Drnžba sv. Cirila in Metoda. (Dalje.) 8. Temu upravnemu poročilu še nekoliko aforiatičnili miali in. vodil! Naši družbi ae v čaaih. očita, da ni dovolj veraka, v časib. zopet, da ni dovolj narodna, včaaili pa, da je preveč veraka in narodna. Torej nekoliko beaed, da to ovržem in preprečim bodoča aumnieenja. Pred vaem poudarjain, da naša družba zavzema edino-pravo atališče alovenako, — tiato, katero sta pred tiaoč leti alovenakim rodovom odkazala sveta blagoveatnika Ciril in. Metod; da so ae ga oni držali, ne bi bili poatali »sluge narodom". Naaa družba faktično deluje v Ciril-Metodovem duhu. In kak je ta duk"? S kratka: katoliak in naroden, isto, kar izrekajo naša pravila. Goapoda moja! Društveni zavodi so že konleaijonalni, in med Slovenci tudi drugače biti ne more in ne ame. Že aedanji šolaki zakon zahteva verako-nravno vzgojo. Vodatvo je prepričano: Ako se v uežna otroaka arca ne vaadi strah božji, krepoat, pokorščina do roditeljev in raznih oblaatev itd., naj ae mlade glavice še tako napolnijo z raznimi predmeti, je šola zgrešila svoj glavni namen, kajti ona ni samo učilnica, nego tudi — in to še poaebno — vzgojilnica. In, goapoda moja! Noben pedagog — tudi novodobni proavetitelj Dittea — še ni ovrgel ataroveškega pedagoga Salomona, ki je vzgojilnici zapiaal na pročelje: ,,Initium aapientiae, timor Domini!" Ia ee bi danea interpelovali prečaatno učiteljstvo po slovenakih pokrajinah: da-li hoče to religijozno, to etiško ataliače izpodmakniti, v aveati aem ai, da bi odjeknil glas: ,,ue, ne!" kajti v naaprotnem slučaji izpodmakuili bi atali| tudi aebi. A pri tem moram poudarjati kot ka toliški duhovnik, da, kot navaden katoliški kri atijan, da določevati ima o tem prvem in naj važuejšem znaku ljudake šole jedina koinp«1 tentna oblast, — intoje katoliška cer kev, kajti ona ima božje poalanatvo. Na tei atališči aloni naša družba, — in to je pravo to je rešilno za narod alovenaki. Če pomislite tisoč let nazaj, radoatno gle date jutranjo zarijo, ki je zažarela med Slo venci, ko sta jim sv. brata Ciril in Metod oznai njevala ,,krat čaatni in alobodu zlatau". Bh goveatnika niata oznanjevala aamo av. vert bila ata tudi prvoboritelja pravicam alovenakeg jezika, v katerem ata izobraževala rodove al« venake, da je tako lepo vapevala med njiu kračanaka omika. To je kažipot nasi družbi. Naae šolatvo mora biti tudi narodno, t je biatveni pogoj za obstanek naaega narodi Za ta znak našega šolstva pa ae borujemo, oil kar ae je vzdramil naš rod. V tem obziru je naŠ! aola pač prava trpinka-mučenica. Koliko napc rov je trebalo, da ae je vaaj v nekaterili kraji oanovala na zdravi pedagogiški podlagi! Ali J do najnovejaih čaaov skoro vea aparat delovn na to, da bi ae tujščini pot pripravila v na? ljudake ucilnice? Iu kakor hitro je ta v šol jame prevladati ter potiaae materinščino v koi Goapoda! Problem o vspešnosti in nevapešnosi ljudakoaolakega poduka v tujih jezikih. bo 9 le tedaj ugodno reaen, ko zmaga pravica mat' rinščine; a neovrgljiva je resnica, da je vspt aen poduk le na podlagi materinega jezika. (Konec prih.)