva. Detelja, kakor da bi bila s takim početjem razdražena, spod-raste tem hitreje, to se pravi, da hitreje na novo požene, se krepkejši v stebli in bolj razrašča. Le-to pa je posledica večjim in izdatnim pridelkom. Imel sem pa uže tudi priložnost, prepričati se o veliki koristi pre-vlačenja deteljišč z brano po vsaki košnji pri skrbnih
kmetovalcih severne Češke in to Vsakikrat, kedar je bilo potreba vničiti šopiren travni plevel, kojega rašči kaj ugaja tamošnjo podnebje. Le tako se s trudom pribori človek do boljšega kruha!
Mi sejemo štajarsko deteljo navadno v kolobaru in jo pustimo na dotični njivi le po eno do dve leti — ne oziraje se na leto setve, v katerem nam še tako ne daje pravega vžitka. ker še ni dovelj zrasla. Če hočemo dosedanje pridelke na štajarski detelji povekšati, potrebno je, da jo toraj uže v prihodnji spomladi, če je možno, to je, če se je detelja dovelj krepko v stališči s koreninami vtrdila (kar opazujemo navadno vselej tam, kjer smo jo vsejali med ozimno žito v jeseni prošlega leta) kakor tudi v spomladi druzejra leta, če jo še pustimo na polji, z brano krepko prevlačimo. Na korist večjega pridelka ji pa tudi kaj dobro ugaja naglavno gnojenje, osobito če jo pustimo dve leti na njivi. Gnoji naj si ji pa uže v prvem letu porabe za košnjo, ker je isto dokaj bolj vspešno, kakor gnojenje v drugem letu. S takim umnim oskrbovanjem, ka-koršDO se pa le redko, redko kje pri nas opazuje, povekšati se da uže izdatno pridelek štajarske detelje.
Istotako ravnanje je pa še potrebnejši v dosego večjih pridelkov pri nemški detelji ali lucerni, katera ostane navadno po več let na enem prostoru. Vsakoletna krepka prevlaka z ojstro brano je neizogibna potreba in zraven te pa tudi primerno gnojenje. Ce hočemo, da nam nemška detelja po več let na istem prostoru vspešuo raste in trpežno dobre košnje daje, treba jo je vsaj vsako drugo leto naglavno gnojiti ali domače rečeno — z gnojem poštupati. To delo in v to porabljene stroške nam kaj obilno z večjim pridelkom, kojega tem potom vživamo. poplača.
(Konec prihodnjič.)
Kmetovalci slovenski, oskrbujte svoje travnike!
,.Travnik", gotovo za vsakega živinorejca pomena polna iu prevažna beseda! — Kmetija, katera ima zadostni kompleks dobro oskrbovanih travnikov, pride-ljuje tudi zadostne, dobre in tečne živinske krme; kjer pa te ne manjka, rediti more se tudi pošteno, kmetiji primerno število živine, katera lastniku poleg drugih in gotovih dohodkov daje tudi zadostnega, dobrega in tečnega gnoja, in le tam, kjer teh pogojev ne manjka, kmet v resnici tudi pri dandanašnjih slabih časih brez posebne nesreče dobro napreduje. Človeško truplo brez duše in kmet brez živine v hlevu sta si vsak iz svojega stališča popolno enaka, mrtva namreč.
Domači kmetovalci-živinorejci pridobivajo največ živinske krme na svojih travnikih. Travniki pa leto za letom sami ob sebi čudežev delati in obilnega dobrega sena dajati ne morejo. Treba je, da se jim trud njihove rodovitnosti tudi nasprotno nekoliko povra-čuje. Kdor vedno le daje in troši, a nič nazaj ne prejema, slednjič popolno onemore, uboža in pod nič pride. Nekaj enakega godi se sploh s travniki po mili domovini. Oastne izjeme so zelo redke. Ti viri pravega kmetijskega blagostanja puščajo se le preradi iz pozora, katerega v resnici zaslužijo. Leto k letu res da prirašča na njih neka gotova kolikost trave, katera daje več ali manj sena, kar ravna se vselej po stanu in okoliščinah njihove protivnosti. Ako se od travnika vedno le jemlje in se mu nič nazaj ne vrača, se za-nj nič ne skrbi, postaja tudi kolikost prirastka trave na njem od leta do leta vedno manjša, in to na škodo komu? Odgovor: Splošnemu blagostanju!
Ker je pa „malomarnos tu,in „nebrižnost" za travnike tudi eden najstarejših podedovanih kmetijskih grehov, je po mili domovini še prav mnogo mnogo takih kmetovalcev (ne naprednjakov), kateri še vedno mislijo, da, kakor je v tem obziru v preteklosti bilo, mora tudi v prihodnje ostati, ; to je, da jim morajo travniki brez vsakega truda njihovega zadostnega sena dajati in čudeže — delati; mislijo, da travnikom svojim prav nikakoršne hvaležnosti in nasprotne ljubezni dolžni niso. Skoraj neverjetna, a popolno isti-nita resnica je to.
Velike dobrote, katere travniki slednje leto kmetovalcem-živinorejcem v večji ali manjši obilici ponujajo, ne smele bi se nikakor in nikjer tako čudno in malomarno prezirati. Taka nehvaležnost maščuje se pa vselej tudi sama ob sebi prav občutno nad vnemarneži samimi. Ako se tudi najboljši in najrodovitnejši travnik sporedno od leta do leta le sam snbi prepušča, slednjič popolnoma opeša in totalno onemore. Izpita zemlja ne more več dobre in obilne trave za tečno seno roditi; trava je vedno manjša in redkejša; na pusti zemlji prikažejo se mah in druga za živinsko krmo ničvredna zelišča. To je v posledici vredno plačilo lastniku travnika za njegovo nebrižnost in nehvaležnost. — Davki, delo in trud se nič več ne splaču-jejo in se tudi nikakor izplačevati ne morejo, ako se od travnika vedno le jemlje in se mu nikdar prav nič nazaj ne povrne.
Nasprotno splačuje se pa lastniku travnika tudi najmanjše koristno delo in prizadeti trud prav dobro in obilno, koje je na svojem travniku pravilno dognal iu o pravem času izvršil. Da, trditi moram po vsi pravici, da se vsakoletni mali trud, katerega napredni kmetovalec-živinorejec v pravilnem oskrbovanji svojim travnikom privošči, veliko bolje ter po obilnejem in dobrem prirastku trave za okusno seno tudi gotoveje in izdatneje splačuje, nego se mu oni veliki trud, katerega ima z mučnim obdelovanjem svojih njiv in svojega polja vsako leto sporedno prenašati. Ako ta dvojni trud, te dvojne stroške in ta dvojni prirastek primerjamo in v poštev jemljemo, kolik razloček se nam pokaže! — Tu za malo truda — obilna odškodnina, tam pa za krvavi pot dostikrat le — neznatne obresti! Kdor računiti ume in zna, ne bode mu težavno do pravega sklepa in čistega resultata dospeti.
Žal, da se pri vsem tem po mili domovini nahaja še ogromno število travnikov, kateri so na preobčutno škodo splošne blaginje popolnoma vseskozi zanemarjeni ! Tu so prava podoba močvirja, tam zopet vsi s starimi, uže obraščenimi krtinami nakupčani, drugje so zopet bolj puščavi, nego travniku podobni itd. itd. Prav veliko je takih slučajev, v katerih bi se preobilna voda raz travnik z le nepomenljivimi stroški odpeljati dala; stare, nerazkopane krtine so pri košnji velika opovira, a na popolnoma opešanem in opustošenem travniku pa tudi kaj kositi ni. Za davke od takega travnika in za delo na njem po koscih izvršeno mora pa lastnik ravno tako drage novce trositi, kot bi jih, ko bil bi njegov travnik v najboljšem stanu polne moči in obilne rodovitnosti, kar pa na njegov gmotni blagostan gotovo dobro ne vpliva, ni, in tudi dobro vplivalo ne bode.
Da ta nepremakljivi kapital donaša lastniku za njegov trud prav obilnih, dobrih, srednjih, slabih ali pa tudi še celo nikakoršnili obresti, odvisno je največ m poglavitno le od njega. Tu velja: „Kakor kdo konja podkuje, tako bode mu po polzkih potih vozil."
Toraj ob kratkem: Kjer travnikom potrebne vode primanjkuje, naj se, ako mogoče, voda o pravem času na-nje napelje. Premokrotni travniki naj se, kjer je le mogoče, poprej ko se na njih kako drugo koristno delo prične, po drenažah ali pa po pokritih jarkih preobilne vode oproste. Onemoglim in opešanim travnikom gnoji se med zimskim časom prav koristno potem s primernim in dobrim kompostom, s superfosfat-nim gnojem, koščeno moko, pepelom in mavcem, oziroma z apnom. Taka enojila so sladkim travam in raznim travniškim deteljicam pravi živež, prava tečna hrana, po katerih prično krepko in čvrsto rasti; po njih promine pa ob enem na travnikih tudi mahovje in kislo travje samo ob sebi. Da se opešani travnik menjevalno enkrat pokosi, a enkrat pa popase (tako svetujejo napredni kmetovalci-živinorejci), da se pri-lično na lahko z gnojnico ali pa drugim gnojem po-gnoji, da se vsako pomlad s travniško brano pošteno prevleče in potrebi, pa je najvažnejše oskrbovalno delo travnika pri kraji. Tako delo izvršeno o pravem času pa tudi Bog zna, kakovega truda in zamude časa ne stane, a rentuje se pa jako dobro ter se lastniku hvaležno, gotovo in točno splačuje. Trava na tako oskrbovanem travniku raste bujno, je okusna, daje obilo dobrega in tečnega sena, in posledica temu je tudi ta, da lastniku travnika tudi več onega malika, ki se pod palcem prijetno čuti, v njegov žep po najgotovejši poti priroma.
Naj se toraj tudi za travnike po moči malo več in pravilneje skrbeti izvoli!
Tržne cene.
V Kranji, 11. maja 1885.
Na današnji trg je došlo 335 glav goveje živine in 105 prešičev.
		gl.|kr		gl kr.	
Pšenica,	hektol. . .	682	Ajda, hektol. . . .	5	85
Rež,		6jl7	Slama, 100 kil . .	1	80
Oves		340	Seno, „ „ . .	2	50
Turšica	» •	552	Speh, fr. kila . . .	—	60
Ječmen	n • 1	5 36	Živi prešiči, kila . .	—	32
V Ljubljani, 9. maja 1885.
Povprečna cena.
	Trg		Magaz.			Trg j Magaz.			
	irl.	kr.	ei.	kr.		g	IŽt	jgl. !kr.	
Pšenica, hektol.	6 83		7	69	Sur. maslo, kila	-	84	1_	—
Rež „	536		6	22	Jajca, jedno . .	—	i 3		—
Ječmen „	5 36		5	43	Mleko, liter . .	—	8	_	—
Oves „	357		3	42	Gov. meso, kila	—	64	1—	—
Soršica „	—		6	67	Telečje meso, „	-	68		—
Ajda „	4171		5	45	Prešič. meso, „	—	54	—	—■
Proso „	5 85		5	80	Koštrun „	-	34	—	—
Koruza ,,	5	85|	5	52	Kuretina, jedna	-	42	—	—
Krompir, 100 kil	3	20;		—	Golobje, jeden .	—	17	—	—
Leča, hektoliter	8	—	—	—	Seno, 100 kil .	1	60	—	—
Grah „	8	—1		—	Slama, „ „ .	1	51	—	—
Fižol „	8	501	_	—	Drva, trde, sež.	7	60	—	—
Gov. mast, kila		94		—	„ mehke, „	5	20	—	—.
Svinska mast „		82i		—	Vino, rud., 100 1.	-	—	24	—
Špeh, fr. „	—	56	—	—	„ belo, „	—	—	20	—
„ prek. „		72!		—