Pred praznikom
naše avnojske
republike
V iivljenju človeka, naroda ni nič in za vedno podarjenega. V štiriletnem neizprosnem narodnoosvobodilnem boju in revolu-ciji z več kot pokirugim milijonom žrtev, v buju ne samu proii okupatorjem in njihovim pomagačem, domačim izdajakem, temveč titdi proii sebičnim namenom in interesom našili zavez-nikov tako z vzhoda kot z zahoda, da bi po vojni vladali nad nami, du bi bili nesvobodni njihov privesek, njihovi hlapci, seje 29. novembra 1943 v Jajcu rodila avnojska republika, kije bila razglušena na ustavodajni skupščinipred 40 leti v Btogradu. To smo Slovenci skupaj z drugimi jugoslovanskimi narodi morali storiti, če smo hoteli obstati in obstajati koi narocl. Morali! Spo-mnimo se nekajzgodovinskili resnic: Hhlerjeve zahtevepo izni-čenju Slovencev kot naroda, Stalinovih in Churcliillovih namer ler Titovega: Ne! To pa smo lahko storili edinole v skupnem, enotnem narodnoosvobodilnem boju vseh jugoslovanskili na-rodov in narodnosti.
Leta I yl4 smo s sprejetjem nove ustave in zukona o zdruie-nem delu utrdili in polozili nove osnovne temelje, smeri za naš nadaljnji razvoj, za ta,
—  da bo delovni človek zares odločal neposredno sam in prek , delegatov in delegacij v sistemu sociatističnega samoupravljanja
o vseh pogojih, sredstvih in rezultatih dela in nihče drug v njego-vem imenu, ne driava niti partija;
—  da bomo Slovenci v Socialistični republiki Sloveniji, v dr-iavi, ki temelji na suverenosti slovenskega naroda, uresničevali in zagotavljali svobodo, moinosti za vsestranski razvojčloveške osebnosti, za enakopravnost, neodvisnost in skupaj z drugimi narodi in narodnostmi za skupne inierese v Socialistični federa-tivni republiki Jugoslaviji.
Te smeri se moratno držati še zlasti danes, v svetu globoke go-spodarske in socialne krize, mnogoierih socialnih inpolitičnih navzkriiij in nasprotij, v času, ko bogati postajajo vse bogatejši in revni vse revnejši. Tudi danes, kot v letih 1941, 1943, 1948 in 1974, obstaja ena samaprava pot, prava smer, če hočemo ostati samostojni, če se hočemo razvijuti, ostati neodvisni, še več, svo-bodni: osloniti se moramo — koi v z.goraj našietih obdobjih — na lastne sile, opirajoč se na demokratične sile v svetu, na poli-tiko neuvrščenosti, vklfučujoč se v raz.voj znanosti, uvajanjc so-dobne lehnologije, v mednurodno delitev dela s tako kvalitelo proizvodov, ki se bo lahko merila in potrjevala na razvitih sve-tovnih tržiščih; vzeti moramo torej tako smer, da bomo zares na-grajevani po delu in rezultatih dela, da bomo vlagali v drugo so-dobno tehnologijo ne glede na tozdovske ali lovarniške plotove, občinske, republiške in pokrajinske meje, marveč na dohod-kuvnihosnovah —tu je še največ nerazumevanja, pvmanjkljivo-sti, nepravilnosti, napak in odporov — tako da bo delavec ne samo odločal o osebnem dohodku, ampak ludi o celotnem do-hodku, o celotni proizvodnji in neproizvodnji, druzbeni dejav-nosti.
/m vse to jeprav sedaj čas, ko sepripravljamo na skupščinske voiitve v prihodnjem letu, da sebomo odločali za Ijudi, kiso za tako smer razvoja in se bodo pripravljeni spoprijeti za to, boje-vatise, kajti nasproija su in bodo tudi vprihodnje na domačih in tujih tleh; a to je ludi porok razvoja.
NIKO LUKEŽ