422
Jože Šifrer
MIMI MALENŠEK, POJOČI LABODI, 1. DEL
Roman Mimi Malenškove Pojoči labodi kot življenjepisni roman v dveh delih bo prikazoval življenje Dragotina Ketteja in Josipa Murna, pesnikov ob koncu prejšnjega stoletja, ki s svojima usodama nekako simbolizirata tragiko nekdanjega slovenskega umetništva in študentovstva. Tema je potemtakem zanimiva, saj je danes že na splošno znano, kako so bile razmere v fin de sieclu in seveda tudi prej in pozneje prav malo naklonjene resnični umetnosti in še prav posebno nič niso bile naklonjene tistim mladim ljudem, ki so bili toliko nadarjeni, pogumni in pošteni, da so začutili »daljave« in brez obotavljanja poleteli za njimi, hkrati pa jim je manjkala skoraj sleherna možnost za uresničevanje ciljev.
Mirni Malenšek, Pojoči labodi
Zanimiva in primerna je tema zategadelj, ker daje dovolj priložnosti za zgodovinsko upodabljanje razmer na eni ter eksistencialne stiske na drugi strani, ker skoraj da ponuja konfrontacijo dveh popolnoma različnih svetov, svet zunanjega in svet notranjega, in ker navsezadnje priča o večni tragiki prehitevanja.
V prvem delu se je pisateljica omejila na Kettejevo usodo, medtem ko bo v drugem prikazala Josipa Murna. Verjetno bo svoja končna spoznanja o problemu bolj izrazila šele v drugem delu, ko se bo obojna usoda stekla; vendar je že v prvem delu mogoče ugotoviti glavne značilnosti, kako pisateljica obravnava snov, in razbrati metodo in cilje, ki sestavljajo ta biografski roman.
Predvsem je treba ugotoviti, da se je pisateljica odmaknila tistemu svojemu biografskemu žanru, ki si ga je dokaj uspešno utrdila s trilogijo o Primožu Trubarju, Tomažu Hrenu in Jakobu Petelinu Gallusu. V teh treh primerih si je za izhodišče izbrala objektivno načelo, načelo stvarnega prikazovanja razmer, okolja in junakovih doživljanj. V teh treh primerih je pisateljica umetniško oblikovala predvsem zgodovinska dejstva, kakršna so predmet literarnozgodovinskega raziskovanja, šele v drugi vrsti so romani pregneteni z avtoričinimi psihološkimi, čustvenimi, idejnimi in drugačnimi spoznanji. K temu načelu potem seveda sodi sintetična zapovrstnost opisovanja, ki se le tu pa tam prelomi z daljšim premorom ali z retrospektivo. Skratka, Malenškova se je pri dosedanjih živ-ljenjepisnih romanih v glavnem oprijemala tiste metode, ki so jo v biografski roman uvajali klasiki te literarne zvrsti, predvsem Andre Maurois in Štefan Zweig, pri nas pa jo je najuspešneje posnel Anton Slodnjak z romanoma o Prešernu in Levstiku.
Pri Pojočih labodih pa je šla pisateljica v čisto drugo smer. Podoba je, kot  bi  skušala  zgodovinskim  dogaja-
njem odvzeti del njihove veljavnosti in jo potem nadomestiti s poglabljanjem v čustveno doživljanje svojih oseb. Tako izhaja iz osebe in ne iz razmer, to pa vsekakor pomeni nov odnos do biografskega romana. Njeno pripovedovanje se giblje okoli dveh izhodišč: prvič srečamo Ketteja v Trstu, ko je bil odpuščen iz vojaške bolnišnice in zaradi bolezni tudi iz vojske, drugič pa v stari cukrarni pri prijatelju Murnu, kjer začenja pesnik umirati. Vse drugo je retrospektiva. Zgradba romana je tedaj izrazito analitična in tako skorajda pušča ob strani konkretnost pesnikovega okolja, zlasti pa ne vsebuje skoraj nikakršnih dialogov z aktivnimi karakterizacijami, pač pa je napolnjena z avtoričinimi meditacijami o pesnikovi usodi in o specifični tragiki te usode. Drži, da se je v evropski literaturi tudi takšen biografski stil že uveljavil, srečamo ga na primer v romanu sovjetskega pisatelja Leonida Grossmana, ki prikazuje Dostojevskega, a na drugi strani je treba ugotoviti, da je ravno takšna metoda pisateljico zapeljala predaleč stran od stvarne pesnikove podobe, predaleč stran od vsega, kar je pesnik Kette na svoji razvojni poti v resnici utegnil doživljati, in končno ji je ušla izpod peresa tudi stvarna slika takratnih razmer in odnosov na Slovenskem, brez katere si Kettejeve in Mur-nove tragike ne moremo prav predstavljati.
Še najbolj plastično so prikazana Kettejeva otroška leta in razmere v družini, potem očetova podoba in stričevo računarstvo, vendar so v pesnikovem življenju to pravzaprav le tisti momenti, ki so sicer povzročali njegovo življenjsko tragiko, niso pa dosti prispevali k oblikovanju njegove pesniške in svetovnonazorske podobe. Ravno tisti momenti pa, ki so Ketteja formirali kot umetnika z vsemi njegovimi iskanji, pa so v romanu preveč potisnjeni na stran. Tako je le mimogrede opisano Kettejevo   delovanje   v   dijaškem   društvu
423
Jože Šifrer
Sloga in celo v Zadrugi, kar vse je bistveno vplivalo na pesnikov odnos do tedanjih modernih književnih smeri. Arhiv o sestankih zadružnikov je ohranjen, je izredno zanimiv in nam razkriva tipično podobo Kettejeve generacije. Prav tako je v romanu komaj kaj brati o pesnikovem mučnem šolskem letu 1895/96, ko je brez pravega dela živel v Ljubljani, stradal, se družil s Cankarjem in z njim koval velike literarne načrte. Za to obdobje Kettejevega življenja imamo nadvse avtentičen vir v Cankarjevi črtici Konec literarne krčme, objavljeni v Domu in svetu leta 1911, in zdi se skoraj neverjetno, da ti zanimivi viri, pri tem mislimo tudi na zadružni arhiv, niso zbudili pri avtorici Pojočih labodov večje pozornosti. Končno gre tu še za pesnikova erotična doživljanja. Kettejevo razmerje do Leopoldine, ki mu je zaradi inkriminirane dopisnice rodilo velike težave v šoli, je prikazano z nekoliko privzdignjenim patosom, še bolj privzdignjeno, skoraj kot neresnične sanje, pa je opisana njegova velika ljubezen do Novomeščanke Angele Smoletove, ki je s pesmijo Na trgu vred rodila njegove najžlahtnejše pesniške sadove. Zlasti Angela bi dala pisateljici idealno priložnost za sproščanje pisateljske domišljije, kakršno je Ma-lenškova že dostikrat izpričala, toda svoje moderne forme to pot ni napolnila s tistimi stvarnimi doživljajskimi vsebinami, ki so za življenjepisni roman še vedno pomembne.
Ko pisatelj-biograf prikazuje kakšno zgodovinsko osebnost, seveda ne more mimo njenega odnosa do družbe, zlasti še ne v primeru, če je ta družba med drugimi faktorji tudi krivec za njen zlom. Tak primer imamo tudi pri Ketteju in Murnu, saj je literarna zgodovina že ugotovila, da sta bila oba pesnika preveč občutljiva in premalo pripravljena za gospodarske, politične in drugačne dirke v fin de sieclu; življenje je šlo prek njiju, kakor je dve desetletji
pozneje zase zapisal Srečko Kosovel. Malenškova se v romanu ne spušča v neposredno soočanje teh dveh kategorij, namreč vase in v »daljave« obrnjenega pesnika ter vladajoče, nesentimen-talne družbene plasti. Problem razrešuje tako, da sama vleče ločnico med tema kategorijama, ju postavlja vsako na drugi breg in vsako zase označuje, vendar je tudi ta karakterizacija nekam konvencionalna, sentimentalna in zlasti brez sociološke trdnosti. Na eni strani tedaj stojita pesnika, ki sta revna, nadarjena, poštena, polna čustev in notranjega nemira, zaverovana v svoje »daljave«, na drugi strani pa vladajoča družbena plast, ki se gre liberalce in klerikalce, katere predstavniki so ozko-srčni filistri, dobro situirani uradniki, ljudje brez prepričanja, janzenisti, rodoljubi z obilnimi trebuhi, avstriakanti itd. To je pravzaprav vse, kar nam je pisateljica povedala o soočenju Kettejevega in tistega drugega sveta.
Brez dvoma je problem bolj zapleten, kot se nam kaže v tem romanu, predvsem je popolnoma odveč, da bi pesnika romantično glorificirali kot izjemno človeško osebnost, ki je dvignjena nad umazanije vsakdanjega sveta, drugemu svetu pa odrekali vsak posluh za pozitivne človeške vrednote. Takšna polarizacija je v vsakem umetniškem delu nevzdržna, prav tako je nevzdržna tudi v biografskem romanu, ko gre za resnične zgodovinske kategorije. Pri vsem tem pa gre še za zelo znano estetsko načelo, naj namreč umetnik ne ponuja svojih sodb in naj jih ne prinaša tako rekoč na krožniku, naj ne razsoja sam, ampak naj ustvarja takšne situacije in takšna eksistencialna navzkrižja, da bo sodba potem sledila samo še kot logična posledica. Zdi se, da tudi ta slabost našega romana izvira iz pisateljičinega »novega« prijema stvari. Pisateljici se je zgodilo, kar se ji nikakor ne bi bilo smelo: ko prihaja iz Kettejeve osebnosti navzven, dosti -
424
Mirni Malenšek, Pojoči labodi
krat gleda na svet okrog pesnika s svojimi, ne s Kettejevimi očmi; še več, ti pogledi so včasih plod našega splošnega, neznanstvenega in površnega zgodovinskega prikazovanja, s kakršnim se biografski romanopisec ne bi smel zadovoljiti.
Roman Pojoči labodi torej ni toliko učinkovit, kot bi bil lahko, ko bi bila pisateljica ostala zvesta tistim bolj realističnim prijemom, kot jih je uveljavila v svojih prejšnjih biografskih ro-
manih. Škoda! Posamezna mesta so tudi v tem romanu sugestivno napisana, zlasti uspešno je prikazano Kettejevo umiranje v stari cukrarni, to pa najbrž zaradi tega, ker tu ni več nobenega eksperimentiranja s formami in odnosi. Najbrž je smrt kot veliki fenomen že sama na sebi toliko prevzela pisateljico, da se njeno pero ob stvareh, ki so stvari našega razuma, ni moglo več zatikati.
Jože Šifrer
425